XXVIII—8__________________________________________________ZVONČEK
A. POTOČNIK:
Ljubljana.
(Dalje.)
6. ŠE NEKAJ O LJUBLJANSKEM GRADU.
^*^^^* ' <, 1 oleg stanovanja za deželnega glavarja in deželnega r ^^ffuZ^v^f i kneza, služinčad in posadko je bila v gradu pro= LžS»UJP^^W>l strana viteška dvorana, kjer so se zbirali plemeni* Jw!bKSJl5P%$>\ ^-a^ *n zborovali prvi deželni zbori. Od leta 1582. do fif^jtta^aifajja leta 1587. so imeli kranjski stanovi v grajskem po= ES|iBaH|?fflSSB=AO slopju svojo orožarnico. Grajsko zidovje je oklepalo ^j^^tms^asm ^e 0(j nekdaj globoke, vlažne in temne ječe, v katere so zapirali zločince. Marsikdo je v teh ječah umrl od gladu. Po dolgih vrveh so spuščali v globino jetnike, kjer niso najibrž nikdar več videli solnčne svetlobe. Pri obleganju ljubljanskega mesta so ujeli mnogo Turkov, ki so našli v teh ječah svoj konec. V drugi pruski vojni so v te temnice zapirali ujete Pruse, izmed katerih jih je mnogo pomrlo. Te so zakopali v grajski jarek. Kako strašne so bile te ječe, nam priča zgodovinar Valvazor, ki pravi, da ga je zona pretresala, ko jih je opisoval v svojem znamenitem delu »Slava vojvodine Kranjske«.
Bivša viteška dvorana
Isti pisatelj opisuje tale dogodek: V globoki grajski ječi je bil zaprt neki Plauc zaradi pretepa. V ječi je sklenil zvezo s hudičem ter mu prodal svojo dušo. Hudobec ga je pri belem dnevu odvedel skozi zastražena vrata v prostost. V svoji svoboščini je postal gostil* ničar ter živel Bogu vdan do smrti. Tako je prevaral hudobca.
181
ZVONČEK                                                                                          XXVIU—8
Do potresa leta 1895. je bila na Gradu kaznilnica in šola za kaz* njence. Ko pa je prešel grad v last mestne občine, so ga priredili za stanovanja. Med svetovno vojno je tu hiralo in umiralo mnogo trpinov zaradi protiavstrijskega mišljenja.
Tako smo si ogledali grajsko poslopje od zunaj in od znotraj. Po« glejmo, kakšna je bila njegova okolica!
Omenili smo, da je grajsko poslopje obdajal močan zid, ki ga je oklepal globok jarek. Na prostoru sedanje Grajiske planote se je dvigal griček, na katerem je rasla košata lipa, ob njej so stali topovi. V grad se je prišlo po lesenem vzdižnem mostičku.
Kapelica sv. Jurja
Mnogi so menili, da drži podzemski rov od magistrata na grad; drugi so celo trdili, da je pod zemljo zvezan celo Rožnik z Gradom pod Ljubljanico in da je po tem hodniku odvedel neki vitez grajsko gospodično. Pravljica pripoveduje: Pred davnim časom, ko je obdajalo Grad še prostrano močvirje, je bival na Gradu strašen zmaj, ki je menda še danes zakopan tam. Ne ve se pa, je li mrtev ali še čuva podzemske zaklade. Vedeli so pa povedati stari ljudje, da so slišali v onih časih strašno rjovenje pod zemljo'. Rjovenje je šele prenehalo, ko so sezidali na Gradu kapelico in jo posvetili sv. Jurju, zaščitniku ljub* ljanskega mesta.
182
XXVIII—8__________________________________________________ZVONČEK
Na vzhodnem delu ljubljanskega Gradu na mestu starih utrdb so našli leta 1820. lepo število rimskih novcev, kar priča, da so že Rimljam imeli tu svoje bivališče. Leta 1543. so postavili na tem kraju mogočno trdnjavo s čuvajnico in velikim stolpom, v katerem je pre* bival čuvaj ter opozarjal meščane, ako se je bližal sovražnik mestu.
Na Grad so že od nekdaj držala tri pota, in sicer po sedanji Štw dentovski, nekdaj Frančiškanski ulici, po Ulici na Grad mttno cerkvice sv. Florijana in vozna pot s Karlovske ceste. Na ravninici vrhu Ulice na Grad y bližini vodnjaka je stala nekoč cerkvica sv. Rozalije, ki so jo zaradi razpadanja leta 1786. podrli. Na Gradu so stali v prošlem času trije stolpi za smodnik. Eden je bil cesarski, drugi deželni, tretji mestni. Vnjih je bilo časih shranjenih več stotov smodnika. Najmanjša iskra bi lahko zanetila grozen požar. Kadar se je bližala nevihta, so se Ljubljančani kar tresli od strahu, ako užge ognjena strela eno teh smodnišnic.
Dne 28. aprila 1686. je treščilo v cesarsko smodišnieo. Izginila je, kakor bi jo kdo odpihal. Na Starem trgu je ostalo malo hiš nepoško* dovanih; silni zračni pritisk je pometal vse dimnike s streh, utrl mnogo šip v oknih in metal ljudi po tleh. Strašno bi bilo, ako bi se vnela še druga dva stolpa. Vsi rneščani so želeli, da se ta nevarna poslopja postavijo čim prej daleč izven mestnega obzidja, kar se je zgodilo šele v XIX. stoletju.
Ves Grad je bil nekdaj porastel z gostim bukovim in hrastovim drevjem.
V tem gozdu bb potu mimo cerkvice sv. Florijana proti gradu je bival okolo leta 1237. pobožni menih Hironim, h kateremu so prihajali Ijudje iz vseh krajev iskat pomooi in tolažbe.
Nekaj sto let pozneje je bival v tej ulici v zadnji hiši na desni strah vseh hudodelcev, mestni krvnik ali — kakor so mu tudi rekali — »frajman«, ki je krajšal zločince za glavo ali jih obešal na ljubljanskem polju in na Suhem bajarju. Sicer pa je pretepal obtožence.
Med svetovno vojno so grajsko poslopje popravili; posebno do« hodi in Grajska planota so dobili v zadnjem času dostojnejše lice.
Razgled z Grada pa očara vsakega prijatelja prirode.