PLANINSTVO	PLANINSKIVeStnik 5 / 2002
V našem družinskem popotovanju skozi obširne slovenske gozdove je bilo gotovo najbolj osuplo srečanje s čredo jelenov. Pred razvalinami kočevar-ske vasi Pugled pri Starem Logu je steklo mimo nas več kot 50 živali. Kot da nas ni! Z vseh strani so se podili mimo skakajoči velikani. Več kot minuto smo nemo opazovali prizor, podoben tistemu iz Jurskega parka, kjer glavne junake dohiti in v diru prehiteva krdelo manjših dvonogih dinozavrov. Veličasten dogodek v globini gozda. Res je, ni šala!
Osrednja Slovenija (24.-25. dan)
Ustvariti novo življenje je najlepši dar, vzeti življenje je beda človeštva. Otrok je nekaj najlepšega v življenju, vojak pa nekaj najgršega. In ko nedolžne otroške oči neomajno verjamejo v neskončno mehkobo materinega naročja in pristno toplino domačega ognjišča, vojaki neskončno sledijo ukazom: onesposobiti, uničiti, požgati, porušiti, ubiti.
In potem pridejo strah, krik, jok, bolečina, stiska, obup in neskončna rana. Cez nekaj let pa še spomenik ali spominsko obeležje. Na Poti je večnih opominov vsaj sto. Večina jih je iz druge sve-
Kaj tudi ti si sem prišel
Vinko Hrovatič
Kaj tudi ti si sem prišel na mrzliško ravan? Sem slišal, da korak te daje in težko hodiš v skalno stran.
Sem gore danes slišal klic, bil silno je močan in ni bilo se moč upreti, tako da sem ji danes vdan.
O, blagor ti, da ti si zdrav in moč te ne izda! Užij lepote te planine, ki za planinca jih ima.
19. 9. 1999 Na Mrzlici ob
100-letnici Hausenbuchlerjeve koče
1100 km po Sloveniji — tudi skozi prestolnico (foto: Urška Zupanc)
tovne vojne. Od majhnega, skritega, skoraj osebnega v goščavju nad izvirom Krke do Velike Ilo-ve Gore, Janč in Sv. Urha.
Na Poti smo preštevali skoraj vse, kar smo srečali, nismo pa mogli slediti vsem žrtvam vojnega nasilja. Grozote, trpljenje, bolečine, adrenalin, smrtni strah in predeksekucijske agonije so gotovo že sešteli zgodovinarji in dopolnili psihologi s področja manipulacije množic in kolektivne hipnoze.
Mi pa smo ostali brez besed. O
Nekoč se dečku je sanjalo
Zvonko Čemažar
Nekoč se dečku je sanjalo, da klatil zvezde bi z neba; v gore ga danes je prignalo, vesel je gledal pre'k sveta.
Pod njim globoko so vasice in polja, travniki, ljudje; smehljaj prešinil mu je lice, zavriskal z vrha je gorE.
Odmev odbil se je od stene, zamrl sredi divjih skal; še dolgo so oči ognjene sijale z vrha kot kristal.
Sedaj lahko bi zvezde klatil, visoko blizu njih sedi; pa le s klobukom je zamahnil: naj svetijo, naj noč žari!
20