Štev. 10. V Ljubljani, 1. malega travna 1904. XLIV. leto. Učiteljski Tovariš Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva. Y«el»liias Naznanilo. — Slovenje-štajerskemu učiteljstvu! — Z orožjem v roki in v rezervi — na Amonite! — Pisarna za zdravljenje naših bolnih stanovskih, družabnih, uradnih, književnih, narodnostnih in političnih razmer. — Dopisi. — Društveni vestnik. — Književnost in umetnost. — Vestnik. — Uradni razpisi učiteljskih služb. — Inserat. Naznanilo. v*-.1; • • Na tem mestu smo že večkrat naznanili, da je sedaj uredništvo našega lista v Idriji in ne več v Ljubljani. Vkljub temu pošiljajo nekateri dopisniki še vedno svoje dopise v Ljubljano, kar provzroča dostikrat zamudo. To velja zlasti za c. kr. okrajne šolske svete. Naznanjamo torej še enkrat, da se glasi sedaj naš naslov samo: Uredništvo „Učiteljskega Tovariša" v Idriji. Slovenje-štajerskemu učiteljstvu! Viribus unitis. V organizaciji je moč. Da so te besede resnične, o tem ni dvoma, zakaj dandanes skoro vsi slojevi hite pod okrilje organizacije, zavedajoč se, da morejo le od nje pričakovati boljše bodočnosti. Tudi učiteljstvo je v tem oziru storilo velikansk korak. Z mladeniškim ponosom se ozira na svojo organizacijo, ki je tesna, nepretrgljiva vez, ki spaja vesoljno zavedno napredno učiteljstvo naše širše očetnjave. Mimo drugih učiteljskih zvez mnogojezične Avstrije je za nas avstrijske Jugoslovane velevažna naša dična »Zaveza«. Ona združuje večino avstrijskih jugoslovanskih učiteljev. Imamo pa tudi deželne združbe, da je vez tem močnejša. Kranjci imajo svoje deželno učiteljsko društvo, Primorci in Štajerci tudi. V vsaki deželi ima učiteljstvo svoje ožje interese. Zato se je osnovala za Spodnji Štajer »Zaveza slov. štajerskih učiteljev in učiteljic«. Le-ta ima svoj prvi občni zbor o Veliki noči v Celju. Skoro vsa spodnještajerska učiteljska društva obkriljuje ta »Zaveza«, samo dve društvi hočeta čakati bodočnosti. O tej »Zavezi« so še vedno različna mnenja. Večina učiteljstva se ogreva za »Zavezo«, jo smatra kot prepotrebno, dočim se pa nekaternikom zdi nepotrebna, češ, da je itak preveč združb. Da se pa stališče glede »Zaveze« popolnoma pojasni, se je odloČil upravni odbor, da postavi na dnevni red prvemu občnemu zboru kot najvažnejšo točko: »Kaj hočemo?« Uverjeni bodite, tovariši, da je tudi nam Spodnješta-jercem, potreba ožje zveze, da enotno postopamo v vprašanjih tičočiH se edino nas. Časi so resni. Čuvajmo, da nas ne zasačijo nepripravljenih. Učiteljstvo in šola imata še vedno dosti sovražnikov. Dela je tudi mnogo. Zadnja leta se nam je bojevati toliko, da bi v resnici že lahko omagali, če ne bi imeli zavesti, da se bojujemo za sveto in pravično stvar. Dasiravno smo si v zadnjem času nekoliko priborili, vendar ne smemo odnehati, če hočemo priti do popolne zmage. Delovati moramo tudi na to, da si učiteljstvo pribori zastopstvo v različnih korporacijah, kjer odločujejo v učiteljskih in šolskih vprašanjih, kakor n. pr. v deželnih zborih in državnem zboru. Ali nima opraviti pri tem tudi »Zaveza ?« Tako je še važnega marsikaj! Zato pa ravnajmo skupno, združeno, več glav ve več. Dolžnost vsakega zavednega spodnještajerskega učitelja je, pa tudi stanovska zavednost zahteva, da se udeleži prvega občnega zbora »Zaveze slov. štajerskih učiteljev in učiteljic« v Celju dne 5. aprila t. 1. Pogrešati tudi ne smemo svojih šolskih nadzornikov in drugih zastopnikov, ki odločujejo o naših koristih in potrebah. Če hočejo biti čuvaji naših pravic, če hočejo pospeševati koristi šolstva in učiteljstva, nas morajo poznati! A če nas hočejo poznati, morajo zahajati v našo sredo, morajo čutiti z nami, morajo vedeti, kako smo zavzeti za svoje pravice, morajo vedeti, kaj hočemo, kaj zahtevamo. Na veselo snidenje torej o Veliki noči v Celju! Z orožjem v roki in v rezervi — na Amonite! (Dalje.) Stem smo pojasnili dovolj jasno individualnost kleri-kalizma. Dokazali smo, da ni prav nič izbirčen v boju za dosego svojega ideala. Takoimenovano klerikalno geslo »namen posvečuje sredstva«, ima gl »vno nalogo v tem boju. Laž jim je vsakdanja reč, resnica jim je dobra, kadar se jim zdi. Resnica, božja hčerka, bi morala biti tem ljudem sveta, a jo zametujejo, da lažje dosežejo svoj namen, ker posvečuje namen sredstva. Njihovo časopisje je padlo globoko v brez-versko nesramnost, in po njem se pohujšuje naš narod z licemerstvom in zavijanjem resnice. Greh se je jel proslavljati kot čednost, neumnost kot modrost, zvijača kot pristno dobro delo, laž kot resnica, sleparija kot poštenost, široko-ustna baharija kot pogum in razžaljivo hujskajoče napadanje kot velika zasluga. Te lastnosti so jele že poganjati kali med našim narodom. Poznamo več takih klerikalnih pristašev, ki so se nasrkali iz klerikalnega časopisja tega smradu. Zagrizeni so, nestrpljivi, sovražni, lažnjivi, potuhnjeni, človeku se ne upajo pogledati niti v obraz. Vse, kar berejo v teh časopisih, jim je sveto in resnično, sovražijo resnico kot hudič križ, prepirljivi so, in ako se napijejo geruša ali božje vinske kapljice, so pa naravnost neznosni: ni mogoče več govoriti z njimi pametne besede, ščuvajo ter so napravljeni naravnost na boj. Molijo na videz prav radi, pa njih molitev se prav nič ne ujema z njihovim življenjem; podobni so navadnim tercijalkam, ki tičijo ves dan rade v cerkvi in se ližejo duhovnikom pri vsaki priliki, a doma in v navadni druščini so podobne satanu samemu: ščipljejO| s svojim hudobnim jezikom vsakega, pred njimi ni varna ;n sveta čast nikogar. Taki ljudje so prava kuga človeške družbe, ker so na videz sveti, v resnici so pa pobeljeni grobovi — to je prava od-goja in podoba našega klerikalizma. Učiteljstvo, vajeno v šoli pri odgoji opazovati šolsko mladino, gleda z največjo žalostjo v bodočnost našega naroda. Ne sme iti več tako naprej! Dovolj toliko, ustaviti se mora ta naval pregreh in zavajanja. Prave vere ni več, ker pohujšujejo svet dan za dnevom. * * * Prestopiti hočemo sedaj k obrambi proti najnovejšemu zasramovanju učiteljskega stanu in šole. Da bi mogli zavrniti vsa obrekovanja, podpihovanja in razžaljenja na naš stan. in šolo, kar jih je klerikalizem o raznih prilikah in raznih časih metal in bruhal iz sebe, je nemogoče, to smo le v glavnih potezah že zavrnili. Zavrniti hočemo najnovejše napade, da pojasnimo s tem svoje stališče ter krutemu našemu sovražniku zamašimo usta. Začeti moramo z 289. številko »Slovenca« dne 15. decembra 1903. Očitali smo klerikalizmu v boju na Amonite št. II., da smo že marsikaj dokazali, a na vse naše dokaze je imel »Slovenec« in z njim ves klerikalni aparat samo molk, seveda, ker resnica je le ena in ta se da težko ovreči. Na naše očitanje nam je vendar »Slovenec« posvetil uvodni članek z naslovom: »Proti ljudstvu!« št. I. To je znamenje, da bomo imeli še čast slišati njegovo navadno sramočenje, zavijanje resnice, laž in obrekovanje. Originalen je že naslov, s katerim nas je počastil ta pošte-njakovič. Nam torej očita, da smo proti ljudstvu. Tu vidimo že namen, ki posvečuje sredstva. Dokazali smo, kak očiten ljudski slepar je klerikalizem. Da bi svoje verne nerazsodne pristaše utrdil za svoj ideal, slepi, laže in očita dalje, da je učiteljstvo proti ljudstvu, ko je vendar pribita in dokazana resnica, da ga ni stanu pod solncem, ki bi žrtvoval vse svoje moči za ljudski blagor kakor je ravno učiteljski stan. Iz-vzemši šolo je učiteljstvo zlasti na kmetih delavno do skrajnosti za ljudski blagor pri kmetijstvu, društvenih zadevah, obč. zadevah in celo v cerkvi; tako da nima pokoja noč in dan, da žrtvuje vse svoje dušne in telesne moči večkrat v svojo lastno škodo; pri tem trudapolnem delovanju je klerikalizem nemaren in len opazovalec. Sedaj se pa upa trditi, da smo ljudstvu nasprotni! Nasprotni smo res klerikalizmu, ki vodi naš narod v pogubo in gmotno škodo, nismo pa proti ljudstvu, ampak za ljudstvo, ki ga ljubimo, čislamo in spoštujemo, zato ga hočemo obvarovati največjega zla — klerikalizma. Cujmo, kako se glasi oni članek! »Tista afektirana govorniška prikazen z imenom Engelbert Gangl je skrpucal z groznim teatraličnim patosom pomešan članek »Na boj na divje Amonite« in ga priobčil v »Učiteljskem Tovarišu«, v katerem ima že nekaj časa pravico preobračati kozolce. V tem članku pozivlje kranjsko učiteljstvo na najsrditejši boj proti katoliško-narodni delegaciji v deželnem zboru in sploh proti naši stranki. Mi bi se za njegove bobneče fraze in besno kričanje ne zmenili mnogo, kakor se ne zmenimo za kričanje glumača na semnju, ki s svojim vpitjem ljudi bolj odganja od svoje kolibe, kakor jih pa vabi, ako bi tako glumaško pisarjenje, uprizorjeno »v imenu naprednega uči-teljstva« ne bilo v stanu kompromitirati vsega slovenskega učiteljstva za nedogledne čase pri slovenskem ljudstvu, ker ljudstvo ne ve, kdo piše, ampak kar naglo sodi: »Vsi so taki.« — — Kaj takega je zmožen skrpucati le kak klerikalni lenuh, ki ima patent za osebne napade, laž, baharijo in častikrajo. Najprej povemo odkrito, da Amonitov ne piše sam Gangl, ampak na njegovi strani so kot zvesti sotrudniki možje sivih las, ki so že neznosne reči prebili pred klerikalizmom, katerega dobrote poznajo še od konkordatske dobe sem, ki vedo in znajo povedati marsikaj, kar je celo klerikalizmu zapečačena knjiga. Ti so govorili in bodo tudi v bodoče govorili, ker so z »Učit. Tovarišem« vred dobili zaupanje vsega učiteljstva. Klerikalizem je torej kradel čast in dobro ime, kakor je navajen in kakor smo že dokazali. Da bi mu povrnil čast in poštenje, o tem ni govora, in tega tudi nihče ne pričakuje. Da je »Učit. Tovariš« pozval učiteljstvo očitno na boj proti klerikalizmu, ni prenagljeno in glumaško delo, ampak premišljeno, nujno potrebno delo, ker je do tega moralo priti, kakor smo že dokazali. Klerikalizem je sistematično deloval na to že mnogo let sem in zadnjo dobo nas je javno klical na boj s tem, da nam je odrekel to, kar je vsakemu človeku za obstanek neobhodno potrebno — kruh ali povišanje naših siromašnih plač, ter nas naravnost izzival, da naj govorimo, ker zahteva klerikalizem zadoščenja. — Zadoščenje pride! — Da nas ta boj kompromituje pri ljudskih klerikalnih zastopnikih za nedogledne čase, to vemo in smo tudi že prej vedeli, ker je klerikalizem neizprosen nasprotnik šole, napredka in učiteljstva; zadušil bi nas v žlici vode, če bi mogel in smel, ker pa tega ne more, je storil, kar mu je bilo mogoče — odjedel nam je z namenom povišanje plač. Sedaj sicer naše ljudstvo ne ve še dobro, kaj je klerikalizem, ker se je učiteljstvo doslej premalo pečalo s takim poukom. Doslej je živelo zgolj zvestemu izpolnjevanju svojih stanovskih dolžnosti. Zdaj je pa primorano, da se gane, da poučuje narod in mu reže mreno z oči toliko časa, dokler ne poreče: »Vsi so taki, proč z njimi!« (Dalje.) Pisarna za zdravljenje naših bolnih stanovskih, družabnih, uradnih, književnih, narodnostnih in političnih razmer. X. Vprašanje. Mudečemu se danes pri okrajnem sodišču, mi je kazenski sodnik zaupal, da je moj župnik vložil proti meni pismeno tožbo. Prosil sem za vpogled; njen prepis se glasi: Ich reiche hiemit die Ehrenbeleidigtmgsklage gegen den hiesigen Lehrer N. N. ein. Der genannte Herr war am 9. d. M. unter dem Pfarrhoffenster ohne Kopfbedeckung und Oberrock gesehen. Zeuge: Meine Magd N. N. Diese Ausforschung unter dem Fenster geschah in den Abendstunden u. zw. zwischen 7 bis Y28 Uhr, wie es schon Dunkel zu werden anfieng. Solche Fensterbetrachtungen pflegen bei solchen Häusern angestellt zu werden, wo sich entweder lose Dirnen oder Diebe aufzuhalten pflegen, auf dass man einen Einblick in das lose Treiben solcher ruchlosen Taugenichtse gewänne. Im Pfarrhofe ist weder das Eine noch das andere der Fall. Daher ist eine solche Handlungsweise die gröbste Ehrenbeleidigung eines Privatmenschen, was erst eines Priesters. Nun bittet der Gefertigte höflichst, dass löbl. k. k. Bezirksgericht wolle gütigst ihm zur Seite stehen und gegen weitere derartige Ehrenverletzungen der gröbsten Art reagieren. .......am ... . N. N., Pfarrer. To je natančen prepis, nisem niti besedice izpustil. Ne čutim se krivega ter ne vem, da bi kdaj hodil okrog farovža in gledal skozi okno, kaj tam počenjajo, čeprav se ondi gode baje prav pikantne stvari. Ne zanimajo me ne župnik in tudi ne njegove »punce«. Moje stanovanje je blizu farovža, zgodi se često, da v poznih ali prav zgodnjih urah »knajpam« bos po trati za svojo hišo, mogoče, da mi hoče župnik podtikati tajno opazovanje. Moja dekla, mlado in zalo dekle, s katero župnik kaj rad pokoketuje, se pač močno zanima za farovž. Zasačil sem jo bil nekoč pri takem opazovanju, na kar sva ji jaz in tudi moja žena ostro prepovedala, to še v prihodnje storiti. Moja hiša stoji, žalibog, blizu farovža. Župnik, ki se sicer šteje za Slovenca, je menda zato vložil nemško tožbo, da bi se prikupil nemškomislečemu kazenskemu sodniku ter ložje dognal mojo obsodbo. Župnik nasprotuje v vseh zadevah šoli, on je tudi moj osebni nasprotnik, izkuša mi škodovati, kjer le more. Šolski obisk zlorablja med ljudmi proti meni, češ, saj šolski zakon ni tako oster, on je le na papirju, le učitelj je tako strog, da noče ljudem nobene olajšave privoščiti, temveč sili še na bolj natančno izvršitev, nego jo zakon zahteva. Končno jo prav po hinavsko zavije, rekoč: »Saj vaš Tonček vseeno lahko v nebesa pride, četudi ne bo vsak dan in ves dan v šoli.« Ker pri nas okrajni šolski svet često starše kaznuje z občutnimi globami zaradi neizpričanih šolskih zamud, zlorablja župnik to zadevo proti meni tako, da sklepajo ljudje iz njegovih besed, da sem jaz hudoben, a on dober človek. S tožbo pri sodišču mu ne morem blizu, ker tega nikjer naravnost ne trdi. On gre v svoji ligvorijanski zvijači še dalje. Najprej izkuša te nazore med prizadetimi ljudmi utrditi, potem pa uči javno v cerkvi prav po morali sv. Alfonza Ligvorijan-skega, da Bog zato greh dopusti, da bi ž njim kaznoval hudobnega človeka, češ, dovoljeno je storiti onemu človeku kaj hudega, o katerem mislimo, da je hudoben. Jaz se ne čutim hudobnega, ali on me hoče v očeh ljudi s pomočjo šolskih zadev za takega proglasiti. Vsa znamenja in okolnosti kažejo, da namerava med nerazsodnimi ljudmi zanetiti proti meni upor in nasilstvo. Ker jaz nisem nikdar voglaril okrog farovža in me vendar obdolžuje nelepega ponočnega vohunstva, sklepam, da mi jo hoče prav po ligvorijansko zasoliti. Moje knajpanje je gotovo svoji dekli natvezil za vohunstvo, in če še dodamo ono njegovo razlaganje, zakaj Bog dopušča greh, je jasno, da bo ona lahkega srca pričala proti meni — po krivem. Ker daje »Pisarna« mnogo dobrih nasvetov, prosim tudi jaz za pomoč, da se rešim te preteče klerikalne zvijače^ Zadeva je nujna, prosim za odgovor brez zamude. Zaje. Odgovor: Mili moji Ako je Tvoje pismo pisano v luči resnice in če nisi v njem ničesar prikril, kar bi dejstvo bistveno predrugačilo, ničesar za svojo osebo olepšal, a za župnika namenoma poslabšal, podpiram Tvoje mnenje o župnikovi ligvorijanski morali tudi jaz. Župnik namerava dognati pri sodišču Tvojo obsodbo, pozneje bo iztaknil več podobnih zadev, končno bo izkušal doseči Tvoje premeščenje v drugi kraj, sklicevaje se 1. na Tvoje obsodbe, 2. na napade in sovraštvo ljudi do Tebe, ki ga je on zanetil 3. in še na druge podobne zadeve. Znanih mi je več slučajev, v katerih so župniki podobno ravnali. Šolske oblasti, ki mislijo, da smejo svojo moč in oblast rabiti le proti učitelju, ne pa proti duhovniku, ki učitelja nikoli ne branijo pred napadi, temveč ga še celo ovirajo, da se ne more uspešno braniti pred krivičnimi napadi, so šle tudi tedaj na duhovnikov led, ko se učitelju ničesar dokazati ni dalo. Ob tej priložnosti prosim vse one tovariše, ki so imeli kdaj s podobnim bojem opraviti, naj dopošljejo »Pisarni« objektivno pisano gradivo, ki bo ponujalo vsemu učiteljstvu vpogled v ravnanje nekaterih duhovnikov in šolskih oblasti. Ne boj se te župnikove tožbe, ona je vkljub vsem zvijačam votel strah, udarec po vodi. Ona ti celo daje orožje v roke, zamahniti ž njim po tožniku. 1. Ako bi bil Ti res voglaril okrog farovža ter gledal skozi okno, ni to nič kaznjivega. V kazenskem zakoniku sem zaman iskal paragrafa, kamor bi se mogla ta obdolžitev uvrstiti. Pričanje tožnikove dekle Ti ne more na noben način škodovati. Sodnik ji prisege niti dal ne bo. 2. Ako se župnik boji, da bi kdo skozi okno v farovž gledal, naj skrbi sam za to, da bodo okna ob luči z zastorom zastrta. On sam je dolžan skrbeti za varnost svojega početja, a ne mimoidoči ali zunaj stoječi ljudje. 3. Župnikova logika je le deloma prava. Res je, da ljudje radi gledajo skozi okno v take hiše, kjer se zbirajo »cipe« ali tatovi, a ravno tako je res, da vsakdo rad pogleda skozi nezastrto okno v razsvetljeno sobo, v kateri se nahajajo pošteni ljudje. Ta lastnost (radovednost) je človeku prirojena. Poštenim ljudem sicer ni všeč opazovanje, toda ne čutijo se tako užaljene, da bi se zatekali k sodišču. Nepošteni pa se čutijo takoj užaljene, ter iščejo, kako bi opazovalca ugriznili. 4. Priznaj svoje »knajpanje« ter osmeši župnika, kako on to Tvojo privatno zdravstveno zadevo prav po ligvorijansko zavija. Opozori sodišče na župnikovo protišolsko početje, njegovo zlorabo šolskih zadev proti Tebi z namenom, zbujati med ljudstvom čut neprijateljstva, kar bo sodišču pojasnilo namen župnikove tožbe. To pojasnilo je potrebno, a ne morda zato, da rešiš sebe obsodbe, temveč zato, da raz-kriješ sodišču župnikovo farizejstvo ter da mu pošteno posvetiš domov. 5. Mogoče je, da je župnikova dekla res videla v mraku ali temi človeško postavo, ki je naslušavala pod oknom, saj sam priznavaš, da si zalotil pri tem dejanju svojo deklo. A tudi katero drugo osebo brez razlike spola bi moglo početje v farovžu vabiti k ponočnemu opazovanju. V tem slučaju odpade župniku na korist naša trditev, da hoče z zlobnim načinom Tvoje knajpanje zvijati. Po poročilu dekle misli on, da si bil Ti oni nepoklicani prihajač in opazovalec. 6. Idi brez skrbi k obravnavi in si pri sodišču računaj za pot primerne stroške ; plačati jih mora stranka, ki tožbo izgubi, in ta bo naš visokočastiti tožnik. 7. Ako je Tvoje sodišče sedaj z delom preobloženo, ne bo kmalu obravnave. Ker župnik v svoji tožbi ni zahteval, naj se Ti njegova tožba pismeno naznani, in če Te sodišče res ne obvesti ter se razpiše obravnava šele po preteku treh mesecev, potem tožba zastara, tudi tedaj, če bi obsegala kaj kaznjivega (izvzeto je hudodelstvo). Ni dovolj, če je tožba vložena, ona se mora tožencu pismeno naznaniti v določenem roku. 8. Da je župnik, ki se inače šteje za Slovenca, vložil tožbo v nemškem jeziku, kaže, da pravzaprav ni Slovenec, temveč brezznačajen Rimec. Rimci imajo na ustih pobožen vzdih, a v srcu zatajevanje narodnosti in strastno poželjenje, koristiti sebi na škodo svojega bližnjega. Inteligenca slovenskega rojstva, ki se ne upa s svojim jezikom izza peči, ki ga zataji pri najbližjem državnem u^adu iz najnižjih koristo-lovnih namenov, ni slovenska »inteligenca. Taki brez-značajneži škodujejo veljavi našega jezi