j.umniT i M,IIm i iirtif- ''I lun-
Št, §0
V LjisliSiassi, dne 10. decembra
1939
B <zonožec in Puščica
Povest is dobe. ko ie Tekumze stel dvanajst let Napisal Fric Steuben
Bratec in sestrica sta si znala dobro razlagati, kaj vse to pomeni. Sla je novica po vsem taborišču, da je Usnjena ustnica zahteval, naj se čimprej skliče zbor vseh pripadnikov šavansk-ga rodu. Tam bo zahteval, da mu izročijo oba bela otroka. Starec je bil prekanien in je vedel, da bo na javnem zborovanju tisto, kar terja, prej izsilil, kakor v svetu starešin. Starešine se niso tako lahko predajali strastem kakor preprosti bojevniki. Usnjena usinica je b'l med svetovalci rodu star mož, kakor so bili stari vsi ostali. Spošlovali so ga. toda ne preveč in v ožjem krogu se je dalo starcu laže odgovarjati kakor pred velikim zborom. Kaiti pred narodom so morali tudi starešine izkazovati starcem enako spoštovanje kakor mladi bojevniki, če so hoteli, da se starost med narodom splošno spoštuje.
Tako je računal Usnjena us^ca. Korns'alk pa je spregledal njegove nakane. Kakorkoli, treba je bilo izpolniti njegovo željo. Kot mož, ki ni hotel po nepotrebnem zavlačevati nujnih reči, je Kornstalk razposlal glasnika, ki je oznanil, da bo zborovanje naslednje jutro.
Nastopil je odločilni dan. Klicar je šel kakor vsako jutro po taborišču. Tokrat ni bil klicar nihče drugi kakor sam Kornstalk, vrhovni poglavar.
Njegov močni glas je donel po ulicah taborišča kakor starinski rog. Ko je začel klicati, so bili fantje že vsi budni. Napeto so čakali, kaj bo vendar povedal. Otroci so bili vsi na strani obeh m'adih belokožcev Brzonožec in Bela puščica sta bila ljubljenca šest, deset in štirinajsfetnih. Seveda pa nihče izmed njih ni vedel kaj pametnega svetovati. Vsi so samo mrko in žalostno čutili, da sta beli bratec in sestrica pogubljena.
Kornstalk je stopal po ulicah tabo rišea. Sonce je bilo piav kar poševno
posijalo preko gajev na vzhodu. V šotorih je bila še vse tiho in mračno. Indijanski glavar je stopal, ovit v mogočen piašč iz bivolje kože, počasi proti velikemu svobodnemu prostoru, kjer je pozdravil sonce:
—	Nanabočo, mogočni naš bog, ti se odpravljaš na lov. Pošiljaš sulice svojih žarkov v lovišča svojih otrok. Veliki lovec Nanabočo, veliki bojevnik Nanabočo. bodi v ponos svojim rdečim otrokom!...
Potem je nastopil veliki bojevnik Ša-vanov svoj obhod skozi vas, da pouči fante:
—	Cujte, — o čujte, — čujte, šavan-ski mladeniči!
Trikrat je ponovil svoj vzklik. In vsepovsod po taborišču so prisluhnili m'a-di fantje, ki jih je takole učil vrhovni poglavar Kornstalk:
—	Megisovon, vladar podzemlja, ki je otrokom Manitua sovražen, je hotel po«ubiti narod, čigar totein je fazan. Prištulil se je v deželo losovih ljudi, splazil se je v šotor nekega bojevnika in mu je ponoči ukradel toma-havk. Nato se je skrivno snlazil v de-že'o fazanjega rodu, prežal je na križiščih, dokler ni zadel na dva moža, ki sta bila brez orožja. Pobil ju je in pobegnil Samo ukradeni tomahavk je pustil pri obeh mrtvecih TrunM so našli. fazanji ljudje so našli tudi tomahavk in so spoznali, da je to bojna sekira onih ljudi ki imajo v svojem totemu 'osa. Vsi vi viste. da s'eherni bojevnik vreže v orožje svoj totem. Fa-zanji ljudje so se posvetovali in sklenili maščevati oba umorienca. In ker je bi' ziočin storjen sredi miru. so skleni1! poplačati zločinsko dejanje s hudim činom. Narodu, ki ima v svojem totemu losa. niso nos'ali nobenega sla, temveč šo se podali na pohod z vso svojo silo, kreni'o je vrč sto bojevnikov na nečisto sled ... Toda Nanabo-
čo, ki varuje meje, je bil priča Megi-sovonovega zločina. Kot veliki lovec jim je stopil naproti, vendar ga niso spoznali. In jim je pripovedoval, kaj vse je bil videl Tedaj se je jelo faza nje ljudstvo obotavljati, starešine so svetovali mir, toda mladi so za vsako ceno terjali maščevanje zavoljo obeh umorjencev Slednjič so sklenili posla ti sle k narodu losa Losov narod sr je močno prestrašil, ko je zvedel za nevarnost, ki mu preti Prosili so. na) jim vendar pokažejo tomahavk ki je bil najden pri obeh utnorjencih Takr se je zgodilo in potem so brž dognali da se mudi mož. čigar last je toma havk, že dolge mesece na velikih rav nicah zapada ln tako se je izkazalo, da ni on morilec Kljub temu pa je bil kaznovan, kajti bojevnik ne pusti oro žja na takem kraju, kjer mu ga lahko kdor koli ukrade Losji ljudje so tudi plačali fazanjemu narodu odškod nino Megisovon, ki prebiva pod zemljo, je prisluškoval posvetovanju mo ških. Njegova jeza je bila velika, pustil je. da se je stresla zemlja, ker se mu je načrt izjalovil. Toda veliki lovec Nanabočo je udaril z nogo ob tla in ga je prisilil k molku Njegov glas je bil tako mogočen, da se je Megiso-von potulil globoko pod zemljo. Zemlja se je takoj umirila in sc ni več zamajala kakor prej. Toda bilo je storjenega že mnogo zla, kajti takrat so nastali hribi in doline in iz zemeljske globine so bruhnili na dan potoki in jezera in so preplavili deželo. Ali Nanabočo je vodovju uravnal pot, da ni nanravilo posebne škode . ..
Tako je govoril vrhovni poglavar. Povzdignil se je glas:
— Čujte, o čujte, o čujte. šavanski mladeniči: kaj naj koristi posvet z divjimi srci in pohlepnim želodcem? Neobrzdan pogum ne uniči sovražnika, marveč pogubi lastno življenje. Poslušajte besede, ki jih je govoril Nanabočo. ko je uničil Megtsovonov naklep. Nanabočo je takrat rekel: »Preden izkopljete sekiro maščevanja, te-dai se dolgo obotavljajte in dobro nre-udarite, če ni bolje, da pustite sekiro v jami. kjer mirno počiva!«
Vse to, kar je govoril veliki poglavar Kornstalk, je bil nenavaden nauk. mračen in šavanskim fantom težko razumljiv Zavoljo tega je vrhovni po glavar izgovoril poslednji stavek, ki je vsebova nasvet indijanskega boga štirikrat zapored, vsakokrat v drugo
smer taborišča Zakaj je izgovoril ta nasvet tako glasno? Večji fantje so ga razumeli in so bili veseli Kornstalk se ni strinjal s tem da bi kdor koli pokončal oba bela otroka Toda zakaj je povzdignil glas, da je donel kakor glasnikov veliki boben' Mai je želel, da ga ne čujejo samo mladeniči, marveč tudi bojevniki ki večidel še spijo' Mar je hotel Kornstalk zavpiti lenobnim spalcem Nanabočov nasvet v ušesa in tja doli v globino želodca?
Kdor si je želel rešitev obeh mladih belokožcev je lahko spet črpal .ie-kaj upanja Fantie so sedeli na svojih ležiščih in so zvesto poslušali Korn-stalka Zdaj so se spet vlegli in so premišljevali o tem. kar so bili pravkar čuli Danes bo veliko zborovanje ob takih dneh ni jutrnjega teka
Kornstalk se je vrnil v svoj šotor V taborišču je bilo spet vse mirno. Ju-trnje megle so se vlažno razprostirale nad kotlino, sofice še ni prodrlo skozi nje. Zatorej je narod rajši še ostal v vigvamu.
Zdajci se je v nekem šotoru nekaj zganilo Drobna, bistra fantovska glavica je previdno pogledala iz šotora, dvoje sokoljih oči se je razgledalo naokrog Potem je stopil mladenič iz šotora.
Bil je Mali lovec. Se enkrat se je ozrl naokrog potem je brzel tja proti šotoru, \ katerem je spal Dvojni orel. Ni ga bilo treba dolgo klicati Rod mladih gorskih levov je pač bil izmed vseh najbolj vznemirjen. Vsakdo izmed teh mladcev je upal, da bo Tekumze že še našel primerno sredstvo, da reši oba mlada be-lokožca. Mali lovec je kliknil Dvojnemu orlu le nekaj kratkih besed, potem je šinil dalje. Stekei je k Volčjemu sinu in k Fantu z drevesa Nato je še Letečemu oblaku in ostalim kliknil isto:
— Tekumze vas kliče na prostor naše zveze. Pokonci, stecite tja k reki!
Medtem se je vlačila megla nad konicami šotorov in so straže na obrobju taborišča zmražene še enkrat pod-pihale žerjavico. To je bila najbolj mrzla ura vsega dneva, to je bila ura, ko je zlobni Megisovon še enkrat zbral vse svoje sile in ves mraz, da bi se postavil Nanaboču po robu.
To uro so se plazili fantje okrog šotorov, bili so spretni in previdni, da jih ne bi nihče opazil Tekumzeju so videli v Brzonožčevi družbi že daleč
spredaj in tudi Bela puščica je tekla nizdol po pobočju Straže so seveda videle vso mladež. Toda kaj so jim hotele, — naj počne mladež, kar jo je volja, posebno, če je tako zgodaj pokon-ci.
Poskakali so v reko, potem so tekli po bregu, v zavetju dreves, k visoki platani. Tu so se zbrali Posedli so v krogu, bili so tihi, kajti vsi so čutili, da se je zdaj približala preizkušnja njihove stanovitnosti in zvestobe.
Tekumze se ni dolgo obotavljal. Ko je Mali lovec skočil v krog — bil je poslednji: toda tokrat, je bil opravičen — je Tekumze videl, da se iz vasi že podajajo prve žene k reki. Še nekaj trenutkov in življenje v taborišču se razmahne kakor sleherno jutro Tekumze se je dvignil. Pri nogah mu je ležal srebrnosivi gorski lev. Vrnil se je bil z nočnega lova, žejo si je bil ohladil pri reki in je zdaj ležal miren in spokojen ob svojem gospodarju. Zdaj pa zdaj se je obliznil s svojim dolgim, ozkim jezikom, da je posnel nekatere krvave kaplje, ki so mu še visele na gobcu kot preostanek sreba-nja krvi mladega jelena .. . Levo in desno od Tekumzeja sta sedela Brzono-žee in Bela puščica Oba sta bila bleda in vznemirjena. Saj res tu malen-
kost zreti smrti v očil Tekumze je rekel svečano — in prvikrat so vsi čutili, da ni igra ne posnemanje kar se zdaj godi — Tekumze je govoril:
—	Bratje, prijateljski bojevniki! 2e večkrat smo preizkušali svojo stanovitnost, dali smo si žareče igličje na roke in naše ustnice niso vztrepetale. Dali smo se po hrbtih izbičati s smrekovim vejevjem in nismo zaječali. Pozimi smo si položili velike kose ledu na prsi in smo se smejali, čeprav nas je prešinjal Megisovonov mraz. To so bile preizkušnje naše vzdržljivosti. Zdaj je prišel dan, ko ne gre samo za preizkušnje. Zdaj je v nevarnosti življenje bojevnikov, ki pripadajo našemu rodu. Bratje, prijateljski bojevniki, naša dolžnost je, da življenje zaščitimo, ali pa da sami umremo!...
Mladenič je govoril te besede svečano resno. Oči so mu sijale, obraz je bil svetal Tekumzeja je prevzela plemenitost. Fantje so občudujoče strmeli vanj. Samo Dvojni orel je vzrojil:
—	Mar hočeš biti med pogubljenimi, ki se uprejo svojemu narodu? Mar hočeš kljubovati svetu starešin in se boriti zoper svoj narod? Tebe in vse nas bodo izključili, potem pa lahko gremo k sovražnikom beračit, naj nas sprejmejo medsel	(Dalje prihodnjič)
GRBINC JOŽE:
Hribarjevi z Jelenja
Na obzorju so se stiskali drag k drugemu številni dimniki Iz vseh je valovil gost dim in sipal po vsem okolišu duSeče ozračje.
Mala Pepca je zakašljala.
»Tudi mene kar duši«, je potožil Francelj Tu je res dosti hiš in veliko ljudi Doma na Jelenjem pa smo bili sami in zrak je bil tak da si trikrat potegnil vase. pa si bil sit, čeprav ni bilo nič drugega zajtrka
Tudi Hribarico je praskalo in dušilo v grlu
»Ti boš šele revček, ti Tone Tebi pa bo še tega slabega zraka primanjkovalo. ker boš moral z rovn'co v podzemlje.« ga ie oomilovala žena.
Hribar ie molčal čez čas pa je dejal-»Delo bo hudo. zaslužek pa bo dober Brž. ko si bomo privarčevali toliko denarja. da bcmo lahko popravili našo hišo na Jelenjem. dokupili nekaj zemlje in najpotrebnejšo živino, pa bomo dali tem krajem slovo in se vrnili domov.«
»Saj res. tale prah ni za na$a slovenska grla,« je primaknil Francelj
»Glejte, nikjer nobenega pašnika ni tukaj Kam neki ženejo vestfalski pastirji živino na pašo?« se je zanimal fante.
Nobenega odgovora ni dobil zvedavi fant
Nihče ni hotel načenjati pogovora in odpirati novih ran
8. Slovan povsod brate ima.
Mnogo novega so jim prinesli naslednji dnevi Sprva so se hranili v kantini Dolge vrste miz' Hrano so jim nosili tako naglo da si moral kar sproti metati v se Treba je bilo hiteti, kajti že so čakali novi na prostore za mizami
Pri Hribarjevih se je pogosto oglašal Križaj, ki jih ie sprejel prvi in jih je uvajal v nov način življenja Se bolj so ga vzljubili, ko so zvedeli, da je tudi doma z Dolenjskega
»Kakor angel varuh je tale dobri

Križaj,« ga je pohvalila nekoč Hriba-
rica.
»Vidiš, da so povsod dobri ljudje na svetu,« je veselo pritrdil mož.
»Slovan oovsod brate ima,« je dodal Francelj. »Tako smo se učili že doma, in zdaj vidimo, da je res!«
9. Delo v rovu je naparno
Novo življenje je zajelo Hribarjeve. V rudarskem revirju so našli še mnogo drugih rojakov. Križaj jih je povabil in so se vpisali v Jugoslovansko delavsko društvo.
Hribar je hodil redno na delo. Ob plačilnih dnevih je prinesel domov vedno ves zaslužek.
Mica je znala varčevati. Tudi mož je bil sila štedljiv in ni zapravil nobenega nepotrebnega beliča Vsi so imeli edino, veliko, glavno željo: čim preje prihraniti toliko, da bi se lahko vrnili domov na Jelenje in si tam obnovili domačijo. Hribar je večkrat dejal: »Res se tu dosti zasluži, o, pa koliko tudi ftpimo v jamah. Ne vidimo ne sonca, ne neba. V rovih je vroče in delo je hudo. Kdor bi pri nas doma tako hudimano garal, bi tudi lahko več zaslužil, kakor je potrebno za navadno življenje.«:
10 Domača beseda na tuji zemlji.
Mirno in brezskrbno so potekali dnevi Hribarjevim in vsem ostalim v koloniji. Pepca in France sta obiskovala nemško šolo. Ko pa so nekateri rudarji ustanovili poseben slovenski tečaj za svojo dcco, je vpisal vanj tudi Hribar svoja otroka.
Sila ponosen je bil na oba svoja otroka Hribar, ko sta nastopila na proslavi 1. decembra, ko praznuje Jugoslavija svoj praznik Zedinjenja. Pod vodstvom preprostega rudarja — samouka se je naučila slovenska mladina. bivajoča daleč na tujem domačih pesmi, ki jih pojo srečni rojaki ob Savi, Dravi, Muri in Kolpi.
Prav nobeno oko ni bilo suho, ko
je četa mladih pevcev zapela ob sprem-ljevanju harmonike venček domačih in posebej še tisto:
»Tam dol' na Dolenjskem je zdravje moj,e«...
Tisti večer je bi! Hribar židane volje. Z ženo Alico sta si privoščila nekaj vrčkov. Francelj in Pepca pa sta dobila malinovca.
Vsi so trkali na zdravje in srečo, do dna pa so zvrnili čaše, ko je družba naših zvestih delavcev napila na pro-cvit domovine Jugoslavije.
»Prav lepo in prisrčno smo praznovali rojstni dan naše Jugoslavije,« so dejali naši izseljenci, in tako so pisali o svečanosti tudi nemški listi.
11 Slovenske knjige so prišle
»Mama, mama!«, sta prišla neko popoldne France in sestrica vsa srečna s slovenskega tečaja. »Glejte, to le sva dobila v šoli«, in sta mahala z mladinsko knjigo.
Potem sta zače!a razlagati, da so dobili iz Jugoslavije zaboj knjig ki jih je zbrala slovenska mladina za svoje bratce izseljence in sestrice izseljenke. Zdaj so knjige dospele na Vestfa'sko in so jih razdelili med otroke naših rudarjev.
To je bilo odtlej v koloniji med našo mladino veselja. Zdaj so krožile slovenske knjige iz rok v roke iz družine v družino. Tiskane črke so prinesle novih vezi med domovino in Vestfal-sko. Francelj, ki je prečital knjigo, se je zamislil. V knjigi jc bila povest o pastirju Poldetu. Joj, kako je požiral doživljaje mladega fant'ča naš Francelj! V duhu je skakal za njim po smrekah, ko je podil veverice. In potem spet v gozdu, ko je iskal jurčke. Užival je s | Poldetom, ko je nanosil dračja in je za-j kuril ogenj. Pa so prišli še drugi pa-| stirji in so prinesli krompirja in kostanja in se je začela na pašniku prijetna pojedina.
France je čital tiste prizore spet z nova in z nova.
»Tako je bi'o včasih na Jelenjem. ko smo pasli in preživljali prelepe dneve.«
Svoje misli je razodel sestrici in materi
12. Misli uhajajo v rodni kraj.
Vsi so bili edini: »O, da bi se kaj Kmalu vrnili domov m uživali spet vse ono, kar ima Jelenje.
»Koliko časa bo moral šc oče v rov na delo, da se bomo vrnili lahko domov?« je vprašal resno Francelj.
»Se kako leto. če bo šlo vse po sreči,« mu je pojasnila mati
Francelj in Pepca sta razigrano tlesknila z rokami, ko sta začula veselo
vest z materinih ust Zvečer pa se nista dala spraviti v posteljo. Vztrajala sta, da počakata očeta, ko sc vrne z rova. In res je prišel! S svetilko v rokah se je vrnil kasno ponoči, ko je opravila njegova skupina delo, domov. Zunaj je brilo in veter je tulil. Mica je ponudila zdelanemu možu najprej čaja, da sj je ogrel premrle ude in telo. Začuden je pogiedal na sinka in hčerko, ki sta ga pričakovala ob štedilniku. Nato sta planila okrog vratu: »Hvala oča, da si že toliko prigaral in bomo že čez dobro leto odšli domov na Jelenje. Francelj in Pepca sta ga hvaležno poljubljala.
Očeta je še močno prevzela neobičajna nežnost njegovih otrok. Takega poljubovanja ni bil vajen. Tisti trenutek je čutil, da sta mu mala dva res hvaležna. Spoznal je, da si res želita v rodno vas.
»Ej, to bo fletno doma, ko bomo začeli popravljati hišo in bomo dokupili še nekaj zemlje. Francelj in Pepca pa bosta pomagala pri delu. Ata bo truden od dela v nemških rudnikih. Bosta pa morala vidva bolj zagrabiti in jaz vama bom seveda pomagala,« je bodrila mati in je nato tudi sama oba otroka objela.
»Hudimano bom pomagal, le poglejte kako sem že močan.« je okorajžen prijel fant sestro Pepco za pas in jo je dvignil visoko pod strop.
»Ja.to sta se potegnila oba naša, odkar smo ta leta z doma Sosedje se jima bodo kar čudili, ko nas bodo spet ug'eda!i,« je pritrdil oče ponosno.
Mati je pristavila na štedilnik še ponev čaja. Presrečna Hribarjeva družina ga je ob spominih na domače kraje in na skorajšnjo vrnitev složno srebala. Šele pozno v noč je ugasnila pri njih luč in še v spanju so jim hitele misli daleč na jug ob Savi in po Jele-njem.
Tisto noč je vsa četvorica preživela v sanjah na v prenovljeni in povečani domačiji na .Telenjem.
13. Nesreča ne počiva
Strela z jasnega neba ne udari tako naglo v čredo belih ovac sredi travnika, kakor je šla skozi ves rudniški revir zlovešča novica: v šahtu je nastala eksplozija!...
Od hiše do hiše. od ust do ust so šle strahotne besede:
Eksplozija! ...
Vueli so se treskavi plini!...
Sunki so spodnesli lesene opornike! ...
Plasti zemlje so se zrušile!...
Nekatere delavce je zakonala zrušena zemlja!...
Druge dclavce je zasulo v rovih in nimajo izhoda!...
Prvi so že mrtvi, drugi so skoro gotovo zapisani smrti!...
Take novice krožijo po revirju.
2ene in otroci se zbirajo pred vhodnim rovom.
Čakajo na poročila iz podzemlja. Pa ni še nobene točne vesti.
Množica pred rovom se veča. Zene in otroci so objokani. Možje in očetje teh so v rovih. Njih usoda še ni znana.
Otirajo si solze in s strahom pričakujejo poročil. Ustne jim tiho šepeče-jo. Molijo za življenje očetov in mož, ki so globoko pod njimi.
Ure teko in množica narašča.
V tistem nastane pri onih, ki so stali tik pred rovom, nemir.
Prvega so prinesli iz jame: »Mrtev je!«
»Kdo je?« »Čigav je?«, gre od ust do ust.
»Janez Megla. Oče štirih otrok.«, švigne sporočilo med množico.
Pet krikov preseka tišino. Pet grl obupno zaplaka. — Meglova žena in štirje otroci.
Nesrečnikova žena se zgrudi sredi množice, k njenim nogam pokleknejo otroci. Sirote brez očeta. Edino mati jim bo zdaj v oporo.
Čez nekaj časa prineso iz rova novo žrtev. Nekega Poljaka.
Oče je zakopan v zemlji...
še ducat drugih prineso Iz jame. Opečeni so vsi, plin jih je osmodil. Drugi imajo težke rane zaradi spodkopane zemlje in udarcev padajočih brun.
»Kje je naš? Rudarja Hribarja še ni?«
Mica. Francelj in Pepca begajo pred rovom in sprašujejo, kje je njihov oče. Med prvimi, ki so jih prinesli iz rova ga ni bilo.
V tistem prineso iz rova vsega ožganega soseda Križaja.
»Kje je moj Tone?«, vpraša skozi solze obupana Hribarica.
(Dalje prihodnjič)

Palet na Mars
Na zvezdnatem nebu vzbujajo zanimanje zvezdoslovcev predvsem zvezde premičnice. O njih vemo v glavnem, da krožijo okrog solnca in istočasno tudi okoli svoje osi, da nimajo svoje svetlobe, imajo pa svoje ozračje Najvaž nejše so: Merkur, Venera, Zemlja, Jupiter, Saturn, Uran, Neptun in Mars
Med temi je spet Mars zadnja leta budil pozornost tudi izven krogov zvezdoslovcev. Mnogi romanopisci so v svojih romanih z bujno domišljijo opisali potovanje z Zemlje na Mars. Za potovanje skozi vsemirje so uporabili največkrat na poseben način zgrajene rakete. Njih junaki so pristali na Marsu, našli tam življenje podobno našemu itd. Tako je govorila njih domišljija, kakšna pa je resnica pri vsem tem?
Za tak polet na Mars bi bilo letošnje leto izredno pripravno. Letos je bila ta zvezda oddaljena od Zemlje le 50 milijonov kilometrov, medtem ko znaša največja razdalja, ki jo more doseči, 359 milijonov kilometrov.
Zamislimo si, da se nam je letos v resnici posrečilo zgraditi primerno vozilo za polet na Mars. Pot med Zemljo in njim smo preleteli v najkrajšem času. Pristali smo srečno in sprejelo nas je... Kdo? Kaj? Težek je odgovor na to vprašanje! Znanost nam nudi o vsem tem tako skromne podatke, da nam točnega odgovora ni mogoče dati Iz nekaterih dejstev, ki so nam že znana, pa lahko sklepamo, da bi morali letalci na Mars vzeti s seboj posebne maske in aparate za dovajanje kisika, ker je kisika v Marsovem ozračju daleko premalo za človeške potrebe. Prav tako bi morali gostje z Zemlje biti oblečeni v posebne obleke — podobne potapljaškim — ker je zračni tlak na Marsu veliko manjši kakor na Zemlji. Če bi ne vzeli s seboj zaščitnega oklepa, v katerem bi bilo njih te lo pod pritiskom, ki ga je navajeno, bi ob pristanku na Marsu tako rekoč eksplodirali, kakor se ribe. ki jih potegnemo iz velikih morskih globin na površje. razletijo zaradi notranjega pritiska. To pa še ni vse Na rdečkasto svetlikajoči se zvezdi vlada strupen mraz. vode ni. seveda pa tudi drugih življenjskih potrebščin ne. Strahoten mraz je spremenil večidel zvezdine površine v puščavo.
Poleg vsega tega bi jih pa čakalo Se
veliko presenečenje Telesna moč bi jim tako porastla. da bi jim bilo kljub debeli in težki opremi mogoče delati dolge skoke in dvigati težka bremena Da bi jim noga šla v običajen človeški korak, bi bilo treba že precejšnjega zadrževalnega napora Težnostna sila je na Marsu namreč manjša kakor na Zemlji in bi jih vsak krepkejši gib pognal daleč na levo ali desno ali pa navzgor.
Iz vsega tega sledi, da na Marsu ne morejo živeti prebivalci naše vrste. Težko pa je reči, če je na njem sploh kakšno živo bitje Dokazov zato nimamo. Če pa je, je bržkone na poti izumiranja saj je Mars mnogo milijonov let starejši od naše zemlje Voda in veter že davno več ne učinkujeta na oblikovanje njegovih površinskih oblik. Le ob tečajih je opaziti nekaj belih lis. ki so podobne velikim skladom snega Menijo, da so te lise sloji oka-menele ogljikove kisline
Kratkomalo: pustimo našo raketo lepo raje pri miru m ostanimo doma. Vsekakor bi nas obisk Marsa ne zabaval niti toliko, kolikor nas more zabavati ob topli peči in v udobnem stolu roman o potovanju na Mars. porojen v domišljiji iznajdljivega in razgledanega pisatelja
__399
Jutrovčki nišefo
Dragi strit Matic! Moj rojstni kraj so Slape pn Devici Mariji v Polju Tam sem preživela marsikatero srečno urico Poleti sem nodila z brati v bližnji potok kjer smo lovili male ribice Pozimi smo se pa drsali in sandali na potoku Toda kmalu je bilo vsega konec, selili smo se v Ljubljano Toda v Ljubljani ni ne potokov in ne travnikov Zato te prosim, če mi pošlješ kakšno knjigo, ker zelo rada čitam. Te pozdravlja
Podlipec Kati,
Sv. Petra cesta 74, Ljubljana
Dragi stric Matic! Ze komaj čakam in prosim vsaki dan z vso vnemo svetega Miklavža, da bi mi prinesel knjigo ali pa mizarsko orodje Mislim, da se bo sveti Miklavž spomnil na mene in se me bo usmilil. Mislim, da bom dočakal tistega dne. ko bom dobil iz svetih rok kak dar Ce drugega ne dobim. bom zadovoljen tudi s figami in piškoti Veš, hudobci pa so tako ne »ramni. da so me lansko leto vrgli v korito Letos mislim, da kaj takega ne bodo storili Gotovo so jih že malo ukrotili v žarečem peklu Tudi tebi želim, da te obišče sveta roka. Te prav lepo pozdravlja
Dušan Stare, I. drž. real. gimn v Ljubljani.
1. december, dan naše svobode. Zvonovi so zazvonili, naša srca so zaplam-tela. ljubezen se je v njih vžgala do našega kralja Petra I Osvoboditelja Ker je le on tisti ki nas ie rešil izpod avstrijskega jarma in robstva. Branili bomo našo mlado Jugoslavijo do konca našega življenja Cuvaimo našega mladega dobrega kralja Petra II Dragi stric Matic, lepo te pozdravlia
Benan Gregorič. učenec 4b raz r na Vrtači v Ljubljani.
Dragi stric Matic! Hočem ti povedati nekaj o mojem rojstnem kraiu Moj rojstni kraj leži med visokimi gorami v lepi dolini Ta kraj se imenuje Poliub' n Od hiše teče potoček, ki veselo skaklja čez velike skale Komai pričakuiem počitnic, da se odpravim v ta prelepi kraj. da se malo oozabavarr ob prijaznem potočku Imam dosti za-
bave. Tam. kjer pastirji pasejo krave, ie mnogo grmičev, pod katerimi rase velika množina ciklam Ko grem s tovariši po ciklame. gremo praznih rok, po povratku pa ima vsaka v roki velik šopek teh dišečih rožic Ako mojega pisma ne boš vrgel v koš, se bom še kaj oglasila Te lepo pozdravlja
žen real gimn. v Ljubljani. Markočič Radica, II. razr. dri.
Dragi stric Matic!
Sedaj, ko vem, kakšen si ti, ljubi striček Matiček, ti pa tudi jaz povem, kakšna deklica sem jaz. Imam dolge lase na klobasice zvite, sem vesela deklica čisto atova punčka sem, a atek mene rad ima, tako tudi dobra mamica. Oh, striček Matiček, kak rada 'az te imam in prosim lepo, da izžreba) me boš.
Zbogom, striček Matiček!
Nailepše te pozdravlia Anica Virant, učenka IV razreda v Loki pri Zidanem •nostu
Trg Konjice so prijeten kraj
Na Štajerskem leže Konjice — moj rojstni kraj.
Na severu meji na zeleno Pohorje, na jugu ga obdaja Konjiška gora na vzhodu vinorodne Skalce. a na zahodu Mala gora Pod Konjiško goro ie visok hrib, na katerem so razvaline nekdaj slavnega gradu Tatenbach. Rečica Dravinja, ki izvira pod Roglo na Pohorju, teče skozi trg Posebnost je ozkotirna železnica, ki drža od Polj-čan do Zreč Konjice so znane po svoji lepoti, in imajo zato mnogo obiskovalcev.
Iskreno Te pozdravlja
Žagar Zvonko. dijak. 4 razr. mešč. L na Viču (161)
GOLAR MANKO:
Žalostna zgodba
Majhna Nela me je naprosila, naj napišem kaj o mucu. zajčku in o njenem kužku Torej, Nela, le poslušaj, toda zgodba ni vesela.
Sli po svetu so vsi trije: kuža, muca in pa zajček dolgouhi. Tri so dni hodili že po cesti, zdaj po polju majhni potepuhi.
Ko so v gozd stopili, črna tema je objela, joj, popotne smele, zdaj jim tesno je bilo pri duši, vsem so hlačke tresti se začele.
In še globlje so zašli junaki, v šumo temno Zdajle zajček pravi: »Raje bi pri Nelici ostali, kar nazaj!« Na to so vsi pristali.
Toda glej. tam volk nregrozen kmalu jih opazi, skoči mednje, niti hip in kužek že mu zdrkn'1 je po grlu, niti zbogom, mogel ni zavpiti.
Zajček, mucek pa sta jo ucvrla, kar se dalo, toda že lisica tam je čakala na muco, ham. in že v želodček splavala potica.
Zdaj še zaiček je ostal na svetu; ali medved ni za grmom prežal? Tudi zajček ni imel več časa, da bi skril se vsaj, če že ne zbežal.
Ker ni zajčka, niti muca. niti kužka več na svetu, je zdaj konec — Zgodba res je žalostna, za solze, res da, komaj bo zadosti lonec.
Tanja in Živa — dHnlrinjl:
Prvi sneg
Megle legle
so v dolino, beli sneg pa dol in breg je odel v belino.
Rože bele, zacvetele
in nam okna okrasile, ter odcvele in ovele
rožice nadomestile.
Kakor ptiči, pa kosmiči,
veselo v zraku plešejo, in nam polje, kar najbolje v zimski sen zazibljejo.
Da bo spalo in nabralo novih sj moči, čilo vstalo in pognalo
novi sad pomladne dni.
Tam v bregu, v mrzlem snegu, zajec se jezi: »Mehka trava, zelenjava, kje si ti?
— Zasijalo in pregnalo,
solnce bo ta mrzel sneg,
in zelenja pa korenja
dal dovolj bo zopet breg!«
Posetnica
JULA MORDOT
Kaj čita ta le vrla mladenka najraj-še? Postavite uporabljene črke v drugačnem vrstnem redu, pa bo^e zvedeli naslov časopisa, ki ga dekle na vso moč rada perbira.
Kri^^ka
	T~		2		3	
4		5		6		
	7					
8						
	9					
		10				
						
Vodoravno: 4. nagradno tekmovanje,
7. tiskovina, 8 sladkovodna riba, 9. gledališki ples, 10. žitarica.
Navpično: 1. morski ptič. 2. domači perutnk. 3. del roke, 5. delavec, 6. toplice v Posavju.
Rešitev uganke
Zdravo Sokoli!