<9^ 71 Ke) pa je vzletelo par divjih rac ter se preselilo na drugo obal hladnega jezera. Sedaj je prišel čas, da Miha vstane iz svojega zatišja, od koder je samomorilca natančno opazoval. Tiho se priplazi h Krokarju in — skle-nivši obe roki — vzdihne na pol milo-vaje, na pol zadovoljno: »No, sedaj je pa revež prestal ta svet!« V tem hipu se oglasi samomorilec: »Oh, saj sem še živ, gospod, še živ! Kaj ne? Ali sem mrtev?« Miha ni vedel, ali bi se smijal, JDržkone se še spominjaš, mili citatelj, moža srednje velikosti in s podkovano palico v rokah, stoječega ob jutranjih ali čudil brezpametnemu človeku. Kakor bi se čudil, zakliče: »Kako pa, da ste se zgrudili na tla?« — »Ker sem mislil, da sem mrtev«, odgovori mirno Tonček Krokar. Podasta se skupaj domov. Tončku je treba malo žganja, in kmalu je pomirjen. Ker se mu je v tem slučaji steklo tako čudno pa vendar ugodno, zavrne odslej odločno vsako skušnjavo hotečo mu prigovarjati, naj se sam usmrti! (Nadaljevanje prih.) urah v senci košatega kostanja pred licejalnim poslopjem v Ljubljani. Ta mož je bil skriptor cesarske kraljeve BOLNIK. ®f potrto dušo, bolen na telesi, 41 Oj, lastovke, tako sem čakal vas! Ko zemlja zdaj se s cvetjem mladim resi, Trepeče solza mi svetla v očesi: Presrečen sem — pomladni gledam čas! Ne veste ve, kaj ta pomlad pomenja, Kaj toliko mi vzbuja milih nad! Pač vem: nebo jednako se razpenja, Pod njim življenje isto se začenja, A ta pomlad mi druga je pomlad! Na bledo lice znanci so kazali, Na moj život so gledali skrbeč: »Ta nosi v prsih svojih smrtne kali, V prerani grob ga bomo pokopali, Pomladi zlate on ne vidi več!« . . . A vidim jo! Krepilni dih v prirodi Močij mi vliva novih v bolni trup; Skrivnostno snuje mladi čas povsodi, Veselje ž njim, nebeško dete, hodi, Srce preveva mi življenja up. O, živel bom! Krog mene cvetje vstaja, V radosti zemlji se žari obraz; Prirode kras neštet na dan prihaja, Vse poje, cvete, svet se ves pomlaja, Zakaj bi ž njim se ne pomladil — jaz? Željno mi plove vid čez solnčne griče, V opravo svet je svatovsko odet; Kako me zove k sebi, vabi, miče, Kako budi spomin, kako mi kliče Nazaj veselje davnih srečnih let! Ne! Da stojim resnično poleg groba, Samo bolestno gledal bi nazaj, A ta pomlad, vesoljna ta svetloba, O, to je moja, zlata moja doba, Kako ne gledal rad bi v ta sijaj ? In živel bom! Nesite me, stopinje, Med živi svet, na sredo med pomlad! Ko stvarstvo božje polno je blaginje, Razpni, moj duh, perot v višave sinje, Pomlad je tu, čas novih milih nad! — A. Funtek. Fran Levstik.