A-^L slovenski čebelar 19 6 4 LETO LXVI ŠT. 10 SLOVENSKI glasilo Čebelarskih organizacij ^ SL O V II NIJ E ČEBELAR St. 10 Ljubljana, 1. oktobra 1%4 Leto XVI VSEBINA XX. Mednarodni jubilejni čebelarski kongres — Bukarešta 1965 ............................... 241 Ivan Kranjc: Moje delo jeseni 1965.............245 Kehrle-Benedičič: Moj način čebelarjenja — podlaga mojih čebelarskih uspehov (nadaljevanje) ........................................245 Franc Zupančič: Še so med nami čebelarji idealisti......................................247 Ur. Alojz Šereelj: Cvetni prah — čebelji kruhek iu še kuj......................................249 NOVICE IZ ČEBELARSKEGA SVETA Izkušnje s prelegajočimi maticami. Meden kolač. Ali čebelji piki res zdravijo revmatizem? Paša in napadalnost. Majhne družine — majhne čebele. Ü ropanju. Ugodnejša uporuba nose-maka. Kako obvarujemo obnožino pred plesnijo. Število čebel v panju ob koncu zime. Čebele kot nepovabljeni gostje v hotelu .... 252 NAŠA ORGANIZACIJA Tajniško poročilo na XIII. rednem občnem zboru ZČD. Marko Štefanič-sedemdesetletnik. Praktični tečaj za vzrejo matic. Naša radijska predavanja. Vesela iz naših vrst...............254 OSMRTNICE Minka Babnik. Ob 10-letnici smrti Štefana Po-žavka..........................................256 PANJSKA KONCNJCA KOT UVODNA VINJETA Lisica brije lovca List izhaja vsakega 1. v mescu. Člani, ki plačajo letno članarino 1000 din, ga prejemajo zastonj. Izdaja ga Zveza čebelarskih društev za Slovenijo v Ljubljani, Miklošičeva cesta 30, tiska ČP Delo — obrat Triglavska tiskarna v Ljubljani, ureja uredniški odbor: Valentin Benedičič, Ivan Majcen, Slavko Raič, Jože Rihar, Edi Senegačnik in Jožko Šlander. Odgovorni urednik: Edi Senegačnik. Letna naročnina za nečlane 1200 din, za inozemstvo 1500 din. Posamezna številka na 32 straneh stane 140 din. na 16 straneh 70 din. Odpovedi med letom ne upoštevamo. Kdor plačuje članarino v obrokih, se s prvim obrokom zaveže, da jo bo do konca leta v celoti poravnal. Isto velja za naročnino. Številka žiro-računa pri Narodni banki v Ljubljani, Miklošičeva cesta, 600-14/603-116 XX. MEDNARODNI JUBILEJNI ČEBELARSKI KONGRES — BUKAREŠTA 1905 Kongres v Bukarešti l>o trajal šest dni, in sicer od 26. do 31. avgusta 1965. Glede na priporočila Apimondije bo delal po začasnem pravilniku za mednarodne kongrese. Čebelarska organizacija, ki je član Apimondije, naj zbere referate, ki bi prišli v poštev za kongres, in jih pošlje tajništvu kongresa. Ce je v isti državi več organizacij, ki so včlanjene v Apimondiji, bo referate pripravil in skupno poslal poseben odbor, ki ga bodo sestavljale vse te organizacije. Naslove referatov je treba sporočiti tajništvu kongresa najkasneje do 1. marca 1965, same referate pa poslati do 1. maja 1965. Referate, ki morajo liifi napisani v enem izmed običajnih uradnih jezikov na kongresu, je treba poslali v štirih tipkanih kopijah. Referat ne srne vsebovati več kakor 10.000 znakov. Tajništvu 1 >i zelo ustregli, če bi poslali člani svoje referate v tehle j( jzikih: angleščini, francoščini, nemščini in romunščini. Ker moramo napisali poročila in jih poslati v tej obliki udeležencem kongresa še pred pričetkom njegovega dela, prosimo, da avtorji referatov ne zamudijo zgoraj določenega roka. Koordinativni odbor je odgovoren za izvajanje in vskladitev programa kongresa. Kongres bo obravnaval določene teme, ki so vključene v dejavnost posebnih stalnih komisij Apimondije. Referati naj obravnavajo: 1. probleme biologije čebel (morfološke in biološke značilnosti čebeljih ras, ustvarjanje novih ras in križancev z visoko rodovitnostjo, biološke študije o čebelah — proizvajalcih medu in izboljšanje tehnike proizvajanja). 2. probleme botanike čebel (tvorba nektarja, metode vplivanja na ta proces). 3. probleme tehnologije za pridobivanje čebeljih proizvodov (novi tehnološki postopki za pridobivanje modu in drugih čebeljih proizvodov, moderna oprema za najvažnejša opravila v čebelnjaku). 4. probleme čebelje patologije (pravilna uporaba antibiotikov v čebelarstvu, biološki študij čebeljih parazitov). 5. probleme čebelarske ekonomije (sistem industrijskega izkoriščanja čebeljih družin, razvoj svetovnega čebelarstva in izgledi za bodočnost). Avtorji nastopijo lahko tudi z referati, ki ne obravnavajo zgoraj naštetih problemov. Pri tem pa jo važno, da je njihovo delo originalno in da bo vzbujalo vsesplošno zanimanje. Referate bo prej pregledal in zbral koordi-nativni odbor Apimondije. Tehnično delo na kongresu bodo izvedli po raznih oddelkih, upoštevajoč nakazane probleme. Koordinativni odbor bo objavil referate na ta način, da bo dal natisniti poročilo, kjer bodo uvrščeni sorodni problemi skupaj. S tem bomo vzbudili pozornost udeležencev na glavne probleme in vzpodbudili avtorje in druge udeležence, da sodelujejo na kongresu. Poleg referatov bo pripravil kongres številne manifestacije v zvezi s čebelarstvom po svetu, tako tekmovanje za najboljši čebelarski film. poleg tega tekmovanja o najlepši fotografiji in o delu v čebelarstvu. Tudi tokrat bo konferenca urednikov vseh čebelarskih listov. V programu so tudi obiski čebelarskih krajev, folklorne in druge predstavo ter slovesnosti. Po končanem kongresu bodo tri potovanja. Prvo (obala Črnega morja, delta Donave, Karpati) bo trajalo 8 dni, drugo (Črno morje, delta Donave) šest dni in tretje (Pitesti, Curtea de Arges, Šibi) tri dni. Možno je. da bomo organizirali križarjenje po Črnem morju in še druge turistične prireditve, kar pa je odvisno od števila udeležencev. V zvezi z delom za XX. čebelarski kongres zasluži izredno pozornost dejstvo, da bomo prvič; organizirali razstavni sejem, za katerega smo naprosili vso čebelarske organizacije, čebelarske industrijske in trgovske tvrdke (kakor tudi vse druge ustanove širom po svetu, ki se zanimajo za čebelarstvo in čebelarje), da pošljejo svoje predmete. Razstavni prostor bo razdeljen na posamezne oddelke za opremo, čebelje produkte in derivate, biološki material in predmete za racionalno izkoriščanje, botaniko čebel, na čebelarsko dokumentacijo in propagando. Ves ta razstavni prostor bo obdan s privlačnim in izvirno zamišljenim okoljem. Razstavni predmeti bodo nagrajeni z denarnimi nagradami, medaljami in diplomami. Na razstavišču bo tudi poseben trgovski oddelek, kjer bo možnost nakupa in prodaje čebelarskih predmetov, prav tako pa tudi pogajanj. Zelo nas bo veselilo, če borno gostom iz različnih dežel na razstavi lahko pokazali najbolj zanimive eksponate, ki jih bomo dobili v ta namen. Iz srca želimo, da bi lahko pripravili privlačen program, ki bo zanimiv s čebelarskega in tudi s turističnega stališča hkrati. Upamo, da se bodo na buka-reškem jubilejnem kongresu srečala prizadevanja prav vseh udeležencev, ki jih želimo videti in pozdraviti v čim večjem številu. Vsak udeleženec kongresa, bodisi delegat ali oseba, ki ga spremlja, bo moral plačati 20 ameriških dolarjev za udeležbo na kongresu. Udeleženci, ki imajo turistično vizo, so upravičeni, da se jim zviša kurz za zamenjavo za 200 % od uradnega za stroške vzdrževalni ne, prenočišča in izletov. Če vzamemo za osnovo ameriški dolar, je to> 13 lejev, po uradnem kurzu pa le 6. V kratkem vam bomo poslali knjižico, ki vas bo podrobneje seznanila z udeležbo na kongresu, v njej pa boste našli tudi najvažnejše informacije o naši deželi. MOJE DELO JESENI 1963 IVAN KRANJC Lika medi! Čebelarji se zbirajo in stikajo glave. Večina je odšla, a ostali se ne morejo odločiti. Nekateri celo tako dolgo odlašajo, da bi napravili bolje, ko bi ostali doma. ker se je medtem donos že občutno zmanjšal. Nekateri so že dvakrat točili. Verjamem, da ob takih poročilih ni mogoče niti ponoči spati. Prijatelj Peter se je jezil, da nisem peljal na žepkovo pašo, čeprav sem imel čebele žo nekaj časa v l iki na rosi. Služba in delno tudi zdravje mi ni dopuščalo, da bi z materine dušice in jesenske rese prepeljal čebele na žepek. Sicer so mi čebele tudi tu zelo lepo nabirale. Okrog 10. septembra sem jih s tovariši Milanom, Petrom in Ivanom prepeljal v Urvatsko Primorje. Čebele smo pustili blizu Reke na železniški postaji, medtem ko jih je odpeljal Peter na Krivi put blizu Senja. Pravi, da so mu tam nabrale dobro zimsko zalogo, medtem ko mi trije na železniški postaji nismo imeli omembo vrednega donosa. Čez deset dni smo naložili žival in se vrnili med prvimi primorskimi čebelarji domov. Med sem doma kar lepo iztočil. Ras je. da se nam je okrog 20 satov polomilo, toda to v primeri s koristjo ni nič hudega; čebelice bodo vse zopet zgradile, ker so močne in zdrave. Letošnjo zimo najbrž ne bo več nesreče. Krepak, mlad in dobro hranjen rod bo prestal zimo in še tako muhasto pomlad. Lanske čebele niso imele zaradi slabe paše v sebi dovolj beljakovin, ki so sestavljene iz aminokislin. Te zadržujejo in uničujejo bolezenske kali. Tudi pravilno hranjen človeški organizem je odporen in se laže upira boleznim kot podhranjeno ali drugače slabotno bitje. Do zalege sem iztočil celotno zalogo medu. 20. septembra so imele čebele povprečno po štiri sate zalege v panju. Vsaki družini sem dal 8 kg sladkorja v razmerju 1 : 1 po pol litra raztopine vsak drugi dan. To delo opravlja navadno soproga. Zimske zaloge ne dodajam nikoli v večjih količinah, kot berem to laliko v čebelarskih knjigah. Po mojem mnenju porabijo čebele več sladkorja za zalego, ker v tem času matica pri nas še vodno zalega. Vendar pa na to ne gledam iz omenjenega razloga: po naravnih zakonih nastaja iz trsnega sladkorja, ki ga nabira čebela v naravi (medičina ali sladkorna raztopina), invertni sladkor pod vplivom toplote in majhne količine kisline. Čebela ima namreč svojo telesno toploto in v želodcu kislino. Pod vplivom teh dveh nastaja v čebeljem želodčku invertni sladkor, ki se deli v sadni in grozdni sladkor. Ta dva pa sta najvažnejši sestavini medu. Ker je čebela majhno bitje in so v tem letnem času temperature ponoči sorazmerno nizke, ne more ili ta proces v nedogled tudi zaradi tega ne, ker čebelje družine v tem času slabe. Velikih količin dodane raztopine ne morejo čebele predelati v invertni sladkor, zato odlože nepredelano raztopino v celice. V njih bi se laliko skisala in nesreča je že tukaj. Ako pa se ne skisa, mora jo čebele v času svojega mirovanja uživati nepredelano hrano. To delo pa jim jemlje in troši življenjske moči, ker po nepotrebnem porabljajo kisline in toploto. Narava je sama poskrbela, da to majceno bitje presnavlja in preoblikuje svojo hrano v času največje toplote in ob obilnih beljakovinah, ko so v svojem polnem razvoju. Ko pa počivajo čebele v svojem gnezdu, morajo varčevati z življenjskimi silami za svojo samoohranitev in za vzgojo mladega rodu v zgodnji pomladi. Med je prav zaradi tega tako zdravilen, ker vsebuje razen cvetnega pralni tudi snovi, ki jili vsrkava organizem brez vsako želodčne predelave. Omenil sem že, da je žena pitala čebele, sam pa sem vsak dan po končani službi prestavljal družine v medišča. Tokrat sem zelo natančno pregledal čebele in panje. Ostrgal -sem vosek in vse prizidka Matično rešetko sem odmaknil, jo- na sprednjem koncu zagozdil in pokril z lesonitnimi ploščicami. Gnezdo z zalego sem dal k steni, in sicer izmenoma enkrat levo, drugič desno, tako, da se dve sosednji družini lahko ogrevata. V dolgi in ostri zimi tako no bo nobena družina ostala brez hrane, ker jo lahko jemlje z desne na levo ali nasprotno. Ako pa pustim družino sredi panja, se kaj rado zgodi, da čebele pri polni skledi pomro, ker se z ene strani panja v mrazu ne morejo pomakniti za hrano na drugo stran. Družinam, ki niso popolnoma zasedale plodišč, sem dodal ob strani ločilno desko, brez katere ne bi smel biti po mojem mnenju prav noben panj. Na okencih imam pritrjene pokončne lesonitne pitalnike. IDolnje okence sem pokril s papirjem in nanj som dal še papirnate zaslone, ki mi jih že nekaj let izdeluje žena iz sladkornih vreč in časopisnega papirja. Debele so okrog 1 cm, nove so tanjše. Ko pa se zmečkajo', doda na vsaki strani drug papir in jili znova prešije. Slamnice sem opustil. Menim, da preveč vpijajo vlago ter zaradi tega ne sodijo v panj. Ob strani in na vrh panjev sem natlačil listje, ki sem ga nagrabil v sadovnjaku. Listje se bolj prilega kot slama in je zato bolj toplo. Špranje med panji mi je zamašil sin s časopisnim papirjem. Tako zazimljene čebele smo 1. novembra zadnjič napitali in priprli. Kupil sem sto tablet nosemaka, toda nisem ga dodal niti tablete. Smatram, da bodo čebele zaradi dobre paše v 1963. letu dobro preživele prihajajočo zimo. Ves november so čebele pridno brale obnožino. Celo 31. deccmbra in na Novo leto so korajžno prinašale obnožino v panje. Januarja so imele tri izletne dneve. Do 7. februarja pa so letele vsak dan. Res, mnogo krasnih dni smo imeli to zimo. Slutim, da bo sledila obdobju lepega vremena deževna pomlad. Naj bi bila vsaj topla! Kupci našega medu nam prerokujejo hude čase. Pravijo, da bo cena medu padla in da med že zdaj no gre v promet. Res bi bilo žalostno, da bi polni sodi čakali na kupca. Čebelarji, naša organizacija in mi vsi smo dolžni povedati vsakomur, da je med važna in zdravilna vsakdanja hrana in ne samo zdravilo. Koi bodo naši ljudje uživali toliko medu, kot ga naši zapadni in severni sosedi, takrat ne ho nobenega problema glede prodaje. Takrat bomo med celo iskali. moj naCin Čebelarjenja — podlaga mojih Čebelarskih uspehov ADAM K E II KI. E • PREVEDEL V. BENEDIČIČ Nadzor nad družinami. Metoda našega opravljanja zahteva strogo nadziranje vseli družin v razvojni dobi. Od konca marca do konca junija ne smela preteči več kot dva tedna brez kontrole. Držim torej ves čas prst na razvojnem utripanju. Ta periodični pregled je namenjen v glavnem temu, da ugotovim kvaliteto vseh matic. Ce katera ne ustreza našim zahtevam, jo takoj brez usmiljenja nadomestim. V dobi rojenja pregledujem vsakili osem dni. Od konca julija dalje, ko odvzamem dva stara zalezena sata, ne pregledujem nič več do zadnje kontrole po dodajanju zimske zalogo proti koncu septembra. Pregled zahteva vedno samo nekaj minut, razen v času rojenja. Pri večini pregledov zadostuje samo pogled na prva dva ali tri sate. Ob koncu junija dosežejo naše družine višek razvoja in v tem času se pokažejo prvi znaki rojilnega razpoloženja. Doba rojenja je omejena pri nas na čas med 5. in 20. julijem. Prej, ko smo čebelarili še z domačo čebelo in v plodiščih angleške društvene mere, niso bili roji v aprilu prav nobena redkost. Mesec maj je bil takrat glavni čas rojenja. Ko smo vpeljali italijanske čebele in začeli uporabljati dve plodišči na družino, se je premaknilo rojenje h koncu junija. Danes sta v Angliji čebelarjenje na roje in oskrba rojev neznana. Poznamo samo preprečevanje rojenja. Rojenje je brez dvoma velik problem, kamen spotike za sodobnega čebelarja, prav posebno pa za vele-čebelarja z zunanjimi stojišči, raztresenimi v razdaljah več milj. Kakor so, zdi se, načini čebelarjenja priljubljeni konjiček nemškega čebelarja, tako so metode preprečevanja rojev, katerih je zelo veliko, konjiček angleškega čebelarja. Pa tudi tu je nastal z leti počasi mir. Valovi idej so se umirili, razbili ob čereh izkušenj iz vsakdanjo prakse. Obstoji samo eno zanesljivo preprečevanje rojev: odvzem matice, kakor hitro se pokažejo pri družini znaki rojenja. To je bila tudi metoda, ki sem jo brez razlike uporabljal nekoč, ko sem čebelaril še v panjih angleške društvene mere — in jo uporabljam še sedaj, če je sila. Ta postopek ima mnogo upoštevanja vrednih gospodarskih prednosti. Zares, če ne bi šlo za našo pozno pašo, bi uporabljal to sredstvo še danes v omejenem obsegu. Kakor sem že omenil, se pokažejo prvi rojilni znaki ob koncu junija, torej ob začetku glavne paše. Ce odvzamem v tem času matico in pustim družino 10 dni brezmatično, poderem nato vse matičnike in dodam nato mlado sprašeno matico. Na ta način si prihranim neskončno veliko dela in truda — in, kar je še važnejše, tako dosežem veliko večji donos na beli deteljici, kakor bi ga sicer. Ko je mlada matica sprejeta in kakor hitro sc pojavi nepokrita zalega, plane vsa družina na pašo in dela s tako vnemo, kakor jo vidimo sicer samo pri roju. Ta način preprečevanja rojev ima polog tega nadaljnje važne prednosti: približno dva tedna trajajoča prekinitev zaleganja in potomstvo, ki temu sledi ima bistven vpliv na preprečevanje in odstranjevanje bolezni čebelje zalege — razen hude gnilobe — in ne nazadnje na bolezni odraslih čebel. S prekinitvijo zaleganja se tudi znatno zmanjša moč družin takoj po končani paši, torej v času, ko so čebele bolj -v škodo, če so premočilo. Ce s čebelami tako ravnamo, greda v zimo izključno z mladicami in je zares čudovito, s kakšno energijo se spomladi razvijajo v primeri s tistimi, s katerimi nismo tako ravnali. Kakor smo že ugotovili, nismo z uporabo toga načina nikoli v dvomu, če bo šlo ali ne. Pri uporabi tega načina v krajih, kjer jo samo ena paša na boli deteljici, so gospodarske prednosti neprekosljive. To preprečevanje rojenja je pa v našem primeru bistveno škodljivo. Že zaradi dvotedenske prekinitve zaleganja v odločilnem času in ker v istem letu sprašene matico ne zalegajo tako močno kakor matice iz prejšnjega leta, nimamo v avgustu močnih družin, ki jili nujno potrebujemo za pašo na jesenski resi. Zato je jasno, da nam ni preostalo nič drugega, kakor da smo preprečili rojenje na drug, in sicer tak način, da obdrže družine v čim večji meri največjo moč za pašo na jesenski resi v mesecu avgustu. /di se, da pride v poštev samo ena metoda, ki resda povzroča mnogo dela in ki gotovo ni najbolj idealna rešitev problema, namreč tedenski pregled vseh čebel v dobi rojenja in odstranitev vsakega matičnika. kjer koli ga najdemo. Delo niti ni tako hudo, kakor bi mogli misliti na prvi pogled. Pregledovati je iiak treba, sedaj vsekakor v krajših presledkih. Pogled v plodišče na prvih nekaj satov zadostuje, da ugotovimo, če je vse v redu. Ce opazimo znake za rojenje, moramo uničiti vse matičnike. Če matica še močno zaloga, je zelo verjetno, da pri naslednjem pregledu ne borno našli nobenih matičnikov več, kar sc često dogaja. Če najdemo pri naslednjem pregledu zopet matičnike, ponovimo to operacijo, dokler popolnoma ne prestane rojilno razpoloženje. Sem in tja gre kaka matica po zlu, zato jo je treba nadomestiti. Te družine nimajo nobenega omembe vrednega pomena za pašo na jesenski resi, toda njihovo število ni nikoli znatno, pa se temu ne moremo izogniti. Pravzaprav bi moral že prej omeniti, da ne dodamo nobene matice, ne da bi ji prej pristrigli eno krilo. To sicer ne preprečuje rojenja, toda roj no moro nikoli pobegniti, temveč se mora vedno vrniti brez matice. S pristrigooanjem kril preprečimo izgubo mnogih rojev ter obenem vse nevarnosti, trud in delo, ki so v zvezi z lovljenjem rojev. Dobro vem, kaj to pomeni, saj je v naši okolici polno drevja. V 40 leiih nisem nikoli opazil nobene škode ali slabih posledic, ki naj bi jih povzročilo pristrigovanje kril. Volečebelar s številnimi zunanjimi stojišči bi komaj mogel uspešno čebelariti brez tega enostavnega varnostnega ukrepa. Dejansko smo pristrigovanje kril osvojili kot osnovni samoumevni ukrep. Povečevanje prostoru med pašo Ko pregledujemo družine v dobi rojenja, ki je hkrati doba glavne paše, nalagamo, če je potrebno, nadaljnje naklade. Vsako nadaljnjo naklado, ki jo opremimo ob paši na beli deteljici vedno s satnicami, položimo vselej na prejšnjo. Ker jo položimo zgoraj na prejšnjo, no povzročamo s povečavanjem prostora prav nobenih motenj, prihranimo mnogo dela in s tem pridobimo nadaljnjo prednost, da čebele satnice na tem mestu najhitreje izdelajo. Vrh tega nam nudi ta metoda jamstvo, da v primeru nenadne spremembe vremena medičina ni raznesena na preveč satov. Tako tudi lahko brez truda vsak čas od zgoraj ugotovimo, če primanjkuje prostora, s tem da dvignemo pokrov. Pri dobri jftiši je to važna prednost, kajti sem in tja se zgodi, da je vmes med tedenskimi pregledi bežna kontrola neizogibno potrebna. Proti koncu paše se izpremeni položaj naklad. To delo opravimo obenem z zadnjim tedenskim pregledom plodišč. Najvišja naklada pride neposredno na matično rešetko, ker še ni polna, in kar je bilo do zdaj najbolj spodaj, pride prav na vrli. To omogoča, da odvzamemo v poljubnem času polne naklade brez nadaljnje motnje, še ne polne naklade pa pridejo v najugodnejšo lego za čebele, kajti ob koncu paše pride zelo do izraza nagon čebel, da kopičijo med blizu zalege. Navadno ne točimo prod koncem paše oziroma dokler niso potrebne prazne naklade za prevažanje na jesensko reso. Tako se zgodi sem in tja, da je po kaki dobri paši kako stojišče podobno stolpniški četrti v miniaturi, kar si želi in o čemer sanja vsak čebelar. Med družinami so vedno razlike v donosili, prav tako, kakor so razlike v najboljši rodbini med njenimi posameznimi člani. ,,T ... . . (JNadaljevanje) ŠE SO MED NAMI IDEALISTI ALI NAŠ PKEVAŽEVALSKI KRST K KANC ZUPANČIČ Tudi lirast niški čebelarji smo se leto« po dolgem oklevanju odločili pogledati s svojimi čebelami v svet dišeče akacije. Zaradi neizkušenosti smo se povezali z litijskimi čebelarji s prošnjo, da nas popeljejo s seboj na subotiška pasišča. Naši želji so zares ugodili, poleg tega pa so nas še poučili, kaj moramo za prevoz vse storiti. Odšli smo torej z njimi na dolgo in naporno pot. Na pasišču je varoval čebele tov. Žunko, z našimi čebelami pa je šel prostovoljno naš velikodušni član Herman Brun, toda brez svojih čebel. Imenovana tovariša sta postala v skupnih skrbeh neločljiva prijatelja. Tovariš Brun je zaslovel kot izboren kuhar, tovariš Žunko pa kot odličen čebelar. Vse bi se z veseljem in smehom končalo, ko bi povratek ne bil terjal tako bridkih izgub. Šele proti jutru smo odpotovali iz Subotice. Na postaji Vinkovei so nas postavili na stranski lir. Tu se je začelo usodno čakanje na odhod. Vročina sicer ni bila tako neznosna, za nežne čebelice pa je bila le prehuda. Pričel se je ples v panjih. Preizkušali smo vse mogoče, da jih pomirimo, vendar brez uspeha. Že je padel prvi panj, čeprav smo štirje vztrajno prenašali panje iz skladovnice k vratom in nazaj. Vsi smo bili v strahu za čebele duševno strti, kar nam blagajnik Tinko svetuje, da odpremo vse panje in s tem vsaj nekaj rešimo. Ob sprejetem predlogu pa je nastal v vagonu pravi preplah. Roji čebel so leteli skozi vrata vagona v neizprosno pogubo, vlak pa jim je puhal v slovo svojo ognjeno pesem. Toda tudi to ne bi bilo najhujše; strašen je bil namreč pogled v notranjost vagona. Na vseh panjih soi visele cele zavese čebel, dočim so po tleh lazeče čebele pikale po nogah, pa tudi v zraku nam niso prizanašale, napadale in pikale so nas na vsak košček revnega telesa. Pogum nas je zapustil, posedli smo mod panje kot premagani vojščaki, obupno stanje pa prepustili usodi. Tako smo končno prispeli izmučeni v Hrastnik. Razložili smo panje ob progi, jim zaprli vrata, okenca pa pustili odprta, da se čebele pomaknejo na satje. Prevaževalski krst je bil s tem končan, namen mojega pisanja pa je, da se litijskim čebelarjem, posebno pa našemu odborniku tovarišu Hermanu Brunu, iskreno zahvalim, saj za vse delo in prestano gorje ni vozil s seboj niti kaplje svojega medu, zasluženo nagrado in odškodnino pa je odločno odklonil. Mislim, da so taki čebelarji posnemanja vredni, saj jih je le malo. Op. ured.: Takle prevaževalski krst je preveč drag in prav lahko bi sc inii bili izognili, ko bi bili zjutraj čebele v Vinkovcih razložili in nadaljevali pot zvečer. Tako sem delal doslej tudi jaz s svojimi soprevaževalci. Potem smo jih, če je bilo treba, razložiti spet v Zagrebu. Res je bilo dela in stroškov malo več, toda na cilj smo pripeljali vse čebele. Kaj pomenijo močne družine v začetku junija po akacijevi paši, lahko vsak čebelar sam presodi. Naš list je o prevažanju na velike daljave že večkrat pisal, prav lako tudi naše strokovne knjige. Teh navodil pa se na žalost čebelarji ne drže. Avgusta sem spet lahko ugotovil v Liki, da so vozili čebelarji kar čez dan — nekdo celo dva dni. Jasno je, da so imeli velike izgube in da so bile preživele čebele dobesedno »skuhane«. Od takih družin pa tudi na dobri paši ni posebnih koristi. Zakaj ne bi prevaževalci pred vsakim prevozom napravili načrt, po katerem bi vozili samo ponoči, podnevi pa panje razložili? Tu ne more biti nobenega izgovora. Pojdimo zato dan ali dva preje na pot. K temu problemu se bomo še vrnili. Znani ljubljanski čebelar Seliškar pred svojini čebelnjakom 24S CVETNI PRAH — CEIiELJI KRUHEK IN ŠE KAJ D K. SERCELJ A I. O J Z Splošno je znano, da je cvetni prah mladim čebelam vsakdanji kruhek. Ljudem lajša težave, nekaterim pa cela /epe. Bistri ljudje so že davno opazili izredno vitalnost in delavnost čebele ter veliko plodovitost in mladostno«! matice. Sčasoma so začeli pripisovati vzrok za to matičnemu mlečku pri malici, pri čebeli pa cvetnemu prahu — obnožini. Šele nedavno pa se je porodila misel, ali ne bi ti dve, za čebele tako čudodelni snovi, enako blagodejno delovali tudi na človeka. Zdravilo, poživilo in lepotilo Zdravilni vpliv medu ali bolje njegovih primesi so slutili že stari narodi, saj je slavni grški zdravnik Hipokrat še posebno priporočal med za spolno slabo razvite otroke. Tudi odraslim ga je svetoval za poživitev in okrepitev spolnih funkcij. Ker vemo, kako so nekdaj pridobivali med, namreč s stiskanjem iz satja, pri čemer se je z medom vred iztisnila tudi mlada zalega in obnožina. bomo sedaj vse laže razumeli, od kod tako blagodejen vpliv medu. da so za to vedeli že starodavniki. Za sedaj je gotovo, da uživanje peloda nekaterih rastlin človeka resnično poživi. Nekatere sestavine pelodove proioplazme najbrž vplivajo na notranjo celično presnovo in tako pospešijo meno snovi ter preženejo iz telesa marsikatere zastarele in škodljive usedline. O kliničnih poskusih zdravljenja prostatitisa (vnetje prostate) s pelod-nimi preparati poroča dr. Erick Ask — Upmark z medicinske fakultete v Uppsali (Grana palynologica, I960). Vnetje obmehurne žleze je danes pri starejših ljudeh precej pogosta in mučna bolezen. Poleg zelo visoke vročine (nad 39° C) ob akutnih napojdih, ki se ponavljajo vsakih 5—6 tednov, imajo stalne bolečine pri uriniranju. Tako je omenjeni profesor leta 1952 prevzel zdravljenje 50 let starega moškega, ki je imel prostatitis. Zdravil ga je po tedanji metodi z antibiotiki, od katerih se je chloromycetin izkazal kot edino uspešen. Toda tudi ta je pomagal le proti akutnim vnetjem, ni pa preprečil recidive (ponovitev) in kroničnega vnetja ni odpravil, čeprav je dobil bolnik v tem času velike količine antibiotika. Leta 1957 pa je pacient z namenom, da bi se malo okrepil in poživil, bil je namreč po nedavno prestanem akutnem napadu zelo izčrpan — sam od sebe začel jemati po 6 tablet pelodovih preparatov dnevno. Od tedaj dalje, to je do leta 1960. je doživel le še en akutni napad prostatitisa in to ob času, ko je bil na potovanju in 6 tednov ni jemal preparata. Tudi kronično vnetje se je poleglo. Čeprav je pisec kirurg in je to doživel le slučajno, navaja še podobne izkušnje svojega, pri nesreči preminulega kolega, ki je s pelodnimi prepa- rati poskusil zdravili tudi hepatitis (vnetje jeter). Njegova opazovanja kažejo, da so tudi ti bolniki hit rej e okrevali kot drugi, ki niso dobivali pelod n ili preparatov. Preiskave nadaljuje njun kolega Jönsson. Einar Helander pa je istočasno z več kot 10.000 poskusi na alergičnih ljudeh ugotovil, da zdravljenje s pelodnimi preparati ne škoduje niti tistim, ki so za pelod alergični. Vzrok bolezni Toda tudi ni malo ljudi, posebno po mestih, ki jim je tako neznatni cvetni prah v veliko nadlogo ali celo v pogubo. Vsako pomlad jih neznansko muči tako imenovani »seneni nahod«. Bolezen je skoraj neodpravljiva in včasih zelo težka, toda mine sama ob sebi tedaj, ko mine vzrok bolezni, ko nehajo cveteti trave ali če se bolnik umakne v kraje, kjer le-teh ni. Povzročitelj bolezni je namreč največkrat cvetni prah trav, ki ga je tedaj, ko le-le cveto, vse polno v zraku. Z dihanjem prihaja tudi v dihalna pota, \ nos in sapnik ter povzroča tam težka obolenja sluznice. To bolezen pa dobijo seveda le (i«ti, ki so preobčutljivi ali kot pravimo alergični za pelod določenih rastlin; drugi, ki vdihavajo isti zrak in isti pelod, pa tega pravnic ne občutijo. Zanimivo jo, da najdemo take bolnike «kor o le med meščani, na kmetih je ta bolezen komaj poznana. Nič čudnega, saj je vsak kmečki otrok mnogo bolj izpostavljen tem težavam in zato večina takih bolnikov zgodaj podleže; v zaprtih prostorih v mestih pa marsikdo laže kljubuje in ostane pri življenju. Tu se torej alergični ljudje mnogo laže prebijejo skozi vsakoletne težave in seveda prenašajo nagnjenost k bolezni tudi na potomstvo, iz roda v rod. V zahodnih delili severne Amerike pa razsaja v nekaterih gorskih pokrajinah raku podobna pljučna bolezen, ki jo imenujejo sarkoidoza. Po nekaterih znakih je podobna pljučnemu raku, po drugi strani pa kaže simptome rudarske bolezni — silikoze. Ker so obolenja na j pogostejša v goratih pokrajinah, poraslih z borovimi gozdovi, so začeli sumiti, da bi bila sarkoidoza — podobno kot seneni nahod — posledica pljučne alergičnosti nekaterih ljudi na cvetni prah borovca. Nedavno so sistematična raziskavanja ta sum potrdila. Tudi v tem primeru torej ni za takega bolnika drugega izhoda, kot da se umakne iz krajev, kjer je preveč borovih gozdov. V medu poveča njegov zdravilni učinek in dokazuje njegovo pristnost V medu (mislim seveda v pravem medu) je vedno nekaj cvetnega prahu. Saj se v medičino, ki jo čebele nabirajo po cvetju, vedno ospe iz prašnic nekaj peloda pa še čebeljega telesa se drži in se v panju otrese v med. Tudi tedaj, ko točimo med, se iztoči z njim tudi še kaka kepica obnožine. S tem so neposredno poveča zdravilni učinek medu. Včasih pa je ravno nasprotno: pelod nekaterih eksotičnih vresnic je strupen in zato je tudi njihov med škodljiv. l’o drugi strani pa je pelod, ki ga najdemo v medu, neposredni dokaz njegovega porekla in njegove pristnosti. Za to nam ni treba napraviti drugega, ko v vodi raztopiti malo medu in raztopino eentrifugirati. Pri tem se vsedejo na dno raznovrstni drobni delci, ki so kakorkoli prišli v med, in seveda tudi pelodna zrnca. Ce to usedlino na poseben način kemično prepariramo ter preiščemo pod mikroskopom, lahko po cvetnem prahu, ki smi) ga našli v preparatu, ugotovimo, na katerih rastlinah so čebele nabirale naš med. Ker vemo, da cveio ob različnih časih različne rastline ter da raste na raznih kontinentih in v raznih pokrajinah drugačno rastlinstvo, lahko na enak način celo ugotovimo, od kod prihaja med, ki smo ga kupili. Ugotavljanje izvora medu je bilo posebno važno pred zadnjo vojno, ko so mnogo medu uvažali z drugih kontinentov in je bil ta med po tedanjih standardih dosti manj kvaliteten kot evropski. Seveda je bila tudi cena uvoženih medov ustrezno kvaliteti dosti nižja. Nič čudnega torej, če se je marsikaterega trgovca z medom polotila skušnjava, da je domačemu, dražjemu medu mešal cenejši uvoženi med in to seveda prodajal kot »pristni domači med«. S preiskavami peloda v medu pa je bilo mogoče hitro dokazati goljufijo. Take goljufije so se že tako razpasle, da se je razvila prav zaradi tega posebna veja pelodne znanosti — melitopalinologija. Danes debije v kemični kontroli živil. S tem pa seveda še ni rečeno, da je melitopalinologija napravila konec goljufijam z medom. 1 ali ko zaslužkarstvo vedno najde kakšno luknjo. Takole so modrovali: če so 'že določene vrsle cvetnega prahu dokaz o pristnosti medu. pa uporabimo druge surovine! Sladkorni sirupi in po drugi vojni še škrobni hidrolizati so postali osnovna surovina za »izdelavo« medu. Primes tega ali onega cvetnega prahu je »potrdila« pristnost medu. Res je tu dokaz goljufije malo težji, toda sodi že v področje kemije oziroma fizike. Dokaz sorodnosti v rastlinstvu Pelodna zrnca so sicer neznatni, s prostim očesom nevidni, toda izredno pomembni rastlinski delci: so nosilci razmnoževalnih sposobnosti rastline ter prenašalci dednih lastnosti. Zato je nujno in razumljivo, da so njih oblika, zgradba in biokemični sestav stalni in trdno nespremenljivi. Zavoljo le stalnosti in nespremenljivosti so pelodna zrnca posebno dobrodošla pri proučevanju medsebojne sorodnosti rastlin in njihove razvojne zgodovine. Priče preteklosti Ne le živi pelod, tudi že pred davnimi tisočletji ali milijoni let izumrla (fosilna) pelodna zrnca marsikje pomagajo človeku pri njegovih znanstvenih prizadevanjih. Pelodna zrnca so res neznatna. Od domačih rastlin ima največji pelod jelka, pa še ta meri nekaj več kol 100 mikronov (= tisočinka milimetra). Večina naših dreves pa ima pelodna zrnca velikosti od 10 do 60 mikronov, nekatera zelišča samo 5 mikronov. (Nadaljevanje) note iz čehelirsheia sveta Izkušnje s prelegajočimi čebelami. Brez dvoma je preleganje nekak pojav degeneracije, kajti take družine nič ne prispevajo k razmnožit vi svoje; vrste (števila družin). Čebelar pa je s takimi družinami zadovoljen, ker svoje moči ne tratijo z rojenjem in so torej zelo donosne. Navadno ohranijo svojo številčno moč dolga leta in povzročajo svojemu oskrbovancu le malo dela in malo izdatkov. Tiho preleganje je bržkone dedno; večinoma se izvrši vsako tretje leto, pri tem pa stara matica neredko še nadalje zalega .poleg mlade. Nordwestdentsche limkcrzeitung 1963 S. R. Meden kolač, primeren za počitnice in taborjenje. Vzemi 1 jajce. 20dkg sladkorja, 25 dkg tekočega medu, 'A 1 mleka, I vanili sladkor in vse to dobro pomešaj. Dodaj nato 'A kg moke. pomešane z t pecilnim praškom. Zaradi boljšega okusa dodaj 10—15 dkg celih orehovih jederc in tO—15 dkg rozin, namočenih v rumu. z naribano luipinico ene limone. To zmes peci počasi najmanj 1 uro. Kolač ostane dolgo svež. S. n. Ali čebelji piki res zdravijo revmatizem? To je sicer staro vprašanje, toda ne bi bilo prav, če ne bi opisali doživljaja nekega Švicarja.. Bil je star revmatik in čebelar. TTotel je povedati svojim kolegom, kakšen učinek ima čebelji strup. Takole je dejal: »Stalno so mi govorili, kako so piki dobri proti revmatizmu. Toda čeprav sem dobival več let zelo mnogo pikov, nisem občutil nobenega izboljšanja bolečin, ki jih je povzročal včasih revmatizem, pogosto p;t tudi išias. Začel sem že misliti na to, da je vsa ta stvar iz trte zvita. No. pri tein pa sem se malo več naučil. Pred dvema letoma sem nekega vročega dne spravljal velik roj čebel, ki je sedel na zelo nedostopno mesto. Kljub previdnosti so čebele prekrile vse moje lice in roke. Dobil sem na stotine pikov in roke so bile zaradi tolikih žel podobne pravi jekleni krtači. Kljub vsemu sem roj srečno spravil v ogrebalnik, ga pustil dva dni na hladnem v kleli in ga potem postavil v čebelnjak. Tri dni sem moral ostati v postelji in imel sem visoko temperaturo, prvo noč sem bil skoro brez zavesti. In kaj se je zgodilo? Išias in revma sta izginila in od takrat se nista več pojavila. Zdaj sem popolnoma zdrav. Verjamem,.da so čebelji piki zdravilni. S. L. Paša in napadalnost. Neki čebelar je postavil svoje čebele v gozd, ker je za-medil bor. V kratkem času so se sicer krotke kranjice sprevrgle v besne napadalke. Kadar medi bor. je delo pri čebelah brez zaščite nemogoče. Zdi se, da je v borovi mani nekaka snov, ki naredi čebele besne. Lahko bi pa tudi bilo, da so pri vsem tem krive mravlje. Ko so zadevo preiskali, sla baje dve mravlji na neki vejici odganjali vse čebele, ki so priletavale. Kadar medi pravi kostanj, so čebele tudi pri nas zelo napadalne. Sicer pa postanejo družine pozneje zopet prav krotke. Leta I960 je omenjeni čebelar prepeljal svoje čebele zopet na borovo pašo, vendar bor ni medil in napadanja ni bilo! Po »Imkerfreundu« S. 11. Majhne družine — majhne čebele. Dva Rusa sta ugotovila, da so čebele, ki se porajajo v slabičih, manjše kakor čebele v močnih družinah. S točnimi meritvami jezička, kril itd. sta številčno dognala, kar je tudi že drugod bilo v oči pri čebelah iz prašilnikov. Po »Imkerfreundu« S. R. O ropanju. Najhujši sovražnik čebel je njihov lastni rod, tako imenovane roparice. Z njimi je že marsikateri čebelar bojeval hude borbe. Pojavljajo se spomladi, ko je paša še zelo skromna, in v jeseni, ko medeni viri že pojenju-jejo. Takrat se loteva čebel posebno huda strast, da poskušajo vdreti v druge panje, da u ropajo med. To niso posebne čebele, ampak navadne iz drugega panja ali iz drugega čebelnjaka. Če hoče čebela vdreti v tuj panj, da ropa, se očitno zaveda nevarnosti, ki se vanjo podaja, da tvega svoje lastno življenje. Boječe in s plašno previdnostjo leta roparica oprezovaje pred žrelom sem in tja, neredko ko da stoji v zraku s široko razprtimi krili in visečimi nogami. Včasih se urno umakne, če sc kaka čebela z brade zapodi zanjo. Roparica pa se takoj zopet vrne im poskuša kot tal vdreti toliko časa, dokler ji ne uspe, da se urno zmuzne skozi' žrelo. Pri tem jo neredko domače čebele zgrabijo in zabodejo ali se poskuša z obupnim naporom iztrgati zasledovalcem. Če roparici uspe, da vdre v panj, je v njem precej varna. Čebele očitno roparice v panju ne spoznajo dobro. Tedaj se temeljito napije medu in se potem podviza, da čim hitreje izgine skozi nevarno mesto pri žrelu. Bliskovito šine skozenj in vzleti, pa se takoj obrne, leti nekoli-kokrat ob žrelu gor in dol. da si dobro zapomni dohod k novemu izvoru medu. Kmalu se zopet vrne in tio pot je dostop že lažji. Tokrat pridejo z njo še njene sestrice iz domačega panja in kmalu se podijo pred žrelom cele trume roparic, ki so vedno drznejše in obvladajo straže na žrelu. Družina se že nič več ne brani, roparice so zavladale v panju. Napadajo celo matico, ki boječe teka sem ter tja p» satovju, išče zaščito in pri tem neredko umira, ropanje pa se nadaljuje. Da je rop. se da lahko ugotoviti. Če namreč stisnemo nekoliko čebel, ki bliskovito izletavajo iz panja, priteče dobršna kapljica medu. Po »Imkerfreundu« 1964/8. S. It. Ugodnejša uporaba nosemakn. Nedavno smo brali v nekem nemškem čebelarskem listu, da sc lahko dodaja to sredstvo čebelam tudi v kovinastih posodah. Obrnili smo se takoj na dr. K. A. Forsterja v Illertissen, ki proizvaja nosemak, naj nam stvar pojasni, ali je morda to nov preparat ali že star. Takoj smo dobili odgovor, ki pravi, da , se nosemak, kakor ga firma že do sedaj proizvaja, zaires lahko dodaja čebelam tudi v kovinastih posodah. Njegovi kemiki so bili prej preveč previdni in so zaradi večje varnosti trdili, da je bolje, če nosemak ne pride v dotik s kovino. Sedaj pa so po temeljitih poskusih ugotovili, da se pojavlja zmanjšano delovanje nosemaka v sladkorni raztopini šele takrat, če se raztopina hrani več tednov v kovinasti posodi, pa še takrat znaša le nekaj odstotkov, tako da praktično ne pride v poštev. To sporočilo bo naše čebelarje gotovo razveselilo, ker jim je tako delo pri dodajanju nosemaka zelo olajšano. S. 11. Kako obvarujemo obnožino pred plesnijo. Obnožiina zelo rada splesni, zlasti če je v satu na skrajni desni ali levi strani gnezda. Dokler ga namreč čebele zasedajo, ne splesni. Sicer pa vplivajo pri tem tudi velike spremembe temperature, kar zelo ugodno vpliva na razvoj plesnih glivic. Da preprečimo plesnitev, je najbolje, da polijemo talk sat z medom, ki pokrije obnožino v celicah. Sat postavimo potem bolj na sredo panja, da ga čebele zasedejo. Nekateri čebelarji pa posujejo sat z obnožino na gosto s sladkorno moko, tako da je ob-nožina v celicah popolnoma pokrita z njo. Tak sat shranimo na suhem in zračnem prostoru, kjer ni plesnih glivic. Satje z obnožino moramo skrbno varovati, saj je cvetni prali posebno v začetku pomladi, ko začne matica zale-gati, zelo važen za razvoj čebeljih družin. F. C. Število čebel v panju ob koncu /.ime. Navadno precenjujemo število čebel po prezimovanju. Da bi lahko natančno ugotovili, koliko jih je, so jih leta 1961 in 1962 v Vzhodni Nemčiji šteli, in sicer pri sedmih čebeljih družinah. Najmočnejša družina, ki je zasedala sedem satov, je imela vsega 10.23+ čebel, a najslabša samo 3.726. S. L. Čebele kot nepovabljeni gostje v hotelu. V mestu Skjern na Danskem se je zgodilo nekaj neverjetnega. Ko je hotela večja družba zavzeti svoje prostore v salonu hotela Burg, je 17-1 etn« lastnikova hči pravočasno opazila, kako je sedel roj čebel na pogrnjeno mizo. Brez posebnega premišljevanja je vzela velik sesalec za prah in z njim v nekaj minutah spravila vanj ves roj. Potem je odprla vrečo sesalca in spravila čebele ob pomoči nekega čebelarja na pravo mesto. S. F. TAJNIŠKO POROČILO 11a XIII. rednem občnem zboru Zveze čebelarskih društev dne 17. maju 1964 v Ljubljani Lanski občili zl>or ni določil, kje naj bi bilo letošnje zborovanje Zveze. Tako smo se po dolgem času zopet sestali na sedežu Zveze v Ljubljani. Na lanskem občnem zboru Zveze v Celju je bilo v ožji upravni odbor izvoljenih 12, v širši pa 18 odbornikov. Na prvi seji vsega odbora je bil za predsedniška soglasno izvoljen tov. Valentin Benedičič, za tajniika Frane Cvetko, za blagajnika tov. Anton Verbič, v nadzorni odbor pa prof. Slavko Raič, Ivo Majcen in Stanko Potokar. Ko so novoizvoljeni odborniki, posebno pa tov. predsednik, prevzeli svoje posle, so se z vso vnemo oprijeli dela, da bi Zvezo gospodarsko dvignili in ji na odločilnih mestih pridobili zasluženo priznanje. S tem da je sprejela sedemletni načrt iza razvoj čebelarstva, je začela opravljati in izvrševati tiste naloge, ki jih je postavila na prvo mesto v svojih pravilih in v programu. Če pregledujemo zapisnike občnih zborov čebelarskih društev, vidimo, da so si skoraj vsa društva prizadevala, da bi vključila na svojem območju čim več čebelarjev v našo organizacijo. V 4. številki našega glasila smo sporočili, koliko novih čebelarjev je do tedaj pristopilo in koliko odstopilo. Do 17. maja 196+ smo imeli 57 čebelarskih društev z 212 družinami in skupno 5.235 članov. Število članov se je torej povečalo od lani za -161. Število društev se bo verjetno še povečalo, ker želimo, da bi bilo po možnosti na območju vsake občine čebelarsko društvo s sedežem tamkaj, kjer ima občina svoi sed'v. Tako bi imela društva boljše stike z občinami in bi se s čebelarskim programom laže vključila v občinski načrt za kmetijstvo, zlasti glede opraševanja sadnega drevja ter drugih kulturnih rastlin v korist skupnosti in tudi posameznega čebelarja Čebelarska društva Radeče, Ilirska Bistrica, Ljutomer, Križevci pri Ljutomeru in Novo mesto so imela svoje občne zbore, ne da bi o njih obvestila Zvezo, da bi poslala svojega delegata na njihov občni zbor. Z delegati Zveze nimajo društva nobenih stroškov, ker jih poravna Zveza. Je pa nujno potrebno, da prisostvujejo Zvezini delegati občnim zborom društev, da poročajo tam o delu Zveze ter dajo navodila za nadaljnje delo v društvih. Društva naj vabijo na svoje občne zbore tudi zastopnike oblasti, zlasti pa občinske kmetijske in veterinarske inšpektorje. Tovariši, rad bi se obregnil ob nekatere čebelarske družine, ki so izvolile na vodilna mesta take čebelarje, ki niso pravi člani naše organizacije. Dobili smo seznam članstva neke družine, kjer je navedenih imenom a 22 čebelarjev. Med temi so samo trije pravi člani, ki so plačali po 1000 din in prejemajo naš strokovni list. Pri tem je najbolj čudno to, da so med ostalimi devetnajstimi, ki ne dobivajo lista, tudi predsednik, tajnik in blagajnik te družine. Pri taki družini seveda ne more bili dovolj znanja o sodobnem čebelarstvu, ker daje že samo vodstvo družine svojim članom slab zgled. Vrh tega nam je ta družina poslala lani članarino za tri člane letos meseca januarja. (Nadaljevanje) MARKO ŠTEFANIČ — SEDEMDESETLETNIK Marko Stefanie, dolgoletni predsednik čebelarske družine v Metliki, je dopolnil letos 2t. avgusta sedemdesetletnico svojega življenja. Čil in zdrav živi na svojem lepo urejenem posestvu v Kri-ževski vasi pri Metliki. ?.c v mladih letih je začel s svojima dvema bratoma čebela ril i. Starejši brat Janez ži vi sedaj v vasi Radoviči in ima lep čebelnjak ter je član naše družine, brat Jože pa je umrl. Kljub vsem težavam, ki jih je prestal Marko med prvo in drugo svetovi)'!) vojno, je še vedno krepak in prava belokran jska čebelarska korenina. V prvem im drugem zakonu je vzgojil šest otrok, ki so skoro že vsi preskrbljeni. Čebelarska družina v Metliki ie po pretekli vojni večkrat omagovala. Vojna ni prizanesla niti nedolžnim čebelicam. Okupatorjevi vojaki so uničevali in po--žigali vse in mnogo čebelarjev je ostalo l>rez doma in brez svojih ljubljeiik-čebelic. Ljubitelji čebel, ki jih je dovolj v okolici Metlike s tovariši Antonom Rajkom, Janezom Kočevarjem, Antonom Obermanom, Jožetom Simičem. Jožetom Nemaničem, Janezom Nemaničem in drugimi, zlasti pa s Slavkom Božičem, se je čebelarstvo v tem kraju obnovilo. Večje zasluge pri tem delu pa ima gotovo naš predsednik Marko, ki je z vso vnetostjo spodbujal čebelarje k ponovnemu napredku. Vedno dobre volje Marko rad pripoveduje o svojih izkušnjah pri čebelarjenju in prevažanju čebel. Njegovi pašniki, kamor vozi čebele, so sicer v okolici Bele krajine, vendar mu je zelo pri srcu tudi okrog 18 km oddaljena vas Griči na Hrvaškem, kamor vozi čebele na pašo skupno s svojim zvestim sodelavcem Slavkom Božičem, ki je tudi že dolgoletni blagajnik metliške čebelarske družine!. Oba pripovedujeta, da je v tamkajšnji vasi zelo pošten kmetovalec Mirko Hadušek, ki jima oskrbuje in varuje čebele. Ob tako lepem življenjskem jubileju želimo vsi člani čebelarske družine Metlika svojemu res prizadevnemu predsedniku Marku, da bi še mnogo let mirno pasel svoje ljubljenke in da bi s svojimi izkušnjami še naprej pomagal našemu čebelarstvu. j,0-e Matokovie PRAKTIČNI TEČAJ za vzrejo matic je bil 5. julija t. 1. v Ljubljani pri tov. Babniku in Senegačniku. Udeležilo se ga je 35 čebelarjev iz vseh delov Slovenije. Tov. Babnik jim je na pristen, razumljiv način razlagal, kako se vzreja. Pokazal je vse potrebne priprave in orodje, vzrejno gradivo, načine vzreje, naseljevanje plemenilnikov in svojo vzorno plemenilno postajo. Pri tov. Senegačniku pa so videli udeleženci zelo močno družino — rednika, ki je prvi pogoj za uspešno vzrejo. Tu so si ogledali tudi nekaj plcmenilčkov ter vzorno urejen vrl s sadovnjakom. NASA RADIJSKA PREDAVANJA V oktobru bosta dve predavanji. 3. 10. bo predaval tov. prof. Edi Senegačnik. Naslov: Med naj postane naša vsakdanja hrana. 27. 10. bo predaval tov. Vladi Martelanc. Naslov: Vpliv toplote in mraza na čebelje gnezdo. VESELA IZ NAŠIH VRST Čebelarska gostoljubnost Znani štajerski čebelar IVpek je kupoval hišo blizu Ljubljane. Na stara leta bi se bil rad preselil kam v bližino glavnega mesta. Ni imel sreče s kupčijo, prepozen je bil. Slabe volje in utrujen do smrti jo je mahal skozi vasico. Vse to pa ni bilo najhujše. Strašno ga je žejalo, nikjer pa ni bilo nobene gostilne. Vode naš Popek ne pije več, odkar tako umno in uspešno čebeluri. Naenkrat zagleda velik čebelnjak z ogromno skladanico panjev. To utegne biti njegova rešitev. Kar k čebelarju! Čebelar Jaka ftkrt ga je prestregel pri čebelnjaku. Začela sta se pogovarjati na dolgo in široko, kot znajo to samo čebelarji. Ze celo uro je moril Jaka ubogega Popoka, ki so mu na žgočem julijskem soncu že začele pojemati moči. V ustili ga je žgalo, pred očmi se mu je kar meglilo, pa se Jaka še zdaj ni hotel zrajtati, da bi po stari čebelarski navadi povabil gosta v hišo in mu postregel. Zato pa se je zrajtal Pepele in pobaral čebelarja Škrta: »Sto kosmatih, kaj pri vas v vasi res nimate nobene gostilne?« »Ej,c je urno odgovoril Jaka Škrt, »kaj bi hodili v gostilno, kar z menoj v hišo pojdite, boste poskusili, kakšnega sem lani pridelal!« Ze sta sedela ob steklenici in jezika sta se jima močno razvozijala, ko se je Pepek naenkrat spomnil, da mora na vlak. Hipoma je vstal, se zahvalil in iz previdnosti ter za vsak slučaj po stari kmečki navadi vprašal: »Koliko pa sem dolžan?« Jaka Škrl je jadrno švrknil s pogledom po steklenici, potem pa odgovoril: »No, samo Iri kozarce ste ga spili. Naj bo osem kovačev za vas, ki sto moj čebelarski kolega!« lilililifc MINKA BA'BNIK V prometni nesreči pri Domžalah se je lani smrtno ponesrečila Minka Babnik, poslovodiki-nja prodajalne Šumi v Ljubljani in navdušena prijateljica čebel. Bila je iiz znane čebelarske d nižine Babnikov. Njen pokojni oče Janko Babnik ji je že v zgodnji mladosti vcepil ljubezen do čebelic. Pomagala mu je pri vseh večjih čebelarskih opravilih, bila pa je izredno požrtvovalna organizatorica vseli čebelarskih prireditev. Z ljubeznivostjo, s katero se je odlikovala vse življenje, je na čebelarskih prireditvah stregla čebelarjem in njihovim prijateljem. Nič ni čudnega, da so jo zelo spoštovali in cenili ne samo čebelarji, ampak tudi drugi ljudje, ki so jo poznali. Na zadnji poti je ogromna množica ljudi pokazala, kako zelo je cenila pokojno Minko. Tudi čebelarji so jo spremljali in ji poklonili lep venec. Čebelarska družina Vič jo bo ohranila v najlepšem spominu. p ^ OB I«-LETNICI SMRTI STEFANA 1’OŽAVKA Stefan Požavk je umrl leta 1954. Takrat se ga v osmrtnici ni nihče spomnil. Čebelarska družina Selnica ob Dravi nas je sedaj naprosila, da bi vsaj ob desetletnici njegove smrti napisali nekaj besed o tem zaslužnem možu, ki je mnogo storil za napredek čebelarstva v Selnici in njeni okolici. Člane čebelarske družine Selnica ob Dravi je nekega jesenskega dne pred desetimi leti nenadoma pretresla vest o smrti njihovega predsednika tovariša Štefana Požavka. Požavko je bil po poklicu čevljar. Začel je čebela riti že v svojih mladih letih, saj je l>il sin čebelarja, ki je če-belaril še v slamnatih koših. Ko se je Štefan vrnil iz prve svetovne vojne, je pričel takoj na novo čebelariti, toda ne več v slamnatih koših, ampak v AZ-panjih, ki jih je obdržal vse do svoje prerane smrti. Stefan pa ni bil čebelar samo zase, temveč je s svojim znanjem, ki si ga je pridobil s črtanjem strokovnih listov in knjig, rad pomagal vsem ostalim, najbolj pa mladim čebelarjem. Poleg svojega poklica in čebelarjenja je začel razmišljati o ustanovitvi čebelarske organizacije. Ob pomoči takratnega Žan da rtnerijskega komandirja v Selnici tov. Bukovca, ki je čebelaril že več let, in v dogovoru z nekaterimi čebelarji iz Ruš, mu je uspelo, da so ustanovili čebelarsko podružnico Ruše-Selnica, ki se je po nekaj letih preimenovala v podružnico Selnica-Ruše. Z dobro organizacijo je število članov nenehno naraščalo in tako so potem lahko ustanovili lastno podružnico v Selnici ob Dravi, ki še danes deluje kot čebelarska družina. Po dolgoletnem čebelarjenju si je Štefan pridobil toliko znanja, da je bil po drugi svetovni vojni imenovan za čebelarskega predavatelja. Zaradi dolgotrajne bolezni pa te naloge ni mogel izvrševati, pač pa je svoje znanje prenašal na mlajše čebelarje bodisi na sestankih ali pa pri njih na domu, kamor je rad zahajal, če ga je le kd« povabil. T.eta !9>r je ustanovil pleme-nilno postajo na Pohorju, ki je delovala vse do okupacije. Tjakaj je sam prinašal največ svojih matic, ki jih je vzredil iz najboljših družin. Ni pa samo vzrejal najboljših matic, skrbel je tudi za mlade čebelarje, ki še danes čebe-larijo in uživajo v dobrih letinah sadove njegovega prizadevanja. Na njegovo pobudo je organizirala družina vrt za gojitev medovitih rastlin, ki so jih potem člani zasadili na primernih prostorih. Pokojni Štefan je bil tudi dolgoletni blagajnik, nato pa predsednik naše organizacije. V znak hvaležnosti zu njegovo požrtvovalno delo na čebelarskem področju ga je izvolila čebelarska družina ob srečanju z Abrahamom za častnega člana in mu podelila diplomo. S svojim delom si je postavil naj lepši spomenik. Franc Lavrenčič POROČILO ZA AVGUST V prvi in drugi dekadi so bile temperature zraka za nekaj stopinj niže kakor prejšnja leta. Tudi v tretji dekadi sc je temperatura zraka znižala, kar je povzročilo dež in hladno vreme. 7,0 v začciku meseca je začela paša na hoji po malem pojemati in ni hotela močneje zamediti. Vso upanje čebelarjev, da bo in bo zamedila, je šlo po vodi. Nekateri so< izkoristili pašo na otavi, ki je medila toliko, da so čebele le nekaj dobile za svoj obstoj. Tudi o ajdi poročajo čebelarji, da je ponekod kar dobro medila. Kmalu pa je preprečilo pašo deževje in hladno vreme. Pregovor pravi: Ajda modi takrat, ko so tople noči in si lahko z rjuho pokrit. Vendar pa je v okolici Murske Sobote in Križevcev pri Ljutomeru tehtnica pokazala že 24. avgusta 10 kg skupnega donosa na ajdi. Tudi na Dolenjskem je bil na nekaterih krajih iak donos, da so si prinesle čebele dve tretjini zimske zaloge. Veliko upanje so polagali čebelarji na liški žepek, ki pa letos ni dal veliko od sebe. Zato pa sta bolj medili materina dušica in jesenska resa. Donos ali poraba v Skupno Srednja Dnevi Sončni sij v urah Kraj opazovalnice I. 11. III. pridobil ali porabil dkg mesečna toplina 0 C G C O •5 O mesečni tretjini dkg 4> ■«M D -o fc-O O «/> Breg—Tržič + 60 + 20 + 450 + 330 + 18.1 30 9 236 Dražgoše—Šk. Loka . . — — — 330 + 17,0 26 10 — 190 Zerovnica—Postojna . . — — — + 18,0 27 8 — 273 Rogatec + 90 + 120 + 90 + 300 +20,0 31 9 — 230 Lovrenc na Pohorju . . + 5 — + 135 — 110 + 18,5 30 13 — 221 Selnica ob Dravi . . . + 15 — + 15 — 291 + 17,3 27 4 — 210 Lovrenc na Drav. polju + 35 + 205 + 275 + 255 + 19,5 31 9 — 226 Cezanjevci—Ljutomer . Bučkovci—Videm + 490 + 210 + 250 + 750 + 14,7 27 10 — 127 ob Ščavnici .... Prosenjakovci—M. Sobota + 110 + 150 + 210 + 260 + 17,5 31 8 — 221 M. Polana—Lendava . . + 11)0 — 100 + 80 + 50 +21,0 30 1 — 234 Svibnik—Črnomelj . . + 75 + 100 + 205 + 175 + 19,0 29 6 — 159 Iška vas + 10 + 10 + 260 + 90 +20,5 29 7 — 256 Škofije pri Kopru . . — — — — — — — — Pušča—Bistra .... + 60 + 60 + O' o + 40 + 18,7 31 9 — 253 Povpreček — — + 229 — — — — TRGOVSKO PODJETJE MEDEX V LJUBLJANI Poštni predal 13 — Telefon 31-545, 36-509, 32-318, 30-86? — Tekoči račun 600-11-1-375 Prodajalna čebelarskih potrebščin na Miklošičevi cesti 30 posluje dopoldne od 8. do 12.30 in popoldne od 17. do 19.30. CENIK NEKATERIH NAJVAŽNEJŠIH PROIZVODOV: 1. AZ panj na 10 satov . . . 13.000 63. Matična rešetka Sava iz le- 2 AZ panj na 9 satov .... 12.7(H) šenih paličic 220 4. A2 panj na 10 satov, prod. 13.500 64. Ravnalei za sate za AZ panj 6. AZ panj na 11 satov z gornjo na 9 satov 115 in spodnjo ventilacijo . . . 18.500 65. Satniki z vložki za med . . 1 10 15. Opazovalni panj 730 Satniki 26 X 41 z 12 vložki 560 16. AZ panj na 10 sutov 70. številke za oštevilč. panjev 12 26 X 41 cm, sistema Grom, 71. l očilne deske 261 predeljen 15 500 l/očilne deske 42,5 X 28,5 . . 460 50. Satniki: 74. Ločilne deske 1)1? 780 a) velikost 26 X 41 cm . . . 40 75. Ločilne deske lesonit 40 b) velikost 24 X 41 cm . . . 40 101. Šilo c) velikost 28 X 41 cm . . . 40 90 d) za panje Langstroth . . . 42 102. Žica za žičenje-navitek . . . 120 51. Zapahi za žrela: 103. Deščica za zažičevanje: a) pločevinasti dvokrilni . . 45 26X41 125 b) pločevinasti enokrilni . . 35 28 X 41 170 52. Zapahi za okenca 25 104. Kolesce 890 53. Prečne zapore: 108. Cevka 150 za AZ panj na 9 satov . . . za AZ panj na 10 satov . . . 120 120 109. Zveplalnik 260 za AZ panj na 11 satov . . . 120 110. h) žvepleni zakad na papirju 1.170 za AZ panj na 10 satov., 111. Parudiklorbenzol 570 široke ul 120 200. Kadilnik 1.250 54. 55. Kvačice Razstojišča: za AZ panj na 9 satov . . . za AZ panj na 10 satov . . . 450 52 55 201. 203. Čebelarska pokrivala, žičnata Čebelarska pokrivala, klobuki: nylon, til kompletni samo klobuk 500 1 700 1.500 56. Šablone za zabijanje kvačic 400 600 57. Zabijači za kvačice .... 400 samo pajčolan 580 58. Nosilci za sate, narezani: v poljubni dolžini .... za AZ panj na 10 satov . . 265 265 205. Brizgalka za roje 206. Zaščitne rokavice št. 8 . . . 4 800 1.050 za AZ panj na 9 satov . . . 265 gumijaste st. 9, 10 .... 1.250 59. Nosilci za matično rešetko . 26 251. Panj hramček-nekompleten, 1 200 60. Žična mreža pocinkana . . . 1.250 prazen . . ' črna 850 252. Plemenilnik, prostostoječ, 61. Matična rešetka Haneman- trisatni 870 nova kom. 310 m2 3 720 254. Plemenihiik, trisatni z malimi 62. Matična rešetka Sava sati 660 a) mere 23X15,5 cin . . . 350 256. Satniki /.a plemenilnikc- b) mere 33 X 23 cm .... 500 enosatne 35 Vse navedene cene so neobvezne, franko nakladalna postaja. Pakiranje in poštnino zaračunamo po dejanskih stroških. Cisti čebelji vosek odkupujemo do din 1500 za t kg, foo Ljubljana. Kmetijske zadruge, čebelarska društva, čebelarske družine in čebelarji, zahtevajte prospekte!