VCRSHV ti%T Zfl ffiLfiemO Pottgobuhr Im Abonnement. Poštnina plačana v gotovini štov. 9-10 Lado Smrekar*: i Rajnemu Ladislavu Skupku v v slovo . Lepa krona je kraljevska i/. kovanega zlata, lepša lilija je čista, ki krasi mladeniča. 'Lepa cvetka je dvvištvo. a še lepša imičeništvo. ki /a blagor naroda hrabrim /raste i/. srca. Komunizem se vsiljuje, hud sovražnik je Boga, s svojim ostrim srpom kljuje in drobi polet duha. kjer pristaše pridobiva, se pod krinko varno skriva, a obra/. njegov je grd. 'sama /loba, sama smrt. Lado, ti si ga spo/.nal. Komunizem ni te vžgal. Planil si v krvavi boj sredi svetih borcev roj. Vstopil si vesel med fante, ki bore si- /a Bogu, padel si. In kri nedolžna tvoja vpije do neba. Bil si eden svetih fantov, zato pa tudi padel si. saj brezbožni komunizem le najboljše nam mori. Zemlja.' oh. izpljuni te izvržence sveta, ki so nam obup prinesli in še toliko irorjn. Gospod, reši nas! Sveti evangelist Matej pripoveduje, da je nekoč Jezus hodil pTi si norček! Tvoje kljuse bo počasno, Bog ve kdaj mamico pripelje o rajU Drugi bratec je predlagal: »Jaz ji kupim brzi vlak, hitro mamo bo pripeljal pred nebeški rajski prag.t Zasmejal se je največ ji: »Smešen sil Suj Deš, da vlak vozi le po tleh železnih in ne more o sinji zrak! Jaz pa mamici bom nesel najhitrejši zrakoplov, da na n jem bo odbrzela k božji Mamici domoo.t Kur so rekli, so storili. Materi so poklonili eden konju, drugi vlak, tretji zrakoplov lahak. Mamica je vsa veselil, radostna darila vzela: . konja, vlak in zrakoplov kot voščilo treh sinov. Pa je sinkom trem dejala: »Juz bi si najrajši zbrala najhitrejši brzi stroj, da pri Bogu bom takoj!« Ugibali so bratci mali kakšen stroj bi mami dali, da bi hitro kakor blisk prišla k Jezusu o obisk. Uganko je rešila mati: »Otročiči moji zlati, najhitrejša izmed zvez je moliteg src nedolžnih, ki predere do nebes! Prosim vas, otroci moji, najliitrejši stroj vzemite in z molitvijo prisrčno mamico o nebo peljite/« Te°rLij‘:lip Najlepši biser Poklical je vsedobrotni Bog kerub« ter mu naročil: »Pojdi nu zemljo, zlati inoj angel. Poišči mi najlepši biser ter mi ga prinesi!« Poklonil se je krilatec božji pred Vsevednim iu hitro kakor blisk odplaval na svet. Znašel si; je na bojnem polju. Po umazanih jarkih in, razritih znkopih je videl cele kupe mrličev. Iz smrtonosnih ran jim je še tekla strjena, rdeča kri. Približal se je jarku, kjer je umiral mlad vojak. Na krvavem vratu je zevala globoka rana, iz katere je curljala kri na Marijino svetinjo, ki je umirajočemu blestela na prsih. Pristopil je kerub k umiraiočemu junaku, se sklonil nad njim in s prstom prestregel kapljico krvi, ki je curkoma lila na zemljo. Dvignil sc je v višave, prehitel vse brneče zrakoplove in z gorko kapljico na prstu stopil pred božji tron. Globoko se je priklonil pred Najvišjim, stegnil roko in na prstu pokazal kapljo sveže krvi. »Glej, Vsedobrotni, našel sein najdražji biser na svetu!« tako je dejal. Pogledal je Bog z vsevidnimi očmi kapljico junaške krvi in dobrotno dejal: »Res je, angel moj zlati, prelepa in dragocena je junaška kri. ki jo vojak prelije za domovino, toda najlepši biser ni! Pojdi ponovno na zemljo in išči!« Takoj je ubogal zvesti služabnik božji ter odletel na svet. Ustavil se je pred mestom in videl dolgo vrsto pogrebcev, ki se je vila na pokopališče. Pokopavali so bogategji človeka, ki je vse svoje obilno premoženje razdelil med ubožce in sirote. Za krsto, ki so jo peljali krasni, v črne odeje odeti konji na prelepem vozu, polnem dragocenih vencev, so stopali nešteti siromaki in jokale sirote. Pristopil je angel k dečku, siroti ubogi, in ulovil na prst solzo, ki jo je izjokal. S to solzo je kerub odletel v nebeške dvorce in ves vesel javil Očetu nebeškemu, da je našel najlepši biser na svetu. Pohvalil je neskončni Bog svojega angela: »Vidini, da si moder, angel moj zlati! Lepa, da prelepa je solza hvaležnosti, ki pade iz oči ubožcev, toda najlepši biser ni. Poizkusi v tretje in išči!« Brez ugovora je v tretje odjadral krilatec božji na zemljo. Polet ga je zanesel v temen gozd. Bila je pomlad in vsa drevesa so bila posuta s svežim zelenjem. Po vejah so pele kukavice in švigale veverice. Na zeleni jasi se je ustavil nebeški krilatec in poslušal ptice pevke, ki so gostolele pomladne pesmi. Sredi popevk je pa začul pretresljiv jok. Začudeno in sočutno se je oziral angel po hosti. Kdo joka? Zdelo sc mu je. da plaka moški. Preril se je skozi zeleno grmovje in obstal pred veliko skalo, poraslo z mahom. Pod skalo se je zvijal kosmat človek. Oblečen je bil v umazane cunje. Iz dveh velikih rogovil je naredil križ ter ga povezal s srobrotjem. Dvigal je krčevito roki h križu in plaknl na glas: »Kam sem zašel, moj dobri Bog! Imel sem verno mater in skrbnega očeta, pa sem ušel iz hiše ter se pridružil tolovajem. Bopali smo, požigali, klali celo starčke in otroke. Nedolžna kri sc drži mojih zločinskih rok. Postal sem iz vernega človeka nesrečna propalica. Ze sem nameraval umoriti sam sebe, pa mi je pred oči stopila slika moje dobre matere. Spomnil sem se njenih naukov: ,Moj sin,‘ tako mi je dejala, • liog je neskončno dober! Ce ga kdaj razžališ, poklekni pred križ in se skesaj. Če je odpustil razbojniku na križu, bo odpustil tudi tebi!1 Teli besed sem se spomnil, zbežal sem od tolovajev in sedaj skesan klečim pred križem. Odpusti, P. Krizostom usmiljeni Oče, izgubljenemu sinu! Tebe sem prebuditi z grehi, pljuval sem Ti v sveto obličje in zločinsko umoril dušo, ki si mi jo dul! Pripravljen sem na najhujšo pokoro. Ostal bom v gozdu kot puščavnik, bičal bom svoje grešno telo iu s solzami opral svojo veliko krivdo!« Zrušil se je pred križem in bridko jokal. Ptiči po drevju so utihnili. Pa je pristopil k skesanemu spokorniku krilatee božji, ulovil je na svoj prst skesano solzo ter odhitel z njo pred božji prestol. Neskončno Usmiljeni je ljubeznivo sprejel došlega keruba. Pohvalil, ga jo in rekel: »Zlati moj kerub! Izvršil si težko nalogo ter mi prinesel najdražji biser na svetu: solzo resničnega kesanja, kajti noben biser na zemlji ni lepši od solze, ki jo izjoka skesano in spokorjeno človeško srce!« Kerub jo zdrknil na kolena pred božjim trouom in v globoki molitvi zapel slavospev Modrosti in Ljubezni božji. Z zlato zarjo ovenčana, s svitom nebeškim ožarjena, Mati našega srca! Venec živih zvezd krog čela ji trepeče. V naročju ji počiva Jezus — vir vse sreče. Komarji se sklanjajo pred njo: Ti veš, o Mati, ila te ljubimo gorko. Sprejmi nas za lučke v svoji kroni in za rože bisernega venca. Daj nam piti vsem ubogim jz božjih milosti studenca!« mw Zgodbe naše ljube Matere. Devic« v nebesa vzeta in kronana. Čista in milosti polna je Marija prijžla na svet; dolgo je bilo njeno življenje, a porabila ga je tako, da je ljubeče služila Bogu, si zaklad milosti množila in bila z Virom vseh milosti ih;ločljivo združena kot njegova Mati. Kakor je On živel, trpel, ljubil, tako tudi Marija in izpila je z njim grenki kelih, ki ga je Sinu odločil Oče. Živela je ubožno iir skrito, bila je žalostna, lačna, žejna, a polna usmiljenju, brezmadežno čista, polna srčnega miru sredi najhujšega preganja nja. Samega božjega in svojega Sina Jezusa je hranilu, če je bil lačen, ga napajala, kadar je bil žejen. Kot tujec je prišel, Marija ga je vzela pod streho, gol je bil, Marija pa ga je oblekla in v najstrašnejših trenutkih je stala pod njegovim križem. Kakšno krasno plačilo jo je pač čakalo, ko se je njena duša oprostila telesa in zaplavala v večna bivališča? »Ti slava Jeruzalema, ti radost Izraela, ti dika našega ljudstva!« je nekoč veliki duhovnik pozdravil pogumno Judito, ki je mesto Betulijo rešila sovražnika Holoferna. »Ti slava večnega Jeruzalema, ti radost vseh izvoljenih, ti najvišja dika vseh stvari!« tako je pač odmevalo po nebesih, ko je Marija zapustila solzno dolino in oprta na svojega ljubega Sina Jezusa, vsa žareča od radosti, prihajala v nebesa. Že njeno svidenje z Jezusom na veliko noč zjutraj je bilo zanjo ura tolikšne radosti, da so se vse bridkosti velikega petka spremenile v en sam krik zmagoslavja; kakšno šele je moralo biti njeno svidenje v morju svetlobe Jezusovega veličanstva! Strmeli so nad Marijino lepoto prvi starši, ki jim je bila Marija tolažba ob dnevu izgona iz raja, strme in spoštljivo so jo pozdravljali očaki kot svojo veličastno hčerko, katero jim je Bog obljubil, strmeli so nad njo preroki, ki jim jo je dal Bog vnaprej gledati. Kako srečna sta im dan vnebovzetja bila njen oče in mati, kako blažen njen ženin sveti Jožef! Občudovale so Mafijo trume ungelov, ko je plavala skozi njihove ožarjene vrste; kajti kdo izmed njih, ki stojijo ob božjem prestolu, bi si upal sebe primerjati z Njo, ki jo sam njihov Gospod in Bog kliče svojo Mater! Navdušeno govori sveti Bernard, ko premišljuje Marijino vnebovzetje: »Kdo le bi mogel do dna razumeti, kako veličastno je Kraljica sveta danes stopala v nebesa in s kakšnimi čustvi češčenju so ji naproti prišle vse nebeške trume, s kakšnimi hvalospevi so jo spravile pred Prestol veličastva, s kakšnim ljubeznivim obličjem, s kakšnim radostnim pogledom in nebeškim objemom jo je sprejel njen božji Sin in jo povzdignil nad vse druge stvari — ji dal čast, kakršna se spodobi tolikšni Materi, in slavo, kakršna je primerna veličanstvu božjega Sina!« Ker Marija po svojih zaslugah in po milosti presega vsa druga ustvarjena bitja, je kot Mati božja prejela veličastno krono, to se pravi, vso čast in moč, kakršne so nebesa zmožna. Očaki se lahko ponašajo, da so bili dedje božjega Sina; rodila pa ga je Marija, zato se ji častitljivi očaki klanjajo kot »Kraljici očakov«. Od daleč so gledali Odrešenika preroki, Marija pa ga je nosila v svojem naročju in pritiskala na svoje srce, zato je »Kraljica prerokov«. Z lilijami ozaljšane hodijo številne device za Jagnjetom; vse pa po čistosti in lepoti prekaša »Kraljica devic«. Zmagoslavje obhajajo v nebesih spoznavalci vere; a kdo bi mogel dosegati »Kraljico spoznavalcev«? S palmami v roki se ji klanjajo mučenci, saj je »Kraljica mučencev« pretrpelu za Boga še vse drugačne muke. Kakor otroci okoli matere se zbirajo apostoli, očaki nove zavezfe, okoli svoje »Kraljice apostolov«. Da, celo iz blestečih zborov nebeških duhov neprenehoma doni: »Češčena, Kraljica angelov, češčena Mariju!« Večna božja ljubezen je Muriji položila na glavo vse najodličnejše krone, je prav v njeno roko položila tudi žezlo neizmerne moči in dobrote, saj je Mariju »proseča vsemogočnost«, v svoji priprošnji vsemogočna. O Zveličarju pravi apostol Pavel, da vekomaj živi in zu nas prosi. Mariju pu ga v vsem posnema in zato je tudi ona naša priprošnjica. Ko bi nekoč izlaelsko ljudstvo moralo biti iztrebljeno, je zanj prosila Estera in ga rešila. Koliko je šele.Marija s svojo materinsko priprošnjo v dolgih stoletjih rešila svojih sinov in hčera! Nuša Mati ni taka, da bi ne imela z nami usmiljenja, saj je sama izkusila sleherno trpljenje! Zato je tudi naše zaupanje v Marijo brez konca in kraja in v vseh mogočih jezikih neprenehoma doni od kraja do kraja zemlje prošnja: »Spomni se, o premila Devica, da še nikdar ni bilo slišati, da bi bila ti kogu zapustila, ki je pod Marijino vnebovzetje. tvojo varstvo pribežal, tebe pomoči prosil in se tvoji priprošnji priporočal!« Grešniki jo kličemo svojo »Priprošnjico«, bolniki svoje »Zdravje«, ves krščanski svet svojo »Pomoč kristjanov«. Marija, Pomoč kristjanov — slavljena. Ljubezen tolaži žalostne, briše solze, osrečuje. In Marija ljubi, ljubi vse ljudi, zato pa tudi vsakdo pri svoji Materi dobi potrebno pomoč. Kdor je padel v greli in se boji kazni, se ga Marija rada usmili, saj je Pribežališče grešnikov. Mati svoje bolno dete prinaša pred Zdravje bolnikov, vojak se ji priporoča za varstvo, mornar se ozira vanjo, ki je Morska zvezda. Papeži priporočajo Mariji sebe in vso sveto Cerkev, saj je Varuhinja svete Cerkve. Vladarji pokladajo svoje krone pred Marijine noge. Delavci in rokodelci nji izročajo svoje trude in napore in kmet njenemu varstvu priporoča svojo setev, da bi prinesla dobrega kruha zanj in z« družino. Ljubezen in zaupanje so Mariji poklanjali vsi veliki svetniki in ustanovitelji meniških redov so vsi od kraja svojini učencem naročali, naj časte in ljubijo Marijo. Benedikt in Bazilij učita svoje menihe, naj Mariji prepevajo slavo noč in dan. Dominik in Frančišek naročata ljubezen do Jezusa in ljubezen do Marije. .Sv. Ignacij Lojolski je svoj red postavil pod posebno Marijino varstvo in vzklilo je iz lega reda silno število Marijinih družb po vsem svetu z milijoni članov. Vsi sveti ljudje so bili nekdaj in so še danbs prepričanja, kakor ga je tako lepo izrazil sv. Bernard: >V nevarnostih, v težavah, v dvomih misli na Marijo, kliči Marijo! Nikoli naj ne izgine iz tvojih ust in iz tvojega srca. Da pa boš vreden njene priprošnje, posnemaj njeno življenje! Ce boš zu njo hodil, ne boš krenil s pravega pota, če boš njo klical, ne boš obupal. Če te bo ona držala s svojo roko, ne boš padel, če te bo ona varovala, se ne boš bal, £e boš nanjo mislil, ne boš zašel v zmote, če te bo ona vodila, se ne boš utrudil, če ti bo Marija milostljiva, boš dospel na cilj.« * Marija je Mati vseli ljudi. Zato pa jo tudi vsi ljudje prosimo, a ne samo prosimo, ampak jo vsak tudi proslavlja s tem, kar sam zna. Skladatelji Mariji zlagajo čudovite skladbe na Vseh mogočih glasbilih, pesniki ji posvečajo najlepše sadove svoje domišljije in lepe besede, bogoslovni učeniki pišejo o Mariji globoke razprave, vsi ljudje, tudi otroci, prepevajo Marijine pesmi. Umetniki in obrtniki se kosaio, kdo bo kaj večjega in lepšega naredil za našo skupno Mater: slikarji jo slave s podobami čudovite miline, kiparji klešejo Marijine' kipe, stavbeniki delajo načrte za Marijine cerkve, zlatarji kujejo svetinjice, letopisci zapisujejo Marijine čudovite dobrote, ki jih izkazuje svojim otrokom. Marijino kronanje Ali nimamo Marijinih svetišč po vsem širnem svetu, od Marije Velike v Rimu in Marijine cerkve na Sijonskem griču v Jeruzalemu in njene veličastne bazilike v Lurdu do zadnje skromne podružnice po naših domačih gričih? Suj je Marija sama tu ko napovedala: »Glej, odslej me bodo blagrovali vsi rodovi!« Že dolgu stoletja odmeva po vsem svetu zvonjenje zu angelsko češčenje po trikrat na dan. Kdo bi mogel prešteti pesmi in knjige v Marijino čast, kdo milijone in milijone vsakdanjih molitev in vzklikov k Mariji? Kako srečne se čutimo, kadar se kakor otroci zberemo okoli svoje Matere iiu kaki Marijini božji potil Kako pa bi tudi moglo drugače biti, suj je Marija toplo ognjišče, pri katerem se vedno dobro počutimo, Mariju je pač — naša Matil KONEC. i Kn/(>stom: Vneta misijonarja Da sta šla 1’ikec in Pokec v Afriko misijonarit, vam je pač dobro znano. Da bi ju zamorčki ne požrli, sta si obraza in roke namazala s sajami. Oglasila sta se pri belem očetu Alberiku in se mu izročilu na razpolago. Misijonar ju je navdušeno sprejel in ju čez nekaj dni odposlal v bližnjo misijonsko postajo Nonaido. Junaško sta koracala oba fantiča proti cilju, ko jima nenadoma zastavi pot gromozanski lev, ki jima pokaže vso globino svojega žrela. Junukoma je zastalo srce in oči so se jima široko razprle, ko sta zrla v temino levovega gobca, ki naj bi postal njuno novo stanovanje. Tedaj pa dvigne Pikec svojo roko in krikne: »Roke kvišku — ali pa ustrelim!« Učinek je bil odličen. Lev se je postavil na zadnji nogi in dvignil prednji taci pokorno kvišku. Ker pa ni bil vajen take drže, se je prekopicnil na hrbet. Obupno je zacvilil, stisnil rep med noge in izginil. Pikec in Pokec sta si oddahnila in sc zvonko zasmejala. »Pikec, povej, kako da te je zver tako lepo ubogala?« vpraša Pokec. Pikec je pokazal svoj obvezani prst: »Poglej, obveza sc vidi kot kak samokres. Lev je mislil, da se mu bliža zadnja ura in jo je odkuril. C). Alberik me je imenitno obvezal.« Pikec in Pokec sta se pobožno zahvalila Bogu za tako očitno pomoč. Mislila sta si: »Če imava tako srečo z zvermi, koliko sreče bova imela šele pri spreobračanju neumrjočih duš.« In z veselo pesmijo v duši sta jo mahnila proti misijonski postaji. KDOR SE TUJI NESREČI SMEJE, SE SAM OB SVOJI SOLZI (Opi:s risb iz »Lučke« St. 7—8.) I. zlika: Volk■ ubogi o luknjo se olooi, lisičko zvitorepkii pu se tuu smeji. 3. slika: 4. slika: Ali, oj! nesreča nikdar ne počiva Sedaj sla ujeta oba, vsega je le škodoželjnost kriva, od zadaj lovec priča pl ja. lisička Rdečeti lučka* zakriči Na vrvi vodi psička, in v luknjo se zvali. ki gleda ujela ptička. Taka je tale zgodba, k' je lepa kakor godba, a težka kakor Iona, a vredna je bonbona. Odp.: Marjanca Rabič, učenka l.a ruzr. urS. realne pimn. v Ljubljani, Tyrševa c. 51, 2. slika: Volk požrešni tuli in zdihuje, lisička od veselju rjuje; tako se je smejala, tla je zaplesala. 00 nO CM CM 00 o> < e vO 00 Stanonik Albina, Bricelj Dragica, Hren Marinka, Rabič Marjanca. Žgajnar Marija. Malovrh Jožefu, Rajar Murija. Ločnikar lončku, Kastelec Franci, Pokorn Cvetka, Bila Bogomir, lliti Dušan. Strah Nikolaj, šurc Marija, Vojščak Ludvik. Dolinar Davorin, Sušnik Pija, Serajnik Nataša, Buje Vladimir. Možina Fgidij, Tavzel j Boris, l.evičnik Aleksander, Možinu Alojzij. Nartnik Mančka, Nartnik Tone, Skvarča Alojzij,'Iominc Roza, Zanta Albine«. Kandare Tamara, Artač Jernej, l.okar Breda, Sitar I rane. Debevec Frančišek, Debevec \ era. Petrovčič Slavku, Topole Bojan, Kovič Slavko, Susmati Amalija, Medved Mariju, Mlakar Antonija, Topole Jernej, Mu ječ Majdi. Starc Franc, Starc Kdo, Škrbine Janez. Makovec Milka. Soklič Mari. Žužek Romun. Žužek Božo, Kuret Primož. Pungerčar Betka, Tchavec Ladislav, Jozelj Franc. Vodnik Ivi, Kovačič Nada in Purdubškv Andrej, Štiri dobre rešitve so bile brez imena. Nagrajeni bodo: Stanonik Albina, uč. Vlil. razr. lj. šole v Borovnici; Lokar Breda. uč. III. razr. vadnice. Ljubljanu, Mahničeva ulica 4(1: Strah Nikola j, uč. 111. ruzr. vadnice: Rajar Marija, dij. II. b razr. real. gimn.. Ljubl jana. Kamniška ulica 40: Rabič Marjanca, uč. I. razr. urš. gimn., Ljubljana. Tyrševa Tt: Topole Bojan.