l
UUBUANA,    leta*XXX,
5.november   1980
številka 2
ŠTUDENTSKI ČASOPIS
Cena 5din
UREDNIŠTVO TRIBUNE PRIPRAVLJA POSEBNO   ŠTEVILKO  O STANOVANJSKEM VPRAŠANJU.    DBRAVNAVALI   BOMO =
-   RAZREDNO     POGOJENOST     STANOVANJSKEGA     VPRASANJA
L"3
"  Z     ANALIZO      KONKRETNIH     RAZMER      PRI     NAS
POZ.VAMO     BRALCE     TRIBUNE.     DELAVCE     IN     STUDENTE.     DA       SODELUJEJO     S     SVOJIMI         PRISPEVKI
IN     DA   SE    UDELEZIJO     NATECAJA

Na nategaju lahko sodelujejo predvsem delavci in študenti. Prednost pri podelitvi nagrad bodo^ imeli podnajemniki in mlade družine brez stanovanj,    Na natečaju ni zaželeno sodelovanje raznovrstnih rentnikov, lastnikov večih stanovanj in vikendov in  nevoščljivih malomeščanov.
Udeleženci natečaja morajo poslati do 3o. ditve l/II, 61000 L^ubljana, naslednje:
1. Potografijo vile
2. Opis in skico lokacije
3. Podatke o kvadraturi, uporabljenih gradbenih materialih...
4. Navesti približno ceno in ali je bila zgrajena na kredit
5« Fodatke o lastniku
6. Podatke o (predvidenih) stanovalcih
novembra 1980 na uredništvo Trib\ine, Trg osvobo-
1. Fotografijo bivalnih prostorov
2. Podatke o kvadraturi in opremi bivališča, opis sanitarnih in sploh zdravstvenih pogojev
3. Navesti višino mesečne najemnine
4. Podatke o številu stanovalcev in opis njihovega družbenega položaja
Posebne omejitve: vila ne sme biti starejša od 5. (petih) let, lahko pa Je še v gradnji.
Poslane prispevke bo ocenila posebna komisija, ki jo sestavljajo ugledni strokovnjaki s področja arhitekture in gradbeništva, ekonomije, prava, zdravstva in sociale, antropologijc in sociologije ter ugledni dimžbeni delavci, predstavnik socialno-ekonomske komisije UK ZSMS in uredništvo Tribune,
Delo ocenjevalne komisije bo javno, Točen datrum in kraj bosta pravočasno objavl^ena v Tribuni, tako da se bodo lahko vsi zainteresirani ocenjevanja udeležili.
V poštev bodo prišli vsi poslani priepevki, tudi če ne bodo izpolnjevali vseh zahtev razpisa natečaja (npr. lahko obravnavajo samo liiksuzno vilo ali samo bedno stanovanje). PosebeJ so zaželena vaša mnenja, stališča in pripombe o obravnavanih primerih.
Komisija bo podelila tri nagrade: prvo, drugo in tretjo nagrado. Nagra^jeni prispevki bodo objavljeni v Tribuni in posebej honorirani. Vsem avtorjem, ki bodo na natečaju sodelovali,
jamči uredništvo Tribune popolno anonimnost.                                                                    _ . .Xj_
Uredništvo
uvodnik
Kriza je tu in zaradi obsežnosti svojega prizorišča in z intenziv-nostjo svojega učinka bo vbila dialektiko tudi tistim v glave, ki se jim danes cedita med in mleko.
Kritika politične ekonomije prehodnega obdobja za katero nam gre, mora izhajati iz analize protislovij socialistične družbe in kriza z vtepajočo dialektiko neizprosno razgalja ekonomistično iluzijo in dela razmerja med ljudmi razvidna bolj kot kdajkoli. Tisto, kar je prej zgolj čutno-nazorno dajalo videz avtohtonosti je v pogojih krize postalo jasno razumljivo v vpetosti v totaliteto družbenih odnosov. Razredna osnova marksizma, ki so si ga lastili in si ga lastijo kujoni vseh vrst, je postala jasnejša in delavski razred bo revolucionarno teorijo znal bolje uporabiti!
Temeljne značilnosti nastale krize nam ne bodo postale nič manj jasne, če se naši nameri primerno tokrat zadeve lotimo z drugega konca, da pričnemo pri ukrepih za rešitev te krize. Tako bomo prišli tudi do tistih temeljnih vzrokov za to krizo, ki nam bodo dovoljevali, da bomo v tem članku obravnavano ,,stanovanj-sko vprašanje" umestili znotraj zgodovinskega procesa akumulacije kapitala, ki jo tu pojmujemo kot produkcijo presežne vrednosti in njeno spreminjanje zopet v kapital. Tega vprašanja smo se v tej številki lotili temeljiteje in ta članek pretendira na uvodnik k nje-govi obravnavi, ki bo po-
stavljen v posebni Tribunini - ,,stanovanjski cigri". V njeno nastajanje in produciranje želim pritegniti tudi delavce in študente katerih sodelovanje naj bi tudi sicer postalo pogostejša praksa de-lanja Tribune.
,,Povečevanje dohodka.. .oblikovanje v izvoz usmerjenega go-spodarstva... povečevanje deleža proizvodnje, ki je razvojno in tehnološko intenzivna, značilna po veliki udeležbi visokokvalifici-ranega ustvarjalnega dela in avtomatizaciji... večja produktivnost dela.... ustvarjanje pogojev za večjo prostorsko mobilnost de-lavcev .„. racionalnost zaposlovanja .... izločaivje sredstev za sta-novanjsko izgradnjo glede na dejanske potrebe ... .itd.", vse to je zapisano v Osnutku družbenega plana SR Slovenije za 1981 -1985. to so prdlagane rešitve, ki naj bi rešile nastalo gospodarsko krizo v Sloyeniji in širše v SFRJ. Teh rešitev se bomo v tem članku lotili le toliko kolikor bomo obnje zadeli ob obravnavanju ,,stano-vanjskega vprašanja", kakor ga rešuje pravkar sprejet Zakon o sta-novanjskem gospodarstvu in potrjujejo v osnutku plana zapisna določila.
Pogoi za nemoteno akumulacijo temelječo na produkciji blaga je čedalje večja razsežnost delovnega procesa in v skladu s tem čedalje večje zalaganje kapitala v tiste delovne organizacije, ki poslujejo likvidno v smislu produciranja             protlta           in
njenega ponovnega zalaganja v proces produkcije. ,,Povečevanje dohodka" (osnutek plana...) pa je v pogojih.ekonomskih razmerij v Sloveniji in s pristajanjem na rešitve znotraj njih, moč doseči z zgoraj omenjenimi ukrepi. Jasno je, da v takih okoliščinah ni važno kaj se producira - ni važna produkcija uporabne vrednosti, temveč je pomembna zgolj produkcija čimvečje vrednosti, torej tista pro-dukcija, ki ne glede na potrebe, ki jih zadovoljuje, oblikuje najvišjo profitno stopnjo.
Ni važna kvaliteta, važna je kvantiteta. Ocena je in razmere na svetovnem tržišču jo potrjujejo, da je moč največ vrednosti realizi-rati z izvozno usmeritvijo. Ocena je tudi, da ,,razvojno in tehno-loško intenzivna, z visoko udeležbo visokokvalificiranega ustvarjal-nega dela in avtomatizirana" produkcija prav tako sledi povečevanju dohodka. Res je. Spreminjanje organske sestave ka-pitala z uvajanjem ,,tehnologije in avtomatizacije" je v središču procesa akumulacije kapitala, ki je v zadnji instanci odvisna od mere presežne vrednosti. Ta pa se z višanjem organske sestave kapitala v prid konstantnega nasproti variabilnemu — povečuje, kakor se absolutno povečuje tudi profitna stopnja skladno na celoten založen kapital (tu se ne bomo spuščali v analizo naspro-tujoče tendence k padanju profitne mere, ki postavlja kapitalu za mejo njega samega). ,,Racionalno jedro" za rešitve nastale krize je torej usmeijeno v ,,svobodno, ekonomskim zakonitostim prosto pot", ki naj omogočijo oblikovanje povprečne družbene profltne stopnje s selitvijo kapitalov iz ene veje produkcije v drugo. Temelj politike prestrukturiranja slovenskega gospodarstva sloni na odte-govanju kapitala tistim produkcijskim panogam (stvar analize je, koliko so te veje produkcija ka^e, praškov, olja . ..) katerih profit-na stopnja je nizka in njihovo odhajanje tja, kjer je visoka. Prevla-dovanje logike akumulacije kapitala skozi delovanje njenega temelj-nega zakona, zakona vrednosti v družbi prehodnega obdobja, je torej temelj stabilizacijske politike v Sloveniji in Jugoslaviji.
Kaj to pomeni za reševanje ,,stanovanjskega vprašanja" delavskega razreda in kakšno vlogo igrajo pravkar sprejeti zakoni s področja stanovanjskega gospodarstva?
Omenjena zgodovinska tendenca procesa akumulacije kapitala vpliva     na                       delavski razred na povsem določen na-
čin. Ker je velikost družbenega produkta dana je v odnosu na delitev ustvaijene vrednosti ta zgodovinska tendenca k povečevanju profitne stopnje uresničljiva samo s hkratno tendenco k zmanjša-nju variabilnega kapitala, to je tistega dela na novo ustvarjene vred-nosti, ki je potreben za reprodukcijo delovne sile. To se dogaja na več načinov: višanje organske sestave kapitala, intenzifikacija dela, zmanjšanje zaposlovanja, zmanjšanje plač.. .Te blagovni pro-dukciji imanentne tendence se kažejo stalno in ne le v kriznih obdobjih. Tu postanejo le kristalno jasne. Tendenca k znižanju plač do tiste meje, ki dopušča fizično reprodukcijo delovne sile je prav tako lastna kapitalu, kot je stalen boj delavskega razreda za povišanje plač vsebovan že v dejstvu, da je delovna sila blago in že zato podvržena zakonom, ki regulirajo splošno gibanje cen.
V družbeno-ekonomskih razmerah in razsežnostih gospodarske krize v Sloveniji je tendenca k zmanjšanju variabilnega kapitala, torej k realnemu padcu življenjske ravni delavskega razreda prisot-na na več načinov. Nas tu zanima produkcija tistega blaga potreb-nega za reprodukcijo delovne zmožnosti, ki se mu reče stanovanje. Zanima nas torej funkcija novosprejete politike stanovanjske iz-gradnje v prestrukturiranju slovenskega in jugoslovanskega gospo-darstva. Točneje: zanima nas kako se ravno skozi ,,stanovanjsko vprašanje" reflektira nižanje življenjske ravni delavskega razreda, ki je, in to je predpostavka: hkrati posledica in vzrok iste temeljne zakonitosti - tendenca k stalnem višanju povprečne družbene organske sestave kapitala.
Bistvo novosprejete stanovanjske politike lahko označimo z dvema temeljnima ukrepoma:
A — večji poudarek angažiranju lastnih sredstev občanov za razreševanje vseh oblik stanovanjskih vprašanj delavcev in občanov in
B — prehod na ekonomske stanarine, katerih osnova je vrednost stanovanja;
Efekt tako prvega kot dnigega ukrepa, (da se za produkcijo in reprodukcijo stanovanj, tega nepogrešljivega artikla za nemoteno reprodukcijo delovne sile) povečuje obremenjevanje plač ,,delavcev in občanov". Zmanjševanje plač in s tem slabšanje družbeno-ekonomskega položaja delavskega razreda je več kot očitno, toda ostajati zgolj pri tem pomeni ne prodreti do bistva stvari.
Za krizo, ki je nastala in nastaja lahko rečemo, da nasilno rešuje obstoječa protislovja in jih na ta način poglablja, tako , da jih vspostavlja vedno znova in v vedno bolj zaostreni obliki. Ce je kje to še posebej jasno je to prav pri reševanju ,,stanovanjskega vpra-šanja". Brez pretenzij po utopičnih rešitvah naj torej stmemo nekaj ugotovitev v zvezi s položajem delavskega razreda v Sloveniji in njegove vloge pri stabilizaciji gospodarstva:
1.
Zaradi večjega odtegovanja od plač ,,delavcem in občanom" za reševanje ,,stanovanjskega vprašanja", se bodo morale plače, glede na to, da to je dolgoročnejša gospodarska usrneritev (1981—1985) v stanovanjski politiki - že zaradi tega, ker je delovna sila blago -povečevati. In to sorazmerno za delež, ki ga bo delavec skladno z ,,novim" reševanjem njegovega stanovanjskega vprašanja dajal za to blago. V tem svojem boju za večjo plačo delavec seveda ne sledi svojih ,,pomeščanjenih potreb podvrženih potrošništvu", kakor se to prikazuje v kampanji proti ,,potrošništvu" pri nas, pač pa so potrebe delavcev oziroma način reprodukcije njegove delovne zmožnosti vsakokratno zgodovinsko določene — tudi z zahtevami kapitala. Temu nasproti se kapital bori z intenzifikacijo dela, s povečevanjem produktivnosti, zmanjšanjem zaposlovanja. ,,Ra-cionalno zaposlovanje" pravi osnutek plana, saj rešitev za povišanje profitne stopnje s stališča ,,racionalnosti kapitala" ni v pove-čevanju zaposlenosti. Kreditov in novih zadolžitev ni več in zato tudi ne novih investicij. Intenzifikacija dela, tj. relativno povečanje produkcije presežne vrednosti je zato edina ,,racionalna rešitev". Specializacije delovne sile preko zagotavljanja ,,visokokvalifici-ranega ustvarjalnega dela" (osnutek plana.,. .) je torej tudi to, kar naj bi zagotovil Zakon o usmerjenem izobraževanju, ki kljub na-sprotujočim argumentom pomeni v največji meri prav podrejanje izobrazbe delavcev ozki specializaciji. Sele v sedanjih razmerah je njegov smisel popolnoma razviden. Kriza ga je razgalila.
2.
K bistvu reševanja ,,stanovanjskega vprašanja"! V zgodovinski tendenci akumulacije kapitala k višanju organske sestave kapitala, ki se v pogojih naše krize kaže v zahtevi po prestrukturiranju go-spodarstva, ima odločilno vlogo Jahka pehota kapitala", delavski razred in razmere v katerih živi, producira in se reproducira. Le-ta mora biti zato, da se kapital odtegne veji z nizko in gre v vejo z visoko profitno stopnjo, prost vsake lokalne vezanosti — ,,ustvaija-nie pogoiev za večjo prostorsko mobilnost delavcev" (osnutek plana ...) — torej povečini brez stanovanj — ,,izločanje sredstev za stanovanjsko izgradnjo glede na dejanske potrebe" (osnutek plana...) - torej le začasno rešitvijo, ki mu omogoča, da ga kapi-tal lahko vsak trenutek pošlje drugam. Nerešeno stanovanjsko vpra-šanje delavcev je v teh razmerah prav tisti mehanizem, ki poleg ostalih zagotavija mobilnost kapitala sploh in variabilnega posebej, delovne sUe. tj. tistega njenega dela, ki mora biti prost vsake lokal-ne vezanosti, da ta ekonomija ,,racionalno" funkdonira. ,,Ra-cionalno" seveda v tisti meri, ki proces akumulacije kapitala in zakon vrednosti prcglašajo za ,,racionalno" merilo. Tu seveda ni več sledu po zahtevi za zgodovinskim odpravljanjem teh anarhičnih zakonitosti ampak prav nasprotno. Njihovo utrjevanje v družbi prehodnega obdobja.
V družbi se formira splošna profitna stopnja, ki je skladno s povprečno družbeno organsko sestavo kapitala. Profitna stopnja neke produkcijske veje se tej splošni profitni stopnji približuje to-liko, kolikor se uspe približati povprečni družbeni organski sestavi kapitala, ki se prav zaradi tega zenačuje med vejami produkcije in znotraj njih. Kako to vpliva na reševanje stanovanjskega vprašanja?
Tiste produkcijske veje in delovne organizacije znotraj njih, ki si višjo profitno stopnjo zagotavljajo z višjo organsko sestavo kapi-tala, ki imajo v produkciji uporabljenega več fiksnega in manj va-riabilnega kapitala .imajo direktno ali preko plač mani opravka s stanovanjskim vprašanjem pri njih zaposlene delovne sife. Tiste pa, ki so po organski sestavi kapitala pod družbenim povprečjem in so njihove profltne stopnje manjše, pa zato zaposlujejo sorazinemo več delovne sile in vspostavijajo ,^tanovanjsko vprašanje" v veliko večjem obsegu:
,,Nov sistem oblikovanja sredstev in poslovanja v stanovanjskem gospodarstvu, ki se pripravlja, ne bo izhajal iz enotno določene stopnje. Z obveznim združevanjem sredstev naj bi se pokrilo le financiranje solidarnostno zgrajenih stanovanj, za kritje stroškov ostale gradnje stanovanj pa naj bi se sredstva oblikovala odvisno od potreb v temeljnih organizacij združenega dela. ViSna sredstev za stanovanjsko graditev bo torej med posameznimi temeljnimi oiga-nizacijami združenega dela različna." (Osnutek plana ... str. 5, op.
Intenca je torej povsem jasna in povsem potrjuje naše ugo-tovitve: S stališča ,,racionalnosti zakona vrednosti in akumulacije kapitala" bi vsaka usmeritev, ki bi nalagala podjetjem z višjo organ-sko sestavo kapitala in višjo profitno stopnjo, da rešujejo stano-vanjsko vprašanje, ki ga vspostavljajo podjetja z nižjo organsko sestavo kapitala in nižjo profitno stopnjo, storila le to, da bi zavrla svobodno gibanje kapitala. To pa je središčni način reševanja krize v Sloveniji. Vprašanje je kje so meje te usmeritve?
,,Po gospodarski reformi (mišljena je po krizi 1964-65) je prišlo do decentralizacije financiranja stanovanjske graditve s tem, da je bil stanovanjski prispevek prenešen na delovne organizacije. Kredi-tiranje stanovanjske gradnje so prevzele banke na podlagi namen-skega varčevanja. Namen sistema je bil spodbuditi posameznika in posamezne dnižine, da bi prispevali čimveč lastnih sredstev za gradnjo stanovanj. Zato ie novi sistem flnanciranja podpiral zaseb-no lastnino stanovanj. Zai pa se, da je stanovanjska politika ravno v tem času zašla v slepo ulico. Privatizacija stanovanj je povzročila, da so prav na tem področju nastale velike socialne razlike med posameznimi sloji prebivalstva. Zaradi visokih cen stanovanj, tak sistem ni omogočal dmžinam z nižjimi dohodki nakup stanovanja. Družbena pomoč družinam, ki iz objektivnih razlogov niso mogle privarčevati dovolj sredstevin, kijim tudidelovna organizacija,kjer so zaposleni niso mogle pomagati, je bila neučinkovita. Gradnja najemniških stanovanj je skoraj zamrla.
V letu 1971/72 je prišlo do sprememb v načinu financiranja stanovaiijske graditve. Ponovna reforma je bila nujna zaradi akutnega stanovanjskega primanjkljaja in nujnosti znatnega pove-čeganja obsega stanovanjske graditve." (Stanovanjski standard v Sloveniji, Metka Rus - Blejec, Casopis za kritiko znanosti, str. 130, št. 19-20).
Nadaljevanje je sledilo že vfčkrat.
NAJ ŽIVIPROLETARSKA REVOLUCIJA!
:      Za uredaištvo:   Igor Bavča
3
UVOD
V Teleksu št. 42 je časnikarka Mija Repovž razglasila ,,preverjeno" umazanijo v ljubljanskih študentskih domovih. Gotovo bi nam zamerila, če bi ji dokazali nekaj polresnic v njenih ,,pre-verjenih" besedah in se vpikovali v njeno povr-šinsko poznavanje problematike. Tudi ne bomo govorili, da tako hudo vendarle ni, da se res tu in tam najde neurejena luknja in da je to le izjema. Da bi odkrili, kakšno razredno oprede-ljeno vlogo igra omenjena časnikarka, se ne borno mogli zadovoljiti z argumenti njene eventualne družinske ljubečnosti in moralne čistosti, ki je vrhu vsega vsaj malomeščanska, če že ne velikoburžoazna. Da Teleks prebirajo tudi delavci, je dejstvo, iz katerega omenjeni članek izhaja, saj je objektivno v prvi vrsti namenjen prav delavcem: poglejte kakšni ,,packi" so ti študentje, ki še svoje sobice ne morejo pospra-viti; poglejte kako ravnajo z družbeno lastnino in z delavskim denarjem, ki ga ,,brezplačno" dobivajo v obliki štipendij. Kar raznesti hoče to Mijo Repovž od vzklika: Poglejte delavci, za kakšne umazance gre vaš denar! Takšno je ,,vzdušje" njenega ,,preverjenega" članka, čeprav se bo sama sklicevala na to, da teh besed ni nikjer uporabila. Ne gre za besede, tu gre za veliko več, časnikarka: gre za to, čigate interese dejansko zastopaš.
Z vzdušjem v članku se resda prilizuje prole-tariatu in mu ,,pomaga odkrivati" tiste, ki z njegovim denarjem (delom) ,,grdo ravnajo". A resnica je drugačna in zahteva malo več prosto-ra za osvetlitev odnosa med delavci (proletaria-tom) in študenti.
Najprej je treba razbiti pojmovanje, da Štu-dentska populacija predstavlja neko ,,izvenraz-redno" družbeno tvorbo, da se mimo proletar-skega   revolucioniranja vključuje  v družbene procese kot protestniška, kvazirevolucionarna ali kot skupina političnih skrajnežev, da bi tako lahko zagovarjala svoje ozke skupinske interese. Razbiti je treba takšen pogled, ki tej skupini pripisuje neko politično enotnost (ali bolje: mesto   v   revolucionarni  preobrazbi   družbe) samo zaradi tega, ker jo ,,združuje" statistični indikator vključenosti v izobraževalni proces na dpločeni stopnji. Študent je abstraktna beseda, ki postane resnična šele takrat, ko je napolnjena z individuumom. Zaradi tega razredni boj ne poteka  v  ,,ostali"   družbi mimo  študentske populacije, ampak tudi to populacijo funda-mentalno preseka in jo tako popolnoma integri-ra v globalni boj za osvoboditev družbe same. Študentje objektivno stojimo v vrstah skupaj s proletariatom, prav tako objektivno pa nekateri študentje stojijo na nasprotni strani. To poveza-vo in enotnost z delavskim razredom posku-šamo zadnja leta v Tribuni dokazovati in uresni-čevati na najrazličnejših področjih. Tu jo bomo poskusili prikazati glede na razmere, v katerih se nahajamo in ki opredeljujejo našo eksistenco. To pa zaradi tega, ker v uvodu omenjeni članek poskuša to enotnost negirati in jo razbiti na najbolj podli način. HoČe namreč doseči to, da bi delavce oborožil z nekakšnim argumentom zoper to enotnost, vendar je takoj jasno, da gre za meglen argument brez prave vsebine.
Dejanske razmere takšne argumentacije ne dopuščajo, saj bomo kmalu videli kako prekleto podobne so razmere pri delavcih (proletariatu), le da tega omenjena časnikarka noče videti. Engels bi danes lahko ponovno zapisal (Engelso-ve besede si bomo sposodili še večkrat, ne da bi dokazali aktualnost besed ampak aktualnost razmer, ki jih je sam spoznaval): ,,Njih, ki se čutijo kot mogočni, narod predstavljajoči razred, je srain pred očmi sveta razgaliti bolečo rano Anglije. Nočejo priznati, da je delavstvo v revščini, ker bi sami kot posedujoči razred morali pred vestjo riositi odgovornost za to revščino."
Ekonomska kriza blagovnega gospodarstva vedno krepi razredno zavest proletariata, ta zavest pa se poskuša dušiti in premagovati z najrazličnejšimi sredstvi od direktnega onemo-gočanja organiziranosti proletariata, dušenja njegovih protestov pred ostalimi razrednimi zavezniki ali celo pred delavci sosednje tovarne pa vse do ustvarjanja umetnega razkola v delav-skem razredu samem. Na tak umetni razkol gotovo lahko usmeri Teleksov članek, ki hoče spreti ,,študente" in delavce (proletariat), saj jim ponuja ,,preverjene" (v meščanski termino-logiji to pomeni ,,objektivne") informacije. Tak namen se je pokazal že tudi v odmevih na ta članek (primer FSPN, ki se ga bomo lotili).
IL
Na udaru je stanovanjsko vprašanje, vendar ne le študentov; delavcev (proletariata) in dela študentov. Mija Repovž v Teleksu ne izhaja iz dejstva, da je čistoča za najnižje plasti proleta-riata nedosegljiva dobrina, ker tako daleč ne nese njena možganska guba. Če bi to vedela, bi ,,preverjenih" besed ne pisala.
O
h
Odgovora na vprašanje, zakaj so študentske sobe nehigienske, sta lahko samo dva. Odpra-vimo najprej prvega: med študenti vegetira nekaj parazitov, ki namesto študiranja edino žurirajo in jim tako študentska soba predstavlja zgolj sredstvo za realizacijo tega. Jasno je, da je takšna soba podobna oni, ki jo Teleks povzdi-guje v splošnost, torej kakor da bi bile vse takšne. Ni pa jasno, kako so ti ,,študentje" prišli v študentski dom in na čigav iačun živijo. Beda, ki se navzven kaže v ,,nečistosti" sobe, je v resnici beda lumpenproletariata, natančneje študentskega lumpenproletariata. O tem ne gre izgubljati besed, tu so potrebna dejanja.
Drugi odgovor je povsem drugačen: material-ne razmere enega dela študentov so takšne, da drugačnega stanja ne dopuščajo. (Ne-razredna) štipendijska politika socialne razlike med štu-denti ohranja in tudi povečuje, namesto da bi jih odpravljala. Kadrovske štipendije in ,,dnižin-ske" ali ,,sorodstvene" poti do njih so za to osnovni argument. Študentje, ki izhajajo iz materialno šibke druzinske sredine, so prisiljeni poiskati dodaten vir denarja za ohranjanje eksistence. Tisoče in stotisoče opravljenih ur v enem študijskem letu preko Študentskega servisa to jasno potrjuje. Jasno je, da ta množica ne dela iz veselja do ustvarjanja ali iz naravnega nagona. ,,Dela zaradi denarja, -zaradi neke reči, ki s samim delom nima nič opraviti. Dela, ker mora, in dela vrh tega še tako doigo in tako nepretrgoma enolično, da mu mora delo že samo zaradi tega postati muka. Delitev dela je pa sploh še pomnožila tiste učinke prisilnega dela, ki človeka poživinijo." Po takem delovnem dnevu, ki je študentu omogočil materialno eksistenco, pa ga čakajo še Študijske obveznosti. Tradicionalni način podajanja znanosti na naših fakultetah študentu jemlje velik del časa, ko zahteva njegovo fizično prisotnost na vseh potrebnih in nepotrebnih vajah, seminarjih, predavanjih itd. Prištejmo še čas, ki ga porabi za delo, tisto delo zaradi denarja, in čas, ki je potreben za študij. Kaj ostane? Gotovo še daleč ne toliko, kot časni-karki Teleksa, ki lahko kadarkoli zabrni s sesalcem ali si ob povsem prostih popoldnevih daje opravka z loščenjem parketa (predlagamo da več časa raje porabi za čiščenje drugačne vrste). ,,Učinki prisilnega dela, ki človeka poživinijo" k temu le še dodajo novo dimenzijo. In kako drugače je z delavci (proleta-riatom)? Pogosto naprezanje za denarjem, ki ohranja eksistenco, učinki prisilnega dela. Povsem enako. Ekonomska kriza in sredstva, s katerimi se ta kriza rešuje, pripomorejo, da se del proletariata, ki za svojo delovno silo dobiva le adekvatni del svoji biološki eksistenci, stalno povečuje in da se ohranja klasična kapitalisti-čna bojazen in nesigurnost pred jutrišnjim dnera Stalni pritisk in zahteve po večji produk-tivnosti ob hkratnem kratenju sredstev samo še podaljšujejo krake teh škarij.
Časnikarka se ,,ni spomnila", da so študent-skim domovom podobni samski domovi delav-cev, in to ne po naključju. Ni slučajno v obeh primerih odmerjeno samo dva metra v dolžino in rneter v širino za posteljo in nesramno malo za ostale stvari. Tudi ni slučajno, da se oboji domovi gradijo izredno počasi in da jih je zmeraj premalo in da praviloma nimajo nobene-ga spremljajočega objekta, razen v najboljšem primeru menzo, kar kaže res na to, da se takšna delovna sila reducira na biološki minimum. Kakor da nočemo graditi delavca kot celovite osebnosti? In še je podobnosti. ,,Skopušnost pri prvotni zidavi, zanemarjanje vseh vrst po-pravil, neprestano hitro menjavanje najemnikov in poleg tega še opustošenja ..." Opustošenja lastnine, čeprav družbene, ne gre jemati za moralno izprijenost. ,,Vse je zelo lepo in zveni buižuju prav prijetno na uho, če govorimo o ,,svetosti lastnine", ampak za tistega, ki nima nobene lastnine, se svetost lastnine sama ob r.ebi neha."
Še bolj zreducirani na vir izkoriščanja so tisti, ki so jim vrata študentskih in samskih domov zaprta, mislim, tiste, ki zasedajo privatna podnajemniška stanovanja. Da tu ni razlike med študenti in delavci, je jasno že na samem začetku, saj vemo, s kakšnim ciljem se stano-vanja oddajajo. Pri tem tržne zako, itosti omogočajo, da se v praksi uresničuje načelo: ,,Nobena koliba ni tako slaba, da se ne bi našel revež, ki ne more plačati boljše." Blagovna proizvodnja in zakonitosti kapitala zahtevajo nakopičenost prebivalstva, tj. splošno koncen-tracijo in centralizacijo. Podobne zanitosti veljajo za izobraževalni proces, ki še posebej na višji in visoki stopnji šolanja koncentrira štu-dentsko populacijo. Sovpadanje industrijskih in izobraževalnih centrov pomeni podvojen pritisk povpraševanja po stanovanjih, kar ne le mate-matično draži stanovanja, ampak omogoča prehod na oddajanje najmanj kvalitetnih lukenj - od garaž do kleti in celo drvarnic. Stanovanj-ski rentniki so tako elementarni kapitalisti. Njihova osebna lastnina pač ima veliko menjal-
no, a majhno uporabno vrednost. To pa omogo ča ustvarjanje ekštraprofita, ki ga ti nekontroli-rano spravljajo v svoje žepe. Posebni pogoji
odd^anja sd prav tako posledic« delovanja zakom panudbe in povprašeVanja. Na tem ftgu pa se kot povpraševalci poleg delavcev pojavlja-jo samo še študentje kot enotna skupina najem-nikov. Ni potrebno torej dokazovati, koga prizadene koncentracija in komu pomaga.
Potencialne najemnike druži enotna karakte-ristika, ki jo parafrazirano lahko izrazimo: ,,Če je tako srečen, da dobi sobo, to se pravi, če mu buržoazija izkaže milost, da se hoče od njega obogatiti, je deležen luknje, ki komaj zadostuje, da mu drži vkup telo in dušo." Višina najemni-ne zaradi takšnih objektivnih razmer ne more biti realna. Bolj realno je vprašanje, kdo lahko stanovanja oddaja in kako je prišel do njih. Nikogar od nas ni potrebno prepričevati, da si
je nekdo ,,z lastnim znojem" zgradil po dve nekajstanovanjski hiši in poleg vseh buržoaznih pritiidin (visokokubični avtomobili za ženo in podmladek, pa jahtice, vikendi itd.) še živel razkošno življenje. Ta je kradel, javno kradel (ali pa nakradeno podedoval!)! Objektivne razmere danes dopuščajo prevelike razlike, ki na eni strani pomenijo pehanje za streho nad glavo, na drugi pa buržoazno razsipnost. Social-ne razlike dosegajo strašna razmerja, tako da same po sebi silijo v ekspropriacijo ekspropria-torjev. Stanovanjsko vprašanje je tisto področje, kjer se ta vprašanja najbolj odkrito postavljajo in morajo postavljati.
Zaenkrat puščamo ob strani vprašanja praznih stanovanj oz. prevelikih stanovanj tistih, ki jim le-teh niti ni potrebno oddajati. Kajti pravljice o prelepem svetu razsežnih vil postajajo resničnost svinjsko krivičnega sveta.
Podnajemniška razmerja oropajo človeka vsake osebnosti in to ropanje se kaže v posebnih pogojih oddajanja. Soba kjer ,,gazda" prepove sleherne obiske, predpostavlja in zahteva kastri-ranega posameznika, ki bo ob prvem mraku pridno legal v posteljo; izogibanje sprejemanju parov kaže na deviantno pojmovanje vloge družine. Ne daj bog, da bi kdo iskal stanovanje poleg sebe še za otroka! Stanovanjski rentniki tako v precejšnjem številu primerov predstavlja-jo učinkovit institut za načrtovanje družine, ki pa izhaja iz povsem zgrešenih predpostavk. Devizna predplačila in predplačila sploh pa povsem ustrezajo kurbirski naturi plačevanj vnaprej in omogočajo, da se stalno povečuje fond sob za oddajanje. Tako npr. danes predpla-čili za dve garsonjeri za nekaj let že zadostujeta rentniku za nakup tretje garsonjere, ki bo ponovno vrgla nekaj predplačila in se bo zanjo izdan kapital ponovno vrnil v nekaj (3—5) letih. Po tem času bodo vse tri prinašale čisti dobiček, s katerim bo mogoče kupiti četrto: ni kaj, zakon razširjene reprodukcije bogatenja oderuhov dobro deluje!
Nasilne vselitve obstoječe > ,,javno mnenje" obravnava kot tatvine, delovanja zakona ponudbe in povpraševanja. Na tem trgu pa se kot povpraševalci poleg delavcev vrednosti lastniku. Nič pa ne pove o prekrških, ki so pred tem pripeljali do takšnega položaja, Gonja zoper nasilne vselitve v vseh množičnih medijih je psihološko preračunana in računa na zakono-dajo, ki razpolaga s prisilo. Ne opravičujemo nasilnih vselitev, ker jasno vemo, da s to metodo ni mogoče niti začeti reševati stano-vanjskih problemov, kaj šele kaj rešiti. Z vso ostrino pa se je potrebno boriti zoper razmere, katerih posledica so nasilne vselitve.
Časnikarki Teleksa Miji Repovž je treba povedati, da te obstoječe razmere uklepajo tako delavce kot del študentov in jih objektivno silijo boriti se za iste cilje. Rešitve pa ni mogoče iskati v vsakotedenskem loščenju parketa in rednem pomivanju posode, saj vzroki ne tičijo tam. Kako naivno je bilo torej vse skupaj zasta-vljeno, nam je jasno po nekaj splošnih ugotovit-vah. Nasprotno pa druga stran ,,s svojega sta-lišča ne more videti niti dejstev, kaj šele posle-dice. Samo temu se je čuditi, da razredni predsodki in v glavo vcepljena, vnaprej izdelana mnenja lahko cel razred ljudi udarijo s tako visoko, rekel bi, blazno stopnjo slepote."
Franc   Mitošič
o
(En konec nekega Teleksa)
Teleks gre do konca, Teleks gre do konca, Teleks gre do konca Tekeks gre do konca Teleks gre do konca Teleks
Vprašamo se lahko, kateri konec je to — levi ali desni. Kjer obstoji en konec, lahko predvide-vamo tudi obstoj vsaj še enega konca. Vsaka palica ima vsaj dva konca — če je ,,izkrivljena" z raznimi izrastki, pa lahko celo več.
Enega iztned koncev se je lotil tudi Teleks in odkril ,,higieno v študentskih domovih, to pa to". Z vso svojo težo se je usedel na školjko edinstvenega svinjaka na Slovenskem.
,,Toda zgodilo se je." Cela ekipa je na mestu samega dejanja odkrila Corpus Delicti: 1.) fantastično tihožitje, kompozicijo skled, šalic, cedil, termovk, štedilnika, papirja ... ob nekem koiitu — bližina svinj se samo intenzivno sluti, in 2.) dve flguri iz ozadja, ozarjeni z mistično svetlobo, v prvem planu pa osem steklenic ... Misel, ali svetloba v tem primeru simbolizira sveto čistost, ki jo prinašata osebi na fotogiafiji, ostaja od umetnika nekoliko nedorečena, saj osebi istočasno svetlobo tudi delno zakrivata. Konkretno so slikane steklenice, ki jih je stano-valec postavil na hodnik, ker je slučajno belil sobo.
Tako se je dne 17/10-1980 v družinsko idilo s tednikom vrezalo usodno in senzacional-no odkritje. Glavna oseba predstave je z never-jetnim magnetizmom in identifikacijsko močjo stopila pred bralca. Toda identificirala se ie z napačnim objektom (ne s stanovalci); odtod tudi trpljenje. S samorefleksijo ,,kaj je vendar hudega stonla temu svetu, da mora prenašati takšnele reči" (glej Teleks št. 42, na strani 20, rubrika Preverili smo) je pritegnila pozornost in sočutje vseh nas, saj se ,,za glavo drži pravza-prav že kakih deset let, zmerom, kadai stopa skozi vrata sob in sobic katerega od ljubljanskih študentskih domov." Potem, ko smo bralca čustveno obdelali, gremo naprej proti izbrane-mu koncu, zgroženost ,,ilustrirajo podatki iz zapisnika (zapisniki pa so, kot je znano, suho-parni in stvarni)". Bližamo se torej preverjeni resnici. Če naj v predpostavljenem stilu banalno nadaljujemo, se nenadoma znajdemo sredi te okrutne resnice. Sočustvujoč s trpljenjem glavne osebe zmanipulirani beremo naprej. Srečamo se z ilustrirano zgroženostjo: ,,sebe so v večini primerov napolnjene z razno navlako, parketna tla obložena... sob ne zračijo, šip ne čistijo; opremo namerno uničujejo; v sobah pripravljajo vse obroke, imajo hladilnike, kjer pa teh ni, hrano v vrečkah obešajo na balkone in okna, tam pa je izpostavljena kvarjenju in insektom, kjer pa tega ni, je hrano mogoče najti na policah med knjigami, po predalih ali celo med umazanim perilom itd.". Zdaj se tudi mi držimo za glavo in se sprašujemo, kaj smo storili temu svetu, da moramo brati takšnele reči. Takšne reči pomeni v tem primeiu za preveije-no resnico prodano posplošitev svinjarije, izvedene iz nekaj skrajnih primerov. Zamislimo se, kakšno svinjarijo predstavljajo hladilniki v sobah, hrana na poucah ali...
Ogorčenosti nad takim pisanjem ne zmanj-šajo olepšave z novimi obljubami novega vodstva, niti to, da so zadnje sanitarne kontrole odkrile bistveno drugačno stanje. Ogorčeni smo lahko predvsem stanovalci, da se o naših stano-vanjskih razmerah tako piše. Pri opisovanju stvarnosti se avtorica poslužuje sodb z name-nom šokiranja javnosti, ne da bi se zavedala vseh posledic.
• Lahko tudi mi uberemo isto pot in kot proti-dokaze postavljamo bleščeče sobe, fotografira-mo tihožitja aseptične higiene, vendar s tem ne bomo prikazali splošnega stanja, kakor z anti-podom ni uspela niti avtorica članka v Teleksu.
Vprašajmo se po namenu pisanja. Poleg želje po senzacionalnosti odkritja in lajšanju trplje-nja tov. sanitarne inšpektorice lahko odkrijemo obstoj študentov kot namernih uničevalcev dobrin, ustvaijenih s krvavimi žulji delavcev. Tu ponovno udari na dan nekaterim že znano navidezno nasprotje med delovnimi ljudmi in študenti, ki ga določeni subjekti postavljajo na plan vselej, kadar v obdobjih gospodarskih recesij (kriz) podoben socialno ekonomski položaj lahko pomeni podlago v skupnem boju za spreminjanje razmer.
Nič čudnega ni, da se je na podoben način pisalo tudi o stanovalcih Štepanjskega naselja -pred nekaj leti.
Ob takem pisanju se lahko študentje zamisli-mo nad vlogo, ki jo v naši družbi imamo. Še enkrat odkrivamo, da se s študijem odrečemo ne samo materialnim dobrinam; v zameno za izobraženost se moramo odreči tudi normalnim življenjskim pogojem, celo več, nimamo pravice do ustvaritve družine - to so tudi besede, ki smo jih slišali ob raznih ,,sanitarnih kontrolah".
,,Student je torej nujno zlo, ki je družbi v breme. Potrebno je število teh emargirancev čimprej zmanjšati, da ne bi širili idej, ki bi morebiti ogrozile obstoječe stanje."
VANDA ŠKRK.
BOJIŠČA
S pričujočimi pogovori o problemu nasilnih vselitev nadaljujemo v prejšnji številki začeto ,,kontaktiranje s študentsko bazo". Ob tem izstopajočem segmentu stanovanjske proble-matike se že jasno pokaže do kod sega (samo) refleksija študentov. V številnih pogovorih, izmed katerih smo izbrali naslednje tri, nasilnih vselitev nikakor ne obravnavajo izključno kot pravno vprašanje, (ki je večinoma potisnjeno v ozadje) temveč poskušajo ugotavljati vzroke za nastalo situacijo, iz uvidenja socialnih neena-kosti priti do spoznanja o eksploataciji in s tem do razrednosti družbe.
l
KAJ MISLIŠ O NASILNIH VSELITVAH?
Nasilne vselitve so pač edina možnost, ki se je člo-vek lahko posluži v dani situaciji. Gre za eksistenčni problem, ki to pogojuje, lahko pa tudi stvar čitte anarhije ali preobjestnosti. Samo da je tega zadnjega veliko manj.
So ti, ki se nasilno vseljujejo, prirojeno agresivni ali kako?
Določen procent, ki je zanemarljivo majhen, je gotovo takšen; hoče zlorabljati dano možnost. Teh je po mojem kakih 5 % ali kaj takega. Samo pa je vse že tako moralno in družbeno obsojano, da mora biti člo-vek v zelo težki situaciji, da lahko to naredi.
Misliš, da so nasilne vselitve pogost pojav?
Ja .. .glede na to, da se je načrtovanih 30.000 sta-novanj zgradilo 18.000 - V Ljubljani pa glede na male oglase, na vse tisto prosjačenje naokrog za sobice, za katere ponujajo praktično vse — je to prav suženjska oblika; Ijudje dajejo ves svoj denar, svoje delo, tj. nu-dijo inštrukcije, pospravljanje, delo v kuhinji. Glede na vse to mislim, da je situacija kar se tega tiče danes zelo težka.
Je nasilna vselitev trajna rešitev problema, je to samo zasilni izhod, ali vidiS morda kako drugo alter-nativo?
Ja ... Pri nas, v Ljubljani je precej družbenih stano-vanj, ki so prazna. Ne vem točnega števila, najmanj 3.000.
Mogoče se motiS — da niso to privatna stanovanja?
Skratka, družbenih stanovanj, kot vem, je precej preznih. Mogoče bi z nadzorom nad praznimi stano-vanji, tj. z določenimi ekonomskimi sredstvi, davki ipd., ali pa tudi z razlastitvijo, saj teh stanovanj tako nihče ne uporablja lahko dobili nekaj sob. Samo to ni reSitev problema.
In v čem torej vidiS reSitev problema? KakSno dimen-zijo ima pravzaprav stanovanjski problem: je to SirSi družbeni problem, ki bi *e ga morali lotiti kako dru-gače, ali je to ras izključno stanovanjski problem?
Izhajajoč pač iz tega, da je to socialni problem. Določeni Ijudje nimajo dovolj denarja, ki predstavlja določeno ekonormko moč. Torej je logično, da je to družbeni probtem, ker je to problem tistih v socialno nižjem položaju.
Kaj misliš, od kod izhaja ta problematični socialni po-ložaj?
\z šibkosti gospodarstva in, jasno, \z same razdelitve narodnega dohodka oz. iz načina razdelitve — to je iz tistih deležev, ki jih dobi posamezni sektor. V stano-vanjski gradnji je pri nas precej korupcije . ..
Korupcije, kje?
.. .v gradnji stanovanj, kar sem že povedal — o planu in uresničenem, o tem bi morali malo več po-diskutirati. Vemo tudi za tisti problem, ko so mojstri najemali delavce brez socialnega zavarovanja. To je bilo po zakonu preprečeno ravno lani.. .
Zdaj sva se Se maio oddaljila od problema .. .zanima me, v kakšni zvezi je ta nizki socialni položaj s stano-vanjsko problematiko in kako to reSevati v širSem družbenem sklopu oz. iz česa obe problematiki izha-jata?
Vsekakor iz boja struj, ki imajo skupne interese. V tem boju so očitno izgubili in izgubljaio položaj razno-razni študentje in podobni, ki ie i&čejo službo in so socialno pač šibkejši.
Ali so to mogoče tudi delavci?
Ja, vsekakor nekateri delavci z nižjimi plačami. Saj vemo, da se razmik med osebnirni dohodki, glede na število zaposlenih posameznega plačilnega razreda, veča!
Hočeš reči, da socialne razlike rastejo?
. . .ja, vsekakor rastejo in to spet kaže na to, da določene skupine Ijudi, ki jih povezuje skupni interes, npr. nizek osebni dohodek, nimajo dovolj družbene politične moči.
SE   pONA'\/LJft
5
Ali si ti tega ne bi upal poimenovati razredno na-sprotje, problem eksploatacije, problem razrednega boja . . .ali pa misliš, da v naši družbi, v družbi prehod-nega obdobja, razredna nasprotja, eksploatacija, raz-redni boj ne obstajajo?
Ja, pri nas eksploatacija vsekakor obstaja, samo precej bolj zakrita je in ne morem reči, da je samo razredna.
Kako to misliš?
Ja, razred . . . Recimo proletartat, pod tem jaz razu-mem predvsem Ijudi v neposredni protzvodnji, no, saj to ni važno.
Trenutek, povmiva se nazaj. Rekel si, da eksploatacija obstaja. Po historično materialističnem pristopu k stvari je pravzaprav eksploatacija tisti temelj, preko ka-terega se šele vzpostavlja razredni boj in razredi. Torej eksploatacija obstaja, o razredih pa ne bi bilo mogoče govoriti?
Rekel sem že, da tega ni mogočs gledati tako zelo razredno, gre bolj za nepovezanost, nemoč tistih eksploatiranih . . . Zakritost normalne cene samega produkta, ki je sploh ni, in različna davčna stopnja za različne proizvode sploh vse zamrši; kaj sploh je delo koga in kaj ni delo koga. To je eno. Drugič pa sta ponudba in povpraševanje po znanstvenem in uprav-nem kadru pripeljala (poleg tega paL, da so bili neka-teri pač voditelji revolucije in tako naprej) do dolo-čenega monopola intelektualnega predvsem pa upravnega kadra.
Kaj meniš o trditvi, da so nekateri iz svojih zgodo-vinskih zaslug naredili zgodovinske privilegije?
Ja — to se pojavlja povsod. Da se pač na neko stvar, ki ti nekaj omogoči, da se pač usedeš na to stvar. Seveda, vsekakor obstajajo te tendence, kakor tudi tendence, glede monopolov, kot sem prej omenil, v znanosti itn ...
No, če se zdaj za trenutek vrneva; izhodišče je bil problem nasilnih vselitev. Bi mogoče lahko povzel to v krajših stavkih?
Ljudje najprej potrebujejo stanovanja, potem kul-turo, mislim prostor za rekreacijo in razmišljanje in skupno življenje — to bi moral biti družbi primami cilj. Jasno pa so tukaj problemi, problem samega razvoja, recimo to, da sili prebivalstvo s kmetov v mesta .. .
No, pa vseeno, bi si ti recimo upal trditi, da je pravica do stanovanja osnovna človekova pravica?
Ja, to vsekakor je, čeprav je treba tu definirati, kaj lahko nudi ta človek.
Nudi komu?
Torej, kakšen mora biti ta človek. Mora biti do določene mere človek, socialistično bitje ...
Mora priznavati to ustavo, po kateri dobiva stanovanje. Torej, če sem prav razumel, tisti, ki se strinjajo z obstoječim, če uporabim politični termin, sistemom, imajo pravico do stanovanja, ostali pa recimo te pra-vice nimajo?
To pa sploh nikakor. Govoril sem o ustavi, to so splošna določila o splošnih stvareh, kot svoboda in enakost itd. To sem samo omenil - zelo težko, se je odločiti, komu dati stanovanje in komu ne, ker je kontingent stanovanj vsekakor omejen.
No, da ne bo predolgo trajalo ... Se hočeš še predsta-viti? Ladislav Stres, 4. letnik Ekonomske fakultete.
Ja, oprosti, kaj ti misliš o nasilnih vselitvah in izselit-vah?
Dokler so stanovanjski problemi taki, kot jih sre-čujemo vsak dan, da se recimo dostikrat dogaja, da mlada družina nima prostora, kjer bi si omogočila eksistenco, ali pa tudi posamezniki nimajo mesta pod soncem, kjer bi lahko živeli; dokler ta vprašanja ne bodo drugače rešena, se bodo reševala nasilno, in na-silno v tem primeru pomeni nasilno vselitev — nasilne zselitve so potem samo posledica tega.
V zadnjem času se pojavljajo interpretacije, da so ti Ijudje, ki se nasilno vseljujejo, po naravi agresivni. Kaj meniš o tem?
Na vsak način človek, ki se odloči za to, da se bo
i   nasilno vselil v prostor, ki ni njegova lastnina oz. ka-
terega ne ve natančno, ali ga je lastnik pripravljen
oddati, mora zbrati določeno enegijo, in iti proti vsem
pravnim normam in zasesti neko stanovanje.
Pa misliš, da je to takorekoč zadnji korak, ki ga na-redijo ti, ki se nasilno vselijo, ko so izčrpali že vse drugs moinotti?
Ne mogoče zadnji korak, ampak korak, ki najbolj direktno in po najkrajši poti pripelje do stanovanja oz. do nekega prostora, kjer lahko živiš. Ne bi pa mogli govoriti o tem, da je to najbolj pravilen korak. Verjet-no se poslužuje}o takega načina, ker jim je že znano, da po vseh obstoječih mirnih oz. legalnih načinov ne pridejo do stanovanja.
Kateri Ijudje pa se nasilno vseljujejo?
Prej si vprašal, če bi bili to agresivci. Agresivci so mogoče zaradi tega .. . Ne vem, če se vsak človek odloči za nasilno vselitev. Odločiš se recimo takrat, ko te zunanje prilike prisilijo v to. Socialno ekonomski položaj je tako slab, da veš, da ne boš ničesar izgubil, istočasno pa veš, da ti je to skorajda edina rešitev, najhitrejša, ne.
Prej si omenila socialno ekonomski položaj, pravzaprav tisto ključno izhodišče, ki bi morda to problematiko osvetlilo.
Lahko bi jo pomagalo osvetliti, če bi naredili iirši presek čez to problematiko ali če bi nekako grupirali te Ijudi, ki se nasilno vseljujejo. Zdi se mi, da lahko predvidevamo, da so to Ijudje, ki imajo socialne težave, ki nimajo dovolj visokih dohodkov, da bi si lahko kupili drugo stanovanje oz. da bi z denarjem prišli di-rektno do stanovanja.
Kaj pa mlade družine, ki se nasilno vseljujejo, te so recimo procentualno zelo visoko zastopane?
To je mogoče tudi problem družbe na tej stopnji razvoja. Vemo, da je v preteklosti obstajala vetika dru-žina, nove generacije so živele v okrilju starejših in problem osamosvojitve nove družine ni nastopal tako jasno. Oanes pa vemo, da je razkol med generacijami tako velik in se vsaka nova družina hoče osamosvojiti, ne samo po prebivanju, ampak tudi po vseh možnih vplivih .. .
Menif da je to bolj medgeneracijski problem, problerr. v spreminjanju temeljnih odnosov v družini, ali je to širši družbeni problem?
To je gotovo širši družbeni problem. Tu pridejo na dan nasprotja, ki so znak družbe, ki še vedno temelji v veliki meri na privatno lastniških odr.osih in tržno-blagovni produkciji in od tod mogoče najbolj direktna zveza z dogajanjem tudi pri nas, tudi v naši družbi.
Kako pa je potem z vsemi družbenimi stanovanji, ki se gradijo oz. ne gradijo zadosti hitro?
V zvezi z družbenimi stanovanji vemo, da čeprav se problem stanovanj rešuje po nekih kriterijih — postav-Ijeni so kriteriji, po katerih pride družina ali po-sameznik do stanovanja — se vse to rešuje prepočasi. In še vedno velika množica Ijudi nima rešenega stano-vanjskega problema.
Kako pa ocenjuješ to, da recimo nekateri imajo po več stanovanj? Ali lahko v naši druibi pride nekdo, po legalni poti do več stanovanj?
Očitno lahko pride, če jih potem legalno tudi ima. Vendar pa je to lahko znak nekih notranjih deformacij pravnih norm. Če vidimo, da je nekdo lastnik več sta-novanj, ki jih ne uporablja — saj v tem je pa še večji problem, da so stanovanja neizkorišCena oz. so potem spremenjena v podnajemniška, od koder izhajajo spet novi problemi.
Pa vidiš v tem problem eksploatacije, rentništva v tem klasičnem, kapitalističnem smislu — če je nekdo last-nik večih stanovanj in jih oddaja?
O čem drugem bi težko govorili, se mi zdi.   •
Ja, potemtakem je stanovanjsko vprašanje razredno vprašanje?
Razredno je, ker nastopi v razredni družbi, in tudi o naši družbi ne moremo trditi, da je brezrazredna. Čeprav pri nas govorimo o enorazredni družbi.
No, pustiva to, zaenkrat. če bi zdaj eksplicirala — kaj misliš o nasilnih vselitvah, o načinu poročanja o njih, sploh o načinu obravnavanja teh nasilnih vselitev?
Mislim, da so nasilne vselitve ena od oblik reševanja nasprotij, ki nastanejo v reševanju stanovanjskega problema sploh, in poročanje oz. pisanje o nasilnih vselitvah je pa dostikrat enostransko, mogoče zato, ker so sredstva javnega obveščanja usmerjena v ohranjanje statusa quo.
No, za zaključek se še predstavi. Marjetka Verhovec, Filozofska fakulteta.
Zdravo! Ali kaj spremljaš poročanje naših sredstev informiranja o problemu nasilnih vselitev in nasilnih izselitev? Sprem|jam.
No, in kaj meniš o tem?
Ja, študent se nasilno vseli takrat, ko se pokaže potreba. Če ni potrebe, se nasilno ne vseli.
Misliš s tem na študentske domove ali bolj na splošno? Na sploh, v študentskih domovih pa še posebej.
Kaj pa mlade družine, ki se nasilno vseljujejo?
Mlada družina pod milim nebom bifne sme, če nima pri starših opore in zadosti velikega stanovanja, se mora nasilno vselit — pod most pa pod milo nebo pa ne gre ...
Torej opravičuješ nasilne vselitve nasploh ali samo v določenih primerih kot eno od možnih rešitev tega stanovanjskega problema?
Nasilna vselitev ni možnost reševanja stano-vanjskega problema in tudi zasluži obsojanje, so pa prjmeri, ko je tudi ta rešitev dobrodošla.
In kateri so ti primeri, v katerih je ta rešitev dobro-došla?
Ja — tako nujen stanovanjski problem, bodisi da delovna organizacija ne nudi stanovanja bodisi da ni solidarnostnega stanovanja ali da oboji starši kot tretji faktor odpovedo — v tem primeru je to nujno.
Če se torej ta mlada družina nekam nasilno vseli, očit-no so stanovanja, ki so prosta. Kako, da pride do tega?
Ja, primeri daljše odsotnosti lastnika stanovanja, ko so vrata zaklenjena — to posamezniki izkoristijo. Če pa prosta stanovanja so, je pa edino pravilno, da se mlada družina vseli.
Misliš tudi na primere, ko imajo lastniki več stanovanj in jih oddajajo oz. ne oddajajo?
V tem primeru bi pa jaz tudi zakonsko dovolila nasilne vselitve.
To torej pomeni, da se zavzemaš za to, da bi se tem lastnikom, ki imajo več stanovanj, pa jih ne upo-rabljajo oz. ne oddajajo, ta stanovanja odvzela?
Natanko tako. Upam, da se strinjaš.
Kaj pa nasploh menii o stanovanjskih rentnikih?
Nekatera podnajemniška stanovanja imajo primerno ceno, vendar gre tu ponavadi za sorodstvene vezi. če pa teh vezi ni, so pa stanovanja pretjrano draga.
Pa bi ti temu upala reči: eksploatacija?
Na vsak način sem za to, da stvar imenujemo, kakor zasluži.
Torej  bi rekla, da gre za razredno vprašanje?
Vsekakor.
Torej misliš, da je naša družba razredna družba?
Če ne razredi, pa gotovo obstajajo sloji, ki imajo različno materialno osnovo in \z tega izhajajoče različ-ne položaje v družbi.
Pa misliš, da so ti položaji taki, da omogočajo eksplo-atacijo?
Ne smemo si metati peska v oči in se prepričevati, da ni tako.
V sredstvih javnega obveščanja in med Ijudmi na sploh je razširjeno mnenje, da so ijudje, ki se nasilno vselju-jejo, nekako po naravi nasitni...
Tukaj dajem prednost potrebi pred agresijo. Teh Ijudi nikakor ne obravnavam kot agresivne.
Misliš, da je pravica do stanovanja temeljna človekova pravica?
Gotovo. Ker pa stanovanj ni na razpolago toliko, kot jih potrebujemo in si jih želimo, je pa treba pogle-dat v materialno bazo, koliko je močna, kaj lahko na-redimo v doglednem času.
Prej sva ugotovila, da imajo nekateri več stanovanj, se pravi, da je materialna baza sposobna producirati za-dostno količino?
Treba se je vprašati, kako nekateri lastniki pridejo do večih stanovanj. Prej sem mislila bolj na kadrovska in solidarnostna stanovanja. Tu je proizvodnja trenut-no šibka.
Torej prevladuje individualna gradnja? Mislim, da.
No, da ne bova predolga — v čem pa vidiš rešitev sta-novanjske problematike?
V prestrukturiranju proizvodnje, s tem, da ne bre-menimo dohodka delavca še dodatno, ampak da tiste zdajšnje odtegljaje pieusmerimo kam drugam, ne v Dom Ivan Cankarja in podobne gradnje.
Nastja Brelih, Filozofska fakulteta
Pogovore pripravit: SH
6 ribunaš1
Naporno sem se prebila skozi članek Ma&arada se nadaljuje v 1. številki. Tako ste ga teoretično .^iabili", aa se mi na začetku ni zdcl vreden prebiranja. Zakaj toliko ponavljanja iz lanskih številk, ko ste o buižoaznosti slovenske kulture že dali dokončno sodbo in zakaj pogrevanje postanih jedi? Mar Česa novega ne najdete; potrebni bi bili novi dokazi. Preveč ste se posvetili ,,teoretizi-ranju*\ tam, kjer pa bi bilo treba stvari razmesariti, pa vam vzame sapo. Zadnji del članka (točka II) bi moral biti najmanj tako obširen kot je prvi (točka I), tega prvega pa sploh ne bi bilo treba.  Zakaj taka obrobna vprašanja, kot je kolobocija okoli nove sloven-ske revije, ki bi jo morali bolie obdelati že zaradi tega, ker ste na področje (kulturno) že zlili toliko besedi.
Malo bolj podrobno pa bi lahko obdelali to čudno povezavo, ki jo le nakazujete. Če se članek o zahtevi za revijo pojavi v nekem nacionalističnem emigrantskem časopisu, bi morali povedati, kaj to pomeni. Po ,,demaskiranju" narodnega socializma je nujno sneti masko še tovrstni kulturni povezavi z nacionalizmom in naši usmeritvi sovražno emigTacijo. Vaš članek kaže, da razni nacionali-stični spectatorji še delajo načrte v slovenskih občinah. Emigracije ne gre podcenjevati, kot to - tako se mi zdi - delate v uredništvu. Nacionalizem je prenevaren, da bi se z njim igrali v večnacionalni državi. Pričakujem (mogoče ne samo jaz, ampak še kdo drug), da boste to sivino popolnoma osvetlili. Vsekakor pa bolj kot to v Nedeljskem dnevniku napravi novinar Milan Meden (glej navedeni članek), ki z medenimi besedami nekako vleče iz dreka Spectator-ja. Ne gre le za Spectatorja kot osebo, ker gotovo poleg njega obstaja med nami še kak Hector, Imperator, Partizipator in podobni, ki delijo misli s svojim ,,spektatorskim očetom."
Kot oseba nas zanima le toliko, kot je sam dejanski člen delav-skemu samoupravljanju sovražne verige. Zaradi tega bi ga uredni-štvo moralo privleči na svetlo kot osebo, ki igra to vlogo. Dvomim, da ne veste, kdoje ta »izdajalec interesov proletariata". Sumim vas celo, da Spectatorja nočete izdati in ne vem iz kakšnega razloga. Se premalo zavedate, da ne gre le za spektatorja (gledalca, opazoval-ca), temveč za sovražnika proletariata, ki svojo dejavnost skriva za tako nedolžnim psevdonimom. Namesto tega bi se moral podpiso-vati na primer Activist in sicer aktiv-fst naiboli sviniskega NACIONALIZMA.                                                    J        J
Martina Meško Ljubljana
Pripis uredništva:
Objavljeno pismo Martine Meško je reakcija na naš odgovor Spectatorju v prvi letošnji številki. Na pismo ne bomo obširno odgovarjali, potrebno pa je zapisati nekaj pojasnil in pripomb.
1.  Nobena sodba ai dokončna, ker tudi dejanskost, ki jo sodba izraža, ni nespremenljiva in dokončna. V njeni delni spremenje-nosti jo je potrebno vedno znova analizirati in pokazati, da (če) se ohranjajo v temelju še vedno isti odnosi. Čeprav ,,teoretiziranje" ni že sprememba same dejanskosti, je nujen pogoj zanjo. Brezkompro-misna kritika in razgaljanje razmer,  ki to dejanskost ustvarjajo, omogočajo in ohranjajo, je za nas tisto ,,razmesarjenje". Pod tem si Martina očitno predstavlja individualne obračune s posamezniki.
2.  Članek ,,Maškarada se nadaljuje" ni bil naperjen izključno v razkrinkavanje nekega konkretnega Spectatorja. S kritiko njegovih teoretskih zastavitev smo hoteli pokazati, kakšne skrajne praktične (politične) konsekvence lahko ima določeno teoretsko stališče.
3.  Da se   članek o zahtevi za novo slovensko revijo pojavi v nacionalističnem emigrantskem časopisu, pomeni samo to, da to zahtevo   sovražna   emigracija   podpira.   Podpira  jo   seveda   tudi Spectator, ki je tisti članek napisal. Vemo pa tudi, da je Spectator (verjetno) iz Ljubljane, da se spozna na teorijo in družboslovje in, ne da bi komurkoli karkoli podtikali glede razredov, razrednega boja itd. zastopa podobna stališča kot nekateri podpisniki zahteve po novi reviji.
4.  Emigracije nikakor ne podcenjujemo. Sama emigracija je brez notranje   podpore   nemočna   in  odpraviti   notranje  podporo  ne pomeni le odkriti in onemogočiti vse simpatizerje, temveč odpra-viti pogoje, ki takšno stanje omogočajo. Razkritje teh pogojev je izhodišče za njihovo odpravo. Na primeru Spectatorja to pomeni: poiskati vzroke, zakaj se intelektuaici (lahko) postavijo na tako različne  poiitične pozicije. Zaradi tega je za nas odkritje Specta-torjeve identitete drugotnega pomena.
5.  Zahvaljujemo se za priznavanje detektivskih sposobnosti, žal pa se tokrat niso izkazale. To \e edini razlog zakaj Spectatorja nočemo in ne moremo izdati. Ce Martina na vsak način hoče izvedeti njegovo ime, naj se obrne na ustrezne institucije, ki se s tovrstnimi zadevami ukvarjajo. Tam bi to že morali vedeti.
'                                                  uredništvo
ILEGALNO   LEGALIZIRANI    ILEGALCI   V   ŠTU-DENTSKEM NASEUU
Za ilegalce se bo našla ilegalna rešitev. Legalizirali jih bodo. To pomeni, da dva v sobi bivajoča legalna cimra uradno potrdita sprejem tam ilegalno bivajočega ilegalca, nato vso zadevo obravnava še legalni samo-upravni organ in dosedanjega ilegalca se s tem prekva-lificira v ilegalno legaliziranega ilegalca. llegalno le-galizirani ilegalci naj bi plačevali pavšal za vodo in ostale zadeve kot vsi legalci študentskega naselja. V to vse ostalo ni všteto le leganje oziroma zaleganje v nočnih urah.
Da ne bi zaradi spiošnega veselja ob ilegalni lega-lizaciji v študetske domove vdrlo nadaljnjih 1600 ile-galcev, je potrebno povedati, da to velja le za tam že stalno bivajoče ilegaice. Tem 1600 kandidatom in sploh še vsem ostalim tisočem, ki bi radi zlezli ven iz podnajemniških lukenj, predlagam, da se vključijo v boj za izgradnjo študentskih, dijaških in samskih domov in družbenih stanovanj. Sredstva je potrebno spraviti v-srednjeročne plane za prihodnje petletno obdobje.
Za tiste ilegalce, ki pridejo le za noč ali dve, bo osnovni in edini kriterij za legalno ilegalno bivanje osebna izkaznica. Podatke bo treba pustiti pri dežur-/lem. Za stalne ilegalce pa bodo kriteriji vsebovali §e kaj drugega kot uradno potrditev obstoja. O teh se bo potrebno še pomeniti. Tuji državljani, ki osebne izkaznice seveda nimajo, naj bi v bodoče pofeg tega, da iih spravijo k dežurnemu, spravili te podatke tudi na tajbližjo postajo milice.
Za mlade in stare družine z enim ali veL otroci, egalca sta navadno pri taki družini dva, prediaga novi ^mestnik direktorja,, da se jih sprav: v apartmaje za ažigradom, po dve družini skupaj.
dušan turk
pi/uiscrm
7
Tekst, ki ga objavljamo, obravnava probleme marksistične analize in interpretacije stalinizma. Konkretnb gre za problematiko destalinizacij-skega procesa v ČSSR. S tekstom nadaljujemo širše obravnavanje dogodkov na Poljskem. Ceprav obe situaciji ne sovpadata, pa je vseeno tekst o Čehoslovaški prispevek k razumevanju dogodkov na Poljskem.
:   DIALEKTIKI    DESTALINIZACIJSKEGA ROCESA V ČSSR
T. i. prvi destalinizacijski val, ki se je sprostil po XX. kongresu KPS2 1956 in ki je na Polj-skem in Madžarskem sprožil radikalnejše premike v partiji ter široko mobilizacijo delav-skega razreda ter celotnega prebivalstva (ter v lem daleč presegel sovjetski vzor), Čehoslovaš-te ni bistveno prizadel: Novotnyjev režim je uspel odvrniti in ohromiti destalinizacijo.
Kajpak je ta ohromitev destalinizacijskega procesa, ki jo je omogočala preventivna likvida-cija nosilcev potencialne krjtike v partiji oz. partijskem (Slanskega in ¦tovarišev) vodstvu, lahko destalinizacijo samo preložila na kasnejši datum. Bistveno določilo forme čehoslovaške destalinizacije je prav ta ,,zakasnitev", ,,prelo-žitev", ki je v času, ko so se v sosednjih repubfi-kah zatresli sami temelji stalinizma, napravila prostor dograditvi, ,,dokončanem oblikovanju" čebosiovaškega stalinističnega sistema.
V poiitičnem pogledu je bil to ,,tipično etatističen model", v katerem družbena pozicija in moč delavskega razreda slabi v tisti meri, v kateri se njegova zgodovinska vloga udejanja razdejanja na birokratski način, v njegovem imenu in v birokratskem interesu, in v kateri se mu suponirajo uvožene organizacijske formej v katerem se politična oblast koncentrira v partij-skem vodstvu (in centralizira v Pragi) ter se ,,birokratsko komandiranje", namesto demo-kratskega odločanja, uveljavi ne le na relaciji partija — družba, marveč tudi v partiji sami, tako da je največji del prebivaistva, predvsem delovne množice, izključen \z političnih pro-cesov in dezainteresiran zanje, depoiitiziran. V takem političnem sistemu monopola oblasti, Lmonopolnega političnega subjekta — notranje uraslega sistema državno-partijskih organov", kot pravi Baškovič) in transmisij te oblasti preko DPO, ki zna stalno obnavljati izvore, upravičilo in opravičila svojega obstoja s fiktiv-nim a!i realnim konstruiranjem različnih ,,političnih in socialnih napetostih" ipd., so politična vprašanja veljala za ,,nepomembna" in ,,nebistvena" oz. za ,,rešena", če bi se pa na trenutke le postavila, bi bilo to na hitro odprav-Ijeno kot nekaj ,,vnesenega od zunaj" in ,,sovra-žnega socializmu".
Materialni temelj takšnega sistema2 so podržavljena produkcijska sredstva, ki se jih spravlja v tek po strogo centraliziranem direk-tivnem planu. Čehoslovaška administrativno vodena ekstenzivna ekonomija ni samo detajlno reproducirala sovjetskega ekonomskega sistema, marveč je zanj tudi producirala.
Kljub temu, da je ustavno zapečatenje tega sistema 1960 deklariralo popolno zmago sociali-zma in stopanje na pot ,,izgradnje razvite socia-listične družbe" brez razrednih protislovij3 in brez potrebe po diktaturi proletariata, ta sistem ni bil prost protislovij, ampak je bil v permanen-tni krizi, permanentno je (re)produciral global-no družbeno krizo, v sebi je nosil kal lastnega propada in tudi formo tega propada. Do padca režima Novotnega je pripeljala ,,totalna kriza čehoslovaške družbe", ki ji je dajala ton kata-strofalna ekonomska situacija, politična demo-bilizacija najširših množic, zatiranje intelektual-cev ter nezmožnost hiperkoncentrirane politi-čne oblasti, da bi reševala probleme, toda hkati njeno uspešno preprečevanje kakršnihkoli sprememb. Zato je šele odstranitev Novotnega s ključnega poiožaja v Partiji odprla možnost sistemskih reform. Do padca Novotnega je prišlo po ostrih spopadih v CK in politbiroju KPC v času od oktobrskega plenuma 1967 do januarskega 1968, ko je progresivnemu delu partijskega vodstva uspelo prisiliti Novotnega k odstopu ter sestaviti novo vodstvo z Dubčkom kot prvim sekretarjem.
,,Ko se politika zgošča v vrhovih, se v njih komulirajo tudi realna socialna trenja" (C. Baškovič, Kritika Stalinove družbeno-politične Ijreditve.) — ter vzvodi za razreševanje teh trenj.
In prav to dejstvo ,,revolucije od zgoraj" bistve-no določa značaj končno sproščenega procesa destalinizacije.   Partijska  birokracija  je  imela
iniciativo in položaj vseskozi v rokah — od začetkov gospodarske reforme preko kadrov-skih prestrukturiranj v vodstvu do intervencije
,,bratskih držav" in naprej, bodisi stalinistično-
konzervativna    birokracija    bodisi    reformna
birokracija. Siceršnja družbene sila, ki je bila v pripravah na praško pomlad najaktivnejša, je bila inteligenca5 pomembna sila pa so bile zati-rane nacionalnosti in nacionalne manjšine ter mladina (kolikor ni subsumirana pod inteli-genco); po januarskem plenumu, katerega pomen je novo vodstvo hotelo sprva, z zelo skopimi poročili javnosti, zakriti, se je reformna birokracija odprla spet na .Javnost^.ki' ni bila delavska javnost, ter na, zlasti ekonomske, strokovnjake (tehnokrate). Delavski razred je od samega začetka stal bolj ob strani, delno je reformnim poskusom celo nasprotoval. Razlo-gov za to je več: od vseh razredov ga je sistem Jibovule" najbolj pritiskal k tlom, vklepal v golo ekonomsko eksistenco, tj. v eksistenco ekonomske eksploatiranosti, oropano vseh političnih sredstev in možnosti odpora. Relativ-no mezdna izenačenost z inteligenco6 tega dejstva eksploatacije delavcev ne zanikuje, pač pa konstruira nasprotje med obema razredoma; v tem ko briše razliko med njima, ne da bi jo odpravljala, to razliko samo poglablja delavske-mu razredu odteguje, formiranje in artikulacijo apolitične zavesti in jo substituira z zavestjo o relativni materialni priviligiranosti (redi ,,sitega sužnja, najhujšega sovražnika svobode"), medtem ko je razvija pri inteligenci, na isti premisi, prav v nasprotju z delavskim razredom. Delavski razred torej ni posedoval organiza-cijskih form, s katerimi bi se lahko takoj na začetku vpletel v dogajanje, in ni imel ne možnosti neposredno artjkulirati ne možnosti
uvel]avljati svojih interesov. Poleg tega je delav-ski razred izrazil svoje nezaupanje do akcij ,,ljudske oblasti": pasivni odpor, edino formo, v kateri je lahko izkazoval svojo razredno intenti-teto in boj, je potegnil, po eni strani, tudi proti reformni birokracijj in njenim prizadevanjem, po drugi strani pa ni mogel iz te forme aktivno-sti naenkrat preskočiti v pozitivno akcijo. Pervertirana oblika razrednega boja, v katero se je zatekel, je postala ovira razrednobojnemu angažmaju v novih pogojih. Končno je šlo tudi za nevarnost kbnzervativne tendence delov delavskega razreda, za obrambo relativnih materialnih privilegijev (Baškovič omenja v tej zvezi nekvalificirane in kvalificirane delavce).
Destalinizacijska reforma ru bila produkt akcije delavskega razreda, temveč je bila akcija delavskega razreda produkt reform družbeno-političnega sistema, tj., šele sistemske reforme so ustvarile prostor, v katerem se je lahko znova zastavila tudi politična dejavnost delavskega razreda. S tem je bila aktivnost delavskega razreda spočetka seveda tudi od zunaj (od zgoraj) določena — to je eno. Drugo je, da se je s krčenjem tega prostora precej zavlačevalo, tako da se delavski razred odločneje aktivira šele po intervenciji avgusta 1968, tedaj, ko je bila iniciativa reformne birokracije pritisnjena ob zid, ko se ji je odločno zožil maneverski prostor.
 nadaljuje^
Tomaž Mastnak
OPOMBE
1.  Prav v diktatu sovjetskega modela — uzakonje-nem z znano resolucijo informbiroja, katere ena treh velikih točk je obsodba ,,specifičnih poti socializma" kot ,,buržoaznega nacionalizma" — v prenašanju celo ,,svakodnevnih obeležij sovjetskog načina življenja in dela",   naj bi bila  ena  ključnih   točk  konstitucije čehoslovaškega sistema oblasti, za katerega je bistveno postopno izoliranje političnega vodstva od množic, formaliziranje političnega delovanja v množicah ter upadanje avtoritete KP in njenega programa graditve socializma.
2.  Baškovič   povzema   ,,Osnovne   institucionalne opora stalinističnega družbenega sistema" takole: a) osnovni   koren   stalinističnega   sistema   političnega vodenja predstavljata  komulacija in monopolizacija moči v rokah vrhov izvršilnega aparata partije, ki si podredi  aparate  ostalih  organizacij in  sam  aparat države.   Odmik  teh  najvišjih  organov od kontrole ko/ektivnih teles, članstva organizacij ter Ijudi nasploh, je omogočil uvedbo in razrast subjektivizma v odloča-nju,   zlorabo   oblasti   in   preobrazbo   socialistične demokracije v golo fasado diktature; b) porast avto-kratskobirokratskih odnosov na račun demokratsko samoupravnih.    V  sami  partiji   to pomeni uvedbo paramilitarističnega dojemanja discipline kot temelja monopolistične enotnosti partije, navzven pa partija s trdo roko pritiska spremeni ostale družbene organiza-cije v enosmerne vzvode za uresničevanje svoje politi-ke. Načelni odnos med članstvom in vodstvl v druž-beno-političnih organizacijah je odnos subordinacije. c) Slabitev pravne ureditve na osnovi dvojnih nonrt — javnih za navadne državljanje, tajnih za prominentne-že. Inflacija normativnih predpisov izraža subjektivisti-čno pravno normo, k[ nadreja kazensko in administra-tivno (upravno) pravo civilnemu pravu; skupaj z ru-šenjem neodvisnosti sodišč pa dokazuje, da je pravo podrejeno pragmatični politiki.   d) Subjektivistične nače/a upravljcrija z Ijudmi in stvarmi 3 prevlado krite-
rijmr csebne simpatije, odvisnosti in povezanosti (privi-legijskega utilitarizma torej) nad kriteriji morafnih kvalitet, strokovne kvalificiranosti in stvarne vrednosti delovnega prispevka. Po prvih kriterijih promovirani Ijudje so seveda sogiašali z usmerjanjem iz avtokratko-birokratskih centrov; uveljavljavijo se direktivne metode vedenja, legitimiranje, onemogočanje pobude in kritike od spodaj, protekcionaštvo, klikaštvo, konformizem navzgor, neodgovomo samozadovoljstvo in konservativna svoieglavost vodilnih." (Tribuna 1/1978)
3.,. ¦. .brez razrednih protislovij": Strogo vzeto stalinizem ne odpravlja razredov, različnih razradnih družbenih grupacij, marveč nasprotja in protislovja med njimi, tj. skuša jih omiliti in, kot pravi Marx, apologetsko odčvekati. Stalinizem je po lastni defini-ciji sistem prijatetjskih razredov. Tako udejanja davne sanje vulgarnega in malomeščanskega socializma (to Je), ki je hrepenel po vstopu v ,,komunizem" mimo revolucioname odprave razredov, za kar bi seveda zadostovafo — na kar klasika tolikokrat tako jasno polemično opozarjata — odpraviti samo ,,slabo stran" kapitalizma ter utišati proletarski razredni boj. V tem pogledu je stalinizem dedič pradvsem stalnega in ,,privitegiranega" nasprotnika Marxa in Engelsa, proudhonizma: Nauk, ki ga je Proudhon potegnil iz revolucije 1848/49 je ,,razredna harmonija" in ,Mopi-tev razredov." Z druge strani podaja roko marksizmu II. intemacionale, ko je Rosa Luxemburg na začetku stoletja označevala teoretsko podobo sociafne demo-kracije, /e opozorila, da slavijo vstajenje ideje Mosesa Hessa, Karia Gruna, VVilhelma VVeitlinga, Karia Heinzena in Pierra—Josepha Proudhodna. R. Luxem-burg: Ges. VVerke 1.2, p. 294; v slovenski izborspisov ta tekst ni uvrščen. zato pa se toliko bolj tudi pri nas oprehajajo naokoli ,,resnično socialistične" in proud-honovske ideje, medtem ko so prav Marxovi in Engel-sovi polemični spisiproti omenjenim malomeščanskim socialističpim ideološkim sistemom med na/manj prezentnimi).
Vizijo razrednih konfliktov in nasprotij prvste. razredno-prijateljske družbe začne utemeljevati Stalm v svojih ,,adresah" ,,gospodarstvenikom", ko po eni strani zastavlja nalogo oblikovanja ,,lastne proizvodno-tahnične inteligence" (kajti ,,noben gospodujoči razred ni mogel prebiti brez lastne inteligence"), katere jedro bo ,,nova plast delavskega razreda" ,,skupaj, s tovariši, ki so dovrSUi visoko 5olo" (J. V. Stalin: Vprašanja leninizma, CZ, Ij. 1948 p. 379), po drugi pa opaža, da seje ,,znaten del" stare inteligence, še pred dvetna letoma ,,okužen z boleznifo sabotaže" in neodporen pred ,,modnimi pogovori trockistično-manjševiških blebetačev", ,,nagnil na stran sovjetske oblasti" (ib., p. 380—82); razvito obliko — pač ideolo-ško sankcijo realno že zgodenega družbenega procesa — pa dobi ta model, potem ko se ob sprejemanju Sta-linske ustave 1936 govori še o ,,dveh prijateljskih razredih, delavcih in kmetih" (ib., p. 569), v Stalino-vem in Molotovem poročilu na XVIII. partijskem kongresu (1939), ko je dokončno sprejeta formula o troedinosti delavcev, kmetov in inteligence. Stalin je tedaj povzel, da v sovjetski družbi ,,ni več antagonisti-čnih, sovražnih si interesov, da so izkoriičevalski razredi uničeni, delavci, kmetje in intelegenca, ki tvorijo sovjetsko družbo. pa žive in delajo po načelu prijateljskega sodelovanja. (...) sovjetska družba (...). ne pozna takih protislovij (= ,,nepomirljivih protislovij med delavci in kapitalisti, med kmeti in veleposestniki"), je prosta razrednih spopadov in pred-stavlja sliko prijateljskega sodelovanja delavcev, kmetov, inteligence" (ib., p. 645).
Hruščev pa na XXII. kongresu KPSZ (1961) izvaja takole: ..Treba reči, da se sam pojam službenika danas izmenio- U prvim godinama sovjetske vlasti inteligencija se sastojala ug/avnom od Ijudi koji su pre revofucije bili povezani sa imučnom klasom Zbog toga je v upogledu kategorije službenika bilo izvesnih rezervi. Danas je situacija sasvim drugčija: pretežnu vačinu službenika čine bivši radnici i kolhoznici ili njihova deca. Upravo zbog toga promenio se i odnos prema službenicima. U procesu razvitka nauke i tehnike, automatizacije i mehanizacjje, proizvodnje, kategorija Ijudi, koje mi nazivamo službenicima, povečavače se i igrače sve veču ulogu u proizvodnji. Vremenom če kod nas otpasti potreba za tim da se članovi partije dele na radnike, kolhoznike, službe-nike, pošto če potpuno nestati klasne razlike, i svi če tada biti trudbenici komunfctičkog društva" (J. V. Stalin: XXII. kongres KPSZ, Mcskva 1946-1955, I sv., p. 131). Za to metafiziko razrednega izvora, ki je sprala s sebe zadnfo sted marksistične razredne analize, tehnicistično, nič manj metafizično (v sovjetskem marksizmu vseskozi srečujemo samo pozitivno pred-značeno komponento heideggerjanstva; stalinistično in heideggerjansko pojmovanje tehnike sta v istem nezgo-dovinskem—nematerialističnem obzorju) koncepcijo družbenega razvoja in organizacistično vizijo izginjanja razrednih razlik je bil Hruščev deležen apiavza. BaSkovič je utemeljeno zapisal, da ,,stalinizem in neostalinizem institucionalno temef/ita na korporath vističnem principu. politično razdrobljena družbs je po tej ,teorijt" sestavijena iz prijateljskih razredov: delavcev, kmetov in inteligence, med katerimi so preprečene povezave, ki bi bile nevarne birokratskemu centrafizmu" (Tribuna 1/1978).
4.  „ .. .brez  potrebe  za   diktaturo  proletariata": čehoslovaška ustava iz leta 1960 je, ,.u svom konceptu (...) pod obeležjem teze o stvaranju ,opštenarodne države', koja je u to vreme u SSSR bila dosta popular-na"   (Jevtič,   p.   20,   op.)   Ideološki  temelj  takšne ,,občeljudske države" je harmonična in prijateljska razredna struktura družbe; stalinizem faktično ukinja diktaturo proletariata — kar je treba poudariti in proti militantnim stalinistom in proti čvekavim ideologom evrokomunizma,   da   se   vsega   antikomunizma   od socialne demokracije na desno niti ne omenja — ne lez načinom  strukturiranja politične moči in izvajanje politične oblasti, temveč s postopnim odpravljanjem privilegijev delavskega razreda na vsej črti (izobraže-vanje, stanovan/ske razmere eta), z ,,izenačevanjem" delavskega razreda z drugimi razredi,  kar ne samo postavlja  delavski  razred v podprivilegiran položaj, marveč tudi spodmika in odpravlja družbenomaterial-na izhodišča boja za odpravo vseh razrednih privilegi-jev in razredov sploh. Od tod se potem vidi, kakšne narave   so   križarski  ideološki pohodi sovjetske  ir bratskih partij proti ,,revizionizmu" in .fiovražnikom leninizma".
5.  Poleg književnikov, kj so odnesli prvo zmago nc konferenci o Kafki 1963, koje Kafkovo delo, nasproti socrealistični diskvalifikaciji, ,,postalo šifriran  tekst liberalne  opozicije  intelektualcev proti stalinizmu" (Krahl, op.  cit, p. 274), so zlasti pomembno vlogc odigrali ekonomistj. Na temelju permanentno krizne in končno katastrofalne ekonomske situacije, kije zahte-vala iskan/e reformnih rešitev, ,,polit—ekonomis.i su bili uspeli da stvore nekakav j>rvi presedan', u celo-kupnom posleratnom razdoblju, kada su, i pored niza prepreka i direktnih zvaničnih odbijanja i zabrana, ostvarili široku diskusiju o sistemu prfvrednog upt   -Ija-nja u ČSSR" (Jevtič, p. 34). ,,Med momente širc  ega in dolgoročnega procesa, ki je pripravil čehoslo' iškc pomlad leta  1968, sodi po mnenju M.  Kusyja meo drugim korenit preporod marksistične teorije na vseh področjih. Nastala je temeljita kritika celotne institu-cionalne strukture čehostovaške družbe, kritika kults osebnosti,    koncentracije    in   centralizacije   oblasti, direktivnega vodenja, etatizma, asimetrične državno-pravne  ureditve  odnozov med  Čehi in Slovaki... Čeprav mnoga spoznanja niso mogla biti objavljena, ali pa zaradi politične cenzure zelo previdno, so vendar prisotni   mnogi  pozitivni   sadovi   teoretskega     aia" (Baškovič, op. cit.).
6. ,,Materialno v ČSSR ni bilo razlike med množico intelektualcev in delavci" (Plogstedt; op. cit, o. 5'?-)
VSESTRANSKA
KRIVDA
Gospodarska kriza. ki je zajela že vse države, je precej prizadela tudi našo državo. O tem ne priča le devalvacija, o tem pričajo tudi vsakodnevni gospodarski ukrepi, ki jih sprejema izvršni svet — tako na nivoju federacije, kot tudi na nivoju repub/ik. Ti ukrepi vse pogosteje udarijo mimo, oziroma ne prinesejo željenih in načrtovanih rezultatov. Zaradi vse hujše krize, ki jo spremljajo tudi pereči mednarodni dogodki, se vse pogosteje sprejemajo razni ukrepi kar čez noč, ne da bi se proučile vse posledice, ki jih ti ukrepi potegnejo za seboj. Tako je potrebno sprejemati vedno znova vedno nove ukrepe, krivec za neumsničitev začrtane rešitve pa je potem neposredni proizvajalec, ki premalo dela, preveč zapravlja, troši tisto, kar še ni nare/eno, ki se obnaša skrajno neodgovorno in potrošniško in tako naprvj. Tako nekako izzvenijo v zadnjem času vsi politični govori, tako potem pišejo časopisi. V tem sestavku bom pokazal, da temu ni tako. Čeprav imamo pri nas takoimenovano socialistično samoupravljanje, kjer delavci odločajo o pogojih in rezultatih dela, krivda za ves ta gospodarski kaos, ki je zavzel naš gospodarski sistem, ne nastaja kot posledica preslabega upravljanja delavcev z rezultati delavcev.
Krivdo za nastalo situacijo vatijo na delavski razred prav tisti, ki so za to najbolj krivi. Kajti, čeprav vse pomembne in nepomembne odločitve sprejemajo delavci neposredno ali preko svojih delegatov, je že dolgo znano, da so mnoge odločitve priprav/jene vnaprej, znano (in dokazljivoje, da izvršni sveti pri-pravijo večino delegatskih odločitev. Vsi pomembnejši zakoni in odloki so bili sprejeti in od strani izvršnih svetov, oziroma so jih oni predlagali skupščinam kot nujne in neodložljive. Tako se dogaja paradoks — delavski delegati sprejemajo zakone, s katerimi priza-denejo največ prav sami sebe in svojo delegatsko bazo. Nastala gospodarska kriza je precej oslabila ne le socialni položaj delavcev, temveč tudi njegov samo-upravni položaj, torej njegovo politično moč v odlo-čanju. Nastala kriza zahteva hitre ukrepe, sedaj baje ni časa za široko javno razpravo o raznih zakonskih predlogih in ukrepih, sedaj seje treba hitro odločiti, to pa se lahko le razni izvršni svetj. Da se s tem krepijo birokratske strukture, ki odločajo v imenu delavskega interesa — v njegovo dobro in z njegovo odgovorno-stjo, ni treba posebef dokazovati. Naša zgodovinska praksa je polna takih poskusov in delavski razred je do sedaj z birokratsko vladavino bil že prenekatero težko bitko- Trenutni način vodenja in izvajanja oblasti pa kaže, da hočejo nekateri pod krinko samoupravljanja izpeljati restavracijo birokratizma. Tipičen primer take birokratske hinavščine so obrazložitve najnnvejših gospodarskih ukrepov, ki so bi!i sprejeti pnuvsem zato, ker smo preveč trošili. Verjamemo, da smo preveč troiili, vendar se tu pozablja, da so nekateri bolj preveč trošili kot pa drugi. ALI se da s povpreč-nim mesečnim dohodkom okoli 7000 dinarjev, kolikor je približno znašal lansko leto, pri nas res preveč trošili? ALI se da ob vseh teh cenah npr. za stano-vanje, hrano, obleko rekreacijo res preveč trošiti s povprečnim mesečnim dohodkom? Baje se da, saj smo vsi krivi za nastalo situacijo.
Krivda delavcev obstaja tukaj. TU bi morale nasto-piti delavske delegacije in zahtevati, da se jasno opredeli, kolišna in čigava je krivda za nastalo krizo, ki /e spet najbolj prizadela prav najštevilčnejši del našega delavskega razreda! Dovolj nam je, da smo vedno vsi krivi za vse, tudi za prekomerno troSenje. Bolj hinav-ske laži kot /e ta vsestranska krivda. si ne moremo misliti Na eni strani imamo vefiko večino neposrednih proizvajalcev, ki živijo na robu eksistenčnega minimuma, na drugi strani pa imamo manjšino, kj iz črnih inozemskih limuzin, helikopterjev in udobnih foteljev pridiga o vsestranski krivdi za nastalo situacijo. Prav sedaj je naše samoupravljanje in delegatski sistem pred zelo pomembnim izpitom. Delavski razred si sedaj bolj kot kdajkoli doslej ne bi smel pustiti sufli-rati. Razredna in revolucionarna usmerjenost zveze komunistov je primorana, da potrdi svojo vlogo in ugled. Ona bi morala sedaj odigrati odločilno vlogo pri obrambi delavskih interesov, pri obrambi doslednega izvajanja začrtane poti.
Ugotoviti moramo. da Zveza komunistov do sedaj Se ni opravičila svoje vloge — mislimo v tej gospodarski situaciji. Interesi delavcev ostajajo neizraženi in neure-sničeni, birokratske strukture pa vse pogosteje odloča-jo v imenu delavcev in tudi v imenu samoupravljanja. Tako smo imeli pred kratkim možnost zaslediti v dnevnem časopisju vest, da so delegati na zasedanju mestne skupščine prepustili izvršnemu svetu pravico odločanja o povišanju cen za ogrevanje stanovanj — z obrazložitvijo, da so pritiski delovne organizacije na eni in interesi njibove baze tako različni, da se sami ne morejo odločiti. Ali pa, ko so v Šiški na zasedanju skupščine hoteli odločati o 25 točkah dnevnega reda, med katerimi so bile tudi take, ki so jih delegati dobili šele na seji skupščine, torej jih niso obravnavali v svoji de/egatski bazi, temveč bi jih obravnavali šele potem, ko bi dobili ustrezna navodila in priporočila izvršnega sveta. Taki ukrepi so neffacija samoupravljanja, in zveza komunistov mora dosledneje stopiti na stran delavcev, ne pa da popušča birokratskim težnjam. Če naj delavski razred zaupa v vodilno vlogo Zveze komunistov, potem mora ta najprej zastopati njegove interese.
Prispevek ni imel namena iskati krivca, čeprav se morda sliši, kot da ga je našsl. Hotel je pokazati, daje potrebno strpiti vrste in najprej cdstraniti najnovejše birokratske pojave, nato pa hkrati z odpravljanjem nastale gospodarske krize odpraviti tudi vsa žarišča, ki slabijo samoupravlje ye in dajejo hrano vsem proti-samoupravnim gibar >em. Nismo pesimistični in pre-pričani smo, dalo z vaga v tej borbi le še bolj okrepila samoupravni sLtem in vodilno vlogo delavskega razreda.
SAMO HRIBAR
h klopčičevim
PRIPOMBE
spominom
France Klopčič je bil vselej za to, da se vsakomur omogoči, da brez pridržka in brez posledic pove ali objavi svoje mnenje o kateremkoli vprašanju. To pravico je zahteval zase in za druge, odkar se je začel udejstvovati v komunističnem gibanju, to je od leta 1920 naprej. Takrat je hkrati z Milanom Mravljetom, Franjem Žgečem, Antonom Rojcem, Lovrom Klemenčičem, Marcelom in Jako Žorgom, Cirilom Štrukljem, Alojzem Sedejem, Viktorjem Kolešo, Ivanom Makucem, ivanom Vukom, dr. Milanom Lenojem kmalu za naštetimi pa še z Dušanom Kermaunerjem, Ladislavom Khncem, Dragom Gustinčičem, Friderikom Gerlom in drugimi začel polagati temelje gibanju, ki je izpeljalo revolucijo v letih 1941 — 1945. Sam je bil v prvih vrstah tega gibanja do leta 1930, ko je emigriral v Sovjetsko zvezo. Zato se je tedaj poslužil tudi pravice, da napiše ,,Desetletja preizkušenj — spomine", v katerih prvi del z naslovom ,,Na domačih tleh" posveča kar 413 strani desetletnemu obdobju 1920 — 1930, drugi del ,,Na sovjetskih tleh" (od 417. do 744. strani) pa dogajanjem v Sovjetski zvezi.
Tudi njegovi spomini potrjujejo, da se je prej ko slej v največji meri posluževal pravice do svobodnega izražanja svojega mnenja, še enkrat, ko je vedel da bo povzročil vznemirjenje ali celo odpor pri vodilnih partijskih delavcih. To mu je vsekakor nemafokrat povzročilo težave in nevšečnosti, še več, v Sovjetski zvezi so ga obtožili protirevolucionarnaga delovanja. Nekaj krivde za tako gledanje nanj naj bi imel naš Viktor Koleša, član CK KPJ.
Ko sem pisal o Viktorju Koleši v „7 dni" aprila letos, nisem še njti malo slutil, da bom prišel v navzkrižje s Francetom Klopčičem. Takrat sem namreč o Koleši napisa! med drugim naslednje-. *,Kot sem že omenil, je bil France Klopčič po osvoboditvi prvi, ki je nekaj več napisal o Koleši in to v knjigi ,,Ve!ika razmejitev", ki obravnava le obdobje od aprila do septembra 1920." Res nisem mogel pričakovati, da bi France Klopčič v knjigi, kjer razpravlja samo o obdobju šestih mesecev, napisal karkoli iz poznejšega delovanja Viktorja Koleše, člana CK KPJ, pa tudi ne, da se bo pozneje razmerje med njim in Kolešo tako zelo skalilo.
Že v svojem intervjuju v knjigi ,,Revolucionari i bez funkcija", ki je izšla pri založbi Otokar Keršovani 1975 na Rijeki, je Klopčič začel obtoževati KoleSo. Gre za hud očitek, da je Koleša hote ali nehote povzročil težave Francetu Klopčiču, ker se je pritožil, da mu Kiopčič ni hotel izročiti dešifriranih podatkov o javkah in podobnih partijskih tajnostih. Komu je Koleša o tem nesporazumu s Klopčičem vse poročal, ni jasno povedano, kot dejstvo pa navaja France Klopčič, da ga je Angaretis, predsednik kontroine komisije komunistične internacionale, najprej zasliševal glede nešifriranih naslovov Ijubljanskih javk, stanovanj, kurirjev, centralne tehnike itd. Pri tem se je Angaretis postavil na stališče, da bi Klopčič Koleši zahtevane podatke moral dati.
Naj pojasnim, da je bil Angaretis osebnost, ki je preverjala življenjepise tujih komunistov, ki so se zatekli v Sovjetsko zvezo. Obnašal se ni ravno najbolj tovariško, zato ga imajo tuji komunisti, ki so imeli opravka z njim, v slabem spominu.
Klopčiča pa je zasliševal še v neki drugi zadevi, na le v Koleševi, to je v zadevi Milana Zastavnikoviča. Angaretis je od Klopčiča zahteval dokaze, da je Zastavnikovič izdajal in da ga je zato partija upravičeno obsodila na smrt. Klopčič je Angaretisu zatrjeval, da je za to ceta vrsta povsem zanesljivih podatkov. Ker je bil Klopčič na zasliševanju pri Angaretisu (po lastnem prepričanju) štirikrat ali petkrat, je mogoče iz tega sklepati, da je zasliSevalec vsaj v začetku dvomil v zanesljivost dokazov za krivdo Zastavnikoviča.
Po zadnjem zasliševanju so Klopčiča celo aretirali. V zaporu se je Klopčič vpraševal: ,,Kako naj mi sodi sovjetsko sodišče za dejanja v drugi državi? " Sam si odgovarja takole: ,,Takšnega prava ni". Formalno ,,takšnega prava res ni". Vendar je šlo za ugotovitev, ali je bil komunist Zastavnikovič pomotoma ustreljen ali ne. S tem še ni rečeno, da bi nameraval kdo soditi storilcu, likvidatorju, saj je storil dejanje pomotoma, da ne uporabim pravega izraza v ,,dobri veri".
Kmalu so odpeljali Kiopčiča v drugi zapor v Butirkah, ki je znan še iz carskih časov, kar je bit znak, da bodo zadevo §e nadalje razčiščevali.
Po Butirki je prišel France Klopčič do domneve, da mu je pripomogel iz zapora D. G. (verjetno Oragotin Gustinčič, op. i. K.\ ponovil pa je zopet da je Koleša tisti, ki ga je očrnil.                                           '
Klopčič meni, da je Dragotin Gustinčič lahko ,,najbolj podrobno poročal o procesu (ki je bil marca 1931 v Beogradu, op. I. K.), o vedenju vsakega od obtoženih ... Če je prinesel s seboj še obtožnico državnega sodišča, je lahko vsakdo črr.o na belem videl, da name ne mcre leteti noben sum, pa naj bi me kdo še tako zelel očrniti, kakor je to deial Viktor Koleša."
Naj sem še tako razmiSljal o tem, kakšno zvezo naj ima obtožnica v procesu pred sodiščem za zaščito države v Beogradu marca 1931 z Angaretisovimi obtožbami, oziroma s Koleševimii izpovedmi, ki da so bremenile Klopčiča, nisem uspel. Res je, da sta bila v odsotnosti obtožena in obsojena na tem procesu tudi Koieša in Klopčič, vendar nista mogla drug drugega obremenjevati. Prijeta in zasiišana pa nista mogla biti, ker sta se pogrezniia v gioboko ilegalo in kmaiu tudi emigrirala.
Ne da bi bil v Sovjetski zvezi obsojen, je Klopčič dočakal svobodo aprila 1932. leta. Sedaj je bit čas, da bi se pogovoril z Viktorjem Kolešo, saj je le-ta po sklepu Kominterne zapustil Sovjetsko zvezo šele čez Stiri leta, ko je v Španiji izbruhnila državljanska vojna, Klopčič pa je bii ponovno aretiran šele leta 1937. Z Angaretisom se seveda ni mogel pogovoriti, kerga neposredno po prihodu iz zapora Angaretis ni hotel sprejeti, pač pa mu je njegova tajnica Palkina sporočila, da je izključen iz partije. Zakaj se zaradi izključitve; Klopčič ni obrnii na Kolešo in ga vprašal, kaj je vzrok za njegovo izključitev? To bi se dalo urediti tudi po telefonu. Mislim, da se je pri kritiki Koleše Klopčič nekoliko prenaglil.
V zvezi s KoleSo se moram vrniti na Klopčičevo pisanje na strani 385. Navajam-. ,,Kdo je usmrti! M. Z., ne vem. Lahko bi ga bila tajna policija, saj je bil Z., kakor sem zvedel mnogo let pozneje, zastopnik sovjetske obveščevalne službe. Verjetneje je akcija stekla iz partijskih vrst in v tem primeru bi kot storilci poleg mene prišli v poštev še Viktor Koleša, Franc Plankl, Žika Pecarski—Vojin, ki niso več med živimi.., Nikomur od imenovanih ničesar ne očitam, še manj jih obtožujem, kakor ne bi mogei obtožiti sebe. Dejstva, ki sem jih navedel, so terjala ukrepe, da se prepreči hujša škoda ... Kot rečeno, ne izključujem posega obveščevalnih služb."
Iz ednine vi>esedah ,,tajna policija" na začetku navedenega odstavka je na njegovem koncu Klopčič prešel na množino ,,obveščevalnih služb", tako je še bolj razvnel našo radovednost. Kdo neki je usmrtil M. Zastavnikoviča? Ali naj že tukaj omenim domnevo nekaterih komunistov, ki sicer niso neposredni udeleženci pri tej nesreči, vendar so vedeli za priprave, ki jih je v imenu partijskega vodstva vodil France Klopčič. Po tej edini verziji — poleg sedanje Klopčičeve — je dobil ukaz za usmrtitev član Zveze komunistične mtadine Slovenije. Ukaz je bil tako strog, da se je skojevec moral zavedati, da se ne bo mogel izogniti najhujšim posledicam, če ga ne bo izvršil. Sedaj pa naj bi bil Koleša glavni krivec ali vsaj eden glavnih. Koleša sploh ni bil dobro poučen o tem, kaj se je dogajalo s Klopčičem v Sovjetski zvezi, ali pa mi v Španiji ni upal zaupati vsega. Povedal mi je le to, kar sem navedel v „7 dni" aprila letos.
,,Tako sem od Koleše zvedel, kar je pozneje potrdil tudi France Klopčič, da ga Stalinovi sodniki niso obsodili na osemletno pregnanstvo zaradi .^trela pod Rožnikom leta 1930", o katerem bo v svojih spominih spregovoril Klopčič sam, temveč je bil komaj omembe vreden povod to, da se je J Klopčič oglasil pri mojstru v krojaški delavnici z željo, da prikroji dslovno obleko njegovi postavi. Ko je mojster to Klopčičevo željo zavrnil, ga je Klopčič upravičeno vprašal, ali tega ne zmorejo ali kaj, oziroma bolj natančno, da bi mu nekaj takega krojač v Jugoslaviji takoj popravil... To je zadostovalo za ovadbo in obsodbo, ki niti n\ bila tako biaga.. " Iz Klopčičevih   spominov   sedaj  vemo,  da  je  bilo  za   njegovo  osemletno'
pregnanstvo krivo še pričevanje nekega mladega sovjetskega novinarja, ki pa je pri soočenju s Klopčičem povedal, da je začel o nekaterih Klopčičevih izjavah razmišljati obremenilno šele potem, ko so mu povedali, da je osumljen protirevolucioname dejavnosti, prej pa da ga je smatral za pravega komunista revolucionarja, ki mu ni kaj očitati. Te novinarjeve izjave ob soočenju pa niso upoštevali.
Delno pojasnito za žalostno usodo naših Ijudi v Sovjetski zvezi najdemo pri Klopčiču na strani 619. ,,Moram reči", piše Klopčič, ,,dla je najvišji aparat NKVD za aretacijo inozemskih komunistov zahteval privolitev vsakokratnega zastopnika ustrezne partije pri Komunistični internacionali. Hotel se je zavarovati pred obtožbo, da je ravnal na svojo roko." In takoj v nadaljevanju je Klopčič še dostavil: ,,Ti zastopniki pri Kominterni so podpisali ponujene jim formularje."
Sedaj navede Klopčič naslednjo ugotovitev iz referata Nikite Hruščova na
20. kongresu VKP/b: ,.....Takšna praksa je veljala tudi za najvišje kadre
Sovjetske zveze. Ustrezne obsodbe - brez sodišča! - so polagali na mizo Stalinu, Molotovu, Kaganoviču, Vorošilovu; le-ti so jih odobirili s svojim podpisom in včasih s pripombo, ,tako zaslužijo'."
Kot svojo ugotovitev pa Klopčič navede naslednje: ,,Podobno se je dogajalo tudi s kadri naše partije. Pogubno karakteristiko za ustanovitelje stranke (mišljena je vsekakor KPJ, op. I. K.), za njene teoretike, ssekretarje in ilegalce velikega formata ali sklep o njihovi usmertitvi so dajali ptodpisati in s tem odobriti priložnostnim in nerazsodnim zastopnikom KPJ, Iki so klonili pred vsemogočno službo notranjih zadev in se ji pokorili, moorda celo iz računa, da tako rešijo sebe, a se je znalo zgoditi, da so bili opefharjeni. Med takimi naključnimi zastopniki takrat ni biio takšne avtoritativme osebnosti, kakršno je v Dimitrovu imela bolgarska partija. Dimitrov je znal čuvati iastne kadre."
Čeprav Klopčiču ni uspelo osvetliti nekaterih spornih dogajanj v zgodovini naše partiie, so njegovi spomini pomemben prispewek k doslej objavljenemu.
Iv^an Kreft
9
to
ta
li
te
ti
LJMETNOSTI
KULTURE KRTKE
in
Kultura je v našem, slovenskem prostoru tisti enfant terrible, ki že kiti s starčevsko brado zaradi svoje permanentne indo-tnosti, ki je zaradi svojega stalnega samopotrjevanja in osmišlja-a konkretno totalno neosmišljen in se nam vsiljuje kot zgodo ska nujnost, ne da bi to svojo nujnost tudi zgodovinsko opre-ilil Kakšen je njen odnos do umetnosti?  Kam je po svojem »ložaju umeščena umetniška kritika, v kakšnem odnosu je s ilturo? In predvsem: kako se in kako naj se razredni boj kaže in ejanja v tej totaliteti?  Vsaj pri nas izgleda, da je tako, da se ravnavanja tega problema drži še ,,peza" izvirnih marksistov, ki  o umetnosti in kulturi konketno govorila malo. In kot da je to jpravičilo za danes, ko se o tem gpvori sicer mnogo, toda ideolo-maiksistično; ali se govori o konkietnih primerih ločeno od -užbene totalnosti, torej abstraktno, ali pa se ločeno od kon-etne dejavnosti frazari o kulturi in umetnosti kot nadgradnji ;olj formalno. Moralo bi biti jasno, da sta obe opredelitvi plodni le v svoji dialektični povezanosti.
Zato bom tudi končal z začetnim opletanjem in ,,kritiziranjem"
r tako na splošno in bom skušal kolikor se le da konkretno
redeliti izhodišča, predmet analize in njen pojem. Takoj je treba
3ozoriti, da se bo podlistek uvrstil verjetno skozi več Stevilk
RIBUNE in da ..verjetno" v prejšnjem podredju jasno kaže na to,
bo tekst nastajal sproti, sledeč imanentni logiki analize in da je
irej povsem verjetno, da bodo kakšna kasnejša izvajanja mogoče
j   predhodna dopolnila, spremenila ali celo postavila na laž.
Cajti priznati moram, da na srečo ne premorem nobenega sistema
heglovskem smislu), ki bi mi omogočil predalčkanje fenomenov
tak sistem. Druga plat te sreče pa je ta, da bom tako prepuščen
^nuhavosti usode", se pravi, da bom postavljen v vlogo stezo-
edca, ki nikoli ne ve, kdaj mu bo dež zabrisal sledi in ki samo
ugiba (sluti? ), kam ga bodo sledi pripeljale.
In že naslednji stavek, kot da me bo postavil na laž, kajti ko se
prašujem po svojem izhodišču, moram pred določitvijo tega,
okazati na cilj. V tem paradoksu je seveda vsaj kaiiček resnice.
)re za misel, ,jaz ne iščem, jaz najdem", ki jo je tematiziral
icasso in ki jo je nadgradil Lacan v: ,,ne iskal bi me, ko bi me ne
& že naSel, pri čemer je tisto najdeno vselej že v ozadju .. .** Jto če
to ozadje zaenkrat še oddaljeno, ker smo pač šele v ospredju, to
ne pomeni, da tega ozadja ne bi mogli tematizirati vsaj toliko,
kolikor ga že razločimo, pri čemer bo analiza, pot razloževanja
ravzaprav interpretacija.
Cilj mi je skozi analizo razviti historično materialistični meto-ološki aparat za konkretno analizo umetnosti, kulture in kritike. Ire mi torej za določitev teh fenomenov v njihovi zgodovinski ružbeno ekonomski pogojenostL Taka metoda bi kasneje lahko iila temelj marksistične khtike in mogoče celo marksistične este-ike.
Očitno ie umetnost tisti pojem, okoli katerega se bo celoten ples odvijal Toda kaj, ko pa umetnost ni neka prosto lebdeča substanca, kot to (mimogrede) misli tudi štirideset mučenikov okrog bodoče (? ) nove slovenske ievije, ampakje družbeno inraz-ledno določena, tudi kadar je sama prepričana o svoji substancial-oosti (in ravno zaradi tega!). Najprej je torej treba pokazati na povezavo med za umetnost konstitutivnim, ontičnim estetskim iti družbeno realnostjo. Iz analize dejanske povezave ter iz vizije take povezave v komunizmu se bo, upam vsaj, izkristaliziral tudi pojem, bistvo revolucionarne umetnosti (seveda ne v agit-propovskem smislu), torej umetnosti, ki s svojo specifičnostjo na samo sebi lasten način kaže in udejanja rešitev razrednih nasprotij. In prav specifikacija razrednih temeljev umetnosti je tisti element umet-nosti kot družbenega pojava, ki je bil do sedaj analitično najmanj ibdelan. Mislim, da je prav v tem dejstvu vzrok miselnosti o neki avtonomni funkciji umetnosti, vzrok vsesplošnemu in prerekanju kulturnikov, ponavljajočih samih sebe.
tu je torej že drug centralni pojem analize - kultura. In spet: specifizirati pojem, pokazati kako se pojav povezuje z umetnostjo v razredni družbi, odkriti, kakšen revolucionarni potencial se skriva v kulturi za perspektivo komunizma. In potem je tu še kritika kot misel (orožje), ki reflektira oba fenomena. Kje naj kritika prime umetnost, da bo zagrabila res umetnost in ne mogoče propagande ali pa tekočega traku? In kakšen je položaj take kiitike v kulturi in kakšen njen odnos do kulture, seveda s stalno mislijo na udejanja-nje njene potencialne recolucionarnosti. Analiza bo seveda ostala odprta za nove pojme, nove probleme, če se bodo izkazali za odlo-čilne in nezaobidljive na poti k cilju.
Ne da bi se spuščal v sholastično vprašanje, kaj je to umetnost, pa bo potrebno ontološko opredeliti predmet, ki bo v centru diskurza, pa čeprav opredeliti s pomislekom zvitega lovca v zasedi, ki ne bo presenečen, če se mu bo na koncu pred cev namesto jelena primajal nosorog. Pomisliti je treba na to, da je nosorog eksotična žival samo v okviru nacionalne ekonomije, medtem ko nas družbena situacija postavlja vsaj korak naprej. Na kratko: mo-rebitno eksotično divjad, mogoče smrdečo tradicionalnim evrop-skimnosovom, bom skušal na videz šovinistično evropocentrizirati, čeprav se bo mogoče potem izkazalo, da se nosurog že stalno pase na evropskih in hkrati svetovnih vrtovih.
Kultura je pojem, ki ima mnogo širši obseg in doseg od pojma umetnosti, ter zaradi tega seveda manjšo vsebino. Ker vsaj y osnovi ne mislim govoriti o kulturi umivanja zob in kulturi obnašanja v javnih prostorih, čeprav ni izključeno, da z opredelitvijo posebnega ne bo pridobila tudi občost, born izključno za namene te analize obseg pojma kulture skrčil in vsebinsko konkretiziral na tisti nje-gov del, ki je neposredno v odnosu z umetniško prakso.
KULTURA JE INSTFTUCIJA UMETNOSTI - torej tisti po-srednik ki omogoča publiki dostop do umetnosti. Ideolog kulture pa je umetnostni kritik, torej tisti, ki umetnosti ter s tem posredno instituciji kulture (ali narobe!) daje pozitivno ali negativno oceno. V resnici predznak te ocene sploh ni bistven, v obeh primerih ocenjuje in s tem pristaja na logiko ocenjevanja, torej institucije kulture. S tem se lucidna in samoobstoječa Pirjevčeva oznaka umetnostnih kritikov kot kroga, ki umetnost, zdečo v centru njiho-vega kroga, po svoji volji spuščajo publiki, ki željna stoji zunaj tega kroga in umetnosti neposredno deležna, bistveno dopolni z novim, še bolj obtožujočim dejstvom, da je institucija kulture tisti krog, ki v svojem interesu usmerja žarke umetnosti na publiko, kritiki pa so v resnici le služabniki, ideologi tistega kroga. Ta nova ,,shema" bi lahko prav lepo razložila, zakaj je bila praviloma vsa avantgardna in mogoče še katera gibanja 20. stoletja vključeno s punkom v svoji negaciji do tedaj ustaljene institucije kulture označena kot ,,ne-umetnost", seveda s stališča prav tiste institucije, ki je to umetnost določala.
In prav nič se ne sramujem podlosti, če bom institucijo kulture napadel skozi zadnja, lakajska vrata, če bo to le količkaj doprineslo analizi. In povrh vsega ni opiranje na lakaje in služabnike gospode prav nič slučajno. Kajti ko se bo lakaj zavedel, da je vzrok njego-vega posebnega služabništva v splošnem služabništvu dela družbe do drugega dela, bo ta lakaj postal revolucionarni člen proti ti-stemu, čigar lakaj je bil prej. Račun je preprost: fronto odpiram ravno na (proti) umetniški kritiki zato, da mi bo lahko ravno ta kritika, seveda razredno osveščena, kasneje v boju pomagala.
S tem je tudi že delno — vsaj splošno nakazan problem razred-nega v umetnosti in kulturi. Poudarjam, da samo na splošno in zato abstraktno. Tista totalnost pa bo, upam vsaj, dosežena skozi ce-loten diskurz. Očitno je, da je pojem razrednosti tisti kamen, pa čeprav spotike, na katerega mora hote ali nehote, zavedajoč se ali nezavedajoč se, stopiti vsaka noga, ki krči pot političnega, umet-niškega ali katerega že koli diskurza. Ilustrativen primer so bile, če napravim krajšo ekskurzijo v aktualno, Kulturne diagonale na ljub-ljanskem prvem programu dne 20. 10 1980, katerih tema je bil punk. V pogovoru se je namreč izkristalizirala ravno razredna po-zicija punka kot tista točka, ki ga določa tako nasproti kulturi, masovni kulturi (katere del je) kot nasproti rocku (katerega zgo-dovinski podaljšek je) — ali je preuranjeno reči: kot Arhimedova točka.
Se nadaljuje!
Andrej Drapal
Prišli stno lačni gledališča z optimistično mislijo, da ni tako slabe gledališke predstave, da ne bi našli v njej kaj dobrega (in seveda obratno). Vsaka predstava nosi v sebi čar, ki ga lahko odkryeš v prahu njenih slabosti. Dobre gledališke predstave so redke in nekdo je nekoč rekel, da je spomin nanje dolg.
Kljub temu, da je BITEF posvečen izključno mo-dernemu-eksperimentalnemu gledališču, je zašel v konformi^tične vode. Temu botruje administracija, ki je prevzela vodstvo programa (torej izbiro, katere pred-stave bodo prifle na BITEF) in kaj to pomeni, ni po-trebno posebno razlagati. Med drugim so tudi v grozni finančni stiski, tako da niso mogli omogočiti nekaj predstav, ker so bile predrage. Gotovo pa je tudi, da se v gledaliikem mestu ne dogaja nič novega (norega), nič se ne rojeva, razen s častno izjemo - v Ncmčqi.
Eksperiment v gledališču bi lahko v grobem razdeli-li na dva dela: tekstovni in režijski.
Vse pogosteje se v svetu uveljavljajo adaptacije kla-sičnih dramskih tekstov. Adaptacije so bolj ali manj radikalne, vendai vsaka skuša približati znan tekst v novi lučL Med štirinajstimi piedstavami je bilo Sest adaptacij (dve sta bili brez teksta in šest originalnih). Ali si avtorji predstave lahko privoščijo takSno trganje starih dobrih klasikov (kot bi rekli...) ali ne, je irele-vanten problem. Medtem ko so pri HAMLETU v režfli Ljubiie Rističa še razprav\jali o tem, so po predstavi ALKESTIS iz Duseldorfa v režiji Ciulli Roberta vsi molčali. Predstava je bila čudovita in to je edini pogoj, ki ga lahko postavimo. Torej delaj kar hočeš, a napravi dobro. Poleg omenjene je bila dobra adaptacjja SPLETKA IN LJUBEZEN MGL, medtem ko so ostale močno zaostajale.
Iskanje in raziskovanje prostora, kar je izrazito ig-talsko-režyski postopek, jc v splošnem obvisel na točki izpied desetih let Taka izrazito zamudniška predstava je bila CROLLO NERVOSO.
Zdi se, kakor da gledaliiki ljudje ne zaupajo drug diugemu in vedno znova ponavljajo tisto, kar že na Sroko piše v knjigah o izkušnjah eksperimentalnih gledaliič 60. in 70. let. Za nas, ki vseh teh predstav nismo vidcli, je to dogodek, pomeni globje dojemanje modernega gledaližča. Za teater pa je to visenje na točki. Ptedstave so podobne lajnarski pcsmi, kjeije že zdavnaj izginilo revolucionamo iskanje, kjer se je fan-tazija potopila v konformizem, kjer ni avantur.
Nekaj dobrih režij (LA POULE D'EAU Adrien PhU-ppa, ALKESTIS CiuUi Roberta, AUS DER FREMDE Ellen Hammer in SPLETKA IN LJUBEZEN Dušana Jovanoviča) je potrdilo misel, da mora biti gledališka predstava spektakel, v katerem so vk^jučeni vsi elemen-ti: beseda-tekst, mim, gib, glasba, slika, igra .. .dobra kostumografija in scenografija.
Prve tri, manj zadnja, so bile igralsko dobro zasede-ne. Gledališka igra je skupinska (to mimogrede, čeprav to vsi vemo) in kar lahko najbolj zamerimo igralcem (in predstavi) je, da medtem, ko ima soigralec repliko, kakor kip čaka na svojo. Nikjei ni tihih notranjih monologov v ozadju. Užitek je gledati predstavo, kjer vsi igrajo, kjer ima vsak igraiec svojo natančno določe-no nalogo. To je simfonija odra. Predstava dobi pol-nost življenja, gibanja, dejanja, to je živo, pravo gleda-Bče.
Zanimivo je, da med predstavami ni bilo niti. ene komedije. Nagibale so se v tragičnost nezaupanja člo-veku (izrazito takšna jc bila STUNDARFRIDUR). Tudi predstave so bile na nek način tragične; v njih ni bilo čutiti žejje po borbi, razkrinkavanju in odkrivanju resnice (kakiSnekoli že). Cutiti je bilo nek bcg vase, beg pred neznanim, strah neznanega. Večinoma so bile strogo realne, brez liiike in brez poezije.
Poglavje zase sta bili nemški predstavi Trenutno so (Nemci) gotovo vodilna kultura v filmu in gledališču. Ta njihov poetični realizem ali operna drama je gotovo najbolj plodno iskanje na izkušnjah eksperimentalnih gledališč in ob študioznem raziskovanju del klasikov modernega gledališča (Artaud &   Company).
Predstavi, ki smu ju videli, sta bili izvrstno priprav-ljeni za mizo (kot se reče v gledališkem žargonu), vse je imelo svoj namen, svojo funkcyo. Podobno je bilo izvrstno postavljeni matematični nalogi. A vendar predstavi nista delovali hladno, ker so v ta nakup vloži-li mnogo ustvarjalne energije.
Ida Štendler
tomaža šalamuna
Novi jezdec škrlatne kadulje, razbijalec tradicior.al-ne poezije, avantgardist in ludist, oveneli playboy in dušeslovec Tomaž Šalamun, se je spet oglasil z novo pesniško zbirko. ki je izšla v zbirki Nova slovenska knjiga pri Mladinski knjigi. Zbirka, naslovljena Maske, že z naslovom metatorično nakazuje razklanost se-danjega Šalamunovega pesniškega epa, ki očitno plove nekaj let naprej ali nazaj, Trditev, da je zbirka plod končevanja nekega življenjskcga obdobja slovenskega pcsnika, pa potrjujcjo tudi pesmi same. Nc da bi zago-varjali pozitivno bio in bibliografsko metodo, se nam zdi \Tedno poudariti, da so to pretežno pesmi, ki so nastale med Šalamunovim bivanjem v Mehiki, kax pa kaže na drugo vrsto razklanosti, namreč na nihanje med Rodnimi kraji in kozmopolitsko naravnanostjo, v katero ga, vsaj tako se zdi, čedalje bolj vleče.
Tretja razklanost pa se pokaže po natančnem prebi-ranju pesmi, saj Šalamun očitno še ni opravil s svojim prvinskim, pretežno romaneskno pripovedno nastroje-nim načinom pisanja in svežejšo ter zato izrazito lirsko izpovedjo, ki teži za zgoščenim, skoraj iracionalnim in . skopim načinom komuniciranja, s katerim se je pesnik predstavil v zbirki Metoda angela.
Medtem ko je v zadnjih dveh zbirkah Šalamun pred-vsem iskal novc impulze in svcže moči za svoje vsrka-vanje, predvsem pa slonel na stari slavi, je v Maskah zopet mogoče začutiti staro Šalamunsko ironijo, podkrepljeno z tzrazito liričnimi odtenki na eni strani, na drugi pa sc spet srečamo z dvo ali trivrstičnicami. ki so pisanc Za kruh injih je pesnik pretežno predstavil v že prej omenjeni zbirki Metoda angela.
Očitno je, da se njegpv izraz vse bolj trga na dva nespojljiva dela. ki sta bila v njegovih prvih zbirkah krepko združena v udarno poetično celoto. Prvi del obsega izrazito pripovedne epske pesmi, ki mu služijo za obračun s sabo in mu nadomeščajo dnevniške zapis-ke o svojem bivanju, delovanju in lskanju. Spekter ta-kih pesmi je izredno velik, saj pesrnk polcg preprostih in znanih epskih meditacij vpeljuje še izrczke iz dncv-nega časopisja, enakopravno pa vključuje tudi dram-sko obarvane telcfonske pogovore.
Nekajkrat sc pojavijo tudi pesmi, ki s spojitvijo obch polov namreč udarnosti in čiste lirske izpovedi, spominjajo na njegove začetne pesmi, ki so dvignile toliko prahu v vesoljnem slovenskem kulturnem pro-storu. Na žalost je takih pcsmi malo in kolikor se že-takoj v začetku ne opredelijo za pripovcdno formo, sf največkrat prelcvijo v tisto drugo Šalamunsko metodo, ki pfepušča semantiko intuitivno zgoščenemu izboru besed, s katerim želi Šalamun poudariti predvsem es-tetsko kontcmplativno pla^t pesniškega akta. V teh -zgoSčenih in skopih dvovrstičnicah želi z nadgradnjo znanega načina pesnenja preseči intclekiualneokvireir. poskuša najti mir v imaginarni mistiki ali naključnih povezavah.
Ceprav je zbirka z i/delanim in pretehtanim izbo-rom med obema poloma epskcga in instuitivnega pes-nenja poskušala vzpostaviti stik z bralstvom kot s celotnim pesnikom, pa vendar ne moremo prevzeti njene temeljne razklanosti, ki se kaže že v naslovu. Salamun očitnoišče nekoga, ki bi mu iztrgal masko z obraza in pomagal demistiticirati njegov pcsniški lik, sam za to nima več moči, pač pa nekajkrat prispeva detimdje k zgodbi. ker ni dvoma. da bo dosti tez. kdo da je. Vendar to ni pravi akt trganja maske. je samo teza. ki na drugi strani kaže tudi njegovo trganje iz okvirov mladcništva in mladosti. Ni več popolnoma preprčan, če sc njegovi podobi iz sedanjgsti in prete-kiosti pokrivata. Vanju se krade dvom. da postaja drug človck. taki pnzori pa sc predvidoma odigravajo pred ogledaloni.
RazklanoM osebnega in pesniškega življenja pa še povečuje odtujenost od Rodnih krajev, ki tekste nekaj-krat prcplavi /. otožno melanholijo. hip za tcni pa se pesriik. v ^kladu s svojo kozmopolitsko du.šo. ironično poroga wnji sentimentalm patnotskosti. Slovcnijo si v tuiini slika kot obljubljeno deželo. ko pa se mora spet spopnjeti / njeno vsakdanjosti. za katero nc ve, ali ga zabava. ali jc vredna skrbi. se največkrat z ironijo vrnc v svoje miselne sfere in pobegne odkritemu spopadu z njo.
Končno pa se razdvojenot pokažc tudi v iskanju njcgovc eksistence. ker sc s svojim pesniškim statusom očitno še ni pov^em pomiril. Ceprav so v pesmih še prisotne primerjave z velikimi in priznanimi osebami. pa se zdi, da se umikajo treznejšemu pogledu nasc. kot na človeka s povscm človeskimi težavami in ne več osrednjc zcmcljske osi. ki >e prcmika v skladu z božan-skimi in kozmičnimi /alitcvami. \jega eksistenca so mu zdi potrebna samo zato, da rnu bo prijatelj položil roko ria čelo. ko bo umiral.
iem je Salainun navidczno opravil. Vrhovno estetsko načelo. namrcč pisanje pesrni. sc mu nenadoma pri-ka/o kot tožaven. trgajoč proce^. ki v vsakem pnineru /a!iU\a r.mogo /rtev. la ^voj nazor izpove v pesmi I.jud-.ka. ko pravi: \'sak posnik jc po<aM. i(ila» uničuje :!i liudn. Petjo /gradi tehniko. ki uničuje izemljo. da n.i» ne bi icdli črvii. PijanCvk proda plašč. d.npov prod.i malori. Sa:no pesnik proda dušo, da jo loči od tclesa. k: ga ljuh.
Na drugi stran.i pa m.1 Šalamunu šo vedno do/dova. Ja jc -. svojimi pcMnimi že kupil kurto /a ne.smrtnosnn' /atu lahko v miru nričakuje nadaljcvanjc življenja.
\"sa ta nihauja mcd mnogimi različnimi poli kažojo ;/ia/ito prelomnico v Šalamunovem oschnem in pcsiii-Nkcm življcnju. morda je prav v loj pe^mi poudarjcn niogov o^ebni razkol. ki ga jc v knjigi moč začutiti na voč razliOnih nivojili. Šalamun spozna, da Maskc so m vodno bodo način nekega življenja. popolna komuni-kacija pa je ncmocoča - tudi skozi najčistcjšc pesniškc oblikc po druei plati pa se zavo socialnc vlogc takih Mask.
Maske ^o nedvomno spot prccoj angažiran tekst. ki 7 uporabo groteskc in intuitivncga načina pisanja posmi sili čez meje Šalamunovih zadnjih zbirk. Scvcda niso vse njegove pesmi izrazito zanimive in dobrc, vendar ža kaže, da sc je vsaj na pesniškom področju Šalamun izvlekel iz ustvarjalne krize.
Matia/ Potokar
CLDOVIIA CiLADKA MIRNOST POI ZIJI
V letošnjem lotu jc v /blrki Nova slovcnska knjiga (založbe Mladinska knjiga) izšla tudi pesnišk;; zbirka MAJDL KNF z ru<!ovom KO 1U) S CIDOVIK) Cil AOK.IM CIBOM l KAZAL.A 1 l\AI 1 •'.. Devetmtri-dcsct posniškili cnot. zbranih ^ omcnjcni knjigi. ni-kakor ne prclamlja ^ pesniško tradicijo in u^taljoninu pcsniškimi klišcji. kakršni šo so vbohotili m ra/bohotili v naši posniški produkciji.
\o so pešini. ki mi kliub svoji navide/ni nora/umlji-'vosti in icžkoproborljivoNti kri^talno jasnc in ra/vidn.c. Iz njihovvga bo^-dja m) \ veliki meri ra/.vidni tudi r/roki o/ironui vpodbudo /.a njiliov na^tanck: to sc\ najvcčkra! snovtn prcdmcti stopnk-e. na katcrih avtonca poscda, ^uična ine^ta. po katenh sc klati, sliko. ki jih gleda in ^' ni ^o . \ ali pa prcprosta cmo-donalna razpolo/enja. ki jih ra/grinja prod bralccm, lu m scdajl Kcr tako \c ¦> tcm: \se to barvito slikanje. naslikavanj«? in pre-Jikavanjo /. bescdami ipovczanmu vvčinoma v podrcdja. cliptičnc siavkc ali pa modpo-'vedno zvozc in to /adnje najprcj padc v oči, kcr posto-poina izgioda /e prisiljcno in prcvcč liotenoi. ki prod bralca fiksLra prosior in kvalitcto dojan>ke Ciovcške izkušnje, vse to prcvzamc in pritegne: a spct SAMO SL.DAJ IN TUKAJ, torcj v trcnutku, ko jc knjiga odprta in se bralcc proda slapovju besed, ali boljše rc-čeno: njihovemu čudovito glasnenui gibanju.
Ker bescde so hitro tekoče in še hitreje spregledlji-
, ve:  metafore se nizajo in nizaja, a nokaterc besedno
zveze. kot da so bik1  že zdavnaj slišane (morda pri
Lorci'.' ) in.sedaj spct spet znova . . . Jezik to\Tstnc
poczijc niti najmanj NOCT biti igranjc / bcscdami: ne.
ŠE  EN (MOGOCE NAGRADNI) NATECAJ TRIBUNE.
Tribuna hoče čim več brezkompromisne kritične, re volucionarne politične, zaostrene poezije, katere special ni primerki bodo objavljeni v taistem magazinu. Ča kamo!
Nagrada: PRESENEČENJE
Prvi primerki BORUTA HLUPIČA so že tu.
Urednikom Sodobnosti:
Vaša revolucija je prometna nesreča
zakaj nosi gospod kravato
proletarec pa ne?
mar zato,
ker revolucijo
delate z gobcem?
mar zato,
ker vaša revolucija
je prometna nesreča?
ste jo
na čilem konju ubili, danes
prestreljeni na tleh hodite okoli.
to nikakor ne! Je zgolj srcdstvo, medij za komunici-rarvje. podajanje ncčesa žc /.davnaj do/ivetega in pre-živctega. In to doživeto in preživeto je SAMO SPOMIN in logična poslcdica tega je, da so vso pcsmi vpreteklem času oziroma v sedanjcm času. ki je pretekli čas. SPOMIN pa tukaj funkcionira predvscm kot pogla-vitno vsobinsko gibalo: časovna distanca zabrise, uduM in potisne v ozadje vso ..krutost realnosti"' in tako o^tanc samo tisto. kar jc tako Jepo. tako lahkotno in tako /clo poono^tavljcno v nckakšni eksotiki obrazca tiiti tam kot turist o/iroma kot u/ivalec ZGOL.J vsega lepcga.
Kjer pa tudi to m mugočc. jc ino/cn pobog v a^o-ciaciic. na^tale ob kakšiu Holdcrlinovi sliki ah pa inc-kinholičiio ^amo/adovoljstvo v iic/jviy,!. dnoh. kar --o ;>d\iv.i po pnncipu. Ja tam. kjor je >oncc. jo potrobcn tudi dcž. da so piucm. ko spot mjc s*hkc. zavcnio. kako smo srcčtu.
1 ako sta narava in /uljenjc i/čSčena m prcci^čciui in prcscnctljivo svctlih barv tuJi kadar dožujc ali pa kadar ^ ču^tvcnim /ivlicnjcm ni w tako. kot bi mo-raio biti. In zato (JNA <ki m.- pojavlja kot partnonca pc^rui.v) tudi s čudovini gladkim giboni nc morc uka-zati tinaja: kor jc fmale ncmožcn \ takMii poeziji. ki jc niircn tok ln stoječa voda. In tako se ob na^tovu zadnjc pcsrni Z IU)(,OM SKRKiAN BOS LMRL po-rodi no.va misol: ali tii ta poe/ija Zl umrla pomiriena sama s scboj in z vscni, kar naj bi predstavljala in odra-žala?
KO BO S ČUDOVHO CLADKIM GIBOM LKA-ZALA l-INALt ni poezija. ki bi delila ..šokantnc kio-fute javnemu mnenju", je pa to zbiika, ki bo s svojo simpatično sproščenostjo morda pritegnila potencialne bralce (morebitne kupce pa odvrnila s ceno potindvaj-sctih starih jurjev!)
Matiaž Hribar
pijete,
brizgate svoje seme,
širite življenje.
jutri v hladni grob.
se bomo znali premagati?
rdeča te ustavi zelena te ustavi
imaš svoj šihr imaš svojo rit
ustavi te šiht ustavi te rit
ničesar prepovedanega ne storiš rit si ničesar ne storiš
salonski komunisti
s keksi in čajem
ob pol petih
marksisti
s šprjcarjem
ki govorijo
o leninu
rozi luxemburg
o rdečem oktobru
clari zetkin
o internacionali
ti nam
krojijo
verige okoli gležnjev
veliko sreče
pri vašem
nadaljnjem prizadevanju.
živi tako,
da boš v smrtni uri vedel,
da si dobro jedel.
hej zbudi se, gneča je!
talarje imajo
pa niso pastorji,
prebrisani so,
tebe ne bodo,
sediš na zofi
s pokojnino brez penzije.
z njimi ne sklepaj kupčij,
sediš kot pribit
na svojih treh črkah
in si ogleduješ
te presnete judeže.
člcvek Uihko da
ne daj,
da bi te zbegali.
časi su dragi,
tež k o je kalku lira ti,   '
tekmovati's konkurenco.
opica si že
pa še ujeli bi te radi,
na limance in vzgojili v državnega osla.
pri večini delavstva so to že zdsvnaj dosegl
ampak vode in ognja
ni mogoče združiti,
to bi moral že vedet*
11
OGLAS
Vsem naročnikom, finančnim podpomikom Tribune
Prav gotovo ste v zadnjih številkah lanskega letnika opazili oglas, ki vas je opozaijal, da odjavite naročniško razmerje do začetka novega študjjskega leta.
Vsi, ki so nas imeli v želodcu, so to hitro storili. Zahvaljujemo se jim za ažumost. Vendar pa se nam vsako leto piipeti, da nekateri naročniki modro prejemajo Tribuno in ob prejemu položnice po-tuhigeno molčijo. Vse ,,potuhnjenceM prosimo, da v roku 10 dni odjavijo Tribuno in nam to pismeno sporočijo.
Zveste naročnike pa prosimo, da poravnajo naročnino v želje-nem roku. Vsaka naročnina bo kiepko pripomogla k nafi finančni
vitalnosti.
UiedniStvo
Iščemo izgubljene in pogrešane naročnike
Spodaj imenovani naši novi naročniki so se poskrili za napačni-mi naslovi in jih brez vaše pomoči ne bomo naSli.
PogreSani so: Eva Križanič Fanika Zupan Silva Borak Andreja Ule Aleksander Avguštin Tanja Kastelic Marija Paulisič Damjan Pitamic
Torej vsi, ki veste za naslov pogreSanih naročnikov, nam ga
čimprej sporočite.
Uredništvo
^ <?<<,
NEZAPOSLENI.POZOR!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!
Tribuna odpira več živahnih, razbuiljivih delovnih mest proda-jalcev Tribune. K opravljanju delovnih nalog se lahko priglasite ob dnevih izida, ko je pričakovati največje povpraševanje po Tribuni. Prva naslednja števijka izide 30. 10. 80. Željno vas bomo pričako-vali v vseh naslednjih dneh na Tigu osvoboditve 1, drugo nadstrop-je (dvakrat desno), soba 76, od lO.h - 13.h
Delo je dobro honorirano. Za izvod Tribune prejmete 2 dinarja. Če pa s svojo požrtovalnostjo prodate 400 izvodov, prejmete en-kratno nagrado v viSni 200 dinarjev.
Pohitite!
slovenskih
fantov GROB
Ob priliki odhoda mladih shvenskih fantov širom v (tužni) svet nekoliko manj tužno širno domovino, fe bildne 5. oktobra t.lv "udentskem Centru I. Cankarja, v srednji, Linhartovi dvorani, ržan slavnostniposlovilni koncert ,,Jesenska serenada" z zvez-mi slovenske popevkarske scene - Srpom in The P.K.B. Ob tej stni priložnosti se je zbrab natanko 120 uradnih intimnih pri-ljev obeh skupin muzikantov in opernih pevcev ter nekaj ne-dnik
Kaj bo z življenjem v Ljubljani ob izgubi toliko perspektivnih iadcev? Naštejmo jih. Jani je že odšel na Kitajsko na študijsko opolnjevanje. Brat Iztok fe pri gejšah prav tako na študijskem polnjevanju. Skok gre v vofsko na študijsko izpopolnjevanje. gazoni gre na pot iz porodnišnice. Da negovorim o nekaterih, ki padli za neko stvar. Ob tolikih izgubah se fe koncert začel in čal v napetem vzdušju pričakovanja in žabsti; marsikateri ma-sefe utrnila solza. Mipa smo se spraševali: Kaj zdaj? Koncert je začela komorna zasedba VIS Srp z glasbenim pre-om ,,Poslednje večerfe", glasbeno spekulacijo na temo Leo-¦da Da'Lija. Od junijskega nastopa v RIU je skupina pridobik logo širši diapazon produciranja giasbenih misli in goste iz so-nega opemega sveta. Pevski parti so bili odpeti z minuciozno viznostjo, instrumentacija pa je bila izvedena z vehementnim losom, kar je znalo prisotno poslušaktvo tudi primemo nagra-i Fantje so Poslednjo večerjo prevedli in spekulirali tako verno, so nam pod nos priplavaU vonji viner šnicbv, kolerabe, vode, ter >eda nad vsem kraljujočega vonja ,,agnus dei". Ne pretiravam, če lim, da nas je vse gledalce in poslušalke pošteno zagrudila kkota. da bi preveč razpredal o ostalih kompozicijah tega komornega tava, saj predstavljajo železni repertoar vseh tovrstnih nastopov, momm omeniti njihov svetovni hit ,JVarodna", ki so ga izvedli samem koncu svofega showa. Genialna kompozicija, nam vsem tako v ušesih, da mi je ni treba opisovati - pa saf, ali beseda poh lahko opiše l^poto, ki se ima navado kosati z božansko - bo melj druge, sedme in verjetno še katere strani petornega singla, ki  bo te dni poslala na naše tržišče vodilna angleška gramofcfnska vrdkaRough Trade.
In po krajšem premoru VIS The P.K.B., simfonično komorni unk kabaret The Papa Kinjal Band. (Naf omenim, da je transkrip-a imena zavita v koncepte detektivskih zgodb Srednfega zahoda, tudi Doc Holiday nima povsem čistih rok in da etimobgija vodi ileč nazaj v srednje vekovje.) Že na začetku so potrdili sbves ndenvater skupine z najavo dveh eksotičnih gostov: Nikija for prdečkina iz Vzhodne Sibirije, vicešampiom v dviganju traktor-do 6 ton in šampiona v žderanju trave, ter znanega arheologa, tropologa, muzikologa, nosologa in idiota FrancoisaD'Artagnina Novih Hebridov. Spored je obljubljal klasičen repertoar in pri-nati moram, da sem se spraševal, ali lahko fantje tako poznanih mpozicij kot Spet rta poti, Nov razpored, 1. postafa, O vsi svetil-M, Brezdelneži ter Zadnja ura bife, poberejo kak drug dobiček t golo preigravanje. Skrbi so bile odveč. Res je sicer, da so si iradi pretirane uigranosti lahko privoščili lahen klepet med samim ntopom (kaf podobnega sem doživel samo še pri izvedbi opere bus Christ Superstar, ki pa sicer izhaja iz povsem drugih deka-mtnih sfer), vendar je tako ustvarjeni Šum samo dopolnjeval do-včnost trenutka. Če lahko njihovo glasbo, sicer nekoliko nasilno, fomalnem pogledu uvrstimo v undenvater gibanja Rock in )pposition, pa je treba metafizično utemeljenost glasbe ozmčiti se/ z besedo več. In če je ta ,,več" prav temelj njihove glasbene ipake, v tradiciji vedno zakrite v nezavednem, mora biti hkrati udi temelj tega teksta, ki ne zanikuje kot recenzija. Napaka, v radiciji vedno moteče prisotna ravno zaradi svoje neprisotnosti, v tj gksbi, kamor lahko brez misli na dvobof prištejemo tudi VIS rp, dobiva in tudi dobi pomen temelja. Koncertni lok napak, \aterega skupna značilnost in sila nategovanja je ena sama napaka, bil tokrat totalno uresničen. Napredek je očiten, saj moramo riznati, da taka absohitnost v nepopolnosti ni bil okras prejšnjih tjubljanskih nastopov.
Komu niso stopile solze v oči ob nepozabni izvedbi kompo-icije 0 vsi svetniki in kdo ni občutil japonskega pozdrava AI0NARA ob zaključku ure, ki je bila poslednja. In priznati noramo, da je imel pri tem levji delež ravno pevec Iztok, ki bo ej zabaval gejše in imperialiste. Še enkrat se vprašam, kdo bo daj zabaval naše gefše? ? ? Toda brez panike, jedro ostaja pri nas, fiihajajo nove generacife - slovenski undenvater kljub vsemu še ni tev.
Andrej Drapal
SEZNAM KNJIŽNIC V UUBLJANI
1.  Biblioteka SAZU, Novi trg 4-5
2. Slovanska knjižnica, Gosposka 15
3.  Centralna knjižnica Biotehnične fakultete, Krekov trg 1
4.  Centralna ekonomska knjižnica, Vojkova 69
5.  Centralna medicinska knjižnica, Vrazov trg 2
6.  Centralna tehniška knjižnica, Tomšičeva 7
7.  Knjižnica fakultete za elektrotehniko, Tržaška 25
8.  Knjižnica fakultete za strojništvo, Mumikova 2
9.  Knjižnica oddelka za arhitekturo FAGG, Cojzova 5
10.  Knjižnica FAGG, Jamova 2
11.  Knjižnica FSPN, Titova 102
12.  Knjižnica PZE za arheologijo FF, Aškerčeva 12
13.  Knjižnica PZE za etnologijo, filozofijo, germanske jezike in književnosti, grški in latinski jezik, muzikologijo, pedagogiko, primerjalno jezikoslovje in orientalistiko, primerjalno književnost in literarno teorijo, psihologijo, romanske   jezike   in   knjiženovsti,   slovanske   jezike   in   književnosti, sociologijo, ter umetnostno zgodovino FF — vse na Aškerčevi 12
14.  Knjižnica astronomskogeofizikalnega observatorija na Golovcu, Pot na Golovec 25, p.p. 20
15.  Knjižnica Geološkega oddelka FNT, Aškerčeva 20
16.  Knjižnica oddelka za kemijo FNT, Snežniška 5
17.  Knjižnica za mehaniko FNT, Lepi pot 11
18.  Knjižnica katedre za meteorologijo FNT, Aškerčeva 12
19.  Knjižnica oddelka za montanistiko FNT, Aškerčeva 20
20.  Knjižnica oddelka za tekstilno tehnologijo, Snežniška 5
21.  Matematična knjižnica FNT, Jadranska 19
22.  Knjižnica oddelka za fiziko FNT, Jadranska 19
23.  Knjižnica Pravne fakultete, Trg osvoboditve 11
24.  Knjižnica inštituta za delo, Trg ošvoboditve 11
25.  Knjižnica Inštituta za javno upravo, Trg osvoboditve 11
26.  Knjižnica Inštituta za kriminologijo, Trg osvoboditve 11
27.  Knjižnica Inštituta za sociologijo in filozofijo, Trg oSvoboditve 11
28.  Centralna   biološka   knjižnica   in   knjižnica   Inštituta   za   biologijo, Aškerčeva 12
29.  Knjižnica Akademije za glasbo, Gosposka 8
30.  Knjižnica AGRFTV, Nazorjeva 3
31.  Knjižnica Akademije za likovno umetnost, Erjavčeva 23
32.  Knjižnica Pedagoške Akademije, Stari trg 34
33.  Knjižnica Teološke fakultete, Poljanska 4
34.  Knjižnica VŠTK, Poljanska 4
35.  Knjižnica Višje šole za socialno deto, šaranovičeva 5
36.  Knjižnica Višje šole za zdravstvene delavce, Poljanska 26a
37.  Knjižnica Višje tehniške varnostne šote, Bohoričeva 3
38.  Knjižnica Arhiva SRS, Levstikov trg 3
39.  Knjižnia Zgodovinskega arhiva, Mestni trg 27
40.  Knjižnica Moderne galerije, Tomšičeva 14
41. Strokovna študijska knjižnica Moderne galerije, Prešernova 1
42.  Knjižnica Narodnega muzeja, Prešernova 20
43.  Knjižnica Slovenskega etnografskega muzeja, Prešernova 20
44.  Knjižnica Slovenskega šolskega muzeja, Poljanska 28
45.  Knjižnica Tehniškega muzeja Slovenije, Parmova 33
46.  Frančiškanska knjižnica, Prešernov trg 4
47. Škofijska knjižnica, Ciril Metodov trg 4
48. Semeniška knjižnica, Dotničarjeva 4
49.  Knjižnica Urbanističnega Inštituta SRS, Janx>va 18
50.  Biblioteka kemijskega inštituta Boris Kidrič, Hajdrihova 19
51.  Knjižnica Elektroinštituta Milan Vidmar, Hajdrihova 2
52.  Knjižnica Inštituta Jožef Stefan, Jamova 38
53.  Knjižnica Inštituta za ekonomska raziskovanja, Vojkova 69
54.  Dokumentacijski     oddetek     Inštituta     za     metalne     konstrukcije, Mencingerjeva 7
55.  Knjižnica Inštituta za narodnostna vprašanja, Cankarjeva 5
56.  Knjižnica Inštituta za zgodovino delavskega gibanja, Trg osvoboditve 1
57.  Knjižnica Kmetijskega Inštituta Slovenije, Hacquetova 2
58.  Knjižnica Metalurškega inštituta, Lepi pot 11
59.  Knjižnica Inštituta za gozdno in lesno gospodarstvo, Večna pot 30
60.  Narodna in univerzitetna knjižnica NUK, Turjaška 1
61.  Knjižnica Onkološkega inštituta, Zaloška 5
Splošnoizobraževalne knjižnice:
1.  Delavska knjižnica, Prešernova 30
2.  Mestna knjižnica, Gosposka 1
3.  Pionirska knjižnica, Komenskega 9
4.  Knjižnica Beograd, Vodovodna 3
5.  Knjižnica Jožeta Mazovca, Zaloška 16
6.  Knjižnica Šiška, Celovška 161
7.  Knjižnica Prežihov Voranc, Vrhovnikova 2
TRIBUNA, ŠTUDENTSKI ČASOPIS IZDAJA UK ZSMS LJUBLJANA
Trg osvoboditvel/II, soba 86
Telefon: (061)21-280
UREDNIŠTVO: Franc Milošič-glavniurednik, Slavko Hozian-odaovoinijifednik
BojanKorsika in Igor Bavčar-teorija in mednarodni odnosi, Dušan Turk— univerza,
Rudi Podgornik in Tomaž Krašovec~ naravoslovje, Andrej Dftipal-kultura,
Mitja Maruško-prodaja, Mojca Dobnikar-tajnica, Marjetka Sustersic-lektorica,
Vojko Flegar-likovna in tehnična oprema
Stalni sodelavci: Matjaž Potokar, Franco Juri
IZDAJATELJSKI SVET: Rudi Rizman, Primož Hainz, Mile Šetinc, Janez Topovšek, Samo Hribar , Tomaž Krašovec, Borut Eržen, Igor Bavcar, Bojan Korsika, Fraoc Mjlošič, Slavko Hozjan Uradne ure so vsak delavnik od 10. do 13. ure v prostorih uredništva. Redni iavni sestanki uredništva so vsako sredo ob 17. uri. Rokopisov ne vračamo             .
in pisem uredništvu ne honoriramo. Pisma uredništvu ne smejo presegati 7,5 tpkane stram (bol avtorske pole). Celoletna naročnina za dijake in študente je 50 din      t za ostale 100 din.§tevilka žiro računa 50101 - 678 - 47303 - z obveznim pripisom zaTribuno!
TISK: Tiskaina Ljudske pravice v Ljubljani. Pripiava za tisk: IBM DnevnBc
Oproščeni temeljnega davka na promet po pristojnem sklepu številka 421-1 /70 z dne 22. januatja 1973.
Naj živi proietaiska revolucija!
FRELXD zaot    e
0-*
POSVEČENO SIGMUNDU F. RESNICNO ODRASLI OSEBI
TRIBUNIN STR/P VNADAUEVANJU
LUISE ARMSTRONG - tekst Whitney Darron, st. — risba
PREVEDLA IN PRIREDILA zdenka p. v.
Ca on mredi tabi isto, reci, da je INFANTILEN.
Ce nariieS zmaja in ga imenujei ,,očka", potam je to SUBLIMIRANJE.
če ne narišeš nofoenaga zmaja in ga imenuješ ,,očka", potemsi         df
C« mu poditavii nogo. ko mamica tagt ne vid potMn i» to    SOVRA2NOST.
Risba sama se imenuje SIMBOL. To pomeni, da očka v rauiici ni nikakrian zmi.
Ce mmii, da >i tudi sam zmanj, pottm se to imenuj« IDENTIFIKACIJA.
Ce se ti to dogaja pogosto, potem je to PRISILNA PREDSTAVA.
C« vztrajrf pri tem, da j* zmj. potam »t to imanuja ILUZIJA.
Ce trd«, da je bolje biti 2mai, potem je to RACIONALI ZACUA.
t-M)
C« ti to pogotto pradstavliai, potim ji to PONAVLJAJOCA
Ce ti ne_uspe, da bi $i to pradstavtjal, potem je POTLACENO.                   -
Ce si predstavljai, da manjši zmaj premaga »ečjega se to imenuje FANTAZIRANJE.
C« si predstavljaš, da manjii zmaj premaga večjoga in ga razseka na kosce, potsm si SADISTlCEN.