Štev. 3.             V Ljubljani, meseca marca 1922.             Leto XXIII.
Pomladna želja neodrešenih bratov.
Pomlad, ti zlata pomlad,
^         |        priplula s sapico lahno
y^^"^s_^^        sinoči si v našo deželo . . .
P(.       ^—^        Poljubila trate si nežno,
^S&V ^,   \           in tlsoČ cvetk je vzcvetelo
N/    ^\ |          in tisoč čašic prebujnih
/\ft]}\i         opojno Je zadehtelo . . .
/   \)y             Prispela si v mračne gozdove,
Ja &u^\                   objela si temne vrhove.
J3u$f \   ^i              Skrivnostno je zašumelo
T^/7~^ I   1[L   J         In v hipu, v hipu je vse
/tVAv ^JL/^Jt           zbudilo se, ozelenelo . . .
^k/ I    J^\  {(   V         Pobožala gnezda si  mala:
—\P.   \ ^jA^         drobnih pevčic krdelo
^\g/ V* \"^-^          tebi je, solnčna pomlad,
$ffl^\\jl    \               sladkih posemc zapelo . . .
»V^l^     j^            Glej, jasna  in   krasna pomlad,
^EKSn     rWj^         čuj, dolgo večnost je celo
T^\       Aj            srce naše po tebi,
U j)    /j\             po solncu že koprnelo . . .
/   /fe            Pridt še v srca, pomlad,
m^^            da bo nam ^e t^kaj veselo
/v V                in tiho in tajno čez  noč
ii    V               življenje se novo začelo 1 ...
^*J~               Ti  naša zlata pomtad,
daj solnca in žarkov In nad, da bo kot v maju  in v raju nam upanje zopet vzcvetelo!
Anica.
61