MISIJONAR IN ZLATOMAŠNIK PAVEL BERNIK - ČASTNI OBČAN OBČINE ŠKOFJA LOKA »Samo Bog ve, koliko Indijcev ste nagovorili, da bi jih zbližali z Bogom, jim prižgali luč vere, delili zakramente, bogatili razum in oblikovali voljo. Vaše delo so rodovi novih indijskih kristjanov in med njimi tudi novi indijski božji služabniki; duhovniki in škofje. Luč vere, ki ste jo prejeli ob krstu, se je z delom vaših maziljenih rok in petde setletnega posvečenega duhovniškega življenja pomnožila v velik plamen z zlatim sijajem, s katerim danes v vaši župnijski cerkvi prihajate pred daritveni oltar.« (Iz pozdravnega govora g. Franca Ruparja na zlati maši 10. oktobra 1993 v Skofji Loki.) Malo je nenavadno, da je potrebno gospoda Pavla Bernika širše predstaviti nam Ločanom. Gre za človeka, duhovni ka, salezijanca in misijonarja, ki ga žal doslej nismo kaj več poznali ali vedeli o njem, čeprav je on rodni Puštal, Škofjo Loko in Slovenijo vedno nosil v srcu, zanjo trepetal in goreče molil v zadnjih dveh vojnah 20. stoletja. Pavel Bernik je bil rojen 11. januarja 1917 pri Ožboltu v Puštalu pri Škof j i Loki kot četrti otrok enajstčlanske glav- nikarske družine. Kot deček se je šolal pri škofjeloških uršulinkah, ki so zelo podpirale misijone. Leta 1928 je prišel k salezijancem na Rakovnik pri Ljub ljani in tu obiskoval klasično gimnazijo. Pri salezijancih je opravil noviciat sa- lezijanske družbe in 6. avgusta 1933 stopil v salezijanski red. Kot salezijanski gojenec je bral Kato liške misijone in pisma misijonarja sale zijanca Karla Mlekuša in njegov zgled je bil odločilen. V svojem sedemnajstem letu je proti koncu leta 1934 odpotoval in 7. januarja 1935 prvič stopil na indij ska tla. V Indiji je končal višjo gimnazijo in bogoslovje ter bil posvečen v mašnika 30. januarja 1944 v Madrasu na jugu Indije. Hkrati z bogoslovjem je končal tudi študij filozofije. Drugo razdobje njegovega bogatega življenja predstavlja delovanje na vzgoj nem in izobraževalnem polju. Še preden je bil posvečen v duhovnika je bil štiri leta vzgojitelj v malem seme nišču madraške nadškofije. Po posveče- nju je bil dvajset let vzgojitelj, duhovni vodja in profesor klasičnih jezikov: la tinščine in grščine v škofijskih in redov nih semeniščih ter šolah. Poučeval je tudi filozofijo in kasneje teologijo, pred vsem apologetiko in patristiko. Učil se je indijskih jezikov. V Madrasu se je naučil jezika tami, na severu pa kasijskega jezika in delno jezika angami. 234 Tekoče govori angleško, ki je v Indiji eden uradnih jezikov. Samo v državici Nagaland, kjer je naš misijonar prebival v zadnjih letih, govore domačini 14 raz ličnih jezikov. S svojim vzgojno-izobraževalnim de lom je duhovno oblikoval nad sto duhov nikov, ki so danes temelj indijske Cer kve. Štirje indijski škofje in trije provin- ciali so bili njegovi gojenci. Tretje obdobje je misijonarsko delo na misijonu. Ker je misijonar Pavel Bernik prebival v Indiji že pred sprejetjem nove ustave, je ob osvoboditvi izpod angleške kolonialne oblasti in proglasitvi repu blike v letu 1950 postal indijski držav ljan. To mu je omogočilo, da je lahko nemoteno opravljal svoje misijonarsko delo po vseh indijskih državah, v katerih je bilo domačinom, priseljencem in tuj cem gibanje prepovedano ali omejeno. Nagaland je dežela, na katero vežejo misijonarja Pavla Bernika najlepši spo mini. Je ena najmanjših, saj na njenem ozemlju, ki je manjše od Slovenije, živi okrog 770.000 prebivalcev. Ob njegovem prihodu je bilo pet redovnic in trije duhovniki. Danes je to škofija z okoli 70 duhovniki in 180 redovnicami. Domači ni, ki so mongolskega porekla in so bili nekdaj lovci na človeške glave, so danes gostoljubni, veseli in delovni ljudje. Mi sijonarji so prinašali mednje znanje in veselo sporočilo evangelija ter tako ople menitili njihov miselni svet. V tem in takšnem delu je vpleteno misijonsko delo misijonarja Pavleta Ber nika. Ne pripisuje si zaslug za neprecen ljivo bogastvo, s katerim je v letih svo jega misijonarjenja obdaril ljudi, ki so mu prišli naproti, jih srečeval, iskal ali jim s svojim zgledom kazal pot. V pismu svoji materi je z veliko osebno skromnostjo sporočil, da je samo izsanjal mladostne želje, porojene v Škof ji Loki. Stara hindujska modrost pravi: »Če dobi otrok v roke majhnega lesenega slona, vidi samo slona, na les pa pozabi. In če vidi odrasel človek malega lesenega slona, vidi v njem samo les, na slona pa pozabi. Starec pa, ki mu že pešajo trudne oči, malega lesenega slona sploh ne vidi. Pač pa vidi pot, ki je bila potrebna, da je iz lesa nastal mali lesen slon.« Skupščina občine Škofja Loka je g. Berniku 13. novembra 1993 za njegov zlatomašni jubilej v znak priznanja in hvaležnosti podelila naslov častni občan občine Škofja Loka. Gospod Bernik je bil in je še vedno odličen ambasador v daljnji Indiji. Kot misijonar je vedno nosil v svojem srcu in tudi navzven dokazoval z delom vidno znamenje Kristusovega učenca, zname nja evropske kulture pa tudi tisočletne tradicije loške kulture. Indija mu je že na razne načine dala priznanje in za hvalo za njegovo nesebično delo. Nam v občini pa je lep in svetal vzor, kakšni postajajo ljudje, če se dajo na razpolago drugim. Za tako popolno in predano življenjsko vztrajanje v služenju bliž njemu in Bogu je »častni občan« samo zunanje znamenje. Sam pa teče naprej kot sv. Pavel, da doseže vence neminljive slave. Še v nečem nam je lahko zgled. Že kot mladenič je imel željo postati misijonar. Ali bomo lahko tudi mi z njim rekli, kot je g. Bernik pisal svoji materi: »... izsa njal sem mladostne želje, porojene v rodni Škofji Loki.« Vincencij Demšar, Mojmir Tozon, Franc Rupar 235