Iz vsebine: BOPIS MAJER O dilemah eksistencialne kritike MITJA ŠVAB Reelekcija ante portas ERMIN KRZIČNIK Dileme urbanizacije MARJAN TAVČAR O družbenih neenakostih ljudi v socializmu LJUBLJANA V NOVEMBRU 1965 Teorija in praksa — revija za družbena vprašanja Izdaja Visoka šola za politične vede v Ljubljani Urejuje uredniški odbor: Adolf Bibič, Bogdan Cepuder, Stane Kavčič, Sergej Kraigher, Stane Kranjc, Boris Majer, Lev Modic, Zdenko Roter, Janez Stanovnik, Vida Tomšič, Vinko Trček, Joža Vilfan, Jože Zakonjšek, Boris Ziherl GLAVNI UREDNIK: Stane KAVČIČ ODGOVORNI UREDNIK: Stane KRANJC Tehnični urednik: Janez KOROŠEC, lektorja: Mojca MOČNIK, Janez SRŠEN, oprema : ing. arch. Branko SIMČIČ * UREDNIŠTVO: Ljubljana, Titova c. 102, tel. 31 10 39, 31 13 77 UPRAVA: Ljubljana, Titova c. 102, tel. 31 13 77 int. 232 Letno Izide 12 številk. Celoletna naročnina 2000 din, polletna 1000 din, posamezni izvod 200 din TekočI račun 600-15-603-13 Visoka iola za polit, vede — za revijo »Teorija In praksa« Tiska CP »Delo«, obrat Blasnlkova tiskarna. Breg 12—14 Rokopisov ne vračamo Teorija in Praksa Letnik II. 1965 št. 11 revija za družbena vprašanja VSE F. ŠETINC: Sinekura 166? I BORIS MAJER: O dilemah eksistencialne kritike 1672 ANDREJ BRIŠKI - VEKOSLAV POVH: Mednarodna prometna vloga Slovenije 1682 pogledi, glose, komentarji: MITJA ŠVAB: Reelekcija ante portas 1698 PAVEL VINDI5AR: Nerazumevanje in demagogija 1706 ALEKSANDER ČERCE: Integracija in delitev 1709 G. KOCIJAN - F. POLAK - P. TOš: Izobrazba aktivnega prebivalstva 1718 odmevi: TINE MASTNAK: Več skrbi za kmečka gospodarstva 1729 JOŽE NOVINŠEK: Problemi stabilnosti kmetijske proizvodnje 1738 mnenja: ERMIN KR2IČNIK: Dileme urbanizacije 1748 MARJAN TAVČAR: O družbenih neenakostih ljudi v socializmu 1759 INA polemika: MITJA KAMUŠIC: Individualno in kolektivno odločanje 1778 VINKO TRINKAUS: Ni to korak nazaj? 1786 socialistične dežele: JERZY J. WIATR: Problemi lokalne oblasti 1794 mednarodno delavsko gibanje: ZORICA PRIKLMA JER-TOMA-NOV1Č: Komunistične partije in demokracija 1812 prikazi, recenzije, beležke: ADAM SCHAFF: Filozofija človeka (S. Hribar) 1825 FRANE JERMAN: Ob Schaffo-vi filozofiji človeka 1829 Beležke o tujih revijah 1834 BIBLIOGRAFIJA KNJIG IN ČLANKOV 1838 CONTENTS COAEP^KAHHE F. SETINC: Sinecures 1667 BORIS MAJER: Dilemmas of the Existential Criticism 1672 BRISKI-POVH: Slovenia and its Rol« in the International Traffic 1682 GLOSSES, VIEWS, COMMENTS: MITJA S VAB: Reelection Ante Portas 1698 PAVEL VINDISAR: Incomprehension and Demagogy 1706 ALEKSANDER CERCE: Integration and Division 1709 KOCIJ AN-POLAK-TOŠ: Education of the Working Population 1718 i, 3AMETKH, KOMMEH-TAPHH: MHTJI IIIBAE: IlepeBUÔopu nepeA BopoTaMH 1698 IIABEA BHHAHIIIAP: HenoHHMaHHe H AeMarorna 1706 AAEKCAHAEP MEPqE: Hmerpamia h pacnpeAeAeHHe 1709 KOUHflH-nOAAK-TOni: 06pa3OBaHHe aKTHBHoro HaceAeHHa 1718 ECHOES: TINE MASTNAK: Let's Pay more Attention to our Farms 1729 JOZE NOVINSEK: The Problem Stability of our Adricultural Production 1758 OTKAHKH: THHE MACTHAK: EoAbme BHHMaHHH KpeCTLÏHCKHM X03HÖCIBOM 1729 IÎO>KE HOBHHIIIEK: Bonpocti ycTofi-»ÎHBOCTII KpeCIbSHCKOrO npOH3BOA-CTBa 1738 OPINIONS: ERMIN KR2ICNIK: Dilemmas of Urbanisation 1748 MAR J AN TAVCAR: About the Social Inequalities in Socialism 1759 MHEHHH: 3PMHH KP3KHIIIHHK: AiiAeMMbi vp-6aHH3amm 1748 MAPbHH TABHAP: O o6meCTBeHHOM HepaBeHCTBe AjoAeii npn cottHaAH3-Me 1759 CONTROVERSY: MITJA KAMUSIC: Individual and Collective Decision-making 1778 VINKO TRINKAUS: Is this not a Step Backwards? 1766 nOAEMHKA: MHTfl KAMYUIHM: npimarne hhah- BHAya-\iHbIX H KOAACKTHBHbtX pe- IlieHHH 1778 BHHKO TPHHKAYC: He mar ah 3to Ha3aA? 1786 SOCIALIST COUNTRIES: JERZY J. WIATR: Problems of Local Authority 1794 COHHAAHCTHMECKHE CTPAHbl: EP3H E. BHATP: npo6AeMbi MecTHoft BAacTH 1794 INTERNATIONAL WORKERS MOVEMENT: ZORICA PR1KLM A JER-TOM A NOVIČ: Communist Parties and Democracy 1812 REVIEWS, NOTES: ADAM SCHAFF: Philosophy of Man (Spomenka Hribar) 1825 FRANE JERMAN: Notes on the Philosophy of Man by Schaff 1829 Notes on foreign reviews 1854 BIBLIOGRAPHY OF BOOKS AND ARTICLES 1858 mejkayhapoahoe paeoiee abhxehhe: 30PHUA nPHKAMAHEP-TOMAHOBH4: KoMMyHHcTHqecKHe napran h Ae-MOKpaTHH 1812 PEHEH3HH, OMEPKH: AAAM IIIAi>i>: HA0C0<{>Ha yeAOBeKa (CnOMeHKa Xpnöap) 1823 «SPÄHE EPMAH: O haocoi}>hh >jeAO-BeKa IUaci>a 1829 3a.MCTKH o 3apy6eHCHLix >KypHa\ax 1834 EHEAHOrPAobrata« in »pisarne« Sedanja reforma ni zgolj reforma gospodarstva, reforma ekonomskih meril. Marsikje bo morala zarezati v celotno družbeno telo. Družbena priložnost in potreba obenem pa je, da začnemo spodkopavati tudi nekatere za nas ne preveč hvalevredne predsodke in socializmu tuje vrednote, ki so se med nami razpasle najrazličneje zakrinkane. Vemo in to vsi (res, res vsi odkritosrčno?) pozdravljamo, da je reforma na- povedala odločno vojno naši premegalomansko razpredeni administraciji. Na tej njeni križarski vojski na vseli ravneh, kjer se je administracija zabarikadirala in čez mere razmnožila, lahko želimo naši reformi, torej nam samim, samo uspehov. Vprašajmo pa se zdaj raje, kako, zakaj je do tega prišlo? Čir, ki nam je že leta sem dozoreval na živem družbenem telesu, smo zagledali, boleče začutili šele zdaj, tik pred njegovo amputacijo. Ali se nam ga bo posrečilo tako pozdraviti, da se nam ne bi z leti spet ponovil? Zadnja leta smo področje pisarniško upravnega dela previsoko vrednotili. Previsoko glede na njegov resnični pomen. »Pisarna« je statusno vse previsoko »kotirala«. Človeku je pisarna zagotavljala višji status. Dajala mu je v roke ljudi — stranke, njihove opravke in zadeve. Marsikje celo njihove usode. V podjetju so pisarne uprave cesto pomenile pravo en-klavo neprimerno pomembnejšega, vrednejšega dela, kot pa je bilo tisto, ki je ropotalo, smrdelo, se potilo, mazalo, hitelo in se še na kdove kak način pehalo tam nekje v obratih. Pisarna je dostikrat delovala v sila blagi klimi delovne discipline. To ni bil prostor za take delovne norme, da bi se bilo treba gnati za vsako minuto, vsak gib, vsak kos. Pisarniško delo terja vendar počasnost, umirjenost, potekati mora v sproščenem ozračju cigaretnega dima, prijetnega vonja kave, sprehajanja in »pomembnih« osebnih pogovorov. Uprava se je mnogim zdela Olimp podjetja, kjer bivajo veliki bogovi. Delavec je hočeš nočeš često moral sprejeti spoštljiv odnos do tega Olimpa, od koder so lahko treskale strele ali pa je sijala milost. Marsikateri bi rad zamenjal svojo vlogo in se preselil tja gor med »pomembnejše«. Človek ima vendarle pravico izboljšati si položaj, si odrezati večji kos kruha in družbene pomembnosti. Ko si pa že v pisarni, za svojo mizo, med svojimi papirji, ko se naučiš sukati jezik kot glavni diskutant na sejali in ob vseh priložnostih, potem te živa stvar ne spravi več ob to delovno mesto. Administracija se je marsikje začela gibati in množiti po lastni notranji logiki, neodvisno od zunanjih družbenih potreb. V njej je bilo nekaj (v bistvu lažno) pomembnega, marsikdaj prav aristokratsko imenitnega, življenjsko lagodnega. Kot taka je postala vaba in cilj za mnoge, ki so se na vse načine rinili gor na boljši družbeni prostor — v pisarne. Reforma si je zadala potemtakem tudi to, prav gigantsko nalogo, da oba ta dva družbena prostora — neposredno proizvodnjo na eni strani in neproizvodno družbeno dejav- nost — izenači ne le v ekonomskih merilih, marveč ju začne izenačevati tudi v družbeno-psihološkili, statusno-vrednost-nih pogledih. Nesorazmerja družbeno-statusne vrste morejo škoditi najmanj toliko kot ekonomsko-tehnološka. 6. Determinante človekovega položaja v družbi Sociološka analiza Nove Gorice, ki jo je izdelal oddelek za družbene raziskave pri Delavski univerzi v Novi Gorici, daje poleg drugega gradiva tudi nekaj podatkov o statusni stratifikaciji. Anketirano je bilo 400 Novogoričanov, starejših od 18 let. Ker je bil uporabljen slučajni vzorec, smo imeli opravka z reprezentativno populacijo. Eno izmed vprašanj v tej študiji je bilo: »Kateri ljudje, katere kategorije, vrste ljudi, ki prebivajo v Novi Gorici, imajo po vašem mnenju največji ugled in največjo veljavo, se njihova beseda najbolj upošteva, in kateri imajo malo veljave in vpliva?« Na vprašanje, ki je bilo odprtega tipa, je odgovorilo 230 anketirancev. Vprašanje se je nanašalo tako na družbeni ugled, status, ki ga uživajo ljudje, kot na družbeno moč, vpliv, ki ga imajo posamezniki ali sloji ljudi v družbi. Družbeno najbolj veljavne in vplivne kategorije ljudi: 1. izobraženci 54 — 23,3% 2. vodilni ljudje, ljudje na položajih 52 — 22,5% 3. posamezni akadem. poklici 38 — 16,5% 4. družbenopol. funkcionarji 33 — 14,5% 5. premožni, bogati 19 — 8,0% Izobrazba je danes ena važnejših determinant celotnega človekovega družbenega statusa in vloge, ki določata njegov položaj v družbi. Vendar bi bilo zmotno misliti, da je zgolj večja izobrazba, večja sposobnost tista, ki človeka uvršča v nižje ali višje statusne sloje. Ponavadi so izobraženci tisti, ki opravljajo ključne družbene vloge v komuni, ki so vplivni in imajo razmeroma ugoden materialni standard. Ne da bi se mudili ob nekaj izjemah, vidimo pri vseh zgoraj naštetih kategorijah razen zadnjih dveh, da so vezane tako na višjo izobrazbo, večjo družbeno pomembnost in na višji materialni standard. 6. direktorji 7. uslužbenci 8. delavci 9. drugi 15 — 7,0% 7 — 3,0% 3 — 1,0% 9 — 4,0% skupaj 230 — 100% Profesor GORIČAR je v lanski 11. številki »Teorije in prakse« v svojem prispevku o problemih družbene strati-fikacije postavil tezo, da se pri nas merila za ocenjevanje človekovega ravnanja pomikajo od čisto materialnih vrednot k določenim nematerialnim vrednotam. Človekov materialni standard, človekovo premoženje ni več odločilno, ker ustvarjata njegov družbeni status kvaliteta in kvantiteta tistega dela, ki ga daje družbeni skupnosti. Ta teza, ki po mojem preveč zapostavlja danes še zelo močan vpliv »materialnih vrednot« na oblikovanje družbenega statusa posameznika, pozablja na tesno povezanost med kvaliteto, kvantiteto in vplivnostjo dela posameznika na eni strani ter materialnimi. gmotnimi razmerami, v katerih ta posameznik živi. Profesor GORIČAR ugotavlja, da je v anketnih podatkih, ki jih navaja v svojem članku o kriterijih, ki določajo položaj človeka v naši družbi, kriterij materialni položaj »zdrsel« kar na šesto mesto. Pred njim pa naj bi bile same »nematerialne vrednote«, kot so politični kriteriji (članstvo, funkcije), zveze in znanstva, možnost hitrega prilagajanja situacijam (pa vendar ne konformizem!), iznajdljivost, zmožnost razpravljanja (blufiranja, demagogija). Dvesto šestintrideset, sicer »nereprezentativnih« mnenj samih inženirjev, pravnikov in ekonomistov, ki so v omenjeni anketi odgovarjali, je v prid teze uveljavljanja »nematerialnih« vrednot potisnilo materialni položaj »šele« na šesto mesto. Zdi se mi zelo sporno videti samo v gornjih podatkih argumentacijo za to, da se »materialne« vrednote pomikajo v ozadje, ker da jih izpodrivajo »nematerialne«. Zgoraj naštete determinante družbenega statusa človeka v naši družbi so na zunaj videti res »nematerialne«. Ni pa težko prodreti v ozadje teh »nematerialnih vrednot«, ki določajo položaj človeka, in videti, v bistvu za metode, kanale (in to celo družbeno negativne, kot so zveze in znanstva, demagogija, konformizem, intrige in komolčarstvo), po katerih si (nekateri) posamezniki izboljšujejo in utrjujejo svoj materialni eksistenčni okvir življenja. V končni instanci se za mnogimi človekovimi prizadevanji v praksi skriva tudi težnja izboljšati si gmotne, premoženjske »determinante« življenja. To seveda a priori še ni nič nenormalnega, obsojanja vrednega. Narobe, zelo človeško, naravno je. Visoka izobrazba, vodstveni položaji, družbenopolitični aktivizem in funkcionarstvo so determinante, ki niso povezane le z večjim vplivom, družbeno močjo in ugledom, ampak tudi z materialnim položajem. Da se povrnemo k rezultatom sociološke analize Nove Gorice. V anketi so morali ljudje navesti tudi tiste Novogo-ričane, ki so manj ugledni. Dobili smo naslednje kategorije manj uglednih, manj vplivnih ljudi: 1. delavci 115 - 57,0% 2. ljudje brez izobrazbe 19 — 9,5% 3. reveži, manj premožni 12 — 6,0% 4. preprosti, navadni ljudje, 12 — 6,0% 5. karieristi, lenuhi, pijanci, nepoštenjaki 9 — 4,5% 6. nevodilni, ljudje brez položaja 6 — 3,0% 7. stari borci 2 — 1,0% 8. drugi 27 — 13,0% skupaj 202 — 100% Prevladuje torej kategorija delavcev, v katero so zajete skoraj izključno same niže kvalifikacijske, niže izobrazbene, nevodstve kategorije zaposlenih. Poudarek je na fizičnem, ročnem delu, ki je po tarifi nagrajevanja nizko ovrednoteno in družbeno ne posebno pomembno in vplivno. Vse naštete kategorije so si po značilnostih podobne. Nizek statusni položaj imajo torej ljudje z malo izobrazbe, ljudje, ki ne opravljajo vodilnih funkcij, ki so brez večjega družbenega vpliva, slabše gmotno situirani in zaposleni kot ročni delavci v proizvodnji. Samo peta kategorija »karieri-stov, lenuhov, nepoštenih itd.« pomeni izrazito nematerialno vrednotenje. V anketi so ljudje navajali tudi razloge, zakaj so eni bolj ugledni in vplivni kot drugi. Dobili smo takole razdelitev determinant človekovega družbenega statusa: 1. izobrazba 66 — 31% 2. položaj na delovnem mestu v družbi 45 — 21% 3. premoženjsko stanje 36 — 17% 4. negativne lastnosti, kot so: častihlepnost, komolčarstvo, zveze, podcenjevanje drugih 26 — 12% 5. pozitivne lastnosti, kot so: večja delovna sposobnost, pridnost, poštenost, angažiranost, družbena koristnost, pametni predlogi 21 — 10% 6. značaj obnašanja, vedenja, način kontak- tiranja z ljudmi, sposobnost razpravljanja 11 — 5% 7. drugo 7 — 3% skupaj 212 — Prve tri najpomembnejše determinante (med njimi je tudi »materilana vrednota« premoženja) se nedvomno prepletajo in le redko nastopajo posamično, ker vse tri tvorijo celotni družbeni status človeka. Ta tri obeležja posameznikovega položaja v družbi predvsem diferencirajo ljudi na posamezne statusne plasti, med katerimi se v življenju skozi tisoče pojavnih oblik, situacij in odnosov realizira socialna distanca. Samoupravna vloga, ki jo ima posameznik pravico in dolžnost opravljati kot občan ali proizvajalec, naj bi sčasoma postala ena najvažnejših komponent človekove celotne družbene vloge. Vendar danes še ne moremo trditi, da si je ta vloga na splošno že pridobila prevladujoč družbeni ugled, vpliv in upoštevanost in da so večini ljudem dani tudi pogoji, ki dovoljujejo v polni meri izpolnjevati to vlogo. Ljudje »se ocenjujejo« pretežno že z enotami, kot so izobrazba, poklicna dejavnost, položaj v delovno-organiza-cijski hierarhiji, družbena moč, materialni standard. Danes so še zelo redke družbene situacije, ko bi ljudje nastopali kot homogena, nediferencirana družbena celota. Samouprava naj bi bila tisti družbeni prostor in proces, znotraj katerega bi bili vsi udeleženci enakovredni, enako pomembni in vplivni akterji. Danes smo še daleč od tega ideala. Vprašanje je le, kako — glede na relativno obstojnost statusnih položajnih determinant, ki danes še vnašajo vseh vrst razlike med ljudi — ustvariti tako družbeno situacijo, tak družbeni prostor, kjer bi bila participacija VSEH v družbeni vplivnosti, odgovornosti, odločanju vsaj približno IZENAČENA? Ali ni morda taka zahteva danes, in bo še dolgo, dokaj utopična, nerealna? ... Očitki o enostranosti, ki jih bo marsikdo izrekel o teh razmišljanjih, češ da se oprijemljejo tistih okoliščin in faktorjev, ki pogojujejo socialno diferenciacijo ali dezintegracijo ljudi v socializmu, ti očitki so utemeljeni, saj ta članek skoraj ne omenja procesov z nasprotnimi učinki. V skromnem okviru tega prispevka še zdaleč ni bilo moč dati enakovredne, pomenske teže tudi procesom integracije in socialnega izenačevanja družbenih slojev. To bi bilo nujno potrebno, saj je trenutno družbeno stanje rezultanta tako procesov, ki učinkujejo dezintegracijsko, konfliktno, alienira-joče, kakor tudi pozitivnih družbenih tendenc, ki pomikajo družbo k vse bolj integrirani, homogeni človeški skupnosti. MARJAN TAVČAR Polemika Individualno in kolektivno odločanje V članku »Pomen znanstvenega proučevanja trga«, objavljenem v Delu 26. avgusta 1965 v rubriki MNENJE IN KRITIKA, je Tine Lah zapisal, »da moramo težiti za tem, da se čim več pristojnosti prepušča na osnovi mandatov, sklepov, statutov in pravilnikov posameznikom, ki opravljajo strokovna dela. Za seje organov upravljanja naj bodo praviloma pridržane le najpomembnejše odločitve.« T. Lah smatra, da »je vprašanje pristojnosti in odgovornosti posameznikov in organov upravljanja neustrezno urejeno. Za večino strokovnih in tekočih poslovnih vprašanj naj bi odgovarjali posamezniki na določenih in ustreznih delovnih mestih.« O tem vprašanju mislijo pri nas različno. Bolj kritična od teoretične nejasnosti pa je zmeda v praksi. Zaradi tega bi bilo treba to vprašanje natančneje osvetliti. Pogosto citirani 10. člen zvezne ustave pravi, da »morata organizacija dela in upravljanje v delovni organizaciji delovnim ljudem omogočiti, da na vsaki stopnji in vseh delih delovnega procesa, ki pomenijo celoto, kar najbolj neposredno odločajo o vprašanjih dela, o urejanju medsebojnih delovnih razmerij, o delitvi dohodka ter o drugih vprašanjih, ki se tičejo njihovega ekonomskega položaja, hkrati pa morata zagotoviti najugodnejše pogoje za delo in poslovanje delovne organizacije kot celote.« Najbolj neposredno delovni ljudje odločajo z referendumom, z volitvami oziroma na zborih delovnih ljudi. Neposrednemu samoupravljanju se najbolj približuje odločanje v neposredno izvoljenih predstavniških organih — v delavskem svetu in v svetu delovne enote. Če odločajo upravni odbor ali pomožni organi upravljanja — komisije ali odbori delavskega sveta, upravnega odbora oziroma sveta delovne enote, smo se že nekohko oddaljili od neposrednega odločanja delovnih ljudi. Najbolj pa smo se od tega oddaljili, kadar individualno odloča bodisi direktor "oziroma vodja delovne ali druge organizacijske enote, bodisi strokovnjak na svojem delovnem področju. Nekateri pogosto razlagajo citirano ustavno družbenopolitično načelo tako, da naj bi bila neposrednost pri odločanju premo sorazmerna s pomembnostjo posameznik odločitev. Pomembnejše odločitve naj bi sprejemali bolj neposredno, manj pomembne odločitve pa lahko prepustimo posameznim osebam. Nekateri bi radi lestvico, na kateri so odločitve razvrščene po svoji pomembnosti, uravnali tako, da bi bilo čim več odločitev na tistem koncu lestvice, ki je rezerviran za manj pomembne in hkrati za individualne odločitve. Drugi pa bi posameznikom prepustili čim manj odločanja; direktor in druge vodilne osebe naj odločajo samo operativno pri vodenju poslovanja, strokovnjaki naj sicer sodelujejo pri pripravi strokovnih odločitev, odločajo pa naj vedno predstavniški samoupravni organi ali delovni ljudje neposredno. Vendar načelo, naj bi o pomembnejših odločitvah delovni ljudje bolj neposredno odločali kot o manj pomembnih odločitvah, oziroma narobe, ne prenese globlje kritične analize. Ko ustava zahteva, naj delovni ljudje kar najbolj neposredno odločajo, nikjer ne omenja kriterija pomembnosti. Nasprotno! Zahteva, naj delovni ljudje kar najbolj neposredno odločajo na vsaki stopnji in v vseh delih delovnega procesa, ki pomenijo celoto, velja enako za manj pomembne odločitve v zvezi z delom delovne organizacije, kakor za najpomembnejše odločitve, ki zadevajo celo delovno organizacijo. V citiranem ustavnem določilu pa lahko odkrijemo dva druga kriterija za uporabo načela, naj delovni ljudje kar najbolj neposredno odločajo. Najprej ustava navaja, katera so tista vprašanja, o katerih naj bi delovni ljudje kar najbolj neposredno odločali. To so problemi v zvezi z delom, urejanje medsebojnih delovnih razmerij, delitev dohodka ter druga vprašanja v zvezi z ekonomskim položajem delovnih ljudi. Skratka, gre za vprašanja, ki imajo za delovne ljudi neposredno ekonomske ali socialne posledice. Drugi kriterij pa lahko izluščimo iz zahteve, da je treba hkrati zagotoviti najugodnejše razmere za delo in poslovanje delovne organizacije kot celote. To je kriterij o učinkovitosti odločanja. Med bolj ali manj neposrednimi načini odločanja moramo izbirati na ¿učinkovitejše. Z drugimi besedami: o posameznih vprašanjih naj odloči tisti organ v delovni orgami-zaeji, ki jih more najustrezneje rešiti. Pri odločanju moramo upoštevati specifične možnosti posameznih organov ter specifično zahtevnost posamezne odločitve. Vsaka organizacijska oblika in metoda odločanja ima svoje posebnosti, prednosti in slabosti. Začnimo z oblikami neposrednega odločanja delovnih ljudi (referendum, volitve, zbori delovnih ljudi), ki jih lahko imenujemo tudi oblike neposrednega samoupravljanja. Oblike neposrednega samoupravljanja omogočajo sodelovanje vsem članom delovne skupnosti. Neposredno samoupravljanje sprosti skrito energijo ljudi, zaradi česar postane samoupravljanje najbolj učinkovit način upravljanja delovnih organizacij nasploh. Delovni ljudje bolj odobravajo posamezne ukrepe, če so tako ali drugače sodelovali pri njihovem sprejemu. Če sodelujejo pri odločitvah o posameznih vprašanjih, potem pozitivneje gledajo na celotno upravljanje delovne organizacije; v tem primeru je manj verjetno, da bi neustrezno reagirali na neugodne razmere in lažje bodo prebrodili psihično stanje frustracije, ki ga je povzročilo nezadovoljstvo z razmerami. Neposredno samoupravljanje mobilizira ideje in duševno energijo, ki jo ljudje na delovnem mestu ne uporabijo, povečuje motivacijo za delo in tako ustvarja nove rezerve delovne energije, zmanjšuje fluktua-cijo, absentizem in druge vriste bega pred delom. Te posledice neposrednega samoupravljanja registrirata tudi sodobna psihološka in sociološka znanost. Sodobna znanost je odkrila, da ti pojavi odločilno večajo produktivnost dela in tudi izboljšujejo delovne in poslovne 'odločitve. Če upoštevamo tudi, da ljudje zaradi učinkovitega neposrednega samoupravljanja bolj zaupajo v demokratično socialistično družbeno ureditev, potem smo navedli glavne njegove prednosti. Kadar delovni ljudje neposredno odločajo o stvareh, ki imajo zanje neposredne gospodarske in sociabie posledice, se tudi čutijo odgovorne. Neustrezne odločitve zadenejo neposredno njih same. Neposredno samoupravljanje pa ni povsod mogoče. Vrsta vzrokov ne dopušča, da bi delovni ljudje o vsem neposredno odločali. Delovni ljudje tem težje neposredno odločajo o stvareh, ki jih zadevajo: 1. čim več je prizadetih ljudi, 2. čim hitreje je treba sprejeti posamezno odločitev, 3. čim bolj so ljudje pni delu med seboj oddaljeni in 4. čim več je pri posamezni odločitvi možnih odločitev. Zato majhne skupine delovnih ljudi veliko uspešneje neposredno odločajo kot velike množice. Ljudje laže neposredno skupinsko odločajo o stvari, ki je bolj ali manj preprosta, težje pa, če ima poslovna odločitev nešteto strokovnih elementov oziroma alternativ. Če dnevno operativno delo zahteva hitro odločitev ali če je nevarno, da bi nastala škoda oziroma da bi se zgodila nesreča, delovni ljudje ne morejo ne- posredno odločati. Včasih ko neposredno odločanje ni mogoče ali ko ne bi bilo smiselno, lahko z razpravljanjem, dajanjem predlogov, s postavljanjem vprašanj, z dobrimi informacijami, možnostjo javne kritike in s podobnim nadomestimo psihološke in politične učinke neposrednega odločanja. Kakšne prednosti pri odločanju pa imajo predstavniški organi upravljanja? Predstavniški organi lahko uspešno odločijo tudi o stvareh, o katerih ni mogoče neposredno odločati. Odločitve predstavniških samoupravnih organov imajo podobne prednosti kot odločitve, ki so jih neposredno sprejeli prizadeti delovni ljudje. Kolektivno odločanje predstavniških organov — podobno kakor neposredno odločanje, čeprav ne toliko — olajša in spodbuja pozitivna stališča ljudi, najbolj seveda tistih, ki sodelujejo v predstavniških organih, do posameznih ukrepov delovne organizacije pa tudi do njene celotne poslovne in kadrovske politike; tako s kolektivnim odločanjem pospešujemo delovno moralo ter preprečujemo neustrezne psihološke reakcije. Podobne rezultate lahko dobimo, če delovni ljudje prepustijo nekatere funkcije posamezniku, iki mu zaupajo, ki se čuti odgovornega do delovnih ljudi in čigar odločitve je mogoče nadzorovati. V tem primeru pa ni pozitivnega vpliva, ki ga ima sodelovanje v predstavniških organih, nai člane teh organov. Če ima določeni organ (bodisi kolektivni, bodisi individualni) predstavniški značaj, ima vse prednosti, ki jih pričakujemo od demokracije in ki jih avtoritativni sistem nima. Predstavniški kolektivni organi pa ravno zaradi svojega demokratičnega značaja niso primerni za vse vrste odločitev. Njihovi člani so izvoljeni na podlagi predstavniškega načela. Izvoljeni so tisti, ki jim delovni ljudje najbolj zaupajo, da bodo zastopali njihove koristi, pri čemer pa naj bi hkrati bile čimbolj proporcionalno zastopane vse delovne, poklicne, starostne in spolne skupine zaposlenih. Za izbor v te organe niso odločilne strokovna primernost, izobrazba in inteligenca. Ustavno načelo rotacije celo onemogoča, da bi kdo bil več kot dve leti zaporedoma izvoljen za člana delavskega sveta, upravnega odbora oziroma sveta delovne enote, pa čeprav je najboljši in morda celo edini strokovnjak za določeno področje. Razen tega člani predstavniških samoupravnih organov niso osebno strokovno odgovorni za odločitve organov, katerih člani so. Njihova odgovornost je le moralna in družbenopolitična. Če posamezni člani kršijo to odgovornost, jih lahko kvečjemu odpokličemo in razrešimo. Ta predstavniški demokratski mehanizem zadošča, ko predstavniški organi v imenu delovnih ljudi odločajo o stvareh, ki imajo za delovne ljudi (in seveda tudi za njihove neprofesionalne predstavnike) neposredne gospodarske in socialne posledice. Predstavniški samoupravni organi pa niso poklicani odločati o zapletenih strokovnih problemih, ki zahtevajo posebno strokovno znanje ali celo študij in raziskovanje. Ti organi ne bi smeli sprejemati zlasti tistih delovnih in poslovnih odločitev, pri katerih moramo zahtevati osebno odgovornost za njihove posledice. Prav isto velja za vse oblike neposrednega samoupravljanja. Ce o nekaterih stvareh ne morejo pravilno in odgovorno odločati predstavniški kolektivni organi zaradi svoje sestave ter Zaradi pomanjkanja osebne odgovornosti, o teh stvareh tudi ne morejo odločati delovni ljudje neposredno. Kakšne odločitve pa lahko sprejemajo strokovni kolektivni organi, kot npr. strokovne komisije pa tudi strokovni kolegij, katerih člani niso bili izvoljeni po predstavniškem načelu, ampak so ¡bili imenovani glede na svojo strokovno primernost oziroma sposobnost? Pogosto slišimo mnenje, naj ti organi ne bi o ničemer odločali. Nekateri zlasti strokovnemu kolegiju, ki ga sestavljajo direktor in vodje sektorjev v delovni organizaciji, ne priznajo pravice do odločanja. Vendar je tudi laiku lahko jasno, da kolegij strokovnjakov lažje odloči o kakem strokovnem vprašanju, kot sicer demokratično izvoljen, a nestrokoven kolektivni orgain. Drug pomislek nasproti strokovnim kolektivnim organom pa je, ali ne bi bilo bolje, če bi strokovne odločitve zaupali posameznemu strokovnjaku ali odgovorni vodilni osebi. Nekateri mislijo, naj bi direktor ali vodja delovne enote tudi o najtežjih strokovnih vprašanjih odločil sam; mnenje strokovnjakov, ki so njemu hierarhično podrejeni, pa bi lahko upošteval kot neobvezen nasvet. Zaradi takih stališč se moramo posebej vprašati, ali imajo odločitve strokovnih kolektivnih organov kdaj prednost pred individualnimi odločitvami, in kakšne so te prednosti. Prednost kolektivnega odločanja pred individualnim lahko izrazimo s starim ljudskim pregovorom »Več ljudi več ve!« Seveda ta resnica učinkuje pri odločanju šele takrat, kadar moramo veliko vedeti, da dobro odločimo, in če sami ne vemo vsega. V sodobnih delovnih organizacijah številne odločitve zahtevajo veliko strokovnega znanja, pogosto celo na več strokovnih področjih. Vzemimo na primer odločitev o uvedbi novega proizvoda v proizvodni program podjetja. Ta odločitev zahteva poznavanje in strokovno oceno tržnih potreb, domače in tuje konkurence, tehnične razvojne in proizvodne problematike, finančnih možnosti podjetja, stroškov in rentabilnosti novega proizvoda, kadrovskih zahtev in možnosti itd. Zlasti v velikih podjetjih mora več strokovnjakov sodelovati pri takšni odločitvi, če hočemo upoštevati vse naštete vidike in najti ustrezno rešitev. Prednosti strokovnih komisij ali odborov (kolegijev), sestavljenih iz različnih vrst strokovnjakov, pred individualnim odločanjem so očitne. Kot alternativo kolektivnemu strokovnemu odločanju nekateri poudarjajo sistem tako imenovanih štabov. To je sistem vodenja, kjer odloča eden, team strokovnjakov v štabu pa analizira in raziskuje probleme, mu daje predloge in nasvete ter izdeluje načrte, štabni sistem vodenja razbremenjuje vodstveno osebo ter posredno povečuje njegovo znanje in njegove sposobnosti; zato je velikokrat koristen in učinkovit. Vendar ima kolektivno strokovno odločanje več prednosti tudi pred individualnim strokovnim odločanjem, ki si pomaga s štabnimi posvetovanji. Vodilna oseba pogosto ne zna zaposliti stalnih štabnih strokovnjakov in ne zna oceniti in uporabiti njihovih analiz in nasvetov. Ker stalni štabni strokovnjak ni odgovoren za sprejete odločitve, pogosto tudi pri svojem strokovnem delu nima čuta odgovornosti. Zaradi teh in podobnih razlogov dajeta moderna organizacijska teorija in praksa vedno več prednosti kolektivnemu strokovnemu odločanju ter kolektivnemu vodenju poslovanja. Nasprotno pa ista klasična organizacijska teorija in praksa bolj poudarjali individualno odločanje in individualno vodenje. V praksi je pri kolektivnem strokovnem odločanju včasih kritična osebna odgovornost članov kolektivnega organa. Članom kolektivnih strokovnih kot tudi predstavniških organov pogosto očitajo, da nimajo čuta odgovornosti, da niso dovolj obzirni in tankovestni pri svojih odločitvah, hkrati pa tudi ne dovolj odločni kot individualni organi. Zato moramo reči, da se prednosti kolektivnega strokovnega organa pokažejo samo, če so njegovi člani tudi osebno strokovno in delovno odgovorni za svoje analize, za svoje mnenje in predloge oziroma za svoje soglasje s predlogi drugih tako, kakor če bi sami odločali in bi sami bili odgovorni za posledice svojih odločitev. Predstavniško in strokovno kolektivno odločanje ima svojevrstne pomanjkljivosti, ki jih tudi ne smemo prezreti. Strukturna posebnost delovanja raznih svetov, odborov, komisij in drugih kolektivnih organov je v tem, da njihovo delo ni nepretrgano. Vsakokrat, ko se seja konča, prenehajo delovati kot enota. Kolektivni organ navadno vodi predsednik. Sekretar tega organa je običajno samo zapisnikar, ker pa pozna pravilnike in predpise, lahko odločilno vpliva na delo kolektivnega organa, zlasti še, če mu posveti ves ali vsaj velik del svojega časa, medtem ko drugi njegovi člani tega ne morejo. Kljub temu ipa predsednik in sekretar nista osebno odgovorna za odločitve kolektivnega organa. Nadaljnja slabost kolektivnih organov je počasnost pri delu in počasnost pri odločanju ter velika poraba časa in veliki stroški. Ugotovljene prednosti in slabosti predstavniških in strokovnih organov oziroma kolektivnih in individualnih organov nam nalagajo pri določitvi organizacije upravljanja težko nalogo, da pravilno pretehtamo očinkovitost posameznih organov upravljanja za (razHčne situacije in funkcije upravljanja in za različne vrste odločitev in da temu ustrezno določimo pristojnosti posameznih organov. Kadar imajo odločitve organov upravljanja neposredne ekonomske in socialne posledice za delovne ljudi, je najbolj primerno, da neposredno odločajo delovni ljudje ali pa njihovi predstavniški kolektivni organi. Ce pa gre za strokovne odločitve, pa bolj učinkovito odločajo bodisi strokovni kolektivna, bodisi individualni organi. Kolektivni strokovni organi lahko bolje odločajo kot individualni organi: 1. čim več strokovno različnih elementov obsega posamezna odločitev, 2. čim bolj strokovno kompleksna je odločitev in čim več razglabljanja in analiz zahteva, 3. čkn več časa je na razpolago za sprejem odločitve, 4. čim večja je ekonomska vrednost in pomembnost odločitve, 5. čim večja je delovna organizacija ali delovna enota, za 'katero velja odločitev, in čini višji je strokovni nivo njenih kadrov ter čim bolj so ti različno strokovno specializirani. Pri individualnih odločitvah pa lažje zagotovimo osebno delovno in strokovno odgovornost, ekspeditivnost in pravočasnost odločitev ter manjše stroške. Zato je individualno odločanje učinkovitejše, kadar gre za operativne, hitre odločitve, kadar gre za strokovno tako preproste odločitve, da jih lahko zmore posameznik, in kadar posledice odločitev ne odtehtajo porabljenega časa in stroškov, ki bi jih zahtevalo kolektivno odločanje. Seveda lahko individualno uspešno odločajo le ljudje, ki so sposobni, pogumni, ki zaupajo vase in ki imajo obenem velik čut odgovornosti. Omeniti je treba še eno značihiost nekaterih odločitev. Mnoge odločitve so kompleksne in strokovno zelo zahtevne, hkrati pa imajo za delovne ljudi pomembne ekonomske in socialne posledice. Take so pravzaprav najpomembnejše od- ločitve v delovni organizaciji, kot nipr.: plan razvoja, določitev proizvodnega programa, investicije, reorganizacija itd. Zato je treba o takih stvareh kar najbolj neposredno, hkrati pa tudi strokovno odločati. To pa pomeni, da morajo pri takšnih odločitvah sodelovati različni organi, ki lahko šele skupaj zadovoljijo vsem zahtevam po demokratičnosti in po strokovni učinkovitosti. Različni demokratični in strokovni organi ne smejo sodelovati tako, da bi demokratični organi samo formalno po-trdib predloge strokovnih organov, niti tako, da bi strokovni organi samo pripravili analize in možne alternative, o katerih bi demokratični organi odločili politično in strokovno. Različni organi optimalno sodelujejo tako, da vsak organ odgovorno odloča o tistih elementih odločitve, za katere je najbolj primeren po svoji sestavi in odgovornosti svojih članov. Odločanje o posameznih važnejših stvareh ima lahko več faz. V vsaki fazi lahko sprejmemo odločitve, ki dokončno izločijo druge alternative, čeprav bo treba v naslednjih fazah odločiti še o drugih nerešenih vprašanjih. Vzemimo na primer odločitev o tem, ab naj začnemo proizvajati nov zahtevnejši izdelek. Ko odločamo o tem, bomo morah posebej odločiti, ab smo spo-sobni ta proizvod samostojno konstruirati, ga tehnološko pripraviti in tako razviti, da ga bo mogoče proizvajati in prodajati. Posebej bo treba odločiti, ali lahko računamo na zadostno prodajo takšnega proizvoda ob vnaprej vkalkuiiranih cenah. O tem lahko odločijo samo strokovnjaki. Če njihove prve analize pokažejo, da bi ta proizvod ne hil rentabilen oziroma da ga ne bo mogoče prodati v zadostnih kobčinah, ki bi zagotovile rentabilnost, ab pa, da podjetje nima ustreznih razvojnih oziroma proizvodnih kapacitet, je negativna odločitev strokovnjakov dokončna. Ne direktor ne delavski svet, niti upravni odbor ne bi smeli spremeniti te odločitve v nasprotju z analizami in ocenami strokovnjakov. Druga stvar je odločitev o delovnem nalogu razvojni skupini, konstrukciji in prototipni delavnici, naj razvijajo in konstruirajo proizvod ter ga izdelajo kot prototip. Včasih zahteva tako razvojno delo milijonske vsote. S statutom naj bi uredib, kateri organ bo odločal o tem. V večini primerov bi o tem lahko samostojno odločil strokovni kolegij (ne pa sam direktor) v okviru planiranih sredstev za razvoj in v skladu s sprejetim programom razvoja, kadar pa gre za odločitve z velikimi finančnimi posledicami, naj bi sklep kolegija potrdil upravni odbor. Perspektivni plan razvoja ter letni plan sredstev za razvoj pa mora na predlog direktorja in strokovnega kolegija sprejeti delavski svet. Od- ločitev o serijski oziroma o veliki serijski proizvodnji, ko je novi proizvod uspešno razvit, je lahko odvisna od letnega plana, ki ga na predlog direktorja in kolegija sprejme delavski svet, lahko pa tudi od sklenjene pogodbe, ki mora biti v okviru sprejetega plana in ki jo sklene direktor oziroma komercialni direktor. Ob tem primeru smo videli, da lahko strokovni kolektivni organi pa tudi posamezne vodilne osebe v določenih primerih odločajo o zelo pomembnih stvareh. Seveda pa morajo za svoje odločitve in delo biti strokovno osebno odgovorni. Če napačno odločijo zaradi svoje nestrokovnosti ali površnosti, jih je treba razrešiti in jim dati manj zahtevno delo, za katero bodo sposobni. Predstavniški samoupravni organi oziroma neposredno delovni ljudje morajo kontrolirati njihovo delo na podlagi poročil o poslovnih uspehih in imeti morajo možnost, da zahtevajo revizijo njihovih strokovnih analiz in odločitev in da zahtevajo njihovo razrešitev, če je to potrebno. Pogosto imajo posamezne odločitve zelo veliko elementov, o katerih je treba odločiti. Pri teh odločitvah mora sodelovati še več razbčnih organov, kot smo to videli v opisanem primeru. Organizacija odločanja nikakor ni preprosta zadeva. Pri tem ne smemo zanemariti niti demokratičnih niti strokovnih vidikov odločitev. Na opisanem primeru smo tudi videli, da nam kriterij o pomembnosti odločitev ne zadošča, ko določamo pristojnost posameznih organov upravljanja. Pogosto so največje ekonomske in socialne posledice odvisne od strokovne odločitve; demokratično pa bomo morali odločata tudi o drobnih stvareh, ki neposredno zadevajo ljudi. MITJA KAMUŠIČ Ni to korak nazaj? V razmišljanjih »Individualno in kolektivno odločanje« je Mitja Kamušič razvil nekatere zanimive misli, ki burijo duhove v delovnih organizacijah. Svoja razmišljanja je oprl na citirani odlomek T. Laha, ki med drugim meni, da »je vprašanje pristojnosti in odgovornosti posameznikov in organov upravljanja neustrezno urejeno. Za večino strokovnih in tekočih poslovnih vprašanj naj bi odgovarjali posamezniki na določenih in ustreznih delovnih mestih«. Ob tej trditvi Mitja Kamušič razvije in skuša dokazovati smotrnost odločanja na različnih nivojih in različnih skupinah. Kakor cenim napore, ki naj bi pomagali razreševati teorijo in prakso odločanja v delovnih organizacijah se s sklepi, s predlogi, ki naj izključujejo samoupravljavce iz odločanja pri strokovnih odločitvah ne morem strinjati. Zlasti ne, ker se bojim, da bi preveliko poudarjanje odločanja strokovnjakov, dokončnost odločitev strokovnjakov zlasti zaradi ekonomskih vplivov in posledic okrnili razvoj samoupravljanja. S tem pa ne nameravam fetišizirati samoupravljanja, temveč gledam nanj kot na družben, ekonomski proces, ki si z vsakodnevnimi izkušnjami, z odpravljanjem slabosti le krči pot k smotrnejšim, tudi bolj pretehtanim rešitvam in v končni stopnji tudi k odpravi razlik med umskim in fizičnim delom. Prav zato nekaj ugovorov in pomislekov k predlogom obeh avtorjev. Ce prav razumem ves citirani odlomek T. Laha, meni, da bi bilo treba dati več pristojnosti odločanja posameznim strokovnjakom, da somoupravljanje zavira strokovnost, ažurnost, ekonomičnost poslovanja in naj bi zato dali samoupravnim organom v odločanje le najpomembnejše zadeve, medtem ko se Kamušič zavzema za večjo »strokovnost« odločanja, boji se, da bi nestrokovnost pri odločanju povzročila škodo in da ne zdrži »globlje kritične analize« trditev, naj bi bila »neposrednost pri odločanju premosorazmerna s pomembnostjo posameznih odločitev«. Kamušič tudi navaja ustavno določilo, ki ga pa ni dovolj pazljivo prebral, premalo ali površno se je zamislil nad zadnjim delom, ki se proti prvemu delu ograjuje s tem, da navaja: »... hkrati pa morata zagotoviti najugodnejše pogoje za delo in poslovanje delovne organizacije kot celote«. To se pravi, ne samo odločanje, veliko odločanja zaradi odločanja, temveč odločanje v mejah smotrnosti, ki upošteva logiko, smotrnost vodenja in upravljanja s proizvodnimi procesi. S tem pristavkom, ki upošteva tehtnost in zapletenost odločanja, je mogoče privoliti v načelo, naj bo »neposrednost odločanja premosorazmerna s pomembnostjo posameznih odločitev«. Pomembnost pa vrednotim z izrazito ekonomskega vidika, z.ekonomskih in socialnih interesov proizvajalcev. To načelo se mi zdi še najboljše, čeprav se zavedam težav z vsemi opredelitvami, ki naj bi v kratkem vsebovala »vso resnico« teorije in prakse, ki jo je pogosto težko oblikovati v kratko načelo. Težave nastanejo še posebej zato, ker si kritični »duhovi« zelo pogosto prizadevajo, kako bi v pravilu našli izjemo. Kamušič ima prav, ko trdi, da ustava nikjer ne omenja »kriterija pomembnosti«. Ustava, kot je bilo razloženo, na- menoma nadrobneje ne predpisuje oblik samoupravljanja in odločanja toda iz razlag je mogoče popolnoma nedvoumno razumeti, da je samoupravljanje nedeljiva pravica vseh proizvajalcev, ne glede na položaj in strokovnost. Razumljivo je, v »naravi stvari« je, da je večji interes, zavzetost, tudi skrb in strah za pomembnejše, kot za manj pomembno. Eden od razlogov za debate, kaj ima prednost: vodenje ali upravljanje, individualno, ali skupinsko odločanje, da skupina lažje hitreje odloči kot ves kolektiv, je v tem, da naj bi nekateri gledali na samoupravljanje politično, drugi pa praktično. Teorija lahko marsikaj predvidi, zamisli, kar pa dobra poslovna praksa ne prenese. Tako naj bi se ljudje, ki so bližje politiki, ogrevali za »politične« rešitve, praktiki pa za praktične. Od tod pa do kultiviranja mnenja, da je za nas važno samo »funkcionalna« praksa, ni dolg korak. Ena od značilnosti kapitalističnega proizvodnega sistema je, da ima individualno odločanje prednost pred skupinskim. Toda tudi v tem sistemu imamo obilo poskusov in teorij, kako bi k -sodelovanju pri odločanju pritegnili tudi proizvajalce. Veliko je poskusov, kako kar najbolj seznanjati proizvajalce, kaiko vzbujati zanimanje za predloge, toda vse z eno samo željo, da bi s tem pomagali večati produktivnost in hkrati ohranili kapitalistični sistem. Površen sklep doslej zapisanega bi lahko bil, da so v kapitalizmu v vprašanju odločanja »preozki«, mi pa »preširoki«. In še bolj površen sklep: resnica je nekje na sredi. Oglejmo si kako poteka, kako naj bi potekalo odločanje v naših delovnih organizacijah. Pri tem pustimo ob strani vse, česar še ni mogoče doseči, ne delajmo daljnosežnih sklepov zgolj iz trenutne, tudi slabe prakse, temveč glejmo na samoupravljanje kot na družbeni proces, ki ni do kraja razvit, temveč šele dobiva trdnejše oblike. Pri odločanju kaže ločiti dvoje: kaj je rutinsko, vsakdanje strokovno odločanje glede proizvodne prakse in poslovanja, kaj je že utečeno, kaj je strokovno delo in katero odločanje ima lahko velike ekonomske, družbene posledice za vse proizvajalce. Če pravim proizvajalce, potem mislim pri tem na vse, ki so zaposleni v delovni organizaciji, kajti zame ne obstajata v podjetju dve grupaciji: strokovnjaki in delavci. Če pa je kje ta meja ostreje začrtana, potem je treba napraviti vse, da jo bomo z izpopolnjevanjem samoupravljanja odpravljali. Če uporabljamo pojem »strokovnjaki«, za proizvajalce, ki imajo srednjo in višjo izobrazbo, potem je treba ob tem tudi zapisati, da t sistemu samoupravljanja, v sistemu ekonomskih enot nastopajo tudi tisti z »več šolami« v zelo različnih vlogah in odnosih. Tako ima lahko obratovodja — inženir popolnoma drugačno mnenje kakor kolegi inženirji, ki delajo v konstrukcijskem oddelku, pri pripravi dela, razvoju itd. Tudi med mnenji teh oddelkov, med pravniki, ekonomisti, psihologi, sociologi so razlike. Združiti »intelektualno delo« in mu pridodati večjo pomembnost pri odločanju, kot mu po naravi dela pripada, bi ne pomenilo samo, da krnimo samoupravljanje, temveč bi (če samoupravljanje kot ekonomski, družbeni, proces abstrahiramo) lahko pomenilo tudi veliko pomanjkljivost v sami ekonomiki poslovanja. Niti v kapitalizmu niti pri nas ne morejo biti vse odločitve »strokovnjakov« končno veljavne. V obeh primerih dokončno odločajo o temeljnih ekonomskih stvareh tisti, ki imajo v lasti oziroma upravljajo proizvajalna sredstva. Praksa namreč doslej ni potrdila pravila, da so vsi predlogi strokovnjakov tudi najboljše rešitve. Tako ne v strokovnem, zlasti pa ne v ekonomskem pogledu. Popolnoma realno lahko predpostavljamo, in tudi nekaj izkušenj že imamo, da marsikaterega strokovnjaka ali tudi skupino ne zanima dovolj, ali je njihov predlog, njihova rešitev tudi ekonomsko najbolj smotrna. Koliko besed je bilo že izrečenih in zapisanih, da imamo predrage načrte, da ti načrti premalo upoštevajo funkcionalnost in ekonomičnost, da drugo ob drugi pospešujemo iste raziskovalne dejavnosti, da šo nekatere konstrukcijske rešitve lepe, toda drage, neprimerne za ceneno, serijsko proizvodnjo itd. Hkrati v samih delovnih organizacijah tožimo, da je prevoz predrag, tehnologija zastarela, organizacija proizvodnje pomanjkljiva, sistem nagrajevanja premalo dognan in zastarel. Vse to v svojih končnih posledicah pomeni, da naša proizvodnja ni dognana, da je premalo ekonomična, da v produktivnosti ne dosegamo mednarodnega povprečja, kar pomeni, da moramo vso proizvodnjo, ki je pod mednarodno ravnijo v mednarodni menjavi dotirati. Krivično bi bilo, če bi krivdo za vse te pomanjkljivosti prevalili samo na strokovnjake, toda resnica je, da je vsakemu kolektivu kar najbolj v prid in neizogibno, da se v svojih rešitvah približuje najboljšim možnim rezultatom, da mora biti v podjetju dana možnost tako ali drugače »pritiskati« in odpravljati napake. To pa lahko izvajajo samo združeni proizvajalci, ki jim je največ do tega, da se te pomanjkljivosti odpravijo. Nobena skupina, nobena stroka ne more biti izvzeta iz tega kolektivnega interesa, ki edini omogoča in zagotavlja napredek tako v ekonomskih rešitvah kakor v družbenih odnosih. Oglejmo si, kako lahko premajhna strokovnost določitev ovira delo. Predvsem ga lahko ovira tam, kjer proizvajalci še niso spoznali vrednosti strokovnega dela, kjer se je na vodilnih položajih zbralo preveč »nestrokovnjakov«, ki se boje za svoje položaje. To vsekakor ovira napredek, vendar v mehanizmu samoupravljanja to ni ovira. Hočem reči, takega stanja ni krivo »nesamostojno odločanje strokovnjakov«, temveč nerazvito spoznanje, da s primitivnostjo ni mogoče naprej dovati. Kar pa zadeva samo odločanje strokovnjakov, razpravljanje o strokovnih problemih, velja zapisati, da se proizvajalci, predvsem tisti, ki niso strokovnjaki, v strokovne razprave niso spuščali. Niso kritizirali načrtov v nadrobnostih, v strokovnih pomanjkljivostih, niso usmerjali razprave na strokovno področje, če napake niso bile očitne, temveč so predloge ocenjevali in to je edino pravilno, z ekonomskega vidika, kar je predvsem njihov temeljni interes in tudi dana pravica. Dati posameznemu strokovnjaku ali skupini pravico, da dokončno odloča o svojih predlogih, pa ne pomeni nič drugega kot okrniti samoupravljanje in združene proizvajalce postaviti pred izvršena dejstva tudi v nekaterih temeljnih ekonomskih zadevah. Vsaka strokovna odločitev v podjetju ima ekonomske posledice. Razlika je samo v tem, ali so te posledice ugodne ali neugodne za delovni kolektiv, razlika je samo v različni materialni vrednosti teh odločitev. Popolnoma jasino je, da bi se samoupravljanje Tazvilo v anarhijo, če bi proizvajalci hoteli o vsaki stvari neposredno odločati. Toda tega proizvajalci niti ne želijo. Res pa je, da se živo zavzemajo za sodelovanje pri tistih odločitvah, s katerimi globlje posegajo v svoj ekonomski in družbeni položaj. Prav zaradi tega je tudi razumljiva lestvica odločanja, ki praviloma teži za tem, da o ekonomskih odločitvah, ki so pomembne za ves kolektiv, odloča širši krog, o najbolj temeljnih, kot so priključitev, odcepitev, potrjevanje plana, dolgoročnejšega razvoja itd., pa vsi proizvajalci. Zato je razumljivo, da o nekaterih materialno manj pomembnih, a predvsem operativnih zadevah samostojno odloča direktor, o pomembnejših upravni odbor pa delavski svet in o najbolj bistvenih — ves kolektiv. Med tem skupnim in delnim neposrednim odločanjem je ekonomska ali delovna enota, kjer v okviru dogovorjenih pri- stojnosti neposredno odločajo vsi proizvajalci. To pa ne po naključju. Kajti proizvajalci najbolj poznajo delo svoje enote, o njej največ vedo, najlaže svetujejo, kritizirajo in neposredno odločajo. Zato bi lahko tudi rekli, da je neposredno odločanje v ekonomskih enotah najbolj razvito, ker neposrednost odločanja še ne pomeni prehudega tehničnega, operativnega, materialnega problema. Zatorej bi predvsem v ekonomskih enotah še lahko zasledili največ »vmešavanja« v strokovnost, ker je tematika, strokovna zahtevnost problemov tem proizvajalcem pač najbolj razumljiva. Dejal sem že, da je treba ločiti rutinsko odločanje od odločanja, ki ima globlje materialne posledice. Tudi s površnim rutinskim odločanjem je mogoče povzročiti hudo škodo, toda o tem samoupravljavci neposredno ne morejo sodelovati. Če kak upravnik ali obratovodja slabo organizira delo, nimajo samoupravljavci in niti samoupravni organi pravice, da bi njegovo delo kratko malo popravljali in spreminjali odločitve. Vso pravico pa imajo, da zahtevajo sklicanje samoupravnega organa, ki naj o problemu razpravlja, če je očiten in vsem jasen (zamujanje dela, pijančevanje, nesmotrna organizacija, prepozna nabava, šikaniranje, protežiranje, malomarnost), lahko sprejmejo sklep ali naročijo, naj se napaka odpravi. Možnost imajo, da zahtevajo podrobnejšo tehnično dokumentacijo, strokovno proučitev, da pokličejo zunanjo strokovno pomoč, da naročijo študijo. Doslej se v praksi ni dogajalo, da bi se bili delavci spuščali v strokovne razprave ali poskušali operativno, rutinsko odločati o stvareh, ki so zadeva rednega poslovanja in odločanja posameznika in skupine. Vem za en sam primer, ki se je pred leti dogodil v trboveljski strojni tovarni; predsednik delavskega sveta je menil, da so vse strokovne komisije odgovorne delavskemu svetu, da morajo poročati njemu, delavski svet pa bo potem sklepal, kaj je treba ukreniti. V tem primeru (morda jih je bilo več) se je jasno pokazalo, da tako pojmovane pristojnosti samoupravnega organa vnašajo samo zmedo v poslovanje podjetja in po nepotrebnem zaostrujejo medsebojne odnose. Pomudimo se še pri odgovornosti za strokovne odločitve in pri odločanju strokovnjakov. Popolnoma se strinjam, da je odgovornost za strokovne odločitve, predvsem pa za posledice slabo pripravljenih ali slabo izvedenih strokovnih rešitev pri nas še premalo poudarjena. Zato podpiram vsak predlog, ki bi natančneje, jasneje določal, kakšna odgovornost zadene proizvajalca, če ni v redu opravljal svojega dela. Poudarjam pa, to naj velja za vse proizvajalce. Praviloma naj bi strokovnjak vselej predlagal najboljšo strokovno rešitev. Ker pa v praksi ni vedno tako, ni mogoče dokončnih strokovnih odločitev prepustiti samo strokovnjakom. Kaj bi se zgodilo, če bi se pokazalo, da predlog ni bil dober? Treba ga bo spremeniti, povedati, kaj ni prav, tudi izreči kritiko, nezaupanje, morda tudi kazen. Kdo pa bi v tem primeru to napravil? Bi mar prizadeti kaznovali sami sebe? Dvomim! Zdi se mi, da bi bila le prevelika utvara pričakovati, da se bo kdo sam obtožil in hkrati tudi obsodil? ... Ce bi privolili v to, da strokovnjaki dokončno odločajo, bi s tem, poleg že omenjenega, namreč, da ne bi mogel nihče zunaj tega kroga koga klicati na odgovornost, povzročili še nekaj, kar že zdaj čutimo kot pomanjkljivost, ki pa bi se s tem samo še zaostrila — proizvajalci bi bili seznanjeni samo z enim predlogom. Skupina strokovnjakov bi namreč nastopila z enim samim predlogom, ki bi ga praviloma vsi podpirali. Kaj pa bi to pomenilo v samoupravljanju? Da bi biU vsi »nestrokovnjaki« v delovni organizaciji postavljeni pred dejstvo, da predlog sprejmejo na znanje. Ne imeli bi niti pravice predlagati kaj drugega, ker je predlog pač dokončno določila strokovna skupina, niti zahtevati, poklicati v »pomoč« strokovnjake od zunaj. Zakaj potem toliko inštitutov in zavodov. Kar je že v dosedanjem samoupravljanju šibka plat, da namreč dobijo samoupravni organi na vpogled samo eno inačico predlogov za bodoče poslovanje, proizvodno usmeritev, preusmeritev, rekonstrukcijo, integracijo itd., da bi morali praviloma vselej sami ugotoviti ali izdelati drugo, tretjo inačico —• to bi se, če bi prodrl predlog, naj strokovnjaki dokončno odločajo, sprevrglo v to, da o vsem praktično sploh ne bi mogli razpravljati. Še natančneje: ničesar bi ne mogli spremeniti, o tem ne bi mogli odločati. In če ne sprejmejo tega predloga — ali bi potemtakem strokovnjak ne imel, ali sploh nima nobene možnosti odločati in vplivati na to, da bi bili sprejeti strokovno utemeljeni predlogi in rešitve? Ima jih, ker vsakdo v delovni organizaciji nastopa kot proizvajalec in upravljavec. Vendar to še ni dovolj. Kot strokovnjak, kot strokovni team, so svojo odločitev povedali in izrazili že s tem, ko so izdelali študijo, načrt, predlog. S tem da so dali načrt iz rok, so že izrekli svojo odločitev, saj je bil njihov namen, želja in prepričanje, da bo sprejet. Če ni, je treba videti, zakaj ni. Treba se je boriti, da bo načrt, predlog izveden, zlasti če ni nasprotnih strokovnih predlogov. Če so nasprotni predlogi nastali v podjetju samem, v upravnem odboru, v delavskem svetu ali pa zunaj podjetja, potem se je treba z njimi spopasti s strokovnimi argumenti. Spodbijati, kar je neustrezno, dokazovati boljše. Če bi to uveljavili v praksi, če bi bilo več teh hotenj, manj kolegovske solidarnosti in nezavzetosti, bi bili tudi v marsikateri strokovni rešitvi že dosti dlje, kot pa smo. Avtorja spredaj navedenih misli Lah in Kamušič pa se verjetno s temi mnenji ne bosta strinjala, čeprav niso nova in so bila povedana in zapisana že pred leti. Kdor bi želel razvijati teorijo samoupravljanja, bi moral skrbno prebrati nekatere že zapisane misli in se ob njih zamisliti. Predvsem o tem, da nismo sprejeli samoupravljanja zgolj zaradi proizvodnega reda, da smo ga sprejeli in ga uveljavljamo tudi zaradi ekonomskih prednosti, ki jih od samoupravljanja pričakujemo, uveljavljamo ga zaradi vse širše aktivizacije in mobilizacije, sproščanja ustvarjalnega interesa proizvajalcev. — Vse to sem vendar zapisal, — bo morda dejal Kamušič. To je res, vendar je to načelo tudi krepko omajal z mnenjem: »Vzemimo na primer odločanje o vprašanju, ali naj začnemo proizvajati nov, zahtevnejši izdelek. Ko odločamo o tem vprašanju, bomo morali posebej odločiti, ali smo sposobni ta proizvod samostojno konstruirati, ga tehnološko pripraviti in , tako razviti, da bo sposoben za proizvodnjo in prodajo. Posebej bo treba odločiti, ali lahko računamo na zadostno prodajo takšnega proizvoda pri vnaprej vkalkuliranih cenah. O tem lahko odločijo samo strokovnjaki.« Prav v tej dokončni odločitvi strokovnjakov je zame jedro nesporazuma. Če privolimo v to dokončnost smo samoupravljanje okrnili, proizvajalcem smo vzeli možnost, da bi tudi s tveganjem, s posledicami slabih odločitev začrtavali poslovno, proizvodno usmeritev svojega podjetja. Namesto da bi upravljavsko prakso in tudi teorijo razvijali naprej, jo krnimo s tehnicističnimi pogledi na kvalificiranost odločanja. S tem navidezno vnašamo »več reda« v samoupravljanje, siro-mašimo ga pa za obilo družbenih, ekonomskih, socialnih prednosti, ki jih tokrat namenoma ne navajam, to pa s prepričanjem, da v tem ni temeljnih razpotij. Čeprav se z nekaterimi mnenji Kamušiča in Laha, ki sem jih zapisal, ne strinjam, sem le vesel, da sta jih zapisala in smo tako lahko izmenjali misli o perečem problemu samo-upravljavske teorije in prakse. Prav zato, ker smatram vse tri prispevke za aktualna mnenja in poglede, menim da smo s tem razpravo pravzaprav šele začeli. VINKO TRINKAUS Socialistične dežele J ERZY J. WIATR Problemi lokalne oblasti Razmišljanja, ki jih vsebuje pričujoča razprava, izhajajo iz neke skupne vodilne misli. Gre nam namreč za odgovor na vprašanje, koliko dosedanja raziskovanja lokalnih sistemov oblasti v naši domovini (tj. na Poljskem — op. prev.) prispevajo k poznavanju mehanizmov odločevanja na »lokalni«1 ravni, k poznavanju ljudi, ki odločajo, vrednosti, ki vplivajo na te odločitve in so jih oblikovale že sprejete odločitve. Nadalje se bomo zaustavili pri problemu, kako bi bilo mogoče — opirajoč se na že doseženo znanje, hkrati pa premagujoč njegove omejitve in enostranosti — zgraditi teorijo funkcioniranja lokalnih sistemov oblasti v pogojih poljske socialistične družbe. Zavedamo se, da je ta naloga zapletena in da nam za • njeno izpolnitev primanjkuje za zdaj še precej elementov. Čeprav izvajamo sociološka in pravna raziskovanja lokalnih odnosov oblasti v velikem obsegu, čeprav vzbuja ta snov veliko (in upravičeno) zanimanje, pa so zbrane informacije in na njihovi osnovi formulirane posplošitve še vedno skromne. Menimo, da ena raziskava še ne bi radikalno spremenila položaja. Seveda pa so nova raziskovanja potrebna in neizogibna. Saj se jih tudi vedno znova lotevamo. Vendar menimo, da je že v sedanjem stanju mogoče pa tudi vredno formulirati zaključke in teoretske hipoteze, in to bolj jasno kot doslej. Tako bi lahko nova empirična raziskovanja temeljila na tem, kar je že narejenega, in pri planiranju raziskovanj bi se na zemljevidu dosedanjih iskanj jasneje zarisala tako teoretska problematika kakor tudi »bele lise«. To je tudi namen pričujoče razprave. Nastala je v sorazmerno kratkem, vendar živahnem sodelovanju vrste so- 1 »Ime lokalna družba,< piše Jan Szczepanski, »označuje skupnost družin, sosesk, skupin in drugih združb, ki prebivajo na določenem ozemlju, v katerega okvirih posamezniki, ki sestavljajo to združbo, zadovoljujejo osnovne življenjske potrebe, in ki so povezane z vezjo skupnega odnosa do ozemlja, na katerem živijo.« (Studia Soeijologiczne, št. 3/14, 1964, str. 45.) ciologov z različnih znanstvenih središč, kot produkt razmišljanj, ki sicer še niso privedla do enotne misli, vendar pa je mogoče videti v njih obris skupne koncepcije primerjalnih raziskovanj lokalnih sistemov oblasti v pogojih socialistične preobrazbe na Poljskem. V teh razmišljanjih smo posebej pazili na vezi, ki povezujejo funkcioniranje lokalnega sistema oblasti s procesom družbenih sprememb v pogojih socialistične industrializacije. Socialistično industrializacijo štejemo za tisti družbeni proces, ki označuje glavne struje razvoja celotne države pa tudi osrednje probleme funkcioniranja sistema oblasti nasploh, zlasti funkcioniranja sistema lokalne oblasti. Zato začenjamo pričujoči sestavek z razmišljanji o vzajemnem vplivu socialistične industrializacije in političnega sistema. Politične institucije in funkcioniranje socialistične družbe Preden bomo prešli na oris karakteristike zvez med procesom socialistične industrializacije in funkcioniranjem sistema lokalne oblasti, moramo omeniti nekatere splošnejše teoretske probleme, ki se nam vsiljujejo pri analizi političnega sistema socialističnih držav. Politika2 je namreč v pogojih socialistične družbe nekaj načelno drugega kot pa v pogojih družb, ki temelje na individualni, privatni lastnini sredstev za proizvodnjo. Njena posebnost in različnost označuje smeri sociološke analize. Vsaka družba ima svoj značilen sistem integracije. Ima določene institucije, katerih funkcioniranje zagotavlja trajnost in enotnost celotnega »družbenega organizma«. Te institucije pa so pri različnih družbah različne. Hkrati s spremembo družbenoekonomske formacije so tudi one podvržene spremembam. Prav marksistični tip družbenoekonomskih formacij daje koristne spodbude za analizo tega problema. Določen, za vsako formacijo tipičen način produkcije, ki je hkrati osnova vsake formacije, določa tudi tip družbenih institucij, katerih funkcioniranje je — v pogojih danega družbenega sistema — pogoj in podlaga družbene integracije. Taka institucija je bila tradicionalni rod v prvotni skupnosti, lokalna soseska, katere jedro je bila velika zemljiška posest v fevdalni družbi, kapitalistični trg v ka- * Ne da bi se spuščali v terminološke razlike, razumemo politiko kot področje borbe za oblast in izvrševanje oblasti, pri čemer pa se zavedamo, da to »izvrševanje oblasti« v pogojih socializma obsega tudi delovanja, ki so bila (tradicionalno) nekdaj šteta za »nepolitična«, kar precej razširja obseg tega pojma. pitalizmu, posebno v klasičnem. V zadnjem se družbena integracija realizira s spontano interakcijo individualnih obnašanj, ki jih uravnavajo predvsem zakoni konkurence privatnolastniškega gospodarstva. Ta policentrični model družbene integracije se je med procesom preobraževanja klasičnega kapitalizma v sodobni monopolistični kapitalizem seveda precej spremenil, in to v skladu s stopnjo koncentracije produkcije ter porasta vloge države, vendar pa se je še nadalje ohranila ključna vloga trga kot tiste institucije, preko katere se razvija integracija kapitalistične družbe. Drugače je v gospodarstvu in družbenem življenju socialistične družbe. Tukaj že od samega začetka, od prvih trenutkov nastajanja socialistične države izgublja trg hkrati s svojimi spontano delujočimi zakoni svojo nekdanjo vlogo, čeprav ne izgine popolnoma. O razvoju gospodarskih kulturnih in drugih procesov začne v vedno večji meri odločati politični faktor — državna oblast. Seveda pa to ne pomeni, da bi tisti, ki vladajo, lahko odločali o usmeritvah družbenega procesa popolnoma svobodno in brez pritiska objektivnih zakonitosti, ki niso odvisne od njihove volje. Čeprav se te zakonitosti večinoma ne pojavljajo neposredno in spontano, ustvarjajo okoliščine, ki označujejo meje realnosti posameznih namer. Čeprav bo, na primer, nerealno zamišljena ekonomska namera obsojena na neuspeh, se bo to izkazalo šele v procesu in rezultatu delovanj, ki so usmerjena k njeni realizaciji. Tako torej postane odločitev faktorjev, ki usmerjajo dano področje družbenega življenja, element družbenega procesa tudi takrat, ko ta odločitev zaradi svoje nerealnosti ne bo nikoli v celoti realizirana. To, kar bo v takih pogojih uresničeno, bo združitev prvotne namere s pritiskom faktorjev, ki omejujejo njeno realizacijo v odnosu do ljudi in središč, ki dajejo neodvisne odločitve. Noben velik družbenoekonomski proces v socializmu ni bil realiziran kot rezultat samogibnih, spontanih interakcij posameznikov. Socialistična industrializacija, ko-lektivizacija kmetijstva (kjer je bila pač izvedena), kulturna revolucija — vse to so plodovi določenih, načeloma zavestno izbranih odločitev (čeprav ne vedno s sodelovanjem popolnega poznavanja vseh posledic sprejetih rešitev). Če je tako, potem imamo — za razliko od modela spontane interakcije individualnih obnašanj, ki jih določajo predvsem zakoni trga — opravka predvsem s procesom usmerjanja družbenih pojavov. Družbene pojave pa usmerja državna oblast. V teh pogojih dobivajo politične institucije nov pomen. Niso več samo orodje, ki služi za obrambo ekonomskega sistema pred (notranjimi ali zunanjimi) zaviralnimi silami, temveč postanejo — nasprotno — organski del samega ekonomskega sistema. Le-ta v teh oblikah ne bi mogel delovati brez središč, ki dajejo in realizirajo odločitve glede smeri množičnih družbenih procesov v državi. Tako postane politična problematika — problematika oblasti — središče celotnega družbenega življenja. V pogojih socialistične družbe ima politika do neke mere isto nalogo, kot jo je imel v pogojih klasičnega kapitalizma kapitalistični trg: je okvir družbene integracije, ki v veliki meri določa pomen in potek družbenih procesov tudi na drugih, »nepolitičnih« področjih družbenega življenja. Politični vidik, ki je tako značilen za vso marksistično sociologijo,3 postane zaradi tega pri analizi socialistične družbe nujni vidik. Kajti naloga teoretične pojasnitve te družbe ne bo realizirana popolno in prepričljivo, če ne bo njeno središče prav analiza političnega sistema. V zgodovini marksistične sociologije je bilo razumevanje pomena in tehtnosti politike nekaj samo po sebi razumljivega. »Kar je v sociologiji dejansko važno,« je pisal npr. Antonio Gramsci, »je prav politično znanje... Ker politično znanje pomeni poznavanje države, država pa je povezovanje različnih področij praktične in teoretske dejavnosti, s katero vodilni razred ne samo upravičuje in ohranja svojo oblast, temveč tudi skuša dobiti od podrejenih za svoje delovanje aktivno privoljenje, je jasno, da vsi načelni problemi sociologije niso nič drugega kot problemi političnega znanja.«4 Seveda pa osredotočenje pozornosti na to novo vlogo političnega sistema (in torej tudi na pomen analize politike za razumevanje celotnosti družbenega življenja) nikakor ne izključuje druge odvisnosti. Ekonomski pojavi, med katerimi bomo socialistični industrializaciji posvetili posebno veliko pozornost, vplivajo na značaj političnega življenja in modificirajo delovanje njegovih institucij. To se ne dogaja neodvisno od velike vloge politike pri delovanju celotnega družbenega sistema, temveč prav kot rezultat posebne vloge politike v teh pogojih. Ta, posebno velika vloga 1 O posebni vlogi politične problematike v celotnosti marksistične sociolo- gije so pisali pri nas mnogi sociologi. Primerjaj posebno: Julian Hochfeld, Mar-ksizm a socjologia stosunkdro politicznych, Studia Socjologiczno-Polityczne, št. 1, 1958; Zygmunt Bauman, O pojeciu wladzy, Idem, št. 12, 1962; Jerzy Wiatr, Spo-leczeiistmo, Warszawa 1964, str. 326 in naslednje. 4 Antonio Gramsci, Pisma Wybrane, Warszawa 1961, tom I, str. 604. politike v delovanju celotne družbe povzroča, da dajejo ekonomske spremembe (širše: spremembe v infrastrukturi) političnemu življenju dosti močnejši in izrazitejši pečat kot pa v družbab, kjer politični faktor nima take ekonomske vloge. Splošneje, videti je, da je tradicionalno postavljanje ekonomike proti politiki — ki je imelo v zgodovini tako veliko vlogo — v pogojih socialistične družbe zastrto, saj je tu sistem oblasti hkrati tudi sistem dajanja ključnih ekonomskih odločitev in je ekonomika v središču »političnih« problemov. Delovanje političnega sistema povojne Poljske je tako rezultat določenih strukturalnih lastnosti socialistične družbe (točneje, socialistične družbe v fazi ustvarjanja osnov novega sistema) kakor tudi rezultat ideoloških in političnih koncepcij, ki so bile sprejete v ključnih letih poljske revolucije, končno pa tudi produkt svojstvene historično izoblikovane politične stvarnosti domovine, njene kulture in tradicije ter njenega političnega podnebja, ki je nastalo iz zgodovinsko oblikovanih posebnosti narodovega značaja. Obravnavanje vseh teh okoliščin, vseh teh faktorjev, ki vplivajo na obliko in delovanje političnega sistema, bi zahtevalo posebnega, resnega proučevanja. Prav zato to problematiko tukaj samo naznačujemo, pri čemer menimo, da ekonomske spremembe nikakor v celoti ne razlagajo delovanja in značaja političnega sistema, o katerem je govora. Podobno je tudi s tistimi velikimi družbenimi spremembami, ki so v procesu realizacije po drugi svetovni vojni dale svoj pečat političnemu sistemu Poljske. Te spremembe lahko razvrstimo na splošno v štiri velike kategorije, in sicer: Spremembe razredne strukture, ki izhajajo iz revolucije sistema na Poljskem, so prva skupina sprememb tega tipa. Ta vsebuje likvidacijo razreda veleposestnikov v mestu in vasi, bistvene spremembe v položaju delavskega razreda, kmetov in inteligence ter vsesplošen prenos hegemonije z buržoazije na delavski razred. Vse to tvori spremenjeno razredno osnovo poljskega političnega sistema in označuje njegovo funkcijo kot orodje razrednega gospodovanja delavskega razreda in delovnih množic. Poleg sprememb v razredni strukturi, ki jih je povzročila socialistična revolucija, nastopa še druga skupina sprememb, ki so pogoj današnjemu političnemu sistemu. To je socialistična industrializacija. Industrializacija ni samo spremenila gospodarsko podobo države, temveč je tudi prinesla plodne politične posledice. Prenesla je težišče političnega in družbenega življenja še bolj proti mestu, povečala je številčnost in vlogo delavskega razreda ter tehnične inteligence in označila bistvene smeri po državi organizirane družbene aktivnosti. Socialistična industrializacija, ki je bila izvajana ob opori na lastne rezerve in v hitrem tempu, ki ga je narekovala nujnost ukinjenja historične zaostalosti države, je postala tista kompleksna družbena naloga, katere realizacija je v posebno veliki meri narekovala politične rešitve in obliko sistema državne oblasti. Kajti to veliko dejanje je bilo lahko uspešno realizirano samo s široko politično mobilizacijo družbenih sil in rezerv. Tretja skupina sprememb, na katero moramo v tej zvezi opozoriti, je kulturna revolucija, to je, celotnost sprememb v vsebini in obsegu socialistične kulture na Poljskem. Te spremembe so dvignile na bistveno drugo raven družbeno zavest. Ljudske množice so postale dosti bolj zavestna in bolj intelektualna družbena sila, kot pa so bile prej. S tem pa so omenjene spremembe vtisnile svoj pečat celotnemu ideološkemu in političnemu življenju povojne Poljske. Končno so na politični razvoj socialistične Poljske bistveno vplivale globoke spremembe v njenem geopolitičnem položaju. V končnem obdobju druge svetovne vojne, ko je bil uničen hitlerizem in je nastala v Evropi nova historična situacija, se je bistveno spremenila pozicija in vloga Poljske. Pozneje, v obdobju integracije pridobljenega ozemlja z ostalo Poljsko, se je izoblikoval nov družbeni organizem, ki je bil dosti bolj kompakten in monoliten kot kadarkoli prej v novoveški zgodovini Poljske. Socialistična Poljska, ki je del socialistične skupnosti, se razvija v brez primere koristnejših in ugodnejših geopolitičnih pogojih kot njene politične prednice. To pa vpliva, med drugim, tudi na tempo in smer sprememb političnih institucij. 2e od začetka, od prvih trenutkov socialistične revolucije na Poljskem je bil razvoj našega političnega sistema olajšan s tem, da je bila poljska revolucija del sprememb, ki so se dogajale na tem delu našega kontinenta in da je s krepitvijo teh sprememb sama črpala iz njih moč in oporo. Med temi štirimi velikimi skupinami družbenih sprememb naj opozorimo samo na eno: na socialistično industrializacijo. To izbiro, ki je v neki meri arbitrarna, določa dejstvo, da predstavlja prav industrializacija tisto kompleksno družbeno nalogo, katere realizacija za zelo dolgo dobo privlači pozornost celotne družbe in njenih političnih institucij. Čeprav se socialistična industrializacija razvija na tleh, ki so preorana z revolucionarnimi spremembami lastništva, čeprav se organsko veže s kulturnimi spremembami, ki tvorijo to, kar imenujemo kulturna revolucija,5 pa vendar pomeni hkrati posebno družbeno nalogo, proces temeljne rekonstrukcije celotne družbe, ki je realizirana plansko in jo usmerjajo politične institucije. Za analizo političnega sistema —■ tako političnega sistema globalne družbe kakor tudi sistemov oblasti lokalnih družb — je torej industrializacija tista točka, ki je nikakor ni mogoče obiti. Socialistična industrializacija: politični vidiki V naših raziskovanjih štejemo socialistično industrializacijo za osnovno neodvisno spremenljivko. Predpostavljamo namreč, da skupina družbenih sprememb, ki tvori socialistično industrializacijo, deluje na vse elemente procesa odločevanja v okvirih političnega sistema, torej tudi v okvirih sistema lokalne oblasti, ki nas tu posebno zanima. Za Janom Szczepanskim sprejemamo definicijo industrializacije, ki vidi kakovostno razliko med tem procesom in procesom ekonomskega porasta v pogojih napredujoče industrializacije ... »Z imenom industrializacija,« piše Szczepanski, »bomo označevali skupek pojavov in procesov, ki so povezani z gospodarskim razvojem izgradnje industrije, prehajanjem od gospodarskega sistema, oprtega na kmetijstvo, h gospodarskemu sistemu, v katerem igra bistveno vlogo industrija. Z eno besedo: industrializacija je prehod od tradicionalne kmetijske k industrijski družbi... Industrializacija torej temelji na izgradnji industrije v državah, kjer je prej ali ni bilo ali pa je bila zelo slabo razvita, tj., imela je slabo in zastarelo tehnično bazo, nizko produktivnost dela, hkrati s tem pa tudi nizko investicijsko stopnjo, posebno industrijskih investicij.«6 Našo industrializacijo imenujemo socialistična industrializacija.'' Posebnost socialistične industrializacije v primeri z drugimi, posebno s klasično kapitalistično industrializa- 5 Primerjaj s tem v zvezi posebno: Jožef Kadzielski, O problemie modelu remolucji kulturalnej, Lodz-Warszawa 1964. • Jan Szczepanski, Slan badan socjologicznych nad spolecznymi procesami industrializacji, Studia Socjologiczne, št. 3/14, 1964, str. 12. ' Oskar Lange (Razrodj gospodarczy, planoroanie a mspolpraca miedzynaro-doma, v zborniku z naslovom Teorije mzrostu ekonomicznego a mspolczesny kapi-talizm, Warszawa 1962), razlikuje kapitalistično, socialististično in ljudsko revolucionarno industrializacijo, glede na tip akumulacije kapitala, investicij — gonilnih sil razvoja. cijo, kakor jo pozna zgodovina zahodne Evrope in severne Amerike, temelji na tem, da: 1. je industrializacija izvajana v procesu radikalnih revolucionarnih sprememb, ki odstranjujejo osnovne lastniške razrede, in sicer tako veliko kot srednjo buržoazijo, 2. je gonilna sila industrializacije delavski razred, 3. se industrializacija realizira plansko, kot rezultat uresničenja razvojne koncepcije, ki je postavljena vnaprej in pod vodilnim vplivom države, 4. se industrializacija razvija, opirajoč se na notranje rezerve, ki jih je ustvarila nacionalizacija ključnih vej narodnega gospodarstva, 5. je industrializacija utemeljena s socialistično ideologijo družbene pravičnosti in splošne blaginje, ne pa z ideologijo individualnega dobička. Politične in ideološke lastnosti socialistične industrializacije so za našo analizo sistema lokalne oblasti najpomembnejši problem. Ta vprašanja pa so dosti manj raziskana (tako pri nas kakor tudi za mejo) kot čisto ekonomski ali sociološko-ekonomski vidiki. Novejše poljske monografije, ki so jih napisali sociologi8, dokazujejo prav vpliv industrializacije na nove politične pojave v raziskovanih družbah, vendar je ta problem zastopan v njih le po koščkih in v nekem smislu le obrobno. Pomembnejši poskus ekspliciranja povezav, ki obstoje med socialistično industrializacijo na Poljskem in političnim življenjem, je bil eden izmed člankov Zygmunta Baumana, vendar se je osredoto-čal v glavnem na vprašanja formiranja vodilne elite političnega življenja, ne pa na problem institucij lokalne oblasti.9 To pa nikakor ne pomeni, da bi se tega problema izogibali ali da bi ga zanikovali. Vidi ga npr. Szczepahski, v že omenjeni študiji.10 Ni dvoma, da je sistematično politično zasledovanje vidikov socialistične industrializacije vsekakor dobrodošlo in celo nujno za naše raziskovalne namere. Toda trenutno pomanjkanje sistematičnega proučevanja te snovi povzroča, da moramo v naših raziskovanjih lokalnih sistemov oblasti iskati največkrat šele delni odgovor, ne da bi se mogli opreti na že zgrajeno teorijo. ' Npr. Jan Malanowski, Przemiani spoleczne m podmarszamskim miasteczku m latach 1938—1960, Warszawa 1964; Vladyslaw Markiewicz, Spoleczne procesy uprzemyslomienia, Poznan 1962. • Zygmunt Bauman, Economic gromth, social structure, élite formation: the case of Poland, International Social Science Journal, vol. XVI, No 2, 1964. " J. Szczepanski, o. c. str. 45. Problem eksistira tako v institucionalni kakor tudi v bebavioralni sferi. Pri razlikovanju teh dveh strani problema lahko ločimo naslednje ustrezne skupine vprašanj, ki zahtevajo raziskovanja: a) z institucionalnega vidika: Kako poteka proces odlo-čevanja v zvezi s procesi industrializacije na raznih ravneh oblasti? Kakšne spremembe v funkcioniranju institucije lokalne oblasti uvaja sam proces industrializacije? b) z behavioralnega vidika: Kako se oblikuje politično vedenje ljudi v obdobju in pod vplivom procesov industrializacije? Tema dvema problemoma se pridružuje še samostojen ideološki problem. Kakšen je vpliv ideologije na prepričanja, vrednote ljudi?11 Kakšna je, na drugi strani, ideološka utemeljitev programa industrializacije in kako se razvija?12 Ti problemi so povezani s političnim vedenjem množic v procesu socialistične industrializacije in z delovanjem političnih institucij na raznih ravneh sistema oblasti. To pa so hkrati tudi vprašanja, ki imajo poseben pomen za spoznavanje vpliva prepričanj in vrednot na politične odločitve v sistemu lokalne oblasti. Ta pa je središčni problem naših planiranih zanimanj. Zato moramo posvetiti nekaj pozornosti tudi ideologiji industrializacije. Poljski socialistični sistem in problemi lokalne oblasti Preden preidemo na formuliranje hipotez, ki zadevajo povezavo socialistične industrializacije z delovanjem sistema lokalne oblasti na Poljskem, je potrebno precizirati mesto te »lokalne oblasti« v celotnosti poljskega političnega sistema. Pojem lokalne družbe, ki smo ga prej navedli za J. Szczepaáskim, načeloma ustreza pojmu »local commu-nity«, ki ga najdemo posebno v zahodnih, ameriških raziskovanjih lokalnih sistemov oblasti.13 Vendar pa se nam vsiljuje vprašanje, ali sploh lahko uporabimo tak pojem lokalne družbe pri raziskovanju pojavov lokalne oblasti v zvezi z našim političnim sistemom. Iz centralizacije ekonomskih odločitev, ki je značilna, med drugim, tudi za poljski 11 Prim. npr. Ralph Braibanti in Joseph J. Spcngler (eds.): Traditiona — Valúes and Socioeconomic Development, London 1961. » Prim. npr. Reinhard Bendix, Work and Authority in Industry, Ideologies of Management n thei Course of Industrializaron, New York 1956. 11 Prim. posebno Morris Janowitz: (ed.) Community Political Systems, Glen- eoe 1961; Philip E. Jacob in James V. Toscano (eds.) The Integration of Political Communities. Philadelphia and New York 1964. model socialistične države,14 izhaja tudi relativnost meja, ki označujejo to lokalno družbo, v katere okviru »posamezniki, ki tvorijo to skupnost, zadovoljujejo osnovne življenjske potrebe«. Prav zaradi tega Bauman čisto pravilno poudarja, da »mora biti analiza mesta lokalne oblasti v splošno družbeni strukturi oblasti pred vsemi smiselnimi proučevanji sistemov in funkcij terenske oblasti«.15 S tega vidika je treba razlikovati med formalno-prav-nim in dejanskim vidikom zadeve. Pristojnosti lokalnih oblasti raznih ravni (ljudskih odborov in njihovih prezidi-jev) so zakonsko določene. Iz tega zakona izhaja, da ima vsak Ljudski odbor določeno območje pristojnosti, ki mu omogoča uravnavati način zadovoljevanja potreb lokalnih družb in reševati spore, ki nastajajo na njihovi podlagi, čeprav je mnogo zadev reševanih načeloma na centralni ravni (ali vsaj na višji ravni, kot pa je ta, ki jo odločitev zadeva). Raziskati pa je treba, kakšen je dejansko odnos med dejavnostjo oblasti dane ravni, npr. občinskih, mestnih ali okrajnih oblasti, in dejavnostjo oblasti višjih nivojev, torej tudi dejavnostjo vodilnih državnih središč. Delno, in samo delno, je ta problem povezan z vprašanjem odnosov med državnim aparatom oddelkov Odborov (ki so vertikalno podrejeni resorskim oddelkom, vodoravno pa Odboru in njegovemu prezidiju) in družbeno skupino odbornikov — predstavnikov prebivalstva določenega terena. Teoretično lahko glede na stopnjo avtonomnosti »lokalnih« odločitev razlikujemo naslednje sfere političnih odločitev, ki jih dajejo organi državne oblasti: — sfera splošnih državnih zadev. Tu so odločitve centralne in jih izvršuje aparat, ki je podrejen izključno centralnim oblastem; sem sodijo vprašanja diplomacije in (večinoma) obrambe, določeni problemi javne varnosti in podobno; — sfera splošnih državnih zadev, kjer so odločitve centralne, vendar realizirane s pomočjo (izvršilnih) organov oblasti nižjih ravni; sem sodijo ključne ekonomske odločitve in vrsta drugih odločitev različnih centralnih državnih oblasti, ki jih realizirajo resorski oddelki ljudskih odborov; 14 V tem smislu bi bolj decentralizirani model Socialističnega gospodarstva, npr. model, ki temelji na razvitem samoupravljanju proizvajalcev jugoslovanskega tipa, narekoval druge probleme pri raziskovanju lokalnih oblasti. Primerjalne poljsko-jugoslovanske študije bi verjetno omogočile točneje zajeti vpliv ekonomskega modela na značaj lokalnih političnih struktur. 15 Zygmunt Bauman, Struktura mladzij spolecznošci lokalnej, Studia Socjolo-giczne-Politiczne, št. 12, 1962, str. 8. — sfera zadev, ki izhajajo iz aplikacije splošnih državnih direktiv na pogoje določenega terena, npr. okrajni gospodarski načrti; v tej sferi imajo lokalne oblasti iniciativo v mejah, ki jih določa pomen centralne odločitve; — sfera zadev, o katerih daje odločitve načeloma lokalna raven, vendar pod nadzorom oblasti višje ravni; v to področje sodi večina odločitev lokalnega pomena; — sfera zadev, ki so dejansko izključno v pristojnosti lokalnih oblasti (čeprav ne formalno, ker odborom višje oblasti pripada pravica revizije odločitev odbora nižje ravni po samem zakonu). To je čisto modelsko raziskovanje. Kakšna je dejanska razdelitev odločevanja med temi petimi tipi, morajo pokazati šele sistematične in dosti bolj obširne raziskave. Vendar pa se je treba zavedati, da v pogojih našega političnega in gospodarskega modela upravljanja oblasti na različnih ravneh niso tako ostro razpodeljene kakor v federalnem ameriškem sistemu. Zaradi tega je nujno, da smo pri sprejemanju ne samo zaključkov, temveč celo raziskovalnih problemov z ameriškega terena zelo previdni. Kljub temu, in prav zato, ker se zavedamo načelnih strukturalnih razlik, lahko iščemo področja, ki si so relativno podobna ali vsaj primerljiva. Posebnost našega političnega sistema pa ne temelji samo na dejstvu, da je to centralistični sistem, v katerem je načelo centralizma hkrati povezano z načelom reprezen-tacije lokalnih območij interesov. Posebnost našega političnega sistema izhaja tudi iz posebnega odnosa med sistemom državne oblasti in strankarskim sistemom, pri čemer izhaja ta odnos iz dejstva, da strankarski sistem na Poljskem ni več instrument borbe za oblast in da je postal kanal za politično mobilizacijo državljanov in njihove udeležbe pri izvrševanju oblasti. Pri tem se je vredno zadržati nekoliko dlje. Vsak politični sistem ima svoje konstitutivne institucije, to se pravi, institucije, katerih funkcioniranje določa smer delovanja sistema kot celote in ki so hkrati najbolj bistven in najbolj svojstven del tega sistema. To so lahko kaj različne institucije — sociolog, ki raziskuje te konstitutivne institucije političnega sistema, se ne more omejiti na strukturo formalno-pravne državne oblasti. Zlasti pa ne more avtomatično istovetiti institucije konstitutivnih sistemov z najvišjimi organi državne oblasti, ker ni nujno, da se ta dva pojma vedno pokrivata. Treba je s konkretno, historično analizo dejanskega delovanja sistema iskati v njem tiste elemente, katerih vloga je posebno velika in ki določajo celotno strukturo oblasti v okvirih danega sistema. Taka institucija je v naših pogojih partijski sistem. Proletariat in njegovi razredni zavezniki so prišli na oblast z borbo, v kateri je bila vodilna sila delavska partija in prav ta partija je po prevzemu oblasti položila temelj ključnim organom državne oblasti. Tudi pozneje je marksistična partija ostala vodilna in ključna sila političnega sistema. Posebna vloga PZPR (poljska delavska partija, op. prev.) v sistemu oblasti na Poljskem izhaja iz dejstva, da je ta stranka osnovna in najbolj plodna politična organizacija delavskega razreda in drugih socialističnih razredov ter družbenih plasti. S svojo politično oblastjo realizira razredno gospodarstvo delovnih množic. Funkcije partije v našem političnem sistemu lahko na splošno reduciramo na pet osnovnih funkcij: 1. Partija predstavlja in izraža socialistično ideologijo, ki je idejna osnova celotnega političnega sistema; ta določa osnovne cilje in vrednosti, ki so temelj delovanja političnih in družbenopolitičnih institucij naše domovine; 2. Partija — z dejavnostjo svojih članov v organih državne oblasti in družbenih organizacijah — usklajuje s temi cilji delovanje različnih institucij, ki tvorijo politični sistem; 3. Prav tako določa splošne direktive in smernice politike državnih oblasti; 4. Partija privlači s sodelovanjem pri posamičnih partijskih organizacijah velik del prebivalstva, ki sodeluje v procesu političnega odločevanja na raznih ravneh sistema oblasti; 5. Končno partija rekrutira in vzgaja kadre političnih delavcev, ki delujejo tako v središčih same partije kakor tudi v državnem aparatu. Te osnovne funkcije partije v našem sistemu oblasti so dejansko to, kar v vsakdanjem jeziku imenujemo »vodilna vloga partije«. Pomen teh funkcij je nedvomen. Iz prole-tarskega partije ustvarjajo te funkcije to, kar smo prej označili kot konstitutivno funkcijo sistema oblasti. Sama partija je v našem sistemu institucija, ki ima dvojno vlogo. Na eni strani je ključni člen sistema politične oblasti in kot taka nastopa v vlogi vodilne družbene sile. Prav tako pa je na drugi strani predstavnik širokih interesov delovnih množic — in to ne samo delavskega razreda, temveč široke fronte socialističnih razredov in družbenih plasti, ki so našle mesto v sami partiji in skušajo preko nje realizirati svoje interese in težnje. To pa ustvarja potrebo po pravilni rešitvi dvojne vrste protislovij. Eno izmed njih nastane v zvezi z neistovetnostjo dolgoročnega interesa socialistične družbe kot celote in trenutnimi interesi posamičnih sestavnih delov te družbe. Partija, ki je hkrati predstavnik posamičnih interesov (socialističnih) družbenih sil in vodilni faktor celotnega procesa socialistične izgradnje, obstane mnogokrat pred problemi, ki izvirajo prav iz tega nasprotja, in jih mora spretno rešiti. Na drugi strani pa se v sami partiji kažejo neantagonistična razhajanja in protislovja, ki vladajo med posameznimi socialističnimi plastmi naše družbe. Ker pa partija ni samo in izključno politično orodje delovanja nekega družbenega razreda, ker so v njenih vrstah našli svoje mesto tudi ljudje iz različnih družbenih središč, ni prav nič čudnega, da so na terenu partije prišla in celo morala priti do izraza družbena protislovja, ki so značilna za nove, razvijajoče se socialistične odnose. V življenju partije ni prostora za protislovja razrednega tipa, saj le-teh ne razrešuje notranje življenje v partiji, temveč borba partije proti antisocialističnim družbenim silam. Seveda za predstavnike teh sil v vrstah partije ni prostora. Je pa prostor za tendence, ki so izraz prizadevanj ali interesov raznorodnih socialističnih sil, ki jih druži skupnost interesov. Te sile imajo skupno ideologijo, politiko in partijsko disciplino. Tu pride do polnega pomena notranja partijska demokracija, ki tvori plodne elemente celotne socialistične demokracije. Ta je namreč pogoj in predpostavka za zdravo odkrivanje in reševanje nastajajočih protislovij, ki se prav zaradi tega ne smejo in ni treba, da bi se izrojevali v odprto politično borbo, temveč jih je mogoče spremeniti v politiko, ki usklajuje interese delavskega razreda z interesi njegovih zaveznikov. Ko govorimo o posebni vodilni vlogi delavske partije v našem političnem sistemu, je treba opozoriti na to, da se ta sistem razlikuje od enopartijskih sistemov v nekaterih drugih socialističnih državah. Čeprav bi bilo pojmovanje, ki ga najdemo ponekod v literaturi, da je namreč naš partijski sistem večpartijski sistem ali celo modificirana oblika večpartijskega sistema,16 zmotno, bi bilo prav tako napačno, če bi pojmovali obstoj političnih zavezniških strank v našem življenju kot nekaj nebistvenega, kot nekaj, kar ne spre- " Npr. »večpartijskega sistema, ki temelji na součinkovanju«, kakor označuje naš strankarski sistem Witold Zakrzewski (IV spramie klasyfikacji syslemdro partyjnych), Studia Socjologiczno-Politiczne, št. 10, 1916. minja značaja partijskega sistema. Ko se oddaljujemo od klasifikacije partijskih sistemov, ki jo na široko uporablja buržoazna sociologija, na večpartijske (dva) in enopartijske sisteme, moramo uvesti še druge tipe partijskih sistemov, ki ustrezajo zapletenim in raznovrstnim pogojem sodobnega sveta. Glede na partijske sisteme, ki so (kot naš) oprti na obstoj nekaj strank, med katerimi pa ni borbe za oblast, ker solidarno priznavajo hegemonijo (vodilno vlogo) ene izmed njih, smo končno predlagali uvedbo termina sistem he-gemonistične partije.17 To ni niti klasični večpartijski sistem niti tako imenovani sistem vodilne stranke, v pomenu, kakršnega je dal temu terminu M. Duverger,18 kajti partije, ki pri nas tvorijo partijski sistem, ne tekmujejo med seboj, temveč solidarno sodelujejo. Hkrati pa to tudi ni enopartijski sistem, ker vsebuje večjo stopnjo političnega pluralizma v obliki obstoja več kot ene politične stranke in političnih skupin, katerih ideologije in programi se med seboj ne ujemajo. V naših pogojih so take organizacije predvsem katoliške skupine (ZNAK, PAX, Krščanska družba), ki sicer niso politične partije, vendar pa izpolnjujejo nekatere njihove funkcije (v okviru Fronte Ljudske Enotnosti imenujejo kandidate v predstavniška telesa, tvorijo poslanske klube v Skupščini in nastopajo v njem kot skupine, delujejo na javno mnenje itd.). Znake sistema hegemonistične partije, ki ga imamo pri nas (in še v nekaterih socialističnih državah), lahko označimo takole: 1. obstoj nekaj partij in političnih organizacij, ki predstavljajo razne frakcije javnega mnenja in sodelujejo v predstavniških telesih ter imenujejo kandidate na vodilna mesta; 2. te partije in organizacije sodelujejo med seboj na ravni priznavanja socialističnega sistema in sprejemajo vodilno vlogo ene partije — v našem primeru PZPR — v celotnem političnem sistemu; 3. zaradi tega, ker je iz političnega sistema eliminirana antisocialistična opozicija, partijski sistem ne funkcionira kot sistem borbe za oblast, temveč kot sistem kristalizacije in reprezentacije interesov in mnenj raznih družbenih plasti. 17 Več o tem terminu Jerzy J. Wiatr, One party Systems. The Concept and Isue for Comparative Studies, v skupnem delu pod redakcijo E. Allarta in Y. Lit-tnnena pa Cleavages, Ideologies and Party System, Helsinki 1964. 18 Maurice Duverger, Les partis politiques, Paris 1951, isto Sociologie des partis politique o Traité de sociologie (G. Gurvitch), Paris 1960, tom 2. Politična formula takega partijskega sistema je v naših pogojih Fronta Ljudske Enotnosti. Pluralistična struktura FLE. delež skupin z raznimi ideologijami in tradicijami ter družbenimi bazami daje poljskemu partijskemu sistemu znake, ki so različni od znakov enopartijskih sistemov v nekaterih socialističnih državah, s katerimi pa je naš partijski sistem povezan predvsem s tem, da je oblast združena trajno in institucionalno zagotovljeno v rokah delavskega razreda in v skupnosti socialističnih sil, katere politični izraz je hegemonija marksistično-leninistične partije. Kakšne konsekvence izvirajo iz tega za raziskovanje strukture in delovanja lokalne oblasti? Videti je, da je prva in osnovna posledica gornjih razmišljanj pojmovanje sistema oblasti kot določene celote, v kateri izpolnjujejo partijske instance pomembno — celo središčno ■— funkcijo. Za razliko od nekaterih tradicionalnih proučevanj na temo Ljudskih odborov je središče naše pozornosti sistem lokalne oblasti kot celota, v katere okvirih je Ljudski odbor bistveni, čeprav ne edini element. S tem pa ne moremo omejiti hipoteze, ki zadeva delovanje lokalne oblasti v procesu socialistične industrializacije, zgolj na samo problematiko lokalnih predstavniških oblasti. Hipoteze in zaključki Glede na problem vplivanja industrializacije na sistem lokalne oblasti lahko med drugim formuliramo tudi naslednje hipoteze:19 i. V procesu socialistične industrializacije imamo opraviti s prehodom od tipa tradicionalne družbe, ki ima pretežno vaški in poljedelski značaj, na tip sodobne družbe, ki temelji na industrijskem temelju ter je povezana z mrežo formalnih organizacij. Posledice tega procesa so: a) vedno bolj raste delež in pomen mestnih središč — posebno industrializiranih središč ali mest, ki se hitro industrializirajo — v celotnosti političnega življenja, s tem pa tudi v delovanju političnih oblasti raznih ravni;20 b) povečuje se udeležba organizirane dejavnosti društev različnega tipa na račun spontane in neorganizirane dejavnosti posameznih državljanov, ki se sedaj udeležujejo " To so prav hipoteze, ki se deloma — a zgolj deloma — opirajo na poprejšnja raziskovanja. 20 Nekaj materiala o tem bi nam dala volilna raziskovanja. Glej: Jerzy J. Wiatr: Niektore zagadnienia opinii publicznej m šmietle mybor6ro 195? a 1958, Warszawa 1959 (št. 4 Studi6w Socjologiczno-politieznyeh). delovanja lokalnega sistema oblasti vedno bolj kot člani katere izmed formalnih organizacij; c) to povzroča v konsekvenci postopno rast pomena »vertikalne« reprezentacije, tj., različnih strokovnih, organizacijskih središč ipd. na račun relativne oslabitve »vodoravne« (teritorialne) reprezentacije.21 2. Proces industrializacije — kot proces, ki je usmerjen in planirau centralno — in hkrati proces financiranja splošno ljudskih rezerv povzroča porast vpliva in pomena centralnih odločitev in podrejanje celotnega življenja lokalne družbe — s tem tudi političnega življenja — težnjam, ki do-minirajo v splošnodržavni politiki. Hkrati pa se v procesu industrializacije kažejo temu nasprotne tendence v naslednjih oblikah: a) nasprotne težnje v obliki vpliva lokalnih oblasti na način realizacije centralnih investicij na njihovem terenu, b) v obliki vpliva lokalnih oblasti na planiranje in realizacijo vzporednih investicij, c) s tem, da se v življenju lokalne družbe in v delovanju njenega političnega sistema pojavljajo »vzporedni« procesi industrializacije, torej taki družbeni pojavi, ki ne izhajajo iz predpostavk socialistične industrializacije in niso niti planirani niti predvideni ter so pogosto tudi nezaže-ljeni. 3. Ideologija socialistične industrializacije — ki jo vsebuje program, formuliran po PZPR in skupinah Fronte Ljudske Enotnosti v planih in državnih namerah, in ki jo razširjajo radio, tisk, televizija, film in drugi kanali množičnih komunikacijskih sredstev, preobraža družbeno zavest, modificira v njej nastale vrednote in prepričanja; to zadeva tudi politične zadeve, s tem pa ideologija socialistične industrializacije vpliva tudi na funkcioniranje sistema oblasti. Tu lahko razlikujemo zlasti naslednje ideološke spremembe: a) povezovanje družbene koncepcije socializma v množični zavesti ne samo z idealom pravičnega sistema družbenih odnosov, temveč tudi z modelom ekonomske in družbene sodobnosti; b) oživitev upa na množično in sorazmerno hitro dostopno blaginjo in kot posledica tega povezovanje (v zavesti množic) ocene delovanja državne oblasti (do neke mere !1 Omejitve reprezentacije interesov na lokalni ravni naznačujeta Wanda Harz in Aleksandra Jasiñska v članku Problemy reprezentacji grup interesom m radzie narodomej, Pañstwo a Prawo, št. 5 (217), 1964. tudi ocenjevanje lokalne oblasti) s stopnjo zadovoljevanja teli upov; c) okrepitev kulta strokovnosti in strokovne pristojnosti ter njen prenos z neposrednih produkcijskih področij tudi na politično področje;22 d) kot rezultat hitrih gospodarskih preobrazb je zarisano protislovje med egalitarističnimi vrednotami, ki so sestavni del tradicionalne socialistične ideologije, in vrednotami ideologije »uspeha«, modificirano s priznavanjem enakih možnosti za vse v težnji po »uspehu«.23 4. Družbene spremembe, ki so sestavni del procesa socialistične industrializacije, prinašajo hkrati tudi hiter in množični porast prosvete in kulture v širokih plasteh družbe, kar posredno vpliva na sfero družbene zavesti in s tem tudi na vrednost in politična prepričanja. Posebno se to kaže: a) v porastu — hkrati z napredovanjem industrije — kritičnosti glede oblik in tradicionalnih vrednot ter v pripravljenosti nadomestiti jih z novimi socialističnimi, ki so preprosto pojmovane kot bolj sodobne oblike; b) v porastu zanimanja za družbe, ki so visoko ekonomsko razvite in v subjektivnem prevladanju distance, ki deli družbe v procesu industrializacije od družb, ki so že zdavnaj industrializirane (kar se med drugim izraža tudi v tendenci po sprejemanju kulturnih vzorov in celo določenih — čeprav ne vseh — vrednosti tistih družb). Seveda te hipoteze ne izčrpajo vseh vprašanj, ki bi jih bilo vredno raziskati. Zahtevajo nadaljnje konkretizacije, verifikacije in morda tudi revizije. Če imajo kakšno prednost, imajo samo to, da usmerjajo pozornost na kompleksno raziskovanje problemov lokalne oblasti, pojmovane kot del življenja lokalne družbe, del, ki je podrejen — kot celotna družba — vplivu procesa industrializacije. Raziskovanja, katerih nadaljevanje je tudi pričujoča obdelava, zadevajo sistem lokalne oblasti na Poljskem v določeni historični fazi njenega razvoja. V tej precej zgodnji fazi razvoja političnega sistema so odločno prevladovali nje- " Tako se je npr. v diskusiji na straneh dnevnika »Rada Narodowa< o vlogi ljudskih odborov (konec 1. 1964 in na začetku 1965. leta) zarisala kontroverzija med mnogoštevilnejšimi pristaši koncepcije odbornika-strokovnjaka, ki bi delal na področju dobro poznanega strokovnega dela, in koncepcijo odbornika-reprezentanta, »sivega človeka*. 25 Prim. Jerzy J. Wiatr, Vmarstmienie spoleczne a tendencje egalitarne, Kultura i Spoleczenstvo, št. 2, 1962, kjer je nasprotovanje teh dveh tipov širše komentirano. govi centralistični elementi. Vendar pa so že celo v obdobju nekaj let, v obdobju, ko je začel delovati poljski sistem lokalne oblasti, vidne preobrazbe v smeri postopnega porasta njegove vloge in pomena. Vidimo, da je to trajna tendenca in da se bo kazala v prihodnosti vedno močneje. Politični sistem socializma torej ni tog in enkrat za vselej zmodeliran. V njegovem delovanju se gode in se še bodo godile spremembe. Njihova splošna smer, ki izhaja iz perspektive razvoja socialistične družbe, pa temelji na povezovanju politične demokracije, izvajane na različnih področjih življenja, z razvojem samoupravnih oblik družbenega življenja. Za razliko od koncepcije liberalno-buržoazne demokracije se socialistična demokracija ne opira na rivali-zacijo in borbo med raznorodnimi silami in tendencami, temveč predvsem na vedno širšo — posredno ali neposredno — udeležbo množic v upravljanju. Prav v tem konceptu ima še poseben pomen vloga sistema lokalne oblasti kot glavne ravni, na kateri lahko državljan vsak dan prihaja v stik z delovanjem državne oblasti. Raziskovanje teh vprašanj torej ni čisto akademska zadeva, temveč je prispevek k procesu razvoja demokratičnih politično družbenih odnosov v državi. Kajti razvoj socialistične demokracije je v veliki meri odvisen od dobrega poznavanja stvarnosti, ki je v skladnosti s samo stvarnostjo že obstoječih ali uvajanih oblik ljudske demokracije, od spoznavanja težav in dosežkov, ki spremljajo dosedanje napore na tem področju. Prevedel: F. J. Mednarodno delavsko gibanje Komunistične partije in demokracija V zadnjem desetletju svojega razvoja se je zahodnoevropsko komunistično gibanje čedalje bolj ukvarjalo tako na teoretičnem kot na praktično političnem' torišču s problemi demokracije, tako da je ta problematika v svojih najrazličnejših oblikah dandanes zanj osrednja. Takšen razvoj ni bil slučajen, kajti prav v tem desetletju so se kazale tako zunanje kot notranje spodbude za temelji-tejše tehtanje vprašanj v zvezi z demokracijo. Med prvimi spodbudami je vsekakor najpomembnejše poststalinsko razdobje v razvoju ZSSR. Zahodnoevropsko komunistično gibanje je sprejelo kritiko tako imenovanega kulta osebnosti z vsemi njenimi implikacijami. Ne glede na to, da so to kritiko ponekod le počasi sprejemali, da to komunistično gibanje še zmeraj ni temeljiteje analiziralo vzrokov za stalinizem, so ga obsodili in zavrnili kot režim, ki je tuj socializmu prav zaradi svoje izrazito antidemo-kratske narave. Vendar pa s to obsodbo stalinizem za te partije še ni črtan z dnevnega reda. Socialdemokratske in socialistične stranke, katerim posvečajo komunisti pozornost v svoji politiki, se niso zadovoljile s preprostim naštevanjem nekaj temeljnih, vendar nerazčlenjenih faktorjev, ki so v prvi državi socializma povzročili, da se je razrastel birokratski režim vse do osebne diktature. Te stranke pričakujejo, ponekod pa tudi zahtevajo od komunistov, da bodo temeljiteje obravnavali kult osebnosti in da ne bo ostalo le pri tem, da so ga uvrstili v določene zgodovinske okvire. Na drugi strani pa imajo komunistične partije pri določanju svojih poti tako ali drugače opraviti z izkušnjami preteklosti. In ne le z njimi. Čeprav se namreč v zahodnoevropskem komunističnem gibanju skrb za sodobni demokratski razvoj socialističnih držav, zlasti pa ZSSR, ne kaže zmeraj v vsiljivo izraženi obliki, pa jo je dandanes vendarle čutiti. Znano je, da je Togliatti v svoji jaltski pro memorii izrazil prepričanje, da bi se bili demokratski procesi v tem delu sveta lahko tudi hitreje razvijali. V Fran- ciji pa na primer neka skupina komunistov, ki nastopa poti psevdonimom Jean Dru, išče nove modele socialistične demokracije in hkrati kritično preučuje sovjetska politični sistem. Poleg tega je polemika s kitajskimi pojmovanji, zlasti glede poti v socializem, prisilila zahodnoevropske komunistične partije, da so uporabljale argumente, ki so bili predvsem v zvezi z demokracijo, bodisi da je bilo govora o sredstvih za pridobivanje oblasti, o politiki zavezništva ali o oblikah graditve socializma na Zahodu. Zaradi neposrednih napadov komunistične partije LR Kitajske na posamezne zahodne partije — kot na primer na KP Italije in KP Francije — ob popolnem zanemarjanju zahodnoevropskih posebnosti — so morale te partije svoje zamisli in svojo politiko zagovarjati pred celotnim mednarodnim delavskim gibanjem, zaradi česar je bilo potrebno kitajske obtožbe ne le zavrniti, temveč tudi pobiti. Naposled se je pokazalo, da je boj za mir, ki ga je to desetletje tako imperativno vsililo mednarodnemu komunističnemu gibanju, v praktični politiki teh partij neločljiv od boja za demokracijo, bodisi da gre za njene sedanje, potencialne ali bodoče oblike. Y zahodnoevropskih komunističnih partijah so se porodile spodbude za razčlenitev problemov demokracije hkrati s položajem, v kakršnem so se partije znašle v poststalin-skem razdobju, ko so se posvetile posebnostim svojih tal. Politično vzeto, so to tla, ki so bila zibelka buržoazne demokracije, z razvitim posluhom delavskega razreda za nekatere demokratske oblike političnega in družbenega življenja, z izrazito privrženostjo tako imenovanega povprečnega državljana samemu pojmu demokracije, ne glede na to, da utegnejo biti njegove predstave o tem pojmu včasih ozke. Zaradi iskanja lastne poti in v skladu s posebnostmi zahodnoevropske družbe so morale te partije pretehtati možnosti, ki jih daje boj za razširitev buržoazne demokracije, da bi se do socializma prikopale brez orožja. Ne da bi bile abso-lutizirale miroljubna sredstva boja za socializem, so se te partije postavile na stališče, da buržoazna demokracija ne zagotavlja nujno tudi avtomatičnega mirnega prehoda v socializem in da mora šele boj za višjo raven te demokracije tako spremeniti odnose mecl razrednimi in političnimi silami, da se bo dalo onemogočiti nasilni odpor vladajočih in zagotoviti mirni prehod v socializem. Član CK KP Francije Victor Joanesse je zapisal: »Jasno nam je, da se možnost mirnega razvoja pokaže šele takrat, kadar imajo de- lavski razred in njegovi zavezniki takšno premoč, da velika buržoaziija ne more začeti državljanske vojne.«1 Skoraj dobesedno izraženo misel moremo najti tudi v dokumentu »Teze o perspektivah«, ki so ga prejeli na zadnjem (XIX.) kongresu KP Avstrije. Da bi bile komunistične partije zagotovile potrebno premoč socialističnih sil, so morale razčistiti problem političnega zavezništva. Tudi stališča socialnodemokratskih in socialističnih strank ne le v teoriji, temveč tudi pri reševa-njii domačih političnih problemov, so prav tako bila spodbuda za komunistične partije, da se opredelijo, bodisi da se je sodelovanje s temi drugimi strankami delavskega razreda kazalo kot naloga dneva ali da je še zmeraj pomenilo dolgoročnejšo nalogo. Tako je pod vplivom svetovnih in notranjih dogodkov v zadnjem desetletju dozorelo v zahodnoevropskem komunističnem gibanju stališče, da so problemi demokracije temeljni problemi boja za socializem in njegov razvoj. Ker je ta problematika zelo zapletena, bomo obravnavali samo nekatera vprašanja, specifična za komunistične partije razvitih kapitalističnih držav zahodne Evrope. Eno izmed izhodišč zahodnoevropskih komunističnih partij pri obravnavanju sodobnih problemov demokracije je ocena, da je buržoazna demokracija v krizi in da jo poskuša vladajoči razred omejiti oziroma izigrati. Spremembe v Franciji z nastankom Pete republike so eno izmed naj-očitnejših potrdil te ocene ne le francoskih, temveč tudi drugih zahodnoevropskih komunistov. Pojav pa ni omejen samo na Francijo, temveč ga ugotavljajo tudi druge komunistične partije zahodne Evrope. V eni izmed resolucij z zadnjega (XV.) kongresa KP Belgije piše: »Ena izmed bistvenih značilnosti sedanjega položaja je čedalje občutnejši razloček med težnjami narodov in predstavniških skupščin. Zato je demokracija pomanjkljiva in nasledek tega je resnična devalorizacija splošne volilne pravice in njene demokratske vsebine.«2 Tudi dokument KP Italije o enotnosti delavskega in socialističnega gibanja ugotavlja, da se krepijo totalitaristične tendence v monopolističnih krogih vladajočega razreda. In čeprav te tendence niso zmeraj izražene z neposrednim nasiljem, vendarle vsebujejo zahteve po »zavrnitvi ali popačenju slehernega ukrepa v prid pogajanjem, 1 Problemi mira i socializma N° 2,11965, str. 40. - Le Drapeau Rouge, 16. XII. 1964. demokratskim pravicam, razredni zavesti in idejni avtonomiji delavskega razreda in delavskih množic«.3 Zaradi tega pojava v politični strukturi zahodnoevropskega kapitalizma imajo komunistične partije dvojno nalogo: bojevati se morajo ne le za nove oblike demokracije, temveč morajo hkrati tudi preprečevati, da bi se demokratske institucije spremenile v formalne mehanizme brez resnične učinkovitosti. Ali ta aspekta boja za demokracijo v sodobnih razmerah pojmujejo kot enoten proces ali kot etapi, sicer tesno povezani, vendarle pa ločeni, je odvisno tudi od drugih koncepcij, sprejetih v tej ali oni partiji, zlasti pa od vsebine boja za socializem. Tako menijo v KP Italije, da je obramba sedanjih demokratskih institucij neločljiva od boja za nove oblike demokracije višjega tipa — socialistične demokracije, kar vse skupaj sestavlja enoten proces boja za socializem. V KP Francije pa menijo, da sta boj za »obnovo« demokracije in neposredni boj za socializem dve etapi in da si po tem vrstnem redu tudi sledita. \ zadnjem času pa nekateri tudi v tej partiji pojmujejo etapi kot enoten proces. Tudi dokument KP Avstrije »Teze o perspektivah« govori o »etapnih ciljih« in o »obnovi demokracije« kot eni prvih etap. Ce zanemarimo razločke med enim in drugim stališčem, z morebitnimi praktičnimi posledicami vred, in če poiščemo tisto, kar jima je skupno, potem odkrijemo mnenje zahodno evropskih komunističnih partij, da je za obstanek in za nadaljnji razvoj demokracije v družbah, v katerih so, neogibna intervencija delavskega razreda in drugih delavskih kategorij. Se več. Spoznamo tudi, da so že sprejete pozicije teh družbenih sil in njihova potencialna moč, da ogrozijo status vladajočih razredov, eden izmed vzrokov, zaradi katerih vladajoči razredi omejujejo demokracijo. Ko je Togli-atti govoril o tendencah italijanske buržoazije, da bi bila z volilnim sistemom prilagodila parlament svojim potrebam, je dejal: »Kaj pomeni v bistvu ta tendenca vodilnih buržo-aznih skupin? Pomeni, da je buržoazija sama opazila, da utegne parlament, ki je bil nekdaj orodje za organiziranje in utrditev kapitalističnega sistema, postati dandanes učinkovito sredstvo v rokah partij, ki si prizadevajo socialistično preobraziti družbe.«4 Takšno pojasnjevanje vzrokov anti-demokratskih tendenc kapitalističnega razreda sodobne zahodnoevropske družbe — tako razlagajo vzroke tudi druge 3 Borba, 26. VI. 1965. 4 Togliatti, Fragmenti iz del, izd. >Komunist<, Beograd, 1965, str. 65. komunistične partije tega dela sveta — osvetljuje dvostran-skost krize, ki jo buržoazna demokracija danes preživlja: demokratske institucije, ki jih je prav ona razvila, dopuščajo potencialni prodor delavskega razreda in njegovih zaveznikov na položaje, ki preprečujejo buržoaziji in njenim zaveznikom, da bi razvili ali utrdili svoj, se pravi, kapitalistični sistem. Ko se buržoazija poskuša ubraniti pred to nevarnostjo, omejuje ali izigrava lastne demokratske institucije. Sklep iz takšne analize je razmeroma jasen: pojmovan kot vrsta etap ali kot enotni proces, je boj delavskega razreda za revalorizacijo demokratskih institucij, ki jih je zahodnoevropski družbi dala buržoazna demokracija, de facto boj za novo razredno vsebino in spremenjeno funkcionalnost teh institucij. Parlament, v katerem prevladujejo socialistične sile, ki to svojo premoč izkoriščajo za izrivanje kapitalističnega razreda z njegovih položajev, je prav tako izraz krize buržoazne demokracije kot parlament, ki so mu odvzeli njegove demokratske prerogative v prid organov, ki neposredneje varujejo koristi vladajočega razreda, s čimer so seveda omejili vpliv socialističnih sil. V prvem primeru je poudarek na njegovi krizi kot buržoazne, v drugem pa kot demokratske institucije. Bistvo boja v zvezi z demokracijo je prizadevanje za spremembo razmerja med razrednimi silami, ali še natančneje, za institucionalizacijo sprememb v tem razmerju, sprememb, ki že nastajajo. Prav zategadelj ni najpomembneje za zahodnoevropske komunistične partije zgolj to, da si pridobijo parlament oziroma da vstopijo v vlado, temveč gre nujno za precej širšo podlago. Če je res, da ni nobene komunistične partije v zahodni Evropi, ki bi se bila odrekla veliki vlogi, ki jo ima v tem boju parlament, pa je prav tako treba priznati, da ni nobene, ki bi bila svojo pot v socializem omejila na »parlamentarno pot« in ki bi torej svoj politični boj za socializem pojmovala le kot boj za pridobitev parlamentarne večine. Teorija strukturalnih reform — le-to je razvila KP Italije in nekatere njene bistvene aspekte, čeprav ne zmerom formulirane z isto terminologijo, je mogoče najti tudi v drugih zahodnoevropskih komunističnih partijah — je najustreznejši izraz spremenjenega odnosa sodobne komunistične partije kapitalističnih držav do svojega pohoda na oblast. Ta pohod je zamišljen na najširšem družbenem torišču, z bojem za vsestransko demokratizacijo družbe, na gospodarskem, političnem in kulturnem torišču, na lokalnem kot na nacionalnem nivoju, od položaja posameznika do statusa celotnega delavskega razreda in drugih družbenih skupin ter slojev, zlasti tistih, ki so v najemniškeni delovnem odnosu. V tem procesu ima nedvomno parlament svojo vlogo, vendarle ta vloga ni izključna in tudi ne zmeraj primarna; ne gre torej za spremembo razmerja med silami najprej v parlamentu, da bi si nato prizadevali spremeniti sedanji položaj, temveč za vpliv, katerega namen je spremeniti razmerje med silami na celotnem družbenem torišču, v njegovih številnih celicah. S tem tudi spremenjeno razmerje sil v parlamentu zadobi drugačen pomen, saj postane del sprememb v celotni družbeni strukturi. Dokument KP Italije o enotnosti delavskega in socialističnega gibanja smatra takšno pot za posebnost ne le Italije, temveč tudi drugih držav zahodne Evrope: »... akcije za preobrazbo proizvajalnih struktur in politične ureditve ni mogoče odlagati do takrat, ko bo delavski razred postal vodilna sila v vladi in državi. V razmerah naše države in nasploh držav razvitega kapitalizma uveljavlja veliki kapital svojo politično prevlado ne le z nadzorstvom nad tradicionalnim prisilnim aparatom države. Zavesti ni mogoče formirati in tudi sposobnosti ni mogoče razviti za boj za socializem, če že zdaj ne bomo izpodbijali ... celotnega kompleksnega sistema, na katerem sloni pri nas in v drugih državah razvitega kapitalizma dominacija buržoazije, in ga poskušali odpraviti, in če ne bomo že med tem bojem izpopolnjevali sredstev delavskega razreda in njegovih zaveznikov za boj.«5 Pritegnitev najširših delavskih množic v upravljanje in odločanje, k vsakovrstnim intervencijam na vseh področjih družbenega življenja je v programih sorodnih komunističnih partij zahodne Evrope vsebina boja za demokracijo. V javni debati s socialisti so predstavniki KP Francije vztrajali ravno pri stališču, da demokracija ni le v tem, da se posvetuješ z ljudstvom o tem ali onem vprašanju, temveč da to ljudstvo hoče sodelovati pri izvajanju politike in da ima za kaj takega možnost. »Za komuniste,« je zapisano v enem izmed polemičnih odgovorov KP Francije socialistični stranki, »je ravno aktivna udeležba množic pri preučevanju in reševanju najpomembnejših problemov političnega, gospodarskega in kulturnega življenja države bistvo demokracije.«6 Pri tako široko začrtani poti, po kateri naj bi napredovale socialistične sile, je še zlasti pomembna skrb za pridobitev položajev v zvezi z oblikovanjem ekonomske poli- 5 Borba, 28. VI. 1965. 6 France Nouvelle, 10.—16. III. 1965. tike in ekonomskih struktur države. Če označuje KP Italije boj za tako imenovano demokratsko programiranje kot »temeljni element strategije« celotnega delavskega gibanja; če KP Francije ne poudarja več le širjenja nacionaliziranega sektorja, temveč pripisuje pomen tudi položaju, ki naj ga predstavniki delavskega razreda imajo pri upravljanju tega sektorja; če je KP Avstrije na svojem zadnjem kongresu posvetila poseben dokument problematiki samoupravljanja delavcev in uslužbencev in če predsednik KP Švedske vztraja pri širjenju družbenega sektorja kot pogoja za razvijanje »industrijske demokracije«, ki jo ima za odločilno nalogo in najpomembnejše vprašanje v zvezi z nadaljnjim razvojem švedske demokracije — potem je v vseh teh različnih obravnavah istega problema treba videti tudi potrdilo, da je za komunistične partije tega dela sveta ta problem dozorel in da spoznavajo njegov pomen. Bistveno pri tem je, da se ne potegujejo za soodločanje v gospodarstvu zato, da bi izboljšali materialni položaj delavskega razreda in drugih delavcev, temveč da bi zarezali prav v srce kapitalistične družbe. Karel Henrik Hermansson, predsednik KP Švedske, je jasno povedal, da so na Švedskem predstavniki delavskega razreda — pri tem je imel v mislih socialne demokrate — dovolj dolgo upravljali v prid kapitalizmu in da je zdaj napočil čas, na upravljajo njemu v škodo. Italijanski komunisti vidijo v demokratskem programiranju eno najpomembnejših sredstev za povzročitev krize v sedanjem »konservativnem ravnotežju«. Iz vsega doslej povedanega bi lahko sklepali takole: zahodnoevropsko komunistično gibanje ne obravnava več boja za demokracijo le kot komponento prizadevanja za krepitev materialnega in političnega položaja delavskega razreda, temveč kot vsebino boja za socialistično preobrazbo sedanje družbe. V razmerah sodobnega kapitalizma buržoazija ne more več razvijati svojih demokratskih institucij, ne da bi s tem ogrožala svoj položaj. Pri tem prevzema obrambo demokracije razvijajoči se razred — torej delavski — ki bo moral tako sedanjim kot novim oblikam demokracije dati novo vsebino in jih razvijati kot institucije socialistične demokracije. Pot v socializem je torej tem partijam odprta preko širjenja demokratskih oblik na vseh področjih družbenega življenja, kar zahteva tudi nekatere nove poglede na oblike, ki jih utegne graditev socialističnega sistema imeti jutri v visoko razviti družbi zahodnih držav. Tako je treba ugotoviti, da so te oblike še zmeraj velika neznanka tudi za te partije same. Giorgio Amendola, član direkcije KP Italije, je poudaril, da za razvijanje političnih struktur socialistične družbe »ni modela, ki bi ga bilo mogoče poudariti, docela gotovo pa je, da niso prav nič vredni modeli institucij, ki so značilne za buržoazno demokracijo in ki zdaj preživljajo krizo .. .«7 Ze omenjena skupina francoskih komunistov, ki nastopa z imenom Jean Dru, prav tako meni, da komunistične partije kapitalističnih držav nimajo vizije o prihodnji socialistični državi. Zato si skupina prizadeva najti model, ki ga je imenovala »socialistična de-mokracja dela«. Bistvena odlika te demokracije naj bi bil nekakšen pogodbeni odnos med tistimi, ki bi upravljali, in tistimi, ki bi bili upravljani, pri čemer bi bili prvi pod nadzorstvom drugih, poleg tega pa bi jih bilo mogoče odpo-klicati, kadar ne bi spoštovali svojih obveznosti. V obeh primerih je bolj čutiti navzočnost preteklosti kot pa jasnejši pogled v prihodnost: če je Amendola popolno zavrnitev institucij buržoazne demokracije utemeljil s krizo, ki jih le-te dandanes preživljajo, gradi skupina Jean Dru svoj model na očitni želji, da bi bilo v prihodnje mogoče preprečiti ekscese najvišje oblasti, ki jih je dopuščal stalinizem. Toda kadar zahodnoevropske komunistične partije, pa čeprav skopo, obravnavajo bodočo strukturo socialistične družbe, so nedvomno zlasti pod vplivom sedanje strukture družbe, v kateri se razvija tudi delavsko gibanje, ki mu pripadajo. To velja za edino jasno formulirano tezo s tega področja, za tezo o mogoči večstrankarski strukturi zahodnoevropskega socializma. Ko je KP Francije odprla to perspektivo socialističnega razvoja francoske družbe, je poudarila, da je teza o eno-strankarstvu kot nujni obliki za razvoj socializma plod Stalinovega absolutiziranja okoliščin, v katerih je nastajala prva država socializma, in da je zatorej napačna ter nesprejemljiva za zahodno družbo. Togliatti je na primer poudaril vlogo in pomen strank za funkcioniranje demokracije. »Strinjamo se,« je dejal, »s trditvijo in celo vztrajamo pri njej, da je obstoj politične stranke oziroma, natančneje, političnih strank, neogiben za obstoj in za razvoj demokratičnega sistema. Dandanes si ni mogoče zamišljati demokratične družbe, v kateri ne bi bilo politične stranke.«8 Teza o večstrankarskem socializmu — do te teze so se prikopali ne le v KP Francije in KP Italije, temveč tudi v 1 Dokumentacija N" 2/1965, izd. Instituta za izučavanje radničkog pokreta, stran 34. 8 Togliatti, Fragmenti iz del, izd. »Komunisti, Beograd, 1965, str. 135. drugih zahodnoevropskih komunističnih partijah — logično sledi iz razmer, v katerih se te partije bojujejo za socializem. Pri tem ne gre le za večstrankarsko buržoazno demokracijo, v okviru katere delujejo, temveč za zapleteno strukturo delavskega in socialističnega gibanja, ki mu pripadajo. Nobena teh partij, niti najmočnejša, si ne domišlja, da bi utegnila sama dobiti bitko za socialistično preobrazbo svoje države. Že koncepcija boja za socializem na tako širokem področju, kot smo ga obrazložili poprej, zahteva vključitev najširših demokratskih sil, zlasti pa sodelovanje organiziranih sil delavskega razreda. Prav zaradi tako vseobsegajoče zamišljenega boja za socializem so zavezniki dandanes v politiki komunističnih partij eno izmed odločilnih in aktualnih vpreašanj. Docela razumljivo je, da je resnično zavezništvo mogoče utrjevati samo na podlagi popolnega medsebojnega spoštovanja in enakopravnosti, tembolj, ker gre za partnerje, ki imajo dolgoletne politične izkušnje in zelo izostren občutek avtonomnosti. Sicer pa je znano, kako zelo so zahodnoevropskim komunističnim partijam svojčas škodovale zahteve po hegemonistični vlogi v delavskem gibanju njihovih držav. Ali pa bi prizadevanje realizirati potrebna zavezništva imelo kake možnosti za uspeh, če potencialnim partnerjem ne bi nedvoumno priznali popolne pravice, da sodelujejo v oblasti, za pridobitev katere naj bi se bojevali? In ali bi se mogla ta socialistična družba sama učinkovito razvijati, če bi poskušali odstraniti iz političnega življenja vse tiste čini-telje, ki so sodelovali pri njeni vzpostavitvi? Poleg tega se spomnimo, da si te partije zamišljajo socialistično preobrazbo kot dolgoročen proces, ki bi ga podpirali raznovrstni poganjki najrazličneje organiziranih socialističnih sil, in sicer ne kot »transmisije« zavestnega spiritus agensa, temveč kot samostojni, za socializem zavestno opredeljeni čini-telji. Že sam način boja za socializem, raznovrstnost subjektivnih sil, ki naj bi bile udeleženke tega boja, delno določa tudi zapleteno politično strukturo bodoče socialistične družbe. Že zdaj, ko gre za večstrankarski socialistični režim, pa je aktualen problem opozicije. Med nedavno debato s socialistično stranko so pozvali KP Francije, naj odgovori na vprašanje, ali je s privolitvijo v večstrankarstvo razumeti tudi pravico antisocialistične opozicije do organizirane oziroma strankarske dejavnosti. KP Francije je odgoATorila negativno. Dopustila je sicer vsestransko debato in nesoglasja med strankami, ki se sicer strinjajo v svoji temeljni opre- deljenosti za socializem, zavrnila pa je možnost, da bi anti-socialističnim silam kot predstavnicam kontrarevolucije dopustili legalno opozicijsko dejavnost. Strankarski pluralizem. za katerega KP Francije meni, da je mogoč pri graditvi socializma, bi torej dopuščal samo tiste stranke, ki bi bile privrženke socialistične ureditve. Tudi KP Avstrije zastopa podobno stališče in izvaja večstrankarsko strukturo bodoče socialistične družbe v Avstriji iz zapletene strukture zaveznic, ki se bodo bojevale za socializem. Naposled tudi KP Italije priznava večstrankarski režim, ki naj bi bil sprejemljiv tudi v fazi graditve socialistične družbe. Vendar pa ta partija ob tem ni obravnavala tudi opozicije. Togliatti v svojih člankih in delih dopušča tudi obstoj nesocialističnih strank v socialistični družbi. »Brez pridržkov dodajamo,« je zapisal ob neki priložnosti, »da v družbi, ki gradi socializem, lahko obstajajo različne stranke, izmed katerih nekatere sodelujejo pri tej graditvi.«9 Če »nekatere« teh strank, ki so navzoče v socialistični družbi, sodelujejo pri graditvi te družbe, potem je mogoče sklepati, da tiste druge ne sodelujejo. Ali naj to pomeni, da je njihov status opozicijski? O opoziciji v večstrankarskem socializmu bodo zahodnoevropske komunistične partije slej ko prej morale razpravljati, čeprav ta problem dandanes še tako zanemarjajo. Ta problem izvira iz logike večstrankarskega režima in iz logike zgodovinske kontinuitete v razvoju zahodnoevropske družbe, vštevši načine boja za socializem in oblike socialistične graditve. Kakor je oborožena socialistična revolucija izhod ter nasledek skrajnega zaostrovanja poprej dozorelih razrednih nasprotij, diktatura proletariata s svojimi poudarjenimi funkcijami nasilja pa odgovor na dotedanjo diktaturo buržoazije, tako bo tudi mirna revolucija — kolikor se jim jo bo posrečilo realizirati z demokratskimi sredstvi boja — lahko prevzela nekatere mehanizme prejšnje družbe. Oborožene socialistične revolucije so bile v dosedanji zgodovini izvedene na področju nerazvite demokracije, v brezobzirnih razmerah državljanske, osvobodilne ali proti-kolonialne vojne. S področja demokratskih oblik niso mogle kdovekaj podedovati in ker so bile po svojem bistvu zares globoko demokratične, so si prizadevale ustvariti lastne demokratske institucije, v skladu s svojimi potrebami, možnostmi in razmerami. Ne smemo pozabiti, da so bile to razmere krvavega obračunavanja z zatiralci. 9 Togliatti, Fragmenti iz del, izd. »Komunist«, Beograd, 1965, str. 79. Mirna revolucija na Zahodu pa poteka na podlagi združevanja sedanjih demokratskih pridobitev in ustvarjanja novih. Ena izmed sedanjih demokratskih pravic je tudi pravica nasprotnika sistema, da se organizira. To pravico ima vse dotlej, dokler ostane v okvirih demokracije in dokler ne uporabi nasilja. Zato ni izključeno domnevati, da bi v razmerah, ko bi socialistične sile prevladovale na torišču demokratičnega boja in boja za demokracijo, tudi protiso-cialistična opozicija dobila državljansko pravico, prav kakor ima dandanes to pravico tudi protikapitalistična opozicija v večini držav zahodnega sveta. Za vse to sta seveda izhodišče sedanja razvojna stopnja in sedanji politični položaj razvitih kapitalističnih držav zahodne Evrope. Veliko vprašanje pa je, ali se bo neposredni boj za socialistične družbene odnose v teh državah bil v takšnih razmerah, s katerimi računajo dandanes komunistične partije tega dela sveta. Ali niso tudi partije same kot oblika političnega organiziranja in politične dejavnosti zdaj v krizi, vštevši tudi delavske stranke. Koliko večstrankar-stvo ustreza zahtevi po razvijanju ravno neposrednih oblik demokracije v boju za socializem in v socializmu samem? Na vsa ta vprašanja bo mogel dati odgovor šele nadaljnji razvoj razvite kapitalistične družbe, pa tudi na vprašanja, ki so aktualna že zdaj. Ze v »Komunističnem manifestu« je zapisano, da je »prvi korak v delavski revoluciji povzdigniti proletariat v vladajoči razred in izbojevati demokracijo«.10 V vseh dosedanjih socialističnih revolucijah so uveljavili demokracijo z oboroženim napadom na oblast. Zgodovinski poskus slediti socialistični poti so doslej opravili na različnih točkah sveta — predvsem v napol razvitih ali nerazvitih državah — razen v državah, ki so bile zibelka in trdnjava kapitalizma. Ker so bile te države hkrati tudi države razvite buržoazne demokracije, bo treba zdaj opraviti tale poskus: povzdigniti delavski razred v vladajočega, in sicer z demokratizacijo znotraj sistema samega in s postopno preobrazbo v socialistično demokracijo. To je naloga, ki so si jo zdaj zadale zahodnoevropske komunistične partije. Zato je razumljivo, zakaj so tako teoretično kot praktično politično zaposlene predvsem s problematiko demokracije v sedanji in v jutrišnji socialistični družbi. ZORICA PRIKLMAJER-TOMANOVIČ 10 K. Marx — F. Engels, Izbrana dela, zvezek I., izd. »Kultura«, Beograd, 1949, str. 33. Prikazi, recenzije, beležke ADAM SCHAFF Filozofija človeka Ker Schaff v historičnem materializmu ni našel dovolj človeka, je skušal razviti poleg njega še »filozofijo človeka«. Njegovi članki, ki so zbrani v eni knjigi, izšli pri DZS, izpričujejo, kakšna ta filozofija je. Knjigi z naslovom Filozofija človeka je dodan članek dr. Miha jla Markoviča: Marksistični humanizem in problem vrednot. Sklepno opombo je napisal B. Z. Temeljne ugotovitve avtorja iz prvega eseja — Marksizem in eksistencializem — so naslednje: Marksizem na Poljskem ni odgovarjal na probleme posameznika, ki jih je porajalo življenje, zato so ljudje iskali odgovore pri eksistencializmu, ki se je bolj ukvarjal s to problematiko. Vendar je eksistencializem probleme samo odkril, rešitve, ki jih podaja, so pa napačne. Za pravilno reševanje je najbolj sposoben marksizem. Zato je treba v marksizem prevzeti iz eksistencializma, kar mu sedaj še manjka: to je, nekoliko humanistične problematike, ki jo je treba povezati s problematiko človeka posameznika. To je mogoče, ker je marksizem odprt sistem in »je vedno pripravljen — vsaj načeloma — vsrka- ti nova dejstva, nova odkri-i tja .. .«* Schaff je pravilno poudaril, da je osrednje vprašanje, ob katerem se filozofske smeri ločijo med seboj, pojmovanje človeka v njegovih mnogoterih odnosih. Naj začne kaka filozofija s katerokoli problematiko, še zmeraj se vse začne in konča pri človeku. Zato je definicija tega, kar tej ali oni filozofski smeri pomeni človek, najbolj sintetični odgovor, ki ga lahko poznavalec da šele potem, ko ima vso sliko določenega filozofskega sistema že pred seboj. Od njega je tudi odvisno, ali je kaka filozofija humanistična ali ne. te je torej pojmovanje človeka temelj vsake filozofije, merilo za ocenjevanje njene humanističnosti, in če potem historični materializem menda, kot je trdil avtor, potrebuje še posebno filozofijo človeka, je s tem tudi že podana trditev, da historični materializem ni za-< dosti humanističen. Sklicevanje na hkratni obstoj več vrst hu-manizmov tu ne pomaga. Ne' glede na to, da je samo vprašanje o obstoju več humani-zmov obenem že samo po sebi 1 Schaff, Filozofija človeka, str. 36. sporno, drugi humanizmi ne bi mogli reševati nehumanistično-sti historičnega materializma niti zamegliti dejstva, da je izmed vseh humanizmov eden vendarle najhumanističnejši. Možnih pa je seveda več humanizmov v zgodovinskem zaporedju ali krajevnem vzporedju v različnih obstoječih globalnih družbah. Pri prebiranju Schaffove »Filozofije človeka« je očitno, da se njegovo pojmovanje historičnega materializma dokaj razlikuje od Marxovega, saj se zadnji s prvim ne bi nikdar strinjal, da izhaja iz »družbe, ki tvori posameznika in determinira njegov način ravnanja« in je zato »človek proizvod družbenega življenja«.2 Marx ne pozna človeka, ki bi bil nekako ločen od družbenega življenja. Pozna človeka v celotnosti njegovih družbenih odnosov, in začeti pri človeku, po-> meni zanj, začeti pri njegovih odnosih: konkretno bi to na Poljskem okrog 1.1956 pomenilo začeti pri človeku, ki je v kon-fliktni situaciji, ko mora izbirati med podreditvijo partijski disciplini, in pri tem vedeti, da dela po svoji vesti narobe, ter med nepodreditvijo. Če bi Schaff dosledno uporabljal Marxovo metodo, bi bil moral v knjigi analizirati, zakaj so te konfliktne situacije nastale, in dognati, kako jih ukiniti, in sicer takrat, ko so se pokazale, ne pa post festum interpretirati, kako so se izrazile pri ljudeh. Tako pa je ostal pri zunanji nujnosti in determinizmu in pozabil na subjektivno plat. Človek je namreč tvorba, če se 2 Prav tam, str. 19. že tako izražamo, svojih lastnih odnosov, ki jih, če so res njegovi, sam ustvarja. Le posredno in vzvratno je potem delno proizvod vnanje družbe. Še najbolj v odtujenih družbenih odnosih, ki jih je skušal premagovati zgolj iluzorno, tj. ideološko. Metafizično je ločil individua od družbe oziroma od tistega človeka, ki je celotnost družbenih odnosov. Zato je tudi lahko opravičil to, da je bil marksizem preveč zaposlen z revolucionarnim delavskim gibanjem, z občimi zakonitostmi družbenega razvoja in premalo s problemi človeka posameznika. Kaj to pomeni? Če je revolucionarno gibanje izhajalo iz človeka, ki je celotnost družbenih odnosov in pri tem zapostavljalo individua, ga je s tem zanikalo kot celotnost njegovih odnosov v družbi. Kaj je bil zanj in za Schaffa tedaj človek posameznik? Bilo je nekaj narobe s tem marksizmom samim, in sicer to, da je v svojih občih načrtih in v svoji zaposlenosti pozabil prav na tega človeka, ki je celotnost svojih družbenih odnosov, ne pa zunanjih. Zgovarjanje, da so vsa poprejšnja obdobja razmišljala na eni strani o zakonitostih družbenega razvoja, na drugi pa o človeku posamezniku, je samo delno opravičljivo. Brez dvoma to velja za družbo, ki je sestavljena iz atomiziranih ljudi in zato kot skupnost interesov le navidezna, zaradi česar je človek v njej razbit na političnega in privatnega človeka. V tem primeru je teorija o družbenem razvoju zares nekaj drugega kot teorija o človeku posamezniku. Skupnega imenoval- ca tu ne more biti: človeka. In prav tega Schaff glede svoje družbe, iz katere izhaja, ni upošteval. Zato se je tudi vseskozi sukal v lastnih protislovjih, saj ni znal razločevati med podobnostmi in različnostmi posameznih poprejšnjih obdobij. Opravičevanje, da je humanistično problematiko monopolizi-ral eksistencializem, ker je menda to značilno za vsa obdobja, da jo zajame neka individualistična filozofija, je zato nekritično posploševanje in prehod na predmarksistična stališča. Nič čudnega potem, če je Schaff videl vso pomanjkljivost marksizma v tem, da je bil leta ideološko odsoten pri problemih človeka-posameznika, in če ni videl, da je bil ta marksizem dejansko tuj človeku v celotnosti njegoviih odnosov. In ker je bil po njegovem samo ideološko odsoten, je tudi napake treba popraviti samo ideološko. Iz tega neogibno sledi teorija o nujnem prevzemu humanistične problematike eksistencializma, torej spet od zunaj. Ideološko obračunavanje je zanj v tem, da »nasprotnika toliko časa prepričujemo z resničnimi argumenti«, da ga obvarujemo »nadaljnje grešitve« zatekanja k eksistencializmu. S tem je stvar zanj opravljena. Ideološki boj je nedvomno potreben, ostane pa le kompenzacija vse dotlej, dokler se vsa kritika omeji na ideološki boj in ni kritika celotnosti družbenih odnosov. V nasprotnem primeru je človek še zmeraj poj-movan kot homo duplex, in to v resnici tudi je. Toda temeljna Marxova intenca je bila, da je treba homo duplex ukiniti, česar Schaff ni upošteval, še manj pa njegove osnovne koncepcije, da se ontološke, spoznavno teoretične in humanistične problematike ne sme med seboj obravnavati kot nekaj povsem ločenega, saj so ugotovitve s posameznega območja med seboj neločljivo povezane. Mimo tega ni mogoče. Zato Schaff ne bi smel biti prepričan, da si je pri eksistencializmu mogoče sposoditi samo humanistično stran. Ni se zavedal, da je človek eksistencializma čisto določeno ontološko, gnoseološko itn. pojmovan, prav tako kot marksistični, in če zavržeš eno plat, da moraš zavreči tudi drugo. Zato z infiltracijo zgolj humanistične problematike v marksizem ne more biti nič. Eksistencializma potemtakem zares ni mogoče poročiti z marksizmom, kakor ugotavlja tudi Schaff, toda ne zaradi napačne rešitve zastavljenih vprašanj, marveč zaradi različnih osnov, različno pojmovanega človeka. Značilna za Schaffov nekritičen pozitivizem, na katerega lahko sklepamo iz obravnavanega dela, je njegova ugotovitev, da bi ZDA pri sedanjem izkoriščanju produkcijskega potenciala lahko takoj uvedle »komunistično delitev po potrebah«; kakor da bi bile te potrebe odvisne zgolj od pomanjkanja ali izobilja materialnih sredstev. Po Marxu pa je jasno, da je za komunistično delitev po potrebah treba razviti tako objektivne možnosti kot subjektivne sile, torej ljudi, ki so zmožni razviti ali že imajo zelo razvtite zares človeka vredne potrebe, ki jih pa ameriški ljudje zdaj prav gotovo še nimajo. Toda najvažnejše pri vsem tem je, da je produkcijski in finančni kapital ZDA družben v najširšem pomenu besede, torej v svetovnem razmerju. Ta potencial je večinoma plod dela v nerazvitih deželah in bi bilo prav lahko določiti ne samo ZDA, ampak vsaki razviti državi mesto na lestvici, ki ji gre pri izkoriščanju teh dežel. Zato v nobeni državi ni mogoč komunizem na račun drugih. To bi bil alienirani komunizem, ne-komunizem. Drugi esej z naslovom Filozofija človeka je Schaff začel z zgodbo, ki jasno kaže njegovo pojmovanje problematike, npr. o smislu življenja. O tem problemu je začel razmišljati, ko se je pri propagiranju marksizma znašel pred neposrednimi vprašanji. Prej je razmišljanje o tem in o podobnih vprašanjih »a priori odklanjal . Schaffu ni bilo do resnične rešitve problema, ampak, kakor je sam povedal, »ker je to nujno za popolni odsev sveta v marksistični teoriji«, in drugič, ker v »boju, ki ga marksizem bije z idealističnimi smermi, lahko zmagamo samo tedaj, če se lotimo sporne problematike in damo drugo, našo rešitev.«3 Gre mu zopet za razsvetljevanje in ne za resnično reševanje. Metafizično ločevanje človeka posameznika od generičnega človeka in od individuuma v celotnost njegovih odnosov je avtorja tudi pri iskanju rešitev na post festum reševano vprašanje o smislu življenja pripeljalo do različnih protislovij. Meni, da se mora filozof ob tem problemu omejiti na to. 3 Prav tam, str. 60—61. da predlaga izbor določenih rešitev, kajti zavedati se mora. da tema ne dopušča enoznačne in avtoritativne rešitve. Filozof naj v tem primeru ravna kot modrec in ne kot znanstvenik, pač po načelu: koristno - nekoristno, ne pa po načelu: znanstveno - neznanstveno. Kajti ocena, ali je v konkretni situaciji vredno živeti ali ne, je odvisna od danih močnosti in perspektiv življenja, tukaj pa ima zadnjo besedo zmeraj dani posameznik, za čigar življenje gre. »Lahko rečemo zgolj to: na tvojem mestu bi izbral tako in tako. In to je vse.«4 Z druge plati se je Schaff v knjigi skliceval na socialistični humanizem, ki ima kot del marksističnega svetovnega nazora določene poglede na smisel življenja. To vprašanje je povezal z bojem delavskega razreda. Trdi, da samo marksist lahko postane glasnik najvišje oblike humanizma — socialističnega humanizma. Samo on lahko da odgovor, ki temelji na znanstvenih argumentih znanstvenega socializma. Torej v tem primeru ne gre za mnenje, ampak za znanost. Tako nam je dal avtor dva odgovora: prvi velja za čiove-ka posameznika in ima le vrednost nasveta, mnenja, drugi pa je znanstven in velja za človeka, ki je »celotnost svojih odnosov«. S tem je spet privolil v homo duplex in ga pripisal tudi Marxovi misli sami. Vendar pri Marxu nikjer ne zasledimo takšne razdeljenosti dejanskega človeka na abstrakciji: na človeka-posamezuika in človeka »v celotnosti njogo- 4 Prav tam, str. 69. vih družbenih odnosov.« Zanj je homo duplex oznaka za odtujenega in v samem sebi razklanega človeka, zato ga je Marx nenehno kritiziral, nikakor pa ni bil njegovo izhodišče. Sehaffu pa je, narobe, prav on izhodišče, in zato se je tudi zapletal v različna protislovja. Tako je npr. hkrati priznal svobodo kot spoznano nujnost in svobodo kot možnost izbire med različnimi danostmi: eklektično je pomešal Heglovo in Sartrovo misel, pozabil pa na Marxa, kl mu je svoboda pomenila proiz-vajanje-ustvarjanje po meri raznovrstnih reči, znotraj družbe pa nepostvarele odnose. O moralni odgovornosti je prav tako podal dve rešitvi: v moralno konfliktni situaciji se odločimo tako, da pretehtamo dobičke in izgube (»Odločujemo se za najbolj koristno rešitev«"). je prvi sklep. Objektivnega kriterija, »recepta« za ravnanje »nasploh«, ni. Iz tega torej sledi, da je vsako delovanje moralno oziroma nemoralno, ker pač ni merila, po katerem bi lahko delili delovanja na takšna ali drugačna. Dani posameznik je v dani situaciji in v njej naj sam brez kakega vnanjega napotila odloči, katero njegovo dejanje bo koristno in katero ne. Ker je očitno, da vodi takšno razglabljanje v pragmatizem, se je Schaff v nadaljnjem vendarle opredelil za objektivni kriterij: resnico. Človek se mora v družbenem življenju boriti zanjo, četudi njegova dognanja še niso dobila splošnega priznanja. »Kaj bi se zgodilo z napredkom in novatorstvom v znanosti in umetnosti, če bi 5 Prav tam, str. 96. lahko priznavali samo splošno sprejete resnice,« se sprašuje Schaff in ugotavlja, da bi se tedaj »takoj pogreznili v intelektualni zastoj, ki bi dušil napredek, in v dogmatizem.«6 Vendar je o tem razpravljal le v zvezi s politiko. Zakaj ta kriterij ne bi mogel veljati tudi za člove-ka-posameznika, ni povedal. In navsezadnje: za koga sploh velja, če se posameznik odloča na podlagi dobičkov in izgub? Konkretno namreč zmeraj odločajo posamezniki. Vzrok zgornjemu protislovju je spet pojmovanje človeka1 kot homo duplexa. Schaff nikakor ni mogel združiti človeka-posameznika s »človekom v celotnosti njegovih odnosov«. Tako so se mu vse rešitve v zvezi s človekom posameznikom izrodile v relativizem, s »človekom v celotnosti njegovih družbenih odnosov« (kot ga pojmuje avtor) pa v preeno-stranski determinizem. Iz tega je razvidno, zakaj mu je potem potrebna poleg historičnega materializma, ki naj bi se kot teoretska osnova ukvarjal s »človekom v ...«, še filozofija človeka, ki naj bi se ukvarjala s človekom-posamez-nikom. Toda Marxov historični materializem, katerega dejanska osnova je empirično ugotovljivi človek v celotnosti družbenih odnosov, poleg sebe ne potrebuje nobene filozofije človeka več, ker jo v sebi že preraščeno vključuje, saj je Marx že na začetku svoje poti zahteval odpravo vsakršne filozofije kot filozofije, zahteval je njeno preraščanje. 6 Prav tam, str. 98. Rezultat tega preraščanja bo sovpadanje človekove eksistence in esence. Marxu je šlo za preraščanje sedanje razklanosti7 in zato Schaffova teza, da marksizem začenja z eksistenco, nikakor ni sprejemljiva. Tu je vsekakor zašel pod Sartrov vpliv, proti kateremu sicer vseskozi polemizira. Kot v prejšnjih dveh delih avtor tudi v tretjem delu z naslovom Konflikt humanizniov (v knjigi je napaka: Konflikt humanizma S. H.), ni izhajal iz ekonomskih in socioloških analiz, ampak je pojave ocenjeval predvsem s psihološkega in moralnoetičnega vidika. Prvi razlog, ki ga je omenil, za obrazložitev družbenih gibanj na Poljskem po 1. 1956, je ta, da med idejo in njeno realizacijo zmeraj nastane pretres, zaradi česar postanejo ljudje v določenem razdobju nestrpni. To se je zgodilo tudi na Poljskem. Pri tem pripiše Marxu nekaj, proti čemur se je izrecno boril: da naj bi se družba namreč razvijala proti idealnemu tipu, modelu ali človeku. Marx je večkrat poudaril, da jedro njegovega nazora ni predpostavka o idealnem tipu človeka, ampak rezultati analize notranjih zakonitosti družbe. Te seveda niso mrtve zakonitosti, ampak žive tendence, ki jih potem subjektivne sile lahko različno, čeprav ne samovoljno usmerjajo. Schaffov očitek Marxu, da je bil delno utopist, zato ni upravičen. Če ni bilo revolucij na Zahodu, so krive predvsem subjektivne sile s takšnimi ljudmi v vodstvu, kot sta bila Bernstein in Kautsky. Objek- 1 Glej Fruhsehriften, str. 235. tivne tendence niso le povsem absolutistično determinirale subjektivne sile, kakor misli Schaff, ampak so tudi one determinirale te tendence. Od subjektivnih sil je tudi še danes odvisno, na sedanji stopnji proizvodnih sil, ali bomo ustvarili komunizem, ali pa ponovno padli v barbarstvo, kot je rekel Marx. Ce potem Schaff za svoj krog ugotavlja, da smo v »goščavi vsakdanjih drobnih zadev... izgubili perspektivo in uničili ideal, h kateremu smo težili,«8 je to lahko samo ugotovitev, da so za nekaj časa zašli s prave marksistične poti. kar se pa vseskozi boji priznati. Saj je samo post festum in le na področju ideologije, vzgoje in propagande, torej proti 11. tezi o Feuerbachu, zahteval spremembe. Dejanske prakse pa ni poskusil kritizirati. Njegov poglavitni namen je bil, ljudi ideološko preobraziti, prevzgojiti, ni pa našel prostora za prevzgojo samih vzgojiteljev, kar zahteva Marx v 3. tezi o Feuerbachu. Ni videl še pravega bistva samoupravljanja, kar mu najbrž še tudi ni bilo mogoče. Zato ni nič čudnega, če je alienacijo odpravil kar mimogrede, v oklepaju, in ni videl, da je z njo prežeto celotno družbeno življenje, dokler še obstaja velika družbena razdeljenost dela, privatna ali državna lastnina itd. Pri tem je še znanstveno nedopustno pripomnil, da se je Marx v kasnejših delih odpovedal pojmu ali-enacije, kajti Marx tega pojma sploh ni uporabljal drugače (tako v zgodnjih kot v poznih 8 Prav tam, str. 123. delili), kakor v zvezi s profitom per alienation. Če pa je mislil Schaff na pojma Entfremdung in Entäusserung, je njegova ugotovitev prav tako napačna, ker ju Marx uporablja tako v zgodnjih kot kasnejših delih. Kolikor je Schaff omenil odtujitev, jo je razlagal psihološko. ne pa ekonomsko in sociološko, češ da se družbene institucije odtujijo zato, ker se ljudje v njih navadijo na določene načine dela, in institucije zato v svojih odnosih olesenijo. Čudno je podal tudi »objektivno dialektiko« razrednega boja. Na prvo mesto je postavil dialektiko ljubezni in sovraštva, kar spominja na Feuer-bacha; na drugo dialektiko svobode in njenih omejitev; na tretje pa dialektiko demokracije in diktature. Zavzel se je, in to je treba poudariti, za demokratično razreševanje perečih družbenih problemov, kar je danes pri nas v glavnem že samo po sebi razumljivo. Zavzel se je za večjo demokracijo v partijskih vrstah, za samostojnejše delovanje članov partije, za kar se da svobodno in neovirano diskusijo o znanstvenih problemih, za odmiranje diktature proletariata, države itd. Dobro je razločil tudi med abstraktnimi in konkretnimi humanizmi, kontemplativnimi in bojujočimi se. Vendar je pozabil omeniti, da hkrati ne more obstajati več poljubnih huma-nizmov, če je eden izmed njih zares pravi, ker se mu morajo drugi tedaj podrediti. Možnih pa je seveda več hu-manizmov v zgodovinskem zaporedju ali krajevnem vzpo-redju, v različnih obstoječih globalnih družbah. Ko je nato opisal razmere, ki jih je treba s konkretnim humanizmom doseči, da bi bil človek srečen: premagan je lakote in bede, ekonomsko neiz-koriščanje, narodnostno nezati-ranje, svobodo, je opredelil ustvarjanje sreče predvsem negativno; kaj bi bilo treba odpraviti. Na koncu je dokaj dobro orisal etične vrednote miroljubne koeksistence, čeprav je tudi tu gledal nekoliko nezgo-dovinsko, saj ije predvidel konflikte samo med kapitalističnimi in socialističnimi deželami, ne pa tudi med socialističnimi. S tem, ko sem v svojem kritičnem razmišljanju odklonilna do Schaffovega zgolj ideo-logičnega reševanja problematike človeka posameznika, pa ne oporekam velikega pomena, ki ga ima za družbeno prakso zastavitev tega vprašanja samega. SPOMENKA HRIBAR Ob Schaffovi filozofiji človeka Temeljno načelo, ki ga sprejme filozof pri svojem delu, je načelo dvoma. Dvom mora biti kritičen. Kritika je racionalno razkrivanje nedoslednosti v samem sistemu ali pa je ocenje- vanje s stališč, ki so drugačna od kritiziranih. Kritična kritika bi se morala zavedati načelne različnosti obeh tipov kritike. Filozofska kritika kot kritika filozofije je filozofija sama. Ni zunaj nje, ker razvija in ker mora razvijati filozofijo. (Umetnostna kritika npr. je zunaj umetnosti, je umetnostna in ne umetniška!) Filozofska kritika, če hoče opravičiti svoj obstoj, mora biti ustvarjalna. Lahko je zaviralna. Eden izmed možnih zaviralnih tipov filozofske kritike je kritika v imenu nekritičnega sprejemanja stališč, ki so bila sicer po svojem nastanku pravilna, resnična, postanejo pa problematična, če jih razglasimo za splošno veljavna in za povsod uporaben ključ pri razkrivanju filozofskih skrivnosti. Kritik, ki se skriva v svoji kritiki za mogočen (in varen) hrbet (priznane) avtoritete, tj. za njegova v splošno veljavnost povzdignjena stališča, je nekritičen kritik, je neustvarjalen sholastik. V velikem delu sodobne kritične marksistične misli se skrivajo sholastične tendence — dokazati pravilnost (in resničnost?) lastnih stališč ob sklicevanju na kateregakoli Marxa (mladega ali starega, tiskanega ali rokopisnega). Ni mogoče zanikati, da se tudi v takšni kritiki utegne skrivati zdravo jedro in da je tak stil filozofskega pisanja morda v nekaterih političnih razmerah edino mogoč. Vendar pa je to, da kritiki za različna in včasih tudi nasprotujoča si stališča kličejo na pomoč istega Marsa, istega En-gelsa, istega Lenina itd., vsaj osupljivo. Seveda je historični koncept raziskovanja filozofije nekaj povsem drugega. Schaffova knjiga, ki ima po moji sodbi precej zgoraj skici-ranih odlik (pred vsem ustvar- jalni pristop), je zato prijetna osvežitev. Filozofija človeka, ki je izšla v dokaj neugledni zunanji opremi tako rekoč skoraj neopazno leta 1964 pri DZS, je ne samo pogumno izpovedno delo poštenega filozofskega delavca, ampak hkrati tudi tehtno opozarja na pomanjkljivosti sodobnega pragmatiziranega pa tudi še vedno dogmatiziranega ali pa nekritičnega marksizma. Knjiga ali bolje zbirka v celoto povezanih treh esejev je toliko bolj zanimiva, ker je njen avtor znan kot eden izmed vodilnih ustvarjalnih marksističnih kritikov neopozitivistične filozofije v njenih različnih inačicah. A. Schaff je dejansko dedič poljske tradicionalne »trezne« filozofije, katere poglavitna značilnost je raciona-listično in pozitivistično pojmovanje principa verifikacije in ki je ravno zato tudi v preteklosti kategorično odklanjala ira-cionalistično filozofsko problematiko. Če se je torej tak avtor zavzel za snov, ki mu je že po notranji strukturi nujno tuja, potem je treba to vrednotiti kot nekakšno katarzo, kot občutek notranje nuje zapolniti ne samo vrzeli marksistične filozofije, ampak tudi popraviti svoje pomanjkljivosti, nezadostnosti. To dokazujejo mnoge osebno iz-povedane strani njegovih treh esejev. Avtorjeva odločitev, da bo povedal o problemih eksistencializma, filozofije človeka, o humanizmu, to kar misli, in ne to, kar je preštudiral in kar je mogoče povzeti iz preobilne tovrstne literature, nas — vsaj tako se mi zdi — sili, da vrednotimo njegov poskus zunaj običajne »imanentne« kritike, ali z drugimi besedami, ni nam treba raziskovati, se pravi tako, da nam ni za primerjanje, ali se vsaka njegova trditev ali analiza ujema z Marsovo filozofsko mislijo ali ne. A. Schaff govori neposredno iz življenja Poljske, neposredno iz problemov poljske politične in filozofske prakse, neposredno iz svojega lastnega doživljanja. Zato so njegove izjave refleksija o sodobni poljski filozofiji in o poljskem družbenem dogajanju. Njegovo obravnavanje odnosa med marksizmom in eksistencializmom (v prvem eseju) je metodološko zanimivo, ker je poskušal, ne da bi bil delal krivico Sartrovemu eksistencializmu, natančno razmejiti marksizem in eksistencializem, pri čemer je z natančno analizo pokazal, zakaj marksizma ni mogoče združiti, zliti z eksistencializmom, hkrati pa tudi to, da je problematika (kot realni človekovi problemi), ki jo raziskuje eksistencializem, nedvomno takšne narave, cla jo marksizem mora razvijati. Ob tem zadenemo na prvo čer, ki jo predstavlja vprašanje o znanstvenosti filozofije. Drži, da pri problemih, ki jih rešuje eksistencializem (Schaff jih metodično razporedi na probleme osebne odgovornosti in na vprašanja o pomenu in vlogi posameznika v svetu — primerjaj Filozofija človeka, str. 27) ni mogoče uporabiti običajnih znanstvenih verifikacijskili postopkov, kakršni naj bi bili mogoči, če nam filozofija pomeni po-splošitev raziskovanj, rezultatov posebnih ved, in če jo vidimo kot funkcijo posebnih ved. Pri tem pa gre tudi za znanstvenost filozofije v celoti. Avtor skuša vprašanje reševati z argumenti, ki mu jih daje zgodovinski razvoj filozofije in znanosti. Kakor hitro namreč svoje znanje o kakem predmetu tako izpopolnimo, da ga moremo preveriti z metodami posebnih ved, »preide problem filozofsko kompetenco in postane problem posebne vede«. (Op. cit. str. 58). Res pa je tudi, da lahko vsak problem na določeni stopnji po-splošitve postane filozofski problem. Iz vsega tega bi se dalo sklepati, da je filozofsko vrednotenje, analiziranje problema, v resnici drugačno od znanstvenega vrednotenja ali analiziranja, da je torej filozofska operacija nekaj kvalitativno različnega od znanstvene operacije. Če naredimo majhen miseln preskok, bi lahko trdili, da ni mogoče omejevati filozofskih problemov zgolj na probleme posameznih posebnih ved. To spoznanje je zelo važno, ker nas opravičuje, da se filozofsko lotimo tudi vprašanj, ki sodijo v tako imenovano iracionalno sfero. Schaff skuša posamezna vprašanja tudi marksistično zastaviti. Tako obravnava »smisel življenja« in se pri tem spet znajde pred metodološkimi težavami. Na to »megleno in slabo formulirano« vprašanje (kakor se avtor sam izraža) ni mogoče odgovoriti (čeprav ga formuliramo v smislu vrednosti življenja ali kako drugače) filozofsko znanstveno. Zato meni avtor, da mora filozof na takšna in podobna vprašanja odgovarjati ne kot znanstvenik, ampak kot modrec v vlogi življenjsko izkušenega svetovalca. Schaffova rešitev tega problema verjetno ni najbolj posrečena, ni zadovoljiva, saj vendar ne moremo vsakršnega modrega nasveta, pa naj si bo miselni rezultat še tako življenjsko izkušenega človeka — šteti za filozofskega. Zdi se mi, da je Schaff pri tem klonil pred iluzijo o znanstvenosti filozofije, kakršna se je izoblikovala predvsem pod vplivom pozitivnih ved, in da pač zato ni mogel premostiti prepada med tako pojmovano znanstveno» filozofijo in vprašanji, ki jih je težko racionalno pojasniti oziroma jih sploh ni mogoče. Avtor je sicer obravnaval pojem vrednote, vendar ga ni analiziral dovolj pronicljivo, ni mu posvetil preveč pozornosti, in prav zato ga ni imel (kakor je v dodatku to storil dr. M. Markovič) za enega izmed možnih temeljev, na katerem bi bilo mogoče razrešiti tudi ta vprašanja. Posebno dragoceno se mi zdi poglavje o moralni odgovornosti, kjer je avtor odkrito prikazal družbenopolitične vzroke, ki so na Poljskem povzročili »izbruh« ekstistencialističnih vplivov. Avtorjeva analiza moralno konfliktnih situacij, ki slede tako osebnemu kot družbenopolitičnemu življenju, načenja velik in pomemben praktično življenjski in teoretski problem. Schaff vprašanja sicer ni rešil, nakazal pa je vsaj rešitev v politični sferi, v kateri da ni navzkrižja med iskanjem resnice in strankarsko disciplino (prim. op. cit. str. 98), če je politika vodena s pravilnih marksističnih stališč. Pravilna marksistična politika je »ex definitione povezana z resnico, s težnjo po resnici...« (op. cit. str. 98). Vprašanje pa je tako rešeno seveda zgolj kondicionalno, saj predpostavlja nezmotljivost politikov, ki pa je nedvomno bila in bo vedno problematična, ker ožji in kratkoročnejši (vsakdanji) politični cilji niso vedno v skladu z daljnosežnejšim »iskanjem resnice«, pa naj bo ta že umetniška, znanstvena, filozofska itd. Kljub temu da v zgodovinskem materializmu, posebno pa v mladostnih Marxovih spisih nedvomno zasledimo antropološko problematiko, ki je ujeta v spoznanje o človekovi razredni razklanosti, Schaff meni, da je primerno vepljati v marksizem novo filozofsko panogo, ki je — da bi ne bilo nesporazumov z idealističnimi interpretacijami — ne imenuje antropologija, ampak preprosto filozofija človeka. Menim, da je uvajanje novega termina za reševanje problematike, ki jo je do nedavna marksizem zanemarjal, primerno, saj nikakor ne zanika, če ga prav razumemo, da ta problematika (in njeno reševanje) tiči v zgodovinskem materializmu, ki je po nekaterih pojmovanjih dobil prizvok splošne sociološke teorije, kar pomeni, da je iz znanih in tudi upravičenih razlogov bolj poudarjal razredni, družbeni (torej množični) vidik človekovega življenja. Kakor drugod, se moramo tudi pri formiranju filozofije človeka vprašati o njeni znanstvenosti. Nisem čisto prepričan, da je Schaffovo stališče, ki vidi v filozofiji bolj nekašen podaljšek posebnih ved (posplošuje njihove rezultate), popolnoma upravičeno: »Filozofijo človeka in etiko moremo graditi znan- stveno — če, kakor na vsakem drugem področju filozofije — ne vzamemo za izhodišče metafizične špekulacije, temveč realne podatke posebnih ved o človeku in družbi.« (Op. cit. str. 111.) Ze prej je avtor namreč ugotovil (kot smo videli), da eksisti-rajo realna filozofska vprašanja, na katera ni mogoče dati znanstvenega (torej znanstveno preverljivega) odgovora. Filozofija (tako marksistična kot npr. eksistencialistična) si je v svojem zgodovinskem razvoju izoblikovala določen pojmovni aparat, na podlagi katerega gleda filozof na človeka in njegovo problematiko s takšnih zornih kotov, ki posebnim vedam (prav zaradi njihovih posebnih predmetov in posebnih metod) niso dostopni. Zdi se, da je npr. filozofski pojem alienacije eden izmed takšnih pojmov, tako tudi npr. Heideggerjevi eksistenciali (skrb, oskrbovanje itd.). Prav zato racionalistično vrednotenje filozofije z vidika njene »znan-stvenosti« ni upravičeno. Kakor namreč ni vsaka resnica že zato, ker je resnica, znanstvena, tako tudi ni vsaka znanstvena resnica hkrati že filozofska. Področje tako imenovanih umetniških resnic ni po svoji vrednosti za človeka prav nič manj vredno. (Komu pa sploh pride na misel, da bi jih vrednotil z vidika znanstvenosti?) Menim, da to drži tudi za filozofske resnice. Glede verifikacije teh resnic (znanstvene, umetniške in filozofske) je verjetno treba pri vsakem izmed teh področij človekovega vedenja izhajati iz drugačnih metodoloških stališč. Za verifikacijo umetniške resnice je to bolj ali manj jasno. Verifikacija filozofskih resnic pa je bolj zapleten problem, ki pa bi se ga bilo vredno lotiti v vsej njegovi kompleksnosti. Še najmanj filozofsko poglobljen se mi zdi tretji esej Konflikt humanizmov, ki je vse preveč pragmatističen v obravnavi sodobnega socializma. Tu je govor o svobodi posameznika z različnih vidikov, premalo pa o procesu osvobajanja človeka in o bistvenih ter hkrati realnih poteh, ki vodijo k temu cilju socializma. Morda bi mu tu lahko bila dobrodošla prav naša jugoslovanska praksa, katere humanistična misel ni navzoča samo v ustavi in programu ZKJ, ampak tudi v praktičnem postopnem reševanju tega vprašanja. Ne samo poznavanje načela samoupravljanja, ampak tudi že vidne posledice njegovega resničnega uveljavljanja bi mu lahko pomagale preko čeri anti-nomij sodobnega človeka. Zato se mi zdi posrečena ideja, da je Schaffovim esejem dodana še razprava dr. M. Marko-vica Marksistični humanizem in problem vrednot. Avtor je namreč v njej razvijal Schaffovo načelno privolitev v to, da je potrebno raziskovati človekovo individualno realno problematiko, hkrati pa je tudi podal tiste temeljne točke, ki upravičujejo eksistenco filozofske refleksije o nastajajočem se socialističnem humanizmu. Osrednja točka le-teh je prav osvobajanje (dezali-enacija, integracija) človeka. PS. Ni dvoma, da so možni o Schaffovi knjigi različni nazori, menim pa, da se je vredno potruditi in jo strpno obravnavati tako v kontekstu avtorjevega filozofskega portreta kot tudi v luči iščoče marksistične misli. FRANE JERMAN Beležke o tujih revijah DEUTSCHE ZEITSCHRIFT FÜR PHILOSOPHIE št. 7, julij 1965 G. Koch, Družbeno vedenje proti praksi, je v polemiki z R. Dahrendorfovimi sociološkimi koncepti kritiziral nekatere Spione metode buržoazne sociologije, ki obravnava kategorijo »družbenega vedenja zgolj na podlagi motivacijskega odnosa, ki ga nasploh razglaša za temelj analize celotnega družbenega vedenja. E. Pracht, »Mythos in realizem«, raziskuje vlogo mita kot edino možnega izraza in načina mišljenja v zgodnjem obdobju človeške družbe in njegovo sedanjo vlogo v umetnosti in buržoazni ideologiji. Dandanes sveta z mitom ni več mogoče razložiti v naprednem humanističnem smislu, kar pa še ne pomeni, da miti iz otroške dobe človeštva ne morejo več biti snov za umetniško ustvarjanje. Pisec meni, da je francoski marksist Garaudy ubral napačno pot, koi je poskušal z mitom natančneje določiti pojem realizma. Herbert Linder, Klasična nemška filozofija in komunizem, odkriva revolucionarne zasnove, na podlagi katerih je klasična nemška filozofija postala eden izmed virov marksizma. Obsoja Stalinovo razlago nemške klasične filozofije, češ da je bila aristokratska reakcija na francosko buržoazno revolucijo, prav tako pa zavrača Mehringovo misel o Kantu kot praočetu nemškega socializma. Nemška klasična filozofija je razglasila človeka za najvišje bistvo in ga dojela kot ustvarjalca, ki s svojim delom ustvarja sebe in svet. Herbert Horz, O nekaterih filozofskih problemih teorije elementarnih delavcev, pretresa razmerje med teorijo in eksperimentom, simetrijo in medsebojnim učinkovanjem, in druge kategorije. A. V. Guliga pa piše o logičnih problemih zgodovinske znanosti. -ak- VOPROSY FILOSOFII, št. 8, avgust 1965 N. S. Ponomarov, Sodobna epoha in njeno osnovno protislovje, označuje sedanje svetovno zgodovinsko dogajanje kot prehod od kapitalizma h komunizmu, narava tega prehoda pa je določena s protislovjem med socializmom in kapitalizmom. J. E. Volkov, Organizacija družbenega upravljanja in narava družbenih odnosov, ugotavlja, da v zgodnji fazi komunistične družbe družbeno upravljanje še ohranja politično obliko. Na njeni višji stopnji bo delo v organih komunističnega samoupravljanja sicer še poglavitna funkcija določenega števila ljudi, toda narava teh funkcij in način njihovega opravljanja se bosta razlikovala od sedanjih v socializmu. Premagovanje razlik med »voditelji« in »vodenimi« je avtor ilustri- ral z gradivom sociološke raziskave na področju Sverdlov-ska. M. N. Rutkevič piše o Razvoju, napredku in dialektičnih zakonih. Vsako gibanje ne predstavlja razvoja. Razvoj je proces ireverzibilne spremembe. B. V. Bogdanov — M. T. Ovčuk analizirata glavne razvojne etape v zgodovini filozofije kot znanosti v Sovjetski zvezi. I. L. Andrejev na karakterističnem primeru republike Mali raziskuje pomen in razvoj tradicionalnega občinskega sistema za nekapitalistično usmeritev osvobojenih kolonialnih dežel Afrike in posebno njenega ekvatorialnega področja. O dialogu katolicizma s sodobnim svetom razpravlja L. N. Velikovič. Podrobneje odkriva nasprotujoča si mnenja znotraj vodilnih cerkvenih krogov o možnosti dialoga. Pisec meni, da more kot podlaga za dialog rabiti skupna fronta vseh naprednih sil v boju za mir. Revija priobčuje tudi prvič v ruščini poglavje iz Marxovega teksta »Grundrisse«, ki govori o menjalnih odnosih kot temelju buržoazne predstave o svobodi in enakosti in o nastajanju kapitala v zgodovini. -ak- WEG UND ZIEL, št. 10, oktober 1965 Mesečnik je glasilo KP Avstrije o problemih demokracije in znanstvenega socializma. Hans Kalt, Strukturni problemi Koroške, ugotavlja rastočo brezposelnost in čedalje večje izseljevanje mlade delovne sile. Al- fred Ruschitzka, Draginja se nadaljuje, zavrača trditve, češ da se delavci v zadnjih mesecih ne odzivajo več na čedalje hujšo draginjo. Ta omrtvelost je samo trenutna, ker delavci skušajo najpoprej izravnati večje življenjske stroške z večjo delovno storilnostjo in honorarno zaposlitvijo. Oboje pa bo v prihodnje samo še poslabšalo njihov položaj. Edmund Fiala v članku Mednarodna konjunktura v začetku jeseni 1965 analizira stopnje gospodarske rasti v vodilnih kapitalističnih deželah v letu 1964—1965. ZDA in Velika Britanija sta zmanjšali izvoz kapitala, v ZR Nemčiji pa so se okrepili inflacijski procesi. Tem pojavom na zahodnoevropskem gospodarskem področju bi bila Avstrija kos le z razširitvijo zunanjetrgovinskih odnosov. Rudolf Kottnitz, Bolivija-vulkan, opisuje, kako se je stranka drobne buržoazije, ki je leta 1952 prevzela oblast v deželi, postopoma sprevrgla v reakcionarno buržoazno stranko, ki delavcem ni hotela priznati pri-borjenih pravic, hkrati pa je bila čedalje bolj naklonjena ameriškemu kapitalu. Tragični propad revolucije je lekcija za vse tiste, ki verujejo, da bi mogle revolucije v Latinski Ameriki zmagati brez delavskega razreda in njegovih strank. Znani francoski fizik J. P. Vi-gier, Znanstvena revolucija in intelektualci, ugotavlja, da znanost postaja neposredna produktivna sila, znanstveno delo pa kolektivno. Pri sporih v vrsti modernih podjetij so inže- nirji in tehniki naklonjeni delavcem. V rubriki Tribuna diskusij se nadaljuje razprava o marksizmu in ideologiji. _ajc_ MARXISM TODAY, št. 9, 10, september-oktober 1965 Septembrska številka prinaša članek Mauricea Dobba o zadnjih ekonomskih spremembah p socialističnih deželah. Različen nivo industrijskega razvoja v socialističnih deželah je vzrok za raznoliko vodenje gospodarstva. Dinamična in visoka raven industrializacije zahteva prožnejši sistem planiranja, decentralizacijo in upoštevanje ekonomskih zakonitosti. Sam Gilley opisuje Galileje-vi intelektualni sposobnosti: abstrakcijo in posploševanje, ki sta pripomogli k razbijanju srednjeveških okov in razvoju znanosti. Bert Ramelson v oktobrski številki podčrtuje svoj namen, da analizira vpliv sprememb v produkcijskem načinu na strukturo mezdnih razmerij, in v tej zvezi stališče sodobnega mezdnega delavca. Mezdni delavec je dandanes neprimerno bolje organiziran in bolj zavzet, ko gre za razmerje med rastjo produktivnosti in naraščanjem realnih mezd. Jožef Simona, Novi sistem planiranja in upravljanja o ČSSR, piše o objektivnih tendencah, zaradi katerih so v ČSSR bistveno spremenili sistem planiranja in kontrole ter določili plače v skladu z gospodarskimi rezultati in z neposrednim uspehom podjetij na zunanjem trgu. -rr- ZESZYTY ARGUMENTÖW, št. 3, maj-junij 1965 Z. Augustvnek prikazuje glavne koncepcije sodobne koz-mologije o evolucijskih modelih vesolja. Izbor ustreznega modela je, kot trdi avtor, še stvar prihodnosti, ker je tako pri relativističnem kot stacionarnem modelu potrebno rešiti še kopico problemov. T. Plu-žanski (Planetizirani humanizem) analizira misel Teilharda de Chardina. Ugotavlja, da je osrednja tema Teilhardove filozofije odnos med bogom in ve-soljstvom; človek igra v tem odnosu le vlogo sredstva. B. Bošnjak nadaljuje svojo razpravo o »Dialektični teologiji« in de-mitologizaciji krščanstva ter jo konča z mislijo, da je mogoče osvoboditi človeka le na podlagi racionalistične filozofske kritike, ne pa teološke »demito-logizacije« religije. T. Jaroszewski v okviru vrste člankov o sporu glede alie-nacije tokrat polemizira (Perspektive humanizacije dela) z mnenjem A. Schaffa, da je bila Marxova vizija o »koncu dela« in nadomestitvi dela s »svobodno dejavnostjo« le plod mladostne fantazije in naivnosti, zreli Marx pa da te vizije, ki da je ob razvoju industrijske družbe očitna utopija, ni več resno jemal. Član vodstva italijanske KP L. Gruppi prikazuje odnos KP1 do religije. KPI izhaja iz teze, ki jo je sprejel zadnji partijski kongres, da se ljudje, ki so religiozni, ne le lahko vnamejo za socializem, temveč morejo danes najti pobudo za to hotenje prav v svoji religiozni zavesti. V rubriki »Kronika« poročajo med drugim o pariški debati »Bog danes«. V njej so sodelovali tudi ugledni kulturni delavci. Debato je tokrat po zgledu podobne lanskoletne prireditve marksističnega študijskega centra organiziral center francoskih katoliških intelektu- in sicer v intervjuju novembra 1964 na konferenci afriškega društva za kulturo. Rasizem ni le ameriški problem. Šele ko bo rasizem postal pereč problem vsega človeštva, lahko, kot meni Malcolm, pričakujemo njegovo dokončno rešitev. Ekondy Aka-lov članek: s>Kolonizacija, deko-lonizacija in rasistični predsodki d Afriki« uspešno končuje ta problemski krog prizadevanj in upanj glede rasne enakoprav- PRESENCE AFRICAINE št. 54, junij 1965 Razprava V. L. Thomasa o L. S. Senghorju, pesniku, kulturnem delavcu in predsedniku republike Senegal daje junijski številki posebno vrednost. Z znanstveno metodo skuša avtor razvozlati zapletene poti črnske miselnosti. Senghorjeva črnska teorija se je razvijala od nar-cisoidnega pojmovanja, preko vplivov marksističnega humanizma in teorij Teilharda de Chardina. Postala je borbena, temeljitejša in bogatejša. To ni več poenostavljeno teoretično razmišljanje, to je zdaj že konkretna akcija, pozitiven prispevek k celotni civilizacijski miselnosti. Zakaj ZDA niso zmožne razrešiti svojega rasnega problema, pojasnjuje eden izmed ameriških črnskih voditeljev Malcolm X, ESPRIT, št. 339, junij 1965 Politični uvodnik junijske številke obsoja politiko Johnso-na in ZDA s pripombo, da ameriški imperializem še nikoli ni bil tako močan in tako zavesten kot sedaj. Filozofsko študijo »Uganka in fenomen« je prispeval Emmanuel Levinas. »Nove perspektive dokumentacije«, članek izpod peresa Fran^oisa Russoa, so kratek prikaz o dokumentaciji nasploh, o doku-dokumentacijski informaciji in o dokumentacijskih kadrih. Avtor z vso resnostjo postavlja problem pred kulturno javnostjo, prikazujoč omejenost intelektualne aktivnosti brez dobro organizirane dokumentacije. Literarni del zvezka je odmerjen mladi sovjetski poeziji. Pierre Forgues predstavlja v lastnem prevodu 11 sovjetskih pesnikov. Bibliografija knjig in člankov A. KNJIGE IN ČLANKI IZ SFRJ T. MARKSIZEM —: Diskusija o ekonomskom oslobode-nju radničke klase, sudjeluju: Zvo-nimir Baletič, Adolf Dragičevič, Predrag Vranieki idr. — Naše teme 1965, br. 7, str. 965—1060 MIKECIN Vjekoslav: Razprava o Mar-xovoj misli. — Naše teme 1965, br. 6, str. 911—921. MIKECIN Vjekoslav: Marksizam u svi-jetu. Louis Althusser i drugi fran-euski marksisti o Marxu, marksizmu i humanizmu, o genezi Marxove misli, marksizam i suvremena filozofija, marksizam i umjetnost. — Naše teme 1965, br. 7, str. 1092—1111 II. FILOZOFIJA HEIDEGGER Martin: Kaj je to — filozofija? Prevedel Ivan Urbančič. — Problemi 1965, št. 29, str. 615—625 KOSING Alfred: O funkcijama marksistične filozofije. Preveo Salečič. — Naše teme 1965, br. 6, str. 905—910 III. SOCIOLOGIJA RIESMAN David; GLEJZER Nejten i DENI Ruel: Usamljena gomila. Študija o promeni američkog karak-tera. Biblioteka Sazvežda 11. Beograd, Nolit 1965 . 582 str. — 3645, P FIAMENGO Ante: Samoupravljanje i socijalizam. Referat podnet na Sa-vjetovanju sociologa Jugoslavije februarja 1965. — Sociologija 1965. br. 2, str. 91—115 GLUSCEVIC Boško: Društveno usmera-vanje integracionih procesa. — Gle-dišta 1965, br. 8—9, str. 1027—1058 GORICAR Jože: Teze o birokratiji kao posebnom sloju u savremenim dru-štvima. — Sociološki pregled 1965, br. 1, str. 39—49 GUZINA Milica: Prilog razmatranju radnog morala. — Sociološki pregled 1965, br. 1, str. 64—79 JAROSZ Maria: Sociološka istraživanja radničkog samoupravljanja u Polj-skoj. — Sociološki pregled 1965, br. 1, str. 79-89. KUVACIC Ivan: Prilog metodologiji kompleksnog proučavanja društvenih pojava. — Sociologija 1965,. br. 2, str. 21—36 MARINKOVIC Radivoje: Komuna i globalno društvo. — Pregled-Sarajev» 1965, br. 5—6, str. 447—467 MARKOVIC Mihailo: Opšti metodološki problemi društvenih nauka u našoj zemlji. — Sociologija 1965, br. 2, str. 5—20 —: O sociologiji i njenoj funkciji. Razgovor s Georgesom Friedmannom. — Naše teme 1965, br. 6, str. 877—884 PECUJLIC Miroslav, PEŠIC-GOLUBO-VIC Zaga: Teorijska zasnovanost empirijskih istraživanja. (Iskustvena kritika i kritika iskustva). — Sociologija 1965, br. 2, str. 37—53 PESIC-GOLUBOVIC Zaga: Covek, rad i socijalističko društvo. Povodom skupa u Budimpešti. Saradnja, sociologa socijalističkih zemalja. — Politika 26. IX. 1965. POPOVIC Mihailo: Elementi društvene kritike u našim sociološkim istraži-vanjima. — Sociologija 1965, br. 2, str. 71—79 SUPEK Rudi: Problemi društvenog; u-pravljanja i samoupravljanja u oblasti kulture. Referat na Savjeto-vanju sociologa febr. 1965. — Sociologija 1965, br. 2, str. 115—133 VRANICKI Predrag: Naučno sagledava-nja društvenog razvoja. — Naše teme 1965, br. 7, str. 995—999 V. ZNANOST - KULTURA — PROSVETA — ŠOLSTVO ACKOVIČ Aleksandar: Uvodna razma-tranja o masovnoj kulturi. — .Socijalizam 1965, br. 7—8, str. 1018—1034 BEZDANOV Stevan: Obrezovanje pro-izvodača kao društvena investicija. — Socijalizam 1965, br. 7—8, str. 1035—1055 MAJSTOROVIC Stevan: Nova publika i kulturna akcija. — Socijalizam 1965, br. 9, str. 1131—1159 PEDICEK Franc: Vzgoja in svoboda. Razčlenitev nekaterih problemov. — Naši razgledi 11. IX. 1965, št. 17 ZUPANČIČ Beno: Brez malodušja v smotrno akcijo. Iz govora na zasedanju prosvetno kulturnega zbora. — Delo 16. IX. 1965 VI. POLITIČNE VEDE 1. Splošna dela: BALETIC Zvonimir: O suprostavljanju centralizacije i decentralizacije. — Naše teme 1965, br. 7, str. 965—982 STANOVCIC Vojislav: Britanske teorije industrijske demokratije. — Sociologija 1965, br. 2, str. 147—169 2. Družbeno politični sistem SFRJ: BRKIC Hasan: O materijalnoj osnovi daljeg razvoja samoupravljanja. Za-beleške o privrednoj reformi. — Naše teme 1965, br. 6, str. 392—412 DORDEVIC Jovan: Naša komunalna samouprava i politička teorija. — Komuna 1965, br. 7, str. 5—8 —: Drugi plenum Centralnog komiteta SKH. Referat Dragosavac Dušan. — Vjesnik 22. 23. 24. IX. 1965, Komunist, Telegram 24. IX. 1965. br. 282 GERŠKOVIC Leon: Teritorijalna koncepcija opčine u komunalnom sistemu. — Komuna 1965, br. 7, str. 8—12 KAVCIC Stane: Privredne mere i idej-no-politi£ko jedinstvo radničke klase. — Socijalizam 1965, br. 7—8, str. 939—945 MALEŠEVIC Danilo: Privredna reforma i radne organizacije. — Ekonomika preduzeča 1965, br. 8, str. 521—527 —: O privrednoj reformi pišu: Veljko Vlahovič, Svetozar Vukmanovič, Albreht Roman, Stane Kavčič, Miladin Korač idr. — Socijalizam 1965, br. 7—8, str. 881—891 POPOVIC Milentije: Politička samostal-nost i visoki stepen društvene odgovornosti u sprovodenju privredne reforme. Razgovor sa urednikom »Borbe«. — Borba 12. IX. 1965 KARDELJ Edvard: Beleške o naši družbeni kritiki. — Sodobnost 1965, št. 8—9, 10, Socijalizam 1965, br. 9, str. 1081—1109 KAVCIC Stane: Znanje, pobuda in dinamika proti neznanju in pasivnosti. Razgovor z novinarji o nekaterih nalogah, pojavih in problemih po uveljavitvi gospodarske reforme. — Delo 1. X. 1965 KRAMBERGER Marijan: O nepričakovanih koristih reforme. ■— Naši razgledi 28. VIII., 11., 25. IX. 1965, št. 16, 17, 18 PIREC Dušan: Planiranje u uslovima društvenog samoupravljanja. — Socijalizam 1965, br. 9, str. 1109—1130 SAMARD2IJA Miloš: Mesto i uloga planiranja u sistemu samoupravljanja. — Gledišta 1965, br. 8—9, str. 1039— —1055 —: Sklepi izvršnog odbora SZDL Jugoslavije v izvajanju gospodarske reforme. — Delo 8. X. 1965 —: Usmeravanje društvenog razvoja u socijalizmu. Opšti teorijski, sociološki i pravno-politički aspekti društvenog usmeravanja. Diskusija: Zi-van Berisavljevič, Jovan Dordevič, Andrija Gams, Radomir Lukič, Vu-ko Pavičevič idr. — Gledišta 1965, br. 8—9, str. 1055—1171 3. Politični sistemi in politične organizacije : BARISIC Marijan: Društvena i politička kretanja u Latinskoj Americi. — Politička misao 1965, br. 1, str. 111—119 EL ETIFI Gamal: Koncepcija i funkcija države u raznim etapama egipatske revolucije. — Medunarodna politika 1. X. 1965, br. 372,373 4. Delavska in progresivna gibanja: MARKOVIC, Brana: Britanski sindikati u savremenim uslovima. Mala biblioteka 2. kolo 10. Beograd, Institut za izučavanje radn. pokreta 1965. 158 str. — 3953, P 5. Mednarodni odnosi: VUKMIRICA Vujo: Sodelovanje in razvoj držav SEV. Sodobni svet 5. (Ljubljana, Komunist 1965). 52 str. — 4897, P DERDA Josip: Neizmenjeni program akcija. Godinu dana od Kairske konferencije. — Medunarodna politika 1. X. 1965, br. 372 VII. POLITIČNA EKONOMIJA IN GOSPODARSTVO BALETIC, Zvonimir: Marksistična teorija ekonomskih kriza. Zagreb, Napri-jed 1965 . 236 + III str. — 4909, P MIIJSAVLJEVfČ, Momčilo D.: Troškovi kao faktor poslovne politike predu-zeča. Ekonomska biblioteka 22. Beograd, SEJ 1965. 218 str. — 050, P BULAJIC Žarko: Ekonomska uloga države u soeijalizmu prema novijoj sovjetskoj ekonomsko; literaturi. — Ekonomist 1965, br. 1—2, str. 146 do 159 D2EBA Krešimir: Poduzetnička funkcija radničke klase kao pitanje ekonomske racionalnosti. — Naše teme 1965, br. 7, str. 977—982 DRAGISIC Dragoljub: Robna proizvodnja u soeijalizmu nije u suprotnosti s društvenim usmjeravanjem. — So-cijalizam 1965, br. 9, str. 1182—1193 HAD2I-VASILEV Mito: Praksa protiv dogmatskih predrasuda. (Neka isto-rijska pitanja robne proizvodnje u soeijalizmu.) — Socijalizam 1965, br. 7—8, str. 980—1017 MADŽAR Ljubomir: Privredni sistem i mobilnost faktora proizvodnje. — Ekonomist 1965, br. 1—2, str. 28—44 MATEEV Evgenij: Problemi planiranja u socijalističkim zemljama. — Ekonomist 1965, br. 1—2, str. 1—26 NIKOLIC Daneika - SICHERL Pavle: Jedna struktura analiza privrednog razvoja Jugoslavije u periodu 1952—1962. g. Primena dezagregira-nog proizvodno-kapitalnog modela. — Ekonomist 1965, br. 1—2, str. 62—91 SULMICKI Pavel: Prostor u teoriji eko-noniskog planiranja. — Ekonomist 1965, br. 1—2, str. 136—143 IX. RELIGIJA IN VERSKE ORGANIZACIJE PIERANTOZZI Libero: Socialna doktrina Vatikana in 20. stoletje. Iz Pro-blemy mira i socializma 7/1965. — Naši razgledi 11. IX. 1965, št. 17 X. ZGODOVINA IN GEOGRAFIJA ISTORIJA XX. veka. Zbornik radova. 6. Beograd, Institut društvenih nauka. Odelenje za ist. nauke. 1964. — II 0143, P POPRAVEK MELIK, Vasilij: Volitve na Slovenskem 1861—1918. Razprave in eseji 10. V Ljubljani, Slovenska Matica 1965. 439 str. — 4958, P B. KNJIGE IZ TUJINE III. SOCIOLOGIJA MUMFORD, Lewis: The Culture of Cities. New York, Harcout, Brace & & World, Inc. (1938). XI + 586 str. Ilustr. — 4982, P READER in Bureaucracy. Edited by Robert K. Merton, Ailsa P. Gray, Barbara Hockey, Hanan C. Selvin. New York, The Free Press of Glen-coe (1952). 464 str. — 4966, P VI. POLITIČNE VEDE 1. Splošna dela: E ASTON, David: A System Analysis of Political Life. New York, John Wiley & Sons, Inc. (1965). XVI + + 507 str. — 4964, P MONSEN, R. Joseph, Jr., CANNON, Mark W.: The makers of public policy: American power Groups and their Ideologies. New York, McGraw-Hill Book Comp., Inc. (1965). X + + 355 str. 80. — 4960, P 5. Mednarodni odnosi: WATSON, Richard L. Jr.: The United States in the Contemporary World, 1945—1962. New York, The Free Press (1965). X + 309 str. 80. — 4941, P IX. RELIGIJA IN VERSKE ORGANIZACIJE MAIER, Harry: Soziologie der Päpste. Lehre und Wirkung der Katholischen Sozialtheorie. Schriften des Instituts für Wirtschaftswissenschaften Nr. 17. Berlin, Akademie Verlag 1965. VIII + 329 str. — 4974, P NOVEJŠA JA istorija Afriki. Moskva, »Naukac 1964. 400 str. — 4957, P Prosimo bralce, da upoštevajo v 10. številki napako: str. 1644, stolpec 2, vrsta 10 spodaj, napačno Tolič, pravilno Toličič. Iz vsebine naslednjih Številk: Boris Majer: Eksistencialna kritika II Ermin Kržičnik: Dileme urbanizacije II Roman Albreht: Reforma in samoupravljanje France HočeDar: Družbenopolitični vidiki odgovornosti Janez Smidovnik: Učinkovitost in javna uprava Rudi Crnkooič: Sredstva za razširjeno reprodukcijo Milan Gooekar: Distribucija potrošnih dobrin Majda S trobi: Politični vidiki zakonitosti Renata Mejak: O pouku moralne vzgoje