Pedagoški tečaj v Ljubljani (Nadaljevanje.) V torek 20. avgusta dopoldne je predaval šolski upravitelj iz Studencev pri Mariboru tov. J. Kontler o pouku v elementaraem razredu. Njegovo predavanje je trajalo nad tri ure in je bilo zelo živahno. Izpričevalo je veliko ljubezen do otrok ter razumevanje mlade duše. Ljubezen do otrok je tista gonilna sila, ki žene učitelja k temeljiti pripravi za pouk. Izdelati si mora poleg oficielnega še poseben lasten učni načrt. Ta je bolj okvirnega značaja za vse leto, iz njega pa se razvijajo tedenske učne enote kot tedenska in dnevna priprava za pouk. Vse delo pa mora biti podrejeno letnemu delovnemu smotru šole. Treba mu je prilagoditi svoj lastni razredni smoter in delovni okvir, ki naj bo poln pestrih akcij, na katere otrok spontano reagira ter s tem bogati svojo notranjost. S takim delom otrok gradi svoje odnose do okolja in se v življenju pristnega domačega okolja pravilno vzgaja. Tedenski učni načrti rasfejo sproti, ker morajo biti zakoreninjeni v resničnem življenju, ki najbolje vzbuja spontano otroško zanimanje. Podrobno dnevno delo v razredu moremo razdeliti v tri stopnje. Učenci morajo znanje najprej pridobiti, potem si ga utrditi in se nato navaditi praktično ga uporabljati. Za začetek dela se običajno poslužimo še primernega uvoda, ki odpre otrokovo notranjost ter priveže njegovo zanimanje ter aktivno pozornost. Le ob aktivnem pridobivanju ter ob spontani zalnteresiranosti dece dosežemo resnične uspehe, t. j. da postanejo objektivni problemi nekega znanja subjektivni problemi šolske dece same. Učitelj v elementaTnem razredu ne sme igrati vloge strogega in vzvišenega sodnika, temveč mora, če hoče biti sodoben, odpravljati razne pogreške z l}ubečo roko zdravnika. V tretjem delu svojega predavanja je tov. Kontler ob prehodu na praktične primere opozoril predvsem na to, da z lastnim delom sestavljeni učni načrt ne more biti le mrtev vozni red, ampak vsebuje vsaka napisana beseda bogato življenjsko vsebino. Nato je po nekaterih primerih iz šolske prakse razložil pauk po novi Luttorjevi pisavi, ki jo je z velikim uspehom preizkusil v svojem razredu in na svoji šoli. Nova pisava je navpična ter je v skladu s higienskimi, praktičnimi, pedagoškimi in estetičnimi pravili. Predavatelj je izrazil željo, da bi še drugi elementarci preizkusili to pisavo, ki bi se z nckaj spremembami prav lahko razvila v novo slovensko pisavo. Popoldne je predaval o učitelju na vasi tov. B. Jurančič, šolski upravitelj s Telč. Za njegovo prcko 3 ure trajajočc predavanje jc vladalo vcliko zanimanje zlasti s strani učiteljev sociologcv. Uvodoma je poudaril vprašanja, na katera mora znati jasno odgovoriti vsak hrvatski inteligcnt, ki hoče stopiti v stik s kmečkim Ijudstvom. Ta vprašanja so: Kaj je kmečko življenje? Kaj je kmcčko gospodarstvo in kmcčka kultura? Kaj je kmečka sloga, kaj kmečko poštenje? Vsi, ki pridejo kakor koli v stik s kmečkim ljudstvom, morajo biti prežeti s pravim in toplim odnosom do slovenske vasi. Za sodobnega slcvenskega učitelja in za njegovo uspešno udejstvovanje na vasi je prvi pogoj jasno spoznanje socialnega, gospo darskega in kulturnega položaja današnje slovenske vasi ter njcne strukture. Poznati mora predvsem pravilno vlogo šole in učitelja v vaškem življenju. Potreben pa je tudi jasen pogled v bodočnost. Nihče ne more tajiti, da je slovenska vas v krizi, ki izvira iz nagnitih gospodarskih osnov. Posledica tega jc propadanje kmečke družine. Mnogi kažejo demagoško na vaškega učitelja, češ ti si tega kriv. Ob takem gledanju ni prav nič čudnega, če je celo nek naš dnevnik na uvodnem mestu poudaril, da so Ijudskošolski učitelji krivi nedavnega razpada francoskc države. Naša kmečka mladina nima tistega močnega in zdravega mladinskega zanosa, ki tako odlikuje akademsko in delavsko mladino, ker se nahaja v gospodarski odvisnosti in podrejenosti. To je krivo, da se kmečko ljudstvo kar ne more izkopati iz patriarhalnosti ter statičnosti naše vasi. Prevcč je med nami še onega zanosnega, romantičnega gledanja na vaško idilo lepe bele vasicc. Mnogo boljše in koristnejše bi bilo gledanje zdravnika na vas, ki brez rožnatih očal želi ugotoviti pravo diagnozo, ki mu bo služila za uspcšno zdravljenje. Tako glcdanje je edino umestno tudi za vaškcga učitelja. Vzgoja je odvisna od gospodarskih momentov, ki uravnavajo tudi vse ostalo vaško življenje. Zato je važno, da tudi učitelj pozna današnje ekonomsko dogajanje na vasi. Prazgodovinska družba, v kateri je človek delal prva in divna tehnična odkritja, je vplivala vzgojno zelo močno. Srednjeveško podložništvo je kmeta pravno, gmotno in moralno osiromašilo. Tudi francoska revolucija, ki je meščanstvu morda prinesla marsikaj dobrega, je moralno in gospodarsko propadanje malih kmetov še pospcšila. Šole, katerih ustanavljanje jc sledilo meščanski revoluciji, nikakor niso bile vključene v realno vaško življenje. Šele v zadnjem času se obrača v tem oziru na bolje z zdravim gibanjem za sodobno življenjsko šolo. Mnogo preveč nalog si je zadalo tudi učiteljstvo samo pri izvenšolskem delu. Učitelj ne more biti univerzalen človek, ki bo znal voditi vse mogočc gospodarske akcije. Učitelj naj bo v šoli in izven šole predvsem vzgojitelj. S sodclovanjcm pri organiziranju družabnega življcnja in agrarnega gospodarstva bo-do ustvarjene najlepše možnosti za vzgajanje odraslih in mladine ter za preprečevanje raznih asocialnih nagnjenj. V dolgi debati, ki je sledila temu predavanju, so se razčistila še razna aktualna vprašanja in se je ugotovilo predvscm dejstvo, da so narodove težave in potrebe tudi učitcljeve in da velja to tudi obratno. V sredo dopoldne je predaval tov. M. Ledinek o strnjenem in predmetnem pouku. V svojem temeljito obdclanem in silno bogatem predavanju je nanizal toliko misli, sklepov in dejstev, da bi bilo nujno potrebno predavanje v obliki publikacije ponovno temeljito preštudirati. Zavcdajoč se nemožnosti, njegovo predavanjc v kratkih bcsedah vsaj približno opisati, se omejujemo tu le na važnejše misli. V ospredju zanimanja vsakega učitelja mora biti vprašanje, kakšna naj bo vrsta sodobnega šolikega dcla in na kakšen način bo najlaže in. najuspešneje dosegel učni in vzgojni smoter. Celostni, strnjeni-, kurzni, predmetni, kcnccntracijski, delovni in šc kakšen pouk niso sami sebi namen, ampak so le pomožno sredstvo za dosego smotra. Važnc niso zunanje oblike šolskega dela, temveč temeljita poglobljenost v posamezne mctodc. Scdobna pedagoška zahteva je, vzgcjiti člcveka, ki bo usposobljen za celostno gledanje na svet in na življenje. Zato ne sme biti izhodišče za delo le duševno življenje posameznika, ampak tudi njegovo življenjsko okolje. Za nas niso važne ic zahteve vzgojnih teoretikov, temvcč tudi zahteve Ijudskih zastopnikov. Ti pa zahtevajo med drugim tudi strnitev mnogobrojnih »prcučenih« predmetov in omejitev na osnovno izobrazbo kakor tudi oblikovanje samostojnega, mislečega ter iniciativnega človeka, ne pa le nerazgibanega, pasivno sprejemajočega posameznika, ki bi le vdano čakal na pomoč od drugod. Izmed vseh stanov pričakuje od šole in zida nanjo največ delavstvo, ki se zaveda vse njene prave vrednosti, če ima pravilno obliko. Učitelj naj po temeljitem poznavanju celote okolja, življenja, kulturnih in ekonomskih potreb dobe in posameznika vodi in usmerja učenca iz celote po individualni poti zopet nazaj v celoto. Učitelj mora pravilno razumevati duševno strukturo otroka in njegove razvojne faze. Upoštevati mora tudi tipologijo, vendar pa vse to ne kot nekaj absolutno danega. Na nižji stopnji se otrok izživlja v povesti in igri v ožji domačiji, na srednji stopnji razširi svoje zanimanje na celotno domovino in prihaja že do kakovostnega razlikovanja stvarne istinitoati, na višji stopnji pa dojema celotne vtise, ki jih kakovostno, vzročno-pogojno in namcrno-posledično diferencira. Pri tem delu pa je najlažje delo, ki prihaja iz celote in se po dovršeni predmetni difcrencijaciji vrača zcpct v celoto. Učitelj se mora vedno in z vso jasncstjo zavedati, kaj hočc doseči s poukom ter zakaj in kako bo obdelal obrazovalno dobrino. Strnjeni pouk danes razumevamo kot celostno dojetje in celostno izživljanje, zato ni popolnoma sprejemljiv za vse šolske stopnje. Na srednji in višji stopnji se namreč že razvije otrokova sposobnost za predmetno mišljenje. S tem pa pridobi zahteva po diferencijaciji iz mladinoslovnega in stvarnega vidika. Čisti predmetni pouk stavlja na otroke zopet preveliko zahtevo deloma v snovi, deloma v duševnem delu, ker je treba delati prevelike skoke iz enega kulturnega območja in njegove strukture v drugo. Predmetni pouk nima običajno nobene zveze z življenjem. Spada zato bolj v dobo otroške dozoritve. Koncentracijski pouk se opira zopet toliko na predmetni pouk, da nosi vse njegove negativne strani. Koncentracija ni organsko povezana z izvorom snovi in se zadovoljuje le z uvrščanjem in povezanjem. Zato spada v pozno pubertetno dobo. Naša odločitev mora biti za celostno šolsko delo, kakor ga življenje samo nudi in ki sili k upoštevanju duševne in telesne strukture otroka, življenjske in kulturne težnje okolja in strukture kulturne dobrine same. Vsako delo mora biti načrtno, da je uspešno in kvalitetno. Za delo v šoli so po trebne nekatere delovne faze: 1. postavitev delovnega cilja, 2. iskanje, zbiranje, urejevanje in pripravljanje delovnih sredstev, 3. iz-delava delovnega načrta, 4. pridobivanje sno vi, 5. pregled urejevanja in upora'ba delovnih rezultatov. Seveda te delovne faze niso stalnc ali norma, temveč le sredstvo. Vzgojni cilj pa jc treba doseči tiho in nevsiljivo. Zanimivemu in temeljito obdelanemu dopoldanskemu predavanju je sledilo prosto popoldne, namenjeno izletom. Vršil sc jc prijeten izlet na Vrhniko, ki ga je organiziral profcsor V. Čopič. O spoznavanju šolskega razreda je v četrtek dopoidne predaval tov. Martin Mencej, ki ga že dobro poznamo kot ideologa »Učiteljskcga pokreta«. V pedagogiki govorimo običajno o razredu kot zaključni življcnjski enoti. Kljub tcmu nas pa izkušnja uči, da scstavlja vsak razred zelo pestra družba raznih malih osebnosti in interesnih skupin, ki so posledica podedovanih in pridobijenih duševnih in teIesnih lastnosti. Zmcda, nered, kontrasti, ncsoglasja in nasprotja so glavni znaki današnje družbe, šolski razred pa jc verni odsev te družbe. Zato je predpogoj uspešnega šolskega dela študij, raziskovanje in razumevanje razreda. Ne zadostuje pa samo subjektiviro opazovanje, ampak je trcba priti do čim objektivnejših. rczultatov. Pot zato je pokazalo že več naših tovarišev, med njimi Ledinek z delom »Moj razred« in drugi z razpravami v »Prcsveti«. Običajne šolske ocene znanja so povsem fcrmalne iugotcvitve končnih uspchov učcnca, zato nam to za njegovo presojo ne more služiti in se moramo poslužiti drugih, temeljitejših metod. Pogoji za pravilno stvarno occnjevanje so: 1. dolga opazovanja, 2. sposobnost vzgojiteljevega intuitivncga vživetja in 3. potrebno psihološko znanje opazovalca. Nekdanjemu pretiranemu spominskemu učenju je sledilo današnje večje upoštevanje razumske samodelavrrcsti otrok, zato mora sodobni učitelj najprcj te spoznati pri učencih. Stopnjo duševnc zmogljivosti pa hitro in razmeroma dovolj točno dosežemo s testiranjem. Testov poznamo' že več skal, vendar so vse prilagodene posameznim narodom ali stanovom. Slovenci jih še nimamo, pač pa dela na njihovem ustvarjenju »Učiteljski pokret«. Do takrat pa se moremo kot najbližnjih posluževati srbskih Stefanovičevih. Rezuitati pa so le zasilni in smejo služiti samo kot pomožno sredstvo v razredu samem, nikakor pa niso sposobni za splošno presojo. S testiranjem določimo otrokovo duševno starost, t. j. starost, ki bi jo imel normalno razvit ctrok. Ako to duševno starost delimo s telesno starostjo, dobimo inteligenčni količnik, ki nam povc, če je rezultat 1, da je otrok normalno inteligenten, če je pa manj kot 1, ni. pr. 0,89 ali 0,85, da je duševno stanje pod normalo. Taka ugotovitev nam v mnogočem pomaga pri izbiri metod in učnih sredstev. Seveda ne zadostuje samo presoja inteligentnosti, temveč tudi pridnosti, ki mnogokrat pripomore do prav odličnih učnih rezultatov. K vsemu temu pripomore dobršen del tudi otrokovo okoljc, predvsem socialno stanje družine, v kateri raste slovenski otrok. Vsako uspešno vzgajanje mora torej biti osnovano na temeljitem poznanju otroka, ki mu mora slediti vse mogoče za cdstranitev ovir in za njegovo zaščito. Šele tedaj bo mogoče uporabljanje modernih vzgojnih načel. Sledilo je prcdavanje tajnika Zveze društev »Šola in dom« ter profesorja učiteljske šole v Ljubljani, Venčeslava Čopiča o učiteljih sodelavcih. Sprva je ugotovil, da razčlenitev dosedanjega učiteljevega udejstvovanja kaže nu izredni idealizem in požrtvovalnost pri vseh mogočih in nemogočih akcijah. Ako pa ugotovimo, kakšna sta vpliv in veljava učitelja v primeri potrošene energije, vidimo, da še z daleka ni tako, kot bi moralo biti. Zato je nujno potrebna reorganizacija vsega učiteljevega prizadevanja ter načrtna konccntracija sil vseh 4000 članov slovenske učitcljske zajednice. Edino na ta način bi se lahko ustvarila velika dela. Seveda je prvo področje učiteljevega dela šola in razred. Tudi tam naj se delo smotrno organizira. S smotrnim in racionalnim delom bi se doscgali z mnogo manjširni žr-tvami boljši rezultati. V doscgo takega delai so potrcbni razni delovni krožki in čim pogostejše sestajanje ter diskutiranje. Predavatelj se je nato lotil duševne analize slovenskega učtiteljstva in sodobnih raztrganih razmer današnje civilizacije. Nujno je potrebno več toplih človeških odnosov. Zatreti je trcba odvratno in ponižujoče ovaduštvo' in denunciranje, ki se je v nekaterih krogih že tako zelo razpaslo. Anonimna pisma služijo danes v partizanskem okolju kot najboljše sredstvo ^a uničcnje političnega nasprotnika. Tudi preveliko hiapčevstvo s prctirano uslužnostjo in šc bolj pretiranim izvišcvanjem ukazov je le v pogubo. V zvezi s tem je zopet politično izkoriščanje ugodnih situacij in oholo obnašanjc s politično podprto hrbtenico kaj značilcn sodoben pojav. Učitcljstvo vodi ves narod k višji duhovni kulturi. Vsied tcga si mora ohraniti svojo duhovno svobcdo tev mora znati očuvati svoj ugled pred vsemi tistimi, ki ga skušajo kakorkoli cblatiti. Jasni, sodobni osebni nazori in jasna crientacija učitelja v času in prostoru ga morcta visoko dvigniti nad nivo nizkih in razdivjanih političnih strasti, da bo našel narod v njem močno oporo in blcsteč svetilnik na poti v boljšo bodočnost. Vodja ljubljanske poskusne šole prof. Rudolf Kobilica je predaval o temi šola in starši. Mcdscbojni odnos šole in doma je nad vse važen in, če je pravilen, zmore delati čudežc. Možnosti medsebojnih odnosov so prav različne, ustvarjene pa morajo biti na zdravi pcdlagi. Gospodarske neprilike in ovire narcd etično rušijo in ga vodijo v biološko propadanje. Zato je izboljšanje gospodarskih razmer najnujnejši naš narodni problem. — Edino z njegovo rešitvijo bomo prcprečili etično degcneracijo družbe in biološko hiranje širokih mas. Neprimerno jc samo opozarjanje na duhovno krizo, kajti s tem se odvračajo pogledi od pravih vzrokov sodobnih težav, ki v prvi vrsti leže v gospodarskih kontrastih in napetostih. S sodelovanjem šole in doma se bo dalo marsikaj uspešno rešiti. Učitelj ne sme biti le učitelj in vzgojitelj, temveč tudi zaščitnik otroka.