Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. post. - II G-ruppo
Katoliški
Uredništvo in uprava:	Cena: Posamezna štev.	L	25
Gorica, Iliva Piazzutta štev. 18	Naročnina : Mesečna	L	110
Poštno ček. račun: štev. 24/12410	Za inozemstvo: Mesečno	L	190
	
	91
Leto V. - Štev. 42
Gorica - 15. oktobra 1953 - Trst
Izhaja vsak četrtek
ZA MISIJONSKO NEDELJO
-:ž3%
ALI BOMO ZAKOPALI TALENTE?
Pred skoraj dva tisoč leti je stal na Oljski gori blizu Jeruzalema mlad mož obdan od male čete svojih prijateljev:	preprostih,	neučenih.
Nista bila še minila dva meseca, ko je bil vsled obsodbe rimskega oblastnika obsojen na smrt in križan na nasproti ležeči Golgoti.
Ta mladi mož — Jezus Kristus — je dal svojo poslednjo voljo svojim: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji, pojdite torej in učile vse narode; učite jih spolnjevati vse, kar koli sem vam zapovedal; in glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28, 18 s; Apd 1, 12). _
V moči te zapovedi so šli v svetnih vedah neizobraženi, a od Jezusa poučeni v verskih vprašanjih, in so zanj osvojili tedaj znani poganski svet. Ne z orožjem, le z naukom. Ni bilo lahko. Zakaj verovali v križanega Boga, ki ukazuje zatirati strasti, nositi vsak dan križ, se je upiralo v strasteh razvajenemu poganskemu srcu. Poleg tega so cesarji preganjali tiste, ki so se za Kristusov nauk odločili, polnile so se ječe, rablji so si izmišljevali najhujše muke, kri je tekla, nedolžni so umirali nasilne smrti.
V noči Kristusovega naročila Cerkev še vedno pošilja apostole in misijonarje v poganske kraje. Ali bodo ti narodi na drug način prejeli božji nauk? Kristus je bil križan, apostoli so bili mučeni, tri sto let je samo v rimskem cesarstvu bil preganjan Kristusov nauk! Ali se bo poganski svet brez truda, brez žrtve spreobrnil?
»Čez dve sto let bo Kitajska krščanska, « je v trdnem prepričanju
govoril kitajski kristjan nekemu po komunistih izgnanemu misijonarju.
Čez dve sto let! Se vam zdi prepozno? Ali Kitajska je ogromna, 500 milijonov ljudi biva v nji! Kljub preganjanju in zatiranju vere je oni kitajski kristjan zaupal, da se Kitajska pokristjani. Ni se molil, zakaj prav preganjanje je znamenje. Odrešilno delo je Jezus razdelil med se in med nas. Največji del je sprejel sam, »kar manjka«, kot pravi sveti Pavel, »moramo mi dodati.« Toda Kristus je svet odrešil s trpljenjem, s križem. Zato je in bo povsod, kjer naj se vera širi, treba trpljenja, treba je pognojiti mis. polja z nedolžno krvjo pričevalcev, mučenikov. Hud. duh namreč noče izpustiti iz svojih krempljev duš. Poslužuje se nasilja, preganjanja, mučenja, Mao-tse-tung je orodje v njegovih rokah! Kakor se je posluževal farizejev proti Jezusu, tako se sedaj poslužuje njega in vseh preganjalcev vere. A ti se zavedajo, cla je^kri mučencev in trpljenje preganjanih seme novih kristjanov, kot je rekel že Tertulijan.
Ta postava velja tudi za tiste krščanske kraje, ki so se pokristjanili, pa še niso imeli preganjanja. Prej ali slej pride. Včasih predniki, včasih potomci plačajo nedolžni krvni davek.
Zato preganjalci vere sami sebi spodmikajo tla. ko preganjajo vero.
Pa ni samo Kitajska, je Indija s 350 milijoni in Afrika, Oceanija, je ves mohamedanski svet, ki še čaka na Kristusa.
Ogromna naloga čaka Kristusove glasnike!
Kolikega pomena bo Rusija, zdaj
Enostranska rešitev tržaškega vprašanja
Kdor je v četrtek 8. oktobra zvečer odprl svoj radio in ga usmeril na kako jugoslovansko radijsko postajo, je takoj spoznal, da se je moralo v Jugoslaviji nekaj težkega dogoditi. Na vseli postajah je bilo slišati razne proteste, ogorčene vzklike zoper Angleže, Amerikance in Italijane, petje partizanskih pesmi, pa zopet poročila o protest, manifestacijah, ki so se vršile po raznih jugoslovanskih mestih. Povod vsem tem demonstracijam in vsem tem sovražnim vzklikom je dala vest, ki se je v četrtek proti večeru razširila po vsem svetu ter naznanila, da so Združene države Amerike in Anglija sklenile izročiti upravo cone A Samostojnega tržaškega ozemlja Italiji ter umakniti iz te cone svoje vojaške sile. Proglas o tem enostranskem ukrepu navaja tudi razloge, zakaj sta se obe zapadni velesili in upraviteljici cone A odločile za ta korak. Kot glavni razlog navajata, da ni bilo mogoče doseči sporazuma glede tržaškega vprašanja, ki hi bil sprejemljiv za obe strani, in da sta zato sklenili napraviti konec dosedanjemu nezadovoljivemu položaju. Obe vladi izjavljata obenem, da sta trdno prepričani, da bo la korak dal osnovo za prijateljsko sodelovanje med Italijo in Jugoslavijo. V resnici pa je imel ta korak čisto nasprotne učinke, ker je nasprotja med 1-talijo in Jugoslavijo še bolj poglobil in do skrajnosti zaostril.
Vest o enostranski odločitvi ame-
riške in britanske vlade je prišla nepričakovano ter presenetila ves svet, posebno pa obe zainteresirani državi, Italijo in Jugoslavijo. V Italiji je vzbudila precej veselja, vendar ne toliko, kot bi človek pričakoval. Mnogi italijanski krogi vidijo namreč v odločitvi obeh zapad-nih velesil dokončno razdelitev tržaškega ozemlja ter s tem zaton vsakega upanja, da bi mogla priti Italija mirnim potom v posest celotnega tržaškega ozemlja. Jasno je namreč, da bi bilo mogoče vreči Jugoslavijo le s silo iz cone II, česar ne bo nihče poskušal že zaradi komplikacij, ki bi lahko pri tem nastale. Vse kaže, da so hotele Združene države in Anglija napraviti s svojo salomonsko razdelitvijo tržaškega ozemlja konec italijansko-jugoslo-vanskim prepirom, obenem se pa rešiti zadeve, ki jim je šla že na živce in ki jim je prizadela več sitnosti kot marsikatero drugo važno mednarodno vprašanje. Oba zapad-nika sta mislila, da se s svojo enostransko odločitvijo rešita nadaljnjih sitnosti, a sta se zelo zmotila, kajti italijanski politični krogi smatrajo prepustitev cone A italijanski upravi le kot prvo fazo celotne operacije, kateri mora slediti druga faza, to je prepustitev cone B Italiji. Italijanski tisk je že omenil, da je dolžnost Združenih držav in Anglije, da poskrbijo za popolno izpolnitev italijanske zahteve glede cone B.
preganjana pod srpom in kladivom, ko se reši boljševizma. O, tudi tam zbira Bog kaplje krvi in jih polaga na tehtnico svoje božje pravičnosti in usmiljenja.
In mi? Ali za nas ne velja Jezusov ukaz?
Odgovarjali bomo pred sodbo božjo, kako smo delovali za širjenje božjega kraljestva na zemlji. Tudi mi smo dolžni, zanj se truditi in trpeli. Vsak izmed nas. Vsak, bogat ali ubog, učen ali neučen, delavec ali tovarnar, zdrav ali bolan.
Prva pomoč je molitev. Druga razne žrtve, trpljenje, ki naj jih Bogu darujemo za misijone. Tretja pomoč so milodari. Da, tudi denarna pomoč. Niti v svojem življenju ni Jezus apostolov čudežno dnevno nasičeval. Včasih so bili tako lačni, da so smukali klasje in ga jedli. Tudi sedaj je tako: misijonar mora z naravnimi sredstvi skrbeti za šole, za bolnice, za reveže, za cerkev itd. Nam Bog daje priliko, da z darovi sodelujemo. Z miloščino pokrijemo obilo grehov, svojih namreč. Z miloščino pokažemo, da nismo navezani na denar, da smo res kristjani.
Ne smemo biti kot metuljčki, ki se vsedajo na cestno blato svetnega uživanja in gledati le zase, utapljati se v grešne strasti in zapravljati denar. Prav te dni smo slišali kako je v Biarilzu, obmorskem letovišču v Franciji, izdal španski markiz De Cuevas, za eno samo večerjo 40 milijonov frankov, kar resni ljudje štejejo kot posmeh ubogim in revnim... Ali pa nismo v malem mi potratneži? Koliko bi mogli darovati za misijone, ne samo miloda-rov, ampak kaj več. Za vse to nas bo Jezus poplačal ob sodnem dnevu: Lačen sem bil in dali ste mi jesti, žejen...; nag..., bolan..., v ječi... Pridite blagoslovljeni« (Mt 45, 42).
A tudi misijonski poklici morajo vstati med nami. Neki dijak je dal v kuverti za misijone takle dar: »Nimam denarja, a dam samega sebe, grem za misijonarja/«
Ali boste vstopili na ta vlak misijonske pomoči? Tudi brez vas bo vlak vozil, a vi bi ostali zunaj, ne pod božjim varstvom — služabniki, ki so zakopali svoje talente.
Kršitev mirovne pogodbe
Enostranska prepustitev cone A italijanski upravi je nedvomno huda kršitev mirovnespogodbe. Združene države in Anglija niso imele pravice razpolagati po svoji mili volji s cono A ter jo prepustiti kaki tretji državi, kajti one niso upravljale cone A v svojem imenu, ampak v imenu ZN, oziroma Varnostnega sveta ZN. Ako nista obe državi hoteli upravljati naprej cono A, bi morali vrniti mandat Varnostnemu svetu. Poleg tega je mirovno pogodbo z Italijo podpisalo 21 držav, med katerimi tudi Jugoslavija, katere interesi so s sedanjo samostojno odločitvijo neposredno prizadeti. Še bolj pa so prizadete pravice tržaškega prebivalstva samega, katerega ni nihče vprašal, ali hoče iti pod Italijo ali Jugoslavijo ali pa hoče živeti samostojno na Samostojnem tržaškem ozemlju, kot si ga je zamislila pariška mirovna konferenca.
Zakaj se ni izvedla mirovna pogodba in ustvarilo Samostojno tržaško ozemlje, ki je najbolj pametna rešitev tržaškega vprašanja? Tržaško ozemlje je narodnostno mešano in zato ga ni mogoče v celoti prisoditi eni ali drugi državi, ne da bi se s tem prizadela krivica drugi državi. ltes je, da prebiva na tem o-zemlju pretežno italijansko prebivalstvo, a to prebivalstvo prebiva skoraj izključno v Trstu in v nekaterih obalnih mestih, medtem ko je vse podeželje slovensko. Poleg tega niso dali sedanjemu tržaškemu o-zemlju sedanjih mej zato, da bi se na njem izvedel kak plebiscit, ampak da bi ustvarili samostojno dr-
žavico, ki naj bi bila nekaka izvozna in uvozna točka ne samo za Slovenijo, ampak za vso Srednjo Evropo. Pravičen plebiscit za Trst bi se moral izvesti v resnici na celotnem ozemlju, ki teži gospodarsko k Trstu. Trst spada k zaledju in ne zaledje k Trstu. Neposredno zaledje Trsta je Slovenija, širše zaledje pa Srednja Evropa. Trst bi moral spadati k Sloveniji, a ker ni mogoče 200 tisoč Italijanov izročiti tuji državi, je bila zamisel Svobodnega tržaškega ozemlja najbolj posrečena in pravična rešitev tržaškega vprašanja.
Zakaj se ni torej uresničila zamisel Samostojnega tržaškega ozemlja? Izgovor, da se velesile niso mogle sporazumeti glede guvernerja, je prazen. Mirovna pogodba je bila podpisana 10. febr. 1947. leta, a že 20. marca 1918. leta so Združene države, Anglija in Francija podale ono zloglasno in nepremišljeno tristransko izjavo, s katero so obljubile Trst Italiji. Torej komaj eno leto po podpisu mirovne pogodbe so vrgle isto pogodbo med staro šaro.
Krivdo na tem nosi tudi jugoslovanska vlada, ki ni vztrajala na izvršitvi mirovne pogodbe, to je na udejstvitvi Samostojnega tržaškega ozemlja, akoravno je vedela, da je večina slovenskega življa za samostojnost Trsta in da nikakor noče uživati dobrote Titovega komunističnega raja. To pa nikakor ne pomeni, da odobravamo zadnjo odločitev zapadnih velesil, kajti prepustitev cone A Italiji je zadala tudi Samostojnemu »tržaškemu« ozemlju smrten udarec.
Odgovor jugoslovanskega ljudstva
Vest o prepustitvi cone A italijanskim upravnim oblastem je vzbudila po celi Jugoslaviji mogočen val o-gorčenja zoper enostransko odločitev zapadnih velesil.
Komaj je prišla v Ljubljano ta novica ter se razširila med prebivalstvom, se je ljudstvo začelo zgrinjati na ulice ter je demonstriralo pozno v noč proti Angležem, Amerikancem in Italijanom. Razni govorniki so s svojimi improviziranimi govori protestirali zoper krivično odločitev o-beh zapadnih velesil ter spodbujali demonstrirajočo množico na odpor proti nedopustni krivici. »Življenje damo, Trsta ne damo,« to je bil vzklik, ki so ga demonstranti zopet
in zopet ponavljali. Podobne manifestacije so se vršile v Zagrebu, na Reki, v Kopru, na Jesenicah, v Novi Gorici in sploh po vseh večjih krajih Jugoslavije. Posebno hude so bile demonstracije v Beogradu, kjer so napadli demonstranti s kamenjem ameriško, angleško in italijansko poslaništvo ter opustošili a-meriško in angleško čitalnico v sredini mesta.
Jugoslovanska vlada je poslala še tisto noč protestno noto anglo-ameriškemu poveljstvu v Trstu ter naznanila, da se bo poslužila vseh ukrepov, da zaščiti jugoslovanske koristi v coni A. Drugo jutro je odbor za zunanie zadeve- razpravljal
pod predsedstvom Kardelja o protestni noti, ki naj bi jo izročili poslanikom obeh prizadetih zapadnih velesil v Beogradu. Na splošno pa je vse nestrpno pričakovalo, kakšno stališče bo zavzel maršal Tito na-pram nepričakovani odločitvi zapadnih velesil. In Tito se je res o-glasil.
Stališče Tita
Zadnjo soboto (10. okt.) je imel maršal Tito v Leskovcu (v južni Srbiji) pred par sto tisoč poslušalci govor, v katerem je zavzel stališče napram zadnjim političnim dogodkom ter stavil nov predlog za rešitev tržaškega vprašanja. Njegov govor je bil stvaren, odločen, toda zmeren in nelažljiv, česar ni mogoče reči o govorih raznih slovenskih prvakov, ki so udrihali proti Vatikanu, kakor da bi bil ta kriv zavezniške odločitve.
Med drugim je Tito poudaril, da ni mogoče staviti Jugoslavijo, ko gre za rešitev tržaškega vprašanja, na isto stopnjo kot Italijo, ki se je borila na strani sovražnikov. Mi ne priznamo, je rekel Tito, angloame-riške odločitve in zalo bomo smatrali vstop italijanskih čet na tržaško ozemlje za napad na našo deželo. Besede, ki sem jih izgovoril na Okroglici, veljajo še vedno, in Jugoslavija bo pod vzela vse potrebne u-krepe, da jih izpolni. Naša potrpežljivost je dosegla skrajne meje.
Nato je omenil Tito razne poskuse, ki jih je napravila Jugoslavija, da bi prišlo do pravične rešitve tržaškega vprašanja. Predlagali smo kondominij, nato internacionalizacijo Trsta ter odstop ostalega tržaškega ozemlja Jugoslaviji, toda zapadni zavezniki se za vse te predloge še zmenili niso. Prišla je nato spomenica o odločitvi glede cone A in jaz sem, pravi Tito, povedal za-padnim zaveznikom, da Jugoslavija ne more pristati na ta predlog. In isto stališče je zavzel jugoslovanski narod s svojimi spontanimi manifestacijami. Sklenili smo ščititi svoje pravice v duhu ZN in ta zaščita ne izključuje tudi uporabe oboroženih sil. Zaenkrat smo poslali v cono B ediniee jugoslovanske armade.
Tito je obsodil nato izjavo italijanskega ministrskega predsednika Pelle, da se Italija z zasedbo cone A ne misli odreči pravici celotnega tržaškega ozemlja. Glede zavezniških podpor pa je poudaril Tito, da sicer cenijo le podpore, a da zanje ne bodo prodajali svoje z lastno krvjo prepojene zemlje.
Nato je Tito predlagal novo in zadnjo rešitev tržaškega vprašanja: Ustvarili naj bi se dve samostojni področji. Prvo področje, ki naj bi obsegalo cono B in vse slovensko zaledje Trsta, naj bi prišlo za deset in tudi več let pod upravo Jugoslavije. Drugo področje, to je Trst, naj bi prišlo za isti čas pod upravo Italije. Obenem bi morali obe državi garantirati, da ne bosta delali kakih narodnostnih diskriminacij (razlikovanj).
To je načrt, je rekel Tito, ki je vreden, da se resno o njem razpravlja. Drugih predlogov nimam in jih tudi ne mislim staviti. Če se pa zavezniki ne bodo zmenili za naš predlog, kot so to napravili z ostalimi našimi predlogi, potem pa v tem delu Evrope ne bo miru.
Še bolj odločen in oster govor je imel maršal Tito zadnjo nedeljo (11. okt.) v Skoplju pred približno 250.000 poslušalci. V tem govoru je več ali manj ponovil svoje obtožbe in izjave prejšnjega dne, obenem pa je dodal še nekaj novih. Med drugim je obtožil Italijo, da sc hoče vmešavati v notranje zadeve Albanije ter stopiti na balkanska tla. Za-(Nadalj. na 3. strani)
Enaindvajseta nedelja po binkoštih
Iz svetega evangelija po Mateju (Ml IH. 23-35)
Tisti čas je povedal Jezus svojim učencem to priliko:	Nebeško	kra-
ljestvo je podobno kralju, ki je hotel napraviti račun s svojimi hlapci. In ko je začel računati, so mu privedli nekoga, ki mu je bil dolžan deset tisoč talentovKer pa ni imel s čim plačati, je ukazal njegov gospod prodati njega, njegovo ženo in otroke in vse, kar je imel, in poplačati. Hlapec pa je predenj padel in gu prosil: 'Potrpi z menoj in vse ti povrnem.' Usmilil se je gospod tega hlapca, ga oprostil in mu dolg odpustil. Ko je pa ta hlapec odšel, je srečal enega svojih sohlapcev, ki mu je bil dolžan sto denarjev, in ga je zgrabil ter davil-, govoreč: 'Plačuj. kar si dolžan!' Njegov sohlapec pa je predenj padel in ga prosil: 'Potrpi z menoj in vse ti povrnemOni pa ni hotel, ampak je šel in ga dal vreči v ječo, dokler ne bi poplača! dolga. Ko so pa njegovi sohlapci videli, kaj se je zgodilo, so se zelo užalostili in so šli ves dogodek povedati svojemu gospodu. Tedaj ga je njegov gospod poklical in mu rekel: 'Hudobni hlapec, ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil torej tudi ti dolžan, 'usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se tudi jaz tebe usmilil?' In razsrdil se je njegov gospod in ga izročil mučiteljem, dokler ne bi poplačal vsega dolga. Tako bo tudi moj nebeški Oče storil z vami, če iz srca ne odpustite vsak svojemu bratu.
IZ SRCA ODPUSTITI
Prilika današnjega evangelija je zelo praktična, vsak dan se dogaja. Ali ne odpušča nebeški Kralj, Jezus Kristus, vsak dan grešnikom njihove krivde? Poln usmiljenja je do nas. Ali pa nismo mi večkrat do bližnjega neusmiljeni in nočemo odpustili? Pri Bogu iščemo zase odpuščanja, bližnjemu ga pa ne damo.
Jezus nas poučuje, da je to grd in zmoten račun. Poglejmo nekoliko priliko.
Prilike je Jezus jemal iz vsakdanjega življenja v naravi in iz vsakdanjih dogodkov. Podal jih je v lepi, prikupni obliki, tako da se jih je lahko zapomniti. Vanje je navezal ali skril versko resnieo, nauk za krščansko življenje.
10.000	talentov je velikanska vsota, približno 60 milijonov srebrnih lir. Ali je možno, da bi kak služabnik poneveril ali bil dolžan toliko vsoto? Kje naj bi se bffb to kdaj zgodilo? Pa glejte, v Jezusovem času je bilo znano, da je cesar Avgust dal nekemu Ksenodoru v zakup dežele, severovzhodno od Genezareškega jezera. Mesto da bi cesarju plačeval, kar je bil dolžan od nabranih davkov, je Ksenodor vse zapravil. Ko je cesar Avgust obiskal te dežele, Palestino in druge vzhodne pokrajine, je vsekakor odpustil ogromni dolg Kseno-daru. Toda preklical je svojo besedo, ker so se podaniki pritožili nad grozovitostmi Ksenodorovimi. Cesar ga je odpustil iz službe, da je umrl nesrečen in zapuščen v Antiohiji.
Velikanski dolg, ki ga Jezus omenja, ponazoruje dolg smrtnega greha, dolg pred nebeškim Kraljem.
Usmiljenje je značilni znak božjega kraljestva na zemlji. Saj je Jezus prišel na zemljo, da nam odpusti. Zato ni nič čudnega, da v priliki hlapcu, ki prosi odpuščanja, kralj odpusti. Bog nam namreč rad odpusti naše grehe, če se jih kesamo, skesano spovemo s trdnim sklepom poboljša-nja.
Skesana spoved grešniku vrne nadnaravno življenje. Nespameten, kdor se je ne posluži s srčnim kesanjem.
*
Tožili so Augustu Ksenodora, da je bil krut. Neusmiljeno je izterjaval davke. Po rimskem pravu je smel upnik dolžnika in, njegovo družino prodati za sužnje, dokler ne zaslužijo, kar je dolga: smel je upnik dolžnika vreči v ječo. Lahko sklepamo, da je Ksenodor marsikoga prodal ali neusmiljeno vrgel v ječo.
Prav tako je naredil hudobni hlapec v današnji priliki. Njemu je kralj odpustil ogromno vsoto, sam je pa davil sohlapca
za ubogih sto denarjev. Ti so v primeri z deset tisoč talenti kakor kapljica proti morju.
Nam samim se, enako kot sohlapcem, zloba hudobnega hlapca zdi zelo grda. Tak hlapec ni vreden odpuščanja. Kar prav se napi zdi, da je hudobnega hlapca kralj kaznoval. Tak ni vreden usmiljenja.
Prav tole hoče, Jezus povedati nam, da je silno grdo, ako mi, ki nam je Bog vedno pripravljen odpustiti, ne odpustimo svojim dolžnikom, svojim razžalivcem. V naši duši hoče vžgati velik stud pred takim početjem. Hoče nas utrditi, da se ne bomo dali vjeti zapeljivi skušnjavi sovraštva, ko bo treba odpustiti bližnjemu, ki bi nas žalil.
Nekaterim to kar ne gre v glavo. »Kako naj mu odpustim, ko me je tako žalil?... ko mi je toliko škodoval?« — Res težko je poganu, kristjan pa ima zgled Jezusov, ki je za sovražnike, ki so ga križali, molil in to celo na križu. Kristjan ima ukaz božji, da mora odpustiti. — »Pa ne morem pozabiti«. — Nekaj drugega je — pozabiti, nekaj drugega — odpustiti. Pozabiti ni
vselej v naši moči, odpustiti pa je — z božjo pomočjo. Če pa nočemo, grozi Jezus s hudo kaznijo. Kakor je razjarjeni kralj izročil hudobnega hlapca mučiteljem, prav tako bo nebeški Oče storil z vami, — govori Jezus — ako iz srca odpustite vsak svojemu bratu. In kazen je v večnem ognju.
V očenašu nas Jezus vsak dan opozarja na krepost odpuščanja, ko nam veli moliti: »In odpusti nam naše dolge, kakor mi odpuščamo svojim dolžnikom.«
Sv. Frančišek Šaleški nam je sporočil dogodek iz svojega časa. V Florenci sta sc spoprijela dva mladeniča. Eden je padel do smrti ranjen na tla. Hrup in vpitje navzočih. Ubijalec vidi hiteti stražo, da ga zapre. V strahu, da ga čaka najmanj dosmrtna ječa, se je spustil v beg. Kam? Zatekel se je prav v hišo in k materi ubitega. Hitro ji je vse povedal in prosil odpuščanja. Mati, verna žena, vdova, se je zresnila, zajokala, se za trenutek potopila v molitev, odpustila in skrila ubijalca. Že jc vstopila straža. Preiskala je vse kote, ubijalca ni našla.
To velikodušno odpuščanje materino je Bog odlično poplačal. Sporoča nam sv. Frančišek, da ji je Bog dal vedeti, da je sprejel njeno žrtev za izbrisanje kazni, ki bi jo moral njen sin trpeti v vicah in da je iz vic rešen. Mati je občutila veliko veselje in mir. -— Tudi mi bomo za eeno odpuščanja uživali mir in blagoslov božji. Ali ni to veliko?
Iz življenja Cerkve
Pater Jozafat — petdesetletnik
Dne 24. avgusta je v krogu svojih sobratov obhajal na tihem 50-letnieo življenja naš duhovni vodja o. Jozafat. Rojen je bil na Bledu v kmetski družini. Starši so mu umrli že v mladosti. Z delom si je služil kruh in denar za študiranje. Šole je napravil doma in v Rimu. Ko je imel 33 let je bil posvečen za mašnika v Jeruzalemu.
Po novi maši je prišel v Egipt. Par let je deloval v Aleksandriji. Kot vojaškega kurata ga dobro poznajo naši fantje.
Po smrti patra Evgena je bil poslan v
Kajro za našo kolonijo. Ne samo Slovenci, tudi drugi ga zelo cenijo. Imenovan je bil celo za opata. Veliko nam je storil dobrega; vsakomur brez razlike rad pomaga. Naš pater nima sovražnikov. Prav posebno ga ljubijo ubogi. Pri njem se ne ogreje denar v žepu. Pravi, da nosi k Bogu v hranilnico. Obleko in hrano pa ima zagotovljeno v samostanu.
Slovenci smo mu za njegovo delovanje med nami zelo hvaležni, prav posebno pa me Primorke. Naj nam ga Bog ohrani še dolgo med nami.
Primorkii
Večne obljube rojakinje iz Istre
Pred nekaj tedni so v Rimu zborovale zastopnice vseh ženskih redov v Cerkvi. Videl si lahko vse mogoče noše, slišal vse jezike. Ob tej priliki so posebno nekateri ilustrirani časopisi zagnali strašen krik in mnogo črnila je padlo na papir zlasti za pisanje o ženskih redovih s strogo klavzuro. Nekateri so se odkrito zgražali nad takim življenjem, češ da svetu ne prinaša nobene koristi. Drugi so bolj trezno in u-mirjeno zahtevali, da se pravila preuredijo, ker baje ne odgovarjajo več zahtevam današnjih časov. Vsi so se pa vsekakor vpraševali, čemu se dekleta zaprejo v samostansko celico, in to za vedno ? Ali je sploh še mogoče pričakovati kaj podobnega od današnje mladine?
Ne bomo razpravljali o tem vprašanju. Samostansko življenje sc danes sploh zdi anahronistično, to se pravi, v nasprotju z duhom današnjega časa, ki stremi za uživanjem in noče nič slišati o odpovedi in premagovanju. Zato tudi težko razu-memo, kako so prav ti ljudje, ki so vse na svetu zapustili, največji dobrotniki človeka, kot pravilno ocenjuje njih delo sv. Cerkev. Hvala Bogu, da se še vedno dobijo ljudje, ki se odločijo za tako življenje.
Verjetno še marsikateri bralec našega lista ne ve, da imamo tudi v Trstu lak ženski kontemplativen red s strogo klavzuro. To so sestre benediktinke, ki spadajo med najstarejše tovrstne redove v Cerkvi. V Trstu samem bivajo že skoraj 700 let, odkar so si namreč sezidale 1. 1278 svoj samostan sv. Ciprijana, ki še danes sloji visoko v starem mestu, ne daleč od cerkve sv. Justa. Kar je še posebno razveseljivo, je dejstvo, da so bile v samostanu vedno častno zastopane tudi slovenske redovnice iz mesta in okolice. In to vse do danes. Saj jc prav te dni položila svoje večne obljube neka naša rojakinja iz Istre, prihodnji mesec se bo pa vršila redovna preobleka še edine novinke, ki je prav tako cvet naše zemlje. Prva je s. Marija Vnebo-vzeta, nekoč Zofija Jakac, druga pa Romana Stepančič. Obe sta doma iz Pregare, skromne župnije v Istri, ki' šteje danes kakih 350 duš, ki je pa samo v povojnih letih darovala Cerkvi sedem mladih deklet. V normalnih časih bi se to število gotovo podvojilo.
V ponedeljek 5. oktobra je samostanska cerkev sv. Ciprijana že zgodaj oživela. Od vseh krajev so prihajali ljudje, da bi bili priče redke slovesnosti, ko dekle umrje svetu, tla bi živela samo Bogu. Zaman smo
med gosti iskali starše in sorodnike nove redovnice, ki niso za to priliko dobili dovoljenja za v Trst, ker je že hči sama skrivaj prešla pred nekaj leti mejo, da je mogla v samostan. Župnijo in narod, iz katerega redovnica prihaja, je zastopal bivši pregarski župnik, ki je bil sam pred nekaj leti s silo izgnan iz tako cvetočega in mnogoobetajočega vinograda Gospodovega.
Točno ob sedmih so se odprla samostanska vrata in je v spremstvu dveh belo-oblečenih deklet stopila k oltarju s. Assun-ta. Obrede je vodil g. tržaški škof, ki je najprej v ganljivem govoru prikazal junaško vrednost in pomen redovnega življenja v današnjem zmaterializiranem svetu. Redovnica je najprej glasno prebrala svojo trojno večno obljubo, namreč devištva, pokorščine in uboštva, jo končno podpisala in izročila g. škofu. Sledila je slovesna blagoslovitev nove redovne olcleke in preobleka, nato blagoslovitev in izročitev prstana in cvetličnega venca, ki si ga je redovnica kot nevesta postavila na glavo. In medtem ko se je sv. maša nadaljevala, se je nova redovnica podala na sredo cerkve, se vlegla na tla, nakar sta jo dve družici pokrili s črnim mrtvaškim prtom in prižgali ob straneh sveče kot ob pogrebu. Marsikomu se je orosilo oko, ko je gledal simbolično prikazano smrt »starega človeka«, oziroma smrt temu svetu in vsem njegovim vabam. Komaj pri sv. obhajilu se je zopet dvignila, kajti prihajal je Ženin po svojo Nevesto in ji dal okusiti vso sladkost zedinjenja z Njim, ki ni sicer ženin tega sveta, a zna že na tem svetu obilno poplačjiti vssko žrtev ločitve in odpovedi. Po sveti maši je g. škof izročil redovnici križ, ki ga je ta objela in se z njim, v spremstvu duhovščine in škofa, slovesno vrnila v samostan, da prejme poljub svojih novih sosester.
Ko smo se liho vračali iz cerkve sv. Ciprijana, smo v srcu čutili vso hvaležnost dobremu Bogu, ki tudi v meglo današnjih težkih dni posije s tako bogatimi milostmi redovne sreče. Živo smo se zavedali, da je zemlja, ki še hrani in daje takega cvetja, še zdrava, narod še pošten in veren, in nihče ga ne bo mogel odtrgati od Boga.
VERA IN NAŠ ČAS
PRI ODDAJI »VERA IN NAS ČAS« BO GOVORIL V NEDELJO 18. OKTOBRA OB 9.30 PREČ. G. FRANC ŠTUHEC, ŽUPNIK IZ DOLINE, O TEMI: VESOLJ-N OST CERKVE IN MISIJONI.
Mali „Bobby“ je mrtev
Ameriško in tudi svetovno javnost je močno pretresel zločin, ki se je izvršil v Kansas Cityju v Združenih državah (država Kansas) pretekli teden. Tamkaj so neznanci ugrabili dečka Bobbyja Greenlease ter zahtevali zanj od staršev 600 tisoč dolarjev odkupnine (370 milijonov lir). Policija je hotela zaslediti zlikovce in rešiti dečka brez odkupnine, a ji ni uspelo. U-grabitelji so ponovno sporočili dečkovi družini, da bodo malega Bobbyja umorili, če do določenega roka ne dobe zahtevane odkupnine. Starši so pač vse storili, da bi otroka rešili, ter so poslali zlikovcem zahtevano odkupnino. Dvakrat so poskušali in šele v tretje so zločinci dobili v roke zahtevani denar. A prav tedaj je FBI (a-meriška policija) odkrila zakopano mrtvo trupelce malega Bobbyja. Nič ni torej pomagala materialna žrtev staršev'.
Do odkritja zločincev in zakopanega Bobbyja je prišla policija na ovadbo nekega človeka, ki je policijo opozoril, da je v mestu neki mož, po imenu Hall, ki igra na hazard za previsoke vsote. Na to opozorilo so omenjenega moža aretirali ter dobili pri njem 293 tisoč dolarjev, ki so izhajali iz vsote, katero so Greenlaesijevi poslali neznanim ugrabiteljem svojega o-troka. Za Hallom so odkrili še ostala dva njegova pomagača. Bila je to neka ženska Heady in neki mož Marsch. Ženo so aretirali; o Marschu pa ni sledu.
Zločin se je zgodil tako, da je Headv-jeva odpeljala malega Bobbyja iz katoliške šole, v katero je zahajal, češ da ga mama kliče domov, ker je bolna. Po poti je otroka izročila svojima dvema pomagačema, ki sta nato dečka čez nekaj dni u-morila in trupelce zakopala.
Bobbyjevi starši so katoličani in so dečka pošiljali v katoliško šolo. Pogreb nesreč-* nega dečka se je izvršil z veliko slovesnostjo in ga je vodil sam nadškof iz Kansas Cityja.
Gobav škof piše
Letošnji naš podlistek o p. Damijanu nam bo v tretjem delu, ki smo ga pravkar začeli objavljati, opisoval življenje p. Damijana na otoku Molokay sredi gobavcev, kjer je sam postal gobav in za gobami tudi umrl. Mnogi pa ne vedo, da • je še vedno lepo število misijonarjev, ki so v službi gobavih sami postali gobavi. Statistike pravijo, da je danes kakih 145 gobavih misijonarjev, med njimi je 80 duhovnikov in dva škofa. 9 bratov laikov in 56 misijonskih sester. 11 med temi jih je ozdravelo, kajti danes se gobe dajo ozdraviti tudi brez čudeža. Našli so zdravilo sulfonal, ki ozdravi gobavost. Zdravilo ne stane veliko, približno en dolar. Zato je povsem pravilno zapisal tajnik ameriškega odbora za misijone v Washingtonu F. Me Guirre, da bi že zdavnaj odpravili gobavost s površja zemlje, če bi le nekaj dolarjev, ki jih porabijo za zdravljenje raka* uporabili za nakup sulfonala. Gobavi škof msgr. Tomas Aspe, ki živi sedaj v neki bolnici v Argentini, prej pa je bil škol v Cochabamba v Boliviji, piše glede tega takole:
»Gobe niso več najhujša bolezen, niti ne najbolj neizprosna in nalezljiva ali neozdravljiva; temveč je največja muka zloglasnost, ki jo obdaja.«
Zdravljenje te bolezni je pa še vedno na zelo nizki stopnji in prav nič sistematično. Zopet so statistike pokazale, da je samo ena desetina gobavih bolnikov, ki ima potrebno postrežbo v bolnicah, vsi o-stali bolniki žive prepuščeni samim sebi; in njih število je veliko. Računajo, da je danes na svetu okrog 4 milijone gobavcev, od teh je samo 4 sto tisoč, ki žive \ bolnicah, kjer jih primerno zdravijo. \ ečino takih bolnic (kakih 300) vodijo katoliški misijonarji in redovnice.
Gobavost, ki jo poznamo predvsem iz evangelija, ni več torej ona strašna bolezen, kot se o njej splošno sodi. Upanje je tudi, da jo bodo vsaj močno omejili, če ne povsem odpravili s sveta. Glavno zaslugo bodo pri tem imeli oznanjevalci evangelija katoliški misijonarji, ki so prvi začeli skrbeti za gobavce in so še vedno po svoji vnemi in požrtvovalnosti na prvem mestu.
»Sveti kriminalci" na Poljskem
Po aretaciji kardinala Višinskega v Varšavi gre versko preganjanje na Poljskem po predvideni poti naprej. Sedaj poročajo, da so aretirali pomožnega škofa kardinala Višinskega za Gnezno škofa Antona Bara-njaka. Poleg tega poroča agencija K.N.A., da so v teh tednih po aretaciji kardinala Višinskega zaprli še okrog 2500 duhovnikov in zadnje čase tudi okoli dva tisoč laikov in 4 sto študentov. Obnovili so številna taborišča, zlasti v okolici Lublina.
Po poročilih iste agencije je zahteval odstranitev kard. Višinskega sam Malenkov, ki je dal nalog za aretacijo maršalu Roko-sovskemu, vrhovnemu poveljniku poljske aimade. Iz vsega postopanja se vidi, da smo pred prav tako premišljenim in neizprosnim uničenjem cerkve, kakor se je izvršilo na Ruskem od leta 1918 do 1936. To, kar ni uspelo Hitlerju, da bi namreč uničil narodni in verski duh Poljakov, hoče sedaj doseči Sovjetija s pomočjo domačih izdajalcev-komunistov. Zato so tudi žrtve boljševiškega terorja iste osebe, ki so med zadnjo vojno okusile gorje nemških nacistov. Iz tega je razvidno, da ostane vedno tudi isti cilj.
Zunanji svet, zlasti katoliški, odgovarja na ta nasilja poljskih komunistov s protesti in z molitvijo. Od vsepovsod prihajajo v Vatikan vedno številnejše brzojavke z izrazi ogorčenja zaradi nasilja zoper kard. Višinskega in katol. Cerkve na Poljskem. To je pravi plaz protestov. Vendar je podoba, da gredo državniki tudi mimo tega slednjega, zakaj pred ONU ni še nihče dvignil glasu v obrambo pogaženih človečanskih pravic na Poljskem. Toliko praznih besedi izgubljajo tam, kakor da bi bilo mogoče zagotoviti mir na svetu s številnimi besedami in prerekanjem za prazen nič. Treba je predvsem zagotovit! svobodo vere, ki je osnova vseh ostalih svobod.
Film o Fatimi
je danes med onimi, ki so na svetu najbolj razširjeni. Kazali so ga povsod, kjer je kaj katoličanov, razen v državah s komunističnimi režimi.
Nedeljski počitek na Filipinih
Na filipinskem otočju v Tihem oceanu je pred kratkim stopil v veljavo poseben zakon o nedeljskem počitku. Do sedaj takega zakona niso imeli. Novi zakon predpisuje delapust vse nedelje, na Božič, novo leto ter na veliki četrtek in petek. Ta slednji dan so tudi prepovedali tudi nekatere zabave in nastope. Za kršitelje so predvidene kazni.
Kaj se godi v Sirakuzi ?
Že mnogi časopisi, posebno italijanski, so pisali o nekih »čudežih«, ki se 1)3 ie
godijo v Sirakuzi na Siciliji. Stvar je naslednja: V osmini vnebovzetja Marijinega je nek Marijin kipec, ki je last družine Giusto, nenadoma začel izločati iz oči obilne solze. To se je ponovilo pozneje večkrat in se baje še vedno ponavlja. Pojav Marije, ki joče, je takoj priklical pozornost ne samo domačih, temveč tudi vsega mesta in cele Sicilije. Kmalu so se začele zgrinjati okrog Marijine podobe številne množice, ki so vedno bolj naraščale. Navdušenje se je večalo posebno zato, ker so se baje zgodila številna čudežna usli-šanja. Mnogi so ozdraveli, potem ko so si pomazali bolni ud z vato, namočeno v solzah Marijinih. Drugi so zadobili zdravje že ob samem pogledu na Marijin kipec itd. Vsa ta dejstva so zbrala okrog Marijine podobe v Sirakuzi neštete množice. Danes na Siciliji skoro ne govore o drugem kot o »jokajoči Mariji« in njenih čudežih.
Pri tem jc nerodno to, da se je psihaza »čudežev« in videnj preveč razpasla. Zato so zabeležili že številna druga »videnju« na raznih krajih v Siciliji. V Messini n. j»r. je neka deklica trdila, da je videla Marij«, ki ji je naročila, naj pride na določen dan v neko svetišče blizu mesta, da ji t>o nekaj naročila. 01) domenjenem dnevu je bilo na mestu poleg dekleta tudi več deset tisoč ljudi. Vsi so čakali prikazanja. A prikazanja ni bilo. Da bi ljudi pomiril, je moral nastopiti sam župan iz Messine, ki je ljudstvo potolažil, češ da sc bo Marija prikazala ob drugi priliki, čez nekoliko dni. Slične dogodke so zabeležili tudi drugod na otoku.
Zadeva s »solzečo se Marijo« je torej precej resna in zamotana. Zato se cerkvena oblast drži močno v ozadju. Sirakuški nadškof je izdal posebno pismo, v katerem poziva ljudi, naj bodo mirni in previdni. Solzenje je gotovo čudovit pojav in čudeH so velika milost božja, če so resnični. Zato se duhovniki ob Marijinem kipu nič ne zbirajo ali mašujejo. Le dva župnika skrbita, da vsako toliko obrišeta z vato Mariji solze. Vemo pa, da je bil med tem msgr. Baranzini pri sv. očetu v posebni avdienci.
Ce se bo izkazalo, da je solzenje resnično, kaj naj pomeni?
PASTIRČEK bo prinašal skozi vse šolsko leto lepo povest: Med Indijanci. - Pa tudi druge mične zgodbice. ~—- Naročite ga 1
Stališče Tita
(Nadaljevanje s 1. strani)
vrnil je italijanske glasove, da ima Jugoslavija kake zahrbtne namene glede Albanije — Jugoslavija ne bo dopustila nikomur, da bi se vmešaval v albanske notranje razmere, najmanj pa še Italiji. Italija nima na Balkanu ničesar iskati. Zato bo Jugoslavija, je nadaljeval Tito, z odprtimi očmi pazila na vsak italijanski korak. V trenutku, ko bodo stopili Italijani v cono A, bo vkorakala tudi Jugoslavija vanjo. Vendar upam, da bo zmagal zdrav razum in da se bo našel kak izhod.
0 zapadu, je rekel Tito, da bi morali biti na jasnem, da zasleduje Jugoslavija le en cilj, da zabrani namreč, da bi jo kdo izdal; zato da jim ne more nihče očitati pre-nagljenja, ker smatrajo za izdajstvo odločitev ameriške in angleške vlade, da izroče Trst Italiji.
Tito je pozval nato zapadne velesile, naj prekličejo svojo krivično odločitev. Ne gre za kako vprašanje prestiža (časti), je dejal Tito, in v gotovih prilikah je treba za ideale miru tudi kaj žrtvovati. Jugoslavija je vedno pripravljena ponuditi roko Italiji, toda pustiti nas morajo, da razrešimo med seboj tržaško vprašanje.
Naši rojaki v Argentini so 28. junija letos priredili drugi socialni dan. Prvega so imeli lansko leto ol> priliki Katoliškega shoda slovenskih izseljencev. Takole poročajo iz Buenos Airesa o poteku te pomembne prireditve:
Drugi socialni dan se je vršil v cerkveni dvorani eiudadelske župnije. Oh 8. uri zjutraj je bila najprej sv. maša, ki jo je daroval g. prof. dr. Ivan Ahčin, ki je predsednik Stalnega odbora za socialne dni slovenskih katoličanov v Argentini. Po sv. maši je prof. dr. Ivan Ahčin začel zborovanje in pozdravil vse zborovalce in še zlasti zastopnike slovenskih organizacij v Argentini. Povedal je, da je ta drugi socialni dan posvečen obravnavanju problemov naše gospodarske osamosvojitve.
V predsedstvo zborovanja so bili nato izvoljeni g. Valentin Markež kot predsednik in gg. Janko Trnsek, Jože Šeme, Janko Žebre ter gdč. Katica Kovač. Po izvolitvi je g. Markež dal besedo g. prof. dr. Ahčinu, ki je v odličnem predavanju prikazal gospodarsko osamosvojitev slovenskih izseljencev kot našo najbolj nujno gospodarsko in socialno nalogo.
V prvem delu svojega govora je prof. Ahčin prikazal zborovalcem razloge, ki potrjujejo, da je gospodarska osamosvojitev slovenskih izseljencev resnično nujna. Orisal je mezdno delo, ki je še vedno za veliko večino naših izseljencev edini vir dohodkov, njegovo napornost, vse senčne
Tujcu iz romanskih jezikov delajo največ težav slovenski skloni in glagolski vid (dovršnost in nedovršnost istoznačnih glagolov). Enake težave imajo potujčeni slovenski otroci, ko pridejo v slovenske šole. Kako jim pomagati! Govorite z njimi doma po slovensko že od mladega, ■ da se iz žive govorice privadijo zakonitostim slovenskega jezika, potem jim bo v šoli učiteljev jezik razumljiv pri vseh predmetih in sistematično slovensko sklanjanje ter »preganje po gramatiki ho postalo prava igrača. Če prinese otrok v šolo pomanjkljiv besedni zaklad, si ga v šoli s pomočjo učitelja že obogati, tudi napačen besedni red in frazeološke italijanizme mu s potrpežljivostjo in s stalnimi popravki polagoma izbijemo iz glave. Pač pa bo skozi vso ljudsko šolo tja noter v srednješolske razrede trpel od »dedne tare« nerazumevanje sklonov, glagolskega vida in sličnih slovničnih »čeri«, če ni že podzavestno vajen pravilne rabe in žive govorice. Takemu otroku 1)0 trda predla ne samo pri lekcijah slovenščine same, ampak v vseh predmetih. Težko ho razumel razlago zgodovine, ze-niljepisa, težave bo imel tudi v učenju tujih jezikov s slovensko razlago. Tak otrok niti v italijanščini ne uspeva dobro. Mar mislite, da pol poitalijančeni starši govorijo pravilno italijanščino? Njih besedni zaklad je skop, njih gramatika obup-
Maršal Tito je povedal še marsikaj na račun zapadnih zaveznikov in Italijanov, a zaradi pomanjkanja prostora smo prisiljeni zaključiti svoj članek. Le to bi še radi povedali, da je enostranska angloameriš-ka odločitev, da se prepusti cona A italijanski upravi, ogrozila mir v tem delu Evrope in s tem seveda tudi svetovni mir. Pri sedanji mednarodni napetosti zadostuje le mala iskra, da zaneti svetovni požar. Prvo svetovno vojno je sprožil umor avstrijskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, drugi so dale povod Hitlerjeve zahteve po življenjskem prostoru, zato ni izključeno, da bi zadostoval tudi za kako novo svetovno vojno kak majhen povod. Vojno na Koreji je bilo mogoče lokalizirati, vojno v Evropi pa ne bo mogoče lokalizirati (krajevno omejiti). Tega naj bi sc zavedali vsi državniki, ki imajo pri reševanju tržaškega vprašanja kako besedo. Jugoslavija je zadnji ponedeljek razložila v posebnem pismu svoje sta-' lišče tajniku ZN, obenem pa je predlagala zapadnim velesilam konferenco, ki naj bi razpravljala o tržaškem vprašanju. S tem je pokazala, da želi, da se reši vsa zadeva v duliu ZN. Naj torej zapadne velesile z Italijo vred ne zavrnejo njene pouudene roke, ampak naj se vsedejo z Jugoslavijo za zeleno mizo ter sporazumno in pravično rešijo tržaško vprašanje.
mezdno delo, kakršno je po večini v tujini, ogroža človekovo osebnost. Hoče ga potegniti v brezobliko maso »delavskih množic«. Sodobni svet poje hvalospeve in poveličuje »množico«. Delo postaja samemu sebi namen, postaja prava moderna religija. Tako delo in v takem okolju tira človeka — delavca — v življenjski materializem. Mezdno delo, tudi z zgolj gospodarske strani, našega človeka ne more zadovoljiti. Zato je upravičeno in pametno misliti na osamosvojitev.
V drugem delu je govornik orisal prednosti, ki jih daje našemu človeku gospodarska samostojnost. Čeprav tudi samostojno delo ni brez težav, vendar daje predvsem prost razmah sposobnemu, daje večjo neodvisnost in svobodo, pa tudi večjo gospodarsko trdnost in gotovost, kar je pogoj za versko in narodno zavednost.
V tretjem delu pa je prof. Ahčin obravnaval vprašanje, kako priti do gospodarske osamosvojitve. Posebno je poudaril, da je potjrebna gospodarska vzajemnost naših ljudi v tujini, skupno prizadevanje in skupno premagovanje težav, da bomo tako tudi v gospodarsko boljših razmerah trdno povezana skupina dobrih ljudi. Čim bolj bomo gospodarsko samostojni, tem bolj bomo svobodni, in čim bolj bomo gospodarsko med seboj povezani, tem laže se bomo ohranili kot živi udje svojega naroda in tem laže bomo ostali dejansko zvesti svoji veri. Zato pa je potrebna skupna organizirana akcija.	(Konec	prihodnjič)
na. Še zdaleč ne dosegajo normalne višine tržaškega dialekta rojenih Italijanov. Potem takem otrok iz take družine tudi v italijanski šoli ne bi bil .brez jezikovnih težav, tem manj, ker mu italijanski učitelj ne bo nikoli pomagal s slovensko besedo, kjer otroku manjka italijanski izraz. V slovenskih šolah nismo tako ekskluzivni. Če mi otrok pri zgodovini ali latinščini in se najbolj pri slovenski uri ne razume kakega slovenskega izraza, mu povem italijanski sinonim - in mladi obraz se razžari v zadoščenju. Ko bi le uspeli tako enostavno vtepsti v mlade možgane razliko med oblikama »prijateljem« ter »prijatelja«, to je razliko med skloni!
Seveda cas v šoli ne dopušča, da bi n. pr. pri zgodovini, zemljepisu, angleščini, tehnologiji, latinščini vedno najprej izpopolnjevali vrzeli učnega jezika, namesto da bi vsako zadevno uro razlagali predmet kot tak - zgodovinske dogodke, podobo zemeljske skorje, angleške oblike za prihodnji in pretekli čas, latinske naklone in njih rabo. Niti ure slovenščine niso zato, da bi šele od temeljev začeli učiti učni jezik, kakor se začenjajo od temeljev učiti tuji jeziki, marveč je treba pri slovenskih urah seči »in medias res«, spletati otrokom že znano in domačo govorico v urejeni sestav slovnice, poglabljati jezikovne skrivnosti, širiti izrazne možnosti, trebiti barba-
rizme, kopičiti izrazno gradivo, brati in razlagati slovstvena dela ter njih tvorce, končno vaditi otroke v pismenih sestavkih in lepem pripovedovanju. Osnovno poznanje učnega jezika mora prinesti otrok že s seboj v ljudsko šolo.
Če v družini odrasli govorijo »promi-seue«, nekoliko slovensko in nekoliko italijansko, tedaj se mali otrok nauči obojega le na pol. Odkar začne dete pri dveh ali treh letih oblikovati v svojih ustecih prve besede in tja do petnajstega leta starosti bi bilo treba z njim govoriti samo v enem jeziku, da si nabere najprej v vertikalni smeri čim več besednega zaklada in da se čim bolj utrdi za gladko, tekoče govorjenje materinščine. Bogastvo govornih izra-
Bogoslovniea vseh narodov', Gregorijanska univerza v Rimu praznuje ta teden 400-letnico svojega obstoja.
Če greš med šolskim letom v Rimu od trga Venezia proti Kvirinalu, boš vsak čas naletel na skupine mladih bogoslovcev, ki hite proti vnožju griča po dva, po tri. Glasno se med sabo menijo, pod pazduho pa nosijo dobro znane študentovske aktovke. Med njimi srečaš duhovske obleke vseh vrst, od živo rdečih »rakov« (ger-maničarjev) do rjavih kut kapucinov. Če prisluhneš, boš slišal, da govorijo skoro vse jezike tega sveta. Saj je na Gregorijanski univerzi navadno vpisanih okrog 1500 dijakov iz kakih 40 narodnosti. Seveda se govori tudi slovenski, ker so na Gregorijani vedno študirali slovenski fantje in študirajo še danes. Kardinal Missija, oba Ušeničnika, Opeka, Silvin Sardenko, da se spomnim le nekaterih umrlih, so bili gojenci Gregorijanske univerze. Med živimi je število slovenskih »gregorijanov« še večje po vseh naših škofijah. Na Gregorijani imamo sedaj tudi dva Slovenca v profesorskem zboru, ki ga tvorijo patri jezuiti.
Ker je Gregorijanska univerza tako mednarodno studijsko središče, zato je tudi njen 100-letni jubilej mednarodni dogodek, ki se ga spominjajo ne samo v Rimu, nego povsod, kjer bivajo "gojenci univerze.
Kako ravnamo z novim vinom ?
Letošnje vino ni tako šibko, kot so bili prvi glasovi. Po Maligandu ne kaže sicer toliko stopinj alkohola kot lansko leto, ve'n-dar kažejo neredka vina 11% alkoh., nekatera iz sončnih leg tudi 12%, kar pomeni, da je imel mošt nad 20% sladkorja. Pravijo celo, da so nekateri mošti pokazali 22% sladkorja in če lak mošt pravilno povre, bo imelo to vino 13,5% alkohola.
Mosti pa so letos zelo hitro povreli in sedaj je v kleteh večinoma samo vino. Torej bomo pili bolj malo sladke rebule.
Kako ravnati z novim vinom?
Predvsem paziti, da dobro povre. Zato pa naj bo v kleti še vedno, in to še vsaj par tednov, toplota okoli 15“ C. Če je toplota nižja, je potrebno kuriti. Vino potrebuje namreč več časa, da popolnoma povre. Dokler se čuje značilni »klok« in četudi samo enkrat na dan, je to znak da je v sodu še kipenje.
Si li premešal v sodu? Ko izgleda, da vino končuje kipeti, moramo enkrat v so-du dobro premešati. S tem pospešimo do-končno kipenje.
Ves čas do končnega pokipenja morajo biti na sodih kipelne vehe. Prosti, zunanji zrak naj nima nikdar dostopa do vina. Nekateri pokrijejo veho tudi z vrečico peska. To je bolje kot nič, a je s tem združena nevarnost, da se blago vrečice zmoči in se potem začne kisati. V teni slučaju ali naj ne bo sod poln, tako, da se blago vrečice ne zmoči, ali pa moramo vrečico menjavati.
Ko bo vino popolnoma pokipelo, potem nadenemo na sode steklene zalivalne vehe in sode zalijemo, da so polni. Polni pa so če je v zahvalili vehi kaj vina.
Toplota koristi mlademu vinu, dokler vsebuje četudi le trohico sladkobe. Ko ta . izgine, potem pa naj vpliva na mlado vino mraz. V ta namen pustimo tekom toplega dneva kletna okna zaprta, tekom mrzle noči pa odprta. Mraz bo presunil vino, ki bo začelo hitreje izločati vse, kar ne spada v vino: vino se bo začelo čistiti.
Se- vsaj par tednov pa bi moralo ostati v kleti toplo, potem šele odpremo mrazu na stežaj prost vstop v klet. To naj se ne zgodi okoli Vseh svetih.
zov - poleg čutnega zaznavanja - budi tudi fantazijo in nove notranje spoznave, izziva iskanje ter dojemanje novih pojmov in tako pospešuje napredek v modrosti. Polovičarsko znanje jezika, četudi raztegnjeno na dva - italijanščino in slovenščino - pa ovira, duši razvoj skritih duševnih zmožnosti.
Napačno bi bilo mnenje, da šola lahko nadomesti v jeziku vse tisto, česar otrok ni prinesel od materinih ust. V šoli mora otrok veliko poslušati in učitelj se ne more ukvarjati samo z enim. Pri starših pa ima otrok priliko, da neprestano čeblja, da sproti sliši odgovore in jezikovne popravke kakor splošne spoznavne nauke.
S.A.Ž.
Začetek te ustanove je postavil sv. Ignacij Lojolski že leta 1551, ko je vzel v najem neko hišo ob vznožju Kapitola, kjer je odprl zavod, ki so ga pozneje imenovali »Collegium Romanum«. Kmalu je hiša postala premajhna in preselili so se v drugo večjo, kjer so začeli predavali filozofijo in teologijo, to se je zgodilo jeseni leta 1553. Zato velja to leto kot začetek univerze, ki so jo pozneje imenovali Gregorijansko univerzo v čast papežu Gregoriju XIII., ki je novi univerzi preskrbel primerne prostore blizu sedanje cerkve sv. Ignacija in denarna sredstva. V teh prostorih je ostala univerza do leta 1870, ko so ob zavzetju Rima jezuiti izgubili dotedanjo univerzitetno hišo. Preselila se je vsled tega šola v bližnjo palačo Borromeo in od tam leta 1922 v sedanje poslopje na Piazza della Pilotta ob vznožju Kvirinala, nedaleč od trga Venezia.
Gregorijansko univerzo so ustanovili jezuiti in ti so jo vodili ves čas do danes razen ona desetletja od 1773 do 1824. ko je bil jezuitski red ukinjen. Danes ima univerza poleg bogoslovne in filozofske fakultete še fakulteto za cerkveno pravo in svetopisemske študije ter vzhodno bogoslovje, dalje za cerkveno zgodovino in misijo-nologijo, poleg raznih drugih tečajev.
Slovesnosti, ki se vršijo ta teden, imajo strogo znanstven in verski značaj.
Številke - ne besede
»Montecatini«, ki je našim kmetovalcem znana po modri galici in žveplu, različnih gnojilih in še drugih kmetijskih pripravkih, uredi vsako leto širom Italije na desetine poskusnih in pokazalnih polj. S temi hoče kmetovalcem dokazati, da se izplača gnojenje z umetnimi gnojili.
Vsak poskus je napravljen na podlagi dveh parcel: Eno se gnoji, kot je v dotič-nem kraju navada ali se pusti negnojeno, drugo pa pognojijo tako, kot zahtevajo izkušnje iz naprednega kmetijstva, v splošnem z mnogo višjimi količinami umetnih gnojil, kot .je v dotičnem kraju navada. Ob žetvi se ugotovi pridelek, stroški za dosego istega (nakup gnojil in dodatno delo) in se ugotovi višji dohodek — čisti dobiček.
V žitnem letu 1952/53 je bilo nam naj-bližje tako poskusno polje v Škocijanu ob Soči (San Ganzian dTsonzo) na posestvu nekega Russi Alojzija. Dve parceli sta bil! enako obdelani, le da je dobila ena dodatno gnojenje 10 ij superfosfata, 1 q žvepleno-kislega amonijaka in 2 q apnenega nitrata na hektar. Seveda je bila vsejana na obeh parcelah isti dan tudi ista sorta pšenice. Navadna parcela je pokazala hektarski donos 32.80 q, dodatno gnojena pa 52.22 q. Ko so odbili dodatne stroške za gnojila in delo, so ugotovili čisti dobiček od
114.000	lir na hektar ali nad 41.000 lir na furlansko njivo.
Mnogi poskusi širom Italije so dali še višje čiste dobičke. Najvišji je bil dosežen v Capanoli pri Pisi, kjer je znašal čisti dobiček celo 233.000 lir od hektarja.
S tem je jasno dokazano, da umetna gnojila koristijo in da doprinašajo dobiček. Saj to naši kmetovalci tudi vedo, a vedno ne vpoštevajo.
Strošek za zabave in razvade v Italiji
»Hranilni vestnik« (Bollettino di rispar-mio) poroča, da potrosi v srednjem vsak italijanski državljan letno po 5.000 lir za svoje zabave in 22.000 za svoje razvade, skupaj torej 27.000 lir, na katerih je država udeležena s kakšnim davkom. V odstotkih se zgornja svota porabi za: kino 5.75, gledališče 0.61, radio 0.74, šport
Darovi za Katoliški dom
Kako je z nabirko za K.D. v Gorici med argentinskimi Slovenci? Čujte poročilo, ki ga prinaša »Svobodna Slovenija«:
»Odbor za nabiranje prispevkov za SKD v Gorici sporoča, da se je doslej nabralo že skoraj 5.000 pesov z najrazličnejšimi zneski. Več kot en darovalec je prispeval s 100 pesi. Upajmo, da bo lakib darovalcev še. Važni so tudi majhni zneski, da bodo v Gorici čutili, da smo vsi z njimi, če niso z njmi oborožene armade, so pa srca vseh pravih in zavednih Slovencev. Zato majhni darovi dokazujejo složnost vseh Slovencev in dajejo pogum in moč tistim, ki se v prvi črti in vrsti trudijo za to važno slovensko narodno zadevo: Zgraditev slovenskega kulturnega doma v Gorici.
Nabiranje za SKD v Gorici mora poslati splošno narodna zadeva. Ne pozabite na SKD v Gorici ob porokah, godovanjih in drugih prilikah, ko se snide več ljudi, da ne bi napravili med njimi male nabiralne akcije. Slovenska Gorica vas kliče, radi ji priskočimo na pomoč.«
PASTIRČEK izide prihodnji teden. Poverjenikom pošljemo kot lanske leto, če ne dobimo drugačnega obvestila.
Uprava Pastirčka
0.52, ples 0.51, lunapark 0.08, razne zabave 0.09, izleti 10.40, športne stave 3.55, loterije 2.75, tobak 24.5, kava, sladkarije 24, vino, alkohol 26.50.
Celotni narod potroši za zgornje zabave in razvade letno 1270 milijard lir ali približno 1/7 narodnega dohodka.
Cene prašičem v Italiji in drugod
Tekom zadnjega leta so v Italiji eene prašičem znatno padle, najmanj za 20%. Kljub temu pa delajo inozemski prašiči še vedno konkurenco italijanskim, ker so še cenejši.
Če računamo cene za kg žive prašičje teže v dolarjih, potem ugotovimo, da so v Evropi prašiči najdražji v Švici, potem v Angliji, najeenejši pa na Norveškem, potem v Belgiji in Luksemburgu, nato pa na Danskem in Švedskem. Tozadevne cene bi bile v dolarjih za 100 kg žive teže:
Švica	75
Anglija	63.7
Nemčija	52.4
Italija	52
Švedska	51.7
Danska	50.2
Belgija in	Luksemburg 47.1
Norveška	46.5
Če žveplo ne gori v sodu
je to znak, da sod ni zdrav, da je plesniv ali pa kisel (milo rečeno »močan«).
Zato pa ne smeš takega soda po sili zažveplati z žveplenim gorilnikom — ti bi morali sploh izginiti —, temveč moraš sod najprej ozdraviti.
Kako ?
Vsak sod oplaknemo najprej s hladno vodo, Nato enkrat z vročo. Potem raztopimo v vreli vodi primerno količino »sanato-na«, zlijemo raztopino v sod, tega zabijemo in valjamo na vse strani. Čez četrt ure postavimo sod na eno dno za kakih 10 minut, potem na drugo za enako časa, končno še valjamo in zlijemo tekočino iz soda. Voda bo zelo umazatia. Tedaj gil začnemo izpirati z mrzlo vodo, In sicer toliko časa, dokler ne priteče iz soda popolnoma čista voda.
V tako opranem sodu bo žveplo gorelo. Za žveplanje sodov pa uporabljamo samo žveplo na azbestnih trakcih ali v azbestnih kolescih. Prvi so bolj priporočljivi, ker iz kolesc tu pa tam le kapne kakšna kaplja v sod.
Izvoz solate iz Italije
je usmerjen predvsem v Nemčijo, Švico, Belgijo in Anglijo ter doseže letno okoli
350.000	q. Izvažajo predvsem glavnato solato, največ sorto »trokadero«, endivijo in cikorijo (katalonsko).
Vojna odškodnina
Poslanska zbornica in senat bosta v kratkem odobrila zakon, ki nosi v načrtu določilo, da se bo vrednost izgubljenih predmetov, kot je bila na dan 30. junija 1943, pomnožila petkrat in ta znesek plača država odškodovalcem.
Za Trst, Primorsko in Istro se vrednost predmetov od istega datuma pomnoži petnajstkrat.
Goriška italijanska konfederacija svobodnih sindikatov je te dni predlagala vladi, naj hi koeficient 15 veljal tudi za tisti del Goriške, ki je ostal v Italiji in sicer glede na slab položaj naše pokrajine.
Drugi slovenski socialni dan v Argentini
strani in vse nevarnosti takega dela. To
Še nekaj o slov. vitaminih
400-LETNICA
GREGORIJANSKE UNIVERZE
G OISIPIOIDIAIRISITIVIO
Stran 4.
KATOLIŠKI GLAS
Leto V. - 'ev. 42
Z GORIŠKEGA
VA B I L O
DEKLIŠKA MAR. DRUŽBA V GORICI priredi v nedeljo 18. oktobra v Marijinem domu
MISIJONSKO PRIREDITEV
s sreeolovom
Začetek ob 4,30 popoldne. Ves dobiček gre za misijone.
VSTOP SAMO Z VABILI, ki jih do-
bite pri vodstvu Družbe ali v trgovini Kosič v Raštelu.
NB. V nedeljo 25. oktobra na praznik
Kristusa Kralja se bo prireditev ponovila ob isti uri.
»MISIJONSKA NEDELJA * JE IZŠLA
PRINAŠA ZANIMIVA POROČILA NAŠIH MISIJONARJEV. RADI BOSTE BRALI RESNIČNO PO-VEST LAKOTA; PA TUDI DRUGE ZANIMIVOSTI.
Popravi v »Misijonski nedelji«
V pismu misijonarja Albina Miklavčiča je urednik v oklepaju pristavil, da sta bila dvojčka, a je bil Albin rojen 12. 5. 1910. Leopold pa 12. 5. 1909.
Urejevanje grobov
Goriško županstvo sporoča, da poteče rok za čiščenje, urejevanje in postavljanje spomenikov na grobovih dne 28. oktobra. Ta zakon velja za goriško mestno pokopališče, kakor tudi za pokopališča v Štan-drežu, Podgori, Pevmi, Št. Mavru in Loč-niku. Pozneje ta dela ne bodo več dovoljena.
Nagrajeni briški vinogradniki
Kakor že prejšnja leta tako se je tudi letos na prvo oktobrsko nedeljo vršila v Gorici razstava namiznega grozdja. Ocenjevalna komisija je nagradila vseh 31 raz-stavljalcev, med katerimi je bilo tudi precej slovenskih vinogradnikov iz Brd, ki so odnesli več nagrad in bili deležni splošne pohvale.
Tečaj angleščine za begunce
Zadnji teden meseca oktobra bo pričel brezplačni pouk angleščine za begunce. Če bo dovolj prijav, bosta otvorjena dva tečaja: prvi začetni, drugi izpopolnjevalni.
Prijave sprejema č. g. M. Komjanc na domu — Via Brigata Pavia, 38 — tudi telefonično št. 32-08.
M. Komjanc
Dijaški ples
Kot smo brali v časopisih, je dijaško društvo »Simon Gregorčič« priredilo preteklo nedeljo ples v dvorani »Pri zlatem pajku«. Ples je bil od 9. ure zvečer do lb po polnoči, če so se plesalci držali napovedane ure. Drugi dan ob 10, uri so dijaki imeli v stolnici šolsko mašo.
Nočemo raziskovati, ali so res dijaki pripravili ples ali je le kdo drugi izrabil njihovo ime. Dejsivo je, da je dijaško društvo »S. Gregorčič« začelo šolsko leto s plesom. Sedaj vprašamo pedagoge pri »Soči« in »Primorskem dnevniku«, ali res menijo, da je najboljši začetek dela dijaškega društva v novem šolskem letu ravno ples. Mi smo starokopitni in zato ples-
VILHELM HONERMANN:
37
no norenje obsojamo, zlasti še če ga prirejajo dijaška društva, ki so namenjena srednješolcem in po vrhu še za otvoritev šol. leta. Radi bi pa slišali, kaj menijo o tem slovenski starši.
Pevma
»Soča« z dne 3. 10. 1953. je prinesla iz Pevme med drugim naslednje: »Jezuitsko zavijanje našega župnika. — Naš g. župnik je tudi ob pogrebu tako značajnega in poštenega moža, kot je bil pokojni Jože Primožič z Oslavja, izrabil priložnost za svoje politične špekulacije. Ob odprtem grobu je imel govor, v katerem je z jezuitskim zavijanjem besed skušal kovati kapital za svojo stranko in z navidez lepimi in prijateljskimi besedami' skušal zasenčili svetlo osebnost pokojnika, da so se zgražali vsi tisti, ki so razumeli, kam je meril govornik s svojim govorom.«
Tako »Soča«. Resnica pa je, da so bili
vsi, ki so govor g. župnika poslušali z dobro voljo, z njim zadovoljni, mnogi celo zelo zadovoljni. Rekel je, da je bil pokojni dober gospodar, skrben družinski oce, zaveden Slovenec; da je 19-18. leta prepeljal s svojim kamijonom iz Gorice v Št. Maver kip fatimske Matere B. in da je gotovo Marija pomagala, da je mogel v svoji kratki in težki bolezni prejeti vse zakramente umirajočih. Izrazil je družini v imenu vseh navzočih sočustvovanje in jo tolažil z Jezusovimi besedami: »Jaz sem vstajenje in življenje«, in dodal, da je tudi pokojni v svoji bolezni mislil na to življenje. Končal je z mislijo, naj bo la nagla smrt nam v nauk, saj smo vsi kot sad na drevesu, ki hitro odpade. Pokojnemu je želel v domači zemlji božji mir in na svidenje. — To je vsebina govora.
Čitatelj naj primerja dopis »Soče« in podano vsebino govora in naj sam presodi, kam spadajo izrazi o »zavijanju«, »politični špekulaciji«, o »kovanju kapitala za svojo stranko« itd. Človeku se zdi neverjetno. Mislili smo, da je vsaj med nami več čuta za resnico.
Poslušalci
S TRŽAŠKEGA
Shod katoliških organizacij v Trstu
Radi izrednih razmer v Trstu bomo letos obhajali skupni shod naših katoliških organizacij tako:
Na misijonsko nedeljo 18. oktobra točno ob štirih popoldne začnemo v kapucinski cerkvi na Montuzzi skupno moliti sveti rožni venec; vmes bomo prepevali Marijine pesmi. Nato nam bo govoril monsignor dr. Jakob Ukmar; sledil bo blagoslov s petimi litanijami in molitvami za shod. Vse bo izvršeno v taki obliki, da bomo vsi zadovoljni, samo sodelovati je treba. Zato prosimo, ne zamujajte. Zberimo se vsi ob začetku rožnega venca ob štirih in nato skupno veselo pojmo, pobožno molimo in poslušajmo našega izkušenega monsignor ja, ki je kljub svoji starosti sprejel govor za slovenske katoliške organizacije v Trstu. Pred cerkvijo nam bodo dekleta ponujala razne misijonske revije in liste. Kdor le more — in koliko je takih, ki res ne bi mogli? — naj zelo podpre misijonski tisk in tudi tako pomaga veliki misijonski ideji.
Napovedane velike igre o Sveti Ceciliji pa ne bo in sicer zato, ker je velika dvorana Avditorija za javne prireditve radi izrednih razmer zaprta. Ta sicer velika pomanjkljivost letošnjega shoda naj ne zadrži doma nobene skupine, ampak vsi se zberimo kakor druga leta in v največjem veselju opravimo naš skupni shod. Kakor hitro bo dvorana Avditorija zopet odprta za javne prireditve, bo rojanska Marijina družba uprizorila že pripravljeno igro.
Prosimo gg. duhovnike, da bi o tem obvestili svoje vernike.
Z misijonskim pozdravom
DUHOVSKA ZVEZA V TRSTU
Tečaj angleščine
Pod okriljem Zavezniške čitalnice v Trstu se začno brezplačni tečaji angleščine v torek dne 20. oktobra. Tečaji se vršijo vsak torek in petek v ulici S. Franceseo 42 v naslednjem redu:
Od 6- 7	ure	zvečer	začetniki
7- 8	»	»	konverzacijski
8- 9	»	»	nadaljevalni
9-10	»	»	začetniški
Teh tečajev se lahko udeleži vsakdo, ki se zanima za angleški jezik.
©če ^Damijan
»Ostanem!« je odgovoril duhovnik z odločnim glasom.
Zdaj so nekateri gobavci spoznali škofa. Veselo so pritekli ali prišepali k njemu.
»Eia no! Tu je!« so vriskali.
Hipoma krik veselja.
»Makua Kamijano!« je zaklical eden izmed gobavcev, s strašnimi ranami na rokah in po obrazu. »Makua Kamijano, ali me zdaj spoznaš?«
Nekaj časa je Damijan strmel v ubogega človeka, nato pa je rekel:
»Ti si Joane, Beli Kormoran!«
»Spoznal me je! Spoznal me je!« je vzklikal nekdanji misijonarjev služabnik in plesal od veselja. Drugi so se zdaj prerivali k misijonarju, mu prožili svoje pohabljene roke in klicali:
»Ali nas še poznaš, makua Kamijano?« A misijonar je samo žalostno zmajal z glavo. Nemogoče je bilo spoznati te spačene obraze. Nekateri izmed gobavcev so razočarani zaihteli.
Zakaj učenjak veruje y Boga
Čeravno je znanost v zadnjem času zelo napredovala, smo kljub temu šele ob začetku njenih odkritij. A vsako noVO odkritje nam vedno glasneje priča o neizmerni modrosti Stvarnika in nas vedno bolj k Njemu približuje.
Gressy Morrison, predsednik akademije znanosti v New Yorku, nam v svoji knjigi »Man Does Not Stand Alone« navaja se-
»Vi ste moji otroci iz Kohale!« jih je tolažil duhovnik.
Hipoma divji krik! Gruča gobavcev se je prerila skozi vrsto okrog stoječih. Z obrazi, razjedenimi od besnosti, so se kriče postavili pred misijonarje. Njihove o-studne spake so sikale kletve. Eden je tulil kakor pes. Pretil je s pohabljenimi rokami, ki jih je zaman skušal stisniti v pest. Od nekod je prifrčal kamen, trdo oplazil duhovnikovo čelo in pustil za seboj krvavečo prasko.
»To je dobrodošlica pekla!« je mrmral škof.
»Saj ni nič!« je rekel Damijan in si o-brisal kri. »Poleg tega pa je to storil blaznež. Pustite ga na miru, pustite ga!« je nato zaklical nekaterim gobavcem, ki so se hoteli vreči na norca.
»Beda je mnoge pokvarila!« je pojasnil škof Maigret. »Mnogi so postali kakor živali.«
»Svoje življenje zastavim zanje, da jih spet napravim za ljudi!« je rekel odločno pater Damijan.
Nato je misijonarja precejšno krdelo katoliških Kanakov spremilo v cerkvico svete Filomene. Ko so vstopili, so se mnogi prerivali za njimi, katoličani in sektijel,
dem razlogov za svojo vernost.
PRVI:	Po nezmotljivih matematičnih
zakonih lahko dokažemo, da je vse stvarstvo zamišljeno in urejevano od velike vodilne Modrosti. Če sledimo nekoliko nezmotljivim zakonom vesoljstva, spoznamo, da so ti številni zakoni tako natančno preračunani, da je nemogoče ne spoznati iz njih neko višjo silo, ki jih vodi.
Naša zemlja se vrti okrog svoje osi z brzino 1600 km na uro. Če bi se ta brzina zmanjšala n. pr. na 160 km na uro, bi bili naši dnevi in naše noči desetkrat daljše in bi sončna moč v tem dolgem dnevu popolnoma prežgala vse rastlinstvo, medtem ko bi v nočnem mrazu vse zamrznilo.
Sonce, vir našega življenja, ima na svoji površini 6700 stopinj toplote in njegova jazdalja od naše zemlje ni nič manjša in nič krajša, kakor nam zadostuje, da nas ta Večni ogenj prav toliko greje kolikor potrebujemo. Če bi sonce zmanjšalo svojo toploto na polovico, bi vsako živo bitje na naši zemlji zmrznilo, nasprotno pa, če bi se toplota zvečala, bi njena moč vse požgala.
kristjani in pogani, eni iz ljubezni, drugi iz sovražne radovednosti. Pred oltarjem se je škof obrnil in dvignil roko. Polagoma je v svetišču zavladala tišina.
»Otro
ei moji!« je
SLOV. KATOLIŠKO PROSVETNO DRUŠTVO IZ GORICE
priredi v nedeljo 18. oktobra 1953 ob 16. uri v kinodvorani v Nabrežini
PEVSKI KONCERT
posvečen spominu pokojnega skladatelja
VINKA VODOPIVCA
Nastopata moški in mešani zbor Katoliškega prosvetnega društva iz Gorice pod vodstvom prof. Mirka Fileja. Vstopnina L 150. Spored dobite pri blagajni kinodvorane.
Prisrčno vabljeni!
Zemlja stoji v kotu 23 stopinj. To povzroča letne čase in če bi tega ne bilo, bi se morsko izhlapevanje pomaknilo na sever in na jug in bi zemeljske celine zamrznile.
Če bi se oddaljenost lune od naše zemlje povečala na 80.000 km bi morske plime dvakrat na dan popolnoma preplavile vse zemeljske celine in bi še najvišje gore morje v kratkem času izpodjedlo.
Če bi zemeljska skorja bila samo za tri metre debelejša, bi na zemlji ne imeli več zraku in bi vsako živo bitje izumrlo.
Če bi naša atmosfera bila mnogo bolj razredčena kakor je, bi meteori, ki v milijonih izgorevajo dnevno v ozračju, dosegli našo zemljo in zanetili povsod velikanske požare.
Iz teh in iz tisoč drugih neizpodbitnih dokazov ni niti enega razloga proti milijonskim, da bi bilo naše življenje na zemeljski obli le goli slučaj.
DRUGI: Sila in zmožnost življenja, ki hoče doseči svoj cilj, je živa priča, da ga vodi in urejuje Modrost, od katere vse prihaja.
Nihče ni mogel še doumeti in razložiti, kaj je življenje in v čem obstaja. Nima ne teže ne oblike, ima pa v sebi silno moč: korenika lahko razžene skalo, v kateri rase. Življenje si je osvojilo zrak in zemljo in si podvrglo elementarne sile, da sedaj služijo v človekovo korist. Življenje je večni kipar, ki izoblikuje vsako živo stvar, je kot umetnik, ki daje obliko rastlinam in pestro barvo sleherni cvetki; življenje je kot muzik, ki uči ptičke peti in daje vsaki živali svoj glas, da se med seboj spoznavajo in kličejo. Življenje je kot vsevedni kemik, ki daje vsakemu sadu svoj okus. vsaki cvetki svoj vonj in ki še v podzemlju skrbi za naš obstoj, ko spreminja zemeljske snovi v prepotrebne prvine.
V eni sami kapljici vode je na tisoče življenj. Kdo jih je tja postavil? Ali mogoče narava sama? Narava ne more dati življenja. O bedni, zmaterializirani svet, odgovori, kdo je vse to ustvaril i
(Se nadaljuje)
Darovi za sklad L. Kemperla
Iva Tušar, Gorica, 1000 lir. Bog povrni!
Izšla je v Rimu knjiga pesmi Rafka Vodeba
KAM POTUJEJO OBLAKI ?
krasna bibliofilska izdaja opremljena z izbranimi lesorezi prof. Alekse Ivančeve Dobite jo v slovenskih knjigarnah v Trstu, Sesljanu in Gorici.
pričel sivolasi škof s tresočim se glasom: »Otroci moji! Do zdaj ste bili sami na tem otoku, daleč od svoje domovine, daleč od njih, ki vas ljubijo. Zdaj pa sem vam pripeljal duhovnika, ki hoče biti vaš oče. Med vami hoče živeti in umreti, tako vas ljubi.«
V cerkvi je spet postalo tiho kakor v grobu, nato pa je šel šepet po hiši božji in postajal je vedno glasnejši, tako da škof ni mogel dalje govoriti. Kaj! Mož s cvetočim obrazom, krepke postave, hoče ostati pri njih? Ta beli mož, zdrav pri živih mrličih? Gobavci so tiščali k oltarju, tipali misijonarjeve roke, ga topo zijali v obraz, da bi izsledili znak strašne bolezni. Ne, ne! Zdrav je! Prostovoljno, neprisiljeno prihaja! Prihaja iz ljubezni!«
»Alolia, makua Kamijano!« so ga veselo pozdravljali gobavci iz Kohale. »Makua Kamijano!« so jecljali za njimi drugi. Tu in tam je začel kdo zbegano ihteti.
Ne, Molokaj ne bo več pekel! Kajti človek je radovoljno prišel k izobčenemu. Prišel je iz ljubezni! To je čutil vsak teh
katoliški glas" v vsako slovensko družino I PROTEST RUSIJE
Sovjetska Rusija je glede tržaškega vprašanja vložila protest na Varnostni svet zoper odločitev Anglo-Amerikancev, da izročijo upravo področja A rimski vladi. S tem so tudi Sovjeti podprli jugoslovansko stališče.
grdih, ubogih ljudi. Pst! Pater bi rad govoril.
»Otroci moji!« je počasi začel pater. »Prihajam k vam, da bom z vami delil u-sodo. Moje življenje je vaše. Vaš kruh. moj kruh! Vaš sem z dušo in srcem! Vaš v življenju in v smrti! In če je božja volja, da postanem kakor eden izmed vas, ako mi hoče nebeški Oče vaš križ naložiti na rame, otroci moji, potem sem pripravljen, da postanem vam enak, gobavec med gobavci na Molokaju.«
Za hip je bilo vse tiho, povsem tiho. Nato pa je nepopisno veselje prevzelo ljudi, ki so bili zbrani v cerkvi. Vrisk je napolnil hišo božjo, ki je v njej duhovnik pred oltarjem pravkar izgovoril zaobljubo največje pripravljenosti za žrtve. Hripavo je zvenel ta vrisk iz prenekaterega razjedenega grla, drugod kakor tuleč krik. A vendar je bil to radosten vrisk zavrženih, ki je v njih temno usodo prvič prodrl svetlobni žarek.
»Alolia, makua Kamijano!« so kričali gobavci, kristjani in pogani, celo oni, ki so mu še pred malo minutami stali nasproti s stisnjenimi pestmi. Tako so klicali gobavci iz Galileje, ko so srečali Gospoda...
Popoldne je duhovnik spremil škofa na-
Radio Trst II.
Aedelja, 18. oktobra: 8.45 Kmetijska od-daj a. — 9.30 Vera in naš čas. — 12.00 Od melodije do melodije. — 13.00 Glasba po željah. — 15.30 Koncert moškega zbora iz Rupe. — 16.00 Malo za šalo
— malo zares. — 19.00 Novice iz delavskega sveta. — 20.05 Slovenski motivi. — 20.30 Richard Wagner: PARSIFAL, preludij in 1. dejanje. — 22.45 Čajkovski r Uvertura 1812.
Ponedeljek, 19. oktobra: 14.00 Lahke melodije igra pianist Franco Russo. — 14.15 Kulturni obzornik. — 19.00 Mamica pripoveduje. — 20.15 Slovenske pesmi in plesi. — 20.40 Koncert violinista Ljudevita Dobronjja. — 21.00 Okno v svet. — 21.45 Predavanje. — 22.00 Richard Wa-gner: PARSIFAL, 2. dejanje.
Torek, 20. oktobra: 13.00 Glasba po željah. — 19.00 Šola in vzgoja. — ZU.U;>
Pestra operna glasba. — 21.00 Radijski oder - Bernauer-Oesterreicher: KONTO X, nato Večerne melodije.
Sreda, 21. oktobra: 14.15 Kulturni obzornik. — 18.10 Koncert tenorista Renata Kodermaca —- 19.00 Zdravniški vedež. --21.00 Aktualnosti. — 21.45 Predavanje.
— 22.00 Richard Wagner: PARSIFAL,
3. dejanje.
Četrtek, 22. oktobra: 13.00 Slovenske pesmi. — 18.40 Koncert sopranistke Vide lagodic. — 21.00 Dramatizirana povest.
22.00	Glasbeno predavanje. — 22.30 Paganini: Koncert za violino in orkester.
Petek, 23. oktobra: 13.00 Glasba po željah.
— 18.00 Rimski Korsakov, Zlati petelin.
— 20.05 Slovenski motivi. - 21.00 Tržaški kulturni razgledi. 22.15 Iz angleških koncertnih dvoran.
Sobota, 24. oktobra: 13.00 Šramel kvintet in pevski duet. — 16.00 Oddaja za najmlajše - KEKEC’ —	16.30 Slovenski
motivi. — 19.00 Pogovor z ženo. — 21.00 Malo za šalo - malo zares. — 22.00 Dvorakovi slovanski plesi.
Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici
zaj na ladjo, še enkrat je sklonil glavo pod njegovo blagoslavljajočo desnico. Poslednji pozdrav, zadnji zbogom in Damijan je ostal sam, sam med gobavci na Molokaju.
Vrnil se je domov v gobavsko naselbino Kalavao. Domov? Ali ima misijouar na Molokaju dom? Vendar! Poleg cerkve je stala revna, slamnata koča, pripravljena zanj. Tam bo smel na pleteni rogoznici zlekniti svoje na smrt utrujeno telo.
Na robu naselbine gobavcev se je pater Damijan počutil strašno osamljenega. Oh poti je zagledal človeka, ki je ležal na tleh. Na ranjenem obrazu je bilo na debelo umazanosti. Rdeče, vnete oči so bedno zrle duhovnika. Ranjene, pohabljene roke je proseče dvigal kvišku.
»Lačen! Lačen!« je krehal hripav glas. Duhovnik mu je dal zadnji košček kruha. Željno je gobavec ugriznil. Iz brez-ustničnih ust se mu je pocedila slina.
»Kje stanuješ?« ga je vprašal misijonar. Bolnik se je kakor blazen dolgo in votlo smejal. »Imel sem kočo!« se je hehetal. Prišli so drugi in me postavili na cesto. Rekli so, da za smrt ni treba koče!«
(Nadaljevanje)