FRANJO ČIČEK:
,,Zazidana lipa.
(Pripovedka.)
ak.šnih 20 minut od Bohove se cepi steza od državne ccste k betnavskemu gradiču. Stoletne lipe stoje ob njej in v mraku slišiš čudno skovikanje sov, ki frfotajo iz lukenj in dupel ter vznemirjajo okolico. Če kreneš tja, opaziš kmalu v drevoredu lipo, koje votlina je na vzhodni strani zazidana. Mislil bi, da so jo zato zazidali, da je vihar ne bi podrl tako lahko, ljudje pa pripovedujejo drugače. Ni še dolgo. i)dkar sta se peljala v mraku betnavski škof in neki kanonik tod mimo. To je zvedel pocestni ropar, se skri! v votlino stare lipe in ko je drčala kočija mimo, je skočil iz dupline in ustrelil proti škofu. Skof je bil ranjen, kanonik pa na smrt zadet. Uropal ju je, potem pa zbežal. Da se kaj takega ne bi pripetilo več, so škofovi ljudje staro lipo zazidali.
Drugi pa spet pravijo, da so pozneje strašnega roparja ujeli — in ga za kazen živega zazidali v lipo.
Pri tej lipi dandanes baje »straši«. V temnih nočeh slišijo mimo-idoči otožno vzdihovanje iz debla in vse polno sov in čukov se zbira tam okoli. Nekemu revnemu delavcu se je nekoč pripetilo, ko je šel o polnoči tam mimo, da je slišal glas iz lipe: »Clovek, ustreli v lipo! Kar bo.š našel, je tvoje, jaz pa bom rešen.« In res, pogumnež vzame pištolo ter ustreli v lipo. Nenadoma zasliši grozovit udarec, kakor da se je lipa podrla, iz debla pa prileti mošnja cekinov tik predenj. Istočasno je šinila mimo njega ternna senca ter izginila v noč. Ko je prišel delavec domov in je hotel prešteti cekine, opazi, da so se mu pred očmi izpremenili v prah in pepel, ki je nevidna roka s prstom napisala vanj: »Ne ubijaj!« Poslej pri lipi ne straši več, le sove še skovikajo čudno pesem v temno noč.