Turistična destinacija: sodobna obravnava koncepta Ksenija Vodeb Založba Univerze na Primorskem Uredniški odbor Katarina Babnik Štefan Bojnec Aleksandra Brezovec Boris Horvat Dejan Hozjan Alenka Janko Spreizer Alen Ježovnik Lenka Kavčič Alan Orbanič Gregor Pobežin Andraž Teršek Jonatan Vinkler Turistična destinacija: sodobna obravnava koncepta Ksenija Vodeb Znanstvena monografija Turistična destinacija: sodobna obravnava koncepta dr. Ksenija Vodeb Recenzenta dr. Mateja Sedmak dr. Štefan Bojnec Glavni urednik dr. Jonatan Vinkler Vodja založbe Alen Ježovnik Izdala in založila Založba Univerze na Primorskem Titov trg 4, SI-6000 Koper Koper 2014 Oblikovanje: Alen Ježovnik Lektura, prelom in grafična priprava: Davorin Dukič isbn 978-961-6832-77-9 (spletna izdaja: pdf) www.hippocampus.si/isbn/978-961-6832-77-9.pdf isbn 978-961-6832-78-6 (spletna izdaja: html) http://www.hippocampus.si/isbn/978-961-6832-78-6/index.html © 2014 Založba Univerze na Primorskem CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 338.48-4(0.034.2) VODEB, Ksenija Turistična destinacija [Elektronski vir] : sodobna obravnava koncepta : znanstvena monografija / Ksenija Vodeb. - El. knjiga. - Koper : Založba Univerze na Primorskem, 2014 Način dostopa (URL): http://www.hippocampus.si/isbn/978-961-6832-77-9.pdf Način dostopa (URL): http://www.hippocampus.si/isbn/978-961-6832-78-6/index.html ISBN 978-961-6832-77-9 (pdf) ISBN 978-961-6832-78-6 (html) 273989120 Kazalo Kazalo tabel • 7 Kazalo slik • 9 1 Uvod • 11 2 Opedelitev pojma turistična destinacija • 15 2.1 Množični turizem in množični turist – razlogi za uporabo novega pojma • 16 2.2 Pregled definicij • 18 2.3 Značilnosti turistične destinacije • 22 3 Vrste turističnih destinacij • 25 4 Potencialni in realni turistični viri • 29 4.1 Razpoložljivi viri in njihove značilnosti • 29 4.2 Turistične privlačnosti in proces valorizacije turističnih virov • 31 4.3 Komparativne in konkurenčne prednosti • 37 4.4 Vrste virov • 41 5 Destinacija kot poslovni sistem • 49 5.1 Organiziranost in usklajevanje na ravni destinacije • 50 5.2 Destinacija lahko deluje le kot sistem! • 52 5.3 Značilnosti sistema destinacije • 54 5.4 Struktura destinacije • 57 5.5 Sinergija • 60 5.6 Sodelovanje • 62 5.6.1 Vzroki in motivi za sodelovanje • 67 5.6.2 Prednosti, pomanjkljivosti in pogoji uspešnega sodelovanja • 72 Kazalo 5.6.3 Vrste sodelovanja v turizmu • 77 5.6.4 Vrste združevanj (integracij) na ravni destinacije • 81 6 Kooperativne funkcije turistične destinacije • 83 7 Razvoj turistične destinacije • 87 7.1 Življenjski cikel turistične destinacije • 88 7.2 Nosilna zmogljivost turistične destinacije • 93 8 Načrtovanje turistične destinacije • 97 8.1 Načrtovanje nekoč in danes • 98 8.2 Proces načrtovanja destinacije • 99 8.3 Razvojna strategija in turistična politika • 100 9 Vplivi turizma • 103 9.1 Vrste vplivov • 103 6 9.2 Turistični vplivi in načrtovanje razvoja destinacije • 105 9.3 Multiplikacijska funkcija turizma • 110 9.4 Ekonomske funkcije turizma • 110 9.5 Socio-kulturne funkcije turizma • 112 10 Oblike organiziranosti turistične destinacije • 113 11 Marketing turistične destinacije • 115 11.1 Vloga marketinga turistične destinacije • 115 11.2 Turistični marketinški načrt na ravni destinacije • 116 11.3 Turistično potovanje po fazah • 119 12 Pomen človeških virov za turistično destinacijo • 123 13 Gostoljubnost in etičnost v turizmu • 127 14 Konkurenčnost turistične destinacije • 131 14.1 Definiranje konkurenčnosti • 132 14.2 Konkurenčna sposobnost • 135 15 Strategije konkurenčnosti • 139 15.1 Konkurenčna prednost • 146 16 Globalni vidiki poslovanja destinacije • 165 17 Novi trendi v razvoju destinacij • 171 18 Zaključek • 177 Viri in literatura • 179 Imensko in pojmovno kazalo • 189 Kazalo tabel Tabela 1: Značilnosti množičnega turizma • 17 Tabela 2: Potencialne koristi sodelovanja in partnerstva v turističnem načrtovanju • 74 Tabela 3: Potencialne pomanjkljivosti sodelovanja in partnerstva v načrtovanju turizma • 75 Tabela 4: Pozitivni in negativni vplivi turizma na ekonomskem, družbenem in okoljskem področju • 104 Tabela 5: Konkurenčne metode, značilne za hotelirstvo • 145 Tabela 6: Calgaryjski model konkurenčnosti v turizmu • 150 Kazalo slik Slika 1: Prostorski modeli destinacij • 27 Slika 2: Geneza virov • 30 Slika 3: Od virov do turistične destinacije • 31 Slika 4: Sydneyska operna hiša v Avstraliji, 2014 • 44 Slika 5: Louvre v Parizu, 2013 • 45 Slika 6: Model sistema destinacije • 50 Slika 7: Splošni model sistema turistične destinacije • 53 Slika 8: Sistem destinacije • 54 Slika 9: Struktura sistema destinacije • 59 Slika 10: Pomen sodelovanja • 63 Slika 11: Pomen strateških partnerstev • 65 Slika 12: Spremembe v družbenem sistemu in prelomnice v turizmu • 87 Slika 13: Življenjski cikel turistične destinacije • 89 Slika 14: Raziskovalna faza turistične destinacije • 89 Slika 15: Faza utrditve (konsolidacije) v življenjskem ciklu destinacije • 91 Slika 16: Nosilna zmogljivost turistične destinacije • 95 Slika 17: Analiza petih dejavnikov konkurenčnosti (Five Force Analysis) • 137 Slika 18: Generične strategije • 142 Slika 19: Integrirani model konkurenčnosti turistične destinacije • 153 Slika 20: Globalni dejavniki konkurenčnosti turistične destinacije ali »sistem čebule« • 166 Slika 21: Koncepti »somewhere to go«, »something to do« in »something to experi- ence« • 172 Slika 22: Vesoljski turizem • 174 1Uvod Ko se je pojavila organizirana oblika turizma sredi 19. stoletja, je turizem veljal za modno muho enodnevnico. Napovedovali so mu namreč kratek rok trajanja zaradi do tedaj neslutenih razsežnosti tako množičnega poja-va, kot je s časom postal. Od polovice 20. stoletja, ko se je razmahnil mno- žični turizem, je ta predstavljal gospodarsko dejavnost (donosno panogo), metodo razvoja neke regije ali kraja, saj je bil gospodarski učinek najbolj razviden zaradi ekonomije obsega, ki so jo v množičnem turizmu lahko do-segali. V postindustrijski dobi na turizem gledajo vse bolj kot na fenomen zahodnega sveta, pojav, ki se odraža na okoljskem, gospodarskem in druž- beno-kulturnem področju. Torej je viziranje turizma vedno bolj široko, poglobljeno in celovito. V najnovejšem času pa se uveljavlja prepričanje, da se turizem uvršča med pojave s fluidno teksturo izjemno čustvenih dimenzij, kjer so v ospredju doživetje, odnos, interakcija, zato je turizem danes razumljen kot empirična izkušnja med turistom, destinacijo in domačinom. Kadar se odpravljamo na potovanje, je naš cilj preprost. Navadno si že- limo odpočiti, zamenjati okolje in doživeti nekaj novega. Skratka, gre za spremembo, ki jo v vsakdanjem življenju potrebujemo za nabiranje novih moči za delo, ki ga opravljamo. Destinacija v tem smislu predstavlja prostor in vsebino, ki nam mora v omejenem času vse to omogočiti. Na podla- gi naših lastnih motivov ter informacij o sami destinaciji nastajajo pričakovanja, ki so ob srečanju z destinacijo lahko presežena, dosežena ali pa sploh niso dosežena, kar lahko pomeni tudi razočaranje. Turistična destinacija v sodobnem času predstavlja pojem, o katerem se veliko govori in razpravlja. Ko govorimo o turizmu, pravzaprav največkrat Uvod govorimo o kraju, kamor se potuje, kjer se počitnikuje, dopustuje, saj je destinacija institucija sodobnega turizma. Družba, v kateri živimo in katere del smo tudi sami, predstavlja druž- beni sistem, del tega sistema pa je lahko njegova zrcalna slika ali pomanj- šana podoba, ki ji rečemo turistični sistem. Če človekovo življenje in aktivnosti razdelimo na delovni in prosti čas, v slednjega običajno uvrščamo turizem in z njim povezane aktivnosti. Da bi razumeli turizem, moramo razumeti človeka in družbo, saj turizem izhaja iz družbe. V tej knjigi bomo govorili o jedru turističnega sistema – turistični de- stinaciji, ki pa je tudi sama sistem. Sistemsko videnje in razumevanje destinacije nam omogočata celovit pogled in obvladovanje njene komple- ksnosti, kar predstavlja učinkovito orodje, s katerim je vodenje sistema lažje in uspešnejše. Zato bomo že na začetku predstavili njene različne definici-12 je, iz katerih bo sprva očitna kompleksnost pojma, nato pa jasna predstava o tem večdimenzionalnem pojmu. Razumevanje pojma destinacija je treba nujno povezati z razumevanjem kulturnozgodovinskega in družbene- ga konteksta, ki pravzaprav odrejata ozadje in pogoje nastanka ter uporabe pojma turistična destinacija. V nadaljevanju bodo predstavljene značilnosti destinacije ter njene osnovne sestavine – viri, ki pa z ustrezno turistično-gospodarsko valorizacijo lahko postanejo turistične privlačnosti. Slednje so za menedžment destinacije še najbolj pomembne, saj brez njih pravzaprav ni uspešne destinacije. Sposobnost menedžmenta ima pri tem ključno vlogo. Za potrebe razumevanja sistemskosti destinacije bomo obravnavali za- konitosti tega sistema, ki so urejenost, organiziranost, načrtovanje, usklajevanje in povezanost. Pri spoznavanju vsakega sistema je nujno spoznati njegovo strukturo in povezave, ki znotraj sistema delujejo. Veliko pozornosti bomo namenili sodelovanju znotraj sistema, brez katerega je destinacija brezpredmetna. Razvoj turistične destinacije in njen življenjski cikel bomo predstavi- li kot pogoj za razumevanje in sprejemanje ustreznih odločitev pri načrtovanju destinacije s strani menedžmenta. Prav tako bomo spregovorili o no-silni zmogljivosti destinacije. Pri vplivih turizma se bomo osredotočili na tri ključne skupine vplivov turizma, to so ekonomski, družbeni in okoljski. Predstavili bomo tudi oblike organiziranosti turistične destinacije ter spregovorili o vlogi marketinga na ravni destinacije. Ker brez ljudi ni turizma, bomo pri pomenu človeških virov za turistično destinacijo izpostavili mehke dele kakovosti turistične storitve, ki poleg znanja in spretnosti turistično ponudbo bogatijo s pristnim odnosom, iskreno prijaznostjo in gostoljubnostjo. 1 Uvod V nadaljevanju bomo spregovorili o konkurenčnosti, ki pa ima v sodobnem času trajnostno in dolgoročno podobo ter se dosega predvsem skozi sode- lovanje in inovacije. Predstavili bomo strategije konkurenčnosti, ki so primerne zlasti za turistične destinacije, saj splošnih strategij konkurenčnosti iz gospodarstva in industrije zaradi njune specifike ne moremo uporabljati v turizmu. Ker je konkurenčnost destinacije pomembna, mora biti tudi merljiva, zato bomo izpostavili dva aktualna modela za oceno konkurenč- nosti destinacije. V zadnjih dveh poglavjih knjige bomo spregovorili o globalnih dejav- nikih konkurenčnosti turistične destinacije in njihovem vplivu na destinacijo ter o načinu reakcije menedžmenta na spremembe iz zunanjega okolja. Ta je namreč ključnega pomena za ohranjanje konkurenčnih pozicij na tu- rističnem trgu. Navadno se vsaka knjiga konča z napovedmi in najnovejšimi trendi. 13 Na tem mestu bomo opozorili, da je samo sprememba stalnica ter da je tu- ristično potovanje ena od prioritetnih potreb človeka, saj je povezana z njegovo primarno potrebo po spremembi. Zato se predvideva, da se bodo de- stinacije še vedno razvijale v smeri potrebe in po meri človeka. 2Opedelitev pojma turistična destinacija Coming together is a beginning; Keeping together is a progress; Working together is a success. Henry Ford Na videz jasen in v vsakdanjem življenju velikokrat uporabljan pojem tu- ristična destinacija je zaradi visoke kompleksnosti in večdimenzionalnosti težko definirati. Velikokrat z definicijo skušamo ujeti bistvo pojma in ga na kratko razložiti, a prav ko se mu dovolj približamo, se nam pojem turistična destinacija začne izmikati. Problematika opredeljevanja pojma turistična destinacija izhaja iz različnih vidikov, skozi katere ga lahko predstavimo. Dodatno zmedo pri definiranju povzroča še dejstvo, da se je razumevanje pojma destinacija skozi čas zaradi številnih razlogov, mednje štejemo tudi spremembe splošnih tržnih razmer, spremembe vedenja potrošnikov in drugih kontekstualnih sprememb v družbi spreminjalo. Beseda destinacija je latinskega izvora (lat. »destinatio«) in pomeni cilj, namen, mesto. V turizem je prišla z razvojem letalskega prometa v 70-ih letih 20. st. in je zamenjala do takrat uporabljan pojem turistični kraj ali mesto. Seveda ne gre zgolj za novo ime, pač pa tudi za novo vsebino, kar izhaja iz drugačnih zahtev sodobnega potrošnika. Zahteve potrošnika lahko spremljamo vzporedno z razvojem turizma in prav v tej fazi so se začeli kazati negativni učinki množičnega turizma, ki se je začel razvijati po 2. sv. vojni, v 50-ih letih 20. st. Ekonomski razvoj v družbi povojne Evrope in Severne Amerike vpli- va na izboljšanje razmer, zlasti na področju kakovosti življenja. S tem na-Opredelitev pojma turistična destinacija raščajo tudi nove in kompleksnejše potrebe turistov. Predvsem na podlagi potovalnih izkušenj, ki jih pridobivajo, se čedalje bolj krepi raznovrstnost potreb na turističnem potovanju. Pričakovanja na turističnem potovanju in turistična doživetja postajajo vse kompleksnejša in zato je kompleksnej- ša tudi turistična ponudba. Turistična ponudba na turistični destinaci- ji mora biti raznovrstna, bogata in vsebinsko smiselno povezana. Le tako lahko omogoča celovito turistično doživetje, ki ga sodoben turist pričakuje. Pojem turistična destinacija je torej posledica sprememb, ki so nastale na strani povpraševanja, kot tudi predvsem negativnih posledic množične-ga turizma. Te spremembe so bile vidne na prostorskem, gospodarskem in družbenem področju zaradi množičnosti pojava in koncentracije turistič- nih tokov na specifičnih točkah v prostoru. Potrebno je bilo urediti določe-na pravila obnašanja deležnikov (turistov, lokalne skupnosti in turistične-16 ga gospodarstva) in se posvetiti skrbnemu načrtovanju prostora. Izkazala se je potreba po načrtovanju in razvoju turističnega proizvoda, različnih tržnih aktivnostih ter opredelitve segmentov gostov, ki obiskujejo nek kraj. Poiskati je bilo potrebno ustrezen termin, ki predstavlja določeno prostorsko enoto, razpolaga z dovolj elementi turistične ponudbe (integralni turistični proizvod) in se lahko na trgu ponudi kot celovit turistični proizvod. V turistični teoriji se je kot ustrezen razširil naziv turistična destinacija, ki predstavlja skupni, širši funkcionalni prostor enega ali več turističnih mest. 2.1 Množični turizem in množični turist – razlogi za uporabo novega pojma Množični turizem je logična posledica razmer takratnega časa in stanja v družbi. Končala se je druga svetovna vojna in družba je bila potrebna miru. Po dolgem času se je življenje normaliziralo in v povojni obnovi se je kre-pilo navdušenje človeka novega obdobja. To novo obdobje je prineslo po- novni ekonomski zagon družbe, v kateri se poleg osnovnih potreb človeka ustvarjajo nove potrebe. Ena od teh potreb je potreba po potovanju – tu- rističnem potovanju. Leta 1948 so Združeni narodi objavili Deklaracijo o človekovih pravicah in v 24. členu zapisali: »Vsakdo ima pravico do počit-ka in prostega časa, vključno z razumno omejitvijo delovnih ur, in pravico do občasnega plačanega dopusta.« Krepitev ekonomskega razvoja družbe vpliva na krepitev potreb po po- tovanjih ljudi. V tem času postanejo zelo priljubljeni obmorski turistični kraji v Sredozemlju; tako se razvijejo tipični primeri množičnega turizma v Italiji, Grčiji in Španiji. Ljudje odhajajo na počitnice v tople kraje, njihova pričakovanja o počitnicah pa so dokaj skromna. Skromna pričakovanja in majhne potrebe so posledica odsotnosti potovalnih izkušenj, ki niso veza-2.1 Množični turizem in množični turist – razlogi za uporabo novega pojma ne le na izkušnjo fizičnega, realnega potovanja. Številni ljudje, ki do takrat niso nikamor potovali, predstavljajo potencial turističnega povpraševanja, dokaj neobčutljivega za drugo kulturo in kraj potovanja. Tabela 1: Značilnosti množičnega turizma. Množični turisti Turistično gospodarstvo množičnega turizma Razvojna stopnja (zavesti) družbe Ekonomski učinki Po 50. letu 20. st Hiter razvoj – hiter zaslužek Čarterski poleti (razvoj letalske industrije, poceni nafta) Nenačrtovan razvoj (veliki hoteli, veliko število turistov) Poceni počitnice (plastični denar, kreditne kartice, enaki Zaposlovanje velikega števila ljudi paketni aranžmaji) 17 Dostopnost počitnic (čas in sredstva) Devizni priliv Nezahtevni gosti Kratkoročna orientacija – netrajnostni koncept Rutinizirano konzumiranje počitnic Visoka produktivnost (visoki dobički) Vir: Avtor. Po 50. letu prejšnjega stoletja, ko nastopi mir in se začne ekonomski razvoj v takratni družbi, je vse nared za novo obdobje v turizmu, nov način turističnih potovanj in preživljanja prostega časa. Turistična potovanja so dostopna večjemu številu ekonomsko aktivnih ljudi, ki svobodno razpolagajo s svojimi sredstvi in časom ter pri tem ne zahtevajo veliko. V prid temu je (vsaj do 1. naftne krize) poceni letalski prevoz, poceni paketni aranžmaji ter delovanje na strani ponudbe po principu ekonomije obsega. Zaradi odsotnosti izkušnje o nenačrtovanem ali stihijskem turističnem razvoju ter kratkoročnih vizij s pričo hitrih ekonomskih učinkov, deviznega priliva in zaposlitvene funkcije turizma se razvoj turizma prevesi v koncept, ki se mu na podlagi današnjih izkušenj ter posledic družba želi izogniti. Množični turizem ima tako negativen prizvok, slabšalni pomen, in je pokazatelj stanja in stopnje zavesti v družbi, ki opozarja na neželene posledice. Opredelitev pojma turistična destinacija 2.2 Pregled definicij Sodobne tokove gibanja turistov pri načinu izrabe prostega časa zaznamuje heterogeno povpraševanje, ki pa je usmerjeno na integralne storitve in proizvode (ponudbo), skoncentrirane na enem mestu – destinaciji. V zgornji definiciji prepoznamo več dejavnikov, ki oznanjajo novo ob- dobje in zahtevo po imenovanju ter opredelitvi končnega cilja potovanja sodobnega turista. Sodobni turist se razlikuje od množičnega turista iz sedemdesetih in osemdesetih let 20. st. Razlika je vidna predvsem v potrošni-kovem vedenju, nakupnih navadah, pričakovanjih in zahtevah ter odnosu do gostiteljske kulture. S časom se spreminjajo tudi vedenjski vzorci glede 18 preživljanja prostega časa in vrste (tudi izbire) prostočasnih dejavnosti. Sodobni turist si vse bolj želi individualen pristop in obravnavo, individual-no in ne paketno turistično storitev itn. Vse manj čuti potrebo po organizi-ranih oblikah turističnega potovanja (posredovanje potovalnih agencij) in se pri načrtovanju potovanja (zlasti z razvojem interneta) opira na lastne iz-kušnje. Povpraševanje torej postaja vse bolj heterogeno (v času množičnega turizma je bolj homogeno – enaki turistični aranžmaji) in uspešni turistič- ni ponudniki vse bolj delajo na segmentaciji turističnega trga. Zanimivo je, da je imela potovalna agencija Thompson v Veliki Britaniji že leta 1980 24 različnih brošur za različne segmente turistov. Potreba po celovitosti turističnega proizvoda izhaja iz potrebe novega turista, ki vse celoviteje doživlja svoje turistično potovanje, se ga bolj zaveda in od njega pričakuje več. Zaradi te potrebe je nastal t. i. integralni turistični proizvod, ki predstavlja skupek turističnih proizvodov na turistični destinaciji. Integralni turistični proizvodi so storitve turistične destinacije (celovit, sestavljen turistični proizvod iz večjega števila posameznih proizvodov in storitev). Večina empiričnih raziskav se sploh ne obremenjuje z definicijami de- stinacije in se ukvarja zgolj z lokacijo, kjer se odvija promet obiskovalcev. Take lokacije se analizira in meri glede na stopnjo privlačnosti, zadovoljstva gostov, uspešnosti upravljanja in menedžmenta destinacije ter možnosti za pridobitev dobre pozicije na turističnem trgu. Kljub vsemu lahko rečemo, da destinacijo lahko definiramo glede na: 1. prostorski ali geografski vidik, 2. vsebinski vidik, 3. stališča turistov, 2.2 Pregled definicij 4. poslovni ali strateški vidik in 5. sistemski vidik. Inskeep (1991) meni, da mora biti destinacija dokaj samozadostna ter mora zagotavljati širok obseg turističnih zmogljivosti in storitev, posebno tistih, oblikovanih za rekreacijo in sprostitev, možnosti za pridobivanje ra-znih izkušenj in ohranjanja zdravja. Enako definira destinacijo tudi Svetovna turistična organizacija (Bieger 2000). Keller (1998) meni, da je destinacija potovalni cilj, ki ga turist želi obiskati zaradi določenih privlačnosti, ki jih ta ponuja. Pechlaner (1998) pravi, da destinacija obsega vrsto elementov, ki sku- paj v različnih kombinacijah privlačijo turiste, da pridejo na počitnice ali enodnevni obisk. Ti elementi so prvotna turistična ponudba, izvedena turistična ponudba, dopolnilne storitve in vzdušje. V teh treh definicijah 19 prevladuje vsebinski vidik, avtorji pa se opirajo na vsebino turistične ponudbe v turistični destinaciji, ki pa temelji na turističnih privlačnostih destinacije. Bieger (2000) razume destinacijo kot geografski prostor (kraj, regijo ali zaselek), ki ga določen gost ali segment gostov izbere za potovalni cilj. Prostor vsebuje vso nujno opremo in objekte za prenočevanje, oskrbo, zabavo in poslovne zadeve. Howie (2003) meni, da je destinacija prostor, ki je odvisen od turistovega zanimanja. V teh definicijah zasledimo prostorski vidik, ki pa se nadaljuje z vsebinskim vidikom (privlačnosti destinacije). Podobno razmišljata tudi Weber in Mikačić (1995), ko definirata destinacijo kot mesto intenzivnega zbiranja turistov zaradi različnih zanimivosti, ki jih ta ponuja. Te zanimivosti predstavljajo njeno osnovno turistično privlačnost. Tudi Vukonić (1996) uporabi podoben koncept definiranja in pravi, da je destinacija širši prostor funkcionalne celote, ki svojo turistično identiteto gradi na konceptu kumulativnih privlačnosti, s katerimi zaradi doživetij, ki jih omogočajo, in z dodatno turistično infrastrukturo predstavlja prostor intenzivnega zbiranja turistov. V zgoraj navedenih definicijah je težišče na prostoru intenzivnega zbiranja ali koncentracije turistov, kamor priha-jajo zaradi turističnih privlačnosti, ki jih prostor ponuja. Magaš (2000) definira destinacijo s prostorskega in vsebinskega vidi- ka. Meni namreč, da je destinacija prostorska turistično privlačna enota, ki je lahko turistična lokacija, mesto, območje ali regija (prostorski vidik). Po drugi strani pa je to optimalna kombinacija fiksnih in variabilnih dejavnikov, ki omogočajo turistično delovanje v skladu s preferencami trga, neodvisno od administrativnih meja (vsebinski vidik). Swarbrook in Horner (2001) definirata destinacijo kot temeljno ža- rišče turističnega potovanja, ki je lahko nastalo iz poslovnih ali zdravstve-Opredelitev pojma turistična destinacija nih, lahko pa tudi iz drugih razlogov. V prvem delu zasledimo koncept definiranja skozi koncentracijo turističnega povpraševanja na enem mestu, v drugem pa je skozi motiv (razlog) turističnega potovanja spet izpostavljen vsebinski vidik. Strateški vidik definiranja destinacije prepoznamo v prvem delu nas- lednje opredelitve. Bieger (2000) meni, da je destinacija strateška enota turizma, ki na svojem prostoru ponuja vse storitve (oglede, zabavo itn.), potrebne za določen tržni segment. Tudi Magaš (1997) meni, da je destinacija optimalno kombiniran in tržno prilagojen prostor, ki z razvojem pomembnih in dominantnih sposobnosti v destinaciji ustvarja pogoje, ki bodo v primerjavi s konkurenco dovolj kvalitetni za dolgoročno ustvarjanje dob- rih turističnih rezultatov. Destinaciji pripisuje proizvodno funkcijo ponudbe počitnic, ki skozi optimalno kombinacijo fiksnih in variabilnih de-20 javnikov »proizvaja« destinacijski turistični proizvod. Laws (1995) ima destinacijo za skupino med seboj povezanih dejavnikov, kjer dejavnost vsakega posameznika vpliva na dejavnost drugih, zato morajo biti skupni cilji opredeljeni in doseženi na usklajen način. Iz zgornjih definicij lahko sklenemo, da je strateški oz. poslovni vidik definiranja destinacije zelo blizu razumevanju destinacije kot podjetja. V zadnji definiciji pa Laws nakazuje sistemski vidik destinacije, ki pa je lahko osnova razumevanja in razlage sodobnega pogleda na destinacijo, saj avtor izhaja iz sistemske teorije, ki tolmači sistem kot povezavo delov, medsebojno odvisnih ter osredotočenih na skupni cilj, v neko smiselno celoto. V sistemu je povezava delov pred samimi deli sistema; način, kako so ti med seboj povezani in kako delujejo, kakšni procesi jih povezujejo ter kako se odzivajo na povratne informacije, ki so rezultat procesov, vse to opredeljuje naravo sistema. Sistemski vidik definiranja destinacije omogoča vpog- led in razumevanje delovanja destinacije, ki zagotavlja podporo pri njenem upravljanju in načrtovanju. V tej definiciji jasno prepoznamo potrebo po sistemskem ali integralnem načrtovanju destinacije ter potrebo po usklajevanju dejavnikov, kar je bistvo vsakega sistema. Pechlaner (1998) meni, da so destinacije konkurenčne turistične eno- te, ki se nahajajo v precepu med trgom in potrebami gostov, lokalnih dejavnikov in podjetjem ali proizvodom. Turistična destinacija je tako posledi-ca srečanja turistične ponudbe in povpraševanja na določenem trgu znotraj določenega segmenta gostov. Nastaja hkrati z zahtevami turistov in se oblikuje po njihovem povpraševanju. Turistično povpraševanje doživlja neko destinacijo kot celovit proizvod, čeprav še zdaleč ni zgolj turistični proizvod ali dobrina. Njena kompleksnost je precej večja in presega tako ozko pojmovanje. 2.2 Pregled definicij V tej opredelitvi se prepletajo strateški vidik in stališča turističnega povpraševanja (turistov). Zakonitosti turističnega trga v ospredje postavlja-jo turistično povpraševanje, ki usodno vpliva na turistično destinacijo oz. njeno ponudbo. Povpraševanje destinacijo vidi in doživlja kot celovit (integralni) turistični proizvod, zahteva po usklajenosti dejavnikov sistema destinacije pa je pri tem jasna predpostavka te celovitosti. V nadaljevanju sledi zelo kompleksna sodobna opredelitev destinacije, ki nakazuje nezanemarljivo vlogo drugih interesnih skupin, v prvi vrsti lokalnega prebivalstva. Turistična destinacija je kompleksna entiteta, sestavljena iz množice različnih izdelkov, storitev in tudi doživetij; vodena s strani večjega števila interesnih skupin 21 (turističnega sektorja, javnega sektorja in vlade, različnih organizacij, lokalnih prebivalcev) ter opazovana z različnih zornih kotov (z zornega kota turistov, lokalnih prebivalcev, z zornega kota menedžmenta destinacije). Turistična destinacija mora zagotavljati delovanje in usklajevanje nalog strateškega menedžmenta in strateškega trženja. V prvem delu definicije zasledimo prisotnost integralnosti turistične- ga proizvoda destinacije, ki vsebuje tudi neotipljive, nematerialne vsebine turistične ponudbe (doživetja, izkušnje itn.). Vodenje destinacije je v rokah številnih deležnikov (interesnih skupin), ki imajo lahko različna pričakovanja, interese in zahteve, zato je njihovo usklajevanje izziv, s katerim se je treba soočiti. Zgornja definicija predstavlja strateški vidik definiranja, kar je razvidno iz sklepnega dela, ki govori o strateškem menedžmentu in strateškem trženju. Lahko bi oblikovali preprosto definicijo ter skušali ostati na vsebin- skem in prostorskem vidiku, vendar že v naslednji besedi iščemo dru- go stran istega kovanca, ki se zrcali v organizacijski dimenziji destinacije, opredelitev pa se nadaljuje skozi strateški vidik, kot je razvidno iz definicije spodaj. Turistična destinacija je geografsko zaokroženo območje ene ali več občin, ki ponuja določen splet turističnih storitev oz. integralni turistični proizvod (od storitev prenočevanja, prehrane, zabave, rekreacije do drugih storitev za prosti čas), zaradi katerega ga turist izbere za svoj potovalni cilj. Destinacija je samostojen, celovit (integralni) turistični proizvod in konkurenčna enota, ki mora biti vodena kot strateška poslovna enota. Opredelitev pojma turistična destinacija Smith (v Hall 2000) navaja številna merila, ki jih moramo upoštevati pri opredeljevanju in identifikaciji destinacij: • destinacija naj vključuje sklop kulturnih, fizičnih in socialnih zna- čilnosti, ki skupaj tvorijo regionalno identiteto; • destinacija naj vsebuje primerno turistično infrastrukturo za pod- poro turističnega razvoja; • destinacija naj ne zajema samo ene skupnosti ali privlačnosti; • destinacija naj vključuje obstoječe privlačnosti ali ima potencial za podporo razvoja uspešnih privlačnosti, ki naj bi privabljale turiste; • destinacija naj bi bila sposobna podpirati načrtovanje in trženje tega območja, ki pomeni nekakšno vodilo in spodbudo prihodnje- mu razvoju; • destinacija naj bo dostopna (dovolj) veliki skupini obiskovalce; do- 22 stopnost je lahko omogočena preko cestne, zračne ali vodne pove- zave. Kljub omenjenemu pristopu in definiranju meril je Smith mnenja, da je določitev natančnih meja destinacije še vedno težavna. Meje turistične destinacije pravzaprav določa turistično povpraševanje. 2.3 Značilnosti turistične destinacije Značilnost turistične destinacije je njen integralni turistični proizvod oz. kompleksen in večdimenzionalen turistični proizvod, zasnovan na števil- nih virih, proizvodih in storitvah ter oblikah lastništva. Tako znotraj destinacije lahko prihaja do različnih povezav in sodelovanja zasebnega, javnega in civilnega sektorja. Destinacija naj bi imela tudi druge ekonomske in socialne značilnosti, ki naj bi bile soodvisne ali nasprotujoče si z različ- nimi pogledi na turizem. Ni izločena ali izolirana enota, pač pa del širše-ga ekonomskega in socio-kulturnega okolja, ki tudi prispeva svoj delež in soustvarja identiteto te destinacije. Ena ključnih značilnosti ali pogojev je, da mora destinacija predstavljati gostoljubno skupnost. Pri tem seveda ne mislimo samo turističnih ponudnikov in tistih, ki so neposredno vključe-ni v turistično dejavnost. Vodenje tako celovitega in kompleksnega sistema je ključnega pomena in vpliva na uspešnost destinacije na turističnem trgu. To funkcijo prevzema nek javni organ ali izvoljen odbor z odgovornostjo načrtovanja in menedžment. Z drugimi besedami je to destinacijski mene- džment. Vse naštete značilnosti destinacije pa ne predstavljajo celovite slike brez aktivnega zasebnega sektorja, ki lahko s svojim podjetniškim potenci-alom ključno vpliva na uspešnost destinacije. 2.3 Značilnosti turistične destinacije Turistična destinacija navadno temelji na naravnih virih. To so potencialni turistični viri, ki ustrezno turistično valorizirani lahko postanejo turistič- ne privlačnosti. Turistične vire je treba torej (pre)oblikovati v privlačnosti, ker te predstavljajo privlačno silo in motiv potovanja za turiste. Vsaka destinacija naj bi imela nekakšno ekonomsko strukturo in razvoj. Na to strukturo se »pripenja« tudi struktura prihodnje destinacije in predsta- vlja njen pridruženi element. Podobno v tem prostoru in času, v katerega se umešča destinacija v nastajanju, že obstaja nekakšna socialna struktura in organizacija. Tudi to je del širšega okvira, znotraj katerega bo destinacija morala delovati. Pri nastanku destinacije zelo pomembno vlogo igra politična organizacija in politično ozračje oz. naklonjenost politike za razvoj turizma. Vse to so okviri, znotraj katerih nastaja novi podokvir – destinacija. Zagotoviti je treba uspešno povezavo drugih (že obstoječih) dejavnosti s turizmom na dolgoročni trajnostni osnovi. Zagotoviti je treba ustrezno 23 namestitev, transport in dostop, dopolnilno turistično ponudbo itn. Tudi stopnja turističnega razvoja, čeprav je ta lahko popolnoma začetna, navadno sodi v nabor osnovnih pogojev, potrebnih za nastanek turistične de- stinacije. Za destinacijo velja tudi to, da mora razpolagati z dovolj elementi ponudbe (načelo celovitosti turističnega proizvoda), biti mora tržno orientirana in upravljana ter neodvisna od administrativnih mej. Kompleksnost turistične destinacije je posledica prisotnosti in vloge velikega števila deležnikov v strukturi destinacije ter različnih interesov in stališč teh deležnikov. Prav tako imajo ti deležniki najrazličnejše primarne funkcije kot samostojni subjekti v nekem prostoru, zato je razumljiva prisotnost različnih interesov, ciljev in rešitev za skupni razvoj. Tudi če se omejimo samo na turistične ponudnike v destinaciji, hitro ugotovimo, da gre za različne profile strokovnjakov, vrste ponudnikov, kjer ima vsak svojo funkcijo in poslanstvo. Pa vendar sta kritična točka in merilo uspešnosti povezovanje in usklajevanje vseh ponudnikov tako, da turistično povpraševanje zazna destinacijo kot celovit, smiseln in privlačen turistični proizvod. Zato je destinacija vzpostavljena takrat, ko so njeni posamezni deli (deležniki, ponudba, infrastruktura in drugi pogoji) smiselno povezani, ko delujejo v skupnem interesu, pri vsem tem pa je za uspeh destinacije tako pomembna njena edinstvenost, drugačnost in specifična identiteta. Rabotić (2012) meni, da ima destinacija t. i. front stage ali osrednji prostor, ki je namenjen pogledu in vtisu obiskovalcev (urejeno središče, trg, sprehajališče, nakupovalno središče in podobno). Prav tako ima po njegovem mnenju destinacija tudi t. i. back stage ali ozadje, ki je za nekatere turiste mnogo bolj zanimivo in privlačno, saj na ta način pridejo v stik s pristnim okoljem, domačini in njihovo kulturo. Ozadje destinacije po nje-Opredelitev pojma turistična destinacija govem mnenju ni namenjeno turističnemu pogledu, saj ni turistično. Opo- zarja pa tudi na zlorabe ali manipulacijo, ko je turistom front stage predstavljen kot back stage, kar je nedvomno zavajanje. 24 3Vrste turističnih destinacij Vrste turističnih destinacij po Konečnikovi (2003) ločimo glede na: 1. velikost destinacije, 2. motiv turista in njegovo oddaljenost od kraja stalnega prebivališča, 3. lastnosti turistične destinacije, 4. razmerja med destinacijami. Po velikosti destinacije ločimo na makro (celine – Avstralija, Evropa, Azija itn.) in mikro destinacije (države, regije, mesta in manjša območja v mestu). Ključ delitve je v tem primeru velikost območja, ki obsega neko smiselno celoto (Kotler, Bowen in Makens 1999, v Konečnik 2003). Če je motiv obiska destinacije smučanje, potem se bo turist gotovo od-ločal med ponudbo smučarskih destinacij. Če gre za ameriškega turista, ki prihaja v Evropo, je njegov motiv obiska Evropa kot turistična destinacija, cilj obiska destinacije pa je doživeti kulture in tradicije stare celine (Bieger 2000, v Konečnik 2003). Ta obisk bo gotovo daljši, znotraj destinacije pa si bo turist izbral npr. Benetke, Dunaj in Pariz. Glede na lastnosti destinacije (Keller 1998, v Konečnik 2003) lahko lo- čimo destinacije, ki so zasnovane kot proizvod oz. na enem mestu ponuja- jo specifičen proizvod (npr. zabaviščni parki Eurodisney, Gardaland, Le- goland, Graceland, Dollywood itn.), in lokacijsko pogojene destinacije, ki so del nekega geografskega in kulturnega prostora in predvsem temeljijo na naravnih in/ali kulturnih virih ter kot take ponujajo več možnih integralnih turističnih proizvodov. Sinclair in Stabler (v Konečnik 2003) ločujeta destinacije glede na razmerja med njimi oz. glede na odnos in zaznavanje turističnih destinacij z Vrste turističnih destinacij vidika turista. Tako govorita o komplementarnih turističnih destinacijah in turističnih destinacijah kot substitutih. Kot primer komplementarnih turističnih destinacij z vidika ameriškega turista navajata evropski mesti Pariz in London. Omenjeni mesti za ameriškega turista predstavljata komplementarni dobrini in temu ustrezno za ogled obeh mest nameni enakov- reden delež izdatkov. V drugem primeru, ko obravnavamo turistične desti- nacije kot substitute, avtorja navajata dve svetovni mesti, Sydney in New York. V tem primeru evropski turist, ki dojema cilj potovanja kot izbiro med dvema mestoma na različnih celinah z enako težo, izbere destinacijo na podlagi osebne percepcije. Razdelitev in obravnavanje turističnih destinacij kot komplementarnih ali substitutov je izjemnega pomena pri tu- rističnem načrtovanju in trženju. Kljub temu je v literaturi doslej zaslediti zelo malo obravnav na to temo. Ta delitev je tudi dragocen vir podatkov pri 26 trženju destinacije, vendar se menedžment s tem premalo ukvarja. Tipologija turističnih destinacij je lahko tudi sledeča (Rabotić, 2012): 1. Klasične destinacije (naravne, kulturne in zgodovinske privlačnosti privabljajo turiste za daljše bivanje in to so načeloma resorti – le- tovišča, smučišča in podobno, kot so Sharm el Sheikh v Egiptu, Cortina d’Ampezzo v Italiji, St. Moritz v Švici) 2. Destinacije s specifičnimi predeli ali habitatom (privlačne zara- di naravnih virov, ki so življenjski prostor za različne redke ali/in ogrožene vrste, kot sta Galapagos ali Cres) 3. Destinacije poslovnega turizma (ko prvotno industrializirana ali poslovna središča postanejo mesta, ki privlačijo sfero poslovnežev, da podaljšajo svoj obisk v nakupovalnih ali zabaviščnih centrih, npr. Manchester ali Hong Kong) 4. Zdraviliške destinacije (temeljijo praviloma na naravnih danostih nekega prostora, ki razpolaga z izjemnimi pogoji za razvoj tovr- stne zdraviliške dejavnosti, kot so klimatska zdravilišča (Rakitna, Rogla, Debeli Rtič), termalni vrelci (Baden-Baden v Nemčiji, Vi- chi v Franciji, Spa v Belgiji, Karlovy Vary na Češkem, Rogaška Sla- tina v Sloveniji) 5. Stopover ali tranzitne destinacije (locirane vzdolž poti med emitiv- nimi in receptivnimi turističnimi regijami ponujajo možnost po- stanka in krajšega zadrževanja turistov na poti do končne destina- cije) 6. Short break destinacije (privlačne za krajše obiske npr. ob koncu tedna ali za nekaj dni, največkrat gre za urbana središča s kultur- nimi turističnimi privlačnostmi, kot sta Amsterdam na Nizozem- skem ali Pisa v Italiji) 3 Vrste turstičnih destinacij 7. Izletniške destinacije (po navadi gre za enodnevne obiske krajev s specifično turistično ponudbo, dogodki ali prireditvami, ki so lah- ko magnet za obiskovalce) Svetovna turistična organizacija razlikuje: 1. oddaljeno destinacijo (najbolj oddaljeno mesto glede na domicil), 2. glavno destinacijo (mesto, v katerem se porabi največ časa), 3. motivacijsko destinacijo (primarni cilj obiska za turista). Lue, Crompton in Fesennrainer (1993) ločijo destinacije glede na pet prostorskih modelov: • (A1) predstavlja potovanje v eno destinacijo, • (A2) predstavlja krožno potovanje v eno destinacijo, 27 • (A3) predstavlja osnovno destinacijo, v kateri se biva in je hkrati izhodišče za obisk drugih destinacij v polmeru okoli osnovne desti- nacije, • (A4) predstavlja regionalno krožno potovanje, • (A5) predstavlja »verižno potovanje« (tipični itinerarij z obiski več destinacij brez centralnega cilja). Ponazoritev petih prostorskih modelov destinacij predstavljamo v na- daljevanju s Sliko 1. Slika 1: Prostorski modeli destinacij. Vir: Prirejeno po Lue, Crompton in Fesennrainer(1993). Vrste turističnih destinacij Howie (2003) loči med urbanimi in ruralnimi destinacijami, letovišči, za-varovanimi območji, regijami in državami. Za vsako vrsto destinacij veljajo določene značilnosti glede njenega razvoja, privlačnosti in vsebine ponudbe, načina udeležbe pri načrtovanju različnih interesnih skupin na destinaciji ter percepcijo in pričakovanja turistov glede na posamezno vrsto destinacije. 28 4Potencialni in realni turistični viri Turistični viri so ključni motiv za turistično potovanje. Predstavljajo bistvo privlačnosti destinacije. Viri so potenciali, na katerih bi lahko temeljil razvoj nekega prostora ali dejavnosti. Turistični viri predstavljajo del gospodarskih virov neke države in vsa tista sredstva, ki so v turizmu nekega ob-močja lahko koristna. Tako kot je destinacija jedro turističnega sistema, so turistični viri oz. turistične privlačnosti jedro turistične destinacije. Predstavljajo najpomembnejši del turističnega proizvoda. Svoje lastnosti ter identiteto prena- šajo na identiteto same destinacije. Po njih je destinacija prepoznavna na turističnem trgu. Turistični viri so potencialne turistične privlačnosti, ki to postanejo s turistično valorizacijo (prisotnostjo na trgu, distribucijo, prodajo itn.). Privlačnosti morajo biti informativno in prometno dostopne. Zato je vsaka turistična privlačnost turistični vir, vendar vsak turistični vir ni nujno tudi turistična privlačnost. Vir brez dostopa in brez turistične valorizacije namreč ni privlačnost. Turistični viri so naravne ali antropološke dobrine, ki se lahko gospo- darsko valorizirajo. So del celotnega geografskega področja (regije ali dr- žave). Bogastvo turističnih virov predstavlja komparativno ali primerjalno prednost v gospodarskem razvoju države. 4.1 Razpoložljivi viri in njihove značilnosti Geslo ekonomske geografije je, da viri niso, ampak nastajajo, mi pa dodajamo: in so ranljivi. So dragoceni, ker proizvajajo bogastvo. Ob uspešnem Potencialni in realni turistični viri menedžmentu lahko potencialne turistične vire s turistično valorizacijo preoblikujemo v turistične privlačnosti. Tako lahko postanejo konkurenč- na prednost neke destinacije. Proces preoblikovanja dobrin v turistične po-tenciale in privlačnosti je prikazan na Sliki 2. Turizem praviloma nima izključno svoje »surovine« (temeljnih vi- rov); te si deli z drugimi dejavnostmi, včasih konstruktivno z dopolnje- vanjem in sodelovanjem, včasih destruktivno s konflikti in nesporazumi. Vzrok je velikokrat zakonodaja, ki opredeljuje dobrine klasičnih dejavnosti (kmetijstvo, gospodarstvo, industrija), ne pa turizma zasebno. Zato je težje upravljati z dobrinami ali viri v »skupni« rabi. 30 Slika 2: Geneza virov. Vir: Avtor. Razvoj ene dejavnosti (industrija) velikokrat vpliva na uničenje virov druge dejavnosti (turizem – onesnažen zrak, morje itn.). Turistično gospodarstvo zato mora zaščititi temeljne turistične vire (potencialne in realne privlačnosti). Obstajajo tako imenovani registri turističnih privlačnosti, razvojni in tržni načrti turizma, destinacijski menedžment, ki naj bi skrbel za zaščito in ohranjanje turističnih virov v destinaciji. Turistične vire pogojujejo turistični trendi. Dokazana je namreč di-alektična povezava med razvojem človeške družbe in razvojem turizma. Skozi različna obdobja so se pričakovanja turistov spreminjala, s tem pa tudi pomagala »oblikovati« turistične proizvode neke destinacije. Turist v postmoderni dobi od destinacije pričakuje precej več kot samo sonce, morje in pesek. Naravni viri neke destinacije torej ne zadovoljijo sodobnih trendov turističnega povpraševanja. Trendi se nagibajo k individualizirani, vrhunski storitvi, ki vključuje tudi aktivnosti, šport, rekreacijo, kulturo ali umetnost. Novi turizem zahteva avtentično izkušnjo, ki omogoča stik z lokalnim prebivalstvom in uživanje v izvirnem okolju. 4.2 Turistične privlačnosti in proces valorizacije turističnih virov Pri izbiri turistične destinacije so ključni motivi turista, zato je treba turistične destinacije načrtovati v skladu s potrebami in pričakovanji turistov. Način življenja, navade in trendi motive turistov spreminjajo. Posledično se spreminjajo tudi destinacije in se prilagajajo segmentom, ki so jim namenjene. 31 Slika 3: Od virov do turistične destinacije. Vir: Avtor. Na Sliki 3 je prikazan proces razvoja osnovnih sestavin turistične de- stinacije. Turistični trendi nakazujejo potencialne turistične vire. Ko turistično gospodarstvo začne angažirati turistično ponudbo, v to ponud- bo vključuje turistične vire, ki s turistično valorizacijo (trženjem ponudbe) postanejo turistične privlačnosti. Turisti zanje vedo, so jim dostopni, jih kupujejo, konzumirajo in priporočajo svojim prijateljem. Te turistične privlačnosti v smiselnih vsebinskih kombinacijah predstavljajo turistične proizvode, ki pa tvorijo integralno turistično ponudbo turistične destinacije. Wilkinson (v Howie 2003) meni, da je vire treba »razviti«, da bi pri- dobili »koristnost« v turističnem smislu. Vire definira kot elemente na- ravnih dobrin, ki šele v kombinaciji vlaganja znanja, tehnologije ter indivi-dualnih in družbenih ciljev lahko postanejo viri, ki zadovoljujejo potrebe ljudi (turistov). Tudi drugi avtorji (Swarbrooke 2002; Kušen 2000; Weaver 2006; Hall in Page 2006) se strinjajo, da so turistične privlačnosti najbolj pomembna sestavina turističnega sistema, glavni motiv potovanja in jedro turistične-ga proizvoda. Vendar je pot od turističnega vira do turistične privlačnos-ti dolga in zahtevna. Rečemo ji lahko proces valorizacije turističnih virov, ki ga predstavljamo v nadaljevanju. 4.2 Turistične privlačnosti in proces valorizacije turističnih virov Turistična privlačnost je torej vitalni organ destinacije, najpomembnejši element turističnega proizvoda in glavni motivator za turistična potovanja (Zorko 1999; Swarbrook 2002). Kretzschmar (2009) meni, da brez turi- Potencialni in realni turistični viri stičnih atrakcij ni turizma. Beerli in Martin (2004) pa menita, da so turistične privlačnosti sestavni deli destinacije, ki privlačijo turiste. McIntosh in Goeldner (1986) sta dejala, da je turistična privlačnost iniciator vsakega potovanja. Čomić in Kalmić (2007) pa sta prepričana, da je turistična privlačnost generator turističnih doživetij in spominov, ki še kako prispeva k oblikovanju podobe destinacije v vseh fazah turističnega potovanja. Gunn (1997) je nekoliko poetičen, ko pravi, da je turistična privlačnost življenjska moč turizma. Turistična privlačnost je imenovan stalni vir, ki je pod nadzorom in se ga upravlja za uživanje, zabavo in izobraževanje obiskovalcev (Middleton 1988). Tudi Pearce (1991) govori o imenovanem prostoru s posebnimi naravnimi in antropološkimi značilnostmi, ki je v središču pozornosti obi- skovalcev in menedžmenta. Gunn in Var (2002) definirata turistično pri- 32 vlačnost kot prostor, na katerem je ponujena vrsta turističnih proizvodov in storitev za določen segment obiskovalcev. Harris in Howard (1996) menita, da gre za fizične ali kulturne značilnosti na enem mestu, ki ga posamezni obiskovalci dojemajo kot sposobnega za zadovoljitev potreb v pros- tem času. Swarbrooke (2002) vidi turistično privlačnost kot imenovano mesto ali prostor s posebnimi človeškimi ali nawravnimi značilnostmi, ki so v centru pozornosti obiskovalcev in menedžmenta. Prav tako Gunn in Var (2002) smatrata, da gre za razvite lokacije, ki so načrtovane in upravlja-ne glede na turistovo zanimanje, aktivnosti in veselje. Walsh-Heron in Stevens (1990) sta oblikovala razširjeno definicijo turistične privlačnosti, ki se glasi: »Turistična privlačnost je pojav na določenem območju, kraju ali središču aktivnosti, ki: • je pripravljen za privabljanje tujih in domačih obiskovalcev ter se ga temu primerno upravlja; • zagotavlja zabavo in vesela doživetja ter omogoča prijetno preživljanje prostega časa; • je razvit, da realizira svoj potencial; • se upravlja kot znamenitost, ki zagotavlja zadovoljstvo upo- rabnikom; • zagotavlja primerno infrastrukturo in storitve, ki izpolnjuje- jo in zadovoljujejo povpraševanje, potrebe in interese obisko- valcev.« 4.2 Turistične privlačnosti in proces valorizacije turističnih virov Pearce (1991) meni, da je turistična privlačnost »določen predel s specifič- nimi človeškimi ali naravnimi posebnostmi, ki so središče pozornosti turista in upravljavcev«. Prav tako meni, da mora imeti privlačnost osupljiv ali/ in nevsakdanji fizični oz. kulturni vir. Zagotavljati mora aktivnosti in doživetja obiskovalcev, ki spodbujajo domišljijo javnosti. Swarbrook (2002) meni, da turistične privlačnosti predstavljajo »sa- mostojne enote, posamezne predele ali točno določena manjša geografska območja, ki so dostopna in motivirajo veliko število ljudi, da prepotujejo določeno razdaljo od doma, navadno v prostem času, da jih za krajši, omejen čas obiščejo«. Pri tem izključuje pojave, ki se jih ne da nadzorovati ali upravljati (npr. podnebje, klima ipd.). Vsekakor gre za kompleksnost pojma, saj je zaradi propulzivnosti pod- ročja težko poiskati univerzalno definicijo. Zaradi naraščajočih potreb in zahtev sodobnega turista namreč nenehno nastajajo nove oblike turističnih 33 atrakcij, ki pa zaradi narave turističnih storitev posegajo čedalje bolj tudi v sfero nematerialnega in neotipljivega. Zato ne čudi, da Austin (2002) in Poria idr. (2006) predvidevajo, da je turistična privlačnost izrazito družbe-ni fenomen, ki zahteva predvsem obravnavo vedenja potrošnikov (turistov, obiskovalcev). Prav tako pa Benckendorff in Pearce (2003) ter Timothy in Boyd (2006) opozarjajo, da ne smemo zanemariti organizacijskega vidika in menedžmenta turističnih privlačnosti. Tudi Sharpley (2009) meni, da turistične privlačnosti niso zgolj razlog za potovanje turistov, pač pa predstavljajo fokus turistične aktivnosti, generirajo prihodek, delovna mesta ter širši regionalni razvoj destinacije in regije. Dokler se za določenim virom s povpraševanjem ne pojavijo potrebe, interesi ali zahteve, ko se v proces vključi še menedžment, ki oblikuje ponudbe, lahko govorimo le o potencialnih virih. Turistični vir postane turistična privlačnost (McKercher in du Cros 2002), ko pripoveduje zgodbo, oživi znamenitost, omogoča udeležbo pri doživetju, naredi doživetje pomembno za turista, se osredotoča na avtentičnost in kakovost. Viri so skriti potenciali, ki ostanejo skriti, če jih ne razvijamo. Sklenemo lahko, da s turistično valorizacijo turistične vire lahko trans-formiramo v turistične privlačnosti, brez nje pa ostajajo na ravni kompa-rativnih prednosti oz. potencialnih turističnih virov. Pri tem ima ključno vlogo sposobnost menedžmenta destinacije, ki je zadolžen za valorizacijo turističnih virov. Ker gre za dolgoročno in ne enkratno dejanje, je valoriza-cija turističnih virov proces, ki poteka po fazah. Potencialni in realni turistični viri Proces valorizacije turističnih virov poteka po spodaj opisanih korakih: 1. Prepoznavanje – identifikacija vira je faza, ko identificiramo nek vir kot turističen na podlagi različnih impulzov iz okolja. Eden od možnih indikatorjev je turistično povpraševanje, ki nakazuje in- teres turistov za določen vir. Naslednji možni indikator so trendi, saj gre za predvidene spremembe, ki jih identificiramo z napoved- mi (Lomine in Edmunds 2007). Impulz za identifikacijo turistič- nega vira je lahko okolje samo (lokalna skupnost ali turistično go- spodarstvo), ki zazna nek vir kot turističen glede na konkurenco. Identifikacija turističnega vira nikoli ni samoumevna, lahko pa je popolnoma naključna. Včasih rabimo lupo, včasih pa daljnogled, da uzremo turističen vir – potencial za razvoj turistične privlač- nosti, ki je bil lahko v surovi obliki v okolju prisoten dolgo časa, a 34 za njim doslej ni bil izkazan interes. Jasno je, da se potenciali spre- minjajo skozi čas, predvsem z družbenimi spremembami, in ne- kaj, kar se v preteklosti ni smatralo za potencial, v sedanjosti lahko predstavlja veliko priložnost za razvoj v turističnem smislu. Tako sta bila nekoč pomembnejša morje in sonce, sedaj so vse bolj kuli- narika, kulturna dediščina in tradicija; nekoč obmorski kraji z bla- go klimo, sedaj adrenalinski parki, državne meje in podobno. 2. Analiza – vrednotenje vira je faza, ko na podlagi prepoznanega potenciala pričnemo z analizo le-tega; gre namreč za introspekci- jo lastnih potencialov iz več zornih kotov, kar bo posledično pri- peljalo do dozorelega zavedanja o nekem turističnem viru. Anali- za turističnega vira je v osnovi vrednotenje prepoznanega vira na podlagi različnih kriterijev, pri čemer ne gre prezreti dejstva, da prepoznani vir umeščamo v že obstoječi kontekst nekega prosto- ra, turistične destinacije, njenega obstoječega turističnega proizvo- da, infrastrukture v natančno določeni fazi njenega življenjskega cikla. Zlasti so pri vrednotenju vira pomembne njegove specifične lastnosti in kakovosti, ki pomembno vplivajo na oblikovanje podo- be v očeh turistov. Vrednotenje identificiranega turističnega vira je tako odvisno od lastne vrednosti (subjektivna percepcija) in vred- nosti virov konkurence (primerjava) ter projekcije razvoja turistič- nega vira v prihodnosti (povpraševanje in trendi). Pri vrednotenju vira igra ključno vlogo njegova posebnost, dragocenost, redkost, unikatnost, edinstvenost (največji, najstarejši ipd.) kot tudi vpe- tost in ujemanje z obstoječo strukturo destinacije ter njenimi ob- stoječimi privlačnostmi. 4.2 Turistične privlačnosti in proces valorizacije turističnih virov 3. Artikulacija podobe vira je faza, ko se na podlagi vrednotenja iz predhodne faze oblikuje (artikulira) podoba turistične privlačnos- ti v nastajanju. Podoba turistične privlačnosti bo predstavljala klju- čen element pri izbiri in odločitvi turista za konkretno destinacijo. Podoba turistične destinacije je skupek idej, prepričanj in vtisov, ki jih ima posameznik o določeni destinaciji in vključuje tako objek- tivne – subjektivne, funkcionalne (bolj otipljive, jasne) – psiholo- ške (abstraktne) kakor tudi posebne (unikatne) lastnosti turistične destinacije (Krašna 2007). Za uspeh in konkurenčnost turistične privlačnosti ter posledično de- stinacije je ključnega pomena razkorak med lastno podobo in po- dobo destinacije v očeh turistov. Večji kot je ta razkorak, slabša je artikulacija podobe, kar povzroča težave s prepoznavnostjo na tu- rističnem trgu in vpliva na tržni položaj destinacije. Do tega razko- 35 raka pride, če oblikovanje lastne podobe in podobe, ki jo zaznava- jo turisti, ne poteka usklajeno. Stopiti iz okvira (večkrat!), pomeni videti stvari v drugačni luči in ne le z lastne perspektive, to je zdrav in koristen način usklajevanja podobe vira, ki je na poti, da postane privlačnost. Velika nevarnost pri artikulaciji podobe je tudi posnemanje ali ko- piranje uspešnih turističnih privlačnosti, saj se pri tem še bolj za- megli identiteta in razlikovalne lastnosti privlačnosti, kar je doda- ten argument za nejasnost podobe, ki pelje v neuspeh. Velikokrat se namreč ujamemo v zanko pretiranega približevanja konkurenč- nim turističnim privlačnostim, zmotno misleč, da nam bo znana, uspešna (tuja) podoba lažje utrla pot do prepoznavnosti in vredno- stnega sistema ciljnega segmenta turistov, ki jih nagovarjamo. Pri tem seveda izničujemo identiteto in lastnosti svoje privlačnosti, kar na podobo vpliva kot razredčilo in ustvarja zamegljeno identi- teto, nejasno podobo ter s tem vse pogoje za nekonkurenčnost na turističnem trgu. Zato velja pri tem zasledovati lastno identiteto in pristnost, kar zahteva tudi določeno mero drznosti in tveganja. 4. Komunikacija podobe vira je faza v procesu valorizacije turistične- ga vira, ko oblikovano (artikulirano) podobo komuniciramo cilj- ni publiki. Gre za informiranje o podobi, njeno predstavljanje, s čimer je mišljen obojestranski proces, kar komunikacija je. V tem delu gre za nenehno interakcijo med ponudbo in povpraševanjem, ki svoje zaznave o podobi privlačnosti pošiljata kot signale eden drugemu. Sporočilo o podobi in njena interpretacija za potrebe ciljnega trga morata temeljiti na doslednosti in pri tem je izbira di- Potencialni in realni turistični viri stribucijskih kanalov silno odvisna od segmenta turistov, ki jim je privlačnost namenjena. Z drugimi besedami, pomembno je vede- nje o tem, kakšno informiranje je relevantno za ciljno publiko. Vre- dnostni sistem potencialnih turistov predstavlja pravo zakladnico informacij za ponudnike, saj se predvsem na podlagi tega odločajo o izbiri. 5. Razvoj turistične privlačnosti je naslednja faza procesa valoriza- cije turističnih virov in predstavlja razvoj privlačnosti oz. njego- vo vključevanje v siceršnjo in novo turistično ponudbo. Na pod- lagi obstoječih turističnih proizvodov sestavljamo (dopolnjujemo) nove in drugačne turistične proizvode, ki so v skladu s povpraše- vanjem in pričakovanjem ciljnih segmentov in prav tako uglaše- ni z našimi lastnimi viri, njihovo zmogljivostjo, stopnjo razvoja in 36 kakovostjo. Tukaj naj bi šlo namreč za smiselne vsebinske kombi- nacije turističnih proizvodov, ki turistu dopuščajo izbiro in obli- kovanje osebnega integralnega turističnega proizvoda po lastnem okusu. Lahko bi rekli, da ta faza pravzaprav nenehno poteka oz. je del življenjskega cikla nove turistične privlačnosti kot turistič- nega proizvoda. Razvoj turistične privlačnosti je namreč tudi sam po sebi proces, ki nujno spremlja vse faze življenja neke turistične privlačnosti in se prepleta s procesom načrtovanja in upravljanja privlačnosti. Skrbno spremljanje odziva na strani povpraševanja in uglaševanje teh zahtev z nosilno zmogljivostjo (družbeno, okolj- sko in ekonomsko) posameznega vira je modrost uspešne trajno- stne valorizacije turistične atrakcije. 6. Trženje turistične privlačnosti je finalna faza procesa valorizacije turističnih virov, kjer pravzaprav pride do končne transformacije vira v privlačnost, saj šele takrat v celosti zadovoljimo oba pogoja za delovanje turistične privlačnosti – to sta dostopnost in prepoznav- nost na turističnem trgu. Pri tem lahko uporabljamo standardno orodje marketing mixa, s poudarkom na vrednostnem sistemu cilj- nega segmenta (do te faze naj bi ga že dodobra zaznali) ter obliku- jemo take pogoje trženja privlačnosti, da dosegamo uglašenost z naravo podobe vira, ki je postal privlačnost. V vseh fazah, posebno pa v tej, je potrebno zagotoviti aktivno vlogo vključevanja vseh ak- terjev, ki sodelujejo v procesu. Vedno bolj postaja jasno, da je lokal- na skupnost sestavni del privlačnosti/destinacije v vseh svojih di- menzijah. Ko pa nastopi faza trženja turističnega vira, je ključnega pomena interni marketing, ki zaobjema vse notranje akterje in no- silce turistične privlačnosti – turistično gospodarstvo, prebivalce, 4.3 Komparativne in konkurenčne prednosti lastnike, upravo, predstavnike varstva naravne in kulturne dediš- čine itn. (Brezovec idr. 2007). Vsi ti predstavljajo privlačnost, njene lastnosti, identiteto in zgodbo, ki jo morajo ne samo dobro pozna- ti, ampak ponotranjiti, zato posnemanje predstavlja največje tve- ganje, saj smo lahko izvrstni, pristni in originalni le v tistem, kar pravzaprav smo – v naši lastni podobi. Iz vsega zgoraj navedenega lahko sklenemo, da je turistični vir dobrina, ki se jo prepozna kot turistično, če v sebi nosi nek turistični potencial, ta pa je vezan na čas in razmere v družbi, ki nakazujejo na »uporabnost« (koristnost) te dobrine za turistične namene. V tem kontekstu turistični vir predstavlja komparativno ali primerjalno prednost, ki še ni turistično valorizirana, kar pomeni, da še ni aktivirana kot turistična privlačnost, v katero niso vloženi znanje, sredstva ali napori managementa. Turistični vir kot 37 tak predstavlja zasnovo privlačnosti, ki turistom še ni dostopna, se ne trži v turistične namene in je turisti ne poznajo. Za razliko od turističnega vira pa je turistična privlačnost že turistič- no valorizirana, »postavljena« na vidno mesto na turističnem trgu, turisti jo prepoznajo, je dostopna (fizično in informativno) in kot taka predstavlja osnovni motiv obiska v neki turistični destinaciji. Zaradi vložka znanja, sredstev in sposobnosti managementa ter vseh aktivnosti, ki so v procesu valorizacije zahtevani, turistična privlačnost predstavlja konkurenčno prednost, po kateri je destinacija prepoznavna na trgu. To prepoznavnost seveda črpa iz specifičnih lastnosti in identitete vira, na podlagi katerega je nastala, ki pa se v tej obliki zrcali v podobi privlačnosti, ki jo kot tako za-znavajo turisti in primerjajo (ocenjujejo) med številno množico podobnih ali manj podobnih privlačnosti, vezano na svoj motiv potovanja. Torej je turistična privlačnost vir z dodano vrednostjo, ta pa je rezultat sposobnosti managementa in vseh aktivnosti v procesu turistične valorizacije. 4.3 Komparativne in konkurenčne prednosti Ekonomska teorija razlikuje komparativne (primerjalne) in konkurenčne prednosti. Primerjalne prednosti izhajajo iz naravnih virov države, kon- kurenčne pa iz sposobnosti države, da tem virom ustvari dodano vrednost (Mihalič 2002a). Tudi WEF (World Economic Forum) v svojem modelu konkurenčnosti poudarja, da je konkurenčnost države v njeni sposobnos- ti dolgoročnega oblikovanja in vzdrževanja ekonomske dodane vrednos- ti (economic value-added) (Ritchie in Crouch 1993, 26). Večje število konkurenčnih dejavnikov, ki jih država omogoča svojim podjetnikom, pomeni bolj usposobljen in uspešen boj za preživetje na trgu. Zato pravimo, da pri-Potencialni in realni turistični viri merjalne prednosti temeljijo na bogatih naravnih virih države, kot je npr. nafta, medtem ko konkurenčne prednosti temeljijo na sposobnostih pod- jetnikov, da tem virom ustvarijo dodano vrednost, v danem primeru z ra- finiranjem nafte. Če to opredelitev razlikovanja prenesemo na mednaro- dni turizem, lahko trdimo, da so primerjalne prednosti ugodno podnebje, lepa pokrajina, privlačne plaže, neokrnjena narava, konkurenčne prednos- ti pa so turistična infrastruktura (hoteli, prireditve, privlačnosti, transportna mreža), kakovosten menedžment, spretnosti in znanje zaposlenih, tu- ristična politika itn. Naravni viri države so v mednarodnem turizmu prav gotovo pomemb- na primerjalna prednost, saj turist s seboj navadno odnese doživetje teh virov (pokrajina, podnebje, plaža itn). Kušen (2000, 317) turistične vire opredeljuje kot skupno ime za potencial-38 ne in realne turistične privlačnosti, turistično infrastrukturo in nadstrukturo, potovalne agencije, organiziranost turistične destinacije, kadre v turizmu in podobno. Vsaka turistična privlačnost je turistični vir, toda vsak turistični vir ni nujno turistična privlačnost. Isti avtor turistične vire razvršča v tri skupine: 1. temeljni, 2. neposredni, 3. posredni. V drugo skupino uvršča turistične stavbe, naprave, agencije, informa- cije, promocijski material, kadre, stopnjo izobrazbe lokalnega prebivalstva, turistično organiziranost destinacije in sistem turističnega informiranja. V tretjo skupino uvršča komunalno infrastrukturo, vsebine družbenega standarda, geografski položaj, prometno povezanost, dobro prostorsko or- ganiziranost, estetsko oblikovane stavbe, ulice, trge, promenade, parke in podobno, mir v državi in njeno politično stabilnost. Avtor sklepa, da med emitivnim in potencialnim turističnim prostorom, ki ima potencialne turistične privlačnosti, deluje privlačna moč, ki sili k vzpostavljanju njune medsebojne komunikacije in k povečevanju receptivnih vsebin v potencialnem receptivnem prostoru. Zelo pomembna in bistvena je povezanost med aktivnostmi podjetja in njegovimi viri, ki imajo pravzaprav posredno vlogo. Izhajajo iz izvajanja aktivnosti v določenem času, pridobivanja od zunaj ali iz kombinacije vsega tega (Porter 1994, 947). Ritchie in Crouch (1993, 36) izpostavljata razliko med ekonomsko iz- menjavo dobrin in turizmom, s posebnim poudarkom na pomenu primer- jalnih in konkurenčnih prednosti za mednarodni turizem. Določena pre- 4.3 Komparativne in konkurenčne prednosti čudovita dolina je v gospodarskem pomenu brez vsake vrednosti, če do nje ne pelje pot ali cesta, po kateri lahko pridejo turisti in obiskovalci. Brez dostopnosti predmet nima vrednosti. Končna vrednost in uspešnost podjetja sta merljivi s številom kupcev, ki so pripravljeni plačati njegove proizvode in storitve. Podjetje je dobič- konosno, če ta vrednost presega skupne stroške vseh njegovih aktivnosti. Isto velja za turistično destinacijo. Kdor pride prvi, pridobi konkurenčne prednosti, saj po zaslugi prven- stva »pobira smetano«, zmanjšuje stroške z dodatnim učenjem, utrjuje svoj zaščitni znak in vzpostavlja odnose s kupci brez neposredne konkuren-ce, dobiva najboljše distribucijske kanale in najboljšo lokacijo, najprimernejše surovinske in druge vire. Biti prvi, omogoča preoblikovanje inovaci-je v prednost drugih oblik, ki pa imajo lahko trajnejšo veljavo. Inovacijo se lahko tudi posnema, vse druge dodatne konkurenčne prednosti pa največ- 39 krat ne (Porter 1998). Na splošno so moč ali posebne sposobnosti podjetja podlaga, ki mu omogoča pridobivanje konkurenčnih prednosti na trgu, medtem ko ga po- manjkljivosti omejujejo pri njegovih nalogah in dolgoročnih ciljih. Pojma »posebna sposobnost« ali »kritični dejavnik uspeha«, ki ju največkrat najdemo v literaturi, uporabljamo za oznako specifične kakovosti, ki podjetju omogoča edinstveno prilagajanje pri opravljanju njegovih nalog, in to bolje kot zmorejo tekmeci (Olsen, Tse in West 1992, 24). Huntova (2000, 140) opozarja na možnost izgube primerjalnih prednos- ti, ki se lahko zapravijo zaradi šibkosti ali splošne slabe izrabe posameznih notranjih dejavnikov v obliki: 1. neuspeha podjetja v investicijah, 2. posledičnih dvomov in nejasnosti, 3. neuspeha v prilagajanju. V nadaljevanju opozarja tudi na možnosti preoblikovanja nekaterih vi- rov v nevire, in sicer zaradi sprememb okusa potrošnikov in tržnih segmentov. Tudi spremembe, ki jih prinašajo patenti, zaščitni znaki, franšize in druge pravice, podjetju lahko uničijo primerjalne prednosti njegovih virov (Hunt 2000, 142). Konkurenčne in primerjalne prednosti so na nek način minljive, saj se lahko pridobijo ali izgubijo zaradi različnih sprememb in vplivov iz zunanjega in notranjega okolja, zato jih podjetja skušajo ohranjati čim dlje. Trudijo se osredotočiti na tiste, ki so obstojnejši, da bi njihovi položaji na mednarodnem turističnem trgu ostali dolgoročni. Pravzaprav na trgu, ki Potencialni in realni turistični viri se zaradi povpraševanja in ponudbe neprenehoma spreminja, lovijo ravno- težje.Prašnikar in Debeljak (1998, 328) stalno konkurenčno prednost opre-deljujeta kot konkurenčno prednost podjetja, ki je tekmeci ne morejo prevzeti oz. ogrožati. Ghemawat (v Prašnikar in Debeljak 1998) to zelo lepo pojasni: »Če hoče biti podjetje izjemno uspešno, mora biti boljše od tekmecev. Problem je v tem, ker je tudi konkurenca dobila isto sporočilo.« Kot stalna konkurenčna prednost se lahko opredeli tista, ki podjetju pri-naša dolgoročne koristi. Obstajajo določene zakonitosti, vezane na konkurenčno prednost na med- narodnem trgu (Porter 1998, 579–583): • Konkurenčne prednosti so dejansko posledica napredka, inovacij in 40 sprememb; nekatere inovacije predstavljajo konkurenčno pred- nost, ko podjetje odkrije popolnoma nove kupce ali potrebe ali ko se usmeri na tržni segment, ki so ga tekmeci prej zanemarjali. Pred- nost se pridobiva, ker se mednarodna konkurenca počasi in neu- činkovito odziva. Inovacije, ki prinašajo konkurenčne prednosti, velikokrat temeljijo na novih metodah ali tehnologijah, ki spremi- njajo prejšnje vrednosti in zastarele procese. • Konkurenčne prednosti zajemajo celovit sistem vrednosti; konkurenčne prednosti velikokrat kažejo na nove načine oblikovanja in vodenja celovitega sistema vrednosti. Pomen celovitega sistema vrednosti za konkurenčno prednost se kaže v prevladovanju grupi- ranja (clustering). Največjih konkurenčnih prednosti so največkrat deležne geografsko lokalizirane skupine (clusters). • Konkurenčne prednosti so lahko stalne le ob nenehnem napredo- vanju in izboljševanju; prednosti, ki si jih podjetje pridobi, lahko obdrži le z nenehnim izboljševanjem, različnimi boljšimi načini opravljanja dela ter njihovo modifikacijo. • Konkurenčne prednosti zahtevajo nadgradnjo svojih virov; imeti stalno konkurenčno prednost za podjetje pomeni oviranje dela tekmecev, ki ga želijo kopirati. To pomeni, da mora neprenehoma dograjevati, dopolnjevati in izboljševati ideje, da bi tekmecem pus- tilo čim manj prostora. • Stalna konkurenčna prednost zahteva globalni pristop k strategiji; podjetje konkurenčne prednosti na mednarodnem trgu ne more stalno ohranjati brez raziskovanja in širjenja svojih baz podatkov (angl. »home-base advantages«) z globalnim pristopom k strategi- ji. 4.4 Vrste virov 4.4 Vrste virov Po poreklu vire delimo na dve osnovni skupini. Prva skupina predstavlja naravne ali biotopne vire: podnebni, geografski, hidrografski, biogeograf-ski in pejsažni ali pokrajinski. Druga skupina predstavlja antropološke ali atropične vire, ki jih je ustvaril človek: kulturno-zgodovinski, etnosocial-ni, prireditveni, umetniški in ambientalni. Vire lahko razdelimo tudi v tri skupine, in sicer: 1. temeljni turistični viri so potencialne in realne privlačnosti destinacije (za destinacijo so najpomembnejši, ker lahko ustvarjajo pri- vlačno moč oz. motiv potovanja); 2. drugi direktni turistični viri so objekti na destinaciji (hoteli, dopolnilne dejavnosti, kadri – osebje, potovalne agencije, turistične skupnosti, informacije in promocijski material). Ta skupina virov 41 turistom zagotavlja udobnost bivanja in aktivnost; 3. indirektni turistični viri predstavljajo ohranjeno okolje, geopro-metni položaj, prometno povezanost, komunalno infrastrukturo, kakovost prostorske organizacije, politično stabilnost itn. Naslednja delitev zajema dve skupini virov, in sicer: 1. primarni viri obsegajo tiste dobrine, ki niso proizvod dela ali ki jih človek ne more več proizvajati v enaki kakovosti in z enako uporabno vrednostjo. Sem prištevamo podnebje, ekologijo, kulturo, tra- dicionalno arhitekturo in pejsaž; 2. sekundarni viri zajemajo tiste turistične dobrine, ki so proizvod dela in ki jih človek ob drugih nespremenjenih pogojih še vedno lahko proizvaja v zahtevani količini in kakovosti. Sem prišteva- mo vsebine, razvite prav za turizem (hoteli, restavracije, transport, športno-rekreacijske vsebine in infrastruktura). Ritchie in Crouch (2003) predlagata delitev turističnih privlačnosti v sedem skupin, ki pa zahtevajo ustrezno marketinško obravnavo in pristop. 1. Pejsaž (pokrajina) in podnebje delujeta na vizualne in čutne užitke. Z vidika turističnega menedžmenta je ironično dejstvo, da so narav- ni viri najbolj pomembni dejavniki konkurenčnosti destinacije, saj so v ve- čini nespremenljivi oz. na njihovo količino nimamo velikega vpliva. Gle- de kakovosti teh virov pa je nekoliko drugače. Kakovost naravnih virov je zelo odvisna od turističnega menedžmenta, sodelovanja z drugimi sektorji in ohranjanja kakovosti teh virov. Dolgoročno s tem vplivamo tudi na ko-ličino naravnih virov. Potencialni in realni turistični viri Destinacije, ki so obdarjene z naravnimi viri, v sodobnem času visoke onesnaženosti in prenaseljenosti postajajo zelo privlačne. Privlačnost destinacije, ki temelji na njenih naravnih virih, zares postaja pomembna, zato ne preseneča, da se turizem pojavi v naravnih območjih (angl. »natural area tourism«), in sicer kot pustolovski, naravni turizem, turizem v divjini in eko turizem. Takšne destinacije svoje konkurenčne prednosti navadno gra-dijo na naravnih virih, s katerimi razpolagajo. Destinacije, ki nimajo blagega podnebja ali prečudovite pokrajine, imajo dve možnosti: prilagoditi se ponudbi s svojimi skromnimi viri ali pa se osredotočiti na tiste (manjše) segmente turistov, ki jih privablja prav nasprotje konvencionalnim virom (Antarktika, džungla ob Amazonki itn.). 2. Kultura in zgodovina destinacije ponujata turistu intelektualno za-42 dovoljstvo. Kultura na splošno ima v dimenziji privlačnosti destinacije drugi naj- močnejši vpliv. Elementi kulture torej lahko predstavljajo turistično privlačnost neke destinacije. Ti elementi so rokodelstvo, jezik, tradicija, kulinarika, umetnost in glasba, zgodovina, tehnologija, arhitektura, religija, izobraževanje, stil oblačenja, prostočasne dejavnosti kot način življenja. Naj kot zanimivost dodamo, da domače prebivalstvo in turisti nimajo ena- ke percepcije posameznih elementov kulture destinacije. Obe skupini ude- ležencev na destinaciji posameznim elementom kulture pravzaprav pripisu- jeta različen pomen (Ritchie in Zins 1978). Tako so na primer za domačine prvi trije elementi kulture prostočasne aktivnosti, kulinarika in tradicija, turisti pa na prvo mesto postavijo tradicijo, tej na drugem mestu sledi kulinarika, na tretjem mestu pa zgodovina. Način doživljanja kulture destinacije pa je seveda odvisen tudi od kul- ture turistov samih. Destinacijski menedžment se mora pri oblikovanju turistične ponudbe zavedati, da je način predstavljanja kulturnih virov zato zelo pomemben, hkrati pa mora razumeti psihologijo ter kulturno ozadje, iz katerega segment turistov prihaja. 3. Mešanica aktivnosti ponuja fizične in čustvene spodbude. Ne smemo pozabiti na pomen pestre ponudbe aktivnosti na destina- ciji, ki posameznemu turistu ostanejo v spominu. Vedno gre za mešani- co aktivnosti, združenih po vsebinah, ki pa morajo biti usklajene z vrsto destinacije, vrednotami domačega prebivalstva, zakonodajo in pravili lokalne skupnosti. Ponujene aktivnosti se morajo med seboj dopolnjevati in predstavljati edinstveno ponudbo destinacije. Ta edinstvenost omogoča prepoznavnost v očeh turistov ter konkurenčnost na turističnem trgu. Ide-4.4 Vrste virov alno je, če zagotovimo mešanico aktivnosti skozi celo leto, da se izognemo sezonskosti. 4. Posebni dogodki ustvarjajo dinamiko in edinstvenost destinacije, oblikujejo identiteto. Če ima destinacija »prirojene« komparativne prednosti (npr. Pariz, Rim, Veliki kanjon), je lažje graditi konkurenčno prednost, kot če mora inovativno osnovo za tako prednost zgraditi. Olimpijske igre, svetovna pr-venstva in svetovne razstave so »mega« dogodki in predstavljajo prilož- nost za »prihod iz sence« ter oblikovanje podobe destinacije v očeh po- tencialnih turistov. Menedžment destinacije je tisti, ki v percepciji turistov oblikuje vrednost dogodka. Nekatere take destinacije prerastejo v »must-see« destinacije. Med enkratnimi in ponavljajočimi se dogodki obstaja velika razlika. 43 Pri ponavljajočih se dogodkih ima destinacijski menedžment možnost postopoma graditi destinacijo – njeno podobo, prepoznavnost in vrednost v očeh turistov. Primera takih destinacij sta teniški turnir v Wimbledonu in Oktoberfest v Münchnu. 5. Zabava – v nekaterih destinacijah je ključni motiv prihoda turi- stov moč posameznih zabavnih prireditev. London, New York in Pariz so destinacije, za katere je ključna turistič- na privlačnost zabava. Las Vegas je iz puščave zgrajena zabaviščna meka, kjer je poleg igralništva ključna turistična privlačnost zabava. Disneyland je prav tako primer destinacije, ki temelji na zabavi. Zanimivo je, da takšna oblika zabave v Evropi ni tako razširjena ali priljubljena. Razlogi najverjetneje izvirajo iz socio-kulturnih in zgodovinskih razlik med Američani in Evropejci. 6. Določeni elementi superstrukture Turistična superstruktura ali nadstruktura je opredeljena kot zgradba ali oprema, ki je primarno namenjena potrebam ali interesom turistov. V veliki večini gre za zgradbe, ki so primarno namenjene turizmu, so pa tudi takšne, ki so prvotno služile drugim namenom. Najpogostejši primeri turistične nadstrukture so hoteli, restavracije, turistični informativni centri ipd. Lahko ločimo tri vrste turistične nadstrukture: funkcionalni elementi, dopolnilni izgrajeni elementi in dopolnilni naravni elementi (Ritchie in Crouch 2003, 126). Funkcionalni elementi predstavljajo različne skupine namestitvenih kapacitet (hoteli, penzioni, restavracije itn.), letališča, tematske parke, pri-stanišča, kongresne centre ipd. Dopolnilni izgrajeni elementi so muzeji, Potencialni in realni turistični viri živalski vrtovi, trgovsko-poslovna poslopja, športni in olimpijski stadio-ni, domovi slavnih ljudi, vesoljski centri ipd. Dopolnilni naravni elementi so cerkve, katedrale, naravna čudesa, zgodovinske točke, edinstvena industrijska ali arhitekturna mesta, univerze in mesta naravnih nesreč. Nekateri primeri turistične nadstrukture so tako edinstveni, da prav- zaprav predstavljajo privlačnost samo. V to skupino lahko štejemo Eifflov stolp v Franciji, Poševni stolp v Pisi v Italiji, Empire State Building in Kip svobode v New Yorku, Golden Gate Bridge v San Franciscu, Sydneysko operno hišo v Avstraliji, Kitajski zid, Parthenon v Atenah, Tadž Mahal v Indiji. 44 Slika 4: Sydneyska operna hiša v Avstraliji, 2014. Vir: Lastni arhiv. Nekatere zgradbe ali kompleksi so zaradi arhitekturnih značilnosti, vsebine ali kakšne druge edinstvenosti postali privlačnosti, ki jih je treba obiskati (»must-see«). Zelo znani taki primeri so muzej Louvre v Parizu, muzej Hermitage v Sankt Peterburgu, cerkev La Sagrada Familia v Barce-loni, bazilika sv. Petra v Rimu ipd. 4.4 Vrste virov 45 Slika 5: Louvre v Parizu, 2013. Vir: Lastni arhiv. 7. Tržne vezi predstavljajo področje človeških odnosov. Kljub veličastnim privlačnostim destinacij, zaradi katerih so izbrane kot potovalni cilji številnih turistov, obstajajo tudi manj očitne privlačnosti, ki ljudi spodbujajo k obiskovanju destinacij, ki jih sicer ne bi izbrali. Tr- žne vezi lahko ločimo na poslovne in osebne. Izziv, s katerim se sooča destinacijski menedžment, ni samo identifikacija posameznikov, na katerih te tržne vezi lahko uporablja, ampak tudi ugotovitev, kako jih lahko uporabi za spodbujanje, olajšanje in usmerjanje povpraševanja v destinaciji. Med osebne vezi na prvo mesto prištevamo družinske in prijateljske vezi. Vpliv destinacijskega menedžmenta pri teh vezeh je seveda zelo šibak, razen v primerih, ko destinacija spodbuja dogodke tipa družinskih (gene-racijskih) srečanj, obletnic in osebnih jubilejev družinskih članov. Na drugem mestu so osebne vezi, vezane na religijo. Za nekatere religi- je je značilno obiskovanje določenih svetih mest, kot so Meka (za muslima-ne), Rim in bazilika sv. Petra (za katoličane) ter Jeruzalem (za jude, kristja-ne in muslimane). Ta mesta imajo v omenjenih religijah poseben pomen in zato predstavljajo močan motiv za potovanje. Naslednja podskupina osebnih vezi, ki je po značilnostih zelo podob- na religiji, so etnične korenine. Afroameričani obiskujejo afriška mesta, kjer so živeli njihovi predniki. Tudi potomci evropskih priseljencev v ZDA (npr. Poljaki, Madžari, Italijani, Francozi in Nemci) svoje korenine iščejo tudi tako, da vsaj enkrat v življenju obiščejo svojo pradomovino. Potencialni in realni turistični viri Tudi šport je ena od podzvrsti osebnih vezi z močnim motivacijskim nabo- jem, ki lahko sproži odločitev za obisk točno določene destinacije, in sicer zaradi lastnega športnega udejstvovanja (profesionalni, rekreativni, ama-terski športniki) ali pa kot družinski spremljevalci športnika. Profesionalne vezi so področje lažjega vpliva destinacijskega mene- džmenta od osebnih. Ponujajo namreč več priložnosti za spodbujanje in vplivanje na odločitve, povezane s potovanji. Konference, simpoziji in kon-gresi so priložnosti za poslovna srečanja, izmenjavo izkušenj in poslovna poznanstva. Organizatorji in ponudniki tovrstnih storitev določajo prostor in čas dogodka. Podobna podvrsta poslovnih vezi je izobraževanje. Štu-denti, ki študirajo v tujini ali so na mednarodni izmenjavi, ustvarjajo povezave in odnose, ki so velikokrat osnova za potovalna in turistična vedenja v prihodnje. Howie (2003) loči med otipljivimi (fizičnimi) in neotipljivimi privlač- 46 nostmi. V prvo skupino prišteva naravne in kulturne privlačnosti destinacije, v drugo skupino pa občutke dobrodošlice, varnosti, navdušenja, mla-dostnosti, dinamike, inspiracije, ki lahko vplivajo na edinstvenost izkušnje potnika. Swarbrook(1995) meni, da je privlačnost ključni element destinacije, in jo razdeli v štiri skupine: 1. naravne značilnosti okolja, 2. izdelane (antropološke) značilnosti, ki predhodno niso ustvarjene v turistične namene (katedrale, mostovi, cerkve itn.), 3. izdelane značilnosti, ki so nastale za turistične namene (tematski, zabaviščni parki, igralnice itn.), 4. posebni dogodki. Kušen (2000) turistične privlačnosti razdeli v tri skupine: 1. naravne privlačnosti (geološke značilnosti, podnebje, voda, ra- stlinski svet, živalski svet, naravna dediščina), 2. kulturno-zgodovinske privlačnosti (kulturno-zgodovinska dediš- čina, kulturne in religiozne ustanove, prireditve, znameniti ljudje in dogodki, kultura življenja in dela), 3. privlačna turistična superstruktura (športno-rekreacijski objekti, zdraviliški objekti in ustanove, atrakcije zaradi atrakcij – igralni- ce). Privlačnosti glede na motivacijo turista lahko razdelimo na: 1. primarne (ustvarjajo osnovno motivacijo – razlog, da se jih obišče in doživi), 4.4 Vrste virov 2. sekundarne (imajo turistično privlačnost, ki pa ni takšna, da bi nekdo določeno destinacijo obiskal izključno zaradi nje). Pri zgoraj navedenih vrstah virov različnih avtorjev opazimo veliko podobnih in prepletajočih se elementov. Ta pestrost delitve virov nakazuje, da sta tudi tu prisotna svojevrstna kompleksnost pojmovanja in tudi drugačni zorni koti, s katerih lahko gledamo na vrste virov. 47 5Destinacija kot poslovni sistem Beseda sistem označuje celoto sestavnih delov in je bila aksiom starih fi-lozofov (Jere Lazanski 2009). Sistem (lat. »systema«) je skupina posame- znih delov, povezanih v smiselno celoto. Predstavlja skupino preprostejših delov, ki so urejeni v celoto, ta pa je dovolj drugačna od okolice, da se lahko obravnava ločeno. Sistem je skupina po funkciji in strukturi povezanih, sood-visnih elementov (enot), ki sestavljajo zaključeno celoto. Za vsak sistem veljajo enake zakonitosti, in sicer: • urejenost, • organiziranost, • načrtovanje, • usklajenost, • povezanost. Koncept organske solidarnosti izhaja iz klasične sistemske teorije, ki obravnava sistem kot organizem, sestavljen iz različnih delov, ki delujejo vzajemno pri vzdrževanju organizma. Če sistem ni v strukturni povezavi z okoljem, se zapira vase in njegov razvoj ni več mogoč. Lahko bi rekli, da je vsak sistem del nekega večjega sistema oz. njegov podsistem. Tudi povezave (in odnosi) sistema z okoljem in obratno predstavljajo ključno predpostavko obstoja nekega sistema. Tako kot mora biti sistem v strukturni in funk-cijski povezavi s svojim okoljem, tudi znotraj sistema med posameznimi deli potekajo povezave (interakcija). Sistem je torej mreža struktur, ki jih povezuje (in drži skupaj) mreža procesov. Ti procesi predstavljajo smisel, dinamiko in življenje sistema. Destinacija kot poslovni sistem Splošna teorija sistemov in kibernetika sta jasno poudarili pomembnost strukture in razporejenosti elementov kot delov celote zaradi njihovega ob-našanja (Jere Lazanski 2009, 12). Vsak sistem ima svojo strukturo, zgradbo oz. način razporejenosti elementov (delov) v prostoru. Povezavam med posameznimi deli znotraj strukture sistema glede na njihovo umeščenost in pozicijo pravimo strukturne povezave. Povezavam med posameznimi deli sistema glede na njihovo nalogo, vlogo ali funkcijo, ki jo imajo v sistemu, pa pravimo funkcijske povezave. 5.1 Organiziranost in usklajevanje na ravni destinacije Privlačnost, strateški razvoj in konkurenčnost destinacije so pomembne za njen celoten sistem. Z menedžerskega vidika lahko govorimo o destinaci-50 ji kot o virtualnem podjetju. To so mreže neodvisnih podjetij, ki poslujejo v skupnem poslovnem modelu in se opirajo na skupne vire (Bieger 2000). Če se omejimo samo na nosilce turistične ponudbe znotraj destinacije, lah-ko ugotovimo, da so to posamezni poslovni subjekti, specializirani za vrsto ponudbe, ki pa se zaradi nekaterih skupnih interesov in poslovnih ciljev povezujejo z drugimi ponudniki v okolju (destinaciji). Tako povezani in usklajeni skupne cilje lahko dosegajo prej kot bi jih vsak posamezni poslovni subjekt sam zase. Socialno okolje Turistični trgi Denarni trgi Naravni viri Lokalna kultura Zavest domačinov o turizmu Urejenost okolja Nosilci turistične ponudbe Turistična zveza Trg delovne sile Naravno okolje Slika 6: Model sistema destinacije. Vir: Bieger, T., Strategic Competitiveness of Destinations – The Contribution of Culture Management, 2000, 244. 5.1 Organiziranost in usklajevanje na ravni destinacije Iz Slike 6 lahko razberemo, da je zelo pomemben vpliv lokalne kulture in kulture gostov, ki se v destinaciji »dotikata«; zato je v menedžmentu destinacije treba upoštevati odnos lokalnega prebivalstva do turizma in turistov. Privlačnost destinacije je na vsak način odvisna od naklonjenosti gostov do že uveljavljene destinacije v primerjavi z novo, ki se je pojavila na trgu. Turizem je bil kot pojav začasnega preseljevanja v vseh svojih oblikah vedno povezan s prostorom in opredeljen z njegovimi naravnimi značilnostmi. Zato ima turistična regija istočasno značilnosti in funkcije naravne in gospodarske regije. Turizem je vedno in trajno povezan z naravnimi značilnostmi prostora, ki so neprenosljive in jih ni mogoče »porabiti«, če so pravilno varovane. To dejstvo daje turističnim regijam značilnosti naravnih regij. Z valorizacijo naravnih značilnosti turizem spodbuja zagon določenih gospodarskih dejavnosti in tako turistične regije dobivajo zna-51 čilnosti gospodarskih regij. To pomeni, da turistične regije vedno vsebujejo naravne geografske sestavine, vendar z razvojem turizma pridobivajo tudi pomembno gospodarsko vlogo (Andrić 1980, 47). Pechlaner (1999, 336) poudarja, da mora biti destinacija sposobna izva- jati ogromne količine storitev, ki jih gost pričakuje. Zato sklepa, da so destinacije procesno orientirane enote, ki morajo poskrbeti za proizvode in ponudbo za ciljne skupine in segmente gostov. Kolikor večja je razdalja med državo porekla gosta in destinacijo, toliko širše področje destinacije je treba definirati. Torej je destinacija kot kompletna ponudba, ki jo gost »konzumira« v času bivanja, realen proizvod. Pollockova (1999, 249) navaja dve zanimivi značilnosti vseh turističnih destinacij: 1. primanjkljaj »inteligence«: zaradi razdrobljenosti turizma je tež- ko zbirati ustrezne podatke o spremembah v obnašanju potrošni- kov ter o njihovih željah kot tudi uporabiti te podatke; 2. pretirana odvisnost od zunanjih vplivov: večina dejavnikov pov- praševanja za specifično destinacijo ni pod nadzorom in vplivom agencij, ki se ukvarjajo s turističnim marketingom. Nihanje de- viznega tečaja, teroristični incidenti, slabo vreme ali nenadna od- poved katere od prireditev (zlasti kombinacija teh nevšečnosti) imajo velikokrat večji vpliv na turistične tokove kot katera koli ob- lika marketinških ukrepov. Če so turistični organi nepovezani, so njihovi odzivi na te zunanje motnje velikokrat zelo počasni in ne- usklajeni. Destinacija kot poslovni sistem Zato avtorica večino turističnih destinacij primerja z velikanskimi dino-zavri z nizko stopnjo inteligence in velikimi organi, ki jih povezujejo zgolj koža in mišice. Gibajo se okorno, kot spomeniki lastni teži z omejenim ti-palnim aparatom in praktično brez uma. Ta visoka kritičnost Pollockove je posledica težke prilagodljivosti tistih turističnih destinacij, ki turistični sistem doživljajo kot skupino posameznih delov, ne pa kot povezano celoto. Zato meni, da je prava strategija tista, ki razvija možgane in živčni sistem turizma, s tem pa tudi inteligentni, proaktivni organizem, ki je sposoben zastaviti lastno pot do trajnostnega razvoja. Pri tem še posebno opozarja na način zbiranja, obdelave in spremljanja podatkov. Razumevanje potreb turistov izhaja namreč iz razumevanja njihove kulture, vrednostnega sistema, empatije in dovzetnosti za kulturne razlike. Organiziranost na ravni destinacije omogoča usklajevanje med udele- 52 ženci na destinaciji; usklajenost prispeva k celovitosti in edinstvenosti turistične ponudbe destinacije in s tem h konkurenčni poziciji na turističnem trgu. Usklajevanje temelji na komunikaciji kot obojestranskemu procesu v prenosu informacij. 5.2 Destinacija lahko deluje le kot sistem! Povpraševanje doživlja destinacijo kot celoto. Pričakuje kakovostno turistično storitev, drugačno od vseh drugih. Destinacija ni en sam ponudnik s svojo storitvijo ali privlačnostjo, ki je ni treba usklajevati z nobenim drugim. Tudi posameznik se mora za kakovosten nastop na trgu izjemno pot- ruditi. Večji izziv je zagotoviti destinacijski (integralni turistični) proizvod, sestavljen iz več različnih proizvodov, ki se dopolnjujejo in ustvarjajo nekaj več kot vsak proizvod sam. Če združimo različne predstave, zahteve, pri- čakovanja in izkušnje gostov, število sestavljenih turističnih proizvodov in identiteto kraja ter njegove vire, vidimo, da že na strani ponudbe obstaja veliko dejavnikov in pogojev za uspešen nastop na trgu. Tako kot turist vidi destinacijo kot celoto, tudi trg pričakuje celovit nastop destinacije, ne pa samo posameznih ponudnikov. Da bi zagotovili celovito podobo destinacije na trgu, je sistem destinacije treba upravljati in organizirati. Koordinacija (usklajevanje) na nivoju destinacije je nujno potrebna, saj veliko ponudnikov posameznih storitev ni sposobnih, da bi sami zadovolji-li cilje turistične politike destinacije, vzpostavili ravnovesje med turistično ponudbo in potencialnimi turisti ter prispevali h kakovosti turistične destinacije. Tudi Laws (1995) ponuja zelo izčrpen model sistema splošne turistične destinacije, ki ga prikazuje Slika 7. 5.2 Destinacija lahko deluje le kot sistem! 53 Slika 7: Splošni model sistema turistične destinacije. Vir: Bieger, T., Strategic Competitiveness of Destinations – The Contribution of Culture Management, 2000, 244. Sistemska teorija pravi, da je učinkovitost delovanja destinacije odvisna od spremembe katere koli njene sestavine. Za uspešnost njenega menedžmenta so najpomembnejša tri dejstva (Pechlaner, 1999, 37): 1. učinki na outputih so posledica sprememb na inputih, (inputi so upravljavske in tehnične veščine, investicijski viri in pričakovanja turistov, namestitev, zabava in transport, ki se v procesu transfor- mirajo iz inputov v outpute), 2. način, kako so povezani vsi deli destinacijskega podsistema in pro- cesi, 3. način kontrole podsistema in procesov. Zapleteni odnosi med elementi sistema določajo definicijo komple- ksnega sistema. Sistem je kompleksen takrat, ko je sestavljen iz več podsis-temov, od katerih ima vsak posamezen podsistem svoj cilj in je kot tak sam po sebi zelo zapleten (Jere Lazanski 2009). Destinacija kot poslovni sistem 54 Slika 8: Sistem destinacije. Vir: Bieger, T., Management von Destinationen und Tourismus-oragnisationen, 1997. Slika 8 prikazuje Biegerjev (1997) sistem destinacije, ki je obkrožen s štirimi ključnimi okolji, v katerih destinacija deluje. To so gospodarsko, družbeno, naravno in politično okolje. Vidimo, da so deli (elementi) sistema destinacije povezani z obojestranskimi puščicami, kar nakazuje na in- terakcijo oziroma komunikacijske odnose, ki so temelj vsakega sistema. V sredini slike je izpostavljena zahteva po usklajevanju udeležencev. Celoten sistem destinacije pa je pogojen s povpraševanjem, ki prihaja od zunaj in zahteva pripravljenost destinacije na ta zunanji impulz. 5.3 Značilnosti sistema destinacije Vsak sistem, pa tudi destinacijski, ima kar nekaj značilnosti, na podlagi katerih ga lahko opišemo, razumemo in upravljamo. Predvsem izstopa ključ- na značilnost sistema destinacije, to je interakcija med posameznimi deli znotraj in zunaj sistema. Interakcija predstavlja osnovno in najpomembnej- še vodilo vsakega sistema. To je način, kako so med seboj povezani posamezni deli in kako delujejo v medsebojnem stiku. Interakcija ustvarja odnose v sistemu, zahteva komunikacijo, ki je dvostranski proces prenosa informacij med deležniki, ter omogoča njihov dialog in usklajevanje, vezano na cilj oz. bistvo sistema. Interakcija v sistemu ustvarja procese, ki potekajo znotraj sistema, in procesi ustvarjajo interakcijo. Procesi so posamezni postopki in aktivnosti v sistemu, ki se izvajajo ciljno in z namenom doseganja do-ločenih rezultatov v sistemu. Ker govorimo o destinacijskem sistemu, gre za procese, ki zagotavljajo celovito turistično doživetje za turista. Procesi omogočajo delovanje sistema pri opravljanju posameznih funkcij na podlagi komunikacije. Vedno gre za skupek postopkov in aktivnosti, ki omogo- 5.3 Značilnosti sistema destinacije čajo zakonitost delovanja, značilnega za ravno ta sistem, zato so v naprej opredeljeni, predvideni, ciljno usmerjeni in načrtovani. Ker na ravni destinacije obstajajo nosilci ponudbe, pa tudi drugi deležniki, ki zagotavljajo različne proizvode in storitve, ne čudi, da je kompleksnost procesov na ravni destinacije na visoki ravni. Naslednja značilnost destinacijskega sistema so povratne informacije (feedback), ki predstavljajo posledico, odziv ali svojevrsten rezultat procesov. Gre torej za nekakšen učinek procesov na ravni destinacije. Povratne informacije (učinke) lahko zaznavamo na različnih ravneh na destinaciji. Na ravni lokalne skupnosti so povratne informacije zaznane kot zado- voljstvo ali nezadovoljstvo (in vse možne nianse med tema dvema poloma) lokalnega prebivalstva ter zaznavanje kakovosti življenja spričo turistične-ga razvoja v njihovem domačem okolju. Ne gre prezreti dejstva, da odnos lokalnega prebivalstva do turizma tke celovito turistično doživetje skozi 55 odnose, ki jih je deležen sleherni turist, četudi ni ustvaril neposrednega stika z domačini. Ta odnos je namreč zelo nematerialen, fluiden in subtilen, vendar je toliko bolj pomemben in mu je treba namenjati dovolj pozornosti pri načrtovanju nadaljnjega razvoja turizma na destinaciji. O tem bo govora v poglavju o načrtovanju turističnih vplivov. Naslednje področje povratnih informacij je kakovost storitev v zaznavah turistov, ki se zrcali skozi njihovo zadovoljstvo ali nezadovoljstvo (in spet cel spekter barv med tema dvema poloma). Gre torej za stopnjo zadovoljstva turistov, ki bistveno vpliva na uspeh delovanja destinacije ter njeno konkurenčnost. Poleg tega je tu tudi nič manj pomembno zadovoljstvo zaposlenih, ki je lahko močan vir notranje motivacije; ta se odraža v njihovem uspešnem delovanju in zago- tavljanju konkurenčnih storitev ter s tem prispeva k celovitem turističnem doživetju slehernega turista. Če povežemo večino virov povratnih informacij, ki so omenjene, lahko govorimo generalno o uspehu ali neuspehu destinacijskega managementa in posledično konkurenčnosti turistične de- stinacije na trgu. Kakorkoli, sklenemo lahko, da sistem poenostavljeno lahko razume- mo kot vsoto nekakšnih vhodnih enot (input), procesov in izhodnih enot (output). Proces v tem smislu pomeni dobesedno transformacijo vhodnih enot v izhodne enote. Izhodne enote imajo tako drugačne lastnosti in vsebino od vhodnih enot, ker so »obdelane« v procesu. Lahko rečemo, da proces direktno vpliva na vsebino in lastnosti vhodnih enot in jih pretvarja v izhodne. V nekem drugem sistemu bi lahko pričakovali drugačne rezultate, kljub enakim vhodnim enotam ob drugačnih povezavah med deli sis- tema in procesih, kar bi prineslo drugačne izhodne enote. Jasno, da sistem destinacije predstavlja veliko kompleksnejši sistem in zato je ena njegovih Destinacija kot poslovni sistem značilnosti stohastičnost. To pomeni, da destinacijski sistem ni eksakten kot matematični in drugi naravni sistemi. Glede na to, da je destinacijski sistem sestavljen predvsem iz delov, ki so človeškega (antropogenega) porekla, torej temelji na človeškem dejavniku, je nepredvidljiv, negotov in v nenehni dinamiki. To ni nujno negativno, saj je nepredvidljivost in negotovost pravzaprav v velikemu številu možnosti, ki izhajajo iz njegovega funkcioniranja. Za razliko od naravnih sistemov, ki so samoregulacijski, je destinacijski sistem nujno potrebno upravljati, da bi uspešno deloval. To je sicer skupno vsem družbenim sistemom, v katerega sodi tudi destinacijski. Dinamičnost je naslednja značilnost destinacijskega sistema. Dinamika predstavlja nenehno spremenljivost in negotovost v sistemu, a hkrati vitalno priložnost za njegovo rast in razvoj. Spremembe so gonilo razvoja v vsakem sistemu, saj omogočajo izboljšanje procesov in povratnih informa-56 cij vsled zagotavljanja izvrstnega turističnega doživetja za turiste. Tudi navzven je dinamika konstanta, kar pomeni, da se okolje, v katerem deluje destinacija, vseskozi spreminja in »sili« destinacijski sistem k prilagajanju. To je mogoče najkonkretneje ponazoriti s podnebnimi spremembami, ki so realnost, s katero se mnogokatere destinacije že soočajo. Tudi politične nestabilnosti v nekaterih delih sveta predstavljajo posledico dinamike, ki ravno tako vpliva na delovanje sistema destinacije. S to značilnostjo destinacijskega sistema so povezane naslednje značilnosti: prožnost, odzivnost, odprtost, vitalnost in inovativnost. V kolikor destinacija reagira na spremembe iz okolja pravočasno, proaktivno in pravilno ter je vitalna v svojih notranjih spremembah, omogoča celo inovativne premike, ki lahko poleg klasičnega prilagajanja predstavljajo tudi konkurenčne prednosti in popeljejo destinacijo po poti dolgoročnega uspeha na turističnem trgu. Odprtost je značilnost sistema destinacije, ki omogoča komunikacijo, prenos znanja, kulture in dobrih praks. Pripelje lahko tudi do učinkovitej- ših procesov ter posledično boljših rezulatov v sistemu. Vsled visoke stopnje kompleksnosti v sistemu destinacije zaradi narave ponudbe in zahtevnosti povpraševanja je v sistemu destinacije nujna organiziranost, da bi zagotovili učinkovito doseganje zastavljenih ciljev in rezultatov. Prav tako je organiziranost na ravni destinacije potrebna, da bi zagotovili condicio sine qua non, to pa je usklajeno delovanje sistema destinacije. Brez usklajenega delovanja sistem destinacije namreč ne more zagotavljati izvrstnega turističnega do- živetja, ki je razlikovalni element in ključnega pomena pri konkurenčnih prednostih med destinacijami. Optimalna organiziranost turistične destinacije zahteva jasno opredeljene pravice in obveznosti vseh nosilcev ter jasno opredeljene funkcije vseh udeležencev. Šele vzpostavitev ustrezne orga-5.4 Struktura destinacije niziranosti turizma na nivoju destinacije ponuja priložnost za ohranjanje dolgoročne konkurenčne sposobnosti. Usklajenost deležnikov je ključnega pomena za zagotavljanje celovite turistične izkušnje, »simfonije«, ki jo lahko zagotovi le ta konkretna destinacija. Celovitost turistične izkušnje je torej posledica usklajenega delovanja vseh udeleženih, kar je možno doseči z določenimi pogoji tehnič- ne narave. Procesi v sistemu so lahko dodelani do te mere, da zagotavljajo odlične rezultate in s tem celovitost turističnega doživetja, vendar še vedno gre le za oceno tehnične dovršenosti. Umetniški presežek bo zagoto- vo zahteval edinstvenost, unikatnost, posebnost, ki je v današnjem visoko tehnološkem okolju, saj (za denar) ponuja vsem vse, še vedno v domeni posamezne in konkretne destinacije ter njenih virov. Med slednje štejemo naravne, kulturne, zgodovinske in druge specifične vire, ki so lahko posledica inovativnih premikov, o katerih je že bilo govora. Zato je poglabljanje v 57 identiteti, pristnosti in lastni zgodbi bolj prepričljivo zagotovilo za dolgoročno konkurenčnost na trgu kot vrhunska tehnologija, oprema ali infra- struktura. Struktura sistema prav tako predstavlja značilnost sistema destinacije, ki pa jo bomo predstavili v ločenem podpoglavju, ki sledi. Gre namreč za značilnost vsakega sistema, ki se zrcali v dejstvu, da je ta sestavljen iz posameznih delov. Povezave med temi deli predstavljajo smisel sistema, torej so ciljno naravnane in prispevajo k njegovemu razvoju. Tako spet pridemo do interakcije, s katero smo pri navajanju značilnosti sistema destinacije tudi pri- čeli. Sklenemo lahko z razmislekom o tem, da razumevanje vsakega siste- ma sloni na: • procesih, ki potekajo med njegovimi deli, • povratnih informacijah (ponudba–povpraševanje, načrtovanje– realizacija, investicijski cikli, informacije–odločanje, materialni in denarni tokovi …) in • interakciji med deli sistema – treba jo je razumeti (ozavestiti) ter nanjo vplivati. Interakcija med deli sistema in način, kako so ti medsebojno povezani, predstavlja namreč možnost razumevanja sistema in informacije, nujne za proces odločanja in upravljanja de- stinacije. 5.4 Struktura destinacije Vsak sistem ima svojo strukturo, ki je na nek način značilna zanj, njemu lastna. Bolj kot za posamezne dele gre za povezave med deli in njihovo raz-Destinacija kot poslovni sistem porejenost v prostoru, še bolj pa za (novo) celoto, ki jo v povezavi in medsebojnem delovanju tvorijo. Zanimivo je, da se deli te celote (sistema) lahko pojasnijo oz. opredelijo na podlagi medsebojnih interakcij in odnosov znotraj sistema, ki funkcionira kot celota. Za odnose med deli sistema velja, da imajo: • določene skupne lastnosti s sistemom (celoto), • relativno avtonomijo (samozadostnost), • avtonomijo, ki ne sme ogrožati celote (optimum svobode), • odprtost med deli sistema in njihovimi povezavami, ključno za ra- zvoj celote, • povezave in skupno delovanje, ki lahko povzroča sinergijske učin- ke, 58 • dinamiko (spremembe, gibanje, razvoj in rast). Sprememba delov sistema in/ali povezav, ki obstajajo med njimi, lah- ko pomeni novo strukturo in novo celoto, drugačnih lastnosti in dimen- zij, torej nov sistem. Glavni koncept sistemske dinamike je preučiti interakcije med vsemi elementi sistema in okolja. Predmeti in ljudje v sistemu reagirajo medsebojno skozi povratne zanke, kjer sprememba ene spremenljivke skozi čas vpliva na druge, ki spet vplivajo na izvorno spremenljivko (Jere Lazanski 2009, 13). Na podlagi vseh dejstev, vezanih na destinacijo kot sistem, lahko sklenemo, da so zakonitosti tega sistema sodelovanje, usklajevanje, organiziranje, načrtovanje in povezovanje. Sistem destinacije lahko ponazorimo na več načinov (nekateri so bili predhodno že prikazani). Zelo preprosto strukturo destinacije kot sistema vidimo na Sliki 9, kjer so v treh Venovih diagramih prikazane tri osnovne skupine udeležencev na destinaciji: turistično gospodarstvo (nosilci turistične ponudbe), turisti in okolje. V sle-dnjo skupino uvrščamo geografski prostor, materialno okolje destinacije in tudi lokalno prebivalstvo. Prepletenost in barvitost krogcev na Sliki 9 ni zgolj naključje. Iz tega preprostega prikaza strukture sistema destinacije lahko zelo veliko sklepamo o njenih značilnostih. Barvitost ponazorjenih skupin udeležencev na destinaciji predstavlja različne interese, cilje in usmeritve posamezne skupine. Med ključnimi cilji turističnega gospodarstva so tudi ekonomski učin-ki turizma, medtem ko pri lokalnem prebivalstvu v razvoju turizma de- stinacije v ospredju navadno ni ekonomskega interesa. Naravno okolje, enako kot družbeno, v ospredje postavlja trajnostni koncept razvoja in dolgoročno perspektivo. V ospredju so torej socio-kulturni učinki. Prepletenost krogcev predstavlja potrebo po sodelovanju in skupnem načrtovanju 5.4 Struktura destinacije razvoja destinacije, upoštevanju različnih interesov in zagotavljanju razvoja po meri vseh sodelujočih. Skupne interese, prepričanja in zahteve vidimo v prostoru prekrivanja posameznih krogcev. Najmanjši delež prekrivanja oz. skupnih interesov je v sredini, kjer se stikajo vsi trije. To pomeni, da je področje skupnih interesov, okoli katerih ni dvoma, zelo majhno, vse drugo pa od tega na nek način odstopa, kar pomeni, da zahteva usklajevanje, dialog, kompromise in iskanje skupnih rešitev. 59 Slika 9: Struktura sistema destinacije. Vir: Avtor. Prevlada interesov ene skupine udeležencev pomeni grožnjo v dosega- nju ciljev drugih dveh. Optimalna usklajenost in upoštevanje vseh interesov in potreb pa je zgolj teoretična utvara, saj v realnem okolju za to nikoli nimamo idealnih pogojev. Od primera do primera destinacij lahko nale-timo na različno zastopanost oz. moč posameznih skupin udeležencev v strukturi destinacije ter medsebojno upoštevanje interesov. Težave v destinaciji največkrat nastanejo zaradi usklajevanja njenih številnih dejavnikov (udeležencev). Optimalna organiziranost turistične de- stinacije zahteva jasno opredeljene pravice in obveznosti vseh nosilcev, torej jasno opredeljene funkcije vseh udeležencev. Šele vzpostavitev ustrezne organiziranosti turizma na nivoju destinacije ponuja priložnost za ohranjanje dolgoročne konkurenčne sposobnosti. Nujno je potrebna koordina- cija (usklajevanje) udeležencev na strani ponudbe (nosilcev turistične ponudbe) ter njihovo povezovanje in sodelovanje z javnim sektorjem (zaradi usklajenega dolgoročnega načrtovanja na ravni turistične destinacije). Destinacija kot poslovni sistem Za zagotovitev edinstvenosti proizvoda (destinacije) je potrebna optimalna koordinacija ponudbe. Edinstvenost destinacije prispeva k prepoznavnosti in oblikovanju podobe destinacije v očeh turistov. To edinstvenost destinacija lahko gradi na podlagi svojih virov in njihovih lastnosti. Vsaka destinacija ima enkratni sestav lastnosti, ki so opredeljene z geografskim po-ložajem, kulturo in zgodovino. Vse to skupaj z odvisnostjo od turizma in sezonskimi ter strukturnimi turističnimi značilnostmi vpliva na življenje domačinov in gostov. 5.5 Sinergija Sistem turistične destinacije lahko organiziramo po modelu mrežnega par- tnerstva, ki so bila že nekajkrat omenjena, zato jih bomo v nadaljevanju vzeli pod drobnogled. Rezultat mrežnih partnerstev so lahko sinergijski 60 učinki. Sinergija in sinergijski učinki sodelovanja po Evansu, Campbellu in Stonehousu (2003) nastanejo, ko je skupna vsota delov večja od seštevka njenih delov. Sinergijo največkrat izražamo matematično: 2 + 2 = 5 ali več, torej 2 + 2 = > 5. Ko govorimo o sinergijskem učinku, pravzaprav govorimo o učinkovitosti, ki jo podjetja dosegajo s skupnimi močmi, samostojno pa je ne bi dosegala. Sinergija se kaže v povečani dodani vrednosti. Enako merimo tudi uspeh integracije na dolgi rok. Sinergija je posledica usklajenega delovanja in ustvarjalnega sodelova- nja. Predstavlja ključno komunikacijsko in razvojno usmeritev prihodno- sti. Živimo namreč v času nenehnih in hitrih sprememb. Zanj je značilno, da so politični, gospodarski in družbeni procesi zelo povezani in prepleteni. Izkušnje različnih podjetij ter dogajanja v makro- in mikrogospodar- skem okolju potrjujejo, da je vse več področij, ki zahtevajo multidisciplinarni pristop in obravnavo – to še zlasti velja za turizem. Z enostranskim pristopom tvegamo pojav neskladja kot posledice ozkih kapitalskih, lokalnih, sektorskih in drugih interesov. Pojem sinergija ponazarja ustvarjalno sodelovanje na osnovi komuni- ciranja in usklajevanja motivov in interesov ter vrednotenje posameznih prizadevanj in dejanj. Sinergija pomeni zavedanje, da je ustvarjalno sodelovanje vredno več kot prizadevanja posameznikov ali posameznih organiza- cij. To pomeni, da sinergija kot ustvarjalno sodelovanje, ki temelji na vzaje-mnem spoštovanju, predstavlja razvojni koncept nove dobe. Beseda sinergija izvira iz grške besede »synergia«, ki je sestavljena iz »syn« – s/z nečim in »ergon« – aktivnost. Pomeni skupno delovanje in vzajemno pomoč različnih oseb pri isti aktivnosti. Pomen besede poudarja potrebo po komuniciranju in usklajevanju zaradi ustvarjanja sistema vza-5.5 Sinergija jemnih odnosov na višji ravni, ki temelji na vrednotah. Oblikovanje sinergije najprej narekuje vzpostavljanje psihološko-komunikacijskega pristopa na osnovi usklajevanja in oblikovanja skupnega prizadevanja, ki temelji na spoštovanju in opredeljevanju razvojnih pristopov in prioritet. Vzajemno spoštovanje upošteva različnosti in potrjuje, da so posamezniki sprejeli čustveno obarvan namen sinergije na osebni ravni, kar jim omogoča, da pro- ces vzpostavljanja sinergije lahko sprejemajo kot skupno pot. Oblikovano skupno prizadevanje spodbuja inter-akcijo kot skupno aktivnost. Ta mora biti miselno jasna in čustveno predstavljiva, da pritegne pozornost ter da bi lahko bila ustvarjalna in uresničljiva. To pomeni, da usklajevanje opredeljuje vzpostavljanje medsebojnih odnosov in sodelovanje. Stopnja usklajenosti in spoštovanja razlik opredeljuje kakovost sodelovanja. Ustvarjalno sodelovanje je tisto, ki spoštuje različnosti in na osnovi njih ustvarja nove vrednote in povezave. Te pa omogočajo izboljšanje konkurenčnosti ter ra-61 zvoj in rast. Sinergija pomeni vzpostavljanje odnosov na višji ravni in temelji na usklajenih razvojnih prizadevanjih, enakih vrednotah, ki združujejo izho-diščne, razvojne in uporabne vrednote, ter ustvarjanju skupnih vrednos- ti. Sinergija hkrati zahteva tudi usklajevanje znanj in razvojnih usmeritev, sposobnosti in izkušenj ter njihovo povezovanje v celoto. Sinergija izraža hotenja, ki zajemajo načrtovanje in uresničevanje razvojnih prizadevanj ter oblikovanje ustvarjalnih odnosov na ravni posameznikov, organizacij in družbe. Sinergija usklajuje različna stališča, motive in interese in zahteva celovito razumevanje, ki je rezultat integriranosti posameznikov, vključenih v procese timskega sodelovanja in znanj na različnih področjih. Poslanstvo sinergije, ki sloni na vrednotah, je spodbujanje procesa vzpostavljanja usklajenih oziroma ubranih odnosov in interdisciplinarne- ga sodelovanja. Poslanstvo sinergije je torej ustvarjanje sinergijskih učinkov, kot so višja raven komuniciranja, učinkovitejše sodelovanje in delovanje posameznikov ter izboljšanje kakovosti vsebinskega in organizacijskega pristopa. To pa prispeva k uresničevanju osebnih, poslovnih in družbenih ciljev.Ključ za uspeh sinergije se največkrat skriva v pristopih razvojno usmer-jenih posameznikov, ki komunicirajo, sodelujejo in ustvarjajo nove strate- ške povezave. Sinergijo torej omogočajo pozitivna naravnanost ter priza- devanja posameznikov in organizacij. Pomembni so tudi dialog, ki lajša razumevanje in pripravljenost za sodelovanje, ter kultura usklajevanja in družbene odgovornosti. Vzpostavljanje sinergije zahteva analizo makro in mikro okolja, pa- nog in organizacij, pa tudi analizo motivov, interesov in prizadevanj vodil-Destinacija kot poslovni sistem nih struktur ter zaposlenih in prebivalcev. Sinergija je posledica dvigovanja odnosov na višjo raven in povečanje skupnih možnosti in priložnosti, ki ustvarjajo nove vrednote in pridobitve (http://www.9kpr.com/fileadmin/ documents/5_del_Progress_Relations.pdf). Iz zgornjih opredelitev izhaja, da je nujna predpostavka zagotavljanja sinergijskih učinkov skozi mreže strateških partnerstev sodelovanje, o katerem bomo spregovorili v nadaljevanju. 5.6 Sodelovanje Sodelovanje in njegovi odnosi spadajo med najstarejše oblike poslovnih aktivnosti. Ljudje so v sodelovanju oz. takem poslovanju prepoznavali koristi in se zato odločali zanj. V preteklosti je osnovna spodbuda za sodelovanje večkrat nastala iz želje po finančni koristi, manjkrat pa iz težnje po zagota-62 vljanju višje kakovosti storitev potrošnikom. Danes pa je prav zagotavljanje višje kakovosti storitev postalo osnovni motiv povezovanja in združevanja, ki temeljita na povezovanju različnih elementov v verigi storitev (Lässer 1999, 293). V današnjem času do sodelovanja največkrat prihaja zaradi izmenjave znanj med partnerji, ker je znanje vodilna sila razvoja. Vodilni motiv za sodelovanje na področju turizma je skrit v diferenciaciji proizvoda in storitev ter v združevanju moči (know-how, ideje, inovacije in drugi viri) zaradi doseganja konkurenčnih prednosti na mednarodnem turistič- nem trgu. Domke-Demonte (2000, 142) poudarja, da sodelovanje podjetjem veča posebno sposobnost za zmanjševanje nepredvidljivega obnašanja drugih podjetij, in sicer zato, ker povečuje odvisnost med njimi. Takšni odnosi med podjetji so instrument regulacije medsebojne odvisnosti. Ne zahtevajo nastanka novih entitet (podjetij), številni pa celo odsvetujejo institucio-nalizacijo takšnih odnosov, in sicer zaradi potencialne okornosti, admini-strativne neučinkovitosti in zaviranja same ideje ter namena sodelovanja. Sodelovanje so dolgo obravnavali kot drugo najboljšo pot za povečeva- nje konkurenčnih sposobnosti (prva je gotovo samostojni nastop in prido- bivanje konkurenčnih prednosti). Richter (2000, 68) namreč trdi, da sta sodelovanje in konkurenca dve strani istega kovanca. Na sodelovanje so dolgo gledali kot na popolno nasprotje konkurenci – prvo je drugo izključevalo. V novejšem času pa so strokovnjaki opozorili na novo dimenzijo, ki zazna-va moč sodelovanja v »igri« na globalnem trgu (Lynch 1993). Tudi Moore povezuje sodelovanje s konkurenco na zelo nenavaden način (v Bengtsson in Sören 1999, 182). V razlagi premikov v današnjem poslovanju namreč uporablja biološko analizo. Poslovni sistem pojmuje kot del ekosistema, ki se mora kot tak istočasno razvijati (»to coevolve«), da bi lahko obstal, ker 5.6 Sodelovanje je gospodarstvo sestavljeno iz nepredvidljivih dejavnikov in okolja, ki se neprenehoma spreminja. Ni jasnega modela ali življenjskega cikla, ki bi lahko napovedal razvoj v smislu nekakšnega odnosa (sodelovanja/konkuren- ce); ta odnos določajo sami udeleženci in okolje. 63 Slika 10: Pomen sodelovanja. Vir: © Marko Vodeb. Richter (2000, 153) poudarja, da nacionalni trgi prehajajo na raven sve- tovnih in da globalizacija postaja pogoj obstoja na trgu. Pravilen odziv na to je oblikovanje globalnih podjetij, ki ustvarjajo globalne mreže povezovanja podjetnikov s partnerji okoli sebe. Partnerji skupno prodajajo svoje proizvode na svojih domačih trgih. Vsak partner mora do podrobnosti do-delati svojo linijo proizvoda (fazo), s čimer precej bolje izkorišča svoje di-stribucijsko orodje. Partnerji izmenjujejo komplementarne tehnologije ter skupno izvajajo raziskave in razvoj (R & R). Na svojem domačem trgu in za tretje trge ustanavljajo združena podjetja. S tem globalne mreže sodelovanja postajajo ključni element v strategiji konkurenčnosti; zato je ena naj-zahtevnejših veščin podjetij skrita v uspešnem iskanju primernih partnerjev ter v uspešnem vodenju strateške mreže sodelovanja. Tudi Go in Moutinho (2000, 329) menita, da v globalizaciji turizma podjetja nimajo drugih možnosti, kot da se globalizaciji prilagodijo in iz-koristijo njen trend z uporabo ene od njenih strategij, koncentracije ali diverzifikacije. Z rastočo strategijo koncentracije podjetja usmerjajo svoje vire v dobičkonosno rast enega proizvoda na enem trgu z eno dominantno Destinacija kot poslovni sistem tehnologijo. Ta strategija največkrat zajema pet oblik sodelovanja: strate- ška partnerstva, franšiziranje, menedžerske pogodbe, združena podjetja in prevzeme. Woodin Gray (1991) definirata sodelovanje kot vstopanje podjetij v procese avtonomnih posledic iste problemske domene, in sicer z upošteva- njem skupnih pravil, norm in struktur pri delih, povezanih s to domeno. Na področju turizma se za zagotavljanje kakovostnih storitev za goste brez večstranskega sodelovanja podjetnikov lahko naredi zelo malo. Zato se po celem svetu podjetja združujejo v različne oblike sodelovanja (Crotts, Buhalis in March 2000). Najpreprostejšo definicijo strateških združevanj najdemo pri Inkpenu (2001, 406). Opredeljuje jih kot organizacijske sporazume o sodelovanju ob uporabi skupnih virov ali vodstvene strukture več kot enega podjetja. Na-64 vaja tri osnovne značilnosti strateških združevanj, in sicer: • ohranjanje samostojnosti posameznih udeležencev, • dolgoročna perspektiva skupne medsebojne odvisnosti, • negotovost enega ali drugega partnerja pri ohranjanju svoje samo- stojnosti. Tretja značilnost ni nujno prisotna, seveda pod pogojem, da partner- ja pred vstopom v sodelovanje analizirata stanje, svojo dobičkonosnost prej in potem, cilje sodelovanja in strategijo njegovega razvoja. Tako se partner izogne nevednosti o tem, kaj bo v tem odnosu delal drugi partner in kaj bo počel on sam. Temeljni smisel sodelovanja je namreč načrtovati vse ključne dejavnike za sklepanje takšnih oblik odnosov in sodelovanja med podjetji. Inkpen v nadaljevanju še poenostavi definicijo strateških združevanj in jih opredeli kot združevanje dveh ali več podjetij za izvajanje skupnih nalog. Evans, Campbell in Stonehouse (2003, 250) definirajo strateška zdru- ževanja kot posamične horizontalne oblike medorganizacijskih odnosov, v katerih dve ali več podjetij sodeluje brez oblikovanja novih, posebnih organizacij, vse samo zato, da bi dosegli enega ali več skupnih strateških ciljev. Gulati (1998) definira strateška združevanja kot prostovoljne sporazu- me med podjetji zaradi izmenjav in delitev ali zaradi skupnega razvijanja proizvoda, tehnologije ali storitev. Ta združevanja so lahko sad najrazlič- nejših motivov in ciljev in imajo lahko različne oblike. Njihove oblike so lahko horizontalne ali vertikalne. Strateška združevanja ali odnosi, strateška partnerstva in podobne ob- like so skupni imenovalec za vstopanje v odnose dveh ali več podjetij v na- 5.6 Sodelovanje mensko zvezo, ki ima določeno sinergijsko in strateško vrednost (Crotts, Buhalis in March 2001). Strateško partnerstvo je formalna ali neformalna medorganizacijska povezava dveh ali več avtonomnih organizacij s skupno, strateško, dolgo- ročno usmeritvijo za določen ali nedoločen čas. Njen namen je trajno (ne enkratno) sodelovanje z delitvijo koristi po načelu dobiš–dobiš (win–win) na enem ali več strateških področjih. Taka podjetja hkrati lahko konkurirajo na drugih področjih in so v celoti samostojna (za izstop iz tega odnosa se prostovoljno odločajo). V strateškem partnerstvu, ki ga vodijo iz svojih partnerskih organizacij, med seboj delijo (izmenjujejo in združujejo) neotipljive vire, specifične sposobnosti in tveganja, da bi s pomočjo sinergijskih učinkov dosegla dogovorjene skupne in individualne cilje. Ti so večja učinkovitost in uspešnost poslovanja na nivoju celotne povezave ali posamezne poslovne enote, ki omogoča graditev in ohranjanje konkurenčne prednos-65 ti ter jih krepi. S strateškim partnerstvom ne nastane nova organizacija, hkrati pa tudi niso nujna medsebojna vlaganja kapitala (Male 2001). Tudi drugi avtorji (Poon 1993; Lynch 1993) poudarjajo, da strateška partnerstva ne temeljijo nujno na lastništvu. Porter (1998) vidi v strateških zvezah pomembno orodje za izvajanje globalnih strategij. Definira jih kot dolgoročne sporazume med podjetji, ki presegajo navadne tržne transakcije in se nagibajo k fuziji oz. združevanju podjetij. Meni, da so mednarodne zveze med podjetji iz iste dejavno- sti eno od sredstev globalne konkurence. Podjetja stopajo v takšne zveze iz številnih razlogov in interesov, zato med seboj delijo aktivnosti na mednarodni ravni. Slika 11: Pomen strateških partnerstev. Vir: Lastni arhiv. Destinacija kot poslovni sistem Aaker (2001, 277) strateška združenja definira kot sodelovanje dveh ali več organizacij z namenom, da bi dosegle strateške cilje na dolgi rok. Rezultat sodelovanja mora imeti strateške vrednosti in prispevati k ukrepom za obstoj sodelujočih, da lahko uspešno konkurirajo in obvladujejo spremembe okolja. Strateške zveze po njegovem pomembno vlogo igrajo v global- ni strategiji, ker so značilne za podjetja, ki jim manjkajo ključni dejavniki za vstop na določen trg, kot so npr. distribucija, blagovna znamka, prodaja, tehnologija, sposobnost raziskovanja in razvoja (R & R), proizvodne sposobnosti itn. Ob pojavu negotovosti, ki je povezana s poslovanjem v drugih državah, strateške zveze predstavljajo alternativo za zmanjšanje investicij ter spremljanje prilagodljivosti in tveganja. Lynch (1993, 24) opozarja, da so strateške zveze najbolj osnovne in prep-66 roste oblike sodelovanja. Vse njihove oblike, od združenih podjetij, ena-kopravnih partnerstev do franšiznih zvez, temeljijo na načelih delovanja strateškega združevanja. Zelo pomembno je, da je osnovni princip delovanja vsakega konzorcija enak, ne glede na obliko in pravno naravo spo- razuma. Vrsto združevanj opredeljuje narava dejavnosti, zaradi katere se podjetja odločajo za sodelovanje, ne pa obratno. Številne strateške zveze so zelo formalne in nimajo pravne podlage, razen samih pogodb. Velikokrat se zgodi, da so nekatere oblike sodelovanja dogovorjene med posamezniki in potrjene samo s stiskom roke. Lynch navaja nekaj ključnih dejavnikov, ki jih je treba pri tem zagotoviti: 1. tesna poslovna povezanost med partnerji, 2. ugotovljen interes o prihodnosti zveze, 3. zveza je strateški posel z dolgoročno perspektivo. Organizacijskih odnosov za taktične namene ni mogoče vzeti za stra- teške zveze, meni Lynch (1993). Ključni elementi v mreži povezovanja med podjetji, zaradi katerih manjša podjetja s povezovanjem pridobivajo konkurenčne prednosti, so naslednji (Petrin 1990, 8–12): 1. prožnost, 2. kolektivna učinkovitost na osnovi specializacije dela med majhni- mi podjetji in usklajevanje med njimi, 3. geografska bližina podjetij, povezanih v mrežo (zaradi komunika- cije in sinergijskih učinkov), 4. sposobno podjetništvo (podjetja, ki nastanejo v mreži, lažje obsta- nejo), 5.6 Sodelovanje 5. sodelovanje in konkurenca, 6. endogeni notranji razvoj (mreže povezovanja med podjetniki spodbujajo regionalni razvoj, ker integrirajo ključne akterje in tako omogočajo razvoj gospodarske, politične in kulturne identitete re- gije), 7. gospodarski in družbeni cilji (uravnovešen razvoj regije in eno- tnost vrednot), 8. zaupanje (koristi morajo biti obojestranske, ne pa v škodo katere od posameznic; nobeno povečevanje uspeha ne sme škoditi uspe- hom drugih), 9. zaposlenost (timsko delo, participacija in samoiniciativnost zapo- slenih, izpopolnjevanje), 10. interesne skupine (stopnja odvisnosti je enakomerno razporejena med majhnimi podjetji, kjer vsako zastopa svoje interese). 67 Uspešnost mrež povezovanja med majhnimi podjetji demonstrirajo številni evropski primeri; tako je na primer družbeni bruto proizvod na prebivalca (BDP per capita) v regijah Emilia Romagna, Toskana in Veneto večji od BDP-ja per capita v Veliki Britaniji. 5.6.1 Vzroki in motivi za sodelovanje Našteti ključni elementi so hkrati razlogi, zaradi katerih se posamezna podjetja odločajo za sodelovanje z drugimi. Tako Aaker (2001, 278) navaja motive za njihov vstop. Skrivajo se lahko v želji doseči nekatere koristi globalne strategije, in sicer: • cenejšo proizvodnjo, • dostop do strateških trgov, • premostitev prodajnih ovir. V številnih podjetjih je največji vzrok za odločitev za sodelovanje hit- rost doseganja določenih ciljev na trgu, ki jih zaradi nenehnih sprememb na konkurenčnem trgu posameznik težje (počasneje) doseže. S samostoj-nim nastopom tvega izgubo, ker je čas omejitveni dejavnik; vendar samo to ne bi smelo biti vzrok za vstop posameznika v partnerski odnos, saj s takšnim ravnanjem tvega obstoj partnerstva. Child in Faulkner (1998) vzroke za sodelovanje razvrščata v skupine šestih zunanjih in štirih notranjih vzrokov: Zunanji vzroki za sodelovanje so: 1. nestalnost svetovnih trgov in visoka gospodarska negotovost, Destinacija kot poslovni sistem 2. obstajanje ekonomije cilja in/ali ekonomije obsega kot načina za zniževanje stroškov, 3. globalizacija in regionalizacija številnih dejavnosti, 4. globalizacija tehnologije, 5. hitre tehnološke spremembe, ki zahtevajo visoke investicije, 6. krajši življenjski cikel. Notranji vzroki za sodelovanje so: 1. doseganje ekonomije obsega in učenje s partnerjem, 2. dostop do koristne lastnine drugega podjetja, bodisi tehnologije, trga, kapitala, operativnih kapacitet, proizvodov ali osebja, 3. zmanjšanje tveganja z razdelitvijo, zlasti zahtev po kapitalu ali potreb po raziskavah in razvoju, 68 4. pomoč pri oblikovanju trga. Lässer (1999, 239) navaja nekaj vzrokov za počasnost pri odločanju za sodelovanje: • velike razlike v znanju potencialnih udeležencev, • strah pred velikimi stroški transakcije, kar povečuje zavračanje so- delovanja, • dejstvo, da je velikokrat težko voditi sodelovanje. Pri vzpostavljanju sodelovanja je treba upoštevati naslednja merila (Bieger 1998 v Lässer, 1999): • vzpostavitev trajnostnega, po možnosti mednarodnega sodelova- nja, • oblikovanje »majhnega in lepega« namesto »velikega in zaplete- nega«, ker je slednjega težko voditi, • zagotavljanje dolgoročne perspektive z dolgoročnimi interesi , • težko oblikovanje preproste in od oseb neodvisne pogodbe, • izpeljava kontrole stroškov transakcije (čas in denar), • uvajanje »vodenja znanja« za vzpostavitev ravnovesja med »know- -howom« različnih partnerjev (vključno z izmenjavo znanja), • sprejemanje partnerjeve kulture in obnašanja, • medsebojno preverjanje znanja in po potrebi njegovo dopolnjeva- nje. Naštetim merilom lahko dodamo še »redno preverjanje in dopolnje- vanje znanja«, saj so spremembe (na trgu) prehitre, da bi si na določeni uspešni točki lahko privoščili daljši počitek. Našteta merila in načela so 5.6 Sodelovanje osnova za delovanje in vodenje turističnega menedžmenta potencialne tu- ristične destinacije, s čimer naj bi dosegli njen učinkovit razvoj. Lässer opozarja, da ni dobro preceniti možnosti sodelovanja, čeprav je dober instrument za razvoj določene destinacije. Sodelovanje bo učinkovi-to le v primeru, če je pričakovana in uresničena korist za vsakega posameznega udeleženca višja od njegovih stroškov – inputi ne smejo presegati ou-tputov. Izkušnje so pokazale, da so zlasti nematerialni stroški sodelovanja (npr. transfer znanja) velikokrat napačno ocenjeni, posebno zaradi nepo-znavanja medsebojnih odnosov in razmer pri sodelujočih partnerjih (Läs- ser 1999, 240). Tudi Porter (1998) opozarja, da sodelovanje samo po sebi ni panaceja, ter navaja celo vrsto kritik na njegov račun in na račun strateških združenj. Periceva (2000, 1356) navaja, da industrijska podjetja v podjetniške po- vezovalne mreže vstopajo zaradi pridobivanja virov in razvoja proizvoda, 69 medtem ko storitvena podjetja vstopajo v partnerstva največkrat zaradi marketinga in oglaševanja. Lynch (1993 20) predlaga pet osnovnih meril, po katerih se je treba odlo- čati za partnerstvo: 1. temeljito razumevanje strukture sodelovanja in povezav njegovih strateških in operativnih funkcij, 2. administracija mora natančno razumeti posebne upravljavske ele- mente nadzora »razširjene« organizacije, 3. oba partnerja morata vstopati v odnos z jasnim razumevanjem in realnimi pričakovanji, 4. ne glede na vrsto partnerstva mora biti vidna njegova edinstvena »entiteta«, vodstvo pa mora biti seznanjeno z vsemi viri in naravo prilagajanja, potrebnega zaradi spremembe okolja, 5. proces oblikovanja odnosa sodelovanja ne sme biti ločen od pod- pisnikov pogodbe o sodelovanju in operativnih menedžerjev. Prav tako morajo biti vsem jasni cilji sodelovanja in možnosti merjenja teh ciljev. Merila za vstopanje v odnos sodelovanja so naslednja (Lynch 1993): • konkurenčno uresničevanje strateških ciljev, • zmanjšanje tveganja ob povečevanju koristi, • vpliv na dragocene vire. Če sodelovanje temelji na navedenih merilih, dolgoročno lahko priča- kujemo številne prednosti in koristi. Vstop v odnos sodelovanja ob finanč- nih ali drugih težavah pa se zelo hitro obrne v neuspeh in propade. Destinacija kot poslovni sistem Čeprav mora vsaka oblika sodelovanja temeljiti na medsebojnem zaupanju in komunikaciji, skupnih ciljih in strategiji, pa številni v sodelovanje vstopajo brez temeljitega predhodnega premisleka, pri čemer v ospredje postavljajo cilje, ki jih želijo doseči, pri tem pa se ne sprašujejo o prihodnosti in obstoju takega sodelovanja. Taka oblika sodelovanja je zasnovana na po-manjkljivih osnovah in kratkoročnih perspektivah (short term-based co- operation), zato zaradi napačne usmerjenosti in neučinkovitosti ni dobra. Uspeh vsakega sodelovanja je med drugim odvisen tudi od dobre analize temeljnih vprašanj, kot na primer (Crotts, Buhalis in March 2001, 3–7): 1. Ali si želimo partnerja? 2. Ali smo sposobni za partnerstvo? 3. S kom bi šli v partnerstvo? 4. Kako bi sodelovali? 70 5. Kako bi vzdrževali in ohranjali partnerstvo? Pri prvem vprašanju moramo oceniti stopnjo, do katere bi sodelovanje lahko pripomoglo k pridobivanju strateških prednosti na trgu: strateška prednost izhaja iz sodelovanja, s katerim s pomočjo združenega delovanja dosežemo nekaj, kar je za našega kupca pomembno, in sicer ob manjšem tveganju za vse vključene udeležence sodelovanja. Tehnološke inovacije, izboljšanje storitev in delež na trgu ob nižjih stroških so cilji, zaradi katerih v partnerstva vstopajo številna turistična podjetja. Pri drugem vprašanju je potrebna precej velika gotovost o tem, ali smo na partnerstvo pripravljeni. Kdor hoče biti dober partner, mora biti pripravljen na spremembo (prilagajanje) svoje organizacijske kulture. Temeljna merila pri izbiri pravega partnerja so ugled, sposobnost izvedbe, orientacija »dobiš–dobiš« in sposobnost oblikovanja ter ohranjanja zaupanja. Prvi korak pri izbiri partnerja je opredelitev področja, na katero bi lahko potencialni partner pozitivno vplival (in obratno). Pri ocenjevanju sposobnosti potencialnega partnerja za zmanjševanje tveganja poslovanja je treba preso-diti elemente, kot so visoka stopnja kakovosti, verodostojna izvedba in zaupanje v drugo podjetje. Ne smemo prehitro soditi. Na tretje vprašanje lahko odgovorimo z definicijo strateškega partner- stva, ki pravi, da gre za medorganizacijski odnos, kjer partnerji vstopajo v realne investicije, združujejo vire in napore za razvoj dolgoročnih individu-alnih in skupnih ciljev. Četrto vprašanje lahko poglobimo s pomočjo kitajskega simbola za ne- varnost, ki predstavlja kombinacijo dveh pomenov; eden označuje nevar- nost, drugi pa priložnost. To je idealni opis možnega razvoja sodelovanja. Podjetjem, ki sodelujejo z velikimi sinergijskimi učinki in potencialnim ra-5.6 Sodelovanje zvojem, so na voljo velike priložnosti. Hkrati obstaja velika nevarnost, da izgubijo samostojnost in strateške podatke o poslovanju. Crotts, Buhalis in March (2001) predvidevajo, da bodo podjetja kljub negotovi prihodnosti imela dovolj prostora za strateška partnerstva in sodelovanje v turizmu, seveda pod pogojem, da bodo razvijala programe so- delovanja, ki bodo lajšali neizogibne kulturne in operativne spremembe, potrebne za graditev uspešnega in trajnega sodelovanja in partnerstva. Lynch (1993, 66–67) uspešnost sodelovanja vidi v uresničitvi osmih temeljnih zahtev: • kritična gonilna moč (angl. »critical driving forces«) mora biti komplementarna za vse udeležence v sodelovanju; • strateška sinergija (angl. »strategic synergy«) – partnerji morajo imeti komplementarne prednosti in moči (morajo se dopolnjeva- 71 ti) ter s sodelovanjem ustvarjati boljše rezultate, kot bi jih lahko sa- mostojno; matematični prikaz za to je: 1 + 1 = 3 in več; • dobro ujemanje (angl. »great chemistry«) – v vodenju na vseh rav- neh partnerstva se mora čutiti duh sodelovanja; • dobiš–dobiš (angl. »win–win«) – v sodelovanju morajo prevlado- vati pozitivno vzdušje, timsko delo, zavedanje nujnosti delitve ter skupno prilagajanje okolju, skratka, treba je »dihati skupaj«; • operativna integracija (anlg. »operational integration«) – način poslovanja in metode vodenja se morajo ujemati, cilji se ne smejo izključevati, organizacijska kultura pa mora biti prilagojena obliki sodelovanja; • možnosti za rast (angl. »growth opportunity«) – sodelovanje mora odpirati vse možnosti za rast in dajati možnosti za pridobiva- nje vodilnih pozicij v dejavnosti; • trdna usmerjenost (angl. »sharp focus«) – popolnoma jasen na- men je ena od največkrat omenjenih značilnosti uspešnega sodelo- vanja; • zavezanost in podpora (angl. »commitment and support«) – vodstvo mora biti kot streha nad glavo in vzor vsem drugim eno- tam partnerstva v podjetju, toda da bi bile določene naloge lah- ko uspešno izpeljane, morata biti podpora in obveznost prisotna v vseh delih partnerstva. Telfer (2001) vidi vzroke za pospešen razvoj sodelovanja in partnerstva v skupnem skladu virov, ekonomiji cilja ali ekonomiji obsega ter v razdelitvi stroškov in tveganja. Margun (v Telfer 2001) dodaja, da lahko vse bolj subtilno, globljo in trajnejšo gonilno moč hitrega naraščanja sodelovanja v Destinacija kot poslovni sistem svetu pripišemo globalizaciji svetovne ekonomije, sprejemanju dejstva, da konkurenčnost sama po sebi ni nujno optimalno sredstvo za rast, in zavesti, da sta konkurenčnost in sodelovanje med podjetji potrebni kot zagotovilo za ohranjanje pozicij na dinamičnem in nestalnem trgu. Če je osnovni cilj sodelovanja oblikovanje turističnega proizvoda vi- soke kakovosti za kupce, potem je sodelovanje potrebno in zaželeno tudi v očeh kupcev. Laws (1995, 24–26) poudarja, da je sodelovanje med sosednjimi mes- ti, regijami ali državami usmerjeno v spodbujanje gostov, turistov, da pri izbiri svojih potovanj sprejmejo regionalne ali mednarodne vidike. Takšne poti so velikokrat del skupne ponudbe partnerjev (»katedrale«, »vinske ceste«, »gradovi«) v širšem čezmejnem območju, ki turistom zagotavlja neomejeno, popolno turistično doživetje brez administrativnih meja. Vsak 72 partner prispeva k skupnemu učinku, ki ne bi bil tak, če bi vsi poslovali samostojno. Hkrati pa partnerji tako pridobivajo tudi prednosti, ki izhajajo iz sinergijskih učinkov sodelovanja. Trditev izhaja iz študije o konkurenčnosti destinacij oz. srednjeevrop- skih glavnih mest, v njej pa je zajeto tudi mnenje o tem, kako izboljšati turistično privlačnost mesta Zagreb. Več kot 40 % vprašanih je menilo, da možna rešitev obstaja znotraj skupnega marketinga vseh srednjeevropskih mest (Dolničar in Weber 1999, 229). Tudi ta podatek potrjuje misel, da je vključevanje v sodelovanje pomembna prelomnica v pridobivanju in ohranjanju konkurenčnih pozicij na mednarodnem turističnem trgu. 5.6.2 Prednosti, pomanjkljivosti in pogoji uspešnega sodelovanja Swarbrook in Horner (2001) opozarjata na prednosti sodelovanja in strateških partnerstev tako za podjetja kot tudi za potrošnike. Udeleženci partnerstev izboljšujejo ekonomijo obsega in dobivajo možnosti ponudbe šir- šega asortimenta proizvodov kupcem, medtem ko kupci dobivajo širši dostop do proizvodov in »nepretrgan« prehod od ene do druge storitve. Če v sosednji destinaciji deluje partner, ki ima v ponudbi komplemen- tarne privlačnosti, je z njim bolje sodelovati kot konkurirati. Aaker(2001, 279) našteva, kaj vse je možno doseči s sodelovanjem: • širša izbira proizvodov za zadovoljitev tržnih segmentov, • dostop do potrebne tehnologije, • doseganje večje zmogljivosti, • dostop do proizvodnih možnosti po nižjih cenah, • dostop do imena (znamke) ali odnosa s kupci, 5.6 Sodelovanje • zmanjšanje potrebnih investicij (v nekaterih primerih je lahko in- vesticijski prispevek podjetja v partnerstvu določena vrsta tehnolo- gije, brez finančnih sredstev). V sodelovanju lahko nastopi velik problem, kadar relativni prispevki na podjetje čez nekaj časa postanejo neuravnani in eden od partnerjev izgubi svojo lastniško vrednost ali kompetenco, s katero bi prispeval k sodelovanju. Strah pred tem problemom lahko omilimo, če partnerji v sodelovanje vstopajo z nekakšno komplementarno vrednostjo, ki predstavlja ključno vrednost za vse in je temelj drugih poslovnih področij. Aaker za ohranjanje uspešnosti sodelovanja svetuje nekaj temeljnih po- stavk (Aaker 2001, 281): 1. obojestranske koristi – zdaj in v prihodnje, 73 2. spoprijem z razlikami v organizacijah – organizacijska kultura, struktura, sistemi, 3. gradnja na prilagodljivosti in sposobnosti nadziranja sprememb, 4. skupno življenje pred »poroko« (izkušnje kažejo, da je zgodovina predhodnega sodelovanja dober kazalec uspešnosti za prihodnost), 5. usklajen menedžment, da ne bi prišlo do prevlade samo ene strani partnerstva. Evans, Campbell in Stonehouse (2003) po Brouthers idr. (1993) navajajo tako imenovane štiri C-je (angl. »Capability«, »Compatibility«, »Com- mitment« and »Control«), zaslužne za uspešno sodelovanje: Sposobnost (Capability) za sodelovanje je kritično vprašanje, ki kaže na perspektivo partnerstva. Dopolnjevanje (Compatibility) se nanaša na učinkovitost v smislu do-polnjevanja pomanjkljivosti enega od partnerjev s prednostmi dru- gega. Dopolnjevati se morata tudi njuni organizacijski kulturi. Zavezanost (Commitment) je merilo, ki se nanaša na pripravljenost partnerjev, da si zaupajo vire, napore in znanja. Nadzor (Control) se nanaša na primernost sporazuma za usklajevanje aktivnosti znotraj sodelovanja. Prevlada enega od partnerjev v tem smislu ni priporočljiva, če »duši« aktivnosti sodelovanja. Destinacija kot poslovni sistem Tabela 2: Potencialne koristi sodelovanja in partnerstva v turističnem načrtovanju. ◆ Lahko pride do združevanja več udeležencev, ki so na kakršen koli način povezani s turizmom in njegovim razvojem, ker spremembe in izboljšanja tako lahko prej zaživijo ◆ Moč odločanja in nadzora različnih udeležencev se lahko razdeli med številne udeležence, za katere je ta problematika zanimiva, kar je dobro zaradi demokratičnosti. ◆ Vključenost določenih udeležencev lahko poveča družbeno sprejemljivost odločitev in politik, tako da je izvajanje le-teh učinkovitejše. ◆ Sodelovanje lahko prinese več konstruktivnih in manj konfliktnih odnosov. ◆ Udeleženci, ki so neposredno ali posredno vpleteni v problematiko, v procesu ustvarjanja odločitev in določil lahko prispevajo svoja znanja, izkušnje, odnose in druge prednosti. ◆ Ustvarjalna sinergija lahko nastane v sodelovanju, najverjetneje zaradi večjega potenciala za ustvarjanje inovacij in učinkov. ◆ Partnerstvo lahko spodbuja učenje o delu, veščinah in potencialih drugih partnerjev in hkrati razvija medsebojno soočanje in diskusijo, kar prispeva k uspešnosti sodelovanja. ◆ Partnerji lahko v ustvarjanju svoje razvojne politike bolj razumejo uresničitev dogovorjenih ciljev. ◆ Obstaja možnost boljšega usklajevanja politike in povezanih aktivnosti številnih udeležencev. ◆ Možno je pričakovati večje upoštevanje različnih gospodarskih, ekoloških in družbenih problemov, ki vplivajo 74 na trajnostni razvoj virov. ◆ Lahko se doseže večje razumevanje pomembnosti neekonomskih interesov, če so le-ti vključeni v sodelovanje, kar lahko poveča število skupno razpoložljivih turističnih proizvodov. ◆ Lahko se oblikuje skupni sklad virov udeležencev, kar omogoča njihovo učinkovitejšo uporabo. ◆ Ko so udeleženci vključeni v proces odločanja, morajo biti njihove politike razvoja, ki izhajajo iz tega, prilagodljive in občutljive za lokalne razmere in spremenljive okoliščine. ◆ Lahko se spodbudijo neturistične aktivnosti, ki se lahko razširijo na sfere zaposlovanja ter na družbene in gospodarske sfere regije.. Vir: Bramwell B., Lane B., Collaboration and Partnerships in Tourism Planning, Politics, 2000, 7. 5.6 Sodelovanje Tabela 3: Potencialne pomanjkljivosti sodelovanja in partnerstva v načrtovanju turizma. ◆ Na nekaterih področjih in problemskih točkah lahko obstaja navada sodelovanja omejenega števila udeležencev pri oblikovanju turistične politike. ◆ Partnerstvo je lahko samo »izgovor« za izogibanje resnim problemom. ◆ Konstruktivni konflikti so lahko ustavljeni. ◆ Napori sodelovanja so lahko deficitni glede na zahteve po dodatnih kadrih, vodstvu in administraciji. ◆ Udeleženci se lahko upirajo zmanjševanju lastne moči ali skupnemu delu z neznanimi partnerji ali nekdanjimi tekmeci. ◆ Udeleženci z manjšo močjo so lahko izključeni iz sodelovanja ali imajo manjši vpliv nanj. ◆ Moč znotraj sporazuma o sodelovanju je lahko prepuščena skupinam ali posameznikom z učinkovitejšimi političnimi veščinami. ◆ Nekateri udeleženci so lahko nezainteresirani ali pasivni v poslovanju z drugimi in se zanašajo nanje. ◆ Nekateri udeleženci lahko druge preganjajo s pogojevanjem, da bodo prekinili sodelovanje, če ne bo sprejeta njihova odločitev. ◆ Vpletenost demokratično izvoljenega vodstva v sodelovanju ali izgradnji soglasja lahko kompromitira njihovo sposobnost za zaščito javnega interesa. ◆ Odgovornost na relacijah med posameznimi nosilci sodelovanja je lahko nejasno razmejeno, tako da lahko večje institucijske enote zasenčijo določbo, kdo je komu odgovoren. 75 ◆ Nestabilnost sodelovanja se v prihodnosti lahko poveča z razvojnimi politikami posameznih udeležencev, ker so bolj nepredvidljive od tistih, ki jih določi eno samo telo. ◆ Določeni interesi in sprejeta pravila številnih udeležencev v sodelovanju lahko zavirajo inovativnost. ◆ Potreba po razvoju soglasja in razkrivanja novih idej pred realizacijo lahko prepreči razvoj podjetništva. ◆ Vključevanje velikega števila udeležencev v proces oblikovanja razvojne politike je lahko drago in časovno zahtevno. ◆ Kompleksnost vključevanja različnih udeležencev v oblikovanje razvojne politike lahko ovira njihovo enakopravno sodelovanje. ◆ Lahko pride do razdrobljenosti v odločanju in do zmanjšanja nadzora realizacije. ◆ Moč posameznih partnerjev je lahko tako velika, da lahko pripelje do oblikovanja kartela. ◆ Nekateri sporazumi o sodelovanju lahko postanejo nekoristni, če jih omejuje lastna birokracija. Vir: Bramwell B., Lane B., Collaboration and Partnerships in Tourism Planning, Politics, 2000, 9. Porter (1998) pri navajanju pomanjkljivosti sodelovanja in strateških partnerstev ne izbira besed. Opozarja na stroške ob nastanku sodelovanja s strateškega in operativnega vidika. Vidi tudi problem usklajevanja z ne-odvisnim partnerjem, ki ima velikokrat že na začetku drugačna mnenja in stališča. Vsekakor pa so te težave rešljive z jasno opredelitvijo ciljev in na-menov sodelovanja ter s kakovostno komunikacijo med partnerji. O zvezah in strateških partnerstvih Porter govori kot o nestabilnih tvorbah, ki po začetnem zaletu kmalu propadejo. V takšnih oblikah vidi sredstva tranzicijskih držav, s katerimi se skušajo prebiti na želene trge. Po njegovem je sodelovanje rezultat negotovosti posameznih podjetij in ga kot tako razvršča med drugorazredne prijeme, s katerimi podjetja želijo dohi-teti tekmece. Prepričan je, da se dolgoročno noben globalni gigant ne bo zanesel na partnerja, ko gre za vrednosti in spretnosti, ki veljajo za njegove temeljne konkurenčne prednosti. V popolnem nasprotju z drugimi nave-denimi avtorji meni, da strateška partnerstva niso sredstvo za oblikovanje konkurenčnih prednosti, temveč ponujajo le možnosti širjenja in krepit-Destinacija kot poslovni sistem ve. Po njegovem so sodelovanje in strateška partnerstva značilna za dejavnosti, ki doživljajo strukturne spremembe, zlasti kadar se podjetja počutijo ogrožena. Zato govori o sodelovanju kot o minljivem sredstvu, ne pa kot o stabilnem institutu. Sodelovanje povezuje z »novimi« državami, ki si na tak način želijo odpreti vrata in pospešiti vstop na mednarodni trg. Sklene s sodbo, da je sodelovanje izbira tistih, ki so v sredini, ne pa vodilni v svoji dejavnosti. Zaradi teh sodb je treba pri naštevanju vseh prednosti in priložnosti, ki jih sodelovanje ponuja, upoštevati tudi njegove kritike oz. pomanjkljivosti, ki lahko nastanejo ob nepravilnem odločanju, poslovanju in vodenju. Da bi zagotovili optimalne rezultate, je treba iz teh vzrokov spoštovati vse zakonitosti, ki jih taka oblika odnosa nalaga. Predvsem je treba strateško sodelovanje kot dolgoročno aktivnost raz- 76 likovati od kratkoročnih taktičnih interesov, ki po »opravljeni misiji« propadejo. Nepremišljenost in nepreverjenost informacij vsekakor nista priporočljivi. Odgovoriti moramo na ključna vprašanja, zaradi katerih se sploh odločamo za sodelovanje, nato preveriti zakonitosti, ki zagotavljajo uspeh, in končno zaradi zagotavljanja dolgoročnosti delovati proaktivno. O oblikah sodelovanja je treba razmišljati kot o načinih poslovanja, ki pa ne smejo omejevati, pač pa spodbujati potencialne koristi, ki jih v partnerstvu lahko uresničimo. Zato pravimo, da obliko sodelovanja določajo nje- govi cilji in nameni. Uspeha ne moremo pričakovati, če nismo vložili vseh potrebnih naporov. Lynch (1993) meni, da je sodelovanje ena od opcij rasti, zato je treba upoštevati vse njegove možnosti ter oceniti, kakšne so perspektive. Lynch navaja tri temeljne oblike rasti v podjetju (Lynch 1993, 3–4): 1. notranja ekspanzija (pomanjkljivosti so vidne v visokih zahtevah kapitala in šibki prilagodljivosti), 2. rast skozi prevzeme in fuzije (ta pristop zahteva veliko denarja, vendar »izpadi« na nekaterih trgih lahko povzročijo finančni zlom), 3. strateške zveze (promocija vrednih virov in konkurenčne prednos- ti na inovativen način). V take mreže se povezujejo zlasti podjetja iz istih ali podobnih dejav- nosti. Zaradi prilagajanja turističnega gospodarstva razčlenjenemu pov- praševanju mora sodobni turizem, posebno pa turizem prihodnosti, teme- ljiti na visoki stopnji kakovosti ponudbe z visoko stopnjo diverzifikacije in prilagodljivosti, ki se zagotavljata z medsebojnimi povezavami turističnih gospodarstev in njihovih delov s pomočjo mrež, pogodb in vertikalizacije (Peric 2000, 1355–1356). 5.6 Sodelovanje Znanje je postalo ključni dejavnik razvoja, strateško partnerstvo pa osnovni način sodobne korporativne koeksistence, in kot tako za partnerje ne priznava tistih podjetij, ki niso pripravljena ali sposobna ponuditi svojih proizvodov in storitev na ravni svetovnih standardov (Škrtić 1998, 158). Inovacije so zato neomejen vir ustvarjanja konkurenčnih prednosti, in če že ne morejo biti popolne, morajo biti vsaj neprenehoma prisotne. Potrebna sta njihov nenehni razvoj in izpopolnjevanje. Vir inovacij pa so ljudje. Poonova (1993) navaja, kaj morajo storiti podjetja, da bi ustrezno odgovo-rila na pritisk trga: • iskati vodilne pozicije v verigi vrednosti svoje dejavnosti, • združevati se diagonalno, • vplivati na konkurenčno okolje. Meni tudi, da sta za pridobivanje konkurenčnih prednosti hotelov in 77 drugih ponudnikov pomembna vplivanje na proces prosperitete ter vstopa- nje v strateška združenja. Pomembna je zavest, da ni nujno, da združenja in partnerstva, izhaja- joča iz informacijskega sistema, temeljijo na lastništvu, saj so lastniške oblike bolj tvegane in kratkoročne. Za sodelovanje sta potrebni odprta komu- nikacija in prilagodljivost kot ključna sestavna dela za reševanje skupnih problemov in vzdrževanje produktivno zadovoljivega sodelovanja kot odnosa med partnerji. Integracija v širši prostor postaja gospodarsko-tehnič- ni pogoj za obstoj, medtem ko integracijski odnosi zahtevajo mrežno pro- storsko organiziranost; ta koncept presega koncept in ožino nacionalnega gospodarstva. Pojem integracija izhaja iz latinske besede »integer« (nedotakljiv, ce- loten) in označuje združevanje delov v celoto in izpopolnjevanje ter ohranjanje obstoječe celote (Vujević 1980, 7). Hunziker (v Vujević 1980) meni, da je integracija združevanje s ciljem doseganja večje prodorne moči posameznih gospodarskih enot. S prodorno močjo je mišljeno enotno delova- nje na trgu. 5.6.3 Vrste sodelovanja v turizmu Evans, Campbell in Stonehouse (2003, 251) vrste sodelovanja razlikujejo po: • motivih, • razsežnosti, • strukturi, • ciljih in Destinacija kot poslovni sistem • načinih vodenja. Fröstl (v Vujević 1980) v prostorskem pogledu razlikuje lokalne, regio- nalne, nacionalne in nadnacionalne integracije. Različni avtorji govorijo o različnih vrstah sodelovanja, vendar njego- ve osnovne oblike izhajajo iz vertikalnega, horizontalnega in diagonalne-ga povezovanja. Tradicionalno je sodelovanje med tekmeci največkrat nastalo ob po- sameznikih, ki so bili v vertikalnem odnosu s podjetjem. Tako se je v proizvodni verigi oblikovala nekakšna virtualna integracija podjetij, ki je temeljila na hierarhiji. Horizontalno povezovanje je značilno za hitro rastoče nacionalne ekonomije. Nekoč so se podjetja bala vstopati v takšno sodelovanje iz strahu pred izgubo kontrole nad svojimi lastnimi kompetencami, medtem ko se danes to stanje korenito spreminja. Strateške mreže povezo- 78 vanja danes predstavljajo možnost krepitve lastnih sposobnosti s partnerjem s pomočjo skupnih spodbud. Horizontalno sodelovanje največkrat pomeni sodelovanje podjetij v določenih področjih in funkcijah, da bi dosegla skupne cilje, medtem ko hkrati na drugih področjih ostajajo tekmeci (Richter 2000). Nekateri avtorji celo strateške mreže povezovanja označujejo za nove oblike konkurenčnosti in jih imenujejo konkurenčno sodelo- vanje (Bengtsson in Sören 1999). Lynch (1993, 25) navaja naslednje oblike povezovanja: 1. strateške zveze kot najbolj preproste oblike vseh zvez so neformalni poslovni odnosi, za katere so značilni: • tesna operativna povezanost, kot so skupni treningi, usklajevanje razvoja proizvoda, dolgoročne pogodbe, temelječe na kakovosti, ne zgolj na ceni, • določeni skupni interesi za prihodnost, • dolgoročna strateška usmerjenost, • prvovrstna podpora, redni stiki visokega in srednjega menedžmen- ta, • obojestranski odnos, v katerem se delijo moči, informacije in sku- pne prednosti, • usklajevalni način vodenja, organiziran okoli sodelovanja in ne okoli hierarhije moči; 2. enakopravno partnerstvo kot višja oblika sodelovanja ima vse zna- čilnosti strateške zveze, vključuje pa še: • pravico do odkupa minimalnega vložka (5 do 15 % ali tudi več), ve- likokrat z možnostjo pravice prvega odkupa delnic, 5.6 Sodelovanje • neformalno združeno podjetje, ki je pravno ustanovljeno kot tretje neodvisno telo, vendar operativno ne pomeni posebne upravljavske enote; 3. franšizne zveze kot sisteme večkratnih zvez, v katerih se partnerji povezujejo s trdno obvezujočimi licenčnimi sporazumi (tipičen primer je »starš« s številnimi manjšimi, geografsko razpršenimi franšizami); tak sporazum dovoljuje: • pravico do ponudbe, prodaje ali distribucije blaga in storitev, veli- kokrat z vračilno obveznostjo nakupa blaga, • da lastnik licence ponudi dolgoročno podporo ter dostop do novih proizvodov in tehnologij; 4. združena podjetja kot formalizirane zveze, ki združujejo dve ali 79 več posameznih podjetij in se kažejo kot: • oblikovanje nove zasebne entitete, • dodelitev lastništva, operativnih odgovornosti in finančnih tve- ganj ter nagrad vsakemu udeležencu, vendar ob ohranjanju njego- ve lastne identitete/avtonomije, • oskrba s kadri v ločenih timih uprave. Selin in Chavez (1995) govorita o različnih vrstah turističnega sodelo- vanja, od visoko strukturiranega, ki je podprto s pravno obvezujočimi sporazumi, do popolnoma nestrukturiranih, temelječih zgolj na dogovornih sporazumih. Značilne oblike sodelovanja na področju turizma, ki zagotavljajo čisto konkurenčno pozicijo, so (Olsen, Tse in West 1991): • strateška partnerstva (angl. »strategic partnerships«), • franšiziranje (angl. »franchising«), • tržno segmentiranje (angl. »market segmentation«), • menedžerske pogodbe (angl. »management contract«), • združena podjetja (angl. »joint venture«), • prevzemi (angl. »aquisition«). Strateška partnerstva lahko definiramo kot sporazume organiza- cij znotraj njihovega delovanja, ko si kot neodvisna podjetja delijo naloge upravljanja ter oblikujejo zveze, ki se nanašajo na konkretne skupne cilje. Obstajajo različne oblike strateških partnerstev, od najbolj preprostega povezovanja znotraj turističnih podjetij zaradi skupnega rezervacijskega ali trženjskega sistema do bolj zahtevnih oblik, kjer se hoteli in druga podjetja (potovalne agencije) največkrat združujejo v vertikalne integracije. Moč Destinacija kot poslovni sistem take vrste sodelovanja je vidna v izjemno hitrem pridobivanju prednosti z blagovno znamko in njeno prepoznavnostjo. Franšiziranje je najbolj priljubljena oblika sodelovanja med podjetji v turizmu s številnimi prednostmi (franšizerju običajno ni treba vlagati kapitala, v zvezi z regulacijo in licenciranjem aktivnosti na novih teritorijih se lahko izogne različnim težavam), a tudi pomanjkljivostmi (izbira in struktura organizacije, odnosi z oblastmi v državi ter sposobnost izvajanja nadzora standardov in operativnih procesov). Pri franšiziranju je mednaro- dna ekspanzija povezana z velikim širjenjem in prepoznavnostjo blagovne znamke podjetja, ki sta zaradi zvestobe gostov močan instrument za pridobivanje večjega tržnega deleža. Znana primera sta Best Western in Marri- ott. V hotelirstvu so med najbolj priljubljenimi oblikami sodelovanja me-80 nedžerske pogodbe. Gre za sporazum med lastnikom hotela in upravitelj- skim podjetjem, kjer lastnik potrebuje upravitelja kot agenta s polno odgovornostjo za profesionalno upravljanje hotela. Ta oblika sodelovanja omogoča hitro širitev in preprost prodor na trg z malo kapitala. Znani primeri so Hayat International, Hilton International, Marriott in drugi. Združena podjetja so drug priljubljen način ali instrument za rast ho- tela z osnovnimi finančnimi viri. Velikokrat gre za velikega lastnika nepremičnine in podjetja, ki je povezano s turizmom in hotelirstvom. Ti investitorji so globalno usmerjeni, imajo dolgoročno strategijo zakupa kapitala in dolgoročne vrednosti. Strategija združenih podjetij je velikokrat na voljo velikim investicijskim skupinam z interesom in kapitalskimi vrednostmi. To je najbolj kompleksna oblika strategije rasti z visoko stopnjo tveganja (Tse in West 1999, 126–131). Najpogostejši cilj združevanja je v trženju. V zadnjih nekaj letih so velik trend v turizmu postali prevzemi. Dej- stvo, da pet največjih svetovnih hotelirjev nadzoruje več kot 1 % turistične-ga trga (povpraševanja) v kombinaciji z drugimi tržnimi dejavniki, je pripeljalo do povečanja števila prevzemov globalnih hotelskih podjetij (Go in Moutinho 2000). Veliki strateški projekti se lahko uresničijo z različnimi oblikami so- delovanja, v katerih partnerji lahko sodelujejo s kapitalom ali brez njega. V prvo skupino štejemo pridruževanje turističnih podjetij konzorciju, sodelovanje v zadrugah, združena podjetja in nakupe manjšega deleža. V drugo skupino štejemo franšize, menedžerske pogodbe, vključevanje v prodajne in rezervacijske mreže (blagovne znamke), delne dogovore o sodelovanju, npr. hotelskih podjetij in podjetij iz drugih dejavnosti. Prav zaradi kompleksnosti turističnega proizvoda sta zelo potrebna in koristna povezovanje in sodelovanje številnih turističnih in s turizmom 5.6 Sodelovanje povezanih podjetij, da bi na globalni ravni lahko ponudili čim bolj kakovostne storitve in proizvode. Tako se krepijo konkurenčne sposobnosti vsakega posameznega udeleženca. Razdrobljenost ponudbe, naj bo na destinacijski, regionalni ali držav- ni ravni, ne prispeva k njeni kakovosti, ker gost zahteva enotnost, edinstvenost in celovitost svojega turističnega doživetja. Zato želja po novih trgih, racionalnejšem poslovanju in globalizaciji motivira poslovne subjekte pri povezovanju na horizontalni in vertikalni ravni. 5.6.4 Vrste združevanj (integracij) na ravni destinacije Periceva (2000, 1357) definira horizontalne integracije kot odnose in zveze podjetij v isti dejavnosti (npr. turoperaterji med seboj, hotelirji med seboj). Povezujejo se zaradi pridobivanja in zagotavljanja večjega tržnega deleža, 81 povečanja ugleda blagovne znamke, boljšega imidža, zniževanja stroškov prodaje in boljše promocije blagovnih znamk. Tako združena laže razisku- jejo in razvijajo nove proizvode. Pozitivni dosežki, ki jih takšne integracije prinašajo, so vidni v zmanj- ševanju stroškov poslovanja, znižanju tveganja po zaslugi vpliva blagovne znamke, povečanem dobičku in večji konkurenčni moči na trgu. Horizontalne integracije so lahko zasnovane na interesni ali kapitalski osnovi. Najbolj znana, najstarejša in še vedno najznačilnejša horizontalna in- tegracija v turizmu poteka v hotelirstvu v t. i. hotelskih verigah. Vujević (1980) definira horizontalne integracije kot povezovanje tržnih subjektov znotraj iste gospodarske veje ali dejavnosti, ki so tekmeci na trgu, in sicer zato, da s pomočjo specializacije, regionalizacije in drugih dejavnikov, ki vplivajo na to, dosežejo optimalne poslovne rezultate. Pri vertikalnih integracijah si podjetja skušajo podrediti celo proizvodno verigo (hoteli, prevozniki itn.), poleg tega pa še prodajno in servisno mrežo. Prednosti takih integracij so večkratne. Tako ima na primer turoperater zagotovljene potrebne zmogljivosti in tekmecem ne dopušča dosto- pa do strateško pomembnih prednosti. Ima samostojno politiko nabavnih cen in iz njih izloča posredniške marže. Vertikalne mreže največkrat temeljijo na kapitalu. Vujević take integracije definira kot pod isto upravo inte-grirane, medsebojno dopolnjujoče se objekte in podjetja, ki poslujejo v ne-prekinjeni proizvodnji in realizaciji proizvodov in storitev. Poonova (1993) pa govori še o tretji obliki povezovanj, ki jo imenuje diagonalna integracija. Pri tej obliki so meje med posameznimi podjetji še bolj zabrisane, ne samo na področju turizma, pač pa tudi v dopolnilnih dejavnostih. Sem sodijo turoparaterji, ki upravljajo mreže hotelov/turističnih naselij, finančna in zavarovalniška podjetja, ki kupujejo letalo prevozniške Destinacija kot poslovni sistem družbe, delež v hotelskih verigah ali potovalnih agencija, potovalne agencije in letalski prevozniki, ki ponujajo kreditne kartice svojim kupcem itn. Diagonalna integracija, ki temelji na informacijski tehnologiji, vklju- čuje vse večje število tekmecev, ki delujejo zunaj turizma. Za razliko od vertikalne integracije, ki ponuja svojevrsten nadzor na različnih ravneh proizvodnje, in horizontalne integracije, katere cilj je povečanje pogajalskih moči pri dobaviteljih in v nadzoru nad potrošniki, je cilj diagonalne integracije v zmanjšanju proizvodnih stroškov ter v pridobivanju optimalnih koristi zaradi sinergij, kar povzroči prihranek v sistemu mrež aktivnosti in ukrepov, ki si delijo skupne baze podatkov ali znanje, ter zmanjšanje stro- škov proizvodnje in storitev. Bramwell in Lane (2000) menita, da vertikalne in horizontalne in- tegracije niso značilno prisotne v turizmu. Tudi Aaker (1991, 278) našte-82 va oblike sodelovanja, od svobodnih, neuradnih sporazumov do uradno združenih podjetij. Najbolj preprosta oblika sporazuma sta že sam poskus skupnega poslovanja (npr. prodaja proizvoda enega podjetja po kanalih drugega) ter dovoljenje, da ob razvoju sodelovanja nastajajo sistemi in organizacijske oblike. Bolj kot je sporazum neuraden, hitreje ga je mogoče implementirati in je tudi bolj prilagodljiv. Tako kot se spreminjajo razmere in ljudje, je treba prilagajati tudi sodelovanje. Težava je največkrat v obveznostih, zato ob nižjih omejitvah izstopanja iz sodelovanja in ob manjši zavezanosti govorimo o nižjih ravneh strateškega sodelovanja. V takih primerih je zelo preprosto prekiniti sodelovanje, če med partnerji pride do nerazumevanja. Prekinitev neuradnega sporazuma ali ločitev med partnerjema sta smiselni le takrat, ko sta oba iskrena in si nič ne zamerita. Spoznala sta, da sodelovanje ne deluje, a sta pred tem poskusila vse za ohranitev njune zveze. Takšno partnerstvo ali zveza je prišlo v fazo umiranja. 6Kooperativne funkcije turistične destinacije Šele ustrezna organiziranost turizma na nivoju turistične destinacije predstavlja priložnost za doseganje in ohranjanje dolgoročne konkurenčne sposobnosti na turističnem trgu. Ker je destinacija sestavljena iz določenega števila nosilcev turistične ponudbe in drugih interesnih skupin (javni, zasebni in civilni sektor), je povezovanje in sodelovanje med njimi vitalnega pomena za razvoj, načrtovanje in obstoj destinacije. Povezovanje zasebnega in javnega sektorja v turistični destinaciji je nuj-no predvsem zaradi potrebe po usklajenem dolgoročnem načrtovanju na ravni turistične destinacije. V destinaciji se oblikuje integralni turistični proizvod in potreba po ohranjanju oziroma zaščiti naravnih, socialnih in kulturnih privlačnosti turistične destinacije kot osnove turističnega povpraševanja. K organiziranju turizma na ravni turistične destinacije poleg specifičnosti turistične dejavnosti silijo tudi trendi v razvoju turističnega povpraševanja. Motivacija turista za potovanje je glavni element turistič- nega povpraševanja. Turist oblikuje svoj splet turističnih storitev in na tej podlagi primerja med seboj različne turistične destinacije, ki mu lahko po-nudijo želeni splet turističnih storitev. Osnova za odločitev je torej izbira turistične destinacije. Te postajajo funkcionalne enote, ki na trgu medsebojno konkurirajo (Bieger 1996 v Konečnik 2003). Posebnost turizma in dejstvo, da se ponudniki med seboj morajo or- ganizirati in usklajevati, zahteva izvajanje poslovnih funkcij na ravni turistične destinacije. Avtorji naštevajo različne poslovne funkcije, vsi pa so si enotni v izražanju potrebe po oblikovanju posebne, centralne organizacije, ki na ravni turistične destinacije skrbi za usklajevanje med posameznimi subjekti in izvajanje posameznih kooperativnih funkcij. Kooperativne funkcije turistične destinacije Različni avtorji poudarjajo pomen posamezne funkcije; tako Freyer (1993) poudarja funkcijo oblikovanja turistične ponudbe na nivoju turistične destinacije in funkcijo trženja, Kaspar (1996) pa funkcijo zastopanja interesov turizma, funkcijo oblikovanja turistične ponudbe in trženja turistične destinacije. Heath in Wall (1991) pri opredeljevanju kooperativnih funkcij turistične destinacije izhajata iz potrebe po strateškem tržnem načrtovanju na ravni turistične destinacije in poudarjata funkcijo načrtovanja, zastopanja interesov destinacije in turističnega gospodarstva, spodbujanja razvoja turistične ponudbe pri privatnem sektorju in funkcijo trženja. Inskeep (1991) poudarja predvsem funkcijo načrtovanja, trženja in obliko- vanja turistične ponudbe, Tschiderer (1980) pa funkcijo načrtovanja kot najpomembnejšega dela turističnega menedžmenta turistične destinacije. Svetovna turistična organizacija (World Tourism Organization 1998) z vi- 84 dika pomena vloge javnega sektorja v turizmu in zagotavljanja dolgoročne-ga razvoja poudarja funkcijo načrtovanja, posebej pa izpostavi tudi funkcijo izobraževanja vseh, ki sodelujejo v turizmu. Bieger (2000) kooperativne funkcije zgoraj omenjenih avtorjev zdru- žuje v štiri glavne funkcije: funkcijo načrtovanja, funkcijo oblikovanja ponudbe, funkcijo zastopanja interesov ter funkcijo trženja. Po Biegerjevih priporočilih (Bieger 2000) mora vsaka turistična destinacija v okviru posamezne funkcije izvajati sklop nalog, ki pa jih mora prilagoditi svojim po-sebnostim. V nadaljevanju so naštete najpomembnejše naloge, ki jih mora- jo izvajati turistične destinacije v okviru vsake izmed štirih glavnih funkcij. V okviru funkcije načrtovanja se izvajajo naslednje naloge: • dogovarjanje s političnimi strankami v destinaciji pri določanju ci- ljev turističnega razvoja destinacije; • tekoče analiziranje konkurenčne situacije destinacije, ki vključuje analizo trgov, neposredne in posredne konkurence, povpraševanja, dobaviteljev in panoge; • določanje konkurenčne strategije destinacije, predvsem pozicioni- ranje destinacije na trgu;, • spreminjanje konkurenčne strategije destinacije s svetovanjem tu- rističnim podjetjem ter z aktivnim menedžmentom sprememb in menedžmentom inovacij. Naloge v okviru funkcije oblikovanja ponudbe so naslednje: • zagotavljanje javne ponudbe, kot je vzdrževanje sprehajalnih poti, animiranje gostov, informacijska služba; 6 Kooperativne funkcije turistične destinacije • koordiniranje turistične ponudbe destinacije in povezovanje turi- stičnih storitev destinacije v pavšalne proizvode; • ustvarjanje novih oblik turistične ponudbe s svetovanjem in da- janjem pobud zasebnim turističnim ponudnikom ali z oblikova- njem in izvajanjem lastnih turističnih storitev; • kontroliranje kakovosti turistične ponudbe v destinaciji. V okviru funkcije trženja gre za izvajanje naslednjih nalog: • izdelava trženjske strategije destinacije; • skrb za ohranjanje imidža destinacije in oblikovanje blagovne znamke destinacije; • pridobivanje gostov s pospeševanjem prodaje, rezervacijskimi siste- mi, oglaševanjem in odnosi z javnostmi; 85 • informiranje potencialnih gostov. V okviru funkcije zastopanja interesov so naloge naslednje: • spodbujanje lokalnega prebivalstva k pozitivnemu odnosu do tu- rizma; • koordiniranje interesov panoge; • zastopanje interesov turizma v politični in drugi javnosti (Bieger 2000 v Konečnik 2003). Skrbno vodena politika turistične destinacije mora v skladu s cilji tu- ristične destinacije zagotoviti dosledno izvajanje kooperativnih funkcij destinacije, ki jih prilagodi glede na postavljene strateške plane destinacije in njeno upravljanje instrumentov trženjskega spleta destinacije. Pomembno vlogo pri načrtovanju in izvajanju turistične politike imajo nacionalne turistične organizacije in druge oblike organiziranja na državnem, regionalnem in lokalnem nivoju. Vloga nacionalnih turističnih organizacij ned- vomno izstopa pri trženju destinacij, saj v okviru svojega delovanja skrbijo za razvoj turističnega informacijskega sistema, načrtovanje turistične destinacije in ovrednotenje trženjskih aktivnosti turistične destinacije. Ocena trženjskih aktivnosti mora izpostaviti rezultate trženja destinacije v primerjavi s postavljenimi strateškimi plani, ki jih destinacija opredeli v skladu s potrebami in željami potencialnih turistov destinacije (Bošković 2002). 7Razvoj turistične destinacije Motivi turista so ključni pri izbiri turistične destinacije, zato je treba turistične destinacije načrtovati v skladu s potrebami in pričakovanji turistov. Način življenja, navade in trendi spreminjajo motive turistov. Posledično se spreminjajo tudi destinacije, ki se prilagajajo segmentom, katerim so namenjene. Te spremembe v vedenju potrošnikov–turistov so posledica dogodkov v okolju. Če gledamo na turistični sistem kot podsistem družbenega sis- tema, vidimo, da spremembe iz družbenega sistema vplivajo na spremem- be v turističnem sistemu. To lahko razumemo, če vemo, da je turistični sistem pomanjšana podoba družbenega sistema. V zgodovini turizma obstaja kar nekaj prelomnic, ki so bistveno vplivale na pojavno obliko turizma in znotraj tega na turistične ponudbe kot take. Slika 12 prikazuje spremembe v družbenem sistemu, ki so bile glavni vzroki za prelomnice v razvoju turizma. Slika 12: Spremembe v družbenem sistemu in prelomnice v turizmu. Vir: Avtor. Razvoj turistične destinacije Destinacije so spremenljiva, živa snov, dinamična entiteta, ki se spreminja zahvaljujoč »zastarelosti« ponudbe (življenjski cikel) ali/in zaradi pritiska povpraševanja (trendi, zunanji vplivi). Osnovni dejavnik sprememb destinacij so preference gostov. Destinacija je živ organizem, ki ima posamezne življenjske faze. Najprej se odkriva in prilagaja potrebam obiskovalcev, nato se razvija, širi in bogati svoje vsebine in privlačnosti ter končno prihaja v fazo zrelosti, zasičenosti in umiranja. To je proces, ki ga destinacija »živi« neodvisno od dejstva, ali delujejo zunanji ali notranji dejavniki. Vse destinacije imajo svojo evolucijo, ki je podobna življenjskemu ci- klu vsakega proizvoda, kjer se prodaja povečuje v odvisnosti od razvoja proizvoda: skozi plasma, razvoj, zrelost in umiranje. Ta dinamični vidik turistične destinacije naj bi bil akcijski program delovanja turističnih skup-88 nosti in organizacij. 7.1 Življenjski cikel turistične destinacije Bierman (2003 v Butler 2006) definira destinacijo kot državo, regijo ali mesto, ki predstavlja prostor turističnega obiska. Ne glede na geografski vidik pri definiranju destinacija predstavlja proizvod, ki mora biti tržen. Kot večina proizvodov imajo destinacije svoj življenjski cikel, ki je ključ- nega pomena za razumevanje in odločanje menedžmenta v posamezni ra- zvojni fazi destinacije. Butler je leta 1980 predstavil v literaturi znan model Tourism Area Life Cycle (TALC), ki je bil splošno sprejet in še danes pojasnjuje posamezne faze življenjskega cikla destinacije. Na svetovni ravni v turistični literaturi slovi kot največkrat citiran in navajan model; avtor trdi, da je model zelo preprost in zato med teoretiki in praktiki verjetno tudi tako priljubljen. Njegov pomen je najbolj viden v prispevku in razvoju turistične misli, ker omogoča spremljanje in razumevanje razvoja destinacije skozi vsa njena življenjska obdobja. Butler (2006) pojasnjuje, da je model nastal na podlagi spremljanja sprememb v okolju, ki s svojo dinamično značilnostjo vplivajo na potek dogodkov v nekem času. Do sprememb prihaja na samih turističnih virih in privlačnostih kot tudi na področju motivacije turistov. Spremembe so vidne na področju ekonomskega, socio-kul- turnega in ekološkega okolja. 7.1 Življenjski cikel turistične destinacije Slika 13: Življenjski cikel turistične destinacije. Vir: Prirejeno po Butlerju, 1980. Raziskovanje je začetna faza življenja destinacije, ki jo odkrivajo (avan) turisti (alocentriki), željni novih, še ne turističnih krajev. Pri tem mislimo na kraje, ki še nimajo razvite turistične podobe ali infrastrukture. Za to 89 fazo je značilno majhno število obiskovalcev, medtem ko turistične zmo- gljivosti (nastanitev in druga ponudba) praktično ne obstajajo. Pričakovanja lokalnega prebivalstva so v tej fazi precej velika, saj jih zanimanje obiskovalcev in priložnosti razvoja turizma navdajajo z upanjem, da bodo od tega razvoja tudi sami deležni koristi. To je čas, ko se vzpostavlja nujna komunikacija (prometna, informacijska itn.), ki obiskovalcem in turistom omogoča dostop. V tej fazi so odnosi med domačini in obiskovalci pristni in prijateljski, gostoljubnost je prisotna, kot tudi iskreno zanimanje za na- čin življenja in kulturne vrednote. Slika 14: Raziskovalna faza turistične destinacije. Vir: Lastni arhiv. Razvoj turistične destinacije Angažiranje ali uvajanje je faza življenjskega cikla destinacije, ki v turistič- nem gospodarstvu povzroča pobude za zagotavljanje turistične ponudbe in pozneje promocijo destinacije. Število obiskovalcev v destinaciji postopo-ma narašča. Nastajajo turistična področja, v katerih se v sezonah zbira več- je število obiskovalcev in turistov. Ta področja in sezone so v svoji ponudbi še vedno neusklajena in ne moremo govoriti o integralnih turističnih proizvodih, ki so bistvo turistične destinacije. Čuti se pritisk na javno upravo, naj zagotovi potrebno infrastrukturo, saj obseg ponudbe narašča skladno s številom turistov. V različnih sektorjih se tudi krepi zanimanje za razvojne projekte in izvedbo turističnih proizvodov, razvitih s pomočjo projektov. Razvojna faza v življenju destinacije pomeni prihod večjega števila turistov; v sezonah njihovo število zdaj lahko tudi presega število lokalnega prebivalstva. Zaradi potencialnih negativnih družbenokulturnih in okolj-90 skih vplivov turizma je zelo pomembno integralno načrtovanje destinacije. Ponudniki turističnih storitev se med seboj povezujejo in usklajujejo delovanje ter s tem prispevajo k tvorjenju različnih integralnih turističnih proizvodov, ki zaznamujejo destinacijo in njeno identiteto. Mrežna partnerstva zaradi usklajenih interesov in delovanja deležnikom omogočajo sinergijske učinke. V tej fazi življenja destinacije nadzor nadaljnjega razvoja turizma presega lokalne okvire in je načrtovanje potrebno tudi na regionalni oz. dr- žavni ravni. Zaradi popularnosti destinacije med turisti, ki je zdaj že precej prepoznavna in priljubljena, lahko pride do pretirane »gneče« in s tem posledično do zmanjšanja kakovosti turističnih storitev. V tej fazi je čas, da destinacija začne z ukrepi za omejevanje števila turistov oz. prerazporeditev turističnih prihodov z ustreznimi tržnimi ukrepi na področju obliko- vanja in načrtovanja ponudbe. Napori in stroški za doseganje optimalnih in trajnostnih učinkov na vseh področjih so v tej fazi najnižji. Faza konsolidacije ali utrditve prinaša prve težave, ki se izražajo v upa-danju števila turistov, čeprav v določenih trenutkih (med sezonami) to število še vedno preseže število domačinov. Alocentriki se iz destinacije umikajo in največje število gostov je zdaj tipa psihocentrikov. Turistična infrastruktura je dodobra razvita in se še širi, saj so vlaganja investitorjev še vedno precej varna in donosna. 7.1 Življenjski cikel turistične destinacije 91 Slika 15: Faza utrditve (konsolidacije) v življenjskem ciklu destinacije. Vir: Lastni arhiv. Stagnacija je faza, v kateri destinacija med turisti ni več moderna in priljubljena ter predstavlja začetek konca. Tudi investitorji zanjo ne kaže-jo več interesa, saj dobički turističnih družb zaradi slabšanja kakovosti ponudbe in vedno manjšega števila turistov vztrajno padajo. Potrebni so bistveno večji tržni napori, da bi se stalni gostje obdržali, saj se vračajo samo še tisti, ki težje sprejemajo spremembe pri izbiri turističnih destinacij in je njihova odločitev za to destinacijo bolj stvar navade kot pa kakovost ponudbe. Velikokrat se v tej fazi pojavljajo ekološke, socialne in gospodarske težave (nižji prihodki od turizma, nezaposlenost, onesnaženost nara- ve in podobno). Umiranje je faza dokončne izgube turistov, v kateri destinacija spet postaja odvisna od manjših lokacij, enodnevnih izletnikov in obiskovalcev. Spet se pojavljajo sezone in z njimi neenakomerni pritiski na okolje ter družbo. Integralna turistična ponudba destinacije je s tem pretrgana in destinacija razpada. Velikokrat prihaja do lastniškega preoblikovanja hotelov ali drugih namestitvenih zmogljivosti, ki se v luči nastalih sprememb namenijo drugim uporabnikom (npr. domovi za starostnike). Alternativni scenarij za preprečevanje te faze je zgodnje ugotavljanje in ustrezno ukrepa-nje destinacijskega menedžmenta. Pomlajevanje vključuje zagon za novo zasnovo destinacije, iskanje novih privlačnosti, nove podobe, nove kakovosti, novih trgov in novih distribucijskih kanalov. Največkrat so to na novo ustvarjene privlačnosti, ki te-Razvoj turistične destinacije meljijo na inovacijah, alternativne oblike turizma in podobno. Turistične privlačnosti umrle destinacije so navadno popolnoma izčrpane in ne predstavljajo smiselne osnove za graditev nove. Poiskati je torej treba nove turistične vire in jih preoblikovati v turistične privlačnosti, ki bodo z novo podobo, tržno strategijo in ciljnimi segmenti tvorile bistvo nove turistične destinacije. Temu procesu lahko rečemo repozicioniranje, saj se mora destinacija znova »postaviti« na turistični trg. Faze v destinacijskem življenjskem ciklu so posledica prepletanja soci- alnih, okoljskih, gospodarskih in političnih sprememb, ki se odvijajo znotraj destinacije ali zunaj nje. Podobno kot zgoraj navedene faze življenjskega cikla destinacije, ki se na-našajo na vidik destinacijskega menedžmenta, s pomočjo razvoja destina- cije lahko spremljamo spreminjanje socialnih odnosov med lokalnim pre- 92 bivalstvom in turisti. Spremljanje teh odnosov omogoča Doxey Irritation Index ali krajše Irridex model. Doxey (1975) namreč razlaga, da vsaka turistična destinacija doživi štiri različne faze razvoja socialnih odnosov med turisti in lokalnim prebivalstvom. Te faze imenuje: 1. evforija ali navdušenje, 2. apatija ali pasivnost, 3. zasičenost ali vznemirjenje, 4. antagonizem ali nasprotovanje. Evforija ali navdušenje je prisotna v začetni fazi razvoja destinacije, za katero je značilno manjše število turistov – to so predvsem alocentriki. Lokalno prebivalstvo obiskovalce sprejema z iskrenim navdušenjem, zato je navdušenost prisotna tudi pri turistih. Vladajo neuradna gostoljubnost, pristnost, avtentičnost in domačnost. Število obiskovalcev je obvladljivo za ustvarjanje kakovostnega odnosa, kar obe strani navdaja z navdušenjem. Apatija ali pasivnost je naslednja faza socialnih odnosov med lokalnim prebivalstvom in turisti, ki se pojavi zaradi povečanega števila turistov. Ko število turistov preseže mejo, do katere je možno ohranjati kakovostne odnose med lokalnim prebivalstvom in turisti, se začnejo prve težave. Zara-di obvladovanja večjega števila turistov neuradno in pristno gostoljubnost pri prodaji turističnih proizvodov in storitev zamenjajo uradni odnosi, pojavi se potreba po načrtovanju novih priložnosti, zlasti na področju trženja. Turizem je zdaj posel, ki zahteva posloven odnos, treba ga je načrtovati in upravljati. Lokalni prebivalci se v odnosu počutijo in vedejo pasivno, kar se prenaša tudi na turiste. Zasičenost ali vznemirjenje je faza, ko lokalni prebivalci že čutijo in kri-tizirajo negativne učinke turizma – predvsem jih motijo gneča, prometne 7.2 Nosilna zmogljivost turistične destinacije konice, hrup in podobno. Lokalne oblasti pri omejevanju razvoja turizma nimajo podpore zasebnega sektorja (podjetnikov), saj je dobiček od turiz-ma v tej fazi najvišji doslej, investicije v infrastrukturo pa so še vedno do-nosne. Antagonizem ali nasprotovanje je faza močnega in odkritega nasproto-vanja turističnemu razvoju ter njegovim posledicam pri lokalnih prebivalcih. Za vse negativne učinke turizma lokalni prebivalci krivijo turiste in jih brez zadržkov »obsojajo« za svoj položaj. Počutijo se ujeti v verigo turistič- ne industrije, izrabljeni za namen turizma. Velikokrat se jezijo na turiste, češ da niti pred lastno hišo nimajo več prostora za parkiranje, da so izrinje-ni iz lokalnih parkov, da kopališče ni več takšno kot je bilo ipd. Življenjski cikel turistične destinacije omogoča razumevanje nastanka destinacije iz kraja, ki prvotno nima destinacijske identitete, ga pa »odkrije« poseben tip turistov (alocentriki), in sicer v dovolj velikem številu, da 93 se podjetniki (zasebni sektor) angažirajo pri oblikovanju turistične ponudbe za ta določen ciljni segment. Če destinacijski menedžment ni sposoben ugotoviti faze, v kateri se destinacija trenutno nahaja, destinacija glede na svoje razpoložljive vire, dejavnike, ki imajo največji vpliv na njo, in tržne razmere (interes povpraševanja turistov za tovrstnimi destinacijami) nima možnosti za optimalen razcvet in razvoj. 7.2 Nosilna zmogljivost turistične destinacije Nosilna zmogljivost turistične destinacije (angl. »carrying capacity«) je maksimalno število ljudi, ki lahko uporabljajo nek kraj, ne da bi pri tem prišlo do nesprejemljivih sprememb v fizični okolici in do nesprejemljivega padca kakovosti turističnega doživetja (Mathieson in Wall 1996). Meje nosilne zmogljivosti je težko opredeliti, nujno pa jih je nadzirati. Za načrtno uveljavljanje trajnostnega razvoja turizma je ključne- ga pomena pravočasno in celovito prostorsko načrtovanje, ki v strategi- jah načrtovane posege umešča v prostor. Svetovna turistična organizacija (UNWTO) in Program Združenih narodov za okolje (UNEP) poleg celovitega prostorskega načrtovanja regij in usklajenega upravljanja turistič- nih destinacij priporočata tudi izdelavo analize nosilne zmogljivosti za posamezne destinacije in turistične kraje. Z analizo nosilne zmogljivosti za turizem se opredeli maksimalno število obiskovalcev, ki lahko hkrati obiš- čejo regijo ali turistično destinacijo, ne da bi pri tem povzročili nesprejemljive posledice za prostor ter ekološko in socio-ekonomsko okolje. Metoda analize nosilne zmogljivosti se je v mednarodni praksi izkazala kot ustrezen pripomoček za preprečevanje prenasičenosti turistične destinacije in za uresničevanje načel trajnostnega turizma v praksi. Zelo pomemben je tudi Razvoj turistične destinacije učinek, ki ga ima sam proces izdelave analize nosilne zmogljivosti na lokalno prebivalstvo, turistično gospodarstvo in lokalno upravo. Z njihovim aktivnim vključevanjem ima ta proces hkrati tudi funkcijo izobraževanja in ozaveščanja o nujnosti trajnostnega razvoja turizma (Jurinčič 2005). Razvoj turistične destinacije zaradi trajnostne naravnanosti ne sme presto-piti štirih pragov, in sicer: 1. ekološkega praga (toleranca ekosistema), 2. praga infrastrukturnih zmogljivosti, 3. praga tolerance lokalnega prebivalstva, 4. praga tolerance turistov (zasičenost, banalnost, degradacija prosto- ra). 94 Nosilno zmogljivost destinacije lahko ločimo na osnovi treh vidikov: • z vidika virov gre za tako imenovano fizična nosilno zmogljivost (število ležišč, parkirnih mest, letalskih sedežev – preprosto merljiva) in biološka nosilna zmogljivost (določa meje razpoložljivosti ekosistema – težko merljiva), • z vidika turistov gre za tako imenovano psihološko ali zaznavno nosilno zmogljivost, ki se nanaša na trenutek, ko turisti občutijo, da bi bilo nadaljnje povečanje števila turistov zanje moteče (zelo težko merljivo, ker je del subjektivnih občutkov posameznikov), in • z vidika lokalne skupnosti gre za tako imenovano socialno nosilno zmogljivost (sposobnost tolerance turistov s strani lokalnih prebivalcev, ki pomaga pri načrtovanju destinacije). Združenje narodnih parkov ZDA je razvilo matematično formulo za izračun nosilne zmogljivosti turistične destinacije, ki velja predvsem za za- ščitena ali zavarovana območja, kot so narodni, krajinski parki in podob-no. CC = f(Q, T, N, U, DM, AB) pri čemer pomeni: CC – carrying capacity (nosilna zmogljivost destinacije), Q – fizična velikost destinacije, T – toleranca izkoriščanja virov turistične ponudbe, N – število turistov, U – vrsta izkoriščanja virov turistične ponudbe, DM – menedžment turistične ponudbe, AB – navade in odnos lokalnega prebi- valstva ter menedžerjev. Nosilna zmogljivost destinacije ni zgolj znanstveni koncept, ki določa maksimalno število turistov, ki ga lahko sprejme destinacija, ne da bi s tem povzročali zmanjšanje kakovosti turistične ponudbe, pač pa gre za proces, 7.2 Nosilna zmogljivost turistične destinacije v katerem morajo biti določene omejitve razumljene kot svojevrstna usme- ritev razvoja destinacije v prihodnje. Nosilna zmogljivost destinacije tako ni trdno določena in se s časom spreminja, odvisna pa je predvsem od: • sezone, • vedenjskih navad turistov, • destinacijskega menedžmenta, • dinamičnih okoljskih sprememb, • sprememb v odnosu lokalnega prebivalstva. Če na nosilno zmogljivost destinacije gledamo kot na proces, dobimo učinkovito orodje za načrtovanje in usmerjanje razvoja destinacije v skla-du s spremembami v okolju. Razvoj destinacije je treba nujno načrtovati in usmerjati, da v ekonomskem, družbenem in prostorskem smislu dosežemo optimalne rezultate. 95 Slika 16: Nosilna zmogljivost turistične destinacije. Vir: Lastni arhiv. Razvoj turistične destinacije Na Sliki 16 vidimo staro lekarno v centru Pariza. Vodstvo lekarne s posebnim obvestilom na vratih prosi turiste, naj ne vstopajo zaradi turističnega obiska, ker s tem motijo njihovo delo. Nosilna zmogljivost z vidika lokalnega prebivalstva je v tem primeru več kot očitna. 96 8Načrtovanje turistične destinacije Pogoj za uspešno delovanje turistične destinacije je učinkovita organizacija, kar pomeni sodelovanje in usklajenost vseh njenih udeležencev. Nuj-na je ustanovitev nekakšne centralne (krovne) organizacijske institucije, ki bi usklajevala in nadzorovala delovanje vseh struktur (ponekod so to nacionalne organizacije, drugod jih ni). Vsekakor pa je načrtovanje destinacije nujno za zagotavljanje uspešnosti delovanja. Vsaka destinacija mora znotraj funkcije načrtovanja v sodelovanju s političnimi strukturami določati cilje turističnega razvoja. S pomočjo analize trga, konkurentov, povpraševanja, dobaviteljev in panoge v celoti mora tudi neprenehoma analizirati svojo konkurenčnost. Izbira konkurenčne strategije destinacije ter pozicioniranje destinaci- je na trg je del procesa načrtovanja, brez katerega si danes ni več možno predstavljati uspešnega razvoja neke destinacije. Pozicioniranje je oblika tr- žne komunikacije, ki je odločilna pri povečevanju privlačnosti destinaci-je. Cilj pozicioniranja je oblikovanje določene (jasne, razločne) podobe destinacije v zavesti potencialnih kupcev. To ni proces, ki se zgodi sam po sebi, ampak je skrbno načrtovan in usklajen z razvojnimi cilji. Prvo pravilo učinkovitega tržnega pozicioniranja destinacije temelji na iskanju edinstvenosti destinacije, ki pa je del njene lastne identitete. Sestavine identitete destinacije so deloma povezane z njenimi turističnimi potenciali (viri) in pozneje turističnimi privlačnostmi, ker predstavljajo bistvo njene identitete. Če je identiteta jasna in razločna, je edinstvenost destinacije navadno lažje artikulirana in vidna očem gostov. Učinkovito pozicioniranje destinacije poleg tega zahteva izčrpno poznavanje trga, lastne konkurence in profila turistov (oz. njihovih percepcij destinacije), zato je izvajanje konku-Načrtovanje turistične destinacije renčnih strategij in spodbujanje inovativnosti prava pot za uspešno pozicioniranje. Turistično načrtovanje se izvaja na makro (nacionalni) in mikro (lo- kalni) ravni. Lokalni načrti in razvojni programi morajo biti pri tem usklajeni z nacionalnimi in nadnacionalnimi (primer turistične politike slovenskega turizma). Načrtovanje turizma v destinaciji je nujno za povečanje pozitivnih in zmanjšanje negativnih učinkov turizma. Načrtovanje turi- stične strategije razvoja mora biti del načrtovanja razvoja celotnega gospodarstva v destinaciji vse do državne ravni, ker so načrti lažje uresničljivi, če gre za podobna vprašanja, cilji razvoja celotnega gospodarstva pa ne morejo biti doseženi, če cilji posameznih gospodarskih dejavnosti niso medsebojno usklajeni. Osredotočenost na lokalno skupnost pri načrtovanju destinacije je iz- 98 jemno pomembno. Pri tem mislimo na sprotno in celovito informiranje, spodbujanje sodelovanja, organiziranje delavnic, fokusnih skupin, vključevanje domačinov v turistično ponudbo, predstavitev razvojnih načrtov ter predstavitev skupnih koristi. Koncept kakovostnega načrtovanja v turizmu tu pomeni odgovornost javnega, zasebnega in civilnega sektorja ter iskanje skupnih interesov pri načrtovanju razvoja destinacije. 8.1 Načrtovanje nekoč in danes Načrtovanje je sposobnost človeka, da napoveduje, predvideva, misli vnaprej in se na pogoje v okolju ne odziva samo nagonsko ali spontano. Začetek afirmacije turizma kot pojava in gospodarske dejavnosti je po- vezan s prepričanjem, da turizem ne more škoditi okolju in da prinaša izključno razvojne priložnosti z nešteto ekonomskimi koristmi, od novih delovnih mest in razvoja regije do podjetniških priložnosti za posameznike. To prepričanje, skupaj z razmišljanjem, da so turistični viri neskončno upo-rabljivi in prosto dostopni, je pripeljalo do množičnega turizma ter njegovih negativnih posledic predvsem v družbenokulturni in prostorski sferi. To je obdobje v družbi s prav značilnim vrednostnim sistemom, vedenj- skimi vzorci in družbeno strukturo, kjer kolektivno navdušenje nad tu- rizmom pravzaprav ne presega odnosa družbe do turizma kot nekakšne postranske stvari, okrog katere ni prav dosti filozofije ali resnega posla. Zato je razvoj turizma lahko samoumeven in »neskončen« tam, kjer se razpolaga z bogatimi turističnimi viri (prijetno podnebje, morska obala ipd.). To je seveda del miselnosti tistega časa, v katerem sta na prvem mestu količina in ne kakovost. Integrirano načrtovanje v turizmu se v svetu pojavi sredi 60-ih let prej- šnjega stoletja, ko se posamezniki v družbi začnejo zavedati prednosti načr-8.2 Proces načrtovanja turistične destinacije tnega delovanja. Sociološke raziskave in razprave utopijo o turizmu »raztr-gajo« sredi 70-ih in 80-ih let, ko avtorji konfliktnih teorij, kot so Boorstin (1964), Turner in Ash (1975), omenjajo »turistične horde« (asociacija na množični turizem) in sociološke deviacije, ki so v družbi nastale zaradi turizma. Konfliktne teorije uničujejo »mit« o turizmu kot univerzalne-mu nosilcu miru in sodelovanja med narodi ter širitvi pozitivnih vrednot. Opozarjajo na kulturne paradokse, izzvane s prihodom turistov in turistič- nim razvojem, nasprotje vrednot, rušenje socialnega ravnovesja itn. Prvič se začnemo spraševati o kulturni komercializaciji, promociji lažne avtentič- nosti, proizvodnji stereotipov in družbeni anomiji. Vse to krepi zavedanje družbe o posledicah nenačrtovanega turizma in njegovih vplivih na okolje. Sredi 90-ih let prejšnjega stoletja se pojavi izraz »optimalni razvoj turizma«, ki nakazuje na iskanje ravnovesja med zmogljivostmi in ohranja- njem sedanjega stanja v okolju. To je čas, ko se začnemo še bolj zavedati ne-99 nehnih sprememb na trgu in pomena pravočasnega odziva nanje. Sistemski pristop pri načrtovanju turizma (destinacije) postaja metoda organizacije menedžmenta na vseh področjih (marketing, informiranje, transport itn.). Vse bolj se v načrtovanje vključuje lokalno prebivalstvo, ker se destinacijski menedžment zaveda pomena javno-zasebnega partnerstva (sobivanje, sodelovanje, soustvarjanje). 8.2 Proces načrtovanja destinacije Proces načrtovanja je zelo pomemben pri razvoju destinacije, ki neposred-no vpliva na njeno učinkovitost in uspešnost. Proces načrtovanja poteka po korakih, ki so opisani v nadaljevanju. • Skrbna priprava je prvi korak v procesu načrtovanja destinacije, ki zajema formuliranje izhodišč in smernic, izbiro raziskovalnega tima oz. skupine ljudi in strokovnjakov, ki bodo pri načrtu sodelo- vali, oblikovanje nadzornega odbora ter organizacijo aktivnosti pri izdelavi študije. • Opredelitev ciljev je drugi korak v procesu načrtovanja destinacije, kjer se je treba zavedati, da so končni rezultati in učinki odvisni od pravilne formulacije ciljev ter razdelitev na primarne in sekundar- ne cilje. • Raziskovalni del je najobsežnejši korak v procesu načrtovanja, saj vključuje zbiranje kvantitativnih in kvalitativnih podatkov, kot so trendi, značilnosti konkurenčnih destinacij, prihodi turistov, tu- ristične privlačnosti, nastanitvene zmogljivosti in druge vsebine, prometna infrastruktura, zaposlenost v turizmu, lastnosti in kako- Načrtovanje turistične destinacije vost okolja, obstoječa organiziranost turizma, investicijska politi- ka, zakonodaja s področja turizma in podobno. • Analiza turističnih privlačnosti je četrti korak v procesu načrtovanja. To pomeni, da se obstoječe turistične privlačnosti ocenjuje- jo po dostopnosti, privlačnosti (priljubljenosti) in organiziranosti, delijo se na primarne in sekundarne, analizira se obstoječa infra- struktura in opravi se tržna analiza. • Kvantitativna in kvalitativna analiza ter sinteza je naslednji korak v procesu načrtovanja, kjer prihaja do integracije različnih delov rezultatov predhodno opravljenih analiz, opredelitve ciljnih sku- pin turistov, sinteze fizičnih, gospodarskih in družbenih dejavni- kov. To postaja osnova za strukturni načrt ter identifikacijo glav- nih razvojnih potencialov destinacije. 100 • Formulacija politike razvoja in priprava strukturnega načrta je šesti korak procesa načrtovanja destinacije, v katerem se opredelijo alternativni scenariji razvoja in njihova ocena ter izbira končnega najboljšega načrta. • Zaključek in oblikovanje priporočil je sedmi korak procesa načrtovanja destinacije, ne pa tudi zadnji. V zaključku povzamemo vsebi- no in razvojne predloge ter podamo morebitna izhodišča za nadalj- nji razvoj oz. usmeritve razvoja. • Realizacija in njen nadzor je osmi korak pri procesu načrtovanja destinacije, kjer nadzor omogoča spremljanje izvedbe načrta po korakih, hkrati pa omogoča sprotno preverjanje ustreznosti ter pra- vočasno odkrivanje nepravilnosti. Nadzor realizacije načrta omo-goča proaktivno delovanje in odpravljanje potencialnih ovir. 8.3 Razvojna strategija in turistična politika Politika je naziv za vrsto premišljenih ukrepov in akcij nosilcev določene politike. Samo ekonomska znanost pozna več kot dvajset posebnih politik (nabavna, cenovna, upravljavska itn.). Skupno jim je to, da imajo enak metodološki in strokovni okvir. Opredeljeno je, kdo je nosilec politike, kakšni so njeni cilji ter kakšno strateško vsebino, posamične naloge, sredstva ter način izvedbe vsebujejo. Vsaka politika naj bi bila konkretna, aplikativna in operativna. Pri turistični politiki je treba ločiti njen statični kontekst, ki je vezan na njeno strukturo, in njen dinamični kontekst, ki pa je vezan na njeno vsebino in formulacijo. Ritchie in Crouch (2005) definirata turistično politiko kot skupek pravil, predpisov in usmeritev, razvojnih ciljev in strategij, ki omogočajo okvir, 8.3 Razvojna strategija in turistična politika znotraj katerega se sprejemajo individualne in skupinske odločitve, te pa imajo neposreden vpliv na razvoj turizma in dnevnih aktivnosti za destinacijo. Namen turistične politike je oblikovanje okolja, ki omogoča maksi-mizacijo pozitivnih in minimizacijo negativnih učinkov turizma. Naloge turistične politike so: • oblikovanje pravil igre, zahteve, po katerih morajo delovati turi- stični subjekti, • določitev sprejemljivih aktivnosti in vedenja, • omogočanje skupnih usmeritev in vodil za vse udeležence znotraj destinacije, • pospešitev soglasnosti okoli specifičnih vizij, strategij in ciljev v dani destinaciji, • omogočanje okvira za javne in zasebne razprave o vlogi turistič- 101 nega sektorja in njegovem prispevku celotnemu gospodarstvu in družbi ter • omogočanje učinkovitejšega umeščanja turizma v druge gospodar- ske sektorje. Vsako okolje, država, regija ali mesto na osnovi skupne »odločitve« udeležencev lahko razvija neko strategijo razvoja ali politiko. Odvisno od preferenc države izhaja, ali ima za svojo vodilno dejavnost in filozofijo razvoja turizem ali pa se glede na razpoložljive vire usmerja v katere dru-ge dejavnosti. Nacionalna turistična politika mora biti usklajena z vsemi področnimi politikami na nadnacionalni in regionalni ravni. Turistična politika mora biti zastavljena dolgoročno ter mora upoštevati vse dostopne vire in njihovo čim bolj smiselno (gospodarsko) valorizacijo. Zaradi multi-disciplinarne narave turizma jo mora sestavljati multidisciplinarni tim. Politika mora biti zaradi nenehnih sprememb v okolju dinamična in prožna in se mora na spremembe »odzivati« z ustrezno prilagoditvijo. Turistična politika je sestavljena iz prikaza (analize) stanja in razvojnih trendov, SWOT analize, vizije in dolgoročnih ciljev, opredelitve problemov in ukrepov ter določitve prednostnih razvojnih usmeritev. Izvedbeni del ima običajno dodatno informacijo o tem, kdo je zadolžen za posamezno nalogo, in vsebuje časovni okvir programa. Privlačna, uspešna in zelo konkurenčna destinacija ne obstaja sama po sebi. Njen obstoj lahko zagotavlja samo skrbno in natančno integrirano načrtovanje. Dobra turistična politika lahko zagotovi uspešno destinacijo. Turistična politika mora biti del skupne razvojne politike regije ali države s težnjo, da bi bil turizem uspešno integriran v ekonomski sistem. Oblikuje se na osnovi raziskovanja in analize sedanjega stanja turističnega razvo-Načrtovanje turistične destinacije ja, infrastrukture, turističnih privlačnosti, aktivnosti in turističnih trgov, socialno ekonomskih dejavnikov in dejavnikov zaščite okolja. Razvrstitev turističnih privlačnosti je pomembno izhodišče turistične politike, saj je ključna ali primarna turistična privlačnost jedro turistične destinacije in določa njeno identiteto, torej vpliva na njeno edinstvenost in prepoznavnost na turističnem trgu. Koristi dobre turistične politike so: • urbana regeneracija, • zmanjšanje nezaposlenosti, • gospodarska regeneracija, • trajnostni razvoj, • ohranjanje kulturne in naravne dediščine, 102 • motiviranje turistov za obisk podeželja (zunaj urbanih območij), kar vpliva na prerazporeditev »pritiska« na okolje. Formalna struktura turistične politike vsebuje: 1. razlog – utemeljitev, zakaj se priporoča razvoj turizma (ekonomski razlogi – zaposlovanje, prihodki, mednarodna menjava; družbeni razlogi – podpiranje kulturne izmenjave, ker turizem lahko zago- tovi sredstva za zaščito in ohranjanje kulturnih dobrin in zaščito okolja, ki jih ne moremo zagotoviti iz drugih virov); 2. oblike turizma in trgov, ki jim je ponudba namenjena – opredeljena mora biti splošna raven kakovosti, za katero se stremi; 3. opredelitev, ali je ponudba namenjena širšemu trgu ali manjšim segmentom – v obeh primerih naj bi bila usklajena z družbenim in naravnim okoljem; 4. definicijo obsega razvoja turizma, ki ga načrtujemo – ali ga je na določeni stopnji razvoja treba ustaviti ali naj postane primarna metoda gospodarskega razvoja; 5. predvidevanja stopnje rasti (rast je treba načrtovati iz družbenih razlogov oz. družbene odgovornosti, da prebivalstvo sprejme turi- zem in sodeluje v njem, ker je tako omogočena integracija turizma v celovit gospodarski razvoj); 6. definicijo vloge javnega in zasebnega sektorja v razvoju in upravljanju turizma v destinaciji; 7. določitev oblike zaščite okolja, ohranjanja kulturnih dobrin in trajnostnega razvoja; 8. opredelitev faze razvoja, ki se pozneje v strukturnem načrtu natančno določijo. 9Vplivi turizma Dolgoročni (konkurenčni in trajnostni) razvoj turizma je odvisen od spo- sobnosti menedžmenta oz. države pri ustvarjanju konkurenčnih prednos- ti na osnovi primerjalnih prednosti, ki jih destinacija oz. država ima. Pri tem je ključnega pomena povečevanje pozitivnih in zmanjševanje negativnih vplivov turizma. Če menedžment dobro razume celovitost vplivov, tu- rizem lahko uspešno vključi v druge gospodarske dejavnosti. Razumevanje celovitosti vplivov pa je dejstvo, da so vrste vplivov turizma med seboj izjemno povezane. 9.1 Vrste vplivov Vplivi turizma so posledica neusklajenosti v konceptu povpraševanja in ponudbe na trgu. V osnovi gre za tri osnovne vrste vplivov turizma: ekonomske, družbene in okoljske. Razvoj turizma zahteva poseg v prostor, saj je turizem porabnik prostora, vsak poseg v prostor pa je čutiti kot nekakšen vpliv na vsaj enega od teh treh področij. Tako kot so vplivi turizma povezani med seboj (in učinkujejo drugi na druge), tako so tudi vedno in povsod prisotni pozitivni in negativni vplivi. Vplivi so vedno obojestranski, posamezne destinacije se med seboj razlikujejo samo po razmerju med pozitivnimi in negativnimi, ki pa je zelo odvis-no od kvantitete in kakovosti virov, s katerimi destinacija razpolaga, ter od sposobnosti menedžmenta, kako uspešno komparativne prednosti preoblikuje v konkurenčne. Vsaka oblika gospodarskega razvoja se sooča s posledicami v socialnih in kulturnih spremembah (stik med domačini in turisti). Hiter in pred- Vplivi turizma vsem nenačrtovan razvoj turizma s seboj prinaša različne vplive, ki razvoj lokalne skupnosti lahko spodbujajo ali zavirajo. V Tabeli 4 so navedeni najbolj pogosti pozitivni in negativni vplivi na ekonomskem, družbenem in okoljskem področju. Tabela 4: Pozitivni in negativni vplivi turizma na ekonomskem, družbenem in okoljskem področju. Vrste vplivov Pozitivni Negativni Ekonomski • Bruto domači proizvod • Dražji življenjski standard za • Priliv deviz v državo in vpliv na lokalno prebivalstvo (cene plačilno bilanco življenjskih potrebščin) • Razvoj manj razvitih območij • Povečanje cen zemljišč in najemnin • Zaposlovanje in dvig življenjskega • Sezonska brezposelnost standarda • Slabo plačana dela v gostinstvu in • Povečan obseg naložb neugodni delovni pogoji 104 • Vrednotenje dobrin, ki brez turizma • Uvoz delovne sile ne bi postale blago (morje, gore, jame, razgled itn.) Družbeni • Višanje kakovosti življenja • Sprememba življenjskega sloga in lokalnega prebivalstva obnašanja lokalnega prebivalstva • Dohodki iz turizma • Opuščanje avtohtone kulture, • Odpiranje novih delovnih mest navad in običajev • Ohranjanje in razvoj obrti in • Opuščanje tradicionalnih obrti podjetništva • Sprememba videza zgradb in • Trženje lokalnih proizvodov vzorcev poselitve • Ohranjanje poselitve in kulturne • Zmanjšanje varnosti (kriminal, pokrajine prostitucija itn.) • Povečanje prepoznavnosti • Socialna izključenost lokalnega turističnega kraja prebivalstva Okoljski • Zaščita naravnega in kulturnega • Uničevanje in onesnaževanje narave okolja skozi vključevanje v • Razvrednotenje naravnih dobrin turistično ponudbo • Onesnaževanje in povečana poraba • Turizem je vir finančnih sredstev za vode zaščito naravnega okolja • Onesnaževanje zraka in drugih • Turizem je lahko razlog za pokrajinskih elementov zaradi izboljšanje naravnega okolja prometa • Zaradi turizma se oblikujejo in • Spremembe reliefa, povečanje krepijo ekološka zavest, ekološka erozijskih procesov (gradbeni etika in ekološka odgovornost posegi, dodatna smučišča, motokros, gorsko kolesarjenje itn.) • Krčenje ali uničenje avtohtonih živalskih in rastlinskih vrst (hrup, lov, ribolov, nabiranje rastlin, odlaganje odpadkov itn.) Vir: Avtor. Iz zgornje tabele so razvidni povezanost in prelivanje (medsebojna prepletenost) vplivov, s čimer še dodatno utemeljujemo trditev o celovitosti vplivov, ki jo mora menedžment razumeti in upoštevati. Izključitev lo-9.2 Turistični vplivi in načrtovanje razvoja destinacije kalnega prebivalstva iz turističnih aktivnosti lahko samo poveča število negativnih pritiskov ter med lokalnim prebivalstvom in turisti potencialno ustvarja konfliktnost. Pomembno je, da se tako lokalno prebivalstvo kot na- črtovalci turistične destinacije (na vseh ravneh) zavedajo pozitivnih in negativnih vplivov ter medsebojne povezanosti vplivov na različnih področjih (celovitost vplivov), ki jih lahko prinese razvoj turizma v lokalni skupnosti. Določena družbena skupina v lokalni skupnosti lahko uspešno izrablja ekonomske vplive turizma, ki hkrati sprožajo družbene in kulturne vplive v drugi skupini, medtem pa tretja družbena skupina lahko trpi zaradi negativnih okoljskih vplivov. Pravilno načrtovanje lahko zmanjša negativne in poveča pozitivne vplive turizma. (Pro)aktivno načrtovanje in jasna ciljna usmeritev povezujeta cilje turističnega razvoja s splošnimi razvojnimi cilji lokalne skupnosti ter združujeta različne interese na tem področju. Osnova turizma (privlačnosti destinacije) je navadno narava, ki pa se 105 z razvojem turizma tudi spreminja. Če lokalno prebivalstvo ni vključeno v razvoj, je to zanj lahko moteče. Nemogoče je razvijati turizem brez vpliva na okolje, vendar je s turističnim razvojem preko pravilnega načrtovanja treba upravljati tako, da se negativni učinki minimizirajo, pozitivni pa ma-ksimirajo. To je trajnostni koncept turizma. Milman in Pizam (1988) sta ugotovila, da imajo lokalni prebivalci o tu- ristih lahko zelo pozitivno mnenje, a se kljub temu razvijejo negativni vplivi. Lankford in Howard (1993) pa sta ugotovila, da je negativna stališča lokalnih prebivalcev mogoče spremeniti v pozitivno smer. Hiter in nenačrtovan razvoj turizma vpliva na spremembe vrednot lo- kalne skupnosti (da bi se približali turistom), vpliva na vedenje (zlasti pri mladih) in spreminja način družinskega življenja. Večje kot so razlike (ekonomska in družbena struktura) med lokalnimi prebivalci in turisti, večja je nevarnost, da se bodo razvili negativni vplivi. Ko je stopnja medsebojnega spoštovanja skupin (domačini : turisti) na visoki ravni, ko se na obeh stra-neh pojavi pobuda za spoznavanje novih pogledov na svet, modrosti, obi- čajev in vrednot, ko je zagotovljena visoka stopnja sprejemljivosti za drugačnost in ko se obe skupini druga do druge vedeta odgovorno, takrat je razmerje med pozitivnimi in negativnimi vplivi lahko optimalno. 9.2 Turistični vplivi in načrtovanje razvoja destinacije V sodobnem turizmu gre za doživetja in izkušnje, ki nastajajo med destinacijo, gostitelji in gosti. Nedvomno gre za družbeni fenomen, ki temelji na interakciji in kjer je interakcija proces. Torej, da bi razumeli turizem, moramo razumeti interakcije, ki temeljijo na odnosih, in procese, ki potekajo na ravni nekega turističnega sistema. Vsak proces v nekem sistemu sproža Vplivi turizma nekakšne učinke, vplive ali povratne informacije, ki so lahko dragocen vir informacij in orodje za načrtovanje turizma na ravni destinacije. Archer, Cooper in Ruhanen (2005, 79) opažajo, »da turistične aktivnosti sprožajo učinke, ki se jim ne moremo izogniti, lahko pa jih načrtujemo tako, da po-večujemo pozitivne in zmanjšujemo negativne učinke«. Ti učinki so pos- ledica interakcije med velikim številom turistov in domačinov, ki pa imajo različna socio-kulturna ozadja. Vendar, bolj kot same učinke, ki so posledica procesov, nastalih v interakciji, je potrebno razumeti razloge in vzroke za določene pojave. Sami učinki so namreč zelo statična in pasivna kategorija informacij za upravljanje. Ko se z njimi soočimo, je največkrat že pre-pozno in so izidi oziroma posledice določenih učinkov (zlasti negativnih) že prisotni. Vsekakor za menedžment turistične destinacije ni dovolj biti seznanjen z vplivi turizma, pač pa je potrebno znanje in sposobnost za de-106 kodiranje informacij o učinkih turizma, da se pride do njihovih vzrokov in pomenov. Šele takrat postanejo za menedžment koristno orodje v procesu odločanja ter nadaljnjega načrtovanja turizma na destinaciji. Pizam, Uriely in Reichel (2000) opozarjajo, da odnosi med domačini in turisti bistveno vplivajo na zadovoljstvo turistov s celotno turistično destinacijo. Ker je to tako, se je treba ukvarjati s tem odnosom, ga spremljati in razvijati v želeni smeri. To lahko zagotovimo le s skrbnim načrtovanjem, ki vključuje vse deležnike na destinaciji, torej tudi lokalno skupnost. Coccossis and Constantoglou (2008) verjameta, da so turistični vplivi klju- čen parameter v procesu odločanja in načrtovanja destinacije, ta proces pa je temelj zagotavljanja trajnostnega razvoja destinacije. Zaznavanje turističnih vplivov na ravni lokalne skupnosti je večje tam, kjer je dosežena viš- ja stopnja razvoja destinacije. O tem pričajo rezultati raziskav Diedrich in Garcia-Buades (2009). Tudi drugi avtorji (Nunkoo, Ramkissoon, Gursoy in Chi 2009) opažajo, da se zaznavanje turističnih vplivov razlikuje med bolj ali manj razvitimi destinacijami. Dvomijo celo v to, da je možno uporabljati enake modele in tehnike spremljanja vplivov v različno razvitih destinacijah. Najpogostejša spremenljivka, ki jo merijo v nedavnih študijah, je vpliv turizma na kakovost življenja prebivalcev in podpora slednjih nadalj-njemu turističnemu razvoju (Deery idr. 2012). Merjenje vplivov turizma, podprto s kvantitativnimi pristopi, pogos- to pelje v slepo ulico, saj pride le do simptomov, ni pa globljega vpogleda v razloge in vzroke za nastalo situacijo. Zato raziskovalci v zadnjem času predlagajo kombinacijo kvantitativnih in kvalitativnih metod za obravnavanje vplivov turizma, kar bo odstrlo nekatera pomembna vprašanja, ne pa zgolj kazalo na simptome, ki jih nato menedžment destinacije lahko le po-vršinsko sanira. 9.2 Turistični vplivi in načrtovanje razvoja destinacije Trajnostni razvoj turizma je dolgoročen proces in ne enkraten dosežek menedžmenta, ki stremi k uravnavanju interesov številnih deležnikov na de- stinaciji (angl. »stakeholders«). Jasno je, da se njihovi interesi precej razlikujejo in da je njihovo sodelovanje v procesu odločanja lahko različno zastopano, pomembno pa je, da so njihovi interesi zaznani in razumljeni s strani menedžmenta. Področje turističnih vplivov je eno od najbolj obravnavanih v akadem- ske sferi in praksi, pa vendar je še veliko priložnosti za napredek v smeri is-kanja načinov in poti do učinkovitega sodelovalnega ozračja ter metod za vzpostavljanje pogojev za konstruktivni dialog med načrtovalci in drugimi deležniki. Poleg samih turističnih vplivov je nujno potrebno razumeti vrednote, zaznave, občutke, navade in odnose, na podlagi katerih se oblikujejo turistični vplivi oblikujejo. V veliko korist bi bilo poiskati načine, kako predstaviti koristi razvoja turizma skozi marketinške in menedžerske 107 tehnike, da bi zagotovili sodelovanje prebivalcev. Prav tako bi bilo koristno oblikovanje merljivih ciljev za vse turistične aktivnosti in ustvarjanje pogojev za sodelovalno načrtovanje. Ob dejstvu, da so turistični viri izjemno heterogeni in medsebojno prepleteni (socio-kulturni, okoljski in ekonomski), je treba izpostaviti tudi heterogenost v zaznavanju teh vplivov pri različnih deležnikih. Tudi znotraj iste skupine deležnikov študije kažejo na razlike v zaznavah. O tem po-ročajo različni avtorji (npr. Brunt in Courtney 1999; Perez in Nadal 2005; Wang idr. 2006). Zato razumevanje in vpetost vseh akterjev pripomore k učinkovitejšem odzivu. Seveda je govora o proaktivnem odzivu, ki za raz- liko od navadnega (aktivnega) omogoča vnaprejšnjo reakcijo subjekta na podlagi predvidevanja in preteklih izkušenj. Proaktivni pristop pome- ni predvidevanje dogodkov na podlagi informacij in zaznanih pogojev v okolju, ki pa lahko omogoča preventivno delovanje. Torej bi bilo mogo- če razvoj destinacije usmerjati in načrtovati v želeni smeri in na ta način upravljati tudi vplive turizma. Pri slednjih gre za uglaševanje z želenimi razvojnimi cilji destinacije. Vedeti je treba, da vpliv turizma ni enako zaznava tega istega vpliva. Zaznave so načini, kako percipirajo nek vpliv določene skupine deležni- kov v nekem sistemu. S tem pa se globina posameznega vpliva šele odpira in drobi na toliko enot, kolikor je tistih, ki jih o zaznavah povprašujemo. Gre namreč za zelo subjektivno področje, pa vendar so nekateri dejavniki (spol, starost, izobrazba in podobno) odločilni in jih (zaznave) je na podlagi tega moč tudi sortirati oz. posploševati. Kakorkoli, merjenje turističnih vplivov je vedno težavno, kljub izbiri interdisciplinarnih pristopov (kvan-titativna in kvalitativna metodologija), saj so odnosi, ki izhajajo iz interak-Vplivi turizma cije v destinacijskem sistemu, najmanj raziskano področje v družboslovnih vedah. Trajnostni turizem tako ni stanje harmonije, pač pa proces, ki temelji na usklajevanju interesov in ciljev vseh deležnikov. Zaznane učinke je treba komunicirati različnim akterjem (lokalna skupnost, zasebni neturistični sektor, kulturne institucije) v cilju spodbujanja dialoga in sodelovanja pri nadaljnjem načrtovanju turizma. Potrebna sta oblikovanje in realizacija sodelovalno-razvojnih ukrepov za učinkovit proces načrtovanja turizma. Pri tem je cilj zmanjšanje negativnih in pove- čanje pozitivnih vplivov turizma. Vključevanje akterjev v proces odločanja pri načrtovanju turizma je po prepričanju mnogih krepitev družbenega kapitala, ki tvorno prispeva h gostoljubnosti, privlačnosti in konkurenčnosti same turistične destinacije. Kot je bilo že omenjeno, se vključenost in zadovoljstvo deležnikov v turizmu odražata v kakovosti turističnega doživetja 108 in zadovoljstvu turista s turistično destinacijo. V nadaljevanju navajamo nekatere tehnike vključevanja akterjev v turizmu (Chase idr. 2012): • Diseminacija informacij • Javna srečanja • Pridobivanje komentarjev • Vprašalniki • Usposabljanje in tehnična pomoč • Fokusne skupine • Delavnice • Delovne skupine • Proces načrtovanja v velikih skupinah Različne tehnike zahtevajo različno mero angažiranja pri menedžmen- tu, saj je pri zgoraj omenjenih tehnikah način komunikacije in vpetosti akterjev lahko zelo različen. Pri diseminaciji informacij, denimo, ne gre za tolikšen angažma in obojestranski prispevek deležnikov kot pri delovnih skupinah. Zato pa ne čudi dejstvo, da je veliko »ovir« na poti uresničevanja posameznih zgoraj navedenih tehnik. Izzivi pri vključevanju akterjev so (prav tam): • Nerazumevanje med skupinami akterjev • Zagotavljanje pravičnosti in enakopravnosti • Problematika med institucijami • Pomanjkanje denarja in časa • Kompleksnost pri merjenju učinkov 9.2 Turistični vplivi in načrtovanje razvoja destinacije Zaradi heterogenosti interesov različnih skupin se lahko pojavlja nerazumevanje, boj za »prevlado« enega interesa pred drugimi in podobno. Ve- likokrat, če ne največkrat, sta problem denar in čas, ki ga je treba nameniti za usklajevanje. To so najpogostejši (največkrat deklarativni) razlogi, zakaj se v sodelovanje pri načrtovanju ne gre tako enostavno. Izhodišča za tehnike vključevanja akterjev v turizmu slonijo na konceptu t. i. sodelovanja skupnosti (angl. »community participation«), ki se je pojavil sredi 20. stoletja na različnih področjih, kjer je zahtevano sodelovanje pri načrtovanju aktivnosti med različnimi akterji (zdravstvo, urbanizem in podobno). Gre za participativni pristop, ki daje sodelujočim možnost za so-odločanje, pa tudi soodgovornost za posledice skupnih odločitev. S sodelovanjem pri pomembnih odločitvah o nadaljnjem razvoju sodelujoči prev- zemajo odgovornost za svoje življenje, ni vsiljenih posegov s strani tretjih 109 oseb, pač pa je vse stvar dogovora in kompromisov glede na cilje in interese različnih skupin akterjev. CP koncept tako omogoča (Shani in Pizam 2012): • pravičnejšo distribucijo moči med akterji, • pravičnejšo delitev koristi in stroškov, • podporo trajnostnemu razvoju destinacije, • sodelovanje in podporo akterjev, • možnost uporabe znanja in sposobnosti akterjev, • inovativne ideje in rešitve, • učinkovitost, kreativnost in trajnostni koncept razvoja. Tudi CP koncept, podobno kot tehnike vključevanja akterjev v turizmu, ima svoje notranje ovire, ki pa spet izhajajo iz barvitosti in različnih ciljev skupin sodelujočih. To so (prav tam): • Paternalistični odnos načrtovalcev • Nelagodnost ob sodelovanju • Počasen odziv in neučinkovitost • Reprezentativnost akterjev • Pretiravanje v interpretaciji • Odtujenost akterjev • Ignoranca akterjev • Cenovno in časovno zahtevni projekti • Konflikti med akterji • Elitne skupine • Nezainteresiranost za sodelovanje • Slabe pretekle izkušnje s sodelovanjem Vplivi turizma V evropskem prostoru in tudi v Sloveniji je značilnih kar nekaj od zgoraj naštetih ovir, kar drži akterje na svojem bregu, zato je potrebna dolga pot za ustvarjanje zaupanja in sprožanje dialoga. Najbolj pomemben dejavnik za preseganje teh ovir so vendarle pozitivne izkušnje in zaznavanje dodane vrednosti v skupnem delovanju za skupne cilje. 9.3 Multiplikacijska funkcija turizma Merjenje gospodarskih vplivov na turizem je zelo kompleksno. Na osno- vi turistične potrošnje ali prihodkov je lahko celo zavajajoče. Za takšen iz-račun moramo upoštevati določene multiplikativne vrednosti. Turistič- ni multiplikator je ena najpomembenjših metod za merjenje gospodarskih učinkov turizma na gospodarstvo. Število in obseg gospodarskih vplivov na turizem (pozitivnih ali negativnih) sta odvisna od številnih dejavnikov, 110 kot so: stopnja gospodarskega razvoja, stopnja diverzifikacije ekonomskih aktivnosti ter obseg ekonomske odvisnosti od uvoza blaga, storitev in kapitala. Število in obseg gospodarskih vplivov na turizem sta odvisna tudi od obsega in oblik turizma, velikosti in vzorca turistične potrošnje. Turistična potrošnja narašča skladno z naraščanjem prihodkov in po- sredno s pomočjo turističnega multiplikatorja. Turizem je delovno inten- zivna dejavnost, kar pomeni, da spodbuja zaposlovanje tudi v drugih dejavnostih. Mednarodni turizem je tako imenovani nevidni izvoz in kot tak predstavlja vsaj potencialno pomemben vir deviznih prilivov. Turistični multiplikator spremlja odnos sprememb v turistični proi- zvodnji v primerjavi s spremembami v turistični potrošnji. Lahko bi ga razložili kot domino učinek – ker so gospodarski sektorji med seboj povezani in odvisni, je učinek čutiti tudi v drugih sektorjih, ki so bolj ali manj povezani s turizmom. Osnova multiplikatorja je v grobem dejstvo, da prodaja za eno podjetje pomeni nakup za drugo podjetje in da se na tak način sredstva prelivajo in pomnožijo (multiplicirajo) med različnimi gospodarskimi sektorji. V konkretnem primeru to pomeni, da multiplikator 2 pomeni, da ima turistična potrošnja v višini 1000 € končno vrednost 2000 € (zaradi kroženja denarja med sektorji). Multiplikacijska funkcija turizma pove, v kolikšni meri turistična po- trošnja vpliva na kroženje denarja v narodnem gospodarstvu in s tem tudi na dohodek neturističnih dejavnosti. 9.4 Ekonomske funkcije turizma Turizem kot ekonomska dejavnost temelji na turistični potrošnji in z njo lahko kvantificiramo ekonomske vplive turizma. Mihaličeva (2002b) med 9.4 Ekonomska funkcija turizma ekonomske funkcije turizma šteje devizno, kompenzacijsko, konverzijsko, zaposlitveno, inflacijsko deflacijsko, multiplikacijsko in indukcijsko. Druž- ba v različnih obdobjih izkazuje različne interese za posamezne ekonomske vplive turizma. V tem hipu se nam zaradi interesa turističnega povpraševanja in trajnostnega koncepta razvoja turizma zdi najpomembnejša konver- zijska funkcija turizma. Devizna funkcija je bila prva priznana funkcija turizma. Razlagamo si jo lahko na naslednji način: čim večji je devizni priliv od turizma, toliko bolj je država sposobna financirati in povečati uvoz blaga ali povečati nakup storitev v tujini. Turizem je dejavnost, ki tvori in omogoča porabo deviznih sredstev, zato je tudi dejavnik v devizni in plačilni bilanci. V sodobnem razvitem svetu pravzaprav ni države, v kateri bi prevladoval devizni priliv ali odliv v turistične namene. Kompenzacijska funkcija je posledica turističnih tokov in z njimi pove-111 zanih finančnih sredstev preko državnih meja ali v okviru pokrajin posa- mezne države. Kompenzacijska funkcija turizma prispeva k izravnavi stop- nje ekonomske razvitosti med državami ali regijami. Pomembna je tudi v domačem turizmu, čeprav njegovi učinki ne vplivajo na devizno bilanco. Konverzijska funkcija izraža, kako se naravne in kulturne dobrine s pomočjo turističnega gospodarstva pretvarjajo v del turistične ponudbe. Konverzijska funkcija opredeljuje delovanje turizma, ki omogoča, da se veliko dobrin, ki bi bile brez turizma bolj ali manj brez vrednosti, vključuje v gospodarski proces. Zaposlitvena funkcija izhaja iz dejstva, da turistična dejavnost sodi med delovno intenzivne panoge, kar pomeni, da zahteva veliko živega dela, ki ga lahko opravijo le ljudje. Absorbcijska funkcija pomeni absorbcijo delovne sile oz. zaposlovanje delovne sile v turizmu. Inflacijsko deflacijska funkcija vpliva na meddržavni turizem, ker le-ta vpliva na spremembo kupne moči v državi. Multiplikacijska funkcija izraža, v kolikšni meri turistična potrošnja vpliva na kroženje denarja v narodnem gospodarstvu in s tem tudi na dohodek naturističnih dejavnosti. Turizem se kaže kot pomemben mul- tiplikator predvsem v investicijski in izvozni dejavnosti. Multiplikacijsko funkcijo turizma povzroča bruto turistična potrošnja. Podrobneje je bila multiplikacijska funkcija turizma predstavljena v predhodnem podpoglavju. Indukcijska funkcija izraža vplive na povečanje narodnega dohodka, ki ga povzroča turistična potrošnja. Zaradi večjega turističnega povpraševanja se s svojo ponudbo želijo turistom približati tudi druge dejavnosti v destinaciji, saj jim turistični nakupi povečujejo dobiček. Vplivi turizma V primerjavi multiplikacijske in indukcijske funkcije je treba izpostaviti bistveno razliko, in sicer da multiplikacijska funkcija obstaja že na osnovi kroženja denarja, indukcijsko funkcijo pa je treba izzvati z oblikovanjem celovite turistične ponudbe in s spodbujanjem oziroma trženjem kakovostnega turističnega povpraševanja. 9.5 Socio-kulturne funkcije turizma Turizem je tudi družbeni pojav, zato poleg njegovih ekonomskih funkcij poznamo tudi številne neekonomske oz. socio-kulturne funkcije, ki prispevajo k njegovim skupnim humanističnim vrednotam. Mihaličeva (2002b) tako omenja ekološko, kulturno in izobraževalno, zdravstveno, mirovno ter politično funkcijo turizma. Ekološka funkcija turizma se izraža v zaščiti okolja zaradi razvoja tu- 112 rizma. Kulturna in izobraževalna funkcija turizma pomeni širitev kultur- nega obzorja turistov in lokalnega prebivalstva ter spoznavanje določenih kulturnih vrednosti. Ta neekonomska funkcija turizma ima tudi neposreden vpliv na trajnostni razvoj, ker temelji na ohranjanju kulturne dedišči-ne. Zdravstvena funkcija turizma je ena od najpomembnejših funkcij, saj je zdravje eden najstarejših motivov turističnega gibanja (zdraviliška središča v antični Grčiji in Rimu). Alfier (1982) med neekonomske funkcije turizma prišteva tudi rekreacijsko ali športno-rekreacijsko (če je v kombinaciji s športom) funkcijo, ker naj bi turizem postal sinonim za rekreacijo izven domicila (kraja bivanja); posebno v današnjem času in kjer so v ospredju rekreacijski motivi potovanja, prevladuje prepričanje, da je ta neekonomska funkcija turizma pomembna. Mirovna funkcija turizma se izraža v spoznavanju in krepitvi razume- vanja med narodi in njihovimi kulturami. Z njo se povezuje tudi politič- na funkcija turizma, ki pa se izraža v zmanjševanju političnih napetosti ter v krepitvi razumevanja in prisotnosti različnih kultur. S politično funkcijo je izjemno prepletena tudi socialna funkcija turizma, ki vpliva na zmanj- šanje socialnih razlik med narodi ter na zbliževanje ljudi različnih kultur. Sociologija turizma, ki proučuje odnose na relaciji lokalno prebivalstvo in turisti ter vplive turizma na demografskem, socio-kulturnem in ekonomskem področju, se s to funkcijo turizma še posebej ukvarja. Dejstvo je, da so ekonomske funkcije turizma povezane in prepletene z družbenimi ter da je bil v preteklosti večji poudarek na ekonomskih funkcijah. Sodobni čas je pokazal, da je na turizem treba gledati kot na prostorski, družbeni in ekonomski pojav. Celovitost obravnavanja turizma je torej zagotovilo uspeha, zato je enako mero pozornosti treba posvečati njegovim družbenim, ekološkim in ekonomskim funkcijam. 10 Oblike organiziranosti turistične destinacije V literaturi običajno navajajo dve ključni obliki organiziranosti turistič- ne destinacije (Magaš 2003). Največkrat ju imenujemo model holdinga ali ameriški model ter evropski model. Model holdinga ali ameriški model je centralni način upravljanja destinacije, kjer posamezni nosilci turistične ponudbe ustvarjajo svojevrstno verigo, podobno holdingu, v kateri obstajajo oddelki ali podružnice podjetja, v našem primeru destinacije. Ameriška turistična mesta se organizirajo podobno temu modelu, zato je model tudi dobil to ime. Značilno zanj je, da dominantni nosilec turistične ponudbe narekuje razvoj v celotni destinaciji, kar se izraža v prednostih in tudi pomanjkljivostih tega modela. Prednosti modela holdinga ali ameriškega modela so: • jasna usmeritev vizije in strategije, • edinstven in usklajen marketing in prodoren nastop na trgu, • edinstvena in kontrolirana kakovost ter • zaokrožena ponudba. Pomanjkljivosti modela holdinga ali ameriškega modela so: • slabo sodelovanje lokalnega prebivalstva pri odločanju, • oteženo izvajanje jasnih strategij marketinga in standardov kako- vosti, • spolitizirana organiziranost, vprašljiva strokovnost, • preveč homogena ponudba (različnost se izgublja) ter • slaba notranja konkurenčnost in inovativnost. Oblike organiziranosti turistične destinacije Evropski model je oblikovan po modelu delniških družb, zato bi mu po vzoru na predhodno predstavljenega lahko rekli tudi model delniške druž- be. V tem modelu organiziranosti turistične destinacije se moč in odločanje razporedita med najmočnejše in najvplivnejše ponudnike. Spodbuja se oblikovanje turističnih združenj na različnih ravneh, nekatere funkcije pa prevzemajo najpomembnejši nosilci. Prednosti tega modela lahko iščemo v naslednjih dejstvih: • razdeljenost moči in nalog med posameznimi subjekti, kjer nista v ospredju volja in interes samo enega posameznika, • v modelu se s prisotnostjo pluralnosti ohranja raznovrstna pestrost ponudbe, kar je ključna prednost tudi s tržnega vidika, • v evropskem modelu je sodelovanje in vključevanje v načrtovanje 114 lokalne skupnosti bistveno boljše. Pomanjkljivosti evropskega modela so vidne predvsem v tem, da: • pri promociji posameznikov lahko prihaja do neučinkovitosti, ker se vsak posamezni subjekt »drži zase«, • nasprotje interesov različnih subjektov zmanjšuje sposobnost turi- stične organizacije in njene usklajenosti, • pri močnih posameznih nosilcih turistične ponudbe upada moti- vacija za sodelovanje. Oba modela organiziranja turističnih destinacij imata tako prednosti kot pomanjkljivosti, iz katerih izhaja tudi bistvena razlika med ameriško in evropsko splošno poslovno mentaliteto, ki pa je tudi del specifičnega zgo-dovinsko-kulturnega konteksta. 11 Marketing turistične destinacije Marketing je dejavnost, ki spodbuja menjalne procese in omogoča, da or- ganizacija na trgu učinkoviteje dosega svoje cilje, medtem ko zadovolju- je potrebe in želje kupcev in drugih udeleženih javnosti (Brezovec, Nemec Rudež, 2009). Marketing turistične destinacije najkrajše opredelimo kot koncept upravljanja destinacije, kjer so vse aktivnosti natančno usmerjene v sedanje in prihodnje zahteve trga. Osnovni cilj marketinga turistične destinacije je usmerjanje vseh aktivnosti destinacije proti trgu. 11.1 Vloga marketinga turistične destinacije Marketing turistične destinacije skuša realizirati odločitev menedžmenta o tem, kolikšen del trga želi osvojiti, komu (ciljni segment turistov) je namenjen proizvod turistične destinacije ter kako ohraniti ravnotežje med turističnim razvojem in razvojem drugih gospodarskih dejavnosti v desti- naciji. Pri tem je seveda treba poznati potencialne kupce, njihove potrebe, pričakovanja in želje. Turist turistično destinacijo zaznava kot sestavljen sklop storitev, kar kaže na nujnost ustanovitve krovne turistične organizacije, ki bi skrbela za trženje destinacij. Turistova pričakovanja so vezana na celovitost destinacije, zato je usklajenost in organiziranost posameznih elementov znot- raj sistema destinacije nujen pogoj, da bi v percepciji turista zagotovili celovito podobo destinacije. Iz tega razloga turistična destinacija lahko deluje samo kot sistem. Pri trženju turistične destinacije lahko uporabljamo iste trženjske pri- jeme kot v drugih dejavnostih. Določiti je treba le, kako sredstva, namenje-Marketing turistične destinacije na trženju, porazdeliti med posamezne elemente trženjskega spleta. Vča- sih je trženjski splet vseboval znamenite štiri P-je: »product« (proizvod), »price« (cena), »placement« (tržna pot), »promotion« (promocija). Za- radi posebnosti poslovanja s storitvami so se štirim P-jem pridružili še trije in tako imamo danes sedem P-jev: poleg že omenjenih še »people« (ljudje, zaposleni v turizmu), »physical evidence« (okolje, v katerem destinacija obstaja) in »process« (politika in organizacijski postopki, ki potekajo v destinaciji). Posebnosti trženja v turizmu ali marketingu turistične destinacije so segmentacija trga oziroma razdelitev potencialnega trga na podskupine, ki imajo nekatere skupne lastnosti in pozicioniranje destinacije. O pozicioniranju destinacije smo govorili že v predhodnih poglavjih, zato naj samo na kratko ponovimo, da gre v tem primeru za postopek oblikovanja ponud-116 be in podobe turistične destinacije, da v očeh kupca pridobi vidno mesto z neko edinstveno vrednostjo. Naslednja posebnost v marketingu turistične destinacije pa je poudarjanje ključnih lastnosti destinacije oz. njene identitete, po kateri se najbolj razlikuje od vseh drugih. Na turističnem trgu je namreč izjemno veliko ponudbe, zato je modro, da se zaradi velikega števila (podobnih) turističnih destinacij od drugih v nečem razlikujemo; ne samo, da je to edini način, kako opozoriti nase, bistvo turističnega potovanja naj bi namreč bilo predvsem iskanje drugačnosti. Marketing turistične destinacije je odločilni element uresničevanja ci- lja menedžmenta destinacije, postati in ostati uspešna turistična destinacija. V osnovi gre za prepoznavanje potreb trga in prilagajanje turistične ponudbe destinacije temu. Uspešnost v prilagajanju pa je izjemno povezana s spremljanjem sprememb na poti življenjskega cikla destinacij, zato je to stalna naloga marketinga turistične destinacije. Zahteve uspešnega destinacijskega marketinga so: • pravilno določena mešanica storitev in značilnosti destinacij, • podoba, ki je privlačna ciljnemu trgu, • proizvodi in storitve morajo biti zagotovljeni na učinkovit in do- stopen način, • vrednosti destinacije morajo biti promovirane na učinkovit način, da se potencialnim turistom zagotovi »zaužitje« najboljših zna- čilnosti destinacije. 11.2 Turistični marketinški načrt na ravni destinacije Turistični marketinški načrt je v ciljnem in smiselnem upravljanju turistič- ne destinacije nujen mehanizem za oblikovanje turističnega proizvoda, po-11.2 Turistični marketinški načrt na ravni destinacije zicioniranje, izbiro trgov, distribucijskih kanalov, promocije in podobno. Turistični marketinški načrt je planski dokument, ki ga je treba neprenehoma preverjati in testirati. Sestavljen je iz petih ključnih faz: 1. analiza, 2. koncepcija, 3. oblikovanje, 4. realizacija, 5. kontrola. V prvi fazi gre za analizo na štirih področjih: okolje, trg, konkurenca in sama destinacija. Analiza okolja zajema analiziranje: • lokalnih razmer (struktura prebivalstva, podnebje, dostopnost), 117 • splošnega gospodarskega razvoja (dohodki, zaposlenost, cene, in- flacija), • splošnih turističnih trendov (gibanje števila potovanj) in • tehnološkega razvoja (nove tehnologije, centralni rezervacijski sis- tem ipd.). Analiza trga ali analiza povpraševanja zajema analiziranje: • gibanja števila turistov in nočitev, • socialno-demografskih in psihografskih značilnosti turistov, • motivov prihoda turistov, • povprečne dobo bivanja, • turistične potrošnje, • navad in lastnosti turistov, • načinov preživljanja prostega časa. Analiza konkurence zajema iskanje in promocijo lastnih vrednosti in posebnosti v primerjavi s konkurenco. Ponudbo, turistično privlačnost, lokacijo, tržne segmente in podobno je smiselno analizirati samo pri primerljivih konkurenčnih destinacijah. Analiza destinacije zajema analiziranje osnovne značilnosti turistične ponudbe destinacije: • geografskih značilnosti in dostopnost, • turističnih virov: primarnih in sekundarnih, • turistične infrastrukture, • podobo destinacije, Marketing turistične destinacije • lokalne turistične organizacije. Na podlagi rezultatov analize okolja, trga in destinacije dobimo potrebne podatke za oblikovanje t. i. strateške diagnoze ali interpretacijo dobljenih podatkov z uporabno vrednostjo za načrtovanje prihodnjega razvoja. Tako dobimo vpogled v lastne možnosti in s pomočjo številnih modelov lahko razvijemo marketinško strategijo. Druga faza turističnega marketinškega načrta turistične destinacije zajema razvijanje marketinške strategije ( koncepcije) na osnovi predhodne strateške diagnoze (strateški marketing). Znotraj te faze se oblikujejo: • cilji turističnega razvoja in marketinških ukrepov destinacije, • strategije marketinga destinacije po posameznih področjih (strate- gija pozicioniranja, proizvoda, trga in promocije). 118 Tretja faza ( oblikovanje) konkretizira in dokončno oblikuje strateško koncepcijo, tj. proizvodno, prodajno in komunikacijsko politiko turistične destinacije. Četrta faza ( realizacija) pomeni uresničitev turističnega marketinške-ga načrta, kjer se predvideva, da turisti že potujejo v našo destinacijo. Peta faza ( kontrola) je nujni del vseh predhodnih faz, saj moramo nenehno slediti morebitnim spremembam pogojev, ki bi mogoče lahko vpli- vale na izid načrta. Še posebno pa je kontrola sestavni del četrte faze, kjer že prihaja do uresničitve zastavljenih razvojnih strateških ciljev in marketinške koncepcije. Turistični marketinški načrt na ravni destinacije potrebujemo zato, ker turistično povpraševanje (turist) destinacijo doživlja kot celovit paket proizvodov in storitev, vsak posamezni ponudnik v destinaciji pa ne more sam ugotavljati trendov in gibanja v turizmu. Samo dobro usklajeni in or-ganizirani posamezniki turistične ponudbe, lokalna skupnost in prebival- stvo skupaj lahko zagotovijo uspešno turistično destinacijo, ki pa jo turist doživlja kot celovito in privlačno. Vsaka turistična destinacija mora v okviru funkcije trženja izvajati naslednje naloge: • izdelava strategije trženja, • upoštevanje pomena imidža destinacije in oblikovanje blagovne znamke destinacije ter pozicioniranje na trgu, • pospeševanje prodaje, uvedba učinkovitih rezervacijskih sistemov, promocijske aktivnosti in skrb za odnose z javnostjo, • nudenje kakovostnih informacij potencialnim gostom. 11.3 Turistično potovanje po fazah Konkurenca na turističnem trgu vrtoglavo narašča, turistične destinacije v boju na turističnem trgu pa včasih žal izbirajo agresivnejše ali celo nepri-merne oblike tržnega komuniciranja, velikokrat v škodo samim sebi. Ne- ustrezne marketinške poteze turističnih destinacij se kažejo na številnih področjih, od ekonomskega in družbenega do okoljskega. Marketing turističnih destinacij si mora zato prizadevati za vzpostavljanje ravnovesja med interesi ponudnikov turističnih storitev, interesi okolja in interesi turistov. Turistične destinacije bi zato morale preiti od konvencionalnega uprav- ljavsko-marketinškega koncepta k družbeno- marketinškemu konceptu oz. k t. i. celostnemu marketingu. Celostni marketing je zasnovan na etič- nih odnosih do vseh udeležencev in na etičnem oz. trajnostnem odnosu do okolja (Brezovec in Nemec Rudež 2009). 119 11.3 Turistično potovanje po fazah Turizem temelji na »večplastnem« odmiku od vsakdanjega življenja in na usmerjenosti na »nevsakdanje«, je prepričan Urry (2003). Vendar pa v so- dobnem turizmu meja med vsakdanjim in nevsakdanjim postaja čedalje bolj zabrisana. Kakorkoli, vsak pojav ima nek smisel – tako je smisel potovanja sprememba, ki pa je del človekovih potreb. Če je turistično potovanje začasna sprememba prostora bivanja, ki je povezana z možnostjo, da izpolni pričakovanja in si turist privošči trenutke miru ali pustolovščino, se sprašujemo, kdaj se pravzaprav začne to potovanje. Urry (2005) domneva, da se potovanje začne že pred odhodom na potovanje oziroma realnim gibanjem v prostoru. Po njegovem se potovanje začne s podobo, saj je po- gosto prvi stik z destinacijo stik z zgodbo, sliko, brošuro, internetno stra-njo, čeprav je podoba destinacije obstajala že mnogo pred informacijsko dobo in fotografijo. Kljub temu je razvoj fotografije v mnogočem prispeval k oblikovanju podobe, ki jo turist uzre pred potovanjem. Navadno začnemo potovanje s poizvedovanjem, informiranjem, na- črtovanjem. Na podlagi teh »vhodnih podatkov« ali zunanjih dražljajev in lastnih notranjih motivov ter lastnega vrednostnega sistema oblikuje- mo svoja pričakovanja glede destinacije, ki je cilj našega potovanja. Na tak način stkemo podobo destinacije v svoji glavi, še preden smo praktično vi-deli ali doživeli to destinacijo. Ta podoba je pravzaprav mešanica različnih dejavnikov, ki temelji na zunanjih in notranjih dražljajih (motivatorjih), pa tudi na preteklih izkušnjah posameznika, ki tvorno prispevajo h gradi-tvi podobe destinacije v očeh turista in bistveno vplivajo na izbiro ter od-ločitve o nakupu. Tako je Urry (2003) prepričan, da je turistično potovanje najprej določeno duhovno stanje posameznika, podprto z različnimi Marketing turistične destinacije zaznavami, šele nato postane dejansko gibanje v realnem času in prostoru. Turist se odloči za turistično potovanje, ko racionalizira svojo odločitev, ki je izid njegove osebnosti, vrednot, potreb, motivov, norm, kulture kot tudi stanja v družbi. Ko turist sprejme odločitev o izbiri določene destinacije, pride do eko- nomskega momenta (nakupa) in ta je posledica mentalnega procesa posa- meznika na podlagi vseh notranjih (motivacijski svet, lastni vrednostni sistem, želje, okusi, preference, pretekle lastne izkušnje) in vseh potrebnih (razpoložljivih) zunanjih dejavnikov (informacije, priporočila drugih, promocijski material ipd.) ter družbenih okoliščin (družbeni status, kontekst družbenega okolja ipd.). Realno gibanje v prostoru omogoča dostopnost destinacije (transportna oz. fizična in informacijska). V začetku tega dela je dostopnost destinacije obravnavana kot eden 120 ključnih pogojev za realizacijo in obstoj destinacije. Pod predpostavko, da ta ni vprašljiva, je turist na poti do izbranega cilja v neki tranzitni ali prehodni coni med svojim izhodiščem (domicilom) in ciljem (destinacijo). Ta cona ali območje gibanja med eno in drugo točko predstavlja, čeprav gre vedno za krožno potovanje, izjemno pomemben del celotnega turistične- ga doživetja destinacije – ne pozabimo na misel, da je pot mnogokrat po- membnejša od cilja. To je območje, kjer destinacija sama lahko veliko prispeva h krepitvi svoje identitete, prepoznavnosti, skratka celovite podobe, ki jo komunicira svojim realnim in potencialnim kupcem. Premnogokrat so namreč vsi napori usmerjeni v samo destinacijo, njeno ponudbo, nasta- nitvene in druge zmogljivosti, zanemarja pa se pot, ki do tja pelje. Ne pozabimo, da je to še vedno prostor za ustvarjanje podobe v mislih turistov, ki so namenjeni k temu cilju – gre za to, kar počnemo pri procesu tržne-ga pozicioniranja. Tudi med potovanjem je turist, kljub odločitvi in naku-pu, še vedno v fazi graditve pričakovanj in podobe, skratka, da se ustavi, postane, razišče zanimivosti, ki ga peljejo k cilju, nanj lahko vplivajo zunanji dražljaji. Poleg tega so informacije o različnih turističnih privlačnostih med samo potjo za določene segmente turistov vir informiranja in odločil-ni dejavnik izbire podrobnejše turistične ponudbe ali posameznega turi- stičnega proizvoda. Realna izkušnja potovanja pa je lahko povsem drugačna od pričako- vane. Vsak turist, ki pride na destinacijo, svojo podobo primerja z realnim pogledom. Sliko, ki jo je predhodno ustvaril na podlagi različnih virov, primerja s sliko, ki jo resnično vidi, s to razliko, da je tokrat tudi sam del te slike. Ta izkušnja je lahko zanj zelo čustvena v pozitivnem smislu (če so pri- čakovanja dosežena ali celo presežena) ali pa v negativnem smislu (če se pričakovanja precej razlikujejo od realne slike). Tukaj je poleg objektivne 11.3 Turistično potovanje po fazah realnosti tudi sivo območje subjektivne realnosti vsakega posameznika, ki v mnogočem zaznamuje končno zaznavo realnega stanja. Po prihodu na destinacijo turist po navadi intenzivno »živi« svoja pri- čakovanja, želje in motiv prihoda. S tem si ustvarja turistično doživetje destinacije, ki pa je zelo kompleksen sklop različnih dejavnikov. Poleg konzu-macije palete turističnih proizvodov in storitev se ob vsakem materialnem delu turističnega proizvoda nujno pojavljajo nematerialni deli tega proizvoda. Pri slednjem gre predvsem za človeški dejavnik, brez katerega turistične storitve pravzaprav ni – turizma brez družbene interakcije in odnosov preprosto ni. Zakaj je turistično doživetje tako pomembno v sodobnem turizmu? Page in Conell (2006, 184) domnevata, da turistično doživetje sestavljajo proizvod, storitev in odnos. Njuna misel izhaja iz narave turističnega proizvoda, ki je večplastna (mešanica otipljivih in neotipljivih elementov), kjer 121 prevladujeta čustvena dimenzija in subjektivna izkušnja posameznika. Pri tem so odnosi tretjina turističnega doživetja in enakovredni materialnim delom, ki doživetja ustvarjajo. Če to prevedemo v ekonomski jezik, bi rekli, da so infrastruktura, tehnologija in oprema le ena stran realnosti podobe turistične destinacije. Njeno drugo stran tvorijo storitve in odnosi, ki so jih gosti deležni. Spet je bolj kot »kaj« pomembno, «kako«. Razlikovanje med destinacijami, zlasti v času poplave novih (a žal preveč podobnih) destinacij, ima konkretne posledice za konkurenčnost, ki jo določena destinacija na trgu dosega. Po zaključenem (začasnem) bivanju na destinaciji se začne pot nazaj v izhodišče, torej se turist vrne, od koder je prišel (kar je značilno za vsako turistično potovanje). Poln vtisov, novih doživetij in občutkov začne po-tovati domov v svoje vsakdanje okolje. Ta potovalna izkušnja je bila po- memben in dragocen vir podatkov (kamenček v mozaiku), ki jih bo znova uporabil ob naslednjem načrtovanju, izbiri in potovanju na neko desti- nacijo. Torej se na poti domov ponovno prične duhovna faza potovanja, mentalni proces, ki ga ustvarjajo predvsem spomini na dogodke, situaci- je in doživetja na destinaciji. Začnemo ocenjevati to konkretno potovanje, ga podoživljati in primerjati s preteklimi ter tako nastavljamo vse potrebne pogoje za sprožitev novega procesa – turističnega potovanja. Sanjarimo o tem, kako bomo prihodnjič naredili kaj drugače, se odločili za kaj novega in podobno. Skratka, turistično potovanje se praktično nikoli ne zaključi, ampak samo poteka na različnih ravneh človekovega gibanja in za- vedanja – od duhove faze preko realnega gibanja v prostoru pa zopet do duhovne faze. Marketing turistične destinacije Tudi drugi avtorji so zaznali in predstavili podobne koncepte faz turistič- nega potovanja z vidika turista samega. Tako Gunn (1997) omenja graditev podobe destinacije po naslednjih fazah: 1. Akumulacija mentalnih podob o potovalni izkušnji 2. Modifikacija podob ob novih informacijah 3. Odločitev za potovanje 4. Potovanje na destinacijo 5. Konzumacija potovalne izkušnje na destinaciji 6. Vrnitev v izhodišče 7. Modifikacija podobe ob novi potovalni izkušnji Kot lahko vidimo, gre za zelo podobna koncepta faz turističnega poto- vanja v očeh turistov. 122 12 Pomen človeških virov za turistično destinacijo Medtem ko je bil v zadnjih nekaj desetletjih svetovni razvoj odvisen od cene in obsega proizvodnje, se v prihodnjih desetletjih pričakuje, da bo čedalje bolj odvisen od kakovosti in sposobnosti prilagajanja poslovnih subjektov. Kakovost je morda med najpomembnejšimi sestavinami konku- renčnosti v turizmu in hotelirstvu, poudarja Poonova (1993, 254). In če je tako, so ključna sestavina kakovosti v turizmu in hotelirstvu ljudje – zaposleni. Šele ustvarjalno uporabljena tehnologija je lahko močno konkurenčno orodje, čeprav sama po sebi še ne predstavlja konkurenčne prednosti. Ne more namreč nadomestiti slabe strategije ali neučinkovitosti zaposle- nih, temveč ju lahko samo dopolnjuje (Poon 1993, 265). Konkurenti lah- ko prevzemajo tehnologijo, strategijo, ideje in marketinško politiko svojih tekmecev, ne morejo pa prevzeti ljudi, kajti zaposleni v turizmu in hotelirstvu – s svojim znanjem, spretnostmi, veščinami in odnosom do gostov – so neponovljivi, nenadomestljivi. Zato konkurenca brez njih nima veliko možnosti. Odnos zaposlenih do gostov in iskrena prijaznost sta mehki se- stavini kakovosti, ki se ne moreta kopirati. Tudi Pechlaner (1999 335) opozarja, da je težko posnemati komple- ksnost, znanje in veščine tistih, ki ponujajo storitve, in tistih, ki so zadolže-ni za odločitve. Določena kombinacija teh sposobnosti in veščin prispeva h konkurenčnosti destinacije. Številni sodelujoči na turističnem trgu še niso spoznali, da so ljudje vir, ki ni samo največja postavka v strukturi stroškov, in zato še vedno največ investirajo v opremo, tehnologijo in druga materialna sredstva svoje ponudbe, medtem ko človeški dejavnik zanemarjajo. A to je kratkoročna re- Pomen človeških virov za turistično destinacijo šitev. Tudi Poonova (1993, 262) pravi, da zaposleni za podjetje niso samo strošek, ampak vrednost, katere učinkovitost je mogoče multiplicirati le z nenehnim izobraževanjem in treningom. Torej so zaposleni v turizmu in hotelirstvu lahko ključni dejavnik konkurenčnosti oz. konkurenčna pred- nost posameznega poslovnega subjekta (od destinacije do hotela). Konkurenčnost destinacije je zelo odvisna od zaposlenih, toda ne samo od njihovega znanja, veščin in sposobnosti, ampak zlasti od odnosa, ki ga imajo do gostov, od njihove delovne etike in dostopnosti. Turizem je delovno intenzivna panoga in zaposluje veliko ljudi, kjer človeka ne more zamenjati stroj. Zato je odnos zaposlenega do dela, gosta in sodelavcev ključne-ga pomena in prispeva h kakovosti turistične storitve. Tem odnosom lahko rečemo mehki del kakovosti turistične ponudbe, ki ga ne moremo materi-alizirati in ki prihaja od zaposlenih. 124 Ljudje, zaposleni v turizmu, so nepogrešljivi, neponovljivi, ne moremo jih kopirati, proizvajati ali programirati, pač pa so del kulture in prostora. Menedžment, ki v človeških virih ne vidi konkurenčne prednosti in pri tem vprašanju v ospredje postavlja stroškovni vidik, nima dolgoročne perspektive. Menedžment pri (so)ustvarjanju destinacije velikokrat prezre, zane- marja in podcenjuje pomen zaposlenih. Vendar tak odnos menedžmen- ta do zaposlenih izhaja iz širšega družbenega konteksta (države, gospo- darstva, drugih storitvenih dejavnosti). Odnos družbe (države) se namreč kaže skozi prizmo odnosa do turističnih poklicev (natakar, kuhar, sobari-ca, vratar itd.), kar vpliva na stanje kakovosti turizma. Nizka stopnja izobrazbe zaposlenih v turizmu je posledica problematike odnosa družbe (dr- žave) do turističnih poklicev. Primeri dobre prakse in uspešnega turizma v svetu pa nas opozarjajo, da za visoko kakovosten turizem potrebujemo visoko kakovosten kader. Visoko kakovosten kader lahko zagotovi le kako- vosten sistem izobraževanja na področju turizma, ki ga je treba prilagaja-ti potrebam v gospodarstvu (turizmu). Izobraževanje in usposabljanje sta pravzaprav nuji na poti do uspeha, ki se je menedžment mora zavedati. Nenehen proces izpopolnjevanja in trening zaposlenih je pomemben za ohra- njanje in bogatenje znanja, spretnosti in veščin zaposlenih. Tudi tako pri-spevamo k zahtevi – iti v korak s časom, prilagajati se trendom in zahtevam trga.Konkurenčnost destinacije temelji na njeni sposobnosti, da turistom ponudi edinstveno, drugačno, posebno, nepozabno doživetje. Pri tem je turistične proizvode seveda lažje cenovno ovrednotiti kot doživetja. Del turistične potrošnje predstavljajo številne nematerialne (neotipljive) storitve, ki oblikujejo doživetje destinacije. K temu veliko prispevajo prav za-12 Pomen človeških virov za turistično destinacijo posleni v turizmu, ki s svojo prisotnostjo in dejavnostjo tkejo tako, preta-njeno turistično storitev. Tudi v drugih storitvenih dejavnostih se vse bolj zavedajo velikega po- mena izvrstnosti zaposlenih (angl. »exceptional customer service«), ki imajo potrebne sposobnosti in odnos do strank. Zaposleni so ključni de- javniki uspešnosti in hkrati največji izzivi za menedžment. Danes ni problem na trgu dobiti ljudi, problem je dobiti ljudi s pravim odnosom do dela in strank. 125 13 Gostoljubnost in etičnost v turizmu Gostoljubnost je izkazano spoštovanje človeku zaradi njega samega. V na- šem kulturnem okolju praviloma ljudje ne trpijo pomankjanja vode in hra- ne, so pa željni prijaznosti, iskrene dobrodošlice, razumevanja in empati-je. S prijaznostjo do gostov se vzpostavlja zaupanje, ki vključuje nasmeh, gledanje v oči, pozorno poslušanje, kazanje razumevanja za želje in potrebe gosta. Gostoljubnost in družbena interakcija, ki jo slednje omogo- ča predstavlja temelj uspešnega in zadovoljivega odnosa v turizmu. Sem sodi izpostavljanje skupnih lastnosti identitete, ustvarjanje priložnosti za medsebojno identificiranje in izkazovanje spoštovanja, hkrati pa iskanje drugačnosti in razlik, ki lahko bogatijo. Ne gre zgolj za družbeno interakcijo, pač pa za pomemben dejavnik začasnega integriranja na turističnem potovanju. Začasno bivanje na neki destinaciji namreč vključuje rabo (izmenjavo) nekaterih lastnosti z domačini, kljub določenim družbenim, po- litičnim, ekonomskim ali verskim razlikam. Zato ima gostoljubnost velik pomen v tej začasni integraciji gostov in gostiteljev, ki najpogosteje krepi medsebojno integriteto skozi pretok kulturnih vrednot. Tako gostoljubnost predstavlja določeno obliko družbene izmenjave, ki vključuje različne obveznosti, aktivnosti in odgovornost (Galičić in Ivanović 2008). Nujni pogoj za obstoj turistične destinacije poleg privlačnosti, dosto- pnosti in organizacije ter trženja je gostoljubna skupnost, ki je zagotovilo toplega sprejema gostov in njihovega dobrega počutja v (novem) okolju. Gostoljubnost je tesno povezana z uspešnostjo in kakovostjo turistične destinacije, saj je lahko razlikovalni element destinacijske ponudbe. V svo-ji materialni dimenziji (infrastruktura, tehnologija, proizvodi) so si lahko destinacije namreč na las podobne, nematerialna dimenzija destinacijske-Gostoljubnost in etičnost v turizmu ga proizvoda (specifičen odnos, način zagotavljanja storitev, vzdušje) pa je prostor kvalitativnih preskokov. To je izrazito potencialno področje za ustvarjanje konkurenčnih prednosti na podlagi človeških virov. Gostoljubna skupnost tako navdaja z zaupanjem in prijaznostjo ter ustvarja vzdušje varnosti, zaupanje pa omogoča komunikacijo med ljudmi. Družbena interakcija v turizmu namreč poteka na podlagi komunikacije. Malo je druž- benih ali gospodarskih dejavnosti, kjer je uspeh tako zelo odvisen od gostoljubnosti. V turizmu je ta ključnega pomena. »Kdor ne mara ljudi ali ne mara stika z njimi, nima kaj početi v turiz- mu« – to velikokrat slišimo, saj gre za konstantno interakcijo in komunikacijo, ki zahteva določene socialne sposobnosti, znanja, pa tudi spretnosti. Kaj je v določenem trenutku treba vprašati, povedati, se odločiti, je veliko lažje odgovoriti ali naučiti ljudi kot npr., kako se je treba odzvati, pristopi-128 ti, reagirati. Že samo vprašanje nasmeha, ki ga gostoljubje nujno zapoveduje, je lahko problematično za nekoga, ki tega »nima v sebi«, saj je lahko tako nenaravno (nespontano) in v tem primeru izgubi ves namen in pomen. Kako se nasmehnemo, kdaj je kakšen nasmešek primeren, to so stva- ri, o katerih je teoretiziranje brezpredmetno, saj se je treba ravnati po ob- čutku. Občutek pa ni stvar zapovedi, eksaktnih navodil in predpisov, kaj šele standardov. To področje v vsej svoji sofisticirani nematerialnosti je treba prepustiti človeku v presojo in spontani odziv. Jasno je, da se moramo o teh sposobnostih človeka (zaposlenega) pred tem prepričati in mu zaupati. Obvladovanje kakovostnega odnosa na relaciji gost – zaposleni, zaposleni – nadrejeni in zaposleni – zaposleni, je lahko velika prednost v turizmu. Jasno je le, da sta pozdrav in nasmeh v turizmu nerazdružljiva, da je gostom potrebno izkazati dovoljšnjo mero pozornosti in spoštovanja ter z načinom zagotavljanja destinacijskega doživetja spodbuditi zadovoljstvo gostov, zaradi katerega se bodo še vrnili. V turizmu ne moremo mimo etike, pravzaprav je to poslovna etika, ki predstavlja skupek moralnih principov in vrednot, na podlagi česar razlikujemo dobro od slabega. Treba je opomniti na razliko med stališči in deja-nji posameznega subjekta. Včasih napačno sklepamo o stvareh na podlagi tega, kar ljudje povedo, kako je nekaj po njihovem mnenju prav ali naro- be. Pravilneje bi bilo soditi o tem na podlagi njihovih dejanj. Na primer, ko vprašam ljudi, ali menijo, da so okoljsko ozaveščeni, ali se jim zdi ločevanje odpadkov pravilna odločitev. Mnogo natančnejši vpogled v stanje dobimo, če vprašamo ljudi, ali ločujejo smeti in zapirajo vodo med umivanjem zob ali britjem. Enako je z vprašanji, ki zahtevajo etične odločitve. V turizmu je soočanje z etičnimi vprašanji dnevno prisotno; to so vprašanja o tem, ali bo natakar prijavil, da je na tleh v restavraciji našel bankovec za 200 €, ali 13 Gostoljubnost in etičnost v turizmu bo receptor ponudil gostu nižjo ceno wellness storitve, čeprav gost za njo ni vprašal (ker ne ve zanjo), ali bo vodja recepcije odpovedal skupini gostov, ki je rezervirala sobo za sestanek pred nekaj dnevi zaradi nenapovedane-ga prihoda stalnega gosta, ki zahteva isto sobo za sestanke v tem terminu. Ravnanje z nezaželenimi gosti (npr. vinjenimi) ali tistimi, ki motijo druge goste, so agresivni in podobno, je deloma tudi etično vprašanje, kjer pa je v prvi vrsti potreba po zagotavljanju varnosti, dostojanstva in spoštljivosti do sebe in drugih. Odgovornost je v tem primeru obojestranska, tako kot je obojestranska komunikacija. Tudi gost nosi odgovornost v procesu komunikacije in je trditev, da ima gost vedno prav, pretirana, je pa res, da je gosta treba vedno razumeti. Povzročanje škode ali nevarnosti drugim, ogrožanje pravic enih na račun drugih nikoli ni dopustno. Nemalokrat se je treba odločati na podlagi kompromisov oziroma tehtati, kakšna odloči- tev ali ukrep bo sprožil manjšo škodo, ko je ta neizogibna. 129 Pri vseh zahtevah za obvladovanje pravilnega in kakovostnega odno- sa med zaposlenimi in gosti ne gre pozabiti na dejstvo, da so zaposleni tega sposobni le, v kolikor spoštujejo sami sebe in svoje delo, saj v nasprotnem odnos hitro preide v servilnost ali celo ponižnost, kar je daleč od pričakovanja gostov in lahko resno ogroža kakovost turističnega doživetja. 14 Konkurenčnost turistične destinacije Konkurenčnost je v sodobnem poslovanju prisotna v vseh industrijah in družbenih sektorjih, zato jo zaradi posrednega učinka, ki ga ima na dobi- ček poslovnega subjekta, preučujejo in analizirajo številni znanstveniki in strokovnjaki. Veliko avtorjev jo je skušalo definirati. Michael Porter (1998), eden najbolj znanih strokovnjakov na tem področju, pravi, da je postala ena najvažnejših prioritet v delovanju držav in industrij vsakega naroda. Vrednost je začela pridobivati ob prvi naftni krizi v začetku sedemde- setih let 20. stoletja, ko je v poslovnem svetu nastopilo novo obdobje. Poslovanje se je pred tem lahko primerjalo s plovbo ladje po mirnih vodah – po-tekalo je brez velikih sprememb ali pretresov. Mirno plovbo je nenadoma zamenjalo raftanje po divjih brzicah, ki so prinašale vedno nove spremem-be, na katere se je bilo treba pravilno odzivati – v nasprotnem primeru je ladja potonila. »Nemirnost« voda se je do današnjih dni samo še stopnje-vala. V poslovnem svetu so edina stalnica spremembe in nestabilno okolje, zato se je izoblikovala posebna metoda nenehnega opazovanja okolja (angl. »environmental scanning«), s katero se poslovni subjekti skušajo obdrža- ti na površju. Okolje, v katerem podjetja poslujejo in delujejo, je dinamično in kom- pleksno, zato morajo z njim komunicirati in se mu neprenehoma prilagaja- ti. Zelo pomembno je, da ga podjetja dobro poznajo, saj ima izjemen vpliv na poslovanje. Njihov odziv na spremembe okolja se kaže kot načrtovan, skrbno izoblikovan odgovor s konkretnimi aktivnostmi in koraki, ki jih morajo narediti za dosego načrtovanih ciljev. Zato morajo razmišljati o strategiji, natančneje, o strategiji konkurenčnosti. Konkurenčnost turistične destinacije 14.1 Definiranje konkurenčnosti Nekateri državno konkurenčnost opredeljujejo kot makroekonomski po- jav s parametri, kot so valutni tečaj, obrestna mera in državni deficit. Toda drugačno sliko kažejo države hitrega razvoja in visokega življenjskega standarda (Japonska, Italija, Koreja), s podatki o vrednosti valute (Nemčija, Švica) in o visokih obrestnih merah (Italija, Koreja) (Porter 1998). Drugi menijo, da je konkurenčnost odvisna od bogastva z naravnimi viri, čeprav je znano, da mnoge uspešne države, npr. Nemčija, Japonska in Koreja, nimajo dovolj naravnih virov in jih morajo uvažati. Številni trdijo, da na konkurenčnost najmočneje vpliva državna politi- ka, in sicer z usmerjanjem, zaščito in s spodbujanjem izvoza ter pospeševanjem ključnih dejavnosti za zagotovitev mednarodne uspešnosti. Trenutno še ni širše utemeljenih poročil in ocen za potrditev tako visoke vloge držav-132 ne politike v konkurenčnosti (Porter 1998, 4). To mnenje se razhaja z raz-mišljanjem Ezeala-Harrisonove (1999), ki izrecno poudarja pomen vpliva države na mednarodno konkurenčnost svojega gospodarstva. Trditev ute- meljuje z državno vzpostavitvijo in nadzorom vrste urejevalnih instrumentov (obrestne mere, davčna politika, valutni tečaji, instrumenti denarnega trga in zakonodajno uravnavanje), ki se uporabljajo za stabilizacijo ključ- nih poslovnih in ekonomskih kazalcev (višina narodnega prihodka, višina inflacije, stopnja zaposlenosti oz. nezaposlenosti). Učinek in uspešnost teh dejavnikov se kažeta v mednarodni konkurenčnosti države (Ezeala-Harrison, 1999, 70). Porter na drugi strani trdi, da državne konkurenčnosti ni in da lahko govorimo samo o konkurenčnosti posameznih podjetij oz. dejavnosti. Od tod tudi njegova trditev, da je »trud tistih, ki skušajo razjasniti konkurenčnost na državni ravni, brezpredmeten, saj je to odgovor na napačno zastavlje-no vprašanje« (Porter 1998, 9). Prav tako izključuje možnost eksplicitne konkurenčnosti države na vseh področjih. S tem soglaša tudi Ezeala-Har-risonova, ko mednarodno konkurenčnost države definira kot rezultanto stanja konkurenčnosti vsake njene posamezne socialno-gospodarske insti- tucije in infrastrukture, češ da je konkurenčnost države odvisna od njihovih sposobnosti ter od njenih uspešnih nastopov na mednarodnem trgu. To sposobnost pripisuje trem značilnostim institucij (Ezeala-Harrisonn, 1999, 71): • njihovi učinkovitosti pri doseganju ciljev, • njihovi prilagodljivosti na hitre spremembe ter uporabi boljših na- činov in metod izvedbe, • njihovi trajni inovacijski sposobnosti. 14.1 Definiranje konkurenčnosti Konkurenčnost določene družbe ali države je nedvomno odsev konku- renčnosti vsake njene posamezne institucije. Bengtsson in Sören (1999) poudarjata, da je bila skozi zgodovino analizirana na osnovi neoklasične ekonomske teorije, kjer je označena kot drugačna struktura znotraj določene dejavnosti. Industrijska organizacijska teorija, ki do neke mere kritizira neoklasično ekonomsko teorijo, pa je razvila znanje o konkurenčnosti z uved-bo koncepta strateških skupin in odvisnosti med dejavniki na nestalnih trgih.Misli teh avtorjev o konkurenčnosti lahko vzamemo za izhodišče, saj konkurenčnost oba pojmujeta kot zelo povezano s sodelovanjem. Konku- renčnost je za njiju interaktivni proces, kjer individualna in organizacijska percepcija ter izkušnje vplivajo na organizacijo dejavnosti in s tem na konkurente. In nista edina, ki o njej razmišljata tako; v razmerah globalnega povezovanja in globalnega trga namreč nastaja vedno več razprav o konku-133 renčnosti in sodelovanju, o teh dveh skrajnostih, ki sta bili še pred kratkim za nekatere nezdružljivi. Za sodobne načine poslovanja pa sta »conditio sine qua non«. Zato ne preseneča načelo globalnega sodelovanja za global-ni trg, v katerem Škrtićeva (1998) vidi ključ uspešnosti, brez katerega od konca 90. let 20. stoletja ni več možno priti do svetovnega trga. Tse in West (1999) se strinjata s temi mislimi in menita, da globaliza- cija v turizmu in hotelirstvu ni več samo trend, temveč dejstvo v ravnanju konkurentov. Bengtsson in Sören (1999, 180–181) predstavljata štiri vrste horizontalnega povezovanja med podjetji, ki pa temeljijo na konkurenčnosti in sodelovanju. Razlago utemeljujeta s trditvijo, da podjetja do neke mere morajo konkurirati drugo drugemu, saj v nasprotnem primeru poslovna mreža ni več učinkovita. Hkrati pa po njunem obstaja potreba po sodelovanju, ker ude- leženci na trgu morajo vzpostaviti medsebojne odnose, da bi lahko formi- rali svoje dolgoročne cilje. Vrste horizontalnega povezovanja sta opredeli-la, kot sledi: • sobivanje (angl. »coexistence«), kjer ni nobene gospodarske izmenjave blaga, ampak le izmenjava informacij in socialna izmenjava; • sodelovanje (angl. »cooperation«), kjer obstajajo poslovne, informacijske in socialne izmenjave, vendar pa so njihovi udeleženci kljub sodelovanju hkrati tudi konkurenti – ta vrsta sodelovanja je lahko formalna ali neformalna; • konkurenca (angl. »competition«), kjer sta med udeleženci moč in odvisnost enako prisotni, delujeta pa po načelu reaktivnega odzivanja (angl. »action-reaction pattern«); Konkurenčnost turistične destinacije • konkurenčnost v sodelovanju ali sodelovalna konkurenčnost (angl. »co-opetition«), kjer lahko med udeleženci obstajajo gospodarske in negospodarske izmenjave dobrin, konkurenčnost in sodelovanje pa se neprenehoma menjujeta in sta odvisna od trenutnih razmer na trgu. Menita, da so konflikti pri sodelovanju redkejši, saj v tem odnosu obstaja visoka stopnja harmonije. Zelo pogosti pa so konflikti pri konkurenci. Prednosti so po njunem tako v konkurenci kot tudi v sodelovanju. Prednost konkurenčnosti je v tem, da podjetje sili k določenim korakom in aktivnostim, ki jih ne spodbudijo potrošniki, s čimer izboljšuje poslovanje. Prednost sodelovanja pa je v razvoju, čeprav se sodelovanje največkrat kaže v pristopu k virom, ne pa kot vodilna sila razvoja. Huntova (2000) konkurenčnost definira kot nenehen boj med podjetji 134 za primerjalne prednosti pri virih, ki izboljšujejo pozicije na trgu za nekatere tržne segmente in tako prispevajo k višjim finančnim učinkom. Za turistično ali hotelsko podjetje je v konkurenčnem boju pomembno, da se specializira za posamezne vrste storitev, ki jih ponuja na trgu, saj s spe-cializacijo in vrhunsko kakovostjo svojih storitev lahko postane vodilno ali celo edino na trgu. Zato mora imeti specializirano strokovno-kadrovsko strukturo. Izjemno pomembno je, da zna oceniti razmere na trgu, to je oblike konkurence, strukturo dejavnosti, število udeležencev na trgu, značilnosti storitev itn. (Florjančič in Jesenko 1997, 48). Na voljo ima zelo natančne in temeljite metode, s katerimi lahko analizira konkurenco. Takšna analiza konkurence in stanja na trgu mu pomaga pri oceni lastnih štartnih pozicij in možnosti glede na okolje, v katerem posluje. Škrtićeva (1998) opozarja, da za sodobno podjetje ni več dovolj eno- stranska usmerjenost – primerjanje s konkurenco in tradicionalno poslo- vanje. V sodobnem tržnem gospodarstvu mora konkurenčno in primer- jalno poslovanje iskati oporo v uspešnem turističnem menedžmentu in pobudah zaposlenih pri iskanju možnosti in priložnosti, da se zadovolji- jo želje in potrebe vse bolj zahtevnih potrošnikov. Zato nista dovolj samo analiza in preučevanje konkurence, ampak je treba spremljati in natančno analizirati spremembe v povpraševanju – spremembe vrednostnega sistema gostov, ki se spreminjajo iz tradicionalnih preko prehodnih v neotradicionalne. Preučevanje prostega časa potrošnikov, njihovih navad in obnašanja turističnemu menedžmentu dajejo pomembne informacije za poslovanje in odločanje pri oblikovanju turistične ponudbe svoje destinacije. Ustvarjalnost, inovacije in kakovost so osnovne predpostavke konku- renčnosti vsakega poslovnega subjekta, zlasti v turizmu in hotelirstvu, kjer je elastičnost povpraševanja zelo velika. 14.2 Konkurenčna sposobnost 14.2 Konkurenčna sposobnost Velike spremembe, ki vplivajo na pravila igre v turistični industriji, od posameznih poslovnih subjektov zahtevajo nove strategije, če hočejo ohra- njati konkurenčne sposobnosti in uspeh. Uranova (2003) o pojmu kon- kurenčnosti v turistični industriji piše, da je vedno pod vplivom visokih pričakovanj potrošnikov na mednarodnem trgu in močne konkurence med turističnimi ponudniki. Vse to je prinesel in spodbudil visok razvoj tehnologije transporta, ki dostopnost turistične ponudbe omogoča mno- žici potrošnikov. Zato nosilci turistične ponudbe vedno bolj iščejo nove možnosti za ustvarjanje prednosti svoje ponudbe in za večanje lastne konkurenčne sposobnosti. Poonova (1993, 236) navaja štiri temeljna načela konkurenčne sposobnosti oz. uspeha: 1. postavitev gosta (kupca) na prvo mesto, 135 2. prvenstvo v kakovosti, 3. razvoj radikalnih inovacij in 4. krepitev lastne strateške pozicije znotraj vrednostne verige dejav- nosti. Postaviti kupca na prvo mesto pomeni: • povezava trženja z razvojem proizvoda, • razumevanje kupca, • poštenost – zagotoviti obljubljeno, • prožnost – prilagajanje storitev osebnemu profilu kupca, • ohranjanje lojalnosti gostov, • holistični pristop – celostna naravnanost navzven in navznoter, • vplivanje na podobo destinacije. Biti prvi v kakovosti pomeni: • razvijati človeške vire, • vlagati v izobraževanje, • motivirati, nagrajevati, »empowerment front line« osebja – po- vratne informacije, • nenehno skrbeti za izboljšave, • uporabljati sodobne tehnologije, • razvijati odnos zaposlenih do dela in gostov (občutek enotnosti). Razvijati radikalne inovacije pomeni: • biti odprt za nove ideje, ki so seme sprememb, Konkurenčnost turistične destinacije • raziskovati nove trge, • razvijati nove storitve, • učiti se od kupcev, konkurentov in zaposlenih, • zagotoviti možnosti za produkcijo nenehnih inovacij, • nagrajevati inovacije in nove ideje (učenje je neskončen proces). Krepiti strateške pozicije znotraj vrednostne verige v panogi pomeni: • iskati prednostne pozicije, • skrbeti za diagonalna združevanja (integracije) – za povečanje pro- duktivnosti in dobičkonosnosti, • vplivati na konkurenčno okolje – preprečiti vstop tekmecev s kre- pitvijo lojalnosti gostov, vrhunskim osebjem in dolgoročnimi od- nosi z dobavitelji. 136 Uspeh je zagotovljen, ko udeleženci učinkovito izvajajo eno ali več naš- tetih načel. Ni več vprašanje, ali biti poceni hotel ali hotel za goste visokega cenovnega razreda ali kak drugačen hotel – konkurenca takšne korake lahko zelo hitro posnema. Vprašanje je, kako akterji kombinacijo teh strategij izvajajo učinkoviteje od svojih tekmecev. Konkurenčnost je rezultat uresničevanja določenih pogojev – z zago- tavljanjem prijazne in kakovostne storitve za vsakega gosta, ki je to pripravljen plačati (Poon 1993, 248). Pedro Bueno (1990, 321) meni, da je konkurenčnost med podjetji odvi- sna od njihove sposobnosti. Človeški viri pri tem postanejo glavni dejavnik v doseganju uspeha, tako zaradi novih možnosti, ki jim jih ponuja tehnologija, kot tudi zaradi njihove pozornosti, usmerjene na lojalnost potrošnikov, v čemer je najboljši način za ohranjanje in večanje turističnega povpraševanja. Turizem in hotelirstvo sta zelo kompleksni (gospodarski, socialni in prostorski) kategoriji, zato je moč različnih sestavin konkurenčne spo- sobnosti odvisna tudi od strukture dejavnosti, v kateri podjetje posluje. Najpreprostejšo razlago in najsprejemljivejše orodje za oceno lastnih pozicij in pozicij tekmecev ponuja Porterjeva analiza petih dejavnikov konkurenčnosti (angl. »five force analysis«). Temelji na ekonomski teoriji industrijske organizacije, čeprav že avtor sodi, da z njo ni mogoče diagno-sticirati vsake strukture dejavnosti in na tej osnovi razviti primerne strategije konkurenčnosti. 14.2 Konkurenčna sposobnost Potencialni novi akterji Dobavitelji Tekmeci v industriji Kupci Substituti Slika 17: Analiza petih dejavnikov konkurenčnosti (Five Force Analysis). 137 Vir:Porter, M., Competitive Advantage, 1985, v O‘Mara M. A., Strategy and Place, 1999, str. 195–196. O’Mara (1999) navaja, da so bile v preteklih desetletjih v teoriji mene- džmenta pri izbiri strategij konkurenčnosti bolj ali manj priljubljene različ- ne analize in predpostavke. Zaradi koristnosti in uporabnosti se je najdlje obdržala prav Porterjeva analiza petih dejavnikov konkurenčnosti. Moč kupcev je odvisna od elastičnosti povpraševanja ali drugače: če ima kupec več izbire, ima manjšo potrebo po določenem proizvodu in je zato njegova moč večja. Moč dobaviteljev se kaže v odvisnosti podjetja od določenih virov ali drugače: bolj ko je podjetje odvisno od posameznih virov in zalog, večja je moč dobaviteljev. Moč potencialnih akterjev je odvisna od težavnosti vstopa »avtsajderjev« na »teren« podjetja, včasih pa od državnih predpisov, distribucijskih kanalov, virov itn. Moč substitutov (nadomestkov) je odvisna od tega, ali lahko nadomestijo proizvode in storitve podjetja in ali imajo lahko isti namen. Rivalstvo med tekmeci se na-naša na sposobnost agresivne konkurence znotraj dejavnosti. Porterjeva analiza se uporablja tako za razumevanje pozicij podjetja kot tudi za diagnozo relativnih prednosti in pomanjkljivosti njegovih tekmecev. Podjetju pomaga oceniti privlačnost posameznih trgov in kako jo lahko izgubijo (O’Mara 1999, 202). 15 Strategije konkurenčnosti O izbiri strategije konkurenčnosti odločata dva temeljna koraka. Prvi je struktura dejavnosti podjetja, ker ne ponujajo vse dejavnosti enake mož- nosti za trajno dobičkonosnost, drugi pa je umestitev podjetja znotraj dejavnosti, v kateri deluje, pri čemer so ene dejavnosti bolj dobičkonosne, druge manj (Porter 1998, 34). Tudi drugi avtorji poudarjajo, da je izbira primerne strategije konku- renčnosti dokaz sposobnosti menedžmenta za odziv na pet dejavnikov konkurenčnosti: nevarnost vstopa novih akterjev, tržno moč kupcev, tr- žno moč dobaviteljev, stopnjo tekmovalnosti med tekmeci in grožnjo na- domestkov (Ritchie in Crouch 1993, 24). Olsen, Tse in West (1992) prav tako menijo, da so Porterjevi dejavniki konkurenčnosti ključni v turizmu in hotelirstvu in da jih zato strateški menedžment mora dobro poznati. To utemeljujejo z naslednjimi postavkami: Obstoječi tekmeci. V dejavnostih, kjer povpraševanje presega ponudbo, med podjetji običajno ni velike tekmovalnosti, ker vsa lahko prodajo svoje proizvode in storitve. Večina segmentov v hotelirstvu pa se zaradi velike ponudbe sooča s povečano tekmovalnostjo. Ta višek ponudbe sili podjetja v zniževanje cen ali v izboljšanje storitev. Nevarnost prihoda novih tekmecev. Glede na to, da hotelirstvo ni v fazi rasti, razen nekaterih segmentov (npr. ponudba poceni namestitve – angl. »economy lodging«), je za potencialne tekmece še vedno privlačna de- javnost. Problem z »novinci« je, da bodo ustvarili novo ponudbo in tako kupcem še povečali možnosti izbire. Tržna moč dobaviteljev. V prednosti so veliki poslovni subjekti in podjetja (hotelske verige), ki lažje zmanjšujejo moč dobaviteljev kot pa majhna podjetja, ki so od dobaviteljev precej bolj odvisna. Strategije konkurenčnosti Moč kupcev. Kupci lahko vplivajo na zniževanje cen, če imajo v »morju ponudbe« prostor za manevriranje. Zato se je smiselno boriti za dolgoročno zvestobo potrošnikov (gostov). Grožnja substitutov. V hotelirstvu je stopnja nadomestljivosti proizvoda ali storitev visoka, saj se potrebe in želje gostov neprenehoma spreminjajo in prilagajajo načinu življenja. Tekmece je možno le do neke mere posnemati, in sicer z omejitvijo na mehke dele kakovosti (človeški faktor). Porterjevih pet dejavnikov konkurenčnosti ima v turizmu in hotelir- stvu lahko veliko moč in pomen, kar je odvisno od industrijskega segmen- ta. Res je, da v industriji oz. dejavnosti ustvarjajo nekakšen pritisk, zato jih pred vstopom v dejavnost ali pred spremembo segmenta menedžerji morajo analizirati, da bi lahko opredelili njihovo strukturo in ugotovili, ali je kompatibilna s prednostmi in pomanjkljivostmi lastnega podjetja (Olsen, 140 Tse in West 1992, 155). Analiza konkurence je temeljni pogoj konkurenčnega pozicioniranja na želenem trgu z določenimi posebnostmi. Florjančič in Jesenko (1997, 49) navajata temeljne postavke analiziranja konkurence: 1. identifikacija posameznih tekmecev na trgu ter njihove pomanj- kljivosti in prednosti, 2. tržni deleži, ki jih pokriva konkurenca (po področjih), 3. seznam konkurentovih kupcev z vsemi lastnostmi (stopnja in raz- logi naklonjenosti), 4. celovita analiza tekmečevega marketinga: • politika proizvoda ali storitev (kakovost, asortiment, embalaža, oblika, podoba, zakonska zaščita proizvoda, servisiranje, faze ži- vljenjskega cikla itn.), • politika cen (prodajne cene, pogoji plačila, bonitete itn.), • politika distribucije (prodajni kanali, transport, skladišča, na- bavni pogoji itn.), • politika promocije (vlaganje v ekonomsko propagando in po- speševanje prodaje, komuniciranje z javnostmi, osebna prodaja itn.), 5. organizacija marketinga in prisotnost strokovnega kadra, 6. inovacije, kreativnost, proizvodnja, nabavna strategija (lastni ra- zvoj, »know-how«, tehnološka bilanca, nagrajevanje inovatorjev, sistem kontrole kakovosti), 7. finančno stanje konkurentov in sistemi nagrajevanja strokovnega kadra, 8. vključevanje konkurence v mednarodno sodelovanje (izvoz, uvoz, kooperacija, licence, izvozni proizvodi, upravljanje kakovosti in 15 Strategije konkurenčnosti standardov ISO, izvozni delež, izvozne stimulacije, kupci v tujini, formiranje mednarodnih mešanih podjetij doma in v tujini itn.), 9. stališče tekmecev o ekologiji, kulturi, znanosti, sponzorstvu špor- tnih prireditev, izobraževanju v tujini in doma, 10. ocena ugotovljene podobe tekmecev. V storitvenih dejavnostih je treba še posebej analizirati ljudi, psiholo- ške prijeme, izvajanje storitev in fizično okolje, v katerem se posluje. Konkurenčno pozicioniranje je ključni dejavnik uspešnosti podjetij v prihodnjih desetletjih (Hooley in Saunders 1993). Strategija v tem kontekstu postaja še pomembnejša zaradi izbire optimalne pozicije med organi- zacijo in njenim okoljem (Hofer in Schendel 1978). Zato tudi Porter (1994, 426) poudarja, da je strategija orientacija podjetja v okolju, v katerem posluje. To okolje se spreminja, prav tako kot se spreminja podjetje samo. Na-141 loga strategije je ohranjanje dinamičnega, ne pa statičnega ravnovesja. Zato strategija ne pomeni dirke, kjer je treba doseči želeno pozicijo, temveč je strukturni problem, v katerem je možno izbirati in/ali oblikovati več različnih pozicij. Strategija predstavlja vrsto principov, ki so potrebni za usmerjanje podjetja in omogočanje njegovega nenehnega prilagajanja okolju. Hitreje kot v okolju prihaja do sprememb, pomembnejši sta zavestna formulacija in im-plementacija strategije (Poon 1993, 236). Cilj strategije je omogočiti podjetju obrambo in dolgoročno rast, moč in dobičkonosnost. Strategije konku- renčnosti so namenjene izbiri modelov, kako konkurirati, kakšni so cilji in s pomočjo katerih sredstev jih lahko dosežemo. To so zavestni postopki in načini, ki jih poslovni subjekti izvajajo zaradi strateškega pozicioniranja v spreminjajočem se okolju, da bi tako izbrali obrambni položaj za svoje konkurenčne pozicije (Poon 1993, 237). Pomen strategije konkurenčnosti je, tako kot konkurenčnost sama, za- čel naraščati v sedemdesetih letih 20. stoletja, ko je prišlo do naftne krize (1973 in 1974). Od takrat imajo spremembe v okolju večji vpliv na poslovanje podjetij kot kadar koli prej. Znane so generične strategije konkurenč- nosti Michaela Porterja, ki pa so bile razvite in uporabljane izključno v pro-izvodnem sektorju. Porter definira štiri osnovne dejavnike okolja (Ritchie in Crouch 1993, 25–26): • dejavnik stanja (sposobna delovna sila ali infrastruktura), • povpraševanje (domače povpraševanje po proizvodu ali storitvah), • povezane in pomožne dejavnosti (njihova prisotnost ali odsotnost), • strategija, struktura in rivalstvo podjetij (organiziranost in upravljanje). Strategije konkurenčnosti Nekateri avtorji (Ritchie in Crouch 1993; Poon, 1993) dvomijo, da bi bilo na področju turizma in hotelirstva uporabnih pet dejavnikov konkurenč- nosti in štirje osnovni dejavniki okolja. Konkurenčna prednost Širši cilji Stroškovno vodstvo Diferenciacija Usmerjenost Usmerjenost Ožji cilji na stroške na diferenciacijo 142 Konkurenčni položaj Slika 18: Generične strategije. Vir:Porter, M.,The Competitive Advantage of Nations, Macmil an Press LTD; London, 1998, str. 29. Philips in Moutinho (1998, 127) te štiri osnovne strategije konkurenč- nosti razlagata tako: Nižje cene (angl. »lower prices«). Ta strategija je uspešna le dolgoročno, če so celotni hotelirjevi stroški takšni, da lahko prenesejo spodnjo mejo v srednjem ali daljšem obdobju. Tržno orientirana diferenciacija (angl. »market-based differentiati- on«). Ta strategija je odvisna od oblikovanja vrste proizvodov, zato se znotraj hotelirstva lahko oblikujejo korporacijski, produktni, individualni ali družinski proizvodi in storitve. Produktno orientirana diferenciacija (angl. »product-based differentiation«). Ta strategija zahteva, da imajo proizvodi ali storitve specifično posebnost ali značilnost. V hotelirstvu je posebnost največkrat lokacija. Usmerjanje (angl. »focus«). Tudi tu je možno uporabljati eno od naš- tetih strategij za ciljni segment in imeti ožji delež na trgu, ne pa se usmerjati na širši trg. Izključno temu izbranemu segmentu se potem namenjata ves napor in delo. Poonova (1993, 238–239) je sistemizirala Porterjeve generične strategi- je in jih razložila na svoj način: Popolno stroškovno vodstvo (angl. »overall cost leadership«). V sedemdesetih letih 20. stoletja je bila ta strategija velikokrat uporabljana. Doseže se s posebnimi napori pri zniževanju stroškov (minimalizacija stroškov, re-alokacija obratov zaradi nižjih stroškov delovne sile itn.) 15 Strategije konkurenčnosti Diferenciacija (angl. »differentiation«). Doseže se z ustvarjanjem določene posebnosti ali edinstvenosti. To strategijo je možno uresničevati na različ- nih področjih (dizajn, operacijski sistemi, podoba blagovne znamke, lastnosti proizvoda in storitev). Usmerjanje (angl. »focus«). Bistvo je v zadovoljevanju in doseganju točno določenega segmenta na trgu, in to na najboljši možni način. Lahko se razvije z usmerjanjem na posebno skupino kupcev, posebno geografsko regijo, določen tržni segment ali specifične niše na trgu. Poonova pravzaprav kritizira Porterjeve generične strategije, saj meni, da niso primerno orodje za oceno konkurenčne uspešnosti v turizmu. Prepri- čana je, da so uporabnejše in primernejše za proizvodni sektor, ne pa za sto-ritvenega. Zato predlaga drugačne smernice; prepričana je, da tista podjetja, ki uspešno in učinkovito razvijajo in uporabljajo »njene« strategije, z 143 gotovostjo lahko računajo na uspeh. Za uspeh pri konkurenčnosti v pove- zavi s korenitimi inovacijami ponuja tri temeljna pravila: • odprtost in sprejemanje novih idej, • graditev sistema nenehnih inovacij, • nenehno učenje. Po njenem so nove ideje seme, ki spodbuja spremembe, bistvo inovacije pa je biti prvi na trgu, medtem ko je učenje ključni dejavnik konkurenčne-ga uspeha. Učiti se je treba od potrošnikov, zaposlenih in iz izkušenj. Dobro strateško načrtovanje je odvisno tudi od tega, kako dobro poznamo svo-je tekmece. Iz tega je razvidno, da razmere na sodobnem trgu ne dovolijo »spanja«, ker konkurenca oz. okolje silita k pozicioniranju, izbiri in izvajanju strategije, ki lahko omogoči dosego dolgoročnih pozicij na trgu z bolj- šimi finančnimi učinki. Poonova (1993) predlaga naslednje strategije konkurenčnosti turistične destinacije: 1. okolje na prvem mestu, 2. turizem kot razvojna prioriteta, 3. krepitev tržnih aktivnosti, 4. dinamični zasebni sektor. Okolje na prvem mestu pomeni graditi odgovorni turizem, ne presegati zmogljivosti prostora destinacije, ohranjati kakovost okolja ter krepiti kulturo ohranjanja dediščine. Turizem kot razvojna prioriteta pomeni razvoj gospodarstva, naklonjenost državne politike, zavedanje pomen turizma v družbi, vključevanje tu-Strategije konkurenčnosti rizma v razvojne strategije, zaradi multiplikativnih učinkov razvoj storitvenih dejavnosti, povezanih s turizmom, razvoj novih razvojnih strategij, povezovanje z drugimi storitvenimi dejavnostmi zaradi koristi učinkov di-agonalnih integracij. Krepitev tržne aktivnosti pomeni zagotavljanje ustrezne dostopnosti – informacijske in prometne, preoblikovanje vloge nacionalne turistične organizacije – optimalna promocija, osredotočenost na proizvod, saj turisti zelo izbirajo, so poučeni, izobraženi, ozaveščeni in tudi nizka cena ni več zagotovilo za prodajo. Dinamični zasebni sektor pomeni krepitev zasebnega sektorja, spodbujanje inovativnosti, upoštevanje standardov kakovosti, profesionalizacija turizma, graditev javno-zasebnega partnerstva, spodbujanje regionalnega sodelovanja, vloga države preko pozitivnega vzdušja in naklonjenosti turizmu. 144 Konkurenčna strategija je zavestna in kreativna uporaba človeške in- teligence, inovativnosti in ustvarjalnosti za oblikovanje obrambne konkurenčne pozicije na trgu ter transformacija naravnih prednosti v konkurenč- ni uspeh. Za razliko od Porterjevih strategij, za katere se priporoča izbira in izvajanje ene same strategije konkurenčnosti, se Poonine strategije morajo izvajati v kombinaciji, sicer uspeha ne bo. To dejstvo izhaja namreč iz razlikovanja med splošnim gospodarstvom in turizmom, kjer veljajo drugač- ne zakonitosti glede izbire konkurenčnih strategij. Porterjeve konkurenč- ne strategije se namreč medsebojno vsebinsko izključujejo, medtem ko se Poonine med seboj dopolnjujejo. Tudi Porter opozarja na strateško napako, ki jo podjetje stori, če se ne odloči za eno generično strategijo oz. če skuša istočasno izvajati vse štiri. To v drugem primeru pomeni, da ni sposobno izvajati nobene zaradi, kot pravi, njihove neizogibne kontradiktornosti. Njegovo trditev potrjuje tudi O’Mara (1999, 203), ko pravi, da so generične strategije usmerjene na obna- šanje med tekmeci, od priložnosti do ovir, ki se lahko pojavijo v zunanjem okolju. Vsak pristop (strategija) zahteva zelo različne organizacijske prijeme, ki pa značilno vplivajo na razvoj priložnosti in nevarnosti. Tse in Olsen (v Brotherton 1997, 355) navajata osnovne sestavine strateške konkurenčnosti: • sposobnost razumevanja obnašanja konkurentov kot sistema, kjer tekmeci, kupci, denar, ljudje in viri neprenehoma vplivajo eni na druge, • sposobnost uporabe tega znanja za napovedovanje, da bi določeni strateški korak znova pripeljal do vzpostavitve konkurenčnega rav- novesja; 15 Strategije konkurenčnosti • viri, ki so uporabni za nove proizvode, čeprav bodo njihove koristi vidne šele pozneje; • dovolj natančno predvidevanje tveganja in dobička, da bo ta upo- raba upravičena; • pripravljenost za delo. Uranova (2003) opozarja, da je turistični trg nasičen, da je povpraševa- nje stabilno in da se pričakuje zelo majhna rast. Potrošniki zaradi vse več- je ponudbe in povečanja dohodka, namenjenega turistični potrošnji, pos- tajajo vse zahtevnejši. Takšna in podobna dejstva v turistični potrošnji so povzročila razvoj konkurenčnih metod, ki skušajo reagirati na novonasta-le spremembe v turistični ponudbi. Tabela 5: Konkurenčne metode, značilne za hotelirstvo. MARKETINŠKO USMERJENI NAPORI PROIZVODNO USMERJENI NAPORI 145 inovativne marketinške tehnike kontrola kakovosti proizvodov/storitev zavarovanje širokega spektra proizvodov/storitev učinkovitost proizvodnje cenovno vodstvo sposobno, izkušeno osebje priznanje blagovne znamke in napori za večjo lojalnost kontrola kanalov distribucije gostov usmerjanje na specifične tržne segmente skrb za določeno količino zalog veliko oglaševanja ohranjanje proizvodov v nepredelanem stanju inovativne tehnike storitev izboljšave obstoječih proizvodov/storitev iskanje novih tržnih priložnosti stabilno okolje proizvodnje razvoj novih proizvodov/storitev povečana uporaba računalnika pri menedžerskih odločitvah tržne raziskave povečana pozornost za izrabo prihodka od javnih površin oblikovanje strateških partnerstev franšize raziskave in razvoj proizvodov/storitev Vir: Olsen idr. 1992, str. 163, v Uran, 2003, 29. Za nobeno od navedenih konkurenčnih metod ni dokazano, da bi bila bolj učinkovita od druge. V praksi jih podjetja uporabljajo v kombinaci- ji, da bi dosegla želeno konkurenčno izhodišče. Vendar Porter (Ezelala- Harrison 1999, 63) poudarja, da je gotovo mogoče posnemati vsako kon- kurenčno prednost, ki jo podjetje ima, in da so globalni tekmeci sposobni prehiteti tiste posameznike, ki so nedosledni v izboljšavah in inovacijah – dinamičnem procesu napredka. Strategije konkurenčnosti so torej vnaprej premišljene in načrtovane akcije, ki zagotavljajo prilagajanje spremembam in obstoj na trgu. Destina-Strategije konkurenčnosti cije kot konkurenčne enote nastopajo na trgu in kot take morajo upošte- vati (uporabljati) strategije konkurenčnosti, primerne za turistični (storitveni) sektor. 15.1 Konkurenčna prednost Konkurenčna prednost je v znanstveni literaturi največkrat definirana kot edinstven položaj, ki ga določeno podjetje v določenem časovnem obdobju in na določenem trgu razvije v primerjavi s svojimi tekmeci. V praktičnem delu poslovnega življenja pa se ta prednost kaže kot boljši položaj v proizvodnji ali na trgu (Škrtić 1998, 157). Porter (1998, 37) navaja dve vrsti konkurenčne prednosti: nižje stroške in diferenciacijo. Prva je skrita v sposobnosti podjetja, da proizvod oblikuje, proizvaja in prodaja primerljiv učinkoviteje od svojih tekmecev. Dru-146 ga je skrita v sposobnosti podjetja, da svojim kupcem priskrbi edinstveno in večjo vrednost v obliki kakovostnega proizvoda in v posebnih značilnostih proizvoda ali storitve na najvišji ravni. Za pridobitev konkurenčne prednosti mora torej podjetje svojim kupcem priskrbeti primerno vrednost tako, da svoje dejavnosti opravlja učinkoviteje od svojih tekmecev (strategija nižjih stroškov) ali da jih opravlja na edinstven in boljši način ter svoje-mu proizvodu ali storitvi daje večjo vrednost v kupčevih očeh in s tem opravičuje višjo ceno (strategija diferenciacije). Škrtićeva (1998, 163) tudi navaja dve temeljni vrsti konkurenčne prednosti: • zmanjševanje stroškov, katerega osnovni cilj je doseganje najnižjih stroškov v proizvodnji in distribuciji, • diferenciacija, katere cilj je biti drugačen od konkurence, pa ne samo pri nižjih cenah, temveč tudi pri drugih značilnostih proi- zvodov in storitev. Zmanjševanje stroškov temelji na razvojni sposobnosti podjetja kot tudi na uspešno zastavljenih ciljih poslovanja, to je na uspešnem mene- džmentu. Diferenciacija temelji na gospodarski moči podjetja, blagovni znamki, izkušnjah zaposlenih ter na vlaganju v znanstveno-raziskovalno delo, inovacije, »know-how« in patente. Obe poti za doseganje konkurenčnih prednosti na trgu sta uporabni v različnih fazah delovanja podjetja. Diferenciacijo kot strategijo lahko uporablja podjetje z določenimi izkušnjami (daljši čas poslovanja), izoblikovano podobo in priznanjem na trgu. Če si podjetje želi privoščiti to strategijo, ki v končni fazi »dopušča« višje cene za proizvod oz. storitev, mora uživati naklonjenost potrošnikov in biti prepoznavno. Velikokrat se dogaja, da nova podjetja (imena), ki se komaj prebijajo na trg in se na njem komaj pozi-15.2 Modeli za oceno konkurenčnosti destinacije cionirajo, za začetek ponujajo nižje cene, da bi pritegnila potrošnike in pri-dobila njihovo zaupanje. Podobno je tudi v turizmu in hotelirstvu: kako- vost proizvodov ali storitev, zaupanje gostov in prepoznavnost so prednosti na trgu, ki zahtevajo dolga leta uspešnega poslovanja. Temeljne značilnosti konkurenčnosti so (Škrtić 1998, 157): • izjemno kratka življenjska doba čisto vseh vrst proizvodov in stori- tev, • zanesljiva krepitev konkurence v vseh vrstah dejavnosti in na trgih, • vse bolj izenačena tehnološka podlaga proizvodnje, • vse večje raznovrstnost, zahtevnost in želje potrošnikov, • vse večji delež znanja o kakovosti in strukturi proizvodov itn. Vrednostni sistem potrošnikov ustvarja dinamiko na trgu in smerni- 147 ce za podjetje in če se jim zna prilagoditi, si v času globalnih in vse hitrej- ših sprememb lahko zagotovi konkurenčno prednost in moč. Za globalno konkurenčno prednost so potrebna uspešna podjetja, ki dolgoročno po- spešujejo rast in razvoj, stabilnost kakovosti in cen, to je podjetja, ki pose-dujejo visoko tehnologijo, uspešen menedžment ter jasno vizijo svoje prihodnosti. Uranova (2003, 34–37) navaja, da stalna konkurenčna prednost izhaja iz kombinacije procesa, veščin in/ali poslovnih sredstev podjetja, ki v očeh gostov ustvarja razlike v ponudbi. V hotelirstvu je možno ustvariti konkurenčno prednost s preoblikovanjem in izboljšanjem obstoječih proizvo- dov, zniževanjem cen, unikatnim proizvodnim procesom, veščinami, nači- nom izvajanja storitev, kakovostjo storitev, arhitekturo in lokacijo objekta. Za ustvarjanje stalne konkurenčne prednosti podjetja skušajo razviti svo-je osnovne sposobnosti: • enotno kombinacijo procesov, • veščin in/ali • poslovnih sredstev. Takoj ko se konkurenca približa s kakovostjo proizvoda, je kakovost storitev dosežena s pomočjo naštetih treh sposobnosti, ki se največkrat uporabljajo za oblikovanje diferenciacije v ponudbi. 15.2 Modeli za oceno konkurenčnosti destinacije Konkurenčnost ima značilno kompleksnost, zato je zelo pomembno, kako jo merimo. Ritchie in Crouch (1993, 27–34) navajata, da so nekatera agre-gatna merjenja primerna v splošnem ekonomskem menedžmentu, niso pa Strategije konkurenčnosti koristna za analiziranje in doseganje mednarodne konkurenčnosti v turiz- mu. Strinjata se, da so raziskave dejavnikov za definiranje in merjenje konkurenčnosti državo pripeljale do spoznanja o njenem potencialnem vpli- vu na svojo konkurenčnost na turističnem trgu kot tudi na krepitev svojih sposobnosti za mednarodno konkurenčnost. Dimenzije konkurenčnosti vključujejo identifikacijo, razvijanje in razumevanje tistih dejavnikov, ki vplivajo na konkurenčnost in tudi na razcvet turistične destinacije. Ti dejavniki so (Ritchie in Crouch 1993, 43–44): • lastnosti regije, privlačne za obiskovalce, • ovire, ki motijo potovanje na destinacijo, • učinkovitost marketinga in drugih naporov vodstva za krepitev prepoznavnosti privlačnosti ter omejevanje negativnih dejavnikov, 148 • učinkovitost notranjih organizacijskih struktur in zunanjih stra- teških povezav za krepitev sposobnosti destinacije, da bi privablja- la potencialne goste, • sposobnost destinacije pri zbiranju in tolmačenju informacij, spo- sobnost napovedovanja, kar prispeva k oblikovanju in razvoju vi- soke kakovosti doživetja hitreje kot pri tekmecih, ki to delajo s po- močjo nižjih stroškov, • sposobnost destinacije (ali njenih delov), da učinkovito in uspešno zagotavlja visoko kakovost doživetja gostom. Pri pregledu dimenzij konkurenčnosti z vidika vodenja jih je treba raz- vrstiti glede na njihove vloge, ki vplivajo na razvoj. Tako lahko npr. nosilci turistične politike in menedžment v destinaciji skupaj vplivajo na razvoj turizma (hoteli, s turizmom povezani dogodki – festivali, prireditve). Na drugi strani pa dimenzije privlačnosti, kot so podnebje, geografski položaj in kultura, niso neposredno odvisne od turističnega menedžmenta. V tem primeru mora turistični menedžment dejansko stanje sprejeti kot dejstvo in temu prilagoditi razvoj svojega proizvoda in trženjske strategije (Ritchie in Crouch 1993, 46). Tako kot trženjski napori lahko okrepijo privlačnost destinacije in ji na ta način povečajo konkurenčnost, tudi menedžerski napori lahko prispevajo k omejevanju vpliva negativnih dejavnikov na obiskovalce. Pri tem je silno pomembno, da se taki ukrepi cenovno splačajo (angl. »cost effective«), kar pomeni, da stroški ukrepov ne presegajo vrednos- ti učinkov. Osnovno merilo uspešnosti turizma oz. njegove vloge pri blaginji drža- ve (destinacije) je gotovo vloga, ki jo ima pri povečevanju skupnega prihodka oz. prihodka per capita. Lahko ocenjujemo tudi lažje merljive dejavnike, 15.2 Modeli za oceno konkurenčnosti destinacije ki vplivajo na blaginjo, kot so stopnja obiskanosti, turistična potrošnja, de-lež na trgu, investicije, zaposlenost, davek na prihodek in dobiček iz dejavnosti itn., kar je lahko koristno za določanje stopnje konkurenčnosti destinacije in njene pozicije v očeh trga (Ritchie in Crouch 1993, 49). Mihaličeva (2002a) opozarja na previdnost pri ocenjevanju konku- renčnosti turizma v državi, in sicer zaradi njegove prepletenosti z drugimi dejavnostmi in zaradi zanemarjanja ali pretiranega poudarjanja njegovih neposrednih vplivov na gospodarstvo. Raziskave konkurenčnost turizma oz. njegov pomen velikokrat analizirajo na osnovi fizičnih kazalcev (število nočitev, število gostov), deleža turističnega gospodarstva v družbenem proizvodu in pomena turizma za plačilno bilanco države. Mihaličeva meni, da je turistični sektor težko opredeliti, ker ga sestavljajo podjetja iz različ- nih razredov statistične klasifikacije. Zato je velikokrat analizirana le us-pešnost hotelskih podjetij, ne pa konkurenčnost turističnih posrednikov 149 in organizatorjev. Porterjev model konkurenčnosti iz leta 1990, ki je imel v ekonomski li- teraturi največji vpliv, temelji na razlagi, zakaj posamezna podjetja v nekaterih dejavnostih ali tržnih segmentih uspešno nastopajo s tujimi tekmeci. Ta model sta za področje turizma prilagodila Ritchie in Crouch (1993) in ga imenovala calgaryjski model konkurenčnosti. World Economic Forum (Svetovni gospodarski forum) je ponudil t. i. mo- del WEF za ocenjevanje konkurenčnosti, ki temelji na ideji, da ima vsako gospodarstvo na voljo določene inpute (tako imenovane dejavnike konkurenčnosti, ki v določeni povezavi lahko ustvarijo uporabne outpute). Ti dejavniki konkurenčnosti so (Mihalič 2002a): • domača gospodarska moč (makroekonomski kazalnik gospodar- stva), • internacionalizacija (sodelovanje v mednarodnih poslih), • vlada (podpora konkurenčnosti s pomočjo vladne politike), • finance (razvoj trga kapitala, kakovost finančnih storitev), • infrastruktura (razvitost, primernost), • menedžment (inovativnost, dobičkonosnost podjetja), • znanost in tehnologija (znanstvene in raziskovalne sposobnosti, uspešnost temeljnih in aplikativnih raziskav), • ljudje (razpoložljivost in kvalificiranost delovne sile). Ta model pa ni bil prilagojen za področje turizma. Calgaryjski model konkurenčnosti (glej Tabelo 6) je še najbolj zanimiv, saj sta ga razvila že prej omenjena Ritchie in Crouch (1993). V njunem modelu so obravnavani naslednji dejavniki konkurenčnosti: Strategije konkurenčnosti 1. privlačnost ali neprivlačnost destinacije (angl. »destination appe- al«), 2. menedžment destinacije (angl. »destination management«) – prodajni in menedžerski napori, 3. organizacija destinacije (angl. »destination organization«) – orga- nizacijske strukture, strateška povezovanja, 4. informacije destinacije (angl. »destination information«) – infor- macijski sistem, raziskave, 5. učinkovitost destinacije (angl. »destination efficiency«) – odnos med ceno in kakovostjo, produktivnost. Avtorja poudarjata pomen informacij kot osnove pri odločanju turi- stičnega menedžmenta. Na splošno velja, da so destinacije, ki informaci- je zbirajo in učinkovito uporabljajo, sposobne razvijati svoje konkurenč- 150 ne pozicije. Tabela 6: Calgaryjski model konkurenčnosti v turizmu. Destinacijska uspešnost = fn konkurenčnosti (sektor 1, sektor 2, turizem itn.) Konkurenčnost turizma (TC = fn (privlačnost/neprivlačnost destinacije [Appeal] (menedžment destinacije [Mgmt] (organizacija destinacije [Org] (informacije o destinaciji [Info] (učinkovitost destinacije [Effic] 1 Appeal = fn (privlačnost, neprivlačnost destinacije) [Attract] [Deter] 2 Mgmt = fn (prodajni napori, napori menedžmenta) [Mktg] [Manager] 3 Org = fn (sposobnosti destinacijskega menedžmenta, strateška povezovanja) [DMO] [Al iance] 4 Info = fn (notranji informacijski sistem menedžmenta, raziskovalne sposobnosti) [MIS] [Research] 5 Effic = fn (celovitost doživetja, produktivnost) [IOE] [Prod] Vir: Ritchie, J. R. B., Crouch, G. I., Competitiveness in International Tourism A Framework for Understanding and Analysis, 1993, 50. Keyser Vanhovov model konkurenčnosti turizma (v Mihalič 2002a) po- nuja več možnosti vključevanja zunanjih dejavnikov v analizo konkurenč- nosti, kar velja zlasti za državno ali vladno politiko. Danes splošno prevla-15.2 Modeli za oceno konkurenčnosti destinacije duje mnenje ekonomistov, da turizem lahko prispeva k bogastvu države, toda praktični primeri opozarjajo, da ni vedno tako ali pa je uspeh le kratkoročen. Vanhove poudarja, da je korist razvoja turizma odvisna od kon- kurenčnih pozicij, ki jih ima turistični sektor države na mednarodnem turističnem trgu. Zato meni, da je prvi korak v analizi konkurenčnosti prav analiza konkurenčne pozicije države, ki vključuje tudi analizo primerjalnih prednosti. Torej govori o identifikaciji dejavnikov, kot so bližina emi-tivnih trgov, ohranjenost narave, ugodne cene itn. Nato sledita analiza fi-zičnih kazalcev turističnega prometa in analiza dejavnikov, ki so dejansko primerjalne prednosti. V drugem koraku je zajeta analiza naslednjih dejavnikov (Mihalič 2002a): • makroekonomski dejavniki, • dejavniki ponudbe, 151 • dejavniki transporta, • dejavniki povpraševanja, • dejavniki turistične politike. Na osnovi teh dejavnikov se ocenjujejo primerjalne prednosti in po- manjkljivosti posamezne destinacije, države itn. Mihaličeva opozarja na količinske kazalce, kot sta število nočitev in število gostov, ki pa ne moreta biti osnova za trdne ekonomske analize konkurenčnosti in uspešnosti turističnega gospodarstva. To argumentira z raz-hajanjem indeksa deviznega priliva in indeksa števila nočitev tujih gostov, kjer je devizni priliv zelo neodvisen od števila nočitev tujih gostov. Prav tako opozarja na razliko med indeksi prihodkov, dobička in števila nočitev, kar potrjuje njeno tezo, da naj bi analiza turizma ne temeljila zgolj na kazalcih fizičnega prometa, ker turistični subjekti lahko ustvarijo večje pri-hodke s posli, ki niso neposredno povezani s turisti oz. z njihovo potrošnjo. Pri konkurenčnosti turističnih destinacij so pomembne tudi razlike med trenutnim konkurenčnim položajem in motivacijskimi močmi za usmer- janje konkurenčnosti, tako kot to vidi Pechlaner (1999, 338–339). Kon- kurenčni položaj destinacije, merjen v določenem času s pomočjo podat- kov o dodani vrednosti, tržnem deležu ter prihodih in nočitvah, je lahko v pomoč pri opisu konkurenčnega stanja, če so hkrati dostopne primerne informacije o konkurenčni destinaciji. Vendar bodo dejstva le težko dala potrebne informacije o potencialu destinacije glede na povečano konkurenčnost. Kazalci potenciala destinacije menedžmentu ponujajo zaneslji- vejše podatke od tistih, ki jih ponuja v prihodnost usmerjeno vrednotenje razvoja destinacije. V fazi analize ti kazalci omogočajo nenehen nadzor virov in na trgu nastalih sprememb, hkrati pa lajšajo identifikacijo smeri ra-Strategije konkurenčnosti zvoja v prihodnje. Zato so kazalci potenciala zelo pomembni v trenutku odločanja o prihodnji naravnanosti destinacije. Oporne točke dajeta anali-za potenciala destinacije v primerjavi z najmočnejšimi konkurenčnimi de- stinacijami in analiza privlačnosti destinacije, ocenjena pri potencialnih gostih. Potenciali destinacije so: • možnosti destinacijske organizacije s pomočjo vpliva na področja, ki so pomembna za počitnikovanje, kot so namestitev, gostinstvo in zabava (avtonomija destinacijske organizacije), • pripravljenost na spremembe proizvoda in trga (uresničljivost ino- vacije), • možnosti integracije tistih, ki ponujajo storitve, trga in skupnih področij (problemi upravljanja, povezovanje in sodelovanje, loče- vanje od drugih destinacij in turističnih organizacij), 152 • trženjski potencial (predstavljene blagovne znamke), • poznavanje lastnih sposobnosti, • možnosti povečanja dostopnosti za goste (razpoložljivost informa- cij in sistema rezervacij, možnosti internacionalizacije, strategije za krepitev zvestobe potrošnikov). Kazalci privlačnosti destinacije s stališča potencialnih gostov so: • pristnost proizvoda in ponudbe, • dostopnost informacij o destinaciji na trgu (seznanjenost potenci- alnih gostov o informacijskih centrih in možnosti rezervacije), • prepoznavnost blagovne znamke, • politični, socialni in gospodarski razvoj destinacije, • kakovost (razmerje med ceno in kakovostjo storitve), • očitne prednosti (npr. gostoljubnost). V želji in potrebi po izboljšanju modela za merjenje konkurenčnosti destinacij je na prelomu tisočletja nastal novi, t. i. integrirani model konkurenčnosti, ki naj bi omogočal poglobljenejši in natančnejši vpogled v konkurenčnost destinacije. Integrirani model konkurenčnosti turistične destinacije je bil pred- stavljen leta 2001 v Sydneyju na simpoziju avstralskega in korejskega turističnega gospodarstva. Izhaja iz calgaryjskega modela konkurenčnosti (Ritchie in Crouch, 1993) in je nastal kot njegova nadgradnja. Kazalniki, ki so vključeni v model, so bili skrbno izbrani na podlagi pregleda doteda-njih modelov analiziranja konkurenčnosti ter opravljenih raziskav in zbranih rezultatov. 15.2 Modeli za oceno konkurenčnosti destinacije Integrirani model konkurenčnosti se od calgaryjskega razlikuje predvsem po: • obojestranski odvisnosti med posameznimi elementi modela, • ločevanju virov na osnovne in izgrajene, • poudarjanju pomena dejavnikov povpraševanja, • vključevanju dejavnikov turistične politike, načrtovanja in razvoja destinacije v skupino dejavnikov menedžment. Integrirani model konkurenčnosti je model merjenja konkurenčnos- ti novega tisočletja in je zato bližji novi paradigmi konkurenčnosti, ki je trajnostna, odgovorna in neagresivna. Konkurenčnost pri tem ni končni cilj turistične politike, temveč le prava pot naproti regionalni in nacionalni ekonomski blaginji. 153 Viri Menedžment Naravni viri Izgrajeni viri Vlada Gospodarstvo Okolje enčnost destinacijeur Konk Kulturni viri Viri podprtosti Povpraševanje Slika 19: Integrirani model konkurenčnosti turistične destinacije. Vir: Dwyer Larry idr.: Competitiveness of Australia as a Tourist Destination. Journal of Hospitality and Tourism Management, 10(2003), 1, str. 61. Dwyer idr. (2003, 60–78) elemente modela predstavljajo na naslednji način. Viri destinacije predstavljajo atribute, ki privlačijo turiste, hkrati pa predstavljajo temelje trajnostnega turističnega gospodarstva. Vire, ki jih model uvršča pod skupen okvir, lahko razdelimo na »podedovane« in ustvarjene. Podedovane vire v nadaljevanju delimo na naravne in kultur- ne. K naravnim virom prištevamo dejavnike, kot so podnebje, gore, morje, reke in plaže. Kulturni viri so ljudski običaji, jezik, navade in zgodovinske privlačnosti. Ustvarjene vire delimo na izgrajene vire in vire podprtosti. K izgrajenim virom uvrščamo dejavnike, kot so turistična infrastruktura, izjemni dogodki, ponudba turističnih aktivnosti, zabava in nakupi. Viri podprtosti pa so predvsem osnovna infrastruktura, kakovost storitev, do- stopnost destinacije in gostoljubnost. Strategije konkurenčnosti Menedžment v modelu predstavljajo dejavniki, ki poudarjajo ali povečuje- jo privlačnost destincije. Ti dejavniki skrbijo za povečanje privlačnosti primarnih virov, za povečanje zmogljivosti in učinkovitosti virov podprtosti ter prilagoditev destinacije omejitvam, ki jih narekuje okolje. Okvir je razdeljen na vladni (javni) in gospodarski (zasebni) menedžment. Vključuje dejavnosti organizacij destinacijskega menedžmenta, destinacijsko politi-ko, načrtovanje in razvoj destinacije, razvoj človeških virov in ravnanje z okoljem. Element povpraševanja vsebuje tri glavne sestavine turističnega pov- praševanja: prepoznavnost, zaznavanje in preference. Prepoznavnost destinacije lahko dosežemo na različne načine, vključno z marketinškimi aktivnostmi. Podoba destinacije v očeh turistov vpliva na njihovo zaznavanje in posledično na morebitno odločitev o obisku. Dejansko število turistov pa 154 bo odvisno od njihovih preferenc in celostnih zaznav storitev in proizvodov, ki jih nudi destinacija. Dejavniki iz elementa okolje lahko pozitivno ali negativno vplivajo na konkurenčnost destinacije. Delujejo kot nekakšen filter za vplive drugih dejavnikov. Dejavniki, ki jih uvrščamo v ta element, so: lokacija, mikro-okolje, makrookolje, strategije podjetij in organizacij, varnost in politični dejavniki. Podrobni elementi so v celoti navedeni v nadaljevanju. I. sklop elementov ocenjevanja (naravni in kulturni viri): 1. higiena in vzdrževanje čistoče, 2. podnebje in podnebne razmere, 3. naravno okolje, 4. rastlinski in živalski svet, 5. ljudski običaji, 6. arhitektura, 7. zgodovinske znamenitosti, 8. kulturna dediščina, 9. narodni parki in naravni rezervati. II. sklop elementov ocenjevanja (izgrajeni viri): 1. ponudba vodnih športov (plavanje, surfanje, jadranje itn.), 2. ponudba zimskih športov (smučanje, drsanje itn.), 3. ponudba aktivnosti v naravi (kampiranje, pohodi, gorništvo itn.), 4. ponudba rekreativnih dejavnosti (sprehodi, jahanje itn.), 5. ponudba športnih aktivnosti (golf, tenis itn.), 6. ponudba adrenalinskih športov (rafting, bungee jumping itn.), 15.2 Modeli za oceno konkurenčnosti destinacije 7. hrana in pijača, 8. ponudba restavracij, kavarn, barov itn., 9. dostop do gozdov, gora, obal jezer, morja, 10. kongresni turizem, 11. podeželski turizem, 12. zdraviliški turizem, 13. kakovostna struktura namestitvenih zmogljivosti, 14. letališča, 15. turistične informacije, 16. prireditve (športne, festivali itn.), 17. ponudba razvedrila (gledališče, galerije, kino itn.), 18. ponudba igralnic, 19. podpora države za razne prireditve (športne, festivali itn.), 20. ponudba nočnega življenja (diskoteke, bari, plesi itn.), 155 21. razvitost lokalne prometne infrastrukture, 22. nakupi, 23. zabaviščni parki, 24. organiziranost obiskov turističnih znamenitosti (izleti itn.). III. sklop elementov ocenjevanja (viri podprtosti): 1. dostopnost zdravstvenih storitev za turiste (turistične ambulante itn.), 2. mreža finančnih institucij (bank, menjalnic itn.), 3. animacija, 4. kakovost turističnih storitev, 5. dostop do telekomunikacijskega omrežja (telefon, telefaks itn.), 6. dostopnost destinacije (transportne povezave), 7. obojestransko zaupanje in odkritost med turisti in lokalnim prebi- valstvom, 8. učinkovitost obmejnih delavcev pri vstopu turistov v državo, 9. gostoljubnost obmejnih delavcev pri vstopu v državo, 10. gostoljubnost lokalnega prebivalstva do turistov, 11. bližina pomembnih svetovnih središč (trgovska, športna, verska itn.), 12. obstoj administrativnih ovir pri vstopu v državo (vizumi itn.). IV. skupina elementov ocenjevanja (menedžment): 1. zavedanje države o pomembnosti trajnostnega turističnega razvoja, 2. zavedanje turističnih podjetij o pomembnosti trajnostnega turi- stičnega razvoja, Strategije konkurenčnosti 3. poslovnost in učinkovitost turističnih podjetij, 4. uspešnost turističnih podjetij, 5. primernost turističnih izobraževalnih programov, 6. dovzetnost turističnih podjetij za potrebe turistov, 7. skladnost razvoja turizma s potrebami in zahtevami turistov, 8. skladnost razvoja turizma s potrebami in zahtevami lokalnih pre- bivalcev, 9. skladnost razvoja turizma s potrebami in zahtevami kapitala, 10. skladnost razvoja turizma s potrebami in zahtevami družbe, 11. razvijanje in promoviranje novih turističnih storitev in produktov, 12. razvitost socialnega turizma (invalidi, upokojenci itn.), 13. raziskave za namene turistične politike, načrtovanja itn., 14. skladnost razvoja turizma s celovitim razvojem gospodarstva, 156 15. aktivno sodelovanje države pri oblikovanju turistične politike, 16. naklonjenost prebivalcev razvoju turizma, 17. aktivno sodelovanje države pri izobraževanju in vzgajanju kadrov v turistični dejavnosti, 18. aktivno sodelovanje zasebnega sektorja pri izobraževanju in vzga- janju kadrov v turistični dejavnosti, 19. izobrazbena struktura zaposlenih v turizmu, 20. obstoj prepoznavnih turističnih blagovnih znamk, 21. vlaganje tujega kapitala v turistična podjetja, 22. strateške povezave med podjetji, 23. priznavanje pomembnosti kakovosti storitev, 24. uveljavljanje standardov kakovosti pri izvajanju turističnih stori- tev, 25. ugled nacionalne turistične organizacije. V. skupina elementov ocenjevanja (okolje): 1. osebna varnost turistov, 2. politična stabilnost, 3. razmerje kakovost : cena za turistične storitve, 4. razmerje kakovost : cena za namestitve, 5. učinkovitost in sposobnost turističnih menedžerjev, 6. cene blaga na drobno, 7. elektronsko trženje v turističnih podjetjih, 8. uporaba informacijske tehnologije v turističnih podjetjih, 9. državni ukrepi za spodbujanje turističnega podjetništva, 10. interes investitorjev za vlaganje kapitala v razvoj turizma, 11. odnos okolja do naložb v razvoj turizma. 15.3 Konkurenčnost in menedžment destinacije VI. skupina elementov ocenjevanja (povpraševanje): 1. imidž destinacije, 2. prepoznavnost destinacije, 3. skladnost turističnih produktov v destinaciji v primerjavi z želja- mi, potrebami in pričakovanji sodobnega turista, 4. razpoznavnost turistične ponudbe destinacije in njenih produktov v širšem okolju. Model v celoti predstavlja elemente turistične destinacije, ki jih oce- njujemo na lestvici od 1 do 5, pri čemer je 1 najnižja in 5 najvišja ocena. Ko ocenimo posamezni element, izračunamo povprečno oceno posameznega sklopa in nato še povprečno oceno vseh sklopov elementov konkurenčnos- ti. Tako dobimo končno oceno konkurenčnosti turistične destinacije. Mo- del je primeren za ocenjevanje destinacij na ravni države kot celote. 157 15.3 Konkurenčnost in menedžment destinacije Vsak konkurent skuša pridobiti, obdržati ali celo povečati svoj delež na trgu (delež celotne prodaje na trgu) (Ezeala-Harrison 1999, 64). Ta delež podjetje pridobiva s pomočjo tržnega segmenta, ki mu namenja svoje proizvode in storitve. Tržni segment Huntova (2000, 137) definira kot notranje skupine potrošnikov v dejavnosti, katerih okusi in preference so glede na output dejavnosti relativno homogeni. Porter (1998) meni, da so ti segmenti izjemno pomembni, ker imajo velikokrat različne potrebe; služiti različnim segmentom pa je za podjetje naporno, saj od njega zahteva različ- ne strategije in sposobnosti. Tudi Poonova (1993, 245) soglaša, da dober način zadovoljevanja potreb potrošnikov predstavlja dobra segmentacija. Segmentacija je proces, s katerim podjetje kar najbolj natančno skuša identificirati svoj trg, da bi svoje storitve lahko namenilo tisti skupini potrošnikov, za katere se je odločilo. Loči dve vrsti segmentacije (Poon 1993, 246): 1. demografsko (starost, prihodki, izobrazba, domicilnost), 2. psihografsko (način razmišljanja, obnašanja in občutki). Psihografska segmentacija omogoča natančnejše spoznanje in zadovo- ljitev potreb potrošnikov, saj je uspeh podjetja odvisen od natančnega ugo-tavljanja potreb in želja potencialnih gostov zato, da bi se jim s ponudbo lahko čim bolj približalo. To pomeni, da bo uporabilo inovativne tehnike za čimbolj učinkovito zadovoljevanje tržnega segmenta, ki mu namenja svoje proizvode in storitve. Toda Poonova (prav tam, 249) opozarja, da se-Strategije konkurenčnosti gmentacija trga še ne zagotavlja uspeha. Tega lahko zagotovijo le kombinacije strategij in korakov, ki jih mora podjetje uvesti, da bi zadovoljilo svoje potrošnike. Laws (1995, 108–110) opozarja na nevarnost tveganja pri prodaji novega proizvoda ali storitve tržnemu segmentu, s katerim podjetje še nima nobenih izkušenj. Zato priporoča tehniko segmentacije, ki jo definira kot proces delitve potencialnega trga na določene podskupine potrošnikov, ter izbiro enega ali več skupin za ciljni segment s posebnim načrtom trženja. Vsak segment mora imeti tri lastnosti: • mora biti merljiv, • mora biti preprost za promocijski in distribucijski sistem, • mora zagotoviti ustaljen potek dela, ki naj ne bi samo povrnil stro- 158 škov njegovega preučevanja. Učinkovita tržna segmentacija temelji na raziskavah vprašanja, kakšni so gosti, ki vidijo prednosti v določeni destinaciji. Tipična metoda iskanja odgovora na tovrstna vprašanja je sestavljanje seznama primarnih in sekundarnih značilnosti destinacije. Treba je anketirati goste s pomembnimi demografskimi značilnostmi, da se raziščejo njihovi interesi, mnenja, stališča in preference. Vsak anketiranec ovrednoti značilnosti destinacije, na koncu pa se rezultati analizirajo. Celotna Evropa se od konca 80. let 20. stoletja spopada s problemom zastarelosti turističnega proizvoda. Saundbach (1997, 26) opozarja, da Evropa »boleha« zaradi zastarelosti turističnega proizvoda in da je destinacijski menedžment (na žalost) voden le z vidika proizvoda, ne pa z vidi-ka potrošnika. To je povzročilo nesposobnost hitre reakcije za prilagajanje spremenljivim tržnim zahtevam. Rešitve Saundbach vidi v vključitvi potrošnikov, kar pomeni tudi vključitev konkurence. Williams (1995, 171) vidi težavo v okorelosti mednarodnih potovalnih agencij, ki so zašle v zača-rani krog množičnega turizma in standardiziranega turističnega proizvo- da. To je proizvod SSS (»sun, sea and sand/snow«, sonce, morje in pesek/ sneg), pri njem pa ostaja zelo malo manevrskega prostora za njegovo diferenciacijo med destinacijami. Osnovni princip konkurence je namreč v ce- novni diferenciaciji. Evropa kot destinacija mora zaradi svoje mnogovrstnosti zato reagirati z ustvarjanjem svoje podobe kot enotnega prostora, ki je sicer različen in res drugačen, ter na teh razlikah graditi svojo turistično prihodnost. Ohranjati in varovati mora identiteto vsake članice EU, ker je le na tak način mogo- če vsako posamezno članico »prilagoditi« novim zahtevam. 15.4 Trajnostna konkurenčnost in trajnostno potrošništvo V bordojski deklaraciji iz leta 1978 (prva izjava v zvezi z regionalizacijo v Evropi) je zapisano, da je pravica vsakega Evropejca del njegove pravice do drugačnosti (Toplak 1999, 48). Hassan (2000) definira konkurenčnost destinacije kot njeno sposob- nost, da ustvarja in izboljšuje proizvode z visoko dodano vrednostjo, vzdr- žuje svoje vire in hkrati ohranja tržno pozicijo glede na konkurente. Ritchie in Crouch (2003) pa definirata konkurenčnost destinacije kot sposobnost povečanja turistične potrošnje, sposobnost privlačiti vedno več obiskovalcev in jih zadovoljiti ter sposobnost destinacije v nudenju nepozabnih do- živetij. Pri tem je treba ustvarjati dobiček na ravni destinacije, povečati blaginjo domačinov in ohraniti naravne vire za bodoče generacije. Iz omenjenih krogov izhajajo različni interesi in zahteve, ki kličejo po usklajevanju in organiziranosti. 159 Ločimo med kazalci konkurenčnosti in dejavniki, ki vplivajo na kon- kurenčnost. Kazalci povedo, kako uspešna je bila država (destinacija) pri ustvarjanju družbene blaginje, in so usmerjeni v preteklost; dejavniki konkurenčnosti pa so pogoji, ki bodo pripomogli h konkurenčnosti destina- cije v prihodnje in so usmerjeni v prihodnost. Koliko dobička destinacija ustvari od turizma, je odvisno od njene konkurenčne pozicije na mednarodnem turističnem trgu. Destinacija je konkurenčna, če lahko z manjši- mi družbenimi stroški ustvarja višji profit od mednarodnega povprečja in s tem ne povzroča škode okolju (naravnemu in kulturnemu bogastvu). 15.4 Trajnostna konkurenčnost in trajnostno potrošništvo »Ne spreminjaj prostora, pusti njemu, da spremeni tebe.« Zaradi povečanega zavedanja in skrbi za okolje in družbo v zadnjih de- setletjih se vse bolj spreminja način, kako gledamo na ekonomski razvoj. Od druge polovice 20. stoletja, ko beležimo eksponencialni razvoj produktivnosti in ekonomske rasti v Evropi in Severni Ameriki, je prevladovalo prepričanje, da je ekonomska rast edina formula za višjo kakovost življenja populacije. Zadnja dognanja s tega področja ne gredo toliko v prid temu prepričanju, saj se vse bolj krepi zavedanje, da ekonomska rast in kakovost življenja nista več v enaki konstelaciji kot nekoč. Do tega je prišlo tudi zaradi sprememb na področju potreb človeka. Vse večja razslojenost družbe in brezposelnost med mladimi ter družbena neenakost v hitro rastočih go- spodarstvih ob hkratnem vse večjem pritisku na naravne vire zaradi one- snaževanja so ukazali na nove odnose med ekonomsko rastjo in okoljsko ter družbeno trajnostjo. Strategije konkurenčnosti Ritchie in Crouch (2003) med prvimi iščeta povezave med konkurenč- nostjo in trajnostnim turizmom, ker sta prepričana, da razvoj turizma lah-ko večplastno prispeva k družbeni blaginji. Po njunem mnenju je proizvod v turizmu doživetje, ki ga destinacije zagotavljajo svojim obiskovalcem, ekonomska dimenzija konkurenčnosti pa je le ena izmed dimenzij (ostale so družbena, kulturna, politična, tehnološka in okoljska), ker je turizem tako zelo edinstven po svoji naravi (Ritchie in Crouch 2011, 327). Tudi Poonova (1993) meni, da so strategije konkurenčnosti za turistične destinacije popolnoma drugačne od strategij konkurenčnosti, ki veljajo v splošnem gospodarskem sektorju (npr. Porterjeve strategije konkurenčnosti). Druga- čen je sam koncept strategij konkurenčnosti kot tudi zakonitosti pri izved-bi oz. izbiri strategije. Več o tem je bilo govora v Poglavju 14. Osnovno vodilo konkurenčne trajnosti je doseganje dolgoročne pro- 160 duktivnosti ob zagotavljanju dolgoročne okoljske in družbene trajnosti. Izziv je namreč vprašanje: kako doseči stopnjo maksimalne produktivnosti ob upoštevanju okoljskih in družbenih parametrov trajnostnega razvoja? Koncept konkurenčne trajnosti je podoben konceptu sodelovalne kon- kurenčnosti. Včasih je bilo nepredstavljivo razmišljanje o konkurenčnosti in sodelovanju kot nečem, kar gre z roko v roki, saj je bilo prepričanje stro-ke, da se koncepta izključujeta (o tem je bilo govora v razdelku 4.6). V zadnjih desetletjih 20. stoletja pa se ja začelo krepiti zavedanje, da v razvoju turizma in turističnih destinacij lahko stavimo na partnersko sodelovanje med akterji. Le mrežna partnerstva lahko zagotovijo sinergijske učinke in konkurenčne prednosti destinacijam na turističnem trgu. Podobno velja za trajnost in konkurenčnost. Konkurenčnost so ekonomisti in drugi stro- kovnjaki v 20. stoletju povzdignili na piedestal naravnega zakona moder- nega kapitalističnega gospodarstva (Crouch, Ritchie in Elgar 2012). Danes seveda prihaja do novih spoznanj in zavedanja, da konkurenčnost ni zgolj ekonomska kategorija, pač pa ima tudi druge dimenzije, ki ključno vplivajo na stanje celovite konkurenčnosti. Tako ekonomska rast lahko tudi ogro- ža konkurenčnost države skozi nepravično razdelitev dobrin in virov, ne- enakosti v družbi, pomanjkanje demokracije in podobno, na kar opozarja- jo zadnji dogodki v svetu, t. i. arabska pomlad, nemiri v Turčiji in Braziliji. Zato trajnostna konkurenčnost omogoča doseganje dolgoročne produktiv- nosti ob zagotavljanju družbene in okoljske trajnosti. Trajnostni koncept se je pojavil v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, kot odziv na skrb zaradi okoljske onesnaženosti in degradacije, ki pa je bila posledica slabega upravljanja z naravnimi viri. Ko je ta skrb dosegla svetovne razmere, je trajnostni koncept postal globalni politični cilj. Uspeh programov trajnostnega razvoja je razviden iz sposobnosti doseganja višje stop-15.4 Trajnostna konkurenčnost in trajnostno potrošništvo nje življenjskega standarda ljudi ob najnižji onesnaženosti okolja. Sprva je bil trajnostni koncept izključno v domeni okoljske problematike in se družbena ter ekonomska trajnost nekako nista obravnavali. Še danes ponekod velja to zmotno prepričanje, da gre pri trajnostnem konceptu samo za okoljsko dimenzijo, kar je daleč od resnice, saj se trajnostni razvoj dosega le ob usklajeni okoljski, družbeno-kulturni in ekonomski dimenziji trajnosti. Večina avtorjev omenja namreč tri stebre trajnostnega koncepta – okoljskega, družbenega in ekonomskega. Ritchie in Crouch (2011) pa poleg teh treh omenjata še četrtega, in to je politični – po njunem gre za splošno spre-jetost turizma v nekem okolju. Politična volja ali naklonjenost razvoju turizma destinacije predstavlja ključen predpogoj za njen razvoj. Tako kot ima konkurenčnost več obrazov, jih ima tudi trajnost. Celovit koncept trajnosti, kot ga danes poznamo, obsega ekonomsko, okoljsko in 161 družbeno dimenzijo. Ekonomska trajnost se nanaša na ekonomsko učin- kovitost podjetij (destinacij) in njihovo dolgoročno poslovanje. Zagotovi-ti mora usmeritve v vse ravni družbe in upoštevati stroškovno učinkovi- tost pri vseh poslovnih aktivnostih. Okoljska trajnost pomeni zagotavljanje varovanja in pravilnega ravnanja z omejenimi in življenjsko pomembnimi viri. Zahteva tudi zmanjšanje onesnaževanje zraka, zemlje in vode ter zašči-to biološke raznovrstnosti in kulturne dediščine. Socialna trajnost zagotavlja spoštovanje človekovih pravic in nudenje enakih možnosti za vse ljudi zahteva pravično razdelitev koristi, odpravljanje revščine in izkoriščanja ter spoštovanje različnih kultur, spodbuja razvoj in napredek ter upošteva interese lokalne skupnosti. Socialna trajnost se nanaša na enakost in pravičnost v družbi in je neločljiva od ekonomske in okoljske trajnosti, zato zahteva interdisciplinarni pristop pri obravnavi in tolmačenju. McKenzie (2004) socialno trajnost definira kot proces zagotavljanja izboljšanja kakovosti življenja v skupnosti. Dodaja še nekatere indikatorje socialne trajnosti: • zagotovljen dostop do ključnih storitev (zdravstvo, izobrazba, transport, rekreacija), • enakost med generacijami, • spoštovanje kulturnih razlik, • zastopanost in vključenost prebivalcev v politične aktivnosti, • sistem prenosa zavedanja o socialni trajnosti na prihodne generaci- je, • občutek za družbeno odgovornost, • mehanizmi zaznavanja lastnih prednosti in potreb v skupnosti ter • izražanje in doseganje lastnih potreb v skupnosti skozi družbeno akcijo. Strategije konkurenčnosti Tudi v dokumentu Komisije evropskih skupnosti Program za trajnostni in konkurenčni evropski turizem iz leta 2007 je zapisano, da je največji izziv za turizem ostati konkurenčen, obenem pa spodbujati trajnost ter priznati, da je konkurenčnost dolgoročno odvisna od trajnosti. Pravzaprav se s trajnostnim konceptom razvoja turizma zagotavlja ohranjanje konkurenčnih prednosti destinacije. Poleg tega se spodbuja inovativne pristope za povečanje vrednosti turističnega doživetja, kar je ključen rezultat dejavnosti vsake destinacije. Zgoraj omenjeni dokument tako narekuje trajnostno držo evropskega turizma in cilje, kot sta zagotavljanje gospodarske blaginje, socialne enakosti in kohezije ter varovanje okolja in kulture. Jasno je, da za dosego teh ciljev postaja nujno partnersko delovanje vseh akterjev. Trajnostna konkurenčnost je torej proces in ne stanje, saj je v dinamič- nem okolju pričakovati dinamične pojave in zahteve po nenehnem prila- 162 gajanju. Gre za interdisciplinarno področje, ki zahteva sodelovanje vseh akterjev, saj doseganje le ene dimenzije trajnostne konkurenčnosti ne bo rezultiralo v celoviti trajnostni konkurenčnosti. Vključenost (inkluzivni družbeni sistemi) omogoča, da so vsi posamezniki v družbi deležni koristi, ki jih prinaša ekonomska prosperiteta, oziroma imajo enake možnos- ti za dosego svojih ciljev. Vključenost je predpogoj za družbeno kohezijo, ker ima socialna izključenost (kot so pomanjkanje dostopa do osnovnih dobrin, diskriminacija in polarizacija dohodka) nekaterih družbenih sku- pin neposredne negativne vplive na konkurenčnost. Naslednji pogoj, ki mora biti zastopan pri trajnostni konkurenčnosti, je enakost in kohezija. To omogoča pogoje v družbi, kjer so zagotovljene enake pravice in možnos-ti za vse, nagrajuje se pa glede na sposobnosti posameznika in pravično raz-poreja dobrine in vire brez velikih odstopanj v prihodkih med različnimi družbenimi skupinami. Prožnost družbenega sistema pa se nanaša na njegovo dinamično naravo, ki pomeni sposobnost odzivanja in prilagajanja na začasne pretrese brez ogrožanja družbene stabilnosti. Na voljo morajo biti institucije in mehanizmi, ki zagotavljajo socialno varnost ob nepredvide-nih spremembah, kot sta izguba službe, brezposelnost starejše populacije pred izpolnjevanjem pogojev za upokojitev in podobno. Ritchie in Crouch (2011, 327) tako celostno gledata na trajnostno kon- kurenčnost destinacije, ko pravita, da gre za »sposobnost povečanja turistične potrošnje ob zagotavljanju nepozabnega doživetja turistom na eko- nomsko učinkovit način, ki zagotavlja blaginjo prebivalcem destinacije z ohranjanjem naravnega kapitala za bodoče rodove.« O pomenu trajnostne konkurenčnosti priča dejstvo, da od leta 2011 World Economic Forum, neodvisna mednarodna organizacija iz Ženeve, v meri- tve indeksa konkurenčnosti za turizem TTCI (Travel and Tourism Com- 15.4 Trajnostna konkurenčnost in trajnostno potrošništvo petitive Index) vključuje področje trajnostne konkurenčnosti SCI (Susta- inable Competitive Index). Trajnostna konkurenčnost odpira nove koncepte, kot so trajnostna po- trošnja in proizvodnja, trajnostna produktivnost, trajnostna rast in podobno. Vsem je skupno le eno: nov miselni vzorec in način delovanja na vseh ravneh in v vseh sektorjih. Ta orientacija ne prinaša samo energijskih pri-hrankov in pozitivnih okoljskih učinkov, gre namreč tudi za podjetniške priložnosti in nova delovna mesta iz naslova inovativnih pristopov v trajnostnem razvoju (npr. nove oblike trajnostnega prometa, trajnostne infrastrukture, učinkovite rabe lokalnih virov, verige lokalnih dobaviteljev itn.). Za ta namen je treba deležnikom zagotoviti podporo v smislu informira- nja, razumevanja in ozaveščanja, kako postati bolj trajnosten v svojem delovanju ob ekonomski učinkovitosti. Način proizvodnje in potrošnje v mnogočem prispeva k okoljskim in 163 družbenim težavam sodobnega časa. Tako trajnostna proizvodnja in po- trošnja pomenita učinkovito rabo virov in energije za zagotavljanje potrebnih pogojev za kakovostno življenje sedanjih in prihodnjih generacij. Trajnostna potrošnja zadeva naš življenjski slog, nakupovalne navade in način uporabe ter odlaganja izdelkov in storitev. Ker je turizem v veliki meri oblika potrošnje, je na tem področju treba narediti še veliko korakov k bolj trajnostnem ravnanju, saj je znano, da so turistični objekti veliki potrošni-ki vode, električne energije in drugih virov. Znano je tudi to, da so sodobni turisti vse bolj ekološko osveščeni in jim trajnostni standardi postajajo pomembna vrednota, zato ni odveč premisliti o tem, ali imamo na podlagi bolj trajnostne turistične ponudbe mogoče priložnosti za graditev konku- renčnejše ponudbe turistične destinacije. 16 Globalni vidiki poslovanja destinacije Izhajamo iz dejstva, da je turizem del globalne realnosti in je turistični sistem samo pomanjšana podoba družbenega sistema. V vsakem sistemu prihaja do nekakšne interakcije odnosov med posameznimi elementi, te interakcije pa sprožajo različne učinke in vplive na njegove posamezne elemente in okolje, v katerem se sistem nahaja. Globalni dejavniki so različni dejavniki, ki obkrožajo destinacijo in vplivajo na naravo njene konkurenčnosti ter njeno trajnost. Ritchie in Crouch (2003) menita, da globalni dejavniki za destinacijo predstavljajo izzive in priložnosti, na katere je treba reagirati v skladu s tem, koliko so stabilni in pomembni. Stabilnost in pomembnost globalnih dejavnikov pa moramo znati ločiti. Globalni dejavniki niso nujno pomembni in stabilni. Pomembni dejavniki so tisti, ki močno vplivajo na konkurenčnost destina- cije, stabilni dejavniki pa so tisti, ki jih lahko z večjo zanesljivostjo napove-mo in spremljamo. Podnebje je za določeno destinacijo na primer izjemno pomemben globalni dejavnik, ki močno vpliva na njeno konkurenčnost (trajnost in uspeh); hkrati pa je podnebje dokaj stabilen globalni dejavnik, zato ima destinacija (menedžment) dovolj časa za prilagajanje in odzivanje na spremembe na tem področju. Drugi primer je politična stabilnost, ki za destinacijo predstavlja zelo pomemben dejavnik (problem varnosti), hkrati pa je zelo nestabilen globalni dejavnik. Tretji primer je staranje populacije turistov, ki na turistično povpraševanje lahko vpliva s spremembami lastnos- ti turistov, vrstami potovanj, cenovno elastičnostjo povpraševanja, časom potovanja, prostorsko izbiro destinacij in podobno. Ker gre za demograf- Globalni vidiki poslovanja destinacije ski dejavnik, ki ga lahko dokaj zanesljivo spremljamo, so napovedi in čas za prilagajanje destinacije lahko toliko uspešnejši. Sklenemo lahko, da v določenem trenutku za posamezno destinacijo vsi globalni dejavniki niso enako pomembni in stabilni. Pri tem ima veliko vlogo tudi časovna dimenzija, kajti pogoji v destinaciji se spreminjajo s časom. Čas za »prilagajanje« in posledice učinkovanja določenih globalnih dejavnikov na destinacijo je ključen pri ločevanju pomembnih dejavnikov od stabilnih. Globalne dejavnike avtorja Ritchie in Crouch (2003) simpatično po- nazarjata s tako imenovano čebulno taksonomijo (kot ji sama pravita) ali »sistemom čebule«, ki je prikazan na Sliki 20. 166 Slika 20: Globalni dejavniki konkurenčnosti turistične destinacije ali »sistem čebule«. Vir: prirejeno po Ritchie in Crouch (2003). V prvi »ovojnici« so politični, gospodarski in tehnološki dejavniki, ki na destinacijo delujejo neposredno, močno in hitro. Za njih je značilno, da so zelo nestabilni in zato nepredvidljivi. Ekonomski dejavniki so po navadi v vajetih menedžmenta, vendar so globalni ekonomski dejavniki (npr. spremembe tržne ekonomije, mednarodne menjave, obrestne mere in podobno) globalna stvarnost, ki se ji destinacija lahko samo bolj ali manj uspešno prilagaja. Tehnološki dejavniki imajo na sposobnost konkuriranja destinacije dramatične učinke. Razvoj transportne tehnologije je imel od industrijske revolucije dalje ključen vpliv na turizem, saj je poleg nekaterih drugih socio-16 Globalni vidiki poslovanja destinacije kulturnih dejavnikov (delavski razred) omogočil demokratizacijo potova- nja. Računalniški rezervacijski sistem rezervacij je imel velik vpliv na turistične tokove in način poslovanja. V zadnjem obdobju internet korenito spreminja način dostopa do informacij velikega števila potrošnikov v turizmu. Zaradi prisotnosti interneta se je dramatično spremenil tudi turistični marketing. Politični dejavniki predstavljajo skupino nenadno in hitro spremenlji-vih dejavnikov, ki lahko zelo močno vplivajo na sposobnost konkuriranja destinacije. Spremembe v politični ideologiji predstavljajo močan dejavnik, ki v zelo kratkem času lahko vpliva na privlačnost destinacije. Politični dejavniki nemalokrat vplivajo tudi na varnostne razmere na destinaciji, varnost pa je eden ključnih dejavnikov kakovosti vsake destinacije. V drugi »ovojnici« so demografski in socio-kulturni dejavniki, ki so stabilnejši in zato lažje predvidljivi. 167 Demografski dejavniki so ključnega pomena v turizmu, saj so del profila turistov, ki ga moramo pri načrtovanju turistične ponudbe destinacij nujno poznati. Kot se spreminja demografska slika populacije v nekem okolju, se z njo spreminjajo nakupovalni vzorci, vedenje turistov, zahteve po turistič- nih aktivnostih, rekreaciji in športu. Starostniki v sodobnem času se zaradi različnih razlogov vedejo drugače od starostnikov pred 50 leti. K temu seveda prispevajo napredki in spremembe v medicini, tehnologiji, delavski zakonodaji in na drugih področjih. Socio-kulturni dejavniki so bili stoletja precej stabilni, vendar smo v naši družbi v zadnjih sto letih ter pod vplivom razvoja tehnologije in drugih področij človeškega delovanja doživeli kar nekaj preobratov in pre- tresov. Edina nespremenljiva spremenljivka je očitno zgodovina. Največ- je spremembe s področja socio-kulturnih dejavnikov, ki močno vplivajo na turizem, so spremembe vrednostnega sistema, načina dela, načina komunikacije in priprave hrane. Pravzaprav so spremembe in razširitev zahodnja- ških vrednot omogočile fenomen turizma. Kapitalistični sistem in vred- note so imeli na turizem velik vpliv. S prisotnostjo turizma se spreminja in včasih izginja tudi jezik. V tretji »ovojnici« so klimatski, okoljski in geografski globalni dejav- niki, ki pa so v normalnih razmerah dokaj stabilni in zanesljivi. Klimatski dejavniki ne delujejo na vse destinacije enako. Destinacije, ki so na primer odvisne od količine snega in debeline snežne odeje, bodo zaradi otoplitve ozračja in podnebnih sprememb v prihodnjih desetletjih utr-pele določeno škodo, medtem ko isti klimatski dejavnik ne bo imel veliko vpliva na nek tematski park, ki ni tako zelo odvisen od temperatur zraka. Okoljski dejavniki v turizmu imajo posebno vlogo, saj je turizem brez okolja nemočen. V zadnjem času se posebna skrb posveča prav vprašanju, ko- Globalni vidiki poslovanja destinacije liko turizem prispeva k degradaciji okolja, posebno zato, ker je turizem ve- činoma odvisen od kakovostnega okolja. Pri tem je največji izziv iskanje ravnovesja v maksimiziranju pozitivnih in minimiziranju negativnih učinkov turizma. Popolnoma jasno je, da je Zemlja podobna vesoljskemu plo- vilu, saj ima omejen prostor in vire. Odgovornost človeka do okolja prehaja samo turistične okvire in je del širše socialne stvarnosti. Geografski dejavniki so v še ne tako davni preteklosti predstavljali zelo zanesljiv in stabilen dejavnik. V devetdesetih letih 20. stoletja so se v Evropi zgodile velike spremembe (razpad Sovjetske zveze in Jugoslavije), ki so za razdrobljene manjše narode in njihove nove države zahtevale nove geografske realnosti. Globalizacija na svetovni ravni, ki je močno vplivala tudi na turizem, je na nek način zbližala ljudi, razvoj transporta pa je prispeval k lažjemu premagovanju razdalj. 168 Globalni dejavniki so med seboj povezani in soodvisni ter učinkuje- jo tudi eni na druge. Tega se je treba zavedati, zato je njihovo analiziranje treba spremljati v povezavi z drugimi, ne pa v izolaciji. Menedžment destinacije z analizo globalnih dejavnikov ugotavlja spremembe v okolju in na posameznih področjih, ki lahko strateško vplivajo na dogajanja znotraj destinacije. Zato sta razumevanje in analiza globalnih dejavnikov koristna, saj prinašata ustrezno orodje tudi pri strateških odločitvah destinacijskega menedžmenta. Proces spremljanja globalnih dejavnikov in ocenjevanja njihovih relevantnosti za destinacijo naj bi bil sestavni del naloge mene-džmenta destinacije. Sklenemo lahko, da turistična ponudba destinacije lahko utrpi različ- ne posledice globalnih dejavnikov. Z ustreznimi analizami zunanjega oko- lja in naštetih dejavnikov lahko poskrbimo za potrebne pravočasne ukrepe. Globalni dejavniki so že po naravi dolgoročni, njihovi učinki na destinacijsko politiko pa so neizogibni, kar pomeni, da sodijo v del strateških od-ločitev. Globalni dejavniki so vplivali tudi na spremembo »starega« (množič- nega) v »novi« (odgovorni, trajnostni) turizem. Pojavili so se novi turist, nove tehnologije, novi načini dela, nove menedžerske tehnike in novi pogoji poslovanja. Novi turist je izkušen popotnik, ima drugačen vrednostni sistem, nov način življenja, je fleksibilen, neodvisen, individualist. Novi turizem se sooča z omejitvami splošnega razvoja (okoljske omejitve), medtem ko je stari turizem »propagiral« možnosti neomejenega razvoja. Konkurenčnost v novem turizmu ne bo dosežena z nizkimi cenami in masovno produkcijo, pač pa z diagonalnimi združevanji, inovacijami, tržno segmen-tacijo in prilagajanjem posameznikom. 16 Globalni vidiki poslovanja destinacije Od globalnih dejavnikov pa ločimo globalne učinke turizma, ki jih Poonova (1993) opredeljuje, kot sledi: 1. Okoljske omejitve Narava je najdragocenejši in najranljivejši vir destinacije, zato je nujno treba postaviti omejitve rasti destinacije. Pri razvoju desti- nacije lahko izberemo okoljsko odgovoren pristop do narave, ker je njena zaščita dolžnost vseh. 2. Revolucija mikroelektronike To področje vpliva na vsako domeno našega življenja. Informacij- ska tehnologija, elektronika, tehnologija in komunikacijska tehno- logija vplivajo na potrošnjo, način življenja, zabavo, prosti čas. 3. Nova paradigma 169 Paradigma je idealen način ali vzorec produktivne organizacije ali tehnološko najboljši način delovanja v določenem času. Paradi- gme se spreminjajo glede na čas – od masovne produkcije, kjer je v ospredju količina, do kakovosti proizvoda, kjer je pomembna ka- kovost. Množični turizem je bil logična posledica ključnih social- nih in gospodarskih pogojev in vplivov tistega časa, zdaj pa je na- počil čas za novo paradigmo – novi turizem. 17 Novi trendi v razvoju destinacij Napovedovanje prihodnosti je človeku od nekdaj ljubo, vendar je napoved zanesljivejša in pomembnejša ob dobrem poznavanju in razumevanju pre- teklosti in sedanjosti. Skorajda brezpredmetno je pisati o trendih, kar tudi ni namen te knji- ge, zlasti zato ne, ker se spremembe dogajajo brez premora in se napovedi lahko spreminjajo z eksponencialno hitrostjo. Veliko se govori in skuša na-povedovati prihodnje dogodke v turizmu, a ko odvržemo vse čeje, vso po- zornost jemlje najbolj »sveža« in tolikokrat omenjena svetovna kriza. Vsesplošna kriza, ki je leta 2008 zajela svet, čeprav večinoma govorimo samo o finančni in gospodarski krizi, je imela velik vpliv tudi na turizem. Pri tem je večje posledice utrpel mednarodni turizem, kar je razumljivo, saj ljudje v kriznih časih največkrat dopustujejo v svoji državi in se zaradi viš- jih stroškov ne odpravljajo v tujino. Kriza ni samo na gospodarskem in finančnem področju, pač pa tudi na področju vrednot, človeških odnosov, potreb – kriza je zajela vse pore člo-veškega življenja. Naj se sliši še tako grozno, pa je za družbo koristna, saj nas opozarja, da so določeni dogodki ušli izpod nadzora in je treba prevetriti vzorce, po katerih družba deluje. Zato ni naključje, da je kitajski simbol za krizo hkrati tudi simbol za priložnost. Strokovnjaki (Buhalis in Costa 2006) napovedujejo, da bo turizem v prihodnje doživel največ sprememb na račun novih trendov v vedenju turi- stov. Zahtevani novi proizvodi bodo terjali spremembe v strukturi organizacije in na operativnem področju zagotavljanja storitev. Uspešno in sprotno prilagajanje spremembam v zunanjem okolju destinacije bo postalo še Novi trendi v razvoju destinacij pomembnejše, kar bo vplivalo na proces načrtovanja, upravljanja razvoja destinacije in njenega trženja. Globalni dejavniki, predstavljeni v prejšnjem poglavju, bodo imeli v prihodnosti turizma samostojno in v medsebojnih kombinacijah zelo velik vpliv na nadaljnji razvoj in dogodke. Gospodarski in politični dejavniki močno vplivajo na razvoj, saj so zelo povezani z družbenimi in okoljskimi spremembami. Tudi tehnološki dejavniki od industrijske revolucije naprej predstavljajo za družbo pomembno gonilo sprememb. V zadnjem času so podnebni, okoljski in geografski dejavniki vendarle predvidljivejši tudi zaradi tehnologije, ki omogoča spremljanje in razumevanje dogodkov na tem področju. Demografski dejav- niki za razvoj turizma predstavljajo ključne pogoje, ker brez človeka ni turizma. Socio-kulturni dejavniki v sodobnem času pa tudi predstavljajo 172 kar hitro spreminjajoče se področje, kar je posledica globalizacije, internacionalizacije in tehnologije. Spremembe so edina zanesljiva stalnost: spreminja se turist, njegove zahteve, obnašanje in navade, ostaja pa potreba po potovanju ter iskanju sprostitve in drugačnosti. Turizem se bo še naprej razvijal v smeri destinacij, ki ponujajo dožive- tja in izkušnje, ne pa pasivno obiskovanje destinacij kot materialnih dobrin (stavbe, mesta). V evoluciji turista moderne dobe bi lahko rekli, da je bila potreba turista usmerjena od koncepta destinacije »somewhere to go«, preko koncepta »something to do«, do koncepta destinacije »somewhere to experience«. Slika 21: Koncepti »somewhere to go«, »something to do« in »something to experience«. Vir: © Marko Vodeb. Značilnosti sodobnega časa in časa, ki prihaja, so v širšem zavedanju sveta s pomočjo lažjega dostopa do informacij in sofisticirane tehnologije. Število turističnih potovanj se povečuje skupaj s številom zaposlenih v tu-17 Novi trendi v razvoju destinacij rizmu. Ljudje izkazujejo večji interes za tuje kulture in spoznavanje tamkaj- šnjega lokalnega prebivalstva. V ospredje spet prihaja izobraževalna nota turističnega potovanja, kjer ne gre več za površinsko hlastanje in nabiranje trofej, ampak za poglobljen, iskren odnos do gostiteljev in njihove kulture. Narašča zavedanje o nujnosti varovanja narave, trajnostni turizem pa postaja paradigma sodobnega časa, pri čemer je kakovost okolja na prvem mestu. Zelene, zdrave in aktivne oblike prostočasnih dejavnosti privabljajo vse večje število ljudi. Enako je z ustvarjalnimi in produktivnimi oblikami prostočasnih dejavnosti (npr. volonterski turizem). Potovanja postajajo del procesa osebnostne rasti in razvoja posameznika in so velikokrat naravna-na kot potovanja z razlogom. Stopnja izobrazbe ljudi se dviguje, kar vpliva na nakupno vedenje in potrebe, ki jih ti ljudje imajo kot turisti. Populacija se stara, ljudje se poro- čajo pozneje, pozneje imajo tudi otroke, pozneje se zaposlijo in delajo dlje. 173 Družine se odločajo za manjše število otrok, veliko je tudi enostarševskih družin, zaradi česar so včasih na člana družine višji prihodki. To vpliva na kakovost življenja in standard ljudi, posledično pa tudi na preživljanje prostega časa. Dejansko je več prostega časa, čeprav se nam zdi, da ni tako, ker smo zasuti s »potrebami« sodobnega časa, kot so internet, televizija, mo-bilna telefonija itn. Za ljudi prosti čas postaja dragocen, turistična potovanja pa na lestvi- ci človekovih potreb še vedno ohranjajo prioriteto. Za družbo in skupnost vse bolj priljubljene in pomembne postajajo prostočasne dejavnosti. V turizmu je vse bolj prisotna visoka kakovost v vseh vidikih ponudbe, še zlasti na področju človeških odnosov (kakovostna, vrhunska turistična storitev, prilagojena posamezniku). Zdravje postaja vse bolj prioriteta (vrednota) in človek se zaveda, da je to nekaj, na kar najbolj lahko vpliva sam. Ker zdravje ni samo odsotnost bolezni, se sodobni človek zaveda, da mora zase veliko storiti sam in tako čim dlje ohranjati vitalnost in zdravje. Za turiste je še vedno zelo privlačen zdravstveni turizem, ki obsega spa, wellness, talasoterapijo, fizioterapijo in podobno. V našem okolju poleg oblik zdravljenja klasične medicine vse bolj narašča zanimanje za alternativne oblike zdravljenja, zato so na voljo programi meditacij, tehnik dihanja, masaž, »stress control« programi, spro- stitveni programi in podobno. V človeški potrebi po spremembi in drugačnosti, ki jo uresničuje skozi turistična potovanja, se v zadnjem času precej uveljavlja posebna oblika turizma, ki se na prvi pogled zdi nekoliko morbidna in neetična. Temni ali t. i. »dark tourism« je vrsta turizma, ki v osnovi ponuja ne- koliko drugačne turistične privlačnosti od običajnih. Navadno gre za mes-ta, povezana z neprijetnimi dogodki, kot so atentati na slavne osebnosti Novi trendi v razvoju destinacij (Kennedy v Dallasu), koncentracijska taborišča druge svetovne vojne (ho- lokavst), teroristični napadi (New York), zgodovinska mesta umorov in misterijev (tematske poti po Edinburgu in Londonu), vojna prizorišča in prizorišča stradanja ljudi (Vukovar, Sarajevo itn.). Psihologi bi verjetno znali razložiti človekovo potrebo po adrenalinu, ki se na turističnem potovanju lahko sproži ob srečanju s krutostjo; sicer pa v umetnosti in kulturi pravzaprav ne delamo nič drugega – v muzeju Dor-sey v Parizu so marca 2010 organizirali tematsko razstavo na temo »Zločin in kazen« (forenzični pripomočki, risbe krutih umorov ali mučenj, mučil-ne naprave, giljotine itn.). Pri vseh opisanih priložnostih je bistvenega pomena časovna distanca, ki obstaja med resnico in zgodbo. Od tragičnega dogodka mora miniti do- ločen čas, da je človek na ta dogajanja sposoben gledati s pieteto do žrtev, 174 da to dogajanje predstavlja poduk za prihodnje generacije in ozaveščanje ljudi nasploh. Vesoljski turizem je naslednja skrajnost, ki zadeva geografsko premo- stljivost prostora, napovedi v tej smeri pa niso več tako nerealne in fantaz-magorične. Odkar je človek »opazil« vesolje, je vedno kazal velik interes po spoznavanju te širne modrine. Prvi turist v vesolju je bil ameriški poslovnež Dennis Tito. Star 61 let je 28. 4. 2001 s Sojuzom poletel iz mednarodne vesoljske postaje (International Space Station) in sedem dni preživel v vesolju. Za pustolovščino je odštel 20 milijonov ameriških dolarjev. Za Slika 22: Vesoljski turizem. Vir: © Marko Vodeb. 17 Novi trendi v razvoju destinacij njim se je na turistično potovanje v vesolje podalo še šest ljudi. Potovanja je organizirala ameriška potovalna agencija Space Adventures. Collins in Ashwords sta leta 1998 vesoljski turizem definirala kot krat- ko človekovo potovanje iz zadovoljstva v Zemljino orbito (Boniface in Cooper, 2009). Nekateri predvidevajo, da se bo cena takega potovanja v prihodnje znižala na 10.000 ameriških dolarjev, kar bo omogočilo dostopnost potovanja večjemu številu ljudi. Poleg tehnologije in drugih dejavnikov, ki vplivajo na demokratizacijo vesoljskega turizma, je potencialne vesoljske turiste za tovrstno potovanje treba fizično in psihično pripraviti. Za dokaj počasno napredovanje na tem področju sta ključna dva razloga: naložbe v tehnologijo ter varnost potovanja. Kljub temu je do leta 2008 vesoljsko potovanje rezerviralo in vplačalo kar 200 ljudi, več kot 80.000 pa se jih je zanj zanimalo (Page 2009). 175 18 Zaključek Če je visoko kakovostna turistična ponudba skoncentrirana na enem mes- tu v očeh in ušesih gosta kot vrhunska simfonija, je destinacija simfonični orkester, sestavljen iz vrhunskih glasbenikov in pod vodstvom dirigenta – menedžerja, ki dobro pozna in razume glasbene sposobnosti posamezni- kov v orkestru, ima pregled nad celoto in iz njihovih talentov lahko pridobi najboljše. Naloga dirigenta – v našem primeru menedžmenta, ki upravlja destinacijo – je uglašena soglasnost vseh posameznikov in spretno vodenje. Poslušalec – gost sliši celotno simfonijo, ne pa njenih delov ali partitur posameznih inštrumentov v orkestru. Njegovo pozornost osvoji prav njihov skupni dosežek – veličastna, popolna simfonija. Kot je lahko popolna glas-ba, je lahko popolna tudi destinacija. V ekonomskem jeziku temu rečemo konkurenčnost. Talent ali nadarjenost posameznika predstavlja potencial (potencial- ni vir), ki ga lahko razvije, če trdo dela, vadi, se uči, ponavlja – skratka, s to nadarjenostjo mora nekaj početi. V otroštvu so menedžerji starši ali učitelji, ki prepoznajo otrokovo nadarjenost in ga »silijo«, da svoje darove razvija. Ko se svojih talentov začne zavedati, jih vzljubi in z veseljem negu-je sam. Podobno velja za destinacijo – najprej imamo zanimive vire, ki jih peščica navdušenih obiskovalcev prepozna in v njih vidi neko novo vrednost. Na podlagi teh virov se nato pri oblikovanju turistične ponudbe zač- nejo angažirati zasebni, javni in civilni sektor. Prebujati se začenja podoba destinacije, gradi se njena infrastruktura, omogoča se dostop večjemu številu obiskovalcev. Viri so s turistično valorizacijo sposobnega menedžmen-ta pridobili dodano vrednost in postali turistične privlačnosti. Destinacija se pozicionira na turističnem trgu na podlagi edinstvene identitete, ki v Zaključek očeh potencialnih turistov predstavlja določeno vrednost, zaradi katere se bodo odločili za nakup. V luči sodobnega časa, kjer je trajnostna konkurenčnost tista, h kate- ri stremi večina uspešnih podjetij in destinacij, je popolnoma jasno, da razvoj destinacije lahko peljemo izključno v tej smeri. Zavedamo se okolj- skih omejitev in usmeritev družbeno odgovornega poslovanja, hkrati pa tudi ugotavljamo, da zaradi tržnega pritiska in potreb po etičnem turiz- mu v vsakem oziru dolgoročno konkurenčnost in prednost lahko dosega- mo samo na ta način. Ekonomske koristi podjetja ali destinacije so dandanes odvisne od ekološko odgovornega in trajnostnega koncepta poslovanja na vseh področjih. Prepotrebno edinstvenost destinacije tako lahko gradi-mo tudi s pomočjo visoke stopnje ekološke zavesti, ki vse bolj postaja del zahtev naših kupcev in zanje predstavlja odločilno vrednost pred kakšno 178 drugo destinacijo. Namen te knjige je bil zbrati ključne opredelitve, značilnosti in zako- nitosti destinacije ter tako opozoriti na njeno večdimenzionalnost in kompleksnost. Iz tega izhaja potreba po razumevanju in urejanju sistema destinacije, saj lahkotno in nestrokovno obravnavanje destinacije lahko pripelje do napačnih predstav in načinov vodenja, kar posledično pelje v neuspeh in umiranje destinacije. Problematika resnosti obravnavanja turistične destinacije je vitalno povezana z odnosom družbe do turizma. Tam, kjer na turizem še vedno gledajo kot na nekaj postranskega ali celo tolmačijo, da je primeren samo za države v razvoju in tranziciji, za uspešne in razvite dr- žave pa naj turizem ne bi predstavljal resnega posla, govorimo o popolno-ma zgrešeni interpretaciji turizma, o miselnosti, ki turizem močno ogroža. To trditev potrjujejo izjemno uspešne in razvite države, kot so Švica, Lu-ksemburg, Avstrija in druge, ki poleg razvoja na drugih področjih ekstremen razvoj dosegajo tudi na področju turizma in so dokaz, da se sodoben turizem lahko uvršča v vrhunsko razvite dejavnosti, ki v povezavi in soži-tju z drugimi dejavnostmi za državo predstavlja razvojno priložnost dolgo-ročnih razsežnosti. Za razvoj turizma neke države ni nič tako škodljivega kot negativen ali omalovažujoč odnos družbe do turistične dejavnosti ter napačna podoba s pretežno stereotipiziranimi konotacijami množičnega turizma. Napačno razumevanje turizma v družbi je povezano tudi s stopnjo izobraženosti zaposlenih v turizmu. Družba, ki ima pozitiven odnos do turizma, navadno izobraževanje na področju turizma zelo spodbuja, saj se zaveda, da vrhunski turizem lahko zagotovi samo vrhunska izobrazba zaposlenih v njem. Viri in literatura Aaker, D. A. 2001. Strategic Market Management. 6th ed. New York: Wiley & Sons. Alfier, D. 1982. Ekonomika Jugoslavije. Zagreb: Informator. Florjančič, J., in J. Jesenko (ur.). 1997. Management v turizmu. Kranj: Moderna organizacija. Andrić, N. 1980. Turizam i regionalni razvoj. Zagreb: Informator. Archer, B., C. Cooper in L. Ruhanen. 2005. »The Positive and Negative Impacts of Tourism . « V Global Tourism, 3rd ed., ur. W. F. Theobald, 79–102. Elsevier: Butterworth-Heinemann. Austin, N. K. 2002. »Managing Heritage Attractions: Marketing Chalen- ges at Historical Sensitive Sites.« International Journal of Tourism Research 4 (6): 447–457. Beerli, A., in J. D. Martin. 2004. »Factors Influencing Destination Ima- ge.« Annals of Tourism Research 31 (3): 657–681. Benckendorff, P. J., in P. L. Pearce. 2003. »Australian Tourist Attractions: The Link between Organizational Characteristics and Planning.« Journal of Travel Research 42 (1): 24–35. Bengtsson, M., in K. Sören. 1999. »Cooperation and Competition in Re- lationships between Competitors in Business Networks.« Journal of Business & Industrial Marketing 14 (3): 178–193. Bieger, T. 1997. Management von Destinationen und Tourismusorganisa- tionen, Dritte Auflage. München/Wien: Oldenburg. Viri in literatura Bieger, T. 2000. »Strategic Competitiveness of Destinations –The Contri- bution of Culture Management.« V P. Keller in T. Bieger (ur.): Tou- rism and Culture managing Change, Reports of the 50th AIEST Con- gress, Hanghzhou 42, 243–253. St. Gallen. Boniface, B. G., in C. Cooper. 2009. Worldwide Destinations Casebook: The Geography of Travel and Tourism. 2nd ed. Oxford: Butterworth-Heinemann. Boorstin, D. 1964. The Image: A guide to Pseudo Events in America. New York: Harper and Row. Bošković, D. 2002. Marketing Management of Tourism Destination. Brati-slava: Obchodna fakulta. Bramwell, B., and B. Lane (ur.). 2000. Tourism Collaboration and Partner-180 ships: Politics, Practise and Sustainability (Aspects of Tourism 2). Clevedon: Channel View Publications. Brezovec, A., in H. Nemec Rudež. 2009. Marketing v turizmu: izhodišča za ustvarjalno razmišljanje in upravljanje. Portorož: Univerza na Primorskem, Fakulteta za turistične študije – Turistica. Brezovec, A., G. Sedmak in K. Vodeb. 2007. Srce Istre: Kulturna dedišči-na skozi oči turistične javnosti. Koper: Univerza na Primorksem, Znanstveno-raziskovalno središče, Zgodovinsko društvo za južno Primor- sko, Založba Annales. Brotherton, B. 1999. The Handbook of Contemporary Hospitality Management Research. Chichester: John Wiley & Sons Ltd. Brunt, P., and P. Courtney. 1999. »Host Perception of Socio-cultural Im- pacts.« Annals of Tourism Research 26 (3): 493–515. Buhalis, D., and C. Costa. 2006. Tourism Management Dynamics: Trends, Management and Tools. Oxford: Butterworth-Heinemann. Butler, R. W. 2006. Aspects of Tourism, The Torusim Life Cycle: Applications and Modifications Vol. 1. Clevedon: Channel view Publications. Chase, L. C., B. Amsden in R. G. Phillips. 2012. »Stakeholder Engage- ment in Tourism Planning and Development.« V Handbook of Tour- ism and Quality-of-Life, ur. M. Uysal, R. Perdue in M. J. Sirgy, 475– 490. Springer. Child, J., in D. Faulkner. 1998. Strategies of Cooperation: Managing Alliances, Networks and Joint Ventures. Oxford: Oxford University Press. Coccossis, H., in M. E. Constantoglou. 2008. »The Use of Typologies in Tourism Planning: Problems and Conflicts . « V Regional Analysis and Viri in literatura Policy: The Greek Experience, ur. H. Coccossis in Y. Psycharis, 273– 295. Heidelberg: Physica-Verlag. Crotts, J. C., D. Buhalis in R. March. 2000. Global Alliances in Tourism and Hospitality Management, New York: The Haworth Hospitality Press. Crouch, G., J. R. B. Ritchie in C. E. Elgar. 2012. A Review of Competi- tiveness and Tourism, Journal of Sustainable Tourism, Book Review, Routledge. Čomić, Đ., Kalmić, L. (2007). Analiza multifaznih turističkih doživljaja, Turizam št. 11, Savremene tendencije u turizmu, hotelijerstvu i gastro-nomiji, Novi Sad: Univerzitet u Novom Sadu, Prirodno-matematički fakultet, Departman za geografiju, turizam i hotelijerstvo. Deery, M., Jago, L., Fredline, L. (2012). Rethinking social impacts of tour-181 ism research: A new research agenda. Tourism Management, Vol. 33, str. 64–73. Diedrich, A., García-Buades, E. (2009). Local Perceptions of Tourism as Indicators of Destination Decline. Tourism Management, Vol. 30, str. 512–521. Dolničar, S., Weber, S. (1999). Competition of destinations – is there a need for strategic tourism policy, Future-Oriented Tourism Policy a Contibution to the Strategic Development of Places, AIEST 49th Congress, Vol. 41, St. Gallen. Domke–Demonte, D. J. (2000). The Effect of Cross-Industry Coopera- tion on Performance in the Airline Industry, Global Alliances in Tou- rism and Hospitality Management. Crotts, J.C., Buhalis, D, March, R. (ured.), Beinghampton. Doxey, G. V. (1975). A causation theory of visitor resident irritants: Metho-dology and research inference. V Sixth Annual Conference Research Association proceedings of the travel Research Association, San Die-go, CA, str. 195–198. Dwyer, L ., et al. (2003) . Competitiveness of Australia as a Tourist Destination. Journal of Hospitality and Tourism Management, 10, str. 60–78. Evans, N., Campbell, D., Stonehouse, G. (2003). Strategic Management for Travel and Tourism, Oxford: Butterworth Heinemann. Ezeala–Harrison, F. (1999). Theory and policy of international competitiveness, Westport: Praeger Publishers. Freyer, W. (1993). Tourismus – Einfuerung in die Fremdenverkehrsoekono-mie, str. 454, Muenchen: Oldenbourg. Viri in literatura Galičić, V., Ivanović, S. (2008). Menadžment zadovoljstva gosta, Sveučilište u Rijeci, Fakultet za menadžment u turizmu i ugostiteljstvu, Opatija. Go, F., Moutinho, L. (2000). International Tourism Management, Strategic Management in Tourism, Moutinho, L. (ured.), Oxon: CABI Pub- lishing. Gulati, R. (1998). Alliances and Networks, Strategic Management Journal, 19, str. 293–317. Gunn, C. A., Var, T. (2002). Tourism planning: basics, concepts and cases, London: Routledge. Gunn, C. A. (1997). Vacationscape: developing tourist areas, 3rd edition, Washington: Taylor and Francis. Hall, C. M., Page, S. (2006). The geography of tourism and recreation: envi-182 ronment, place and space, 3rd ed., London: Routledge. Hall, C. M. (2000). Tourism Planning – Policies, Processes and Relationships. str. 236, Edinburgh Gate:Longman. Harris, R., Howard, J. (1996). Dictionary of Travel, tourism and Hospitality Terms, Melbourne: Hospitality Press. Hassan, S. (2000). Determinants of market competitiveness in an envi- ronmentally sustainable tourism industry, Journal of Travel Research, 38(3), str. 239–245. Heath, E., Wall, G. (1991). Marketing Tourism Destinations. A Strategic Planning Approach, str. 226.Chichester: John Wiley & Sons. Hofer, C. W., Schendel, D. (1978). Strategy Formulation: Analitical Concepts, New York: West Publishing. Hooley, S. D., Sanders, J. A. (1993). Competitive positioning: The Key To Market Success. London: Prentice-Hall International. Howie, F . (2003). Managing the Tourist Destination. London: YHT Ltd. Hunt, S. D . (2000). A General Theory of Competition, Resources, Compete-ences, Productivity, Economic Growth, Marketing for a new century, Inc. Thousands Oaks: Sage Publications. Inkpen, C. A. (2001). Strategic Alliances , Handbook of Strategic Management. Hitt, M. A., Freeman, R. E., Harrison, J. S. (ured.), Oxford: Blackwell Business. Inskeep, E. (1991). Tourism Planning – An integrated and sustainable development approach, str. 508. New York: Van Nostrand Reinhold. Jere Lazanski, T. (2009). Sistemski pristop in modeliranje kot metodi za oblikovanje strateških odločitev v turizmu (znanstvena monografija), Por-Viri in literatura torož: Turistica, Visoka šola za turizem, Ljubljana, Javna agencija za knjigo RS. Jurinčič, I. (2005). Carrying capacity assessment of Slovene Istria for tourism, v Kungolos A., Brebbia, C. A., Beriatos, E. (Eds.). Sustainable development and planning II. str. 725–733, Southampton; Boston: WIT Press. Kaspar, C. (1996). Die Tourismuslehre im Grundriss. str. 194. 5. Auflage, Bern: Haupt. Keller, P. (1998). Destinationsmarketing: Strategische Fragestellungen. Reports of 48th Congress. St-Gall: AIEST, 40, str. 39–52. Konečnik, M. (2003). Opredelitev, vrste in kooperativne funkcije turis- tične destinacije, Organizacija, 36, št. 5, str. 320–326. Krašna, T. (2007). Trženje v turizmu, (Vaje: študijsko gradivo za interno 183 uporabo), Višja strokovna šola za gostinstvo in turizem Bled. Kretzschmar, A. (2009). Attractions and Destination Management, Course material, University of Applied Sciences Sralsund. Kušen, E. (2000). Skrb za turističku atrakcijsku osnovu: postojeće stanje i metodološki okvir, Turizam, Vol. 48, Št. 3, str. 313–334. Lankford, S. V., Howard, D. R. (1994). Developing a tourism impact atti- tude scale, Annals of Tourism Research, 21 (1), str. 121–139. Lässer, C. (1999). Implementacija destinacijskih struktura: iskustva vezana uz Švicarsku, Turizam, Vol. 47, No. 3, str. 230–245. Laws, E. (1995). Tourism Destination Management Issues, analysis and policies. London: Routledge. Lomine, L., Edmunds, J. (2007). Key Concepts in Tourism, Palgrave key Concepts. Lue, C. C., Crompton, J. L., Fesenmaier, D. R. (1993). Conceptualization of Multi-Destination Pleasure Trip Decisions, Annals of Tourism Research, 20, str. 289–301. Lynch, R. P. (1993). Business Alliances Guide: The hidden competitive Wea-pon, New York: John Wiley & Sons, Inc. Magaš, D. (2003). Management turističke organizacije i destinacije, Rijeka: Adamić. Magaš, D. (2000). Razvoj hrvatskog turizma, Koncepcija dugoročnog razvoja, Rijeka: Adamić. Magaš, D. (1997). Turistička destinacija, Opatija: Hotelijerski fakultet Opatija. Viri in literatura Male, V. (2001). Marketinški vidiki strateških partnerstev receptivnih turistič- nih agencij, magistrsko delo, Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta. Mathieson, A., Wall, G. (1996). Tourism: economic, physical and social impacts, Harlow: Longman. McIntosh, R. W., Goeldner, C. R. (1986). Tourism: Principles, Practices, Philosophies, 5th edition, New York: Wiley. McKenzie, S. (2004). Social sustainability: Towards some definitions, Hawke Research Institute Working Paper Series No. 27, Hawke Research Institute, University of South Australia,Magill South Australia. McKercher, B., du Cros, H. (2002). Cultural tourism: the partnership between tourism and cultural heritage management, New York: Haworth Hospitality Press. 184 Middleton, W. T. C. (1988). Marketing in Travel and Tourism, Oxford: Heinemann. Mihalič, T. (2002b). Ekonomske funkcije turizma, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Ekonomska fakulteta. Mihalič, T. (2002a). Konkurenčnost slovenskega turističnega gospodarstva, http://www.sigov.si/zmar/sgrs/diskusij/turizem.html. Milman, A., Pizam, A. (1998). Social impact of tourism on central Florida, Annals of tourism Research, 15, str. 91–204. Nunkoo, R., Ramkissoon, H., Gursoy, D., Chi, C. (2009). A Model for Understanding Residents’ Support for Tourism in Small Islands. Paper read at Hospitality and Tourism Management ICHRIE Annual Conference, San Francisco, 29 July–1 August. Olsen, M.D., Ching–Yick Tse, E., West, J. J. (1992). Strategic Management in the Hospitality Industry, New York: ITP. O‘Mara M. (1999). Strategy and Place – Managing Corporate real estate and facilities for competitive advantage, New York: The Free Press. Page, S., Conell, C. (2006). Tourism – a modern synthesis, Second edition, Thomson. Page, S. (2009). Tourism management: management for change, Third edition, Oxford: Butterworth – Heinemann. Pearce, L. P. (1991). Analysing Tourist Attractions, The Journal of Tourism Studies, Vol 2, št. 1, str. 46–55. Pechlaner, H. (1998). Strategisches Management und Marketing von Destinationen im Alpenraum. Reports of 48th Congress. St-Gall: AIEST, 40, str. 365–382. Viri in literatura Pechlaner, H. (1999). Konkurentnost alpskih destinacija između pritiska tržišta i problema prilagođavanja, Turizam, Vol. 47, Št. 4, str. 332–344. Pedro Bueno, A. (1999). Konkurentnost u turizmu i uloga Španjolske Dr- žavne uprave – Primjer pokrajine Valencije, Turizam, Vol. 47, No. 4, str. 316–332. Perez, E. A., Nadal, J. R. (2005). Host Community Perceptions. A Cluster Analysis. Annals of Tourism Research, Vol. 32, št. 4, str. 925–941. Peric, V. (2002). Mreženje kot osnova za oblikovanje strateških konkurenč- nih prednosti v turizmu , Management in EU, str. 1354–1360. Zbor-nik, Kranj: Fakulteta za organizacijske vede Kranj, Založba Moderna organizacija. Petrin, T., Vahčič, A., Best, M. (1990). Graditev mreže vertikalno in hori-zontalno povezanih enot drobnega gospodarstva v skladu z zahtevami 185 nove konkurence, Ljubljana: Ekonomska fakulteta. Philips, P. A., Moutinho, L. (1998). Strategic Planning Systems in Hospitality and Tourism, CABI Publishing. Pizam, A., Uriely, N., Reichel, A. (2000). The intensity of tourist-host social relationship and its effects on satisfaction and change of attitudes: the case of working tourist in Israel. Tourism Management, Vol. 21, str. 395–406. Pollock A. (1999). Inteligentni sustavi destinacijskog menadžmenta: iz- gradnja »nervnog sustava turizma«, Turizam, Vol. 47, Št. 3, str. 245– 260. Poon, A. (1993). Tourism, Technology and Competitive strategies, UK: CAB International. Poria, Y., Reichel, A., Brian, A. (2006). Heritage Site Management – Mo- tivations and Expectations , Annals of Tourism Research, Vol. 33, št. 1, str. 162–178. Porter E. M. (1994). Toward a Dynamic Theory of Strategy , Fundamental Issues in Stretegy: a research agenda. R. P. Rumelt, D. E. Schnedel, D. J. Teece (ured.), Boston: Howard Business Scholl Press. Porter, E. M. (1998). The Competitive Advantage of Nations, London: Mac-millan Press LTD Prašnikar, J., Debeljak, Ž. (1998). Ekonomski modeli za poslovno odločanje, Ljubljana: Gospodarski vestnik. Rabotić, B. (2012). Selektivni oblici turizma. Beograd: Visoka turistička škola. Viri in literatura Richter, F. J. (2000). Strategic networks, The art of Japanese Interfirm Cooperation, New York: The Haworth Press, Inc. Ritchie, J. R. B., Crouch, G. I. (2011). A Model of Destination Competitiveness and Sustainability, In Tourism Destination Marketing and Management Collaborative strategies, Wang, Y., Pizam, A. (eds.). London: CABI. Ritchie, J. R. B., Crouch, G. I. (1993). Comopetitiveness of International Tourism – A Frramework for Understanding and Analysis, v Competitiveness of Long Hould Destination, AIEST, St. Gallen. Ritchie, J. R. B., Crouch, G. I. (2003). The Competitive Destination, New York: Cabi Publishing. Ritchie, J. R. B., Crouch, G. I. (2005). The competitive destination: a sustainable tourism perspective, Oxon, Cambridge: Cabi Publications. 186 Ritchie, J.R.B., Zins, M. (1978). Culture as determinant of the attractiveness of a tourism region. Annals of Tourism Research, 5, str. 252–267. Saundbach, M. (1997). Faced with Worldwide Competition and structural Changes: What are the Tourism Responsibilities of European Govern-ments? Salzburg: World Tourism Organization. Selin, S., Chavez, D. (1995). Developing an evolutionary tourism partnership model, Annals of Tourism Research, 22 (4), str. 844–856. Shani, A., Pizam, A. (2012). Community Participation in Tourism Plan- ning and Development in Uysal et al. (eds.), str. 547–564. Handbook of Tourism and Quality-of-Life, Springer. Sharpley, R. (2009). Tourism Development and the Environment: beyond the Sustainability? , New York: Earthscan. Swarbrooke, J. (2002). Development and management of visitor attractions, Second edition, Taylor and Francis. Swarbrooke, J., Horner, S. (2001). Business travel and tourism, Oxford: Butterworth-Heineman. Škrtić, M. (1998). Kako do konkurentskih prednosti u uvjetima global- ne konkurencije, Rekonstruiranje gospodarstva Republike Hrvatske i globalizacija, Znanstveni skup »Susreti na dragom kamenu«, Pula, str. 157–167. Telfer, D.J. (2000). Tastes of Niagara: Building Strategy Alliances Between Tourism and Agriculture, v Global Alliances in Tourism and Hospitality Management, Crotts, J. C., Buhalis, D., March, R. (ured.). Timothy, D. J., Boyd, S. W. (2006). Heritage Tourism in the 21st Century: Valued Traditions and new Perspectives, Journal of Heritage Tourism, Vol. 1, št. 1, str. 1–16. Viri in literatura Toplak, C. (1999). Priročnik o čezmejnem sodelovanju za lokalne in regionalne skupnosti Evrope, Maribor: Direkcija za okolje in lokalne oblasti Sveta Evrope, Stalna konferenca lokalnih skupnosti Slovenije. Tschiderer, F. (1980). Ferienortplanung. Bern: Haupt,str. 284. Turner, L., Ash, J. (1975). The golden hordes, London: Constable. Uran, M. (2003). Management kakovosti storitev v hotelirstvu, Koper: Dru- štvo za akademske in aplikativne raziskave Koper. Urry, J. (2005). The Complexity Turn. Theory, Culture & Society, Vol. 22, str. 1–14. Urry, J. (2003). Social networks, travel and talk, The British Journal of So-ciology, Vol 54, št. 2, str. 155–175. Vujević, I. (1980). Integracije u ugostiteljsko–hotelskoj privredi, Organizaci-187 ja integracijskog modela, Čakovec: Tiskarsko izdavački zavod Zrinski. Vukonić, B. (1995). Smisao i objašnjenje pojma turistička destinacija . Turizam, 43, 3–4, str. 66–71. Walsh-Heron, J., Stevens, T. (1990). The Management of Visitor Attractions and Events, New Jersey: Prentice Hall. Wang, Y., Pfister, R. E., Morais, D. B. (2006). Residences Attitude toward Tourism Development: A Case Study of Washington, NC. Proceedings of the 2006 Northeastern Recreation Research Symposium. http:// www.nrs.fs.fed.us/pubs/gtr/gtr_nrs-p-14/54-wang-p-14.pdf. Weaver, D.B. (2006). Sustainable tourism: theory and practice, Oxford, Burlington: Elsevier, Butterworth-Heinemann. Weber, S., Mikačič, V. (1995). Osnove turizma. Zagreb: Školska knjiga. Williams A.M. (1995). Capital and Transnationalisation of Tourism in European Tourism: Regions, Spaces and Restructuring Montanari, A., Williams, A. M. (ured.), Strasbourg: European Science Foundation. Wood, D.J., Gray, B. (1991). Toward comprehensive theory of collabora- tion, Jurnal of Applied Behavioral Science, 27 (2), str. 139–162. World Tourism Organisation Business Council (2000). Public-Private Sec-tor Cooperation - Enhancing Toturism Competitiveness, Madrid: WTO. World Tourism Organization (1998). Guide for Local Authorities on Developing Sustainable Tourism. Madrid: World Tourism Organization, str. 194. Zorko, D. (1999). Uvod v turizem, Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Imensko in pojmovno kazalo A Buhalis 64, 65, 70, 71, 171 Aaker 66, 67, 72, 73, 82 Butler 88, 89 Alfier 112 antagonizem 92 C Antagonizem 93 Campbell 60, 64, 73, 77 apatija 92 Chase 108 Apatija 92 Chavez 79 Archer 106 Chi 106 Ash 99 Child 67 Ashwords 175 Coccossis 106 Austin 33 Collins 175 avtentičnost 33, 92, 99 Conell 121 Constantoglou 106 B Cooper 106, 175 Beerli 32 Costa 171 Benckendorff 33 Courtney 107 Bengtsson 62, 78 Crompton 27 Bieger 19, 20, 54, 68, 83, 84, 85 Crotts 64, 65, 70, 71 Bierman 88 Crouch 37, 38, 41, 43, 100, 159, 160, 161, Boorstin 99 162, 165, 166 Bošković 85 Boyd 33 Č Bramwell 74, 75, 82 Čomić 32 Brezovec 37, 115, 119 Brouthers 73 D Brunt 107 dark tourism 173 Imensko in pojmovno kazalo Debeljak 40 Hunziker 77 Deery 106 Diedrich 106 I dinamičnost 56 identiteta (destinacije) 35, 97 Dolničar 72 Inkpen 64 Domke-Demonte 62 Inskeep 19, 84 Doxey 92 integracija du Cros 33 diagonalna 82 Dwyer 153 integracije 60, 78, 79, 81, 100 diagonalne 78, 81, 82, 144, 168 E horizontalne 64, 78, 81, 82 edinstvenost destinacije 43, 97 vertikalne 64, 78, 79, 81, 82 Edinstvenost destinacije 60 integralni turistični proizvod 16, 18, 21, Elgar 160 22, 83 190 Evans 60, 64, 73, 77 Integralni turistični proizvod 18 evforija 92 interakcija 11, 54, 57, 105, 127, 128 Ezeala-Harrison 157 Irridex model 92 Ivanović 127 FFaulkner 67 J Fesennrainer 27 Jere Lazanski 58 Freyer 84 Jurinčič 94 G K Galičić 127 Kalmić 32 Garcia-Buades 106 Kaspar 84 Ghemawat 40 Keller 19 Go 63, 80 Konečnik 83, 85 Goeldner 32 konkurenčna prednost 30, 40, 124 Gray 64 Krašna 35 Gulati 64 Kretzschmar 31 Gunn 32, 121 Kušen 31, 38, 46 Gursoy 106 L H Lane 74, 75, 82 Hal 22, 31 Lässer 62, 68, 69 Hassan 159 Laws 20, 72, 158 Heath 84 Lue 27 Horner 19, 72 Lynch 62, 65, 66, 69, 71, 76, 78 Howard 32 Howie 19, 28, 31, 46 M Hunt 39, 157 Magaš 19, 20, 113 Imensko in pojmovno kazalo Male 65 podoba destinacije 116, 117, 119, 154, 177 March 64, 65, 70, 71 Poon 65, 77, 81, 123, 124, 142, 143, 157, Margun 71 160, 169 Martin 32 Poria 33 Mathieson 93 Porter 38, 40, 65, 69, 75, 137, 142, 143, McIntosh 32 144, 157, 160 McKenzie 161 povratne informacije 20, 55, 56, 57, 106 McKercher 33 pozicioniranje destinacije 84, 92, 97, 98, Middleton 32 116, 117, 118 Mihalič 37, 110, 112 Prašnikar 40 Mikačić 19 prepoznavnost destinacije 35, 36, 37, 42, množični turizem 11, 15, 17, 18, 98, 99, 43, 60, 102, 120, 154, 157 158, 169, 178 procesi 20, 54, 55, 57, 60, 105, 106 Moore 62 proces valorizacije 31, 33, 35 Moutinho 63, 80, 142 proces valorizacije 31 191 N R načrtovanje 58 Rabotić 23 načrtovanje destinacije 12, 22, 57, 61, 83, Ramkissoon 106 85, 90, 95, 105, 106, 107, 114, 118, raziskovalna faza razvoja 89 119, 143, 154 razvoj destinacije 33, 95, 107, 154, 178 Nadal 107 Reichel 106 Nemec Rudež 115, 119 repozicioniranje 92 nosilna zmogljivost destinacije 94, 95, 96 Richter 62, 63, 78 novi turizem 30, 168, 169 Ritchie 37, 38, 41, 42, 43, 100, 159, 160, Nunkoo 106 161, 162, 165, 166 Ruhanen 106 O odprtost (sistema destinacije) 56, 58, 143 S Olsen 39, 79, 144 Saundbach 158 O’Mara 137, 144 segmentacija trga 116, 158 organiziranost 12, 38, 56, 57, 59, 77, 83, psihografska 157 100, 113, 114, 115 Selin 79 Shani 109 P Sharpley 33 Page 31, 121, 175 sinergija 71 Pearce 32, 33 Smith 22 Pechlaner 19, 20, 123 Sören 62, 78 Perez 107 Stevens 32 Peric 69, 76, 81 stohastičnost 56 Petrin 66 Stonehous 60 Philips 142 Stonehouse 64, 73, 77 Pizam 106, 109 struktura sistema 57, 59 Imensko in pojmovno kazalo Swarbrook 19, 31, 33, 46, 72 Weber 19, 72 Swarbrooke 31, 32 West 39, 79, 80 Wilkinson 31 Š Wil iams 158 Škrtić 77 Wood 64 T Z Telfer 71 Zins 42 Timothy 33 Zorko 31 Toplak 159 trajnostna konkurenčnost 160, 162, 163, 178 trajnostni turizem 108, 173 Tschiderer 84 192 Tse 39, 79, 80, 144 turistične privlačnosti 12, 23, 29, 30, 31, 38, 46, 88, 92, 97, 173, 177 Turistične privlačnosti 92 turistični viri 23, 29, 41, 98, 107, 117 turistično doživetje 16, 54, 55, 72, 121 Turner 99 U umiranje (destinacije) 88, 91, 178 Uran 145 Uriely 106 Urry 119 usklajenost 21, 57, 59, 61, 97, 103, 114, 115 ustvarjalno sodelovanje 60, 61 V Var 32 vesoljski turizem 174, 175 vplivi turizma 103, 104, 106 Vujević 77, 78, 81 Vukonić 19 W Wal 84, 93 Walsh-Heron 32 Wang 107 Weaver 31 Založba Univerze na Primorskem Document Outline Vodeb, Ksenija. Turistična destinacija: sodobna obravnava koncepta. Koper: Založba Univerza na Primorskem, 2014 (naslovnica). Vodeb, Ksenija. Turistična destinacija: sodobna obravnava koncepta. Koper: Založba Univerza na Primorskem, 2014 (naslovna stran). Kolofon Kazalo Kazalo tabel Tabela 1: Značilnosti množičnega turizma. Tabela 2: Potencialne koristi sodelovanja in partnerstva v turističnem načrtovanju. Tabela 3: Potencialne pomanjkljivosti sodelovanja in partnerstva v načrtovanju turizma. Tabela 4: Pozitivni in negativni vplivi turizma na ekonomskem, družbenem in okoljskem področju. Tabela 5: Konkurenčne metode, značilne za hotelirstvo. Tabela 6: Calgaryjski model konkurenčnosti v turizmu. Kazalo slik Slika 1: Prostorski modeli destinacij. Slika 2: Geneza virov. Slika 3: Od virov do turistične destinacije. Slika 4: Sydneyska operna hiša v Avstraliji, 2014. Slika 5: Louvre v Parizu, 2013. Slika 6: Model sistema destinacije. Slika 7: Splošni model sistema turistične destinacije. Slika 8: Sistem destinacije. Slika 9: Struktura sistema destinacije. Slika 10: Pomen sodelovanja. Slika 11: Pomen strateških partnerstev. Slika 12: Spremembe v družbenem sistemu in prelomnice v turizmu. Slika 13: Življenjski cikel turistične destinacije. Slika 14: Raziskovalna faza turistične destinacije. Slika 15: Faza utrditve (konsolidacije) v življenjskem ciklu destinacije. Slika 16: Nosilna zmogljivost turistične destinacije. Slika 17: Analiza petih dejavnikov konkurenčnosti (Five Force Analysis). Slika 18: Generične strategije. Slika 19: Integrirani model konkurenčnosti turistične destinacije. Slika 20: Globalni dejavniki konkurenčnosti turistične destinacije ali »sistem čebule«. Slika 21: Koncepti »somewhere to go«, »something to do« in »something to experience«. Slika 22: Vesoljski turizem. 1 Uvod 2 Opedelitev pojma turistična destinacija 2.1 Množični turizem in množični turist – razlogi za uporabo novega pojma 2.2 Pregled definicij 2.3 Značilnosti turistične destinacije 3 Vrste turističnih destinacij 4 Potencialni in realni turistični viri 4.1 Razpoložljivi viri in njihove značilnosti 4.2 Turistične privlačnosti in proces valorizacije turističnih virov 4.3 Komparativne in konkurenčne prednosti 4.4 Vrste virov 5 Destinacija kot poslovni sistem 5.1 Organiziranost in usklajevanje na ravni destinacije 5.2 Destinacija lahko deluje le kot sistem! 5.3 Značilnosti sistema destinacije 5.4 Struktura destinacije 5.5 Sinergija 5.6 Sodelovanje 5.6.1 Vzroki in motivi za sodelovanje 5.6.2 Prednosti, pomanjkljivosti in pogoji uspešnega sodelovanja 5.6.3 Vrste sodelovanja v turizmu 5.6.4 Vrste združevanj (integracij) na ravni destinacije 6 Kooperativne funkcije turistične destinacije 7 Razvoj turistične destinacije 7.1 Življenjski cikel turistične destinacije 7.2 Nosilna zmogljivost turistične destinacije 8 Načrtovanje turistične destinacije 8.1 Načrtovanje nekoč in danes 8.2 Proces načrtovanja destinacije 8.3 Razvojna strategija in turistična politika 9 Vplivi turizma 9.1 Vrste vplivov 9.2 Turistični vplivi in načrtovanje razvoja destinacije 9.3 Multiplikacijska funkcija turizma 9.4 Ekonomske funkcije turizma 9.5 Socio-kulturne funkcije turizma 10 Oblike organiziranosti turistične destinacije 11 Marketing turistične destinacije 11.1 Vloga marketinga turistične destinacije 11.2 Turistični marketinški načrt na ravni destinacije 11.3 Turistično potovanje po fazah 12 Pomen človeških virov za turistično destinacijo 13 Gostoljubnost in etičnost v turizmu 14 Konkurenčnost turistične destinacije 14.1 Definiranje konkurenčnosti 14.2 Konkurenčna sposobnost 15 Strategije konkurenčnosti 15.1 Konkurenčna prednost 15.2 Modeli za oceno konkurenčnosti destinacije 15.3 Konkurenčnost in menedžment destinacije 15.4 Trajnostna konkurenčnost in trajnostno potrošništvo 16 Globalni vidiki poslovanja destinacije 17 Novi trendi v razvoju destinacij 18 Zaključek Viri in literatura Imensko in pojmovno kazalo A B C Č D E F G H I J K L M N O P R S Š T U V W Z