Za poduk in kratek čas. Iz Slovenije do Adrije. (Potopisna črtica.) (Dalje.) Popoludne drugega dne aopel je vlak proti 8v. Petru, kjer se deli železnica na Trst in Reko. Gospod urednik, da ate videli razne, tu se vršeče prizore in dogodke, smijali bi se bili brez dvojbe. Tu je imelo namreč ,,officio de salute" mnogo truda polnega in ne posebno hvaležnega posla. V Tratu in Reki bila je leta 1886, kakor je znano, kolera, zato ao ae morali potniki iz teh mest poprej, ko jim je bilo dovoljeno dalje, hočeš, nočel, raznim eksperimentom in operacijam podvreči. Tu se je desinficiralo in podkajalo, da je bilo atrah in groza. Marsikateri potnik se je protivil ter se prav robato pridušal ali vsaj tiho klel, ko je moral svoje reči, vse eno, so-li bile lepe, umazane ali raztrgane, kakor na prodajo razkladati in tudi sam aebe ,,podkaditi" puatiti. Meni tega ae ve, da ni bilo treba, a čakalo me je nekaj enakega ali še hujega v Zadru. — Vlak že hiti proti Reki. Nek sopotnik, ki je bil svojo obitelj v Postojno apremil, pravil mi je, da je iz Reke vse, kar je .le moglo, pobegnilo in da je Reka kakor izumrla. Jaz za-ae se kolere pač nisem preveč bal, saj vemo, da smo v božjib. rokah, toraj je atrah odveč in je le previdnost, kakor pri vseh hvaležljivih boleznih, tudi pri tej na avojem mestu, a vendar me je pretrealo gledajočega predmestje, kjer je ta grozna morilka poaebno razsajala in avoje žrtve zahtevala, kajti v njem je vladala grobna tišina. Sicer mi je pa pogled na morje pregnal vse te in enake miali ter sem obračal vso pozornoat na morje, o kojem aem že v avojih mladih letih aanjaril ter ai ga v svoji domišljiji kaj živo predstavljal, ae ve vae to aamo v minijaturi. Sedaj pa aem gledal široko morsko planjavo pred seboj, na koji plava brezštevilno parobrotov, večjib. in manjših ladij na jadra brodov in Čolnov na vesla. Tu se mrgoli, en parobrod odhaja, drug prihaja, z enega ae izkrcuje, v drugega dovaža itd. Priznati moram in kdo bi tajil, da upljiva morje nekako tajenstveno na čioveka, posebno, ako ga gleda prvokrat v njegovi neizmernosti in mogočnosti. Da, nekaj mogočnega, velečastnega ima morje, izlasti, ako se njega valovi, od viharja razburjeni, visoko vzpenjajo ter velike ladije kakor orehove luščine premetujejo. V Reki bil sem sicer poldrugi dan, a radi kolere neaem mogel nikam. Zato sem nestrpno pričakoval trenotka, da odrinem dalje, izlasti ker sem bil že sit neprestanega ropotanja vozov, ki od- in privažajo noč in dan blago od in do ladij — atauoval sem namreč v hotelu naaega rojaka Gorjupa ,,Evr6pa", ki je tik ob morji in je z vaem ,,komfortom" oskrbljeno. Hitel sem toraj radoatno parohod, da me ponese v namenjeni kraj. Evo parobrod ,,Psyche", ki ima v malih trenotkih odpluti proti Dalmaciji. Nekako plah stopal aem na ladjo, čea: ali jej smem zaupati avoje življenje! Pol ure pozneje korakal sem pa že prav široko po krovu odhajajoče ladije — bojazaost me je bila namreč že zapustila, ker ogledavši si ladijo, prepričal sem se, da je še čisto nova, toraj trdna in sposobna tudi za boj z razskačenimi morskimi ailami — ter nekako oduševljen poslušal šumenje in bučanje morakih valov, o kojih aem poslušal tako rad prepevati: ,,Buči, buči, morje adrijanako, Nekdaj bilo si slovansko". (Dalje prih.) Smešnica 32 ,,Oče", vpraša tujec kmeta, ,,oče ali je reanica, da postane pri Vaa človek ae le v 40. letu pameten ?" ,,Resnica", odgovori kmet, ,,resnica je to. V trenotji, ko stopi pri naa človek v avoje 40. leto, zažvižga, pa je: če pa zamudi to trenotje, potlej, gospod, ne zamerite, oatane pa, kakor Vi, vse življenje avoje."