188
Ves sem se tresel, ko sem čital to pismo. Ko sem ga pa prebraJ do konca, sem začel zopet iznova, pa vedno je bila tista resnica: Janko je bolan, in nihče več ga ne reši.
To je bilo žalostno tisto polctje. Kakor megla sem lazil scmtertja, brez vsakega cilja, nem in gluh za vse. Še delati se mi ni ljubilo.Nekaj težkega, neznanega me je mcrilo in težilo; kakor iz teme se mi je vzbujal v srcu trepelajoČ vzklik: Matere nimas in ne očeta; zdaj boš izgubil še edinega prijatelja!
Bližala se je jesen, Jankova pisma so bila vedno enaka. Tožil je, da zdravljenje napreduje zelo počasi. Hkrati pa je vedno še pristavil, da upa,  da bo kmalu bolje.   Sredi oktobra pa sem  dobil naslednje  pismo:
Dragi prijatelj!
Danes Ti mcnda pišem poslednjič- Pravzaprav Ti ne pišem, ampak samo narekujem sestri, da Ti piše v mojem imenu.
Uvidim, da grern h koncu. NiČ več ne bova skupaj, ker mene bo kmalu krila gomila. Čudno mi je pri srcu ob taki misli, Vcndar se tolažim s tem, da sem živel po svoji vesti in da sem hotel storiti mnogo dobrega.
Ne morem več govoriti.
Zdravstvuj!
Janko Žarn. Pripis:
Če Vam je mogoče, pridite čimpreje k nam, ker Vas bolnik zelo želi vidcti!
Pozdravljcni!
Marica.
S prvim vlakom sem se odpeljal.  Ko sem stopil v bolniško sobo, me je  Janko pozdravil samo _Še   z  očmi;   govoriti pa  že  ni mogel  več.  Ob vzglavju postelje je stala sestra, ob vznožju pa mati,   Ko sem ugledal te upale obraze, bi bil najrajše zajokaf na ves glas , . . Čez par dni za tem je Janko umrl,
Dolga je že moja pot od takrat, Janko, odkar sva sc ločila! Zopet šumi jesen. Moji koraki so žc trudni, moje moči so opesale. Danes je vaš spomin, pokojniki. Tudi jaz čutim, da bom prišel kmalu za vami. Tako prijetno šume nad grobovi ciprese io luči trcpeccjo v mraku vecer-ncm , . , Naj sprcjme zemlja, kar je njenega, kadar bo volja Gospodova, a duh naj se vrne k svojemu Izvoru ...
   Samaritanka.
et dolgih let je ležala stara Urbanka v postelji, pet let trpljenja in žalosti. Njcni odreveneli udje niso iracli več moči, da bi se prostovoljno gibali, ceio roka ji je slednjič tako odpovedala službo, da sama niti jesti ni mogla.
Njeno trpljenje pa ie bilo še večje, ko jc videla, da jo mlada gospo-dinja težko trpi v hiši in komaj čaka njene smrti. Zato si je včasih na tihcm želela, da bi lepo mirno zaspala in se prebudila v lepšem življenju, kjer ni bolečin in žalosti. Toda spomnila se jc vselej, da morda račun njenega življenja Še ni popolnoma poravnan in da jo milost božja čaka, dokler s trpljenjem ne poravna tega, kar je zagrešila v svojem življenju, In trpela je Urbanka kot jagnje, kadar je slišala bridke besedc iz ust mlade gospodinje.   Nikdar ji ni odgovorila niti besede.
Njeno trpljenje se je pričelo tako: S sinom, tcdanjira gospodarjem, sta Šla v gozd, On je sekal smreke, ona pa je klestila podrtim drcvcsom veje. Naenkrat je nekaj završalo nad njo. V tem hipu jo je pritisnilo k zemlji s tako silo, da ni mogla več dihati. V nogah je začutila neznanske bolečine, a kmalu je vse izginilo, ker se je onesvestila.
Sin jo je s pomočjo drugih ljudi spravil izpod drevesa, in odpeljali sc jo takoj v bolnišnico. Zdravniki so ugibali, kaj naj store s staro revo. Obvczavali in naravnavali so ji ude, ker k sreči ni bil nobcn zlomljen, ampak samo pritisnjeni ali udarjeni. Čez več tednov so jo poslali domov, A hoditi od takrat rri mogla več. Peljali so jo od bolnišnice do doma in položili v postelj, iz katere ni več vstala. V tej postelji se je pričelo in koncalo njeno muČeništvo.
Samo en svetel žarek jc pcsijal v njeno življenje v tem času trpljenja. V tri ure oddaljeni vasi je imela Urbanka prijatcijico izza mladih let. Bila je tam pri svoji hčcri, a ko je slišala o nesreči, ki je zadela Urbanko, sc je odpraviJa tako; na pot. Dasi sama vsa nadiožna pri svojih Šestdesetih letih, se ni zbala dolge pešhoje. Kako je bila Urbanka srečna, ko je zagle-dala pred seboj svojo prijateljico. Objeli sta se prav presrčno in se raz-jokali ob tako žaiostnem svidenju.
Takrat je lcžala Urbanka že celo leto, ^Pove) mi,« je rekla prija-teljica kmalu ob svidenju, »kaj bi najrajša imela še pred smrtjo. Izpolnim ti željo, če mi bo le mogoče.«
»Zadnjo željo?« se je čudila bolnica. »Kaj bi mi mogla pač ti izpol-niti? Saf vidiš, da si sama ubožica kot jaz. Tudi če bi hotela, mi ne raoreš poraagati.«
Bolnici ni mcglo nič takcga priti na misel, kar bi ji prijateljica lahko izpolnila brez velikih žrtev. Med pogovorom je Urbanka potožila prija-teljici iudi to, da je o Veliki noči prosila sina, na) }i preskrbi voz, da bi se peljala pogledat božji grob. Toda sin ji ni izpolnil tc srčnc željc. Izgo-varjal se je, da tcga ne more storili, ker bi imel preveč sitnosti in da velja