P. b. b
kulturno - polifično glasilo
Poštni urad Celovec 2 — Verlagspostaint Klagcnfurt 2.
Izhaja * Celovcu — Erscheinungsort Klagcnfurt
LETO XV./ŠTEVILKA 16
CELOVEC, DNE 22. APRILA 1965
CENA 2.— ŠILINGA
BI
Die Stellung Osterreichs zu Europa
(Zum 20. Jahrestag der Zweiten Republik)
Paul Zdovc, cand. phil., Vorsitzender des Klubs slowenischer Studenten in Wien.
Die gegenvvartige wirtschaftliche und geistig-kul-turelle Situation ist gekennzeichnet durch den Au£-bruch zu neuen groGraumigen Losungcn. Vom \Veitblick der daran beteiligten Krafte und dem AVillen zur Verantwortung vvird es abhangen, ob die Zeit der Entscheidung, die an sich sowohl neue Chancen als auch ernste Gefahrdung bedeu-tet, zu einem hoheren Menschsein und zum Wohl der Volker Europas und der Welt ausfallen wird.
Noch sind die Umrisse des kiinftigen Europa und der neuen Volkergemeinschaft nicht klar. Eines aber ist heute schon vbllig klar: eine echte Eini-gung, die nicht auf gevvaltsamen Eingriffen und Nivellierung der historisch gevvachsenen Vielfalt beruhen soli, kann auf kciner anderen Basis als auf Toleranz, gegenseitiger Achtung und tvahrcr Gerechtigkeit, die jede Unterdrjickung und Aus-niitzung des schtviicheren Elements ausschlieGt, er-folgen. Indes vvird heute — trotz allem zuvvider-laufenden Erschemungen und Spannungen — die Einsicht in die Notvvendigkeit der Solidaritat un-ter Menschen und Nationen und der VVille zu einer echten Integration und einer moralisch ge-bundenen Freiheit (sogar liber die ideologisch-politische Spaltung hiniveg) immer starker. Und diese Bestrebungen miissen bestimmend vverden.
(isterreich liegt immer noch im 1 Krzen Europas und nicht am Rande der Welt. Die Schatten der Zihme von Versailles und Jalta vverden immer kiirzer. Wenn Osterreich heute Tausende Studenten aus den Entvvicklungslandern ausbildet und deren Zah! schon in Kitrze verdbppeln vvird, vvenn Osterreich bemuht ist, seine Probleme beispielge-bend zu Ibsen und seine internaticnalen Verpflich-tungen erfullt, bat es vor aller Welt bevvitsen, dat! es den Anruf der Zeit verstanden bat und gevviilt ist, im BevvuBtsein der Verantvvortung seinen Bei-trag zum friedlichen Aufbau der europaischen und der Volkergemeinschaft der \Velt zu lešsten. Vieles bleibt freilich noch zu tun.
Ein speziellcs Gebiet, auf dem der osterreicher seine politische und mensciiliche europaist.be Reife stets auf die Prcbe stclicn und sich taglich neu bevvahren kann, ist das Sprachgnippen- und Volks-gruppenprcblem. Es kann chne Ubertreibung be-hauptet vverden, dal} die Minderheiten in Osterreich vom Staat, der freilich durch intemationale Vertrage daran gebunden ist, verhaltnismaGig Ioyal behandelt vverden. Ebenso vvahr ist es andererseits auch, daB Osterreich hierin an menschlichem Ver-standnis und GroGziigigkeit von manchen europaischen Staaten vveit iibertroffen und in den Schatten gestellt vvhd. In diesem Zusanunenhang erklarte einmal der bsterr. Schriftsteller Heimito von Doderer: „Ein situationsbevvufiter osterreicher jedoch mufi heute um jeden einzelnen kroatischen oder magyarischen Bauern im Burgenland, um jeden Slovvenen in Siidkarnten herzlich froh sein, ... vveil gerade durch jene Mitbiirger seinem iiber-nationalen Nationalgefiihl ein verUetungsvveiser konkreter Anhalt geboten vvird.” — Machen vvir uns doch nichts vor: Wie vveit die bestimmenden Krafte im Staat und in den Landem (und dazu gehbrt gevvifl auch das Verhalten des Mehrheitsvol-kes) noch davon entfernt sind, aus freien Stiicken den minderheitlichen Volks- und Sprachgruppen ihte Rechte zu garantieren und ihnen den nbtigen Schulz zn geben, ebensovveit sind vvir von der er-strebten friedlichen europaischen Vblkergemein-schaft entfernt.
Volkstum und Sprache sind an sich hohe mensch-liche Werte, die es zu pflegen und zu erhalten gilt. Alle sollen ihrer Muttersprache froh sein. Das bat mit verbohrtem Nationalismus und natio-nalem Dttnkel nichts zu tun, vvahrend nationale MindervvTertigkeitskomplexe die Persbnlichkeit zer-setzen und als negativci' Faktor stbrend auf die Beziehungen zvvischen Mehrheit und Minderheit vvirken. Der Lebensvville eines Volkes darf nie zum Todesurteil fiir ein anderes vverden. Es entspricht der inneren VVurde und Selbstachtung des Mehr-(Nadaljevanje na 8. strani)
Volitve državnega predsednika
Kandidata: bivši kancler dr. Alfonz Gorbach in dunajski župan Franz Jonas
Novega avstrijskega predsednika bomo voliiilii 23. maja.
Potem, ko sta se obe vladni stranki zedinili za 23. maj, ki naj bi odločil o usodi avstrijskega poglavarja, je bila Avstrijska ljudska stranka prva, ki je enoglasno odobrila za svojega predsedniškega kandidata bivšega avstrijskega kanclerja dr. Alfonza Gorbacha.
Nekaj dni zatem pa je tudi Avstrijska socialistična stranka določila dunajskega župana Franza Jonasa.
Kdo je Franz Jonas? Sedanji danajski župan Franz Jonas je sin pomožnega delavca in se je rodil 4. oktobra 1899 na Dunaju. V prvi svetovni vojni se je boril na ruski in italijanski fronti. Po vojni je bil 13 let strojni stavec im korektor. Od leta 1932 do 1934 je bil tajnik Socialistične stranke v Florisdorfu. V težkih časih prve avstrijske republike je bil Jonas leta 1935 aretiran, a pozneje zaradi pomanjkanja dokazov zopet izpuščen. Šele leta 1938 je dobb službo časopisnega stavca. V drugi svetovni vojni pa je delal v tovarni lc-komotiv v Florisdorfu. Po letu 1945 je šla njegova življenjska pot strmo navzgor. Leta 1951, ko je bil tedanji dunajski župan dr. Korner izvoljen za avstrijskega predsednika, je postal Franz Jonas njegov naslednik, čigar pasle kot dunajski župan vrši še danes.
Življenje dr. Alfonza Gorbacha
Takoj po tajni seji Avstrijske ljudske stranke, na kateri so določili za predsednika kandidata dr. Gorbacha, je zvezni kancler dr. Klaus podal sledečo iziavo o osebnosti dr. Gorbacha: „Gorbach, k: je na lastni koži okusil nacistično preganjanje, a se kljub temu zmerom zavzemal za spravo v političnem boju, je mož notranjega miru. Zato je vprav on zaradi bogatih političnih izkušenj kot nalašč ustvarjen za predsednika avstrijske republike1*.
Kot najstarejši izmed šestih otrok je bil dr. Alfonz Gorbach rojen 2. septembra
1898 leta v Imstu na Tirolskem. Njegov oče je bil železniški uradnik. Po dovršeni ljudski in srednji šoli je moral leta 1916 k vojakom in prišel takoj na Soško fronto, kjer je bil v dvanajsti soški bitk: težko ranjen in 'izgubil eno nogo. Za svojo hrabrost je prejel veliko in malo srebrno medaljo. Šele po vojni v I. republiki je mogel mladi Gorbach svoje pravne študije končati. Leta 1922 je postal doktor juriš.
Z 31. leti ga vidimo že v graškem mestnem svetu. Marca meseca leta 1933 je bil poslan s prvim avstrijskim »političnim vla-kom“ v koncentracijsko taborišče Dachau. Tam ga je nahrulil — kakor je pripovedoval nekoč bivši zvezni kancler inž. dr. Figi — že pri vhodu v taborišče neki esesovec: „Kar semkaj, ti krevlja, hočem te naučiti strumno korakati.44 Gorbach pa ne bodi len se je postavil mirno pred kričečim esesovcem: »Podporočnik Gorbach, nosilec velike in male srebrne medalje za hrabrost, leta 1917 težko ranjen, se pokorno javlja!44 Medtem, ko je še govoril je potegnil hlačnico navzgor, tako da se je razločno videla njegova lesena noga. Brez besede se je obrnil esesovec v stran.
Leta 1945 je bil dr. Gorbach že pri prvih svobodnih volitvah izvoljen v državni svet. Od tedaj je stalno njegov član. Kot tretji predsednik državnega sveta in kot deželni načelnik štajerske Avstrijske ljudske stranke je njegov vpliv v njegovi stranki zmerom bolj rasel. Ko se je februarja 1931 odločil pokojni zvezni kancler ing. Julius Raab, z 11. aprilom 1981 odstopiti kot kancler, je predlagal za svojega naslednika dr. Gorbacha. Ing. Raab je namreč spoznal, da bi mogel samo dr. Gorbach zastopati interese „Stare garde** in kot reformator uspešno delovati.
Od aprila leta 1981 pa do aprila leta 1964 je bil potem dr. Gorbach avstrijski vladni voditelj in do septembra leta 1963 pa zvezni načelnik OeVP.
Turčija bo izgnala tisoče Grkov
Razburjenje v Atenah — Zopet napetost na Cipru
Med velikonočnimi prazniki je prišlo na Cipru do demonstracij ciprskih Turkov v glavnem mestu Nikoziji. Položaj pa je postal napet tudi zaradi napovedanega izgona še živečih Grkov v Turčiji. Pri tem naj bi bilo izgnanih kakih 6000 Grkov. Turška vlada se je na svoji šesturni seji v Ankari odločila za ta sklep. Dalje hoče turška vlada preiskati
tudi dejavnost grškega patriarha v Istambulu.
Od začetka ciprske krize je Turčija kot povračilne mere proti postopanju grških Ciprčanov nasproti ciprskim Turkom, izgnala iz dežele že 6485 od 12. 592 še živečih Grkov. Od zgoraj naštetih 6000 Grkov, ki jih namerava turška vlada izgnati iz Turčije je vsekakor polovico mohamedancev. Teh pa Turčija skoraj verjetno ne bo pregnala iz dežele.
Neki vladni govornik v Atenah je silno ostro odgovoril na namere turške vlade ter
DCulhivtia privediteo gojenk gospodinjske šole v St. Rupertu pri Velikovcu
bo na belo nedeljo, dne 25. aprila 1965.
SPORED PRIREDITVE
1.	Pozdrav in zborno petje
2.	Govornikova beseda
3.	Rajanje
4.	»Prisegam44 (igra v treh dejanjih)
5.	Modna revija
Odrska predstava bo za oddaljene goste ob pol 2. uri popoldne, za bližnje pa ob 4. uri popoldne.
Prisrčno vas vabijo ob zaključku tečaja gojenke gospodinjske šole.
Narodni svet je zasedal
V torek, dne 20. aprila, so se sestali odborniki Narodnega sveta koroških Slovencev na posvetovanju v Celovcu. Zavzeli so stališče do vseh perečih vprašanj deželne in državne politike. V zvezi z deželnozborskimi volitvami je bilo izraženo zadovoljstvo nad dejstvom, da smo koroški Slovenci pri volitvah v primerjavi z volitvami leta 1953 vidno napredovali. Predvsem je bilo poudarjeno, da se mladina po občinah živo zanima za politično delo ter je pri deželnozborskih volitvah precej novih volilnih upravičencev podprlo Koroško volilno skupnost. Kjer je bila krajevna organizacija dobra, je bil temu primeren tudi izid. Treba bo sedaj doseženi uspeh politično izgraditi. V zvezi s tem so bili izneseni konkretni predlogi, ki jih bo Narodni svet koroških Slovencev pri nadaljnjem delu upošteval in uresničil.
Odborniki so nato vzeli na znanje priprave na slavnostno akademijo ob priliki praznovanja 20. obletnice obstoja Druge republike ter desetletnice podpisa Avstrijske državne pogodbe. Obdelana pa je bila tudi vrsta vprašanj s področja šolstva, iznesene so bile zadeve v zvezi z zadnjimi predlogi koroških Slovencev dunajskim oblastem ter vprašanja bližnjih političnih odločitev v Avstriji.
dejal, da bo grška vlada storila potrebne korake.
Do demonstracij turških Ciprčanov pa je v Nikoziji prišlo zaradi tega, ker je ciprska vlada po oboroženem spopadu med Grki in Turki prepovedala svobodno gibanje v turškem delu mesta Nikozije.
Kitajska naostrila S¥a?iSQ isradš Vietnama
Kitajski prostovoljci so pripravljeni
Komunistična Kitajska je v torek poostrila svarilo, da bo poslala svoje prostovoljce v Vietnam. Stalni odbor kitajskega parlamenta je sklenil pripraviti vse potrebne mere, za kitajske državljane, ki naj bi se borili na strani vietnamskega ljudstva.' Vsekakor bo Kitajska poslala svoje enote v Vietnam šele tedaj, če bo vietnamsko ljudstvo zaprosilo za pomoč.
Amerikanci nadaljujejo z bombnimi napadi na Severni Vietnam. Na drugi strani pa se opaža tudi silno močna delavnost komunističnih gverilcev v južnem delu dežele. Amerikanski zračni napadi so bili naperjeni predvsem proti vojaško važnim mostovom in cestam. V bližini Saigona se je posrečilo gverilcem razstreliti šele pred kratkim zopet zgrajeni most. Razen tega so Vietkong-gve-rilci vrgli bombo v neki bar v Ban me Thout, 240 kilometrov severnovzhodno od Saigona. Pri tem je bilo ubitih 11 Vietnamcev in štirje Američani, medtem ko je bilo 41 oseb ranjenih. Gverilci so streljali tudi na važno južnovietnamsko letališče Thu Bai, in sicer ponoči od ponedeljka na torek, kjer je nastanjena ameriška mornariška pešadija. Pri tem pa k sreči ni bil nihče ranjen.
KRATKE VESTI
6 V 'rudniku.svinca v Simavu v Turčiji je v nedeljo zaradi eksplozije dimnika izgubilo življenje pet rudarjev. Zemlja se je vdrla v jamo v kateri je delalo 24 rudarjev.
® Iraška vladna vojska j-e začela te dni z veliko ofenzivo proti upornim kurdskim plemenom. Vladna vojska operira tudi z letali.
e Zaradi ljubosumnosti je zabodla 36-letaa Italijanka Sara Pola iz Nicastra v Italiji svojega moža, medtem ko je bilo pet sinov pri maši. Žena je zjutraj poslala pet sinov v cerkev k maši. Nato je vzela mesarski nož in napadla moža, ki je še v postelji spal.
itien
Po svetu ...
NENNI PRI PAPEŽU PAVLU VI.
Velike politične važnosti je bil pretekli teden obisk italijanskega podpredsednika vlade Piefcra Nennija pri papežu Pavlu VI.
Sprejem pri papežu je trajal eno uro. O razgovoru niso liizdaLi nobenega uradnega sporočila. Vendar pa se je izvedelo, da sta se dotaknila tudi vprašanja miru in mednarodnega položaja. Novinarji niso utegnili zastaviti Nenniijiu nobenega vprašanja, ker se je po razgovoru s papežem Pavlom VI. takoj podali v bolnišnico, kjer je obiskal svojo bolno ženo.
OB DVAJSETLETNICI OSVOBODITVE
BUCHENVVALDA
V	Buchenwaldu, bivšem nacističnem taborišču, kjer so esesovoi od leta 1937 do 11. aprila 1945 pomorili in pobili 51.000 ljudi, so minuli teden slovesno proslavili 20-letinico osvoboditve taborišča.
Tega dne so taboriščniki z lastnimi silami osvobodili to zloglasno koncentracijsko taborišče. Kmalu nato so prispele v Buchen-wald zavezniške armade. Proslave so se udeležili bivši še živeči zaporniki iz dvajsetih dežel: iz Velike Britanije, Sovjetske zveze, Poljske, češkoslovaške, Romunije, Nizozemske, Italije, Danske, Jugoslavije in drugih držav.
IN V OSWIECZIMU (AUSSCHVVITZU)
Istega dne preteklega tedna je bila tudi slavnostna komemoracija v bivšem nacističnem koncentracijskem taborišču v Oswieczimu, ki se je je udeležil tudi predsednik poljske vlade Cyrankiewicz (bil je tudi v 'koncentracijskem taborišču).
Udeleženci komemoracije, med katerimi je bilo tudi mnogo bivših zapornikov, so soglasno sprejeli resolucijo, s katero odločno obsojajo stališče bonnske vlade glede kaznovanja nacističnih vojnih zločincev in so zahtevali, naj bi vsi zločinci prejeli zasluženo kazen. Poljski predsednik Cyran-kiewicz je imel govor, v katerem je poudaril, da je bilo v taborišču umorjenih 4 milijone ljudi in je bilo to taborišče največja tovarna smrti skozi pet let.
BERLINSKI PROMET ZOPET
NORMALEN
Za velikonočne praznike so odprli nekatere prehode med obema deloma mesta Berlina, da bi omogočili zahodnim Berlinčanom obisk pri svojih sorodnikih na vzhod-dnem področju na podlagi propustnic, ki veljajo do 25. aprila.
Zahodnoberlinsfci župan je prišel minuli teden z letalom v Združene države Amerike, kjer ise je sestal z ameriškim predsed-uikom Johnsonom in drugimi ameriškimi voditelji. V Washingtonu so se pogovarjali o Brandtovem predlogu za določitev hodnika, ki naj poveže Zahodno Nemčijo z Berlinom.
V	Bonnu so objavili pretekli teden tudi program obiska britanske kraljice Elizabete v Zahodni Nemčiji, ki bo od 18. do 27. maja. Britanska kraljica 'bo obiskala tudi Zahodni Berlin in bo ostala tam kakih šest ur.
SOVJETSKA ZVEZA IN ZDA ZA MIR
V Moskvi krožita ta čas dve mnenji o načrtu, ki ga je ameriški predsednik Johnson .pojasnil v zvezi z osvoboditvijo Jugovzhodne Azije. Tako je moskovski časopis „Pravda“ naravnost odklonil Johnsonov načrt, češ da pomeni ta samo prevaro ljudstev v tem delu sveta, medtem ko so gotovi vplivni krogi v sovjetski vladi izjavili, da bi bili pripravljeni skupno z Združenimi državami Amerike delovati za ustavitev sovražnosti, to je vojne v Vietnamu. Ti vplivni sovjetski krogi so celo povedali, da zaradi obzira do rdeče Kitajske to težko storijo. Pravijo, da imajo zaradi Kitajcev zvezane roke.
Sovjeti so celo odkrito povedali, da se v mnogih stvareh strinjajo z Amerikanoi. Obe velesili — Združene države Amerike in Sovjetska zveza — nočeta, da bi se razširila vojna v Vietnamu in obe sta tudi mnenja, da pomeni Kitajska v današnji obliki veMko nevarnost za svetovni mir. Zato morata obe državi najti neko skupno pot sporazumevanja lin sodelovanja.
Podlago za tako miselnost naj bi tvoril sedanji Johnsonov načrt, vendar bi bilo tre-
ba tega do gotove mere pregledati. Predvsem naj bi dobili Vietkong-gverilci neko pravico do soodločanja. Sovjeti so prisiljeni zagovarjati soodločanje upornikov, ker nočejo tvegati, da bi jih zaradi tega ostale komunistične partije obsodile. Na drugi strani pa tudi priznajo, da se Združene države ne morejo pogajati z gverilci za isto okroglo mizo.
„Naša dežela je v težkem položaju,“ je izjavil nek ruski državnik. „Razumlj.ivo je, da pomagamo našim prijateljem v Severnem
Vietnamu, da bi se mogli braniti proti napadom. To pa seveda otežuje postopek popuščanj napetosti med Vzhoidom in Zahodom. Kitajcem je pa to všeč, ker lahko na ta način čim dalje v kalnem ribarijo. Če pa mi ne bi pomagali Hanoiu, potem bi nas obsodili, da smo izdali koniunistično stvar, kar bi še bolj ugajalo Kitajcem, kajti Peking bi imel na vsak način korist,“ je končal dotiičmi Rus svojo izjavo.
To v Moskvi zastopano privatno mnenje gotovih vladnih krogov se krije z vestmi, ki so jih dobile nekatere velike države pri uradnih stikih z MoSkvo. Neki sovjetski zastopnik jč izjavil svojemu britanskemu kolegu: „če gori, se gasilci ne prepirajo o njih dolžnostih."
in pri nas v Avstriji
VEČJI DEŽELNI FEDERALIZEM
NA OBZORJU?
Nemajhno pozornost je proti koncu prejšnjega tedna v avstrijski politični javnosti 'povzročila senzacionalna vest, da se je vodstvo Socialistične stranke povsem nepri-'čakovano pokazalo (pripravljeno spraviti „iz slepe ulice" rešitev problemov federalizma, da bi na ta način dežele dobile več avtonomije v svojem poslovanju.
Ker je verjetno v javnosti ta zadeva bolj malo znana, naj jo nekoliko podrobneje obrazložimo. Vse avstrijske dežele že vsa leta sem kažejo nevolijo nad prevelikim centralističnim ravnanjem zvezne vlade na Dunaju, katera jim omejuje pravice in kompetence, ki pravzaprav v smislu ustave spadajo v njihov delokrog (med temi n. pr. državljanske zadeve, spomeniška zaščita, tujski promet, civilni tehniki, zakon, o epidemijah, državne ceste, pospeševanje stanovanjske gradnje itd.) Kot značilen primer tega pretiranega centralizma navajajo tudi nedavno afero v Fussachu ob Boden-skem jezeru v zvezi s podelitvijo imena novi ladji.
Ljudska stranka je že pred časom pokazala razumevanje za nujnost rešitve vprašanj večjega federalizma avstrijskih dežel, katerega glavni pobomik je zgomjeavstrij-ski deželni glavar dr. Gleisner (OeVP). Tudi sedanji zvezni kancler dr. Klaus se že dalje 'časa bori za to, da bi v pristojnost (kompetenco) zveznih dežel prešlo več zadev (med temi v prvi vrsti one, ki jih omenjamo v prejšnjem o<dstaVku). Delo v tej •smeri s posebno vnemo nadaljuje od spomladi 1964, ko je postal kancler.
VOLILNA „VABA“
ALI RESEN NAMEN?
Socialistična stranka pa je vse dosedaj kazala le malo razumevanja za federalistične težnje in zahteve zveznih dežel oziroma je za njihovo rešitev stavila protizah-teve, na izpolnitev katerih pa koalicijski partner (OeVP) ni bil voljan pristati. Zato je torej gori omenjena vest, da so socialisti pripravljeni pogajati se o tem, deloma 'kot politična bomba. To njihovo pripravljenost je javno izrazil na neki proslavi 20-letnice Avstrije kot republike dunajski deželni glavar in župan Jonas, ki je hkrati strankin kandidat za državnega predsednika. Med drugim je izjavil: „Federalizem ne pomeni samo, da naj zvezne dežele dopri-našajo žrtve za centralno vodstvo države, temveč tudi to, da mora ono izpolniti obljube, ki jih stori ob kakem takšnem povodu. V Avstriji je bilo o federalizmu že dovolj dolgo govorjeno; sedaj naj vendar že končno sledijo dejanja!"
Seveda pa morajo dežele, je nadaljeval Jonas, če hočejo imeti pravice, biti tudi pripravljene prevzeti tudi dolžnosti. Z oddajo nekaterih kompetenc deželam bi bilo poenostavljeno in pocenjeno upravno po-poslovanje — v korist posameznega državljana oz. davkoplačevalca. Nekatere teh kompetenc so v omenjenem socialističnem proglasu celo imenoma naštete, da jih je treba čimprej odstopiti deželam, tako n. pr. ladijsko plovbo, gozdarstvo, gozdarsko in 'kmetijsko šolstvo in še nekatere. Kot predpogoj pa socialisti zahtevajo., da izpolnitev programa deželnih zahtev ne sime okrniti ustavnih pravic parlamenta. V slučaju kake morebitne ustavne spremembe nadalje zahtevajo, da je treba ob tej priliki izpre-meniti tudi zakon o volilni pravici, in sicer na ta način, da bo vsak glas imel enako veljavo; kajti po določilih sedanjega so na primer dunajski volivci zapostavljeni onim v ostalih zveznih deželah. Na Dunaju je namreč za en poslanski mandat potrebnih .precej več glasov kot pa v ostalih deželah.
V krogih Ljudske 'Stranke pravijo, da bi
bilo zares želeti, da bi. socialisti opustili svoje dosedanje dolgotrajno odklonilno stališče v tej zadevi; vendar pa se OeVP zdi verjetno, da je ta nenavadni preobrat bolj taktična poteza zaradi volitev državnega predsednika, katere so pred durmi, a naj bo temu kakor koli že: zvezni kancler dr. Klaus more ta nov razvoj pripisati v dobro na svoj račun. Da je SPOe — vseeno iz kakšnih razlogov — odstopila od svojega dosedanjega stališča, je vsekakor napredek v pozitivnem razvoju te zadeve — In to je važno.
»KONKURENCA" NAFTOVODOV
JADRAN—AVSTRIJA
Poraba mineralnih olj (nafte) se vedno bolj veča. Ker pa njegov prevoz predstavlja vedno večje težave in stroške, so začeli že pred leti graditi naftovode ali „pipe-Mne“ (angl.; izg. „pajplajn“). Ker je prevoz najcenejši po morju, pripeljejo nafto s posebnimi ladjami v razna pristanišča, od koder jo nato odvažajo v .posebnih vagonih ali tovornjakih v namembene dežele oz. mesta. Iz nekaterih pristanišč pa že imajo zgrajene naftovode, po katerih se nafta pretaka.
Ker Zapadna Nemčija nima lastnih mineralnih vrelcev, se je odločila zgraditi naftovod iz Trsta preko Avstrije na Bavarsko — tako imenovani Transalpin-Pipeline (oikr. TAL). Pri tej načrtovani akciji so začeli tudi avstrijski gospodarstveniki vedno bolj uvidevati, da bodo zaloge nafte na področju Avstrije v dogledni 'bodočnosti skoraj docela izčrpane. Da bi bila zagotovljena njena redna dobava in da ne bi obstale avstrijske rafinerije minerainih olj (največje so v okolici Schwechata pri Dunaju in Zisitersdorfu), ker bi na ta način nekaj tisoč uslužbencev postalo brezposelnih, so strokovnjaki pričeli proučevati možnost, da bi se pridružili omenjenemu nemškemu načrtu, po katerem bi prišel skupni naftovod na avstrijsko ozemflje pri P.ocken-paB v zgornji Zilji; .tam pa bi naredili odcep proti Dunaju oz. Schwechatu.
V zadnjih dneh pa se je pojavila nova, kot izgloda, ugodnejša varianta iz jugoslovanskega jadranskega pristanišča Koper. Ob nedavnem obisku zveznega kanclerja dr. Klausa v Jugoslaviji so jugoslovanski gospodarstveniki ob avstrijsko-jugo slovanskih razgovorih o gospodarskih vprašanjih sprožili tudi vprašanje in načrt izgradnje naftovoda po jugoslovanskem ozemlju iz Kopra, in sicer na trasi Koper — Ljubljana — Maribor — Gleis-dorf pri Gradcu — Dunaj (Schwechat, t. j. v dolžini 456 km, letna kapaciteta pa bi dosegla 6 milijonov ton surove nafte.
Ta načrt, ki bi seveda bil konkurenca gori omenjenemu TAL-načrtu, bi bil do avstrijske meje 70 km krajši in so gradbeni pogoji precej ugodnejši od onih po italijanskem in deloma tudi koroškem ozemlju, ker so tam manjše višinske razlike. Zato bi bili tudi stroški gradnje (pribl. 45 milijonov dolarjev) nižji od onih za naftovod iz Trsta. Naftovod bi bili gotov približno v desetih letih. Jugoslavija je predmetne načrte že izročila pristojnim avstrijskim oblastem, vendar dokončna odločitev za prvi ali drugi načrt še ni padla na Dunaju.
Poleg naftovoda namerava Jugoslavija graditi tudi vod za zemeljski plin v smeri proti Slovaški, ki se zanima zanj. Ker bo ta šel preko avstrijskega ozemlja, so se tudi pristojni krogi v Avstriji začeli zanj zanimati in bodo ob ugodnih pogojih izkoristili to priliko.
IN SPET: POVIŠANJE CEN IN PLAČ?!
Prejšnji teden so bila v kmetijskem ministrstvu pogajanja o ponovnem zvišanju cen 'kruhu in moki in ostalim močnatim
SLOVENCI
doma in Siutu
Bojan Stupica bo režiral na Dunaju
Znani slovenski režiser bo režiral v dunajskem „Burgtheatru” Dostojevskega „Brate Karatnazove”. Premiera bo 17. junija v okviru letošnjesa dunajskega festivala. Prihodnjo sezono pa bo Bujan Stupica režiral v tem gledališču Krleževega „Areteja”. V teku pa so tudi pogajanja za še nekatera gostovanja uglednega slovenskega režiserja na Dunaju.
Bojan Stupica je bil te dni že na Dunaju, kjer se je pogovarjal o uprizoritvi „Bratov Karama-zovih”, odbral je tudi že igralce za to slavno rusko stvaritev. Po pogovorih na Dunaju je Stupica odpotoval v Švico, kjer bo v baselskem mestnem gledališču režiral Držičevega ,,Dunda Maroja’-.
P. Kalist — doktor teologije
Na frančiškanski univerzi v Jeruzalemu je nedavno postal doktor bogoslovja p. Kalist Lange rhol z, ki je bil katehet v župniji sv. Cirila in Metoda za Bežigradom v Ljubljani.
Po odhodu iz domovine leta 1945 je v Rimu študiral sv. pismo. Leta 1948 je prišel v Lemont v Združene države Amerike, nato pa v slovensko župnijo sv. Cirila v New York. Po vrnitvi v Lemont je ostal na ameriških Brezjah samo nekaj časa. Odšel je v Jeruzalem, kjer je nadaljeval študij sv. pisma in končno dosegel doktorat z „Magna cum laude”.
Po promociji za doktorja je p. dr. Kalist Langer-holz odšel na obisk k svoji sestri m. Kalisti, misijonarki na Formozi. Tu se je srečal tudi s slovenskim misijonskim zdravnikom dr. Janežem. S Formoze pa se je pred kratkim vrnil zopet v Lemont.
Izidi tekmovanja mladinskih pevskih zborov
Pred kratkim je bilo kot uvod v zvezno revijo in tekmovanje mladinskih pevskih zborov tekmovanje mladinskih zborov Slovenije. Izmed 19 zborov (1500 pevcev) iz vse Slovenije je žirija izbrala za zvezni mladinski pevski festival, ki bo v Celju v dneh od 4. do 6. junija, naslednje: mladinski zbor osnovne šole „T. Okrogar” iz Zagorja ob Savi — zborovodja Rihard Beuennan; mladinski zbor osnovne šole iz Trnovega v Ljubljani — zborovodja Majda Hauptman; dekliški zbor učiteljišča iz Murske Sobote — zborovodja Mirko Močan. Prva dva sta iz A kategorije, tretji pa iz B kategorije.
80-letna Slovenka v Argentini
Nedavno je slavila 80-letnico svojega rojstva Borštnarjeva mama iz Sv. Justa v Argentini, obdana od svojih domačih: sina duhovnika, šest poročenih hčera, zetov in sedemnajst vnukov.
Slavljenka se je rodila pred 80 leti na mogočni Gašiperlinovi domačiji na Klancu ob starodavni Komendi na Gorenjskem. V svojem dolgem življenju je morala mnogo bridkega okusiti. Čeravno z bogate kmetije je živela dolgo vrsto let v revščini. Šele, ko je podedovala posestvo svojih staršev, je izgledalo, da bo bolje. Toda prišla je druga svetovna vojna in pod težo razmer je morala v tujino, kjer je našla v Argentini svoj drugi dom. Kljub visoki starosti je Borštnarjeva mama čila in zdrava.
izdelkom. Med razpravljanjem je prišlo do ostrih besednih borb. Bilo je tako rekoč že Sklenjeno povišati ceno kruhu za 30 grošev. Vendar pa ni tozadevna končna odločitev padla, ker so zastopniki mlinarske industrije hkrati zahtevali povišanje cen vsem vrstam moke (tako tudi zdrobu), kar pa so zastopniki konzumentov odločno odklonih. Ker ni 'prišlo do sporauma, se je komisija zedinila, naj dobijo te zahteve po povišanju v pretres in dokončno odločitev ministrstvo. za kmetijstvo, notranje, za finance in za trgovino. Pač pa je že dokončno odobreno povišanje cene žemelj od 60 na 62 grošev; drugo belo pecivo se .bo zvišalo za 5 grošev pri komadu, torej od 60 na 65 grošev.
Prav talko so bila v podkomisiji za plače istočasno pogajanja glede zahtev po povišanju prejemkov nastavljencev nekaterih strok. Odobrena so bila delna izboljšanja prejemkov v tujskoprametnih (krajih, delavcev poljedelskih zadružnih skladišč na Nižjeavstrijskem in Gradiščanskem kot tudi nameščencev nakupovalne organizacije tobačnega monopola. Nekatere druge zahteve po povišanju plač ostalih nameščenskih skupin je komisija odstopila pristojnim, strokovn1 jakom v pregled in .poročanje.
SV. CIRIL IN METOD
ter domači bogoslužni jezik
Ko smo začeli zadnje čase doživljati sveto bogoslužje v našem domačem jeziku, se moramo skupno z drugimi slovanskimi narodi tudi mi Slovenci s hvaležnostjo ozirati v dalijno 9. stoletje, ko sta med našim’ predniki mteijomairila sveta brata Ciril in Metod.
Slovani smo ibild takrat le preprosti pastirji in kmetje in ni ga bilo, ki bi znal Citati, kaj šele pisati v slovanskem jeziku.
Pa se je zgodilo, da sta učenca grška meniha Ciril in Metod zapustila svojo domovino in 'samostansko samoto in v apostolski ljubezni prišla med naše prednike, da bi pn razglašala rešnje Kristusovo oznanilo.
Da pa bi ju ljudje razumel, sita pridigala in molila v njihovem slovanskem jeziku. Se več! Ciril je pripravil posebne črke za slovanski jezik in sveta brata sto prevedla najbolj potrebne bogoslužne knjige v tokratno slovanščino. Tako sto resnično zaorala na globoko. Krščanstvo, ki .sto ga oznanjala, je poignalo korenine in nikdo ga poslej cellih tisoč let ni mogel iztrgati dz src slovanskih narodov. Obenem sto sveta brata začela kar najbolj pomembno kulturno delo: slovansko pismenost in 'književnost.
Nekateri so tokrat ostro napadali delo sv. Cirila in Metoda, češ da sta krivoverca im da si upata poleg treh posvečenih jezikov, hebrejščine, grščine in 'latinščine, uvajati v bogoslužje barbarski slovanski jezik. Tožili so sveto brata papežu v Rim. Toda sveta brata sto v Rimu kar najbolj jasno izpričala svojo pravovernost, obenem pa poglavarja isv. Cerkve prepričala, kako je najbolj prav, da se evangelij razglaša v jeziku, ki ga ljudje razumejo. V domačem jeziku naj ljudstvo tudi moli. Papeža Hadrijan II. in Janez VIII. sto slovesne potrdila slovansko bogoslužje in že tedaj, v 9. stoletju, so celo v Rimu slovanski novomaš-niki maševali v svojem domačem slovanskem jeziku.
Pozneje je bil zaradi raznih nasprotovanj in ovir domači bogoslužni jezik med našimi predniki potisnjen ob stran. Nekaj časa so še „glagoilali“, skupno z duhovnikom molili v svojem jeziku pri sv. maši, potem pa je pri večini zapadnih Slovanov slovanski bo-.goslužni jezik izpodrinila latinščina.
Pri zadnjem vesoljnem cerkvenem zboru pa se je nekaj zgodilo. Škofje iz vsega katoliškega sveta so ob milosti Sv. Duha spoznali in potrdili, da je najbolj prav, če ljudstvo skupno s svojim duhovnikom moli v 'svojem domačem jeziku, pa naj bo to angleščina, francoščina, italijanščina, sloven-
ščina ali katerikoli afriški ali azijski jezik. Vsi jeziki so pred Bogom enaki, vsi so enako sveti, v vseh je mogoče enako pobožno častiti Boga.
Tako je po tisoč letih v vsej katoliški Cerkvi obveljalo jezikovno načelo sv. Cirila 'in Metoda.
Slovenci moramo ob vsem tem biti hvaležni našima slovanskima apostoloma, ki sta med nami začela bogoslužje v domačem jeziku. Obenem moramo z veseljem pozdraviti odločitev sedanjega vesoljnega cerkvenega zbora glede 'bogoslužnega jezika.
Vsak jezik, ki je povzdignjen v bogoslužje, tako tudi naš slovenski, s tem ogromno pridclbi: Bogu je na poseben način drag im ljudje ga imajo v večjih časteh. Biti mora izčiščen, zveneč, lep, kolikor mogoče popoln. Zato bo odločitev sv. Cerkve imela velik pomen za razvoj živih jezikov v bodočnosti!
Toda ne gre samo za jezik, gre za celotno bogoslužno obnovo.. Razumeti moramo, da je domači jezik le sredstvo, ki nas uspešno voidi do razgovora z Bogom in do lastnega posvečenja.
Zato se z navdušenjem oklenimo bogoslužne obnove, h kateri nas vabi sv. Cerkev! Sveto brata Ciril in Metod .sto želela naše prednike .s pomočjo njihovega domačega jezika pripeljati k Bogu. Isto želi sv. Cerkev tudi danes. Skušajmo jo razumeti.
Papež je govoril katoliškim delavcem
Na praznik sv. Jožefa je imel papež važen govor za katoliške delavce. V njem je najprej poudaril pomen izraza delavec in potrebo, da je ta delavec krščanski. Nato je omenjal težave, na katere naleti krščanski delavec v svojem okolju. Težko je živeti z drugimi in se ločiti od njih, biti tovariš in prijatelj in ne črednik, delati skupaj in ne misliti z istim idejami, imeti .skupne interese in imeti povsem drugačno zamisel življenja. Papež je pohvalil delavce, ki znajo kljub temu, da žive v okolju, ki je nasprotno njihovi veri in njihovim idejam, ostati imun pred nasprotno propagando, strahovanjem, laskanjem in vabljenjem, naj se odpovedo svoji lastni svobodi in prevzamejo čar ideologij in oblast organizacij, s katerimi ne morejo biti sporazumni. Ugotavljamo, tako je nadaljeval papež, da so te težave še hujše dn še 'bolj nevarne prav sedaj, ko prihaja do povabila k sporazumom, ki naj bi bil danes izveden na praktičnem, v bodoče pa na idealnem področju, ki je torej naravno in zapeljivo, toda katoliški delavci morajo vsak dan znova odkrivati zahrbtnost in prevaro dn sistematične napade na vse, nad čemer .nasprotniki katoliške Cerkve nimajo svoje kontrole.
Kljub navideznemu priznanju, da je povabilo za razgovor in sporazum v Skupnem interesu, se povsod, zlasti v delovnem svetu širi protiklerikalno sovraštvo, oznanjanje drznega in kratkovidnega brezboštva, solidarnost s totalitarističnimi režimi in zaupne izjave vplivnih predstavnikov, ki so nasprotni katoliški Cerkvi in ki opozarjajo svoje vrste, da je približanje k tako imenovanim katoliškim masam zgolj sredstvo, da jih pritegnejo k sebi in pod svojo oblast. Razgovor, tako je opozoril papež Pavel VI. ne more biti taktična zahrbtnost; ne more biti za katoličane popustitev njihovih na-
Kaj prinaša lefošnji Zbornik 1965?
Pred več tedni je prišel Sz Argentine letošnji Zbornik. Že sedemnajstič so argentinski Slovenci izdali tako knjigo, ki vsako-fcrat objavi tehtne in pomembne članke, ki 'jih Izobraženec s koristjo in zanimanjem bere. Letošnji Zbornik ima 368 strani velike oblike. Če upoštevamo., da ima lep papir, več umetniških prilog in da izide knjiga v majhni nakladi ter da se je življenje v Argentini v zadnjih mesecih močno podražilo, potem cena tega zbornika — 120.— šilingov — ni prevelika.
Prvi del so članki pod zaglavjem „Raz-prave — dokumenti — pričevanja." Ko da-
katoliškega sveta
•	Člani evropskih organizacij katoliške kmečke mladine se bodo sestali v Stutgar-tu v Nemčiji na svoj prvi evropski festival. Na prireditvi nameravajo proučiti in pospeševati tesnejše sodelovanje med organizacijami, ki spadajo v gibanje katoliške kmečke in podeželske mladine. Festival bo od 28. do 30. maja in se ga bo udeležilo nad 25.000 članov organizacij katoliške kmečke mladine iz različnih evropskih držav.
•	10.000 dolarjev od 50.000, ki jih je daroval papež Pavel VI., ko je prispel v Bombaja, Indijskemu predsedniku Radakrishna-nu, bo prejela univerza v Kerali v Južni Indiji. Vsoto bodo .pod imenom Fond papeža Pavla VI. razdelili za štipendije dijakom te univerze ne oziraje se na njihovo versko prepričanje. Podobni fondi iso predvideni ■tudi za univerze v Bomibayu, v New Delhiju, v Madrasu in v Kalkuti.
čel in se ne more izvršiti z naivnim in popustljivim sprejemom nasprotnikovih idej na škodo katoliških idej, katerim so doslej sledili. Edinost delavskih sil se ne sme spremeniti v usužnjenje idejam, metodam in organizacijam, ki so v globokem nasprotju s tem, kar je katoličanom najdražje, namreč njihovo vero, civilno 'svobodo in krščanskim pojmovanjem družbe. Zato vas pozivamo, teko je nadaljeval papež, da ostanete odločni in trdno usidrani, v svojem katoliškem prepričanju, čeprav ohranjate lojalnost in spoštljivo stališče do vseh svojih delovnih tovarištev, katerim skušajte nasprotno dati razumeti, kako so njihovi predsodki v pogledu vere in izrazov krščanskega življenja večkrat neutemeljeni in kako so često nevredni ljudi, ki pošteno mislijo z lastnimi možgani in kako nasprotniki katoliške Cerkve škodujejo sami sebi, ko se oropajo resnice, upanja in sile, ki so lastne evangeliju.
nes veliko govorimo o dialogu, celo Ceikev na koncilu, je uvodni članek dr. Milana Komarja »Pogoji za dialog" zelo na mestu. Izobraženec, ki se zanima za pretekla dogajanja v slov. političnem in socialnem življenju, bo bral z veseljem članek o dr. Janezu Kreku, dr. Šušteršiču, majski deklaraciji; članek o dr. Vladiku Mačku in Slovencih; za Korošce je posebej zanimiv zagovor škofa dr. Rožmana v zvezi s procesom proti njemu. Vrsto člankov obdelava komunizem tako z idejnega kot s praktičnega 'Stališča. Posebnost tega Zbornika je anketa, kaj nekateri danes sodijo o komunizmu. Njihovi odgovori so vsak razprava zase. Že samo ta anketo predstavlja celo knjigo. Možje in žene, ki so bile vprašane za mnenje, živijo v najrazličnejših državah in so Iz različnih poklicev. Zato so njihove besede nadvse zanimive. Nadalje je vrsto člankov, ki popisujejo dogajanje na sloven-iski zemlji v času zadnje vojne.
Pod zaglavjem »Slovenstvu v čast, narodu v ponos" so popisani trije možje, ki res spadajo pod to zaglavje: filozof dr. Milan Komar iz Buenos Airesa, dr. Karel Truhlar, profesor na Gregoriani v Rimu in rakolog dr. Franc Žajdela v Parizu.
Tudi letos ima Zbornik nekaj člankov pod poglavjem »Naši gorniki". Prispevali so jih vneti hribolazci in osvajavci Andov.
V okviru »Razgledov" pa so v Zborniku nekateri spominski članki, letopisi življenja Slovencev v zamejstvu in izseljenstvu ter popis knjižnih izdaj zamejskih in izse-flijenskih Slovencev.
'Splošno mnenje je, da tako tehtnega Zbornika argentinski Slovenci doslej še niso izdali.
Iteatke kuttame vesti
Razstava hlebinskih kmečkih slikarjev
Pred razstavo hlebinskih kmečkih slikarjev, ki so jo odprli v Londonu 17. marca in je bila odprto do 17. aprila, jiosveča Obseirver 'posebna barvno prilogo — šest strani — tem slikarjem in njihovemu delu. Med drugim je Stuart Penroise, ki je dani obiskal Hlebine, zapisal naslednje: »V Hle-binah se je pojavil slikarski fenomen, ki skoraj nima primerjave. Kmetje, ki vsak dan trdo delajo na polju, najdejo priložnost in čas za inspiracije ter ustvarjajo lepa slikarska dela. Dandanes fflebi'nsko šolo popolnoma priznavajo 'kot najlepšo šolo te vrste umetnosti na svetu." Nato posebej omenja Ivana Generaliča, o katerem pravi, da je »osrednja figura" Hlebinske šole.
Arheološke najdbe
V Kranju 'nadaljujejo zaščitno arheološko odkopavanje .staroslovenskega grobišča. Izkopavati so začeli že leta 1953. Ugotovili so, da večje grobišče meji na cerkev in srednjeveško arhitekturo, po času pa sodi v 10. in 11. stoletje po Kristusu, torej v obdobje storib Slovanov. V grobovih (odkrili so jih okrog 120) so odkrili zanimive najdbe: značilne 'bronaste uhane v obliki tunele, okrašene v emajlu, bronaste prstane, bronaste in srebrne obsenčne obročke, ogrlico in podobno.
O Od 30. aprila do 3. maja 'bo v Harde-hausenu v Nemčiji 10. sestanek katoliških in proteistemtskih publicistov, na katerem bodo obravnavali ekumenski problem. Posebej bodo proučili možnosti in pogoje razgovora in sodelovanja med različnimi krščanskimi cerkvami. Med govorniki bodo kardinal Jager, pomožni škof iz Limburga msgr. Kampe in protestentska teologa prof. Sucker in dr. Wffllm.
Izšel je obrednik za somaševanje
Konec preteklega tedna je vatikanska 'knjigarna izdala novi obrednik, ki se tiče somaševanja, koncelebracije in svetega obhajila pod obema podobama. Novi predpisi, ki jih je izdelal svet za pravilno izvajanje liturgične konstitucije, odobril sveti oče, objavila pa obredna kongregacija, bodo vstopili v veljavo na veliki četrtek, dne 15. aprila. Ta datum je posebej pomemben, ker nas spominja na ustanovitev Evharistije in duhovništva.
Pot za pripravo novega obreda za somaševanje je bila dolga in težka. Prvi osnutek je izdelal eden najboljših strokovnjakov v tem vprašanju in sicer leto 1963. Meseca aprila naslednjega leto je bil poslan 30 svetovalcem prvi uradni osnutek, ki ga je izdelala posebna študijska skupina, ki jo je ustanovil svet za 'liturgično obnovo. Drugi osnutek je bil izdelan na podlagi prejetih nasvetov, in ga je dne 21. maja znova prejela omenjena skupina strokovnjakov. O dokončnem osnutku so razpravljali in ga odobrili člani sveto Consiiia na plenarni skupščini, ki je bila v Rimu od 18. do 20. junija 1964. Nekaj dni nato je papež odobril osnutek in dovolil uporabo obrednim za poizkus šestim opatijam, ki so
znane kot središča širjenja liturgičnega gibanja. Kasneje je bila dana možnost soma-ševati tudi številnim škofom in različnim redovnim kongregacijam. Prihodnji veliM četrtek pa bo koncelebracija prenehala biti privilegij nekaterih in bo uradno vstopila v liturgično življenje katoliške Cerkve. Novi obrednik podrobno določa potek somaševanja in. na vaja primere, v katerih se somaševanje priporoča ali se more vršiti.
Podobni predpisi so dani z novim otored-nikom za podelitev svetega obhajila pod obema podobama. Upoštevani so številni primeri, ki neposredno zanimajo in se tičejo vernikov. Te vrste obhajilo lahko prejmejo med drugim novoporočenci v teta poročne maše, odrasli, ki so prestopili v katoliško vero, v teku svete maše, ki sledi njihovemu krstu in odrasli birmanci med sveto mašo, pri kateri prejmejo zakrament sv. birme.
Objava spremen eh nekaterih liturgičnih besedil za veliki teden, do katerih je prišlo malo poprej in sedanja objava obreda somaševanja in podelitve sv. obhajila pod obema podobama, nudijo občutek ritma s katerim želi Cerkev konkretno in dejavno izvesti predpise, ki jih vsebuje liturgična konstitucija.
Yves Congar
»To je človek, ki je morda največ storil za sedanji koncil," tako se je izrazil o njem papež Pavel VI. Congar je dominikanec in sedaj star 60 let. Nekaj njegovih misli:
NAŠ KATOUCIZEM NI POPOLN
»Naša Cerkev, naša katoliška Cerkev, ni dovolj učinkovita v svojem katolicizmu (univerzalnosti), odnosno, udejstvuje ga na nepopoln način. To je poglavitni vzrok razcepljenosti med krščanskimi narodi. Naši vidni in otipljivi vesoljnosti primanjkuje ono, kar so naši ločeni bratje vzeli iz Cerkve in ustvarili izven našega kroga. Fo neki živi, skrivnostni komunikaciji spoznavamo, da je vse ono, kar je čistega dn pristno krščanskega pri naših ločenih bratih, last Cer-ikve. Po ločitvi sta se oblikovali dve različni duhovni in kulturni skupini. Veliki del človeštva je v njih našel svoje oblike krščanstva in svoj religiozni izraz izven naše skupnosti.
Rusija je 'pravoslavna, a skandinavske zemlje protestantske. Spričo tega pogrešamo v Cerkvi slovanskega in nordijskega iz-
raza ... Med njimi se vrednote izražajo na določen način, ki ga pri romanskih in anglosaških narodih ne najdemo.
Cerkev je ena, četudi bi zaradi razkola izgubila precejšen del svojih članov, moramo pa priznati, da je zaradi razcepljenosti kristjanov njeno 'katolištvo (univerzalnost) manj učinkovito."
»V zgodovini nastopajo obdobja, ko pride na ‘svetlo, kar je billo prikritega. Prepričan sam, da sedaj preživljamo teko obdobje. Tudi sedaj se vrše čudeži 'in mi smo jim priče. Protestantski redovniki iz Taize so tako čudo. Sekretariat za zedinjenje in sam kardinal Bea so pravi čudeži, čeprav so ti čudeži samo v človeških razmerah, pa pred-sltovflijajo, afco jih presojamo v luči vere, brez dvoma velike čase v zgodovini odrešenja.
Ekumenizem potrebuje Časa. Delo za zedinjenje zahteva potrpežljivosti. Kdor je bil poklican k temu delu, mora vedeti, da se bo zavleklo skozi več generacij. Delo se razvija v počasnem .procesu notranjega preoblikovanja vsake krščanske verske skupnosti, vključno katoliško Cerkev."
ŠT. VID V PODJUNI
5. aprila je bil v Št. Danijelu pogreb Andreja Prosen, Pirovca na Lancovi, ki je umrl v 65. letu starosti. Pevci so se pod vodstvom organista Mičeja poslovili od rajnega z žalostinkami, g. župnik pa z lepim nagovorom.
9. aprila pa smo pri fari položili k večnemu počitku Jožefa Partej, Potrčevega očeta v Mlinčah, ki je umrl v 92. letu starosti. Bil je priden, skrben in vesten družinski oče.
Rajnima želimo večni mir, žalujočim sorodnikom pa izražamo naše sožalje.
CELOVEC
Stolni prošt Josef Maier — umrl
V	visoki starosti 88-let je umrl na veliki petek v Celovcu stolni prošt Josef Maier. Gospod stolni prošt je bil močno čislana osebnost naše krške škofije.
Služboval je v različnih krajih krške škofije, dokler ni prišel v Celovec, kjer je bil leta 1956 imenovan za stolnega prošta. V duhovnem vodstvu krške škofije je bil rajni prošt Josef Maier zaposlen na vodilnih mestih.
POLANA PRI BISTRICI V ROŽU (Pižmovka — Bisamratte)
V	predzadnji številki »Našega tednika« je neki dopisnik iz Vogrč opisoval neko čudno žival. Iz opisa te živali sem prišel do zaključka da je to brezdvomno »pižmovka« (Bisamratte).
Tudi pri nas na Polani pri Bistrici v Rožu je neki lovec ustrelil tako žival. Kakor so tukaj dognali, je te pižmovke (Bisamratte-kanadske podgane) gozdna uprava Humberg, ki ima tudi v Nižji Avstriji posestva, od tam naselila pri nas te živali ob Dravi.
Pred leti pa sem bral v nekem avstrijskem časopisu, da je v Nižji Avstriji več takih pižmovk napadlo nekega pismonoša. Temu možaku se je potem komaj posrečilo ubraniti se teh živali.
To v pojasnilo k dopisu »čudna žival«.
HODIŠE
(Koncert)
Pevski zbor iz Dupelj pri ob priliki izleta na Koroško 25. aprila 1965 v Hodišah Raušu ob jezeru« pevski koncert.
Pričetek ob 3. uri popoldne.
m ms mMmken
Dragi rojaki - dobrotniki in prijatelji!
Kmetijsko-gosbodinjska sola v St. Jakobu v Rožu bo zaključila v nedeljo, 2. V. 1965, tekoče šolsko leto z razstavo in kulturno prireditvijo.
KULTURNA PRIREDITEV, ki bo ob lepem vremenu na šolskem dvorišču, se prične ob 2. popoldne.	)
RAZSTAVO KUHINJSKIH IZDELKOV, šivanja in ročnih del si boste mogli ogledati že v soboto, 1. maja, in v nedeljo, 2. maja, do 4. ure popoldne.
K razstavi in Prireditvi vse prav vljudno vabimo!
GOJENKE
MOJE POTOVANJE IN BIVANJE NA ITALIJANSKI IN FRANCOSKI RIVIERI:
hi pe$fte	v Ifiiiefmmke
Kranju priredi v nedeljo, dne v gostilni »pri
Naš nadvse zaslužni in delavni g. Blaži Janšic iz Medgorij, ki je že znan bralcem „Našega tednika - Kronike" po svojih lepih potopisih, je letos zopet potoval. Tokrat je obiskal italijansko in francosko Riviero.
V četrtek, 25. februarja, bil je namreč prav mrzel zimski dan, sem .se podal na potovanje. Z brzovlakom sem se odpeljal Sz Celovca ob 12. uri in 59 minut. V italijansko mesto Padovo sem prispel ob 18.53, kjer sem prenočeval in večerjal v romarskem domu „Casa pelegrima“. Naslednjega dne sem zgodaj zjutraj vstal in šel v bazi-
Koroške Slovenc©
vabimo na slavnostno akademijo ob priliki praznovanja 20. obletnice obstoja Druge republike ter desetletnice podpisa avstrijske državne pogodbe, ki bo v nedeljo, dne 9. maja 1965, ob pol treh v veliki dvorani doma glasbe v Celovcu.
Sodelujejo: Pevski zbor Jakob Gallus - Petelin iz Celovca ter zbor Koroške dijaške zveze pod vodstvom prof. dr. Franceta Cigana.
Govorila bosta:
Dr. Reginald Vospernik, Koroški Slovenci - obogatitev ali breme za Avstrijo. Ob dvajsetletnici ustanovitve Druge republike.
Dr. Valentin Inzko, Koroški Slovenci na pragu novega desetletja.
Misli ob desetletnici podpisa avstrijske državne pogodbe.
Vstopnice dobite v pisarni Krščanske kulturne zveze, Mohorjev dom, telefon: Celovec 43-58.
Pripravljalni odbor
Po naših krajih
V nedeljo, 13. maja 1934 se je vršilo v Waldnerjevi gostilni v Žitari vesi kot poroča »Domoljub« — zborovanje domovinske fronte, katerega so se udeležili učitelji iz Ži-tare vesi in Št. Lipša, bivši Landbundovci in nad 30 oseb z Miklavčevega posestva. Zastopana je bila tudi šestorica Slovencev. Po otvoritvi je povzel besedo grof Thurn, vodja Heimatschutza, ter med drugim izjavil: »Spoštujem vsakega Slovenca, ki dela za svoj narod in je ponosen na to, da je Slovenec. Desetkrat večjega spoštovanja je vreden tak Slovenec kot oni, ki je pozabil, da ga je rodila slovenska mati. Obsojam delovanje Heimatbunda, ki je izdajal slovensko glasilo pisano v nemškem duhu, ker je tako delo sramota za nemški narod. Obsojam delovanje Heimatbunda, ker nakupuje posestva v čisto slovenskih krajih in uvaža priseljence iz raj-ha, ki so na slabem glasu. S tem delom onemogoča vsak sporazum s Slovenci in dela Nemcem le sramoto. Pustimo slovenskega kmeta na njegovi slovenski zemlji, da se izobražuje v svojem slovenskem jeziku, ker le narodno-zavedno ljudstvo zamore biti tudi državo-tvorno.«
Koncem oktobra 1934 je bil sv. misijon v Št. Jakobu v Rožu, ki sta ga vodila očeta lazarista iz Celja. — V narodni šoli v Št. Jakobu se je pričel 15. novembra šestmesečni go-
spodinjski tečaj. — Istotam je bil ob nedeljah slovenski jezikovni tečaj za šolarje, ki ga je obiskovalo 32 otrok. — V Škofičah je umrl posestnik pod. Ahačič. — Šiman Wald-hauser, 42-letni mizar v Celovcu, je prišel na Vse svete domov na očetov grob v Slovenji Plajberk. Nato se je vračal peš v Podgoro. A ni več dospel v Celovec. Našli so ga v soboto mrtvega v Čepi. Vihar mu je bil odnesel klobuk, šel ga je iskat, spodrsnil je in padel v prepad. Pokopali so ga v Kapli. — G. prošt Benetek je v Tinjah blagoslovil novi križ na stolpu tamošnje cerkve.
Na Blatu pri Galiciji so pokopali Matevža Kuteja pd. Bezana. — V Miklovem ribniku v Št. Jakobu v Rožu so našli mrtvo 70-letno Mihulovo mater s Čemernice. — Da omogočijo obisk nedeljske službe božje izletnikom, je bila uvedena v čakalnici 2. razreda na celovškem kolodvoru nedeljska sv. maša ob 4.45 zjutraj. — V Lipi je umrl Nikolaj Weiss. — V Blačah je preminula Urša Schupp, mati 12 otrok. — Čitalnica v Glinjah pa je priredila na praznik presv. Rešnjega Telesa materinski dan.
Na novi bajtiški cesti je zadelo padajoče deblo Margareto Houtz iz Bele, mater dveh otrok. Nesrečnica je bila na mestu mrtva. — V naraslem Volčjem potoku pri Grebinju je utonil 4 letni Avgust Pribernik. — Od vsega tega je letos že 30 let.
liko sv. Antona in bil tam pri več svetih mašah.
Ob 10.30 sem moral zapustiti Padovo ter se odpeljal proti Vicenci. Na hribu tega mesta je Marijina cerkev Monte verico. Tu smo imeli lurški romarji lani, ko smo se peljali iz Lurda domov, zadnjo pobožnost in peli zahvalno pesem in še našo najlepšo pesem „Marija skoz življenje". Dalje je šlo proti Veroni južno od Gardskega jezera proti Milanu in naprej proti jugu. V Genovo sem prispel zvečer po šesti uri.
Od Genove do Monterossa, kamor sem prispel ob 21. uri, vozi vlak stalno ob morju. V lepi vili Adriana, sem dobil v 3. nadstropju sobo, številka 25. Sestra prednica Hortulana me je z veseljem sprejem, kajti že šestič sem bil tukaj na dopustu, kjer sem se zdravil. V vili Adriana je bila odlična postrežba, hrana dobra, (pozabiti pa tudi ne smem omeniti izvrstne vinske kapljice, ki ti dela še večje poželenje po jedi.
V kapelici so vsak dan službe božje. Jasno, da sem se vsak dan udeleževal teh svetih maš, ki sta jih imela neki duhovnik iz porenjske škofije Špeier in neki drug duhovnik, ki je bil iz Južne Tirolske. Sami gostje so bili iz različnih dežel. Posebno se mi je vtisnil v spomin neki gospod s svojo ženo iz Belgije, iz mesta Lowen. Bil je izredno prijazen gospod, ki je tudi mnoge fotografiral in mi je poslal nekaj lepih barvnih posnetkov.
Dne 1. marca zjutraj, sem se odpeljal iz Monterossa proti Genovi. Od tu je šlo venomer samo ob morju proti francoski Rivieri v Nico, kamor sem se pripeljal ob 15. uri. Močno je deževalo, ko sem prispel v Nico. Tu sem najprej poiskal patra Jakoba v katoliškem domu Rue de France (izg. ril de frans).
Zvečer sem šel k večerni sv. maši v Marijino cerkev (Notre Dame), ki je zgrajena v istem slogu kakor pariška Notre Dame. Po večerji v samopostrežni restavraciji sem se podal k počitku v katoliški dom.
Na pustni torek, 2. marca, je še po malem deževalo. Popoldne je bili veliki pustni karneval, ki je vsako leto v pustnem času, in M je vprav v Nici nekaj edinstvenega in nepozabnega. V našem kupeju, ko smo se vozili na francosko Riviero, sita bila tudi
dva mlada Dunajčana. Ta dva gospoda sta šla v Nico samo s tem namenom, da bi videla znameniti pustni karneval v Nici. Dalje sem videl na karnevalu skupino Avstrijcev z Dunaja, ki so se pripeljali s svojim avtobusom. Je pa ta karneval zares nekaj nepozabno lepega, saj nudi samo Nica nekaj, kar ne vidiš nikjer na svetu.
V	Nici sem bil štiri dni. S patrom Jakobom, ki govori tako lepo francoski kot rojen Francoz, sva se peljala v omnibusu v pet kilometrov oddaljeni kraj „Viiiefran-che-sur-Mer“. (izg. vijfranš-sur-mar). Kra-®en kraj ob morju z lepimi palmami in ne-broj cvetočimi rožami.
V	Vililefranche je gospa Germann posestnica hotela „La Regance" (izg. la regans), doma iz Zadnikarjeve hiše pri Železni Kapli. Gospa Germannova je že 45 let v Franciji in njen mož, ki je že umrl, je bil francoski državljan, govori še danes lepo slovenščino. Čeprav obdana s samo tujimi ljudmi, se nikdar ne sramuje govoriti s Slovencem v našem krasnem slovenskem jeziku. Mene in patra Jakoba je pozdravila kar v slovenščini ter nama postregla z dobrim francoskim vincem in pecivom. Tako smo se kar po domače pogovarjali, zraven pa je bila tudi njena sestra s Koroškega, ki je že dalje časa pri gospe Germannovi. Ta gospa Germannova naj bo kot svetel zgled vsem tistim, ki se še doma sramujejo govoriti v lepem pevnem slovenskem jeziku. To je trdnost in značaj človeka, k: ne pozablja nikdar in nikoli, da ga je nekdaj rodila blaga slovenska mati! Dragi koroški rojaki, posnemajte gospo Germanno-vo, pa se nam ne bo treba bati, da bi kdaj umrli, kot bi želeli naši sovražniki!
Prisrčno sva se poslovila s patrom Jakobom od srčno dobre gospe Germannove in njene sestre. Če pa bi kakega našega koroškega rojaka zanesla pot na francosko Riviero, naj ne pozabi obiskati hotela „La Regance" gospe Germann. Mme (Madame) Germann, Route Nationale, Villefranche-sur-Mer (A. M.), France.
(Dalje prihodnjič)
Dacai/i <z&	zklad
Tratnik Ivan, Toronto, Kanada — 3 $
Po 2 $: Stanovnik Janez, Toronto; Osredkar Frank, Toronto; Kastelic Jože, Toronto, Kanada.
Pintar Marija, Waukescha, USA. — 1 $ Č. g. Groblar Ignacij, Blače — 120.— šil.; Schellander Ana, Trabenče — 60.— šil.; Ercek Franc, Belgija -— 50.— S; Zabavnik Franc, Brdo/Šmohor — 40.— S; Reiter Ana, Brnca — 40.— S; Maloveršnik Anton, Lepena — 27.50 S.
Po 20.— S: Mertal Johana, Zmotiče; Pdrtsch Ludvik, Šteben/Pliberk; Brodar Janez, Spittal; Lepušic Johan, Rožek; Triess-nig Simon, Loče; Laura Mihael, Krčanje; inž. Leitgeb F., Dunaj; 2. u., St. Rupert; Hajmižič Mirko, Rebrca; Sever Mirko, Francija; Strauss Bernard, Žihpolije; Miki Martin, Radiše; č. g. Nadrag, Škofiče; Hlebčar Johan, Celovec; Felser Agnes, Kapfenberg; Oitzl Franc, Zgornji Breg; dr. Zablatnik Pavel, Celovec; Sienčnik Helena, Dobrla ves; Kasl Marija, Belovče; Hafner Ana, Škofiče; Pikalo Karl, Globasnica; Knez Florijan, Lobnik; Kogoj Mihael, Lobnik; Sporn Marija, Remšenik; neimenovana, Remšenik; Roš Ana, Železna Kapla; Hribar Andrej, Korte; Gregom Jožef, Dule; Ožmalc Anton, Malčape; Slugove Gregor, Lančeva; Slugove Ana, Lančeva; Urak Tomaž, Nagelče; Ku-ster Johan, Mokrije; Kačnik Terezija, Sreje pri Škocjanu.
Po 15.— S: Hutter Peter, Večna ves; Šve-gel Franc, Lobnik.
PO' 10.— S: Močilnik Marija, Grabštanj; Bauman Johan, Velikovec; Pečnik Mihael, Kapla/Dr.; Lampiebler Andrej, Radiše; č. g. Jakob Moischitz, Brdo; č. g. Kristo Srianc, Šmihel; Lederer Johan, Reka/Št. Jakob. Sluga Marija, Remšenik; Pečnik Jerca, Bela pri Železni Kapli; Blajs Helena, Lepena;
Pevski zbor Jakob Gallus "Petelin iz Celovca
vabi vse prijatelje lepe pesmi na
vokalni koncert
slovenskih umetnih in narodnih pesmi
'	na belo nedeljo, 25. aprila 1965
ob pol treh popoldne v Draščah in ob osmih zvečer v Podgorjah
Ne gnojiti zemlje - temveč hraniti pšenico Pomlad in čebele
Nekdaj, ni tega tako dolgo, simo bili srečni, ako smo dobili na hektar 20 do 25 stotov pšenice. Večji pridelki so bili skoraj nemogoči. Mnogi, ki so poskušali uporabljati veliko gnoja, so navadno Mi razočarani, ker so imeli manjši pridelek. Preveč 'Pognojena pšenica se je spomladi bujno razvijala, pozneje pa jo je napadla rja in je končno polegla. Rezultat vsega tega je bil: malo slabo razvitega zrnja.
Tako se je razvila stara izkušnja, da se ne sme gnojiti neposredno pod samo pšenico, ker me prenaša 'gnoja, temveč se mora gnojiti predlkulitura, kakor koruza ali krompir, a šele zatem posejemo pšenico. Seveda, takšen posevek gotovo ni mogel bogato obroditi.
Ko pa so začeli uporabljati gnojila, so cesto trosili spomladi ali pa celo pozimi prevelike količine in tudi takrat so doživljali neuspehe. Tako so ostali relativno nizki pridelki.
Napredne dežele so dosegle visoke pridelke pšenice: 50—60 q/ha pa tudi več. Tega pa niso dosegli z boljšo obdelavo zemlje niti z večjimi količinami gnoja, temveč samo s pravilnim gnojenjem in to tako, da da niso gnojili zemlje, temveč so hranili pšenico. Dokler so gnojili zemljo, so bili pridelki nizki, šele takrat, ko so začeli hraniti pšenično rastUmo-posevelk, so začeli pridelki hitro rasti.
Kako hranimo pšenico?
.Skoraj tako, kakor živino! Majhni telici bomo dali manj hrane. A čim bolj bo rasla, tem več bo dobivala hrane; največ pa takrat, ko jo bomo molzli, čim več mleka bo dajala, tem bolj jo bomo morali hraniti. Prav teko je s pšenico. Ko je mlada in rastlinica še majhna, takrat ne zahteva večje količine hrane. Z razvojem pa zahteva vedno več hrane, a največ, kadar razvija klas in polni zrno. Če smo gnojili zemljo jeseni in hranili pšenico čez zimo in v zgodnji spomladi, ne bomo dobili dobre žetve. Če ipa smo jo hranili neprestano po malem med njenim razvojem vse do kiasanja in oploditve, smemo pričakovati visoko in kakovostno žetev.
V začetku pšenici gnojimo drugače. Takrat ji bomo dajali več fosfornih in kalijevih gnojil, da se okrepi. Fosfor in kalij preprečujeta, da se ne razvija prebujno, delujeta, da bo Stebelce čvrsto in odporno
proti petega n ju in boleznim. Dušika ne dajemo večje količine, ko se razvija stebelce, pač pa ga zato dajemo več za razvoj klasa in zrna.	^
Dušik spodbuja pšenico na razraščanje. Ko pa je ta faza končana, takrat dodane doze ne delujejo več na razraščanje in ne bodo več vplivale na gostoto posevka. Previdni moramo biti tudi takrat, ko se raz-viljajO' prva kolenca v steblu, da bodo čvrsto, ker od tega precej zavisi odpornost proti polaganju. Ko se začenja razvijati Mas, tokrat pšenica najhitreje raste. Če je v tem času v zemlji dovolj hrane, se bodo razvili lepi klasi z mnogo klaskov.
Največ gnojil porabi rastlina pred klasjem
Takrat je razvoj najhiitrejlši, saj se morajo normalno razviti veliki klasi z mnogimi klaski. Če v tem času ni dovolj hrane, ostone pri dnu Masa več ali manj praznih klaskov. Tega pri dobro in pravilno hranjeni pšenici ne sme biti. Tudi od Mašenja do cvetenja pšenice je zelo hiter razvoj, vendar dolžina te dobe zavisi od same sorte. Če v teh dobah ni dovolj hrane, posebno nitratov, jo rastlina jemlje iz svojih notra-
njih zalog. To pa pozneje primanjkuje samemu zrnu. V tej dobi moramo pšenico dobro hraniti. Sedaj, ko je rastlina že velika, dušik ne more več slabo delovati, kolenca so že močna in ni več bojazni, da bi posevek polegel. Ugodno pa bo to, da se bodo razvili. vsi klaski.
Rodovitne pšenice imajo zelo poln klas. Na Masu je od 20 do 28 klaskov in še več. Pri nekaterih sortah je v klaskih po 3 do 8 cvetkov. Če pšenica nima dovolj hrane, se bodo oprašili samo dva do trije cvetki in razvila se bodo 2 do 3 zrna. Če pa ima pšenica obilno hrane, bo tudi oprašitev boljša in v cvetkih se bo normalno razvilo mnogo zrn, 3 do 5 pa še več. Na poskusnem polju so nekatere selekcije razvile tudi 6 do 8 zrn v klasku. Lepa rodovitnost, vendar samo pri dobri negi in hranjenju.
Kdaj gnojimo pšenico?
To nam najleipše pokaže sam posevek pšenice. Biti mora intenzivno zelene barve, ne temno zelene, ker nas temno zelena barva lista, opozarja na nepravo razmerje med dušikom, fosforom in kalijem.
Le dobre nesnice se splača rediti
,Sicer je že stara in dolgo znana resnica, da mora tisti, ki hoče s prirejo jajc kaj zaslužiti, skrbeti za kokoši, ki krmo dobro izkoriščajo, predvsem tako, da nesejo obilo jajc. Tudi v kokošjih čredah so zajedalci, ki porabijo toliko kot ostale živali, a zato bistveno manj nudijo. Kdor hoče pri reji jajc kaj zaslužiti, mora take živali sproti izločati.
Vse to nam prav nazorno potrjujejo poskusi, ki so jih lani opravili na Danskem. Poskusi so zajeli 42 kokošjih čred. Povprečna nesnost je bila 219 jajc na eno kokoš. Zaradi ugotavljanja gospodarnosti so razdelili kokoši v tri skupine. V prvo skupino so uvrstili tiste kokoši, ki so znesle nad 240 jajc, v drugo tiste, ki so znesle med 210 in 240 in v tretjo tiste, ki so znesle manj kot 210 jajc.
Kako je bilo z zaslužkom v posameznih skupinah?
Vzemimo, da so skupni stroški za kokoš iz prve skupine enaki 100, potem so stroški v drugi skupini skoraj enaM, v tretji pa so
enaki 96, kar pomeni, da so dobivale boljše nesnice dodatno krmo. Če sedaj tudi izkupiček za jajca pri prvi skupini označimo s 100, potem je ta izkupiček pri drugi skupini enak 92, pri tretji pa 77. Podobno je seveda z zaslužkom oz. dobičkom, ks rejcu ostane. Če ga za skupino I označimo s 100, je pri drugi skupini enak 63, medtem ko pri tretji skupini sploh ni dobička, ampak celo majhna izguba.
S temi podatki sicer ni povedano nič bistveno riovega, vendar so dragoceni, ker znova potrjujejo, da je selekcija potrebna tudi v kokošjih čredah in da se tudi izplača in to še prav hitro.
'Pomlad je tu. Drevje že cvete. Tudi druge pomladanske cvetice hitijo z naravo. Čebele, ki so med zimo imele zadostno število toplih oziroma sončnih dni, so se sko-ro sproti očistile in tako ohranile zadovoljno zdravstveno stanje.
Sedanji prvi poleti za delom so v čvrstem delovanju. Čebele obletajo prvo pomladansko cvetje in nabirajo cvetni prah, ki ga bodo potrebovale ob ugodnem vremenu iz dneva v dan vedno v večji množini.
Matice so že tudi na delu in zalega se postopoma množi s toplimi dnevi in rastjo množine pomladanskega cvetja.
Čas je, da se dnese panjev očistijo mrtvic in drugih odpadkov, ki so se nabrali med zimo. Za to opravilo naj se izrabijo tople in mirne opoldanske ure. Pazit: je tudi, da se med tem in med vsakim drugim opravilom ne povzroča prepih, kateri postane lahko pogubonosen.
Toplota je sedaj družinam potrebna v večji meri kakor čez zimo. Pri pomladanskih pregledih čebeljih družin bodite torej kratki in izogibajte se prepiha! Vsaka nepotrebna radovednost in stikanje po družinah moti in vznemirja živalce pri nenehnem delu. Vešč čebelar spozna po poletu, po obnašanju čebelic vsako njihovo potrebo, zato je vsak nepotreben pregled odveč in le v škodo mirnega delovanja družine.
Priskočite na pomoč tistim družinam, ki so ob majhni ali ob nezadostni količini zaloge. V lačnih družinah se obudi zaskrbljenost, M ovira družino pri napredku in razvoju.
Kmallu po tudi čas za špekulativno pitanje. Vsako prepozno pitanje ali dodajanje hrane se navadno maščuje ob glava: paši. Najzanesljivejši časomer za čebelarja je razvoj narave, M zavisi od kraja in vremena. Zato je nemogoče določati dneve meseca že v naprej za določena sezonska opravila.
Odraz avstrijske zunanje trgovine na dunajskem sejmu
Kako preganjamo krta?
Krt je splošno priznan kot koristna žival, ker s tem da se hrani z ogrci, strunami, ličinkami zeljnih komarjev in muh, gosenicami sovk, 'Stonogami, pa tudi z mravljami in njihovimi ličinkami, igra nekako vlogo zemeljskega ,.policaja". Krt je zelo požrešen, vsak dan mora požreti toliko kolikor znaša njegova telesna teža. Ako ostane dvanajst ur brez vsake hrane, pogine. Pretežno se hrani z deževniki. Deževniki so sicer zelo koristni za rahljanje in predelovanje zemlje, vendar se tako naglo razmnožujejo, da krti njihovega števila ne morejo bistveno zmanjšati.
Krt postane nadležen, ko prične rdi pod mladimi rastlinami, ker jih dviga nad zemljo, tako da kmalu usahnejo. Poseono je krt škodljiv v globoko ograjenem vrtu, od koder se žival ne more odseliti. Krta pa navzlic škodi, katero povzroča, ne smemo ubijati, ampak je bolje, da ga samo preganjamo; kajti živali, ki bi tako uspešno pomagale zatirati škodljivce kakor kri, pravzaprav ni. Najbolje storimo, da krta med ritjem z lopato dvignemo iz zemlje in ga vržemo na polje ali travnik. V rove pa zatlačimo kose krp, ki smo jih prej namočili v petrolej ali karbolinej, ali pa vanje nasu-jemo karbid ali naftalin. Zoprn duh namreč krta takoj prežene. V z betonom globoko ograjenih vrtovih seveda ta sredstva ne za-
doščajo, zato lovimo krta s primernimi pastmi.
Kemičnih sredstev za zatiranje krta je več, vseh pa ne moremo uporabljat; brez zdravniškega dovoljenja (phostorin lahko na primer zastrupi zemljo in s tem pridelek). V rove lahko vlagamo pšenična zrna zastrupljena s cinkovim fosfidom, dobro sredstvo je škropivo endrin ali toksafen, katerega pa uporabljamo samo od novembra do februarja, nadalje prašivo bentox, ki se ga spet ne smemo posluževati na vrtovih, ker dobe vrtnine, zlasti gomoljevke ogaben duh po plesni in postanejo neužitne, končno imamo še aldrin, a tudi ta prašek je nezdrav za človeški organizem.
Za zatiranje krta je torej morda najbolje, da se izognemo kemičnih sredstev, ampak ga le zalezujemo in preženemo. V skrajnem primeru, ko bi ta povzročal preveliko škodo, ker ga ne moremo iztakniti, sezimo po omenjenih prašivlh in škropivih.
— a.
dmž&a Si/. MbUteia
sprejme za svojo trgovino s knjigami, pisarniškimi potrebščinami in nabožnimi predmeti mlajšo izučeno prodajalko z znanjem slovenskega in nemškega jezika.
Plača po dogovoru. Ponudbe sprejema Mohorjeva pisarna v Celovcu.
Delitev avstriske zunanje trgovine med državami obeh glavnih evropskih gospodarskih skupnosti se odraža tudi na letošnjem pomladanskem velesejmu. Letošnjega velesejma se je udeležilo 2901 domačih podjetij, tujih razstavljaleev pa 2265; tako močna udeležba predstavlja vsekakor uspeh za letošnji sejem. Letos so bila močno zastopana podjetja iz Evropske gospodarske .skupnosti (EWG), katerih udeležba predstavlja 68 odst. (tujih udeležencev), in sicer je bilo 1132 podjetij iz Zahodne Nemčije, 182 iz Italije in 140 iz Francije, 17 iz Belgije in 13 iz Nizozemske. Iz držav EFTA je razstavljalo samo 514 podjetij. Razmeroma šibko so bile zastopane vzhodne države (okoli 2 odst.).
V biltenu dunajskega velesejma je nje-
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
gov ravnatelj Bruno Marek navedel podatke o avstrijski zunanji trgovini z državami EGS (EWG), EFTA in z vzhodnimi državami za vse leto 1964. Avstrija je lani izvozila v države EGS za 3,7 odst. več blaga kot leto poprej, uvozila iz teh držav pa za 12.2 odst. več.
Uvoz Avstrije iz držav EFTA se je povečal za 16,4 odst., izvoz pa kar za 26 odstotkov.
Avstrija je lani v zunanji trgovini dosegla prebitek 200 milijonov šilingov. Vzhodne 'države so svoje obveznosti, ki so pred enim letom znašale še 6,4 milijona obra-čunskih dolarjev, popolnoma poravnale, Sovjetska zveza je Avstriji prodala za kritje .svojih obveznosti 625 kg zlata v vrednosti 18 milijonov šilingov.
PONEDELJEK, 26. aprila: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. Žena in dom. 10 mmut za športnike. 18.00 Za našo vas. — TOREK, 27. aprila: 14.15 Poročila, objave. „... ki si srednica med narodi”. (K 20. obletnici 2. republike). — SREDA, 28. aprila: 14.15 Poročila, objave. Kar želite, zaigramo. - ČETRTEK, 29. aprila: 14.15 Poročila, objave. Z zaključne prireditve na gospodinjski šoli č. s. v Št. Rupertu pri Velikovcu. — PETEK, 30. aprila: 14.15 Poročila, objave. Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. Iz ljudstva za ljudstvo. (Pri oglarju Andreju Kertu na obisku). Mala davčna abeceda. — SOBOTA, 1. maja: 7.30 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — NEDELJA, 2. maja: 7.30 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
Vse Joka izdelke in opreme iudi za tujske sobe
PODJUNSKA TRGOVSKA DRUŽBA
Sratje RUTAR & Gg.
Dobrla ves-Eberndor{
tel. 04236-281
ZA FANTE IN ZA VSE
Zob za zob
Spominjate se Gospodovih besed: „ Slišali Ste, da je bilo rečeno: Oko za oko in zob za zob, jaz pa vam pravim: Ako te kdo bije po desnem licu, mu nastavi še drugo!“ Ali se je kdo med vami že ravnal .po tem Gospodovim naročilu? Tako neznansko težko se nam zdi vse to. Slaven slikar je nekoč dejal: „če te kdo enkrat udari po desnem licu, ga daj dvakrat po levem!" Najbrž tudi marsikateri izmed fantov tako misli. Če jo dobi po glavi ali celo v obraz, ga popade divja jeza in temna sila ga žene k maščevanju.
„Temna sila" je nekaj skrivnostno nedoumljivega. Morda ste že slišali, da so rekli ljudje, ki so v jezi koga zabodli, da so delali kakor v težkem snu — skoraj nezavestno. Bili iso enaki ljudem, ki jih nihče ne vpraša za mnenje; od nekod je priletel udarec in že se jim je zganila roka, da b: odbila sunek. Podobni so čokoladnim avtomatom: Zgoraj vtakneš denar, nato zarožlja in spodaj dobiš čokolado. Prav tako je z jezljivimi ljudmi: naj jih kdo udari ali jim reče žal besedo — za hip jim zašumi v duši in odgovor je tu, seveda ves nepremiš-Ijen, robat in krut.
Ali je za človeka lepo, da je samo avtomat? Če malo premislite, boste morda že bolje razumeiM, kako si je Kristus mogel zamisliti nauk, da naj hudo poplačujam z dobrim. Kaj nismo sužnji drugih, če jih posnemamo v slabem, samo da se ne bi zdeli slabiči? Ali nismo veliko močnejši, če se ne damo zbegati, ampak storimo, kar smo sami spoznali za dobro in lepo?
Fant se je odločil, da bo olikan človek in da nikogar več ne bo zmerjal in tepeL Pa se zmenijo njegovi tovariši in pravijo: „Ta-le je rekel zadnjič, da mu je zmerjanje in pretep odvratno — pa stavimo, ali se ne ibo v petih minutah premislil." In eden izmed fantov steče k njemu, mu za hrbtom eno pri maže in ga še ozmerja. Res, udarjeni fant pozabi na sklep in udari nazaj... fantje pa od radosti poskakujejo-.
Ko je fant videl, kaj so pravzaprav tovariši hotelli, ga je v dno duše bilo sram. Ni ostal zvest svojemu sklepu; dal se je speljati, ko se je zgodilo vse tako hitro in nepričakovano.
Fantje ste neštetokrat postavljeni pred podobne preizkušnje, če vas torej tovariši hujskajo in vam prigovarjajo: „Tega ne smeš trpeti, pošteno mu vrni", se vedno zavedajte: če jim zdaj uisitrežete in greste za njihovim surovim vzgledom in jih priznate za isvoje učitelje, ste že veliko bolj na škodi in se vam bodo še prav posebno smejali v pest. „Res, poslušnega učenca imamo," bodo med -seboj govoriilii, „v vsem nas posnema; mi vodimo, on pa slepo raca za nami." Za slabiča te bodo imeli in prezir bo tvoj delež!
Da se prepričaš, kako le sebi škoduješ, se poglej ob takem razburjanju iznenada v zrcalo, pa boš videl...
Zato, fantje, bodite samostojni in hodite svojo pot!
Skoraj verjeti ni mogoče in vendar je prišlo do tega, da so glasovi jazz-muzike prodrli celo v cerkvene prostore. Pa ne le kje v Ameriki, kjer so baje silno „napre-dni“, ali kje na daljnem Vzhodu, kjer pred oltarjem celo plese izvajajo, kot smo videli v Monakovem pred leti. Lansko jesen smo bili presenečeni pri večerni maši v Borovljah, ko smo poslušali ritmično izvajanje jazz-spremljave svete liturgije. Tudi v Celovcu je mogoče pogosteje udeležiti se tovrstnega liturgičnega opravila. Med avstrijskimi deželami pa je baje v škofiji St. Polten našlo tovrstno udejstvovanje najugodnejša tla.
Modema muzika za moderen čas, trdijo mnogi. Zlasti mladina se navdušuje za jazz in ob njenih zvokih se čuti v svojem elementu. Brez dvoma ima v svoji živahnosti in gibčnosti mnogo mladostnega, polno življenjskega in mnogo osebno intimnega v sebi.
Nam je jazz-godba poznana le iz nočnih
lokalov in plesišč. Mnogi mislijo, da je jazz nujno le plesna glasba, ki je polna erotike in more le počutnost vzbujati.
Pa se zdi, da more tudi jazz služiti do-bremenu. Krivično bi bilo, če bi vsakega ljubitelja jazz-zvokov že označili najmanj za preveč posvetnega. Znano je, da obiskujejo jazz-koncerte tudi zelo resni ljudje.
V cerkvi se je zadnja leta mnogo spremenilo. Kar so morda še bile včeraj sanje, je danes že uvedeno, uresničeno. Tudi Cerkev hoče postati modema kljub neizpre-menljivim resnicam. V tej luči laže razumemo, da je tudi jazz prodrl v bogoslužje.
Kot vsaka novost ima tudi jazz v cerkvi hude nasprotnike. Smo pač otroci tradicij in navad. Toda motili bi se, če bi trdili, da ni tudi mnoge starejše čudoviti ritem in skrivnosten šepet ter odločen izliv jazz-zvokov prevzel. Končno besedo o tej novosti pa bo imela resnična vernost ljudstva in odločitev očetov svete Cerkve.
(llmskega sneta
NA PREDARLSKEM SE TRUDIJO ZA DOBER FILM
Čeprav Ije gibanje za dober film pri nas rodilo že mnogo sadov, je vendar na tem polju še mnogo ledine. Zadnja leta je nastalo kar nekako plemenito tekmovanje med posameznimi deželami v Avstriji, kje bodo v ta plemeniti namen več storili. In zdi se, da so doslej na Predarlskem imeli naijl-epše uspehe. Od vseh 12 kino-podjetij v deželi jih je kar deset že uvrstilo v svoje programe tudi fillme akcije „Dobre-ga filma." Ostali dve pa bosta predvidoma tudi še letos sprejeli vabilo za so-delovanje. Kakor je poročal vodja deželne akcije prof. Julius Bohle je v lanskem letu bilo 162 predstav »Dobrega filma", katerih se je udeležilo nad 40 tisoč obiskovalcev.
Posebno pozornost posveča vodstvo akcije zadnje leto v prizadevanje, da bi čim bolj razširili to akcijo med mladino. Za njo bi n-alj bill-e pripravljene posebne predstave, ki bi naj nudile dobre filme za poklicne stanove mladine z znižano vstopnino. Tovrstno mladinsko filmsko akcijo izvajajo doslej poleg Predarlske le še na Dunaju. Tudi nameravajo pripraviti v tem okviru dvoje poučnih izletov in sicer v Cinecitta v Rim in v Munchen-Gaiselgasteig, kjer bi si naj ogledati ti dve veliki evropski filmski središči.
Med najbolj obiskanimi filmi v okviru »Dobrega filma" so bili filmi »Dih blaženosti", »Mesto brez sočutja" in »Dokler si tukaj".
IDOL JAMESA BONDA
Filmski oboževalci so si zopet izbrali novega zvezdnika, ki je postal že kar model in vzornik mnogim. V filmu »Goldfin-iger" nastopa glavni junak James Bonda. Čeprav je vsa zgodba le plod domišljije, je vendar vzbudil v neštetih gledalcih globoko občudovanje. Ta filmski junak je postal pravi magični pojav. Tako je postalo vse, kar je količkaj v zvezi z njim, merodajno in našlo nešteto posnemovalcev. V trgovinah se najdejo celo klobuki, ki so po njegovem modelu narejeni. Ker James Bonda nastcpa v vlogi tajnega agenta, dobivajo rimske časopisne agencije vrsto prošenj — celo opremljene, s kolkom — za sprejem v službo tajne policije.
ZAPRLI SO EDINI KINO
Pri nas gre s kinom tako slabo, da ne govorijo več o filmski krizi, temveč o izumiranju filma. Zadnja leta so morali zapreti že na stotine kino-dvoran, pred kratkim pa so v Hartbergu zaprli še edini kino in tako je to mesto prvo v Avstriji, ki se je moralo zaradi nereutabilnosti odpovedati filmskim predstavam.
OtzMki
UatiŽelt
Krist je vstal
Zvončici beli prikipeli so iž tal
in po loki zazveneli:
Krist je vstal!
Veje vrba upogiblje v bister val .in se šepetaje ziblje: Krist je vstal!
Kvišku škorec je pogledal, sfrfotal,
da oblačkom'bi povedal: Krist je vstal!
iSončni žarek izza gor je prisijal
In je vest razlil na morje: Krist je vstal!
Vse se veseli pomladi
Veselo se je nasmejal sonček, ko je pokukal 'izza temnih oblakov na zasneženo poljano.
»Tetka zima, zdaj pa le hitro od tod, sicer bo ostala od tebe le majhna lužica."
»Cin, cin,“ so mu v odgovor pozvanjali prvi zvončki, ki so že pokukali izpod bele odeje.
In naenkrat je vse oživelo. Sonček je poslal na zemljo vse svoje žarke. Zima, ki je začutila nenadno toploto na svoji beii obleki, se je hitro umaknila na gore. Mimogrede se je hudovala še na poredim mladino, M ne pozna nobene hvaležnosti:
»Kako ste me v jeseni vsi klicali, ko ste bili trudni in zaspani, danes me pa podite. Le počakajte, nikdar več se ne povrnem!"
Zvončki, ki so slišali te besede, so se le poredno nasmehnili itn zmajali s svojimi belimi glavicami, nato pa veselo zapeli v pomladno jutro:
»Trobentice drobne, trobite veseio, da prišla pomlad bo čimprej v deželo!"
ZA DOBRO VOLJO
Dva hudomušna možakarja, M imata precej dela s krotenjem svojih jezičnih »boljših polovic", sta šla na veliki petek mimo cerkve, ki ima dva stolpa. Zaslišita ropot nagel, ki v teh dneh nadomeščajo zvonove. Pa vpraša Luka: »Kaj misliš, kateri teh dveh zvonikov'je ženskega spola?"
Janez pomišlja in ne ugane. Pa mu Luka zaupa: »Tisti, na katerem je ragla ...“
KRIMINALNI ROMAN Prevedel:
AVGUST PETRIŠIČ
30. NADALJ EVANJ E
SKRIVNOST
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
S A X RO H M ER
de. h-tHaamia
„Stradwick Hall," je pojasnil Smith.
»Dom lorda Southeryja. Midva sva prva — toda dr. Fu-Manču je bil v vlaku." Tedaj se mi je resnica zasvetila.
Grobnica
»Vaš neobičajni predlog me navdaja z grozo, dr. Mr. Smith!"
Majhen, gibčen mož v temini obleki, ki je bil podoben višjemu natakarju (a je bil pravni svetovalec hiše Southery) je ozlo-voljemo puhal svojo cigaro, Nayland Smith, ki ga je njegovo nemirno sprehajanje zane-, slo na oddaljeni konec knjižnice, se je obrnil in z vso možatostjo pogledal nazaj, kjer sva pri ognjišču stala z odvetnikom.
»Sem v vaših rokah, Mr. Henderson," je dejal in se bližal temu, sive oči pa so mu sijale. »Razen dediča, ki je v inozemski službi, pravite, nima lord Southery nobenih sorodnikov. Ako se motim, a vi sprejmete moj predlog, ni nikogar, čigar občutljivost bi tipela ...“
»Moja (lastna, sir!"
»Ako imam prav, pa mi vi preprečite izvedbo mojega načrta, postanete morilec. Mr. Henderson." Odvetnik se je zdrznil m
živčno pogledoval Smitha, ki je preteče stal pred njim.
»Lord Southerv je bil samoten človek," je nadaljeval prijatelj, »če bi bil mogel zastaviti svoj predlog kakemu njegovemu sorodniku, ne dvomim, kakšen bi bil njegov odgovor. Zakaj se obotavljate? Kako to, da vas je groza?" Mr. Henderson je strmel v ogenj. Njegovo po naravi rdeče lice je bilo bledo.
»To je nekaj čisto izrednega, Mr. Smith. Mi nimamo potrebnih pooblastil...“ Smith je nepotrpežljivo hlapni! z zobmi, potegnil iz žepa uro im pogledal nanjo. »Imam vsa potrebna pooblastila. Dal vam bom pisan ukaz, sir."
»Širjenje poganstva. Tak postopek bi bil dovoljiiv na Kitajskem, v Burmi...“
»Mar vi zastavljate eno življenje proti takim pomislekom? AH menite, da bi, vzemimo1 mojo neodgovornost, dr. Petrie podpiral takole stvar, če bi dvomil, da je potrebna?" Mr. Henderson me je z dostojanstvenim obotavljanjem pogledal.
»Saj so gosti v hiši — žalujoči, ki so danes prisostvovali 'svečanosti. Ti...“
»Ne bodo nikdar zvedeli, ako se moti-
mo," ga je presekal Smith. »Za Boga, zakaj še odlašate?"
»Vi in jaz, Mr. Henderson, in dr. Petrie bomo zdaj šli. Drugih prič ne potrebujemo. Odgovorni smo edinole svoji vesti."
Odvetnik sli je z roko obrisal potno čelo. »Še nikoli v življenju se nisem moral za tako važno stvar v tako kratkem času odločiti," je priznal.
Toda Smithova neukrotljiva volja mu je pripomogla, da se je odločil, nakar smo mi trije liki zarotniki pohiteli skozi park, ki ga je oblivala mesečina. Niti en dih vetriča ni zganil listov. Popoln pokoj noči je vse zazibal v spanec. Vendar, ako je Smith omel prav '(o čemer ne dvomim), so zelene oči Fu-Mančuja pogledale na to prizorišče; in sam pri sebi sem se začudil, da zaradi tega lepota narave ni pobledela. Celo ta čas je moral strašni Kitajec biti blizu nas.
Ko je Mr. Henderson odklenil starinske železne duri, se je obrnil k Smithu. Lice se mu je čudno nakremžilo. »Zavedajte se, da storim to nerad," je dejal — »zelo nerad."
»Odgovornost je moja," se je glasil odgovor. Smithov glas se je tresel od živčne življenjske sile, ki je bila nabrana v njegovi vitki positavi. Negibno je stal in poslušal — in vedel sem, kaj posluša. Oziral se je na desno in levo — in vedel sem, kaj je pričakoval, a se je bal zagledati. Svečano so zrla drevesa na nas in čim bolj smo se bližali koncu naše poti, tem mračnejši in nižji so 'postajali zeleni loki nad nami. Po tejle stezi, na 'kateri je tu in tam bila lisa mesečine, so ob sončnem siju nesli na nosilu
lorda Southeryja; po tej stezi je mnogo rodov Stradvdckov šlo na svoje poslednje počivališče. Lunini žarki so nemoteno padali na vrata grobnice. Nobena veja, noben list jim ni branil. Lice Mr. Hendersona je bilo zgroženo. Ključi, ki jih je nosil v roki, so škrbetaH. »Nažgite svetilko," sem dejal z nemirnim glasom.
Nayland Smith, ki se je spet sumljivo oziral po sencah, je prižgal vžigalico in z njo svetilko, ki jo je nosil s seboj. Obrnil se je ik odvetniku. »Bodite mirni, Mr. Henderson," mu je strogo dejal. »To je vaša dolžnost."
»Bog mi je priča, da v to dvomim," je odvrni! Henderson in odpri vrata. Šli smo po .stopnicah navzdol. Zrak je bil vlažen in Maden. Neprijetni občutki so se nas polastili.
Pred tesnim domovanjem, ki je zdaj zadoščalo lordu Southeryju, velikemu inženirju, ki so' ga kralji čislali, se je Henderson opotekel in se me oklenil. Smith in jaz mu pri najini istrašni nalogi nisva šla na pomoč. Sta! je na stopnicah grobnice dn gledal stran, medtem ko sva se midva lotila posla. V izvrševanju svojega poklica sem imel marsikakšen neprijeten opravek, toda nikoli ne sredi take okolice, kakršna je bila ta. Bilo je videti, ko da rodovi Stradvdckov poslušajo odvijanje vsakega vijaka.
Slednjič je bilo storjeno in bledo lice lorda Southeryja je počivalo v vsiljivi luči. Roka Naylanda Smitha je bila tako mirna ko kak togi drog, ko je dvignil svetilko. Vedel sem pa, da bo kasneje napetost nje-
	
P oo I oo S 00	00 f\| 00 O i	B “ R - /\ “ N ” J 00 E
udi mii 'smo imeli svoj laz.
Tem v samotnih notranjskih hribih, med pustimi, hladnimi globelmi in zasekami samujejo fcotlimice — lazi. Na dnu teh kotli-n:c je košček obdelane zemlje, ki je po navadi ograjen z bodičevjem im kamenjem. Tam kjer raste oreh ali temna tepka, drugače ipa povsod krivemčasito grmičevje, nizka, siromašna trava im osat. Posuti so lazi z belim, drobnim kamenjem, ki se je bilo' prikotalilo Bog vedi od kod — morda se je bilo ob hudi uri z neba samega usulo-.
Tista ped obdelane zemlje rodi. nekaj krompirja, fižola in graha; ves pridelek bi lahko ženska spravila z dvokclinico ali celo z jerbasom, pa bi ji še teden dni ne bilo treba hoditi. Zakaj lazi so polije gostačev in najiuibožnejšlh bajtarjev, ki si niti lehe na močvirju ne morejo najeti. In prav zato, mislim, ker so njih edini delež pod soncem, ljubijo svoje laze bolj globoko in prisrčno, nego kralj svoje kraljestvo.
Z najmočnejšimi koreninami se ovija srca ljubezen do grude. Človeku, po svetu 'pognanem, iz zemlje izruvanem, se toži najprej po koči, po njivah, po senožeti, četo po siromašnem lazu, nato šele po materi, sestrah im bratih. V nas vseh se pretaka kmečka kri in v tej krvi ljubezen do zemlje, fcopmemje po zemlji. Veliko sem dosegel 'Spoznanja — dal bi vse to spoznanje in vso mo'droist za ozko leho pod (brdom, za ponižen vrt kraj hiše. Amerikanec, ki se je po dolgih letih vrnil v domovino im katerega je pregnala krušna skrb, ali pa prepodila trda pest davkov in drugih nadlog, si ustanovi najprej novo domačijo:, najrajši blizu prodane ali porušene domačije svojih očetov. Grenko je slovo od žene, grenkejše slovo od matere; slovo od očetne grude pa trga srce iz prs, sili solze v Oko moža, ki nikoli ni jokal.
Moja mati je bila kmetica in je v svojem srcu, v vseh svojih mislih ostala kmetica do smrti. Kadar sva bila sama, mi je pripovedovala, kako da je bilo lepo tam v horjulskih hribih. Vsako leto sva se menila, da pojdeva tja; daleč ni bito v tiste kraje, ali pogovarjala sva se o tem potovanju kakor o dolgem, veselja polnem romanju v deveto deželo, v obljubljeno Koromandijo. Nikoli nisva šla tja; mati je prej umrla. Še tri tedne pred smrtjo, ali je bilo morda že blizu tistemu strašnemu večeru, mi je, rekla, 'ko sem se Sklonil čez njen potni, upali, ubogi Obraz: „Ali ne bi šla prihodnji tedem?“ — ..Prihodnji teden pojdeva!" sem odgovoril; v grlu me je tako stiskalo in dušilo, da še 'jokati nisem mogel. Njena goreča misel, njeno vemo upanje, njen sveti spomin — vse je bito le fcoprnemje po lizgubljeni, ugrabljeni igrudi, po vonju senožeti in njiv, po šumenju daljnih gozdov. To boprnenje je bi-
lo tudi v meni in je danes prvi dan, ko sem ga začutil.
Imeili smo svoj laz; uro hoda je bil daleč od vasi. Poit se je vila najprej skozi temno zaseko in se je ob deževnih časih, posebno jeseni, sprememiila v hudournik; če je v takih dneh bilo treba v laz, smo hodih po kolovozu ob njivah, da so se nam noge preko gležnjev vdirale v blato. Iz zaseke se je vzdignila pot strmo v hrib. Tega klanca ni-kclli nisem maral; še preplavljena zaseka se ml je edella prijaznejša; billa je temna in hladna, košato, visoko leščevje jo je senčilo oid obeh strani. Klanec pa je bil širok, pust in goil; v soncu je bil vroč ih prašen, puščava sama, rdeči prah je silil v oči itn usta in ise je mešal s potom na čelu in 'licih; človek se je utrudil že ob tretjem koraku. Če je rosilo, ali celo deževalo, pa se je ilovica razmehčala in je bila spolzka ka-
kor led; še bosemu je drčalo. Nikjer in nikoli ni bito -kraja temu klancu; nanj sem se spomnil, kadar sem v tistih časih bral o klancu na Golgoto.
Kaj pot, kaj zaseka ali klanec! Naš 'laz je bil naš — naše polje, naš svet, naše najmi-ilejše bogastvo! Pozimi tsmo se pogovarjali o spomladanskemu delu s toliko vnemo in resnobo, kakor da bi bili imeli najmanj sto oralov sveta. Komaj je kopnelo po prisojnih rebrih, smo hiteli v laz, ki je bil še ves pod snegom. Tista prva pot mi je bila vselej praznik. Kjer je sonce že popito sneg, se je prikazovala črna, mokra prst, so že poganjali zvončki. Na (klancu je močno drselo: v soncu se je svetila mokra ilovica; kjer je zavila poit na osojno stran, je ležal sneg še za ped visoko.
Spomladi, poleti in jeseni smo zahajali v laz, kadar je bito treba ali ne treba. Otrok hiti k materi, samo da je blizu nje, da jo vidi in se pritisne k njenemu krilu. Nič ne vpraša, če je uboga in žalostna; zdi se mi celo, da jo ljubi toliko bolj, kolikor bolj je uboga im žalostna. Hudo nam je bilo, kadar smo v pozni jeseni pobrali poslednje tepke, poruvalli natiče za fižol, ter jih naložili v dvokolinioo. Ozirali smo se, dokler smo še videli do laza.
„Z Bogom, ti zemljica naša, ti naša siromašna, ljubezniva mati, naše veselje in naša 'Sladka skrb! Z Bogom, pa ne pozabi nas v svojih dolgih sanjah, kakor tudi mi ne bomo pozabili nate!"
Sam ne vem, kaj se je zgodilo in kako se je moglo zgoditi, da naš laz nenadoma ni bil več naš laz. Ali smo se zamerili gospo-
darju tistega sveta, ali je hotel sam obdelati tisto beraško ped zemlje, alli se je oglasil drugi najemnik — nič ne vem, le toliko vem, da laza nismo imeli več in da se nam je tako- zgodilo', kakor da nam je bil kdo zemljo izpodmaknil pod nogami.
Gostači smo bili; to se pravi; popotnika, ki jih močan veter zažene danes na to, jutri na ono stran. Nikjer niti za dlan grude, da bi človek lahko trdno stopil ter reke): „Mo-ja je ta zemlja, na svojem svetu stojim!"
Potrti smo bili, maiodušni in molčljivi. Nismo se upali govoriti o lazu; če se je kdo spomnil nanj, je govoril čisto na kratko in s tihim glasom — kakor o mriiiču, ki leži v sosednji izbi. Mati je molčala, ni rekla nikoli besede o lazu; zdelo se mi je celo, da ni prav nič bolečine v njenem srcu.
Tisto leto je obolela.
Prišel sem nekoč domov — bilo je že bli-
zu božiča in jasen dan je bil — pa je sedela na pragu, vsa sključena v dolgo ruto zavita. Ozek, ves dekliški in čisto bel je bil njen obraz, oči so strmele v daljno daljavo. Prestrašil sem se, pa nisem vedel, odkod dn čemu ta strah.
„Mat'i, ne tukaj na mrazu! Stopiva v sobo!"
Vzdignil sem jo za obe roki in šla sva v izbo.
Ko sva sedela za mizo, mi je pogledala v oči In se nasmehnila. Tisti smehljaj vidim še dandanašnji, ko je tega že mnogo let; toliko bolesti in kopmenja je bito v njem.
„Pa kaj tisto, če laza nimamo več! Saj je bilo talko predaleč ... moje noge so že stare in trudne... kdo bi lazil po klancih!... Ali veš, kaj sem se izmislila, ko sem sedela tam na pragu? Da si najamemo leho tam pod Hruševico! Blizu je tam, in vsa druga zemlja ... tam ne bo sam krompir pa tisti fižol ob razoru ... Že sem si v mislih izbrala leho — listo, ki se od kozolca do kozolca položno vzpenja v hrib... Tam seješ kamen, pa žanješ zlato!"
Tako grenko in tesno mi je bito pri srcu, da me je skelelo v očeh. Mati me je pogledala in umolknila. Kar sem vedel jaz, je vedela sama: isaj so to samo otroške sanje, same pripovedke o daljini deveti deželi, o obljubljeni Koromandiji! Človek govori, da bi z zaupljivo besedo potolažil strah srca; da bi z vero na jeziku preglasil tiho vdanost duše...
Koj po praznikih je mati legla in ležala tri tedne. Sedel sem ob njeni postelji, otiral sem ji potni obraz dn poslušal njene bolne
rD(iui('(i tila
Danica svetila je v mirno še noč, kar skalo odkrila je angelska moč.
In Jezus, naš kralj, iz groba je vstal, premagal je smrt in pekel je strt.
Aleluja, raduj se Marija, aleluja. Marija predraga, se tiho solziš, da Jezus smrt zmaga, mu srčno želiš, Sin tebi zdaj, glej, naznani najprej
v lepoti nebes, da vstal je zares. Aleluja, raduj se Marija, aleluja. Svetle se mu rane, kot sončni je žar, ve strune ubrane, zapojte le kar;
On rane ima, naj svet ga spozna, da rešil on, Bog, nas vseh je nadlog. Aleluja, raduj se Marija, aleluja.
Pod tvojo zastavo radostno hitim;
za tvojo pa slavo rad vse pretrpim. Moj Jezus, Gospod, slavim te povsod, naj slava vse dni, o Bog, ti doni! Aleluja, raduj se Marija, aleluja.
(7)eliL(Ui6i'fia kosava
O draga vrbova košara, dobrotnica ti naša stara!
Častitljivo si shranjena bila v podstrešni tihi sobi.
Ob shranjeni družinski robi ti dala varnost je omara.
Sedaj na mizi vsa bahata stojiš dobrot, jestvin bogata kot dobra, skrbna mamica v ljubezni vdana, polna zegna.
S simboli pisank, hrena, stegna — „zaveze skrinja“ si, kot zlata.
Saj Duh, ki polja blagoslavlja, iz prsti rast nam v kruh prenavlja — te blagoslovil bo do dna.
In vse simbole te — človeške — povzdignil bo v reči nebeške. Pozdravljena — košara vrbova!
M. H.
sanje... iKofliko vas je, ljudje božji, da ste doživeli talke dni in noči? Do takrat nisem vedel, da v najgrenkejišem trpljenju ni ne solz in ne vzdihovanja.
Tretji dan pred smrtjo me ni poznala več; zadnji dan pa me je spoznala. Počasi je o-krenila glavo proti meni dn me je pogledala z velikimi, jasnimi očmi.
„Ti Ivan ... meni pa se le zdi, da bi spet dobili laz ... AH veš, kako sva kar tam grah luščila, da ne bi bilo treba prenašati še stročja? ... Daj mi vode, žejna sem!"
Tisto noč je umrla; lep in miren je bil njen Obraz, tak kakor je še dandanašnji v mojem srcu in v vseh mojih mislih.
IVAN CANKAR
NAŠ LAZ
gove volje popustila — toda ne prej, preden delo ne bo končano.
Da so moje roke bile mirne, je pripisovati edinole poklicni vnemi. Zakaj pod okoliščinami, ki bi me morale v primeru neuspeha ali odkritja spraviti v neprijetno raziskavo pred britsko zdravniško zbornico, sem napravil poskus, ki ga ni še nikdar poprej naredil (noben zdravnik belega plemena. Toda ali se mi posreči ali ne, ni bilo verjetno, da pridem pred zdravniško zbornico ali kateri drug svet. Zavedal sem se pa, da počenjam nekaj, kar bi stanovski tovariši imeli za največjo laž. Vendar je bila moja vera v nenavadni stvor, ki je bil nevarnost za ves svet, tako globoka, da sem užival v svoji neobčutljivosti za javno sodbo. Veselilo me je, da mi je usoda namenila storiti — četudi na slepo —en korak v b o d O' č -n o s t zdravniške znanosti.
Kolikor mi je razum povedal, je bil lord Southery mrtev. Brez premišljanja bi izdal smrtno izjavo, da ni bito dveh pomislekov. Prvič, dasi je lorda Southeryja poslednji načrt nasprotoval koristim dr. Fu-Mančuja, bi njegov veleum, če bi bil speljan na druga pota, mogel rabiti rumeni družbi bolj ko* njegova smrt. Drugi pomislek je bil, da sem videl, kako se je deček Aziz vzdramil iz spanja, ki je bilo — kakor to — podobno smrti.
Iz stekleničke z motno rumeno tekočino sem napolnil iglasto vbnizgalko. Opravil sem vbrizg in čakal.
„Ak» ni resnično mrtev," je zašepetal Smith, „je neverjetno, da bi 'lahko preživel
več kot tri dni brez hrane. Vendar je res, da sem poznal nekega fakirja, ki je ostal teden dni brez nje." Mr. Henderson je zastokal. Z uro v roki sem stal in opazoval sivo obličje.
Minila je sekunda, pa še ena in tretja. V četrti sekundi se je čudež začel. Skozi po vsem videzu mrzlo telo je začel lesti dih življenja. Polagoma, v presledkih je prihajal, kakor je polagoma začeto biti zbujeno srce, ki je čedalje jače bilo in prepajalo hladno telo.
Prav tako naglo smo odstranili z živega človeka vse okrasje, ki je veljalo mrtvemu, in Southery se je z zadušenim vzkrikom usedal in z na pol osteklenelimi očmi strmel okrog ter se potem spet skrušil nazaj.
„Moij Bog!" je zaklical Smiith.
„Vse je v redu," sem ga pomiril in pri tem opazil, da sem to izgovoril z običajnim poklicnim poudarkom. „Malo žganja iz moje steklenice je vse, kar zdaj potrebuje."
„Poglej, doktor, kar dva bolnika imaš hkrati," me je opozoril prijatelj. Mr. Henderson se je onesvestil in zvrnil na tla.
„Tiho!“ je šepnil Smith, „o n je tukaj." Utrnil je luč.
Podpiral sem lorda Southeryja, ki je zastokal: „Kaj se je zgodilo? Kje sem? Oh, Bog! Kaj se je zgodilo?"
Prizadeval sem si ga šepetaje pomiriti in sem mu ogrnil okrog ramen svoj popotni plašč. Gornja vrata stopnišča grobnice smo bili zaprii, a ne zaklenili. Zdajci, ko sem podpiral moža, ki smo ga dobesedno oteli iz groba, sem slišal, da so se vrata odprla.
Nisem se še mogel podati Hendersonu na pomoč. Smith je poleg mene burno dihal. Nisem si drznil misliti, kaj se bo zgodilo, niti ne, kako bo to učinkovalo na lorda Southeryja v njegovem izčrpanem stanju.
Skoz temino grobnice je zasvetil pramen luči, ki se je dotaknil zadnjega kamna stopnic. Goiitmi glas je hitro spregovoril nekaj besed dn vedel sem, da je dr. F-Manču stal na gornjem koncu stopnic. Dasi nisem mogel razločiti prijatelja, se mi je zazdelo, da drži Smith svoj revolver v roki, in tako sam segel tudi jaz po svojega v žep.
Končno nam bo pretkani Kitajec vendarle padel v past! Zdaj bi potreboval ves svoj veleum, sem si mislil, da bi se nocoj rešil. Ako ga niso nezaklenjena vrata posvarila, je bil naš jetnik. Nekdo je stopal po stopnicah navzdol.
V desnici sem držal revolver, z levo pa podpiral Southeryja in skozi deset sekund negotovosti sem tako težko čakal kakor le redkokdaj. Spet je pramen luči prerezal temo.
Lord Southery, Smiith dn jaz smo bili skriti v kotu, toda žarki so tedaj polno padli na škrlatno obličje Mr. Hendersona. Na nekak način so prodrli v mrak njegovega duha in s hripavim vzkrikom se je zbudil iz omedlevice, se skobacal na noge in okamenel od groze zrl na stopnice.
Skokoma se je Smiith pognal mimo njega. Nekaj je zablisnilo proti njemu, ko je luč ugasnila. Videl sem še, da se je pripognil, dn slišal, da je nož zažvenketal na tla.
Uspelo mi je dovolj naglo premakniti se,
da sem videl zgoraj, ko sem ustrelil proti stopnicam, rumeno lice dr. Fu-Mančuja, njegove sijoče, strašne, zelene oči, ki so hotele predreti temo. Videl sem, kako je neka postava drvela navzgor, preskakovaje po tri stopnice hkrati. Bil je le malo oblečen rjav moški. Opotekel se je in padel, po čemer sem spoznali, da je bil zadet, ali spet je vstal iin hitel dalje, Smith pa za njim.
„Mr. Henderson," sem zavpil, ..prižgite spet svetilko in pobrigajte se za lorda Sou-theryja. Tu na tleh je moja steklenica. Zanesem se na vas."
Smithov revolver je spet spregovoril, ko sem hitel po stolpnicah navzgor. Zapazil sem, kako se je njegova postava odražala v mesečini, se opotekla in padla. Ko je padel, se je razlegel že tretji strel iz njegovega revolverja.
V trenutku sem mu bil ob strani. V črnem hodniku, ki ga je tvorilo drevje, so udarjali oddaljujoči se koraki.
„A'H sd ranjen, Smith?" sem vprašal v skrbeh.
Vstal je.
„Dakoita ima s seboj," je odgovor'! in mi pokazal dolg ukrivljen nož, ki ga je imel v roki in ki je bil za palec dolžine okrvavljen. „Bil mi je zelo blizu, Petrie." — Tedaj sem slišal brnenje motorja.
..Zgubili smo ga,“ je dejal Smith.
„Toda rešili smo lorda Southeryja,“ sem dejal. „Fu-Manču nam bo prisodil tolikšno sposobnost, kot je njegova,"
(Dalije prihodnjič)
Die Stellung Osterreichs zu Europa
(Nadaljevanje s 1. strani) heitsvolkes als starkeren Partners, die minderheit-lichc Volksgruppe zu schutzen und zu stiitzen, da-mit sie ihre Werte erhalten kanu, wie es auch der VViirde der Minderheit entspricht, Gleichbe-rechtigung und Respektierung ihrer Werte und besonders der Muttersprache zu fordem. Es ist in den beiden Jahrzehnten der Zweiten Republik so-wohl auf der Bundes- als auch auf der Landes-ebene in dieser Richtung viel Positives geleistet rvorden. Der VViderstand gegcn eine menschliche und grolJziigige Losung der Minderheiten- und Sprachenfrage innerhalb der Parteien bat im all-gemeinen einer etrvas verstandnisvolleren Haltung Platz gemacht. Es ist nur bedauerlich, daB die Mindcrheitenfrage zu einem Politikum wurde und in den Parteienstreit hineingezogen wurde. Damit erhalten die Stimmen einer relativ kleinen Zahl ■von Parteileuten im Lande, die sich von den An-schauungen der Vergangenheit noch nicht frei-machen konnten und die Losung der Frage immer noch in einer langsamen und moglichst kein Auf-sehen erregenden Liquidation einer Sprach-gruppe sehen, ein ganz ungebiihrendes Gewicht.
Das neue Europa ist nur denkbar als Einheit in der Vielfalt. Daher geht der Weg Osterreichs nach Europa iiber Siidkarnten. Gesetze sind not-svendig, ebenso svichtig ist der Geist, der die Gesetze in die Praxis umsetzt. Toleranz, Anerken-nung der tatsachlichen Gleichberechtigung, gegen-seitige Achtung, friedliches Zusammenleben und Zusammenarbeiten der beiden Volksteile im Lande setzt ein hoheres, gelautertes Menschsein voraus; das zu erreichen, erfordert viel guten 'VVillen und ernste Erziehungsarbeit.
Der Karntner, ob er deutsch oder slowenisch spricht, liebt seine Heimat. Es gibt daher kein deutsches Karnten und kein s!owenisches Karn-ten, sondern nur unser gemeinsames Karnten. Wer es wirklich liebt, wird sein einmaliges Wesen und seine reichen Schatze zweier Spracben und Volkstumer und seine tausendjahrige Geschichte hochachten und eifersuchtig dariiber wachen, daB keinem ein Unrecht geschieht. Wenn das sloweni-sche %Vort und Lied verklangen, ware Karnten nicht mehr Karnten. Es wiirde sein Antlitz und Wesen verlieren. — Wenn wir von unserer zvvei-sprachigen Karntner Heimat sprechen, so kommt uns umvillkurlich der groBe Karntner Schriftstel-ler aus Ferlach J. F. Perkonig in den Sinn. Er hat den langen Weg von einer leidenschaftlichen Gegnerschaft zu einer freundschaftlichen Bejahung des slotvenischen Volksteils in Karnten und seiner Sprache und Kultur zuriickgelegt. Er iibersetzte slotvenische Schriftsteller ins Deutsche und war einer der Initiatoren des heute zur festen Tradi-tion gewordenen Kulturaustausches zwischen Karnten und Slowenien.
Unser Perkonig hat es betviesen: Zwischen Hei-matliebe und Weltoffenheit, ztvischen Liebe zum eigenen Volkstum und der eigenen Muttersprache und der Bejahung und Hochschatzung von Sprache und Kultur des Nachbarvolkes besteht kein Wider-spruch. Er zeigte, wie beides sich schopferisch ver-bindet und den Menschen erhdht. So ist Perkonig, obglcich ganz Karntner, weit iiber die Grenzcn seines Landes hinausgetvachsen und hat uns als Dichter und Mensch durch sein verpflirhtendcs Beispiel noch sehr viel zu sagen. In diesem kultu-rellen und menschlichen Bereich vor allem liegen im Aufbau eines neuen Europa die Aufgaben Osterreichs, durch deren Losung unser kleines Osterreich groB sein kann in der freien curopai-schen Vblkergemeinschaft.
Ze trideset let Je minilo
OcS Dollfasa do Schuschnigga
Na sv. Jakoba dan, dne 25. julila 1934, se je izvršil na Dunaju strašen umor. Tolpa avstrijskih hitlerjevcev, preoblečena v avstrijske vojaške uniforme, je vdrla v palačo zveznega kanclerja Dollfussa in mu prizadejala z revolverskimi streli težke poškodbe, ki jim je podlegel.
Okrog 800 hitlerjevcev je udrlo v dunajsko radio postajo. Postajo so uporniki dobili za nekaj časa v roke skoraj brez odpora, nakar so javili svojim pristašem po deželi lažnivo vest, da je Dollfussova vlada odstopila. Na to dogovorjeno krilatico so podeželski hitler-jevci, hoteč prevzeti oblast, otvorili boj z orožjem proti krajevnim državnim oblastem, ki so pa upor udušile. Dunajske upornike je oborožena sila kmalu pregnala iz radio-od-dajne postaje.
Omenjamo, da je na nekem shodu v Beljaku Dollfuss obljubil, da se bo varovala slovenska narodna svojstvenost. Ko so obhajali dunajski gradiščanski Hrvati 400-letnico prihoda iz stare domovine, je na slavnosti govoril Dollfuss tudi o ljubezni do materinega jezika. Izjavil je: »Nemški Avstrijec dobro razume, da ljudje, ki govore drug jezik, svoj jezik in svojo posebnost ravno tako ljubijo, kot on svoj jezik. Zato spoštuje narodne potrebe in posebnost drugih narodov. Avstri-
ja hoče — je rekel Dollfuss — dajati vzgled, kako se rešujejo sporna vprašanja manjšin.«
Za Dollfussom je prišel na vlado Sušnik — Schuschnigg. Ta je že svoječasno, ko je bil še minister, sam izpovedal, da izvira njegova rodovina iz celovške okolice. Točno povedano je njegova rodovina iz Podgrada, vasice ob Dravi v medgorski župniji. Vas Podgrad je svoječasno spadala v radiško župnijo in tamošnja krstna knjiga navaja ime Schusch-nig za še sedaj obstoječi Ilčev dom. Iz matrik še izhaja, da je bil praded kanclerja poročen v Celovcu. Eden njegovih sinov je po-
stal častnik avstro-ogrske armade, iz častniške družine von Schuschniggov pa je izšel kancler. Pokolenja je torej kancler Schuschnigg bil slovenskega. — Tudi dunajski policijski načelnik iz leta 1934, dr. Mihael Skubl je bil po rodu Slovenec iz Pliberka.
© Odkar so med Zahodnim im Vzhodnim Berlinom zgradili berlinski zid — 13. avgusta 1961 — je bilo na meji med obema deloma mesta in na mejah med Zahodno in Vzhodno Nemčijo ustreljenih že 125 ljudi. Prav tako je do danes pribežalo iz Vzhodne v Zapadno Nemčijo 21.000 ljudi. Več kot polovico teh beguncev je mlajših od petindvajset let. Te številke je imenoval Erich Mende, minister za vsenemšku vprašanje.
ZDA pojacijejo oporišče v Da Nangu
Potem :ko sta rdeča Kitajska in Severni Vietnam odklonila Johnsonov načrt za pomiritev v Vietnamu, se pripravljajo Združene države Amerike, da bi izgradile svoje oporišče Da N ang v Južnem Vietnamu v nepremagljivo trdnjavo, že dalj časa namreč krožijo govorice, da imajo Vietkong-gverilci v načrtu preiti v glavni napad na oporišče Da Nang.
Skupno s tremi mornariškim bataljoni so prepeljali Američani na kopno težke topove in tanke. Sedaj so v oporišču že štiri
V
Številne prometne nesreče med prazniki
Kakor poročajo iz raznih dežel, je bilo med velikonočnimi prazniki zopet mnogo prometnih nesreč, ki so zahtevale precejšnje število Smrtnih žrtev.
K povečanju prometnih nesreč je pripomoglo tudi slabo vreme, ki je vladalo med prazniki.
Iz Italije poročajo, da je bil promet kljub slabemu vremenu silno močan, saj računajo, da je vozilo po cestah preko devet milijonov motornih vozil. Prometna policija je zato pojačila varnostne mere, da bi v slučaju nesreče bila takoj na mestu. Tako je mogla pomagati pri nesrečah štirim tisočem avtomobilistom.
Tudi iz Francije poročajo o silno močnem prometu *po celi deželi. Zlasti je bil močan avtomobilski promet v Parizu samem. Samo na velikonočno soboto je bilo med prometnimi nesrečami 66 smrtnih žrtev, 172 hudo ranjenih in 653 laže poškodovanih. V Parizu se je zaradi slabega vremena večina avtomobilistov vračala že na velikonočni ponedeljek popoldne, tako da se je vršil cestni promet le korakoma.
V Veliki Britaniji je bilo do velikonočnega ponedeljka popoldne 83 smrtnih žrtev cestnih nesreč. V Angliji je bilo zelo slabo vreme in je ponekod ter celo v nekih predelih Londona snežilo.
tiskovni -s-kiad s-o- dacoi/aii:
Po io.— S:
Podbregar Janez, Lobnik; Pasterk Marija, Železna Kapla; Paul Johan, Koprivna; neimenovana, Železna Kapla/Lepena; Draže Valentin, Lepena; P a s. ter k Rolk, Lepena; Romschak Frančiška, Ohirsko; Novak Lovrenc, Obirsko; Grubelnik Johan, Korte; Marku n Anton, Korte; Schupanz Johana, Obirsko; neimenovana, Obirsko; neimenovani, Obirsko; neimenovani, Podkraj; Me-nig Ana, Jeriše; Perne Jožef, Klanče; Ogris Andrej, Drabunaže; Skrutl Nežka, Goriče; Hobel Ferdinand, Miklavčevo; Kuster Apolonija, Žitara ves; neimenovana, Zitara ves; neimenovana, Žitara ves; neimenovana, Proboj; Back Neža, Malčape; Slanitz Marija, Mlinče; Rupitz Marija, Rikarja ves; Jager Marija, Nagelče; Marko Marko, Horce/ Št. Vid; Krainz Franc, Grabalja ves; Piroutz Karl, Mlinče; Mičej Andrej, Št. Vid; Orasch Karl, Št. Vid; neimenovani, Št. Vid; Sturm
Florijan, Mokrije; Plešgaternik, Globasnica; Haderlap Valentin, Lepena — 8.— S; Lučovnik Zofija, Obirsko — 6.50 S; Oraže Jožef, Lobnik — 8.— S.
Po 5.— S: č. g. Ulbimg Tomaž, Skočidol; Jagodič A., Celovec; Kuhar Marija, Lobnik; Dobaje Vida, Remšenik; neimenovana. Rem-šeni.ik; Karničar Franc, Železna Kapla; Sla-noutz Gregor, Koprivna; Kurnik Pavel, Železna Kapla; neimenovani, Železna Kapla; Karničar Valentin, Obirsko; Portsch Kristina, Obirsko; Mohorko Jožef, Goriče; Sa-blatnik Blaž, Goriče; Bevc Marija, Vinograd; Švegel Ana, Lobnik, Wakounig Matevž, Mlinče; Hobel Franc, Pogrče; Jošti Marija, Pribla ves; Božič Valentin, Obirsko.
Petek Tomaž, Zagorje — 4.— S; Kožlak Stefan, Proboj — 2.— S.
Vsem darovalcem iskren Bog plačaj!
GLEDALIŠČE V CELOVCU
EE
MU
KlIUEfi
baterije 105 milimetrskih topov, ena baterija 155 milimetrskih havbic (topov) in ena baterija metalcev min na lafetah (podstavek topovske cevi). Ta vojaška moč je v stanju zasuti neko določeno področje v eni minuti z osmimi tonami eksplozivni granat. Je to največ ja artilerijska enota po drugi svetovni vojni.
Razen tega so napovedali Amerikanci, da bi v slučaju napada Vietkong-gverilcev uporabili tudi topovnjače in rušilce 7. mornarice v obrambo oporišča Da Nanga. Potemtakem je izključen vsak množičen napad na oporišče in bi pomenil pravi samomor za vse, ki bi se približali Da Nangu.
Američani so zato prepričani, da bodo uporniki sedaj napadal,i z manjšimi gibljivimi enotami. Da bi pa posamezna stražarska mesta in skladišča mogli obraniti pred' nenadnimi napadi iz ozadja, so sklenili, da bodo poslali v Južni Vietnam še okoli 1000 vojakov pešadlje in vojaških policajev, katerih naloga naj bi bila čuvati in stražiti posamezne postojanke.
Iz Pekinga pa se je šele sedaj izvedelo, da Kitajci enodušno odklanjajo Johnsonov načrt o pomiritvi Vietnama. ..Kitajska vlada podpira popolnoma izjavo severnoviet-namskega predsednika Ho Či Minha in bo skupno z vietnamskim ljudstvom vodila vojno do končne zmage, dokler ne bodo ameriški napadalci pregnani iz Vietnama," je pisal pretekli teden pekinški ..Ljudski časopis". Severnovietnamski predsednik Ho Či Minh je namreč izjavil, da je za mirovna pogajanja le tedaj, če bi Amerikanci najprej zapustih deželo.
Poleg tega’ je Peking odklonil tudi posredovanje glavnega tajnika Združenih narodov U Thanta, češ da OZN nima nobene pravice vtikati se v notranje zadeve Indo-kine. U Thant je hotel obiskati Peking, „to-da on trka očitno na napačna vrata," je pisal pekinški ..Ljudski časopis".
Kot se je izvedelo, je Peking izjavil, da ne želi, da bi prišel tudi bivši britanski zunanji minister Gordon Walker, ki je trenutno na informacijskem potovanju po Daljnem Vzhodu.
© Državno pravništvo v Kairu (Egipt) je zahtevalo smrtno kazen za tri Nemce, 'ki so obtoženi, da so špionirali za Izrael.

PETEK, 23. aprila, ob 19.30: Minister gesucht (Iščemo ministra) — zaključena predstava. — SOBOTA, 24. aprila, ob 19.30: Minister gesucht (Iščemo ministra) — že dvajsetič. — NEDELJA, 25. aprila, ob 18.30: Gotterdammerung (Somrak bogov) — opera Richarda Wagnerja; premiera. Opozorilo! Četrtkovi abonenti imajo izjemoma pred-tavo v nedeljo; 20. predstava za D-abonma in GWG-če-trtek; 14. predstava za GWK-četrtek; abonma proti doplačilu. - PONEDELJEK, 26. aprila, ob 19.30: Meine Schtvester und ich (Moja sestra in jaz); gostovanje Vica Torrianija; cene kot pri gostovanjih, abonma proti doplačila. — SREDA, 28. aprila, ob 19.30: Perichole (Cestna pevka), opereta Jacquesa Offenbacha; 19. predstava za M abonma in GWG-sreda; 13. predstava za GWK-sreda; 12. predstava za podeželski sredin abonma. — ČETRTEK, 29. aprila, ob 19.30: Uvodno predavanje k drami: Draufien vor der Tur (Zunaj pred vrati).
Za vse predstave velja prosta prodaja vstopnic in abonma.
Mali oglas
Iščem oskrbnico malega posestva (1 ha njiv, 1 krava, 2 prašiča). — Nudim stanovanje, prehrano, plačo v gotovini. Nastop takoj, ev. otrok nikaka ovira. Ponudbe pod „Sredi Roža” na upravo lista.
Hladilnike, pralne stroje, televizorje, električne motorje in vse električne predmete pri domači tvrdki
Johan Lomšek
ŠT. LIPŠ, TIHOJA, p. DOBRLA VES
Plačila tudi na ugodne obroke.
imma zaupala
Klagoniurt - Celovec
V/ienergasse 10 (Promenadna cona)
Ploš tednik-Heonika
izhaja vsak četrtek. Naroča se ha naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 28. Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. - Telefon uredništva: 43-58. - Naročnina znaša mesečno 7.- šil., letno 80.- šil. Za Italijo 2800.- lir, za Nemčijo 20.- DM, za Francijo 22.- ffr., za Belgijo 250.- bfr., za Švico 20.- šfr., za Anglijo 2.- £. šterk, za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Tolmajer, Radiče, p. Žrelec.
Tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.
Tiska