SLOVEnrSKI ETNOGRAF Časopis za etnografijo ? folkloro letnik ii s SODELOVANJEM MILKA MATIČETOTEGA CREDIL BORIS OREL IZDAL ETNOGRAFSKI MUZEJ V LJUBLJANI ZALOŽILA DRŽAVNA ZALOŽBA ZA SLOVENIJO ljubljana 1949 »Slovenski etnograf« izhaja letno v eni knjigi — paraît une fois par an Uredništvo — Rédaction: Etnografski muzej, Ljubljana, Prešernova 24 Uprava — Administration: Državna založba Slovenije, Ljubljana, Mestni trg Zamenjave — Échange: Etnografski muzej, Ljubljana, Prešernova 24 Za znanstveno vsebino člankov odgovarjajo avtorji. SLOVENSKI ETNOGRAF ČASOPIS ZA ETNOGRAFIJO IN FOLKLORO LETNLK JI s SODELOVANJEM M I L K A M A TI C E T O V E G A UREDIL BORIS OREL IZDAL ETNOGRAFSKI MUZEJ V LJUBLJANI ZALOŽILA DRŽAVNA ZALOŽBA ZA SLOVENIJO LJUBLJANA 1949 .90921 Tiskala Tiskarna »Ljudske pravice« v Ljubljani Vsebina — Table des matieres ?.-Put, Orel Boris, Slovenska ljudska noša............ 5 Le costume populaire Slovene Kotnik France, O valjanju domačega sukna.........10 Sur le foulage du drap du pays Vilfan Sergij, Predpisi o obleki in blagu v policijskih redih 16. stol. 26 Instructions sur les vetements et les étoffes dam les reglements de police du 16« siecle Baš FranjO', Prispevek k zgodovini naših moških noš...... 48 Compléments a l'histoire de nos costumes d'hommes Lozar Marta, Krila, predpasniki in pasovi v slov. ljudskih nošah 54 Jupes, tabliers et ceintures dans les costumes populaires Slovenes Orel Boris, Novo gradivo o slovenski ljudski noši iz lete 1838 . . 68 Nouveaux matériaux sur le costume populaire Slovene M a t i Č e t o V Milko, Francesco di ????? in noša Kraševcev ... 70 Fr. di Toppo et le costuma des habitants du Karst « Gippius-Čičerov, Trideset let sovjetske folkloristike (prevedel Milko Matičetov) .................72 Trente ans de folkloristique soviétique Kotnik France, Ljudski pesnik Anton Lesičnik........93 Le poete populaire Anton Lesičnik 1? zgodovine sIot. etnografiie — Histoire de l'ethnographie slovene Novak Vilko, Gradivo Jožefa Košiča za etnografijo Prekmurja , . 100 Les matériaux de Joseph Košič pour l'ethnographie du Prekmurje Poročila — Comptes-rendus Etnografsko delo na terenu — Travail ethnographique sur lieu: Orel Boris, Delo Etnografskega muzeja na Dolenjskem leta 1Q48 . 111 Le travail du Musée d'ethnographie dans l'année 1948 Baš Franjo, Delo Zgodovinskega društva v Mariboru......114 Le travail de la Société des historiens a Maribor Etnograf lia ˇ naših muzeiih — L'ethnographie dans nos Musées: Baš Franjo, Etnografska razstava Pokrajinskega muzeja v Mariboru . 116 L'exposition ethnographique du Musée Provincial de Maribor Stupica Anton, Celjsko etnografsko poročilo........ 121 Compte-rendu sur Vactivité ethnographique a Celje Baš Franjo, Etnografska zbirka Mestnega muzeja v Ptuju .... 122 Le recueil ethnographique du Musée Municipal de Ptuj Baš Franjo, Etnografska zbirka muzeja v Krškem....... 122 Le recueil ethnographique du Musée de Kréko Plestenjak-Planina, Etnografski oddelek škofjeloškega muzeja 125 La section ethnographique du Musée de Škofja Loka In mcmoriani: Orel Boris, Drago Vahtar.......... 12Q Ocene — Critique ( Novak Vilko, Ljudska prehrana v Prekmurju (B. Orel -1. Bonač) . . . 130 Moderndorfer Vinko, Verovanja, uvere in običaji Slovencev (B. Orel) . 134 Moderndorferjeve zbirke koroških ljudskih pripovedk (Milko Matičetov) 137 Les recueils de contes populaires corinthiens, de Moderndorfer Mušič Marjan, Obnova slovenskih vasi (Svetozar Ilešič)...... 140 Murko Matyâs, Rozpravy z oboru slovanského nârodopisu (Fr. Bezlaj) 142 Lovrié, Bilješke o Putu po Dalmaciji opata Alberta Fortisa (?. Gavazzi) 144 Filipović Milenko, Nesrodnička i predvojena zadruga (V. Novak) . . . 146 Dve zbirki makedonskih ljudskih pesmi (Milko Matičetov)..... 147 ???? recueils de poésies populaires macédoniennes Filipović Milenko, Galipoljski Srbi (Vilko Novak)........ 149 »Muzeji« 1. 1948 (Boris Orel) .............. 149 Kaj je z dnigo knjigo »Narodopisja Slovencev« (B. Orel) . 150 Sur le sort du 2e»»e ?^??? de »Narodopisje Slovencev« Zamene — Échange.................. 151 SloTenska ljudska noša Boris Orel Težišče II letnika Slovenskega etnografa je v slovenski ljudski noši in v raziskovanju njenih osnov, delov in raznih virov. Res je v naši etnografiji še precej drugih področij, ki jih prav za prav nismo niti resno načeli (tako področje je med drugim ljudska obrt, ki bo o njej spregovoril III. letnik našega časopisa), medtem ko smo ljudsko nošo v primeri s temi zanemar- jenimi področji že kar veliko opisovali in obravnavali. V zmoti pa bi biU, če bi se vdajali prepričanju, da smo z nošo pri nas že nekako opravili in da na tem področju nimamo več veliko iskati. Nasprotno: Će kritičnoi pre- gledamo vse naše dosedanje delo na tem področju, moramo priznati, da je treba to delo še mnogo izpopolniti in da so poglavitne naloge, ki jih moramo rešiti, še vedno pred nami. S tem pa nočemo zmanjševati zaslug, ki jih imajo mnogi naši etnografski delavci za vedo o ljudski noši. Prav njihovo znanstveno izročilo nam je v marsičem najboljši kažipot in nas opozarja, da nadaljujemo z njihovim delom. Mimo ljudskih običajev se je tudi ljudska noša zelo zgodaj izoblikovala v posebno samostojno panogo v naši etnografiji. Tu mislimo predvsem na nošo v Valvasorjevi Časti Vojvodine Kranjske. Za večino spisov, sestavkov in podatkov od Valvasorja do Siča pa je značilno, da ljudsko nošo in njene posamezne dele le opisujejo^ Med naše najboljše poznavalce in opisovalce slovenske ljudske noše moramo šteti Alberta Siča, ki zaključuje to prvo etnografsko poglavje zgolj deskriptivne metode v preučevanju naše ljudske noše. Sičevo delo so v marsičem dopolnili Fran Kotnik, Saša Šantel in Vilko Novak: Kotnik z opisi koroških in štajerskih noš, Šantel predvsem z opisom zapadnoslovenskih (primorskih) ženskih noš, Novak pa z opisom prekmur- ske noše. Drugo poglavje etnografskega raziskovanja slovenske ljudske noše se pričenja s Stankom Vurnikom. To je poglavje znanstvene razlage naše noše. Vurnik se je v metodičnem pogledu lotil znanstvene obdelave posameznih sestavnih delov naše ljudske noše. Z znanjem etnografa in umetnostnega zgodovinarja je na podlagi gradiva, ki ga je imel na razpolago, proučil dva najznačilnejša dela naše noše, ženski pokrivali avbo in pečo, hkrati pa je načel njih problematiko v evropskem merilu. V tej drugi fazi obravnavanja naše ljudske noše je prispeval tudi Fran Kotnik nekaj zelo' tehtnih pripomb k našemu staremu primitivnemu oblačilu in obutalu. Medtem ko Mia Brejc v svoji razpravi »Slovenske noše na Koroškem« ni sledila načeloma Vurnikovemu načinu obdelave, pa pomenita razpravi 6 Boris Orel Marte Ložarjeve »Rokavci« in »Krila, predpasniki ter pasovi v slovenskih ljudskih nošah« (Slov. etnograf II) nadaljevanje tistega načelnega obrav- navanja noše, ki ga je v našo etnografijo uvedel St. Vurnik, to je obravna- vanja posameznih delov v raznih nošah, ne pa celotnih noš iz nekih etničnih okrožij. Marta Ložar je razen tega napisala za II. knjigo Narodopisja Slo- vencev (v tisku) daljšo razpravo o slovenski ljudski noši, ki se njena na- predna stran kaže v tem, da skuša našo nošo po zemljepisni legi pokrajin, kjer so noše doma, razčleniti na glavne in manjše tipe s številnimi inači- cami. Iz razprav M. Ložarjeve, v manjši meri M. Brejčeve, pa končno tudi posnemamo, da je našo ljudsko nošo pričel podrobneje proučevati etno'- graf, ki je doma v krojaški obrti. To je brez dvoma napredek v raziskovanju slovenske ljudske noše, ki ga ne smemO' omalovaževaiti. Kajti brez temelji- tega poznavanja kroja pri ljudskem oblačilu, ki je podobnega pomena kakor tloris pri kmečki hiši, nikakor ne bi mogli dospeti do pravih zaključkov o razvoju, vrstah in značilnostih raznih oblačil. Opisi in razprave o slovenski ljudski noši pa nam odkrivajo celo vrsto raznih pomanjkljivosti. Najprej je treba ugotoviti, da skoraj vsi opisi, zapisi in razprave poznajo z malo izjemami (Kotnik, Ložar i. dr.) le pražnjo ljudsko nošo, ki smo ji v etnografiji običajno dejali »narodna noša«, ne poznajo pa vsakdanje delovne noše, ki jo ponekod sestavljajo zelo stari deli (prim. cokle ali pastirski plašč iz ličja). Predavanje Jerneja Šušteršiča »Zbiranje in ureditev zbirke ljudskih noš« (v rokopisu) je prav v tem pogledu poučno, ker nam dalje odkriva, da smo doslej vse premalo pozornosti po- svečali noši ob posebnih prilikah in običajih (krst, poroka, smrt, košnja, žetev, lov, koledovanje, jurjevanje, kres, pust itd.), da nismo točno ločih zimske noše od poletne, da nismo razlikovali noš po premoženjskih razme- rah, po poklicih (kmetov, viničarjev, pastirjev, lovcev, obrtnikov itd.) in po starosti oseb. — Popolnoma smo spregledali spodnjo obleko (perilo) ter razne druge manjše sestavne dele. V neznatnem obsegu smo se doslej bavili z izdelovanjem oblačila, prav nič se nismo brigali za izdelovanje obuvala. Z raziskovanjem naših starih gospodarskih dejavnosti, kakor so v domači obrti preja, tkalstvo, suknarstvo, usnjarstvo, čevljarstvo itd., polagamo zelo važne osnove študiju naše ljudske noše. Zato je bila ena naših glavnih uredniških nalog, da z doneski Frana Kotnika k našemu domačemu suknar- stvu v tem letniku Slov. etnografa oživimo sistematično raziskovanje v tej smeri. Ob dosedanjem pomanjkljivem delu moramo še poudariti, da je za uspešen študij ljudske noše velikega pomena, če dobro poznamo razne ma- nufakturne in industrijske tkanine, ki so v 19. stoletju in deloma še prej pričele prevladovati v naših nošah, dalje raznovrstne vezenine in okrasne podrobnosti ter končno ljudske noše v sosednih deželah in časovne kroje raznih drugih sitanov oz. razredov doma in drugod v Evropi (fevdalcev, meščanov, vojakov in drugih). Zelo nepopolno sliko o tipih naših noš in njih razširjenosti si moremo ustvariti, če pregledamo dosedanje opise in podatke po posameznih večjih ali manjših predelih slovenskega ozemlja. Za marsikateri predel ali važnejši kraj sploh nimamo nobenih podatkov, drugod pa so opisi zopet silno Slovenska Ijud&ka noša 7 površni in skopi. Še v večji zadregi smo, če skušamo posamezne noše raz- iskati zgodovinsko. Tedaj bomo odkrili, da v redkih primerih razpolagamo z opisi ali podatki o noši nekega predela iz različnih dob. Nekateri opisi naših noš tudi niso v marsičem točni. Na jasno si moramo priti z marsi- katero podrobnostjo ter to ali ono neskladnost med opisi iste noše je treba še razčistiti. Zaradi tega je ena naših nadaljnjih nalog, da starejše opise noš kritično pregledamo, najprimerneje o priliki podrobnejše obdelave noš po posameznih predelih ali po sestavnih delih. Do neke mere je upravičena bojazen, da nam marsičesa najbrž ne bo več mogoče dognati. Vendar smo hkrati trdno prepričani, da bo naše znanje o slovenski ljudski noši sčasoma znatno večje, mnogo večje ko doslej, če bomo načrtno izpopolnjevali naše dosedanje delo v vseh tistih smereh, ki so bile do zdaj ali zanemarjene ali pomanjkljivo raziskane, in seveda, če bomo pri vsem tem nenehoma odkrivali nove vire. Med važne vire za spoznavanje slovenske ljudske noše v preteklosti sodi razno slikovno gradivo, s katerim se nismo povsem okoristili. Razme- roma malo smo iskali noše v našem ljudskem slikarstvu. Poslikane panjske končnice nam na priliko med drugim prav dobro predočujejo vsakdanjo kmečko nošo v 19. stoletju. Mnogo uporabnega gradiva je skritega v božje- potnih votivnih podobah, v freskah in raznih drugih ljudskih slikarijah. Razno ilustrativno gradivo v Valvasorju in starejših potopisih sploh še nismo obdelali in vendar je to gradivo velike važnosti za zgodovinsko obravnavanje naše ljudske noše. Akvareli Goldensteina, Arsenoviča, Russa in drugih prikazujejo slovensko ljudsko nošo v 19. stoletju. To slikovno gradivo je sicer precej znano, toda še vedno je med njim cela vrsta akvarelov z nošami, ki jih je treba pojasniti in uporabiti pri obdelavi naše noše. Mnogo bolj ko danes pa bo etnografija znala v bodočnosti ceniti slike in risbe Šubica, Žmitka, Gasparija, Šantla, Miheliča in drugih. V mislih imamo tiste njihove umetniške slike in risbe, ki predstavljajo ljudske noše in razne prizore iz ljudskega življenja. Teh slik in risb se je do zdaj nabralo že toliko in se jih bo verjetno nabiralo še v bodoče, da bi bil že zadnji čas, da bi se lotih inventarizacije vseh teh, za etnografijo pomembnih slik skupno z ostalim slikovnim gradivom v obliki priročne kartoteke. Prav tako bi ne bilo odveč, če bi v posebni razpravi kritično obdelaU to slikovno gradivo, ki so ga prispevali naši umetniki, ter predvsem ugotovili, koliko je uporab- ljivo pri proučevanju slovenske ljudske noše. Najvažnejši med slovenskimi umetniki, ki so snov za svoje slike črpali iz ljudskega življenja, je brez dvoma Maksim Gaspari. 2e njegove slike same zahtevajo posebno etno- grafsko razpravo. Med ostalim slikovnim gradivom velja tudi foto-gradivo za zelo važen vir za spoznavanje naše ljudske noše v preteklosti. Pri tej vrsti slikovnega gradiva gre predvsem za razne starejše fotografije noš, ki jih je še mnogo dobiti na našem podeželju. Obilo virov za slovensko ljudsko nošo je tako rekoč še zakopanih v 'naših arhivih. Prav trije prispevki v tem letniku Slov. etnografa — razprava S. Vilfana, donesek f. Basa in poročilo B. Orla o novem gradivu iz 1. 1838 — 8 Boris Orel nam pričajo, koliko dragocenih podatkov o naših nošah tiči v raznih arhiv- skih aktih iz preteklih stoletij, kakor so n. pr. policijske tiralice, sodni protokoli, seznami ukradenih predmetov, razni inventarji, pogodbe, predpisi itd. Starejši tiskani zgodovinski viri so že zaradi tega dragoceni, ker so redki. Uporabljati pa jih je treba previdno zlasti v tem primeru, kadar ni- mamo pred seboj izvirnika, temveč delo, ki podatke navaja iz izvirnika. Da se morejo pri citiranju podatkov iz prvotnega vira pripetiti hude pomote, nam potrjuje poročilo M. Matičetova o furlanskem zgodopiscu Francescu di Toppo, ki je dolgo časa veljal za enega naših najstarejših virov za ljudsko nošo na slovenskem ozemlju. Pregledati dela naših starejših pesnikov in pisateljev, izslediti podatke b noši v naši ljudski pesmi, pripovedki, pravljici, legendi, pregovoru in drugod, vse to spada med naše nadaljnje raziskovalne naloge. Navsezadnje imamo še živO' ustno izročilo. Tudi teren sam nam more še marsikaj povedati in do neke mere izpopolniti naše pomanjkljivo znanje o ljudski noši. Zato je naloga ekip Etnografskega muzeja, da na terenu med raznimi panogami ljudske kulture vsestransko raziščejo tudi ljudsko nošo, to je, da točno zapišejo ustno izročilo o nekdanji noši ter da pregledajo, opišejo, zrišejo in fotografirajo nošo in njene sestavne dele, ako jih še kje najdejo na terenu. Pri tem pa ni predmet raziskovanja samo pretekla, temveč tudi sedanja noša. O usodi naših zadnjih ljudskih noš na terenu bi bilo treba o priliki po- sebej razpravljati. Vsekakor moramo težiti za tem, da imamo naše stare ljudske noše, ki so še preostale na podeželju, stalno v evidenci, vsaj njih starejše in redkejše kose. Etnografska in spomeniško-varstvena pota po našem podeželju v zadnjem času nas kaj zgovorno prepričujejo, da po- slednje ljudske noše iz leta v leto vse bolj ginevajo pO' naših vaseh in da so v premnogih predelih že davno tudi povsem izginile. Slovenska ljudska noša pa v današnjem času ni samo svojevrsten mu- zejski predmet, v takšni ah drugačni obliki ohranjena starina, s katero se bavijo etnografi in folkloristi. O stari slovenski ljudski noši sicer splošno velja, da je na našem podeželju že davno več ne nosijo, oziroma da je ne uporabljajo tako kot v preteklih časih. Kakor družbeno-gospodarski zakoni ne prizanašajo življenju posameznika in družbe, gradnji hiš, ljudskim obi- čajem in vsem, pojavom in oblikam ljudskega življenja, tako se mora tem zakonom uklanjati tudi ljudska noša. Vendar ona še ni izrabila do kraja vseh svojih možnosti (prim. Štele, Kmečka kultura, str. 31), v našem ljudskem življenju zlasti ne tako imenovana osrednje-slovenska noša, ki dominira v gorenjski noši. Zaživela je svoje drugo, morda poslednje življenje, ki se razlikuje od prejšnjega. Kot predmet, ki ga oblikuje materialna in duhovna kultura ljudstva, je izgubila svojo običajno uporabno vrednost, zato pa je v svoji drugi življenjski dobi dobila nove vloge, novo veljavo in pomen. Vze- mimo na priliko pečo, ki se ponekod ohranja zaradi tega, ker je dobila nove funkcije, bodisi kot namizni prt za posebne prilike, bodisi kot krstno ali Valjalec suši bukovino in raševino Stavba, kjer je nameščena manga — pri Valharju ob Libiji Manga ob Libiji Slovenska ljudska noša 9 mrliško pogrinjalo. Poglejmo dalje razna ljudska zborovanja, kongrese, fe- stivale, parade, sprevode itd. v današnjem času in v preteklih desetletjih, pa bomo ugotovili, da se na vseh teh in podobnih prireditvah odkazuje stari slovenski ljudski noši kot predstavniku svojstvene noše slovenskega naroda posebno častno mesto, na njih je dobila noša svoj novi, kulturni, narodni pomen in s tem hkrati novo ime »narodna noša«. Razni festivali in parade razkazujejo ob raznih prilikah zadnje pre- ostanke naše ljudske noše na terenu, žal zmerom bolj pogosto v nepravilni, celo izmaličeni podobi. Znaten del poslednjega podeželskega inventarja naše stare ljudske noše pa smo pričeli danes uporabljati še v druge namene v našem kulturnem življenju. Slovenska ljudska noša je postala plesni kroj naših folklornih skupin. V tej svoji novi vlogi je na najboljši poti, da zaživi v vsej svoji nekdanji raznolikosti in lepoti, seveda, če bomo znali z njo količkaj razumno in spoštljivo ravnati. Plesni nastopi naših folklornih skupin pa nas prepričujejo, da z nošami večine skupin ni vse tako, kakor bi moralo biti. In vendar bi moral vsaj v tem sektorju našega ljudskoproevetnega živ- ljenja vladati glede noš čim vzornejši red. Ker je naša ljudska noša že davno izgubila svojo pravo vlogo v živ- ljenju in s tem prenehala biti zgodovinsko-razvojni predmet v pravem smislu besede ter se prikazuje v svojem drugem življenju kjer koli le še kot muha enodnevnica, moramo zato tembolj skrbeti, da ne izgubimo stika z njeno ustaljeno tradicijo. Nositi našo ljudsko nošo v njeni čim pristnejši podobi, je naša narodna dolžnost, ki je ne smemo nikoli zanemariti, če hočemo pre- prečiti, da bi razni kroji naše stare noše sčasoma ne postali prava pustna strašila ali karikature nemških tirolsko-štajerskih krojev. Če pa smo že pri- siljeni, da si moramo oskrbeti nove sestavne dele noše, ker so stari pošli, jih moramo napraviti z znanjem po starih vzorih, ter tako nadaljevati njih tradicijo. V zvezi s plesnimi nastopi naših folklornih skupin pa se pojavljajo še druga vprašanja, med drugim vprašanje enotne »stilizirane« plesne noše, ki naj bi imela za svojo osnovo neki tip slovenske ljudske noše. To vprašanje je tesno povezano z vprašanjem razvoja naših ljudskih plesov, pa bomo' zato o njem podrobneje razpravljali tedaj, ko bo v našem časopisu govor o ljudskih plesih v današnjem času. Kakor smo posneli iz naših gornjih bežnih pripomb, se je slovenska ljudska noša po zaključku svoje prave življenjske dobe znašla v dokaj razno- vrstnem položaju. Pojavljajo se vprašanja, ki zanje nedvomno velja, da jih je treba reševati v tesnem sodelovanju z etnografijo' in folkloro, z našimi etnografsko-lolklornimi ustanovami ter z Zavodom za varstvo kulturnih spo- menikov. Ni namreč naloga etnografije, da samo opisuje in tolmači razne pojave in oblike ljudske kulture. Kot sodobna napredna znanost, ki sodeluje pri vzgoji našega ljudstva, je ona povrh tega dolžna, da krepko posega v današnjo porajajočo se kulturno stvarnost ter da pomaga pravilno usmer- jati razvoj nekaterih usvojenih vrednot naše stare ljudske kulture iz pre- teklosti v sedanjost. o Taljanju domačega sukna Doneski k zgodovini domače suknarske obrti France Kotnik Suknarstvo, ki je bilo v prejšnjih časih tudi pri aas še domača obrt, kot taka izumira. Statve, na katerih snuje tkalec sukno, raševino in platno, so že zelo, zelo redke. Nehote se ob njih tudi spominjamo, kako so snovali sukno in pesmi naši ljudski pesniki, tako Miha Andréas (1762—1821) v Rožu, Jurij Vodovnik (1791—1858) na zelenem Pohorju in Anton Lesičnik (1836 do 1915) na Selovcu v šentjanški župniji pri Dravogradu. O OTcereji sredi 19. stoletja Podlaga za domače suknarstvo je ovčereja, ki je bila nekoč tudi v severozahodni Sloveniji precej razvita, posebno v začetku 19. stoletja, ko je hotela Avstrija kriti lastno' potrebo volne doma. Po letu 1890 pa je domači volni začela konkurirati volna iz Avstralije in Južne Amerike. V rajni Avstriji je bilo leta 1850 še 5 milijonov ovc, do leta 1910 pa se je njih število skrčilo na 2 in pol milijona.^ Kakor je pred poldrugim stoletjem lan omagal v boju z bombažem in postajal vedno redkejša tekstilna surovina,- tako je bombaž pomenil tudi močno konkurenco volni. l.eta 1846 je bilo v mariborskem okrožju 14.184 ovc, v celjskem 19.609, na vsem bivšem Štajerskem pa 152.017. Ob štetju leta 1843 je še izkazanih 165.069 ovc, stanje se je v treh letih zmanjšalo za 13.052 repov. Poročilo pravi, da kmetje ne pospešujejo ovčereje, ker ob nekoliki kulturi pašnikov govedoreja več donaša kakor pa ovčereja.'' Po štetju iz leta 1857 je bilo v slovenskih okrajih na bivšem Štajerskem tole število ovc: * E r p i č, Ovčjereja, objavljena v Poročilu o kmetijski anketi 193S. Ljub- ljana 193S, str. 353. ^ Zoreč Črtomir, Od vlaknine do tkanine, 3. izd. Kranj 1947, str 8. H I u b e k F. X., Die Landwirtschaft des Herzogthumes Steiermark, Graz 1346, str. 131. Valjanje domaćega sukna 11 Na vsem Štajerskem pa jih je bilo 193. 735. Okraj Schladming je imel 7995 ovčjih repov.' Tam so izdelovali znameniti »Schladminger Loden«. Leta 1901 je ovčereja v naših krajih že močno nazadovala. Nekoliko je še uspevala v slovenjegraški okolici, Marenbergu, Šoštanju, Slov. Bistrici, v Laškem in Gornjem gradu. Ovce so tam gojili večji kmetje v višjih legah, tam so bili še dvori, ki so imeli po 100 ovc. Letna produkcija volne v celj- skem pol. okraju je znašala približno 800 q, v slovenjegraškem pa 700 q. Statistika nam pove, da so gorati kraji posebno sposobni za ovčerejo, ker je tam obilo paše, medtem ko ravnine, kjer je razvito umno poljedelstvo, živinoreja, konjereja in svinjereja, torej agrarna višja kultura, in vinske gorice, kjer gojijo vinsko trto', niso pripravna tla zanjo. Zato je število ovc v teh krajih minimalno. Preseneča nas število 784 v ptujskem okraju, a to gre na račun veleposestva Turnišča in Herbersteina, ki sta gojili me- rinske ovce (Merino) in prodajale njih volno v Morovo tovarno sukna v Vetrinj na Koroškem. Med ovčjimi pasmami je posebno čislana solčavska ali jezerska ovca, ki ima sicer precej raskavo volno, a zavzema po utrjenosti, zmernosti in produkciji mesa najbrž prvo mesto med ovčjimi plemeni v Evropi." Jezer- sko-solčavske ovce se razprostirajo po gorovjih okoli Jezerskega, Železne Kaple, Solčave, Gornjega grada. Črne, Slovenjega Gradca, na Peci in na Plešivcu (Uršlji gori). Solčavsko-jezerski ovci se vedno bolj umikata trbiška in pa stara koroška ovca. Jezersko in trbiško ovco uporabljajo za izboljšanje in plemenitenje domače malovredne ovce." Ovca je zelo koristna žival. Meso, na razne načine pripravljeno, uživamo. Volno uporabljamo za tkanje sukna in pletenje nogavic, v današnji dobi tudi za pletenje telovnikov in jopic, njih kožo smo strojih za irh, iz katerega so izdelovali kratke irhaste hlaČe, predpasnike za tesarje,' in mehove za žito in moko; v stari dobi so tudi vino imeli v mehovih, iz loja pa so doma izdelovali sveče in milo. Meso pa so po planinskih krajih tudi vodili (v dimu sušili). O ovčjem sirarstvu, ki je še danes razvito po drugih naših krajih, posebno pa na jugu, imamo za severozahodno Slovenijo le malo podatkov.' A obsežno gotovo ni bilo. Izpričano je na Peci, kjer so ovce molzli do sv. Ja- koba ali do velike gospojnice in tudi sirili, in v Logarski dolini. ' H 1 u b e k F r. X., Ein treues Bild des Herzogthumes Sfeiermak, Graz 1860, str. 185-1?6. " N. d. str. 198. « Kramer E., Kmetijsko berilo. V Trstu 1887, v poglavju v ovčjereji. 'Irh je bilo usnje, ki ga je strojil drhar. Beseda je prišla k nam preko Nemcev. Srvn. irch. pomeni kozla in ibelo ustrojeno usnje iz kozlov^e kože. Beseda pa ni nemška, ami>ak je iz lat. hircus — kozel. Pa nismo samo kozlovskih kož strojili v irh, ampak tudi ovčje. Ime pa je tudi za te ostalo. — O predpasnikih iz ovqe kože glej Prežihov Voranc, Samorastniki, str. 103. "Novaik Vilko je sistematično opisal: Ovčarstvo pod Stolom in v Planici. Etnolog XV. O ovčereji, planšarstvu in pastirstvu, gl. N. S. I. 155 si. 12 Franoe Kotnik Ljudska obleka iz ovčje Tolne in kože v 19. stoletja V Gradcu hranijo poročila štajerskih nabornih okrajev, ki nam med drugim tudi pričajo o obleki, ki so jo nosili naši predniki v 1Q. stoletju. To je zbirka dr. Goetha. Geramb je črpal iz nje za svoj Steirisches Trachtenbuch. Po njem je sestavljen sledeči pregled. Jareninski dvor, 1810—1820. Moški nosijo črne usnjene hlače. Iz ovčje volne dajo kmetje izdelovati sukno (bukovino), kožo pa strojijo (Geramb, II. del, 214. Fala, 1812. Moška obleka je iz sukna, ki ga sami stkejo, hlače so navadno iz bukovine, kozje ali ovčje kože, irhaste (II. 216). Hrastovec, 1815. Goričani nosijo kratke, črne usnjene hlače ali dolge suknene. Pozimi nosijo moški dolg kožuh (II. 217). Dolanci. Ženske nosijo pozimi deloma dolge, deloma kratke bele ko- žuhe (II. 218). Slivnica, 1814, poročal je oskrbnik Ambrožič. Moški nosijo jopiče iz sukna ali bukovine, telovnik je tudi deloma iz bukovine. Hlače so navadno kratke iz rjave raševine ali črnega platna, večinoma pa črne iz kozjega ali kozelnega usnja. Ženske imajo pozimi kratke ali dolge rjave kožuhe. Pohorci se oblačijo v bukovino in nosijo pozimi kožuhe iz ovčje kože (11. 220-21). Ravno polje pri Šentjanžu na Dravskem polju, 1811, poročal je oskrbnik Anton Ambrožič. Moški so oblečeni v črn lodnat jopič in nosijo črne plat- nene, rjave suknene ali lodnaste in tudi kratke usnjene hlače. Ženske so oblečene pozimi v bele kožuhe. Domače sukno in platno so lastni izdelki, sukno slabe vrste pa kupujejo pri trgovcih v mestih ali pri kramarjih na deželi (II. 222). Ormož, 1813, poročal je okrajni komisar Pahernik. Moški nosijo pozimi tudi črne kožuhe. Kakor torbico, čcho, klobuk in plašč so morali tudi te kupovati (II. 224). Konjice, 1812. Dohnci se razlikujejo v noši od Gorjancev. Pohorci si sami vzgojijo ovco in sejejo lan, kar jim daje vse oblačilo'. Glavo si pokri- vajo z jagnječjo kožuhovino, pletejo si nogavice, tkejo na pol volneno blago (raševino), iz katere si dajo delati kratke jopiče. Nosijo pa okorne cokle. Ženske nosijo dolge lodnaste jope, ki segajo do kolen, tako da je telo pozinti toplo (II. 224—225). V dolini pa nosijo moški hlače iz kozelske kože, ženske pa pozimi dolge kožuhe in spodnja krila iz rjavega blaga. Studenice, 1811. Usnjeni črni kožuh ženske kupujejo in stane 50 gld. Rogatec — Strmol, 1811. Moški nosijo črne usnjene hlače. Polovica pre- bivalstva doma izdeluje usnje, drugi ga kupujejo. Tu se nemara niti pri 10 gorskih kmetih, ki redijo ovce, ne izdeluje raskavo sukno doma (II. 228). Podsreda, 1821. Pozimi se oblačijo v siv loden, tudi hlače so iz istega blaga. Ženska jopa je suknena, krilo pa iz raševine muslanke. Hlapci do- bivajo na leto po ene raševne hlače. Rajhenburg, 1810. Moški imajo jopič iz rjavega ali črnega lodna, ženska jopa je tudi iz istega blaga. Pozimi pa nosijo usnjate bele ali črne kratke Valjanje domačega sukna 13 jope. Navadno platno in raskavi loden izdelujejo tam, kjer gojijo ovce, doma, vse drugo kupujejo. Bele vode, 1843. Obleka je večinoma iz bukovine lastnega izdelka. Moški nosijo dolge hlače in jopiče. Mladina pa nosi že finejše trgovsko meščansko blago. Luče, 1846. Obleka je večinoma iz domačega izdelka, iz bukovine (II. 240). Šmihel nad Mozirjem, 1846. Ovčjo volno ne uporabljajo samo za izdelavo znanega mozirskega sukna (lodna), ampak jo prodajajo^ tudi klo- bučarjem v Celje, Zagreb in v druga mesta na Hrvaškem in v Slavonijo (II. 240). Župnik Jaka Črepinšek pa poroča 1846, da se Podgolčani' — tako se imenujejo prebivalci — razlikujejo od drugih po hrani pa tudi po obleki. Nosijo rdeče, zelo kratke telovnike in jopiče iz bukovine, visoke od kolen do ramen segajoče hlače iz domačega sukna ali kozelskega usnja. Na Kalobju je leta 1846 vsedna obleka še iz platna in raskavega sukna iz črne ovčje volne (II. 243). Na Sladki gori je vsakdanja obleka iz do- mačega platna, polsukna (raševine) in bukovine. Tako tudi v drugih krajih, kjer so ob delavnikih še nosili clomače blago, ob praznikih pa kupljeno. Brežice, 1841. V goratih krajih nosijo še iz domače volne tkano, seveda zelo grobo sukno. Solčava, 1846. Župnik Stepišnik Jurij poroča, da spada k najizvrstnejšim produktom tega kraja tako imenovani solčavski loden, ki po svoji gostoti in jakosti prekaša vse druge. Značilni so njihovi sukneni fraki. Marenberg, 1860. Zgornja obleka je iz doma narejenega lodna, spodnja pa iz platna (II. 251). Gornji grad, 1860. Nosijo kratke lodnate hlače in jopiče. Ptuj, 1877. Ženske nosijo pozimi ovčje kožuhe, ki so na zunanji strani uvezeni. Tudi moški nosijo take. Braslovče, 1880. Ob delavnikih nosijo še obleko iz domačega sukna in dokler je nova, tudi ob nedeljah (Pajek, Črtice 213). Po navedenih podatkih so izdelovali domače sukno v okolici Jarenin- skega dvora, pri Fali, v pohorskem območju Slivnice, v konjiškem okraju na Pohorju, pri Belih vodah, v Lučah, Mozirju, v Šmihelu nad Mozirjem, v Gornjem gradu in v okolici Braslovč, deloma pa tudi na Ravnem polju, v rogaškem okraju, okoli Rajhenburga in Brežic. Posebno je slovelo solčavsko in mozirsko sukno. Ne smemo pa iz teh podatkov sklepati, da bi bila povsod tam, kjer so nosili domače sukneno blago, razširjena tudi ovčereja. Saj nam je statistika pokazala prav nasprotnoi. Volno in domače sukno so kupovali tudi na semnjih. Mozirjani so ga prodajali n. pr. v Celju. Tudi Šoštanj je bil nekako tržišče za domače sukneno blago. Ovčji kožuhi pa so bili splošno tržno blago. Ormožani so kupovali kožuhe, torbice, čohe, klo- buke in plašče. Poročilo iz Studenic navaja celo ceno (50 goldinarjev) za črne kožuhe. Podgolčani so prodajali volno za klobuke v Celje, Zagreb in druga mesta na Hrvatskem in v Slavonijo. Savinjska dolina je bila po spla- • Imamo ???????? kočo »Na Golteh«. Prebivalci pod Goltmi so Podgolčani. 14 France Kotnik varjih povezana z Zagrebom in vzhodnimi kraji. Grega Prajznik »iz Mo- zerja purgar i flosar« je leta 1798 sklenil z Aleksandrom Makavcem v Zagrebu pogodbo za dobavo lesa. Marko Jurij Lipold, mozirski župan, je med leti 1837—1842 razširil trgovino z lesom pod Beograd do Spodnje Palanke blizu Oršove." In z lesom se je po splavih prevažala tudi volna in drugo domače blago, mogoče tudi sadje, kakor se je izvažalo po šajkah iz Ptuja v Slavonijo in v Banat. Valjalnica Slovenski izraz za nemško »Wa!ke« je valjalnica. Pozna ga že Gutsman v slovarju 1789 in Erjavec ga je zapisal pred letom 1882 v Bovcu. V valjal- nici se sukno valja. Hrvatski in srbski izrazi so: valjalice, valjavice, valjarice, mučnice in tupavice. Ukrajinsko: valjuša. Na statvah tke tkalec dvojno sukno. Prvo je samo iz volne stkano in se imenuje bukovina ali sukno; drugo pa je stkano iz volnene in lanene niti, to je raševina. S tem pa sukno še ni gotovo, ker mora priti še v valjalnico ali valke — vavke. Mož, ki valja sukno, je valjar (ki valha, pa valhar). Ko je bukovo sukno stkano, ni povsod enako debelo in enako gosto. Treba ga je še zgostiti, da se sprime, in raševino tudi zlikati. Zgosti se v valjalnici, zlika pa v mangi. Leta 1901 so še suknarih v pol. okrajih Maribor in Celje. Največ sukna so izdelali na Tinjah, v Zgornji Novi vesi, v Oselju, v Smerečah in v Bojtini in Šmartinu na Pohorju. V gornjegrajskem okraju je bilo takrat suknarstvo še razvito v Solčavi, Radegundi, pri Svetem Duhu, na Strmcu, v Šmihelu in Mozirju. Blago v mariborskem okraju je znano pod imenom pohorsko sukno (pohorski loden). Mozirsko sukno pa je kolektivno ime za blago, ki se izdeluje v gornjegrajskem okraju v krajih, ki smo jih prej imenovali. To blago, ki se je le malenkostno razlikovalo po barvi, vzorcih in teksturi, je splošno bilo solidno. Tu pa tam so še krožile o tem ali onem zlobne cenzure — pisatelj misli na nemško zabavljico: Cillier Kinder, Tiifferer "VC'ein, Prassberger Loden, wenn sie geraten, muss man sie loben, — ki pa izvirajo še iz polpreteklih časov, ko mnogokrat niso bile neupravičene. Ko je sukno stkano, ga še izvaljajo. Valjajo ga pa ali sosedni suknarji, večinoma pa se vrši ta posel v domači valjalnici na vodo. Imamo dve vrsti valjalnic. Ene so s kiji, ki tolčejo sukno. V mariborskem okraju sta še dve, v celjskem pa tri take valjalnice. Valja proti plačilu ali kmet sam, ali kdo izmed njegovih ljudi aH pa suknar. V celem se je okrog leta 1901 mogoče bavilo z izdelovanjem sukna v mariborskem okraju še 12, v celjskem pa 45 ljudi. Na sejmih v Celju in Gornjem gradu še naletite na kmete, ki od daleč prinašajo cele kose sukna na prodaj.^a '»Kotnik Fr., Pogodba za dobavo lesa, sklenjena med morirskim tržanom in Zagrebčanom v ieitu 1796. Etnolog IV, 122—124. '"a Uie Heimarbeit der Leinvvand und Loden Weberei in Mittel- u. Unter- steiermark. str. 288—292 v knjigi: Bericht der k. k. Geverbe-Inspektoren iiber die Heimarbeit in Oesterreich. Hgg. vom k. k. Handelsministerium. ?. Bd. Wien 1901. Alfred Holder Verlag. Valjanje domačega sukna 15 Zadnje ostanke valjalnic — lahko bi rekli tudi stop za sukno" — je treba iskati v krajih, kjer je bila in je deloma še ovčereja, ki je podlaga domačemu suknarstvu, razširjena, predvsem torej v goratih predelih severo- zahodne Slovenije, ki je tu posebno upoštevana. Nekoč je bila valjalnica pri Prosénu ob Reki, ki se izliva pri Guštanju v .Mežo. Matija Kresnik, mlinar in valhar (1821—1890), je še valhal. Valham so tam pravili »vavšnge«. V njih so stopali sukno in tudi barvali. Sedaj ne delajo več. Ob severnem Pohorju je več hišnih imen »pri Valharju«. Stop za sukno pa tam še nisem mogel zaslediti. Na Fali pri brodu so izvrševali valharsko obrt. Leta 1905 so kmetje še tkali doma sukno. Tam je bila tudi barvarna. (Poročilo šol. upr. v p. Henrika 2ela.) V Solčavi je bila valharija v Matkovem kotu pri posestniku Janezu Gervolju p. d. Vrlovčanu. Ta je tudi tkal domače sukno. Leta 1913 je umrl. Nato je valhala še njegova hči Lenčka približno do leta 1921, nakar je valharija razpadla. Za valhanje mora biti mehka voda. Napeljana je bila z Gradišnikovega posestva. Ko je ta valharija propadla, so solčavski kmetje pošiljali sukno v Luče k posestniku Dupelniku. Sukno je v Solčavi tkal Janez, stric znanega gorskega vodnika Forta Herleta." Če se spomnimo poročila solčavskega župnika Jurija Stepišnika iz leta 1846 (glej spredaj), bomo m.orali pač trditi, da je gotovo moralo biti v Solčavi še več valjalnic. V kat. občini Lepi njivi št. 88 ob Libiji so še danes vaJhe v obratu. Obrt izvršuje Keber Ivan, ki jo je prevzel s posestvecem od svojega očeta. Ta je kupil valhe od kmeta Vavharja. Prvotno so bile torej združene s kme- tijo. Domače ime je »pri Vavharju« ali »pri Firberju«, ker so tudi barvali. ¦ Sukno so nosili v ^stopanje iz bližnje okolice, iz Solčave, Gornjega grada, slovenjegraške okolice. Javorja, Koprivne, Šentvida, iz Kotelj, Šoštanja, Braslovč, iz Motnika in celo iz Dobove. Ko kmet prinese sukno, dobi šte- vilko, da se ne zamenja. O svetem Ahacu (22. junija) je bil v Šoštanju velik semenj. Kebrovi so peljali stopano sukno in zvaljano raševino tja h gostilni pri Ograjšku, ki je ob poti v Topolščico, kjer so izdelano blago razdelili med lastnike. V Mozirju 30 bile nekoč tudi valhe in likalnice za blago. Kmetje so vse leto tkali sukno in ga nosili v Celje na sejem. V Solčavi so bile tudi valhe. Tam so samo valhali in niso barvali." Izraz za blago, tkano iz volne, je v Savinjski dolini sedaj sekno (sukno). »Bukovina« je tam nekoč veljala za žaljivko. »Bukovina, bukovci«, to žaljivko so rabili dolinci, ki niso mogli ^^ Izraz >stope za sukno« se tudi pri nas Slovencih lahko rabi. Pri Hrvatih je običajen. Ti imajo »stupe za sukno«. A. Okički pripoveduje (S G 1862, 299), da se je napotil pod Razbor pri Loki k možu, ki »raševino stopa«. Zato je izraz stope za sukno tudi pri nas Slovencih utemeljen. Pismeno poročilo Fortunata Herleta iz Solčave z dne 28. ok- tobra 1948 Jožetu Lekšetu v Celju. »' Ustno poročilo Ivana Kebra. ______ 16 France Kotnik izdelovati tega blaga, ker niso imeli ovc. Tako obleko so izdelovali in nosili hribovci, gorjanci.'' . , Beseda bukovina pa je utemeljena.'" Iz I.uč v Savinjski dolini imamo poročilo 83-letnega starčka Jurija Pustoslemška, ki se je pečal z »valharijo« v Spodnjem mhnu v Konjskem vrhu. Ta je pripovedoval naslednje: Moj oče se je pečal z valhanjem že pred 80 leti v Konjskem vrhu. Prva valharija je bila v lučki fari v Podvezi pri kmetu Stogleju, toda tam ni bila dolgo. Ker voda ni bila primerna, so jo po nekaj letih opustili. Od tedaj se je prenesla ta obrt v Konjski vrh v Spodnjem mlinu. To je bila edina obrt te vrste v naši fari. Kmetje so prinašali blagO' v delo iz bližnje in daljne okolice, tako tudi iz Ljubnega, Gornjega grada in od drugod. Oče je valjal sukno in raševino. Za sukno so bile tkane niti v obe smeri iz volne, za raševino pa počez preja, navzdol pa volna. Najprej so nosili kmetje prejo in volno v Solčavo k tkalcu, stkano blago je dobil v roke »vavhar«. Moj oče je zvaljal na dan 30—40 m sukna. Od metra je računal 20 krajcarjev. Od očeta sem se te obrti naučil tudi jaz in mu do njegove smrti pomagal, potem pa sem do svetovne vojne leta 1914 sam delal. A moral sem oditi v vojsko in obrt je spala. Po vojni so me pričeli kmetje našega vrha nago- varjati, naj zopet pričnem z delom, kajti bila je velika potreba po oblačilu. Zopet sem se lotil valharije in sem delal do leta 192S. Ce bi mi ne naspro- toval moj sosed, ki mi je delal ovire pri vodi, bi verjetno delal do zadnjega časa. Nekaj let pa sem že preslab, ker sem prestar. (Zapisala po pripovedo- vanju Jurija Pustoslemška Pavla Kosmač. Ker je ta bivši »vavhar« že zelo star, so izvlekli iz njega le najpomembnejše; ima namreč že slab spomin.) V obratu so stope za sukno tudi še v Vitanju pri Hofbauerju, ki ima na Paki (hribu) še druge, ki pa z drugimi (tkalskimi) stroji sedaj že poči- vajo. O teh pa drugič. Da je bilo tkanje sukna že v srednjem veku v Savinjski in Zadreški dolini razširjeno, priča urbar gornjegrajske gospoščine iz leta 1426, ki poroča, da »Janko droben om Guph (na vrhu) sei-x-it de uno manso tres ulnas loden« — služi od ene kmetije tri vatle bukovine. Leta 1428 je bila v Kamniku valjalnica (Walkenstampfe), ki jo je imel od deželnega kneza v fevd Viljem Herič, leta 1496 pa jo je imela v najem bratovščina sv. Duha'". Ta valjalnica je morala biti večji obrat in priča o razširjenosti domačega suknarstva v kamniškem okraju. Afra, hči Grete Iletove, je plačevala od nove valjalnice (»Steckhamer«) v Škof ji Loki, 6 mark šilingov — 10 renskih goldinarjev. (Urbar loškega go- spostva iz leta 1560.) Omenja ,se tudi valjalnica pri Krivem mostu v " Pismo Ivana Kebra z dne 15. VI.: 1947. Paralelo imamo v Kobancih, kakor so imenovali Pohorci prebivalce na gorovju severno od Prave, ker so nosili »kobanice« = gabanice. ''Glej Fr. Kotnik, Slov. starosvetnosti, str. 26. '*A. Luschin v on Ebengreuth, Ein Protokoli der Stadt Stein in Krain 1502/03. Izdano iz zapuščine Vladimirja Levca v Miitteilungen des Musealvereines iur Krain XVIII. Jg. <1905), str. 55. Valjalnica ob Libiji Valjalnica v Severni Albaniji (iz knjige Fr. Nopcsa, Albanien, fig. 99) Ročna valjalnica — Mestni muzej v Ptuju Ciornja valjalnica s privzdignjenim »pokrovom« (risal J. Mežan) Valjanje domačega sulcna 17 Škofji Loki. (Uradni računi loškega gospodstva o dohodkih in stroških za dobo od Jurjevega 1638 do Jurjevega 1639.)" Kos prevaja »Steckhamer« z valjalnico. Ali so to bile stope za sukno, pa ni gotovo. Rezijani so že leta 1577 prodajali sukno po Furlaniji. Ko ga je Grivor Colussi potegnil iz stop, ga je nesel na semenj.'" Na Gorenjskem je moralo biti precej valjalnic za sukno', ker je bila tam ovčereja močno razvita. F. S. Finžgar mi je pripovedoval, da je bila valjalnica v Begunjah pri Pogorelčku, Jegličevi rojstni hiši. Ko je bilo sukno stkano, so ga vozili iz Breznice v Begunje k Pogorelčku v valjalnico. Va- ljalnica je prenehala, ko niso več .»suknarili« (= tkali sukna na statvah)."" Tudi iz Bohinja so vozili stkano sukno v Begunje v valjalnico (ustno po- ročilo J. Rihteršiča v Celju). Da so na Koroškem svojčas stopali sukno, priča Gutsman 1789, Erjavec pa je v Bovcu zapisal za valjati sukno izraz teniti, za stope pa valjalnico. Valjalnico pod Razborom pri Loki 1862 sem že omenil. Stope za sukno so bile seveda razširjene tudi po nemškem Štajerskem. Že leta 1163 se omenja pri Spitalu na Pyhrnu ledinsko ime »vvalchenstampf« Take starinske stope so še ohranjene v okolici SchIadminga, v zahodno- štajerskem gorovju v območju Golice in v vzhodni Štajerski pri Fischbachu. Imamo pa tam dva tipa, izmed katerih je tip s kiji (Hammervvalke)" tudi pri nas ohranjen in dosedaj še ni bil opisan. Valialnica ob Libiji Na prvi sliki vidimo več objektov. Št. 1 so valhe — valjalnica — stope za sukno. Majhen potok žene kolo, v osi je pritrjeno vreteno, ki se s kolesom vred suče. Na vretenu je »k r i ž«, ki dviga enakomerno dva kija. Ta tolčeta sukno ali raševino, ki je položena v »p r e s t r a n« , vdol- bino v debeli hrastovi »klad i«. Klada se kmalu obrabi. Odkar je Ivan Keber pri hiši, je že tretja. Spredaj je kotel, ki v njem segrevajo vodo, s katero polivajo sukno in raševino«, ki se valja (valha). V objektu 2 shranjujejo sukno in raševino, v objektu 3, »v mangi«, ga likajo, na 4 ga obešajo, 5 pa je stanovanjska hišica. "Kos dr. Franc, Dcmeski k zgodovini Škofje Loke in njenega okraja. Ljubljana 1894, str. 39 in 104. "*Gaetano Perusini, Rezijanski izseljenci v šestnajstem stoletju. Slov. etnograf I i(1948), str. 62. F odi no so stope za sukno. Valjar (valhar) je v la- tinščini fullo -onis, obrat pa je fuUonica. V izrazu folino je torej še ohranjeno staro ime, medtem ko so si tudi Italijani izposodili od Nemcev gualcare (valjati sukno), gualchiera valjalnica. Gorenjci so imenovali obrat, v katerem so sukno valjali, valjalnico. Izraza valhe aU valke menda niso poznali. O gorenjskih valjalnicah pa nam bodo poročali ljubljanski etnografi. Kakor drugod, so tudi na Gorenjskem »hodili na prejo«, kjer so predU in se zabavali. Ko je ta običaj že prenehal, je še vedno ostal izraz: »Ali ste dolgo prejali?«, če so pozno v noč delah. " G c r a m b V., Steirisches Trachtenbuch L, str. 54—56. 18 France Kolnik Raševina Naj nara îvan Keber sam opiše postopek pri stopanju (valhanju): »Raševina se imenuje ono blago, ki je stkano iz volnene in lanene niti. Na domu pri kmetu spredejo in stkejo, nato' prinesejo tkanino k nam, 40—50 metrov blaga gre skupno v valhe. Polije se z vročo vodo in se valha okroglo eno uro. To se ponavlja tri- do štirikrat. Ko se dovolj zgosti, se opere in obesi, da se posuši. Nato pride v raztopino kostanjevega ekstrakta, se vzame takoj ven, da se malo odteče. Nato se namoči v raztopino zelene galice z dodatkom brazilke. Seveda mora barva v kotlu vreti. Za tem se zopet opere in posuši. Nato pride v mango (likalnico), kjer se zlika, zmeri in zvije. S tem je končano. Sukno Sukno je stkano iz same volne. 2e stkanega prinesejo k nam. Široko je okroglo 110 cm. Pri nas gre v valhe, polije se z vročo vodo in se valha prvič pet minut. Nato se vzame ven, se raztegne, dene nazaj in je v pre- stranu petnajst minut. Ko se tretjič dene nazaj, pa se lahko valha že pol ure. Dene se četrtič in petič nazaj, tako dolgo, da se dovolj zgosti in da je dovolj močno. Nato pa se spere in posuši, potem pa se trdo zvije, pa je gotovo.« Ko še niso imeli kostanjevega ekstrakta, so za barvanje raševine, ki ima po dolgem volnene niti, po širini pa lanene, kuhali les domačega ko- stanja, ivere so zmetali ven in nato namočili raševino v rjavo barvo, ki jo daje skuhan kostanjev les, jo takoj vzeli ven, nato so jo namakali v razto- pino zelene galice. Ko je to izvršeno, dobi sivo barvo. KO' pa še skuhajo brazilke ali modre lesovine™ zraven, dobi črno barvo. Ko barvajo, postavijo na vrh kotla motovib, na katero navijajo raševino, ki jo jemljejo iz kotla. Med barvanjem jo je treba tri, do štirikrat previti na motovilo. Na koncu pa se navije vsa količina, se sname in spere v mrzli vodi. Nato pa se posuši na soncu. Če je lepo vreme, je sušenje v enem dnevu končano. Nato pride blago v »mango« (likalnico). Valhanje ene partije sukna traja do 14 dni, barvanje in sušenje se vrši naglo. Moderno, tovarniško valjanje tkanin pa se vrši tako: »Volnene, bolj ali manj redko tkane tkanine polstimo (valjamo) z mencanjem v milnici. Pri tem se nam vlakna zajedo druga v drugo, tkanina se močno zgosti, pa tudi znatno skrči.»^^ Rizovina Mogoče ste že videli v oddaljenih gorskih kmečkih domovih odeje, »kovtre«, stkane kakor raševina iz volnene in lanene niti s črnimi progami. To blago imenujejo v Savinjski dolini »rizovna« (rizovina). »Riza« je gotovo že praslovanska domača beseda, dasi pomeni v slovanskih jezikih niso enaki. Splošni pomen je obleka. V stcksl. je vestimentum, linteamen, vestis, -"Pleteršnik: brazilka, das Brasilienholz, das Fernambukholz Cig. Jan. -'Zoreč Črtomir, Od vlaknine do tkanine, str. 33. Valjanje domačega sukna 19 tunica. V ruščini pomeni duhovniški ornat, mašno' obleko. Za staroslovansko vrhnjo obleko smatra »rizo« tudi Niederle.-'' Če trdimo, da je prvoten pomen obleka, potem je rizovina blago, iz katere se je riza - obleka izdelovala. Črnorizec je v stcksl. menih, redovnik, ker so ti nosili črne obleke, medtem ko je ljudstvo vsaj poleti nosilo bela oblačila. Tudi rizovino, 57 cm široko, prinašajo še danes v valjalnico. Prvotno gotovo ni .služila samo izdelavi odej, ampak so iz nje šivali obleko, saj je iz istega gradiva kakor raševina, ki je stkana iz volnene in lanene niti. Karadžič"' ima pomen obleka, a pravi tudi, da je sukno, s katerim krasijo v modrih in rdečih progah bele kmečke jopiče spredaj na prsih. Tudi kmečke odeje v goratih krajih imajo črne proge. Štrekelj--' izvaja raševino — raš-aras iz imena mesta Arras, isto tako Kluge v nemškem etimol. slovarju. Rasch je po Klugeju lahko volnena tkanina. Beseda raševina je tujega iz- vora, medtem ko je riza, rizovina praslovanska. Pred nedavnim časom se je raševina in rizovina tkala iz istega blaga. Ali ni mogoče rizovina staro domače ime za raševino? Manga Ko je raševina stopana (valjana), barvana in posušena, pride v mango (tudi pl. mange), ki je nameščena v posebnem poslopju (glej sliko). Beseda manga — mange pl. je nemškega izvora.'-'" V- Kebrovi mangi stoji miza iz hrastovega lesa, ki je 140 cm dolga, 63 cm široka in 8 cm debela. Na tej mizi se navija sukno »na v a 1 i č e«. Manga sestoji iz hrastovega vretena, ki ima na gornjem koncu de- vet nalogov, v katere posegajo ob kroženju kolesa »z o b j e« na kolesu. Kolo ima 32 zobov. Zobje in nalogi so iz gabrovine. Vreteno je že staro. Na njem je vdolbena letnica 1818. Vsaj od tega leta se že manga raševina pri Valharju ob Libiji. To pa je že 130 let. Ko je sukno navito na valiče, ga dene valhar (valjar) v mango. Na sliki vidite v drugem predelu mange dva valiča. Nad njima pa leži v škatlji težko kamenje, ki močno pritiska na valiče ovito raševino. Manga se s prenosom moči giblje sem pa tja, tako da se raševina dobro zlika. Ko' je zlikana, se premeri, zloži in shrani do oddaje. Za likanje hodnega pa tudi drugega perila so nekoč uporabljali po naših hišah ročno, majhno mango. Na podstrešjih jih boste še našli. 2ivot starych Slovanuv 1 2, str. 476. -'^ Zur slawischen Lehnwôrterkunde, str. 44. Glej tudi Fr. Kotnik, Slov. starosvetnosti, str. 2Q. -* .Mange und MangroUe fem. GiatteroUe, Walze îur Weber und Fârber, Wâschrolle. Mangen intr. mit der Mange arbeiten, trans, glâtten rollen. U n g e r - K h u 11, Steirischer Wortschatz, str. 448^149. Zoree Črtomir pravi (n. d. str. 34): »'Monganje porabljamo pri lanenih tkaninah. Blago postane gosto in dobi lep lesk«. Monga je gorenjski izraz za mango, munga pa dolenjski. Glej Plet.! 20 France Kotnik Ročna Yaljalnica ? Ptuju Ptujski mestni muzej ima v etnografskem oddelku ročno valjalnico, slično, kakršna je naslikana na str. 57. in 58. I. dela Gerambove knjige Steirisches Trachtenbuch in v njegovi razpravi »Ein Beitrag zur Geschichte der Walkerei« v časopisu »Wôrter und Sachen XII.« (1929), str. 42 in 43. Na tej štirje možje opravljajo posel valjanja sukna, ki ga polivajo z vrelo vodo. Ta ročna valjalnica izvira izpod Golice, iz Ettendorfa v Labodski dolini. Iz svoje mladosti se spominjam, da sem videl tako ročno valjalnico tudi na kmetijah v guštanjski okolici. O ptujski ročni valjalnici ne vemo, od kod je, ker se ob postanku muzeja predmeti niso inventirazirali. Mogoče je iz okolice Gomilice (Gamlitz), kjer je bil profesor Ferk, ki je daroval svojo zbirko ptujskemu muzeju, doma. Ptujska ročna valjalnica se razlikuje od labodske. Na tej valjajo štirje možje, ker ima štiri ročaje, medtem ko ima ptujska samo dva. Srednji gotovo ni bil ročaj, ampak je služil drugemu namenu. Na obeh straneh sta v sredini dve zarezi, v katerih sta pritrjeni dve opori, ki sta pa bili ob zgornjem koncu korita odlomljeni. Na srednjem ročaju je bila najbrž pritrjena veriga ali močna vrv, da se je dal »pokrov« vzdigati ah spuščati, kakor je pač zahteval posel trše ali lažje valjanje To je bilo odvisno tudi od tkanine, ki se je valjala, in tudi od časa, kako dolgo se je valjala. Tanjša tkanina ne zahteva tolikšnega pritiska kakor debela. Po tem preudarku je valjalnica, ki ni imela nog, stranskih opor, valja na vrhu in verige, rekonstruirana. Da je rekonstrukcija popolnoma pravilna, pa si ne bi upal trditi. Zgodovinski pregled Stopanje sukna je zelo stara obrt. Egiptska hieroglifa za stopanje kaže dve v vodo postavljeni nogi. Egipčani so torej sukno stopali z nogami.-'* Grški -/.vassj; (-'vasEJc) pomeni valjalca, gradašalca, belilca, snažilca.-" Tudi Grkom je bil ta posel znan. Rimski stopar sukna se je imenoval fullo -onis. Ta pa ni samo stopal (fullonis saltus) novih tkanin, ampak je obleko tudi pral in apretiral (vestimenta lavare, polire, expolire itd.). Mokro barvanemu blagu so do- dajali posebne zemlje za valjanje (creta), ki je posesala mast in urin ter so ga v čebrih ali jamah stopali (terere, Kay^i^vy), tolkli (/.s^r-tsiv) in nato razvlačili. Na ta način so se mehka vlakna spoprijela (cogi, conciliari, rShv.s^ai) tako, da se niti tkanine niso več videle. Nato so fabrikat oprali, požveplali, posušili in s ščetico (bot.) — spina fullonia" ali ježevo kožo počesali, da je bil resat. Za tem so ga skrtačili, ostrigli in v stiskalnici stisnili, da je postalo blago gladko.-' " Geramb, Ein Beitrag zur Geschichte der Walkerei, W. u. S. ??. 37. -» Dokler, Grško^slov. slovar, 439. Slično rastlino (dipsacus fuUonum, Weberkarden) so na štajerskem gojili kmetje v Voitsbergu in v Feldbachu. GJej H1 u b e k, Die Landwirtschaft des Herzogthums Steiermark, Graz 1846, str. 72. L il b k e r s R e a 11 e x i k o n des klassischen Altertums 7 A, Leipzig 18^1, str. 450. Valjanje domačega sukna ¦ 21 Vsa ta opravila so upodobljena na stenskih shkah v officini fullonum (fullonica) valjalnici, ki so jo leta 1825 našli v Pompejih in jo leta 1826 izkopali. Valjalci so imeli v Pompejih dve večji in več manjših delavnic. Slike, ki so bile v največji pompejski valjalnici ob Merkurjev! cesti, so sedaj v muzeju v Neaplju. Prva slika kaže, kako blago perejo^ in ga z nogami stopajo. Delavci stojijo v posodah, te pa v majhnih vdolbinah, ki jih ločijo nizki zidovi. Na drugi sliki vidimo, kako delavec češe blago, ki visi na drogu. Za njim prinaša drug ogredje in ponev z ogljem za žveplanje blaga. Na ogredju sedi Minervina ptica sova. Minerva je namreč zaščitnica fullonov. Delavec je okrašen z oljkinim listjem. Oljka je posvečena Minervi. Spredaj na levi sedi ženska, ki ji dekhca prinaša zgotovljeno blago. Na tretji sliki izroča mladenič deklici neko blago. Zraven sedi ženska, ki, kakor se zdi, čisti instrument, s katerim češejo blago. V ozadju visi blago. Četrta slika predstavlja stiskalnico, ki deluje z dvema vijakoma. Razen teh je na stenah hodnika valjalnice še površno izdelana po- .dolgasta slika, ki predstavlja stoparje, kako praznujejo praznik svoje za- ščitnice Minerve.^" Stopanje sukna se je vršilo v Pompejih z nogami. O kakem primitivnem strojnem pogonu pri starih Rimljanih nam viri nič ne poročajo. Pač pa zasledimo prehod k stopanju na vodni pogon v Solinu. V Saloni so izkopali več kanalov. V antični dobi so vode iz sosednih virov tekle proti tem kanalom. Te vode so prihajale iz kopališč (iz III. stoletja), ki so bila odkrita v letih 1908 in sledečih na vzhodu bazilike Sinferio Esichiana in pa tudi iz krščanskega baptisterija in morda tudi iz nekega drugega manjšega kanala mestnega vodovoda. Bili so polni vode in teren je bil toliko nag- njen, da so mogle goniti male mlinske kamne, čeprav samo od časa do časa v industrijske svrhe. Na dveh skalnih kladah je opaziti dve okrogli luknji, v katerih je morala biti os kolesa, ki je gonilo stroj ali kak drug podoben mehanizem. Med mnogimi kolesi je bilo tam najdeno tudi mlinsko kolo s premerom 0.63 m in mnogo fragmentov manjših in večjih mhnskih koles.'" Ravnatelj splitskega muzeja dr. A. Abramič mi je povedal, da so tam bile stope za sukno z vodnim pogonom. Kolo je bilo kamenito, lopate pa lesene. Tekst pa ne govori o tem, da bi bila to valjalnica. Geramb trdi (W. u. S. XII. 40), da so v mediteranskem kulturnem krogu stopali sukno do časa rimskih cesarjev samo z nogami in da so iznašli stope z vodnim pogonom šele med 5. in 9. stoletjem ob stičišču germanske in rimske kulture pod vplivom rimskih mlinov na vodo. To trditev je treba -'Mau August, Pompeji im Leben und Kunst. 2 A, Leipzig 1908, str. 412-416. ^ F. Bulic, Escavi ad Est della Porta Caesarea a Salona nei cosidetti Cinque Ponti (Pet mostova) BuUettino di archeologia dalmata XXXVII, 1914. table XVI —XIX, str. ÔS—79. Vjesnik za arheologiju i historiju dalmatinsku. Godina XLV, 1922. 22 France Kotnik v toliko popraviti, da so tudi stope z vodnim pogonom mediteranske. V So- linu so arheološko izpričane v tretjem stoletju. Tam pa ni stičišča rimske in germanske kulture. Pri Velikorusih se vrši valjanje sukna še tudi z nogami in rokami. Mokro sukno gnetejo in valjajo na mrežah ali pa ga mencajO' in tolčejo v okornih koritih in polivajo z vročo vodo. Zadnji način se imenuje tudi toptatB sukno. Pa tudi valjanje v velikih možnarjih z ročno, nožno ali vodno silo je običajno. V velikih vodnih mlinih, v stopah za sukno stopajo blago z velikimi tolkači (ukr. valjuša). V »gnezdo« lahko naložiš pO' 55—70 m sukna naenkrat. Sukno stopajo najprej v mrzli, potem pa v topli vodi.'" Pri Rusih je torej valjanje sukna od primitivne stopnje do vodnega pogona običajno. Le škoda je, da Zelenin v svoji knjigi ni objavil nekaj slik s področja ruskega valjanja. Geramb trdi, da se zdi, da je valjanje s tolkači v možnarjih stari način, ki je razširjen v severnem kulturnem območju, posebno v germanskem. Videli smo pa, da je razširjen tudi na vzhodnem kulturnem področju pri Rusih, kjer se je razvil iz ročnega dela pogon na vodo. Saj se je tudi phanje prosa, bera, ječmena ali ajde vršilo sprva s tolkači v lesenih ali kamenitih možnarjih, pozneje pa v stopah, ki so jih stopali ljudje, kar se še dants vrši n. pr. v Prekmurju, na Dravskem polju in v Slovenskih goricah, v krajih, kjer ni vode ali pa mlini nimajo stop na vodni pogon. Zgodovinsko izpričane valjalnice na slovenskem ozemlju sem že omenil. Stope na vodni pogon so izpričane pri Hrvatih že leta 1299, v Spljetu 1373, v 15. veku itd. Zelo stare listine pričajo o velikem številu valjalnic pri Hrvatih.'*'-' O razširjenosti Taljalnic ? naši državi In res so se iz davnine posamezne pri njih do danes ohranile. Tako so bile v Poljici stope za sukno."" Hefele navaja kraje, kjer jih je našel."' Najti jih je v Slunju in dalje po Liki. A tudi v Slavoniji so bile, n. pr. v Veliki pri Požegi. Seveda so tudi v Bosni in Hercegovini, n. pr. v Tešnju na Usori jih je nekaj, v Travniku na reki Šumeči, v Hercegovini pa pri Mo- stam na potoku Radobolji. Karlovški trgovci so kupovali sukno iz slunjskih stop, kostajniški pa iz Velike. Splošen izraz zanje je »stupe«, v Travniku pa uporabljajo tudi izraz »valjalice«, »valjavice« in »mučnice«. Stope stavijo pri slapovih, kjer teh ni, pa zajezijo vodo, ki »slapi« na kolo. Razen večjih zgradb imajo tudi »koševe« (kace, kade) za »košenje« mehkih in tankih tkanin za ženske suknje, ki se namečejo v stope. Zanimivo je, da mešajo ponekod za tkanje sukna volno in kozjo^ dlako. Dostikrat so »valjalice« z ¦"Zelenin Dimitrij, Russische (ostslavisclie) Volkskunde, Berlin u. Leipzig 1927, str. 144. "- Mažuranić V!., Prinosi za hrvatski pravno ix>vjesni riječnik, str. 13S4, kjer je navedena literatura. ¦'" 1 v a n i š e v i Ć,, Poijica ZNŽO IX, str. 70 si. •'•'Hefele Ferdo, Naši domači obrti. Oradja za obrtno nazivoslovje, Zagreb 1896, v poglavju »Narodno suknarstvo«, str. 16—28, Valjanje domačega sukna 23 mlinom pod isto streho/-'' Na stope za sukno je naletel prol. dr. Milovan Gavazzi leta 1Q30 v Peruči na Cetini, severno od Sinja. V Bašćanski Dragi na otoku Krku je zabeležil imena posameznih delov učitelj Mirko Janekovič leta 1937. Tedaj so bile valjalnice tam še ohranjene."' Asistent Etnografskega muzeja v Zagrebu Jelka Ribarič je proučevala po nalogu Etnografskega muzeja — ravnateljice prof. Gušičeve — leta 1948 etnografske razmere v Istri in naletela ob Pazinskem potoku pri vasi Zarečje, oddaljeni 5 km od Pazina, na dve stopi za sukno, ki še delata, doâm jih je pred prvo svetovno vojno po pripovedovanju starih ljudi bilo v pogonu še 25. Sistem je isti kot pri nas. Dva »bata« (kija) tolčeta sukno, ki ga prej spere voda v »kantrigi«, ki se pri nas imenuje »prestran«." Hefele imenuje prestran koza, koritO'. kotac, kij pa tokmak. Precej »valjaric« je na pritokih reke Drine, tako na Triješnici, na Orahovački Reki, na Ljuboviči, na Bukovcu, v Rogačici, na Solotušu in na Rači, a gotovo jih je še na drugih pritokih. Tudi tu tolčeta dva kija sukno. Mrzla voda teče 24 ur stalno na sukno in ga »kvasi«. Potem se voda »odvrati«, sukno pa se še valja 48 ur. V treh dneh in treh nočeh je sukno »uvaljano«.^* Na gornjem toku rečice Dragor je vas Dihovo', ki med drugim slovi tudi po svojih »valjavicah«. Za turške dobe jih je bilo 29, leta 1935, ko je izšel Rusičev članek, le še 9.'° Tam sta dve vrsti valjavic, »viro'i« (virovi) in »suvi valajci« (suhe valjavice). Voda je napeljana po dveh žlebovih. Z enega teče na »vir«, to je velik sod, zakopan v zemljo, kjer umetni slap vzburka vodo, da kroži. Voda, ki teče po drugem žlebu, pa žene kolo, ki goni v koči »suho valjalico«. (Glej sliko str. 79.) Ta ima, kakor že opisano, dva kija, ki tolčeta sukno. Prva je naravna in starejša, druga mlajša. Pa tudi po sosedni Grčiji so bile valjalice istega tipa, tako v Bufu severozapadno od Lerina in v Zeljevu, južno od jezera Ventrok. Tja je zahajal valjar Dimitrije Ristič še leta 1906 in je valjavice popravljal. Tedaj je bilo v Bufu 11 valjavic iste oblike in sestave, enakih dihovskim tudi po nazivih po^sameznih delov. Na Jošanici, desnem Ibrovem pritoku, nekoč ni bilo valjalic. Sukno so tedaj devali pod slapove in voda ga je s svojim padcem valjala. Leta 1937 pa so bile ob Jošanici valjalice, izmed katerih imajo nekatere tudi po dva vitla. Medtem ko se v drugih južnih valjalnicah valja sukno le z mrzlo vodo, se tukaj poliva tudi z vročo.'" Hefele je objavil v n. d. str. 24—25 tudi pesem o stopah, ki jo je zložil Sava Dejanović iz Raduča v 'Liki. 2" Poročilo prof. dr. M. Gavazzij a z dne 13. XII. 1947, ki me je opozoril tudi na hrv. literaturo o stopah, za kar se mu iskreno zalivaljujem. "'Poročilo asist. Jelke Rib ar i 6. Gradivo je last Etnografskega mu- zeja v Zagrebu, ki mii ga je rade volje dal na razpolago, za kar se ravnateljici prof. Guši cevi in avtorici lepo zahvaljujem. Drobniaković Borivoje, Vodenice na Drini in na njenim pri- tokima. Glasnik Etnogr. muzeja Beograd (GEM) V(11I, 1933, V0~13 pod »vaijarice«. Posebno glej sliko 6, str. lil. Rusić B., Dihovske valjavice, GEiM X <1936), 7?—84. '"Milosevic JVliilorad, O valjalicama na reci Jošanici, GEM XII (1937), 1^-201, 24 France Kotnik Ob Zlotski Reki, ki se imenuje tudi Beljevinska Reka, največjem pritoku Črnega Timoka, je mnogo valjalic, ki so bolj solidno zgrajene kakor one v Jošanici. Tu prebivajo Vlahi, a tudi Srbi. Valjarji hodijo po sukno v hiše in izgotovljeno blago zopet sami raznašajo. Tudi tu se sukno poliva z vročo vodo. Toda valjarska obrt leto za letom upada, ker ljudstvo vedno manj izdeluje tkanine za obleke doma, ampak večinoma prodaja volno in kupuje izgotovljeno blago. Zlotske valjalice valjajo sukno za mnoga sela bivšega boljevaškega in zaječarskega sreza." Nopcsa je našel v Fandi v Merditi v Albaniji valjalnico, ki se razlikuje od naših v tem, da je »korit«, kakor Albanci imenujejo preslran, podobno žlici, ki je strmo postavljena. V korito nalagajo sukno, ki ga tolčeta dva kija (»maj«). Goni jih voda, ki pada na kolo, kar pa na sliki ne vidimo. Po cevi prihaja tudi voda v korito in namaka sukno, ki se valja. V valjal- nicah v pokrajini Klmeni pa ne tolčeta kija blaga, ampak debelo bruno, ki ga imenujejo »trup«. Tehnično popolnejše valjalnice je videl Nopcsa ob potoku Rijoli. Sistem pa je isti kot pri drugih. Tudi tu tolčeta kija sukno.'-' Očitno je, da so imena valaneca, korit in trup slovanska. Omenil sem že valjalnice na sosednem Štajerskem v Avstriji. A tudi v drugih državah so bile razširjene, o čemer pričajo n. pr. angleški izrazi fuller valjalec, to full valjati, îullery, fulling mili valjalnica, stope za sukno. Tudi francoščina ima iste izraze: fouler pritiskati, z nogami stopati, valjati, foulement stopanje, valjanje. Primitivno je bilo' stopanje sukna z nogami in tolčenje s tolkači v možnarjih, valjanje na vodni pogon pa je že strojni obrat, ki je izpričan na jugu naše države, v Solinu, vsaj že v tretjem stoletju. Z napredujočo civilizacijo pa ta domača obrt izginja in je zapisana smrti, ker ne more konkurirati izdelavi sukna in drugega blaga za obleke v tovarnah. "Milosevic Milorad, O valjalicama na Zlotskoj Reci, GEM XV (1940), 170-172. '-Nopcsa Fran z, Albanien. Bauten, Trachten und Gerate Nordalba- niens. Berlin u. Leipzig 1925, str. 134—135. Na knjigo me je opozoril univ. prof. arh. Marijan Muač. Résumé FOULAGE DU DRAP DE PAYS A la base de la confection du drap de pays il y avait l'éleoage des moutons. Comme cette étude porte notre attention avant tout sur le nord-ouest de la Slovénie, Vauteur cite la statistique des moutons au milieu du XIX^ siecle, au moment ou Ton fabriquait encore chez nous du drap de pays. Les endroits montagneux qui ont assez de pâturages sont les plus propres a Vélevage des moulons. La statistique montre que c'est la qu'il y mail le plus de moulons. La race la plus estimée 1. Noša iz Poljanske doline ob Kolpi (po po- snetku Olasbeno-narodopis. instituta) 2. Noša Pesničarjev ali Dolancev (Akvarel iz Korytkove zbirke Slowiian- ščyzna) 3. Belokranjsko krilo iz valesa (iz zbirk Etnografskega muzeja v Ljubljani) Valjanje domačega sukna 25 était celle de Jezersko-Solčaoa. En Carinthie vivait encore a ce nw- ment-la le vieux mouton carinthien ciui cependant commençait a faire place a celui de Jezersko. D'apres le recueil de Goethe (Geramb) Vau- teur cite ensuite toutes les localités de la Slovénie du nord ou Von fabri- quait du drap de pays pour la confection des costumes et pantalons en peaux de mouton et de chevre. On y tissait de la «bukovina» (drap de pays brut, non foulé), de la «raseoina» (ras) et de la «rizooina» (tissu plus résistant). Tandis qu'on confectionnait des vetements avec la c.hukovina.^ et la «rasevina», la «rizovina» ne servait qu'a la fabrication des couvertures. Le drap de pays le plus connu était celui de Solčava et de Mozirje, que les paysans vendaient aussi aux foires, par ex. a Celje et a .Šoštanj. Le flottage était particulierement développé dans la vallée de la Savinja et Von exportait la laine dans Vest de notre pays sur des radeaux. L'article ne traite pas du tissage, mais seulement du foulage du drap déja achevé. Cette industrie locale s'est encore conservée dans deux localités: dans la commune cadastrée de Lepa njiva au bord de la Libija et a Vitanje. Jusqu'a présent on a décrit seulement le laminoir au bord du torrent de la Libija qui s'écoule pres de la localité du meme nom dans la Savinja. L'auteur passe aussi en revue les localités qui avai- ent encore des laminoirs il y a cpielques décades. Ce sont les environs de GuManj sur la Reka, les localités de Solčava, Luče et de Mozirje sur la Libija. Il y avait un laminoir a Kamnik (1428—1496), peut-etre aussi a Skofja Loka (1560 et 1638), dans la Rezija chez les Slovenes au temps de la République vénitienne (1577) et en Carinthie au moins déja en 1789. L'auteur fait ensuite une description du processus du foulage du drap et du ras au laminoir des rivages de la Zilja, a laquelle contribua aussi le lamineur Ivan Keber. Il décrit également comment on teint le ras. Comme le mot «riza>y est un mot vieux-slave, quoiciu'il ait des significations différentes dans les langues slaves, alors que le mot «ra- Sevinay> (ras) est un mot d'origine étrangere, Vauteur en conclut que la «riza> était peut-etre tissée avec du fil de laine et de lin et que la zrizovinap ne servait primitivement qu'a la confection des vetements. Quand la vraseoina» (ras) et la «rizovina-^ sont foulées, on les fait passer par la calandre ou elles sont repassées. L'auteur indique aussi qu'on conserve au Musée municipal de Piuj un laminoir a main de type semblable a celui décrit par Geramb dans le «Steirisches Trachtenbuch» I, page 57, et dans le traité <'F,in Beitrag zur Geschichte der Walkerei» dans «Wôrter u. Sachen» XII, page 42. Il fait ensuite une courte description historique du laminage chez les Romains a Pompéi. Alors que ce travail était effectué chez les Egyp- tiens, les Romains et les Grecs a Vaide des pieds et aussi des mains, on. trouve déja au III^ sieecle a Solin (pres de Spl.it) des témoignages de Vutilisation de la force hydraulique. En bref il cite aussi, d'apres yjlénin Dimilri, le foulage du drap chez les Russes, ou Von rencontrait 26 Sergij Vilfan tous les procédés, du plus primitif et jusqu'a l'ulilisalion de la force hydraulique. Puis vient un bref rapport sur la diffusion des laminoirs dans noire paijs, d'un coté en bas jusqu'a la Macédoine, de l'autre en Islrie et en Dalmatie et au-dela des frontieres actuelles, en Grece et en Albanie. L'ancien mode de foulage du drap disparaît avec les progres de la cioilisation, car aujourd'hui ce sont les usines qui effectuent ce travail. Predpisi o obleki in blagu T policijskih redih 16. stoletja Sergij Vilfan Razlilo preklinjanju, napivanju, služinčadi, bolnicah, praznikih, žegnanjih, križevih potih, cerkveni imovini, samovžigalnih puškah, ubojih, dedovanju, pevcih, piskačih in godcih, vzdrževanju cest in mostov, tujih trgovcih, Škotih in Savojcih in po vsej tej pisani mešanici določila o blagu in obleki. Predpisi o volnenem blagu se smiselno v glavnem drže Maksimilijanovega deželnega reda. Vrinjeno je določilo-, naj imajo tudi sukna, izdelana v trgih in na deželi, pravo dolžino in širino. Predpisi o zlatem blagu in svili vsebujejo nove podatke o^ uvozu te robe. Omenjena roba, kakor tudi žamet, atlas in damast, se uvaža iz benečanskega, milan- skega, iz Genove (ta pomen ima verjetno označba januesisch), iz mesta Lucce in od drugod. Ta blaga naj bodo, ker so zelo raznovrstna, označena in naj se za njih pregledovanje postavijo izvedenci. Prav takoi naj bodo aras, saten, barhent in platno označeni z mestnimi žigi in znaki svojega izvora. Določila o obleki za kmete in delavce v primeri z Maksimilijanovim deželnim redom niso bistveno spremenjena. Razlika je na primer v določilih, da si kmetje lahko, če hočejo in morejo, obšijejo obleko, a ne z žametom. Zopet je govor o lindenskem blagu, ki se kmetom in delavcem izrecno dovoljuje. Večje razlike so glede plemstva. — Vmes je v tem osnutku še govor o pre- ' Stan. arh. fasc. 394. ^ Stan. arh. fasc. 213. Priložena je korespondenca v zvezi s tem, ker m^čani tega reda baje niso hoteli priznati. « Stan. arh. fasc. 394. 30 Sergij Vilfan kupčevaiiju živil, merah in uteži, na koncu o porokah, doktorjih in nekaterih zlorabah pri kmetih in podložnikih. Sledi nastelje točk, ki naj se urede za vsako deželo posebej, kar upravičuje domnevo, da je bil ta osnutek sestavljen na kakem odbornem zboru. b) Krajši osnutek' se glede materiala (zlasti sukna in svile) ne loči bistveno od daljšega osnutka. Pač pa je klasifikacija plemstva še nekoliko podrobneje izvedena. Na prvem mestu je govor o knezih, na drugem o grofih, gospodi in vitezih, ki jim je dovoljena vsa svila, ne pa zlato, srebro in sobolj. Na tretjem mestu slede doktorji in navadno plemstvo. Tem so dovoljene razne svile, zlasti karmezin, in smejo imeti žametne telovnike ter z žametom obrobljene suknje. Ni jim pa dovoljeno, da bi karmezin upo- rabljali za sedala pri hlačah, za podlogo, niti za čevlje. Meščani smejo uporabljati slabše vrste svile, boljše sukno, ne pa dražje svile. Glede »navadnih ljudi« in kmetov se ponavlja običajna hvala linden- skega sukna in predpis, da si kmetje ne smejo nabavljati sukna, ki bi bilo dražje od enega renskega goldinarja. 4. Eden najvažnejših virov je policijski red iz 1 e t a« 1 5 4 2. Njegovo izdajo so štajerski stanovi predlagali že 1. 1532." Leta 1539 je Fer- dinand dostavil deželam osnutek tega policijskega reda," ki se je nato obravnaval zlasti na odbornem zboru v Pragi." Vladar utemeljuje izdajo tega zakona s tem, da dosedanji posamezni generali (vrsta zakonodajnih aktov) in povelja niso zalegla. Določila o obleki se že po razvrstitvi razlikujejo od prejšnjih: medtem ko so gornji redi oz. osnutki pričenjali s privilegiranimi sloji, pričenja ta osnutek oz. red s kmeti. Iz tega reda naj navedemo predvsem prav določilo o kmetih, delavcih in dninarjih. Tem kakor tudi njihovim hčeram je dovo- ljeno le sukno', izdelano v kraljevinah in deželah habsburške krone, tako za suknje kakor za hlače. Vendar naj bo moškim dovoljeno nositi hlače, ženskam pa imeti jope in telovnike iz boljšega volnenega sukna, čigar vatel pa ne sme biti dražji od enega renskega goldinarja. Dovoljen pa je moškim in ženskam barhent, kohkor ga potrebujejo. Vse to pa brez obšitkov nedeljeno (unzerteilt) in nerazrezano. Moškim so prepovedani bareti, pavja peresa in izrezani čevlji, moškim in ženskam pa vse vrste zlata, srebra, čiste ali polsvile, blago iz kamelje dlake (šamlot), imenoma naštete polsvile: vorstat," harras, saten in sorodne; vse to bodisi za nakit, bodisi za obleke, ovratnike, orožje (weren), pajčolane in pasove ali katero koli siceršnjo rabo. Dovoljeni pa so moškim klobuki in volnene kape (wolinschlappel) ter hčeram in dekletom svileni trakovi za lase. ' Prav tam. " Anton Mell, Grundriss der Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte Steiermarks, Graz 1929, str. 399. " Prav tam, str. 406. Stan. arh. fasc. 98. " Imenovana tudi îorstat ali forstand, vrsta polsvile. Noša in policiijski redi 16, stol. 31 Od kožuhov so moškim dovoljene kvečjemu lisičje tace, ženskam pa hrbti domačih zajcev za krzno, sicer pa za kožuhe in podlogo le koža ovac, koz in podobni slabi kožuhi. Slede določila o navadnih meščanih in prebivalcih mest in trgov. Tem je prepovedano zlato, srebro, biseri, čista in polsvila, šamlot, pisani kožuhi (Feh) in kuna, marveč naj nosijo volneno lindensko sukno ter razne vrste polsvile. Od grobih kožuhov s kratko dlako smejo imeti lisico, dihurja, kožo domačega zajca, jagnjeta in podobno. Obleke smejo le zgoraj obrobiti z bruškim atlasom, arasom ali satenom. Za krzno (khiirsen) jim je dovoljena lisica ali domači zajec. Prstane smejo imeti v vrednosti do 5 renskih gol- dinarjev, a brez kamna. Ovratniki smejo biti obšiti s svilo, pajčolani z zla- timi robovi (leistln) v širini enega prsta, telovniki pa iz šamlota ali bruškega atlasa. Pasove smejo imeti v vrednosti do 6 renskih goldinarjev, okovane, a nepozlačene, zaponke pa v vrednosti do 1 renskega goldinarja. Dekletom so dovoljeni trakovi za lase iz žameta. V istem smislu se nadaljujejo predpisi za trgovce in poslovne ljudi, za meščane, ki so člani mestnega sveta in starega rodu, za plemiče in viteze, doktorje, grofe in gospode (barone) itd. Vsaki od teh skupin je dovoljeno do neke meje dragocenejše oblačilo in dražji material. Ob koncu teh predpisov o obleki slede kazenske določbe, ki predpisujejo za prvo kršitev globo ene desetine vrednosti predmeta, s katerim je bil prekršek storjen, za drugo kršitev zaplembo polovice, za tretjo kršitev pa zaplembe vse vrednosti predmeta. V predzadnjih členih navaja red predpise o Škotih in Savojcih ter o zlatem blagu in svileni robi. Pod naslovom o Škotih in Savojcih govori tudi o blagu, ki so ga ti trgovci uvažali; organizirana je kontrola nad njihovo zlato, srebrno in svileno robo po tržiščih ; aras, saten, barhent in platno, ki ga prinašajo na trg, naj se opremijo z žigi mest, v katerih so izdelani. Policijski red nadalje ureja pravila za trgovanje Škotov in Savojcev. v Glede zlatih in srebrnih tkanin, tudi žameta, atlasa, damasta in druge svilene robe — pravi nadalje osnutek — ki se proizvajajo v laških deželah in drugod, in ki se po kakovosti med seboj ločijo, pa jih trgovci in Savojci v naših deželah na sejmih in izven njih v mestih in na deželi ponujajo in prodajajo dobre poleg slabih, s čimer se »navadni človek« nevede prevara (kar povzroča, da odteka veliko denarja iz naših dežel), zapovedujemo in hočemo, da se odslej naprej ne prodaja nikako zlato ali srebrno sukno, žamet niti svileno blago v kosih niti svilena roba, razen če je spoznaten njihov izvor. Prejšnja določila o volnenem blagu so v tem osnutku izpuščena. Osnutek je pri zbranih zastopnikih države naletel na zanimanje. Z. njim v zvezi je na primer verjetno nastalo zanimivo poročilo, ki pripoveduje o raznih razvadah na Kranjskem, zlasti o pustošenju zemljišč zaradi uboja in otmici obljubljenih nevest.'- Ol. SP 1943, 219 sU; 32 : Sergij Vilfan Neposredno se osnutka tiče mnenje kranjskih mest iz leta 1542.'" Glede predpisov o kakovosti blaga so kranjska mesta s predla^nim besedilom' zadovoljna; predlagajo le, naj se določi, koliko vatlov naj meri posamezna bala blaga. Glede svile naj po predlogu kranjskih mest ostane pri pred- laganem besedilu, le dopolni naj se s tem, naj se tudi svilena roba opremi s pečatom mesta, v katerem je bila izdelana, kot je to potrebno pri vol- nenem suknu. Svoje mnenje o predlogu policijskega reda so podali poslanci vseh petih dežel v skupni vlogi," katere prepis nam je ohranjen v ljubljanskem stanovskem arhivu med akti praškega zbora v nedatiranem rokopisu. Na dolgo in široko razpravljajo odposlanci o preklinjanju in kaznovanju tega prekrška. O napivanju izražajo mnenje, da ni kaznovati samega napivanja, to je nazdravljanja s pijačo, ker je to povsod običajno. Zato naj se do prave meje dovoli in prepoveduje le posledica pretiranega napivanja — pijanost. Manj je pripomb k prepovedi hazardnih iger in zakonolomstvu, nakar sledi razprava o obleki (»Mass der Khlaidungen«). Člen, ki se nanaša na kmete, naj bi po mnenju odposlancev obveljal. Vendar naj bo dovoljeno kmetu kupovati za suknje dn plašče ne le domače sukno, marveč tudi inozemsko do 6 šilingov za vatel. Glede lindenskega sukna ugotavljajo, da nima več, kakor včasih, prave mere in dobrote ter ga trgovci prodajajo napeto in pretegnjeno. Zato naj se ukrene, da se bodo uvažala že v striženem stanju. Ostale pripombe k osnutku nimajo bistvene vsebine. V svojem odgovoru" na to mnenje odposlancev soglaša kralj Ferdinand med drugim s tem, naj bo kmetom dovoljeno kupovati inozemsko sukno do označene vrednosti; lindenska in vsa druga sukna pa se smejo pod kaznijo zaplembe prodajati le v valjanem in striženem stanju. S to in z nekaterimi drugimi pripombami je Ferdinand zaključil razpravo o osnutku policijskega reda, da bi se ta red čimprej zaključil, dal v tisk in objavil Vsebina dokončnega besedila tega policijskega reda, ki ga bomo odslej navajali po letnici njegovega nastanka — 1542 — je že iz besedila osnutka in sprejetih popravkov razvidna ter je ni treba posebej ponavljati. V smislu danih obljub je vladar v členu o kmečki obleki dovolil ne le domače, ampak tudi inozemsko sukno in je vrinil v policijski red nov člen o prodaji volnenega sukna: Ker se opaža, da se sukno preveč nateguje in se zato v vodi vskoči, prepoveduje v tem členu deželni knez prodajo sukna, če ni prej namočeno in ostriženo. Potem ko je že namočeno, pa se ne sme več nategovati. Za kršitev tega predpisa je zagrožena kazen zaplembe. S temi popravki in z nekaterimi drugimi, ki nimajo neposredne zveze z našim predmetom, je policijski red leta 1542 izšel v tisku.'" Da se je ta policijski red dejansko izvajal in ni ostal le na papirju, dokazuje instrukcija stanov z dne 15. marca 1543" odposlancem, ki so 1" Stan. arh. fasc. 394. " Stan. arh. fasc. 98. Prav tam. " Stan. arh. fasc. 394, pomanjkljiv tisk. " Stan. arh. fasc. 101 a. 4. Noša iz Prekmurja (po posnetku G!as- beno-narodopis. instituta) 5. 2enska noša iz okolice Sladke gore. Fr. Ilovšek, freska (po posnetku Zavoda za varstvo spomenikov LRS) b. Dve Kranjici (?) (Ooldensteinov akvarel iz Korytkove zbirke Slowianščyzna) Noša in policijski redi 16. stol. 33 odhajali na vladarjev dvor, v kateri se navaja pritožba, da se »policija« na mnogih krajih in na mnoge načine zlorablja v škodo podložnikov. 5. S tem v zvezi naj omenimo opombe k policijskemu redu, ki so nam nedatirane, in ne da bi se sklicevale na kak določen red, ohranjene v kranj- skem stanovskem arhivu.'' Ker se v teh pripombah imenuje Ferdinand kot »rimski kralj« in se vsebinsko nanašajo na red iz leta 1542, so te pripombe nastale med leti 1542 in 1556. K členu policijskega reda o uvozu slabih suken pripominjajo stanovi, da kmet v tej deželi daje volnenoi sukno v predelavo (t. j. krojačem) le v malem delu ostriženo, marveč večinoma kar neostriženo. Zato prosijo vsi štirje stanovi dežele v nasprotju s predlogom odposlancev nižjeavstrijskih dežel iz leta 1542, naj vladar zapove, uvažati tako volneno sukno vseh vrst le nemočeno in neostriženoi, in naj prepove, da bi se kot doslej dajalo v okvire. Nadalje naj bi se v smislu teh predlogov zapovedalo krojačem, da morajo, kot je bil od nekdaj običaj, meriti »die vngesturzten tucher nach dem endt und die gesturzten nach dem sturz aus«, to je zložena blaga ob pre- gibu, nezložena pa skoncema, sicer bodo kaznovani. Ker pa nastajajo težave v zvezi s plačevanjem obrtnikov, ki strižejo platno (Tuchscherer), se jim nagrada (Tadlon) določa, kot sledi: Razna težka sukna, med njimi Undensko in bergamsko, od vatla 2 krajcarja, bergamin in podobna slabša sukna od vatla en krajcar, od kosa pa 25 krajcarjev. Te opombe oz. osnutek so po vseh znakih sodeč" nastale na Kranjskem in nam nudijo nekaj zanimivih pojasnil glede tedanje obleke in materiala, iz katerega so jo izdelovali. 6. Ze deset let potem ko je bil objavljen praški red, leta 1552, je izšel nov policijski red, prav tako z veljavnostjo za vseh pet nižjeavstrijskih dežel. Izdaja tega reda se je pripravljala že lep čas prej. Tako nam je ohranjeno mnenje koroškega deželnega odbora o policijskem redu, sestavljeno v Ce- lovcu dne 20. novembra 1549.-^ Med drugim predlaga koroški deželni odbor, naj se prepoved nošenja biretov za potujoče pomočnike ukine, ker so bila ta pokrivala pri pomočnikih običajna. Sledi razpravljanje o obleki plemičev, nato pa o volnenem suknu: trgovcem in krojačem naj bi se zapovedalo, naj merijo blago po sredi (vber den strung oder ruckhen), ne pa ob robovih — misel, ki smo jo srečali že v Maksimilijanovem deželnem redu. Pripravi no- vega policijskega reda je bilo namenjeno med drugim tudi pismo z dne 3. januarja 1551,^' s katerim je deželni knez poslal stanovom v izjavo nov osnutek, ki pa v arhivu temu dopisu ni več priložen. V tem dopisu se omenja red iz leta 1527, ki je bil pred časom razveljavljen. Stan. arh. fasc. m Ni verjetno, da bi bil sicer ta vir vložen v kranjskem stanovskem arhivu. Prim. tudi vlogo kranjskih mest pod I, 8 iz leta 1568. -"' Stan. arh. fasc. 394. " Prav tam. 3 34 Sergij Vilfart Policijski red z dne 15. oktobra 1552,''-' je predpisal 5, razredu prebi- valstva (najemnikom, dninarjem in ostalemu »navadnemu ljudstvu«) nasled- nja pravila o blagu za obleko: Tem osebam nočemo dovoliti volčje in lisičje kože za kožuhe, šamlota, burata, svile in podobnega blaga, prav tako ne sukna, čigar vatel stane več kot 1 gold. 30 krajcarjev; slednjič tudi ne raznih svilenih obšitkov ter kkibukov, ki stanejo več kot 1 gld. Nasprotno pa smejo nositi: avbo z robovi (aufschlage) iz lisičjega hrbta, kakor tudi jagnjevo in drugo slabšo podlogo (lutter). Njihove žene, hčere in služkinje pa smejo imeti svilene našive (portl) in svilene trakove za lase, vendar le, če vatel ne stane več kot 4 krajcarje, slednjič umetne pentlje (zopf) iz navadne svile (flothseide). Čeprav je bil ta policijski red, kot navaja Ferdinand v resoluciji z dne 10. marca 1553,-" izdan na predlog dežel, se predlogi dežel verjetno niso v celoti upoštevali, ker se je kmalu po izidu tega reda pričela vrsta pritožb. Koroški stanovi so se pritožili 4. decembra 1552,^' ne da bi izpodbijali določila o obleki, marveč so se omejili na določila o trgovanju in varuštvu. Štajerski stanovi so se pritožih proti raznim točkam dne 31. marca 1553,^^ prav tako so se pritožili kranjski stanovi.-'' S tem v zvezi je Ferdinand v letu 1553 izdal razne omilitve policijskega reda, zlasti kar se tiče trgovanja kmetov. Kranjska dežela je resolucijo o teh omilitvah z dne 9. aprila 1553" sprejela v vrsto svojih deželnih privilegijev, ker jo je smatrala za načelno važno odločbo o kmečki trgovini. 7. Dne 22. januarja 1558 je Ferdinand v Pragi izdal generalni patent za pet nižjeavstrijskih dežel in za Goriško v zvezi s policijskim redom in odpravo razkošja v obleki itd., to je z redoma iz let 1542 in 1558; dne 22. novembra istega leta pa je prav tako v Pragi izšel mandat, naj se določila teh dveh policijskih redov strogo upoštevajo. Vsaj eden teh aktov je verjetno izšel v zvezi z izdajo policijskega reda v tisku prav tega leta. Podrobnejša vsebina teh dveh aktov nam sicer ni znana, ker nista dostopna, vendar je že iz Kronesovih regestov razvidno, da ne prinašata verjetno ničesar novega. Isto bo veljalo o patentu z dne 1. maja 1560, izdanem na Dunaju 8. Pod vlado nadvojvode Karla so policijski redi svoje važno mesto v deželni zakonodaji obdržali. Tako deželni knez na eni kot stanovi na drugi strani so tem redom posvečaU veliko pažnjo. Na Štajerskem se prvi osnutek policijskega reda pod vlado nadvojvode Karla omenja 1. 1567.^" Podobne osnutke sta očitno dobili tudi Koroška in Kranjska. "Geramb, n. d. I, 351. =" M e 11, n. d. 406. Stan. arh. fasc. 394. ^= M e 11. n. m. ^ Verjetno nedatirani rokopis v stan. arh. fasc. 394. " Stan. arh. fasc. 207, gl. razne tiskane izdaje kranjskega deželnega ročina (Landhandfeste). Prim. Mell, n. d. 407 in tam navedeno literaturo. •-»Mell, n. d. 407/8. Noša in policijski redi 16. stol. 35 2e eden prvih aktov, ki so v tej zvezi nastali, mnenje kranjskega sta- novskega odbora, sestavljeno v Ljubljani dne 27. novembra 1568,™ nam nudi nekatere podatke o zgodovini noše. Iz tega spisa sledi, da je nadvo'j- voda Karel očitno pred nedavnim dostavil deželi osnutek policijskega reda, ki se verjetno ni razlikoval od Ferdinandovega iz 1. 1542 (to sklepamo iz vsebine opomb kot tudi iz poznejših Karlovih redov). Kranjski stanovski odbor je ta osnutek obravnaval na dveh sejah, od katerih je prva bila 3. maja 1568, druga pa pred sestavo tega odgovora. V členu o neredni razkošnosti obleke stanovi v načelu soglašajo s pred- loženim osnutkom in predlagajo le nekatera pojasnila glede doktorjev. O prodaji volnenih suken v balah (ganz) ali po meri (zum ausschnid mit der ellen) pa je vsebina predloga sledeča: čeprav je pokojni cesar^* ta člen dobro premislil in postavil, so vendar sukna, zlasti tista, ki se uvažajo iz Bergamaška (Bergamo) in Laškega (wâlisch) čedalje slabša ... Zato prosi kranjski deželni odbor, naj bi deželni knez s pomočjo cesarja in državnih stanov posredoval pri Benečanih kot lastnikih Bergama, Vicenze in Brescie (Pressa), pri Bernu in pri drugih podobnih mestih, deželah in vladarjih. Sukno se namreč od nikoder več ne dobiva v nekdanji vrednosti, izvzemši češko sukno, zlasti pa sukno iz Trigla.^'f" Drugih za naš predmet važnih mest ta vloga ne vsebuje. Mnenje stanovskega odbora o uvozu sukna je nastalo v zvezi z mne- njem, ki so ga v isti stvari podala kranjska mesta in ki je v arhivu priloženo omenjenemu mnenju stanov. Zdi se, da tvori mnenje stanov kompromis med stališčem mest in stališčem plemstva. Stališče kranjskih mest je naslednje: Volneno sukno se uvaža večinoma iz Furlanije, Bergama in (drugih) laških dežel. To sukno se v krajih, kjer ga izdelujejo, napenja v okvire. Drugače je s češkimi in drugimi dobrimi sukni, ki se prej strižejo. Ko se tako pretegnjeno sukno prinese v naše kraje, ga namočijo in ostrižejo ter se vskoči za eno četrtino. Podobnoi velja za triglska ali češka sukna (mišljene so tu verjetno slabše vrste, ker so bila prej ta sukna skoraj v isti sapi pohvaljena). Če bi sukno tam, kjer ga iz- delujejo, močili in strigli, bi ga po mnenju kranjskih mest drugič prav tako v ostriženem stanju dali ponovno v okvire in vlekli, prodajali bi ga pa prav tako drago, ter bi to škodo 1??1 preprosti človek in tisti, ki sukno kupuje od krojačev. Tudi se tako sukno, ki ga prodajajo v ostriženem stanju, težko loči po kvaliteti, kar bi bilo v škodo ljudem. Tako je v deželi mnogo kmetov, nadaljujejo meščani v svoji vlogi, ki sukna sploh ne dajo striči. Določilo, naj bi se sukna uvažala v ostriženem stanju, bi bilo slednjič po mnenju kranjskih mest v škodo obrtnikom, ki so se ukvarjali s striženjem (Scherer) in ki bi na ta način prišli ob svojo obrt. 2e pred leti, pravijo meščani Kranjske, je bil storjen poskus, uvažati namočeno in ostriženo sukno, pa so se pri tem dogajale goljufije in se je ta način uvoza zopet odpravil. ™ Stan. arh. fasc. 394. Ferdinand je bil v zadnjih letih svoje vlade obenem nemški cesar, ¦¦''a O tem glej ?. op. 6. 36 ' Sergij Vilfan Mišljen je pri tem očitno Ferdinandov policijski red iz 1. 1542. Te ugovore, pravijo meščani, so trgovci sporočili že po izidu tega reda in je zato tedaj ostalo pri starem. 9. Osnutek, ki ga je 1. 1570" poslal kranjskim deželnim stanovom v izjavo nadvojvoda Karel in ki je z njim v zvezi ohranjenih nekaj pisem brez bistvene vsebine, je zanimiv v toliko, ker iz njegovega uvoda sklepamo', da je nadvojvoda Karel že pred tem letom izdal neki policijski red, o katerem pa pravi, da ga malo upoštevajo. Verjetno ta red niti ni bil izdan v tisku. 10. Priprave za izdajo nove, bolj dognane redakcije pohcijskega reda so se vlekle še v naslednjih letih. Tako omenja Mell"'' izjavo štajerskih stanov iz leta 1574, v kateri ugovarjajo stanovi predloženemu osnutku policijskega reda med drugim v tem, da je razlikovanje med gospodi in baroni na eni ter plemstvom in vitezi na drugi strani, kar se tiče obleke, na Štajerskem v nasprotju s starimi običaji. 11. Leto 1577 tvori za letom 1542 drugi mejnik v razvoju policijskih redov s tem, da se je v tem letu opustilo izdajanje skupnih policijskih redov za več dežel in so bili v tem letu izdani posebni policijski redi za posa- mezne dežele.** V primeri s policijskim redom iz 1. 1542 nahajamo v predpisih o obleki iz 1. 1577, sledeč najprej štajerskemu redu, zlasti naslednje razlike: pri podložnikih odpade stavek o pokrivalih ter se namesto tega dopolni predpis o dovoljenih našitkih v tem smislu, da se ženam in hčeram goslačev ter delovnim ljudem dovoljujejo obšitki iz raznih polsvil v širini do treh prstov in polsvilene pentlje. Nespremenjeno pa ostane glavno določilo, da sme ta skupina prebivalstva nositi suknje in plašče iz domačega in uvoženega sukna v vrednosti enega goldinarja za vatel pri tretji preprodaji, medtem ko smejo hlače, jope in telovnike imeti iz boljšega volnenega sukna iste cene, kakor tudi za vse potrebe barhent; vse pa praviloma brez obšitkov, nedeljeno in nerazrezano. Bistvenih sprememb tudi ni glede raznih okrasov in kožuhov. Pri meščanih je opuščena stara delitev v tri skupine in uvedena nova s tem, da se v eno skupino štejejo navadni meščani, kramarji, rokodelci in po- dobno, v drugi skupini pa se združita dve prejšnji: člani mestnega sveta, meščani starega rodu ter trgovci in poslovni ljudje. — »Navadnim meščanom« in z njimi izenačenim prebivalcem mest se priporoča volneno lindensko sukno, razne polsvile (aras, »vorstat«, saten) ter slabši kožuhi z ne predolgo dlako (naschen). Obšitki so jim dovoljeni iz pol dunajskega vatla bruškega atlasa ali raznih polsvil, kakor tudi iz raznih krzen. Prstanov smejo imeti enega ali »- Stan. arh. fasc. 394. »"Mell, n. d. 322/3. ^ Uporabljal sem dve tiskani in eno rokopisno izdajo iz tega leta, roko- pisni primerek koroškega reda ter objavo tega reda v Carinthiji I, 1S17, 28, 29, medtem ko mi kranjska izdaja manjka. Morda je pomanjkljivi tiskani izvod reda iz 1. 1542, ki vsebuje številne rokopisne popravke, ki je vsebinsko soroden štajer- skemu redu iz 1. 1577, obenem tudi koncept kranjskega reda. Vsekakor pa je ta po- pravi eni tiiskani izvod dragocen zato, ker dokazuje, da so redi iz leta 1577 nasta i v tesni naslonitvi, skoraj kot popravljen ponatis omenjenega starejšega reda. Noša in poUciiski redi 16. stol. 37 več, vendar ne nad 10 renskih goldinarjev vrednosti. Ovratnike smejo obšiti s svilo. Pajčolani smejo imeti zlate robove (leistlein) v širini do dveh prstov. Telovniki smejo biti iz tafta, šamlota ali bruškega atlasa, pasovi pa ne po- zlačeni pač pa okovani, v vrednosti do 10 renskih gld. Zaponke ne smejo presegati vrednosti dveh renskih goldinarjev. Dekletom so dovoljene neka- tere vrste trakov za lase v vrednosti do 6 renskih goldinarjev. — V primeri z redom iz leta 1542 torej ni spremenjena le klasifikacija meščanov, marveč tudi zvečana vrednost, ki jo smejo imeti razni luksuzni predmeti pri navad- nih meščanih. Iz sledečih določil o uglednejših meščanih ter raznih privilegiranih sku- pinah naj le za zgled omenimo določilo, da smejo tisti plemiči, ki se pre- življajo od svojih rent in imenj in ki tudi sicer živijo svojemu stanu primerno, nositi suknje iz žameta in svile, prav tako eno ali več zlatih verig poljubne vrednosti in kolikor jih kdo more na vratu nositi, kakor tudi vsakršno krzno razen sobolje kože. Vendar ne smejo te svoje obleke povezovati ne z zla- timi ne s srebrnimi tkaninami ali obrobljati s pasamani (vrsta našivov), smejo jih pa obrobljati s tremi do štirimi vatli atlasa ali druge svile. Posebej je izvedeno razlikovanje med plemiči-vitezi in drugimi plemiči. Točijo se po tem, da smejo prvi nositi medeninaste ali pozlačene ostroge, drugi pa ne. Osebe plemenitega rodu, ki niso deželani (člani deželnega zbora) ter se ne preživljajo cd rent in imenj, temveč se bavijo s trgovskimi in meščanskimi posli, ne smejo nositi žameta, karmezina ne svile. Sledi podoben kazenski predpis kot po policijskem redu iz 1. 1542. Krojačem pa, ki bi ravnali v nasprotju s tem redom, je zagrožena kazen izgona iz bivališča. V primeri z redom iz 1. 1542 pa red iz 1. 1577 ne vsebuje več člena O' uvozu volnenega blaga. Koroški policijski red iz istega leta-^^ je v celoti znatno obsežnejši od štajerskega, zlasti ker vsebuje številna določila o delovnem pravu. Člena o noši kmečkih in delovnih ljudi ter navadnih meščanov se bistveno ne razlikujeta od štajerskih določil, ki smo jih zgoraj že navedli. Nekaj nebistvenih razlik je glede kožuhov. Ustrezno besedilo se v koroškem redu drži bolj besedila iz 1. 1542. V razliko od štajerskega reda pa vsebuje koroški policijski red dve nadaljnji, za zgodovino noše zanimivi določili: O prodaji volnenega sukna ter o zlatih tkaninah in svileni robi. V določilu o prodaji volnenega sukna v bali ali na mero (ganz oder zum ausschidt mit der ellen), se ugotavlja uvodoma, da se pri tej prodaji sukna kupec prevara, ker se sukno predhodno preveč nateguje v okvirih in zato v vodi znatno vskoči ter se sukna včasih sekajo (platterig werden). Zato se sme na Koroškem sukno prodajati na mero z vatlom le, če je prej namočeno in ostriženo. Blago v balah (ganze thuch) naj se pa pred prodajo namoči, ne sme pa biti ob prodaji nategenjeno (ungereckht oder gestreckht). " Gl. op. 34. 38 Sergij Vilfan Za kršitev teli določil je zagrožena kazen zaplembe blaga. Če se je pa sukno namočilo, striglo in ponovno stegovalo, je zagrožena zaplemba poleg si- ceršnje kazni. — Prodajalci sukna in krojači (tiichler vnd gewandler) naj merijo sukno po hrbtu in ne na kraju. Glede zlatih tkanin in svilene robe se v tem redu ponavlja stara ugo- tovitev, da je to blago (zlate in srebrne tkanine, žamet, damast, atlas in druga svilena roba), ki se izdeluje na Laškem in drugje, po kakovosti raz- lično. Zato naj bo to blago, ki ga trgovci in Savojci prodajajo na Koroškem po sejmih, v mestih in po deželi, označeno po izvoru in naj promet s tem blagom nadzorujejo izvedenci. Isto velja za aras, saten, barhent in platno. Določena je običajna kazen desetine, polovice oz. cele vrednosti blaga, ki je bilo predmet prestopka. 12. V tej dobi so se pojavljale in razširjale že nove, deloma španske modne oblike; to dokazuje Karlovo povelje z dne 24. februarja 1578."* V tem povelju se Karel sklicuje na izdani policijski red in zapoveduje, naj se ga vsi strogo drže. Posebej prepoveduje v tem povelju zlato in srebrno robo, sponke, zlate trakove in pasamane ter razno italijansko in francosko steklenino. Prav tako prepoveduje velike ženske nabrane ovratnike (die grossen weibischen kress). Slede predpisi glede opreme kočij in glede no- šenja pozlačenih ostrog. Enaka določila so bila razglašena kot uvod k drugi tiskani izdaji šta- jerskega policijskega reda iz 1. 1577, ki je izšla leta 1588. S tem smO' v glavnem pregledali razvoj policijskih redov, ki so veljali na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem v 16. stoletju ter njihova določila o obleki in blagu, kolikor so ta določila utegnila vplivati tudi na dejanski razvoj obleke v naših krajih. Ta pregled sicer ni popoln — pogrešamo zlasti originalni tekst poli- cijskega reda za Kranjsko iz 1. 1577^^ zaradi ugotovitve morebitnih razlik od redov za ostah dve deželi — vendar so viri tako številni, da je zveza med njimi podana in podoba, ki nam jo nudijo, zaokrožena. Upoštevali smo pri tem le 16. stoletje, ker so za to dobo viri najpo- polnejši in so v tej dobi očitno pripisovali policijskim redom večji pomen Kot pozneje. Na zunaj nam ta pomen kažejo že številni osnutki in izdaje teh redov, kot tudi dejstvo, da so se taki redi obravnavali na skupnih zborih vseh dežel. Tudi pozneje so še izhajali redi, ki po naslovu ali vsebini pomenijo nadaljevanje policijskih redov 16. stoletja, tako na Kranjskem leta 1602 (obravnava le kmečko trgovino)."' Cesar Leopold je 28. septembra 1671 izdal "" Vicedomski arhiv I, 131. "' Stan. arh. fasc. 208 a (prepis v fasc. 208, več aktov). Ql. tudi patent Karla VI. z dne 11. dec. 1737, Graz; viced. arh. I, 131, ki navaja med letom 1553 in letom 1737 izdane tozadevne odredbe. Noša in policijski redi 16. stol. 39 V tisku začasen red o obleki, ki pa menda ni dosegel uspeha, ker je bil pre- podroben in se je nanašal le na socialno podrejene sloje. Vsaj tako utemeljuje Leopold izdajo novega reda z dne 26. junija 1686."' Urejanja te snovi se je lotila tudi Marija Terezija s patentom z dne 12. septembra 1749,"' čigar določila zvene že nekoliko moderneje. Prepovedan je uvoz bogatih tkanin, zlatih in .srebrnih bordur, čipk in vezenin, zlata in srebra ter zlate in srebrne galanterije (razen žepnih ur). Posebej je določeno, da na hvrejah ni dovo- ljeno niti najmanj zlata ali srebra. Sledi predpis kazni. — V patentu je tudi naveden razlog za izdajo teh določil: preprečenje odtoka denarja iz države (stari razlog, omenjen že v prvih virih) ter zaščita domače manufakture (novi razlog). — Da so kranjski stanovi ta patent resno vzeli, dokazuje postopek zoper grofa Lichtenberga, ki je svoje sluge opremil z livrejami, obšitimi s srebrnimi trakovi, ter se je kazen za to dejanje v znesku 200 cekinov od njega sodno izterjevala.*" Po letu 1600 izdani predpisi pa vendar po pomenu daleč zaostajajo za onimi iz 16. stoletja ter so tudi vsebinsko bolj povodeneh, tako da so kot vir manj uporabljivi. V tej dobi pridobivajo na pomenu kot vir za spoznavanje noše razni specialni predpisi, kot na primer deželnoknežja odredba z dne 16. februar- ja 1751,'* s katero se prepovedujejo na Koroškem kratka krila, kakršna so nosile ženske v Ziljski doHni.*^ IL Pri podajanju vsebine virov in njih zgodovine smo v glavnem sledili njihovemu kronološkemu redu ter se skušali vsaj v važnejših točkah držati izvirnih besedil z namenom, omogočiti pregled samih virov, kolikor bi ti mogli služiti morebitnim nadaljnjim etnografskim in pravnozgodovinskim študijam, obenem pa tudi z namenom, posredovati čim bolj izvirno sliko posameznih določil, ki jih bomo v naslednjem povzeli v sistematično celoto. 1. Obdelane vire moramo predvsem presojati glede na namen, ki je bil odločilen za njih nastanek. Ta namen smo glede na dobo in okolnosti, "" Viced. arh. I, 131. "" Zbirka patentov v stan. arh. *° Stan. arh. fasc. ?. " Carinthia I, 1863, 18. " Pod imenom policijskih redov so včasih izhajale tudi odredbe bistveno drugačne vsebine, kot jo imajo obravnavani redi (n. pr. red za Celovec iz leta 1578, Carinthia 1819, 34, 35, ki vsebuje cenike kož in pod.). Nasprotno pa so se odredbe, ki bi po novejših pojmih imele policijski značaj, izdajale tudi izven policijskih redov. (Nekatere od njih, n. pr. prepovedi sramotilnih pesmi zoper določene osebe, red jedi in točenja v gostilnah ter prepovedi hazardnih iger, ki se imenoma navajajo, utegnejo biti tudi etnografsko zanimive. (Gl. n. pr. zbirko deželnoglavarskih okrožnic v stan. arh., patent z dne 3. marca 1753 ter prepoved z dne 12. julija 1618 v viced. arh. I, 131). 2e v dobi Marije Terezije se je obdavčil puder za lase, dne 15. okt. 1802 pa je bila v mestih, med njimi tudi v Ljubljani, obdavčena šminka in puder (zbirka patentov stan. arh.) .— Tudi razne cerkvene prepovedi tvorijo zanimiv etnografski vir. •40 >,h'. ' Sergij Vilfan v katerih so nastali, že uvodoma nakazali. Povedo ga pa tudi sami policijski redi, ki kot povod za svoj nastanek navajajo razne razvade, ki so se razpasle, med drugim zlasti »gizdavost (Hoffart), prešernost v obleki, preve- liko razkošnost oblek, lahkoživost in razuzdanost«* svoje dobe. V posameznih določilih o ^obleki pa je govor predvsem o potrebi, vzdržati razlike med »stanovi« in preprečiti odtok denarja v tujino, kot to omenja na primer že uvodno besedilo Maksimilijanovega deželnega reda (I, 1). Prvega od teh dveh razlogov — vzdrževanje razlik med stanovi — navaja, sledeč pri tem redu iz leta 1542, na primer štajerski policijski red iz 1. 1577, ki pravi, da so predpisi o obleki izdani, »ker se je dragocenost obleke in drugih okrasov pri vseh ljudeh duhovnega in svetnega stanu, pri moških in ženskih osebah tako povečala in razpasla, da hočejo veljati kar drug čez drugega in se hočejo nižji izenačiti z višjimi, tako da se opažamed ljudmi žemalorazlikovanja, kar ima med drugim za posledico, da mnogi svoje premoženje izčrpajo, obubožajo, tako da trpi njihova prehrana«. — Določila o blagu imajo poleg tega še namen, zago- toviti, pravo kakovost uvoženih tkanin in predmetov. Skratka: določila o noši in blagu navajajo kot svoj namen — vzdrževati staro zunanje razlikovanje med raznimi sloji prebivalstva (družbeni vidik), zatirati preveliko razkošje (moralni vidik), pa tudi zagotoviti kakovost blaga ter preprečiti odtok denarja in obubožan je (gospodarskopolitični vidik). V dobi prosvetljenega absolutizma 18. stoletja se tem namenom že pri- družuje nov gospodarskopolitični namen: zaščita nastajajoče domače manu- fakturne proizvodnje tkanin (gl. I. ob koncu). Koliko so pohcijski redi dejansko dosegali te namene, je seveda drugo vprašanje. 2. V skladu z glavnim namenom — ohranitvijo socialnega razlikovanja — obvladuje oblačilne predpise 16. stoletja osnovno načelo, da se mora socialni položaj posameznika na zunaj kazati v njegovi obleki. Zato je družbena klasifikacija prebivalstva v policijskih redih podrobno izvedena. V splošnem moremo pri tem ločiti tri skupine: Plemiči in z njimi izenačeni pripadniki privilegiranega razreda se sicer ločijo v manj bistvene podskupine (na primer knezi, grofje, vitezi, gospodje, navadni plemiči itd.): tvorijo pa v bistvu eno zaključeno celoto, ki se od ostalih skupin razlikuje v tem, »da žive od svojih rent in imenj (Giilten)«, torej, da so lastniki zemlje, katere ne izrabljajo z lastno, marveč s tujo delovno silo. Od teh plemičev se ostro ločijo one osebe, ki so sicer plemenitega rodu, a ne žive stanu primerno, marveč se bavijo s trgovskimi ali meš&inskimi posli. Ti se tudi v obleki razlikujejo od plemičev, ki so kot taki priznani, in se ne smejo oblačiti ne v žamet ne v karmezin (glej na primer štajerski red iz 1. 1577). Na drugi strani stoje »navadni kmet, gostač (hawer), delovni ljudje in dninarji«, ki svojo delovno silo dajejo na razpolago prvim. ^ Uvod druge izdaje štajerskega policijskega reda iz leta 1577. 7. Kroj ziljskega rasa z modrcem (po Brejčevi) 8. Kroj ziljskega modrca (po M. Brejčevi, Etnolog V —VI) 9. Kroj ziljskega predpasnika (po Brejčevi) Noša m policijski redi 16. stol. 41 Posebej je urejen položaj mestnega prebivalstva, ki razpada v prvi polovici 16. stoletja v tri skupine (navadni meščani in rokodelci; trgovci in poslovni ljudje; svetniki in stare meščanske rodbine). V drugi polovici istega stoletja se porast družbenega pomena trgovcev kaže v tem, da odpade načelno razlikovanje med njimi, mestnimi svetniki ter starimi meščanskimi rodbinami. Omenjeno načelo se izraža v sredstvih zunanjega razlikovanja. Po pomenu najvažnejše sredstvo^ zunanjega razlikovanja je material, ki je določeni skupini oseb za napravo oblačil dovoljen ali prepovedan. Prepoved ali dovoljenje pa se more nanašati na d O' 1 o č e n material sploh in ne glede na količino (na primer sobolja in hermelinova koža, ki je dovoljena le najvišjim stopnjam plemstva, razne vrste svile in polsvile, ki jih red iz leta 1542 prepoveduje navadnim meščanom itd.) ali le do določene količine (glej Maksimilijanov red, ki dovoljuje navadnim plemičem le do dveh vatlov žameta), ali le za določene vrste obleke (dovoljenje tafta, šamlota ali bruškega atlasa za telovnike navadnih me- ščanov v redu iz 1. 1577). Slednjič se razlike v materialu morejo kazati ne le v vrsti in količini, marveč tudi v njegovi ceni oz. vrednosti, tako da je večkrat določeno, da smejoi zlasti podložniki in njim izenačeni ljudje upo- rabljati le sukno, ki ne stane več kot en goldinar za vatel. Pogosto je izvedeno razlikovanje s pomočjo o k r a s o v. Od teh so najvažnejši obšitki, zlasti svileni, ki jih na primer red iz leta 1552 kmetom sploh prepoveduje, medtem ko jim jih red iz leta 1577, vsaj za ženske, do določene širine dovoljuje. Razlike v okrasih so torej zlasti v tem, ali in komu so sploh dovoljeni — pri tem prihaja do veljave tudi ločitev spolov — iz kakšnega m a t e r i a 1 a so in v kakšni količini ali širini so dovoljeni obšitki, pri čemer seveda odloča zopet njihova cena (gl. n. pr. I, 5 za svilene trakove za lase ali določila O' pasovih, zaponkah in trakovih za lase navadnih meščanov pod I, 11). Značilno je, da je razlikovanje po obliki, to je po k r o j u obleke v po- licijskih redih znatno manj poudarjeno kot razlikovanje po materialu in po okrasih. Najvažnejše je pač v tem pogledu ponavljajoče se določilo (1542, 1577), da ne sme biti kmečka obleka ne deljena, ne razrezana (zersiickhelt, zerteilt, zerschnitten), kar naj verjetno pomeni, da naj bo kmečka obleka napravljena v celem, torej naj ne bo sestavljena, niti spredaj deljena. 3. Če si po vsem tem in glede na opisano načelo postavimo vprašanje, kakšna naj bi bila zlasti kmečka obleka v smislu naših virov, moramo opozoriti predvsem na rede iz leta 1542, 1552 in 1577, katerih določil v podrobnostih ne kaže ponavljati (gl. I, 4, 6, 11). Če skušamo njihove pred- pise v kratkem smiselno podati, določajo suknene suknje in plašče za oba spola; za moške: boljše suknene hlače, lisičje tace za krzno, slabše kožuhe, kot na primer ovčje za podlogo, volnene kape ali pa kape z robovi iz navadnega krzna; za ženske: boljše suknene jope in telovnike, hrbte domačih zajcev za krzno, navadne kožuhe kot pri moških za podlogO', svilene porte 42 Sergij Vilfan (porti) ter svilene trakove za lase in umetne pentlje iz navadne svile. Za ostale potrebe je obema spoloma dovoljen barhent. 4. Kakšna je noša v naših krajih dejansko bila, iz tega opisa še ne smemo sklepati. Rešiti moramo še prej dve vprašanji: Ali so se policijski redi pri nas dejansko izvajali in v koliko so naši viri uporab- ljivi kot spoznavni viri dejanskega stanja, kar je zopet odvisno od vpra- šanja, ali so naši policijski redi nastali zgolj kot kopija kakih tujih redov, ali pa so nastali z upoštevanjem dejanskega stanja pri nas. Pritožba stanov iz leta 1543, v kateri govore o izrabljanju policijskega reda v škodo podložnikom, dokazuje, da so vsaj deželnoknežji organi sku- šali policijske rede prisilno izvajati. (Gl. I, 4.) Da pa so poli- cijskim redom v 16. stoletju pripisovali neki praktični pomen ali so vsaj pričakovali od njih nekih uspehov, kaže tudi stalno prizadevanje za obnav- ljanje in popravljanje policijskih redov. Prav to neprestano ponavljanje v zvezi z raznimi uvodnimi stavki, ki govore o premali uspešnosti prejšnjih redov, pa dokazuje na drugi strani, da kljub vsemu policijski redi v praktičnem izvajanju niso imeli posebnih uspehov in da torej ne smemo sklepati, da bi se bila noša v 16. stoletju dejansko po njih ravnala. Kljub temu pa so naši viri uporabljivi kot spoznavni viri de- janskega stanja, ker so nastali ob upoštevanju tega stanja v deželah, za katere so veljali. Primerjava, ki jo je Geramb- izvedel med štajerskim policijskim redom iz 1. 1577 ter augsburškim redom za nemško cesarstvo iz leta 1530, primerjava, ki bi vedla do enakih razultatov, če bi pritegnili vanjo tudi ostale rede, ki so veljali v naših krajih, namreč dokazuje, da se tuji predpisi niso mehanično prenašali na domače pravno področje, marveč da so bili prilagojeni dejanskemu stanju. Upoštevalo se je pri tem seveda pod- ročje vseh petih nižjeavstrijskih dežel. Ker pa so bili enaki predpisi leta 1577 brez posebnih sprememb izdani za posamezne dežele posebej, je bilo de- jansko stanje teh dežel očitno v njih že upoštevano. Veljava ostalih virov, zlasti raznih pripomb, ki so v zvezi z nastankom policijskih redov, pa je za naše kraje neposredna, tako da smemo iz skupnosti teh virov izvajati še nadaljnje zaključke, zlasti sklepati vsaj na nekatere dele oblek, ki so se tedaj nosile, na splošne tendence razvoja in slednjič na material, ki je bil tedaj v trgovskem prometu in se je uporabljal za oblačenje. Predvsem smemo sklepati, da so bile obleke ali posamezna obla- čila, o katerih govore viri, v naših krajih znana. Tako omenja Maksimili- janov red vrsto telovnika (Wammas), ki se v poznejših redih nadomesti z izrazom »Joppen vnd Goller«. Značilno je, da osnutek iz leta 1542 omenja slednjo obleko še kot žensko obleko, medtem ko pozneje to razlikovanje odpade. Kot kmečka oblačila se omenjajo dalje moške hlače ter za oba spola suknje in plašči. Iz določil o pasovih sledi, da so bili v splošnem običajno okovani. Prav tako smemo sklepati na precejšnjo razširjenost sponk in trakov za lase. 2 G e r a m b, n. d. 1, 351 s. Noša in policijski redi 16. stol. I 43 Splošna tendenca v razvoju noše je bila v 16. stoletju v znamenju razkošja ter vpliva španske noše, in to zlasti v drugi polovici tega stoletja. Od treh činiteljev, ki so po Gerambu v tem času vplivali na razvoj noše, to je od vpliva vojaške noše — Landsknechtov, od vpliva obleke nemške reformacije in slednjič od vpliva španske noše, je bil vpliv slednje verjetno v naših krajih posebno močan. To dokazuje zlasti naknadno vnašanje zna- čilnega španskega nabranega ovratnika (Kress) v policijski red iz leta 1577. Kako daleč je šlo tedaj v naših krajih razkošje v nekih družbah, dokazuje poročilo poslancev Štajerske, Koroške in Kranjske na državnem zboru v Regensburgu, ki so bili tja poslani zaradi izposlovanja denarne pomoči proti Turkom, pa so dne 27. julija 1576" poročali domov, da jim stanovi iz ostalih dežel nemškega cesarstva ne verjamejo, da bi jim bila res taka sila za de- nar, ker vlada v avstrijskih deželah večje razkošje kot drugje, in to zlasti na Dunaju, kjer se oblačijo po španski noši. Večkrat prav dramatični uvodi policijskih redov kažejo na to, da je bila tendenca po čim večjem razkošju v obleki precej splošna. Neposrednih do- kazov za slovenske kraje za podložniško prebivalstvo pa za to nimamo, vendar že samo dejstvo, da so se določila o noši dosledno obnavljala in popravljala tudi za kmete, upravičuje domnevo, da so se tudi med kmeti pojavljali — čeprav verjetno redki — primeri stremljenja po dražji in boljši obleki, pač v toliko, kolikor so specifične gospodarske razmere 16. stoletja dovolile enemu ali drugemu do večjega imetja. Ta sklep upravičujejo tudi nekateri drugi viri.* Slednjič nam naši viri nudijo tudi nekaj vpogleda v material, ki se je v 16. stol. uporabljal za obleko. Morda najvažnejša je ugotovitev, ki sloni na dveh časovno in po nastanku ločenih virih (I, 5 ter mnenje mest pod I, 8), da so namreč na Kranjskem kmetje nosili obleke iz kosmatega, to je n e o s t r i ž e n e g a sukna. Ker so to kranjski stanovi oziroma mesta uveljavljali posebej, medtem ko so nekaj let prej zastopniki vseh petih nižjeavstrijskih dežel zahtevali, naj se v te dežele uvaža le ostriženo sukno, je upravičen sklep, da so bila oblačila iz kosmatega sukna posebnost kranjskega kmeta. — Sukno pa je bilo dvojne vrste — težko (n. pr. lin- densko) in lahko sukno. — V ostalem moremo^ iz naših virov sklepati, da je bil tudi barhent važen material za kmečko obleko. — Katere dražje tkanine so se uporabljale za obleko, bomo omenili v zvezi z uvozom teh tkanin. 5. Policijski redi, zlasti pa viri, ki so v zvezi z njihovim nastankom, pa nam nudijo še nadaljnje za zgodovino obleke zanimive podatke, ki se tičejo tehnične strani predelave sukna po prihodu iz delavnice in pred postavitvijo na trg. Kot dopolnilni deli proizvodnega procesa se ome- njajo: valjanje, napenjanje v okvire, iztegovanje, močenje in striženje sukna. Posamezna od teh dejanj so opravljali bodisi producenti sami, trgovci ah pa " Stan. arh. fasc. 99/4. * Prim. O r a f e n a u e r, n. d. 47 ss. Tudi znani Valvasorjevi opisi noše na Kranjskem kažejo, da se ljudska noša vsaj v poznejši dobi ni strogo držala omejitev, ki so bile stavljene v policijskih redih. 44 Sergij Vilfan — V našiti krajit) — obrtniki, ki so se poklicno bavili s striženjem sukna (Tuchscherer). Nekateri od teh postopkov so bili namenjeni dvigu kakovosti, drugi pa slabšanju blaga, oziroma varanju kupca pri meri. Praviloma je moralo priti blago na trg že vskočeno, in je torej moralo biti prej valjano in namočeno, da se je vskočilo. Striglo pa se je sukno običajno v bUžini prodajnega kraja, torej v kakem domačem mestu, ne pa že v kraju, od koder je prišlo ; to pa menda zatO', ker se je laže ugotavljala kakovost pri kosmatem kot pa pri ostriženem blagu. Napenjanje sukna v okvirje pa ni bilo del rednega proizvajalnega postopka ali njegova dopolnitev, marveč sredstvo, s katerim so trgovci skušali pridobiti na meri. 6. V zvezi z uvozom tkanin nam slednjič naši viri nudijo vpogled v trgovinske razmere in politiko 16. stoletja ter s tem v zvezi v gospodarsko zgodovino te dobe. V prvi vrsti opažamo tesno vključitev naših krajev v svetovno trgovsko nn-ežo 16. stoletja. Razmah tekstilne in galanterijske produkcije v nekaterih drugih državah, v zvezi z zaostalostjo naših krajev v tej panogi gospodarstva, je nujno dovedel do znatnega uvoza tekstilij in galanterije v naše kraje. O tem uvozu dobimo v naših virih dokaj pestro sliko: Med vrstami suken omenjajo razni redi ponovno, in to večinoma pohvalno, lindensko sukno (Lundisch ali Liimderisch thuch) Ker je to sukno omenjeno tudi v augsburškem redu za nemško cesarstvo, ni tu misliti na kako domače blago lokalnega izvora, marveč na sukno, izvirajoče iz kakega znatnejšega inozem- skega proizvodnega centra. Zaradi svoje dobre kakovosti se hvali tudi češko sukno, zlasti iz »Trigla«." Dejstvo, da se to sukno- imenuje prav v vlogi kranjskih mest iz leta 1568, dokazuje, da je bilo to sukno očitno v prometu tudi na Kranjskem, in sicer v omembe vredni količini. Sicer pa Maksimi- lijanov red omenja kot izvorne kraje sukna zlasti Anglijo, Nizozemsko, Italijo in Nemčijo. Mnenje kranjskega stanovskega odbora iz leta 1568 v zvezi z mnenjem mest nam to sliko dopolni za Kranjsko s podatkom, da so italijanska sukna prihajala zlasti iz Bergama, Vicenze in Brescie ter da so sicer kvantitativno na trgu prevladovala, a so bila kvalitativno slaba in italijansko sukno v naših krajih ni bilo na dobrem glasu. Uvoz sukna na Kranjsko pa se je v tem času vršil tudi iz drugih krajev, med drugim iz Berna. Med uvoznimi predmeti imajo važno mesto tudi barhent in platno ter nekatere dragocenejše tkanine. Viri navajajo: zlate in srebrne tkanine, žamet, atlas, damast, karmezin, čisto in polsvilo, aras, šamlot, vorstat, saten, redkeje burat, škrlat in šele leta 1577 taft itd. Tudi ta roba se je v naše kraje ° Od kod je to blago izviralo, iz meni razpoložljive literature (m. dr. Dr. Ing. Johannsen in dr., Die Geschichte der Textilindustrie, Leipzig - Stuttgart - Zurich 1932) ni razvidno. Morda so ga proizvajali v mestu Linden na Hanno- veranskem, v katerem je bila razvita tekstilna industrija. Zato prevajam pridevnik z »lindensko«. " Tudi tega kraja s pomočjo razpoložljive literature Francesco di Toppo in noša Kraševcev Milko Matičetov Leta 1893 je Simon Rutar v drugi knjigi »Poknežene grofije Goriške in Gradiščanske« (Slov. zemlja 1/2, str. 67) uvedel v slovensko literaturo o noši zanimive podatke, baje iz 14. stoletja. Dobesedno pravi Rutar takole: »Sred- njeveško kmetsko nošo opisal nam je Francesco di Toppo o priložnosti slo- vesnega vhoda patriarha Bertranda v Akvilejo 28. oktobra 1334 ...« Še bolj nedvoumno se je v tem pogledu izrazil leta 1913 dr. Josip Gruden v 3. zvezku »Zgodovine slov. naroda« na str. 524: »Iz naslednjega (= 14) sitoletja imamo zanimiv popis furlanskega zgodopisca Frančiška di Toppo, ki je ob slovesnem umeščenju patriarha Bertranda leta 1334 videl slovenske noše v Akvileji...« Kaj čuda torej, če smo vsi verjeli besedam Fr. di Toppa in se nanje opirali pri svojih izvajanjih, ne da bi podvomili, kako je s to pričo. Nedavno, pri pisanju »O etnografiji in folklori zapadnih Slovencev« za prvi letnik Slov. etnografa sem s Fr. di Toppom prišel kar dvakrat na dan (str. 11 in 24; ta mesta je zdaj črtati). Vendarle pa sem bil radoveden, koliko se smemo zanesti na prevod. Zato sem se jeseni 1948 obrnil na fur- lanskega etnografa dr. Gaetana Perusinija s prošnjo, da bi mi poiskal izvirni odstavek, ki je bil predloga Rutar ju in Grudnu. Na svoje presenečenje pa sem v odgovoru iz Vidma izvedel predvsem, da je Francesco di Toppo živel — v 19. stoletju (1797—1883)! Bil je ugleden mož, nekaj let celo videmski župan. Napisal in objavil je več zgodovinskih povesti v prozi in v verzih. Odlomek, ki nas zanima, je iz dela »L'ingresso del patriarca Bertrando. Narrazione storica« in se v izvirniku glasi: Francesco di Toppo iin noša Kraševcev 71 »Capitavano gli abitanti délie montagne del Carso con scuri berretti foderati di pelo e di sarga (sic, verjetno sargia — G. P.) rossa, con casacche coJor marrone, con calzoni corti che senza bottoni penzolavano sotto al ginocchio, con calze rosse o cilestri, e calzari alti, grossi e îerrati; portavano in mano, o appoggiata a una spalla una clava noderosa. Venivano le donne del Cragno sovrastanti Gorizia; avevano sul capo un fazzoletto bianco inamidato, che scen deva a coprir una porzione délie spalle; vestivano un corsaletto, o bianco o rosso, una gonnella listata a diversi colori, e portavano scarpe ben strette da lunghe coreggie di cuojo.« (Monografie îriulane. Udine, tip. Vendrame, 1847; Monografia X«, p. 7. — Prepis je iz prijaznosti oskrbel dr. G. Perusini.) Po naše bi to brali : »Pojavljali so se hribovci s Krasa v temnih kosmatih kapah, podloženih z rdečim volnenim blagom, v rjavih suknjičih, v kratkih hlačah, ki so brez gumbov visele pod koleno, v rdečih ali višnjevih nogavicah, v visokih, debelih in okovanih čevljih; v roki ali pa na rami so držali grčasto palico. Prihajale so kranjske žene iznad Gorice; na glavi so imele belo naškrobljeno ruto, ki je delno pokrivala ramena; nosile so bel ali rdeč modre in pisano obrobljeno krilo; čevlji pa so jim bili zadrgnjeni z dolgimi jermeni iz usnja.« Dr. Gaetano Perusini pristavlja, da se je Francesco di Toppo za svoj izmišljeni opis navdahnil pač ob nošah iz prve polovice 19. stoletja. Kljub temu pa da zgornji odlomek ni povsem zanesljiv tudi kot opis ljudske noše v 19. stoletju, saj v njem pogrešamo podrobne lokalizacije (Toppo govori na splošno o Kraševcih, o Kranjicah in o Furlanih). »Po' mojem«, pravi Pe- ru.sini, »bi bilo želeti, da taki lažni etnografski dokumenti izginejo za vselej iz etnografskih del.« Njegovemu mnenju se slovenski etnografi lahko pridružimo brez pri- držkov. Résumé Pur suHe cle renseignements parvenus de la part de ^f. le D-r G. Perusini de Udine (Italie), l'auteur arrive a la conclusion que les historiens et, apres eux, de meme les ethnographes slooenes avaient cité faussement, jusqu'ici, l'ouvre de Francesco di Toppo comme source pour la connaissance du costume populaire slovene du Z/F" siecle. En effet, Francesco di Toppo (179?—1883), auteur de contes historiques, n'a d'importance qu'en qualité de fournisseur de rensei- gnements pour le -Y/.Y'- siecle. Ici encore, on doit s'en servir avec beau- coup de précaution. Trideset let sovjetske folkloristike E. V. Gippius — V. I. Čičerov Velika oktobrska socialistična revolucija je našla rusko folkloristiko na stopnji nezaključene borbe med tradicijami romantične folkloristike iz začetka 10. stoletja in med pozitivistično šolo, ki se je bila utrdila v sedemdesetih letih. Borba teh dveh struj — njen potek je bil sicer različen v besedni in glasbeni folkloristiki* — se je razvijala pod zelo občutnim vplivom tretje metodološke struje, ki se je bila izoblikovala v niski znanosti že v šestdesetih letih s folklorističnimi nazori ruskih revolucionarnih demokratov in postala vir sovjetske folkloristike. Pomen te struje je bil velik zaradi vphva, ki ga je imela na odnos ruskih pisateljev in komponistov do ljudske pesmi, na dejavnost zbirateljev folklore in končno na teoretične nazore najnaprednejšega dela raziskovalcev iz začetka 20. stoletja (A. V. Markov, N. E. Ončukov, J. E. Lineva, N. V. Vasiljev, B. in J. Sokolov). Ti so bili vzgojeni v duhu historične šole — izrazite predstavnice pozi- tivistične metodologije devetdesetih let — zato so ubrali drugo pot kakor tedanji konservativni znanstveniki iste pozitivistične folklorne šole v Rusiji in na zapadu. Tako je nastalo »levo« in »desno« krilo- historične šole. Medtem ko so zapadni raziskovalci začetka 20. stoletja s stalnim poglabljanjem in razvijanjem metodike pozitivistične smeri zašH v formalistično zagato, je mladi rod historične šole (njeno levo krilo) že pred revolucijo skušal spraviti pozitivistično metodiko in nekatere splošne teoretične postavke, ki so si jih bili prisvojih, z naprednimi nazori revolucionarne demokracije o folklori. Predstavniki desnega krila historične šole, ki so odklanjali ustvarjalno vlogo * Pred revolucijo si raziskovalci ljudske ruske glasbe niso zastavljali in niso reševali splošnih teoretičnih vprašanj. Teoretično razglabljanje ruskih filo- logov druge -polovice 19. stoletja, njihovi spori o osnovnih koncepcijah poziti- vistične dobe (komp>arativizem, teorija migracij, postavke historične šole) se skorajda niso dotaknili področja glasbene folkloristiike druge polovice 19. stoletja in niso pustili v njej količkaj zaznavnega sledu. Vpliv poziitivisti-one metodologije se je pokazal na področju glasbene folkloristike druge polovice 19. stoletja samo pri obdelavi posameznih vprašanj ruske ljudske glasbe (vprašanje tonalitete in ritmike) in se skoraj ni dotaknil zbirateljske prakse ruskih glasbenikov, njihove zbiralne metodike in končno njihovih splošnih teoretičnih predstav o ljudski glasbeni umetnosti, ki so se malone do revolucije opirale na stare romantične folkloristične nazore slavjanofilov in narodnikov. Tako je predrevolucijska ruska glasbena folklorietika v teoretičnem oziru vidno zaostala za besedno folkloristiko. posebej za njenimi teoretično najbolj obdelanimi panogami: za raziskavanjem ruskih pravljic in ruskih epskih pesmi — ki so bile že pred letom 1917 med naj- vplivnejšimi v svetovni znanosti in so slovele kot »ruska folkloristična šola«. Trideset let sovjetske folkloristike 73 ljudstva, pa so šli po istih potih kot zapadnoevropski folkloristi: v njihovih delih sta se v začetku 20. stoletja jasno pokazali dve osnovni smeri: bur- žoazno-sociološka in formalistična. Obe te dve smeri sta se razvili tudi v ruski folkloristiki pred revolucijo; najjasneje sta bili izraženi v delih Keltujale (buržoaznosociološka koncepcija) in Peretca (skrajni formalizem na isti bur- žoazno-sociološki podlagi). Po revoluciji, ki je zaostrila vsa protislovja, so v Rusiji pred letom 1Q17 malo vidne razlike v nazorih med desnim in levim krilom historične šole stopile popolnoma jasno na dan. Medtem ko je levo krilo historične šole z bratoma Borisom in Jurijem Sokolovim proglasilo načelo o ustvarjalnem značaju ljudske umetnosti — pravo nasprotje buržoazno-sociološki postavki o ustvarjalni nezmožnosti ljudstva — je desno krilo s predstavniki formali- stične literarne teorije vred, zaverovano v metodiko zapadne folkloristike, poizkušalo obrniti razvoj sovjetske znanosti po poti zapadnoevropske zna- nosti. Buržoazno-sociološka folkloristike je oznanjala načelo, da so mnoge, če že ne vse ljudske stvaritve prvotno nastale med gospodujočimi razredi. Zdvajali so celoi nad samim pojmom »ljudsko^ slovstvo« in ga v bistvu izključevali; stvaritve, ki žive v ustnem življenju, imajo namreč po mišljenju buržoaznih sociologov za svoj izvor: ali pismeno literaturo »izobraženih in kulturnih krogov družbe« ali pa ustvarjanje poklicnih oseb, »ki izpolnjujejo^ socialno naročilo fevdalne aristokracije in buržoazije«. Ljudstvo samO' spre- jema in prepesnjuje ta dela (»Das Volk zersingt das angenommene Lied« — John Meyer), komaj nehajo krožiti v okolju, ki jih je ustvarilo (zakasnelo izposojanje je odvisno od nižje kulturne ravni ljudstva), ter s tem, da jih prilagojuje svojemu pogledu na svet, kazi in ruši njihovo umetniško veljavo, ,,saj ni v stanju popolnoma osvojiti si kulturne vrednote gospodujočih raz- redov. Odmevi teh nazorov so pri nas v dvajsetih letih krožili ne samo na področju literature in folklore, ampak tudi na področju glasbene etnografije. Posebno jasnoi so se ti odmevi javljali pri preučevanju bilin, pravljič- nega eposa in liričnih pesmi. Junaško in pripovedno bihno, fantastično prav- ljico, ljudsko balado, lirično pesem so proglašali za stvaritve gospodujočih razredov, ki so' se utrdili med kmeti komaj v poznejših časih.- Kot protiutež buržoazno-sociološkim koncepcijam, ki razvijajo teoretične postavke predrevoluoijske historične šole (neposredno so v stiku s teorijami - Na^ področju ruskega eposa se je pojavila teorija o plasteh. DokazovaM so, da so bil ne, zapisane v 19.—20. stoletju, postale last kmečkega ustvarjanja komaj v zadnjih časih — prvotno da so bile epos gospodujočih fevdalnih krogov. Stoletja, odkar epoe obstoji, so pustila v njem razne socialne plasti; zato so raziskovalci bilin — kakor geologi — dolžni odstranjevati kasnejše plasti, da hi obnovili podobo prvotnega epsikega dela. Sorodne sociološke postavke so se pojavile tudi na področju raziskovanja pravljic. Tako je 1. M. Sokolov (v delu »Kaj ije folklora«, Moskva, izd. »Krestjanskaja gazeta«, 1935) pisal: »Pravljice, n. pr. o carjeviču Ivanu, ki si pridobi carično, žar-ptioo ali kako drugo čudo, so verjetno nastale v dobi fevdalizma, in predpostavljati moramo, da ne v kmečkem, ampak v plemiškem ali trgovskem okolju. Komaj kasneje so jih kmetje predelali tako, da so ustrezale njihovemu razrednemu okusu in predstavam.« 74 ' Oippius-Cičerov vodilnih zapadnoevropskih raziskovalcev poizitivistične smeri: Johna Meyerja, Hoffmann-Krayerja in kasnejšimi nazori Hansa Naumanna, ki so naleteli na oster odpor v sovjetski znanosti, se v dvajsetih letih porajajo krive vulgarno-sociološke sheme, ki jih prilagajajo ljudskemu ustvarjanju. Zaradi mehaničnega sociologiziranja so umetniško podobo prikazovali napačno: na- mesto da bi tolmačili, so se zadovoljevali z etiketo o dozdevni socialni pri- padnosti (glede na izvor ali na ohranjenost). To je imelo za posledico, da je bil zgodovinsko nepravilno prikazan socialni pomen idej ljudske umetnosti, ko se je istovetiloi upodobljeno in upodabljajoče okolje. Vrh tega je opu- stitev idejnega ocenjevalnega merila terjala zbiranje in preučevanje proti- Ijudskih pojavov: ustnega in glasbeno-pesemskega izročila deklasiranih slojev družbe, tako imenovane »blatne (= zločinske, vulgarne) folklore«, ki so nje raziskovanje proglašali za pomembno in neobhodno sociološko nalogo. Istočasno z buržoazno-sociološko metodo v njeni vulgarno-sociološki obhki postajajo v dvajsetih letih zelo vidne v sovjetski folkloristiki težnje po formalistični analizi; pojavlja se vrsta del, ki s formalističnega izhodišča nastopajo proti sociološki metodi. Formahstična folkloristika je smatrala umetniške proizvode kot »v sebi zaključene pojave«. Formalisti, ki niso pri- znavali socialne in časovne pogojenosti del, ki so odrekali vsak vpliv psiholo- škim in življenjskim pogojem, so odklanjali, da bi odkrili idejni pomen anali- ziranih pojavov ustnega izročila ter so speljali z znanstvenega tira vprašanje odražanja resničnosti v ljudskem ustvarjanju in delovanju folklore na človekovo zavest. Raziskovalci formalistične smeri se niso zmeraj in naravnost odrekali, da bi se dotikali psiholoških vprašanj, vprašanj trenutnega stanja in izvora snovi ali teksta; včasih so to priznavali za načelno zaželeno, vendar pa so smatrali nalogo za praktično neizvedljivo. V glasbeno-etnografskih delih se je formalistična metoda raziskovanja pojavila v posebni obliki: priznavali so važnost empiričnih opazovanj realnega življenja »v sebi« kot podlage, na kateri se brez odnosa do nje razvijajo oblike ljudske glasbe (ritmika verzov in glasbena ritmika, harmonija itd.). Zgodovinska metoda analiziranja je bila izključena, vse je bilo postav- ljeno na ploskev statične istočasnosti. Tekste, zapisane v 1Q,—20. stoletju, ?? smatrali za zgodovinsko sodobne zapisom, kakor da bi sploh ne vsebovali sledov svojega obstoja v preteklosti. Pozitivistična metodologija je bila tako podlaga tudi formalistični smeri, čeprav v posebni obliki. Raziskovanje je bilo omejeno na analizo odnosov med deli, formulamP itd. Formalisti so stremeli ne samo, da dajo blestečo. tehnično neoporečno ocenO' oblike, ampak •• Pomemben vpliv na dela posameznih znanstvenikov dvajsetih let je imela formalistična metoda finske (ali skandinavske) šole, ki jo je sprejela tudi vrsta nemških in drugiii zapadnoevropskih folkloristov, tako besednih kakor glasbenih (gl. n. pr. dela Mersmana). Formalistična metoda finske šole, ki je osredotočila svojo pažnjo na predmetno strukturo snovi in ki izhaja iz predmetne sheme celo v domnevah o kraju in času nastanka del, je našla posebno viden odmev v delih raziskovalcev pravljice: N. P. Andrejeva, A. 1. Nikiforova in dr. Delovno metodo finske šo!e je kritično osvetlil R. O. šor v članku »Problem folkloriatične metode« (Hudozestvennyj folklor, Moskva, 1927). Trideset let sovjetske folkloristike 75 da poiem, ko jo razflenijo na posamezne elemente, ugotovijo zakone njiho- vega medsebojnega vphva, da dajo »formalno-strukturalno« analizo. V začetku tridesetih let so vodilni sovjetski folkloristi prešli od kritike posameznih del zapadnoevropskih znanstvenikov h kritiki lažnih znanstvenih teorij in metod. Po iniciativi J. M. Sokolova so podvrgli kritiki teorijo znižane kulture Hansa Naumanna, ki je dobila politično oster prizvok v letih prevzema oblasti s strani nacistov (pretresujoč Naumannove nazore je J. M. Sokolov prišel do zaključka, da so teoretično blizu ideologiji fašizma, in jih je vsestransko skritiziral). Folklorni odsek Instituta etnografije je imel 1. 1936 v Leningradu posebno zasedanje, da je razkrinkal fašistično folklo- ristiko. Sovjetski raziskovalci glasbene folklore (ne da bi se omejevali samo na rusko folkloro, so postavili vrsto splošnih teoretičnih vprašanj v zvezi z zgodovinskim raziskovanjem glasbe narodov ZSSR) nastopajo v začetku tridesetih let s kritiko ne samo buržoaznih folklorističnih naziranj, ampak tudi najnovejših zapadnoevropskih teorij na področju »primerjalne muziko- logije« — to je primerjalno-zgodovinskega raziskovanja glasbe narodov sveta (rasna teorija, teorija »kulturnih krogov« Graebnerja in Frobeniusa itd.).' Še pred tem pa so leningrajski in kijevski muzikologi nastopili s kritiko reakcionarnih romantičnih nazorov o ljudski glasbi (nje retrospek- tivno vrednotenje kakor »žive starine«, statično nezgodovinsko pojmovanje, odklanjanje idejnega in umetniškega pomena ljudske glasbe demokratičnih slojev mesta), ki so bili v dvajsetih letih razširjeni med moskovskimi glas- benimi folkloristi iz GIMN-a.'' V začetku dvajsetih let je B. V. Asafjev podal nov pogled na ljudsko glasbeno umetnost kakor na živ ustvarjalni proces. Ta pogled je opiral na svojo razlago žive glasbene intonacije kot sredstva za glasovno občevanje; raziskoval je glasbeno-folklorne vire ustvarjanja ruskih komponistov, ki so določili narodnostno samoniklo- pot zgodovinskega razvoja ruske glasbe. B. V. Asafjev je razvil tezo o- aktivnem značaju ljud- skega glasbenega ustvarjanja (ki jo postavlja proti zapadnoevropskemu pozi- tivističnemu stališču o pasivni vlogi ljudske umetnosti); obenem je razvil tezo o vrednosti živih delujočih pojavov sodobnega glasbenega ustvarjanja, o vlogi glasbene folklore demokratičnih mestnih slojev kot činitelja zgodo- vinskega razvoja ruske klasične glasbe. ' Olej E. V. Gippius, Problem glasbene folklore, »Sov. muzika« 1933, št. 6. V tej razpravi avtor poleg teoretičnih postavk zapadnoevropske buržoazno-socio- loške folklorne šole Hansa Naumanna (in njegovih ruskih posnemalcev) ter obeh zapadnoevropskih šol »primerjalne muzikologije« (berlinske, ki je razvijala teo- retične postavke Oraebnerja-Frobeniusa, in dunajske-bioloôke), kritizira tudi samo načelo, da se ustno glasbeno izročilo narodov sveta neznanstveno deli na dve različni področji: glasbeno folkloro civiliziranih narodov (raziskuje jo glas- bena folkloristika) in ustno glasbeno izročilo sprirodnih in vzhodnih narodov* (raziskuje ga primerjalna muzikologija). ' V Moskvi je bil do tridesetih let središče glasbeno-folklornega delovanja etnografski odsek GIMN-a (Državni institut glasbene vede), v čigar sestavu so v glavnem delaU člani predrevoluoijske Olasbeno-etnc^rafske komisije Društva ljubiteljev prirodnih ved, antropologije in etnografije. 76 Gippjus-Cičerov Prvo široko zasnovano marksistično podobo ljudskega ustvarjanja je dal sovjetski znanosti A. M. Gorki. Vprašanje odnosa do folklore in nazori A. M. Gorkega o ljudskem ustvarjanju so bili predmet različnih obdelav. N. K. Piksanov je v mnogih člankih ter v knjigi »Gorki in folklora« razgrnil dokazno gradivo o nastanku in razvoju zanimanja in prizadevanj na tem področju pri A. M. Gorkem; na njegovo teorijo o folklori so opozorile razprave B. Bjalika in A. Dymsica; o njegovi vlogi v zgodovini folkloristike pa je pisal M. K. Azadovski. Gorki se je približal folklori in teoriji o njej kakor pojavu, ki ga je smatral za pravo- nasprotje dekadentstvu ; materialistično mišljenje ljudstva, zdravi ljudski realizem, idejno in estetsko bogastvo-, umetniško plastičnost ljudske umetnosti je doumel in sprejel kot vir in podlago realistične ustvar- jalnosti. Značilen za pojmovanje A. M. Gorkega je njegov odnos do folklore kot ustvarjanja delovnega ljudstva. S tako opredelitvijo fol- klore je Gorki uvedel idejni ocenjevalni kriterij in utemeljil, zakaj nekatere stvaritve priznavamo in populariziramo-, druge pa odklanjamo. Mednarodni izraz »folklora« je bil Gorkemu le pogojen, zato pa je pogo- steje rabil jasnejši in natančnejši pojem: ljudsko- ustvarjanje, ustno ljudsko umetnost, ustno slovstvo." Pogojenost izraza »folklora« je še podčrtal, ko ga je takole -obrazložil: »ljudske pesmi, ljudske pravljice, ljudske pripovedke, sploh vse ljudsko ustvarjanje, ki se prav za prav imenuje folklora... «' Toda čeprav se A. M. Gorki vrača k terminologiji Buslajeva, Afanasjeva, Petra Kirjejevskega in drugih delavcev iz zgodnje dobe ruske folkloristike, ji daje vendarle drug pomen. Abstraktno pojmovanje ljudske umetnosti, v delu mitološke šole povezano z idealističnimi predstavami o ljudski duši, je kon- kretiziral tako, da je pokazal, da ta umetnost pripada delovnemu ljudstvu (prim. v članku »O pravljicah«: »... ustna poezija delovnega ljudstva — iz tistih časov, ko sta bila poet in delavec združena v eni osebi — ta nesmrtna poezija, pramati knjižne literature ...«). Vprašanje odnosa do izraza »folklora« in tolmačenje tega izraza je v danem prim.eru načelnega pomena. V ruski znanosti udomačeni izraz je A. M. Gorki natančneje opredelil in vnesel vanj določeno vsebino — »ustvarjanje delovnega ljudstva«. Ze s tem je pokazal, kaj je v folklori umetniško in idejno dragoceno, kaj ima ne samo preteklost, ampak prihodnost, ki se od- kriva vsakemu novemu rodu kot živ vrelec neusahljivih ustvarjalnih sil. Zaradi svoje usmerjenosti v prihodnost je bil A. M. Gorki neomajen pri ocenjevanju literature in folklo-re; isto načelo pa je določalo tudi njegov odnos do novo nastajajočega ljudskega ustvarjanja. Posebno pomembno je v tem pogledu eno izmed pisem A. M. Gorkega, naslovljeno pisateljici L. Nikiforovi že 1. 1909. V njem je Gorki pisal: »Dolžnost — ali če hočete — naloga literature je, da najde v življenju splošno pomembno, tipično ne " Prim. pomen izraza »folklora« v naši in zapadnoevropski znanosti: medtem ko mi s »folkloro« označujemo ustno umetniško ustvarjanje ljudstva, znanstveniki na za-padu vključujejo vanjo celotno duhovno življenje ljudstva, domačo obrt itd. 7 Predavanje A. M. Gorkega na kongresu kmečltih pisateljev. Trideset let sovjetake folkloristike 77 samo za današnji dan (podčrtala E. G. in V. Č.)... Čas je razumeti, da v deželi, ki je šele nedavno tako veličastno vzvalovila, v tej deželi bi morali biti in tudi so svobodni novorojeni ljudje ... Oni, ti ljudje, največje bogastvo domovine, so naše poroštvo za prihodnost. Kdo pa so toi? ... Delavci? ... tudi med delavci je novi ruski človek, tudi med kmeti itd. Glejte, izmišljajo si čudovito razigrane častuške in se smejejo prisilnemu delu, svojim ranam in telesnim bolečinam v življenju ... Rad bi vam povedal, da je naloga časa v tem, da raznetimo iskre novega v žive ognje, a staro, suženjsko, kar živi v ruski duši od tlačanstva, to je itak dovolj poudarjeno... Povzpnite se malo nad siromašno ulico in nad Peterburg in nad ,dandanašnji' — poglejte, kako čudovito se konec koncev izkristalizira fizično neugodje življenja v ponosne človeške misli, v drzna dela, v prekrasno svetovno življenje!« (Navedeno po prvi objavi pisma iz arhiva A. M. Gorkega v članku S. Kastorskega: M. Gorki v borbi z literarno dekadenco, »Zvezda« 1947, št. 6, str. 170.) Vprašanje o idejni nasičenosti umetnine, o njeni tematični in oblikovni ljudskosti in umetniški pomembnosti je bilo za A. M. Gorkega glavnoi; vzporedno s tem pa je postavljal bistveno vprašanje razrednega izvora ustvarjalcev, pri čemer so mu za presojo služile ideje, izražene v danem umetniškem tekstu. Drugačen odnos do ustnega pesniškega ustvarjanja pa so hneli folklo- risti dvajsetih let. Tako je n. pr. J. M. Sokolov odločno nasprotoval izrazu »ljudsko slovstvo« in poudarjal njegovo »nedoločnost«. Besedo »ljudski« so- on in z njim drugi folkloristi smatrali za pomanjkljivo zaradi neizrazite raz- redne karakterizacije. Ker so terjali od termina razredno karakterizacijo, je prišla v rabo mednarodna beseda »folklora«, sprejeta kot pogojni znak, ki naj bi obsegal ustno besedno umetnost raznih socialnih skupin in razredov. Taka opredelitev je brezupno zanemarjala vodilne poteze umetnosti, medtem ko so terjah, naj se ugotovi »razrednost dela«. Vulgarni sociologizem je pri- vedel do tega, da razrednosti niso določali z ugotavljanjem idejnio-politične usmerjenosti raznih umetniških vrst in posameznih tekstov, ampak po do- mnevni razredni pripadnosti njihovih avtorjev (pri tem je služilo za podlago, kakor smo pokazali zgoraj, enačenje upodobljenega in upodabljajočga okolja ; knezi naj bi govorili o knezih, bojarji o bojarjih itd.). Gorki, ki je hotel odkriti idejno-politični pomen in usmerjenost folklornih del ter pokazati v njih izražene »slutnje in pričakovanja ljudstva« (V I. Lenin), je zavzemal zelo sovražno stališče do vulgarnega sociologiziranja. 2e pred revolucijo ga je razburjala nova težnja, prisoditi goepodujočim razredom dela, ki po svoji ideologiji, obliki in tematiki pripadajo delovnim ljudskim množicam. O tem imamo vrsto pričevanj, med drugim večkrat nava- jano pismo Ljackemu ob izdaji antologije bilin »Starinki bogatyrskije«, ki jo je Gorki pregledal. »V naših dneh,« piše, »ko opažamo neki tuj, skeptičen, čudaški in neresen odnos do ljudstva in njegovega ustvarjanja, teksti — celo brez razlage — zelo ostro nasproitujejo takim, kakor je n. pr. Keltujala, ki sedaj izvaja vse ljudsko ustvarjanje od aristokracije, od gospodujočih raz- redov« (leta 1912). 78 Gippdus-Cičerov Načelna razlika med pogledi Gorkega in med tistimi prvimi pogledi na folkloro, ki so se izoblikovali v pooktobrski folkloristiki, je predvsem v na- slednjem: Gorki je na področju folkloristike razvijal ideje klasikov marksizma, zatrjeval je, da je umetnost ustvarilo delovno ljudstvo, čigar ideje, čustva, misli je videl izražene v folklori, ki jo je smatral za ustvarjalno silo ne samo preteklosti in sedanjosti, ampak tudi prihodnosti. Samo folklora delovnega ljudstva je življenjska. Izhajajoč s tega stališča je A. M. Gorki lahko smatral ljudsko umetnost za nekaj enotnega, kar kljubuje stoletjem ter se osvobaja pojavov, nasprotnili duhu in značaju ljudstva. Gorki je razkril in podrobno prikazal svoi,e poglede na folkloro v številnih govorih in člankih o vprašanju kulture, umetnosti, literature. Teorijo, ki uvaja marksizem namesto vulgar- nega sociologizma, je Gorki razgrnil v analizi folklornih pojavov v referatu o literaturi na prvem kongresu sovjetskih pisateljev 17. avgusta 1934. V svojem referatu je razvil sodbe, ki sta jih o ljudskem umetniškem ustvarjanju izrekla V. I. Lenin in J. V. Stalin v posameznih izjavah o vprašanjih sovjet- ske kulture in umetnosti; istočasno pa je podal pregled raziskovanj sovjetske ¦ folkloristike in podčrtal osnovne napredne ideje, ki so prišle na dan pri teh raziskovanjih." Načelno novo in pomembno je bilo to, da je sovjetska folkloristika odklonila gledanje na folkloro- kot na relikt kulturno zaostale vasi. V na- sprotju z mnenjem, da »ljudsko ustvarjanje izginja ter odstopa mesto umet- niško manjvrednemu gradivu nerazvite in nekulturne množice«, je sovjetska znanost postavila trditev, da je delovno ljudstvo ustvarilo veličastne kulturne vrednote, ki se hranijo in izpopolnjujejo v ustnem izročilu kot odraz pretekle in sedanje stvarnosti. Sovjetska folkloristika je prišla do spoznanja, da je ljudsko pesniško in glasbeno ustvarjanje predvsem dejstvo sodobne stvar- nosti. Retrospektivnemu zanimanju za ljudsko umetnost postavlja nasproti zanimanje za dejansko žive pojave folklore, ki ne odmirajo, ampak se raz- vijajo. Že s tem je sovjetska znanost zavzela stališče proti oboževanju »žive starine«, ki se je bilo pojavilo že v prvi polovici 19. stoletja pod vplivom slavjanofilov in romantikov (v ruski umetnosti pa je za reakcije 1907. in naslednja leta prišlo na dan v novi modernizirani estetski mistično-religiozni obliki). Novi sovjetski nazor o pomembnosti predvsem živih, aktivnih pojavov folklore v sodobnem ustvarjanju ljudstva so v dvajsetih letih istočasno iz- oblikovali napredni raziskovalci pesniškega in glasbenega ustvarjanja (B. in J. Sokolov, B. V. Asafjev — Igor Glebov). Ta novi nazor, ki se je navezoval na folkloristična prizadevanja naprednih ruskih pisateljev in kritikov 19. sto- letja (Puškina, Belinskega, Dobroljubova, Černiševskega i. dr.), je čisto na- ravno privedel do revizije predrevolucijske folklore. Obstoječo folkloro so vrednotili kot sodobno dejstvo, ki karakterizira ustvarjalno silo ljudstva. Odmaknitvi od stvarnosti nasprotuje teza o sodobnem prizvoku folklore, kar " Izjave A. M. Gcrkega o ljudskem ustvarjanju so najpopolneje zbrane v njegovem zborniku »O literajturi«; gl. tudi njegov zbornik »Članki in govori« (izd. Parus), ki je izšel leta 1916. Trideset let sovjetske folkloristike 79 so prav za prav omogočile velike spremembe, nastale v državi in v ljudskem življenju. Za folkloro je značilna živa zveza s sodobnostjo: iz nje se poraja in njo odraža. In če je kaka zvrst aii posamezno delo nastalo v sivi davnini, to ne pomeni, da je ostalo njena last. V tradicionalni folklori res zveni preteklost, vendar ožarjena od sodobnosti. Ko je razvijal to misel, je J. M. Sokolov ob primeru častušk izrekel formulo, ki je zaradi svoje natančnosti prišla v splošno rabo: »Castuška je kakor mnoge druge folklorne vrste istočasno spomenik davne preteklosti in močan glas naše sodobnosti.« Pred revolucijo so zbiratelji težili za tem, da bi ohranili arhaične umet- niške pojave folklore, da bi ne dopustili njihove spremembe v zvezi s kul- turnim razvojem ljudstva (ta težnja je značilna tudi za prakso sodobnih znanstvenikov na zapadu). Nasprotno pa si je sovjetska folkloristika zadala nalogo, boriti se za zgodovinski dvig umetniškega ustvarjanja v skladu s splošno kulturno rastjo ljudske zavesti, boriti se proti umetnemu negovanju preživelih pojavov, obenem pa po novem izkoriščati vse, kar je dragoceno in življenja zmožno." Vrednotenje obstoječe folklore kot žive umetnosti naših dni ni samo nasprotovalo v ruski predrevolucijski in zapadni znanosti navadnemu gle- danju nanjo kot na arhaiko, ampak je povzročilo spremembo samih metod dela. Ker je folklora stvar sodobnosti, igra zelo veliko vlogo pri opredelitvi človeške zavesti. Pred zbiratelja ljudskega ustvarjanja se postavlja ne samo naloga, da zapisuje, ampak da ima tudi pozoren, vesten odnos, do zdaj živega gradiva. Ta okolnost občutno razširja krog delavcev na področju folklore, saj vključuje v zbiranje in preučevanje ljudskega ustvarjanja sovjetsko inte- hgenco. Množične oblike evidence in zbiranja folklore, ki so sicer bile znane tudi prej (pri nas n. pr. z delavnostjo dopisnikov Geografskega društva) dobijo popolnoma drugačno podobo.*" " Ob koncu dvajsetih let se nalogam folkloristov, ki hodijo na terensko delo, pridružujejo govori, predavanja, organizacija prenosljivih razstav, diskusij itd. Metodiko teh oblik terenskega dela določata Centralni etnografski muzej (Moskva), ki prireja v pomoč ekspedicijam različne prenosne razstave o kolhoz- nem napredovanju, o sovjetski kuHuri itd., ter Državni institut za umetnost, preosnovan iz Akademije umetnostnih ved, ki razpošilja na potovanja in ekspe- dicije folkloristični naraščaj. V okviru folklorno-zhirateljskega in obenem politično- prosvetnega dela se vrëijo ekspedicije na začetku tridesetih let v moskovski po- krajini, na spodnji Volgi (področje ribiških kolhozov) i. dr. Posebno značilna za ta leta je mešana ekspedicija v okraje jezera Svetlojar (Gorkovsko Zavolžje), skupaj z Zvezo vojskujočih brezbožnikov. Ekspedicija je v času molitev na jezeru, ki je po izročilu nastalo na kraju velikega mesta Kitež, priredila diskusije in referate ter organizirala govore o kolhozni graditvi; istočasno pa je zbrala veliko dragocenega gradiva o iljudskem ustvarjanju in odkrila prej neznane mojstre ljudske umetnosti (I. F. Kovalev i. dr.). " V teku vseh 30 let načelujejo množičnemu folklornemu delu zaporedoma razne organizacije; nekatere pomanjkljivosti pri njihovem delu ne morejo oma- jati splošne povoljne ocene. Pokrajinska društva in muzeji, združeni v Osrednjem uradu za pokrajinsko raziskovanje. Zveza sovjetskih pisateljev, instituti Akade- mije znanosti ZSSR, Vsezvezni dom ljudskega ustvarjan a im. Krupske so vztrajno in uspešno razvijah svojo delavnost; vzporedno je teklo tudi organizacijsko delo folklorističnih središč, ki so nastajala kot začasna združenja z določeno nalogo (n. pr. uredniški odbor jubilejne izdaje »Ustvarjanje narodov ZSSR« i. dr.). 80 Gippius-Čičerov Ob množičnem značaju znanstvenega dela se naravno pojavlja pereča potreba po navodilih in načrtih za zbiranje folklornega in etnografskega gradiva. Sovjetska folkloristika namreč že od prvih let svojega obstoja po- udarja zahtevo, da se tudi pod pogoji množičnega dela ohrani in izpopolni znanstvena vrednost zapisov. S tem v zvezi so se pojavili številni napotki, izdani v raznih pokrajinah in v prestolnici."* Istočasno je vstala pred folklo- ristiko nova naloga: borba proti poplavi idejno tujega in umetniško malo- vrednega gradiva. Očitno je za večino prednašanih del značilno, da se v njih hranijo najboljše umetniške tradicije delovnega ljudstva, idejnost, izvirna ljudska vsebina in obhka. Vendar pa so se skupaj s takimi deli, ki se z njimi ponaša sovjetsko ljudstvo, pela in pripovedovala organsko tuja dela, ki odražajo preostanke razredno sovražne ideologije; v kričečem nesoglasju s sovjetsko stvarnostjo so n. pr. pesmi, ki so jih v preteklosti zložili dekla- sirani sloji. Kritično umevanje folklore je postalo ena izmed temeljnih zahtev. Ni vse ljudsko — ne po obliki ne po vsebini —, kar se pripoveduje in poje. Mnoga brezidejna in neumetniška dela kažejo, da je neobhodna borba za očiščenje folklore od slučajnih in tujih primesi. Pažnje je vredno dejstvo, da je kritičen odnos do predvajanih del živ med ljudstvom. Večina samih nosilcev folklore zavzema kritično stališče do predvajanih del. To pomeni, da obstoji ljudski ocenjevalni kriterij, ki je pogostoma neoporečen. Iz delovne prakse je postalo jasno, da je treba posebno pazljivo prisluhniti ocenam, ki jih dajejo mojstri ljudskega ustvarjanja, saj so zelo zahtevne in stroge. Med množicami krožijo dela, ki jih mojstri nizko cenijo, in ta ocena je neredko pravična. Brezbrižnost je tu nedopustna, od pristne ljudske umetnosti mojster praviloma terja ne samo idejnost, iskreno izražanje čustva, soglasje z osebnimi doživljaji itd., ampak tudi mojstrsko, umetniško podajanje. Mojstri sami dajejo svojo umet- nost v presojo svoji okolici in utrjujejo v ljudstvu kritičen odnos do. poda- janja folklornih del.*- O tem govore pri vseh narodih znana tekmovanja *' Najpomembnejša metodična navodila iz začetka dvajsetih let so v knjigah Borisa in Jurija Sokolova, Poezija derevni (Rukovodstvo dlja sobiranija proizve- deidj ustnoj slovesnosti), »Novaja Moskva«, 1926, in M. K. Azadovskega, Besedy sobiratelja (O sobiranii i zapissyvanii pamjatnikov ustnogo tvorčestva primeni- teljno k Sibira), Irkutsk, 1. izd. 1924, 2. izd. 1925; izmed navodil za zbiranje glasbene iolklore pa je treba omeniti knjigo, ki jo je v istih letih izdala Ukra- jinska Akademija znanosti: K. V. Kvitka, Poklicni ljudski pevci in godci na Ukrajini (Vprašalna pola za raziskovanje njih dela in življenja), Kiiev 1924. " Sovjetska folkloristika postaja gibalo kultu.mega napredka in politične prevzgoje ustvarjalcev in nosilcev ljudske umetnosti. Delo z mojstri folklore — natečaje, izdaje njihovih del itd. — je v zadnjih letih nadaljeval Vsezvezni dom ljudskega ustvarjanja im. N. K. Krupske {— VONT; Moskva) in njemu podrejeni pokrajinski domovi ljudskega ustvarjanja. Pri VDNT je prišlo kar v navado pri- rejanje natečajev za najboljše umetniško delo in ustvarjalnih konferenc pripove- dovalcev z obravnavanjem njihovih ustvaritev ter s presojo njih spretnosti poda- janja (v odnosu do tradicionalnega in sodobnega ustvarjanja); vzporedno pa se odvija delo odkrivainija najboljših zbirateljev folklore (organizacija natečajev, sistem ocenjevanja izvršenih zapisov itd.). Vse to silno pomembno delo opravlja VDNT s pomočjo znanstveno-raziskovalnih institutov zvezne Akademije in re- Trideset let sovjetske folkloristike 81 pevcev, pripovedovalcev, pravljičarjev, nosilcev drugih vrst folklore (tako tekmovanje je izredno lepo prikazal že I. S. Turgenjev v povesti »Pevca«). A. M. Gorki ni samo predložil drugačno (v primeri s poprejšnjimi) teoretično pojmovanje ljudskega ustvarjanja, marveč je tudi stopil na čelo raznih podvigov za zbiranje in izdajanje folklore. Na njegovo pobudo so izšle folklorne izdaje v »Bibhoteki poeta«, začele s» se priprave za zbornik »Ustvarjanje narodov ZSSR," in končno so izhajali zborniki ljudskega ustvarjanja v mnogih narodnih republikah. Pri zamudnem zbiranju in izda- janju ruske folklore in folklore drugih narodov so z Gorkim sodelovali: J. M. Sokolov, M. K. Azadovski in drugi folkloristi naše domovine. Zaradi nenavadne ustvarjalne sile in energije velikega pisatelja so se zbirali okoli njega ne samo pisatelji, ampak tudi literarni zgodovinarji in folkloristi. Na področju folkloristike je postal tisti združujoči element, ki je neobhoden za nadaljnji polet znanosti. Pojmovanje o folklori, kakor ga je formuliral A. M. Gorki, je spremenilo poprej veljavni kriterij ocenjevanja folklornih dejstev in že s tem postavilo na dnevni red kritičen pretres znanstvenih nazorov predrevolucijskih razisko- valcev. Prav za prav je vsa zgodovina te vede dobila novo osvetlitev. Do polne veljave je prišla vodilna vloga revolucionarnih demokratov, ki je dolo- čila izvirnost in svetovni pomen ruske folkloristične šole. Pred sovjetsko znanostjo je vstala naloga, da razvije nazore in ocene revolucionarnih demokratov o folklori in pokaže njih vpliv na razvoj ruske folkloristike, ki je ostal neosvetljen v osnovnem zgodovinskem pregledu iz predrevolucijske dobe — v knjigi A. N. Pypina »Zgodovina ruske etnografije«. Dela, posve- čena reviziji razvoja naše vede, so izhajala od leta 1Q35 dalje kot posamezne publiških Akademij znanosti (tu je treba podčrtati veliko vlogo Instituta etno- grafije im. iVlikluho-Maklaja, čigar folklorni odsek vodi prof. P. G. Bogatyrev; nadalje vlogo folklorne stolice moskovske univerze, stolice glasbene folklore mo- skovskega "konservatorija, odseka ljudskega ustvarjanja Zveze sovjetskih pisa- teljev in drugih organizacij). " Ta zbornik je imel posebno velik pomen, ker je poživil delavnost folklo- ristov središča in pokrajin, ker je združil v skupen kolektiv raziskovalce ne samo vzhodnih Slovanov, ampak tudi vseh bratskih narodov ZSSR. Doba priprav knjige je sovpadla z razmahom zbirateljske in izdajateljske delavnosti etnografov, ki so se med drugim trudili tudi na področju duhowne kulture narodov ZSSR. Obširno gradivo, ki so ga zbirali v nacionalnih republikah, pokrajinah in okrožjih, pa je bilo kljub temu znano samo ozkemu krogu strokovnjakov in nikakor ni bilo do- stopno široki javnosti. Uredništvo »Ustvananja narodov ZSSR«, ki si je postavilo za cilj, izbrati za jubilejno izdajo najboljše izmed zbranega gradiva, izčrpno pregleduje že objavljene stvari, obenem pa se obrača do vseh folkloristov Zveze s prošnjo, da bi zapisali in poslali za izdajo nove, neobjavljene tekste. Ta oglas je povzročil pravi polet pri zbiranju folklore v nacionalnih republikah in odkril prej neznane kadre zbirateljev ljubiteljev. Uredništvo je tudi neposredno orga- niziralo ekspedicije in popotovanja folkloristov. Izdaja te knjige in v njej objav- ljeno gradivo z novo tematiko, ki so ga ustvarili mojstri folklore, je poživilo ljudsko ustvarjalnost ter izzvalo pri mnogih pevcih, pravljičarjih in pripovedo- valcih težnjo, da bi bolje in čisteje hninih tradicionalno folkloro, obenem pa da bi skušali iti po novih potih, s tem da bi izkorisčaM sredstva tradicionalnega pesništva za izražanje misli in čustev novega sovjetskega človeka. 6 82 Oippius-Cičerov monografične študije." Zasluga, da je zastavil in obdelal prej neraziskana historiografska vprašanja, pripada M. K. Azadovskemu, ki je prvi v zgodo- vini folkloristike osvetlil pomen nazorov dekabristov — Puškina, kasneje Dobroljubova in Černiševskega — o- ljudskem ustvarjanju. Ko je M. K. Aza- dovski preučeval njihove nazore in zasledoval njih vpliv, je uvedel v zgo- dovini vede pozabljene ali do takrat podcenjevane raziskovalce in zbiratelje folklore (Rajevski, Prvžov, Hudjakov, Erlenvein in drugi). Te raziskave M. K. Azadovskega so bile prvi osnutki njegovega kasneje sestavljenega sinte- tičnega dela o zgodovini ruske folkloristike (zaključenega pred veliko do- movinsko vojno); vendar pa so tudi kot posamezne monografske obdelave imele občuten vpliv na historiografska raziskovanja sovjetskih znanstvenikov (med drugim tudi na poglavje »Zgodovina folkloristike« v učbeniku J. M. Sokolova »Ruska folklora«, čeprav je to poglavje v bistvu sestavljeno po delu A. N. Pypina)." Na področju glasbene folkloristike je bilo v tridesetih letih prav tako začeto delo v zvezi s splošno težnjo po obvladanju teoretične dediščine. S podobnega stališča kakor Gorki je načel vprašanje o zgodovini zbiranja ljudske ruske glasbe B. V. Asafjev v svoji knjigi »Ruska glasba od začetka 19. stoletja« (poglavje »Gojitev ljudske pesmi v mestu«)." Novo, od sovjetske folkloristike uvedeno tolmačenje folklore kot pojava sodobnega ustvarjanja, ki nasprotuje gledanju nanjo kot na preostanek davne preteklosti, je narekovalo tudi nov pogled na tradicionalne raziskovalne teme ruske znanosti. Osrednje vprašanje pri preučevanju tradicionalnih vrst je postalo vprašanje njihovega sedanjega stanja in zgodovinskega razvoja; tu pa je bilo prvenstvenega pomena to, da dela idejno ustrezajo našemu času. Tako je glavno zanimanje prešlo- na žive in delujoče, ne pa na odmirajoče elemente folklore. *' Zgodovinska dela, ki so izšla pred tem časom, niso prispevala nič novega, ker so samo nadaljevala izročilo historiografije izpred revolucije. Drugačen značaj pa so imela raziskavanja K. V. Kvitke na področju ukrajinske glasbene folklori- stike: »M. Lisenko kot zbiralec ljudskih pesmi« (Kijev, 1923) in ^-Folkloristična zapuščina M. liisenka« (1930). To so bili poizkusi skrbnega ugotavljianja virov in okolnosti nastanka velikih zbirk ljudskih napevov ter tankovestne kritike glas- benih tekstov s pozicij pozitivistične metodologije. Najdragocenejše izmed kri- tičnih del K. V. Kvitke sredi dvajsetih let je bila knjiga »Pervisni tonorjadi« (Primarne glasbene lestvice), kjer je z istih pozitivistiičnih pozicij ovrgel v ruski muzikologiji utrjene evolucicmistične zgradbe Sokolskega, če jih le ni potrjevalo stvarno gradivo. Raziskavanja z novih pozicij v okviru zgodomnskega razvoja naiše vede so ostala jedro zanimanja sovjetskih raziskovalcev kakor v splošnem teoretičnem pogledu (gl. n. pr. V. ačerov, Vprašanje osebnosti v delih folklonistov-mitologoiv sredi 19. stoletja. Sov. etnograîija 1947, št. 1), tajko tudi pri obdelavi posameznih panog in tem. " Sedaj je E. V. Gippius obdelal razdelek zgodovine zbiranja in raziskovanja ruske ljudske glasbe v svojem za tisk pripravljenem učbeniku »(Ruska ljudska glasba«. Muzej glasbene kulture pa je pripravil za tisk »Slovar dejatelej russkoij muzykalnoj kultury«, ki vključuje folklorni oddelek, kjer iz novega zornega kota osvetljuje delo raziskovalcev in zbirateljev ljudske glasbe. Trideset let sovjetsl- doro —>- dro —>- dr pritrdilno. Ne samo zeleno Pohorje, ki se ponaša z Jurijem Vodovnikom, tudi naš Selovec, ki se razprostira na prejšnji koroško-štajerski meji, ima svojega ljudskega pesnika.* Anton Lesičnik se je rodil 27. decembra 1836 na Selovcu v šentjanski župniji pri Dravogradu. Oče je bil Matija, p. d. Rožen na Selovcu h. št. 17, mati pa Ana, rojena Hafner, ki je bila pred poroko doma pri Mežniku ob Meži.= Otroka je krstil domači župnik Franc Krabat.' Njegov oče se je rodil leta 1802, mati Ana, vdova Slaz?, pa 1798. * Omenil sem ga že v notici v Času V, 1911, 240 in v NS II, 97—98. ^ Šentjanska rojstna matica, kjer pa je vpisan kot Antonius Jezičnik. Matični urad v Dravogradu. Status animarum šentjanske župnije 1S69—'1868 ima vpi- sanega očeta: Matija Lesičnik tudi Jezičnik, užitkar. ^ Ta je živel 1349 kot upokojeni župnik in konsistorialni svetnik v E>ravo- gradu. (Rodil se je 25. III. 1780 v (Borovljah, duhovnik od 15. dec. 1803 (I^van- tinski šematizem 1849). Ljudski pesnik Anton Lesičnik 95 Kmetijo je prevzel brat Peter, ki je bil nekaj časa tudi šentjanški župan. Svojo mladost je lepo opisal v avtobiografski pesmi, brez nje bi ničesar ne vedeli o njegovih mladih letih. Leta 1840 se je družina preselila v soseščino-, k Judežu. Kaj je bilo temu vzrok, danes ne vemo več. Ko je bil v desetem letu, je bil ža varuha malih otrok pri Kružniku. V šolo je hodil v Šentjan, kjer je poučeval župnik ob nedeljah in torkih.' Leta 1845 je bil župnik v Šentjanu Franc Krabat, provizorni kaplan pa Jože Bratanič, leta 1846 pa je že Bratanič župnik. Krabat pa se je kot upokojenec preselil v Dravograd. Leta 1845 je bil Anton Lesičnik star devet let, takrat bi ga lahko poučeval v šoli še Krabat ali pa kaplan Bratanič, pred letom 1845 pa iCrabat. Doma je sedem let pasel ovce in je pri ovcah velik zrasel. Tedaj je namreč ovčereja pri nas bila še močno razvita. Vsaka kmetija je imela precej te drobnice. Velike črede ovac pa so se poleti pasle po Uršlji gori. Na Šentjurjevo je bil v Guštanju velik semenj, kamor so prignali vehko ovac. V moji mladosti so jih kupovali zgornji Korošci. Najemali so fante, ki so jim jih gnali po Podjunski dolini, itam so najeli spet druge in jih spravili domov. »Črni Huber«, znani nemški krščanskosocialni deželni poslanec v Birnbaumu, v Lesah (Lesachtal), jih je navadno veliko nakupil in gnal domov, kjer jih je poleti na planinah spasel, na jesen pa debele pro-dal v Pariz in odnesel dobiček. Znano je namreč, da Francozi použijejo mnogo ovčjega mesa, ki ga znajo tudi zelo okusno pripraviti. Za hlapca je služil Anton'doma in dve leti »pri sami laški repi« (krom- pirju) pri Šolarju, kmetu na Selovcu. Izobraževal pa se ni samo v šoli, ampak tudi v domači hiši. Njegov brat je bil zelo muzikalen. Doma je imel orgle, ki jih je sam naredil in baje daroval ali prodal cerkvici sv. Neže, podružnici župnije na Selah.^ Pri bratu se je naučil citrati, orglati in tudi orgle po- pravljati. V teh časih so- bile citre pri nas domač instrument. Šele pozneje so jih izpodrinili »mehi« (harmonika). Po vseh večjih gorskih kmetijah in po- nekod tudi v dolinskih so imeli citre, ki so zabmele ob nedeljskih popoldnevih in ob domačih kmečkih praznikih in običajih. V Lesičnikovi soseščini na Vuhne- čem (pri Vuhnetu) je bilo nekako prosvetno žarišče, kjer so domovali Lečniki. Leta 1845 sta bila dva Lečnika naročnika Novic. Tam so se shajali Selovčani k nedeljskim pomenkom. Tedaj je tudi že po Pohorju, v slovenjegraški okolici in Mežiški dohni »vse sorte pesmi trosil« Jurij Vodovnik (1791—1858), o katerem je po mojem dedu Benediktu, pd. Jugu, izpričano-, da je »pripel« tudi v naše kraje. Tri leta starejši od Antona Lesičnika pa je bil potujoči pevec Podjunske in Mežiške doline Franc Leder-Lisičjak. Naš ljudski pesnik je torej živel v dobi naših potujočih ljudskih pevcev. Prevaljske fužine, ki so takrat bile še v mogočnem pogonu, so privab- ljale kmečke fante, ki jih je socialna krivica nagnala po svetu, v svoj objem. Tudi Antona so zvabile po dvajsetem letu starosti (po 1856). Niso mu dali ' P-oročilo pesnikove hčenke M-arije Hrastnik iz Podgorice pri Slovenjem Gradcu. ¦' Po poročilu dekana Fr. -Rs. .Meška so bile prej pri Sv. Neži res neke stare orgle, njih provenienca pa ni znana. 96 France Kotnik lahkega dela. Bil je pudler. Ob plameneči peči, ob hudi vročini, ki povzroča veliko žejo, je prekaval železo. Poleti delajo ti delavci do pasu nagi. Ob prostem času je zahajal v Kotlje in na Brdinje na mošt, to je jabolčnik, le- snikovec, hruškovec ali lesnačevec, ki ga v naših krajih ob dobrih sadnih letinah veliko naprešajo. Kovaško delo na fužinah se mu je zdelo pretrdo, zato je zapustil fužine in postal tkalec. Pravi, da je bil dober delavec in da je dobil od graščine lepo izpričevalo. Katera graščina je to bila, pa ni znano. A tkalci niso mnogo zaslužili, saj je že Jurij Vodovnik, ki je bil tudi izučen tkalec, 1. 1844 tožil v Mislinju Ivanu Macunu, »da to delo hudo malo izplačuje trud, veliko pa podkaplje zdravje«." Mogoče se je zato vrnil na prevaljske fužine. Tam je imel čez glavo dela in vročine. 2e petnajst let se je pobijal po fužinah, ko je zložil svojo avtobiografsko pesem. Veseljak, kakršen je bil, se je najraje mudil v družbi fantov in deklet. Kdaj je bil na Prevaljah? V šentjanskem seznamu duš (Status animarum) iz leta 1859—1868 so vpisani otroci Matija Lesičnika (tudi Jezičnika), ki je bil takrat že užitkar. Peter, posestnik, rojen 1834, Anton, rojen 1836 (poznejši pripis; Pre- valje), Matija, rojen 1840. Tedaj so izpraševali župniki ob postu tudi odrasle v krščanskem nauku. Za leto 1859 ima Anton znak g (gut?) dobro, za leta 1860—1862 črtico — takrat je najbrž bil prvič na Prevaljah — od leta 1863 do 1868 zopet g (dobro), razen v letu 1864, ko ima znak m (minder? manj?). Od leta 1863—1868 je torej živel v domači župniji. V teh letih je bržkone tkal, nato pa zopet delal na prevaljskih fužinah. V pesmi pravi, da se »po berkih« pobija že svojih petnajst let. Če vračunamo v dobo 15 let tudi prva tri prevaljska leta, bi do časa, ko je zložil pesem o svojem življenju, prišli v leto 1880. Takrat prevaljske fužine še niso obstale. Tedaj je bil Lesičnik star že 44 let, pa je še najrajši občeval s fanti in dekleti, ker so mu »pri zibki izbrali srečni ledik stan, ga z rožcami nastlali in še sadanašnji dan«. Pri fužinskem delu se je ponesrečil, odneslo mu je polovico palca. O tej nesreči že molči njegova pesem. To se je zgodilo po letu 1880. Zapustil je fužine in odšel za organista na Strojno. Toda tam je še župnik komaj životaril, organistu in cerkovniku pa je še hujša predla. Ta župnija že dolgo, dolgo ni zasedena, svoj čas je bila kazenska postojanka. Prevzel je organistovsko in cerkovniško mesto v Pogorici (Podgorju) pri Slovenjem Gradcu. Starejši podgorski kmetje se še spominjajo suhega dolgina Lesičnika. V svoji pesmi sicer pravi, da so mu pri zibiki izbrali »srečni ledik stan« in ga nastlali z rožicami, pa se je vkljub temu dne 29. maja v 57. letu starosti poročil z Antonijo Grešnik, rojeno 23. maja 1865 v Podgorici, hčerko Ivana Grešnika, kočarja, in Marjete, rojene Krivonog.' Poročilo pravi, da je bil nekaj časa tudi organist na Ojstrici nad Dravogradom. Tudi tam mu ni bilo z rožicami postlano. Ali je bilo to pred Podgorico ali po njej, nisem mogel ugotoviti. « Alacun Ivan, Pogled v Pohorje. LMS 1869. ' Poročna knjiga župnije Podgorice. Zv. II, str. 72. Matični urad MiLO v Slovenjem Oradcu. Ljudski pesnik Anton Lesičnik 97 Nato se je preselil v Šentjernej nad Muto, kjer je opravljal isto službo. Ko je prišel v Šentjernej, mu župnik Jakob Pečnik ni hotel verjeti, da je poročen. »Ne verjamem, da bi bila ti takega starega deda vzela,« je rekel ženi. Saj je bila 30 let mlajša od moža. Lesičnik si je priskrbel poročni list in potem je bilo vse v redu. Na svojo umetnost je bil menda zelo ponosen. Nekoč je župnik v Šent- jerneju povabil za patrocinij več sobratov ter organista s pevci iz Maren- berga. Antona je to tako vznejevoljilo, da ni hotel sodelovati. Pa so orgle Anton Lesičnik molčale, ker jim marenberški organist ni bil kos in tudi nihče ni zapel tiste lepe pesmi o sv. Jerneju, ki jo je zložil in komponiral Lesičnik sam. Njegova hči je tudi pravila zgodbo o sliki, ki je tu objavljena. Leta 1911 se je dala v Šentjerneju njegova žena fotografirati z otrokom. Njemu to ni bilo po volji. Tedaj mu pravi župnik Rahtelj, naj se usede na stol. Dal mu je v roke časnik, in že je opravil fotograf svoje delo, kakor sta bila z župnikom domenjena. Lesičnik ni vedel, da ga je fotografiral. Šele ko je dobil foto- grafijo, je zvedel za ukano. Bil je zelo nejevoljen in je hotel sliko raztrgati, ob pravem času so mu jo izmaknili iz rok. Plačati je moral za sliko baje 5 goldinarjev (najbrž je fotograf napravil več slik). Medtem ko se mu v mladih letih ni zdelo škoda denarja, — saj pravi v pesmi, da gnarce vse 7 Q8 France Kotnik zapije, da nima groša pred, — je bil v starosti škrpicelj, ki je zelo nerad izpustil kak belič od sebe. Zato se mu je tudi za fotografijo zdelo škoda denarja. »Graščino bi lahko imel, ko bi bil prej bolj šparal,« je večkrat dejal. V Šentjerneju sta se mu rodila 5. januarja 1901 dvojčka, sin Gašper in hčerka Marija. Gašper je že 8. II. 1901 umrl, a Marija se je poročila v Pod- gorici dne 14. maja 1933 s Francem Hrastnikom. Antonu pa 90 polagoma tekla leta h kraju. Umrl je 29. avgusta 1915 v Šentjerneju na št. 32 ob pol eni uri zjutraj in bil 31. avgusta pokopan.* Hči .Marija nima nobene očetove pesmi in tudi ne nobenega drugega zapiska. Ob večkratnem preselj.evanju se je vse zgubilo. Imela pa je razne Marijine pesmi, pod katerimi je stalo: Zložil Anton Lesičnik, razen teh še razne camarske in druge pesmi. Nobene ne zna več na pamet razen štirih kitic o šentjernejskih muzikantih, pa še to le samo površno: Sentjernejski muzAkanti frhUih so ljudi, so možje ino fanii, prebrisani so osi. Lenček najtamlajši — imajo ga vsi radi — je en priden fant, prav dober muzikant. Tud' Preglav Grega pri muzki komandant, se nikol ne krega, je en moder fant. Huho prevzel, posestv(>, bo gratal gospodar, dobil bo tud' nevesto, jo peljal pred oltar. Čeprav te kitice niso popolnoma avtentične — (posebno druga) — vendar kažejo, da je pesniku pesniška sila pojemala. To ni več ona sočna, na pol šaljiva mladostna pesem o življenju, ampak verzificirana proza. Lesičnik je zlagal tudi camarske pesmi, ki jih prepeva camar (drug) na poroki, odpeva pa mu družica, ko plešejo ples »štajriš«. Posebni ceremoniel se vrši, ko za venec plešejo, ko »krienc dov rajajo«. Ta običaj še danes ni izumrl. Ljudski pesnik Blaž Mavrel s Strojne je svoje camarske pesmi izdal še pred drugo svetovno vojno.' Lesičnik je zlagal še druge pesmi. Gotovo so še kje ohranjene, a dosedaj jih še nisem mogel zaslediti. Svojo pesem o " Šentjernejska mrliška knjiga. Matični urad KLO na Muti. • Ljudske camarske peani je Štrekelj objavil v ?. zv. SNP 249 si. Ljudski pesnik Antoi! Lesičnik 90 življenju je pesnik bržkone tudi sam prepeval. Tako se je razširila med ljudstvo. Pred drugo svetovno vojno so jo prepevali še steljerajevci po Kotljah. Imela pa je še več kitic, le konca zadnje se še spominjam. Silno realno je zapel o svoji smrti: y>Kje bo kaj grob zeleni, kir bom o črni zemlji gnil?«: Bržkone je avtor v poznejši dobi svojega življenja dostavljal še nove kitice. Naši bukovniki in ljudski pevci so se v predgovorih svojih rokopisov opravičevali, da so navadni ljudje in jih zato ne smemo prestrogo soditi. Tako je že leta 1754 zapisal mlinar Luka Maurer iz Podkloštra v svoji Cer- kveni pesmarici: »Vas prosim, da vi mene na bote zamerM, dokler sem jest en deloven človek inu sem jest tem devu pedveržan, nisem mogu vse prov popunoma pisati, zato mam upene, da tudi bi (vi) mene na bote zamerli.« Matija Zegar je leta 1767 prevedel Antikrista »po- svabej modruesti«. Tudi Drabosnjak je bil le »poreden« (preprost) kmet v Korotanu in je pisal najbolje, kakor je pač mogel. In tako moramo presojati tudi našega Antona Lesičnika in druge ljudske pevce. Ljudje v dobah, v katerih so ti živeli, niso dvigali teh skritih ljudskih talentov. Zato se niso mogli tako izobraziti, kakor se lahko izobražujejo naravni talenti v današnji dobi, ko jih iščemo po tovarnah, v gorskih kočah in na kmetijah, jih naše ljudske oblasti podpi- rajo in jim nudijo možnost, da razvijajo svoje naravne sposobnosti. Lesičnik. je v prvi dobi izrazit realist, ker je lepo izoblikoval snov iz svojega živ- ljenja. Janko Glazer pravi": »Vrednost pesnikovega dela ni toliko v tem, koliko je v njem realiziran kak določen literarni program, ampak v tem, koliko mu je uspelo umetniško oblikovati kos resničnega življenja.« To se je Antonu Lesičniku posrečilo z avtobiografsko pesmijo. O drugih njegovih pesmih pa ne moremo izreči sodbe, ker jih ne poznamo. '» cm XXXIV, 1939, str. 122. Résumé L'auteur traite du poete populaire slovene ANTON LESIČNIK (1836 et 1913), qui composait des chansons de noces et autres. Il nous est connu surtout par son poeme autobiographique que l'auteur cite dans l'intro- duction de son exposé. Ime prekmurskega zgodovinskega, jezikoslovnega, nabožnega, vzgoj- nega in etnografskega pisatelja JOŽEFA KOŠIĆA (9. X. 1788 Bogojina — 26. XII. 1867 Gornji Senik) je v naši etnografiji docela prezrto. Toda če mu hočemo biti pravični in če želimo skromno etnografsko prizadevanje naše znanstvene romantične generacije, zlasti na področju materialne kulture slo- venskega ljudstva, prikazati v čim popolnejši luči, moramo priznati, da je Košič obenem z Urbanom Jarnikom (ki mu je v marsičem soroden) prvi slovenski kulturni delavec s širokim etnografskim interesom, ki je pri svojem delu izhajal iz tistodobnega življenja slovenskega ljudstva, katerega je prikazoval. Med priobčevatelji gradiva in smotrnih opisov iz naše materialne kulture pa je med etnografskimi delavci slovenskega rodu — vobče prvi. Tudi je med prvimi, ki so objavljali — posredno sicer — etnografsko gra- divo v slovenskem jeziku. In prav ta Košič je bil po Čaplovičevi krivdi zatajen, po krivdi naše znanosti pa ne dovolj poznan, rabljen in priznan. Košič je najprej ponesrečeno nastopil 1827 z zgodovinskim dokazova- njem, da so prekmurski Slovenci potomci Vandalov.* To je imelo sicer dobro posledico, da ga je madžarski zgodovinar L. Bitnitz zavrniP in pripomogel k temu, da je v naslednjih svojih spisih Košič nastopal kot borben Slovenec. V madžarski reviji Tudomânyos Gyujtemény 1828 (XII. 1.), V. zv., str. 3—50 je slovaški etnograf Ivan Č a p 1 o v i č pod svojim imenom objavil spis A Magyarorszâgi Vendus Tôtokrôl — O vendskih T o t i h (= Slovanih) na Madžarskem. Ta spis je v svobodnem nem- škem prevodu in zopet pod svojim imenom priobčil Čaplovič v knjižici Croaten und Wenden in Ungern (Pressburg 1829), str. 49 do 126. Delo je našim etnografom sicer znano, toda dosledno ga prisojajo Caploviču, kar je nedopustno, odkar je Avgust Pavel v Etnologu IV (1931), str. 142, opozoril na osnovi madžarskega izvirnika na Košičevo pravo avtorstvo. Za njim so isto pravilno ponovili Šlebinger v SBL I, 535, V. Novak v Slovenski krajini 38 in Izboru prekmurske književnosti 17, Slo- IZ ZGODOVINE SLOVENSKE ETNOGRAFIJE GradÎTO Jožeta Košiča za etnografijo Prekmurja Vilko Novak ' Tudomânyos Gyujtemény 1827, VI, str. 71—79. ' Tudomânyos Gyujtemény 1828, IX, str. 70—79. Jožef Košić — prekmurski etnograf 101 venskem Porabju 17, Ljudski prehrani v Prekmurju 10. — Zato moramo ob- žalovati, da je izostalo Košičevo ime v Narodopisju Slovencev I, tako v Pregledu slovenskega narodopisja, kot v razpravah o gmotni kulturi, kjer je Caplovič dosledno napačno pisan Czaplovic. Madžarsko reprezentativno delo o madžarski etnografiji pa citira kot vir — Košića." S tem dostopnim nam Košičevim delom se tu nočemo baviti, pač pa je potrebno na osnovi madžarskega izvirnika razčistiti vprašanje avtorstva tega dela. O tem pa govori dovolj jasno Čaplovič sam v opombi k objavi izvirnika, n. m. str. 3 dobesedno takole: »To prijetno, imenitno in zares dragoceno poročilo, katerega prvi § so bili že izdani v Kedveskedôju (madž. reviji, op. V. N.), mi je pred leti poslal č. g. Jožef Košič, dolnjeseniški župnik, potem ko je bil izvedel za moje etnografsko prizadevanje. Priznain, da je ta zaslužni dušni pastir popolnoma ustregel moji ideji, kako bi bilo treba napisati etnografijo kakega naroda, zato ne morem odoleti, da ne bi pričujočega posebne pozornosti vrednega spisa priobčil madžarskemu be- ročemu občinstvu kot resnično vzorno etnografsko delo. — Jaz pri tem nimam druge zasluge, kot da sem delo g. Košiča preuredil, prepisal in to in ono izpustil, kar po mojem mnenju lahko izostane, ne da bi etno- grafija pri tem kaj trpela.« Pripomniti je še, da v predgovoru knjige »Croaten und Wenden in Ungern« Caplovič omenja, da mu je poslal podatke »ein Wende... geistli- chen Standes«. Ce kritično pretehtamo Košičevo gradivo za Caploviča in ga primerjamo z viri, ki so nam danes znani, tedaj moramo opozoriti na neki vir, iz katerega je K. za svoj spis, ki ga je Caplovič priobčil 1828, povzel cele stavke. S tem sicer njegovo delo prav nič ne izgubi, ker je vir, iz katerega je zajemal, zelo skromen v primeri z njegovo tedaj res kar nadrobno razpravo. Toda zanimiva bo ta ugotovitev tudi zaradi tega, ker bomo tako spoznali še neko starejše gradivo za prekmursko- etnografijo. V isti reviji Tudomânyos Gyuj- temény je somboteljski licejski in bogoslovni profesor Lajos B i t n i t z objavil 1819, zv. III, str. 59—74 spis A Vasi és Sala Vârmegyei Tôtokrôl — O Totih Slovenih) v županiji Vas in Zala. Ta isti Bit- nitz je pozneje pobijal Košičeve trditve, da so prekmurski Slovenci ostanki in potomci Vandalov. Tudi v tem spisu se je pokazal dobrega poznavalca zgodovine, saj navaja celo Linhartov Versuch einer Geschichte von Krain .. . — Večji del spisa obravnava zgodovino panonskih Slovencev, na str. 69 pa pričenja podajati etnografsko sliko dežele in ljudstva, za katero mu je nudil gradivo po vsej verjetnosti Štefan F i c k o , župnik v Gornji Lendavi. Bitnitz namreč piše na str. 62, op. c, da mu je Ficko postregel s spodaj sledečimi statističnimi opombami. Ker morejo biti statističnega značaja le podatki o številu vasi, prebivalcev in župnij in ker se sklicuje že na omenjenem mestu Bitnitz na Ficka glede podatka, da rabijo prekmi4rslu Slovenci naziv Bômhéc — Bojnec za nekatere svojih rojakov, toda mu ne vedo izvora in pomena, Batky-Oyorfîy-Visky, A magyarsâg néprajza I, 166, 102 Vilko Novak — zato moremo sklepati, da mu je poslal Ficko tudi podatke za ves ostali del etnografskega poročila. V naslednjem podajamo pregled o tem, katera mesta iz Bitničevega spisa je Košič dobesedno ali pa z majhnimi spremembami prevzel v svoje delo Navajamo stran in začetno ter končno besedo v madžarskem izvirniku, ob- enem pa v Čaplovičevem nemškem prevodu, ki je edini večini interesentov na razpolago. — Bitnitz str. 70; »Egyik része. . . megvesztegeti«, K. 4, Č. 50. Ein Theil... 51 nachtheihg« (zelo prosto); B. 70 »azonban nem is... sok- szor lehetetlen«, K. 32: »A gyermekek nem nyelnek... az iskolaban valô osszejovetel«; Č. 93 »Die Knaben ... beinahe unmoglich«; — B. 70—71; Idovel alkalmasint... és tanitâst ???????«, K. 33: De nem sokâra... ma- gokat kulturalni« ; Č. 94—95 : »Unterdessen fangen ... um die Cultur stehen« ; B. 71: Hol a fa... 72 rajta aratni«; K. 34—35: Hol a fa . .. ismét termeszteni rajta«; Č. 97—99: »Wo der Wende sieht. . . zur Brache gelassen«; B 72: Rétjeik a rônân... erôtlenek is« ; K. 37 : »Reteik a rônân... erôtlenek is« ; C. 101: »Wiesen sind in der Ebene ... ist das Vieh klein und schwach; — B. 73: »A hegybelieknek . .. akkor ok valoban«; K. 37: »A hegybelieknek ... akkor ok valoban«; Č 102: »Weinbau . .. sehr iibel daran«; — B. 73: »... a pusztasâgon kiviil... 74 agyat nem kivan«; K. 14—^15; »... a nagy puszta- sagon ...agyat nem kivanvan«; Č. 62—65: »darin ausser der gewaltigen Lehre ... Betten zu verlangen«; B. 74: Egyszeru hâzaikhoz ... egy szele- tecskét vessen«; K. 18: »Egyszeru hâzaikhoz... egy darabkat«; Č. 70—71: ,»Die Einfachheit... vorlegen zu konnen«; B. 74: »Tiszta rozs kenyeret... sivâny kenyerôket«; K. 19: »????????... tôrkôlyt is«; C 71—72: »Wie andre Speisen... ja sogar Traubentrebern«. To so vsi primeri, ki se v obeh spisih strinjajo. Če vemo, da je Bitnitz povedal na petih straneh vse, kar je znal o ljudskem življenju prekmurskih Slovencev, Košič pa na 50 straneh, tedaj ne bomo te bolj stilistične odvisnosti prestrogo sodili. Košič je res vnesel v svoj spis skoraj vse Bitničeve etno- grafske stavke, vendar jih je razvrstil v poedina poglavja o panogah ljud- skega življenja, tako- da površni bralec niti ne bi opazil te odvisnosti. Košič niti ni nameraval zatajiti, da pozna Bitničev spis, saj v začetku (str. 1) celo polemizira z njim glede imena Bômhéc. Morda tudi ni vedel, da bo Čaplovič njegovo delo dobesedno objavil v tisku, zato je kar posnel dobesedno ali nekoliko spremenjeno to, kar se mu je zdelo že nekoč dobro zapisano. Košič poslej ni skrbel, kolikor moremo danes vedeti, za smotrno objavo etnografskih del, toda priobčil je dragoceno gradivo o- ljudski kulturi v svoji anonimni knjigi Zobriszani / Szloven / i Szlovenka / med / IVI U r o v i R â b o v. / Najde sze v Kormendini / pri Udvary Ferenci Kni- govezara. 143 str. m. 8". Letnica ni označena, toda delce je moralo po vsej priliki biti objavljeno med leti 1845—1848. Spis je imel namen, gojiti med rojaki omikano — zobrisano — vedenje in mišljenje, plemenititi nravi in poučevati. Izrazito razsvetljenska tendenca, združena s splošno pedagoškim namenom, ki ga je krepilo Slomškovo delo Blashe ino Neshiza v nedelski Jožef Košič — prekmurski etnograf 103 sholi 1842. Kakor je avtor pričujočega spisa že v očrtu pokazal drugod,' je Košič posnel iz Slomškove knjige cela poglavja, reke in izraze. Zato je treba kritično pregledati tudi njegovo etnografsko gradivo, zlasti nomen- klaturo, in ugotoviti odnos do Slomškovega gradiva. V sledečem hočemo sistematično podati pregled vsega gradiva, ki se nanaša na materialno, socialno in duševno kulturo prekmurskih Slovencev, zlasti Porabja, ki ga je imel Košič neposredno pred očmi. Materialna kultura Hiša. — V madžarskem spisu (označil ga bom vselej s Č = Čaplovič 1828) je navedel sledeče slovenske izraze v zvezi s hišo; preklit 13, okno 14, klejt 14. V Zobrisanem Slovenu... imenuje najprej »nouve, pristojne ino od ognja varvane školničke hrame« 6, kar ponavlja še v zvezi s kmečko do- mačijo: pri svojem hrami 27, 41, 100, isto izraža tudi z izrazom domačija 29 in pri ... kmetovskoj hiži 107. — Hiša je pri njem hiža 25 itd., kar mu pomeni tudi sobo, n. pr. v držinsko hižo 25, v hiži 27 itd., prebivalnico 42 je posnel po Slomšku 52. Cimpri 39 naziva lesene hiše. Od posameznih delov hiše imenuje: pred pragom 25, na dveri 25, dinnjâk 40, kar v oklepaju tolmači z ljudskim izrazom rour; kuhinja 39, pod kapelcov 104 — za pod- stenj, srteo 42, na serteli 104 — sredttelb), narečno srtog, srtoij, srtéu — za ilovnata tla v hiši; ognjišče 39, 40, 41. — Za splošno prekmursko okno rabi Č. 14 okno, Zobr. Slov. pa po porabskem govoru oblok (— madž. ablak — slov. obi.lok'B) 25, 40, 41. Stanovanjsko opremo naziva »lesene napravke« 40. Omenja pa stolec 27, 30 — stol v sobi, isto mu pomeni klop v cerkvi: stolec, v stouci 23; m.iza mu je stol 40 — dial. sto, za stolom 29, omar 100, lade 100 — skrinje, štampet 39, 40, 100 — toda »v lejvi svinjska postela« 39 v pomenu ležišče, kejp (— madž. kep) 90 — podoba, slika; lampaš (preko madž. lampa, iz grš.) 100. — Dvorišče je po dial. tudi pri njem dvor 107. Od gospodarskih poslopij imenuje lejv 39 — svinjak in v njem svinjsko kopanjo 107 — korito. — Prostor, kjer cepijo in deloma tudi hranijo drva, je drvotan 44, shramba za seno je senšček 53. Vsi ti izrazi so povzeti natanko po- narečju, razen tisti, o katerih smo to posebej povedali. Največ pa je povedal Košič o stanovanjskih razmerah, zlasti o snagi in higieni v poglavju »Od domače snajžnosti« 37—41 in »Moška snajžnost« 42 do 49. Obe poglavji je deloma posnel po XII. pogl. Slomškove knjige »Snaga, lepa, draga reč« 49—54. — Deloma samostojen in zato etnografsko pomemben pa je Košičev uvod v prvo izmed omenjenih poglavij na str. 37 do 39, ki sicer ne opisuje prekmurske hiše s tako nadrobnim etnografskim inte- resom, kot je to storil v madžarskem spisu 1828, toda je dobro dopolnilo k njemu. Vendar je v nekaterih podrobnostih ta del snovno in jezikovno odvisen od Slomška. Obenem pa je ta odstavek delno tudi slika gospodarskih in družbenih razmer, v kolikor se zrcalijo v stanovanju našega tlačana med ' Vilko Novak, Košič in Slomšek. OZN XXIX, 1934, 160-162. 104 Vilko Novak Muro in Rabo tik pred 1848. Mračnost, puščobnoet in skromno pohištvo poudarja Košič tudi v madžarskem spisu 1828. Ta odlomek priobčujemo v sledečem v celoti: »V zdajšnjem časi čemi' kmetovje si dvouje prebivalnice — na peu drugi štirjak (klafter) visike — i kalhatne goripostavlajo na olepotejnje vesi; ta prejdnja je malo bole prestrana, — ta znotrejšnja pa malo voskejša i snajž- nejša. — TU je domači oltar, to je: razpetje" i kejpove' nikih svecov, štere za Bougom trdno poštiivajo domači liidje; tu majo molitvene i driige îele" dobre knige ino svoja čisla;" tii moli, ki v cerkev ne more, tu se po- dvori čemi'* gost — tu se domače žene obabijo; tii se betežnicke'" z sve- stvami" potrouštajo po mešniki. — Okoli hramov je plemenito drevje na- sajeno; bluzi ma gospodarica (vertinja) ogradec, v šterom se nahajajo grede, gde pripouva za kuhinjo i dober tek (žmah) hran potrejbni petrižel, mer- kevco," celer, česnek, liik, pa večfele šalato, štera se vsaki strti keden znouva poseja v leti, da naj ne sfali;" delavci jo radi jejo na toplom i mrzlom z^ tikvenim" olijom; — v ogradci rastejo lejpe rouže: liliom, rožmarin, klinci,'" žafje'" i t. v., — da v leti po svetkaj jasne divojke majo kaj preglejuvati i pridihavati. — Na goričkom" itak stojijo nikedik" kak-tak vkiip naliičani cimpri," — hišice so za prebivanje znoutra črne i kmične™ kak nouč; — tam v ednom kouti prasci jejo, v driigom kiiri-' sedijo, v tretjem tele gniisi, v štrtom peč i ognjišče zadejva;^- miih po hiši vse živo; smetja i kiirnjekov teliko, da si pošten človik ne more sesti; ali pa more puno .skakajočih ino lazečih stvari-" na stan vzeti; — po navadi eden štampet je grši, neg v lejvi svinska postela, pun stinic, kebrov, grilov i. t. v. — Nej je čiido, ka pri etakšoj hiži vsi krvave krmežlive oči, srab-' i viiši majo; blejdi so kak smrt, okajeni kak dinnjak""' (rour). — Pred dveranii nikih hiš je teliko človečnikov i govenščekov, da od daleč smrdi i človek bliizi hiže ne more. — Vertinja-" i deca sO' candravi, zamazani, kondrasti" i brnjavi^" kak strašilo za proseno njivo. — Vse je nači,-" gde je skrbna vertinja ino friške™ dekle.« Str. 39.) Noša. Dokaj podatkov nam nudi Košičevo delo tudi o ljudski noši na Goričkem, bodisi terminoloških ali kratkih opisov, oznak. Tako že v uvod- nem poglavju poudarja o učitelju, da ni prišel v šolo »med deco nedostojno po paverskom oblečeni, tiidi nej po opičjem na glavi kapico, ali v zoubi smodko ali pipo majo-uči« 5. Rabi sledeče izraze za obleko in nošo v celoti: z gvanta 25, 35, 40, oblečalo 35, nošbe 37, oblačilo 44. Poedine dele noše pa imenujejo takole: Kranščak (klobiik, houba) 22, 23, 36, roubec 26, 33, z robcom (facalejkom) 26, gabane 42, gabana''' 94, parto 94, v jopi, rekleci 94, plašča 94, obiitelo 25, črejvle 42. Zapisal je tudi nekatere obširnejše mo- ralno-kritične opombe v zvezi z obleko, ki nudijo nekoliko vpogleda v tam- kajšnjo nošo: V poglavju o moški snagi se je -- podobno kot v svojih kaj vredni, " razpelo, ^ slike, ' vrste, " rožne vence, *" bolniki, " z zakra- menti, 12 korenje, " zmanjka, bučnim, " naglji, " Sapodianum, " Goričko: liriboviti severni del Prekmurja, " ponekod, " lesene stavbe, ™ temne, kure, dela napoto, živali, -* garje, po Slomšku str., 2" gospodinja, kodrasti, tu: razmršeni, -* cunjasti, drugače, *" hitre, ročne, '^^ plašč. Jožef Košič — prekmurski etnograf 105 Zgodbafi vogrskoga kralestva 1848 — obregnil ob sosednje Madžare tudi v zvezi z nošo>, ko pravi: »Oblačilo moškoga spola naj bode čedno."^ — Vogrski cifrasti gabanje i kranščaki so dragi ino se poniznomi sloveni ne vdajo« 44. — V poglavju o vedenju na gostijah uči: »Ki ne zmore svadbe- noga gvanta, naj ostane doma. — Kmetovskomi človeki gospodsko oblečalo se tak vda, kak prašiči zlato sedlo. — Zavolo ednoga goščenja gvant na pousodo prositi ino se ž njim gizditi, je ravno, kak da bi se pura s pavovim perjom lišpala« 35. — V zvezi s plesom opozarja tudi, naj se varuje »ne- sramnoga pogleda... nošbe ...« 37. — Opominja jih, da »domači se morejo končimar vsako nedelo preoblejčti; posebno deca, štera se hitro- zovlači. — Zato se vertinja more skrbeti za predivo- i platno« 40. Posebej naroča, da »oblačilo moškoga spola naj bode čedno« 44. Meni tudi, da »cehskim moškim bi se dostajalo vsigdar vu stiknjenom gvanti v Cerkev priti, — tršcom pa, gda kaj očivestno odavajo ali kupiivajo, naj vekše vorvanje majo« 44. — Graja navado, da pozimi nemarni moški »blatne črejvle na serteo liičijo, — mokre gabane v toplo prebivalnico noitri prinesejo i gori obesijo« 42. — V zvezi z načrtom »Angelske bratovščine« piše, kako naj se ob praznikih oblečejo-: »Prvo nedelo po Tejlovom je lejpa nedela za angjelsko Bratovščino. Ki lih more, naj teda pride na prošecio, — bratje brezi gabana i plašča (komi modus nefali"'' v siiknjenom) oblečeni, — v svojem rekleci ali jopi zvrš rožmarina vteknjeni; sestre pa čedno odpletene zeleni vejnec ali parto na glavi« 94. — Ob pogrebu članov »sestre snajžno — vu bejlom oblečene« prinesejo članico do groba 95. Za primer pejora- tivnih izrazov za obleko najdemo opomin služkinji: »Svojega Iona na drage cifre, čače i moške ne potroši, nego se po svojem stališi čedno oblači« 46, pri čemer je treba pojasniti, da madž. »cifra«, prekm. cifrasti pomeni okrašen, načičkan; cifre bi tedaj pomenilo načičkano obleko; podoben smisel ima izraz »čače«, ki je po vsej priliki vzet iz prekm. otroškega govora, kjer pomeni »lepo, krasno-«. Z nošo je v zvezi omemba posteljnega in telesnega perila, o katerem pripominja med navodili glede snage: »Prtovje i ov platneni gvant se more končimar v,saki mejsec opariti« 40. — Med temi navodili najdemo tudi izraze za negovanje las: »Čedne ženske same sebe tiidi ne pozabijo nego snajžne hodijo; — slednje ido spat, i prve gori stanejo, naj se njim ne trbej pred moškimi česati, opletati i mujvati...« 41. Poljedelstvo in živinoreja. Podatke iz teh dveh delovnih področij kmeč- kega človeka navaja Košič v tohko, kolikor so v tesni zvezi s človekovim nravnim življenjem. Tako omenja gnoj, gnojšnico, ogradne grede 44, silje (žito) 50, konje, junce, krmo, z obrokom nafulati živino 51, foringaša (voz- nika), ki rabi zavirni lanc (verigo) 51, vožnjo in vprežno živino 51, živinsko spravo, ki je narečje ne pozna, in gospodarsko šker (orodje) 52; hlapca opozarja; »v senščeki vnogo sterja ne trpi« 53; živazen 100 mu verjetno pomeni perutnino, kot še danes v dialektu; med pridelki -omenja le zrnje in sad 122, med oblikami gospodarskega shranjevanja in pospravljanja pri- "' pametno, "" kdor zmore. 106 Vilko Novak delkov pa najdemo oslico (stog) sena in kope (žita) 103, ob katerih se je ob nevihti nevarno muditi. Ob požaru svetuje pokriti bližnje strehe s kočami ali ponjavami 105. Omenja sledeče poljedelsko orodje in naprave: drevenke (pletene košare), košare, koše, ki jih pozimi »čemi (kaj vredni) moški... pletejo med preljami« 42, takrat tudi »grable, lopare, lestvice, žlice, janne, talige, lopate, perotnice i driigefele okoli gazdije (gospodarstva) potrebne škeri naredijo« 42. Opozarja jih tudi, da »moški morejo brš popraviti, ka se pri hiži stere z lesenoga, kakti: nogače, kloupi, greblice, rasoje, grable i. t. v.« 43. Srečamo še koula 50, žakle 50, motiko 95, škafe 105, hakle in dervarice 105. Pridelek imenuje »pridelanje« 121. Med posebnimi zaposlitvami gospodarskega značaja na- stopa kopiinar 50 — kurji prekupčevalec. Prehrana. Omemb poedinih jedi ali pijač najdemo sicer komaj kaj, vendar pa navaja knjiga dokaj izrazov, ki se nanašajo na način prehranjevanja, na posodo itd. Izmed živil in jedil omenja le: kriihi 53, klobaso 107, slanino, zabelo 107, med vzroki slabega spanja opozarja na to, da »eto teškoučo zvekšema trpijo oni, ki se k večerji graha (fižola), žgankov, krumpirov ali kakše trde hrane preveč namečejo« 108; od teh omenja grah 108 še posebej. O vrtu in zelenjavi je spregovoril pri opisu doma, kar smo navedli spredaj (Košič str. 38). Izraz hrana omenja dvakrat str. 36, 108; pijačo naziva pitje 36; pitje pa napitek: »k napitki vkiip sesti« 73, »na eden napitek v krčmo skočiti« 50; zmaličila se mu je zaradi etimološkega prizadevanja oblika pitvci 50. Gostijo piše tudi etimološko v naslovu navodila: »Kakda se držiš na kakšem gost- šenjej« 33 in gostšenje 34, gostšenja 35, 34, ženitovanjsko gostijo pa imenuje posebej z utrjenim ljudskim nazivom gostiivanje, svadbo 34; krstno pa krstitje 34. — Izmed stalnih časov prehrane nastopajo izrazi: obedivajo, večerjajo 29. Tudi med higienskimi in vzgojnimi navodili najdemo nekatere izraze o prehranjevanju: »ne segaj po najbougših žalozaj (falataj)« 36, »od prenagloga i preveč parcuvnoga (požrešnega) vsebemetanja se zadržavaj« 36. Tudi preživati 36 sodi sem, vendar se v ljudskem govoru rabi le bolj za živino. Od orodja in posodja uporablja sledem imena: pri sklejci 24, žlice 30, skleda 35, »z rašoškami (vilicami, kakor pravijo DoUnci; Košičev izraz je znan Ravencem in Goričancem) si zobe ne trejbi« 36; »žlice, sklejce, tanjerje (iz madž. tânyér), lonci (piskri) i fse fele niicana posouda« 41, nožic 118, vrč 121. Tudi tukaj omenja sto (mizo): pri stoli 36 in stolne robce, ki »raz- greni svojega na krilo (naročje), da si gvanta ne pokvapiš« 35. Ker so jedli običajno vse jedi iz skupne sklede, opominja: »Merkaj, da z sklede ne na- praviš ceste ino stolnoga prta ne zgrdiš« 35. Duhovna kultura Običaji. Ko daje Košič navodila za primerno in olikano vedenje ob raznih prilikah družbenega življenja, zapiše tudi nekaj nazivov in podatkov o tedanjih ljudskih družinskih in letnih običajih. Tako v poglavju »Kakda Jožef Košič — prekmurski etnograf 107 se držiš na kašem gostšenjej?« svari pred prirejanjem g o- s t i j, vendar dovoljuje izjemo, ko pravi: »Dvouje vesele prigode ga (pametnega kmeta) denok znajo nagniti na obsliižavanje gostšenja, najmre: gda se njemi prvo dejte narodi (Krstitje) i dare svojega sina ali čer v hižni zakon dâ (gostii- vanje) svadbo naredi svojim priatelom na volo. — Krstitje bi lehko celou voostalo. — Gostuvanje, svadba se pa more vu pristojnoj meri i redi, z dobrega srca, z vedrim obrazom opravlati. — Nej trbej takse liidi vkiip nabrati, ali ednoga kre driigoga k stoli posaditi, ki so si nej radi. — Nej trbej koga zato pozvati, naj štokoli svojo fančost (zavist) zevreto na njega v6 vlije ino njemi očivestni špot zdava. — Nego vsaki gost (svatko) naj bode zavarvani pri tvojoj hiži prouti vsakojačkomi nečlovejstvi. — Znaj, ka se i pes ogible popariivajouče kiihinje. — Ali i gost (svatko) more pošteni biti« 33—34. Pri besedi »svadbo« zgoraj je zapisal pod črto opombo: »Naši goričanje svadbenim gostovam poprejk pravijo »svatovje«; — po ednom se moški veli »svatko«, ženska pa »svaterja«. — V sledečih navodilih, prirejenih po Slomšku, so še etnografsko zajemljive nekatere omembe: »Čemi gosti (svatki) dojde pun želodec z gostuvanja domou odnesti, nej pa tiidi naphane žepe« 36—37. — »Včasi gostiivanje tiidi igra i ples obeseli. Či znaš ino se ti rači, zasiikaj se nikelikokrat i naskakaj. Ne pleši predugo« 37. V tej zvezi je zapisal tudi izraza »z plesišča, med plesanjem« 37. Tudi o pogrebu med goričanskimi in bojnečkimi prekmurskimi Slovenci izvemo kako drobtino. Pri opisu vzornega učitelja namreč piše tudi: »Vrh školnik z od diihovnika i primožnejših farnikov naprošenih pejnez da narediti edno precelejpo bandero (zastavo) z šterov bi njegovi vučenicke za malo plačo bogatejše mrtvece na cintor (britof) sprevajali i nad njimi po- pevali« 20. Pripomniti je, da pozna cintor (iz lat. cimeterium) za pokopališče vobče le dohnsko Prekmurje, Ravenci in Goričanci z Bojneci vred pa rabijo najčešče briitif (— Friedhof) ali groubišče — tO' poslednje prav v Porabju, zato je čudnO', da tega izraza Košič ni zapisal; njegov britof je gotovo učena oblika, ker je danes vsaj neznana. »Cintor« (britof) omenja še na str. 95. — K pogrebnemu petju šolarjev pa moramo pripomniti, da še danes pravijo med protestantskimi Prekmurci pogrebnim pevcem, ki stalno sprem- ljajo mrliča na pokopališče z obrednimi pesmimi, d i â c k e — dijaki. Ko govori o smrti člana »angelske bratovščine«, rabi vrsto izrazov, nanašajočih se na smrt in pogreb: »Gda merje šteri brat ali sestra: ovi se mo- rejo po sousedskom na sprevod pozvati. Što lih ftegne, naj pride. — Pokojnoga brata štirje mladenci, — sestro pa štiri sestre snajšno — vu bejlom oblečene do groba prinesejo.« Tu je dostavil pod črto opombo: »Mrtvečna škrinja bode z bejlom prtom pokrita i prt (či se zmore) vdil z ogradnimi ali kiip- lenimi roužami našpikani i na srejdi razpelje z lejpim diviškim vejncom ob- dano, štera se ne pokopajo. — Pod sprevajanjom bratje i sestre (či je mo- gouče) bodo v rouki zeleni rožmarin ali sklepno, mrtvečno travo ali kakše driige fele zelenje dišeče držali tečas, ka na cintori (britofi) duhovnik svoje molitve dokončajo. — Gda pa oni z motikov zemlo vržejo- v djamo pokoj- noga: vsaki brat i sestra tiidi popadne grudico, kiišne jo, v grob vrže ino preminoučemi pokoj vekivečni želej. — Gda je na zvišeni grob križ vteknjeni: 108 Vilko Novak najprvo mladenci (ci je te pokojni žnjih bio) na grob dolizdejvajo svoje prineseno zelenje.« 95—96. Sklepna ali mrtvečna trava, ki jo Košič omenja, je menda pušpan, ki mu pravijo »piišpakova trava, šterof svečamo mrtveca« (s katero blagosl val jamo; Slovenska ves v Porabju). Med letnimi običaji se je spomnil K. samo neke vrste šolarskega obhoda — gregcrjevanja, ki je menda nadomeščalo jurjevanje in podobne pomla- danske obhode. Tako pravi v poglavju o »vrlem školniku«: »Okoli dneva S. Oregora Pape sta dva malobole zevčeniva šolara po fari pohižovajouč i popejvajouč kajtou tiidi naprosila; — i tak se je šolska potrebouča oba- Ijavala« 20. V opombi na isti strani pa dodaja pod črto: »Koutnikom so g. birouv (okrajni glavar) prepovedali okoli hoditi i njim kaj podeliti«. Doslej ne moremo dognati, katerega kraja prebivalce imenuje K. »koutnike«. — Na str. 138—143 pa je priobčil v pesemskem dodatku pesem z naslovom »Stara Gregoracija«, ki je šolniško-duhovniški prevod madžarskega teksta. Med Madžari je namreč »gergelyjârâs — Gregorjev obhod — razširjen običaj." Pri nas so ga uvedli učitelji in se današnji osemdesetletniki v gornjem Prekmurju še spominjajo (sUšal sem to n. pr. v Boreči 1946), da so »hodili po gergoraciji« in se pri tem tudi opijanili, kar je povzročilo, da so običaj prepovedali. Ne smemo prezreti tudi izrazov »navada, šega«, ki jih često rabi pisatelj obravnavanega dela, n. pr. celo v naslovu poglavja »Nike občinske navade in šege« 21 ali na str. 86. Toda tu ne govori o navadah in šegah v etno- grafskem pomenu, marveč v vsakdanjem in daje pouk o lepem vedenju, ludi ne moremo iz njegovega besedila sklepati na kake utrjene ljudske na- vade ali zajemati podatkov o- ljudskih nraveh, duševnosti in podobno, ker o teh nikjer naravnost ne govori in ker se naslanja zlasti na Slomška. Pri Košiču najdemo tudi nekaj malega nazivov za različne starostne in spolne stopnje v človekovem življenju, ki so tudi donesek k družbeni kulturi. »Cevcatko detece« 23 je dojenček; mlajši 119, mlajšom 118 so na severnem Goričkem in v Porabju otroci, toda rabi tudi deca 73; samice 41 mu pomeni v skladu z narečno rabo žensko sploh; fotivojce 50 so neza- konske matere (— madž. fatyu = nezak. otrok), fotive (facsuk) 87; di'žinče 52 je hlapec ah dekla; roditelje z svojov decov 119; »pošteni podložnicke« 28, ki »se (ne) ogibljejo gospode«, so odraz tlačanstva. Ni se izognil v tej raznoliki galeriji človeških tipov, med katerimi so tudi padari 119, kurvam, kurvari 52, kurvejšom 87. Za etnografa so zanimiva tudi zadnja poglavja knjige, ki govore o tem, da »mrtvi ne hodijo nazaj«, o čarovništvu itd. Pouk o mrtvih pričenja z ugotovitvijo' »Babje (tiskovno napako »?????« je Košič sam popravil, kot še več drugih v izvodu knjige, ki je danes v moji lasti. V. N.) vore liidje štimajo, da mrtvi nazaj domou hodijo in trdijo, da so jih vidih v tistom gvanti, v šterom so jih pokopali« 96. Nadalje z naukom in vzgledom pojas- njuje, da strahov ni. V sledečem poglavju o blisku in gromu je važen po- " Magyarsâg néprajza 111, 307. si. Jožef Kiošič — prekmurski etnograf 109 datek: »Pa denok najhujši krstšanje najbole toužijo školnika, zvonara i zvone, ka jih je bejsna toča pobila« 104. Bogato pa je poglavje »Compernija čalerija — sama ciganija« 106—116, kjer že v začetku obsoja in obžaluje, da iščejo ljudje »vu diihovnih i telovnih potrejbčinaj... pomouč... za dušo vu skriv- nih, krivovornih ino zmišlenih molitvaj i pobožnostih, — za tejlo pa pri bojdikaj*' mazecaj, comprnicaj, čaleraj (čarovnik), — štere si bedasti liidje sami napravijo, gda kakšega staroga, plešlivoga deda za calera, — kakšo grdo, piiklavo, okajeno babo ali ciganicoi pa za compernico prekričijo ino se jih bole bojijo, neg zavci bobena« 106. V naslednji zgodbi o goljufivem »ča- rovniku« izvemo za izraz »naj oddela, da svinje ne bodo betežne« 107. Tudi v ljudstvu znani izraz »bajilo« 107, t. j. čarovno sredstvo, rabi. O mori piše: »Bedastim liidem, ki na compernice vorjejo, se rado zdi v sneh, kak da bi njim one na prsaj ležale, da malo ne zaspijo. Eto teškoučo pa ne delajo comprnice, nego gousta krv okoli srca pri onih, ki so žalostne i zamišlene nature« 107—108. O zdravljenju živinskih bolezni s čaranjem piše: »Če krave mlejka nemajo-, či raodrasto ali krvasto mlejko dojijo ali ščijo, nej je compernija, nego beteg, šteri pride od injaste ali cveteče paše, v zimi pa od lagoje dvorbe (slabe postrežbe). — Etakše krave bedaste žene z kadilom ščejo zvračiti, kak da bi din skous kuste (debele) kravnje kouže do trobiija notri mogao, gde gnejzdo ma beteg? — vnogo hramov je že zgorelo od tistoga živoga vo- gelja, z šterim so nepazlive žene kravo kadile v štali! Prouti krvastomi mlejki ali krvoscanji najbougše domače vrastvo je eto : Edno prijiščo lenovoga semena v masli (pou štiice — tiskano ,štiite', V. N.) vode kuhaj dobre pou vôre; odcejdi lenovo vodou i raztoupi v njej eden lot solitra. Tou mlačno pitje vlej betežnoj kravi v goubec trikrat na den: vgojdno, podne i večer, v trih dni bode pomagalo. — Ali nucaj eto priročno vrastvo: Vzemi edno štiico z nadojenoga krvastoga mlejka, prilej kupico prav ostroga i mlačnoga vinskoga jesiha kravi v goubec zajtra, opodne i večer. Zatem zmešaj erženo melo v mlačno vodou i daj kravi piti, za tri dni de zdrava« 108—109. Če ljudje dolgo bolehajo, pa »mejnijo, da njim je djano (storjeno) — da so na d j a 1 i n i : od daleč si dajo kakšega čalejra prizvati, včasi tiidi ptica — mrzloga mesara — (= konjederca) kak da bi okrstšenoga betežnika trbelo živoga giiliti! — Ka pa čalejrje delajo okoli betežnika? — Oni radi pridejo, samo naj dobijo dobro jesti i piti i plačo, ali pomagati ne vejo, da so se nej včili, niti šteti ne znajo, ništeri celou se ne znajo prekrižati. — Nego po ciganskom žarjavo vogelje ali kamenje vu vodi vgašiijejo, — karte premetavajo, — v kakšoj capi kosminje ali kakšo travo v postelo ali v jasle vtikajo, — na križopoutji krouge i križe redijo ino vivlevavle gučijoi, — na rastovom peni skisnjeno černo deščevno vodoi v glažek nalijejo, — včasi vmes i svojo scalino ali za štalami živinsko pridajo, i lažejo, ka je takse vrastvo krouto dobro i drago, — pa ka bi bilou, nego ž njim betežnika vmorijo, da so jih tisti, ki se oročine (dediščine) ali kakše driige fele dobroute trouštajo po smrti betežnika, skrivoma podkupili i najeli!« 109—110. hudobnih. 110 Vilko Novak Na str. 113—116 je priobčil K. prvo v prekmurskem tisku objavljeno pripovedko o Marku Bikecu, ki je pa težko določiti o njej, ali je res ljudska snov. Pripoveduje, kako je cigan prevaril kmeta, ko ga je zvabil v ris. Pripovedka ima poučen namen, pokazati, da »penezi ne cve- tejo« (116). Primer Košičevega gradiva dokazuje, da vsebuje tako naše starejše kot novejše slovstvo pomembno gradivo za preučevanje slovenske etnografije. Zato je nujno- potrebno, da vzporedno z zbiranjem gradiva med ljudstvom nabiramo tudi podatke iz literarnih virov. Résumé JOSEPH KOŠIČ (1788—1867), curé de Gornji Senik pres Monošler, est un écrivain du Prekmurje a caractere instructif, qui, a la demande de Vethnographe slovaque-hongrois Ivan Čaplovič, décrivit le pays et la vie des Slovenes du Prekmurje. Čaplovič publia cet écrit dans la revue hongroise nTudomanyos Gyujtemény^ en 1828 et dans une traduction allemande, dans le livre cCroaten und Wenden in Ungerny> en 1829. L'auteur de cet article fait observer que dans la rédaction hongroise Čaplovič lui-meme présenta Košič comme l'auteur véritable de cet ouvrage. Plus loin l'auteur découvre que Košič recopia des phrases entieres de l'article de L. Bitnitz sur les Slovenes du Prekmurje, publié dans la meme revue en 1815, dont les matériaux lui avaient été fournis par le curé Stéphane Ficko. La plus grande partie de la présente étude est consacrée a la découverte des matériaux elhnographicjues con- tenus dans l'ouvrage éducatif de Košič «Le Slovene et la Slovene cul- tivés entre la Mure et la Rabe« (environ entre 1845—1848). Dans cet ouvrage il donne des directives sur les bonnes manieres, réfute la super- stition, s'occupe de propreté etc. Il cite en outre les appellations dia- lectiques des objets et phénomenes du domaine de l'ethnographie, donne des renseignements sur la maison, l'équipement du logement, le costume populaire, l'agriculture, l'alimentation, les coutumes, Jes superstitions, la médecine populaire. Tous ces points sont systémati- quement réunis dans le traité et analysés en détail, parce qu'ils sont une source importante pour l'étude de la culture matérielle et spiri- tuelle des Slovenes du Prekmurje. poročila ËtnogFafsko delo na terenu Delo Etnografskega muzeja na Dolenjskem 1. 194S - 2e leta 1946 je zastopnik Etnografskega muzeja na delovni konferenci Muzejskega sveta opoizoril na veliko važnost etnografskega dela na terenu. Pomena tega dela na terenu se zaveda vsakdo-, ki količkaj pozna našo za- ostalo etnografsko znanost, kdor pozna vrzeli, ki se kažejo v doslej zbranem etnografsko-folklornem gradivu. Lani se je tega dela z vso resnostjo lotil Etnografski muzej v Ljubljani, seveda popolnoma drugače kakor doslej v naši etnografski praksi. Zavrgel je običajni individualni način terenskega dela ter se je oprijel kolektivnega sistematičnega raziskovanja s posebno terensko ekipo. Tak način terenskega dela pomeni brez dvoma pričetek novega poglavja v slovenski etnografiji in folklori. Doslej so se posamezniki mučili po terenu, njih delo ni bilo sistematično, bile so deloma v praksi vprašalne pole, ki so jih muzej in drugi posamezniki razpošiljali po terenu, ki pa so z njimi bile nujno povezane vse slabosti in pomanjkljivosti takega dela. Ekipa Etnografskega muzeja, ki se je lani s pomočjo Ministrstva za prosveto LRS podala na teren, je v času enega meseca in pol, to je od 1. avgusta do 15. septembra 1948 obdelala 22 vasi in zaselkov na ozemlju KLO št. Jurij, Škocjan in deloma Turjak v okraju Grosuplje na Dolenjskem. Te vasi in zaselki štejejo skupno- 369 hiš. Etnografska ekipa je meseca avgusta štela 12 sodelavcev, v prvi polovici septembra pa 10. Če upoštevamo so- delovanje še nekaterih tovarišev, ki so -od časa do časa po potrebi prihajali na teren, potem je ekipa Etnografskega muzeja štela skupno 17 sodelavcev (Boris Orel, Milko Matičetov, Vilko Novak, Sergij Vilfan, Tone Ljubic, Gizela Šuklje, Radoslav Hrovatin, France Vengust, Marija Bohinec, Lidija Prudič, Frančiška Šarf, Marjeta Gal, Albin Rogelj, Lea Svete, Anica Ocvirk, Joško Šmuc, Vida Novak). Ekipa, ki jo je vodil Boris Orel, je bila porazdeljena v tri skupine: v skupino za materialno, socialno in duhovno kulturo-. V sku- pini za materialno kulturo je stalno delalo 7 članov. To je bila po številu naša največja skupina v ekipi, kar pa je glede na njen delokrog povsem razumljivo. V tej skupini so sodelovali 3 etnografi (Orel, Novak, Ljubic), dalje 1 študent-zgodovinar (Vengust), dodeljeno pa je bilo tej skupini še 112 Poročila posebno strokovno-tehnično osebje: 1 študent-arhitekt (Ocvirk) ter 3 dijaki Sole za umetno obrt (Svete kot pomočnik arhitekta, Rogelj in Gal kot ri- sarja). V skupini za socialno kulturo so bili 3 sodelavci: 1 pravnik-etnograf (Vilfan), 1 geograf (Prudič) in 1 učiteljica (Šarf). V skupini za duhovno kulturo je bil njen vodilni član po poklicu etnograf (Matičetov), drugi član pa študent-etnograf (Bohinec). Od časa do časa so prihajali, na teren 1 pro- fesor-arhitekt (Šuklje), 1 fotograf (Šmuc) ter končno 1 profesor-glasbenik (Hrovatin). Ekipa Etnografskega muzeja je zbrala na terenu 107 raznih etnografskih predmetov, ki predstavljajo važno izpopolnitev zbirk Etnografskega muzeja. Ekipa je dalje prinesla s terena okrog 330 fotoposnetkov, s katerimi smo zajeli kolikor mogoče raznovrstne etnografske objekte. V skupini za ma- terialno kulturo sta 2 njena člana napravila 35 tlorisov hiš, gospodarskih poslopij, kovačnic, mUnov itd., dalje 28 narisov, rezov, fasad, raznih de- tajlov, situacij, skic, skupno torej 63 risb. Upravičeno moremo trditi, da smo lani prinesli s terena več tlorisov, kolikor jih imamo doslej v naši etnografiji iz cele Slovenije. V skupini za materialno kulturo sta 2 njena člana izdelala dalje 200 risb in slik, med njimi največ perorisb s tušem. Z njimi smo zajeli hiše, gospodarske pritikline, obrtne delavnice, razne detajle na hišah in go- spodarskih pritiklinah, raznovrstno pohištvo-, notranjščmo hiš in kuhnij, razni kuhinjsko-gospodinjski inventar, poljedelsko orodje, živinsko opremo, vozila, obrtno orodje, pletarske izdelke, razne okrase in podobno. Temu ilustrativnemu gradivu pa je treba prišteti še mnogo risb, skic in situacij domov in naselij, ki so jih delali drugi člani skupine za materialno in so- cialno kulturo. Posebej je še skupina za socialno kulturo izdelala karto razvoja zemljiške razdelitve v vasi Pece. Iz vsega tega jasno sledi, da je etnografska ekipa posvečala ilustrativnemu oziroma kartografskemu gradivu veliko pozornost, mnogo večjo-, kakor smo bili doslej tega vajeni v naši etnografiji. Opozarjam pa, da bo treba v bodoče probleme etnografske risbe in slike še posebno pazljivo proučevati. ' ' Naše delo na terenu je lani v veliki meri zajelo- med drugim tudi sta- tistično službo. Tako je skupina za socialno kulturo za vsako hišo izpol- njevala poseben statistični obrazec s hišnim in družinskim popisom, popisom zemlje in razne produkcije. Statistični podatki, ki jih je nabrala ta skupina, so nad vse važni, saj tvorijo osnovo za bodočo obdelavo naših vasi. S terena je ekipa prinesla 40 zvezkov zapiskov. V teh zapiskih smo zajeU vsaj vse poglavitne oblike ljudske kulture, vse važnejše pojave iz ljudskega življenja. Podroben pregled opravljenega dela nam bo mogoče podati seveda šele tedaj, ko bomo vse zapiske prepisali na posebne kartotečne liste ter jih pregledno uredili. Navesti morem le še nekaj številk iz skupine za duhovno kulturo, ki pa še niso dokončne. Tako sta 2 člana te skupine zapisala poleg raznih ljudskih običajev 25 andidot, 43 pravljic, pripovedk in šaljivih zgodb, 137 pesmi, 214 ugank, 197 pregovo-rov in rekov, 26 otroških iger, 204 vraže v zvezi z običaji itd. ^ . Lesena dolenjska hiša iz leia 1789: Vrbičje pri Grosupljem (iz gradiva ekipe Etnografskega muzeja, 1948) Ledinekova žaga ob Plavžnici nad Vuzenico (iz gradiva ekipe Zgodovinskega društva v Mariboru) Poaxicila 113 To je delo ekipe v nekaj številkah, ki nam mnogo povedo. Mnogo več bi nam kajpada povedala prava notranja vsebina našega dela, to se pravd giadivo samo v opisu in sliki. O rezultatih svojega dela bo ekipa poročala v posebni knjigi, ki bo izšla čimprej bo mogoče v založbi Akademije zna- nosti in umetnosti v Ljubljani. Za naše lansko delo na terenu smo se organizacijsko in metodično pripravili, vendar se nismo boleli preveč vezati na kake predpise in oblike dela, skonstruirane v Ljubljani. Kolektivno delo, tdko kot je bilo naše, je bilo treba preizkusiti šele na terenu. Sedaj je spregovoril teren, ki je ekipi Etnografskega muzeja prinesel dragocena izkustva. Za delo v letošnjem letu bomo že lahko sestavili poseben priročnik z vprašalnimi polarni. Vendar pa bo treba še za vsak teren posebej misliti na posebna, terenu ustrezajoča vprašanja. Varovati se moramo tega najbolj, da bi namreč terensko delo s kakimi priročniki ali vprašanji poenostavljali ali šablonizirali. V času našega dela na terenu so se pojavljale različne težave in ovire. Le-te smo mogh premagati med drugim s pravilnim odnosom do ljudstva, ki je bilo predmet našega raziskovarya. Eden naših največjih uspehov je prav v tem, da smo si pridobili zaupanje ljudstva, ki je v pretežni večini pokazalo mnogo razumevanja za naše delo. To smo dosegli ne toliko zaradi tega, ker smo znali naše delo primerno porazdeliti po vaseh, ker smo torej številčno močno ekipo razkropili vsepovsod po terenu, marveč predvsem zato, ker smo znali najti pravi stik z ljudstvom, ker smo s pravo besedo znali prikazati ljudem pomen našega dela. Naj omenim, da je ekipa vzela s seboj na teren diaskop s številnimi skioptičnimi slikami s področja etnografije in fol- klore. Na predavanjih (Št. Jurij, Ponova vas) smo ljudstvu v poljudni besedi pojasnili pomen našega dela. S tem nismo samo ekipi utrli potov po terenu, s predavanji smo vrhu tega opravili važno ljudskoprosvetno delo, za katero so nam bili krajevni ljudski odbori hvaležni. Naposled naj poudarim, da so posamezni člani etnografske ekipe prijeli tudi za kmečko delo. Tako smo si pridobili mnogo podatkov, mnogo laže, kakor če bi zanje spraševali. Našemu terenskemu delu so bili že od vsega početka naklonjeni krajevni ljudski odbori, zlasti pa Okrajni ljudski odbor v Grosupljem. S pomočjo ljudskih odborov smo uspešno rešili vsa vprašanja preskrbe. Tej naši ljudski oblasti pa se bo etnografska ekipa najlepše oddolžila s tem, da ji bo po- stregla z raznimi podatki, ki se tičejo zaostalosti naše vasi. Te zaostalosti je v raznovrstnih oblikah še premnogo v naši vasi. Ekipa Etnografskega muzeja se je torej potrudila, da je svoje terensko raziskovanje povezala z ljudskoprosvetnim delom na našem podeželju, zlasti pa je razumela svoje delo tudi v tem smislu, da bo tiste rezultate, ki se tičejo asanacije naše vasi, dala na razpolago naši ljudski oblasti ter tako prispevala k napredku naše vasi v smeri njene socialistične izgraditve. Bori" Orel 114 Poročila Delo Zgodovinskega društva ˇ Mariboru Zgodovinsko društvo v Mariboru je organiziralo od marca do oktobra 194S 3 enodnevne (Trčova, Lobnica, Dvorski dol pri Šmarju pri Jelšah) in 3 dvodnevne (Tinje, Sv. Primož na Pohorju, Legen nad Slovenjim Gradcem) štu- dijske ekskurzije. Ekskurzije so si delile delo- v 3 ekipah: prva za antropo- geografijo (vodja A. Žižek), druga za gospodarsko zgodovino (B. Teply) in tretja za narodnoosvobodilno borbo (M. Zgo-nik); vsaka je obstajala po- vprečno iz 6 ljudi (strokovni vodja ekipe, risar, zapisnikar, fotograf in v kolikor so bili na razpolago- domači poznavalci razmer, jezikoslovec, grad- benik in pomočnik vodje, ki je bil v antropogeografski ekipi zgodovinar, v gospodarskozg-odovinski geograf.) Teren in mesto, kamor so odhajale ekipe, je določil odbor, ki je ekipam pripravil tudi vprašanja, za katera so na eks- kurzijah zbirale odgovore in gradivo. Študijske ekskurzije so se organizirale z namenom, pričeti z izvrševanjem resolucije IV. zborovanja slovenskih zgodovinarjev o načrtnem raziskovanju aktualnih vprašanj slovenske gospodarske zgodovine. Pri organiziranju eks- kurzij na teren je ZDM metodično — razen pri ekipi NOB — izhajalo s stališča, da imamo poleg pisanih virov glavne vire za našo gospodarsko zgodovino v konservirani materialni kulturi našega podeželja. Pri izdelavi konkretnega delovnega programa je odbor ZDM upošteval razpoložljive sodelavce in aktualnost problematike ter delovni program povezal s Titovo petletko. Na podlagi vsega tega je vključil v program terenskega dela raz- iskovanje konservirane materialne kulture, to pa določeno samo za zgo- dovino mlinarstva, žagarstva, splavarstva in kovaštva. Takoj druga ekskur- zija (Tinje) pa je že pokazala potrebo preko mlinarstva, žagarstva in ko- vaštva razširiti terensko delo ekip na avtarkno kmetijstvo. Vprašanja, na katera sta antropogeografska in gospodarska ekipa pri- pravljali odgovore z zbiranjem gradiva, deloma pa tudi z izsledki samimi, so terjala ugotavljanja lastnosti zemlje, produkcijskih tehnik na žagi, mlinu, kovačiji ali avtarkni kmetiji živečega človeka, njegovo sožitje z bližnjim in daljnim okolišem ter vplivov, ki so v preteklosti delovah na zemljo in človeka z njunim gospodarstvom. Ekipe so dajale odgovore na stavljena jim vprašanja z referati, risbami in fotografijami. Rezultati dela ekip ZDM 1949, v kolikor pride v poštev za etnografijo, bi bili: Proučitev 9 žag, 2 mlinov, 2 kovačnic in 1 avtarkne kmetije (I. ekipa) in 12 mlinov, 4 avtarknih kmetij ter z njimi zvezanih domačih obrti (IÎ. eki- pa). Izven ekip pa topografska določitev vseh mlak, pristajališč in vezališč danes izumrlega splavarstva na Dravi med Libeličami in Mariborom (Jos. Mravljak in Jož. Lep), zapis tradicionalnega ženitovanjskega gostivanja v Obrežu (Fr. Borko) in melodij ženitovanjskih pesmi na istem gostivanju (R. Klasinc). Gradivo, katerega sta zbrali antropogeografska in gospodarskozgodo- vinska ekipa, je v bistvu izrazito etnografsko. Dialektično, historično-kritično obravnavanje tega gradiva pa ga dvigne na položaj pomembnih virov zlasti poročik_m za gospodarsko zgodovino, katera jih bo vzporejala s pisanimi, pa tudi z arheološkimi. V zvezi s tem je potrebno ugotoviti, da je pri zgodovinskem obravnavanju gradiva iz materialne kulture nemogoče ločiti ga v etnografsko, torej opisujoče in etnološko ali primerjajoče podajanje, temveč postane etno- grafsko gradivo v njegovem metodičnem zgodovinskem uporabljanju gra- divo, ki veže antropogeografijo z gospodarsko in kulturno zgodovino sploh Pri sodobnih nalogah gospodarske zgodovine, da prične načrtno obrav- navati preteklost naše tehnične kulture, bo vloga etnografije za njo rastla v sorazmerju, s katerim bo nudila gospodarski zgodovini vire za razvoj raznih tehničnih in produkcijskih oblik. Če je bila doslej geografija izhodišče za zgodovinska razmotrivanja, se ji bo z razvojem gospodarske zgodovine pridružila kot osrednja viroslovna disciplina etnografija. Etnografija je tako ena najvažnejših pomožnih disciplin gospodarske zgodovine, ki bo mogla svoje naloge izvajati samo, če ji bo etnografija prispevala zadostno, pred- vsem materialnokulturno gradivo. študijska ekipa je prav primeren način dela za zbiranje gradiva iz pre- teklih materialnih kultur. Člani ekipe spoznajo pokrajino z njenimi lastnostmi, se uvedejo vsaj v njeno splošno gospodarsko problematiko ali pa v proble- matiko posamezne gospodarske panoge in zberejo več ali manj gradiva, kar je odvisno v veliki meri od strokovne priprave vodje ekskurzije. Z vsem tem se člani ekipe usposobijo tudi za individualno- nadaljnje delo na terenih, kjer so bili z ekipo in s čimer postanejo sposobni za nove naloge, katere jim dopolnilno stavi načrtno delujoča zgodovinska organizacija. Šibka stran terenskega dela ekip ZDM je bilo pomanjkanje jezikoslovcev. Pomen dela ekip za muzeje je evidenten. Za gospodarsko zgodovino posebej je metodično važno, da se etno- grafsko gradivo zbira tako* deskriptivno kakor tudi funkcionalno; da postane vsak predmet jasen v njegovi produkcijski vlogi, v nastoju ali izdelavi ter v povezavi posameznega dela s prirodnimi silami. Pomen terenskega dela ZDM 1948 za etnografijo pa bi bil v potrdilu treh ugotovitev: 1. Etnografski spomeniki materialne kulture so važni viri za gospodar- slvo zgodovino. 2. Etnografija je osrednja viroslovna disciplina za gospodarsko zgo- dovino. 3. Etnografsko gradivo- kot zgodovinski vir bo vsesti;ansko in trajno uporabno za zgodovinarja, če bo zbrano i z opisom i s podrobno vlogo produkcijskega procesa. Iz tega sledi potreba do najožjem sodelovanju med zgodovino in etno- grafijo. Franjo Baš 116 Poročila Etnografi|a ? naših ?????? v I. letniku Slovenskega etno-grafa je bilo objavljeno obširno poročilo o Etnografskem muzeju v Ljubljani, naši osrednji etnografski ustanovi v LR Sloveniji. Ostale muzeje v Sloveniji je uredništvo povabilo, da v II. let- niku Slovenskega etnografa poročajo o svojih etnografskih oddelkih in raz- stavah. Z izjemo zasebnega Sadnikarjevega muzeja v Kamniku so se vabilu odzvaU vsi muzeji. Med tem časom, to je od zaključka redakcije pa do izida časopisa, se je Muzej v Krškem preselil v Brežice, kjer je bil 26. junija 1Q49 odprt pod novim imenom Posavski muzej. Navzlic tej spremembi objavljamo poročilo o etnografski zbirki bivšega muzeja v Krškem, saj ima svoj zgo- dovinski pomen. Kolikor so poročila o etnografskih oddelkih in razstavah pomanjkljiva (n. pr. nimajo točnih podatkov o številu etnografskih zbirk in predmetov, ne dotikajo se stanja depojev itd.), jih bomo v prihodnjih let- nikih glede tega dopolnili z nadaljnimi poročili. Etnografska razstava ? Pokrajinskem muzeju v Mariboru Etnografska zbirka Pokrajinskega muzeja se nahaja v razstavi, v arhivu ter v skladiščih. V razstavi je gradivo, ki je določeno po svojem krajevnem izvoru, po funkciji, katero je opravljalo, in ki je spomeniško konservirano. V skladišču je hišna oprema, orodje obrtne ter domače produkcije, ki še ni konservirano, v arhivu pa pisani in slikovni material iz sedanjosti ter pre- teklosti. Razstavljeno gradivo je v celoti iz severovzhodne Slovenije ter sega s cepmi in s pečami najdalje na jug v Posavje; prevladujoča večina pa je iz Podravja in Pomurja. Majhna količina gradiva, ki izvira iz krajev izven severovzhodne Slovenije, je vskladiščena, oziroma se uporablja praktično. Večino etnografskega gradiva je zbralo Muzejsko društvo — in v manjši meri tudi Zgodovinsko — v Mariboru v desetletju pred drugo svetovno vojno; začetki zbiranja pa segajo nazaj v prvo desetletje XX. stoletja. Po osvobojenju je narodna imovina z zbirnim centrom povečala etnografsko gradivo s knjižnimi in slikanimi viri. Pri zbiranju etnografskega gradiva so bili vodilni štirje funkcionalni in štirje snovni vidiki: selišče, zgradbe, oprema in proizvodnja ter glina, les, kovine in tkanine. Ker je bilo pri razvoju Pokrajinskega muzeja v Mariboru pred osvoboditvijo mogoče zajeti gradivo pretežno samo v sliki, ne pa tudi v ponazorilih, n. pr. v modelih ali reliefih, je ostalo težišče zbiranja na opremi in proizvodnji, kjer je tudi težišče etnografske razstave. Iz tehnoloških skupnosti v nastajanju glinastih, lesenih, kovinastih in tkanih predmetov, v manjši meri tudi zaradi stilnih sorodnosti je etnografska razstava Pokrajinskega muzeja v Mariboru organizirana v prostorih enotno z arheološko. Sistematizacija gradiva je narekovala dvoje: prvič, da etno- grafskih predmetov iz starejših dob pred VIII. stoletjem zaradi njih red- Poroak 117 kosti ne moremo vrednotiti dragače kot za primere proizvodnje svoje dobe, in da jih smemo kot take uporabljati za primere tehničnega razvoja ter gospodarskih potreb časa; drugič pa, da so bih predmeti, mlajši od XVIII. stoletja, še tako pogosti, da je mogoče z njih razširjenostjo- podati vrsto značilnosti gotovih pokrajin in tako z njimi karakterizirati tip gotovega etnografskega kulturnega območja. Iz teh dveh metodičnih ugotovitev se je etnografska razstava organizirala v dveh skupinah: v prvi z nalogo, pokazati na razvojne primere iz vseh štirih snovi, ter v drugi z nalogo, podati za gotove geografske predele še v polpretekli dobi prevladujočo in s tem tudi značilno pokrajinsko etnografsko kulturo. Pri tem izraža razredno pri- padnost posamezni predmet sam, pa tudi pokrajina kot ekonomska enota. Oba dela razstave poizkušata podati etnografsko opremo in proizvodnjo v lesu, glini, kovinah in tkaninah, torej v prvenstveno uporabljanih snoveh, h katerim se pridružijo s časom tudi kamen, steklo itd., kar pa je deloma razstavljeno tudi v zvezi s historično obrtjo in umetnostjo. Površinsko obsega etnografska razstava Pokrajinskega muzeja v Mariboru vključno etnografsko plastiko prostor približno 300 kvadratnih metrov. V razvojnem delu razstave kaže les v pohištvu tesarsko tehniko, torej prvo razvojno stopnjo pohištva s skrinjami za moko in žito, okrašenimi z geometričnimi brazdatimi liki. Mizarska skrinja za obleko je prodrla na podeželje kot vpliv zgodnjega kapitalizma v baroku ter je v slikani zuna- njosti v veliki meri prevzela intarzijo in vložke meščanskega pohištva z geometričnimi in slikanimi okraski, v katerih prevladuje drevo življenja. Istočasno s slikano skrinjo je barok v borbi proti dimnicam^ razvil slikano on-.aro za obleke, ki je kot oprema sobe nadaljnja razvojna stopnja kuhinjske omare, katera je po svojem nastoju na zunaj zaključen sklednik in deloma tudi žličnik. V tej opremi je dobro zastopana mizarska in slikarska delav- nica, ki je na prehodu iz XVIII. v XIX. stoletje v Vuzenici delala za Dravsko dolino cd Dravograda do Puščave. Tesarska in mizarskoslikarska proiz- vodnja pohištva je prenehala z železnicami. Glina je s kuhinjsko posodo za črno ter svinjsko kuhinjo ter s posodami za shranjevanje mleka in masti ohranila še lonce arheoloških oblik, v gostivanjskih vrčih pa baročno nasi- čenost zunanjih okraskov. Z uvajanjem štedilnikov ter opuščanjem črnih kuhinj ponehava glinasta kuhinjska posoda, gostivanjski vrči pa so zaklju- čili proizvodnjo po prvi svetovni vojni pri Sv. Andražu v Slov. goricah. Razstavljeni izdelki večine današnjih lončarskih delavnic kažejo na eni strani prodiranje prekmurskega lončarstva v Podravje, v oblikah in krasilnosti vplive obrtnega šolstva, podravsko lončarstvo pa tudi uvajanje industrijskih kovinskih oblik. Glina se tako i v snovi i v oblikah umika kovinskim indu- strijskim izdelkom. Tozadevno sledi glina lesu, ki se je kot zapah umaknil ključavnici ali kljuki ali kot leskov obroč železnemu itd., ter stopa z opremo v ozadje ali za kovino ali pa za plemenitejšo glinasto proizvodnjo, n. pr. za kamenino. Kovina se širi z železom, medenino in srebrom na krasilnih predmetih, n. pr. na ženskih sklepnikih, nadomešča les ali kamen n. pr. pri možnarjih ter prevladuje pri uvoženih novih pridobitvah, kakor so n. pr. tehtnice, nasadi, okovi, sicer pa stojijo kovine v opremi v ozadju. Tkanine 118 Poročila so z domačim platnom, sirovim suknom in kožuhovino do danes ostale le še posteljnina ali delovna obleka, medtem ko je industrijsko sukno nado- mestilo kožuh že sredi XIX. stoletja, industrijska platna ter bombaževine breguše ali rokavce s prvo svetovno vojno, industrijski robci za na glavo pa platnene peče in volnene avbe z železniško dobo do konca XIX. stoletja; kobanica, iz lipovega lubja pleteni pastirski površnik ter istotako pleteni klobuk sta kot delovna noša prenehala pred prvo svetovno vojno. Pleteni leseni izdelki so svoje delovno območje razširili, a so pri tem postali iz domačih produktov, produkt obrti; slamnate pletenine izpodrivajo na eni strani lesene istovrstne izdelke, a se na drugi strani istočasno umikajo kot nosila lesenim vozdlom. Podobna je tudi tekma med lesom in tkaninami v nosilih, kjer je n. pr. nahrbtnik ali vreča izpodrinila krošnjo. Dva razvojna preloma v etnografski opremi in proizvodnji sta razvidna iz razvojne raz- stave: zgodnji kapitalizem z merkantilističnimi cestami ter visoki kapitalizem z železnicami in industrijo. Posledica obeh je deloma uvoz novih proizvodov, ki nadomestijo stare, deloma pa prilagoditev nove proizvodnje na temelju razpoložljivih domačih sirovin. Regionalni del etnografske razstave je strnil gradivo po pokrajinskih izvorih v tri skupine: v etnografsko dimniško kulturo gozdarskega Pohorja in Kobanskega, v prleško vinogradniško kulturo Slovenskih goric, goričkega Prekmurja ter Maloz in v meščanskokmetsko kulturo v območju večjih pro- metnih cest zlasti vzdolž Drave, na črti Lipnica-Maribor-Slovenska Bistrica ter v posameznih krajih na črtah Radgona-Ljutomer in Radgona-Murska Sobota-Dolnja Lendava. Središče v razstavi dimniške kulture predstavlja deloma po izvirnih merah rekonstruiran, deloma pa izviren zid, dimniško ognjišče z nakazano krušno pečjo 7. Remšnika. V sklopu zida so številne dimniške in kuhinjske pritikline od kožic do burkelj in svetilnikov in lesenih ter glinastih posod. Pri tem je značilno, da se je kovina uporabljala za predmete v ognju, v vsem ostalem pa prevladuje v sklednikih in žličnikih les nad glino, ki ga je začela počasi izpodrivati šele v zadnjem rodu. Pri pohištvu je v omarah očividna na eni strani preprosta slikana z vsemi znaki prehoda od tesarstva k mizarstvu, na drugi strani pa očividen uvoz od drugod, ki je z osamo- svojitvijo izbe, torej v prvem stadiju razvoja enocelične hiše v večcelično uvedel obrtno z močno izraženimi prilastki provincialnega klasicizma in biedermeierja. Posnemajoč namestitev orodja na stenah dimniške izbe ima razstava še dvoje poudarjenih razstavišč: v enem je orodje za delo v gozdu od ledinskih mer, žage, sekir, cepinov, lovskih pasti, pasjih kolirjev, obiračev za črnice, volcvskega jarma in volovskega voznega zvonca do križvarskih koles, močneje poudarjeno ko poljedelsko z drevesom ali ralom in enako močno ko hišno z domačimi stopami, stiskalnicami za olje, žrmljami, mlinom za meso, noži za zelje in repo, hlapcem ah krušnikom; v drugem pa so kol primer kmetske avtarkije statve iz druge polovice XVIII. stoletja središče procesa od lanu do platna z vsemi uporabljanimi orodji od trlice do kolo- vrata. Snovno je daleč v ospredju les, železo nastopa pri predmetih za sečnjo in rez. Izoblika orodja je masivna in popolnoma podrejena nalogam, Poročila 119 katere mora izvrševati; zato je brez barvitosti, z malo izraženimi težnjami po krasilnosti, zato pa navaja masivnost marsikje, zlasti v zvezi z oprav- ljanim delom, k občutju pariarhalnosti in le redkeje, kakor pri kuhinjskem orodju, primitivnosti ; najviše izoblikovane so sekire in to, čim večje oblike so. Umetnostna stremljenja ne pridejo do izraza, ker pač tega ni dopuščal večinoma zadimnjeni dom in pa letno opravilo- v gozdu, pri čemer je dom bil istočasno spalnica, jedilnica, delavnica ter kuhinja. Likovna umetnost izraža zapoznela občutja gotike, pretežno s Koroškega uvožene pestre slike na steklo pa so v malo svetlih sobah edine mogle poudariti barvitost ter so tudi z načinom čiščenja mogle biti v dimu edini hišni krasilni predmeti. Prehodni prostor iz dimniške v prleško kulturo prikazuje raznolikosti ter skupnosti ene kakor druge. Raznolikost poudarjajo strašilec za lovske gonjače, čebelnjak s panji s slikanimi končnicami, slikane, intarzirane ter rezbane skrinje in pohorske avbe za dimniško kulturo; obema kulturama so skupne čutare, pri katerih pa prevladuje v dimniški lesena, v prleški pa glinasta, ter slike na steklo, kjer so prodrle v prleško tudi slovaške, medtem ko pozna dimniška samo koroške in gorenjske. Skupinsko nameščeni kosi noš iz Haloz, goričkega Prekmurja, Murskega ter Dravskega polja pa so kot barvito učinkujoča praznična zunanjost prebivalstva že pričetek razstave prleške kulture. Manjši njej namenjeni prostor poudarja manjši obseg arhi- tektur v območju prleške kulture proti večjim v dimniški. Glina je lesu enakovredna produkcijska snov. Barva kot temeljni krasilni element pohištva je izražena v skrinjah, omarici ter postelji, platno kot izhodišče bele obleke v posteljnini, razvito stremljenje po pestri dekorativnosti v pisanicah, bos- manu. sveči v obliki knjige, nabožnih figurah pod steklom, barvni plastiki ali slikah na steklu, med katerimi so pogosto enobarvne temne, ki kopirajo bakro- ali jekloreze. S slikami na steklo se vežejo akvareli s sorodnimi motivi, prva olja in prvi tiski z vlogo stenskih slik. Delovne odnose med vinogradnikom in viničarjem nakazuje rovaš, praznoverje romarski zdravilni votivi za ljudi in živali, kot pri peči z ovčjim mehom kot vrečo pa prilož- nostno, a zato nič manj trajno pomožno shrambo za kuhinjo. Miza s klopmi še nosi znake tesarskega mizarstva, lesena krušna peč iz druge polovice XVIII. stoletja vplive baroka, kuhinjska omara pa vsestransko posnema kla- sicizem. V primeri z dimniško kulturo je v prleški domača hišna produkcija manjša. Namesto avtarktnega dimniškega kmeta nastopa v prleški kulturi domači obrtnik, ki je ali manjši posestnik ali pa od hiše do hiše potujoči delavec, ki je prvi producent domače opreme in orodja. Pri tem nastopajo vse vrste produkcijskih tehnik od primitivnega slikanja pisanic z voskom in iz jelšine skorje kuhane barve ali za meh strojene ovčje kože in od pla- stičnih antičnih tradicij pri zdravilnih votivih do kopij novih stilov ali pa od domače glinaste produkcije do slovaškega uvoza slik na steklu ali skrinj iz Podravine. Poleg sejma je važen posredovalec potrebščin tudi bližnje mesto, ki je v zgodovini imelo trgovski monopol nad določenim podeželjem, in kjer kupi n. pr. romar pri medičarju zdravilni votiv, s katerim potuje na Ptujsko ali Črno goro. Domača hišna produkcija skrbi za popravila in pa za estetsko opremo hiše in doma ter se tako bistveno loči od domače pro- 120 Poročila dukcije v dimniški kulturi. Če še diha tu pa tam iz dimniške kulture arhaična patriarhalnost in zgodnji fevdalizem, diha iz prleške doba poznega fevda- lizma in čas pred železnicami. Če sodelujeta v prleški kulturi mesto in podeželje in če pri tem mesto sledi okusu podeželja, pa je v območju meščanskokmetske kulture podeželje v procesu kulturne asimilacije po mestu, za katerim hodi vsepovsod. To je kultura, v kateri še pač živijo tradicije slikane omare iz mehkega lesa, ma- cesnova miza v gotskem stilu, aH primitivno barokizirana stola. V celoti pa vlada že oblika iz mesta in neposredni uvoz. Baldahinasta postelja je po obliki meščanska, po mehkem lesu in slikani zunanjosti pa še kmetska in podobno je s skrinjo z rustikalno klasicistično fasado, medtem ko je slikana skrinja s tremi polji v portalih na fasadi in dvema tablama na vratih že pretežno meščanska. V celoti še nosijo leseni predmeti v meščanskokmetski razstavi etnografski kmetski kulturni pečat. V keramiki pa že izginja glina v ožjem smislu besede in na njeno mesto stopijo sHkane keramike z vrči, ročkami, majolikami, biliki, krožniki, nadalje steklo in končno kovine, v prvi vrsti kositer. Dekorativno je postala oljna slika na platnu eden od krasilnih predmetov hiše in to zlasti s topografskimi motivi ter z motivi iz obrtniškega življenja; osrednji dekorativni predmet v hiši pa je stoječa ali viseča stenska ura; vendar pa ne schwarzwaldovka, kakor je bila običajna v prleški kulturi, temveč stoječa ura z leseno omaro ali stenska kovinska ura, od katerih je ena kakor druga sestavni del pohištva. Domača produkcija v meščansko- kmetski kulturi stoji v ozadju. Nosilec meščanskokmetske kulture je sicer kmet kot posestnik zemlje, ali kot voznik, obrtnik, trgovski posrednik in v času po železnicah tudi kot delavec v mestu; je pa to že v kapitalistični meščanski proces vključeni podeželan, ki živi meščansko življenje z geografsko od mesta ločenim domom. Vključen v delitev dela prevzema produkte mesta ter jih presaja na deželo, kamor je posredoval meščanske pridobitve zlasti s kovinami, novimi tehnikami ter slogi. Posebni sloj tega meščanskega kmeta sestavlja na Murskem polju tako zvani »kmet« tostran in »nemešnjak« onstran Mure; to je svobodni kmet, ki je v času pred železnicami kot voznik stal v zvezi s širokim svetom in kot tak bil važen nosilec meščanskokmetske kul- ture. Kaže, da je zunanji njegov izraz grb posameznih vasi, kjer je nekdaj prevladoval, in zaradi tega prikazuje njegovo razširjenost geografska karta. Razstava meščanskokmetske kulture kaže samo v lesenih predmetih tradicijo podeželja in domače avtonomne produkcije, medtem ko je ves ostali raz- stavljeni material meščansko stiliziran in tudi v mestu produciran. Manjša razstava etnografske plastike se nahaja v gornji bastiji v zvezi z razstavo historične umetnosti. Snovno prevladuje les, zunanje pa slikanost. Iz polpretekle dobe so razstavljeni primeri del zadnjih treh delavnic pol- pretekle dobe: tolstovrške, oseške in bučke; predmeti iz srede in začetka XIX. stoletja z delavnicami še niso določeni, kakor tudi ne pri eksponatih iz XVIII. stoletja, čeprav kaže, da so obstajale tri, in to ena v ozemlju Konjic, druga v ozemlju Dravograda in tretja v ozemlju Radgone. Vsem etnografskim razstavljenim predmetom pa je značilno, kar velja tudi za mizarskoslikarsko pohištvo: kipar aH rezbar je istočasno tudi slikar kipov. Poročila 121 Starejši so vplivani od sodobnega stila močneje ko mlajši, ki očitujejo vedno očividnejši primitivizem ter prehod iz trodimenzionalne plastike v dvodimen- zionalni visoki relief. Etnografsko slikarstvo na les je podano samo s tem- peraslikarjem iz Kalobja nad izhodom iz etnografske razstave. Med orientacijskimi zemljevidi v razstavi Pokrajinskega muzeja v Ma- riboru visi pri vhodu v prostoru za zemljevide zemljepisni uvod v etno- grafsko problematiko mariborskega zaledja. Z vzhodno mejo dimnice in etnografsko koroškega ozemlja, z zahodno mejo vinogradništva, nabite hiše in zaseke ter s prvobitno geografsko razprostranjenostjo gibanic so podani geografski temelji etnografske strukture severovzhodne Slovenije, s severno mejo slovenskega bogoslužja pred 1848, s potmi slovenskih migracij na sever in zahod pred 1914 in s severno mejo slovenske biološke aktivnosti pa etnična enotnost kulturnega življenja. S to vsebino sestavlja zemljevid kažipot v mariborsko etnografsko muzejsko razstavo. Etnografski delovni program Pokrajinskega muzeja v Mariboru za bo- doče obstoji: 1. v tehničnem izpopolnjevanju razstav, 2. v izpopolnjevanju razstavnega, kakor tudi slikovnega in fotografskega gradiva, 3. v izpopol- nitvi razstavnega gradiva z reliefi, modeli itd. objektov, ki izginjajo ali ki svoj izraz pod vplivom Titove petletke bistveno izpreminjajo, 4. v inventari- ziranju etnografskega gradiva ter etnografskih spomenikov na terenu, in 5. na osnovi vsega tega v poudarjenem podajanju etnografskih značilnosti severo- vzhodne Slovenije s primernimi in čim številnejšimi zemljevidi, ki bi naj bili priprava za slovenski etnografski atlas. Franjo Baš Celjsko etnografsko poročilo Celjski muzej je bil v prejšnji Jugoslaviji nameščen v poslopju Glasbene Matice v eni sami sobi. Na dvorišču iste zgradbe je še danes lapidarij. Razumljivo je, da je v zbirkah starega muzeja zaradi pomanjkanja prostorov etnografsko gradivo bilo zelo borno. Po preselitvi muzeja v Staro grofijo in po gradbeni ureditvi petih razstavnih prostorov se je za etnografijo izbrala obokana soba z odprtim ognjiščem v steni. Tudi danes je razstavljeno gra- divo po obsegu še skromno. V načrtu imamo: zbiranje gradiva s področja celjskega okoliša, kakor tudi razširitev razstavnih prostorov. Šele tedaj bo z etnografsko zbirko omogočeno prikazati približno etnografsko sliko celjskega zaledja. Da pri- dobimo gradivo, nameravamo, podobno kakor delajo ekipe v Mariboru, preiskati hribovit teren med Šentjurjem in Štorami. (Kmečke mline, hiše, gospodarska poslopja, stare sušilnice za sadje, lončarstvo in kar spada v materialno kmečko kulturo.) Ko bo opisano delo končano, bi prešli v območje paških vin (Šmartno ob Paki, Gora Oljka, Št. Andraž). Pri tem bi ugotovili, kako daleč sega vinarstvo in kje je v preteklosti še uspevala vinska trta. Lani je naš sodelavec dr. Kotnik v zvezi z Muzejskim društvom, upravnikom Stupico in risarjem Hohnjecem ml. proučeval zadnje ostanke suknarske obrti (vavhe) v Lepi njivi in v Vitanju. .\nton Stupica 122 Poročila Etnografska zbirka Mestnega muzeja ? Ptuju Stanje etnografske zbirke v Mestnem ptujskem muzeju je povezano z delovnim programom ptujskega muzeja v preteklosti. Do osvobojenja je to bil arheološki muzej s prvenstveno nalogo zbirati spomenike rimskega Poe- tovija in v drugi vrsti krajevni muzej z zbirko s Ptujem povezane mesitne in meščanske preteklosti. Etnografsko gradivo se je tako v ptujskem muzeju zbiralo samo po- sredno, v kolikor je bilo glasnik zgodovine mesta Ptuja in zaradi tega ptujski muzej do danes posebne etnografske razstave tudi nima. Zbrano gradivo je po ot»segu sicer skromno, po svojem pomenu pa precejšnje. V prvi vrsti moramoi omeniti v muzejskem arhivu franciscejske zemljiške knjige, številne cehovske svoboščine in prepis rokopisne S. Povodnove zgo- dovine Ptuja iz 1825, ki vsebuje s^poglavji o sejmih, letinah, kulturah tal ter življenju Ptujčanov in okoličanov upoštevanja vredne etnografske doprinose. V muzejski knjižnici so bila sčasoma zbrana dela (ČZN, E, GV, Glasnik etnografskog muzeja u Beogradu, Blatter fiir Heimatkunde, Drobnjakovič, P. Z. Petrovič, Karlovšek, Geramb, Graber, Haidung, Spamer, Theiss i. dr.), ki zamorejo služiti etnografskemu interesu kot začetni etnografski priročniki. Etnografsko zbirko samo pa sestavlja gradivo, ki pripada po izvoru in smotru istočasno tako- meščanski kakor podeželski kulturi. To- so predvsem izdelki in predmeti ptujske meščanske obrti: kositer, medičarski modli, bar- varski klišeji, sodarsko orodje, nadalje manjša, a zelo raznovrstna keramika, kjer pa ni povsem jasna provenienca, ključavnice in ključi, kolovrati in sadne ali vinske stiskalnice ter sodi; najmanj sta zastopani hišna oprema ter li- kovna umetnost. Preobrazba naše podeželske proizvodnje s Titovo petletko je postavila Mestni muzej v Ptuju pred nujno nalogo, da zbere razpoložljivo etnografsko gradivo v ptujski okoHci in v Halozah. Pričel je to delo v zvezi z vinarskim oddelkom muzeja, kateri se bo reorganiziral v etnografsko razstavo našega vinogradništva in to na podlagi zbiranja gradiva na terenu, katerega pri- pravlja v sodelovanju s ptujskim Muzejskim društvom ter OLG in za kar so priprave že v teku. Zbiranje etnografskega gradiva in organizacija etno- grafske razstave v obliki etnografske slike našega vinogradništva predstavlja enega od sektorjev delovnega programa Mestnega muzeja v Ptuju. Franjo Baš Etnografska zbirka muzeja ? Krškem Po iniciativi takratnega zdravnika v Sevnici dr. Dr. Mušiča je bilo pred enim desetletjem ustanovljeno Muzejsko društvo za okraja Brežice in Krško. Sedež društva je postalo Krško, ker je društvo predvidevalo za svoj delovni program v prvi vrsti raziskavanje rimske postojanke Neviodunum in pa ker je zamoglo najprej rešiti vprašanje muzejskih razstavnih prostorov z raz- Poročila 123 položljivo poznobaročno Auersbergovo zadužbino v Krškem, kjer je dne 10 novembra 1Q40 pok. konservator Fr. Mesesnel novi muzej oficielno odprl. Preden pa je zamoglo novo Muzejsko društvo pričeti svoje nameravano poglavitno delo, to je študij spomenikov Nevioduna, je hitlerjevska Nemčija Jugoslavijo okupirala ter konec leta 1941 izselila slovensko prebivalstvo spodnjega Posavja v Nemčijo in na njegovo mesto naselila v prvi vrsti Kočevarje. V zvezi s tem okupatorskim preseljevanjem in naseljevanjem posavskega prebivalstva je nastala etnografska zbirka muzeja v Krškem, ko so posamezni v poštev prihajajoči etnografski inventar izseljencev spravili v krški muzej in pa ko so Kočevarji v spomin na dolenjsko Kočevsko pri- peljali s seboj manjšo kočevsko etnografsko zbirko; obojni inventar je bil nameščen v bivši krški sirotišnici, hiši smrti J. V. Valvasorja. Etnografska zbirka muzeja v Krškem sestoji tako po svojem izvoru iz dveh delov: večjega sestavlja etnografski inventar iz spodnjega slovenskega Posavja, manjšega pa iz Kočevskega. Posavski etnografski material je iz stanovanjske hiše, kuhinje, stiskal- nice ter kleti in iz hleva; časovno obsega XVIII., predvsem pa XIX. stoletje. Razmeščen je v pritličju muzeja tako, da imamo v veži shranila za zrnje in moko, v nadaljnjih sobah pa gradivo iz stiskalnice in kleti, nato keramiko, razsvetljavo, vprego in končno v prvem nadstropju v rekonstrukciji posavske stanovanjske sobe zbran povprečni stanovanjski inventar iz sredine prete- klega stoletja. V sosedni sobi pa je razmeščeno kočevsko etnografsko gra- divo s primeri inventarja iz hiše, orodja pri gozdnem in poljskem delu ter s primeri domače nabožne plastike. I posavsko i kočevsko etnografsko gradivo se je zbiralo prvenstveno pod vidikom estetskega in to predvsem dekorativnega efekta. Muzejska grupacija pa se je izvedla po enotah: klet s stiskalnico, glina, razsvetljava s freskami, vprega in končno v razstavno opremljeni stanovanjski kmetski izbi; podobno zadnji se je v eni sobi organizirala kočevska etnografska razstava. Raznolikost posavskega etnografskega materiala mu daje v zvezi s prekinitvijo razvoja, katerega je povzročila okupatorska izselitev Posavja 1941, svoj posebni in vsestranski pomen; tega bo v bodoče zamogel po- drobno ugotoviti smotrn študij in pričujoče poročilo poskuša samo- infor- mirati o posameznih skupinah. Stiskalnici za grozdje sta po svojem izvoioi stiskalnici za sadje obratno od grozdnih krniških stiskalnic v vinogradniškem Podravju in Pomurju, ki so preko fevdalnega uvoza še v zvezi z rimskimi. Sodi so vezani na tradicionalne dunajske mere in podobno lesene brente, lakovnice ali glinaste zalivalke. Njih temeljni krasilni element je vrezana brazda v izobliki raznih krožnic ter v manjši meri relief. Značilnost številnih glinastih izdelkov sta oblika in barvna enotnost; krasilna oprema n. pr. z rehefi, ki so tako pogosti n. pr. v prleški keramiki, je redka. Oblika je v zvezi z velikostjo, ki po svoji drži ustvarja merice, odgovarjajoče osebnim ali skupinskim, n. pr. družinskim potrebam po jedi, peki ali pijači. Oblika sama je nadalje značilna za pletene koše za zrnje ali moko, ki se na zunaj poleg oblike izražajo s krožno v višino rastočimi pletenimi vrvmi, p^ii 124 Poročila čemer ustvarjajo s trebuhom in vratom profile sten, ki hranijo tradicionalne izraze patriarhalne keramike. Tesarske strešne skrinje za moko na štirih nogah .še varujejo tradicijo stanovanjskih in hranilnih prostorov z glinastimi ali prstenimi tlemi. V dobo prevladujoče domače produkcije in podrejenih vplivov obrtnih izdelkov na naše posavsko podeželje vodijo kolovrati, trlice, statve in motovilo, kamnit možnar ali vrsta svetilnikov za treske. Kulturno najmanj zgovorna je vprega s številnimi jarmi, ki so bili zbrani predvsem zaradi vrezanih ter vsekanih ornamentalnih vdolbin, ki pa pri tem ne po- kažejo vprege v celoti, temveč enega od okraskov na lesu v času pred dvema ali tremi generacijami. Celotno je od stiskalnice do jarma vse gradivo v pretežni meri produkt domače in pa hišne obrti z močno občuteno patriar- halnostjo ter dobro ilustrira zlasti kuhinjo v vinogradniškem Posavju v času, preden je ta stopila pod vplive industrije in železniškega prometa zlasti s petrolejem. Poleg kuhinje je v krškem muzeju z etnografsko zbirko realno ilustri- rana tudi istočasna stanovanjska izba, zlasti ako jo enotno gledamo preko v pritličju razstavljenega inventarja in pa z v prvem nadstropju rekonstrui- rano veliko hišo. Prvi njen poudarjeni element je glinasta zelena krušna peč, na njej lesa za sušenje sadja ali bučnic in nad njo gUste; drugi je bohkov kot s štirivoglato mizo in obstenskimi klopmi s stebrčastimi nasloni; tretji je po- stelja in četrti skrinje za perilo in praznično obleko. Peč z reliefiranimi polji, empirska postelja, noge mize in stolov, stilizirane po meščanskih vzorih iz konca XVIII. stoletja in podobna dehtev ospredja skrinj kažejo primere uveljavljanja meščanske obrtne produkcije na posavsko podeželje. Podobno je zbirka slik na steklu, oziroma na ogledalih nazoren primer uvoza go- renjskih ter kočevskih tozadevnih izdelkov, preden je ta panoga slikarstva v drugi polovica XIX. stoletja zamrla. Izraziti primeri domače in hišne obrtne proizvodnje pa so sklednik, slikani motivi na skrinjah, svečnik, zibelka in past. Večji in trajnejši inventar je producirala meščanska obrt, manjšega in sezonsko rabljenega pa domača ali hišna, torej porabnik sam. Posavska etnografska zbirka nam tako kaže v vsakdanjem življenju upo- rabljane domače hišne predmete, poleg tega pa odnose med domačo in meščansko obrtno produkcijo do njih in s tem potek njihovega razvoja. S tem ponazoruje v celoti hišno kulturo kmetske hiše v spodnjem slovenskem Posavju zlasti v začetku in sredi XIX. stoletja. Sama v sebi manj strnjena je kočevska etnografska zbirka. Z mizo in nad njo vrsto svečnikov in svetilk, ničko, skrinjami in zibelkami ter stoli, nadalje podkvami, sekirami, pastmi, ključavnicami in ključi je istovrstna ko posavska; širša pa je z vozom s križvarkastimi kolesi, s sestavnimi deh noše kakor cokle, kobanica, peče, čutare, s kuhinjsko kozico ali etnografski- mi plastikami, kjer ima posavska zbirka dejansko samo novo pridobitev kostanjeviškega soldata. Baš zaradi hotenja po vsestranosti podaja kočevska zbirka zelo številne posameznosti, ne poda pa slike neke pokrajinske etno- grafske kulture; važne pa so posameznosti, ko kažejo največjo povezanost kočevske etnografske kulture z ostalo Dolenjsko in poleg tega z Belo Kra- Poroak 125 jino. Kočevska etnografska zbirka je tako prispevek h gradivu za etnogra- fijo Dolenjske. Prav poseben pomen zadobi etnografska zbirka muzeja v Krškem s časom, v katerem je nastala. Po svojem nastoju je ona dokument in večni mémento hitlerjevskega imperializma na slovensko ozemlje ter na življenjski prostor jugoslovanskih narodov. Etnografsko pa ima zbirka muzeja v Krškem svojo znanstveno vrednost kot regionalni dokument razvoja domače in hišne proizvodnje XIX. stoletja v vinogradniškem Posavju ter kot do- kument kulturne enotnosti kočevskega etnografskega življenja z istoičasnim dolenjskim in belokranjskim. Razstavni prostori so primerni, urediti pa bo treba v bodoče tekoče upravljanje celotnega krškega muzeja in s tem tudi njenega ^tovo najpomembnejšega oddelka, to je etnografske zbirke. Franjo Baš Etnografski oddelek škofjeloškega muzeja Ko so škofjeloški obrtniki v poletju 1936 priredili obrtno-industrijsko razstavo, so s pomočjo profesorjev-rojakov zbrali tudi razne predmete, ki naj bi pokazali zgodovinski razvoj obrtništva. Do takrat so posamezni mojstri hranili na svojih domovih cehovske skrinjice, stare listine, ki segajo tja v XVI. stoletje, cehovske vrče, stare slike cehovskih patronov, pečatnike in razne insignije. Po končani razstavi bi se vsi ti predmeti spet razkropili po zasebnih hišah in bi bili izpostavljeni nevarnosti, da bi jih prej ali slej kak ljubitelj starin odnesel iz Loke. Da bi to preprečili, so profesorji, ki so bili doma na počitnicah, začeli akcijo za ustanovitev lokalnega muzeja. Za- mislili so si zbirke, ki naj bi prikazovale kulturnozgodovinski razvoj loškega ozemlja, njegove pokrajinske in naravne zanimivosti, njegov gospodarski na- predek in tudi njegovo etnografsko bogastvo. Naslednje leto sta prof. dr. P. Blaznik in Fr. Planina vneto zbirala predmete po mestu in okolici. Veliko pomoč so jima nudili mestni obrtniki, nekateri izobraženci, posebno notar Števo Šink ter nekatere meščanske dru- žine. L. 1938 so ustanovili Muzejsko društvo in so že naslednje leto 27. av- gusta 1939 odprli muzej. Takratne zbirke so zavzemale štiri sobe v mestni hiši. Posebna zbirka je prikazovala tudi domačo folkloro. Zbiranje je bilo težavno posebno zaradi tega, ker so razni zbiralci že v prejšnjih desetletjih odnesli zelo mnogo etnografskih, zgodovinskih in umetnostnih predmetov drugam. Toda Muzejsko društvo je s posebnimi večeri in osebnimi stiki za- interesiralo meščane in okoličane in tako dobivalo še razne zanimivosti za svoje zbirke. Med osvobodilno vojno so Nemci muzej izpraznili in razstavljene pred- mete zložili v kapucinsko cerkev. Po osvoboditvi so se odborniki, ki so se vrnili iz pregnanstva in taborišč, ob veHki podpori nove ljudske oblasti lotili obnavljanja in povečavanja muzejskih zbirk. Ze prvo leto so priredili razstavo dokumentov iz okupacijske dobe. L. 1946 so dobili v najem del 126 Poročila puštalskega gradu in še isto poletje znova odprli svoje zbirke, ki so jih v kratkem času tako povečali, da sedaj zavzemajo deset sob, kapelo in hodnik. Najbolj požrtvovalno se je trudil za obnovo muzeja odbornik Lovro Planina. Etnografska zbirka, ki je bila pred vojno zelo skromna, izpopolnjuje sedaj svojo sobo in so razni folklorni in etnografski predmeti razstavljeni tudi še po drugih prostorih. Čeprav je ta zbirka še zelo nepopolna, morajo biti vendar folklorni predmeti tako natrpani, da ne nudijo prave preglednosti. Vendar so to šele zametki bodočih zbirk, ki jih bo treba s sistematičnim delom izpopolniti. Kljub temu pa že bude v domačinih samozavest in smisel na naše etnografsko bogastvo-. V posebni omari so razstavljeni deli ljudskih noš, posebno lepe avbe in peče, pasovi, krilo in ošpetelj, škornji, suknjič in žametni telovniki, rdeča svilena marela itd. Zraven je jerbas s prtom in svitkom, kar pripravljen za žegen. Pohištvo predstavlja shkana skrinja in zibka, stol s srcem v nasla- njalu, kovano okensko omrežje, serija kmečkih pečnic z raznimi okraski in figurami, sklednik in žličniki, rezijani križi, tzv. »bohki«, nekateri prav umet- niške vrednosti. Zelo številne so slike na steklo, kar ni čudno-, ker je bila v Selcah posebna umetno-obrtna delavnica Gašperšičeve Mice za blago te vrste. Gašperšičeva Mica in pred njo že njen oče sta slikala skrinje, panjske ko-nč- nice in slike na steklo ter delala figure za jaslice. Očetove slike imajo svojske barve in se lahko ločijo od hčerinih. Motivi so nabožni. Umetnica Mica je umrla pred približno 60 leti. Še pred prvo svetovno vojno so slike na steklo v vsaki hribovski hiši krasile obe steni ob bohkovem kotu in mnogo hiš tudi po dolinskih vaseh. Med prvo svetovno vojno so mnogo teh slik odnesli iz naših krajev avstrijski in nemški oficirji, pozneje pa razni starinarji in amaterji za »kmečke sobe«. Marsikdaj so ljudem hvalili »moderne« slike ali jim celo prinašali v zameno ničvredni tiskani kič, ki se sedaj šopiri po naših hišah, kjer je bila prej domača ljudska umetnina. Mnogo je drobnih pred- metov. Krajevno značilni so »mali kruhki«, ki jih še danes znajo speči pri Kobalovih v Škofji Loki in pri Šinkovih v Stari Loki. Leseni modeli so doma izdelani. V Dražgošah so pekli mali kruhek v obliki src brez modelov in so ga krasile s testom, ki so ga na roko oblikovali. Nunski kruhek je bil tudi izdelan z modeh, a medenemu testu je bil dodan poper. »Angelčko-vka« je srca iz malega kruhka krasila z rožami iz blaga in steklenih kroglic. Množica starih ključavnic, ključev, leščerb, svetilk, pribora, pip, uteži, tehtnic, kuhinjskih posod, orodja, rezljanih okvirov, podobic, križcev, mehov za mo-ko, voščenih figuric iz bivšega samostana klaris itd. predstavlja osnovo- bodočih zbirk, ki bodo ljudstvu kazale, kako se je ob bogatem čutu za lepoto in ob umetniški dejavnosti razvijala naša materialna kultura. Več etnografskih predmetov je 1. 1944 nabral po loškem ozemlju prof. Oton Grebene in jih je hotel poslati v celovški muzej, pa mu je to namero preprečila narodnoosvobodilna vojska, ki je ovirala železniški promet in osvobodila tudi to zbirko in naš muzej izpod okupatorjevega gospostva. Med predmeti kmečkega inventarja je tudi vitrina z nekaterimi meščan- skimi predmeti iz prejšnjega stoletja, med njimi trak za plesalce pri »Mirovem godu« iz 1. 1914. PoroÔiia l2l V sosedni manjši sobi so razstavljeni izdelki starih loških obrti. Naj- obilneje je zastopano čipkarstvo, ki je v prejšnjih časih dajalo borni zaslužek ženam našega bajtarja in podeželskega delavca ter s posredovanjem vaških izkoriščevalcev našlo trg daleč izven naših dežel. Zbirka modelov prikazuje, kako so še pred nedavnim mestni barvarji ali »firbarji« na roko tiskali blago za predpasnike, rute in krila. Štrena surove svile priča, kako so v prejšnjem stoletju gojili prav v bližini Loke murve in sviloprejke. Tu so raz- stavljeni kolovrati in motovila. Še sedaj jih uporabljajo v marsikateri hri- bovski hiši in so nekatere starejše žene zelo izurjene v preji. Mladi rod pa teh priprav ne zna več uporabljati. Zelo razširjeno je bilo v Loki in v Puštalu glavnikarstvo. Razstavljena je vrsta materiala, ki predstavlja delovni proces od govejega roga do izde- lanega glavnika. Ni pa v zbirki nobenega orodja za glavnikarstvo. Zadnji delavnici v Starem dvoru in v Hosti sta še v obratu. V tej sobi so razstavljeni tudi razni izdelki vajencev v raznih obrtih in najznačilnejše faze iz industrijske produkcije tulcev in klobukov. Nekdanje rudarstvo izpričujejo table z napisi in rudarskimi emblemi, fci so še pred nedavnim označevale rudniške rove v Železnikih. Posebna »Kalanova« soba je opremljena s pohištvom bivše Kalanove rodbine na Visokem. Hiša in posestvo je bito nazadnje last sinov pisatelja dr. Ivana Tavčarja. Pohištvo je iz XVIII. stoletja, a je bilo pozneje prebar- vano po prvotnih vzorcih. Soba je primer bivališča starega kmečkega mag- nata, ki je trgoval in vozaril proti Furlaniji. Etnografskega pomena so tudi cehovski predmeti kot priče pravnih starin. Člani lončarskega, čevljarskega, kovaškega ceha so skrinjice, vrče, bandera in sveče uporabljali še do leta 1936. Lončarja ni bilo nobenega več, a lončarski ceh je še vedno živel kot bratovščina sv. Florijana. Na patronov god so se člani zbrali, ključarji so odprli skrinjico, vpisali važne dogodke v kroniko in pili iz vrča. To tradicionalno idilo je prekinil muzej, ko je končno vse cehovske listine in insignije prevzel v svoje zbirke. — Zvezo z domačo etnografijo imajo tudi ostanki baročnih zlatih oltarjev iz Dražgoš, ki so bili med najlepšimi izdelki te vrste v Sloveniji. Izvirajo iz XVII. stoletja. Leta 1909 jih je prenovilj^elški podobar Josip Grošelj. Njegov lastnoročni napis na nekem oltarnem aelu pravi, da je »takrat za cerkvijo zlato tekel« — toliko je bilo treba materiala za plastiko. Po tridnevni slavni borbi v ja- nuarju 1942 je okupator požgal in podminiral vse stavbe v Dražgošah, med njimi tudi cerkev. Pred uničenjem cerkve je takratni tajnik muzejskega društva Ivan Kržišnik odpeljal dele oltarjev v loško kapucinsko cerkev. Od tam smo jih spravili nekaj v grajsko kapelo, večjidel pa še leži v odprti šupi, ker muzej nima potrebnih skladišč. Škofjeloški muzej ima med drugim v načrtu tudi konserviranje etno- grafskih predmetov, sistematično proučitev etnografsko najznačilnejših pre- delov loškega ozemlja, izdelavo skic, maket i. p., zapisovanje običajev in folklornega blaga, napravo zbirke poljskega in obrtnega orodja itd. Če bo dobil večje prostore v loškem gradu, bo odpravil natrpanost in nepre- 128 Poroâlâ glednost etnografske zbirke s tem, da bo predmete razmestil tako, kot so razmeščeni v kmečki hiši. . ; ¦ . Važno delo opravlja naš muzej tudi pri varstvu etnografskih spome- nikov. Pri obiskih mladine opozarja, kakšen pomen imajo nepopačene stavbe, pohištvo, okrasje itd. Na terenu pa po svojih močeh registrira med drugim tudi etnografske zanimivosti ter vodi evidenco o njihovem stanju in vzdr- ževanju. Ob veliki naklonjenosti ljudske oblasti in zanimanju delovnega ljudstva za našo ustanovo opravljamo kljub pomanjkanju delovne sile in potrebnega materiala veliko kulturno delo, ko rešujemo dragoceno dediščino prejšnjih dob in seznanjamo delovne ljudi z raznimi kulturnimi strokami, med drugim tudi z lokalno etnografijo. ?? ^ • . r- r.i • " , K. Plestenjak — F. Planma Detaj! iz etnografske razstave Pokrajinskega muzeja v Mariboru Iz etnografskega oddelka muzeja v Škofji Loki Kotiček iz etnografskega oddelka bivšega! muzeja v Krškem In memoriani 129 Drago Vahtar Kot žrtev svojega poklica je 12. februarja 1948 umrl v ljubljanski bol- nišnici tov. Drago Vahtar, dolgoletni preparator Etnografskega muzeja v Ljubljani. Tov. Drago Vahtar se je rodil 1. 1881 v Ljubljani. Po končani ljudski šoli je v letih 1894/97 obiskoval strokovno-risarsko šolo na Obrtni šoli v Ljubljani, v letih 1906/13 pa je pridobljeno strokovno znanje izpopolnjeval na Umetno-obrtni šoli v Pragi. V praksi se je lotil raznovrstnega dela. Spo- četka je bil knjigovez, nato soboslikar, slikar, kipar, zlasti pa je bila njegova stroka usnjeplastika. Poučeval je tri leta na umetniški šoli »Probuda« v Ljubljani, in sicer v oddelku za usnjeplastiko in knjigoveštvo. Po prvi sve- tovni vojni je odprl v Ljubljani svojo lastno delavnico za umetno galanterijo. Po nekaj letih je delavnico opustil, nakar je bil 1. 1925 nastavljen za prepa- ratorja v Etnografskem muzeju v Ljubljani. V Etnografskem muzeju je bil tov. Drago Vahtar nad 20 let edina tehnično-preparatorska moč. Kot »umetnik v tisočerih stvareh« je mogel z uspehom reševati številne etnografske zbirke, raznovrstne etnografske pred- mete. Po njegovi zaslugi je ohranjenih v Etnografskem muzeju mnogo dra- gocenih spomenikov slovenske ljudske kulture. Razen tega je tov. Vahtar pomagal, kadar koli je bilo treba, arheološkemu oddelku Narodnega muzeja. Tako je resta\Tiral bronaste oklepe z Dolenjskega, veliko situlo iz Stične in druge kovinske predmete. Med odlična Vahtarjeva dela moramo naposled prišteti mavčne odlitke bronastega kipa Rimljana. Tov. Drago Vahtar je bil muzejsko-konservatorski delavec, ki je njegovo delo v bistvu boj za ohra- nitev, za obstanek dragocenih kulturnih vrednot, pomembnih prič preteklega življenja na naših tleh. Ta boj pa se je zanj žal tragično končal: ko je pre- pariral lesene etnografske predmete, se mu je po nesrečnem naključju vnela obleka; opekline, ki jih je pri tem dobil, so bile smrtonosne. Tov Drago Vahtar pa je bil med prvimi tudi drugod. Kot zaveden Slovenec se je po prvi svetovni vojni udeležil kot prostovoljec našega pra- vičnega boja za Slovensko Koroško. V času okupacije se je takoj po usta- novitvi OF z navdušenjem pridružil narodnoosvobodilnemu pokretu. Bil je od leta 1941 član muzejske skupine aktivistov. — Po osvoboditvi je nada- ljeval z delom v naših množičnih organizacijah. Z veliko' vnemo se je ude- leževal dela muzejske sindikalne podružnice, zlasti pa je bil iniciator in vodja vsega njenega prostovoljnega dela. Podeljena mu je bila zlata značka in bil je proglašen za udarnika prostovoljnega dela. S tragično izgubo tov. Draga Vahtarja je nastala v vrstah tehničnega osebja v naših muzejih, zlasti v Etnografskem muzeju, velika vrzel, ki je še dolgo ne bo mogoče izpolniti. Tov. Vahtarja bomo ohranili v najlepšem spominu. Boris Orel OCEIVE VILKO NOVAK, LJUDSKA PREHRANA V PREKMURJU. Etnografska študija, Ljubljana, 1947. Slovenski knjižni zavod. I. Raziiskovanja naše ljudske prehrane, ene najvažnejših panog ljudske ??.1??1?1?? kulture, nismo zanemarili samo v slovenski etnografiiji, tudi marsikje drugod v Evropi predstavlja ljudska prehrana tisto etnografsko poglavje, ki je bilo doslej »le redkokdaj ter bolj ali manj približno obravnavano«. (Prim. L. Schmidt, Die Volkskunde als Geisteswissenschaft, 1948, str. 28.) Pri nas smo omenjali in naštevali posamezne jedi v opisih raznih ljudskih običajev in verovanj, obrav- navali smo v posebnih razpravah priložnostno pecivo, tako imenovane podobnjake (škofjeloški mali kruhek), ter olsredni kruh iz naših običajev (ženitovanjski bosman), upoštevali smo dalje ljudsko prehrano pri orisu življenjskega nivoja našega kmeta (F. Baš), naposled pa je R. Ložar ipoizkusil v Narodopisju Slo- vencev urediti številne raztresene podatke, ki so bild doslej zapisani in objavljeni, ter z njimi orisati ljudsko prehrano Slovencev. Povsem razumljivo je, da je ta oris skromen, da je silno pomanjkljiv in da vsebuje mnogo napak (prim. Novak, Ljudska prehrana, str. 10), vendar vseh teh pomanjkljivosti in napak ni toliko kriv avtor, ki je bil v tem primeru njegov glavni namen, da v svoj oris čim izčrpneje povzame vse, kar smo Slovenci doslej storili na tem področju. Te po- manjkljivosti in napake nam mnogo bolj pričajo, kako slabo in površno smo gradivo take vrste obravnavali v naši etnografiji, kako malo smo se zanj brigali. Kakor oris ljudske prehrane v Narodopisju Slovencev velja za nekak za- ključek vsega našega dosedanjega pomanjkljivega in površnega zanimanja za to etnografsko panogo, tako nam je etnografska študija Vilka Novaka, Ljudska prehrana v Prekmurju najboljši dokaz, da se tudi na tem zapostavljenem področju pričenja v naši etnografiji nova doba smotrnega in pravilno zastavljenega ststematičnega raziskovaiaja. Z Novakovo študijo smo šele prav za prav začeli izpolnjevati občutno vrzel v naši zaostali etnografiji. Novak je že v načelu pravilno pojmoval, kje in kako je treba pričeti z raziskovanjem naše ljudske prehrane. S svojo študijo o ljudski prehrani v Prek- murju je dovolj jasno pokazal, da moramo ljudsko prehrano obravnavati najprej po posameznih, v etničnem in kulturnem pogledu bolj ali manj zaključenih pod- ročjih, torej regionalno, kajti šele na osnovi talcih regionalniih prikazov in obdelav nam bo mogoče kdaj pozneje napisati dobro sintetično delo, o ljudski prehrani na slovenskem ozemlju. Večino gradiva, ki se nanj naslanja študija v svojem osrednjem delu, je Novak sam nabral z načrtnim terenskim raziskovanjem, ki pa je seveda v okviru posameznih večjih predelov zajelo le večje ali manjše število določenih krajev. Zaradi tega bi morda kdo pripomnil, da gradivo ni izčrpno, da avtor ni zapisal te ali one jedi in da se zopet neki jedi, ki jo avtor navaja, še drugače pravi. Vse to je morebiti res, vendar na drugi strani menimo, da je Novak v svoji študiji zbral toliko gradiva in upošteval starejše objavljene podatke v takem obsegu, da razno novo gradivo, razne inačice, ki manjkajo v študiju, nikakor ne morejo bistveno spremeniti tiste splošne slike, ki nam jo je o značaju prek- murske hrane p>odal avtor v svoji lZdi se pa, da je znatno nazadovalo pridobivanje mleka in mlečnih izdelkov« (str. 157), zato kmečko ljudstvo na Goričkem in morda še kje verjetno nima polnovredne pre- hrane. Majhno pripombo še glede pomeščanjenja, ki se naravno širi tudi v Prek- muriu, kjer ljudstvo v večji meri uživa aromatične pijače — kavo in čaj, ki nista »mamila« (str. 157); te dve pijači vsebujeta alkaloid kofein (tein), zato jih imenujemo alkaloidna nasladila; tonikum. so za srce, krvno žilje in živčevje. Mamila bi bile mnogo nevarnejše snovi — opij, kokain, hašiš itd. V tekst je zašlo še nekaj manjših napak, n. pr. na str. 55: Musculus proas namesto psoas, na str. 126: 1.30 cm namesto metra. Vse te pripombe so le drobne malenkosti v primeri z veliko vrednostjo cele razprave. Z veseljem bo segel po knjižici Vilka Novaka vsakdo, ki se ukvarja s problematiko ljudske prehrane. Ivan Bonač 134 Ocene VINKO MÔDERNDORFER, VEROVANJA, UVERE IN OBIČAJI SLOVENCEV (Narodopisno gradivo). Peta kniiga: Borba za pridobivanje vsakdanjega kruha. Založila in tiskala Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celju, 1946. Kakor nas informira knjižni oglas založnika v Koledarju Družbe sv. Mohorja za 1. 1917, je Vinko Môdemdorfer celotno etnografsko gradivo pod naslovom »Verovanja, uvere in običaji Slovencev« porazdelil v pet knjig. Prva knjiga je posvečena slovenskemu »bajeslovju«, druga prikazuje naše »praznike«, tretja »ljud- sko medicino«, v četrti so pod naslovom »Življenjski ciklus« opisani vsi običaji ob rojstvu, krstu, birmi, poroki in smrti itd., zadnja, peta knjiga pa pod naslovom ^>Borba za pridobivanje vsakdanjega kruha« prikazuje, »kakšen ije bil naš mali človek pri svojem vsakdanjem delu, ko se je pehal za sad svojega vsakdanjega dela«. Kot prva iz te velike zbirke slovenskega gradiva je doslej izšla samo peta knjiga. V svojem uvodu k peti knjigi pravi avtor, »da mora osvoboien narod poznati samega sebe... zato mora bili poučen o svoji materialni in duševni kulturi... zato je treba zbrati vse naše ustno izročilo v zbirko, ki naj bi pcieg Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmi, zbirk glasbenega folklora, spisov v stovenski kmečki hiši in liudski umetnosti, bila temelj za raziskavanje naše družbene vede«. In zbirka ,Verovanja, uvere in običaji Slovencev' v petih knjigah nai bi deloma izpolnila to nalogo«. Hkrati se avtor zaveda nepopolnosti svoje zbirke, ko pravi v uvodu k peti knjigi, da »ni zajela stoodstotno vsega, kar bi moralo priti vanjo«. Moderndorfer je svojo etnografsko zbirko nazval »Verovanja, uvere in obi- čaji Slovencev«. Ta splošni naziv nam torej razločno pravi, da zbirka prinaša vse tisto etnografsko gradivo, ki se nanaša na slovenske ljudske običaie. uvere in verovanja. Ce se zdaj ob peti knjigi, ki je njen naslov »Borba za pridobivanje vsakdanjega kruha«, vprašamo, kakšno gradivo spada v to knjigo, lx>mo dejali, da vsekakor običaji in verovanja, ki so v tesni zvezi z vsakdanjim delom doma, na polju, v gozdu, na paši ali kje drugje; verovanja in običaji, ki z njimi pri- čenjajo delati, ki spremljajo delo, ožive v odmoru med delom in oznanjajo konec opravljenega dela; najdemo jih v vsakdanjem hišnem in srenjskem živ- ljenju, v poljedelstvu, živinoreji, vinogradništvu, sadjarstvu, ljudski prehrani, na- vsezadnje tudi v živlienju in delu drugih stanov (lovcev, splavarjev, gozdarjev, obrtnikov, rudarjev' itd.). Vendar že površen pregled raznega gradiva, obiavfienega v peti knjigi, nam pove, da se Moderndorfer nikakor ni oziral na meje, ki mu iih postavljata splošni naziv zbirke in naslov pete knjige. Ena največjih pomanj- kljivosti pete knjige in izbora njenega gradiva je prav ta, da si avtor niti ni na iasnem, kakšno gradivo prav za prav spada v etnografsko zbirko, ki je namenjena ljudskim običajem in verovanjem. Vzemimo na priliko poglavje predelave volne, konoplje in lanu na str. 63—65. Vanj je avtor uvrstil gradivo, ki podrobno navaja, kje povsod na Slovenskem je bila do leta 1900 razvita ovčereja, kako so pri nas delali sukno iz ovčje volne, kdo vse je nosil bukovo sukno, in dalje, kje povsod so bukovo sukno vavhali; omenja platno kot plačilno sredstvo, govori o prodaji pla-tna itd. V poglavju »Tkanje? na str. 71—74 je objavil gradivo, ki opisuie med drugim tkanje trakov, v poglavju o lovu na str. 133—144 je uvrstil vse ix>'.no gradiva, ki se podrobno dotika raznih načinov lova, lovskih pasti itd. Tudi v drugih poglavjih je več ali m.ani podobnega gradiva, na kratko takega gradiva, ki v etnografski znanosti ni ljudski običaj, povezan na čarovno-verski ali kateri drugi osnovi z delom, marveč delo samo, delovni postopek, praktično-tehničria stran nekega dela ali opravila, domača obrt, tr.govina z nekim izdelkom in podobno. Naslov zbirke v peti knjigi »Borba za pridobivanje vsakdanjega kruha« nikakor še ne dovoljuje avtorju, da meša med ljudske običaje in verovanja, ki so v zvezi z vsakdanjim delom, takšno gradivo iz kmečkega gosipodarstva, domače obrti, trgovine in lova. Avtor je svojo celotno zbirko imenoval »Verovanja, uvere in običaji Slovencev« in ta glavni naziv je odločilen pri izberi gradiva. O naslovu pete knjige pa je treba seveda ugotovi-ti, da ni primeren za etnografsko knjigo, ki prinaša golo gradivo. Tak naslov nujno terja posebno ureditev gradiva, mislim Ocene 135 na ureditev, ki je hkrati povezana s primerno razlago gradiva z vidika borbe za vsakdanji kruh. H gradivu, objavljenemu v petii knjigi, pa je treba še marsikaj drugega kriti&io Jripomnifi. Tako je avtor po nepotrebnem objavil v peti knjigi razno gradivo, d se tiče kmečkih polpraznikov oz. praznikov, ko ima vendar v načrtu izdajo posebne knjige letnih običajev z naslovom »Prazniki«, kamor spadajo tudi vsi ti kmečki polpraznifci. Efelje bi bilo vsekakor umestneje, da bi gradivo, nanašajoče se na bolezni domačih živali, uvrstil v knjigo o ljudski medicini, ki ima njeno izdajo tudi posebej v načrtu. Posebno vprašanje predstavlja končno objava raz- nega mitološkega gradiva, gradiva, kot so na priliko kozm-ogcmijske in astralno- r.iiitološke predstave, zbadljivke, anekdote itd. Za Moderndorfer j evo etnografsko zbirko je zelo značilna nedoslednost v metodi ureditve gradiva. Vzemimo kar poglavje z naslovom »Voda in ogenj«. Naslov lega poglavja, če ga primerjamo z nazivi prejšnjih poglavij, nam pove, da je avtor opustil svojo dosedanjo metodo ureditve ter se je lotil gradiva z bistveno drugačnimi metodičnimi prijemi. Najprej so mu izhodišče raznih ljud- skih običajev, uver in verovanj koledarski prazniki in polprazniki, razne oblike in vrste dela, pridelki, lov, živali, rastline, jedi itd., nato pa si izbere dve naraiDežev- nica in cajzelc« (314): 17—38; »Munej je mleko izprosil, kužej pa kruh« (290): 12—24; itd. To je navadno raztegovanje originala; a tu in tam srečujemo tudi samovoljna krajšanja: »Modra Barbica« (210) ie n. pr. mcčno skraišana, nrav tako zgodba »Zdane duše — ?« (?), obe iz Roža. Tako je torej delal Modern- dorfer s tujim blagom. Po tem pač čisto upravičeno sklepamo, da tudi lastnim prvopisom ni prizanašal; nasprotno, tu je imel popolnoma proste roke. To pred- nost je po vsej verjetnosti vneto izkoriščal, kakor nam pričaio primeri, ko je isti motiv objavil na različnih mestih in vsakokrat drugače. Na primer: »Ovce so zadelali« (206) ne samo v Nar. blagu iz leta 1934, ampak tudi v Mladiki 1937 na str. 466. So primeri, ko je iste pripovedke, vzete iz predvojnih del, objavil na dveh mestih v drugačni zvezi in obliki v istem letu 1946: razen v Koroških nar. pripovedkah še v V. knjigi »Verovanj, uver in običajev slovenskega ljudstva«, kjer srečamo vrsto znanih naslovov: o podlasici, krtu, konju, o črivcu, trpotcu, bobu, itd. Zadnja »Bob« (331) — je morda naijznačilnejši primer .Moderndorferjevih obdelav ali predelav. Na to legendo naletimo namreč kar šti- rikrat: razen v zadnji zbirki tudi v Nar. blagu 1934, v Kor. prip. 1937 in končno v Verovanjih in uverah 1946/47. Vsakokrat imamo seveda opravka z novo re- dakcijo, precej različno, če pomislimo, da ima prva objava 7 vrst, tretja pa 34! Tu-sem moremo pristaviti načelno vprašanje, za katero izmed štirih redakcij naj se odloči urednik, ko bo rešetal prispevke za korpus slovenskega folklornega gradiva v prozi (tako izdajo je imel v načrtu že Štrekelj, a je verjetno še dolgo ne bomo dobili). Jaz bi izbral najkrajšo redakcijo. Pri spreminjanju tekstov je Modemdorferja vodila želja (hvale vredna, a neznanstvena), nuditi bralcem »prijetno in zabavno« berilo. Toda še nekaj dru- gega zmanjšuje znanstveno vrednost Koroških nar. pripovedk: »Pri nekaterih sem zbral njih posamezne ,ude', ki so bili raztreseni po vseh krajih koroške Slovenije, in jih zopet sestavil v celoto« (1937). Tako združevanje je vselej tvegana stvar, da ne rečem nedopustno. Ce pa A^oderndorfer n. pr. med svoje gradivo o Škopneku na str. 52 brez vsakršnega obvestila v opombah vplete odlomke iz Nar. blaga v Rožu, to tudi pošteno ni. .Misel ali želja, da bi Koroške pripovedke bile »dragocen narodopisni doprinos o slovenski ljudski svojstvenosti«, je določno izražena komaj leta 1946 (str. 8), po mojem vsekakor prekasno, da bi se dalo znanstveno rehabilitirati delo dobrih dvajsetih let. Môderndorferjev prvi Ocene 139 osnutek za izdajo koroških pripovedk je bil namreč poljudnega značaja. V prvi knjiigi iz leta 1924 ni ne uvoda ne opomb. Deset let kasnejše Nar. blago ima le suh seznam pripovedovalcev, šele pripovedke iz leta 1937 so opremljene tudi z opombami. Posredno ie to pripisati vplivu Keleminovih Bajk in pripovedk slovenskega ljudstva (1930); na te se večkrat naslanjajo zlasti opombe iz leta 1946. Avtorjev poizkus, da naknadno ugotovi imena pripovedovalcev iz nrve zbirke, kaže dobro voljo, vendar mu ne smemo pripisovati preveč veljave. Že leta 1937 ie namreč Moderndorfer tožil: »Pri nekaterih (pripovedkah) ne vem več natančno, kdo mi jih je pravil, ker sem jih zbral že v letih 1920 in 1924.« To samo po sebi ni kdo ve kako velika izguba, sai imamo žal povsod pred seboj le Modern- dorferjeve obnove namesto izvirnih hudskih tekstov. Imena sama nam danes nič več ne povedo, ko so oa za vselej zabrisani živa beseda, humor, umetniški navdih dobrih pripovedovalcev, kakor so po vsej verjetnosti bili Ivan Jelen iz Mežice, Cehedinka iz Dol (Zilia) in drugi. Vendarle pa Môderndorferju ne moremo očitati pomanjkanja vsake kritičnosti: »Ko sem zaoisoval nripoveflke" — pravi 1937 ~ »sem se... prepričal, če jih ni pripovedovalec že kje bral ali pa slišal od človeka, ki je rad pogledal v to ali ono knjigo. Najrajši sem jih zapisoval od liudi. ki niso znali brati in so svoje ime bolj nerodno podpisovali." Obenem s pripovedovalci navaja kraje, od koder pripovedke potekajo. Prezrl pa je važno Glonarjevo oripomlx) k Štrekb'pvi izdali SNP (IV. str. 51), ki jo v malem moremo prenesti na naš primer: »Koliko bi nam ooleg krajevne dolo- čitve, ki je v bistvu izvedena, pomagalo, če bi vedeli, kakšno je časovno raz- merje posameznih variant, ki jiih gledamo pred seboj. Tako pa si mora človek v vsakem slučaju sestaviti približno krono-logijo šele sam!« Poglavitna novost v zbirki Koroških nripovedk 1946 pa je vsekakor uvod (str. 5—^16), ki bi terjal kar samostojno obravnavo, če bi hoteli iz obiHce ne- jasnih ali celo krivih trditev izluščiti redko zrno. Avtoria je očitno preveč trla skrb, kako napisati »uvod, ki bi bil sodoben in bi ustrezal tudi času in prostoru«. Ta pretirana skrb prihaja premočno do izraza in pazljivega bralca moti. Nadalje: pomen besedne folklore je precenjen (str. 6), čas nastanka »skoraj vsega« fol- klornega gradiva je pomaknjen predaleč nazaj v »prabitnost« (str. 6), za prikaz »ustvarjalne sposobnosti« slovenskega ljudstva je en meglen odstavek (str. 6—7) premalo, razmerje družina-zadruga je postavljeno na glavo (str. 7), razdelitev ljudske kulture (str. 7) ni vzorna, deloma pa je celo zgrešena, ko »vso ljudsko umetnost, glasbo in ples« enostavno podreja predstavam »o stvarstvu, o člo- veškem življenju in smrti«. Tolmačenje gradiva, pristopanje k folklori s sodobnimi ocenjevalnimi merili je prav gotovo resna, nujno potrebna stvar. Smernico za to nam je že pred desetimi leti nakazal Sperans-Kardelj v »'Razvoju slovenskega narodnega vprašanja«. Tudi v pregledu čez »Trideset let sovjetske folklciristike« (gl. zgoraj, str. 72 si.) je govor o sodobnem tolmačenju fo-lklore. Moderndorferiu je treba sicer šteti v dobro, da se je tega dela lotil, vendar pa je njegov poiekus prepovršen, da bi mogel uspeti. Zgrešeno bi bilo, če bi v folklornih stvaritvali iskali kaj več, kot smemo iskati. Dvomim, če koroška pripovedka res tako »nazorno shka brezglavost in breznačrtnost kapitalističnega dioižbenega reda«. Po Môderndorferju je slovensko koroško ljudstvo na podlagi pripovedk o Matjažu baje »vedelo že vnaprej«, da »naša ljudska oblast pri nazadnjakih (mogoče tisk. pomota nam. zapadnjakih. M, M.) ni priljubljena«. In še marsikaj naj bi bilo koroš'ko ljudstvo prerokovalo pred sto in več leti. Tudi striženja las izvržkom našega ženstva med vojno avtor ni pozabil omeniti: »Za tujca je bilo lo ravnanje nerazunihivo, mi pa poznamo podobne primere že pri Žalženah.« Razne -prispodobe« (vseh seveda ne bom omenjal) so prisiljene. Ce še tako gledam, v pripovedkah Dolgouhec in medved n. pr. ne morem videti prispodobe •o vsemogočnem gospodarju in delovnem ljudstvu«. Rožanska pripovedka o ?1???? pokrajculji nam baje »najlepše prikazuje«, da »naš dnevni klic po osvo- iKvditvi«, to je klic po kadrih, »bdi že od nekdaj v duši delovnega hudstva«. Ce bi to ne bila naivnost, potem bi mogli reči, da je norčevanje iz folklore aH pa suiešenje naše povojne stvarnosti. Tudi na čisto strokovnem področju gre 140 Ocene Moderndorfer predaleč. Pripovedka o Diamantih na Uršljii gori (254) n. pr. ne more biti »inačica Martina Krpana«. Pozitivna — čeprav ne nova — pa je naslednja ugotovitev: »Ljudska pripovedka se običajno zaključuje na ta način, da je zadoščeno ljudskemu pravnemu čutu«. Dobro je tudi to, da ie avtor v uvodu posebej opozoril na proletarske pripovedke (str. 9), in sicer iz življenja rudarjev. Posebnih raziskav na področju proletarske folklore pri nas ne moremo še pokazati. Brez dvoma taka folklora — vsaj v zarodkih — obstoji tudi pri nas. A ravno v zvezi z rudarstvom imamo zelo zgodnja poročila (n. pr. Valva- sorjevo za idrijski rudnik) iz dobe pred prebujenjem proletarske zavesti, tako da bi kazalo pustiti to vprašanje še nerešeno, dokler na mestu samem ne preverimo, kako je s stvarjo. V pripovedkah o Gorskih škratih (75) »živo na- slikano bedo delavskega razreda« jaz namreč do nadaljnjega prisojam Modern- dorferjevemu socialnemu čutu in Hterarni žilici, ki mu je sploh navdahnila mar- sikatero \epo stran Koroških pripovedk. A znanost je nekaj drugega; tudi »pra- usedline« same na sebi niso dovolj prepričevalne. Ostaja mi še nekaj krajših pripomb. V »Verovanjih, uverah in običajih« se jle avtor nekako izgovoril, da je nepotrebno znanstveno '»navlako« âzpuetil: »Znanstvenik si bo moral... pri navedbi virov sam ijoiskati stran v citirani knjigi ali razpravi.« Istega načela se je seveda držal tudi pri izdaii pripovedk, čeprav bi nam bil z majhnim trudom mogel močno ustreči. Saj je po drugi strani le ostalo precej »navlake«, ki marsikoga bolj moti, kakor pa navad«iega bralca tu in tam na prvem mestu ^postavliena drobna številka (stran, letnica in podobno). Zaradi te pomanjkljivosti je iskanje originalov otežkočeno, posebno še tam, kjer je Modemdofer spremenil prvotni naslov (»Otrok ob roistvu prodan« je prišel pod geslo »Zdane duše«; »Zakaj vse listje odpade« je sedaj na kratko naslovljeno »Hrast« i. n.). Končno naj popravim v opombah nekaj nflr>ačnih na- vedb, ki so morda tudi tiskovne pomote: za pripovedlco o Repi (329) piše, da je iz I, a ie dz II; tudi Krt da je iz L a je prav tako iz ?; DcjigOMb'^c 'in medved (293) da ie iz IV. pa je iz II: prav tako Tekma za bajtico (167): pri Divji jagi — III (49) pravi pa, da je iz I, medtem ko je v resnici iz V. Tudi podrobno kazalo vseh naslovov bi bilo knjigi v veliko korist. ' Tzdaio Moderndorferjevih »Koroških narodnih pripovedk« leta 1946 je morda narekovalo dejstvo, da se je koroško vprašanje prav takrat postavljalo na dnevni red na mednarodnih mirovnih pogajanjih. Vendar pa se mi izdaja v tej kon- kretni obliki zdi prenagljena in ne povsem opravičljiva. Folklorno gradivo ko- roških Slovencev je dragoceno pričevanje o njihov samobitnosti in njihovi po- vezanosti z ostalim slovenstvom. Nam vsem je močno pri srcu, a prav zato bi zaslužilo skrbneiše obdelave. Z razpoložljivim koroškim blagom, recimo s pri- tegnitvijo Kotnikovih Storij in morebitnih drugih manj znanih virov, ki jih Moderndorfer ni izrabil, bi bilo brez dvoma mogoče sestaviti tako zbirko, da bi mogla tekmovati z Graberjevo koroško-nemško (Sagen aus Karnten, 1914; 5. izdaija 1941), Ta si je že zdavnaj utrla pot čez mejo v tujo strokovno literaturo, medtem ko so naše zbirke še pri nas doma nekako pozabljene. Seveda vzorno urejene koroške pokrajinske zbirke pripovedk ni moči terjati od Modemdorferja, pač pa bi jo mogli dobiti od dveh veteranov na področju slovenske folkloristike — F. Kotnika in I. Grafenauerja; s slovenskim Korotanom ju družijo poleg dela in spominov tudi krvne vezi. Milko Matičetov MARJAN MUŠIC, OBNOVA SLOVENSKE VASI. Založila družba sv. Mohorja v Celju 1947. Strani 150. Ce človek vzame v roko Mušičevo knjigo, je ne odlo/i, dokler je ni prečital do konca. Tako živo sta v njej narisani slovenska vas in kmetija, tako plastično je nakazana problematika njune obnove. Avtor je znal zadeti jedrnat, pa vendar prijeten in lahek slog, ki privlačuje tako strokovnjaka kakor široki krog čitateljev, ki jim je knjiga namenjena. Ta slog, ki se druži z zelo lepim in sočnim jezikom, je v ugodnem nasprotju z gostobesednim »poljudnoznanstvenim« kramljanjem, ki se pri nas kaj rad uveljavlja zadnji čas. Ocene 141 Pa ne le po obliki in slogu, temveč tudi po vsebini imamo opravka s knjigo, ki znanost približa ljudstvu ? aktualnim življenjskim nalogam. Alušič se je že pred vojno Davil z ustrojem naše vasi in s problemi njene preureditve. Tembolj je narastlo njegovo zanimanje za stvar po osvoboditvi, ko so bile neštete naše vasi in domačije požgane in porušene ter so klicale po obnovi. Zato si je stavil za nalogo, da nam predoči dosedanjo sliko našega podeželja kot izhodišče za smernice njegove obnove ter preureditve. Knjiga ima dva dela. Prvi govori o slovenski vasi do danes, drugi podaja perspektive njene obnove in preureditve. Oba sta vsak zase pregledno in tehtno napisana, morda je le povezava med njima prešitoka, saj bi ju bilo mogoče do neke mere preplesti in že v prvem delu marsikje naîkazati možnosti in nujnosti bodočega razvoja. Tako stoji prvi del knjige (»Slovenska vas do danes«) nekako sam zase kot izčrpna in pregledna sinteza dosedanjih geografskih in etnografskih proučevanj o kmečkih naseljih in o kmečki hiši na Slovenskem. Obravnava lego m nastanek kmečkih naselij, njihove značilne oblike; za tem značilne obhKe kmečke domačije in še posebej kmečke hiše. Mušič je spretno zbral in razporedil vse gradivo dosedanjih proučevanj ter ga opremil z dobro izbranimi fotografijami in narisi, tako da stopijo čitatelju plastično pred oči tipi naših vasi, domačij in hiš. Prevzel je tudi v celoti terminologijo in klasifikacijo tipov po naši etnografski in geografski literaturi. Bilo bi seveda umestno tudi v praktično poljudni knjigi, da bi avtor navedel vire, iz katerih je črpal, zlasti v primerih, kjer gre skoraj za dobesedno reprodukcijo besedila drugih avtorjev, n. pr. pri opisu belokranjske hiše in drugje. Originalnega avtorjevega gradiva je razen nekaterih arhitek- tonskih detajlov v tem delu knjige malo. Zato pa je zelo hvalevreden jasni po- udarek, ki ga arh. Mušič daje starim, prirodi in gospodarstvu prilagojenim elementom v naši vasi in kmečki hiši, medsebojni povezanosti zemljiške raz- delitve, zasnove naselja in oblik domačije ter odnosu do razvoja proizvajalnih sil, ki je bil v glavnem povsod na Slovenskem isti ter ustvaril kljub značilnim razlikam med posameznimi tipi naselij in hiš vendar tudi veliko skupnih potez. Avtor se je nadalje potrudil, da poveže rezultate dosedanjega teoretičnega pro- učevanja vasi in kmetije z današnjimi in bodočimi praktičnimi nalogami, pa tudi da nakaže, kjer so še vrzeh v proučevanju, poudarjajoč n. pr. pomen arheološtoih raziskovanj itd. Tako smo z Mušičevo knjigo dobili Slovenci in še posebej geografi in etno- grafi dober pregled in tehten pretres dosedanjih ugotovitev o naša vasi in kmetiji, o.svetljenih vrh tega z vidika dosedanjega in bodočega gospodarskega ter so- cialnega razvoja. Vendar je potrebnih nekaj podrobnih kritičnih pripomb. Tako se zdi, da je vrsta činiteljev, ki naj bi povzročih razne oblike naselij (str. 15), nepopolna, da se na eni strani precenjuje vpliv prirodnih faktorjev in vrste kmetijske proizvodnje, na drugi strani pa prezre moment kolonizacijske zgodovine, t. j. različnih obhk naseljevanja v posameznih dobah. Ne moremo se n. pr. pridružiti mnenju, da so naše samotne kmetije le plod prevladovanja ži- vinoreje. Vemo namreč že, da so po večini le kasnejša, individualna nasehtvena obhka. Avtor tudi pretirava, ko govori o (sicer na zunaj nevidni) »premišljenosti« gručastih vasi v hribovitem svetu (str. 16—17) ter prezre, da pozna tudi vehk del naših ravnin gručaste vasi. In kje je tam premišljenost? fudi ni res, da bi bile gručaste vasi povsod osnovane na zemljiški razdelitvi na grude, temveč imajo pogosto jasno razdelitev na delce. Vrstnih in obcestnih vasi (str. 17) ne moremo metati v isti koš. Obcestne vasi po večini niso zasnovane na zemljiški razdelitvi na proge, temveč imajo izrazito razdehtev na delce. Zato nam si. 9 (Podgora) ne kaže vrstne vasi, temveč obcestno. Tudi naris na str. 19 ne kaže tipične središčne vasi, temveč prehod iz obcestne v središčno vas. Geolog bo pri primeru Dravelj (str. 10 in 20) ugovarjal »karbonu«, ki naj bi bil osnova draveljskim močvirnim travnikom, saj gre vendar za aluvij. Pri obravnavanju hišnih tipov je težko reči, da je škofjeloško-cerkljanska hiša prehod od alpskega v mediiteranski hišni tip (str. 35). V teritorialnem smislu je to res, v stvarnem pa gre bolj za prehod od alpske hiše v notranjsko varianto osrednje slovenske 142 Ocene hiše, dočim kaže tipično prepletanje alpskih in sredozemskih elementov kobaridska hiša, ki jo avtor tako plastično riše na str. 5Q. Tu naj dostavim še, da se je .\iušič pri hiši sami bolj kot pri oblikah naselij izognil determinističnemu po- gledu in pravilno podčrtal velik pomen, ki so ga pri izoblikovanju hišnih tipov poleg prilagoditev na p>rirodo imela stara izročila, vplivi doseljencev, sosednjih pokrajin ter gospodarski in družbeni razvoj. Drugi, v smislu naslova glavni del knjige (»Slovenska vas se preraja«) pre- motriva praktične probleme obnove. Obravnavanje tu ni več direktno povezano z geografijo in etnc^rafijo. S tem pa ni rečeno, da nas kot etnografov in geografov ne zanima. Nasprotno, vsa Mušičeva knjiga je ravno dokaz, kako morejo čisto znanstvena etnografska in geografska proučevanja dobro služiti praktičnim po- trebam in kako so kratkovidni pogledi onih ozkih »praktikov«, ki smatrajo taka proučevanja za »igračkanje« ali jih označujejo celo kot »kabinetno znanost«. Ne moremo se seveda tu dotikati onih avtorjevih izvajanj, ki so izrazito tehničnega značaja. Lahko pa spregovorimo nekaj o splošnih problemih obnove, ki so v knjigi tako vešče in nazorno nakazani. Utemeljeno je v polni meri avtor- jevo opravičilo,-da polaga v glavnem težišče ie na obnovo domačij v okviru dosedanjih vasi, ker je to neposredno nujna in izvedljiva naloga obnove, in da manj govori o obnovi celotnih vasi ali celo o popolni preureditvi vasi po novih načelih, kar vse pač še ni stvar neposredne bodočnosti. Kljub temu je avtor na str. 140—150 posegel že precej daleč v bodoči razvoj naše vasi. JVlorda bi bilo zanimivo, če bi problem vendar zajel še na širše, podobno kot v prvem delu, kjer ne govori le o vaseh, temveč tudi o razloženih naseljih in samotnih kmetijah. Saj bi kazalo načeti vprašanje, kaj v bodoče z našimi samotnimi kme- tijami, ki so ponekod tudi temeljito trpele in zahtevajo nedvomno drugačnega vidika pri obnovi, ludi problem silne razdrobljenosti zemljišča, ki je tako lepo naznačen v prvem delu, bi moral v zvezi z obnovo priti v knjigi nekoliko do veljave. Vprašanje je n. pr., ali kaže res forsirati obnovo domačij v obliki »steg- njenega doma« tudi z ozirom na ozke parcele, kot to meni avtor (str. 87). Oblike obnovljenih kmečkih domov so tudi sicer problem zase. Knjiga sama včasih pri tem omahuje. Na str. 25 se bralec sprašuje, zakaj ne bi pri obnovi upoštevali gruCastega doma, ko ga avtor slika kot obliko, tako modro prilagojeno terenu. Odgovor najde na str. 87, kjer izzveni avtorjevo mnenje drugače. Dvomi se vzbujajo tudi glede doma v obliki štirikotnika. Arh. Mušič je mnenija, da ga ne kaže jemati v poštev, ker je bil dosleij na Slovenskem le malo razširjen. Ali je razlog tradicije dovolj tehten, da a priori zavržemo obliko, ki marsikje po svetu ustreza dovolj visoki stopnji v smotrnosti kmečkega gospodarstva? Vsa ta in podobna vprašanja so le dokaz, kako raznolika in zaplelena je načelna in podrobna problematika v obnovi našega ixjdezelja. Reševali jo bodo ekonomisti, planerji, arhitekti, urbanisti. Etnografija in geografija pa jim moreta biti v tehtno pomoč. Svetozar Ilešič MATYAS MURKO, ROZPRAVY Z OBORU SLOVANSKÉHO NAROOOPISU. Prace slovanského ustavu v Praze. Svazek XXI. 1947, str. 340. Med svojim štiridesetletnim znanstvenim delovanjem si je naš rojak Matija Murko pridobil sloves vodilnega poznavalca južnoslovanske ljudske epike. Danes je njegovo obsežno in mnogovrstno delo že toliko odmaknjeno od nas, da ga lahko presojamo v celoti. Kot filolog in literarni zgodovinar je Miurko zelo vesten in temeljit delavec z obsežnim ipvoznanjem, ni pa oral ledine in odpiral bistveno novih pogledov. Pomembnejše pa so njegove folkloristične in etnografske študije, preko katerih ne bo mogel nihče, ki se bo v bodočnosti ukvarjal s temi problemi pri slovanskih narodih. Zato moremo biti hvaležni Slovanskemu institutu, ki je s to izdajo opravil delo, katerega bi se prej ali slej morali lotiti pri nas doma, seveda kakor po navadi z večdesetletno zakasnitvijo. Lepše in primernejše se ne bi mogel oddolžiti svojemu prvemu, dolgoletnemu predsedniku in sedanjemu častnemu članu. Ocene 143 2e leta 1937 je Slovanski institut v Pragi izdal prvo knjigo izbranih Mur kovili raizprav s področja zgodovine slovanske filologije in književnosti. Drugi zvezek, ki pa je zamišljen kot samostojna celota in obsega izbor iz iijegovih et- nograskih študij v redakciji profesorja Jifija Horaka, je bil pripravljen za tiek že tik pred začetkom vojne, toda zaradi cenzurnih razmer na Češkem med nemško okupacijo razumljivo ni mogel iziti prej. Redaktor Jiri Horak je /. avtorjevo odobritvijo izbral enajst razprav, sedem s področja srbske in hrvaške hudske epike, dve o slovenski ljudski pesmi in dve primerjalni etnografski študiji. Olavni poudarek v izboru je na ljudski epiki. Redaktorju nii bilo toliko do tega, da prikaže razvoj Murkovega znanstvenega mišljenja; upošteval ni starejših raz- prav, napisanih pred prvo svetovno vojno, objavljenih v Sitzungsberichte in v Anzeiger-ju Dunajske Akademije v letih 1913 do 1914. Prav tako je najbrž zaradi obširnosti izpustil še najbolj celotno in zaključeno Murkovo delo s tega področja: »La poésie populaire épique en Yougoslavie au début de ??«" siecle*, ki je izšla v Parizu leta 1929. Izbral pa je najvažnejše študije, v katerih je Murko objavljal izsledke svojih potovanj v letih 1924—32. Sem spadajo »Za ljudsko epiko po Jugoslaviji«, iz Ceškoslovensko-Jihoslovanske Revue 1, dalje »iPevke epskih pesmi v Dalmaciji«, ČJR lil, in »Hasanaginica z otoka aipana«, Nova Evropa XXVIII. Deloma spadajo v to kategorijo tudi »Nove študije o jugoslovanski ljudski epiki« iz Neue Jahrbiicher fiir das Klassische Altertum XXM. Ostale tri razprave se ne dotikajo neposredno Murkovih potovanj, so pa važne za dopolnilo Murkovih nazorov o ljudski epiki. Najstarejša po nastanku je »Srbskohrvaška ljudska poezija v nemški literaturi« iz Jagićevega Archiva XXVIII, ki je v jedru kritika disertacij Curčina in Lucerne, vsebuje pa toliko važnih podatkov in ko- rektur, da je za dopolnilo Murkovih nazorov o epiki nujno potrebna. Metodično sta zanimivi tudi ostali dve: »Izvor ljudske pesmi Jakšići preizkušajo žene« iz .Mâchalovega Zbornika, v kateri je Murko dokaj prepiičljivo podvomil v Vu- kovo znanstveno poštenost, in »Domovina Hasanaginice« iz Ooethejevega Zbor- nika. Posrečeni izbor teh sedmih razprav dovolj vemo podaja Murkove znanstvene poglede na snov in najvažnejše njegove samostojne ugotovitve, s katerimi je dopolnil in poglobil predmetno literaturo o ljudski epiki, ki se še do najnovejših časov ni do kraja otresla vseh romantičnih primesi in boleha, žal, še tolikokrat na znanstvenem diletantizmu. Ker so bile te razprave raztresene po deloma vsaj pri nas teže dostopnih revijah in zbornikih, je njihov ponatis tem važnejši sedaj pred izidom Murkovega življenjskega dela, obširne monografije o južno- slovanski ljudski epiki, katero je dokončal v letih med vojno in predložil za tisik, kakor naznanja prezidij Slovanskega instituta v kratkem predgovoru. Obenem pa je priredil tudi obširno gradivo, katerega je sam zbral na terenu na svojih potovanjih po jugu v letih 1924, 1927, 1930 in 1932. To že več let pred začetkom vojne napovedano in težko pričakovano delo bo dragocen prispevek naši folklo- ristiki, ki bo dostojno zaključilo epoho neorganiziranih, individualnih raziskovanj našega ljudskega blaga. Murkove teze o ljudski epiki v najsplošnejših obrisih ne potrebujejo kritike, ker so v strokovni literaturi že davno sprejete. Khub stoletnemu izrednemu za- nimanju vsega kulturnega sveta za epiko južnih Slovanov, so vendar raziskovalci pred njim opažih sorazmerno zelo malo o življenju ljudske pesmi in socialnih pogojih, v katerih se razvija. Že na prvih potovanjih pred prvo svetovno vojno, ko je zapisoval pesmi na fonograf za arhiv dunajske akademije, je Murko opo- zoril znanstveni svet na silne razlike v dikciji teksta pri istem pevcu in isti pesmi, ki nastopijo, če pevec nekolikokrat ponovi pesem. Za teorijo epa je bilo to važno dognanje, ki je omajalo starejše nazore o okostenelosti izročila. Na kasnejših x>tovanjih se je zanimal za pevske šole in struje v posameznih pokrajinah. Dokazal je zmotnost starih nazorov o slepcih guslarjih in namesto starih delitev na srbsko in hrvaško ter prav tako na pravoslavno in mohamedansko ljudsko pesem, s katerimi so operirali starejši raziskovalci, izvedel razlikovanje med fevdalno in ljudsko poezijo, ki se prelivata med seboj. Za študij slovenske ljudske f>esmi so še posebno važne njegove ugotovitve o ženski epiki v Dalmaciji 144 Ocene in Hrvaškem Primorju. Čeprav je ljudska pesem v zadnjih desetletjih propadala vedno bolj celo v najbolj odmaknjenih okrajih Bosne in Hercegovine, Sandžaka in Crne gore, je Murko vendarle zajel še obilo dragocenih podatkov, ki so prav tako kakor za našo domačo znanost važni tudi za razumevanje ljudske poezije pri narodih, kjer je že davno odmrla. Pokazal pa nam je obenem, koliko drago- cenega gradiva more še vedno zbrati na terenu temeljito pripravljen in široko razgledan znanstvenik, ki se ne da zapeljati od predsodkov in zakoreninjene tra- dicije. Evropska kabinetna znanost se je že zdavnaj omejila samo na študij motivov, verza in na lov za analogijami, delo na terenu pa je prepuščala slu- čajnim zapisovalcem. Zato pa je imel Murko toliko več uspehov. Študijam o srbski in hrvaški epiki sledita dve razpravi o slovenski ljudski pesmi, »Velika zbirka slovenskih narodnih pesmi z napevi«, prvič natisnjena v Etnologu ?1, in »Zgodovinska poročila v slovenskih narodnih pesmih« iz Ča- sopisa za zgodovino in narodopisje XXX11. Prvo je redaktor sprejel v izbor po vsej priliki zaradi njene aktualnosti, saj za onih pred prvo svetovno vojno zbranih 12.000 pesmi še danes ni gotovo, če bodo kdaj izšle, druga pa je važnio dopolnilo stare Jagićeve »Gradje za slovinsku narodnu poeziju«^ (Rad XXXVll), kl ni upoštevala slovenskega materiala. Zadnji dve študiji: »Ruski prevod Apo- lonija lirskega in Gest Romanorum«, Jagićev Archiv XIV ter najobšimejša v knjigi: »Grobovi kot mize« iz Meringerjevega časopisa Worter und Sachen ?, sta primerjalni, etnografsko-filološki. 'lako široko zajetih in temeljitih obravnav ljudskega blaga, kakršna je zadnja, imamo v slovanskem svetu še malo. Vse razprave v izboru so prevedene v češčino. Prevajalci (Vera Vrzalova in dr. Jan Svoboda iz nemščine, dr. Stanislav Petira iz slovenščine, hrvaščine in deloma iz nemščine) so v redu izvršili svojo nalogo. Jezik je gladek in tekoč, pri primerjanju slovenskih predlog nisem nikjer ugotovil bistvenih pomanjkljivosti. Sicer pa je prevode pred tiskom skrbno pregledal in deloma popravil Murko sam. V celotnem izboru nekoliko motijo mesta, ki se v posameznih razpravah večkrat ponavljajo. To je razumljivo, saj je Murko objavljal svoje študije in poročila o ljudska epiki v različnili časih in deloma le za informacijo (članki iz Ceškoslovensko-Jihoslovanske Revue). Toda v skupni knjižni izdaji, katero je pregledal avtor, bi ponavljanje moglo večkrat odpasti. Imensko kazalo na koncu knjige, katero je uredil dr. Stanislav Petira, zvišuje strokovno uporabnost knjige, ki ne bo izgubila svoje cene tudi po izidu napovedane Murkove monografije 0 južnoslovanski epiki. Skoda je samo, da zaradi premajhne naklade (SOO izvodov) izbor sam ne bo dosti bolj dostopen, kakor so originali člankov, ki jiih vsaj v ljubljanskih knjižnicah ni mogoče zbrati vseh. Pri današnji neurejenosti knjižjne izmenjave so premajhne naklade strokovne literature pri slovanskih narodih tako pereč problem, da ga bo treba čimprej rešiti. France Bezlaj IVAN LOVRIC: BILJEŠKE O PUTU PO DALMACIJI OPATA ALBERTA FORTISA I ŽIVOT STANISLAVA SOCWICE. Zagreb, 1948. Izdavački zavod Jugoslovenske akademije. Strogo naučno uzevši ovo ponovno izdanje Lovrićeva djela u hrvatskom prijevodu nesumnjivo može biti vrlo korisno. A bilo bi to još u većoj mjeri, kad bi uz njega bilo moguće dati i samo djelo Fortisovo, prema kome se dobrim dijelom kritički odnosi; ona oba čine cjelinu, koja ostaje nepotpuna za sve one, koji nemaju na dohvatu Fortisova »Viaggio in Dalmazia« ma u kojem izdanju odnosno jeziku a bila bi nepotpuna isto tako i onda, kad bi se bilo ponovno izdalo samo djelo Fortisovo bez Lovrićeva. Idealno bi bilo dakako proširiti to 1 na »Sermone parenetico« Petra Selamera pa »Notizie« Nutrizia-Grisogona, koja manje više sva čine neki uži, vrlo značajan krug dalmatinske literature 18. stolj. Ipak je učinjen očito kompromis bar toliko da su ovdje kao ilustracije repro- ducirani neki bakrorezi i karta djela Dalmacije iz Fortisova djela pa njegova posveta »Viaggia« i tekst »Hasanaginice« u izvornom pravopisu. Izdanjem obaju djela uporedo bilo bi omogućeno širem krugu vrlo instruktivno poredjenje: mogle bi se pratiti omaške i zablude Loivrića ? jednoj strani, koji katkada mladenački Ocene 145 neobuzdano štošta prigovara Fortisu, a čini mu krivo, i Fortisa na drugoj, koji takodjer pada rado u zablude (i ne znajući nego vrlo malo hrvatski), a od kojih neke ni sam Lovrić ne primjećuje. Tom bi isporedbom čitač razabrao, kako i koliko Lovrić nastoji u stopu slijediti Fortisa, ali i kako samostalno zalazi u područja i zahvata pojave, kojih se Fortis nije ni taknuo — da napokon zaključi, kako je Fortis i nehotice dao povod da Lovrić dade u etnografskom dijelu svoje knjige zapravo pokušaj sistematske etnografije sjeverne zagorske »morlač|kei:< Dalmacije druge pole 18. stolj., osnovan dobrim dijelom na sličnom takvom pokušaju Fortisovu u »Viaggiu«, no tako, da se oba u rrmogočemu upravo po- punjaju (unatoč divergencijama i sporovima). Značenje za upoznavanje etno- grafije i uopće stanja u Dalmaciji u ono doba tu je od prilike ono, kako ga slično ima neko 100 godina prije djelo Valvasorovo za Kranjsku (i susjedne zemlje). ?? partije idu i u Fortisovu i u Lovrićevu djelu bez sumnje medju naj- vrednije — apstrahirajući od tendencija Fortisovih ili onih, s kojima se Lovrić dao na pisanje svoga djela, antagonizma prema Fortisu, prema mnogim nemiilim pojavima u tadašnjoj Dalmaciji, napose na selu dtd. U izdanju, kakvo je ovo, moglo bi se tek željeti više komentara uz pojedine odlomke, objašnjenja pojedinih često samo dodirnutih pojava — čega ima premalo (kako »opazke prevodioca«), a napose ilustracija uz riječima opisivane objekte (što se može protegnuti i na geografsko-prirodnjački dio dijela). No veća je šteta, što u prijevodu neka mjesta ne odgovaraju originalu, odnosno ne odgovaraju onome, što Lovrić ima na umu ili pred očima. Tako se n. ??. na više mjesta prevodi '(donne) Greche« sa »Gr k inje« ili »grčke žene«, što se jpak ne bi moglo prihvatiti mjesto »pravoslavne« (t. j. Morlakinje), pa ni onda, kada čitač iz konteksta sjivati, da se ne radi o kakvim Orkinjama, a kamoli onda, kada nužno pomisli na prave Grkinje kao na str. 102., gdje se kaže, kako »Grčke žene spuštaju pletenice na grudi uplećući u njih« itd., a odmah iiza toga se nadovezuje »Tako su Rimljanke upletale biserje u kose«: itd. pa nema druge nego do običan čitač misli kod prvih baš na Grkinje; a uistinu se i tu radi samo o morlačkim pravoslavkama, koje sve do u naše dane tako udešavaju ple- tenice. Druge su znatnije omaške n. pr. na str. 102. srpići mjesto polu- mjesečići, lunete (u orig. lunet\t,e); ili na str 107. frule mjesto mjesni ce (u orig. zampogne); na str. 138. dvojnice mjesto diple (u orig. zampogne a due canne); na strani ?5 grušavina mjesto skuta (ili drugi koji od naših izraza za tu mliječnu preradjevinu — dok je u orig. r i c o 11 a odnosno puina, a grušav(in)a, grušalina znači prvo kravlje mlijeko iza teljenja, mljezivo); na istoj strani proso mjesto sir a k (u orig. saggina); na str. 37. riblje dlake mjesto riblje kosti, pri čemu je bez potrebe ostavljena izvorna talijanska riječ lische, premda ta znači sasvim jednoznačno »ribje kosti« kao i naša »u ribe dlaka, t. j. sitne kosti koje su kao dlake >= (Vuk) — i više drugih. — Obrnuto strogo ver- balni prijevod nekih izraza, kako je tu katkada izveden, na drugi način zamu- ćuje tekst, a to u onim slučajevima, gdje Lovrić u talijanskom jeziku nije našao adekvatnoga izraza našenru ili ga uopće nema, pa uzeo neki neadekvatan. U takvim bi" slučajevima morao poznavać dalmatinske etnografije udesiti priijevod i odabrati pravi naš izraz, gotovo hi se moglo reći: vratiti tekstu hrvatski izgled (da se ne kaže upravo kolorit). Tako je ?. pr. na str. 94. ostavljeno polu ci- p e I i c a (u orig. mezza scarpetta) za napršnjak (i to preneseno s nepotrebnim u iz talijanskog originala napursgniak), dok za taj sa- stavni dio muške obuće, koji izraz »polucipelica« može krivo predočiti, ima još drugih domaćih izraza (napose priglavak); tako d na str. 112. cipelica (za scarpetta) za istu stvar, gdje je ispalo za smisao još gore (»vezu cipelice«!). Slično je tako na str. 72. prenesen izraz koturn iz izvornog cot- turno, premda je to u originalu sasvim nezgodno upotrebljeno u nedostatku dru- goga za pojam dalmatinskih zagorskih »bječava s grlićima«. — Ima u Lovrićevu djelu još jedna vrsta smetnja glatku i jasnu prijevodu: stvari, koje čini se mi sam Lovrić nije točno poznavao, pa stoga katkada nije dovoljno jasan. A ima i 10 146 Ocene takvih slučajeva, koje ni najbolje poznavanje narodnoga života i običajeva zagor- ske Dalmacije naših vremena ne može više sada izvesti na čisto upravo zato, što se Lovrićev tekst može tumačiti jednako vjerojatno i ovako i onako — t. j. mora se dopustiti, da je ispravno uzeti njegove riječi i doslovno, kao prikaz tadašnjega starijega stanja nekoga pojava, makar je u naše vrijeme drukčije. Tako n. pr. kada govori o sasvim malim kolibicama, kojih se Morlaci sjećaju, da su se na kolima vozile (neko 50-ak godina prije); to nije nemoguće (bez obzira na dalje Lovrićeve refleksije o tome kod Skita i. dr.), i ako će prije trebati misliti na pastirske pokretne kolibice, koje se pomiču na plazovima kako je bilo sve do naših dana upravo po dinarskim krajevima. Osim gornjih (i drugih još, manje više sitnijih) omašaka potkralo se i par takvih u imenima topografskim — tako Peruća mjesto P eru ča (str. 30, 31, premda je u originalu Peruchia) pa Cista mjesto Cista (str. 109; drugo su dva sela Cista kod Bribira). Ovim su izdanjem dobih i Lovrić i Fortis novi osvježeni pubhcitet, pače Lovrićevo djelo doživljava ovdje na kraju knjige i drugi prikaz o svom autoru (uz prijašnji u »Zborniku za nar. život i običaje južnih Slavena«, knj. XXV11I., od dra. Marijana Stojkovića). Šteta je možda, što ovdje nije iz radnje Stojkovićeve prenesen pa i popunjen stvarni indeks uz Lovrićevo djelo, koji bi olakšao upo- trebu. A na omotnom bi se Ustu zacijelo bolje doimala reproducirana karta dijela Dalmacije iz Fortisova djela na latinskom jeziku (kakva je uz francusko izdanje toga djela) nego upravo na talijanskom. 1 napis tu na omotu u prvi čas zavodi neupućene kao da se radi o Lovrićevim bilješkama o svom putu po Dalmaciji. Miilovan Gavazzi MILENKO S. FILIPOVIĆ: NESRODNIČKA I PREDVOJENA ZADRUGA. Beograd, 1945, str. 63 (cir.) Delo vsebuje dve docela samostojni razpravi, ki sta pa po svojem zna- čaju tako povezani, da ju je avtor združil s skupnim uvodom o tipih hišne zadruge vobče in z zaključnim povzetkom svojih dognanj. V uvodu ugotavlja F., da dosedanje obširno gradivo o zadrugah pri južnih Slovanih ni upoštevalo notranijih odnosov v zadrugi, zato zapisovalci dn raziskovalci skoraj niso niti omenili ali pa so napačno razlagali oba tipa zadruge, ki sta predmet r. razprav. V glavnem na osnovi lastnega gradiva, -izpopolnjenega s podatki v predmetni literaturi, opisuje nato avtor obe vrsti zadrug in ju skuša razložiti. V prvi študiji »Nesrodnička zadruga« (str. 8—36) kaže na osnovi gradiva, da je ta tip zadruge sestavljen iz različnih družin, ki niso v krvnem sorodstvu v najožjem smislu; ponekod so nastale take zadruge na osnovi pobratimstva. Sledi obširen pregled te vrste zadrug po geografsko-kulturnih enotah pri Hrvatih in Srbih, pri čemer avtor raziskuje tudi odnos avstrijske državne oblasti do zadruge v Vojni krajini in civilni Hrvatski, drž. zakonika v Srbiji itd. Končno ugotavlja, da je ta vrsta zadruge znana tudi Bolgarom in Albancem. Filipovićevi izsledki glede raziska- vane vrste zadrug so, da so zadruge med nesorodniki nastajale in se ohranje- vale zaradi gmotnih potreb in koristi in da so žive zlasti v predehh in perio- dah žive kolonizacije. Družbeni činitelj, ki je omogočal nastanek in ohranitev tako sorodniške kakor nesorodniške zadruge na Balkanu, pa je bil tudi v ljudstvu izredno živi duh vzajemnosti. Razpravo zaključuje F. s podatki o umetni zadrugi pri zgodnjih germanskih narodih. V sledeči študiji »Predvojena zadruga ili razdvojica« (37—58) prikazuje F. tip zadruge, sloneče na docela gospodarski osnovi, katere člani žive stalno ločeni v raznih, celo oddaljenih domačijah. Po F. tega tipa ne smemo imeti za fazo v procesu razpadanja zadruge, marveč je to posebna vrsta, nastala kot posledica gospodarskega pomanjkanja v področjih patriarhalne kulture in na- turalnega gospodarstva. V zaključnem poglavju postavlja avtor nasproti dosedanji oznaki zadruge novo: zadruga je ustanova ljudskega življenja, sloneča na vza- jemnosti dela (in to po načelu kooperacije in delitve dela) in na skupnosti inte- resov, vse pa zaradi olajšanja življenja. Ocene 147 Razprava je važen doprinos k razjasnitvi ipomembne ustanove v ljudski druž- beni kulturi ne le z domačega, marveč tudi s širšega primerjalno-etnografskega gledišča. Vilko'Novak DVE ZBIRKI MAKEDONSKIH LJUDSKIH PESMI »Narod-ot je 'sekogašen (= večen) i velik pevec« Te besede Konstantina Miladinova, prvega izdajatelja makedonskih ljudskih pesmi, veljajo v polni meri še danes. Da, prav za prav danes prihajajo do izraza lepše Icakor kdaj koli prej v zgodovini tega najmlajšega južnoslovanskega naroda. Nii naključie, da sta v kratkem času po osvoboditvi izšli pri Državni založbi Makedonije že dve zbirki ljudskih pesmi, ena celo v dveh izdajah. V rokah imam drugo izdajo antologije pod naslovom »Zbirka na ma- kedonski narodni pesmi«, Skopje, 1947 (220 strani). Urednik Blaže K on es ki je pesmi izbral iz raznih težko dostopnih knjižnih ali periodičnih objav. V uvodu je lepo podčrta! pomen objavljanja ustne pesniške dediščine, ki naj bi po svoje ixidprla rast makedonske literature in knjižnega jezika. Zbirka je poljudna; narekovale so jo današnje makedonske kulturne razmere. »Mi potrebujemo v prvi vrsti poljudne izdaje, čim več in čim prej!« pravi Koneski, ki v folklornih zbirkah po pravici vidi sredstvo tako za zbližanje ljudskih mno- žic z našo sodobno knjigo kakor za širienje knjiižnega jezika. Temu primerno je besedilo zbirke prirejeno, narečne posebnosti pa so odpadle ali so vsaj omi- ljene. Za teksti je slovarček manj znanih besedi. Urednik toži, da prva izdaja sploh ni bila ocenjena v tisku, tako da se je za pripravo druge izdaje mogel opreti samo na lastni kritični čut. Obema izdajama pa je skupna naslednja osnovna težnja: da se v pesniški perspektivi prikaže zgodovinska pot make- donskega ljudstva in na tej podlagi osebno življenje makedonskega človeka. Na začetku najdemo pesmi, ki so v motivni zvezi s suženjstvom; nato sledi več ciklov drugih pespii — mitičnih, ljubezenskih, šaljivih itd., vse do najnovejših, ki so nastale med osvobodilnim bojem. Lepo je končno, da tudi v tej poljudni izdaji urednik ni pozabil naglasiti potrebe po znanstveni izdaii: >-Že zdaj moramo misliti na popolno znanstveno izdajo ljudske literarne dediščine z vsem, kar je potrebno v ta namen.« Izredno zanimiva pa je druga zbirka: »Makedonski narodni pesni«, Skopje, 1948 (276 strani in 445 pesmi); uredil Va sil I ijoski. Po svojem nastanku predstavlja novost, ki jo je treba pozdraviti in bi jo kazalo posnemati. V južnoslovanski folkloristični praksi kaj takega nismo poznali in menda tudi drugod ni nekaj vsakdaniega. Posebne ekipe zapisovalcev, ki jih je nalašč or- ganiziralo makedcmsko Ministrstvo za prosveto, so zasliševale zbrane pevce na dveh folklornih festivalih v Bitolju in Štipu 11. oktobra 194.7 in verietno nekaj dni prej in pozneje. Zapisovalci so zapisovali vse, kar so mogli čuti od pevcev, ki so se zgrnili na oba festivala iz vseh kotličkov .Makedomije. Ker so natisnjene vse zapisane pesmi — ne glede na to, če so bile že kdaj prej objav- ljene ali pa če se v knjigi sami večkrat ponavljajo kot variante — nam zbirka lepo kaže, katere pesmi so žive in se danes pojo, obenem pa, katere pesmi so najbolj razširjene po raznih okrajih. Pokrajinsko urejeno gi-adivo je lepo pre- gledno. V okviru posameznih krajev so pesmi razvrščene tako, da na prvem mestu prihajajo lirične: delovne, obredne, zgodovinske, socialne, družinske, osebne, humoristične; sledijo epično-lirične, prav redke pa so epične. Ker je urednik pač mislil na to, da bi knjiga rabila tudi kot priročnik za preučevanje ljudske pesmi v šolah, se je pri razvrstitvi gradiva držal učnega načrta za pouk make- donščine na gimnaziji. Taki ureditvi bi mogli nasprotovati, vendar se mi to zdi neumestno, ker je prav za prav vsaka »ureditev« neko utesnjevanje, in praktični vidiki so Icončno prav tako upoštevanja vredni kakor strokovno-načelni ali drugi. Zbirka ni nikaka antologija, a vendar moremo pritrditi uredniku, ko pravi: »V nekem pogledu pa je gradivo te zbirke vendarle izbor: pesmi so bile zapi- 148 Ocene sane od najboljših današnjih ljudskih pevcev; najboljši pevci pa z redkimi izje- mami pojo tudi najlepše pesmi, čeprav pri izbiri svojega repertoarja dajo več na lepoto melodije kakor na lepoto teksta.« Škoda, da nam uredniško pojasnilo nič ne pove, če je bilo poskrbheno in kako je bilo poskrbljeno za zapisovanje melodij. Tudi bi človek želel vedeti, če se posamezne pesmi v zbirkah poj5 ali samo recitirajo, in katere pesmi so zapisane po narekovanju. 'Podoba današnjega življenja pesmi bi bila jasnejša, ko bi bila pri imenih pevcev navedena tudi nihova starost, pri imenih zapisovalcev pa poklic; pri obojih pogrešamo številke pesmi. V jezikovnem pogledu — po priznanju samega urednika — zbirka ne more rabiti kot povsem zanesliiv priročnik za študij posameznih makedonskih govorov; mnogi zapisovalci so bili namreč brez potrebnega znanja in priprav za to težko delo. Kljub vsemu pa podobne pomanjkljivosti nikakor ne morejo odvzeti zbirki že zgoraj poudarjene vrednosti, da namreč utira nova pota glede načina zbiranja gradiva. Ob razmeroma visoki nakladi — 10.000 primerkov — in pri- kupni obliki ni treba biti ravno prerok, da vidimo, da je zbirki zagotovljen uspeh. Ob bogatem pesemskem gradivu obeh makedonskih zbirk se Slovenec tu in taim kar nehote spomni na svoje domače ljudske pesmi. »Popital Stojan bela Boiana« (Koneski, 104) ie kaj sorodna Štrekljevi »Sestra zastrupi brata« (SNP I, 1'6—81; »lanko le, banko ubava« (Koneski, 31) ie kakor naša »DekHca vojak« (SNP I, 56): »Izniknala iabolknica« fKoneski, 11) vsaj od daleč spornima ?? našo o »Zariki in Sončici« (SNP I, 71—2); nevesto iz Ilioskega pesmi št. 152 doleti podobna usoda kakor slovensko nesrečno nevesto Bredo; v pesmi »Ružo le. Ružo, mlada nevesto« (Koneski. 142) pa slišimo zamorčevo vprašanie Lepi Vidi: »Zakaj nisi več tako lepa kakor prva leta!« To je seveda komaj nekaj nriložnostnih paberkov; sistematična primerjava bi dala vse drugačno žetev. Naj omenimo samo še pesmico »Prela baba tri vretena« (Koneski, 158), kjer na- stopa pretepač »Peda čovek, lakot brada«: ta, Valjavčev kajkavski Pedenj-človek (Nar. pripoviedke, Zagreb, 1858, str. 180 si.)) in Nazorjev primorski Pedaljmuža- Lakotbrade (Utva zlatokrila, 1916) nam dokazujejo, da je Levstik v svoji znani otroški pesmici enega in istega junaka razdvojil. Toda še ena misel me obhaja ob prebiranju makedonskih ljudskih pesmi v izvirniku: zakaj so te tako slabo zastopane v razkošnem zborniku »Make- donska poezil5a« (Ljubljana, liOMS, SKZ; uredil in uvod naoisal Fran Petna; prevedene so samo štiri pesmi iz antologije B. Koneskega). V uvodu je urednik najprej pravilno postavil ljudsko pesem v takle širok okvir: prooad srednjeveške makedonske kulturne tradicije — stoletja turške okupacije — cerkev v najtežjih okoHščinah hrani knjižni zaklad, ustvarjen od 9. do 14. stoletja. »Ljudski ustvarialni genij si je mogel najti svoj izhod samo v narodnih pesmih, ki so ostale dolga stoletja edino makedonsko literarno bogastvo.« Kasneje pa pisec uvoda nekako pozablja na ljudsko pesem. Pri bratih Miladinovih n. pr. nič ne omenja njunega folklornega zbirateljskega dela, ki je privedlo do izdaje make- donskih ljudskih pesmi v Zagrebu leta 1861. (To je eden najpomembnejših zbor- nikov svoje vrste ne samo pri Makedoncih, ampak sploh v zgodovini iužnoslo- vanske folkloristike; poleg Vukovih zbornikov je ta eden med redkimi, ki so že v preteklem stoletju doživeh drugo izdajo — sredi 90-ih let v Sofiji. Posebej opozariam, da je makedonske ljudske pesmi iz zbirke bratov Miladinovih prevajal v slovenščino že Štefan Kocjančič, pa so njegovi prevodi obležali pozabljeni med ostalino.) Le tik pred zaključkom uvodnega eseja se urednik spomni, da »pregled makedonske poezije ne bi bil popoln, če se ne bi vsaj bežno ozrli« na ljudsko pesem, >zlasti tudi zato, ker je dajala največjo podporo nastanku umetne poezije«. Ne tem ne drugim tehtnim urednikovim besedam trenutno nimam kai dodati, le izbor — številčno in kvalitetno prešibak — mi daje slutiti, da tu tiči nekaj drugega, globljega: pomanjkanje pravega odnosa do ljudske poezije, kar pa ni značilno samo za urednika »Makedonske poezije«, ampak za velik del slovenskih znanstvenih in hteramih delavcev. Prevajalec — Oton Župančič •— pri tem seveda Ocene 149 ne more biti prizadet. Da je on sam izbiral, kaj prevesti, verjetno ne bi bil šel mimo takih elementarnih pesniških izlivov, kakor je n. pr. naslednji (Koneski, stran 189): Ni prela gora ni tkala, sa zima bolna ležala, kako mi dojde Gjurgjovden, sama se gora oblekla S'a vo zelena dolama, se vo zeleno kadife. Toda o stvari bi bilo vredno spregovoriti drugje in obširneje. Le z javnim razpravljanjem o vprašanjih naše folklore bomo namreč razčistili to in ono, kar nam ie danes nejasno. Milko Matičetov M:IlLNKO S. FIUPOVIC: GALIPOLJSKI SRBI. Beograd "1946, str. ? (oir.) Iz moravske Srbije so se verjetno v 17. stol. preselili na Galipoljski polotok Srbi, ki so se v vasi Karadža pogrčili, v Bajramiču pa so se ohranili. Po bal- kanskih vojnah so se pričeli vračati v domovino in so se po iprvd svetovni vojni docela preselili v makedonsko mestece Pehčevo. Avtor je preiskal njih poreklo in preteklost, označil njih narečje, ki je resavsko-moravako, ter po njih pripove- dovanju opisal gospodarstvo, hišo, nošo, družbeno življenje, običaje, verovanja Galipoljcev v prehodni domovini; zapisal je nekaj pesmi in pripovedk, označil pesmi in plese. Delo, ki je tudi skromno ilustrirano, je izredno zaslužno in važno za srbsko etnografijo. Nam pa je pereč opomin, da bi s podobnimi prikazi morali rešiti pcSatke o Slovencih v Benečiji, Porabju, na Koroškem, ki so naj- bolj izpostavljeni hitri spremembi svojega življenja. Vilko Novak MUZEJI ŠT. 1 - 1948, BEOGRAD Tako je naslov novemu beograjskemu časopisu za muzeološko-konservatorska vprašanja, ki ga ureja poseben uredniški odbor in ki je lani (1948) izšla njegova prva številka. Članke, ki jih prinašajo »Muzeji« na 151 straneh, moremo glede na njih vsebino porazdeliti v več skupin. V prvo skupino spadajo članki, ki več ali manj z načelnega politično-ideološkega vidika posegajo v sodobno proble- matiko muzejev in galerij v naši državi, v drugo skupino bi uvrstili članke s področja spomeniškega varstva, tretjo skupino bi imenovali etnografsko-folklor- no, četrto arheološko, peto umetnostno-zgodovinsko, šesta obravnava delo mu- zejev itd. Skratka: 1. številka »Muzejev« se nam predstavlja s članki z raz- ličnih področij. Nujno se nam vsiljuj« vprašanje, ali je pravilno, da je ured- niški odbor odmeril časopisu tako širok delokrog, mnogo širši, kot ga napo- veduje pKJdnaslov časopisa, in dalje, ali bo časopis kos številnim raznovrstnini nalogam, ki mu jih nalaga ta obsežni delokrog. Praksa bo- najbolje pokazala pot novemu časopisu. In na tej poti, ki naj bi šla zgolj v smeri reševanja mu- zeološko-konservatorskih vprašanj v današnjem času in ki naj bi torej bila v soglasju s podnaslovom ča.5opisa, želimo »Muzejem« čim več uspeha! Uredništvo našega časopisa veže dolžnost, da poroča predvsem o etnografsko- folklomili razpravah. O le-teh sodimo, da bi njih objava bila primernejša v posebnem časopisu za etnografijo in folkloro. Dr. Bor. Drobnjakoviic, ravnatelj Etnografskega muzeja v Beogradu, je napisal pregled srbske etnografijeod VukaKaradžića do danes Na ta pregled še posebej opozarjamo slovenske etnografe in folkloriste, dobro bo služil tudi slušateljem etnografsko-etnološke stolice na naši univerzi pri študiju srbske etnografije in folklore. Naslednja etnografska razprava obravnava »p e p e I j a r e«, ki so se pred mnogimi leti bavili s proizvodnjo pepela po gozdovih na Hrvatskem, v Bosni in Srbiji. Avtor te razprave, dr. M. S. F i 1 i po v i ć, je odličen poznavalec gradiva s tega področja. Razprava mora tudi nas zaninxati, saj navaja avtor med »pepeljari-! tudi Slovence. Poslednji članek iz te skupine je pregled proučevanja folklore v ZSSR, napisal ga je znani sovjetski folkloristik P. Bogatyrev. 150 Ocene Ovitek časopisa »Muzeji« je okusen, ilustrativni del je tudi Ixxlj ali manj uspel. Tega pa nikakor ne moremo reči o knjigi kot tiskarskem delu. V tem pogledu je časopis tako površen in ima takšne napake, da ni prav nič v čast založnici in urednikom, ki so opravljali korekture, najmanj pa seveda tiskarni. Boris Orel KAJ JE Z DRUGO KNJIGO »NARODOPISJA SLOVENCEV* Z »Narodopisjem Slovencev« so imeli njegovi sodelavci predvsem namen, da podajo v njem nekak pregled raznih panog slovenske etnografije in folklore na podlagi dosedanjih raziskovanj. »Narodopisje Slovencev« naj bi hkrati po- kazalo na razne vrzeli v našem dosedanjem delu in s tem dalo smernice za nadaljnja etnografsko-folkloma raziskovanja. V času okupacije pa je »Narodopisje Slovencev« porodila med drugim tudi želja, obračunati z raznimi nacističnimi zasužnjevahiimi tendencami, ki so jih v okupacijskih letih razširjali razni nem- ški lažni etnografi na področju okupirane Štajerske in Gorenjske. Prva knjiga »Narodopisja Slovencev« je izšla nekaj mesecev pred osvoboditvijo, to je jesenri leta 1944, medtem ko je bilo kmalu po osvoboditvi dotiskanih že 8 pol druge knjige. Izšli so tudi separatni odtisi nekaterih razprav iz druge knjige (Breznik, Grafenauer, Kotnik), ti odtisi že dalje časa krožijo v domačem in tujem znan- stvenem svetu ter jih znanstveniki že marsikje tudi citirajo. Ti in mnogi drugi tehtni razlogi govorijo za dokončno izdajo celotnega dela. Zato se je novo ured- nštvo (prof. dr. Ivan Grafenauer s sodelovanjem B. Orla) odločilo, da izda še drugo knjigo Narodopisja Slovencev in s tem zakhuči delo. Vsebina 11. knjige je sledeča: .\nton Breznik: Ljudski jezik; Ivan Grafenauer: Narodno pesništvo; Fran Kotnik: Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci; Fran Kotnik: Verske ljudske igre; Fran Kotnik: Iz ljudske medicine; Boris Orel; Slovenski ljudski običaji (nadaljevanje in konec); -Marta Ložar: Slovenska ljudska noša; Milko Matičetov: Stvarno, krajevno in imensko kazalo. Izdajo druge knjige Narodopisja Slovencev z gornjo vsebino je odobrilo .Mi- nistrstvo za znanost in kulturo LRS. Knjiga pa vse do danes ni mogla iziti predvsem zato, ker je bila knjigarna J. Žužek, ki je delo založila, medtem likvi- dirana. Delo naj bi zdaj prevzela v založbo in izdajo Državna založba Slovenije v Ljubljani. Urednišivo upa, da bodo razgovori z Državno založbo glede izdaje 11. knjige čimprej uspešno zaključeni. Toliko v pojasnilo vsem, ki so kot naročniki piejeU I. knjigo, pa tudi drugim, ki se za usodo tega dela zanimajo. Boris Orel v zameno smo prejeli — Publications reçues Bulletin der Schweizerischen Gesellschaft fiir Anthropologie und Ethnologie. 23, 24—25. Zuricli, 1946/47, 1947/49. ?? cg bygd — Norak FoIl