srce Otroško Vzgoja, marec 2023, letnik XXV/1, številka 97 15 V zgodovini se je pogled na otroka in učenje spreminjal. Danes prevladuje paradigma, da je treba šole/vrtce odmakniti od industrijskega modela 19. stoletja v celovit model učenja in poučevanja, ki reflektira nova spoznanja s področja nevroznanosti, temelji na pravicah otrok in podpira participativnost vseh udeležencev v otrokovem razvoju. Za učenje v vrtcu je pomembno podporno in spodbudno ozračje, v katerem prevladujejo medsebojno zaupanje, spoštovanje in možnosti za izražanje. To je prvi korak v humanizaciji medosebnih odnosov, ki je potreben za razumevanje in sprejemanje subjektivnosti vsakega otroka. Pri tem imajo vzgojiteljice/ vzgojitelji pomembno vlogo, saj so poleg staršev 'drugi pomembni v otrokovem življenju'. Od vzgojiteljev se zahteva profesionalno ravnanje ter raziskovanje in evalviranje lastne prakse z namenom razvijanja učne kulture vrtca, ki ima za posledico globlje razumevanje otrok in sposobnost razvijanja koristnih strategij za njihovo učenje. Pogled na spodbudno učno okolje v vrtcu V predšolskem obdobju prevladuje sponta- no učenje; otroci se učijo predvsem preko igre in drugih, tudi praktičnih dejavnosti in rutin, ki v vrtcu večinoma potekajo v raznolikih socialnih interakcijah z vrstniki in odraslimi (Marjanovič Umek in Feko- nja, 2008). Učijo se s pomočjo opazovanja, posnemanja, preizkušanja (manipuliranja s stvarmi in materiali) ter reševanja proble- mov, komentiranja dejavnosti, spraševanja in poslušanja drugih, reševanja medseboj- nih konfliktov in dogovarjanja ... Sodobna pojmovanja predšolske vzgoje poudarjajo načelo aktivnega učenja. Z njim je poveza- no spoznanje, da se predšolski otrok najbo- lje uči s konkretnimi izkušnjami in aktivno udeležbo. Idejo o tem zasledimo že v Froe- blovem vrtcu, pozneje pa tudi v Montessori in waldorfskih vrtcih. V začetku 20. stoletja je Maria Montessori s svojim pedagoškim konceptom posegla tudi na področje okolja za učenje predšol- skih otrok in poudarila pomen ustrezno organiziranega okolja. Celotna organiza- cija prostorsko-materialnega okolja, kot ga poudarja Montessori, temelji na razu- mevanju otroka kot kompetentne osebe, ki je sposobna sprejemati lastne odločitve, kar pomeni organizirati lastne dejavnosti. Montessori poudarja pomembnost razvoja otrokovega »absorbirajočega uma« na pod- lagi treninga otrokove spretnosti in kompe- tence v njegovem neposrednem okolju. V tem smislu so prostor in materiali v vrtcu Montessori organizirani tako, da otroku dajejo možnost, da jih sam izbere in upora- blja ter s tem spodbuja svoj razvoj. Kako danes pojmujemo okolje Danes vemo, da je za učenje v zgodnjem otroštvu pomembno podporno in spodbu- dno vzdušje v vrtčevski skupini, kjer vzgoji- teljica/vzgojitelj ustvarja za učenje spodbu- dno okolje in vzdušje in v katerem je otrok neodvisen, iniciativen, kjer izraža svoje interese, sprašuje in preizkuša, v katerem prevladujejo pozitivne socialne interakcije in medsebojno zaupanje. Pomen aktivne in dvosmerne interakcije med razvijajočim se otrokom in njegovim bližnjim, vsakda- njim okoljem utemeljuje Bronfenbrenner v Jurka Lepičnik Vodopivec, dr., redna prof. in znanstvena svetnica za področje pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze na Primorskem. Osredotoča se na proučevanje komunikacije, izobraževanje za trajnostno prihodnost in medijske študije. Je članica Komisije za vrtce Strokovnega sveta za splošno izobraževanje RS, avtorica mnogih prispevkov in prejemnica nagrade RS na področju šolstva za življenjsko delo. teoriji kulturnega konteksta in opozori na preplet vzajemnih učinkov med otrokom in njegovim okoljem. Okolje vrtca je večdi- menzionalno, saj zajema fizično, socialno, simbolno, domišljijsko, komunikacijsko, etično itd. dimenzijo (Lepičnik Vodopivec, 2019). Fizični prostor poleg igralnice vklju- čuje tudi druge površine, kjer se izvajajo dejavnosti; to so skupni prostori, igrišče, vrt, lokalno okolje ter institucije tega okolja. Dimenzija socialnega okolja poleg vzgoji- teljice/vzgojitelja, pomočnice/pomočnika vzgojiteljice/vzgojitelja vključuje tudi druge pomembne odrasle osebe v vrtcu in vrstni- ke. Socialna dimenzija okolja se prepleta s simbolno, komunikacijsko in etično di- Foto: arhiv Miklavževega vrtca Logatec srce Otroško 16 Vzgoja, marec 2023, letnik XXV/1, številka 97 menzijo, saj se v tem okolju sprejemajo pra- vila, po katerih delujejo posamezniki in/ali skupine in skupaj s prostorom predstavlja- jo tako imenovani prikriti kurikulum, ki vključuje osebna pričakovanja in implici- tne teorije vzgojiteljic/vzgojiteljev, pomoč- nic/pomočnikov vzgojiteljic/vzgojiteljev in drugih pomembnih odraslih v vrtcu. S čim prostor vzgaja • Z organizacijo prostora, saj pomaga otroku vzpostavljati njegov 'notranji red' (in obratno). • S svojo estetiko, saj pomaga otroku oblikovati čut za skladnost, prispeva k razvoju občutka za lepo (in obratno). • S svojo širino in odprtostjo, saj otroka vabi v svet odkrivanja in raziskovanja novega (ali obratno). • Z omogočanjem menjavanja prosto- rov in prostim prehajanjem med raz- ličnimi igralnicami, saj tako otroku nudi izbiro med različnimi sočasnimi dejavnostmi ter interakcijami. • S smiselno razporeditvijo in fleksibil- nostjo; s tem otroku omogoča tako individualno igro, intimo, umik od skupine kot tudi druženje, interakcijo in sodelovanje. • S premičnostjo elementov; tako otroku omogoča aktivno vlogo pri poseganju v prostor, saj otrok lahko oblikuje prostor po svojih zamislih in ustvarjalnih potrebah ter tako pre- poznava lastno vlogo pri sooblikova- nju svojega igralnega oz. 'delovnega' okolja ter s tem razvija samoodgovor- nost in kompetentnost (Hohmann in Weikart, 2005). Tudi vzgojiteljica je pomembna Učenja, ki spoštuje samoorganizacijske značilnosti otrokovih dejavnosti in otro- kom omogoča, da so soavtorji procesa, ni mogoče strogo in natančno načrtovati, ampak ga je treba razumeti ter primerno podpirati in spodbujati otrokov avtentični razvoj. Tako zastavljeno učenje narekuje potrebo po vzgojiteljicah in vzgojiteljih, ki najdejo svojo oporo v različnih oblikah posredne podpore otrokovim dejavno- stim in učenju, ki jih ni mogoče vključiti v nekakšen univerzalni in splošno veljavni metodični 'recept'. Podpora za ustvarjanje znanja, ki ga razumemo kot avtorsko (so) konstrukcijo otroka, ne more biti enotna in univerzalna, ampak individualizirana in temelji na dobrem razumevanju otroka in njegovega učnega procesa. Ta podpora bi morala temeljiti na logiki trenutne situaci- je, kar pomeni, da je odvisna od sposob- nosti vzgojiteljice/vzgojitelja, da razume to situacijo. Prav zato je pri oblikovanju učne- ga procesa ena izmed posebej pomembnih veščin vzgojiteljice/vzgojitelja t. i. ume- tnost 'poslušanja otroka'. Razumevanje otrok in pomena njihovega raziskovanja, zlasti razumevanje vloge teh dejavnosti pri grajenju njihovega znanja in razumevanja, vpliva na oblikovanje in celotno organi- zacijo dela in življenja v vrtcu (Lepičnik Vodopivec in Hmelak, 2020). Perspektivo takšnih dejavnosti otrok in njihov vzgoj- ni potencial v veliki meri določa kakovost vrtca. Zato lahko rečemo, da je vrtčevsko okolje bistven vir učenja otrok, saj s tem določa kakovost njihovih izkušenj in ka- kovost njihovega učenja. Pri določanju vloge vzgojiteljice/vzgojitelja v procesu učenja otrok je treba spomni- ti tudi na razumevanje metakognitivnih sposobnosti otrok, ki jim omogočajo, da odkrijejo pot, po kateri so razvili neko novo znanje ali prišli do novega razumeva- nja (prav tam). Otrokove metakognitivne sposobnosti vključujejo njegove metako- gnitivne izkušnje (zavedanje lastnih mi- selnih procesov), metakognitivno znanje (poznavanje duševnih procesov in lastnih učnih strategij) ter samoregulacijo (meta- kognitivni nadzor duševnih procesov). V tem smislu bi morala biti ustrezna pod- pora otrokovega učenja usmerjena prav v razvoj omenjenih dimenzij (metakognici- ja, refleksija, samoregulacija), da bi otroku omogočili, da doseže metaraven učenja (učenje, kako se učiti). Gre za 'pedagogiko samoregulacije', ki združuje različne teh- nike podpore otrokovega učenja, ki otroke krepi pri izražanju njihovega lastnega ra- zumevanja, ocenjevanju lastnih dosežkov in razvoju refleksivnosti lastnega razmi- šljanja in učenja. Učenje v spodbudnem okolju Učenje v spodbudnem okolju predšolskim otrokom omogoča, da dajejo pobude za dejavnosti, ki izvirajo iz osebnih intere- sov in namenov, da izbirajo materiale in se odločajo, kaj bodo z njimi počeli, da z vsemi čuti aktivno raziskujejo materiale, da odkrivajo razmerja med njimi preko neposredne izkušnje s predmeti, da pre- oblikujejo in kombinirajo materiale, da uporabljajo starosti primerna orodja in opremo ter da govorijo o svojih izkušnjah. To je torej prostor, ki otroka spodbuja k raziskovanju in učenju, da pri tem razvija vse svoje potenciale, da je pri tem varen in sprejet. Literatura • Hohmann, Mary; Weikart, David P . (2005): Vzgoja in uče- nje predšolskih otrok. Ljubljana: DZS. • Lepičnik Vodopivec, Jurka (2019): Prostor kot del prikri- tega kurikuluma v vrtcu. V: Martina Zbašnik - Senegačnik (ur.): Pogledi na prostor javnih vrtcev in osnovnih šol. Lju- bljana: Fakulteta za arhitekturo, Univerza v Ljubljani. • Lepičnik Vodopivec, Jurka; Hmelak, Maja (2020): Spodbu- dno okolje in participacija predšolskega otroka v vrtcu. Ko- per: Univerza na Primorskem, Zrs. • Marjanovič Umek, Ljubica; Fekonja, Urška (2008): Sodoben vrtec: možnosti za otrokov razvoj in zgodnje učenje. Ljublja- na: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete. Foto: arhiv Miklavževega vrtca Logatec