naš tednik
LETO XXXVII. Številka 18/19 Cena7.— šil.(15din) Sreda, 8. maja 1985
Poštnina plačana v gotovini Celovec P.b.b. Erscheinungsort Klagenfurt Verlagspostamt 9020 Klagenfurt
druge
avstrijske
republike
CARTRANS
Počitniški
klub
SUTIVAN
CARTRANSOVO/KOMPASOVO „MALO MESTO1*
Dobrodošli v našem počitniškem klubu!
Prvič ste povabljeni v Cartransovo/Kompasovo „Malo mesto".
To je Sutivan na otoku Braču, mestece, ki ga oblivata sonce in toplo plavo morje. Med branjem Informacij o našem počitniškem klubu boste od vrstice do vrstice spoznavali, zakaj smo našo veliko počitniško akcijo, prvo takšno v Jugoslaviji, imenovali počitniški klub... Saj veste, v klubu se vedno srečujejo le prijatelji...
In klubske naj bi bile tudi naše počitnice. Prišli boste morda z nekaj prijatelji, morda celo sami, odšli pa s toliko novimi prijatelji, da si tega sploh ne morete predstavljati. Ljudi, ki žele prav takšne počitnice kot vi, sončne, a pestre na vodi in na obali, boste spoznavali na športnih tekmovanjih, med zabavami, v kavarnicah, morda v disku in še kje...
O samem Sutivanu, njegovem kaštelu in sončni uri ne bomo kaj dosti pripovedovali, saj boste vse to doživeli, ko se boste ob vonju po borovcih sprehajali v tem malern mestecu, ki se je zares srčno pripravilo na veliki dogodek, na to, da je gostitelj Kompasovega počitniškega kluba, in da je proglašeno za prvo pravo Cartransovo/Kompasovo „Malo mesto"! Dobrodošli v prvem jugoslovanskem počitniškem klubu!
DOBRODOŠLICA
Gostje, ki bodo ob prijavi vplačali tudi prevoz iz posameznega kraja, bodisi letalski ali železniški, bodo potovanje iz Splita do Sutivana nadaljevali s hidrokrilno ladjo.
PREHRANA
Sredi mesteca, tik ob obali, stoji srednjeveški dvorec »KAVANJINO-VI DVORI", zdaj preurejen v delno pokrito vrtno restavracijo sredi čudovitega parka. Tu bodo gostom na voljo poln penzion ali polpenzion, pa seveda tudi vse druge jedi in pijače po izbiri. Mimogrede, vsak večer bo tu zabavno pozno v noč ...
DEJAVNOSTI POČITNIŠKEGA KLUBA
so tiste, ki dajejo takemu dopustovanju pravi pečat. V želji, da bi gostu ponudili nekaj več — da bi torej zadovoljili tiste, ki svojega dopusta nočejo nameniti le poležavanju na plaži In da bi zanikali očitke, da ne znamo ponuditi gostu ničesar, razen čistega morja
in toplega sonca, smo pogledali v nekaj znanih svetovnih POČITNIŠKIH KLUBOV in pripravili pester spored, v katerem bo za vsakogar nekaj:
OTROŠKI VRTEC
Pod geslom „Otroci, odpočijte se od svojih staršev" bo namenjen obojim. Otrokom v toliko, ker bodo našli družbo vrstnikov, z njimi risali, se igrali, se sprehajali, se kopali in tudi učili, staršem pa pač zato, ker bodo našli več časa za svoje konjičke, aktivnosti in pravi počitek.
V vrtcu bodo otroci od 3. leta starosti — in sicer brezplačno!!! Vsem staršem zagotavljamo, da bodo otroci od 5. leta starosti »postali plovni", če bodo v Kompasovem malem mestu več kot teden dni. Vrtec bo organiziran pod strokovnim vodstvom.
ŠPORT
lahko razdelimo na dva dela:
— organizirane športne aktivnosti, med katere štejemo vnaprej pripravljene turnirje v malem no-
gometu, odbojki, košarki, plavanju, namiznem tenisu, jadranju na deski in tenisu. Taka tekmovanja bodo potekala po določenem urniku, prijavili pa se boste lahko v kraju samem;
— individualne športne aktivnosti: gostje bodo lahko proti doplačilu uporabljali športne pripomočke in igrišča. Na voljo bodo jadranje na deski, sandolini, pedalini, kolesa, tenis itd.
ANIMACIJSKI VEČERI
Kompasov vokalno-instrumentalni kvintet bo zabaval goste vsak večer v Kavanjinovih dvorih. Glasba vseh vrst in za vsak okus (največ pa za ples) bo le »rdeča nit", ki bo povezovala najrazličnejše družabne igre (bolj ali manj resne, v vsakem primeru pa zabavne).
Vsak teden bomo za goste Kompasovega malega mesta pripravili nagradna šaljiva tekmovanja In malce resnejše kvize, spored pa bodo popestrili tudi posebni gostje, ki jih vsi poznamo (kateri, pa naj za enkrat ostane še skrivnost...).
DISKOTEKA
v Sutivanu je znana daleč naokoli in je brez dvoma najbolj priznana na otoku Braču.
IZLETI
Kompas ima na Braču predstavništva, ki pripravljajo zanimive, poučne in zabavne izlete po otoku in okoli njega. Mislimo na oglede vseh krajev na otoku, peš hojo na Vidovo Goro (najvišji vrh jadranskega otočja), obiske samostanov in drugih zanimivosti, jadralni dan na Bolu, ribje piknike in krožne vožnje, gliserske izlete na Hvar, itd. Izleti niso brezplačni, cene Pa bodo za goste KM M precej nižje od cen za ostale goste.
ZDRAVNIŠKA SLUŽBA
V mestecu je manjša ambulanta brez stalnega zdravnika, če bo kdo morebiti potreboval kakšno zdravnikovo pomoč, ga bomo prepeljali do 6 km oddaljenega Supe-tra. V ta namen bo pripravljeno posebno vozilo, ki bo s članom vodniške skupine na voljo ob vsakem času. Brezplačno!
CENIK IN OSTALO O ORGANZIRANEM PREVOZU
Prevozno sredstvo	TERMIN I	TERMIN II	TERMIN lil	ZBIRALIŠČE	ODHOD	AVTOBUS	HIDRO- GLISER	POVRATEK
(letalo) 7—14-dnevni aranžmaji odrasli	12.,	19. junij 28. avgust 4..	11..18. sept. 2400,-	26. junij 3. julij 14., 21. avgust 2690,-	10., 17., 24., 31. julij 7. avgust 3485,-	letališče Brnik — pri Kompasovem okencu ob 9.20	JU 900 ob 10.20, pristanek v Splitu ob 11.10	na progi aerodrom-Split takoj Kompas	na progi Split-Sutivan takoj ali najkasneje v 1 uri Kompas	čez teden ali 14 dni JU 901 ob 11.45, pristanek v I juhliani ob 12.35_
otroci do 4. leta starosti	390,-	525,-	650,-	nimajo svojega sed naročenih obrokov	Bža v letalu in avtob	usu, imajo pa ga v	hidrogliserju, spi s starši in nima	
otroci od 4,—10. leta starosti	1485,-	1625,-	1955,-	imajo svoj sedež v letalu, avtobusu in hidrogliserju, spi na tretjem ležišču v 1/2 sobi in ima naročene obroke				
V ceni so vračunani prevoz z letalom na progi Ljubljana-Split-Ljubljana, letališka pristojbina v Ljubljani in Splitu, avtobusni prevoz letališča Split-luka Split-letališče Split, prevoz s hidrokrilno ladjo na progi luka Split-Sutivan-luka Split, vodstvo in organizacija potovanja.
Dr. Matevž Grilc, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev
^Za narod ja,
vredno živeti!^
Ves svet se v teh dneh spominja, da se je končala pred 40 leti najbolj krvava doba človške zgodovine, ko se je zrušil nemški rajh. S tem je stopila z zgodovinskega odra za človeštvo najbolj nevarna ideologija, ki je delila ljudi, ki so po naravi vsi enaki, v nemškega nadčloveka in v manjvredne rase, med zadnje je štela tudi nas koroške Slovence.
Nepopisljivo je bilo trpljenje vsega človeštva. Križev pot pa je šel tudi naš narod, ki ga je hotela Hitlerjeva mašinarija uničiti. Koroški Slovenci so trpeli in umirali v taboriščih, v nemški vojski, doma in v uporniškem partizanskem gibanju. S tem so doprinesli neprecenljiv delež k osvoboditvi izpod nemškega jarma in k svobodi Avstrije.
V mirovni pogodbi iz leta 1955, v avstrijski državni pogodbi, se je morala zato Avstrija v členu 7 obvezati, da bci ščitila obstoj in razvoj gradiščanskih Hrvatov in Slovencev, ki živijo na Štajerskem in Koroškem. Obvezala se je, da bo tudi zatrla vsako delovanje, ki bi ogrožalo obstoj in razvoj teh narodnih skupnosti.
15. maja bo minilo 30 let, °dkar je bila ta mednarodna Pogodba podpisana na Dunaju ■ Ko je avstrijski parlament 'eta 1955 sklepal o tej pogodbi, pa se je že pokazala nestrpnost do narodnih sku-P|n, saj je glasovala predhodnica svobodnjaške stranke (FPO) prav zaradi določil o za-sčiti narodnih skupnosti proti sklenitvi mednarodne pogod-oo-V tej luči je treba videti tudi še danes veljavni tristranski sporazum v politiki do nenemških narodnih skupnosti.
Moramo pa danes tudi priz-ndli, da so vodilne sile med Koroškimi Slovenci ravno v le-lh Po zlomu nacizma v veliki jdori napačno ocenjevale polifoni položaj. Koroški Slovenci s° ravno v tem obdobju zai-
grali veliko možnosti, katerih realizacija bi lahko brez dvoma dolgoročno vplivala na afirmacijo naše narodne skupnosti. Žalostno je dejstvo, da je ravno v povojnih letih prišlo do razdora med koroškimi Slovenci, katerih posledice čutimo še danes.
To dejstvo je po mojem mnenju olajšalo avstrijskim oblastem odločitev za asimilacijsko politiko. Brez pridržka namreč danes ugotavljamo, da avstrijske oblasti nikoli niso ravnale v duhu in po črki člena 7 avstrijske državne pogodbe iz leta 1955. Njih cilj nista bili in nista zaščita narodne skupnosti ter ipolnitev te meddržavne pogodbe, ampak uradna asimilacija naše narodne skupnosti. Vsi zakonski in dejanski ukrepi avstrijskih oblasti po letu 1955 so namreč služili v prvi vrsti raznarodovalni politiki, pri čemer lahko označimo zakon iz
leta 1976 zaenkrat kot višek te raznarodovalne politike. Njemu pa naj sledi, kakor vidimo, še padec že itak nezadovoljive šolske ureditve.
Ob teh dejstvih zavračamo kot neiskrene in lažne vse trditve, češ, da so določila člena 7 avstrijske državne pogodbe na Koroškem izpolnjena. Z vso jasnostjo ugotvalja-mo, da nobeno določilo imenovanega člena 7 ni izpolnjeno po črki in duhu tega mednarodnega dokumenta. Naša naloga bo ravno ob obletnici podpisa, da informiramo avstrijsko in mednarodno javnost o kršitvi mednarodne pogodbe in s tem o nevarnem razvoju vtem predelu Evrope.
Vprašamo se: bodo odgovorne oblasti uspele s svojo raznarodovalno oziroma asimilacijsko politiko? Prepričan sem, da je uspeh ali neuspeh take politike odvisen v prvi vrsti od nas samih.
Politika
Mislim, da smo to dejstvo koroški Slovenci še pravočasno spoznali. Iz dneva v dan dokazujemo, da naroda, ki ima nezlomljivo življenjsko voljo, ni mogoče uničiti. Ravno zgodovina nas mora učiti, da smo koroški Slovenci bili v stanju preživeti bistveno hujše pritiske, kot pa smo jim izpostavljeni danes.
Zakonske ureditve so sigurno bistvenega pomena za razvoj narodne skupnosti, vendar ne pa nujno takega, ki bi odločal o obstoju ali smrti nekega naroda. Zadnje občinske volitve so dokazale, da smo v stanju napredovati prav tudi v takih občinah, v katerih nam je vzel zakon o narodnih skupinah iz leta 1976 domala vse pravice. Naj navedem npr. občine Dobrla vas, Ško-cijan ali Straja vas.
Velik del med nami koroškimi Slovenci se je tudi odločil za politično samostojnost in proti integraciji v večinske stranke. To je logična posledica asimilacijske politike, saj so večinske stranke tiste, ki so končno tudi nosilci politične oblasti v Avstriji. Samostojna politika pa nikakor ne nasprotuje integraciji v avstrijsko družbo. Taka integracija — kot skupina — je v dani situaciji veliko bolj uspešna, kot pa integracija posameznika v stranke, ki povezujejo tako integracijo z asimilacijskim ciljem.
Zadnja leta dokazujejo, da s tem poltičnim zadržanjem nikakor ni bilo ovirano vedno boljše sodelovanje z nemško-govorečimi Avstrijci in Korošci. Med njimi raste število tistih, ki upoštevajo Gandijevo načelo, da moramo meriti demokratičnost družbe po tem, kako ravna z manjšinami. Ne smemo podcenjevati dejstva, da so se npr. vse mladinske organizacije na Koroškem — razen tistih Heimatdiensta in svobodnjaške stranke — zavzele za ohranitev dvojezičnega šolstva na Koroškem, ne
(Dalje na strani 21)
Politika
STRAN c SREDA,
O 8. maja 1985
Politika
Pismo iz uredništva
Draga bralka! Dragi bralec!
Mesec maj - mesec mladosti. In mesec pomembnih rojstnih dnevov.
Tako bi danes, 8. maja, praznoval ustanovitelj in prvi predsednik NSKS, dr. Joško Tischler, svoj 82. rojstni dan. 8. maj 1945 velja tudi kot dan, ko je nacistična Nemčija uradno kapitulirala.
Jutri, 9. maja, bo naš sodelavec in pravtako ustanovni član NSKS, dipl. trg. Janko Urank, praznoval svojo 65-letnico. Te dni pa praznuje tudi spomin na svoje drugo rojstvo pred 40 leti: saj je bil takrat osvobojen v zloglasnem kacetu Dachau.
Da bi mu Bog dal še dovolj moči in zdravja za delo za narodni blagor, to mu vsi iz vsega srca želimo. Povezano z zahvalo za vse, kar nam je doslej pomagal in kar nam bo še pomagal.
In ker obhajamo v letošnjem maju pomembni obletnici - 40 letnico zmage nad nacizmom in 30 letnico podpisa avstrijske državne pogodbe -, smo za Vas, drage bralke in bralci, izdelali nekoliko obširnejšo številko NT. Obsega 52 strani in je namenjena predvsem tistim, ki so pod Hitler jan trpeli za našo svobodo.
Mladini pa naj bi bila tudi v informacijo o raznih zanimivih, važnih in morda nanj znanih dogodkih v naši novejši zgodovini.
O
Ob 30. obletnici podpisa avstrijske državne pogodbe
Klub slovenskih študentov in študentk na Dunaju
poziva
na protestno manifestacijo pred avstrijskim parlamentom
Čas: 15. maja 1985 ob 20. uri
Na sporedu bo tudi kulturni program z R. Sellnerjem in H. Fischerjem
Kongres C.E.DB.I.: Avstrija naj začne z uresncitviio člena 7!
Kot prvi je na tiskovni konferenci spregovoril prof. dr. Heiner van Bommel, svetovalec evropskega parlamenta in zahodnonemške zvezne vlade. Ugotovil je, da ni spoznati nobene razlike med otroki, ki so prijavljeni k dvojezičnemu pouku, in tistimi, ki se učijo le enega jezika. V tej zvezi je poudaril, da se otroci, ki se učijo obeh jezikov, pozneje lažje naučijo še več jezikov. Govoril je tudi o dolžnostih, ki jih ima 90-milijonski nemški narod do raznih manjšin — jih namreč podpirati ter jim omogočiti čim boljši razvoj. „Le tako bo možno nekoč govoriti o neki skupni Evropi," tako prof. Heiner van Bommel.
Umetnik Jacgues Guidon, pripadnik Retoromanov, je govoril o problemih njegove narodne skupnosti, ki je kljub pozitivni šolski ureditvi ogrožena, zlasti zaradi velikega vpliva turizma. Prav tako velik problem predstavlja odseljevanje.
Dr. Christoph Lindenmaier iz Zuricha, član Evangeličanske tiskovne službe, nadalje član gibanja proti apartheidu v Švici in švicarskega združenja socialnodemokratskih vzgojiteljev je pojasnil, da dvojezični pouk ni nobena obremenitev za nemškogovoreče otroke. Nadalje je rekel, da so ljudje o koroškem vprašanju premalo informirani in tudi premalo poznajo zgodovinska ozadja. Ugotovil je tudi, da je na Koroškem 40 let po osvoboditvi še vedno prisotno Hitlerjevo mišljenje. Povedal je, da ves svet išče Menge-leta; po njegovem mnenju ga je treba iskati tudi na Koroškem.
Kot zadnji je spregovoril g. Busch (član C. E. D. R. I.) in soavtor knjige Helene Kuchar-Jelke. Opozoril je na aktivni upor koroških Slovencev proti Hitlerjevi
Nemčiji, in da se to na Koroškem prav rado zamolči. Povedal je, da se je bivši kancler Bruno Kreisky nedavno pri kongresu komiteja za obrambo beguncev in tujih delavcev v Franciji pri svojem govoru spomnil tudi koroških Slovencev in dejal: ..Avstrija do svojih manjšin ni bila vedno najbolj radodarna." Odločno se je Kreisky izrekel proti vsakršnemu poslabšanju dvojezičnega šolstva na Koroškem. Med drugim je ta kongres sklenil resolucijo, v kateri pozivajo Avstrijo, da naj čimprej začne z uresničitvijo člena 7 ADP ter, da
se Avstrija KHD-ja na dolgo ne bo več mogla privoščiti.
Sledila je diskusija, pri kateri je spregovoril tudi podpresednik ZSO Franc Kukoviča. Veseli ga, da se začne mednarodna javnost baviti z našimi problemi in nam na ta način zelo pomaga. Kukoviča je živo nakazal diskriminacijo slovenščine v ljudskih šolah. Ko se je uvedla angleščina, ni nobeden vprašal staršev, če je to za otroke dobro ali ne. Ko pa bi se naj otrok naučil jezik svojega soseda, po-
tem je vse na nogah, da bi to preprečili.
Ob koncu še to: treba bi bilo, da bi pri takih tiskovnih konferencah skušali naši zastopniki dobiti bližje osebne kontakte z ljudmi iz Francije, Švice in Nemčije. Kajti zanimanje le-teh za naše probleme se je na tej tiskovni konferenci dobro pokazalo: le tako pa tudi bo možno, da bomo Slovenci vsaj v sosednih državah postali pojem, ki bo nekaj pomenil.
Z Dunaja poroča Cjo
Avstrijska liga za človekove pravice in C. E. D. R. I. (Evropski komite za obrambo beguncev in tujih delavcev) sta v petek, 26. 4. 1985 v dunajski Concordiji informirala tisk o položaju koroških Slovencev ob primeru šolskega vprašanja. Poslovodeči podpredsednik Lige Feliks J. Bister je ob tej priliki predstavil člane mednarodne komisije, ki se je lani mudila od 12. do 15. septembra na Koroškem in se na kraju samem prepričala o položaju dvojezičnega šolstva na Koroškem. Vse te vtise in spoznanja so tudi opisali v knjigi, ki je izšla letos marca pod naslovom „Gemeinsam oder getrennt — Die Situa-tion der slovvenischen Minderheit in Karnten am Beispiel der Schulfrage.“
Pretekli petek je predsednik Kluba slovenskih občinskih odbornikov mag. VVarasch na tiskovni konferenci za koroške časnikarje Podal bilanco o nastopu samostojnih list na zadnjih občinskih volitvah. V tej zvezi je VVarasch povedal, da imamo v naslednjih 6 leji" 4 podžupane (2 v Globasnici, po enega v Straji vasi in Selah) in ra je s prirastkom 145 glasov (brez Velikovca in Celovca) v primer-Jevi z volitvami v I. 1979 zadovoljen.
Bilčovs: EL ^volila Ogrisa za župana
Kot oba odbornika EL, je tudi župan Ogris zaprisegel v slovenščini ter imel svoj nastopni gov° v obeh jezikih. V imenu EL J® spregovoril Miha Einspieler, ki J® dejal, da je EL podprla Hanzip Ogrisa, ker je zaveden pripadnik narodne skupnosti.	,
Einspieler je posebej kritizir® tiste, ki so po volitvah z neutem® Ijenimi napadi obrekovali Enotn listo. Prebivalci Bilčovsa jasno z lijo Enotno listo v občinskem 0 boru. V prvi mandatni dobi je °°. kazala svojo upravičenost, sed J pa je postala še močnejša, obeh jezikih je bil še zapriseze kot namestnik Matevž Mischku nik za Enotno listo.	..
V	Bilčovsu so razširili števi odborov na 7, Miha Einspieler o predsedoval kontrolnemu odbor ’ v odboru za kulturo pa EL zastop Anton Krušic.
V	polni dvorani mestne hiše s® je novi boroveljski občinski svet
Z glasovi EL je bil v Bilčovsu izvoljen za župana Hanzi Ogris, ki je dobil 9 od 15 glasov. Odborniki OVP ln FPČ-jevec so oddali prazne glasovnice. Tudi v Bil-c°vsu sta odbornika EL predlagala slovensko zaprise-9°’ ki jo je prebral Hanzi Ogris.
Petek, 26. aprila, sestal na prvi se-'e iz svoje srede izvolil dr. Hel-ta Krainerja (SP) za novega župana VS Borov|ie je podprla žu-
skMa9- Peter VValdhauser, občin-svn ■°dbornik VS’ ki J® skupno s jem*'?13 zastopnikoma, Melhiior-tov '/erdelom in Lovrencom Čer-n °m' zaprisegel dvojezično, je v dvn °bnem 9°voru — prav tako deir!eZid.nem ~ nanizal težišča ne vVan^a VS: krepitev slovenšči-in , Javnosti, skupna predšolska na 0 ska vzgoja vseh otrok, ostro l0» °Panje proti vsem nakanam na TfHja otrok po jezikovnih in Vani dnostn'h kriterijih, prizadete za zdravo okolje s posebnim
poudarkom na gorsko pokrajino, ohranitev delovnih mest v žičarni in povečanje delovnih mest v vsej okolici in socialno ravnanje pri kanalu. Občinstvo je njegov govor sprejelo z velikim odobravanjem.
Dvojezična zaprisega odbornika VS in njegovih namestnikov je zaposlovala občinsko upravo in deželno vlado. Soglasno sta obe instanci dognali, da dvojezična zaprisega v zakonu ni izrecno omenjena. Da ni prepovedana, pa itak vsak ve. Zaradi sožitja v občini in ker so slovenski občinski odborniki po drugih občinah tudi zaprisegli dvojezično, tega v Borovljah nista mogli zabraniti.
EL Pliberk je na dan 1. maja povabila vse kandidate, sodelavce in prijatelje samostojne politike na piknik k Črčeju na Blatu. S tem se jim je na lep način zahvalila za vso požrtvovalnost v preteklem in bodočem delu. Ob tej priliki sta dolgoletna in zaslužna občinska odbornika Ignac Domej in Stanko Vauti prejela iz rok vodje EL Frica Kumra skromno zahvalno darilo, ki naj bi ju še večkrat spominjalo na uspešno delo v prid vsem občanom. Domej je bil nad 30 let v občinski politiki, Stanko Vauti pa nad 20 let. V imenu Kluba slovenskih občinskih odbornikov se jima je zahvalil predsednik mag. F. VVarasch.
Piknika EL so se udeležili mdr. tudi predsednik NSKS dr. Matevž Grilc, predsednik Zveze slovenskih zadrug inž. Fridl Kapun, podpredsednica NSKS Valentina Kušej in član predsedstva NSKS dipl. trg. Janko Urank.
30 let razočaranja, a niti trenutek resignacije
Pred 42 leti so nacisti umorili v hiši današnjega deželnega sodišča na Dunaju trinajst antifašistov — koroških Slovencev iz Sel in Obirske. Klub slovenskih študentov in študentk na Dunaju prireja v čast in spomin tem slovenskim in sploh vsem žrtvam fašizma vsako leto v mesecu aprilu spominsko svečanost.
Letos je bila komemoracija povezana z obletnicami podpisa državne pogodbe in zmage nad fašizmom. Klub je tokrat vabil na prireditev tudi predstavnike drugih antifašističnih organizacij. Prišli so tudi zastopniki slovenskih organizacij iz Koroške. Pri svečanosti sta sodelovala Peter Turrini in Janko Messner. V majhni spominski sobi se je zbralo nad petdeset antifašistov.
Predsednik Kluba Gabrijel VVutti je v svojem nagovoru navzočim dejal, da trud in boj in žrtev ubitih trinajstih rojakov niso bili zaman, saj so se borili za boljši jutri. Njihova smrt je ljudstvo le še bolj motivirala v uporu in boju proti nacistični strahovladi. Istočasno je poudaril, da koroški Slovenci danes prav gotovo nimamo vzroka za pesimizem, za vzgled naj bi nam bili ravno tisti, ki so v najtežjem času tvegali celo življenje v svojem prepričanju o borbi za svobodo. Zavrnil je vsakršno blatenje
narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda. Nato je prebral resolucijo KSŠŠ/D k 30-letnici podpisa državne pogodbe in 40. obletnici zmage nad fašizmom. Tudi je med drugim bilo omenjeno, da so bila leta po podpisu ADP za Slovence leta razočaranja — saj 7. člen še do danes ni izpolnjen —, da pa to ni nikoli vzrok za resignacijo. Koroški Slovenci bomo tudi po letu jubilejev nadaljevali skupno z vsemi avstrijskimi demokrati in antifašisti boj za dosego naših pravic.
Peter Turrini se je v svojih besedah dotaknil dandanašnjih pojavov neofašizma in vsakdanje diskriminacije tujcev in majšin; ta vsakdanji fašizem je navzoč povsod: na cesti, v trgovini in v pisarnah uradnikov, pojavlja se celo kot spremljevalec besed in dejanj nekih gospodov Frischenschlager-jev, Haiderjev ali Gortonov.
I. Scheliander, časnikarski referent KSŠŠ/D
Gospodarstvo/kmetijstvo
Gospodarstvo in volitve v Gospodarsko zbornico
Volitve v Gospodarstvo zbornico na Koroškem so mimo. Lista OVP je dobila 78% glasov, svobodnjaki 11 %, socialisti 15%, ostanek pa razne imenske liste ter liste po stroki.
Ker so gospodarstveniki OVP in FPO skupaj kandidirali, je težko reči, kdo je zmagal in kdo je izgubil. Dejstvo je, da so svobodnjaki izgubili na pomenu. Socialisti so zopet enkrat izgubili in sicer nad 3%. Hvala Bogu, da tokrat Slovenci niso kandidirali samostojno, ker bi sicer zopet bili krivi za njihovo izgubo.
Lista OVP dr. Baurechta, novega in starega predsednika zbornice, je na vsak način dosegla prepričljivo zmago in bo zdaj lahko sama vladala brez svobodnja-
kov. Gospodarska zbornica igra pri številnih zadevah važno vlogo. Tako pri gospodarskem svetovanju, kreditih, ekspertizah, izpitih ter podporah.
Slovenski gospodarstveniki na Koroškem imajo gotovo premalo dobrih vezi z gospodarsko zbornico. V zadnjem času so imele naše narodne oziroma gospodarske organizacije po dolgih letih prvi uradni razgovor na ravni koroške Gospodarske zbornice. Oba gospodarska odbora imata desetkrat boljše stike z Gospodarsko zbornico v Ljubljani kakor v Celovcu. Sicer je to razumljivo, toda malo potruditi bi se dalo tudi v Celovcu.
Zdaj pa poglejmo, kako so pripadniki naše narodne skupnosti odrezali pri teh volitvah. V glavnem so ti kandidirali pri socialistični frakciji „Freier VVirtschafts-
Urednik ima pri pisanju svojih člankov dve možnosti: ali, da piše hvalospeve, ali pa, da si včasih privošči kakšno kritiko.
Večini bralcev gotovo bolj ugaja prva možnost. Kot urednica pa sem prepričana, da je včasih dosti bolj potrebno, da se poslužiš druge možnosti. Saj je članek, posebno še, če je komentar, učinkovit le tedaj, če sproži med ljudmi diskusijo. Gotovo je tako, da se vsak urednik veseli odmevov — vseeno ali so kritike pozitivne ali negativne. Je pa na žalost tako, da se naši ljudje ne preveč radi oglašajo k besedi, kaj šele, da bi vzeli v roke svinčnik in zapisali svoje mnenje. Posebno značilno je to še za kmete. Sicer radi godrnjajo doma med svojimi štirimi stenami, ko pa gre za to, da bi kmet v javnosti zavzel k nekemu problemu svoje stališče, pa raje molči. To nobenemu kmetu ne moremo zameriti, ker vemo, da je kmet dejansko bolj obremenjen z delom, kot katerikoli delavec ali nastavljenec in zato nima časa, da bi z drugimi ure in ure diskutiral o neki stvari.
Zato pa so naši kmetje izvolili zastopnike oz. zastopnika v kmetijsko zbornico, da bi ta zastopal njihove interese. Poleg tega so naši kmetje vključeni v Slovensko kmečko zvezo, ki se naj bi — tako samo vsaj slišali na občnem zboru — zdaj ko ima glavnopoklicnega tajnika, zbudila iz dolgoletnega spanja.
Ali morda ni naloga oziroma dolžnost teh funkcionarjev, da k določenim aktualnim problemom zavzamejo v imenu slovenskih kmetov stališče?!
Beseda
kmetu
Gre predvsem za važne stvari, ki prizadevajo naše kmete. Tako sem si predstavljala, da bo nekdo od funkcionarjev, katerim so naši kmetje dati s svojim glasom zaupanje, odprl usta, ko je OMV lani jesesni zadrževala na Dunaju zaradi poznejšega zvišanja cene, kurilno olje. Naš tednik je o tem na dolgo in široko poročal, ker so tudi naši kmetje bili prizadeti, ker niso mogli sušiti koruze, in je s tem
bej še teh, ki imajo svoj obrat v neugodni legi in ki nimajo alternativne možnosti kmetovanja. Kako bi bilo potrebno, da bi se tudi nekdo od naših funkcionarjev javil k besedi!
Isti problem je bil, ko smo v NT nakazali, kako je škoda, da je prišlo v Podravljah do zaprtja slovenske kmetijske šole. To je bilo že po občnem zboru SKZ, to se pravi, v času, ko je bil tajnik že glavnopoklicno nastavljen.
Kje so zastopniki naših kmetov?
bilo dalj časa odprto vprašanje, ali bo sploh možna žetev.
Letos so se funkcionarji vseh drugih strank v zastopstvu kmetov mesece in mesece prepirali o novi ureditvi tržnega zakona, posebej še glede spremembe zakona o oddajanju mleka. Kot vemo, s sedanjo ureditvijo južno-koroški kmetje niso na najboljšem, kontingentiranje mleka ogroža tudi eksistenco nekaterih naših slovenskih kmetov, pose-
Namreč tajnik, ki je na občnem zboru dejal, da se bo trudil za dobro sodelovanje s slovenskimi časopisi. Ne vem, ali je morda utonil — ker, do danes še ni bilo ne duha ne sluta.
K problemu kmetijske šole v Podravljah se je edinole javil bivši ravnatelj dipl. inž. Franci Einspieler, kateremu je očitno uspelo na zelo primitiven način preprečiti stvarno diskusijo o tem, kako bi bilo možno podra-
verband". Samostojna kandidatura Zveze Slovenskih zadrug pri strokovnem zastopstvu „kreditne zadruge po sistemu Raiffeisen" je prinesla sicer 10 glasov, toda kandidatura je bila neiz-gledna, ker sta prišla v poštev tu samo 2 mandata in je nemških zadrug tu znatno več. Če Zveza ne bi kandidirala, bi tu sploh ne prišlo do volitev. Zato je bila kandidatura vsekakor potrebna.
Kot mandatarji na socialistični listi so bili izvoljeni: Franc Rutar kar dvakrat in sicer pri »Trgovini s papirjem" ter pri »Trgovini s pohištvom" ter trikrat kot namestnik.
Drago-Karl Portsch je bil
izvoljen kot mandatar na listi »Trgovina z agrarnimi produkti.
Hanzi WeiB je bil izvoljen v zastopstvo krojačev, Franc Gasser v zastopstvo tesarjev, Franc Begusch ter Friedrich Schicher sta zastopnika mandatarjev v (nadalje na 8. strani)
veljsko kmetijsko šolo, ki ima pravico javnosti, spet odpreti.
Če se že kmetje sami, posebno še tisti, ki imajo sami mladino, niso mogli odločiti za to, da bi v javnosti glasno zahtevali odprtje te šole, potem bi to vsaj lahko pričakovali od naših kmečkih zastopnikov.
Da nakažem še en problem: Naš tednik je poročal na kmetijski strani pred približno dvema mesecema o nekorektnostih, ki so nastale pri Agrosserti v zvezi s kupovanjem živine v Rožu. Prizadeti so bili v glavnem slovenski kmetje rožanskega krožka za pitanje goved. Po poročilu v NT je ta problem takoj registrirala social ičn a „Neue Agrarzeitung", katero dobi vsak kmet po celi Avstriji.
O nekorektnostih pri Agrosserti je na dolgo in široko poročala dve strani.
S temi problemi se zdaj bavijo kmetje znotraj rožanskega krožka za pitanje goved; o tem, kakšno odškodnino bi Agrosserta dala kmetom, se zdaj pogajajo zastopniki kmetov, kmetijske zbornice in Agrosserte. Svoje stališče k članku o „nekorekt-nostih pri Agrosserti“ v NT in v „Neue Agrarzeitung“ je Agrosserta objavila v „Karntner Bauer“ in tudi v „Neue Agrarzeitung “.
Kaj bi bilo, če bi se v to diskusijo vključili tudi zastopniki slovenskih kmetov — glavnopoklic-ni in izvoljeni?!
Da bo zastopstvo kmetov iz dneva v dan bolj važno, ni le prazna fraza, ampak dejansko potrebno.
Gost v Našem tedniku
..Pesmi so zame dnevnik“
GOST
NAS
Pred kratkim je pri Mohorjevi založbi izšla prva pesniška zbirka suške pesnice Ivanke Polanc. Imenuje se „ Dobro jutro, sonce" in sta jo izdali KPD „Drava" v Zvabeku in K KZ. Že kot mlado dekle je začela pisati svoje lastne pesmi. Pozneje, ko se je poročila in sta njena 7-članska družina in delo na kmetiji terjala vse njene moči, je svoj talent bolj zanemarjala. Veselje do prepevanja pa je pokazala kot dolgoletna, zvesta pevka suškega cerkvenega zbora. V zadnjih letih pa je — v veselje suških, žvabeških in drugih pevcev — spet našla čas, da je svoje misli in čustva zložila v pesniške rime.
Naš tednik: Pred nami leži Vaša prva pesniška zbirka »Dobro jutro, sonce", ki je vi-den dokaz Vašega marljivega Pesnlkovanja. Da bi vas naši bralci bolj spoznali, bi Vas Prosila, da se nam kratko Predstavite.
•vanka Polanc: Rodila sem |6 leta 1934 pri Šimeju na ^marjeti pri Pliberku. Svojčas Je bil čas za šolanje zelo neumen: mdr. se je končala dru-9a svetovna vojna, šolo so za-j=edli Angleži. Tako smo pač bodili pol leta v šolo, potem Pa smo imeli spet leto dni popotnice. Ta čas pa nisem lena-[!,a> temveč sem že kot šestletna služila sosedu kot Pastirica. Na paši sem veliko Prepevala in pomnim, da sem Pela zelo glasno: saj je neki 02 enkrat o meni rekel, da e ob mojem petju vsi Grablja-! zbudijo iz spanja. Spomi-Jam se tudi, da me je naš du-pvnik gospod Mohor, ki sedaj IV| y Ameriki, učil Marijine Pesmi. Ker on sam ni imel gla-
deLiSem tako že kot majhno ekle vodila cerkveno petje na
Srnarjeti.
Naš tednik: V Šmarjeti ste snfIVeli otroško dobo. Kam 6 Se Pa potem preselili? Ivanka Polanc: Moja gospo-r »ia> ^ Mertlnova se je po-'la na vrh Komel ja k Žiku in e ie vzela seboj na novi
dom. Na Komelju sem obiskovala tudi t. i. „Oxn-šolo“, ki je bila neke vrste strokovna šola za kmetijstvo.
Ker doma niso imeli denarja, da bi si lahko kupila obleke, sem kot 17-letna sklenila, da grem za kako leto ali dve v službo. Kot neke vrste dekle za vse sem delala pri Narofni-ku v pekarni. V tem času sem napisala tudi svoje prve pesmi. Tri pesmi o teh še imam, ostale pa sem zgubila.
Narofnikova soseda me je potem tudi „naštelala“, da sem šla delat v Selo ob Klo-pinjskem jezeru v penzion Marko. Tam sem se zelo dobro počutila. Moja gospodinja (roj. Partl z Bistrice v Rožu) me je imela tako rada, kot če bi bila njena hčerka. Z njo sem po večerih tudi veliko prepevala naše lepe narodne pesmi. Ker sem imela zaupanje do nje, sem ji pokazala nekaj svojih pesmi. Tako je bila presenečena o tem, kar je videla in brala, da je kmalu potem poklicala škocijanskega kaplana Janeza Rovana, da bi ocenil moje pesmi.
Naš tednik: S tem se je torej začelo vaše pesnikovanje?
Ivanka Polanc: Ja, to je bil takrat skromen začetek. A kmalu zatem sem se spet vrnila domov na Komelj, kjer me je čakalo delo in nisem prišla
več do pesnikovanja. Kmalu navrh sem se tudi poročila na majhno kmetijo k Petjaku na Ivnik. Delo je bilo težko in obenem sem oskrbovala in vzgajala tudi svojih pet otrok. Dva otroka od prvotno sedmih pa sem zgubila že v mladih letih: eden je umrl že kot dojenček, drugi pa se je na cesti smrtno ponesrečil.
Leta 1964 sva z možem tudi začela zidati novo hišo „na Činžateh" vo Podlogu pri Suhi. Tja smo se potem leta 1970 preselili. Na Komelju pa še kmetujemo naprej, čeprav nam zemlja ne prinese kaj prida dobička in je mož vsa leta hodil na žago delat. Mislim, da imajo podobne težave vsi gorski kmetje.
Naš tednik: Kako in kdaj pa ste potem pravzaprav začeli zapisovati pesmi, ki so Vam prihajale na misel?
Ivanka Polanc: To je bilo takrat, ko se je moj sin smrtno ponesrečil. Ta smrt me je zelo prizadela. Skušala sem se tolažiti s tem, da sem spet začela pisati pesmi. Nekega dne sem vzela nekaj svojih pesmi seboj na vaje suškega cerkvenega pevskega zbora, da bi jih pokazala našemu dirigentu Berteju Logarju. Kar ni mogel verjeti, da sem te pesmi sama napisala. Ker pa ne pišem samo besedila, temveč se mi po-
rodijo v glavi tudi melodije sem si kupila rekorder: tako vse svoje pesmi zapojem na trak, Bertej Logar jih pa potem spravi v notah na papir.
Naš tednik: Vaša pesmarica prikazuje Vašo tesno povezanost z naravo, živalskim svetom in podeželskim življenjem. Vaša pesmarica se mi zdi kot neke vrste dnevnik, življenjepis.
Ivanka Polanc: Ja, navadno si pri vsakdanjem delu namislim pesmi. Ravno danes sem bila pri sv. Luciji in sem si že kar zložila pesmico. Največ pesmi napišem poleti, ko vse cveti in zori, ko je narava polna življenja.
Naš tednik: Ne pišete samo pesmi, slišala sem tudi, da ste že napisali več pravljic.
Ivanka Polanc:	Napisala
sem že več pravljic. Vsebina je podobna kot v mojih pesmih. Med njimi so pravljice o zajčku, petelinu, rastlinah, otrocih, učiteljih, itd. Nekaj teh pravljic bom skupno z žva-beškimi prosvetarji pripravila za oder, da jih bodo naši otroci lahko zaigrali.
Naš tednik: Živite kot Slovenka v precej nemškem kraju. Čutite zaradi tega pritisk s strani vaših sovaščanov?
Ivanka Polanc:	Doživela
sem že, da so me ljudje ozmerjali. Posebno sedaj, ko sem postala zaradi pesnikovanja bolj znana. Doživela pa sem tudi že, da so me spodbudili k temu, da naj s svojim delom nadaljujem, taki ljudje, od katerih tega pravzaprav nisem pričakovala.
Naš tednik: Če boste res tako marljivo nadaljevali Vaše delo, bo kmalu lahko izšla Vaša druga pesniška zbirka. In morda boste kdaj izdali tudi kako zbirko Vaših pravljic. Vsekakor Vam želimo veliko veselja in vztrajnosti. Hvala za pogovor.
Rož, Podjuna, Žila
V četrtek, 2. maja 1985, poteče 75 let, odkar seje v Gančanih v fari Beltinci v Prekmurju rodil Inan Matko. Izšel je iz fare, ki je dala v zadnjih sto letih največ du-
nemu župniku Vautiju prav do njegove smrti. Leta 1979 pa je postal selski provizor. Od vsega začetka je začel z vso paro delati na verskem in kulturnem področju. Stanovski nauki, duhovne vaje, sestanki in uprizoritve raznih iger je bilo njegovo glavno delo. Ko pa se je začela zidati nova farna cerkev v Selah, je glavno organizacijsko delo slonelo na njegovih ramah.
Pod tem napornim delom je trpel sam, predvsem pa njegovo zdravje, ki je začelo zadnja leta pešati. Zato tudi ni čuda, da je versko življenje v Selah začelo zadnja leta malo pešati, ker je gospod provizor bolehen in enostavno ne more več opravljati vsega zahtevnega dela v svojem poklicu. Vsa leta je gospod p*ovizor Ivan Matko soupravljal tudi Bajtiše, samo zadnja tri leta mu je priskočil na pomoč njegov redovni sobrat Miško Brunec.
Zato provizorju Ivanu Matku želimo predvsem zdravja in moči, da bi mogel še nadalje opravljati svoje dušnopastir-sko poslanstvo. Ob 75-letnici življenja mu gre zahvala za vse njegovo delo in trud, ki ga je vložil v preteklih 33 letih v dušnopastirsko in prosvetno delo v Selah. Naj mu Bog nakloni še mnogo zdravih let!
od nedelje, 16. do srede, 19. jinija 1985 za 1430,— šil. naprej
Informacije in prijava (0 42 36) 22 19 poštni predal 4 — 9141 Dobrla vas
hovnikov v celi Sloveniji.
Ivan Matko
Kot že mnogi njegovi so-bratje pred njim, se je tudi Ivan Matko kot mladenič pridružil redovni skupini salezijancev. 18. avguta 1928 je vstopil v salezijanski red. 3. julija 1938 pa je bil posvečen v duhovnika. Prvih sedem let svojega duhovništva je preživel na raznih zavodih in farah salezijancev, predvsem na Rakovniku. Meseca maja 1945 je z mnogimi drugimi duhovniki prišel na Koroško, kjer je našel drugo domovino.
Po nekaj letih kaplanovanja v Tinjah je pozimi leta 1952 prišel v Sele. Pomagal je raj-
Florijanu Dlopstu iz Podgo-re pri Globasnici iskreno čestitamo za 77-letnico.
Hermini Woschank veljajo za njeno 60-letnico naše iskrene čestitke.
Čestitamo!
Ravnatelj gimnazije na Plešivcu pri Gospe Sveti Janez Schnabl, doma v Za-homcu pri Zilji, je bil pred kratkim odlikovan z naslovom dvornega svetnika. Iskreno čestitamo.
Višji študijski svetnik Franc Inzko, profesor na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu, je obhajal te dni 60-letnico. Iskreno čestitamo in kličemo še na mnoga zrava in vesela leta.
Te dni praznuje Marija Stisen iz Bač svoj 83. rojstni dan. Uredništvo NT čestita in ji kliče še na mnoga leta.
Iskreno čestitamo Ivanki Konečnik iz Globasnice, ki obhaja 75. življenjski jubilej.
Mihej Sadjak iz Šmihela praznuje svoj 63. rojstni dan. Želimo mu vse najboljše.
Katarini Grun iz Grebinja želimo vse najboljše za njen 78. rojstni dan.
Herman Germ iz Nonče vasi je te dni zaključil na Dunaju študij medicine. Mlademu doktorju iskreno čestitamo.
Pred kratkim sta sklenila zvezo za življenje Hanzej in Vera Rehsman, roj. Janežič. Poroka je bila v cerkvi v Spodnjih Borovljah, vesela in domača ohcet pa v gostilni pri pd. Ravšu. Mlademu paru želimo obilo sreče za bodoče skupno življenje.
Volitve v Gospodarsko zbornico
(nadaljevanje s 6. strani) gradbeni obrti. Dipl. inž. F. Koncilia je namestnik na socialistični listi špediterjev. Hanzi Ogris je namestnik v stroki „Hoteli ter prenočitvena obrt". Izvoljeni na teh listah niso bili ne kot zastopniki in ne kot mandatarji Lojz Gregorič, Stanko Picej, Rozina Smre-čnik in morda še kdo drugi.
Na listi OVP je bil kot namestnik izvoljen samo Valentin Enzi iz Pliberka (na listi ..Trgovina z elek-troartikli"), medtem ko mizarski mojster Anton Kimovec iz Dvora pri Dobrii vasi ni bil izvoljen.
Na strokovni listi „Zdru-ženje avstrijskih industrialcev" je bil izvoljen kot na-
mestnik tudi dipl. inž. Feliks VVieser kot zastopnik papirne industrije.
Morda smo pri naštevanju koga pomotoma izpustili, ker je pač težko vedeti, ali se prišteva k naši narodni skupnosti ali ne.
Tako bodo člani sekcij ali namestniki še: Sigi Kot-schnig iz Šmihela, Franc Hudi iz Dobrle vasi, Leo Čajčman iz Breške vasi, Mlečnik-Olinovvetz iz Koču-he.
Od vseh mandatarjev želimo, da bi čim uspešneje zastopali interese naših go-spodarstvenikov_ v gospodarski zbornici. Želeti bi celo bilo, da bi prišlo do sodelovanja obeh gospodarskih odborov z njimi.
NAŠ TEDNIK - Lastnik (založnik) in izdajatelj: društvo „Narodni svet koroških Slovencev". UREDNIŠTVO: Jože VVakounig (glavni urednik), uredniki: Janko Kulmesch, Heidi Stingler in Franc VVakounig; Viktringer Ring 26, 9020 Celovec.
Tisk:	Mohorjeva/Hermagoras,
Viktringer Ring 26, 9020 Celovec.
NAŠ TEDNIK izhaja vsak četr-
tek,	naroča se na naslov: „Naš tednik", Viktringer Ring 26,9020 Celovec. Telefpn uredništva, oglasnega oddelka in uprave: (0 42 22) 51 25 28. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZŠ, Gradišče 10, 61000 Ljubljana,
tel.	22 30 23.
Letna naročnina:	Avstrija
210,— šil., Jugoslavija: 600,— din., ostalo inozemstvo: 350,— šil. (650,— šil. zračna pošta).
Rož, Podjuna, Žila
Florijana Lapuša ni več med nami
Pred nedavim smo se za vedno poslovili do Florijana Lapuša iz Podsinje vasi. Bil je delaven mož, tako na področju zadružništva kot na področju slovenske kulture. Bil je pokončen narodnjak, ki je na lastnem telesu preživel vse krivičnosti, katere je utrpel ves slovenski narod. Pokojni, ki je 'bil rojen leta 1,894, je izhajal iz preproste delavske družine. Že v mladostnih letih je svojo izredno nadarjenost uporabljal kot igralec raznih iger in kot navdušen pevec slovenskih zborov. Po prvi svetovni vojni, katero je preživel na ruski fronti, kjer je bil ujet in se vrnil šele leta 1920, se je takoj vključil v prosvetno delo. Ustanovil je domači pevski zbor in režiral razne igre.
Po vrnitvi iz ljubljanske zadružne šole je prevzel vodstvo šentjanške posojilnice/ Kmalu nato je bil izvoljen v centralni odbor Zadruge in navrh postal predsednik Zveze slovenskih zadrug. To funkcijo je Izvajal nad 40 let.
V usodnem letu 1942 so rajnega, kakor številne druge zavedne Slovence, izselili v Nemčijo, odkoder se je vrnil šele nekaj mesecev po zlomu naci-
stičnega režima. A vsa pretrpela krivica mu ni ugasnila ognja slovenskega idealizma.
Z vso vnemo se je zopet posvetil zadružnemu delu in veliko doprinesel k rasti domače posojilnice in zadruge. Poleg tega pa je še vedno veliko časa uporabljal v prid kulturni in politični dejavnosti.
Od pokojnega se je poleg številnih slovenskih predstavnikov ob odprtem grobu za vedno poslovil tudi predsednik Zveze slovenski izseljencev Jože Partl. Vsi so v svojih poslovilnih besedah počastili hrabrega moža, ki je svoje življenje posvetil slovenski narodni skupnosti na Koroškem. Njegova smrt ne pomeni samo veliko izgubo za svojce, temveč za celotno narodno skupnost, saj smo s Florijanom Lapušem izgubili moža-idealista, kakršrti so le redko posejani po širnem svetu.
< Pogrebni obred sta vodila župnika Franc Hudi in Franc Jančar. S pesmimi, ki so ogrele srca številnih žalujočih, sta se od pokojnega poslovila pevska zbora iz Št. Janža in Sveč.
Žalujoči ženi in otrokom izrekamo iskreno sožalje.
. V petek, 29. aprila je minulo 42 let, odkar je v dunajski ®,w hiši trinajstkrat škrtnila giljotina in odsekala glave 13 koroškim Slovencem, žrtvam nacističnega režima. Žrtve ?° bile iz Sel, Borovelj in kapelških grap. EL Sele, s pod-ZuPanom Nantijem Olipom je na grobova žrtev položila Venca, moški zbor pa je zapel pesem „ Doberdob". Sveča-nosti se je udeležil tudi podžupan dr. Zdravko Velik. Na občinski seji, ki je bila navrh, se je občinski odbor na Podlog EL-Sele spomnil v enominutnem molku trinajstih žrtev.
Venec na grob selskim žrtvam sta položili tudi Zveza sl°venskih organizacij in Zveza koroških partizanov.
Svile Prerokile
Te dni je izšla pri Mohorjevi založbi v Celovcu priročna žepna knjiga Svile Prerokile, Koroška različica Sibi-linih bukev, primer in dokument tako imenovane bukovniške literature s konca prejšnjega stoletja, ki jo je za tisk pripravila in uredila dr. Herta Lausegger, asistentka na slavističnem institutu na celovški univerzi.
Pri tej novi knjigi gre za natis enega izmed ohranjenih rokopisnih prepisov Sibilinih bukev. Predloga teh rokopisnih knjig se je po večstoletni zgodovini dokončno izoblikovala v prvi polovici prejšnjega stoletja na Moravskem.
Rokopisno predlogo pričujoče nove knjižice Mohorjeve založbe z letnico 1892 je pisal M. Lapusch, doma iz Št. Janža v Rožu ali v bližnji okolici.
V besedišču se kažejo značilne rožanske narečne besede, pa tudi pod vplivom nemške predloge nastale besede in slovnične oblike, ki so nastale ob prevajanju in v živem jeziku niso bile v rabi.
Branje knjige olajšujejo številne strokovne opombe in poseben Abecedni seznam narečnih in težko razumljivih besed in izposojenk, ki ga je dr. Herta Lausegger dodala dobesedno prevzetemu besedilu rokopisa.
Sibiline knjige so doživljale raznovrstne usode. Podvržene so bile raznim vplivom, tako da se v knjigi prepletajo krščanski elementi s poganskimi in drugimi motivi, nekatere variante Šibile posegajo
celo po gradivu srednjeveškega Nostradamusa, znanega kot največjega preroka vseh časov.
Marsikatera napoved Šibile je vsekakor aktualna, kar potrjuje naslednji primer:
Te šesti cahen bo te; kader bojo hiše, premoženje in grunti, dalč čriz njih vrednost šacan/ in predani.
In te sedmi cahen bo te; kader bojo ti ljudi veliko sadja in vinogradov narejali in vse žvaht puščave in nerodovitne kraje orali, in polje iz njih delali bojo in te kruh vendar le drajši bo.
Te osmi cahen bo te; kader bo z denarjam preobrač se zgodiv in skoz dovgo cajta gverav bo, in tam cu neprenes-livi davki in veče noter pelane bojo.
Te deveti cahen bo te; kader en kratek pust bo, kaker že dolgo cajta ni biv, taku da ti ljudi na temu slabemu šumečemu pregrešnemu razveseljevanji ne bojo dovol imeli, taku da bojo še v poste razveselice deržali.
Te deseti cahen bo te; kader se bo sneg namesto sena vozov, ker ob temu cajtu te senene žetve al seče bo veliko snega padvo.
Te ednajsti cahen bo te; kader bo Bog te konjiče prikazal in jih od izhoda do solnčnega zahoda posvov bo, in oni eno veliko škodo naredili bojo.
Te dvanajsti cahen bo te; kader bo/o v tej deželi na eni gori ime Plajnik vse drevese od verha do podna vse vseh-nile, in kmalo na verh ena velika lakota noter stopila al navstala bo.
Švile Prerokile: 125 strani malega formata. Ilustrirano, opremljeno s slovarjem narečnih besed in tujk. Mohorjeva založba v Celovcu. Cena: 55,— šil.
MIZARSTVO HERMAN KUŠEJ v Pliberku (0 42 35 / 21 63)
SE VAM PRIPOROČA!
Pisma bralcev				STRAN M r\ SREDA, 1 U 8. maja 1985
				
fliSlilil		PISMA BRALCEV		
Cenjeni gospod Novak!
V „ NAŠEM TEDNIKU", dne 25. aprila 1985 zagovarjate dejanja Janeza Lesjaka kot zagovornika samostojnega nastopa narodne skupnosti na ENOTNI USTI — in obsojate Slovence, ki kandidirajo pri drugih strankah in baje niso v stanju ničesar storiti za ohranitev narodne skupnosti. S tem menite, da v Bilčovsu Hanzija Ogrisa, v Selah dr. Velika, v Železni Kapli Miho Ku-charja in Valentina Polanška, v Št. Jakobu v Rožu dr. Dušana Schlapperja, v Žrelcu Ludvika Ogrisa, v Celovcu Andreja Mohorja in v Logi vasi Stanka Tschernitza — da omenim samo nekatere — ne smemo več šteti med Slovence. Vsak, ki Janeza Lesjaka pozna samo površno, meni, da on zastopa svojo narodno skupnost. Ni mu pa znano, da je on pred volitvami podprl poleg EL tudi drugo volilno stranko in da on zastopa to narodno skupnost ravno v tem smislu, kakor zastopajo desnoradikalni krogi svoje stališče proti slovenski narodni skupnosti: namreč s tem, da se on ne drži ravno s strani Slovencev propagiranega gesla „DVOJEZIČNO JE BOLJE — ZVVEISPRACHIG IST BESSER". V tej zvezi bi citiral del gesla Franca Theo-dorja Czokorja, ki pravi: „Bau-en solist Du, Brucken schaf-
fen, die von Mensch zu Men-schen gehen..."
Omeniti hočem tudi to, da sta dva mojih otrok bila prijavljena k dvojezičnemu pouku.
Zato tudi jaz pravim, da prijava otrok k dvojezičnemu pouku ni znak radikalnosti in zavzemanje za svojo narodno skupnost in brutalno duševno stanje nekega človeka. Ampak pismo Janeza Lesjaka, ki je bilo naperjeno samo proti meni osebno in posebno še proti moji družini, je bilo po vsebini sovražno, nesramno in nedemokratično in je odgovarjalo brutalnemu duševnemu obzorju avtorja. Marsikdo bi mi lahko potrdil, da sem se zmeraj zavzel za pravice slovenske narodne skupnosti že davno pred začetkom delovanja gospoda Janeza. A sem v tej zvezi zmeraj tudi iskal pot do brata soseda in morda s tem položil majhen kamenček pri graditvi medsebojnega razumevanja.
Stanko Tschernitz, Loga vas
Vrba, srečna vas domača...!
Povoiitveni direndaj presega prav v Vrbi ob Vrbskem jezeru vse meje pričakovanih razprtij, v katere se ne bi rad vtikava/. Zdi se mi pa nadvse umestno, da opozorim na velike zasluge Janeza LESJAKA, ki ga dolži naš rojak Stanko Tschernitz
„brutalnega duševnega obzorja", „volka“ in napadalca njegove, Tschernitzeve, družine.
Vsakdo, ki pozna napadanega Janeza Lesjaka, mora priznati njegovo požrtvovalno delo za prosvetno društvo „An-drej Schuster-Drabosnjak" in za „Drabosnjakov dom" ter uprizoritev „ Pasijona" na Kostanjah. Posebno priznanje velja njegovi soprogi, ki se je prizadevno vključila v prosvetno delo domačih rojakov s Kostanj in Vrbe, čeprav je po rodu prav Nemka.
Višek pa je po mojem dejstvo, da je Lesjakova družina ostala zvesta tudi slovenskemu jeziku, kar je za nas vse merodajen faktor pri delu za ohranjevanje slovenskega jezika in kulture na Koroškem.
dipl. inž. Franc Kattnig, Spodnje Goriče
Na račun Slovencev
Stanko Tschernitz piše v NT z dne 18. 4. 1985, da se z Janezom Lesjakom ne da uspešno delati. Zavračam takšne neresnične trditve. Omenil bi samo to, da smo Slovenci na Kostanjah leta 1973 pod zelo težavnimi pogoji in skoraj iz nič obnovili oziroma poživili slovensko prosvetno društvo. Pri tem je sodeloval tudi Janez Lesjak. Če mu pa očita, da je radikalec, je to morda sklepal iz tega, da se Janez
Lesjak upa tudi na uradih spregovoriti v slovenščini. S Tschernitzem imam druge izkušnje. Že pred leti sem bil pri njem na občinskem uradu in ga nagovoril v slovenskem jeziku, odgovarjal pa mi je samo v nemščini.
Sam se hvali, koliko je doprinesel za društvo v prid slovenske narodne skupnosti. Ne odrekam mu zaslug. Kljub temu pa bi se moral spomniti na to, koliko članov je imelo društvo takrat, ko je on postal predsednik. Še pred 30 leti je bila Loga vas večinoma slovenska.
Sam piše, da skuša približati občane k socialistični stranki, kar mu je deloma uspelo, a to na račun Slovencev. Uspelo mu pa ni pridobiti mladine za sodelovanje pri društvu.
In sicer niti svojih lastnih otrok ne.
Tonej Dragašnik, Koren 12, 9231 Kostanje
Prevajalska pisarna mag. DOLINAR
Auergasse 2 9020 Celovec tel.: 0 42 22/33 364
•	prevaja v vse jezike
•	sodno overi prevode iz nemščine v slovenščino ter iz slovenščine v nemščino
Pliberk: kako je nastala koalicija SPO/OVP
Da stranke v času volitev lažejo, ni nič novega. To pa, kar se je dogajalo okoli volitve župana v Pliberku, presega vse meje.
OVP je vsa leta koalicije med SPČ in EL izjavljala: „Mnenja smo, da mora staviti župana vedno najmočnejša stranka!" Kljub izgubi enega mandata pri zadnjih volitvah v korist EL je ostala OVP s 1364 glasovi in desetimi mandati najmočnejša stranka v občinskem odboru, medtem ko je priborila SPČ 1227 glasov ali devet mandatov.
Kljub prejšnjim izjavam pa je volila polovica odbornikov OVP socialista Mikuscha za župana, medtem ko je druga polovica oddala prazne glasovnice. S takim nevrednim početjem je OVP izgubila vso verodostojnost in prav gotovo razočarala dobršen del svojih volivcev. Prodala se je OVP socialistom, torej slabši stranki za gotove prednosti, pri razdelitvi
referatov in za dvomljivo čast, da nosi sedaj njen Grilc častni naslov drugega podžupana, katerega se je pribarantal od socialistov.
Še bolj pa so svoje volivce vodili za nos in razočarali predvsem uporni mladi socialisti, ki so v Pliberku praktično že prevzeli v S PO vso oblast. Po občinskih volitvah so vodilni funkcionarji zatrjevali: „Z nikomur ne bomo barantali, z
S posebne strani
nikomur ne bomo sklepali paktov, nič ne bomo zabarantali, odprti smo na vse strani."
Socialisti so s strani EL imeli ponudbo, da se nadaljuje stara koalicija, katero so volivci izrecno potrdili z dejstvom, da je OVP zaradi svoje nesramne narodnostne gonje izgubila en mandat. Kot zgolj optično protiuslugo je EL
zahtevala od SPČ, naj ji le-ta odstopi naslov drugega podžupana. V tej fazi pogajanj je ČVP zahtevala od socialistov še župana na tri leta, nazadnje na dve leti, seveda tudi drugega podžupana, združenega s sedežem v mestnem svetu. Na ta način si je OVP hotela osvojiti v mestnem svetu absolutno večino.
Končno so socialisti zavrnili več kot skromno zahtevo EL in tako dolgo klečeplazili okoli OVP, da se je ta ponižala in privolila v izvolitev socialističnega župana, brez da bi morala odstopiti še sedež mestnega svetnika. Kot protiuslugo so jim dali socialisti drugega podžupana in povrhu na izbiro vse referate, katere je OVP želela. Tako si je kakor v kaki samopostrežni trgovini vzela finančni referat!!, upravo občinskega gradbenega podjetja, šole, šport, kulturo, lovske zadeve, sejmarstvo itd., torej najplodovitejša področja
občinske uprave. Kakor se sliši, so županu zvezali roke tako, da nima več posebnega vpliva na dogajanje v občini brez privoljenja OVP. Kaj vse vsebuje tajni pakt, se bo ja kmalu izkazalo.
Pri tej priliki se je OVP znebila še referata za vodogradnjo in kanal in zaščito okolja, katerega je zadnja leta brezuspešno upravljal OVP-jevec Raimund Grilc.
Tako so socialisti zabarantali skoraj vse pomembne pozicije. Prej pa so se širokoustili, da ne bodo ničesar zabarantali. Vendar jih je narodna nestrpnost združila z OVP. Kdo jim bo v bodoče še zaupal svoj glas? Mar niso s svojim barantanjem za vedno zaigrali možnosti, da bi bil v Pliberku še kdaj izvoljen socialističen župan?
In OVP? Prav gotovo je izgubila svoj obraz, izgubila je volitve, dolgoročno gledano pa je postala pn pogajanjih za mesto župana zmagovalec.
Obletnice
Jnmejnati
Piše Jože Wakounig, glavni urednik NT
jižni trg preplavlja vrsta publikacij o dogodkih pred 40 leti. Vojaška zmaga nad nacizmom in fašizmom je eden velikih mejnikov in ena odločilnih kretnic v zgodovini človeštva. Toda naj spričo veličastnih izjav in spričo zmagoslavja zapišem tudi nekaj pelinastih, manj prazničnih, nikakor ne svatovskih besed.
Dejstvo je, da je vsaka zmaga hkrati tudi poraz. Leta 1945 ni bila samo poražena nacistična Nemčija s svojimi številnimi prostovoljnimi in prisiljenimi pomagači vred. Hitler v svoji uničevalni blaznosti ni pognal v katastrofo samo Nemčije in Nemcev, marveč celo Evropo. Kaj pomeni danes Evropa politično, gospodarsko, . vojaško? Srednja Evropa je danes skladišče ameriškega in sovjetskega orožja, jedrskega seveda, odbijač in torišče v strateških igrah moskovskih in vašingtonskih vojaških tehnokratov. Evropa je bolj ali manj satelit vašingtonskih in moskovskih interesov. Pri tej tragikomični lutkarski predstavi imajo vzhodni oblastniki vsaj to propagandistično prednost, da morejo njihovi glasniki na zahodu na stežaj odpirati usta; na vzhodu so za podobne na stežaj odprta vrata zaporov in gulagov.
Ob vsem zadoščenju in veselju nad zmago protinacistič-ne zveze se moramo tudi ba-rati, v koliko je ta vojaška zmaga v resnici tudi še politč-na zmaga. Vse hujši razmah neonacistične in neofašistične dejavnosti mora biti zmago-Valcem iz leta 1945 resen opomin, resen opomin tistim, ki že 40 let krojijo politiko, Predvsem tistim, ki imajo oblast danes. Mednarodni teror moramo pač tudi videti z °bema očema. Skupno je te-
K človekovi zgodovinski in politični zavesti spada primerni spomin dogodkov, ki so postali mejniki ali vsaj razpotja v dolgoletnem razvoju kake skupnosti. Ocena dogodkov in osebnosti, ki so z njimi povezane, se menja in spreminja, kakor se menja in spreminja vse v našem človeškem razvoju. Človeštvo je včasih kritičen, predvsem pa sila omahljiv opazovalec dogodkov. Od hozane pa do »Križaj ga!“ ni dolga pot. Številni so primeri, ko je kak voditelj ali drug ve-likaš bil ravnokar še enak
bogovom, koj kmalu pa so ga pognali, ga usmrtili, oskrunili njegovo truplo, prekleli njegov spomin, izbrisali vsepovsod njegovo ime. Čim bolj so živim kadili in se jim klanjali, tem več so na mrtve polili gnojnice. Rimski zgodovinar Tacit piše v uvodnem poglavju svojih znamenitih Analov, da so razni pisci zapisali zgodovino nekaterih cesarjev takrat, ko so ti še živeli in bili mogočni, iz strahu napačno, po njihovi smrti pa iz svežega sovraštva.
roristom, desnim in levim, sovraštvo proti demokraciji. To pa je samo en vzrok in vidik njihovega zelo tesnega sodelovanja.
Star rimski rek pravi „pacta sunt servanda"; pogodbe je treba izpolnjevati. Pred 30 leti je Avstrija dobila svojo državno pogodbo in z njo spet svojo neodvisnost. Določila pogodbe je deloma izpolnila, tam pač, kjer je najbolj tiščalo. Mi Slovenci čakamo uresničitve varstvenih določil iz člena 7 že celih 30 let. Potrpežljivo, požrtvovalno, zadovoljni z vsako drobtinico z mize oblastnikov čakamo, nabula-ni z obljubami in lepimi besedami.
Zgodovina nas je naučila potrpežljivosti, požrtvovalnosti, skromnosti, prilagodljivosti, samozatajevanja, samo-zaničevanja, podcenjevanja lastnih sposobnosti, samozavest smo zamenjali z udinjanjem, zaupanje v lastno moč s hlapčevanjem in klečeplazenjem. Kje je ponos, o katerem tako radi govorimo? Ne lažimo si v'oči! Dokler bomo z dogmatičnimi trditvami, kakor npr. to in to nikdar ne bo mogoče, dušili prepotrebno politično diskusijo o stvareh, ki ne smejo v naš ideološki pisker (in jih torej zaradi tega ne bi smelo biti), bomo jemali tej slovenski skupnosti eno bistvenih možnosti, da si utrdi politično zrelost in da tudi najde svoj jaz. Celo to še dodam, da je skrajni čas, da že končno nehajmo istiti usodo slovenskega naroda z usodo Cankarjevega hlapca Jerneja. Razen manjvrednostnih kompleksov in bolestne sle po samouničenju nam tako istenje ne prinese prav ničesar.
(Dalje na strani 2)
OO |*o M j priloge Našega tednika ob 40-letnici U£, oll dl II svobode in 30-letnici državne pogodbe
Wolf In der Maur war bis zu seiner ungevvohnlichen Abldse im Au-gust 1984 fuhrender ORF-Journalist. Nach der Rundfunkreform war er zunachst Horfunk-lntendant und danach TV-Intendant (FS1). Wolf In der Maur zabit auch zu den groBten Freunden der Karntner Slovve-nen. Durch seinen personlichen Einsatz gelang eine noch groBere Offnung des ORF gegenuber den Anliegen der Volksgruppen in Osterreich.
Es freut uns sehr, daB er unsere Einladung — einen Beitrag fur die vorliegende Ausgabe des Naš tednik zu schreiben — gerne ange-nommen bat.
Wolf In der Maur:
Das Jahr der Zeitgeschichte"
Obletnice in mejniki
(Nadaljevanje s 1. str.)
Pa bom primaknil še eno, s katero bom gotovo pod regal v ta ali oni sršenjak. Kaj bi bilo, ko bi se mi Slovenci vsaj malo zgledovali pri Judih? V varšavskem getu so nacistični krvniki prvič doživeli tistega Juda, ki ga po nacističnem nauku ni smelo biti. Judje so se uprli in s tem rešili čast in ponos vseh judovskih žrtev nacizma. Tako krutega davka ni plačal noben drug narod. Šest milijonov žrtev. Ta kruta izkušnja je naučila Jude eno: Pomagaj si sam! V Izraelu vsaj smejo biti, kar so, tam se jim ni treba skrivati.
Odločilen mejnik v zgodovini Slovanov in s tem v zgodovini Evrope je delovanje svetih bratov Cirila in Metoda. 6. aprila letos je minilo 1100 let od Metodove smrti. Ciril in Metod sta s svojim versko izobraževalnim delovanjem bistveno prispevala tudi k temu, da so Slovani našli in začeli ceniti svoj jaz. Neprecenljiv je njun prispevek k evropski skupnosti. Skoraj simbolično je, kje sta našla svoj poslednji zemeljski mir: Ciril v Rimu, v nekdanjem središču Evrope in sveta, Metod na Velehradu na Moravskem. Prvi slovanski papež, Poljak Janez Pavel II., ju je proglasil za sozavetnika Evrope poleg svetega Benedikta.
Ob koncu teh razmišljanj ob nekaterih obletnicah in mejnikih samo še to vprašanje: Kaj ve početi z letnicama 1945 in 1955 mlajši rod v Avstriji?
Zgolj besedni protinacizem in protifašizem še ni nič. Nikakor tudi ne zadostuje, če sem samo proti nečemu. Biti moram za nekaj. Svojo demokratičnost moram sproti dokazovati in izpričevati, prepričevati moram z dejanji. Vsi odgovarjamo, kam in kako bo ladja plula.
Wir feiern 1985 das Jahr der Zeitgeschichte" und umschreiben damit eigentlich vorsichtig, daB wir eigentlich die vierzigste Wie-derkehr des Jahrestages meinen, an welchem ein furchterlicher Krieg zu ende ging, der weit mehr in eine Katastrophe ge-stiirzt hatte als bloB jene, die ihn begonnen hatten oder in deren Namen er begonnen vvurde.
Nun ist der Tag des Endes des VVeltkrieges II tatsachlich ein Ge-denktag besonderer Art; aber er ist nicht der Tag, an welchem Geschichte erst begann. Ge-schichte ist ein andauernder Pro-zeB, der nicht heute auf morgen anhebt oder endet. Auch „Zeitgeschichte“ vvurzelt in der Vorgeschichte und bestimmt den vveiteren Lauf.
VVenden wir uns, indem wir das Jahr der Zeitgeschichte" bedenken, jenen sehr speziellen Prozessen zu, deren gegenvvarti-ger und kiinftiger Verlauf nahezu ausschlieBlich in unseren Han-den iiegt oder durch den Staats-vertrag vor dreiBig Jahren in unsere Hande gelegt wurde. Ich meine damit die sogenannte „Minderheitenfrage“.
Es gibt die Meinung, im Grun-de sei das gar keine Prage mehr, im Sinne des Staatsvertra-ges sei alles gelost, ja, man kčnne — wenn man z. B. bloB die „Schulfrage“ im Auge habe
— durch die Schaffung des Slo-vvenischen Gymnasiums in Kla-genfurt sogar von einer „Oberfullung“ sprechen.
Ist das so?
Da ist einmal das „Volks-begehren” des KHD, das nach dem „Elternrecht“ ruft, was si-cherlich gut klingt. Aber p r akti s c h kame, vvurde der Land-tag der Anregung folgen, eine vveitere Einschrankung der soge-nannten „gemischtsprachigen Schulen“ heraus. Unvveigerlich vvurde — vvie die angesehene „Neue Zurcher Zeitung “ unlangst schrieb — ein „Kampf um jedes Kind“ beginnen, ein Kampf, den vvir in Mitteleuropa schon so oft und tast immer mit unriihmlichen Ergebnissen gefiihrt haben. „Zeitgeschichte“, die zur Ent-zvveiung fiihrt.
Aber vvohin fiihrt uns dann die
„Entzweiung“ noch? Eine Bevve-gung tur das „Elternrecht“ gab es in Karnten schon einmal, wenn auch unter anderen Vorzei-chen. Damals ging es um die Veranderung der von der briti-schen Besatzungsmacht iiber-nommenen grundsatzlichen Zvvei-sprachigkeit der Schulen. Ob-vvohl man auch dies als ver-nunftbegabtes Wesen akzeptie-ren kbnnte in einem Gebiet, daB auf Grund seiner Geschichte zvveisprachig ist, stand einer sol-chen Einsicht einiges entgegen, auch materiell-rechtliches. Es kam zu einem Provisorium und einem BeschluB des Nationalra-tes, die Regierung solle das Provisorium in zeitlich gesetzter Frist definitiv ablosen. Wie so oft in der osterreichischen Geschichte ervvies sich das Provisorium als der dauerhafte Zustand. Doch laBt sich davon sagen: obvvohl
V ponedeljek, 13. maja 1985, ob 19.30 uri
v veliki dvorani WIFI v Celovcu, Bahnhofstralie 40-42
keine der beteiligten Seiten 9anz und gar glucklich damit war und ist, die r e I a -1 i v e Zufriedenheit war gege-ben.
Das soli sich andern?
Minderheitenfragen sind ein schvvieriger Prufstein. Vor allem sind sle auf Dauer nur durch To-leranz zu losen und es liegt in der Natur der Dinge, daB der grtiBere Tell an Toleranz von der Minderheit zu leisten ist, iiberall auf der Welt und also auch bei uns.
Besonders bei uns! Denn wir leben als Mitteleuropaer in einem grbBeren Raum, der nicht nur von Beographie, sondern mehr noch v°n einer gemeinsamen Ge-schichte, von okonomischen Ver-baltnissen, die eine starke Ko-°Peration erfordern, und von einer gemeinsamen Kultur bestimmt lst- In diesem Raum sind wir alle
mehr oder vveniger Minderheiten!
Osterreicher nennen Osterreich gerne „die Brucke" oder gar „das Herzstiick" Europas und ruhmen ihr aus Kultur und Ge-schichte hervorgegangenes Be-vvuBtsein einer groBen Gemein-samkeit. Genau dieses BevvuBt-sein solite im „Jahr der Zeitgeschichte" alle erfullen, die an deren Fortgang vvirken. Und gerade dort solite, nein, muB es sich zeigen, wo es nicht nur um VVorte geht, sondern auch etwas getan vverden kann, ja, muB.
Wie geht es nun vveiter?
Ist nicht vielleicht doch — ge-meinsam mit der Minderheit — zu priifen, ob tatsachlich bereits alles im Sinne, d. h. nach Geist und Buchstaben des Staatsver-trages gelost ist: Amts-, Gerichs-und Schulsprache; Kindergarten; und was es sonst noch so gibt? Sind wir bereit, unseren slovveni-
schen Mitburgern zu geben, was wir fiir unsere in Siidtirol lebenden Briider als Selbstverstandlichkeit verlangen? Was ist uns Mitteleu-ropa und eine neue, mitteleuro-paische Gesinnung vvirklich vvert?
Wenn „die Kinder", wie es so oft heiBt, der Wechsel jedes Vol-kes und Staates auf die Zukunft sind, so kann es nichts Gutes bringen, in einem seit altersher zvveisprachigen Gebiet die Kinder bereits von Beginn der schuli-schen Erziehung an an die vollige Trennung als an etvvas „Normales“ zu gevvohnen. So wird schon in die Grunderzie-hung der Begriff von Mehrheit und Minderheit durch Guantifi-zierung auch gualifiziert: Mehrheit ist auch Oberlegenheit, Minderheit folglich auch Un-terlegenheit. Der Oberlegene ver-
sucht sich bekanntlich zu be-haupten, der Unterlegene be-gehrt gegen ein ihm „durch Ge-burt auferlegtes Schicksal" auf — oder resigniert und verliert dadurch seine Identitat. Eine zu allerhand Assimilationen stets veranlaBte Minderheit greift in so einer Situation (in aller Welt) zu Gevvalttatigkeiten oder sucht sich machtigere Freunde oder findet sich mit den Zustanden ab und verschvvindet alsbald. Keines von den dreien ist ein vertretbares Ziel, das Minderheitenpolitik, die immer als eine Politik im Kon-sens mit der Minderheit verlau-fen muB, im Auge haben kbnnte.
Durch das Volksbegehren, das zunachst im Kdrntner Landtag behandelt vverden muB, vverden diese Fragen vvieder aufgevvor-fen. Gelost konnen sie nur durch Konsens und Kompromis vverden.
Wenn man sich eine Losung vvtinschen diirfte, kčnnte es die sein, daB der bisher im groBen Ganzen erreichte Zustand relati-ver Zufriedenheit in der Schulfra-ge erhalten bleibt und die Vertre-ter der slovvenischen Landesbiir-ger jene Beirate beschicken, die erdacht vvurden, um die Jaufenden Angelegenheiten" kompromiBbereit zu erortern. Alles andere vvird Flickvverk von unbestimmbarer, jedenfalls aber vorubergehender Dauer bleiben, das irgendvvann einmal am „Zug der Zeit“ zerreiBt.
Zu guter Letzt: seit langem schon und nicht ohne sichtbarer Fortschritte vvird in uberregiona-ler Gemeinsamkeit in der Arbeits-gemeinschaft Alpe-Adria insbe-sondere zvvischen Slovvenien, Kamten/Steiermark, Triest und Julisch-Venetien zusammengear-beitet. Zuletzt ersann man sich dort, wohl mehr als Signal denn als Realitat, auch eine Anvvart-schaft auf olympische Winter-spiele. Harmonisierung vvirt-schaftlicher, arbeitsrechtlicher und anderer, wie z. B. touristi-scher Fragen stehen auf der Ta-gesordnung, desgleichen ein fortvvahrender Kulturaustausch. Wie, glaubt man, konnte dies vveitergehen, vvenn einmal von diesem, einmal von jenem Steine auf den Weg gerollt vverden? Und vvare es nicht vveit forderli-cher, das gegenseitige Erlernen der nachbarlichen Sprachen mit allen Kraften zu pflegen als vveiter an der Hohe der fiir so vieles hin-derlichen Sprachbarrieren zu ba-steln?
Oder vvill man das alles nicht so recht und eigentlich vvieder zuriick! Aber zuriick, vvohin?
OB 30-LETNICI DRŽAVNE POGODBE in 40-LETNICI ZMAGE NAD NACIZMOM
DELOVNO ZBOROVANJE
odbornikov in krajevnih funkcionarjev narodnih in kulturnih organizacij koroških Slovencev.
Na prireditvi bomo izčrpno obravnavali trenutni položaj naše narodne skupnosti s posebnim Poudarkom na vprašanju skupne dvojezične šole. Gre torej za odločilna vprašanja našega obstoja, zato naj bo naša dolžnost, da se prireditve udeležimo v čim večjem številu.
Narodni svet koroških Slovencev	Zveza slovenskih organizacij na Koroškem
V vseh denarnih zadevah se z zaupanjem obrnite na nas!
Posojilnica
Globasnica
9142 Globasnica, tel.: 0 42 30 / 208
Kmečko-gospodarska zadruga GLOBASNICA
je nakupovalni center za globaško območje ter dobavlja članom in odjemalcem:
•	KMETIJSKE STROJE
•	STAVBENI MATERIAL
•	GNOJILA e SEMENA
•	KRMILA VSEH VRST
Na uslugo je zadruga kmetom tudi s svojimi kmetijskimi stroji: pri oranju, setvi in žetvi žita in koruze!
Po želji dobavljamo tudi skladišču v SINČI VASI.
Naš tednik: Spoštovani minister, predstavljali vas našim bralcem ne bomo. Poznamo vas kot literata, znansvetnika, ljubitelja koroške umetniške besede. Že drugo mandatno dobo ste minister za kulturo. Ali še sploh najdete čas, da zasledujete dogajanja na Koroškem?
Dr. Matjaž Kmecl: Dogajanja seveda že zasledujem, vendar ne tako studiozno, pač zmanjkuje časa. Še posebej mi pomalem uhaja literatura, pa bom že nadomestil, takoj ko_se bom spet lotil starega dela. Če bo sreča, bo eno prvih del prenova in dopolnitev koroške antologije Ta hiša je moja, pa vendar moja ni. Vesel pa sem, ko vidim, da se v koroški slovenski literaturi zadnje čase pojavlja marsikaj novega, svežega. Prihajajo mlajši rodovi, življenjske moči ne manjka. Zelo pomembna je tudi dimenzija, ki jo je odprl Handke:.z veliko, gosposko in globoko človeško kretnjo je prenesel slovensko literarno dogajanje na Koroškem v sredo Evrope.
Naš tednik: Pravite, da segamo v Evropo. Predvsem mlajši literati se pritožujejo, da jim je včasih težje prodreti v centralni slovenski prostor kot pa v nemški.
Dr. Matjaž Kmecl: Malce pretirano! Saj živimo enotno literaturo in enoten kulturni prostor! Poleg tega so bila vrata v slovensko literarno javnost slovenskim literatom s Koroškega zmeraj odprta. Vzemimo za primer Januša. Kdor se spominja prvih koroških kulturnih dni za Božič 1969, se bo mogoče spomnil, da sem v pregledu slovenske književnosti na Koroškem že takrat poudaril njegovo izvirnost in kvaliteto: kasneje mu je tudi prva pesniška zbirka P(e)s(m)i izšla v Ljubljani — žal precej nezapaže-no. Zagotovim pa lahko, da so bile zlasti pri mlajšem rodu te pesmi zelo brane in cenjene. Tudi zadnja Janušova zbirka je izšla v sodelovanju slovenske založbe Obzorja in Mohorjeve družbe v Celovcu. Seveda je potem moral priti še Handke, pa se je odprlo. Na Januševem primeru se pač lepo vidi, kako hendike-piran je slovenski literarni umetnik zaradi vnaprejšnjega podcenjevanja (malega) naroda in jezika, ki ga ta narod govori, oziroma umetnosti, ki jo ima.
Naš tednik: Od literature k jeziku: skrb za jezikovni razvoj je botrovala ustanoviti posebne institucije, ki jo imenujejo »jezikovno razsodišče". Zakaj
Pogovarjali smo se s slovenski? ministrom za kulturo, dr. Matjažem Kmeclom
»Včasih nam vsem skupj
manjka malce več svetovljanske širine in zaupanja"
Dr. Matjaž Kmecl, ki je že drugo periodo predsednik komiteja za kulturo in član izvršnega sveta SR Slovenije, je velik prijatelj koroških Slovencev. Tudi kot znanstvenik oz. redni profesor za literarno zgodovino in bivši dekan na filozofski fakulteti je napisal več razprav o slovenski književnosti na Koroškem. Z dr. Kmeclom se je pogovar-
ja treba soditi jeziku v Sloveniji ali pa pri nas?
Dr. Matjaž Kmecl: Vprašanje jezika je bilo zmeraj vprašanje civilizacije in kulture; v sodobni informacijski družbi je seveda še posebej pomembno, saj je od natančnega sporazumevanja odvisno tako rekoč vse. — Se pa prav v tej zvezi pojavlja novo, dodatno vprašanje, ki bi ga preprosto povzel: Ali je jezik, ki ga govori tako malo ljudi (recimo 2,5 milijona), v modernem svetu sploh še funkcionalen? Ali je zato smiselno vztrajati pri njem za vsako ceno? — Pritiski na jezik so bili v polpreteklosti (na Koroškem deloma še danes) povsem drugačni: jezik je bil bolj ali manj znamenje pripadnosti močnejši ali šibkejši narodni skupnosti, izražal je voljo do (fizične) moči. Obstajale so ideje po združevanju narodov v velike države, ki so v »tekmi narodov“ imele več možnosti. — Danes je malce drugače, čeprav je takrat in zdaj bila odločitev predvsem moralno vprašanje. Če namreč priznavam jezik za vrednoto, bom storil vse, da ga ohranim, da ga izpolnjujem in neprestano rabim, e ga kot vrednote ne bom priznal, potem se pač okrog tega ne bom trudil. Vse je pravzaprav odvisno od našega kulturnega in izobrazbenega obzorja in_ seveda od naše moralne moči. Če vem,
Če namreč priznavam jezik za vrednoto, bom storil vse, da ga ohranim, da ga izpopolnjujem in neprestano rabim.
Če ga kot vrednote ne bom priznal, potem se pač okrog tega ne bom trudil.
—nHMBDanort
da je moj jezik možnost posebnega načina mišljenja, da je zato v njegovi logiki izdelan poseben, specifično slovenski odnos do sveta, da je v njem nastala skozi stoletja velika in značilna literatura, ki je v svojih osnovnih lastnostih neposnemljiva, če vem, da je vsa naša civilizacija nastala iz brezštevilnih takšnih posebnih prispevkov in ne iz merjenja (fizične) moči, in tako naprej, bom v jeziku videl .vrednoto. Če vem, da moram za "demokratično sporazumevanje obvladati zelo natančen jezik, ker se bomo drugače medsebojno manipulirali, bom storil vse, da ga bom čim bolj natančno tudi obvladal. Prav zato smo svojčas pri slovenski socialistični zvezi ustanovili poseben svet za slovenščino v javnosti
;
A
Mogoče bi bilo dobro, ko bi se jezikovno razsodišče s kakšno širšo izjavo (čas bi že bil za kakšno, doslej je dalo od sebe eno samo, tri leta nazaj) opredelilo do jezikovnih vprašanj onstran Karavank.
Pobuda o posebni kulturni pogodbi med Koroško in Slovenijo se mi zdi izjemno zanimiva, ne verjamem pa, da bi se mogla realizirati; s slovenske strani bi bili seveda nanjo docela pripravljeni.
(ena izmed delovnih skupin se je imenovala Jezikovno razsodišče, Kl že s poimenovanjem opozarja na jezik kot moralno vrednoto), a naj na različne načine skrbi za naa jezik, ki ga hočemo ohranjati Predvsem zaradi svoje in skupne Prihodnosti (čeprav tudi -zaradi Preteklosti ali tako imenovane tradicije): prihodnost prinaša ve-!|ko in enotno tehnologijo in velikansko notranjo potrebo po du-n°vni različnosti, tudi narodni; Zato pripada prihodnost malim narodom vsaj tako kot »velikim “, U)°rda še bolj, ker bo njihova 2|vljenjska izkušnja, ki je zdaj Potisnjena ob rob, pridobila na dragocenosti in pomenu.
Naš tednik: Čeprav ima jezi-OVno razsodišče torej le mo-
ralno moč, bi se moralo več ukvarjati z jezikom pri nas na Koroškem ali na Primorskem. Slovenščina je v treh državah ista, govorimo isti jezik, pripadamo skupnemu kulturnemu prostoru.
Dr. Matjaž Kmecl: Vprašanje slovenščine je seveda naše skupno vprašanje, živimo isto kulturo. V omenjeni svet za slovenščino v javnosti so že bili povabljeni predstavniki koroških Slovencev in Slovencev iz primorskega zamejstva; tudi posebna delovna skupina je bila osnovana za ta vprašanja. Pa se tam očitno ni preveč delalo, in to je vse. Strinjam pa se, da bi se zamejski slovenščini bilo potrebno še posebej posvetiti, čeprav je prav ta-
ko res, da prihajajo s tega ozemlja v slovensko književnost vrhunski stilisti (Lipuš, Rebula in še kdo), ki so bržkone takšni tudi zato, ker se morajo zmeraj znova jezikovno samospraševati, preverjati, marsikaj doda še sožitje z drugim jezikom. Mogoče bi bilo dobro, ko bi se Jezikovno razsodišče s kakšno širšo izjavo (čas bi že bil za kakšno, doslej je dalo od sebe eno samo, tri leta nazaj) opredelilo do jezikovnih vprašanj onstran Karavank, načelno in posebej.
Naš tednik: Še vprašanje h kulturni izmenjavi med Slovenijo in Koroško. Kulturniki so ponovno predlagali neke vrste pogodbo o kulturni izmenjavi. Tako bi tudi institucionizirali pretok kulturne ponudbe, za katero v glavnem sedaj skrbita pri nas samo obe osrednji kulturni organizaciji. Seveda vlagajo v to delo tudi visoka finančna sredstva.
Dr. Matjaž Kmecl: Pobuda o posebni kulturni pogodbi med Koroško in Slovenijo se mi zdi izjemno zanimiva, ne verjamem pa, da bi se mogla realizirati; s slovenske strani bi bili seveda nanjo docela pripravljeni. Že obstoječe, ne samo slovensko-slovensko temveč tudi nemško-slovensko, v vsakem primeru pa bogato kulturno sodelovanje bi s tem pridobilo značaj globlje skupne kulturne volje. Lahko bi še več storili s skupnimi napori, na primer za slovensko glasbeno šolo v Celovcu, ki v mnogočem prerašča slovenske okvire in bogati znanje deželnih prebivalcev ne glede na narodno pripadnost. Še posebej lepo bi to bilo v evropskem letu glasbe, ki ga letos obhajamo in o njem zelo veliko in lepo govorimo, storimo pa ne veliko. Pri glasbi se pač ni treba bati ideološke infiltracije, če se je kdo boji; drugih razlogov za mižanje pred to veliko in lepo ustanovo pa ni in jih tudi ne more biti.
Naš tednik: Kulturna pogodba naj bi se ne omejevala samo na izmenjavo med Slovenci tu in onstran meje. Tu gre za odnos Slovenije do nem-škogovorečega soseda. Kulturni dosežki pa seveda dvigajo tudi ugled manjšine pri večinskem narodu.
Dr. Matjaž Kmecl: Zagotovo. Navsezadnje se v Ljubljani zgodi marsikaj evropskega, oba velika simfonična orkestra (po okrog 120 glasbenikov) tudi nenehno pridobivata na kvaliteti, v novem
Cankarjevem domu imamo največje orgle v srednji Evropi, ob njih se vrstijo svetovno znani organisti, prihajajo izjemni ansambli, ljubljanski grafični bienale je največja tovrstna prireditev na svetu, z odprtjem novega grafičnega centra v tivolski graščini bomo pridobili še eno specifično središče svetovne grafike in tako naprej. Vse to so reči, pri katerih bi se lahko neobremenjeno povezovali: kakšna „nevarnost" pa bi bila na primer, če pride na Bernsteinov koncert v Ljubljano troje avtobusov z obiskovalci s Koroškega, pa ne samo iz manjšine? Včasih nam vsem skupaj manjka malce več svetovljanske širine in zaupanja. Morda pripisujemo tudi nekaj preveč teže takšnim in drugačnim frazam. Svet, ki prihaja, pa bo v veliki meri svet kulture in razumevanja, ali pa ga sploh ne bo. Fizično merjenje moči bi ga več kot stoodstotno pripeljalo v dokončen propad. Prispevajmo vsi k prihodnji sreči že danes, pa bo vse dobro!
Naš tednik: Ovire za konzu-menta so vsekakor tudi prometne vezi. Medtem ko iz Ljubljane skoraj vsako uro pelje avtobus v Trst, je potovanje iz Celovca v Ljubljano povezano s celodnevno vožnjo z vlakom. Kljub neštetim predlogom za redno linijo se ničesar ne premika ...
Dr. Matjaž Kmecl: Nekaj je seveda odvisno tudi od geografskih zadev, do Trsta ni praktično nobenih pravih ovir, tudi staro cesarstvo je naravnost dol potegnilo železniško progo že zelo zgodaj. Karavanke pa so le precejšnja prepreka, železnica neposredno iz Ljubljane do Celovca ni nikoli obstajala niti v načrtih, čeprav sta to dve prastari deželni središči. — Za redno avtobusno progo je v časih depozita bil pomislek komercialne narave: kdo pa bi se prevažal? V količkaj normalnih razmerah pa bi vsekakor morala biti rentabilna, še posebej poleti, v turistični sezoni. Sicer pa je to vse stvar organiziranosti in medsebojne pripravljenosti. Mnogo bolj sproščeno bi se lahko potem med seboj obiskovali, saj je za slovenskega kulturnega obiskovalca tudi na Koroškem kaj videti in slišati. Navzdol pa velja enako, ponavljam: ne bom pozabil, na kakšne lepe izraze vzhičenja sem ob priložnosti naletel ob slučajnem srečanju s koroškimi koncertnimi obiskovalci v Cankarjevem domu!
To so bili tudi vzroki za ustanovitev Slovenskega centra na Dunaju jeseni lanskega leta, katerega pobudnik in nositelj je Narodni svet koroških Slovencev. Zasnovan kot informacijska postojanka koroških Slovencev na Dunaju, je bil Slovenski center 25. oktobra lanskega leta predstavljen avstrijskemu tisku in je žel izredno dober odmev. Čeprav je bilo desedanje delo osredotočeno na interno ureditev in usmeritev delovanja Slovenskega centra, lahko v tej kratki dobi poslovanja že beležimo lepe uspehe.
Tako je Slovenski center poleg informacijskega delovanja podelil novembra lanskega leta prof. Clausu Gattererju post-
no platformo delovanja vseh manjšin in tako tudi znatno dvigniti širše zanimanje za njih prizadevanja.
Slovenski center bo svoje delovanje tudi v bodoče osredotočil na informacijsko dejavnost med avstrijskimi in mednarodnimi časnikarji ter na vzdrževanje kontaktov med zvezno vlado in pristojnimi organizacijami prizadetih manjšin, v koliko se bodo le te posluževale te možnosti. Zavedati se moramo namreč, da javna občila močno vplivajo na mnenje posameznika, kar dobro dokazujejo med drugim dogodki okoli Hamburga. Zato pa jim je treba posredovati informacije tudi iz prve
Danes, 7. maja, zvezni predsednik Kirchschltiger slovesno odpre Slovenski center na Dunaju
humno prvo Slovensko časnikarsko nagrado. Meseca decembra je priredil sprejem za časnikarje ob predstavitvi nemških publikacij založbe Drava. Ob letošnjih obletnicah — 40 let zmage nad nacizmom, 30 let Avstrijske državne pogodbe — skrbi Slovenski center za osrednjo prireditev vseh etničnih manjšin v Avstriji, ki bo 7. maja na Dunaju. Za leto 1986 pa pripravljamo v okviru „Wiener Festwochen“ v sodelovanju z vsemi etničnimi manjšinami v Avstriji in s posebno projektno skupino razstavo o manjšinah v Avstriji.
Vsekakor znatni uspehi za to kratko dobo poslovanja.
Že od vsega začetka pa se je na vseh delovnih področjih pokazala potreba po tesnejšem sodelovanju vseh narodnih manjšin. Zato se je Narodni svet koroških Slovencev kot nositelj projekta tudi odločil, da ustanovi v okviru Slovenskega centra neki vrhovni gremij, v katerem naj bi bile zastopane vse etnične manjšine v Avstriji. V tem kuratoriju, ki se je konstituiral marca 1985, so zastopani poleg koroških Slovencev tudi gradiščanski Hrvati, Madžari, Čehi in Slovaki, pa tudi na Dunaju živeči Slovenci in Hrvati. Čeprav ima vsaka narodna skupnost specifične probleme in interese, SC vidno dokazuje, da je možno najti skup-
Koroški Slovenci se z dobrim vzrokom v našem prizadevanju, da bi končno rešili manjšinsko vprašanje na Koroškem, vse bolj obračamo na vseav-strijsko javnost, pri naših pogajanjih za uresničitev člena 7 pa na zvezno vlado — v pričakovanju, da bomo tu le naleteli na večje razumevanje, kot v naši domači zvezni deželi. Vse bolj se tudi prizadevamo informirati mednarodno javnost o nerešenem manjšinskem vprašanju na Koroškem, posebno še ob letošnji 30-letnici podpisa avstrijske državne pogodbe. Svojčas so vodile vse poti v Rim, koroški Slovenci pa si moramo danes graditi pot tudi v kulturnopolitično središče Avstrije — na Dunaj.
roke, to se pravi, da jih morajo dobivati od manjšin samih in to redno. Da manjšinska problematika tudi za javna občila ni več tabu, dokazujeta izredno dobra udeležba dosedanjih tiskovnih konferenc naših organizacij ter deloma pozitivno poročanje o njih, predvsem v pri' znanih inozemskih časopisih.
Koliko in kaj poročajo javna občila o etničnih manjšinah, Pa zavisi nenazadnje tudi od manjšin samih. Koliko lahko dosežemo z dobro informacijo, smo videli koroški Slovenci prav ob napadih na dvojezično šolo-Vse bolj se moramo torej posluževati možnosti, da informiramo ljudi po javnih občilih o dejanskem položaju manjšin.
Da si je ta Slovenski center na Dunaju ustvaril že dobro ime, o tem priča dejstvo, da bo zvezni predsednik dr. Rudolf Kirchschlager v torek, 7. maja-obiskal Slovenski center in 9a ob tej priložnosti tudi slovesno odprl (o slovesnem odprtju bo; mo poročali v naslednji številki NT). Nenazadnje pa je treba tudi povedati, da je lepo število avstrijskih podjetij SC že moč; no podprlo. S tem so doprinesli bistven delež k zgradnji te manjšinske ustanove, hkrati Pa so Slovenskemu centru izrekli tudi svojo priznanje. Naj se jin1 na tem mestu za to še enkrat izkreno zahvalimo!
SN-Redakteur Gerhard Steininger tiber die „slowenische Botschaft“ in Wien:
Suche nach Hilfe in »Resf-Osterreich“
SALZBURGER nachrichten (27728. 10. 1984)
. Die beiden slovvenischen Organisa-!'°nen Karntens stellten Donnerstag ln Wien ihre „standige Vertretung“ v°n die offizielle Eroffnung des Bu-r°s. das den „Wiener Botschaften “ ^ehrerer Bundeslander — z. B. Salzburgs und der Steiermark — nachempfunden ist, wird am 15.
pred državnim Svetkom, otvoren je u Beču centar za Slovence. Prilikom ovoga otvorenja priredila se je i kon-ferencija za štampu, pri koj su su-djelovali dr. Matijaš Grilc (Narodni svet), dipl. inž. Feliks VVieser (Zveza), dr. Ivan Miiller (HKD) i dr. Se-berenyi (Grad. Ugar).
Kot se je spočetka reklo, kani ov centar biti jedno središče svih narodnih grup ke nisu udomačene u Beču, ada Slovenci iz Koruške, Hrvati iz Gradišča i Ugri iz Gradišča. Ovo je i naglasio dr. Karel Smolle, inicijator i duhovni otac ovoga centra u 1. be-čanskem kotaru, u TeinfaltstraBe 4.
Nekaj odmevov na »Slovenski Center*
^ai, dem 30. Jahrestag der Unter-zeichnung des Staatsvertrages, erfol-9en- Das Slovvenische Center in der “Undeshauptstadt wird auch anderen “inderheiten (Kroaten, Ungarn, Slo-^aken) als Basis dienen.
Die Einrichtung der standigen Ver-^etung zu diesem Zeitpunkt ist kein Aufall. Die Slovvenen fiihlen sich burch das Volksbegehren des Karnt-ner Heimatdienstes (KHD), das auf eine Einschrankung des zvveisprachi-3en Unterrichts in Sudkarnten aringt, in ihrer Existenz als Volks-9ruPpe bedroht und brauchen die Hl|fe von „Rest-Osterreich“ . . .
Am prekarsten ist die Lage bei der p°- Haider zah It — auch in ande-,.ep Dereichen — zu den innerpartei-'cben	Gegnern	von Bundesobmann
orbert Steger,	was fiir	diesen	zu-
atzliche Komplikationen bedeutet. In lesem Zusammenhang ist allerdings ln Beitrag Stegers in der Sonder-JjJsgabe des Organs des Rates der °_wenen, „Naš tednik", von Inter-s,5e (ubrigens der erste Beitrag ei-®5 FPO-Politikers in diesem Blatt erhaupt). Steger schreibt, dali "Serade unser nationales Ver-andnis“ die Befurvvortung eines "SroBzugigen Minderheitenschutzes" Dedinge.
Weitere, sehr positive Beitrage r!arilmen von Fred Sinovvatz, Alois °ck'	Herbert	Moritz,	Heinz	Fi-
Sg|^er'	Helmuth	Zilk und	Erhard	Bu-
^lovenski center Dunaju
LqVENSKI VESTNIK (2. 11. 1984)
hio°Qidr^avne9a Praznika naprej ima-ston Venc' tut^ na Dunaju svoje za-nai i -° ~ »Slovenski center", ki ča sla* še bolj učinkovitemu obveš-nosr avstr'iske in mednarodne jav-ne 1 „° naši narodni skupnosti, nje-rorin 2iv|jenju in delu ter boju za na-J^stno enakopravnost . . .
sche Center Wien in der Wiener TeinfaltstraBe dann am 15. Mai nachsten Jahres vverden. Ganz Čsterreich wird an diesem Tag das 40-Jahr-Jubilaum der Unterzeich-nung des Staatsvertrages feiern. Festliche Stimmung vvird aber bei den čsterreichischen Slovvenen, Kroaten und Ungarn nicht so recht auf-kommen.
Denn seit dreiflig Jahren pochen sie vergeblich auf die vollstandige Erfullung ihrer Rechte, vvie sie im Artikel 7 des Staatsvertrages festge-legt sind. Die Situation der Minder-heiten vvird nicht zuletzt deshalb Jahr fiir Jahr prekarer. (...)
Das neuerrichtete Slovvenische Center VVien will ein Kristallisations-punkt fiir die Vertretung der Inter-essen aller Volksgruppen in VVien vverden. Ohne BevvuBtseinsanderung der Mehrheitsbevolkerung vvird das alles aber verlorene Liebesmiih ’ bleiben.
Slovenska ambasada VVerben um Versldndnis u Beču
DIE FURCHE (31. 10. 1984)	HRVATSKE NOVINE (2. 11. 1984)
Feierlich eroffnet soli das slovveni- Četvrtak 25. oktobra, ada na dan
Po tej poti se zahvaljujemo vsem podpornikom, ki so z denarnimi prispevki pomagali pri uresničitvi projekta Slovenski Center na Dunaju:
VVir mčchten uns auf diesem VVege recht herzlich bei allen Sponsoren. die die Errichtung des Slovvenischen Centers in VVien mit Geldspenden unterstutzt haben, bedanken:
Osterr. Kontrollbank AG, Austria Tabakvverke AG, Osterr. Donaukraftvverke AG, Čsterr. Ftaiffeisenver-band, Adria Bank, Karntner Landesversicherung, Die ERSTE osterr. Spar-Casse, Bank fiir Arbeit und VVirtschaft AG, Čsterr. Postsparkasse, Wiener-berger Baustoffindustrie, Osterr. Mineralolvervval-tung AG., Osterr. Nationalbank, VVaagner Biro AG, GLOBTRADE Produktions- und HandelsgesmbH, SIEMENS AG Čsterreich, Restaurant Max, Družba sv. Mohorja, Volksfursorge JUPITER, Allgemeine Versicherungs AG.
Slovenski center ima svoje sodobno urejene prostore v prvem dunajskem okraju (TeinfaltstraBe), le kakih sto metrov oddaljeno od sedeža avstrijske vlade, kakor je ponosno dejal Karel Smolle, eden glavnih pobudnikov in prvi poslovodja te ustanove . . .
Z izgradnjo Slovenskega centra imamo Slovenci poleg Kluba slovenskih študentov in študentk, Dunajskega krožka in Kulturnega društva Ivan Cankar odslej na Dunaju še četrto ustanovo, ki bo skupaj z ostalimi tremi lahko še bolj popestrila kulturno in politično življenje Slovencev v avstrijski prestolnici, ob tem pa zgladila tudi stike med predstavništvom naše narodne skupnosti ter vladnimi ustanovami in strankami . . .
Poslovodji centra bo v pomoč odbor, ki ga bodo sestavljali zastopniki ZSO in NSKS in ki bo koordiniral program delovanja.
Čsterreich und seine Slovvenen
Eine Minderheit, die GroBziigigkeit braucht
FRANKFURTER ALLGEMEINE (7. 11. 1984)
Die Vertreter der Slovvenen erkla-ren, man miifite zuerst vvissen, wor-iiber man in diesen Beiraten spre-chen konne. In diesem Zusammenhang liegt auch der Vorschlag der Schaffung eines Minderheitenrefera-tes beim Bundeskanzleramt in VVien in der Luft. Als einen Schritt zur verstarkten Geltendmachung ihrer In-teressen haben die Slovvenen, einen Tag vor dem diesjahrigen osterreichi-schen Nationalfeiertag, in VVien zu-sammen mit Vertretern der kroati-schen und der ungarischen Minderheit ein Informationszentrum eroffnet.
»Slovenski center Dunaj" želi postati »ambasada" vseh manjšin
DELO (26. 10. 1984)
Avstrijska novinarska smetana ali bolje rečeno predstavniki najuglednejših novinarskih hiš so se zbrali k odprtju prostorov, ki bodo služili kot kraj povezovanja med narodnostnimi skupnostmi v Avstriji. (. . .)
Predsednik SZDL Slovenije Franc Šetinc pa je med svoje pozdravne besede zapisal: „Ustanovitev Slovenskega centra na Dunaju od srca pozdravljam, saj bo kot .ambasada' manjšin v Avstriji združeval in predstavljal dejavnost manjšin tako na informativnem, kulturnem in drugih področjih narodnostnega življenja in ustvarjanja."
Sredi vigredi vsakega leta mi uhitijo spomini nazaj v aprilske dni leta 1942. Ponavadi skuša človek težke in usoda-polne dogodke odriniti v pozabo. Le spomina na slovo od doma ob nasilni izselitvi in vse krivice, ki so sledile, še do danes nisem docela prebolel. Pa čeprav se v vigrednih dneh prav tako spominjamo konca zadnje svetovne vojne in zloma nacizma, ki je bil posledica vseh teh usodnih dogodkov.
Zaman
iščemo
niih imena na spomeniku žrtvam za našo svobodo
To je bilo tudi povod, da sem pred leti pripravil očetove spomine o letih izseljenstva za NT in pozneje še vse dogodke med in po prvi svetovni vojni vse do časa nacizma, ki so izšli pri Mohorjevi v knjigi „Rod pod Jepo“. Pri tem sem prišel do spoznanja, da so segale korenine za nas izgon leta nazaj v čase po prvi svetovni vojni. Maier-Kai-bitsch in Fritz sta že tedaj križala očetovo življenjsko pot. Tedaj že smo postali Slovenci čreda brez pastirja — saj je moralo več kot 40 duhovnikov zapustiti Koroško in skoraj 30 učiteljev Slovencev je postalo brez službe. Službo pa so prav tako tudi izgubili železničarji, med njimi oče in strica, poštarji, žandarji in j drugi, ki so se poslužili po razpadu monarhije svoje demokratične in tudi moralne pravice. Nerazumljivo pa mi ostane, kako so se mogli ti borci za mejo na Karavankah dobrih deset let po dobljenem plebiscitu odločiti se nacizem
in postali sobojevniki zločincev Rainerja in Kutschra. Še deset let pozneje pa so ti speljali s pomočjo še mnogo drugih, kot Huber in Ko-schier, skoraj vse bramborce v roke nacizmu in podrli mejo na Karavankah. Že prej od gestapa in v KZ zaprtim rojakom je I. 1941 sledilo spet dobrih 50 slovenskih duhovnikov v zapore in izgnanstvo. Vaške trojice, to so bili Orts-gruppenleiter, župan in Orts-bauernftihrer, pa so pri nas določile, katera družina iz Zilje, Roža in Podjune je morala zapustiti svoje domove, ki so bili dostikrat že več sto let ohranjeni v isti rodovini. Nameščeni so bili v taboriščih Hesselberg, Hagenbuchach, Schvvarzenberg, Eichstatt, Frauenaurach, Rehnitz in še nekaterih. Vzrok za izselitev pa je bil edino ta, da je vsak posamezen hotel ostati zvest svojemu narodu in Bogu. — Sledila je razlastitev domačij in premoženja, po razglasu od 15. julija 1942, ker je bilo re-
čeno, „da je bilo stremljenje izseljencev nemškemu narodu in državi sovražno“. Kljub temu je moral marsikateri izseljenec v nemško vojaško služ-
Nacistični raznarodovalni aparat je zakrivil izgon skoraj 300 družin, okoli 1300 pregnanih, zaprl je blizu 1000 oseb; v taboriših ali zaporih je umrlo okrog 200 oseb. Od 80 slovenskih duhovnikov je bilo 76 izseljenih iz južne Koroške. 94 izseljeniških grobov, stotine ubitih partizanov in množica izkoreninjenih še danes obtožuje Maier-Kaibitscha in vse njegove zločinske pomočnike.
bo, pa čeprav je bil po tem razglasu „Wehrunwurdig“ (t. j. nevreden nemške vojaške službe,) ker vsakemu, ki bi se na to skliceval je grozil KZ, kot se je to zgodilo pd. Pevcarju iz Drabunaž.
Po kratkih tednih so morali za delo sposobni bivši gospodarji na lastni kmetiji v glavnem na delo v tovarne, dekleta pa v službo k zasluženim pripadnikom NSDAP ali SS. Vse to pa ni zlomilo volje do življenja in trdnega upanja na vrnitev v domovino. Tako je sledil iz vsega tega tihi upor in tudi iskanje zveze z uporniki v domačih gozdovih. Vsak izseljenec pa je vedel tudi za posledice za sebe in svojo družino, če bi komu lahko kaj dokazali. Saj so bili med izseljenci tudi Jelenovi, Kavhovi, Olipovi, Mikulovi, Hartmanovi, Prušnikovi, in smo z njimi trepetali, ko se je zvedelo, da je prišel ta ali oni v KZ in umrl v kratkem času.
Tako je oče strmel za tem, da smo se znebili taborišča in
preživeli zadnje leto in konec vojne, kot še nekatere izseljenske družine, na Mare-schevih posestvih na Nižjem Avstrijskem.
Seveda nam je trajalo po koncu vojne predolgo, preden smo se lahko vrnili nazaj na Koroško. Preko Dunaja, Gradca, Maribora, Dravograda, Ljubljane in Podroščice nas je vodila pot, preden smo se bližali domači vasi in rojstni hiši.
Upali smo, da so tedanje domače oblasti le že poravnale nekaj pot za našo vrnitev. Pa je moral oče sam narediti prve korake in povedati Ka-navcu, ki je bil na naši hiši, da smo se vrnili. In dosegel je, da smo po treh letih, treh mesecih in treh dneh spet spali pod domačo streho.
Vojnih srtnih žrtev v Avstriji je bilo za časa nacizma okoli 375.000. Od teh pa je bilo žrtev narodnega, verskega in političnega preganjanja, ki so umrle v raznih zaporih, KZ, uničevalnih taboriščih Judov, bilo obsojenih na smrt in usmrčenih ter padlo v oboroženem odporu vse skupaj okoli 100.000 avstrijskih državljanov, od teh 65:000 židovskega pokolenja.
Mnogim našim rojakom pa ni bilo dano, da bi se vrnili. Njeni ostanki počivajo v že prekopanih grobovih ali pa je bil njih pepel predan vetrovom. Na vse te naše rojake, ki so postale žrtve nacizma se premalo spomnimo. Tu mislim na naše duhovnike krške škofije, na poverjenike Mohorjeve družbe, na pohabljene otroke, ki so bili-odpe-Ijalni iz tinjske proštije v smrt. Pa tudi na druge sode-želane, delavce, člane sindikata, ki so se uprli. Selškim in kapelškim žrtvam pa tudi padlim borcem v gozdovih so bili postavljeni spomeniki. Pa mislim, da bi bile tudi ostale naše žrtve vredne, da bi ostal spomin na njena imena ohranjen. Zaman iščem njih imena na spomeniku žrtvam za svobodo domovine na mestnem pokopališču, kaj šele kje drugje. Celovški župan je pred nedolgim dal pobudo, da bi se postavil spomenik žrtvam v Marzobotto. Mogoče se pa zdaj po volitvah ojunači in da prostor in možnost, da bi imena žrtev nacizma tudi na Koroškem ostale ohranjene v častnem spominu.
F. Rehsmann
Le zakaj smo žrtve že tisočletne tragedije... prve lastovke...
HagenbUchach, v torek 13. 4. 1943
DRAGI V DOMOVINI!
Bodite vsi prav prisrčno pozdravljeni. Nisem imel namena pisati v teh usodnih dnevih, ko bodo še posebno rosne oči. Sprejmite po tej poti najprisrč-nejše pozdrave in poljube.
Eno leto je minilo oziroma po datumu mine jutri, našega od-gona in vendar, kako naglo, kakor hud sanj je prešlo tudi to usodno leto in utonilo v večnosti. Toda, v vsej nesreči je bila božja roka z nami in mirno gledamo v bodočnost. Upajmo, da nas bo tudi naprej varovala in, če je volja, pospremila nazaj v domovino. Čeprav je ta dolina le dolina solza, imamo upanje, da se ne pripeti kaj človeškega in se vidimo zopet doma.
Leto je minilo in mirne volje lahko priznamo, da še ni bilo dneva, ko bi gladovali. Hvala Vam vsem, ki imate toliko truda in skrbi z nami. Hvala vsem darovalcem, ki so si pritrgali od svojega. Posebna hvala Smojevi družini, ki je z nami vred hudo prizadeta. Vsem darovalcem srčna hvala in Bog naj povrne. Mirno gremo v drugo leto pregnanstva, saj vemo, da nas spremlja Vaša molitev. Z nami je tudi materin blagoslov.
Nočni napadi so daleč od nas, tako, da že dalj časa mirno in dobro spimo. Samo preteklo soboto smo od daleč slišali grmenje. Nekateri celo trdijo, da so se letala vračali čez naše naselje — alarma pa ni bilo.
Današnje jutro nisem mogel spati in sem se odločil, da Vam napišem te vrstice.
Celo leto že premišljujemo, kako in zakaj. Mi smo žrtve že tisočletne koroške tragedije. Upamo, da smo bili le prve lastovke in jih ne bo sledilo še več. Morali smo napraviti pač prostor kanavskim renegatom.
Čudimo se, kako različno so posamezne občine izseljevale Slovence. Pri nas so pobrali bivše slovenske občinske odbornike, ne glede na številčnost posameznih družin. V občini Loga ves so pobrali večinoma vse družine brez ali z malo otroci. Predvsem so izbrali go-
spodarje velikih posestev. V Št. Jakobu so izselili samo mlade posestnike. V eni občini spodnje Koroške pa mnogočlangke družine. Ni bilo veliko občin, katere so se uprle izseljevanju. Med njimi so Bistrica, Dobrla vas in Žihpolje.
Prišli dmo do zaključka, da leži krivda večinoma na rameh domačih strankinih in občinskih funkcionarjev. Dognali smo, da se bi Matejeva mati, ki je edina izseljena družina občine Pod-klošter, lahko vrnila domov. Vse višje instance niso imele kaj proti. Toda na intervencijo domačega Zellenleiterja je morala ostati v tujini. In je to zadevo gnal sorodnik dr.'Meriin. Pa naj bo, kar hoče, Bog nas tudi v naprej ne bo zapustil. Koliko tisoč ljudi je v enaki ali še v veliko večji revi, kakor smo mi.
Pik (karte) za obleko letos nismo dobili. Dobili naj bi pa rabljeno od „Deutsche Mittelstelle". Govorilo se je, da je bila pri zadnjem zračnem napadu zadeta in je menda pogorela, pa ne bo res.
Ker sta prisilna izseljenca, so Mikuča in Čemernjaka včeraj črtali iz seznama vojnih žrtev. Povedali so tudi, da se je naše premoženje zaseglo po zakonu avstrijskih Judov, to se pravi s postavo z dne 18. 11. 1938. Nimamo več oficijalnega nemškega državljanstva. Ne priznajo nas kot enakopravnih državljanov. Izvzeti so samo tisti, ki delajo. Krožijo celo novice, da pridejo nekateri izseljenci na delovna mesta, ki so domači zemlji bližje, kjer naj pridni dobijo zopet državljanske pravice. Upajmo, da niso samo prazne govorice. Za vedno nas pa ne bodo mogli držati tukaj.
Naš Lagerfuhrer je našim otrokom prepovedal peti: „Karntn is lei ans\ Mikuč pa ostane doma kot polnovreden državljan samo tedaj, če svoje posestvo proda ali pa ga da vsaj v najem.
Slišal sem, da so Resmanovi fantje doma. Gospodar mi je pisal dolgo pismo o kmetijstvu in čebelarstvu. Rad bi vzel enega naših fantov na delo. Odgovoril
sem, da po čebelah ne hrepenim, otroke bi pa že rad poslal domov sorodnikom, vsaj mlajše tri. Ali mi nimamo nobene pravice niti do lastnih otrok.
■ Ves teden je deževalo, celo snežilo je — pravo aprilsko vreme. V petek nisem šel na delo. Zjutraj je namedlo precej snega. Čemernjak, Mikuč, Fo-nar in Trabesinger so ves dopoldan pospravljali sneg, popoldan pa je sneg skopnel.
Novi Lagerfuhrer, ki je SS-Sturmfuhrer in star invalid, je precej strog. Pravi, da bo nas vse spravil na delo. Bolno kuharico je močno nahrulil, ko je nekaj časa počivala. Nastopa precej nekorektno, nam ni preveč naklonjen. Pošto, ki jo dobivamo, pridno prebira. Prosim, da ne omenite, če ste prejeli kako pismo od mene. Do sedaj še ni opazil, da Vam večkrat pišem in mislim, da mu ne ležim v želodcu. Tudi zadnje ki-šte, ki sem jo sprejel, mi ni bilo treba pred njim odpreti. Nekaterim vse prebrska.
Na žagi se pripravljajo na ženitev. Pobelili bodo celo hišo. Sin, ki je v Nišu, bo prišel v kratkem na en mesec dopusta. Lesa so nam navlačiii toliko, da bo celo leto dovolj dela.
V nedeljo smo bili pri maši. Naslednjič bomo imeli priložnost gotovo šele na Veliki ponedeljek. Rad bi spravil k zakramentom tudi Joška in Hajnž-
ka. Če prosim za dovoljenje, mi ga ne bodo dali. Ker je Lagerfuhrer zagrozil, da bodo vsak prekršek hudo kaznovali, se pa tudi črno ne upam. Da znajo kaznovati, za to imamo že dokaze. Zato je najboljše molčati in delati, tako da se nad tabo ne spodtikavajo. Ker krajšega zmeraj potegnemo mi.
Prišlo je tudi do spora med načelstvom in kuharico, ki je imela malega črnega ovčarskega psa. Lagerfuhrer pa je pripeljal čokastega špica. Črna in bela barva pa se ne preneseta. Pes kuharice je bil obsojen na smrt. Matej ga je moral na povelje odpeljati.
Torej z Bogom, spet grem na delo
Franc
Dekan KRISTO SRIENC
Ko sem ga obiskal, je ravno urejal pisarniške zadeve šmihel-ske župnije in pliberške dekanije, Tokrat se nisva pogovarjala o lovu in bečelarstvu, ampak o nacistični dobi in prvih povojnih letih. Dekan Srienc je bil rojen 23. 12. 1910 kot sedmi otrok v Pod-vasi pri Labotu, v suški fari. Tri leta je hodil v enorazredno šolo na Suhi, tri pa v štirirazredno in čisto nemško v Labotu. Tu se je naučil tudi nemščine. Leta 1924 je šel na državno gimnazijo v Celovec, kjer je obiskoval tudi slovenščino. Z njim v razredu je bilo več Slovencev, med njimi dr. Hornbock, Igerc, Stindl, Pošin-ger, Polašek, ki so vsi postali duhovniki. Stanovali so v Marija-nišču, kjer je vladalo strupeno protislovensko vzdušje. Vikar je Slovencem zagrozil celo „consilium abeundi“ (odpust), če bojo med seboj še govorili slovensko. Prav podobno napeto vzdušje je bilo tudi v celovškem bogoslovju, kamor je Srienc vstopil po maturi leta 1932. Že tam se je znani duhovnik Muchar izkazal kot neprijatelja Slovencev. To vzdušje je tudi bilo povod, da je Srienc leta 1935 odšel študirat v Innsbruck, kjer je stanoval pri jezuitih v Canisianumu. Tu je v krogu 38 narodnosti doživljal izjemno širino in odprtost. Leta
1938 je bil posvečen v duhovnika in je že končal disertacijo o verskih običajih koroških Slovencev. Do doktorata mu je manjkal samo še en rigoroz, ki ga je hotel čimprej napraviti. A višja sila je posegla vmes.
Novo mašo je pel — čisto slovensko — doma, nato pa ga je škof Rohracher poslal za kaplana v Pliberk. Obljubljeno mu je bilo, da bo mogel narediti še zadnji rigoroz. V Pliberku je še kot eden od poslednjih duhovnikov smel poučevati verouk, kar mu je v St. Lipšu, kamor je marca 1940 tamkajšnji ravnatelj šole Portsch preprečil z besedami „Einen Pfaffen laB ich doch nicht in die Schule."
V Pliberku je moral kot prvi kaplan v škofiji prav na torek v velikem tednu 1939 k naboru. Ker je pozdravljal samo z „Gruli Gott“, so mu policaji že grozili s kacetom. Vojaške knjižice pa ni podpisal, ker se je skliceval na konkordat med Avstrijo in cerkveno državo, ki ga nacisti niso priznali. „Zame pa še zmeraj velja," je dejal Srienc — in nikoli ni videl več kake vojaške knjižice. Anton Kutej, ki se je pozneje pri naboru tudi skliceval na konkordat, po katerem duhovnikom ni bilo treba k naboru in v vojsko in ni hotel podpisati vojaške
Spomin je ludi opomin
Spomini prič so neprecenljivi dokument možje, ki ogromno vedo povedati. V tej steza boljše spoznavanje in globlje dojemanj« Viikj hočemo prinesti spomine gospe Mari-zgodovinskih dogodkov. Mnogo prič, ki s« Je pjceji Voglove matere iz St. Primoža, same doživele grozote nacizma na kakršerpregnanke in dekana Krista Srienca iz Šmi-koli način ter povojne dogodke, je že šlo o«hela, prav tako pregnanca. Z njima se je nas. Hvala Bogu pa so še med nami žene >n Pogovarjal Franc VVakounig.
knjižice, je prišel v Dachau, ker je umrl.
V Št. Lipšu je Srienc nasledil župnika Polaka, ki je umrl v nacističnem taborišču Oranienburg. Ko je Srienc pokopal žaro z njegovim pepelom, je tudi gestapo bila navzoča. Samo čakala je, kje ga lahko prime. Srienc pa je pogrebne obrede opravil v latin-> ščini.
Na poseben način pa si je nakopal jezo žitrajskih nacistov. V postu leta 1941 je napravil tridnevne duhovne vaje, ki se jih je udeležilo 59 deklet. Tributsch, ortsgrupenlajter je na tiho nedeljo organiziral v Št. Lipšu veselico, ki je klavrno splavala po vodi. Niti eno dekle se je ni udeležilo. Nacisti Sriencu tega niso odpustili.
6. aprila 1941, ko je nacistična Nemčija napadla Jugoslavijo, so na Koroškem pozaprli skoraj vse slovenske duhovnike. Srienc je pričakoval, da bojo tudi njega in je v noči na 7. april uredil vse župnijske zadeve. Ko je šel v ponedeljek zjutraj maševat, je že vedel, da ga čaka gestapo. Seboj je smel vzeti le malenkosti: vzel je brevir, molek in žepni nož. Gestapo ga je peljala najprej na policijsko postajo v Miklavčevem, kjer ga je načelnik Lackner opljuval. Nato pa v policijske celice v Železno Kaplo, kjer sta se mu pridružila obirski župnik Zupan in 75 let stari rebrški komenda-tor Šporn. V celici je nekaj dni bil tudi Jurij Pasterk, ena od 13 žrtev aprila 1943. Z Zupanom sta sedela cele štiri tedne, ne da bi kdaj zvedela, čemu in zakaj. Šporna je ječa tako zdelala, da so ga že prej izpustili. Kmalu nato je umrl.
Ko so oba spustili, sta morala podpisati reverz, da bosta v treh dneh zapustila faro — informacije dobite na škofiji — da ne smeta izvrševati nobenih uradnih
dejanj in da ne smeta maševati. Srienc se je vrnil v Št. Lipš.
Dan za tem, ko so ga izpustili, je bil prvi petek. Ob treh zjutraj je Srienc maševal — in cerkev je bila polna.
Na škofiji je zvedel, da bo moral v Pustrico, a dejansko je prišel v Hohenfels v krški dolini. To je bil do decembra 1941. Ravno, ko je hotel na Dunaj, da bi napravil zadnji rigoroz, ga je klical škof Rohracher in prosil, da bi prevzel župnijo Malto na zgornjem Koroškem. In prevzel jo jel rigoroz in doktorat pa sta splavala po Krki.
Kljub težavnim razmeram Srienc pravi, da je v Malti, kjer je bil točno 4 leta (od 21. 12-1941 do 21. 12. 1945) preživel najlepša dušnopastirska leta. To je začel pisati že pripoved „Pastir Ciril" in k njemu so^se leta 1942 zatekle slovenske šolske sestre Otilija, Gabriela i'n Bertolda, ki so mu zelo pomaga-le. Čeprav je bilo strogo prepovedano, je od tu imel ozek stik 5 svojim ljudstvom, ki se je borilo za svobodo in je tu doživel, kako je leta 1944 začela v Malti delovati amerikanska protinacistična skupina.
Ko je zapustil leta 1945 Malto-ni mislil, da se bo moral za svojo faro Št. Lipš dobesedno boriti z Mucherjem, ki ga je leta 194 nasledil. A konec koncev je tud1 ordinariat potrdil pregnaneg3 dušnega pastirja na njegovi farl'
Bridki spomini vežejo Srienc3 na božičnico, ki jo je Sodaliteta-združenje slovenskih duhovnikov, priredila po vojni v Mohorje; vi. Na božičnico so povabili tud' škofa Kost n e rja. Duhovniki, skoraj vsi pod nacizmom pregnani, so od škofa pričakovali bodrim3 in plemenite besede. Škof Kost' ner pa je dejal, da je vse, kar J6 prišlo nad slovenske duhovnik6 „ein gottgevvoilter Prozeti" in naJ
Se slovenski duhovniki „tej naj-Ijubši zamisli o narodnosti in jeziku končno odpovejo in se sprijaznijo s statusom quo“. To je bila njegova božičnica, je dejal dekan Srienc. Srienc pa zaradi teh besed ni klonil. Bil je soustanovitelj Narodnega sveta koroških Slovencev in njegov dolgoleten odbornik, odbornik Mohorje-
ve družbe in kot šmihelski župnik ter pliberški dekna (iz Št. Lipša je šel leta 1958, ker je v Šmihelu nasledil župnika Piceja) je postavil močne temelje v dušnem pastirstvu. Srienca lahko brez pretiravanja smemo uvrstiti med tiste naše duhovnike, ki so bistveno krojili in krojijo našo versko in narodno zavest.
Marija Picej
Rojena 31. marca 1909 pri Tronterniku na Vazah pri Spodnjih Vinarah se je že v mladih le-nh vključila v prosvetno delo pri -Danici". Leta 1936 se je poroči-la z Valentinom Picejem, Voglom v.St. Primožu. Pri Voglu, zavedni gostilni, sta bila doma duhovnika Jožef in Mohor Picej. Tu je »Danica" imela do kulturnega doma svoje domovanje.
,. Nemčurjem in nacistom je dru-Zlna bila hud trn v peti, kajti Vo-9l°v oče je svoj čas bil celo sionski župan nekdanje rikarske načine. Tako ni čudno, da so ;°9lovi med tistimi družinami, ki 1° jih nacisti pregnali s svojih domov.
. križev pot Voglove družine se |e Pričel 14. aprila 1942 malo po deveti uri dopoldan. Mož Polt in °Ce sta sejala. Marija, tašča Li-*a. ki je bila bolna ter dekla Er-na so bile doma. V zibelki je le-^ a hči Trezej, stara štiri mese-e- sinova Foltej in Pepej pa sta °! a v kuhinji. Erna je prva zapa-z||a dva velika avtomobila, ki sta ,e bližala hiši. Z njih je poskaka-0 _sedem policajev, z nabitimi Pekami in nasajenimi bajoneti.
■	Pol ure imate časa, da spakira-6 stvari “ so razložili namen pri-r°da. Ko ga je Marija Picej poba-
■	ala> zakaj morajo zapustiti vse,
ta glavni odgovoril, da zaradi emirov v Jugoslaviji. „Kot pija-a sem hodila od sobe do sobe
— vedno dve senci za petami — in sem spravljala vkup stvari", je dejala gospa Picej. Medtem je Erna šla po moža in tasta na njivo. Kot zadnja je zapustila dom, ki so ga jim vzeli. Avtomobila, Volavčnikova iz Grabalje vasi sta bila že_v njih, sta se potem peljala v Šmihel, kjer je morala prisesti Davidova družina. Cilj je bilo taborišče v Žrelcu, kjer je gestapo zbirala slovenske pregnance. Prestrašeni in obupani so ležali na s slamo posutih tleh. Ko so vsakega posameznika registrirali, je dobil spoznavno marko. Picejeva se spominja, kako je družino obiskal bivši šentprimški učitelj Ibounig, ki je bil ilegelen nacist in je zaradi sodelovanja pri nacističnem puču leta 1934 sedel do prihoda nacistov 1938 v VVollersdorfu. Voglov oče je Ibou-nigu dejal, naj jih reši, ker niso nikomur kaj žalega storili. Ta pa je odgovoril: „Res da niste nikomur kaj storili, a bili ste zmeraj naš nasprotnik!"
Iz Žrelca so pregnance prepeljali na celovški kolodvor, kjer jih je čakal vlak za Nemčijo. Točno ob desetih zvečer je zapiskal vlak in odpeljal, „Ko bi ljudje vedeli, kako smo se jokali. Možje, pokončni kot drevo, so v nekaj dneh zlezli na kup", tako je gospa Picej opisala te dneve. Ker je Voglova mati bila bolna, je smela domov, a ne k Voglu, temveč k
Marija Picej
snahi pri Pušniku v Nagelčah. Pri Voglu je do oktobra, ko je na kmetijo prišel optant K. iz Kanalske doline gospodarila dekla Erna. Zapustili so polne kašče in 6 repov živine.
Voglovi so prišli v taborišče Frauenaurach, skupno z rojaki iz Zilje, Roža in Podjune. Med drugim je tu bila tudi Prugerjeva družina s komaj nekaj dni staro hčerko, nadalje Grafenauerjevi, Ravterjevi, Podršnikovi, Miklavževi, Zabvačanovi, Dragašnikovi, gospa Vinkler iz Borovelj in drugi.
Najprej jih je čakala karantena, potem pa so možje in mladina morali na delo. Mož Folt je bil večinoma zaposlen v bolnici v Erlangenu, ona pa je ostala v taborišču. V taborišču je bilo nad 80 otrok. Marija Picej je dejala, da pregnanci kljub najhujšemu pritisku na otroke niso hoteli govoriti nemško. Študent Hanzi Dragašnik iz Kostanj, poznejški kaplan, pa je te otroke tajno poučeval — v gozdu poleg taborišča.. Ko je vodstvo taborišča to zvohalo, je moral na fronto.
V Frauenaurachu je Voglov oče tako zbolel, da so ga odpustili štirinajst mesecev pred vrnitvijo ostale družine domov. Septembra 1944 so morali pregnanci zapustiti taborišče Frauenaurach in bili preloženi v Eichstatt.
Tu so maja 1945 pregnance osvobodili Amerikanci. S prvim
vlakom, ki je peljal v Avstrijo, je šla tudi Voglova družina domov. In v Beljaku je doživela hudičevo nakano koroških nacistov, ki so pregnance hoteli z angleško pomočjo poslati nazaj na sever. Samo odločen nastop dr. Tischlerja in pregnancev samih je to preprečil. Voglovi so se vrnili domov 22. julija' 1945.
Na domu je sedel omenjeni K., ki je kot Kanalčan optiral za nacistično Nemčijo. Od nacističnega urada, ki je zasegel posestva naših pregnancev, je oktobra 1942 kupil Voglovo kmetijo. Bilo je zanjo skoraj 50 interesentov, a ko so zvedeli, kaj se je zgodilo s pravimi posestniki, so vsi odklonili prevzem kmetije. Ko je K. kupil kmetijo, so Voglove zbrisali iz zemljiške knjige. Iz zemljiške knjige so nacisti zbrisali še Breznikovo družino iz Pliberka in Vin-klerjevo družino iz Borovelj. K. pa je kmalu po vojni dobil črno na belem, da je Voglova družina pravnomočni posestnik, ne pa on in da mora kmetijo zapustiti. Ker ni vedel, kam bi z družino šel, je še pet let ostal pri Voglu, dokler si ni v soseščini zgradil hiše. Voglovi so mu pri gradnji zelo šli na roko.
„Neomajno smo bili prepričani, da se bomo vrnili domov: Samo za dan in za število nismo vedeli. In to upanje nas je držalo pokonci, sicer bi vsi šli rakovo pot", je dejala gospa Picej.
30 let državne pogodbe
Stran 12
40 let svobode
30 let državne pogodbe

40 let svobode
Učitelj je vprašal učence: »Kdaj so tuje čete zasedle Avstrijo?" Odgovori so se glasili: po vojni. Nekateri so dodali: okupacija je trajala do sklenitve državne pogodbe leta 1955.
Noben učenec ni opozoril na to, da je Avstrijo od leta 1938 do 1945 zasedala Hitlerjeva vojska in da je Avstrija izginila z zemljevida Evrope. V diskusiji se je pokazalo, da imajo učenci aneksijo leta 1938 za „anšlus“, ki so ga takratne generacije pozdravile. Kot je poudaril učitelj v pogovoru s piscem teh vrstic, med učenci ni bilo nobenega neonacista.
Ta primer, samo eden med mnogimi, nam potrjuje: tudi 40 let po osvoboditvi Avstrije izpod nemške nacistične vladavine se najnovejše preteklosti v šolah in javnosti ni posrečilo predstaviti tako, kot se je v resnici zgodila. Zato bi morali vzeti proslave in spominske prireditve v začetku ‘leta 1985 kot povod, da ne govorimo samo o uspehih, doseženih v drugi republiki, ampak da spomnimo tudi na usodo Avstrije pred osvoboditvijo in opozorimo na volilo tistih odporniških borcev, ki so ustvarili zgodovinsko pomemben prispevek k osvoboditvi.
Odločno je treba nastopiti proti zgodovinski laži o „anšlusu“ Avstrije marca 1938. Pod pojmom „anšlus“ so v prvi republiki razumeli združitev demokratične Avstrije z demokratično Nemčijo. Avstromarksisti z Ottom Bauerjem na čelu so se za ta anšlus zavzemali in so po koncu prve svetovne vojne kritizirali zavezniške sile, ker ga niso dovolile. Za tako stališče avstromarksistov sta bila odločilna dva elementa: mnenje, da je mala Avstrija gospodarsko nesposobna za življenje, in upanje, da se bo Nemčija razvijala v smeri socializma.
Ko je Hitler leta 1933 v Nemčiji osvojil oblast, so avstrijski socialni demokrati zahtevo po an-šlusu črtali iz svojega programa. Delavsko gibanje, ki so ga februarja 1934 pognali v ilegalo, je videlo v Hitlerjevem fašizmu glavnega sovražnika in je bilo pripravljeno — celo skupaj s Schuschniggom, če ne bi bil kapituliral pred Hitlerjem — braniti avstrijsko neodvisnost pred nacističnim napadalcem.
Kar se je zgodilo potem, marca 1938, ni bilo v ničemer povezano s tistim „anšlusom“, ki so ga avstrijski socialisti zahtevali do leta 1933. Šlo je za to, da sta nacistična vojska in SS vojaško zasedla deželo, za brutalno an-
Učitelj je vprašal učenca: Kdaj so tuje čete zasedle Avstrijo? “ Odgovori so se glasili: „Po vojni!" Noben učenec ni opozoril na to, da je Avstrijo leta 1938 zasedla Hitlerjeva vojska in jo imela zasedeno do 1945.
Kdo se bo temu čudil? Saj so se to naučili večinoma od odraslih. In tudi proti neonacističnim skupinam (glej sliko) avstrijske oblasti ne postopajo dovolj odločno.
Naslednji članek je bil objavljen mdr. v „Die Zukunft".
Volilo
našega odporniške^* gibanja
skrbel za posle gestapa. Pod pritiskom Hitlerjeve nacistične Nemčije in zato, ker je avstrofašistič-ni režim odpovedal, so oblast v Avstriji prevzeli nacisti. Vendar so se čutili negotove, bali so se večine avstrijskega prebivalstva. Zato so deželo zasedle enote VVehrmachta in SS. Šele po tej zasedbi, potem ko so prvi transporti v koncentracijska taborišča že krenili na pot, so si nacisti 10. aprila 1938 upali izvesti tisti groteskni »referendum" o »vrnitvi Ostmarke domov", referendum, katerega rezultat je bil vnaprej znan.
Po priključitvi Avstrije se je število avstrijskih nacistov sprva povečalo. Rjavi- režim je imel magnetno privlačno silo za karieriste, stremuhe in sopotnike brez lastnega prepričanja. Ropanje židovskega prebivalstva, do katerega je prišlo pred njegovim iztrebljenjem, je ponujalo številne možnosti za obogatitev, za pridobivanje položajev, stanovanj in poslov. Tu so bili tudi brezposelni, ki so po dolgih letih mučnega življenja brez dela ostali brez morale in ki so Hitlerjevo ustvar-
Josef Hindels
Po mnenju večine
eksijo in kršitev mednarodnega prava.
Toda Gobbelsovi propagandi — posledice je čutiti do danes v generaciji vnukov — se je takrat posrečilo, da je rafinirano preslepila svet. Povsod so objavili slike, ki so kazale, kako »Avstrijci" pozdravljajo »fuhrerja" in čete, ki so vkorakale. Vendar ni bilo nobenih slik o množičnih aretacijah in transportih v koncentracijska taborišča.
Gobbelsova laž je padla takrat tudi v Londonu in Parizu na plodna tla. Tam se je razvilo miinchensko malodušje, nora iluzija, da je s sporazumom s Hitlerjem, ki mu je bila po Avstriji žrtvovana tudi Češkoslovaška, mogoče rešiti mir. Vriskači med Avstrijci so bili zato v središču pozornosti. Informacije o usodi preganjanih so zanikali ali potlačili, preganjanje Židov olepšali.
Danes pa zgodovinski dokumenti in analize dokazujejo: nacisti so bili tudi marca 1938 manjšina med Avstrijci. Vsekakor bojevita manjšina, ki jo je financirala nacistična velesila Nemčija. Večina Avstrijcev je sicer zavra-
čala avstrofašistično »stanovsko državo", hotela pa je neodvisno, samostojno Avstrijo. Pravilnosti te ugotovitve ni mogoče potrditi z volilnimi rezultati, kajti svobodnih volitev ni bilo. Kljub temu navajajo zgodovinarji dejstva, ki prepričljivo potrjujejo to tezo: Avstrijci oziroma natančneje, njihova večina, se niso nikoli prostovoljno odrekli neodvisnosti svoje dežele.
Po 12. februarju se je nacistična stranka, ki jo je DolIfuB prepovedal, posvetila predvsem dvema nalogama: destabilizirati Avstrijo in pridobiti krvavo potolčeno, pravic oropano delavstvo.
Ko so nacistični prevratniki 15. julija 1934 udarili, umorili Dollfulia in hoteli ustanoviti »nacionalno" vlado, so ostali osamljeni, pri večini prebivalstva niso dobili podpore, predvsem pa so naleteli na nespravljivega sovražnika v delavstvu.
Nečesa seveda ne gre spregledati: avstrijski nacisti. so bili v celotnem prebivalstvu sicer manjšina, toda v nekaterih družbenih slojih je bil njihov delež nesorazmerno velik in je dajal ton. To je
veljalo predvsem za študente in akademike. Avstrijske visoke šole so bile v medvojnem času trdnjave reakcije in fašizma.
Nacistom se je tudi posrečilo, da so na visokih šolah zlomili tradicionalno hegemonijo klerikalcev. Njihov teror se je usmeril proti židovskim in socialističnim, a tudi proti krščanskim študentom. Profesorji so bili vedno bolj naklonjeni Hitlerju, zlasti njegovemu rabiatnemu antisemitizmu. Zato je nastal v prvi republiki med študenti in delavci globok prepad: medtem ko so bili študenti večinoma nacisti ali pa so jim bili vsaj blizu, je bilo delavstvo z izjemo posameznikov do fašizma imuno. Socialistični študenti, med katerimi so se mnogi po 12. februarju 1934 izkazali v ilegali, kot majhna, preganjana manjšina niso mogli vplivati na dogajanja na visokih šolah.
Preden se je Schuschnigg odločil za sramotno kapitulacijo, je v Innsbrucku dejal: Avstrijci naj rečejo da za neodvisnost svoje dežele. Ilegalno delavsko gibanje — revolucionarne socialiste, komuniste in nadstrankarske svo-
bodne sindikaliste — je, ne glede na njihovo nasprotovanje »stanovski državi", pozvalo k »da“ in s tem za neodvisnost Avstrije od Hitlerja.
Če bi takrat prišlo do glasovanja, bi se — tudi po mnenju tujih novinarjev — izteklo v škodo nacistov. Hitler je to vedel, zato je Schuschnigga s surovim ultimatom prisilil, da je referendum odpovedal. Še na večer Pred aneksijo se je fiihrer bal večine Avstrijcev, ki niso hoteli »doma v rajhu", kakor so zatrjevali kasneje.
Toda kancler avstrofašistične »stanovske države", ki se vse do bridkega konca ni hotel sprijazniti z nikakršnimi koncesijami delavstvu, se je odločil, da bo deželo brez boja izročil nacistič-nemu napadalcu. Kot utemeljitev Za to je v zadnjem govoru avstrijskemu ljudstvu rekel, da »nemška kri" ne sme biti prelita. Schuschnigg ni kapituliral samo vojaško, ampak tudi duhovno in moralno.
, Po Schuschniggovi kapitulaciji Je postal kancler Seyss-lnquart,
je že prej kot notranji minister
Janje delovnih mest, ki je služilo zgolj oboroževanju in pripravam na vojno, pozdravili kot »nacionalni socializem". Tu in tam so se nacistom posrečili tudi prodori v delavski razred, a vedno samo začasno. Množično bazo nacistov so sestavljali akademiki in malomeščanske družbene skupine.
V teh razmerah se je začel — v nenehni nevarnosti aretacij — oblikovati avstrijski odpor. Iz obsežne dokumentacije avstrijskega odporniškega gibanja izhaja, da je šlo za najširše, vse strankarske in svetovnonazorske meje presegajoče gibanje, kar jih pozna avstrijska zgodovina.
Iz grmad sodnih spisov in policijskih zapisnikov izvemo, kdo so bili člani odporniškega gibanja: socialisti, komunisti, svobodni sindikalisti, a tudi duhovniki, kmetje, krščanski sindikalisti, v nekaterih skupinah pa celo monarhisti in privrženci prejšnje »stanovske države".
Avstrijski odpor je imel od samega začetka dvojni značaj: po eni strani je bil protifašistični boj proti nacifašizmu, po drugi strani
pa osvobodilno gibanje zatiranega ljudstva, ki je spet hotelo doseči neodvisnost in samostojnost svoje države.
Aktivno se je upirala le manjšina. Vanjo je spadalo 2700 članov odpora, ki so bili obsojeni na smrt in usmrčeni, in na tisoče ljudi, ki so zaradi odporniških akcij umrli v koncentracijskih taboriščih. K tej pogumni manjšini so spadali tudi partizani, ki so z jugoslovanskega ozemlja s hudimi žrtvami vodili oboroženi boj proti nemškemu fašizmu.
Ti avstrijski člani odpora so opravili zgodovinsko nalogo: predstavljali so drugo Avstrijo, ki ni nikoli kapitulirala pred Hitlerjevo Nemčijo, hkrati pa Avstrijo jutrišnjega dne, Avstrijo po zmagi nad nacističnim barbarstvom.
Za prihodnost Avstrije je bila odločilnega pomena moskovska deklaracija, sporočena svetovni javnosti leta 1943. Glasila se je tako:
»Vlade Združenega kraljestva, Sovjetske zveze in Združenih držav menijo, da je treba Avstrijo, prvo svobodno državo, ki je padla kot žrtev značilne Hitlerjeve napadalne politike, osvoboditi.
Nemško okupacijo Avstrije z dne 13. marca 1938 imajo vlade za nično. Ne čutijo se vezane z nobenimi spremembami, ki so se zgodile v Avstriji po tem datumu. Izjavljajo, da želijo, da bi bila znova vzpostavljena svobodna, neodvisna Avstrija in da bi se s tem tako Avstrijcem kot drugim sosednim državam, ki so imele podobne probleme, odprla pot, na kateri bi lahko našli politično in gospodarsko varnost, ki je edina podlaga trajnega miru.
Hkrati je treba Avstrijo spomniti na to, da nosi za udeležbo v vojni na strani Hitlerjeve Nemčije odgovornost, ki se je ne more znebiti, in da bo ob dokončnem obračunu treba neizbežno upoštevati dejstvo, koliko bo prispevala k lastni osvoboditvi."
Kasneje se je moskovski deklaraciji pridružila tudi Francija. S tem so vsi štirje zavezniki razglasili vzpostavitev neodvisne Avstrije za enega svojih vojnih ciljev. Toda moskovska deklaracija je vsebovala tudi trde besede o Avstriji, ki so ji prisodili soodgovornost za Hitlerjevo vojno. Odločilnega pomena je bil tisti odstavek deklaracije, ki je govoril o prispevku Avstrije k njeni lastni osvoboditvi. Od tega naj bi bila odvisna usoda Avstrije po koncu vojne.
Avstrijski člani odpora so ustvarili ta prispevek s svojo krvjo.
Uradna Avstrija se je pri poga-
janjih z zavezniki, začenši z začasno vlado Karla Rennerja, vedno sklicevala na prispevek članov odpora. Na to je opozarjala tudi pri podpisu državne pogodbe pred 30 leti.
Toda ali smo izpolnili vodilo mož in žena, ki so sodelovali v odporu?
V Avstriji so skrajno vznemirljivi pojavi, ki dokazujejo, da so med nami še vedno ljudje, ki se ne morejo ničesar naučiti. In to ne velja samo za stare naciste, ampak tudi za njihov podmladek. Zadovoljimo se s primerom, ki mu gre pomen nevarnega simptoma:
Na graški univerzi Karla Franza so leta 1984 na pobudo nacionalne (beri:	nemško-nacio-
nalistične) študentske zveze postavili spominsko tablo, ki spominja na »žrtve politične samovolje v letih 1934-55".
To je bila nedojemljiva provokacija: žrtve fašizma so bile postavljene na isto stopničko skupaj z njihovimi preganjalci in morilci. To sramotno besedilo je bilo odstranjeno šele po burnih protestih in protifašističnih akcijah. Obrambni minister Frischenschla-ger, ki velja za predstavnika »liberalnega" krila svobodnjaške stranke, je pred tem to provokacijo upravičil. Akademski senat se je po dolgi razpravi naposled odločil, da bo sramotno besedilo zamenjal z nevtralnim. Toda še danes niso moški in, ženske, ki so umrli za svobodo Avstrije, na spominski tabli graške univerze omenjeni niti z besedo. Kot da odpora sploh ne bi bilo.
Temo dogodku, ki je zbudil zgražanje tudi v tujini, gre simptomatični pomen tudi zato, ker je bila graška univerza že v prvi republiki na glasu, da je kadrovska kovačnica militantnih nacistov. Židovski znanstveniki so lahko tam le redko predavali, ne da bi jih prekinjali. Filologa Davida Herzoga so nacistični študenti leta 1938 vrgli v Muro. Iz uradnih univerzitetnih publikacij izhaja, da so bili leta 1945 skoraj vsi profesorji hudo obremenjeni nacionalsocialisti, ki so morali začasno zapustiti svoje katedre. Na to, kar se je leta 1984 zgodilo v Gradcu, ne gre gledati kot na osamljen pojav . . .
Štirideset let po osvoboditvi Avstrije zato kljub mednarodnemu priznanju in velikim gospodarskim uspehom druge republike ni razlogov za samozadovoljstvo. Še vedno smo daleč od tega, da bi izpolnili volilo članov našega odporniškega gibanja.
30 let državne pogodbe
Stran 14
40 let svobode

Schlagobers V«' j sladka	/ smetana	/ \T7,v	Eskim« DT HSOESSEBT sladoled	J S. Famihenpk	/ \16 ?/	\	erobeeren J I	jagode	L K 18.	/ N Nav	Nlanner BISKOTEEN biSkoti 40 St. \t2y/
5557 250 9	/ \ V)90/	UJIENER SPEHAL ’/2 kg KAVA	j s. Katlee - ^	/ \99,7	\29?/	Eanta	, Coca Cola \9V
SSS5»
per kg
x34,90'
RAMA Becher 500 gr
17,91
g2g$B2Es3
CENE SO DARltA ZA VAS
DAMEN-ROCKE ŽENSKA KRILA
390,-
1 St. Kafleetassen + Unters. I kom. skodelic za kavo
89,-
Bleikristall BIER-GLASERe
KOZARCI ZA PIVO
199,-
BRAUN vario 2000
598,-
Dampf-
i	bugeleisen
1000 w
IF-™ BRAUN FON
^ l3 1200 W
#	298,-
DAMEN-KLEIDERSCHURZEN ŽENSKI PREDPASNIKI
REINE Baumvvolle
139,-
RADIO- VVECKER BUDILNIK UKW, MW. DIGITAI	 380,-	Moulinex Kaffeemtihle 169,-	
MEDENINASTA qAR\\A		V VELIKI IZBIRI
VELIKA IZBIRA ROŽ
Dr. Valentin Inzko je bil prvi odgovorni urednik Našega tednika, med leti 1953 in 1958 tajnik, med leti 1960 in 1968 predsednik Narodnega sveta in glavni urednik Našega tednika, 1971 do 1973 pa podpredsednik NSKS.
Idejna izhodišča
Koroški Slovenci so v preteklosti veliko doprinesli k utrditvi kulturne, verske in politične zavesti vsega slovenskega naroda. Močan dejavnik pri oblikovanju duhovne podobe slovenskega naroda je bila skozi desetletja Družba sv. Mohorja. Tudi dandanes zavzema med koroškimi Slovenci pomembno mesto kot versko-kulturna in gospodarska ustanova. Odločilnega pomena za razvoj in obstoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem je delovanje slovenskih prosvetnih društev. Ko je delovalo na koroških tleh v prvem desetletju tega stoletja že 42 izobraževalnih društev, je prišlo do organizirane povezave z ustanovitvijo Slovenske krščanskosocialne zveze za Koroško, predhodnice današnjih osrednjih prosvetno-kulturnih organizacij koroških Slovencev.
Velike važnosti za duhovni razvoj korakih Slovencev je bila ustanovitev duhovniškega združenja Sodalitete, ki še danes obstoja. Njeno delovanje je tesno povezano s Slovenskim duš-nopastirskim uradom. Nosilci verske in kulturne dejavnosti koroških Slovencev so bili dolga desetletja duhovniki. Bili so med ustanovitelji Slovenskega katoliško-političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem, ustanovitelji vodilnih verskih, kulturnih in gospodarskih organizacij. Narodno življenje koroških Slovencev sta usmerjala in krepila slovenska kulturna zveza in močna verska tradicija. V knjigi „Naši rajni duhovniki", ki jo je izdala Krščanska kulturna zveza leta 1968, beremo o tej dobi: „Bila so to desetletja polna življenja, pa tudi polna bridkega trpljenja. Bila so leta dveh svetovnih vojn, leta izseljevanja slovenskih družin . . . Bila je to velika doba narodnega prebujenja, doba neštetih verskih in kulturnih prireditev, doba močnega političnega hotenja, v kateri so razcvetele in delovale naše gospodarske in zadružne organizacije ravno tako, kot je bogato cvetelo versko življenje po naših farah in družinah."
Bila je to med drugo svetovno vojno doba odločnega odpora proti na-
cizmu, doba velikih slovenskihi žrtev za svobodo.
Razvoj po letu 1945
Po drugi svetovni vojni je prišlo v Jugoslaviji do nove družbeno politih ne ureditve. Komunistična partija Jugoslavije je obsodila leta 1948 stali; nistični politični sistem v Sovjetski zvezi. V nadaljnjem razvoju si je priborila z maršalom Titom vodilno mesto med blokovsko nevezanimi državami v svetu.
Nova družbeno-politična ureditev v Jugoslaviji po letu 1945 je močno vplivala tudi na koroške razmere. Tako je „Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško" priporočil koroškim Slovencem, pri dežel-nozborskih volitvah 25. novembra 1945, naj volijo Komunistično stranko Avstrije. Kot vidni predstavnik prosvetnega dela in politike koroških Slovencev za časa prve avstrijske republike je dr. Joško Tischler že 5-novembra 1945 odstopil kot predsednik „Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte", ker je bil zagovornik samostojnega nastopa pri volitvah. Drugačna politična in ideološka gledanja .Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte" so prisilila dr. Tischlerja, da je 24. novembra 1945 izstopil tudi iz začasne deželne vlade. Za politično in kulturno dejavnost na podlagi idejnih vrednot, ki so usmerjale narodno delo koroških Slovencev pred drugo svetovno vojno, v Pokrajinskem odboru Osvobodilne fronte ni bilo pf°' štora. Izstop iz Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte je utemeljil dr. Ti; schler s tem, da ne more več nositi soodgovornosti. V Zborniku „Kor°' ški Slovenci v Avstriji včeraj danes", ki ga je založila 1984 Založniška in tiskarska družba Drava beremo glede Tischlerjevega izstopa marca leta 1948 iz Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte, da je do tega prišlo, ker se je dr. Tischler .razšel s politiko OF ob vprašanjih odnosa do slovenske politične emigracije, glede obnovitve celovške Mohorjeve družbe in glede članstva Slovenske prosvetne zveze v 0F.“
Na območju Cerkve je začel po le' tu 1945 ponovno delovati pod vodst"
Ponudbe veljajo do 11. 5. 1985
30 let državne pogodbe
Stran 15
40 let svobode
Dr. Valentin Inzko:
Pomen Narodnega sveta
koroških Slovencev
prelata Rudolfa Bliimla Slovenci dušnopastirski urad. Slovenske potnike je povezoval tedenski cer-Ceni list .Nedelja", za poživitev ružbe sv. Mohorja pa so si prizadeli med drugim msgr. Valentin Pod-9°'"c in tedanja župnika dr. Janko ^ornbdck in Aleš Zechner. Od leta l948 naprej je začel izhajati tudi ®dni knjižni dar Mohorjeve družbe v eiovcu, z januarjem 1949 pa ersko-kuitumi mesečnik .Družina in onr- Tako pri izdajanju knjižnega a[u Mohorjeve družbe kot pri mejniku .Družina in dom" je dr. Ti-chier sodeloval. Glede strukture or-Sanizacij in ustanov, ki delujejo na "canski osnovi, pa je dr. Tischler Ctopal sledeče mnenje: „V osrčju aše dejavnosti je Slovenski dušno-PSstirski urad. Če primerjamo usta-0Ve in organizacije s krogi — torej n °bmočji njihove dejavnosti — se ahaja v naslednjem krogu Družba ' Bohorja, v še širšem krogu pa °svetna organizacija. Vse te ustali/6 in organizacije mora ščititi poli-Ce9a organizacija koroških Sloven-
junija 1949 je prišlo do usta-
novitve Narodnega sveta koroških Slovencev. Za predsednika je bil izvoljen dr. Joško Tischler.
Težišča dejavnosti
Od leta 1949 dalje izhaja .Naš tednik" kot glasilo Narodnega sveta koroških Slovencev. Prva številka je izšla 14. septembra 1949. Četrto desetletje že je kulturno-politično glasilo Narodnega sveta zgovoren dokaz narodno-politične dejavnosti med koroškimi Slovenci. Posamezni letniki so hkrati tehtni dokumenti najnovejše zgodovine koroških Slovencev, njih prizadevanj po enakopravnem položaju v deželi.
Narodni svet koroških Slovencev je bil od vsega začetka svoje ustanovitve dosleden zagovornik samostojnega nastopanja pri občinskih, deželno-zborskih volitvah in volitvah v Deželno kmetijsko zbornico, neglede na to, da se je vključil del koroških Slovencev spričo ideoloških in političnih razmer po letu 1945 v vodilne politične stranke na Koroškem. Z zavze-
manjem za samostojne politične nastope je pomagal NSKS utrjevati slovensko politično zavest v tistem jedru slovenske narodne skupnosti, na katerega se opira slovenska politika na Koroškem pri iznašanju svojih stališč glede uresničitve določil člena 7 avstrijske državne pogodbe.
Zelo si je prizadeval Narodni svet tudi, da bi nudil vso podporo 30. decembra 1953 ustanovljeni Krščanski kulturni zvezi, ki je povezala organi-zatorno in idejno številne prosvetne skupine Katoliške mladine in vrsto Slovenskih prosvetnih društev. Krščanska kulturna zveza je dandanes važen oblikovalec kulturnega življenja koroških Slovencev.
Skrb za gospodinjski šoli šolskih sester je bila od vsega začetka tudi skrb Narodnega sveta. Gotovo je bilo v prvi vrsti za uspešen razvoj teh šol odločilno požrtvovalno delo šolskih sester. S tem, da sta dobili šoli pravico javnosti, pa je bil storjen nedvomno prvi korak k izgraditvi šol v Št. Petru in Št. Rupertu tako v orga-nizatornem kot pedagoškem oziru.
Če se ozremo na osebe, ki nosijo danes težo odgovornosti v Narodnem
svetu in organizacijah, ki so idejno in organizatorno povezane z našo osrednjo politično organizacijo, potem vidimo, da je polagal Narodni svet tekom svojega razvoja veliko skrb tudi na naraščaj. Sedanji predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev dr. Matevž Grilc je že zelo zgodaj kot dijak bistveno usmerjal s Karlom Smolletom in Filipom VVaraschem Koroško dijaško zvezo, ki je imela v Narodnem svetu vedno tudi svojega zastopnika. Karel Smolle je že pri deželnozborskih volitvah leta 1965 sodeloval v volilnem boju za slovensko listo. Danes vodi kot nosilec slovenske liste KEL, Koroško enotno listo. Filip VVarasch je predsednik Kluba slovenskih občinskih odbornikov. Dr. Reginald Vospernik je od leta 1962 naprej tesno povezan z Narodnim svetom. Bil je tajnik in predsednik Narodnega sveta, danes pa je predsednik Federalistične unije evropskih manjšin. Dr. Janko Zerzer je bil leta 1965 izvoljen v Narodni svet, danes vodi kot predsednik Krščansko kulturno zvezo. Z razvojem Narodnega sveta je povezano tudi moje življenje.
Koordinacija z Zvezo slovenskih organizacij
17. julija 1949 je bila ustanovljena v okviru Osvobodilne fronte Demokratična fronta delovnega ljudstva, ki je v istem letu nastopila tudi pri deželnozborskih volitvah. Dobila je 2095 glasov, lista, ki jo je vložil Narodni svet, pa 4644 glasov. Iz osvobodilne fronte in Demokratične fronte je izšla Zveza slovenskih organizacij na Koroškem. Za prvega predsednika je bil na občnem zboru 25. marca 1955 izvoljen dr. Franci Zvvitter, danes pa vodi organizacijo dipl. inž. Feliks Wie-ser. Stiki s slovensko levico so bili pred letom 1955 le redki. Do razgovorov je prišlo tu in tam v zvezi z občinskimi volitvami, predvsem pa pred volitvami v Kmetijsko zbornico. Prelomnico pomeni glede na medsebojne odnose in sodelovanje skupna spomenica koroških Slovencev, h kateri je tudi Narodni svet svoje doprinesel. Isto velja za koordinacijo, ki sega s svojimi začetki v leto 1955, torej v leto podpisa avstrijske državne pogodbe. Koordinacijski odbor Narodnega sveta koroških Slovencev in Zveze slovenskih organizacij je od leta 1955 naprej stalen gremij, v katerem pripravljajo predstavniki obeh osrednjih političnih organizacij koroških Slovencev vse vloge, ki zadevajo vprašanja člena 7 državne pogodbe in uresničitev vseh obveznosti, ki izvirajo za Avstrijo iz tega mednarodno zajamčenega dokumenta.
30 let državne pogodbe
Stran 16
40 let svobode
30 let državne pogodbe
Stran 17
40 let svobode
x mi-
Naš tednik: 10. junija (v zadnjih številki smo pomotoma napisali 10. maja) si se z očetom Janezom vrnil iz Dachaua — preko Ljubljane — na svoj dom v Galiciji. Kot vemo, si se nato takoj spet vključil v narodnopolitično delo.
Janko Urank: Po vrnitvi iz Dachaua sva z očetom prevzela doma posestvo. Že kar drugi dan je prišel neki aktivist Osvobodilne fronte — po nalogu okrajnega sekretarja OF Janeza Krajnca — in mi povedal, da sem kot sodelavec OF iz leta 1942, preden so me zaprli, povabljen na nadaljnje sodelovanje. Ker je zame bila OF kot frontovska organizacija tista, ki se je borila proti nacizmu in v katero smo bili vključeni koroški Slovenci neglede na poklic ali na svetovni nazor, sem se zopet vključil in sem bii izvoljen v veli-kovški okrajni odbor OF, ki je imel tedaj svoje prostore pri Hojniku v Mokrijah.
Naš tednik: Med drugim je Osvobodilno fronto čakala zelo važna odločitev: kako postopati ob prvih volitvah v 2. republiki, ki so bile 25. novembra 1945?
Janko Urank: OF je imela kot frontovska organizacija tedaj predvsem nalogo, da vsidra fron-tovsko idejo med koroškimi Slovenci na podlagi narodnih zahtev. Državna meja tedaj še ni bila določena in skupaj z dr. Tischlerjem ter dr. Vinkom Zwit-trom, ki sta prav tako sodelovala pri tedanji OF, nadalje z dipl. trg. Dolfejem Picejem ter bivšim deželnim poslancem župnikom Janezom Starcem ter s sedanjim obirskim župnikom Holmarjem in še nekaterimi drugimi narodnopolitičnimi aktivisti smo bili za samostojni nastop pri volitvah 25. novembra 1945. Ob času volilnih priprav je bil dr. Tischler član provizorične deželne vlade (Landesrat) in je tedaj, kar je itak znano, dosegel dvojezično šolsko odredbo, ki jo je angleška vojaška oblast sankcionirala in ki še danes velja v slovenski politiki kot idealna rešitev.
Naš tednik: Zakaj in kako je dr. Tischler postal član provizorične deželne vlade?
Janko Urank: V deželno vlado je dr. Tischler prišel, potem ko je bil pripeljal izseljence domov, na podlagi izrecne želje koroške
SPO, OVP in KPO s privoljenjem angleške oblasti in sicer namesto prejšnjega zastopnika v deželni vladi Toma Zupanca, pd. Krumplna v Žrelcu. Tomo Zupanc je bil že pred 2. svetovno vojno izvoljen zastopnik koroških slovenskih kmetov in je prišel takoj po vojni do te vladne funkcije zato, ker je bil za nemške Korošce edini dosegljivi vidni Slovenec ob razsulu 3. rajha. Tomo Zupanc in dr. Tischler sta bila dobra osebna prijatelja in so koroške stranke tudi na pobudo Zupanca samega stopile do dr. Tischlerja, da ga nadomesti.
Naš tednik: Omenil si, da ste imeli volilne priprave: kdo jih je organiziral in kako so potekle?
Janko Urank: Priprave za volitve so zbudile med našim koroškim ljudstvom spontano in neverjetno navdušenje. Spominjam se, ko je imel tedanji deželni glavar socialist Piesch volilno zboro-
lal za te volitve formulo, ki so jo morale vse stranke, če so se hotele udeležiti volitev, podpisati Aliirani svet skupaj z Rusi je zahteval vsebinsko nekako to, da se stranke priznavajo k demokratični Avstriji. To pa zato, da bi se nikakor ne kakšni nacistični ostanki skrili pod novo firmo. Znano je tudi, da člani NSDAP, ki niso bili sodelovali v protinaci-stičnem boju, niso imeli volilne pravice.
Naš tednik: Kako je OF reagirala na zahtevo aliiranega sveta?
Janko Urank: V krogu dr. Joška Tischlerja smo bili mnenja, da je treba tako izjavo podpirati, kajti tudi mi smo za demokratično Avstrijo, o mejah pa bo odločala mirovna konferenca. Vendar nekaterim krogom v OF po mojem ni bila na poti ta, od dr. Tischlerja podpisana izjava, marveč samostojni nastop Slovencev



m
no volilno komisijo, kjer menda prej vložene liste najprej že ni bilo več. Kako in kaj, bi bilo mogoče ugotoviti samo iz tedanjih aktov volilne komisije.
Naš tednik: Do samostojnega nastopa torej ni prišlo. Kako so se Slovenci potem zadržali ob volitvah?
Janko Urank: S Strani OF se je začel nato propagandni boj za takozvano napredno KPO. Dr. Tischlerja sta sicer tedaj snubile koroški stranki SPO in OVP, vendar je bil on moralno po teh dogodkih tako potrt, da se nikjer ni hotel vpreči. Tudi ne za KPO, katere provizorični minister dr. Fischer je na zborovanju v Land-haushofu bil v tem volilnem boju
prijateljev in tudi dr. Tischlerja. Tako je dolgo časa veliko pomagal našim ljudem, izseljencem in drugim žrtvam nacizma. Jaz sam sem šel na Dunaj, da končam svoj študij in sem bil nekaj časa tarča napadov, da sem zapustil svoj narod.
Naš tednik: No, svojega naroda gotovo nisi zapustil. Kot vemo, šteješ med ustanovne člane NSKS ...
Janko Urank: ... 22. junija 1946 sem zaključil študij in diplomiral. Jeseni 1946 sem nastopil službo pri finančni direkciji pod dr. Swceny-jem in nato pri koroški deželni pokrajinski zavarovalnici (Karntner Gebietskran-


kessmi •*»*"**
bi gotovo
vanje v Dobrli vasi v „Haus der Heimat". Okoliški Slovenci so me nagovorili, da grem z njimi in se v velikem številu udeležimo tega zborovanja. Naši ljudje so vstajali kot protigovorniki, jaz sam sem povzel ob tej enkratni priliki besedo in je glavar Piesch direktno zbežal pod policijsko zaščito in zborovanje je bilo pravzaprav naše. Na zborovanjih sta govorila predvsem naša glavna kandidata dr. Tischler in dr. Franc Petek. Ljudje so prihajali na zborovanja z ovenčanimi vozovi, bilo je, kot so starejši pripovedovali, slovesno navdušenje kot za časa taborov. Skupna volilna platforma se je imenovala »Slovenska stranka«. Najbolj borbeni aktivisti so bili sicer zahtevali, da se imenuje Osvobodilna fronta. Angleži tega niso dovolili, ker so bili mnenja, da je to oznaka jugoslovanske stranke, ne pa stranke na Koroškem. Aliirani svet Ame-rikancev, Rusov, Angležev in Francozov na Dunaju je bil izde-
na podlagi frontovske ideje iz časa borbe. Nemške koroške stranke, predvsem pa tudi komunisti pod tedanjim njihovim deželnim vodjem Tschofenigom, so hoteli dobiti slovenske glasove, ker so na podlagi demoskopskih povpraševanj računali s tem, da bo samostojna lista dobila najmanj tri mandate. Vse komunistične stranke, tudi stranka v Jugoslaviji, so bile tedaj pod močnim stalinističnim pritiskom. Avstrija ski komunisti so tedaj računali, da bodo dobili v državnem merilu do 50 mandatov. Čez noč je prišlo — verjetno kominternovsko — navodilo, da morajo koroški Slovenci voliti avstrijsko KPO. Čez noč so vpregli (datuma ne vem več točno) vse najbolj borbene aktiviste — mene, čeprav sem bil funkcionar, niso obvestili —, da skličejo zborovanje celotne koroške OF v privatnem stanovanju v Mohorjevi hiši. Namen zborovanja je bil razčistiti postop dr. Tischlerja, ki se je baje odpovedal priključitvi. Kot je bilo že
Dipl. trg. Janko aktiviste koroške
u> ' je : Orodji
štel med vodilne Une fronte. Takoj
potem, ko se je vrni' °ncentracijskega ta
borišča Dachau, se !, Pet vključil v OF. V naslednjem pogovoru, 9a je vodj| Kul-mesch, pripoveduje,j°so Slovenci postopali ob prvih demok^' m volitvah po zlomu
nacizma.
Janko Janežič iz L8* pri Št. Jakobu v Rožu sp8' da med sopobudnik6 ustanovitve NSKS. Jank° Janežič je bil tudi bistv8' no soudeležen pri reali?8' ciji skupne spomenic8' magne charte koroškii1 f Slovencev. Spomenic0 so podpisali 11. oktobr8 1955 dr. Joško Tischler ip Janko Janežič (za NSKS) in dr. Franci Zvvitter t8' Janko Ogris za ZSO.
zapisano, se rajni Miha Kačnik, pd. Jogr iz Škocijana, tega zborovanja kot Tischlerjev prijatelj ni hotel udeležiti, kar je bilo po svoje škoda.
Naš tednik: Dr. Tischler je torej podpisal izjavo, ki bi 25. 11. 1945 sicer omogočila samostojni nastop koroških Slovencev, a je moral zaradi nje v OF slišati hude očitke. Kaj so mu očitali?
Janko Urank: Na zborovanju OF so Tischlerja obsodili, da se je odpovedal priključitvi, ko bil je podpisal že omenjeno izjavo, ki jo je zahteval aliirani svet, in da ni za podporo takoimenovanim naprednim demokratičnim silam (mišljena je bila KPO). Kot že povedano, sam nisem bil vabljen na zborovanje, vendar sta mi o tem dr. Tischler in dipl. trg. Dol-fej Picej pripovedovala. Dolfej je bil edini, ki je bil tam javno nastopil proti tem očitkom in nihče drug se ni upal tam javno nastopiti v prid dr. Tischlerju. Organizatorji zborovanja so dosegli, da je moral dr. J. Tischler podpisati izjavo, da vloženo listo umakne. Izjava, da umakne vloženo listo, je šla drugi dan zjutraj na dežel-
izjavil: „Liebe Karntnerinnen und Karntner! Auch dem Komunisten Tito keinen Fu&breit Karntner Roden! “
Naš tednik: In kakšen je bil izid volitev ter njegove posledice za našo narodno skupnost?
Janko Urank: Naši ljudje, verne mamice in očetje, so bili pro-paščeni. V resnici se je tedaj začel pravi razcep med nami. En del vernih naših ljudi je šel v OVP, en del, ki je bil sicer socialno usmerjen, a proti stalinističnemu komunizmu, v SPO. In samo jedro tistih najbolj borbenih, ki so še v Stalinu videli rešitev slovenstva, je volilo KPO. Dr. Tischler sam se od tistega trenutka ni več aktivno udejstvoval v OF. Izključili ga niso, izstopil sam pa tudi ni. S pokojnim Dolfejem Picejem sva na podlagi teh dogodkov februarja 1946 kot prva izstopila iz OF.
Dr. Tischler je obenem tedaj, ko je moral umakniti samostojno listo, dal ostavko kot član koroške deželne vlade. Dr. Mirt Zvvitter je kot uradnik njegovega oddelka tudi odstopil. Le dipl. trg. Adolf Picej je ostal na tem uradu na željo nekaterih nas njegovih
kenkasse). Politično smo se pogovarjali z dr. Tischlerjem, Dolfi-jem Picejem, župnikom Starcem, Vautijem, Koglekom, Holmarjem, z dr. Vinkom Zvvitterom, Miho Kačnikom, Jankom Janežičem iz Leš, dr. Zablatnikom, z župnikom Čebulom in še z drugimi, katerih se natančno ne spomnim več, kako bi zopet organizirali del »izgubljenega naroda". To so bili porodni krči Narodnega sveta. Do rojstva Narodnega sveta pa je prišlo 1949.
Če nekateri pravijo, da smo mi bili krivi razdora, potem to ne drži. Razdor so povzročile že leta 1945 stalinistične sile. Težko smo se potem trudili za skupno plat v narodnih zadevah. Državna pogodba nam je končno nakazala pot, da v življenjskih zadevah našega naroda moramo nastopati samo skupno. Izraz te volje je bila skupna spomenica, za katero imajo z naše strani največjo zaslugo dr. Tischler in dipl. trg. Picej, dr. Zablatnik, dr. Valentin Inzko in Janko Janežič. Ko je bil temelj jasen, smo se končno pri pogajanjih zedinili, pri katerih sem sodeloval, na skupno besedilo.
Naš tednik: Hvala za pogovor.
Naš tednik: Heute (am 29. April) vor 42 Jahren vvurden in Wien 13 Karntner Slovvenen von den Nazis hingerichtet. Jene Karntner Slowenen, die vor 7 Jahren anlaBlich einer Gedenkfeier vom Bundesprasi-denten Dr. Kirchschlager im Namen der osterreichischen Republik rehabilitiert vvurden. Wie hoch schatzen Sie den Beitrag der Karntner Slovvenen zur VViederentstehung des neuen, freien Čsterreichs ein?
Dr. Kreisky: Sie wollen ja von mir ehrliche Antvvorten. Ich habe seinerseits in Schvveden auch ei-nige slovvenische Osterreicher gekannt, bei denen ich das Ge-fiihl hatte, daB sie es schvver hatten, sich zu einem Krieg fiir die Wiederherstellung Čsterreichs in seinen alten Grenzen zu be-kennen. Noch starker war ich beeindruckt, als mir ein hoher britischer Beamter der Stockhol-mer Gesandtschaft eine Karte von Osterreich gezeigt hat, die eine, was Karnten betrifft, ande-re Grenzgestaltung hatte. Es war mir klar, daB man damals wegen des Einsatzes der Partisanen nicht ganz unempfanglich war fiir gewisse Grenzforderungen. Ich sage das vollkommen leiden-schaftslos. Es ist dann aus-schlieBlich dem damaligen engli-schen AuBenminister zu verdan-ken gevvesen, der mit dieser Prage durch seine Osterreichischen sozialistischen Freunde Scharf und Pollak vertraut ge-macht vvorden ist. Das ist ein-mal ein Teil des VVissensstandes. Trotzdem mochte ich ihre Prage, vvelchen Beitrag die Karntner Slovvenen fiir Osterreich geleistet haben, riickhaltlos be-antvvorten. Sie haben einen zvvei-fachen Einsatz geleistet. Er-stens, indem sie zusammen mit den anderen Partisanen der deut-schen Armee furchtbare Schlage zugesagt haben. Und daB auch die siidslavvischen Partisanen eine groBe historische VVahrheit bestatigt haben, daB ein Partisa-nenkrieg von einer normal orga-nisierten Armee nicht gevvonnen vverden kann. Eine Wahrheit, die sich fiir den Fali, daB die Ameri-kaner einen Schlag gegen Nika-ragua fiihren sollten, abermals bevvahrheiten vvird. Zvveitens mčchte ich den Beitrag der slo-vvenischen Partisanen aus Osterreich in ihrem Kampf gegen Hitler ervvahnen. Die Niederlage Hit-lers am 8. Mai hat ja erst die
-VViedererstehung Čsterreichs er-moglicht. Zum dritten mochte ich sagenr daB den Slovvenen unter Hitler ein furchtbares Unrecht zugefiigt vvurde. Sie vvurden ausgesiedelt — ich vveiB nicht vvieviele es vvaren — und rniiB-ten das Lan d fur Deutschspre-chende aus anderen Teilen Euro-pas freimachen.
Jetzt aber ist es klar: Karnten ist hergestellt so vvie es vvar, in seinen alten Grenzen und inner-halb dieser Grenzen leben tau-sende Slovvenen. Wobei ich mich jetzt auf gar keine Zahl einlassen vvill, vveil ich ganz genau weiB, daB bei solchen, noch so gehei-men Entscheidungen viele Griin-de fiir die Deklaration der Fami-lien in Frage kommen. Ich vveiB z. B., daB es im slovvenischen Teil Karntens O rte gibt, vvo die Sprachgrenze durch die Familie geht: der eine ist ein nationalbe-wuBter Slovvene und der andere ist ein kleiner Gemeindemandatar der FPČ.
Naš tednik: HeiBt das, daB die Minderheitenfeststellung Ihrer Meinung nach nicht ge-rechtfertigt vvar?
Dr. Kreisky: Ich vvurde schon sagen, daB die Minderheitenfeststellung fiir die damalige Zeit notvvendig vvar. Aber sie ergibt nicht das absoluteste Bild der echten Verhaltnisse, vveil sich die Menschen eben sehr oft von subjektiven Griinden leiten las-sen.
Ich vvar von der Minderheitenfeststellung vom Anfang an nicht sehr begeistert und habe gesagt, man solle doch die Leute in Ruhe lassen. Aber ich bin einer Karntner Einheitsfront gegeniibergestan-den, vvar konfrontiert mit einer ČVP-Forderung und habe letzten Endes dem zugestimmt. Lieber vvare mir gevvesen, man hatte das getan, was man tun muB.
Naš tednik: Wann sind Sie zum ersten Mal auf das Slo-vvenenproblem aufmerksam gevvorden?
Dr. Kreisky: Ja, schon im Zu-sammenhang mit den Verhand-lungen liber den Staatsvertrag, vvo ich entdeckt habe, daB der RiB zvvischen Jugoslavvien und der Sovvjetunion uns eigentlich zugute kommt. Nun haben wir diese Minderheitenschutzbestim-mungen, von denen die Slovvenen behaupten, daB sie nicht in voller Obereinstimmung mit dem Geist des Staatsvertrages erfullt
Naš tednik: Stichvvort Haider: Warum engagiert sich Haider Ihrer Meinung nach so stark in der Minderheitenfra-ge?
Dr. Kreisky: Aus demselben Grund, vvarum er die lacherliche AuBerung getan hat, vvenn es eine echte Nazinachfolgepartei ge-ben vvurde, so vvare das die st3rkste Partei Čsterreichs. Ich *urde dam it auch in Amerika konfrontiert. Haider konnte dies ndr gesagt haben, vvei er sich bamit eine gevvisse Starkung sei= ber Gefolgschaft ervvartet. Und
erschiittert, daB es solche For-men gibt.
Doch trotz ali dieser Dinge habe ich bei den Nationalratsvvah-len 1971, 1975 und 1979 in Karnten vvachsende Majoritaten gehabt, wir haben Rekordergeb-nisse erzielt.
Naš tednik: Ist es nicht so, daB Ihre VVahlerfolge unter an-derem darauf zuriickzufuhren vvaren, vveil Sie u. a. in der Ortstafelfrage zuriickgesteckt haben und letztendlich dem Karntner Dreiparteienpakt Rechnung getragen haben?
Altbundeskanzler Dr. Bruno Kreisy betont, daB er in der Ortstafelfrage vor der Karntner Einheitsfront kapituliert habe und spricht sich tur die prinzipielle Zvveisprachigkeit bei Am-tern in Sudkarnten aus. Die letzten Wahlver-luste der Karntner SPO konne man auch nicht den Slowenen in die Schuhe schieben. Trotzdem will er den Karntner Parteifreunden keine Schwierigkeiten machen. — Mit ihm sprach Janko Kulmesch.
„Diese Sache mit & Erfullung des Arh 7 scheint mir sehr k^pliziert zu sein...“
vvorden seien. Es ist ja immer so ein Problem, vvenn man einen Vertrag dem Text nach erfullt, aber nicht so sehr dem Geist nach. Nun muB man ja vvissen, daB im Karntner ja immer diese Angst steckt, die nicht unbe-grundet ist: vveil namlich ein Teil Karntens zvveimal vom Nachbar-land Jugoslavvien beansprucht vvurde. Aber das genugt ja nicht. Mein Standpunkt ist immer der und den habe ich auch in der Sudtirolfrage vertreten: daB einer Minderheit nicht gedient ist, vvenn sie nur die formale Gleich-berechtigung hat. Sondern sie muB gevvisse Vorrechte genie-Ben.
Naš tednik: VVelche Vorrechte konkret?
Dr. Kreisky: Nehmen vvir z. B. die Vervvaltung her. Ich kann das Problem, vvie viele Slovvenen es in Karnten gibt, nicht losen.
Ich glaube, es muBte geniigeij' vvenn man eine gevvisse GroBzii" gigkeit an den Tag legen vvurde' Es gibt ja eh viele Amter, fur die sich die Slovvenen nicht interes' sieren. Ich bin der Meinung, dal’
sich die Slovvenen interessieren. z. B. Zollbeamte zu vverden.
Naš tednik: Sind Sie def Meinung, daB z. B. ein Richt® — egal, ob er sich zur slovven1-schen Volksgruppe bekenh oder nicht —, der im zvveispr®' chigen Gebiet arbeitet, beid Sprachen beherrschen soli?
Dr. Kreisky: Er soli beid* Sprachen kennen. Wenn der An
geklagte sagt, ich mochte meinem Richter slovvenisch spr® chen, vveil dort, vvo ich led®’ man slovvenisch spricht, dan" solite der Richter diese Mdglicd' keit geben. Es muB ja diese Richter nicht unbedingt ein Sl° vvene sein.
,°.hiacht er es auch mit Minder-eiten: er vviihlt diese Frage un-nterbrochen auf, um diejenigen, f(l® sich dadurch angesprochen nnlen, zu gevvinnen. Innerlich ‘ ihm die Minderheitenfrage anrscheinlich vvurscht.
, ^aš tednik: Wie man sieht, Pann man in Karnten damit cr,°lg haben.
nj ^r- Kreisky: Nein, das stimmt ncl1t und ich kann das an mei-n.d1 eigenen Beispiel bevveisen. °Wohl man einmal die einzige tj1klieh gevvaltsame Demonstra-■ n' die ich erlebt habe, in Ur)d -n gegen mich gemacht hat
hari
n'; u U
mit karnten
die vvar ja keinesvvegs so ^los- So n st hatte die Poli-gg mir ja nicht vorgeschlagen, q ^ Saal durch den Hinteraus-si 9 zu verlassen. Was ich, vvie ja ^issen, abgelehnt habe. Na ’ °a vvar ich schon ein vvenig
Dr. Kreisky: Das glaube ich schon vvegen der Gegenpropa-ganda nicht, die da gefiihrt vvurde. Und auBerdem vvar das bei den Wahlen 1979 schon relativ passe. Der Črtstafelstreit vvar fiir mich jedenfalls etvvas vollkommen Unverstandliches und die jetzige Regelung ist fur mich ein KompromiB, den ich akzeptiert habe. Dieser črtstafelstreit kann doch nur die eine Begrundung gehabt haben, daB einige gedacht haben, ein črt mit einem slovvenischen Namen sei bereits ein Stiick Slovveniens. Man muB ja immer vvieder versuchen, sich auch den Standpunkt der anderen zu erkldren. Trotzdem bin ich der Meinung, eine gevvisse GroBziigigkeit vvare hier zvveck-maBiger gevvesen — schon des-halb, vveil in der Zvvischenzeit die Grenzen zvvischen Osterreich und Jugoslavvien voli und eindeutig
abgesteckt und anerkannt sind. Und z vvar in einem der Vertrage, die ich mit Popovič geschlossen habe. Und ich kenne keinen Zeitpunkt, in der Jugoslavvien vvieder Gebietsanspruche gestellt hatte.
Naš tednik: Ist nun Ihrer Meinung nach der Art. 7 des Staatsvertrages erfullt und zwar nicht nur bezuglich der Ortstafelfrage?
Dr. Kreisky: Mir scheint diese Sache kompliziert zu sein und sage ganz offen, am liebsten vvare mir, vvenn ein Zustand herrschen vvurde, vvo die Minderheit das Ge-fiihl hatte, daB sie eine volle Ent-faltungsmoglichkeit hat.
Naš tednik: Diese Entfal-tungsmoglichkeit hat sie aber nicht. Nicht zuletzt deshalb, vveil der VVunsch nach gleich-berechtigter Vervvendung der slovvenischen Sprache in Karnten nach vvie vor eine „Provokation“ darstellt. Ich er-vvahne in diesem Zusammen-hang Erlebnisse der Mitglieder des Karntner Studentenver-bandes/Koroška dijaška zveza, als diese am Klagenfurter Hauptbahnhof die Fahrkarten in ihrer Muttersprache einlo-sen vvollten. Wegen dieser Er-eignisse haben Sie auch ein Gesprach mit Slovvenenvertre-tern kurzfristig abgesagt.
Dr. Kreisky: Ja, das mit der Bahnhofsaktion halte ich fur eine Justament-Politik, da haben uns die jungen Leute provozieren vvollen. Man muB auch ein biB-chen vernunftig sein und die Leute nicht Liber Gebiihr argern. Also vvenn man heimfahren vvill, dann kann man das auch in der Sprache sagen, die auch der BahnhofstraBe versteht.
Naš tednik: In diesem Fali vvar das aber so, daB der Be-amte slovvenisch sprechen konnte und es auch vvollte. Trotzdem vvurde dies von seinen Kollegen verhindert.
Dr. Kreisky: Jeder Beamte solite der Partei, die zu ihm kommt, helfen. VVenn das, vvas sie sagen, stimmt, dann halte ich das genauso fiir eine Provo-kation . . .
Naš tednik: Ihr Standpunkt in der momentan zur Diskus-sion stehenden Minderheiten-schulfrage ist bekannt. Es
diirfte Ihnen auch bekannt sein, daB Landeshauptmann VVagner die SPČ-Verluste bei den letzten Karntner Gemein-deratsvvahlen den Slovvenen in die Schuhe schiebt und daB sich laut VVagner die SPO nun vvieder „nationaler engagie-ren“ vvolle. Offensichtlich ver-sucht VVagner in der Schulfra-ge einen KompromiB mit dem KHD zu finden.
Dr. Kreisky: Ich glaube nicht, daB die SPČ-Verluste auf man-gelndes „nationales Engage-ment“ der Sozialisten zurtickzu-fuhren seien. Man miiBte das al-les viel genauer untersuchen, denn ich verstehe nicht, vvarum es in Villach und Klagenfurt diese Verluste gegeben hat.
Naš tednik: AbschluBfrage: den Art. 7 kann man ohne vvei-teres als Preis fiir die vvieder-erlangte Souveranitat čsterreichs bezeichnen. VVurde dies den nationalen Minderheiten auch gebiihrend honoriert?
Dr. Kreisky: Sicher hat der Artikel sieben in einer bestimm-ten Phase der Verhandlungen eine Rolle gespielt. Ich glaube auch, vvir haben ihn im vvesent-lichen erfullt.
Naš tednik: Gibt es keine offenen Fragen?
Dr. Kreisky: Das vveiB ich heute nicht, ich habe mich schon so lange nicht mehr mit dieser Frage auseinandergesetzt. Das ist keine Flucht vor einer Antvvort. Ich vvill auch nicht der sein, der jetzt aus dem sicheren Hinterhalt den Karntner Parteifreunden Schvvierigkeiten machen vvill. Ich kann ihnen nur empfehlen, vvas ich immer emp-fohlen habe: namlich jenes MaB an Toleranz zu uben, nach vvelcher eine Partei mit den Grundsatzen, die vvir sie vertreten, arbeiten muB.
Naš tednik: VVie soli also ein Losungsversuch der offenen Fragen konkret aussehen?
Dr. Kreisky: Ich habe da eine praktische Lčsung gevvahlt und habe gesagt: Setz ma uns zam, sags ma jetzt, vvas sind eure Forderungen und versuchen vvir sie Schritt fiir Schritt zu erfullen. Ich vvurde das immer noch fiir den besten Weg halten, den man beibehalten soli.
Naš tednik: Herr Bundes-kanzler, vvir danken fiir das Gesprach.
6r
tcpsport
SKI POOL
TOVARNA ŠPORTNIH IZDELKOV BLEIBURG - PLIBERK
Tel.: 0 42 35 / 20 41
VAŠ PARTNER ZA POSLOVNO SODELOVANJE V AVSTRIJI IN SVETU
Hintrade
zunanjetrgovinska družba z o. j.
in
IPH
lesno industrijska trgovinska družba
Vsem športnikom nudimo bogato izbiro športne opreme v naši trgovini na Košatovi cesti 8 v Pliberku, tel.: 0 42 35 / 27 02
Weltweite Erfahrung im Bau von Anlagen muh Maft
Unser Erzeugungsprogramm: Warme- und Energietechnik Stahlbau und Maschinenbau Anlagenbau und Umvvelttechnik Montage
Zentrale: A-1220 Wien, Stadlauer StraBe 54,
WAAGMR-BBM) H
I_______ ______Ad«jr,;.‘,-owTL_; Telegramm: waagnerwerk wien
9020 KLAGENFURT/CELOVEC
PARADEISERGASSE 9/11 TELEFON (0 42 22) 57 0 88 TELEX 422304 intra
MECHANISCHE BEARBEITUNG MEHANSKA OBDELAVA
ELEKTRONISCHE REGELUNG ELEKTRONSKA REGULACIJA FOR ZA SISTEME
ZENTRALHEIZUNGSSVSTEME CENTRALNEGA OGREVANJA
PERSONALCOMPUTER- IZDELAVA
FERTIGUNG PERSONALNIH KOMPUTERJEV
HANDEL TRGOVINA
MIT VVAREN ALLER A RT Z BLAGOM VSEH VRST
IMF METALI
PRODUKTIONS- UND HANDELS- G ES. M. B. H.
A-9184 ŠT. JAKOB V ROŽU ST. JAKOB IM ROSENTAL
TELEFON (0 42 53) 544, 545, Telex 04 57 52
Dr. Matevž Grilc, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev
,Za narod je vredno živeti!1
(Nadaljevanje s 3. strani)
glede na to, kateri politični stranki ali ideološki skupini se prištevajo.
Logična posledica take naravnanosti je že leta prakticirano načelo samopomoči koroških Slovencev — in sicer na vseh področjih narodnega življenja. Pa naj so to otroški vrtci ali je kultura ali gospodarstvo. Ni tarnanje tisto, kar nam prinaša bodočnost. Naša bodočnost je trdno delo, za katero smo koroški Slovenci pripravljeni, predvsem tudi naša mladina.
Vsi aktivisti pa se morajo zavedati potrebne enotnosti narodne skupnosti in zavrniti bo treba vsakega, ki išče pri tem osebne interese ali interese te ali one skupnosti in organizacije. Zavedati se moramo, da se zavzemamo in borimo za obstoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem in ne za obstoj te ali one organizacije, te ali one ideološke struje. Tako enotnost je treba živeti in ne le o njej govoriti.
Koroški Slovenci se čedalje bolj zavedamo, kako potrebno je informiranje koroške, avstrijske in mednarodne javnosti o našem vprašanju. S tako informacijsko dejavnostjo smo želi tudi že prve uspehe. Vem, da je to delo težavno, saj nimamo na razpolago vseh tistih medijev, s katerimi razpolaga večinski narod. Vendar dokazujeta zavzemanje raznih hemškogovorečih Korošcev in Avstrijcev ter vedno večji angažma mednarodne javnosti v 2vezi s šolskim vprašanjem, da se nam je posrečilo, z našimi sredstvi zboljšati informacijske tokove v državi in iz-ven nje. Zavedati se moramo damreč, da je podpora med-darodne javnosti velikega pomena. Mednarodna javnost '2vaja gotovo učinkovit pritisk da avstrijske oblasti.
Vendar bo dolgoročno zasi-guran obstoj slovenske narodne skupnosti na Koroškem v prvi vrsti tedaj, če bomo našli pozitiven odziv pri pripadnikih večinskega naroda v deželi in državi sami. Tem ciljem pa služi tudi odprtje Slovenskega centra na Dunaju, ki ga je Narodni svet koroških Slovencev z velikimi napori ustanovil in opremil v zavesti, da Dunaj ni le center avstrijskih oblasti in glavno mesto Avstrije, ampak tudi središče mednarodnih vezi. Le če bo
avstrijska in mednarodna javnost ustrezno informirana o našem življenju in o naših problemih, bomo lahko računali tudi s pomočjo in tako bomo v stanju odbiti med drugim pričujoč napad na obstoječo dvojezično šolo.
Slovenski center na Dunaju pa naj ne služi le informiranju avstrijske in mednarodne javnosti o našem vprašanju, ampak naj tudi služi tesnejšemu sodelovanju vseh narodnih skupin v Avstriji. Z veseljem ugotavljam, da so pripravljeni za sodelovanje tako gradiščanski Hrvati kot tudi Madžari ter dunajski Čehi. Zavedati se namreč moramo, da bomo narodne manjšine v Avstriji nastopale proti oblastem uspešneje tedaj, če bomo nastopale
skupno. Dobro sodelovanje med skupinami bo garantiralo, da nasprotnikom ne bo uspelo, te skupnosti razbiti.
Najboljši dokaz za poglabljanje te skupnosti je dejstvo, da je v torek, 7. maja 1985, bila predstavljena na Dunaju skupna Charta narodnih skupin, ki vsebuje zahteve in predstave vseh narodnih skupin v Avstriji proti avstrijskim oblastem. Podpisalo jo jev7 organizacij, ki zastopajo Čehe, Slovake, Madžare, Hrvate in Slovence v Avstriji.
V tem dokumentu izpovedujejo vse narodne skupnosti v Avstriji, da se priznavajo k skupni domovini Avstriji, zahtevajo pa od nje tudi vso priznanje in vsako podporo za njihov obstoj in razvoj. Nadalje opozarjajo na pravico povezovanja z državo matičnega naroda in zahtevajo pravico do istih odnosov, ki jih ima Avstrija z Južnim Tirolom. V tej zvezi moram seveda opozoriti tudi na dejstvo, da ima Jugoslavija kot sopodpisnica avstrijske državne pogodbe in kot država, v kateri živi večina slovenskega naroda, vso pravico in dolžnost, da podpira upravičene zahteva hrvaške in slovenske narodne skupnosti v Avstriji. Neotež-kočena povezava koroških
Slovencev s Slovenijo in Jugoslavijo je eden bistvenih predpogojev za razvoj naše narodne skupnosti.
Prav tako maja tega leta, od 16.—18., bo v Ženevi velika mednarodna konferenca evropskih narodnih skupin, katere se bomo udeležili tudi koroški Slovenci. Ta konferenca dokazuje med drugim, da se narodi in narodnosti v Evropi hitro prebujajo in da vedno bolj odločno zahtevajo svoje pravice. Razumevanje za zahteve narodnih skupin v Evropi raste in vse evropske države se zavedajo kulturnega in političnega pomena narodnih manjšin v svojih državah.
Iz teh izvajanj je razvidno, da stopamo koroški Slovenci 30 let po podpisu državne pogodbe z optimizmom v bodočnost in v zavesti, da se bodo končno tudi avstrijske oblasti zdramile in spremenile politiko. Ugotoviti bodo namreč morale, da je nameravana dokončna „rešitev" narodnostnega vprašanja na Koroškem z asimilacijo neizgledna. Koroški Slovenci dokazujemo in bomo tudi v naslednjih letih dokazovali, da nas še tako močan asimilacijski pritisk ni v stanju streti. Ko pa bo Avstrija to spoznala in delno že spoznava, potem se bo tudi zavedala, da je rešitev vprašanja narodnih skupin le možna v obliki velikodušne podpore in da garantira le obstoj in neoviran razvoj koroške slovenske narodne skupnosti mir v tem predelu Evrope.
Zavihajmo torej rokave — v zavesti, da smo dolžni napeti vse sile za obstoj naše slovenske narodne skupnosti. Prvi predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev in ena največjih osebnosti naše narodne skupnosti na Koroškem, pokojni dr. Joško Ti-schler, ki bi bil dne 8. maja 1985 star 82 let, je izpovedal, ko se je njegovo življenje nagibalo h koncu: „Za narod je vredno živeti!“
Njemu verjamemo.
Delegaciji NSKS in ZSO pod vodstvom dr. Grilca in dipl. inž. VVieserja pri enem od številnih pogovorov na Dunaju.
Na seji koordinacijskega odbora narodnostnih manjšin v Avstriji pod vodstvom dr. Francija Zvvittra, dne 20. aprila 1985 v Celovcu, je bila sprejeta „Charta narodnostnih skupin v Avstriji". V tej skupni listini ugotavljajo manjšine — sodelovali so gradiščanski Hrvatje in Madžari, Čehi in Slovaki v Avstriji ter koroški Slovenci — bistvene pravne osnove in ureditve v zvezi z obstojem in razvojem manjšin v Avstriji ter opozarjajo na nerešena manjšinska vprašanja in na pomanjkljivosti manjšinske zaščite v Avstriji.
Charto bodo zastopniki manjšin predložili javnosti na skupni tiskovni konferenci v dunajskem Slovenskem centru v torek, 7. maja 1985, in jo hkrati posredovali tudi zvezni vladi.
Skupna Charta narodnostnih skupin v Avstriji
Ta skupni korak v Avstriji živečih narodnostnih skupin je v 40-letni zgodovini II. republike in prav ob 30-letnici avstrijske državne pogodbe pomemben dogodek in napredek v povojnem razvoju manjšin. Predvsem je važno, da so našle manjšine, neglede na to, ali so omenjene v členu 7 državne pogodbe ali ne, skupen jezik in da so se v odnosu do vlade in države opredelile za skupno stališče, katerega bodo morale torej vzeti na znanje tudi oblasti.
Svoje poglede in zahteve pa formulirajo ne samo avstrijske manjšine. Pod vodstvom treh v evropskem merilu vodilnih manjšinskih organizacij in ustanov (FUENS, kateri predseduje dr. Reginald Vospernik, AIDLCM in INTERES) bodo narodnostne manjšine evropskih držav od 16. do 18. maja 1985 na kongresu narodnostnih skupnosti v Ženevi razpravljale in sklepale o skupni charti etničnih skupin v Evropi. V tej luči dobiva charta avstrijskih manjšin še poseben pomen.
V uvodu charte navezujejo zastopniki avstrijskih narodnostnih skupin na v Avstriji veljavno pravno ureditev, po kateri je obstoj manjšin izrecno zajamčen in postavljajo, da vsaka diskriminacija narodnostnih skupin torej nasprotuje osnovnim načelom avstrijske pravne ureditve, da potrebujejo narodnostne skupine v zagotovitev njihovega obstoja in razvoja posebno varstvo. Ugotavljajo pa tudi, da predstavljajo manjšine za Avstrijo obogatitev, oz. da bistveno prispevajo h kulturni razvejanosti in ocenjujejo dosedanje ukrepe avstrijskih oblasti na manjšinskem področju kot neprimerne.
Charta vzame sicer določila raznih državnih in meddržavnih dokumentov za izhodišče, govori pa o splošni pravici narodnostnih skupin po zaščiti, neglede na to, ali že uživajo kako posebno mednarodnopravno varstvo.
Tretja točka listine prevzema in dopolnjuje 5. odstavek 7. člena avstrijske državne pogodbe: prepoved dejavnosti organizacij, ki merijo na to, da odvzamejo narodnostnim skupinam njihov značaj in pravice
kot manjšine. V tem je charta torej širša kot člen 7. Nadalje je v charti zahtevano, da je treba narodnostno skupino tembolj učinkovito zaščititi, čimbolj šibka je.
Peta točka listine pravi, da enakopravnost avtohtonih narodnostnih skupin na njihovem naselitvenem prostoru ne sme biti odvisna od njihove številčne moči. Ker pa gre tu hkrati za pravice, posamezne človeške osebe na jezikovnem, kulturnem in socialnogospodarskem področju, mora veljati ta enakopravnost za člane narodnostne skupine tudi v njihovih naravnih centrih uprave, kulture in gospodarstva.
Listina zahteva (točka 6) kvalificirane možnosti, da člani narodnostnih skupin lahko ohranijo in razvijajo svojo narodnostno in kulturno identiteto ter (v točki 7) varstvo manjšine kot celote, t. j. kot kompaktnega etničnega subjekta na vseh področjih njenega narodnostnega in družbenega življenja.
Organizacijam, ki so reprezentativne za narodnostne skupine, pripisuje listina pravico oficialnega zastopstva narodnostne skupine kot celote in njenih članov, tako znotraj države kakor tudi mednarodno.
Listina zahteva varstvene in pospeševalne ukrepe v sodelovanju z manjšino, s čimer naj bi imela narodnostna skupina možnost sooblikovanja njenih življenjskih področij. Izrecno izključuje 9. točka charte uporabo večinskega principa v zadevah manjšin, to iz moralnih in logičnih razlogov. V nadaljnjih točkah opredeljuje listina pravico narodnostnih skupin, da lahko svobodno uporabljajo svoj jezik, tudi v odnosu do upravnih in sodnijskih oblasti, pri čemer imajo to pravico tako fizične kot pravne osebe narodnostne skupine.
Posebna določila so namenjena topografskim napisom v jeziku manjšin, pospeševanju manjšin z javnimi sredstvi, upoštevanju pri gospodarskem in socialnem napredku in pri nameščanju v javnih službah, pravico po radijskih in televizijskih oddajah v manjšinskem jeziku vključno pravice sooblikovanja teh oddaj in zagotovitvi za-
dostne in kontinuirane finančne podpore manjšinskega tiska.
Prav tako govori charta o varstvu ~ življenjskega prostora manjšin, češ da ne sme utrpeti nobene škode s spremembami političnih, socialnih in narodnostnih struktur, prepove podpiranje asimilacije, raznarodovanje in ustvarjanje ekoloških in socioekonomskih razmer, ki utegnejo škodovati življenjskemu prostoru manjšin.
Narodnostne skupine, piše v točki 11, se priznavajo k skupni domovini Avstriji, k dvojezičnosti, k skupni vzgoji otrok v otroških vrtcih in v osnovni šoli, kar naj omogoča enakopravno integracijo, medsebojno razumevanje, toleranco in mirno sožitje.
Po besedah charte zahteva obstoj manjšinskega šolstva poleg posebnih zakonskih in organizacijskih ukrepov predvsem zadostno finančno dotacijo in najširšo informacijo in priznanje v javnosti.
Zadnja točka charte zadeva pravico narodnostnih skupin njenih organizacij in članov, da lahko nemoteno vzdržujejo stike s prebivalstvom enakega jezika ali kulture zunaj Avstrije. Posebno pa velja omeniti zahteve upoštevanja načel, po katerih se ravna Avstrija v razmerju do Južne Tirolske, tudi za narodnostne skupine v Avstriji.
Vsa načela, ki jih navaja charta, je treba upoštevati pri reševanju odprtih manjšinskih vprašanj ob sodelovanju z manjšinami in z določenimi sankcijami vgraditi v zakon o narodnostnih skupinah, da bi bile narodnostne skupine dejansko enakopravne, brez strahu pred asimilacijo in, ne da bi bile ogrožene v njihovi eksistenci, lahko ohranile svojo identiteto in se svobodno zavzemale za gospodarski in sploš-nodružbeni razvoj, je rečeno v sklepnem delu charte.
V smislu charte naj bi pristojne oblasti nemudoma in v sodelovanju z organizacijami narodnostnih skupin sprejele ustrezne ukrepe za varstvo in razvoj narodnostnih manjšin v Avstriji, kar je ob očitnem nazadovanju manjšin še posebno potrebno.
Franc VVedenig
Vom 16. bis 19. Mai findet in Genf der erste grofje Nachkriegskon-greB der europaischen Voksgruppen statt. Ver-anstaltet wird dieser KongreB von der FO-DERALISTISCHEN UNION EUROPAISCHER VOLKSGRUPPEN (FUEV), die gemeinsam mit dem Munchner Institut fiir Volksgruppenfra-gen INTEREG und der AIDCLM an der Tradi* tion der Vorkriegskon-gresse anschlieBen will.
Zu diesem AnlaB ha-ben namhafte Volker-rechtsexperten mit Volksgruppenvertretern eine Charta fiir ein euro-paisches Volksgruppen-recht erarbeitet. Diese Grundsatze sollen auch dem Europarat in StraB-burg als Grundlage fiir eine Volksgruppenchar-ta dienen.
An dem Kongress wird auch eine Belega-tion des Rates der Karntner Slovvenen teil-nehmen, vvobei zu er-vvahnen ist, daB die Karntner Slovvenen maBgeblich an der Erar-beitung der Grundsatze beteiligt vvaren. Dem jetzigen Prasidenten der FUEV Dr. Reginald Vospernik fiel die wich-tige Aufgabe der europaischen Koordination bei der Erstellung des Kataloges zu.
■
ARTIKEL 1
Jede ethnische Gruppe (natio-nale Minderheit) oder Volksgrup-pe — im folgenden Gruppe ge-nannt — die durch Merkmale wie eigene Sprache, Kultur oder Traditionen gekennzeichnet ist, h at sovvohl auf internationaler als auch auf innerstaatlicher Ebene das unabdingbare und unverletz-liche Recht darauf, als nationale, ethnische und kulturelle (sprach-liche) Einheit anerkannt zu wer-den.
ARTIKEL 2
Jede Gruppe h at ein unverletz-liches und unverauBerliches Recht auf Schulz, Erhaltung, Entfaltung und Forderung ihrer
Hauptgiundsatze tur etn europaisehesVoIksgrappenieeht
Eigenart/ldentitat in ihrem ange-stammten Siedlungsbereich un-geachtet der Zahl der Angehori-gen.
ARTIKEL 3
Das Recht auf Entfaltung und Entvvicklung geht liber den indi-viduellen Schutz vor Diskriminie-rung hinaus und umfaBt auch die Forderung der Gruppe als solcher in ihrem Bestande.
ARTIKEL 4
Die Gruppen haben ein unab-dingbares Recht darauf, dali ihr Heimatgebiet, das Gebiet, ih/dem sie von den Vorfahren her bo-denstandig sind, geschiitzt und ihnen erhalten bleibt. Ihr Heimatgebiet darf weder verfremdet noch verwaltungsrechtlich zer-splittert vverden oder durch Unter-wanderung seinen ethnischen bzw. sprachlichen Charakter ver-lieren.
In den Schulen und im offentlichen Leben des Heimatgebietes ist die Sprache der Gruppe vor-rangig zu bewahren und zu for-dern. Geschichte und Kultur der Gruppe mussen einen unver-zichtbaren Teil des Unterrichtes bilden.
ARTIKEL 5
Jede Gruppe h at das Recht, sich — auch rechtlich — zu or-Oanisieren. Sie h at das Recht auf kulturelle Autonomie. Die Grup-Pen mussen an den offentlichen Mitteln angemessenen Anteil haben.
ARTIKEL 6
Jeder Gruppe mussen Moglich-*eiten und Mittel gegeben wer-bdn, um eigene Rundfunk- und Fersehsendungen zu gestalten dhd eigene Druckerzeugnisse berauszugeben.
ARTIKEL 7
Der Bevolkerung eines Teilge-bietes eines Staates, das vorvvie-9end von einer Gruppe bewohnt |s*. soli territoriale Selbstvervval-,ung und regionale Gesetzge-bdngsbefugnis einschlielilich ^bgabenhoheit und/oder ein ent-sPrechender Teil an den dffentli-
chen Mitteln des Staates gevvahrt vverden.
ARTIKEL 8
Jeder Angehorige einer Gruppe h at das Recht auf Freiziigigkeit sovvie auf Verbleiben in der an-gestammten Heimat. Als offentli-che Bedienstete dOrfen Angehorige einer Gruppe nicht ohne ihre Zustimmung aus der angestamm-ten Heimat versetzt vverden. VVehrpflichtige sollen wenn mog-lich den Wehrdienst in ihrer Heimat ableisten konnen.
ARTIKEL 9
Die Staaten haben die vvirt-schaftlichen Verhaltnisse so zu gestalten, dali die Angehorigen der Gruppen in ihrer Heimat Ar-beit finden konnen. VVirtschaftli-che Entvvicklung und Industriea-lisierung diirfen nicht dazu be-nutzt vverden, die Identitat einer Gruppe zu gefahrden.
ARTIKEL lO
Sofern eine Gruppe eine Streu-minderheit ist, erkennt ihr der Staat personelle Autonomie zu.
ARTIKEL 11
Jedermann hat das Recht, sich frei, unbeeinflulit von jeglichem Druck, zu einer nationalen Min-derheit bzw. Volksgruppe zu be-kennen. Dieses Bekenntnis darf vveder bestritten noch nachge-priift vverden. Die Staaten sind verpflichtet, die rechtlichen, poli-tischen und sozialen Vorausset-zungen fur dieses freie Bekenntnis zu schaffen.
ARTIKEL 12
Jeder Angehorige einer Gruppe hat das Recht, seine Sprache oder Regionalsprache in VVort und Schrift im offentlichen und privaten Leben frei zu gebrau-chen und zu pflegen. Hierzu ge-hort auch das Recht auf Unter-richt und kirchliche Betreuung einschlielilich Religionsunterricht. Jeder Staat ist verpflichtet, dieses Recht der Gruppe anzuer-kennen und zu garantieren.
ARTIKEL 13
Jeder Angehorige einer Gruppe hat das Recht, im Heimatgebiet
und in den fur dieses zustandi-gen offentlichen Dienststellen, Gerichten und Behorden schrift-lich und mundlich in seiner Sprache unmittelbar zu verhan-deln. Die Voraussetzungen dafiir mussen geschaffen vverden.
ARTIKEL 14
Die Angehorigen der Gruppe und ihre offentlichen und privaten Organisationen haben das Recht, Beziehungen zur Bevolkerung gleicher Sprache oder Kultur aulierhalb des eigenen Staatsgebietes zu unterhalten.
ARTIKEL 15
Die Staaten sollen bei ihrer Zu-sammenarbeit mit anderen Staaten auf dem Gebiet der Kultur, der VVirtschaft und anderer Be-reiche die Erfordernisse der Gruppen gebilhrend berucksichti-gen.
ARTIKEL 16
Die Gleichvvertigkeit der an auslandischen Lehranstalten in der Sprache der Gruppen ewor-benen Zeugnisse soli in vollem Umfang anerkannt vverden.
ARTIKEL 17
Die Rečhte der Gruppen diirfen nicht durch Beschliisse der Mehrheit eingeengt vverden. Die-se Rechte sind lediglich der Kon-trolle der Gerichte hinsichtlich ihrer VerfassungsmaBigkeit unter-vvorfen, vvobei die Beurteilung
der ZvveckmaBigkeit	ausge-
schlossen bleibt.
ARTIKEL 18
Jede Gruppe hat das Recht auf eine angemessene Vertretung in den Parlamenten sovvie in allen Gesetzgebungs- und	Vervval-
tungskorperschaften, Gemeinden usvv. Sperrklauseln, Grundman-datsklauseln und ahnliches diirf-ten fur die Gruppen nicht gelten. VVahlkreiseinteilungen sind so vorzunehmen, daB Gruppen bei Kandidaturen nicht benachteiligt vverden und das Siedlungsgebiet der Gruppe nicht zersplittert vvird.
ARTIKEL 19
Gruppen in einem Staat oder Bundesstaat, der einer Staaten-organisation mit iibemationalen Behorden angeschlossen ist, sollen das Recht haben, in allen kompetenten Gremien angemes-sen vertreten zu sein und sich unmittelbar an die ubernationeln Gremien vvenden zu diirfen.
ARTIKEL 20
Die Organisationen der Gruppen sind berechtigt, die Interes-sen der Gruppen, ihrer Organisationen und ihrer einzelnen Angehorigen vor Gerichten, Behorden und offentlichen Gremien zu vertreten. Eine in ihren Rechten vom Staat beeintrachtigte Gruppe soli bei nationalen oder interna-tionalen Gerichtshofen Hilfe und Schutz verlangen konnen.
	
mm	
	
EH	
==	
	
l«r«l KlOKie * H>*,c 1KČ	im
	m™
A-9020 Klagenfurt/ Celovec,
Viktringer Ring 26
J10
slovenski informacijski center
ormationscenter
siovene Information center
rirrnnm;
Peter Handke
Personliche Bemerkungen zum Jubiltium der Republik
Als der Staatsvertrag er-reicht wurde, war ich 13 Jah-re alt, und es hieli, dali Osterreich nun frei sel und dali die BesatzungsmSchte das Land verlassen vviirden. Ich aber — und wenn ich ab jetzt ich sage, bin das hof-fentlich nicht ich allein — fiihlte mich in dem befreiten Land alles sonst als frei, und es gab ganz andere Besat-zungsmachte, als die so ge-nannten, weitaus realere, vveitaus bedruckendere.
Der Staatsvertrag wurde von unsereinem eher als sportliches Ereignis aufge-nommen, das man neugierig verfolgt, solange es im Fern-sehen ubertragen wird. Aber wenn man abschaltet, ist man in seiner eigenen Welt vvieder ganz verriegelt. Diese eigene Welt war ein Osterreich, in dem man sich auch ohne Russen und Englander be-setzt fuhlte, von den Besat-zungsmachten der materiellen Not, der Herzenskalte der Re-ligion, der Gevvalttatigkeit von Traditionen, der brutalen Ge-spreiztheit der Obrigkeit, die mir nirgends fetter und stumpfsinniger erschien als in Osterreich.
So hat der Staatsvertrag tur mich und meine Familie zum Beispiel und alle, die in einer ahnlichen Lage — nicht leb-ten, sondern sich eher durch die Jahreszeiten durchschla-gen muBten — keine Konse-guenz gehabt.
Der Lohn fiir die Schvverar-beit des Familienvaters, der mit einem Lastvvagen Bauma-terial zu den Bergbauern brachte, blieb immer noch ein vvidervvartiges Almosen. Die Mutter war genotigt, Natura-lien wie Kartoffeln, Kohlen usw. durch Fremdarbeit, als vvahre Fremdarbeiterin auf den Feldern, dazuzuraffen. Dem Bruder, der als Jugendli-cher in der Kirche bei einem Palmbuschen von vier Ringen einen aufschnitt, damit gemaB dem Brauchtum die ungerade
Zahl erreicht sei, wurde der ProzeB gemacht als Gottes-ISsterer. Und ich zum Beispiel, nur zum Beispiel, wur-de im Internat sorgenvoll be-trachtet, wenn ich an einem Morgen nicht zur Heiligen Kommunion trottete.
So vvurde vveiterhin ge-beichtet und kommuniziert, nur damit die Zeit der Unfrei-heit irgendvvie verging. Aber so schnell ist die nicht ver-gangen. Noch auf der Univer-sitat — um das lebensnot-vvendige Stipendium zu krie-gen — muBte man Prijfungen machen, die nur dazu einge-richtet vvaren, die fiir das Stipendium notvvendigen Punkte einzuhamstern. Es gab keinen Professor, zu dem man auch nur eine kleine Art von Ver-trauen haben konnte. Man traf nur Fachidiotie, VVitzelei-en uber Kunst und Unvvissen-heit uber Literatur, und damit auch Verachtung des Lebens.
Das soli ja jetzt ganz an-ders sein.
Ich lebe seit neun Jahren nicht mehr im befreiten Osterreich, und die Erinnerung hat nicht verkiart, eher die Ab-wehr verniinftig gemacht. Bei jedem Besuch, kaum daB im Flugzeug zum Beispiel die osterreichischen Zeitungen ausgeteilt vverden, aus denen der Eigendiinkel einem entge-genbrutzelt, und man nichts als gesichtslose Geschafts-menschen mit ihren schvvar-zen Aktenkofferchen vor und hinter sich hat, unterschieden von allen sogenannten „Machem" in der vveiten gro-Ben Welt nur dadurch, daB die ieeren Allervveltssatze im osterreichischen Dialekt ge-sprochen vverden, packt einen sofort die alte, todliche Un-freiheit aus der fruheren Zeit.
Aber das Land ist fiir je-manden wie mich aus der Ferne vvichtig gevvorden.
Ich denke oft an die Hiigel mit den Fichtenvvaidern und an ali die lebendig begrabe-nen Leben in dem vielfaltigen
Land, die nicht das GlOck gehabt haben, sich vvenigstens halbvvegs freizuschaufeln vvie zum Beispiel ich. Ich bin Schriftsteller gevvorden und habe mehr denn je das Ge-fuhl, es den anderen schuldig zu sein, fiir sie zu schreiben. Es geht gar nicht anders. Ich bin kein Revolutionar, von dem man sagt, er miisse sich im Volk bevvegen „wie ein Fisch im Wasser“. Aber ich spiire doch beim Schreiben immer mehr die Notvvendig-keit, dem Land, ohne das ich ja nicht das ware, vvas ich schlecht oder recht gevvorden bin, moglichst nahe zu sein und dem sogenannten Volk, von dem ich ja ein Teil bin; dabei doch die Distanz und notige Befremdung bevvah-rend, ohne die man uber ein Land nicht gerecht schreiben kann.
Wenn ich jetzt in Osterreich bin, ftihle ich manchmal ein schčnes Einsinken in dieses Land, fiihle mich fast optimi-stisch, als einer unter anderen, hore sogar manchmal die Kirchenglocken mit Freude und schuttle mich doch, vvenn die Welt im Fernsehen vvie eine amerikanisierte Lipizzaner-Shovv erscheint, vvenn Soldaten zu Tode ge-schunden vverden, vvenn im slovvenišchen KSrnten zwei-sprachige Ortstafeln umge-vvorfen vverden usvv.
Beides gehort zu dem Land.
Ich liebe Osterreich . . . nicht, denn ein Land kann man nicht lieben, hochstens Menschen. Aber Liebesgefuh-le zu Menschen sind unfrei in einem Land oder Staat, in dem man sich unfrei fiihlt, vveil es noch so viele geheime BesatzungsmSchte gibt. Und ich habe Lust, durch meine Arbeit die morderische Gevvalt dieser doch eigentlichen Be-satzungsmachte vermindern zu helfen; das kann man al-lerdings nicht mit einem Staatsvertrag erreichen.
Meine Mutter war immer stolz, Slo-vvenisch zu sprechen.
Personliche Bemerkungen zum Jubi-laum der Republik ist der Text einer Rede, die vom osterreichischen Fernsehen am 15. Mai 1975 zum 20.
Jahrestag des Osterreichischen Staatsvertrags ausgestrahlt vvurde.
Peter Handke liber die Kdrntner Slowenen
Zeuanisse einer Herkunft
1957
Die Sprachen:
Die Beschaftigung mit den fremden Grammatiken hielt mich davon ab, mich mit den anderen beschdftigen zu miissen. Ich spielte mit den Ab-wandlungen von VVortern. Es wurde mir beigebracht, Sprachen zu ver-achten und Sprachen zu lieben. Einer Minderheit bei uns, die eine sla-vvische Sprache von Kind auf gelernt hatte, wurde von uns anderen gera-ten, doch in das Land zu gehen, wo die Mehrheit diese Sprache spreche. Weil ich in der griechischen Gram-matik allen uberlegen war, fiihlte ich mich machtiger als viele.
(Aus: Ich bin ein Bevrohner bes Elfenbein-turms, Suhrkamp Verlag, suhrkamp ta-
schenbuch 56, Frankfurt am Main 1972, s- 13)
Es begann also damit, daB meine Mutter vor liber funfzig Jahren im Oleichen Ort geboren wurde, in dem sie dann auch gestorben ist. Was von der Gegend nutzbar war, gehtir-te damals der Kirche oder adeligen Grundbesitzern; ein Teil davon war an die Bevtilkerung verpachtet, die vor allem aus Handvverkern und kiei-nen Bauern bestand. Die allgemeine Mittellosigkeit war so groB, daB Kleinbesitz an Grundstiicken noch 9anz selten war. Praktisch herrsch-ten noch die Zustande von vor 1848, 9erade, daB die formelle Leibeigen-schaft aufgehoben war. Mein GroB-vater — er lebt noch und ist heute sechsundachtzig Jahre alt — war Zimmermann und bearbeitete dane-ben mit Hilfe seiner Frau ein paar Acker und VViesen, tur die er einen i^hrlichen Pachtzins ablieferte. Er ist
slovvenischer Abstammung und un-ehelich geboren, wie damals die mei-sten Kinder der kleinbauerlichen Be-wohner, die, ISngst geschlechtsreif, zum Heiraten keine Mittel und zur Ehefiihrung keine Raumlichkeiten hatten.
(Aus: VVunschloses Ungliick, Residenz Verlag, Salzburg 1972, S. 12)
Im Fruhsommer 1948 verlieB meine Mutter mit dem Ehemann und den zwei Kindern, das knapp einjahrige Madchen in einer Einkaufstasche, oh ne Papiere den Ostsektor (in Berlin, Anm. J. F.). Sie iiberguerten heimlich, jeweils im Morgengrauen, zwei Grenzen, einmal ein Haltruf eines russischen Grenzsoldaten und als Losungsvvort die slowenische
Antvvort der Mutter, fur das Kind ab damals eine Dreiheit von Morgen-dammerung, Flustern und Gefahr, eine frdhliche Aufregung auf der Eisenbahnfahrt durch Osterreich, und vvieder vvohnte sie in ihrem Geburts-haus, wo man ihr und ihrer Familie in zwei kleinen Kammern Ouartier einraumte. Der Ehemann wurde als erster Arbeiter bei m Zimmermeister-bruder eingestellt, sie selber vvieder ein Teil der fruheren Hausgemein-schaft.
(Aus: VVunschloses Ungliick, Residenz Verlag, Salzburg 1972, S. 46)
Mein Stiefvater ist aus Deutsch-land. Seine Eltern kamen vor dem ersten VVeltkrieg von Schlesien nach Berlin. Auch mein Vater ist Deut-scher; er stammt aus dem Harz (wo
ich noch nie wahr). Alle Vorfahren meiner Mutter dagegen vvaren Slo-wenen. Mein GroBvater hatte 1920 fur den AnschluB des sudtisterreichi-schen Gebiets an das neugegrundete Jugoslavvien gestimmt und vvurde da-fiir mit dem Erschlagen bedroht. (Die GroBcnutter warf sich dazvvischen); Ort der Handlung:	„Die Acker-
wende“; slovvenisch:	„ozara“.)
S pater h at er zu den tiffentlichen Er-eignissen fast nur noch geschvvie-gen. — Meine Mutter spielte als Madchen in einer slovvenischen Lai-entheatergruppe mit. Sie war spater immer stolz, die Sprache zu spre-chen; ihr Slovvenisch half uns allen, nach dem Krieg, in dem russisch be-setzten Berlin. Sie konnte sich frei-lich nie als Slovvenin fiihlen. Man hat
gesagt, es mangle diesem Volk iiber-haupt am nationalen SelbstbevvuBt-sein, vveil es, anders als die Serben oder Kroaten, sein Land nie in einem Krieg verteidigen muBte; so sind so-gar die gemeinsamen Lieder oft trau-rig nach innen gekehrt. — Auch meine Anfangssprache soli das Slovvenisch gevvesen sein. Der Friseur des Ortes hat mir spater immer vvieder erzahlt, bei meinem ersten Haar-schnitt hatte ich kein VVort Deutsch verstanden und einen rein slovvenischen Dialog mit ihm gefuhrt. Ich er-innere mich nicht und habe die Sprache fast vergessen. (Ich bildete mir vvohl schon immer ein, ich kamer vvoanders her.) VVahrend der Schulzeit auf dem čsterreichischen Land hatte ich manchmal Heimvveh nach Deutschland, das fur mich
groBstadtisch — das Berlin des Nachkriegs — vvar. Als ich vom Britten Reich erfuhr, vvuBte ich, daB es nie etvvas Boseres gegeben hatte, handelte auch, vvo ich konnte, nach dieser Erkenntnis und fiihlte doch nie das Deutschland, vvie das Kind es erfahren hatte, damit verbunden.
(Aus: Die Lehre der Sainte-Victorie, Suhrkamp Verlag, Frankfurt am Main 1980, S 87 ff.)
DIE ALTE FRAU
... Nur mein Vater selig (sie zeigt hinter sich) hat mir spater, als ich vvieder daheim vvar, doch etvvas an-gemerkt, aber ich vvollte ihm nichts verraten. Da hat er gefragt: „MuB ich dir also deine Geschichte heraus-
kitzeln vvie einer Henne hinten das Ei?“ - und so habe ich ihm dann alles erzahlt. (Sie erinnert sich.) „Wie einer Henne das Ei, hinten aus dem Arschioch." (Sie zeigt und lacht. Das Kind lacht auch, zeigt und rasselt. Sie lachen lange, bezie-hungsvveise rasseln. Die alte Frau erinnert sich vveiter und findet den ursprunglichen Satz ihres Vaters.) „Bom ščegetal zgodbo iz tebe kot jajce iz kokoši." — Glej čudež in pozabi! Sieh das VVunder und vergiB. (Sie lacht. Das Kind rasselt. Die alte Frau erinnert sich vveiter.) „Slavček med trnjem / se je zganil / in zapel; / bel cvet divje rože / je zakrvavel ... “: ...
(Aus: liber die Dtirfer, Dramatisches Ge-dicht, Suhrkamp Verlag, Frankfurt am Main 1981, S. 89 ff.)
Ausgewčhlt und zusammengestellt von Janko Ferk
Peter Handke Langsame Hetmkehr
_________ IsiSg ^
-
suhrkamp taschenbudi
Peter Handke Die Lehre der Sainte-Victoire


'O' :
suhrkamp
tasdteuburh

Peter Handke
Kindergeschidite
suhrkamp
tasdienbudi
..Peter Handke Uber die Dorfer
suhrkamp
lasdienbach
Peter Handkes Tetralogie »Langsame Heimkehr", die er in den Jah-	Heimkebr", „Die Lehre der Sainte-Victoire", ..Kindergeschichte" und
ren von 1978 bis 1981 geschrieben hat und der Janko Ferk die Zitate	„Uber die Dorfer" umfassen tiber 550 Seiten. Der Preis der Kassette
zum Teil entnommen hat, ist nun in einer vierbSndigen Taschenbuch- betragt 230 Schiiling. ausgabe im Suhrkamp Verlag erschienen. Die Biicher »Langsame
Naprosili smo tudi nekaj predstavnikov mlade generacije ali mladinskih organizacij, da bi napisali nekaj vrstic o tem, kako gledajo na praznovanja 40-letnice 2. republike in 30Hetnice avstrijske državne pogodbe.
30 let ADP do zdaj, kaj potem?
Pripadam generaciji, ki ni doživela podpisa državne pogodbe, ustanovitve Slovenske gimnazije in odprave obveznega dvojezičnega šolstva. Ko so padale dvojezične table, sem bil še otrok, o velikih demonstracijah 70-ih let sem le slišal, kaj pomenita tro-strankarski sporazum in zakon o narodnih skupinah, sem zvedel šele pozneje.
Kaj pove 30. obletnica podpisa avstrijske državne pogodbe slovenskemu mladincu? V prvi vrsti seveda to, kar v teh dneh ugotavljajo" vsi Slovenci: da člen 7 še po 30 letih ni izpolnjen in da smo še vedno prikrajšani za nam slavnostno zagotovljene pravice. Stavita pa se tudi dve vprašanji: zakaj ta, že do onemoglosti zahtevani člen 7 še ni izpolnjen? Je kriva država? IMemškonacionalci? Slovenci sami? In kako naj gre naprej?
Odkrito rečeno, mi vse te slovesnosti, za Slovence pač obletnice neizpolnjevanja naših pravic, že presedajo. Wagner bo spet enkrat rekel, da je vse v najlepšem redu, Haider bo s presenetljivo bistroumnostjo ugotovil, da imajo Slovenci že desetkrat preveč, in mi, ja, mi bomo ponovili tisto, kar ponavljamo že 30 let. Potem pa bo spet vse mirno, vse bo ostalo pri starem, kvečjemu, da nam zopet nekaj vzamejo. Ko bo prišla naslednja obletnica, pa se bo začela cela igra spet od spredaj.
Preveč razveseljivo to ne zveni, le da je doslej še zmeraj bilo tako. Skrajni čas torej, da se nekaj spremeni.
Le kako?
Mislim, da od sedanje avstrijske vlade ne smemo pričakovati dosti več kot nič. Saj ji uspe iz luže stopati v blato, in ko skuša rešiti en problem, si nakoplje na glavo dva druga. Kot poznam naše ljube Korošce, VVagnerja in Haiderja, bi jima vsak premik v zadevi manjšinskega vprašanja v naš prid dokončno zavila vrat. Kreiskemu v svojih najboljših časih ni uspelo preprečiti „Orts-tafelsturma".
Lepo od Kaiserja, Gussenbau-erja, Čapa in drugih, da se kdaj pa kdaj zavzemajo za nas. Toda kaj boš — Čap je rekel na neki diskusiji: „Der VVagner ist in der Partei ein Schwergewicht, gegen den kummt kana on.“ In kakšen je ta tič, das Schwergewicht, že vemo: Hochgradiger Hitlerjunge, Slowenenexperte Nummer 1, ki se ne briga za poročila mednarodnih komisij o položaju koroških Slovencev (Kleine Zeitung pred nekaj dnevi: „Karnten darf
nicht verleumdet werden!“) in ki misli vsakemu dati tisto šolo, katero želi. Dragi Slovenec na Zilji, želiš dvojezično šolo? Pojdi v St. Jakob, tja ti jo bo postavil!
Ni le neizpolnjen člen 7, ki tare drugo republiko ob njenem 40. rojstnem dnevu. In tudi člen 9, ki prepoveduje fašistične organizacije (kdo je že bil, ki je zahteval, da se naj prepove delo Haiderja? Mislim, da Čap). Vedno spet so težave s produciranem v Avstriji prepovedanega orožja in s prodajo orožja v države, katerim zaradi naše nevtralnosti orožja ne bi smeli prodajati. Kako imenitno se dajo različni zakoni interpretirati, smo nazorno videli v zadevi Hainburške loke.
Toda vrnimo se spet na Koroško in k neizpolnjenemu členu 7. Gotovo ni napačno, če trdimo, da ima vseveč ljudi razumevanje za
naše zahteve in da nam predvsem mladina hoče pomagati. Res je tudi, da se predvsem izobraženci postavljajo na našo stran. Pomujajo se, prikazati manjšinsko problematiko na stvaren način in s tem razkrinkajo zgolj emocionalne fraze nemško-nacionalnih krogov. Lahko zato z določeno upravičenostjo upamo na boljše čase?
Prav ponovna diskusija o dvojezičnem šolstvu nam pokaže, da utegne biti tole upanje varljivo. Koroška je še zmeraj najbolj „nemška“ izmed vseh nemških dežel. Kot je razvidno iz različnih povpraševanj, si tu še največ ljudi želi »majhnega Hitlerja", je tu sovraštvo do tujcev največje in so grozodejstva nacistov najmanj zasidrana v zavesti. Ni čudež, da lahko prav pri nas obstoja neki KHD in da ravno tu Haider lahko slavi svoje volilne zmage.
Razumevanje Dunajčanov in drugih zveznih dežel nam ob teh dejstvih ne more dosti pomagati. Tudi pogajanja z zvezno vlado in vsi kompromisi nam ne bojo prinesli preveč, dokler se na Koroškem ne bo kaj spremenilo. Zgolj z zakonskimi ukrepi ne bomo mogli ohraniti našega obstoja in ne bomo mogli ustvariti mirnega sožitja. Prenehati bo treba s ta-kozvano „veliko“ politiko, z razpravami na višji ravni, ki nam nič ne prinesejo, z medsebojnim merjenjem moči in razprtijami znotraj naših organizacij.
Kar bo postalo pomembno, je delo na vasi. Če nam bo uspelo pridobiti prebivalstva dvojezičnega ozemlja za naša prizadevanja, nam ne bo več treba razpravljati s Sinovvatzem, VVagnerjem in ostalimi. Tu čaka važna naloga na mladino. Njej bo najprej uspelo, da se znebimo desetletja starih predsodkov in da bomo na osnovi prijateljstva ustvarili pogoje za enakopraven razvoj slovenske narodne skupnosti.
Toda tudi z dejom na vasi še ni storjeno vse. Čeprav še nimamo vseh pravic, nekaj jih vendar imamo! Le težko se je znebiti občutka, da jih ne znamo prav izrabiti. Očitno nam vsem manjka še precej samozavesti.
Le nekaj primerov: zadevo žit-rajske šole smo spravili v vse časopise in marsikdo nam je dal prav. Le zakaj se na nobeni drugi šoli ni zgodilo kaj podobnega?
Kolodvorska akcija je bila uspešna. Le ne vem, koliko jih danes še zahteva vozovnico v slovenščini.
Kljub zakonu o narodnih skupinah še na marsikateri občini smemo govoriti slovensko. Po-znam cel kup Slovencev, ki tega ne delajo.
Zdaj gre za dvojezično šolo. Koliko jih je, ki bi šli v vasi in bi skušali nagovoriti starše, da prijavijo otroke k dvojezičnemu pouku?
Že dolgo vemo, da z akcijsko politiko dosežemo največ. Priložnosti za akcije je več kot dovolj, izrabimo skoraj da nobene. P°' magaj si sam, je naše geslo. Koliko si res pomagamo sami?
30 let že čakamo na člen 7. Nobenega vzroka nimamo, da bi to obletnico praznovali. Kljub temu dolgemu čakanju pa nam ne sme splahneti upanje. Prav aktivnost naše mladine je dokaz za to, da imajo koroški Slovenci bodočnost, da se nam ni treba bati. Morda pa le še dočakamo . . .
Rudi Vouk
Marko Trampusch
Večkrat sem doživel, da smo se pogovarjali o državni pogodbi samo tedaj, če smo se bavili z določili člena 7.
Vprašal sem se pa tudi, kako je pravzaprav prišlo do avstrijske državne pogodbe. Vsi vemo, da se je leta 1945 končala druga svetovna vojna; med drugim po zaslugi štirih velesil, ki so bile pri nas do leta 1955. 15. maja 1955 so vsi prizadeti politični zastopniki po dolgih pogajanjih končno podpisali avstrijsko državno pogodbo.
v Mi mladi vsega tega nismo doživeli, nam pa manjka tudi plodovit pogovor s starejšo generacijo, ki iz deloma razumljivih raz-iogov le narada govori o tem času.
Kdor pa misli, da je s tem, da se je končala druga svetovna vojna, vseh večjih svetovnih kon-Hikotv konec, se moti. Še vedno se krvavo vojskujejo na Bližnjem vzhodu, v Afganistanu, v Nikaragvi itd. Upam se trditi, da tudi laša družba živi v stalnem boju (za delovna mesta, za enakopravnost, za pravičnost itd.) in da je prizorišče te vojne naša vsakdanjost s svojimi konflikti (v družini, med partnerji, na delovnem mestu . . .).
. Vprašal sem mladince, če misijo, da nam grozi oborožen spopad npr. med obema velesilama. Odgovor je izpadel tako, da je Pretresljivo veliko mladincev takih, ki menijo, da stoji naša družba pravzaprav že na pragu do nove svetovne vojne. Ti mladi se obenem tudi čutijo nemočne, da bi mogli to grozečo nevarnost Zvrniti. Tako pa se mladi veliko-
krat obnašajo kot plesalci na vulkanu, ki še hitro enkrat izživijo svoje življenje, preden bodo padale bombe. Naša družba nudi dosti razvedril in zabavna industrija kar dobro profitira od tega razvoja.
Našo slabo vest, ki se pa le tu in tam pojavi, pa skušamo pomiriti s tem, da darujemo za tretji svet, Etiopijo itd.
Živimo v času, ki ne pozna nobene mere, meje in navadno tudi nobene etike. Živimo v času, ki mora biti vse večje, višje, modernejše in kar se tiče oboroževanja, morajo biti nove izumitve še groznejše in učinkovitejše od prejšnje. Najnovejši pojem na tem področju je takozvana „ voj n a zvezd“ („Star War“/„Krieg der Sterne").
Pri tem ponorelem početju se udeležuje tudi Avstrija. Med drugim tudi z nakupom švedskih prestrežnikov (Abfangjager). Celo denar, ki je namenjen družinam, so porabili na nakup teh letal, tako kot bi v Avstriji ne imeli dosti družin, ki trpijo zaradi socialnega pomanjkanja.
Na Koroškem doživljamo vsakdanji „Abwehrkampf“. Desničarska stranka ima svojega „FUhrerja“ v osebi Haiderja, ki v svojih izjavah prekosuje še KHD. Nacistične preteklosti na Koroškem še dolgo nismo prebavili. Vse premalo smo še razpravljali o teh problemih.
Dejstvo, da se tudi v glavah koroških političnih voditeljev še vedno porajajo fašisto-idne misli, je med drugim tudi krivo, da naši politiki zavestno podpirajo asimilacijsko politiko.
Nočem pa zaključiti tega članka negativno. Kajti med svojimi znanci in prijatelji najdem tudi vedno več mladincev, ki z optimizmom gledajo v bodočnost. Ne izogibajo se povabilu, da bi sodelovali pri kovanju boljše bodočnosti.
Še bolj pa bo potrebno, da se bomo zbudili iz lastne mlačnosti in zaspanosti, kajti bodočnost bomo imeli samo tedaj, če jo bomo vzeli v lastne roke.
Marko Trampusch
Minulo je približno 30 let, odkar je „zadnji vojak zapustil Avstrijo". Avstrija je bila v vojnem in povojnem času izpostavljena mnogim nevarnostim. Vojni obup in težka gospodarska situacija sta preprečila hitri razvoj na raznih področjih. Tako je šele leta 1955 prišlo do Avstrijske državne pogodbe, ki je brez-dvomno pomenila napredek za celotno Avstrijo in njeno prebivalstvo. Zlasti pa so si Slovenci pričakovali boljšo bodočnost. Kajti Avstrijska državna pogodba vključuje člen, ki pa do danes še ni izpolnjen.
Prvi odstavek naj bi garantiral enakopravnost slovensko- in hrvaško govorečih avstrijskih državljanov z ostalimi državljani. Ta pravica spada k osnovnim pravicam državljanov.
Tudi drugi odstavek ima za razvoj narodne skupnosti izredno važnost. Če ga hočemo interpretirati, potem moramo upoštevati šolsko situacijo leta 1955. Takrat je veljala šolska odredba iz leta 1945, po kateri so se vsi učenci osnovnih in glavnih šol učili oba deželna jezika. Vendar je leta 1955 ta odredba bila ukinjena od deželnega glavarja VVedeniga. Tej ukinitvi je sledil šolski zakon iz leta 1959, ki določa, da morajo starši otroke k pouku slovenščine prostovoljno prijaviti. Do te ureditve je prišlo pod pritiskom nemškonacionalnih grupacij na Koroškem, pri čemer je bil vodilen „KSrntner Heimatdienst."
Tretji odstavek pravi, da se bo v sodnijskih okrajih Koroške s slovenskim prebivalstvom uvedla slovenščina poleg nemščine kot uradni jezik. V teh okrajih naj bodo napisi topografske narave tudi dvojezični. Vendar zakoni ne odgovarjajo določilu. Dvojezično ozemlje ima danes sodnijske okraje Šmohor, Beljak, Celovec, Velikovec, Borovlje, Železna Kapla in Pliberk. Vendar slovenščino lahko uporabljamo samo v Borovljah, v Pliberku in v Železni Kapli. Še slabša je ureditev topografskih napisov. Na dvojezičnem ozemlju je okoli 800 krajev, ki bi morali imeti dvojezične napise, dejansko pa taki napisi stojijo v niti 30 vaseh. To je konsekvenca iz zakona o narodnih skupinah iz leta 1976, ki zahteva 25% slovenskega prebivalstva v teh krajih kot pogoj za dvojezičen topografski napis.
V četrtem odstavku gre za enakopravno udeleževanje kultur-
Tomo Millonig
nih, pravnih in sodnijskih ustanov. Interpretacija tega odstavka ni popolnoma jasna. Lahko ga interpretiramo kot vprašanje nastavitve koroških Slovencev v javnih službah. Situacija v celotnem deželnem uradniškem aparatu, ter na sodnijskem področju ni zadovoljiva.
Peti odstavek naj bi prepovedal vse organizacije, katerih cilj je, jemati manjšinam pravice. Višek gonje proti koroškim Slovencem je bila seveda Hitlerjeva Nemčija, sa je Hitler nameraval izseliti vse koroške Slovence. Tako je bilo izseljenih približno 300 družin. 1956 se je ponovno ustanovil KHD, katerega cilj je brez dvoma asimilacija koroških Slovencev, saj je bilo leta 1970 v njihovem glasilu jasno povedano, da „zgodovina potegne dokončno črto med dvema narodoma šele, ko enega ni več."
Ob kratki analizi sem ugotovil, da člen 7 nikakor ni zadovoljivo rešen. Borba za uresničitev člena 7 se mora torej nadaljevati.
Mnenja sem, da poleg vsega tudi mladina igra važno vlogo.
Mladina se je rodila v času, ko o vojni ni bilo ne duha ne sluha. Niso več bili manipulirani od različnih voditeljev in ideologij, temveč so sami iskali resnico.
Kar bi bilo za razna slovenska društva in mladinske organizacije zelo koristno je to, da bi si skušali navezati stike z nemško-govorečimi sodeželani. Koroška dijaška zveza je kulturno-poli-tična mladinska organizacija, ki navezuje stike tudi z nemškogo-vorečimi organizacijami na Koroškem.
Mogoče nam bo nekoč skupno uspelo rešiti naše probleme. Bodimo delavni in zaupajmo v boljšo bodočnost! „	.
Tomo Millonig
(Koroška dijaška zveza)
Gerhard Mock
Die Verjahrung von vvichtigen Ereignissen gibt bei runden Zah-len immer AnlaB zu Jubilaen und feierlicher VViirde. Diesmal trifft es unsere Republik gleich zwei-mal, ein Vierziger- und ein Drei-Bigerjubilaum sind zu begehen: Ende des Faschismus und Staatsvertrag. Und die Soziali-sten vervveisen dabei gleich auch noch auf 15 Jahre SPO-Hauptverantvvortung in der Bun-desregierung. Zu feiern gibts al-so genug. Trotzdem tut sich ein junger Mensch dabei nicht leicht. Einmal wohl, weil die wiirdige Grundstimmung von Staatsjubilaen und Festreden nicht gerade seine Sache ist. Zum anderen, weil er selber wohl noch junger an Lebensjahren ist, als die Jubeidaten ausvvei-sen. Bis auf einige Jahre, vvo so-zialistische Bundeskanzler die Geschicke unseres Landes lenk-ten, ist von den meisten Jungen in unserem Lande wohl kaum politisches Geschehen bewuBt miterlebt vvorden.
Allerdings ware es nun zu bil-lig sich mit der Feststellung, aus der Affare zu ziehen, daB man ohnehin an den zu vviirdigenden Ereignissen keinen Anteil hatte und somit keinen Grund sieht sich damit zu beschaftigen. Das hieBe, sich von einer eigenen Geschichte zu verabschieden und glauben, daB Gegenvvart und Zu-kunft voraussetzungslos seien.
Gerade wir jungen Sozialisten vvissen, daB wir an die Aufga-ben, die uns unsere Welt stellt nicht geschichtslos harangehen konnen.
Es irrt, wer meint: Uns gehdrt die Zukunft, die Vergangenheit geht uns nichts an. Unsere Geschichte ist kein Umhang, mit dem man sich dann schmuckt, vvenns einem paBt, ihn aber in der Garderobe des National- oder VVelttheaters dann hinterlegt, wenn einem die Flecken darauf genieren.
Wenn wir also im heurigen Jahr mit denkvviirdigen Ge-
schichtsdaten konfrontiert wer-den, dann vvollen wir diese auch zum AnlaB nehmen iiber uns, unsere Herkunft und unseren Weg in die Zukunft nachzuden-ken. Mit dem Blick zuriick wol-len wir die Gegenvvart besser verstehen, um damit unsere Zukunft entvverfen zu konnen. Bei diesem Versuch, Zukunft zu be-vvdltigen, vvollen wir aber auch das in Anvvendung bringen, was uns die Geschichte lehren kann.
So sehen wir unsere Aufgabe darin von unseren Vorgangern zu lernen, mit vvelchem Einsatz, vvel-chem Idealismus und vvelchen Zielvorsteilungen sie ans Werk gingen. Wir vvollen auch erken-nen, vvo sie geirrt haben, um ih-re Fehler nicht zu vviederholen.
Die VVurde von Feiern birgt in diesem Zusammenhang die Ge-fahr, den kritischen Blick zu trii-ben und somanchen Vorvorderen zum SSulenheiligen emporzuhe-ben. Das kann nicht unsere Aufgabe sein.
Wir vvollen uns aber auch nicht zu Richtern iiber die Geschichte aufspielen und uns zum Urteil versteigen: Das ware uns nicht passiert. Nein, unsere Fra-ge muB lauten: Was miissen vvir tun, daB uns das nicht passiert?
JDie Zeichen der Zeit sind ja nicht gerade ermutigend. In einer Diskussion um Kili und Over-kill ist es schvver, eine optimisti-sche Zukunft zu entvverfen. Trotzdem darf uns das nicht ein-schiichtern. Gerade aufrechte Sozialisten haben in den Zeiten der finstersten Barbarei des Faschismus in Europa, eingekehrt in Konzentrationslager gezeigt, daB Hoffnung und Mut auch Schlimmstes iibervvinden kann.
Nun meine ich aber nicht, daB Probleme der Zukunft einfach im Riickgriff auf Losungen von ge-stern zu iibervvinden sind. Wir diirfen uns auf keinen Fali dazu verleiten lassen, mit dem Riicken zur Zukunft zu agieren. Es bleibt Konservativen vorbehalten, Si-cherheit und GevviBheit nur in der Vegangenheit zu loten.
Wir Sozialisten vvissen, daB dies die Vergangenheit nur fiir vvenige gevvahrleistete. Fiir die meisten Menschen unseres Landes war Sicherheit, Geborgenheit und ein gevvisser VVohlstand erst
Produkt der vor ihnen liegenden Zeit. Dies zu erhalten und vveiter zum Wohle aller auszubauen ge-hort zu unseren Zielen. Daher gibt es kein Zuriick zur angeb-lich „guten alten Zeit“.
Als Sozialisten sind vvir auch unseren Selbstverstandnis nach zukunfts- und fortschrittsorien-tiert. Doch nicht im Sinne des kritiklosen Fortschreibens von Gegenvvartstendenzen.
Wir vvissen, daB vvir einen neuen Fortschritt brauchen, mit neuen Dualitaten.
Damit unterscheiden vvir uns auch vvesentlich von allen Konservativen, die entvveder das Rad der Geschichte zuriickdrehen vvollen, oder Gegebenes unkri-tisch fortschreiten lassen.
Wir treffen uns mit manchen unserer Anliegen auch inhaltlich mit Forderungen und VViinschen neuer politischer Bevvegungen.
Doch unterscheidet uns von die-sen, daB vvir liber die Geschichte unserer eigenen Bewegung iiber einen reichen Schatz an Erfah-rung verfiigen, vvie Zielvorsteilungen umzusetzen sind.
Gerade das Beispiel Kamten zeigt, vvie sehr eine vierzigjahri-ge Kontinuitat sozialdemokrati-scher Hauptverantvvortung zur Aufvvartsentvvicklung fuhrt und in der Lage ist, Probleme rechtzei-tig zu erkennen und effizient zu Ibsen. Sovvohl im Bereich der Ar-beitsplatzpolitik, vvie in politi-schen Strategien zum Schutz der Umvvelt, vvurde hier beispielge-bendes geleistet. Die Jugend Karntens hat keinen Grund, nicht mit dieser Partei in die Zukunft zu gehen.
Als Junge Generation in der SPO vvollen vvir die Feste und Feiern rund um die Gedenktage nutzen uns mit dem Blick auf die Zukunft die Vergangenheit ins BevvuBtsein zu rufen. Wir wer-den dabei mit unserem Erbe ebenso verantvvortlich vvie kri-tisch umzugehen haben. Sicher aber vverden vvir nicht, von feierlicher VVurde iibervvaltigt verges-sen, vvelche Diskussionen vvir zu fuhren haben.
Reinhold JLexer
Die Unterzeichnung des Staatsvertrages vvar nur durch eine groBzugige Minderheitenre-gelung moglich gevvorden. Ei-gentlich solite sich Osterreich — schon immer ein Vielvolkerstaat — nicht sonderlich schvver dabei getan haben. AuBerdem vvaren damals in alle Parteien Politiker am Werk, die sich vor allem dem Frieden und der Menschlichkeit verschrieben hatten.
Naturlich vvaren die getroffe-nen Vereinbarungen fiir viele Karntner nicht in allen Punkten einsichtig, denn unheilvolle Aus-einandersetzungen vvahrend und aach dem Kriege, hatten Angst, MiBtrauen und Zvvietracht in die
Karntner Bevolkerung getragen. Wenn man bedenkt, vvieviel Leid in Karntner Familien passiert ist, kann man es den Betroffenen vvohl auch heute noch nicht ver-denken, vvenn da und dort wei-terhin Angst, Vorurteile und MiBtrauen bestehen.
Diese typisch karntnerische Si-tuation vvurde und vvird von di-versen politischen Kraften schandlich ausgenutzt. Staatsin-teressen vverden den kurzfristi-gen Wahlzielen und Parteiinteres-sen untergeordnet. Alte Geister und Emotionen vverden in oportu-nistischer Art und Weise fiir par-teipolitische Zvvecke miBbraucht. Ergebnis: Zvvietracht und gegen-seitiger HaB vverden vviederum in die Bevolkerung hineingetragen.
Kann eine Gruppe auch noch stolz sein, vvenn diese gegen eine Minderheit, die jahrlich an Zahlen abnimmt, ein Volksbegeh-ren startet? Aber auch auf der anderen Seite vvurden und vverden Fehler begangen, die von
vielen nicht verstanden vverden. Eine Demonstration dient sicher-lich der Gruppe als Zeichen der Starke und als Festigung des in-neren	Zusammenhaltes,	vvird
aber von der Mehrheit in diesem Lande nicht verstanden.
Eine	Anderung der Situation
muB langfristig vorbereitete und kann nur schrittvveise herbeige-fiihrt vverden.
Zu dieser Anderung vvird es aber nicht durch Volksbegehren, durch	Demonstrationen,	durch
Gesetze und Paragraphen kom-men,	sondern durch	eine
„Missionierung“ von Herz zu Herz.
Gerade vvir Jungen haben die Moglichkeit, vorurteilsfrei neue gemeinsame Wege zu beschrei-ten. Es muB auch endlich aufge-hort vverden, daB jene Menschen, die der Slovvenischen Volksgruppe mit Verstandnis ge-genuberstehen, gleich als Hei-matverr^ter und Vertreter von
slovvenisch-nationalen Interessen abgekanzelt vverden.
Die Geschichte Karntens ist gepragt durch die Zvveisprachig-keit — vvarum sollten vvir diesen „Reichtum“ an Kultur veran-dern?
Entscheidend vvird sein, ob vvir alle bereit sind, in humanisti-schem und christlichem Geiste unsere Zukunft zu gestalten. Diese gemeinsame Zukunft muB das Gemeinsame vor das Tren-nende stellen, das Verzeihen muB die Vergeltung iibervvinden, die Angst muB durch Vertrauen und Freundschaft ersetzt vverden.
Ein langer, beschvverlicher Weg. Aber er vvird sich auszah-len.
Reinhold Lexer Landesobmann der Jungen OVP
Ob prazniku MATERINSKEGA DNEVA
se Vam priporoča
GOSTIŠČE JUENA
» Čepičah pri Globasnici.
Rezervacije možne. Tel.: 0 42 30/271
Glas dveh koroških ^Vencev v širši javnosti
Ob 40. obletnici osvoboditve in 30. obletnici podpisa S|0venca stg med njimi; dr Zdravko |nzko iz Sveč> od Avstrijske državne pogodbe je dunajski dnevnik Jta 1982 naprej avstrijski tiskovni in kulturni ataše v Presse" v soboto, 27. aprila, v prilogi „Vierzig Janj pogradu, in dipl. inž. Marko Kreutz z Blata pri Pliber-spater und die Stimme der jungen Generation" („Stin Ju, trenutno študent na Diplomatski akademiji na Du-deset let pozneje in glas mladega rodu") objavil mn® najU- Njuna prispevka objavljamo v slovenskem prevo-nja mladih avstrijskih državljanov. Tudi dva koroška dp_
kolegi so bili — tako kakor ia — zelo prizadeti, in eden je ci lo menil, da nas je stala taz, to
deva deset let dela za javno, j6c ■ ade'
Jaz pa sem tudi sicer priza'o- ja če npr. slišim, kako ORF rav Sern z našim sočlovekom Pet_J in Handkejem,
Inzko
Ko sem meseca marca preživljal kratek kulturni konec tedna v Nevv Yorku, so objavili v „New York Times" daljši članek, ki je podrobno pojasnil okolnosti zadeve Reder/Fri-schenschlager. Moji tamkajšnji
Ta „seznam bolezni" bi mo-
p 9_el biti še daljši, in to prav za-
ker sem navdušen Avstri-
in sicer ne samo 1. januar-
opoldanski uri. Ponosen
na naše sposobne delavce
■	- seif' r°kodelce, cenim entuziazem
v	w m Zf°o avstr1' °rkestra Mozarteuma, ponosen
ko sl,s,m, da nastaja v avs , na { dg	f
Mnem Krakovu _kulturnim^.:NUrejeV| v zasjopMstvu za vse
• ti?da n6 nfS’ ma Ha sl Sru9e brezdomce, avstrijski jan.sk,- Osupel sem da j( ržav , j§ z veJse.
drzav^anom slovenske ^m, da predstavlja Avstrija za hrvaške materinščine iz den , j, p tJujini ^
razlogov prepovejo posi Vobode j	^	so_
oddajnika istočasno f ,a| a Sim Te občutke rad
pm nJ0 h0?a- “ in za o* SN čeprav se zdi, kakor da „Blue Danube Radio t|<eif °bčasno vladajoči družbenopoli-daje v esperantu na kra£ Cni neku|turiJnj jzho(ja J
ji Nag,
nih
tev
it
valu. Nadalje ne morem v meti, da vrtijo film, kakršen
„Amadeus“, brez naše ude® be; tudi morebitna izv0L|(i = sodniške neodvisnosti me prizadene.
Macchiavelli naprej, ki menil, da je v krizi, mora _	—idealov iz časov usta-
litve. Zavedeti in spomniti bi e bilo treba „duha v kacetov-
nekoč po smislu ,e država, če Ndeti
ski taboriščni cesti", ki je njega dni omogočil skupno delo in skupne uspehe in ki bi moral danes privesti k duhovno-kako-vostni obnovi Avstrije. Nadalje veliki problemi (državni obrati, socialno zavarovanje idr.) ne bi smeli biti prizadeti od strankarskih sporov; reševati bi jih morali profesionalno, po vzoru AUA in Casino AG. Potrebnega bi bilo več osebnega poguma, pripravljenosti do tveganj, odkrite ljubezni do bližnjega, poštenosti in senzibilnosti, gotovo pa tudi več Boga, ker se brez njega izgubijo na svetu božje, lepo, moč, ki vse osmisljuje.
Marko Kreutz
Na splošno se trdi, da je Avstrija v krizi. Je li to gospodarska, politična, kulturna ali celo kriza identitete naše repu-
blike? Na videz pa je le bolj gospodarska in politična. Znakov za to je cela vrsta: (sorazmerno še nizka,) naraščajoča brezposelnost, afere in škandali v politiki in gospodarstvu itn. Najmanj smo še v krizi identitete. Čeprav veliko ran, zadanih v času, ko je Avstrija samo še kot ideja živela naprej, ni še docela zaceljenih, se je utrdila avstrijska zavest s časom do samoumevnosti.
Veliki izzivi našega časa se tudi pred „otokom blaženih" ne ustavijo. Tehnološke revolucije, kot posledice izredno hitrega razvoja na področju elektroni-
ke, ne smemo videti le kot nevarnosti, marveč v prvi vrsti kot veliko priložnost za preoblikovanje naše družbe. Na splošno pozitivni odnos do varstva okolja naj bi izkoristili za solidarni napor v ta namen.
Avstrija bi tudi lahko prispevala k temu, da bi skupno z drugimi državami še pravočasno vzeli ostrino sporu med sitimi in lačnimi, sporu, ki se grozljivo pojavlja na obzorju.
Notranjepolitično si želim, posebno še glede na koroške Slovence, da bi mogli ustaviti razsajajoči politični oportunizem, na katerega oltarju opravljajo svoje daritve tudi mladi poklicni politiki. Spričo številnih izzivov in ogrožajočega oboroževanja na svetu, s težiščem v Evropi, bi bilo povsem napačno, če bi se nas lotil strah in če bi objokovali lastno slabost, če bi kot edini izhod videli iskren pogled gor k močnemu severnoatlantskemu prijatelju, če bi postalo naše geslo „počakati in videti, kaj delajo drugi". Le tega ne, kajti to bi nas vodilo naravnost v tisto povprečnost in nepomembnost, v kateri kljub vsemu še nismo.
ZVEZA SLOVENSKIH ZADRUG
Celovec, Pavličeva 5-7
ZVEZA-BANK
MENJALNICA HRANILNE VLOGE ŽIRO RAČUNI SAFEJI IN DEPOJI VSE DRUGE BANČNE USLUGE
hitro in zanesljivo
ZVEZA-MARKET
OBŠIRNA PONUDBA V DOMAČI ZADRUGI
ZVEZA-EXPORT-IM PORT ZVEZA-TRANSPORT
Najprej smo poživili založbo. Nato smo preoblekli knjigarno. Zdaj moderniziramo tiskarno.
Iz starega raste novo.
Drava
POSOJILNICA PLIBERK
S poslovalnicama v Šmihelu in Žvabeku
VREDNA VAŠEGA ZAUPANJA
ADEG - SP-TRGOVINA — TEKSTILIJE ELEKTRO — HIŠNE POTREBŠČINE KMETIJSKE STROJE
KRIVOGRAD
Šmihel pri Pliberku — Tel.: O 42 35 / 25 37
KOLESA
za ženske, moške, otroke npr. z 10 predstavami 26” — kompl.
1980,-
na 150 m2 površine Vam nudimo
oblek, puloverjev, hlač, bluz i. dr. za vso družino
AVTO- in TRAKTORGUME
po znižanih cenah — montaža zastonj
135—13 S 610,—
145—13 S 624,—
155-13 s 687,- traktorgume
165—13 S 720,—
175-14 S 840,-	11 — 28 3400,—
r fotostavek
\ i r	r**i • '(1,
iireprofilmii isk sitotisk si
ifii'


l'..................
m •
51
klišeji
izdelovanje vsakovrstnih
tiskovin
m
liiiniii ...........
A-9020 CELOVEC - KLAGENFURT
LINSENGASSE 59
Tel. (0 42 22) 55 2 65
HOTEL
A-9184 REKA PRI ŠT. JAKOBU
Obiščite znano restavracijo ANTONIČ NA Reki s posebnimi Specialitetami, kakor tudi dvakrat na teden sveže ribe z Jadrana.
družina ANTONIČ
PODRUŽNICE
BRODI/LOIBLTAL GLINJE/GLAINACH PODLJUBELJ/UNTERLOIBL ŠMARJETA/ST. MARGARETEN ŠT. JANŽ/ST. JOHANN
POSOJILNICA BANK
BOROVLJE FERLACH
registrirana zadruga z omejenim jamstvom / reg. Gen. m.b.H.
Vaša domača banka je vedno v Vaši bližini! Mi smo strokovnjaki za vse bančne posle!
nternormS
sorgt fur Wohnkomfort
Verbund-ISOLIERFENSTER
Internorm hat sein bevvahr-tes Haustiirenprogramm wei-terentwickelt. Nun ist sie da, die
neue Haustiire von Internorm
Die Aluminum-Konstruktion mit erhohter Bautiefe sorgt fur mehr Sicherheit, Slabili-tat und VVarmedammung.
Die neugestaltete Optik mit abgeschragten Kanten sorgt fur gediegen schones Ausse-hen.
Kommen Sie zu einer unver-bindlichen Beratung zu uns und uberzeugen Sie sich— selbst von den richtungsvvei-senden technischen Details. Ab sofort starten wir eine
SONDERAKTION
des bisher bevvahrten NORM-Hauseingangstur-Programmes
Wir bieten Ihnen auf diese Mo-delte reduzierte Preise bis 31. 5. 1985, solange der Vorrat reicht.
InternormS
sorgt ftirWohnkomfort^S
&
&
in allen Farben — aueh mit Innenjalousie lieferbar
(hoher Schall- u. VVarmedammvvert)
Alarmanlagen
BERATUNG (posvetovanje) u. VERKAUF (prodaja)
9150 BLEIBURG — PLIBERK, Tel. O 42 35/21 94
Auszug aus unserer Angebotspalette — Posebne ponudbe:
Z	—	 VILLAS Dachschindeln	. jetzt per m2 n ur
millionenfach bevvahrt, m. oxydiertem Spezialbitumen beschichtet, Selbstklebestreifen	86” j
zur schnellen Verlegung, 6 Farben fur jeden Bedarf <		
Damen-
FAHRRAD
26", osterr. Oualitat
K
14981

		
	s	
	w	
PROFILBRETTER
Fichte B. 12.5 x 94 mm
nq.
per m2 Wwy DURLIN - HL 2000
HOLZLASUR
in allen Farben fj QQ
10 I	jT
n
—y%
FUR IHREN GUNSTIGEN EINKAUF EMPFIEHLT SICH IHR — ZA VAS UGODEN NAKUP SE PRIPOROČA VAŠ —
9150 BLEIBURG PLIBERK
€
.E
II
Mit diesem

scv^xU
erhalten Sie
in unserem 1 ■ StOCk bis 18. Mai 1985 ein
UBERRASCHUNGS-
GESCHENK!

Orptje dvojezične gostilne „Bierjokl“/„Pri Joklnu"
Odprtje dvojezične gostilne „Bierjokl/Pri Joklnu":
Celo na 1Q.-Oktober-Str. so praznovali
Najstarejša celovška gostilna „Bierjokl“, sedaj tudi „Pri Joklnu11, je po daljšem premoru spet odprla svoja vrata — in to ne samo v veselje Celovčanov, ampak vse slovenske narodne skupnosti na Koroškem. Odprtje, ki je bilo v petek, 26. aprila, je to prepričljivo dokazalo: prostori so bili zdavnaj premajhni. Celo na pločniku in na 10,-Oktober-StraBe so praznovali odprtje edine dvojezične taberne v Celovcu.
Pobudniki edine dvojezične taberne v Celovcu, Terezija in Mirko Picej, Monika Zeichen, Seppl Brugger in Franz Marenits so pokazali hvalevreden pogum. Vrhu tega pa dokazujejo, da hočejo gojiti kultivirano gostinjstvo s skrbno izbranim jedilnim listom in odličnimi pijačami.
Posebno razveseljivo je, da lahko dobijo naši ljudje mdr. odlično pliberško pivo „SchloBbr&u“. S tem pobudniki obnovljenega gostišča „Pri Joklnu11 ne gasijo samo žeje, ampak doprina-šajo svoj delež k ohranitvi Pliberške pivovarne.
Kot v svojih ..Novicah iz taberne Pri Joklnu11 (to je list, ki vsebuje več, kot samo dvojezične označbe je-dač in pijač) nadalje pišejo, da hočejo vsaj dvakrat na teden postreči tudi z duševno hrano. Že na otvoritvi so kulturni okvir oblikovali kvintet Hortus Musicus, Emil, Ali, in Norbert ter glasbeni trio Aleksander Černut, Gabriel Lipusch in Janez Gregorič. Med gosti pa smo videli tudi bivšega
Odprtja so se udeležili vidni slovenski politiki, mdr. konzulinja SFRJ Skorjakova, dr. Grilc, Slavko Beznik in dr. Franci Zvvitter (z leve).
intendanta ORF Wolfa In der Maura in pisatelja Josipa Vidmarja.
Seveda niso manjkali tudi politiki, tako predsednik NSKS dr. Matevž Grilc, celovški župan Leopold Gug-genberger, dr. Franci Zvvitter idr.
Od celovškega župana smo zvedeli, da se v novi gostilni še posebno dobro počuti. Hudomušni jeziki že trdijo, da bo pri „Pri Joklu11 predstavil svojo novo — dvojezično-gramofonsko ploščo...
Dejstvo, da ima najstarejša celovška gostilna sedaj dvojezični napis, še posebno pritegne pogleda radovednih Celovčanov. Ter
časnikarjev. Med drugim skoraj celo redakcijo KTZ s samim Ernstom Primo-schem na čelu, ki že hvali odlična slovenska vina, s katerimi Vam Pri Joklnu radi postrežejo.
Seveda nočejo v tem novem tekmovanju časnikarjev zaostajati uredniki slovenskih tednikov. Če torej v bodoče nekdo ne bo našel urednikov NT v redakciji, naj jih, prosimo, ne išče pri Kosti...
Za konec še to: gostilna „Pri Joklnu11 (zraven Zveze slovenskih Zadrug ter turistične agencije Cartrans) je odprta vsak dan, razen v četrtek, od 7. ure (v nedeljah od 17. ure) pa do polnoči v petek in soboto pa še do 2. ure ponoči.
Pobudniki edine dvojezične taberne v Celovcu z županom Guggen-bergerjem: T. Picej, M. Zeichen, S. Brugger, M. Picej in F. Marenits (z leve).
Kultura
STRAN ^ r\ SREDA,
I 4— 8. maja 1985
STRAN ^ o SREDA,
I O 8. maja 1985
Kultura
Društvo Glasbena šola ustanovilo »Sklad Folteja Hartmana"
Glasbena šola, ki se je pred kratkim formirala v samostojno društvo, si je kot glavno nalogo zadalo našo mladino šolati na glasbenem področju. Za tako šolanje pa so potrebna velika finančna sredstva. Da bi to nalogo lažje izpolnjevalo, se društvo Glasbena šola obrača na naše rojake s prošnjo, da njeno dejavnost finančno podprejo. V ta namen je društvo Glasbena šola ustanovilo »SKLAD FOLTEJA HARTMANA"
torej z imenom našega pokojnega kulturnega delavca, ki je svoje življenje posvetil glasbi.
Tako bodo naši rojaki doma in v tujini imeli možnost podpirati dejavnost Glasbene šole z rednimi prispevki, z zbiranjem denarja ob raznih priložnostih ali pa ob smrti osebnosti iz kulturnega življenja, namesto venca darovali za „Sklad Folteja Hartmana".
Denar v podporo „Sklada Folteja Hartmana" lahko nakažete na številko konta 3400 (BLZ 39103) pri Posojilnici Celovec. Imena darovalcev bomo objavili v naših časopisih.
Društvo Glasbena šola
Novi zvezki revije „Log“
Nedavno je izšla štiriindvajseta številka revije za mednarodno literaturo „L0G“, ki jo na Dunaju izdajata Lev Detela in VVolfgang Mayer-Konig. V celoti je posvečena lanskoletnemu jesenskemu simpoziju o blaznosti in kulturi, na katerem so v nižjeavstrijskem mestecu Drosendorf sodelovali ugledni znanstveniki, medicinci
in umetniki.
S pričujočo številko sta urednika zaključila sedmi letnik revijine-ga izhajanja. Leta 1985 je „LOG“ v štirih zaporednih številkah vedno znova opozarjal tudi na dogajanja v slovenski literaturi. Tako so v enaindvajsetem „LOGU“ natisnjeni eseji in zapisi o prevodih slovenske literature Gustava Januša, Branka Hofmana in Žarka Petana v nemščino, predstavljena je prva nemška antologija prozaistov iz „MLADJA“, a tudi knjižni dar celovške Mohorjeve družbe za leto 1985. Prav tako sodeluje v tej številki „LOGA“ s pesniškim prispevkom „Sfinga“ Milena Merlak, medtem ko je odlomek iz nemško na-
NAŠ TEDNIK - Lastnik (založnik) in izdajatelj:	društvo „Narodni
svet koroških Slovencev". UREDNIŠTVO:	Jože VVakounig
(glavni urednik), uredniki: Janko Kulmesch, Heidi Stingler in Franc VVakounig; Viktringer Ring 26, 9020 Celovec.
Tisk: Mohorjeva/Hermagoras, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec. NAŠ TEDNIK izhaja vsak četrtek, naroča se na naslov: „Naš tednik", Viktringer Ring 26, 9020 Celovec. Telefon uredništva, oglasnega oddelka in uprave: (0 42 22) 51 25 28. Naš zastopnik za Jugoslavijo ADIT-DZS, Gradišče 10, 61000 Ljubljana, tel. 22 30 23.
Letna naročnina: Avstrija: 210.— šil., Jugoslavija: 600.— din., ostalo inozemstvo: 350,— šil. (650.— šil. zračna pošta).
pisane proze pod naslovom „Lepota razvaline" objavil Lev Detela.
Največja zanimivost dvaindvajsetega „LOGA" je natis prevoda ..Nemškega dnevnika" Edvarda Kocbeka in številnih Kocbekovih pesmi. Prevedla sta jih Milena Merlak in Lev Detela, esej ob osemdesetletnici Kocbekovega rojstva pa je napisal Lev Detela. V isti številki je objavljen tudi zapis o zborniku ob šestdesetletnici dunajskega slovenskega študentskega kluba in poročilo o slovenskem pesniškem svetu Milene Merlak iz nemškega zornega kota augsbur-ške slvistke dr. Hilde Bergner.
V triindvajsetem „LOGU“ se s pesmijo „Drugo dete Device Marije" oglaša koroški rojak Janko Ferk, prav tako je zastopana s prozo in poezijo na Dunaju živeča Milena Merlak, medtem ko Lev Detela predstavlja srbohrvaškega avtorja Rajka Katunaca in njegovo poročilo o taborišču smrti v povojni Albaniji. V isti številki piše Feliks Bister o pesniški zbirki znanega koroškega avtorja Wal-therja Novvotnega, ki je izšla pri celovški „Carinthiji“. V vseh številkah „LOGA“ je poleg tega z eseji in v prevodih predstavljenih veliko avtorjev iz Združenih držav Amerike, Madžarske, Italije, Južne Amerike, Kanade, Sovjetske zveze, a tudi iz Avstrije. V „LOGU" med drugim sodelujeta tudi prevajalec in avtor Herbert Kuhner ter koroška nemško pišoča avtorica Maria Pink.
NAŠI JUBILEJI . .

Prešeren in Gradnik v rojakovih prevodih
15 LET PO SMRTI DR. GVIDA SOKLIČA
Trinajstega maja 1970 je v 77. letu starosti umrl na Dunaju dvorni svetnik, dr. Gvido Soklič, predstojnik višjega deželnega sodišča; za slovensko književnost je pomemben predvsem kot prevajalec Prešernovih in Gradnikovih pesnitev. Rodil se je na Dunaju, 3. marca 1894, uradniku finančnega ministrstva Janezu, po rodu Gorenjcu z Bleda, in Elizabeti, roj. Mlekuž, iz Koritnice pri Bovcu. Mladi Gvido se je vsa leta šolal le na Dunaju, kjer je 1918 končal študij na pravni fakulteti, leta 1920 pa je promoviral za doktorja pravnih ved. Do leta 1965, ko je stopil v zaslužen pokoj, je služboval na sodiščih, nazadnje kot predstojnik višjega deželnega sodišča na Dunaju.
Dr. Gvido Soklič ni nikoli pozabil svojega rodu. Ne le da je vsako leto preživel dlje časa pri sorodnikih na Gorenjskem, največ pri Plemljevih na Bledu, marveč je bil tudi vnet privrženec prijateljskih stikov med Avstrijo in Jugoslavijo. Nekaj let je bil celo predsednik Društva avstrijsko-jugo-slovanskega prijateljstva, za velike zasluge pri poglabljanju prijateljskih stikov in sodelovanja med narodoma-sosedo-ma pa ga je leta 1967 predsednik Tito odlikoval z redom jugoslovanske zastave z zlato zvezdo.
Prvo informacijo o dr. Gvidu Sokliču, je dobil Črtomir Zorec iz Kranja posredno (Bratko Kreft, Božidar Borko), naslednje pa že neposredno (Alfonz Gspan, Zorčeva korespondenca z dr. Sokličem in pogovori z njegovimi sorodniki na Gorenjskem). Sicer pa so bili tesnejši stiki z rojakom na Dunaju pogojeni s pripravami za razstavo „ Prešernova pot v svetovno slovstvo", ki je bila v Kranju leta 1969.
»Takrat sem zbiral biografske podatke (pa tudi slike) o prevajalcih Prešernovih pesmi v tuje jezike. Med številnimi odgovori, ki sem jih pred pričetkom Prešernovih slovesnosti dobil, je bilo tudi prijazno
Rubriko Naši jubileji in spomini, v kateri se bomo srečevali z raznimi dobami in ljudmi, bo pripravljal in urejal časnikar Ivan Virnik iz Kranja...
... Če pustošil te je srd biričev, ostala vendar plodna si in vedra, in ko pod jarmom spehanih volov zareže plug se v tvoja sladka nedra, za hrano živih in spomin mrličev kali že v tebi žetve blagoslov.
Alojz Gradnik: Slovenska zemlja
Novi rubiina pot!
Spoštovani bralci!
Z današnjo številko NT uvajamo novo rubriko, v kateri se bomo odslej vsak mesec spominjali obletnic rojstva in smrti za slovenski narod pomembnih mož, pa tudi obletnic raznih dogodkov, ki jih lahko označimo za mejnike v slovenski kulturni zgodovini in so zato vredni našega spomina-Posebej se bomo spominjali tistih zaslužnih mož in žena, ki so s svojimi leposlovnimi, znanstvenimi, gosp o-darskimi, tehničnimi, vzgojnimi in drugimi deli, prispevali k našemu duhovnemu in materialnemu napredku, s tem pa seveda tudi k razširitvi in poglobitvi naših obzorij.
Večina znamenitih slovenskih mož si je z znanstvenimi podvigi doma ali na tujem pridobila svetovni sloves. Z izumi, ki so bili v njihovem času zelo P°' membni, ali z drugačnimi dosežki, so ponesli daleč po svetu glas o maloštevilnem, toda bistrem slovenskem človeku. Vse te naše prednike je družilo predvsem eno: jeklena volja m vztrajnost pri delu. Ti veliki možje so nam pokazali zanesljivo pot do delovnih uspehov in tudi do vrhunskih dosežkov. S svojin1 znanstvenim delom so zaje-li široka področja tehnik® in znanosti, zato bomo * naš izbor uvrstili tudi najvidnejše slovenske tehnik® in naravoslovce. Tako bomo s krajšimi opisi njihovega življenjskega dela P°' skušali dopolniti vaše zna-
nje tudi o tehniški in znanstveni preteklosti na Slovenskem. Le tako se bodo ohranile mnoge podrobnosti o prvih začetkih naše tehnike in naravoslovja. Očitno je namreč spoznanje, da so nam znameniti slovenski možje odprli vrata v neusahljivo zakladnico narave in njenih sil, ki jih človek že nekaj desetletij usmerja sebi in vsemu človeštvu v prid. Slovenski tužlnarjl, livarji zvonov, kovači in mnogi drugi, so bili vešči predniki in pionirji s Področja današnje znanosti •n tehnike. Zato je prav, da spoznamo znamenite slovenske može, ki so bistve-no vplivali na rast slovenske kulture in na krepitev naše narodne zavesti.
Rubriko Naši jubileji in spomini, v kateri se bomo srečevali z raznimi dobami >n ljudmi, bo pripravljal in urejal časnikar Ivan Virnik 12 Kranja, nekdanji dolgoletni sodelavec slovenskih ®ddaj celovškega radia. Nasi bralci in številni drugi, ki spremljajo slovenski radijski spored ORF, ga poznajo kot avtorja mnogih spominskih oddaj o znamenitih Slovencih. Za te oddaje je *načilno, da so doživele iz-r®dno ugoden odmev in si °b spoznavanju bogate sionske kulturne preteklosti Pridobile z leti širok krog Poslušalcev. Prepričani smo, da bo na podoben od-Jhev med bralci NT naletela tudi naša nova rubrika, ki i® tokrat prvič pred vami.
Uredništvo
■ . . IN SPOMINI
pismo dr. Gvida Sokliča z Dunaja z dne 29. januarja 1969. Poslal mi ni le izčrpnih biografskih podatkov in svoje slike, pač pa tudi ličen tipkopis-ni zvezek nemških prevodov Prešernovih Sonetov ljubezni (Die Sonette der Liebe), Sonetnega venca (Der Sonetten-kranz) in Sonetov nesreče (Die Sonette des Unglucks) — skupno torej 28 v nemščino prevedenih Prešernovih sonetov. Zato nam je Sokličev prispevek v zakladnico prevodov Prešerna v tuje jezike izjemno ljub. Tako kot pesnica Lily No-vy, odlična prevajalka Prešernovih pesnitev, tudi dr. Gvido Soklič druži v sebi duha obeh jezikov, prvega prirojenega, drugega privzgojenega. Poznavalcu nemškega jezika bo mogoče v objavljenih prevodih Prešernovih sonetov ugotoviti, kako se je Soklič potrudil, da je našel za sleherno besedo, za sleherno metaforo — ustrezen nemški izraz." (Č. Zorec, Snovanja, 24. jun. 1970).
Povsem drugače je s Sokličevimi prevodi Gradnikovih pesmi. Zvezek teh prevodov nosi naslov „Ausgewahlte Gedichte", vsebuje pa prevode 26 pesmi iz raznih Gradnikovih zbirk in 20 pesmi iz cikla »Krnet govori". Po Zorčevi oceni je bila Gradnikova pesniška beseda Sokliču bližja, saj nista bila le sodobnika in istih poklicev, temveč tudi osebna prijatelja. Skratka, sodoben baladni ton Gradnikovih verzov je tudi sodobnemu prevajalcu bližji kot žlahtna patina Prešernovih umetnih.
Ko je grof ozdravel...
ČASTITLJIV JUBILEJ ROGAŠKE SLATINE
Zgodovinarji zatrjujejo, da je bila Rogaška Slatina že zgodaj naseljena. To trditev potrjuje njena lega v bližini stare vzhodne meje nekdanje noriške rimske province, bližina starih rimskih cest (Celeia-Poetovio) in naposled okoliščina, da je bil pri župnijski cerkvi sv. Križa sedež prafare in kasneje dekanije, ki je bila leta 1789 združena z rogaško. Prva skopa poročila o Rogaški Slatini izvirajo iz srednjega veka. V listini, ki jo je leta 1141
izdal nadškof Konrad v Brežah na Koroškem grofu VVolfradu in njegovi ženi Hemi, je omenjeno posestvo „Cezt“, kot mejnik pa je omenjen studenec z marmornim kamnom. To posestvo je zgodovinar F. Kovačič identificiral z današnjo vasjo Ceste, studenec pa naj bi bil eden izmed rogaških vrelcev.
Ob nastopu nove dobe so bili slatinski vrelci že precej znani tudi v evropskih znanstvenih krogih. Omenjata jih znameniti alkimist L. Thurneysser v svojem velikem delu Pison, v katerem je podal prvo analizo rogaške zdravilne vode (knjiga je izšla I. 1572 v Frankfurtu ob Odri), in J. Ta-bernaemontanus v svoji knjigi Neuw VVasserschatz, ki je izšla dvajset let pozneje v Frankfurtu ob Maini. Pred 300 leti je izšlo prvo samostojno delo o Rogaški Slatini, Roit-schocrene, ki ga je v latinščini napisal mariborski fizik J. B. Grundel ter ga nato popravljeno in dopolnjeno objavil tudi v nemščini.
V tem času so pričeli zdravilne vrelce natančneje preiskovati in ugotavljati njihove sestavine, obenem pa so v Rogaško Slatino prihajali imenitni gostje, med katerimi je bil tudi eden izmed grofov Zrinjskih. In ko je leta 1665 ozdravel grof Peter Zrinjski, ki ga štejejo za utemeljitelja zdravilišča, so v Rogaški Slatini začeli pisati zdraviliško zgodovino svojega kraja. Tako mineva letos že 320 let, odkar se je od gostoljubnih domačinov, zdrav kot dren, poslovil grof Peter Zrinjski, v krajevno kroniko pa so z velikim zadovoljstvom vpisali prvo leto delovanja tega, danes malodane po vsem svetu, znanega zdravilišča z mnogimi blagodejnimi slatinskimi vrelci.
Dunajčan ukrotil Ljubljanico
Gabrijel Gruber, po rodu Dunajčan (rojen 6. maja 1740), eden najslavnejših mož svoje
dobe, je bil univerzalen učenjak. Bil je bogoslovec in mo-droslovec, jezikoslovec, znal je latinsko, grško, nemško, italijansko, francosko, poljsko, rusko, turško in arabsko. Bil je mehanik, hidravlik, hidrograf, tehnik, inženir, kemik, zdravnik, kirurg, tiskar in knjižničar. Spoznal se je na glasbo in na likovno umetnost.
V Ljubljano je prišel leta 1768, postal član jezuitskega reda in začel predavati na ljubljanskem liceju matematiko, risanje in hidravliko. Ljubljanica je v tistem času povzročala mestu hude preglavice. Njena struga je bila plitka, in ob močnem deževju je narasla reka preplavila mesto in polja in povzročila veliko škodo. Zato je Gruber leta 1769 predložil mestnemu svetu svoj načrt za osušitev Barja. Načrt, po katerem naj bi rečno strugo poglobili pred mestom in v njem, za Gradom v smeri Go-dellijevega posestva pa izkopali prekop, ki bi med poplavami odvajal naraslo vodovje, je bil sprejet že naslednje leto, čez dve leti pa so pod Gruberjevim vodstvom začeli kopati prekop med Gradom in Golovcem.
Zaradi prenizkega proračuna, težav s podtalno vodo in drugih problemov, je Gruber kmalu izčrpal določena sredstva za gradnjo prekopa, si nakopal jezo mestnih očetov in celo cesarice Marije Terezije, ki se je menda zelo zanimala za napredovanje gradnje. Nadzor je prevzel podpolkovnik Vincenc Struppi in gradnjo prekopa uresničil do konca. Slovesna otvoritev je bila 25. novembra 1780. S tem je bilo Gruberjevo delo v Ljubljani končano.
Po ukinitvi jezuitskih redov se je odpravil v Rusijo. Od leta 1800 je živel v Sankt-Petersburgu, kjer je postal rektor jezuitskega kolegija. Umrl je 7. aprila 1805, ni pa znano, kje je njegov grob in ali so mu kje v Rusiji postavili spomenik. V Ljubljani si ga je postavil sam z Gruberjevim prekopom.
Domačini! Obiščite domačo trgovino KRIVOGRAD v Šmihelu!
(Več na strani 31!)
Radio/televizija
STRAN -i a SREDA,
IT 8. maja 1985
STRAN jr SREDA,
I O 8. maja 1985
Radio/televizija
1. SPORED
Četrtek, 9. maja:
9.00	Poročila — 9.05 Am, dam, des — 9.30 Dežela In ljudje —
10.00	Šolska TV — 10.30 Grofica Marica — 12.15 Klub seniorjev
—	13.00 Poročila — 16.30 Am, dam, des — 16.55 Mini-ZIB — 17.05 Nils Holgersson — 17.30 Perrine — 17.55 Za lahko noč —
18.00	Avstrija v sliki — 18.30 Mi
—	19.00 Avstrija danes — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Argumenti
—	21.50 Luštna mama — 23.10 Poročila
Petek, 10. maja:
9.00	Poročila — 9.05 Am, dam, des — 9.30 Ruščina — 10.00 Šolska TV — 10.30 Argumenti
—	12.00 Tom in Jerry — 12.15 A la Carte — 13.00 Poročila —
16.30	Am, dam, des — 16.55 Mini-ZiB - 17.05 Pinocchio -
17.30	Jenniferjevo pustolovsko potovanje — 17.55 Za lahko noč I
—	18.00 Avstrija v sliki — 18.30 Mi — 19.00 Avstrija danes — i
19.30	Čas v sliki — 20.15 XY nerešeno — 23.10 Poročila
Sobota, 11. maja:
9.00 Poročila — 9.05 Angleščina
—	9.35 Francoščina — 10.05 Ruščina — 10.35 Idealni parček
—	12.05 Nočni studio - 13.00 Poročila — 14.30 Mož, o katerem govorijo — 15.55 Jakob in Elizabeta — 16.00 Nogavičica —
16.30	VVickie in močni možje —
16.55	Mini-ZiB — 17.05 Risati--slikati-oblikovati — 17.30 Flipper
—	17.55 Za lahko noč — 18.00 Dvakrat sedem — 18.25 Heinz Conrads — 19.00 Avstrija danes
—	19.30 Čas v sliki — 20.15 Velika možnost — 21.50 Šport — 23.15 Solid Gold
Nedelja, 12. maja:
9.00	Ob 30-letnici državne pogodbe — maša — 11.00 Tiskovna ura — 12.00 Kompjuterska družina — 12.45 Orientacija —
14.55	Vohunski sestri — 16.30 Toby in Tobias — 17.00 Šlumfi —• 17.15 Pustolovščine Cappuc-cettov — 17.40 Čeladec — 17.45 Klub seniorjev — 18.30 Mi —
19.00	Avstrija v sliki — 19.25 |
Kristijan v času — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Avstrija II — 21.45 Ženske v životku — 22.30 Nočni studio — 23.35 Poročila
Ponedeljek, 13. maja:
9.00 Poročila — 9.30 Tukaj sem človek — 10.00 Šolska TV —
10.30	Mož, o katerem govorimo
—	11.55 Tom in Jerry — 12.00 Visoka hiša — 13.00 Poročila —■ 14.45 Papež na Nizozemskem —
16.30	Am, dam, des — 16.55 Mini-ZiB — 17.05 VVickie in močni možje — 17.30 George — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Avstrija v sliki — 18.30 Mi — 19.00 Avstrija danes — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Ponedeljski šport
—	21.15 Ceste San Frančiška — 22.05 VVaršavski pakt
Torek, 14. maja:
9.00 Poročila — 9.05 Am, dam, des — 9.30 Avstrija II — 11.00 Papež na Nizozemskem — 16.30 Am, dam, des — 16.55 Mini-ZiB —■ 17.05 Nils Holgersson —
17.30	Zabava mora biti — 17.55 Za lahko noč — 18.00 Avstrija v sliki — 18.30 Mi — 19.00 Avstri-
2. SPORED
četrtek, 9. maja:
15.45	Ura vprašanj — 17.00 Tri dežele — ena skrb: ropot —
18.00	Tukaj sem človek —■ 18.30 Hiša na lepem kraju — 19.15 Tedaj — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Svojčas — 21.15 Čas v sliki — 21.50 Club 2
Petek, 10. maja:
16.20 Jean Christophe — 17.15 Srečanje med živaljo in človekom — 18.00 Pan-optikum —
18.30	Hiša na lepem kraju — 19.15 Tedaj — 19.30 Čas v sliki
—	20.15 Na rdečo-belo-rdečih sledovih — 21.15 Čas v sliki — 22.05 Ure terorja — 23.20 The Munsters — 23.45 Poročila
Sobota, 11. maja:
15.30	Tedaj — 15.35 Dvakrat sedem — 16.00 Visoka hiša —
17.00	Pregled nazaj — 17.25 Šport — 19.00 Trailer — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Avstrija II —
21.45	Poročila — 21.50 Papež na Nizozemskem — 22.35 Vprašanje kristjana — 22.40 Lovite dr. Sheeferja — 0.20 Poročila
Nedelja, 12. maja:
9.00	Ludvvig van Beethoven —
9.30	Tedaj - 9.35 Falstaff -
15.00	Šport — 17.00 Matere —
17.45	Velikih deset - 18.30 Brez nagobčnika — 19.30 Čas v sliki
—	20.15 Prijatelj z Rolls-Roycem
—	21.45 Poročila — 21.50 Simpl-revija — 23.00 Šport — 23.20 Jo-hannes Brahms
Ponedeljek, 13. maja:
17.15	Pogledi povedo mnogo —
18.00	Človek in živali — 18.30 Hiša na lepem kraju — 19.15 Tedaj — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Zgodbe iz Shillingburyja —
21.00	Novo v kinu — 21.15 Čas v sliki - 21.45 Šiling - 22.05 Čreda — 0.05 Poročila
Torek, 14. maja:
17.00	Šolska TV — 17.30 Orientacija — 18.00 Očarljiva Jeannie
—	18.30 Hiša na lepem kraju —
19.15	Tedaj — 19.25 Šport — 22.30 Club 2
Sreda, 15. maja:
16.15	Naša šola — 16.45 Dežela in ljudje — 17.15 Vrnitev —
18.00	Konfrontacija in srečanje
—	19.30 Čas v sliki — 20.15 Nogomet — 22.00 Looping — 23.50
Četrtek, 16. maja:
9.00	Ludvvig van Beethoven — 9.25 Tedaj — 9.30 Nina — 11.00 Koncert vojske — 13.20 Kompju-terjeva družina — 14.15 Živali —
15.00	Šport — 16.15 Hans Urs von Balthasar — 17.15 Avstrijska ljudska glasba — 18.00 Pripovedka o Herrenhofu — 19.30 Papež v Belgiji — 20.15 Verujem
—	21.45 Poročila — 21.50 Dvanajst porotnikov — 23.25 Sto mojstrovin — 23.35 Poročila
ja danes — 19.30 Čas v sliki —
20.15	Rdečo-belo-rdeči kviz —
21.15	Bogat ih reven — 22.00 Otto Klemperer — 22.45 Galerija
Sreda, 15. maja:
9.00	Poročila — 9.05 Zabava mora biti — 9.30 Francoščina —
10.00	Šolska TV — 10.30 Raj živali — 10.55 Tedaj — 11.00 30 let državne pogodbe — 12.10 Leopold Figi — 13.00 Poročila
—	16.30 Mlinski kamen — 16.55 Mini-ZiB — 17.05 Pinocchio — 17.30 Babica, pridi prosim —
17.55	Za lahko noč — 18.00 Avstrija v sliki — 18.30 Mi — 19.00 Avstrija danes 19.30 Čas v sliki — 20.15 Živio^ Avstrija — 22.45 Nina — 0.15 Poročila
Četrtek, 16. maja:
14.55	Domača dežela — 16.30 Perrine — 16.55 Začetki jazza —
17.55	Mladenič — 18.00 Čudovita dežela operet — 18.55 Tedaj
—	19.00 Avstrija v sliki — 19.25 Kristijan v času — 19.30 Čas v sliki — 20.15 Rdečo-belo-rdeči VVurlizer — 21.15 Dežela gora —
22.15	Glas islama — 22.20 Avstrija II — 22.50 Poročila
1. SPORED
Petek, 10. maja:
8.45 TV v šoli — 10.35 TV v šoli
—	12.25 Poročila — 17.30 Poročila — 17.35 Doživljaji mačka Toša — 17.50 Grizli Adams — 18.25 Obzornik ljubljanskega območja — 18.40 Geološka transverzala — 19.30 TVD — 20.05 Ko se korenin zavemo: Osbodi-tev — 21.00 Ne prezrite — 21.15 Naša krajevna skupnost — Pasja afera - 22.30 TVD II - 22.30 Srčni kralj
Sobota, 11. maja:
8.00	Poročila — 8.05 Pohod po poteh tovarištva in spominov —
8.15	Slovenske ljudske pravljice
—	8.45 Doživljaji mačka Toša —
9.00	Pravljica o sestri Koviljki —
9.15	Pogled — 9.45 Pohod po poteh tovarištva in spominov —
10.00	Tehniški zbor in razstava oborožitve JLA — 10.15 Svoboda — Mir — 11.30 Miti in legende — 11.45 Ko je pomlad — 12.20 „Manj dijakov, da bo manj divjakov" — 12.50 Ljudje in
zemlja — 13.40 Poročila — 13.45 Računalništvo — 14.10 Naša pesem — Maribor 84 —
14.40	Retrospektiva filmov Franceta Štiglica: Dolina miru —
16.00	Tehniški zbor in razstava oborožitve JLA — 17.00 Aeromi-ting — 18.15 Glasbena oddaja
—	18.40 Boj za obstanek: pravilna odločitev — 19.30 TVD —
20.00	Švicarska molčečnost —
21.30	Tek prijateljstva — 22.05 Zabavnoglasbena oddaja — 22.50 Poročila
Nedelja, 12. maja:
8.40	Poročila — 8.45 Živ žav —
9.40	Grizli Adams — 10.05 Življenje in dogodivščine Nicholasa Nicklebyja — 11.00 Festival domače zabavne glasbe — Ptuj 84
—	11.35 625 12.00 Pod lipo —
13.30	Poročila — 14.35 Zdravko Švikaršič — zapisovalec in prireditelj koroških ljudskih pesmi — stoletnik — 15.35 Kam gredo divje svinje — 16.35 Poročila —
16.40	Veter nad močvirjem Ever-glada — 18.10 TV kviz — 19.30 TVD — 20.00 Ljubezenske zgodbe — 21.00 Beseda da besedo
—	pogovro z Jožetom Javorškom — 21.30 Recital: Pavel in Nina Kogan — 22.00 Športni pregled — 22.50 Poročila
Ponedeljek, 13. maja:
8.45	TV v šoli — 10.35 TV v šoli
—	12.30 Poročila — 17.30 Poročila — 17.35 Gledališče na podstrešju —• 18.05 Ciciban izletnik
—	18.25 Podravski obzornik —
18.45	Podium — 19.30 TVD — 20.05 Rabljeva pesem — 20.55 Spoznamo — neznano — 21.35 Naši baletni nagrajenci — 21.55 TVD II
Torek, 14. maja:
8.55 TV v šoli — 10.35 TV v šoli
—	12.30 Poročila — 16.20 Šolska TV — 17.30 Poročila — 17.35 Naša pesem — Maribor 84
—	18.05 Miti in legende — 18.25 Gorenjski obzornik — 18.40 Periskop - 19.30 TVD — 20.05 Srebrna lisica — 21.20 Integrali
—	22.40 TVD
Sreda, 15. maja:
9.15 TV v šoli — 10.35 TV v šoli
—	12.30 Poročila — 17.30 Poro-
• Sele-Zg. Kot
MATERINSKA PROSLAVA Prireditelja: SPD „Herman Velik" in šolska mladina Čas: nedelja, 12. maja 1985, ob 14. uri
Kraj: ljudska šola na Kotu
• Celovec
Društvo „Glasbena šola" spo-r°ča, da bo pisarna v Miksch-a|lee 4, 9020 Celovec, tel.: 0 42 22 / 35 9 85 odprta ob po-hedeljkih, sredah in četrtkih od do 12. ure in od 12.30 do 16.30 ure
O
RADI^ELOVEC
sloveč oddaje

Sobota, 11. 5.	r°rek, 14. 5.
Duhovni nagovor (mag.	ladinska državna zavest
Hočevar, ravnatelj Modesto’ ranc Krištof) ga doma), voščila (Mflf ^
Hartmann)	^da, 15. 5.
S|£e'Jadran, 21.00 Zgodovina Venske glasbene umetnosti
Nedelja, 12. S.	četrtek, 16. 5.
Materinski dan — oddaja	„
ter in otrok iz Zilje in Ba#* linica meseca - posne-jezera
i), °ddaje iz Modestovega do-
Ponedeljek, 13. 5.
Ljubezen
^ek, 17. 5.
O®5’ ki v njem živimo, Tomi Cr)s — Notranja členitev Je*ičnega pouka
PRIPOROČAMO VAM SLEDEČA FILMA TEDNA
9. maja, ob 22.35 ur.
Vrnitev
(Janko Messner)
Zgodba se dogaja na pod-ročju med Ziljo in Dravo v času druge svetovne vojne. Na svoji poti na dopust spoznava nemški vojak France Kuhar nacistični teror nad slovensko narodno skupnostjo. Ko v svoji rodni hiši najde tujce, ko vidi, da je vsa vas izseljena, se od-pravi v partizane...
Ljubljanska TV I, nedelja,. 12. maja, ob 16.40 uri
Veter nad močvirjem Everglada
ne v floridskem močvirju.
2. SPORED
Petek, 10. maja:
16.10 Test — 16.25 TVD — 16.45 Radovan Cavallin — 17.15 Dan zmage v Evropi — 18.30 Košarka — Jugoslavija : Evropa — 20.00 V čast Bachu, Haendlu in Scarlattiju — 21.45 Nočni kino
Sobota, 11. maja:
12.05	Aktivist — 13.35 Zlati ključek — 14.30 Potepuh in pes —
16.05	Nepokorjeno mesto — 17.10 EP v gimnastiki — mnogoboj — 20.00 Rock-scena —
20.30	Človek in čas — 21.00 Poročila — 21.10 Športna sobota — 21.35 Nezvestoba po slovaško — 22.45 TV-galerija
Nedelja, 12. maja:
13.00 EP v gimnastiki — 16.00 Resna glasba — 17.00 PJ v rokometu — 18.25 Reportaža —
19.30	TVD —	20.00 Razvoj
človeške vrste — 20.50 Včeraj, danes, jutri — 21.10 TV kinoteka: Ljubimci
Ponedeljek, 13. maja:
17.30 Beograjski TV program — 19.00 Športni grafikon — 19.30 TVD — 20.00 Raziskovanja — 20.50 Včeraj, danes, jutri — 21.10 Dinastija — 22.05 Stereo-vizija
čila — 17.35 Slovenske ljudske pravljice — 17.50 Cyrano de Ber-gerac — 18.25 Zasavski obzornik — 18.40 Računalništvo — 19.30 TVD — 20.05 Mednarodna obzorja — 20.55 Film tedna: drhtenje — 22.45 TVD II
Četrtek, 16. maja:
8.45 Test - 9.00 TV v šoli -10.35 TV v šoli — 12.30 Poročila
—	16.20 Šolska TV - 17.30 Poročila — 17.35 40 zelenih slonov
—	17.55 Portret: Branko Miklavc
—	18.25 Dolenjski obzornik — 18.40 Delegatska tribuna — 19.30 TVD - 20.05 Tednik -21.15 Franc Liszt — 22.15 TVD II
Petek, 17. maja:
8.45 TV v šoli — 10.35 TV v šoli
—	12.30 Poročila — 17.30 Poročila — 17.35 Naš prijatelj Tito
—	17.50 Grizli Adams — 18.25 Obzornik ljubljanskega območja
—	18.40 Spoznavajmo našo naravno dediščino — 19.30 TVD 20.05 Človekovi možgani — 21.00 Ne prezrite — 21.15 Naša krajevna skupnost,— 22.15 TVD II — 22.25 Ujetnica
Torek, 14. maja:
17.25 TVD — 17.45 Mi in TV — 18.15 Knjige in misli — 18.45 Želeli ste, poglejte — 19.30 TVD — 20.00 Večer za tamburico — 20.45 Žrebanje lota - 20.50 Včeraj, danes, jutri — 21.05 Po poteh svobode — 21.50 Izobraževalna oddaja
Sreda, 15. maja:
17.25 TVD — 17.45 Sokoli — 18.15 Plus minus 16 let: prijateljice — 18.45 Ljudski običaji — 19.30 TVD — 20.00 Medigra — 20.10 Nogomet — finale za pokal pokalnih zmagovalcev — 22.00 Poročila — 22.05 Dnevi Jazza 84
Četrtek, 16. maja:
17.25 TVD — 17.45 Na črko, na črko — 18.15 Znanost — 18.45 S 15. mednarodnega festivala Jazza v Beogradu — 19.30 TVD — 20.00 Večni klic — 21.00 Poročila — 21.05 Umetniški večer
Petek, 17. maja:
17.25 TVD — 17.45 Mali svet — 18.15 Govorimo o zdravju — 18.45 Humoristični klub — 19.30 TVD — 20.00 Glasbeni Bienale — Zagreb — 20.45 Včeraj, danes, jutri — 21.00 Vidiki — 21.50 Igrani film
Šport
__ ASV je zgubil tudi proti Šmihelu — Šmihelčani zdaj rešeni?
Čeprav so šmihelski nogometaši zgubili tekmo proti zadnjemu iz Žrelca na doirtačih tleh, so se preteklo nedeljo pokazali od najboljše strani in premagali v Celovcu ASV z 2:1. Za zmago je poskrbel Britzmann, ki je po dolgem zopet igral v prvem moštvu.
»Stari SAK-ovci“ Matjaž Jakopič, Jože Fera in Martin Hobel (od leve) so v velikem slovenskem derbiju igrali za Selane. Za nas je bila to pravzaprav tekma na domačih tleh, so dejali nekdanji igralci SAK, saj so se na tem igrišču leta izredno uspešno borili za SAK.
ASV — Šmihel 1:2 (1:0)
Postava: Guetz 5, Andrej 3, Lopinsky 3, Šuler 4, Motschnig 4, Krausler 4, Blaže j 3 (Pajenk 0), Bertchold 2 (Britzmann 4), Buchvvald 2 (46. Krištof 4), Vauče 3, Pajenk 3;
Igrišče ASV, 100 gledalcev Sodnik: Kandolf (napravil na koncu katastrofalno napako)
Strelci: Kummer (15.) oziroma Britzmann (60.) in Vauče (67. enajstm.)
ASV je proti Šmihelu skušal na vsak način z zmago zopet priključiti na SAK in je tudi temu primerno agresivno začel igrati. Že v 15. minuti je najboljši strelec Celov-čanov Kummer dal prvi gol za svoje moštvo. Šmihel se je le počasi opomogel in šele v drugem
Šmihel — Žrelec 1:2 (0:1)
Postava: Guetz 3, Andrej 3, Lopinsky 2, Šuler 3, Motschnig 4, Krausler 4, Blaiej 2 (46. Pajenk 2), Berchtold 2, Krištof 2, Buchvvald 2, Vauče 4 Šmihel, 150 gledalcev Sodnik: Harring (poprečen)
Strelci: Vauče (58.) oz. Blach (42.) In Ba-razutti (65.)
Moštvo trenerja Avdiča je v Šmihelu videlo zadnjo možnost, da se reši izpada in jo je tudi izkoristilo. Po porazu v preteklem tednu zdaj čaka moštvo gotovo že
1.	razred. Šmihelčani so imeli v tej tekmi vrsto odličnih priložnosti.
polčasu, ko je prišel v igro Krištof, prevzel komando. Za gole in za zmago pa je tokrat poskrbel drug igralec. Britzmann je prišel namesto Berchtolda in je v 60. minuti izenačil. Sedem minut pozneje je po prekršku na njem legionar Vauče iz enajstmetrovke dal odločilni zmagoviti gol.
Kuriozno se je potem tekma končala. Sodnik Kandolf je igro pet minut prezgodaj končal, in je po nekaj sekundah hotel nadaljevati, toda domači ASV se zato nič ni brigal in je enostavno odšel v kabine. Zdaj Celovčani upajo na novo tekmo, kar pa po pravilih gotovo ni možno.
Dobrla vas — Šmihel 0:0
Postava Šmihela: Guetz 4, Andrej 1 (46. Bla-žej 3), Lopinsky 2, Motschnig 5, Vauče 3, Pa-jenk 2, Buchvvald 2, Krištof 4;
Dobrla vas, 300 gledalcev Sodnik: VVieser (odličen)
V podjunskem derbiju med Dobrlo vasjo in Šmihelom ni bilo ravno največ viškov, kljub temu pa je bila tekma napeta in zanimiva. Po 90 minutah pri dežju in snegu sta se moštvi razšli vsaka z eno točko.
Odlično je sodil sodnik Alfred VVieser.
4 enajstmetrovk v Liebenfelsu
Liebenfels — DSG Sele 1:1 (1:0)
Postava: Užnik 3, K. Hribernik 2 (46. Hobel 3), Jakopič 4, Dovjak 2, Čertov 3, Olip 4, A. Čer-tov 4, Ferra 4, Dovjak 3, O raže 3, Travnik 3; Liebenfels, 200 gledalcev Sodnik: Pankraz (slab, brez pregleda)
Strelci: Schvvarzenbacher (3.) oz. Jakopič (79. enajstm.)
Sodnik Pankraz je na tej tekmi dal domačinom in Selanom po dve enajstmetrovki. Messner in vratar Raab možnosti nista znala izkoristiti, medtem ko je pri Selanih zapravil le Travnik. Legionar Jakopič pa je enajstmetrovko hladnokrvno izkoristil in zagotovil moštvu vsaj točko.
Jože Gregorič (SAK) je ravno preigral Selana Oražeta
Tekme Selanov
V nedeljo, 12. maja 1985 ob 17. uri
DSG Sele I — KAC I na štadionu pod Košuto!
Tekme Šmihela
V nedeljo, 12. maja ob 16.30 uri Šmihel I — Borovlje I na igrišču v Šmihelu!
Točka za SAK v Velikovcu
Velikovec — SAK 0:0
Postava: Naschenvveng 3, Sadjak 3, Štern 4> Kreutz 4, Lampichler 3, Jovičevič 4, Luschnig 4, Raczinsky 4, Ratajec 3 (61. Polanšek 4), Velik 3, (83. Urban 0), Gregorič 3;
Velikovec, 350 gledalcev Sodnik: Ott (pustil Velikovčanom zelo zavlačevati tekmo — sicer dober)
SAK je bil v Velikovcu brez dvoma boljše moštvo, ki je obvladalo igro v vseh 90 minutah. Toda pred golom igralci enostavno niso imeli sreče, tako, da se je tekma končala brez zadetkov.
Tekma Žrelec — SAK je bila zaradi slabega vremena odpovedana.
Koroško srednješolsko prvenstvo:
Slovenska
gimnazija
poražena
Slovenska gimnazija — HAK Beljak 1:4 (1:0)
Postava: Smrečnik (Austria, SAK), Surn-per (SAK), VVieser (Austria), Debevec (SAK), Jenšac (SAK), Berchthold (Šmihel), Vauče (SAK), A. Čertov (Sele), P. Čertov (Sele) (65. Kassl), Millonig (brez kluba)
Košatovo igrišče, 50 gledalcev Sodnik: Jager
Strelci: A. Čertov (25.) oz. (42., 60., 72. in 75.)
Moštvo Slovenske gimnazije je pričelo koroško srednješol; sko prvenstvo s porazom. Proti moštvu iz Beljaka so Slovenci igrali v prvem polčasu dober nogomet in vodili že 1:0, toda v drugem polčasu so se vrstile manjše napake, ki so potem ob koncu povzročile visoko zmago telesno znatno močnejših gostov. Po tem porazu je možnost za osvojitev koroškega naslova seveda že zelo majhna-
Šahisti SŠZ gredo razred više
Že po predzadnjem kolu tretjega razreda sredina je bil vzdig šahovskega društva SŠZ v drugi razred zagotovljen.
Cela tri leta so se slovenski šahisti borili (ali tudi ne) za krono (prvo mesto) tretjega razreda in obenem za vzdig v drugi razred — toda zaman! Najbojši rezultat so dosegli v prejšnjem in istočasno tretjem letu — 5. mesto, 32 točk. To vse pa kljub slabi disciplini nekaterih igralcev, kateri so le poredkoma prihajal na prvenstvene tekme in s tem onemogočili dobre rezultate. Letos pa se je položaj poboljšal. Z novimi dobrimi igralci (VValdhau-ser, Laussegger, Kolter,...) in z večjo resnostjo je šlo od zmage do zmage. Brez dveh nepotrebnih pičlih porazov in enega remija bi postali prvaki! Toda kljub tej smoli je letošnji
rezultat najboljši v zgodovini kluba. Po zadnji tekmi in zmagi v soboto, 27. aprila, proti Podrošci (5,5 — 0,5), zaseda moštvo odlično tretje mesto — 49 točk! Ker pa bo tretji razred sredina opuščen, gredo letos prva 4 moštva vsakega tretjega razreda za razred višje. Tako tudi SŠZ.
Zaradi venomer večjega zanimanja kraljevske igre bo jeseni ustanovljeno najmanj še eno moštvo, katero bo ali kateri bosta vnaprej zastopali koroško manjšino v tretjem razredu. Vrhu tega je vodstvo šahovskega odseka sklenilo, da bo odslej naprej gostilna „Pri Joklnu" klubski lokal, v katerem ne bo le dana možnost za igranje šaha, temveč tudi vsak teden po en šahovski večer, pri katerem bodo imeli igralci možnost treningaob podpori Jurija Deisingerja. Kolikor se bo dalo, bodo povabljeni drugi mojstri (Robatsch,...) na simultanke.	-žigo-
Podjunski derbi brez golov
Zadnja zmaga Avdiča?
Šport
Drugi veliki slovenski derbi v podligi
Tekmo med brali zopet dobil Slovenski atletski klub
jj^l^njenima nogama skušata Selana Dovjak (desno) in čertov ovirati Ratajca (SAK) pri strelu. Pri tej akciji je
Kljub slabemu vremenu je prišlo preteklo nedeljo na Ko-šatovo igrišče 400 gledalcev k slovenskemu derbiju med SAK in DSG Sele. Jeseni je pred 1000 gledalci zmagal SAK 3:2, tokrat pa je bil položaj od vsega začetka jasen: SAK je bil velik favorit, Selani so si le čisto na tihem pričakovali točko.
SAK — DSG Sele 2:0 (2:0)
postavi: SAK (42): Naschenvveng 3, Sadjak 4, Štern 5, Kreutz 4, Lampichler 4, Jovičevič 4 (Polanšek 0), Raczynski 4, Luschnig 4, Grego-rič 4, Ratajec 4 (VVoschitz 0), Velik 3;
°SG Sele (35): Užnik 3, Oraže 3, Jakopič 4, D°vjak 3, Čertov 3, Olip 4, A. Čertov 4, Fera 4- (46. N. Hribernik 3), Hribernik N. 2, Travnik 3» Nobel 3;
Košatovo igrišče, 400 gledalcev sodnik: Slntitsch (dober)
Strelci: Raczynski (11.) in Ratajec (20.)
SAK je proti svojemu bratu Pokazal, da je gotovo najboljše moštvo v podligi, ki se je Po ponovnem porazu Anna-bichla (1:2 proti Šmihelu) z znatnim korakom približal h kroni prvaka. Čeprav je bil SAK v drugem derbiju igralsko
vso tekmo res znatno bojši, so imeli naši Selani v prvih minutah dve odlični možnosti: in če bi jih realizirali, bi tekmo gotovo lahko oblikovali popolnoma drugače. Obe priložnosti so Selani zapravili.
SAK je bil po teh akcijah kmalu boljše moštvo, ki je deloma močno pritiskalo na vrata Selanov. V 11. minuti je potem bilo tako daleč. Po podaji Luschniga je v gneči v kazenskem prostoru Raczynski iz petih metrov dal prvi gol za SAK. Že deset minut pozneje se je ofenzivna igra SAK drugič obrestovala. Gregorič je z
leve strani prodrl, podal pred vrata, kjer je legionar Ratajec izkoristil možnost in postavil na 2:0.
V drugem polčasu je SAK nekoliko popustil, Selani so imeli zopet več od igre. Značilno za igro SAK je bilo, da so vsi trije igralci v sredini (Luschnig, Raczynski, Jovičevič) skupno oblikovali igro, medtem ko je pri Selanih po izmenjavi Fere prevzel režiserstvo moštva kapetan Nanti Olip. Igra je proti koncu nekoliko „za-spala", obe moštvi sta bili oči-vidno z rezultatom že zadovoljni. To je povsem razumljivo, saj ima SAK že itak odlično razliko golov, Selanom je pa tudi niso hoteli ravno znatno poslabšati. Tako se je bratovska tekma na Košatovem igrišču končala z zaslužneno zmago SAK.
Legionar Zlato Ratajec (desno) in Selan Dovjak se borita za žogo.
Mnenja po tekmi:
Alois Jagodič, trener SAK:
Tekma je bila zelo težka, kljub temu pa smo dobro igrali in zasluženo zmagali. Ko smo vodili že z dvema goloma prednosti, nismo hoteli več z vso silo dati še več golov, čeprav bi bilo to gotovo možno. Proti vsakemu drugemu moštvu se bi v drugem polčasu znatno bolj potrudili. To je bil pač slovenski derbi. Po tej zmagi lahko počasno že računamo s prvim mestom, prestati moramo le še naslednjo tekmo v Št. Leonhardu.
Jože Fera, trener Selanov
SAK je gotovo zmagal zasluženo, čeprav smo Imeli začetka dve odlični možnosti. Če bi znali le eno izkoristiti, bi se mogoče tekma drugače končala. Zdaj moramo doma na vsak način točkovati, kar gotovo ne bo lahko, ker naši napadalci v zadnjem času niso ravno najbolj „razpoloženi“.
Matjaž Jakopič, legionar Selanov:
Ta tekma ni bila za nas tolikšnega pomena. SAK Je potreboval točke, mi si jih pa bomo morali priboriti na domačih tleh. V treh izostalih tekmah bomo doma gotovo napravili še dosti točk.
Tekme SAK
v soboto, 11. maja 1985 ob 17.30
St- Leonhard I — SAK I ob 15.30
**■ Leonhard 23 — SAK 23 v St. Leonhardu!
Navijači se lahko
Peljejo z busom na tekmo.
13-00 odhod pri Kosti v Celovcu
'4-00 odhod iz Pliberka (Zadruga)
Podliga vzhod
1.	SAK	20	13	4	3 40:16	30
2.	ASV	21	10	6	5 25:19 26
3.	Št. Leonh.	21	10	4	7 39:29 24
4.	Dobrla vas	20	6	10	4 28:22 22
5.	VVeitensf.	21	7	8	6 23:23 22
6.	VVolfsberg	20	7	7	6 29:22 21
7.	Št. Andraž	20	8	4	8 29:35 20
8.	Šmihel	20	8	3	9 25:29 19
9.	KAC	21	7	5	9 26:32	19
10.	DSG Sele	18	7	4	7 23:23 18
11.	Borovlje	20	5	8	7 24:26 18
12.	Velikovec	21	6	6	9 30:34 18
13.	Liebenfels 21	5	6 10 21:35 16
14.	Žrelec	20	3	5 12 13:30 11
Izidi 21. kola
KAC —Žrelec	1:0	(0:0)
Borovlje — Liebenf.	0:1 (0:0)
Velikovec — VVeitensf.	3:0 (0:0)
ASV - Šmihel	1:2	(1:0)
SAK — DSG Sele	2:0	(2:0)
Št. Andraž — Št. Leonh.	1:2 (1:2)
VVolfsberg — Eberndorf odpov.
Naslednje kolo:
St. Leonhard — SAK, DSG Sele — KAC, Šmihel — Borovlje, Dobrla vas — ASV, Liebenfels — Velikovec, VVeitensfeld — Št. Andraž, Žrelec — Wolsfberg;
Strelci:
13 golov: Kummer ASV 10 golov: Stuckler (VVolfsberg), VVeber (St. Leonhard), Ro-scher (Dobrla vas)
9 golov: Rassi (KAC), Messner (Liebenfels)
8. golov: Velik (SAK), Loibnegger (VVolfsberg), Vauče (Šmihel)
7 golov: Hobel (Sele), Jovičevič (SAK), Raczynski (SAK), Jelenko (Velikovec)
6 golov: Travnik (Sele), Polanšek (SAK), Krištof (Šmihel)
4 gole: Ratajec (SAK), Šuler (Šmihel)
3 gole:	Luschnig, Gregorič
(SAK)
Prireditve
STRAN -« n SREDA, ________lO 8. maja 1985
PRIREDITVE
• Celovec
7-DNEVNI IZLET NA KORNATE (otoki na Jadranu)
v času od 6. do 14. septembra 1985.
Cena znaša 1700 šilingov. V ceno je vračunana vožnja z vlakom Ljubljana—Zadar, prevoz železniške postaje do pristanišča, polni penzion v hotelu Korinjak na Velom Izu, ter križarjenja z ladjo in zadnji dan prevoz z ladjo do Zadra. Od tu bo vsak udeleženec odpotoval domov na lastne stroške. Prijave najpozneje do 10. maja na sedež Slovenskega planinskega društva Celovec, Gasome-tergasse 10.
Odhod iz Ljubljane bo v petek, 6. 9. 1985 v večernih urah. Točen čas odhoda bomo pravočasno objavili.
Program izleta na Kornate v organizaciji Slovenskega planinskega društva Celovec:
Izleti in križarjenja z ladjo so enodnevni ali po dogovoru. Spanje, zajtrk in večerja je v hotelu KORINJAK na VELEM IŽU, medtem, ko se kosilo pripravlja in servira na ladji oz. v naravi na enem od številnih otočkov.
Sobota, 7. 9. — dan prihoda
Potovanje z vlakom do Zadra, prestop na avtobus, ki nas popelje do lajde in plovba na otok ŽUT. Z ŽUTA odplovemo na otok IŽ do hotela KORINJAK, kjer nas čaka kosilo in nastanitev po sobah.
Nedelja, 8. 9. — prvi dan
Zajtrk in vzpon na vrh KORI-NJAKA (168 m — 45 min.) nad VELIM IZŽEM. Kosilo v hotelu in okrog 15. ure še skok s čolnom (boljši plavalci razdaljo lahko preplavajo) na bližnji otoček RUTNJAK (5. min. vožnje). Markacije označujejo pot na severnovzhodni strani preko stene do vrha (28 m).
Ponedeljek, 9. 9. — drugi dan
Zajtrk, ob 8. uri odhod z ladjo na otok KATINA in vzpon na vrh (117 m — 45 min.), nakar se odpeljemo k jezeru MIR in se povzpnemo na vrh MU-RAVLJAKA (148 m - 45 min.). Od tu je najlepši pogled na najvišji klif na Jadranu, na GRPAŠČAK, visok 96 m.
Torek, 10. 9. — tretji dan
Zajtrk, ob 8. uri odhod z ladjo na otok LEVERNARA (112 m
—	45 min.) in PIŠKERA z vzponom na vrh OTOČEVAC (126 m
—	60 min.).
Sreda, 11. 9. — četrti dan —
Rezervni dan
Četrtek, 12. 9. — peti dan
Zajtrk, ob 8. uri odhod z ladjo na otok MANA (77 m — 30 min.) ter še na otok KORNAT do KRAVLJAČICE, kjer pelje planinska steza mimo gozda črnega bora do vrha METLI N E (237 m — 60 min.), ki je obenem tudi najvišji vrh kornat-skih otokov.
Petek, 13. 9. — šesti dan
Zajtrk, ob 8. uri odhod z ladjo na jug kornatskih otokov na •RAVNI ŽAKAN in na otok LAV-SA:
Sobota, 14. 9. — dan odhoda
Zajtrk v hotelu in odhod z ladjo do Zadra, kjer se izlet konča.
•	Celovec
Podijska diskusija: NOV ZAČETEK ALI KOMUNITETA? ALI SMO SE IZ ZGODOVINE KAJ NAUČILI?
Čas: četrtek, 9. maja 1985, ob
19.	uri
Kraj: UBW, Hčrsaal 4. Diskutirajo: dr. Felix Kreissler (Centre d’Etudes Autrichien-nes, univerza Rouen), Karl Mark (dolgoletni poslanec SPO v avstrijskem parlamentu in član evropskega sveta), Janko Messner, Josef Nischelvvitzer (KZ-Verband), univ. prof. Norbert Schausberger in dr. Carl Svvece-ny (Kameradschaft der poli-tisch Verfolgten in Kšrnten). Diskusijo vodi: univ. prof. Helmut Rumpler
•	Žvabek
KONCERT „Dobro Jutro sonce"
Prireditelj: KPD „ Drava" v Žva-beku
čas: sobota, 11. maja 1985, ob
20.	uri
Kraj: farna dvorana v Žvabeku
•	Obirsko
POMLADANSKI PLES Prireditelj: Alpski klub „Obir“ na Obirskem
Čas: sobota, 11. maja 1985, ob 20.30 uri
Kraj: pri Kovaču na Obirskem Za ples bo igral „Agaton Trio"
•	Loče
MATERINSKA PROSLAVA Prireditelj: SPD „Jepa-Baško jezero" v Ločah
čas: sobota, 11. maja 1985, ob 20. uri
Kraj: pri Pušniku v Ločah Na sporedu so: otroški zbor, člani Glasbene šole, recitacije, igrica
•	Hodiše
MATERINSKA PROSLAVA Prireditelj: SPD „Zvezda“ v Hodišah
Čas: nedelja, 12. maja 1985, ob 19. uri
Kraj: pri Čimžarju v Dvorcu Sodelujejo: Trio „Korotan“ SPD „Danica" iz Št. Vida v Podjuni, MePZ SPD „Zvezda“ iz Hodiš, tamburaši SPD „Zvezda“ iz Hodiš, otroci iz Hodiš
e Škocijon
MATERINSKA PROSLAVA Prireditelj: Otroški zbor Škoci-jan
Čas: nedelja, 12. maja 1985, ob 19.30 uri
Kraj: dvorana pod cerkvijo v Škocijanu
Na sporedu so: Pesmi, recitacije, prizorček: „Župnik in ciganka", nastop MoPZ „Vinko Poljanec"
• Dom v Tinjah
V petek, 10. 5., ob 19.30 uri FORUM ZA POLITIČNA VPRAŠANJA, nemško „K aktualni situaciji slovenske narodne skupnosti"
Predava: dr. Matevž Grilc, predsednik Narodnega sveta koroških Slovencev
Pred predavanjem bo nastopil trio Sturm iz Dobrle vasi.
v soboto, 11.5.
ROMANJE NA SVETE GORE
za bilčovsko faro
Vodi: g. dekan žpk. Leopold
Kassl
v četrtek, 16. 5., od 14. do 22. ure
RAZISKAVA BOLEZENSKIH VPLIVOV V PROSTORIH IN NA PROSTEM
Predavatelj: dipl. inž. arh. Paul Artmann, Dunaj od četrtka, 16. 5., od 14. ure do 19. 5., 18. ure
TEČAJ ZA SPRETNE ROKE: „Rezbarstvo“
Vodi: Arnulf Pichler, kipar
od četrtka, 16. maja, do četrtka, 6. junija
DOPUSTNIŠKI IN IZOBRAŽEVALNI DNEVI ZA STAREJŠE LJUDI, nem.
Vodita: S. Respicia in Jože Ko-peinig
Soprireditelj: župnijski urad Sv. Barbare
od sobote, 18. 5., 14.30 ure do nedelje, 19. 5., 16.30 ure PRIPRAVA NA ZAKON, nem. „Kako naj oblikujemo zakon" Vodijo: Jože Kopeinig, zdravnik, mati, sodnik
v ponedeljek, 20. 5., ob 19.30 uri
LITERARNI VEČER: Andreas Kuntner bere iz svojih del Glasbeni spored: VVolfgang Ei-cher
v torek, 21. 5., ob 20. uri
KONCERT PEVSKEGA ZBORA GALLUSA
Umetne, narodne in sakralne pesmi
Vodstvo: prof. Jože Ropitz
• Celovec Dravograd
Slovenska prosvetna zveza v Celovcu in Turistično društvo Dravograd iščeta PAR ZA KOROŠKO OHCET ki bo 29. junija 1985 v Dravogradu. Par naj ne bi bil starejši od 30 let. Prijave v pisarni SPZ.
ZVEZA KOROŠKIH PARTIZANOV VABI NA SEDEMDNEV-. NO POTOVANJE PO ČEŠKOSLOVAŠKI
od 27. 5 do 2. 6.1985: Pliberk — Budjejevice — Prago — Brno — Oberpullendorf
Cena celotnega potovanja na bazi polpenziona, zajtrk, večerja in prenočišče v dvoposteljnih sobah je šil. 3700,—, za enoposteljne sobe se zaračuna doplačilo šil. 510,—. Za Češkoslovaško je potrebna viza, ki še posebej stane šil. 100,—. Potovali bomo z udobnim Sienč-nikovim avtobusom, vozil bo, kot vsako leto zelo zanesljiv šofer Hanzej VVutte. Pismene prijave na Zvezo koroških partizanov, 9020 Celovec, Gaso-metergasse 10, ali po telefonu dopoldne 0 42 22 / 51 37 52, popoldne 0 42 22 / 59 37 74.
Katoliški delovni odbor — Katoliška otroška mladina razpisuje
delovno mesto tajnika ali tajnice
naloge: razvijanje pogojev za otroško delo In kontakti z odgovornimi po farah; sestavlja-
nje pripomočkov in pismenih podlag; organizacijska in pisarniška dela
Prijave sprejema do 1. maja 1985: Katoliški delovni odbor - KOM, 9020 Celovec, Viktrin-ger Ring 26, tel.: 0 42 22 Z 51 11 66. Prijavnici priložite tudi življenjepis In spričevalo.
pohištva
•	Še več zmogljivosti, še več izbire
•	Članstvo pri Regent Mobel, enemu vodilnih trgovskih združenj Evrope za pohištvo
•	Skupen nakup na veliko
•	Strankam dajemo plačilne ugodnosti
•	Strokovni nasveti in prvorazredni servis
•	Lasten mizar in polagalec podov
S Lasten servis za električne naprave, televizijske in električne aparate
S Plačilne olajšave:
20% predplačila, ostalo na eno leto brez obresti
aRUTAR
Bcana
DOBRLA VAS-EBERNDORF
Ovitek ene izmed najnovejših mladinskih knjig Mohorjeve založbe je narisala Hermine Paulič.
ZALOŽBA
Mohorjeva družba je naučila Slovence pisati in brati — tudi danes sodijo Mohorjeve knjige med najbolj priljubljene. Poleg rednega knjižnega daru smo izdali v zadnjem času več lepih otroških in mladinskih knjig: Lenčka Kupper — Janez Bitenc, SKRIVNOSTNA BELA KRPICA (pripovedke in pesmi s kaseto); Ivanka Polanc, DOBRO JUTRO, SONCE (otroške in mladinske pesmi z notami); Maja Haderlap — Karel Vouk, KANJSKI GRAD/DIE BURG VVILDENSTEIN (dvojezična, bogato ilustrirana koroška pripovedka) i. dr.
TISKARNA
Tiskamo vse, letake, lepake, oznanila porok, rojstev, promocij, odprtij novih podjetij, pisarniški papir, knjige, brošure, revije in časopise itd. Prevzamemo tudi vse vrste vezav diplomskih in doktorskih nalog, časopisov, revij, knjig in tudi osebnih pisem. Sodobno opremljena tiskarna in izurjeni strokovni sodelavci garantirajo solidno in hitro izdelavo vseh tiskovin, črno-belih in barvnih.
DIJAŠKA DOMOVA
Slomškov in Modestov dom spremljata dekliško in fantovsko mladino ob obisku gimnazije in drugih šol v Celovcu. Zanesljiva narodno-kul-turna in verska vzgoja nudi oporo številnim mladincem, ki morajo v času šolanja začasno zapustiti domačo hišo.
ŠTUDENTSKI DOM
Korotan na Dunaju naj bi bil zatočišče naših študentov in študentk na Dunaju. V celovškem Modestovem domu imajo študentje lasten oddelek.
KNJIGARNA
Nabožne predmete in verske knjige, pisarniške potrebščine, knjige lastne in drugih založb, kasete in gramofonske plošče s pravljicami, petjem in glasbo, vse dobite od A do Ž.
Novo: galerija v knjigarni!
Celovški Zvon,
trimesečna revija, se je pridružila mesečniku
Družina in dom,
ki jo izdajamo v veselje vseh bralcev že nad 35 let.
Mohorjeva povezuje rojake preko vseh meja — berite in širite Mohorjeve knjige tudi Vi!
MOHORJEVA DRUŽBA V CELOVCU
Viktringer Ring 26 — A-9020 Celovec/Klagenfurt
© 0 42 22 — 56 5 15 *