Datoteka je zaščitena z vodnim znamenjem. Zbirka Zlati čoln, 6 PREVAJALSKE STOPINJE Zbornik Prevajalskega natečaja češke književnosti (2006–2018) Copyright for original texts by Fráňa Šrámek – heirs, Ladislav Klíma – public domain, Jakub Deml – heirs, Jaroslav Hašek – public domain, Miroslav Holub – heirs, Josef Škvorecký – heirs, Ludvík Vaculík – heirs, Ota Pavel – heirs, Karel Michal – heirs, Michal Ajvaz, Petr Šabach, Eva Lustigová, Tereza Boučková, Jan Balabán – heirs, Irena Dousková, Filip Topol – heirs, Hana Andronikova – heirs, Petra Hůlová, Jana Šrámková, Bohumila Grögerová – heirs, Zbyněk Hejda – heirs, Sylvie Richterová, Karel Křepelka – heirs, Milan Exner, Michal Čapek – heirs, Josef Topol – heirs, 2021 Copyright for introduction and short biographies by Jana Šnytová, 2021 Copyright for Slovenian editon by Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2021 All rights reserved. Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja lastnikov pravic ni dovoljen prenos e-knjige na druge spletne naslove, reproduciranje, distribuiranje, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba v kakršnemkoli obsegu ali postopku. To e-knjigo lahko uporabljate samo za osebne namene. Če bi jo radi komu podarili, prosimo, kupite dodatni izvod za vsakega obdarjenca. Hvala, da spoštujete avtorske pravice in trud, vložen v pripravo knjige. Uredili Jana Šnytová in Tatjana Jamnik Avtorica uvoda in kratkih biografij Jana Šnytová Prevedli Tatjana Jamnik (uvod in biografije), Anjuša Belehar, Sabina (Dizdarević) Ćosić, Vesna Dragar, Eva Grosek, Katja Ketiš, Nina Kupic, Nejc Ložar-Olbort, Tanja Mirtič, Ksenija Mravlja, Karin Pajk, Bojana Petkovič, Aleš Pirnat, Katja Šarf, Barbara Šinkovec Kutin Oprema in oblikovanje Zveza Modro-bela ptica Izdalo in založilo Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, Vnanje Gorice, Nova pot 142, 1351 Brezovica pri Ljubljani Za založbo Tatjana Jamnik Vnanje Gorice 2021 Prva elektronska izdaja Brezplačna publikacija Dostopni format: EPUB Način dostopa (URL): https://knjigarna-bookshop.eu Izdajo je podprlo Veleposlaništvo Češke republike v Ljubljani. Publikacija je nastala v sodelovanju z Oddelkom za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 71069443 ISBN 978-961-7020-76-2 (ePUB) PREVAJALSKE STOPINJE Zbornik Prevajalskega natečaja češke književnosti (2006–2018) Uredili Jana Šnytová in Tatjana Jamnik Uvodna beseda Jana Šnytová Prevedli Tatjana Jamnik (uvod in biografije), Anjuša Belehar, Sabina (Dizdarević) Ćosić, Vesna Dragar, Eva Grosek, Katja Ketiš, Nina Kupic, Nejc Ložar-Olbort, Tanja Mirtič, Ksenija Mravlja, Karin Pajk, Bojana Petkovič, Aleš Pirnat, Katja Šarf, Barbara Šinkovec Kutin https://policadubova.org https://slavistika.ff.uni-lj.si Kazalo Uvodna beseda I. PROZA Fráňa Šrámek Pot v gore Ladislav Klíma Kako bo po smrti Jakub Deml Pot na jug Jaroslav Hašek O športu Miroslav Holub Ob avtocestah je Amerika Aladinova svetilka Josef Škvorecký Kako sem se učil nemško in angleško Ludvík Vaculík Sekira Ota Pavel Najdražji v srednji Evropi Karel Michal Močna osebnost Michal Ajvaz Pot na jug Petr Šabach Stava Eva Lustigová Beli veter Tereza Boučková Ko ljubite moškega Jan Balabán Diana Vprašaj očeta Irena Dousková Ne puščajte me tukaj Filip Topol Pot Karla Klenotníka na Korziko Hana Andronikova Zven sončnih ur Petra Hůlová Mačeha Jana Šrámková Hruškadóttir II. POEZIJA Bohumila Grögerová Marec 2006 *** *** *** Zbyněk Hejda V konicah prstov Variacija na macho Temno Zvečer ptice Sylvie Richterová Dihurje življenje Temna noč Ljubezen v času apokalipse Variante za konec Karel Křepelka Brno Laudes Čakanje Zvečer Rožice Deviškost Milan Exner Emblem Ko ne bi kričala Machnin iv Zatišje Michal Čapek Lovci (brez naslova) Kyje III. DRAMATIKA Josef Topol Glasovi ptic Literatura Pregled nagrajencev prevajalskega natečaja v kategoriji češke književnosti 2006–2018 Knjige založbe KUD Police Dubove Uvodna beseda V današnjem svetu hitre komunikacije zlahka dobimo občutek, da so nam dostopne in blizu celo oddaljene dežele in da lahko brez ovir spoznavamo tudi najbolj eksotične države in kulture. Prav zato včasih preseneča, kako malo vemo o tem, kar se nahaja v naši soseščini in kar je neposredno vplivalo na našo kulturo. Čeprav sta se češka in slovenska kultura razvili iz skupnega slovanskega izročila, se vzajemno oplajali in več stoletij soobstajali v isti državni tvorbi, nedvomno obstaja še precej belih, neraziskanih lis na področju odnosov med njima. Bralcem ostaja neznan še marsikateri pomembni literarni ustvarjalec ene ali druge kulture. Zbornik študentskih prevodov ima dva namena. Predvsem smo želeli omogočiti mladim prevajalcem, nagrajenim na prevajalskem natečaju, da bi njihovi prevodi ugledali luč sveta, in jih s tem spodbuditi k nadaljnjim ustvarjalnim podvigom. Obenem poskušamo slovenskim bralcem predstaviti pomembne in navdihujoče češke literate. Nagrajeni prevodi tako nudijo hiter pregled čeških piscev, ki so ustvarjali od začetka 20. pa vse do 21. stoletja; v skladu s tem jih v zborniku navajamo po kronološkem vrstnem redu. Dodajmo še, da so dela številnih vidnih čeških avtorjev, če omenim samo Fráňo Šrámka, Jakuba Demla ali Bohumilo Grögrovo, na tem mestu prvič objavljena v slovenščini. Zbornik prinaša prevode štirinajstih mladih prevajalk in prevajalcev, nagrajenih v češki sekciji prevajalskega natečaja, ki ga je organiziral Oddelek za slavistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Objavljeni so prevodi, katerih avtorji so se odločili sodelovati pri pripravi te knjige. Prvič je bil natečaj za prevode češke, poljske in slovaške književnosti izveden v študijskem letu 2006/2007. Odtlej se je zvrstilo dvanajst letnikov natečaja, ki se jih je skupno udeležilo več kot sedemdeset študentov. V izbrani kategoriji (proza, poezija ali dramatika) je študent prevedel obvezno besedilo, nato pa še besedilo po lastnem izboru. Natečaj ne bi mogel uspešno potekati brez požrtvovalnega dela članov komisij, ki so jih sestavljali poklicni prevajalci, slavisti, jezikoslovci ali literarnovedni strokovnjaki iz Slovenije in Češke republike. Zato bi se rada zahvalila Tatjani Jamnik, Nives Vidrih, Petru Mainušu, Alenki Jensterle Doležal, Mateji Medvešek Rjavec, Andreju Šurli, Mateji Kosi in Liborju Doležánu. Brez njihove pripravljenosti, da delijo svoje izkušnje s študenti, natečaja ne bi mogli izvesti. Z natečajem so bili povezani tudi drugi uspešni študentski prevajalski projekti, kot sta izdaja antologije češke poezije druge polovice 20. stoletja Nesrečno srečni (2012), pri kateri so več kot polovico besedil prevedli študentje in absolventi bohemistike na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, in izdaja zbirke kratke proze Václava Koubka Gostilniške in vaške zgodbe (2013), ki je pod mentorstvom Tatjane Jamnik nastala v okviru izolske Prevajalnice v organizaciji Javnega sklada RS za kulturne dejavnosti. Prevode češke proze, poezije in dramatike, nagrajene na prevajalskem natečaju, vam predstavljamo z minimalnimi uredniškimi posegi. Verjamemo, da vas bo prevajalsko delo mladih slovenskih bohemistov pritegnilo in da se lahko skupaj veselimo nove generacije nadarjenih in izobraženih prevajalcev te morda ne ravno največje, a zato toliko bogatejše književnosti. Jana Šnytová I. PROZA Fráňa Šrámek Pot v gore (odlomek kratke zgodbe) Izvirnik: Cesta do hor iz zbirke Žasnoucí voják (Praga: Fr. Borový, 1924) Prevedla Barbara Šinkovec Kutin Na novo postojanko smo prišli ponoči. Na take kraje te vedno pripeljejo ponoči, deloma zato, ker moraš iti skozi območja, kjer te sovražnik lahko vidi in nate strelja, deloma pa verjetno tudi iz drugih razlogov; pravzaprav so te na splošno radi vodili z zavezanimi očmi, kot plašnega konja. Tudi ime reke so izgovorili tako, kot da je sploh ne bi smeli slišati. Ampak vseeno smo jo slišali, Soča, dobro, spogledali smo se med seboj, pa je bilo dovolj. Potlej nam je ta molčeča trska menda predolgo tičala v telesih, a ko smo jo izdrli in si povedali, kaj si o njej mislimo, se mi zdi, da rane drug drugemu nismo preveč popihali, prej obratno. »In tako so nam torej, bratje, preobrnili situacijo za celih 180 stopinj,« je rekel Valentík, ki smo ga imeli radi zaradi njegove gobčnosti in smo ga vedno vzpodbujali, ko je s tistim predrznim gobcem zadel občutljivo točko koga iz šarže. Glej, Soča torej! Izmenjali smo si poglede kot na pogrebu, ko začutiš, da bo to doletelo vsakega izmed nas. Zadnji vlak, s katerega smo se izkrcali pred dvema dnevoma, je že povsem izginil nekam v pravljico, vse ostalo za njim pa tudi in začenjala se je nova zgodba. Tistega dne smo odrinili zarana in takrat je to postalo črno na belem: »Na fronto!« Ne veš ravno, če so te table potrebne, to nezaželeno mrho bi našel že po vonju. A bile so tam. Za Kranjsko Goro je tudi na nas tistega jutra pogledala z visokega kola, kot fant, ki si te dodobra ogleda in vas vse odšteva, enega za drugim. Vojaki so pogledovali proti zadnji hiški v mestecu, tam je bila gostilna in pred njo so stale ženske, potem smo prebrali tablo in se hitro še enkrat ozrli proti ženskam, proti gostilni sredi jablan, proti tihemu svetu z okni in kamnitimi stopničkami; konec, dolgi fant jih je že odštel; vsakemu so odrezali košček tistega, za čimer se je še obračal; temu primerno so izpadle tudi šale, kisle pomije; izpljuniti in zadosti! […] Resnično, če si pogledal naprej, so tvoje oči vedno ob nekaj trčile in okoli se je izoblikoval nekoliko temnejši krog, sumničav in nezaupljiv. Tam na koncu prijetne dolinice so se že šopirile gore, same gore in gore, ogromen gobec med nebom in zemljo, poln zob, in s teh špic na nebu se je kar kadilo od same hudobije; oblaki so se nabadali na bodice in trosili saje, četudi je tam doli sonce krasno sijalo. Od tod je vela razsežna, razsrjena turobnost, kot od nekod, kjer se hudiči tepejo. Slabo, žalostno, brat! Skale si te podajajo med seboj, da bi si raje prej sam preštel kosti; podajajo si te, že so se razkoračile, počilo bo, brat, ne bodo se muckale s teboj! Pogledaš palico, skrivoma, sprva negotovo, potem že z nekoliko večjo gostovostjo, jo zagrabiš tam, kjer hoče biti zagrabljena … ampak dobro, poglejmo vsaj enkrat svet s primerne višine! […] Tovariš je že nekajkrat ponovil: Še tja do tistega drevesa, do onega kamna in tam se bom, brat moj, zvrnil. Ni bilo to drevo niti oni kamen. Šlo je še malo naprej. V vojni se gre vedno še malo naprej. A naposled se je moralo zgoditi. Pri nekem drevesu ali kamnu, ki ju skozi modro meglo oči niti nisi več dobro videl. Videl si bolj nekaj drugega. Kočico, kjer so ti pripravili nežno posteljo iz mahu. Dekle na pragu, ki je zaihtelo nad teboj. Roko, ki ti je bila tolažeče položena na čelo. Nad glavo pa nebo, strop, poslikan z nečim znanim, kot tam, kjer si že bil. Zato si, padajoč na hrbet, dobil takšen prismojen, osupel izraz. To je nemara dolgo trajalo, tako dolgo, da si vmes lahko imel tisoč blaženih prividov, tisoč blaženih upov; morebiti se je zate ravno v tem trenutku končala vsaka vojna beda, sedaj te bo zagrabilo in te poneslo na tisti kraj, kjer ni vojne. […] Dolgo nismo niti opazili, da naša stotnija zdaj koraka sama, preostale tri stotnije prapora so se medtem nekam udrle, in ko smo to opazili, si s tem niti nismo belili glave, kajti zdaj smo se spuščali s hriba navzdol, kjer so bile dokaj položne serpentine, sonce je svetilo, ptice so prepevale in gost poletni gozd se je postavil med vojno in nas. Šele doli v dolini je spet prikapljal strup. Tam je žuborela rečica in že po njenem kačjem jeziku si lahko ugotovil, katera reka je to, niti ni mogla biti druga kot ta, ki smo se je bali. Bila je ozka v pasu, imela je zelene oči, električne boke in vsem balvanom, ki so ji stali na poti, je delila svoj pečat; a ravno tako je sem ter tja v senci navpične skalnate stene umolknila, v zahrbtnem žrelu potemnela in tu se je zdela še bolj zlovešča. Fantje so jo mrko gledali in mrmrali. Porogala se jim je. Nemara se je rogala tudi ozki cestici, ki je tod tekla po dnu doline. Spusti se po meni, kliče rečica ozki, beli potki. A cesta ne more, te hudičevke se mora vedno držati za krilo in stopicati poleg nje, tako tudi nam ne preostane nič drugega. Tu in tam se rečica razbesni na polno in fantje zastrižejo z ušesi, zdi se jim, da se že strelja. […] Vojaki so kakor otroci. Ko je prenehalo deževati, se je zdelo, kot da so zažareli novi upi in mavrični lok je to ovenčal. A brž ko so se fantje rahlo povzpeli na prste – jih je spet pobilo na kolena. Oblaki so se tedajci s črno težo razprostrli do gorá na jugu in iz te črnine je nenadoma zadonelo nepretrgano hrumenje kanonov in bevskanje strojnic. To je trajalo le kratek čas, izdivjalo se je s kratkim, besnečim rohnenjem, vendar je bilo dovolj: Strela, resnično gremo samo še okrog tega ovinka in bomo tam! Bomo tam! Na ognjenem območju! Na dosegu krogle! […] Nedaleč stran je na cesti stal Valentík z neznanim vojakom skoraj grozljivega videza. Okostje, razmajano v skoraj vseh sklepih, pod umazanijo vojaške uniforme. Vročica v mrličevih jamicah, mrzlica pod kožo, razpotegnjen vrat, kot da bi hotel zakikirikati, podivjana brada in sredi brade špranja, ki jo je kvarila grimasa. Najbrž sta se pogovarjala že nekaj časa. Valentík je zbrano poslušal in vsake toliko s pogledom švrknil proti nam. Dvojica je pritegnila našo pozornost; zdelo se je, da je to strašilo na cesti nekako povezano z našo usodo. Nekaj fantom je bilo tega dovolj. Na videz postopajoči so kolovratili korak za korakcem bližje k dvojici. A prišli so prepozno. In Valentík je hotel, da bi prišli prepozno. Ni pa mogel preprečiti, da ne bi slišali, kaj je za njim še navrgel okostnjak, ki se je podal na naslednji opotekajoči pohod po cesti, tipajoč s palico kakor slepec: »Samo to povej vašim fantom, naj vedo, kaj jih čaka. Z eno besedo, delo za očetomorilce!« Pesnik, prozaist in dramatik Fráňa Šrámek (1877–1952) je na literarno prizorišče vstopil na prelomu stoletja, sprva s poezijo, na katero sta vplivala simbolizem in dekadenca. Njegov opus iz prvega desetletja 20. stoletja je pod močnim vplivom antimilitarizma in anarhističnih misli, v njem tematizira negativne odzive na vojaščino (Modrý a rudý /Modri in rdeči/, 1906). Nasproti urjenju za ubijanje in vojaškemu drilu postavlja vrednote, kot so domovina, ljubezen in preprosto življenje, kar ostane stalnica njegove ustvarjalnosti (Stříbrný vítr /Srebrni veter/, 1911; Splav /Jez/, 1916; Měsíc nad řekou /Luna nad reko/, 1922). Skorajda celotno obdobje prve svetovne vojne je Šrámek preživel v avstro-ogrski uniformi. Njegova prozna ustvarjalnost, ki tematizira izkušnje in doživetja iz prve svetovne vojne, je bila vključena v zbirko osmih kratkih zgodb z naslovom Žásnoucí voják (Zaprepadeni vojak, 1924, 1933). Ladislav Klíma Kako bo po smrti (odlomek kratke zgodbe) Izvirnik: Jak bude po smrti – prva, revijalna objava 1920; prevedeno po zbirki Vteřiny věčnosti (Praga: Odeon, 1990) Prevedla Eva Grosek Dan pred tisto nočjo je minil brez nenavadnih dogodkov. Šele zvečer se je začelo. Ob sedmih sem sedel v jedilnici hotela Pri Srebrnem soncu v okraju J.; že vse od druge ure popoldan sem tam popival; ob pol devetih sem se nameraval z vlakom odpeljati v okrožje E., kjer imam cvetočo trgovino z metrskim blagom in novo štirinadstropno hišo. – Za mano je sedelo nekaj kmetov, ki so se bučno zabavali. Eden izmed njih je ravno razlagal, kako je lovil poljskega tatu. Pravzaprav jih nisem poslušal – – Dokler mi niso v ušesih ostro zazvenele besede: »In šel sem preko petih polj.« V sebi imajo nekaj grotesknega; v njih bi človek s težavo našel kaj groznega. Pa vendar se je v meni za trenutek obudil star, nenavaden, zelo temen, močan strah, ki je hujši od najbolj strašljive predstave. Sicer pa moja nepomembna kramarska duša meni, da sta smešnost in groza sestri, hrbet in lice ene in iste stvari: da izvor vse groze leži v misteriju komičnosti in obratno, da v je najglobljih globinah smešnosti le groza in samo vsak strah; da je svet le globoka in bleščeča grozna groteska brez dna. Kmalu sem pozabil na to. Čez četrt ure sem šel na dvorišče. – Medtem ko sem se vračal proti stanovanju, sem se zazrl proti zvezdam … In komaj slišno me je nekaj zaščemelo v ušesih: »Šel sem preko petih polj« – mi ohromilo noge in vzelo zavest. Kar je sledilo, živi v mojem spominu kar najbolj temno in nepopolno. Vem le, da sem se zelo hitro spet dvignil in se precej opotekaje vrnil v jedilnico. Da sem tam še približno pol ure pil, potem pa se z omnibusom odpeljal na železniško postajo. Da sem bil ves ta čas kot v polsnu, da sem na tiste besede skoraj pozabil, ampak da so kljub temu na trenutke v meni zažareli slabotni, še slabotnejši, toda močno vznemirljivi plamenčki groze. Na vlaku so pogasnili in nastopila je polovična nezavest. In spomnim se samo še, kako sem doma v trgovini poljubil svojo ženo – ter se nato pogreznil v blazine. In kako sem med dremanjem od nekod iz kota zaslišal predirno grozno stokanje svojega lastnega glasu zunaj sebe – – Kdaj so nastopile sanje, ne vem. Oh, bom to kdaj izvedel? Hodim po nepopisno turobni gričevnati, mestoma gozdnati pokrajini. Gosti oblaki so se bočili nad njo kakor kupola grobnice, temno rumeni, kakršnih še nisem videl. Pozna jesen; smrt povsod, smrt … Polomljene, porjavele, mokre trave so se nagibale v blato; mrliči posušenih šopov, od vetriča galvanizirani, so šepetali svoje posmrtne sanje; žalostni cvetovi, počasi umirajoči, so prosili rumeno nebo za hitro smrt; mrtvaško je grobna zemlja izročila polje. Rumena groza je šla z menoj in se vse bolj krepila. Vse me je plašilo, vse, kar sem pogledal, me je skrivnostno zavračalo. »Ubogi, ubogi!« so me nagovarjale trave in gruda, gozdovi in oblaki, »kaj še iščeš tu? Ne vidiš, da te vse odriva ter pošilja nekam proč, in ti ne razumeš, da tvoje mesto ni več tu? Smrt sedi v tebi in nič je bo pregnalo!« Vsak trenutek sem pričakoval, da pride tisto grozno, najgroznejše, poslednje. In je prišlo. Iz gozda, približno šeststo korakov stran, je prišel moški ter se mi počasi bližal. Takoj sem vedel, da je on tisto grozno, poslednje, in navdan z divjo grozo sem zbežal. Utrujen sem se končno ustavil in se ozrl. Enako počasi se je bližal, oddaljen je bil samo še petsto korakov. Nadaljeval sem z begom, na vsake toliko sem se ozrl; on, koraka še vedno ni pospeševal, kljub temu pa se je bližal. Že je bil le tristo korakov za mano. »Vse je izgubljeno!« sem takoj manj silovito jokal – tedaj, ko sem obtekel griček, zagledam dvesto petdeset korakov pred seboj stavbo z napisom Krčma. »Rešen sem,« sem zajokal, »zdaj me ne more več ujeti in med dobrohotnimi ljudmi bo strašilo izgubilo svojo moč nad menoj!« Znova sem se spustil v beg: sovražnik je izginil pred mojimi očmi, skrit za gričem. Bližam se cilju, grem mimo goste žive meje, ki obdaja vrtiček. Tu je izstopil iz njega – on. Stopil mi je na pot. Obraz je imel povsem običajen, oblečen je bil v rjavo oguljeno barhantno obleko s črnim karom. Dvignil je roke, s prsti obrnjenimi proti sebi, do višine obraza, in palce vrtel okoli sebe ter počasi in dobrodušno govoril: »Šel sem preko petih polj.« Eksplozija groze, ki se ji nič ne more upreti – – – – – – Nenavadna svetloba, skoraj snežno bela. Majhna, elegantna soba, jaz v njej na batistnih blazinah. Kristalni, skrivnostni sij dopoldanskega sonca se tu mudi, brez dvoma je zgodnje dopoldne. Vse je nekako odprto, votlo, doneče, žvenketajoče, dišeče. Kot da bi bil v notranjosti brezmejne steklene krogle …, potopljen v dišeč vaniljev sladoled. Toda tega najbolj resničnega pri vsem ne bi mogel predočiti niti največji pesnik, kaj šele jaz, ubogi kramar Matyáš Lebermayer! Dolgo sem ležal in bilo mi je čarobno prijetno. Na vse, kar se je dogajalo, sem pozabil; čutil sem sicer, da to spi v moji duši in da ga ne bi bilo težko prebuditi, toda to ni bilo potrebno. Preteklost se mi je zdela kot lahkotne, nepomembne sanje. Nazadnje sem si vendarle zastavil vprašanje: Kje sem? In kaj vse to pomeni? Glede na različne znake sem uganil, da ležim v hotelski sobi. Pozvonim. Čez trenutek vstopi strežnik in se prikloni. Bal sem se ga, zdel se mi je kot senčna pošast, čeprav je bil lep rdečeličen dečko v brezhibnem fraku iz nežnega lodna. »Kje vendar sem, človek?« se energično spravim nanj. »Pri nas v hotelu, lepo prosim. Pri Srebrnem soncu, vaša milost!« »Pri Srebrnem soncu?« In v meni je zasvetil precej jasen, a tudi nenavaden spomin. »Kako sem se znašel tu? Pa saj – saj – – aha! Saj sem se včeraj zvečer odpeljal v E. in sem spal doma pri ženi!« »To se je, prosim, vaši milosti samo sanjalo. Vašo milost smo si dovolili dati v sobo, ko so na dvorišču padli in obležali, ker smo videli, da so imeniten gospod, ki plača.« »Na dvorišču – počakajte – aha, tam sem omedlel, ker,« – grozni občutek se je prebudil v meni – »sem šel preko petih polj –« Prozaist, dramatik, pesnik in filozof Ladislav Klíma (1878–1928) velja za predstavnika češkega ekspresionizma. V času otroštva in odraščanja ga je tragično zaznamovala smrt vseh sorojencev in matere. Rednejše zaposlitve ni imel, sprva je živel od dediščine staršev in sorojencev, pozneje od podpore prijateljev in manjših honorarjev. Njegova filozofija, na katero sta vplivala Schopenhauer in Nietzsche, se je opirala na solipsizem, egodeizem in voluntarizem. Klíma je prišel do spoznanja, da je logika odveč in da je najpomembnejša volja osvobojenega subjekta, ki sam postane vrhovno in vsemogočno božanstvo (Svět jako vědomí a nic /Svet kot zavest in nič/, 1904; Traktáty a diktáty /Traktati in diktati/, 1922). Svojo filozofijo je vpletal tudi v prozo, ki je izšla šele po njegovi smrti (Utrpení knížete Sternenhocha /Trpljenje kneza Sternenhocha/, 1928; slov. 2016, prev. Urša Cvahte; Slavná Nemesis /Veličastna Nemeza in Avtobiografija/, 1932; slov. 2018, prev. Urša Cvahte; in druge zgodbe). Jakub Deml Pot na jug (odlomek potopisne proze) Izvirnik: Cesta k jihu (Praga: samozaložba, 1935); prevedeno po: Cesta k jihu (Brno: Vetus Via, 1998) Prevedel Aleš Pirnat Čez pol ure bomo v Zagrebu. Ura je četrt na sedem zvečer. Gore proti jugu postajajo modre, na naši levi strani (sedim v nasprotni smeri vožnje), torej proti severu, pa zaradi zahajajočega sonca postajajo vijolične. Postaja Zaprešič. Spet se srečamo z reko, ki se tukaj izliva v širno jezero, od tega pa se odbija zahajajoče sonce in še dodatno zlati skoraj nevidni most iz sijočega bakra. Šele pozneje izvem, da so bile tu poplave. Baje je bila povodenj tudi v Zagrebu. Vidim prvega konja, ki vleče plug. Tukaj danes orjejo le z govedom. Verjetno je kot pri nas, da revni orjejo zadnji. Čez 20 minut bomo v Zagrebu. V tej državi še vedno razumejo veličastje in lepoto topolov. V Zidanem mostu me je sprevodnik s perona vprašal, če imam sedež na vlaku. Ko sem doumel, kaj od mene želi, sem stopil z vlaka, prijazni kondukter pa je z veseljem vzel moj kovček in me peljal do udobnega, skoraj praznega vagona. Vstopili so delavci. Na drevesih ob progi vidim cele grme omele, na trenutno še golih listavcih. Čudim se, ker sem mislil, da omela raste le na iglavcih. Vidim visoko brinje. Ptic ni nikjer. Opazil sem le kobilarja in dva krokarja. Trepetlike v soncu kažejo krvavo rdeče poganjke, še nerazvite. Vzdolž železnice tu in tam stojijo lesene ute. So kot kletke, pokrite imajo le strehe. Sprevodnik me opozarja, da si moram na zagrebški postaji v pisarni potrditi prekinitev potovanja. Na levi in desni strani vidim veliko rumenih trobentic, vijolic, vetrnic, jetrnikov in cele rdeče preproge nekakšnih cvetočih vres, ne vem, kaj to je, mogoče ciklama – ter gradove na hribih, prastare, razpadajoče gradove. Vrbe so v polnem razcvetu, vendar so tudi druga rumena grmovja na pobočjih že obarvana. Nekateri mladi moški se mi zdijo kot jezni mačkoni. So bledi, zagoreli, imajo črne lase in brčice. […] Poleg delavcev so na svetu tudi vojaki. Ti so se z mano peljali že iz Zagreba. S seboj so prinesli med drugim tudi vreče iz blaga ali konoplje, v katerih so ropotali orehi. Pospravili so jih nad svoje glave, v predele pod samim stropom vagona. Naši vojaki od doma nesejo buhteljne in meso, tukajšnji le orehe. Bili so zelo umazani. Eden se je usedel tudi zraven mene. Ker mi je sonce svetilo v oči, sem se presedel na drugo stran. To je moj brat vojak takoj izkoristil, se raztegnil čez celotno dolžino klopi in se s svojimi težkimi, blatnimi škornji naslonil na moj površnik ter talar, ki sta visela pri oknu nad mojim sedežem. Potrpežljivo sem prenesel stiskanje svojih oblek, vse dokler se ni vojak naspal in se spet po človeško usedel. Takoj, ko je to storil, sem premaknil talar in površnik na drugo stran, ju obesil na svojo desno in prepustil temu sinu matere Jugovičev celo klop. Komaj se je vlak peljal kilometer naprej, že je vojak svoje težke, blatne škornje oprl na mojo klop, vendar tako blizu mene, da mi je z desnim umazal plašč. Malo sem se presedel in prijetni vojak se je z levim škornjem zopet naslonil na moj površnik ter talar. Krščanska potrpežljivost me je že minevala, vseeno pa sem previdno potegnil svojo visečo obleko izpod težkega, umazanega škornja, vojak pa je gledal v svoj sedež in cilj kot tele, in niti z najmanjšim premikom mi ni olajšal tega dela: talar in površnik sem mu moral izpod tace naravnost iztrgati. Prehitevam, zato se vrnimo k delavcem. Zaradi žeje sem iz aktovke vzel pomarančo in jo začel jesti. Delavec na moji levi me je prosil za njen olupek. Dal sem mu ga skupaj s pomarančo, saj me je bilo sram dati le lupino. Delavec iz drugega kupeja je videl, kaj se je zgodilo in je prijatelja vprašal, od kod mu pomaranča. Ta je vprašanje pravilno razumel in drugemu dal polovico svoje. Ta radodarnost in dobrohotnost revnega, umazanega in po vsej verjetnosti priložnostnega delavca, je name naredila tak vtis, da sem se mu po nekaj pomislekih oziroma v strahu, da ga morebiti ne bi ponižal, odločil podariti tudi prekajeno meso in slanino, ki mi ju je za na pot dala sestra Františka. Izvrstno prekajeno meso je bilo od Liškovih iz Tasova, odlična slanina pa dar gospe Anne Šlapalove iz mesta Velké Meziříčí. Ko sem se odločil znebiti dobrot z Moravske in svoje dežele, sem bil še sit, ta velikodušnost mi ni povzročala niti najmanjših težav, ravno nasprotno, pomislil sem celo, da bo potovanje bolj udobno, oziroma bolj uglajeno (to mi je bilo zelo pomembno, saj me je bilo pogosto sram ravno zaradi neuglajenosti) – zato sem zidarskemu delavcu, svojemu sosedu na levi, dal moravsko prekajeno meso, odlično slanino in še kos kruha. Zelo se mi je zahvaljeval, pa ne hlapčevsko ali ponižno, temveč spoštljivo bratsko. Obseg in globina njegove hvaležnosti sta se navzven kazala le s ponavljanjem, in s tem ne mislim očitne in ponižne, ampak večkrat ponovljene zahvale. »Hvala lepa!« Tega mojega daru, če se temu, česar se v sitosti radi znebimo, lahko reče dar, delavec ni pokazal nobenemu od prijateljev, niti ga ni odvil iz papirja, ampak ga je takoj skril v svojo torbo. Ko je potem na eni od postaj izstopal, se je med hojo k vratom še nekajkrat obrnil, mi pomahal z desnico ter se znova zahvalil. Med vsemi delavci je iz vlaka izstopala tudi neka ženska, se med vrati obrnila in mi pomahala v pozdrav, jaz pa sem razumel, da se mi zahvaljuje in da je to žena obdarovanega delavca. Med izstopanjem z vlaka ji je verjetno na hitro povedal vse, kar se nama je zgodilo, in prav ta pozornost, ki mi jo je namenila, ta njena zahvala, ki je sicer nisem slišal, ampak le videl, pa njen sestrski pogled, mahanje z roko in premikanje ust, je bila zame večja nagrada, kot sem si jo zaslužil, že zato, ker te zahvale nisem pričakoval. Pesnik, prozaist in esejist Jakub Deml (1878–1961) je bil posvečen v duhovnika, vendar je pozneje zaradi svojskih pogledov na duhovniško poslanstvo prišel navzkriž s cerkvenimi oblastmi. Leta 1909 je bil izločen iz duhovniških vrst in poslan na neplačani dopust. Njegovo literarno delo je žanrsko zelo raznorodno, v njem najdemo vse od poezije, pesmi v prozi in kratke proze, do premišljanj, esejev, dnevniških zapisov, pamfletov, kritičnih recenzij, religioznih meditacij in prevodov. Vendar pa je težišče njegove ustvarjalnosti na poeziji (Moji přátelé /Moji prijatelji/, 1913; Miriam, 1916) in umetnostni prozi (Hrad smrti /Mrtvaški grad/, 1912; Tanec smrti /Mrtvaški ples/, 1914). V njegovem opusu je opaziti tesnobni občutek ogroženosti človeka, s čimer se približuje literarnemu ekspresionizmu in napoveduje vizije Franza Kafke. Izhod iz tragičnega življenjskega občutja avtor išče v vseobsegajoči ljubezni do vsega ustvarjenega. V tridesetih letih se je odpravil na več popotovanj po Evropi (Italija, Jugoslavija, Nemčija), iz katerih je črpal navdih za pisanje potopisno obarvane proze (Cesta k jihu /Pot na jug/, 1935). Jaroslav Hašek O športu (feljton) Izvirnik: O sportu – revijalno 1907; prevedeno po Wikiviru (dostop: https://cs.wikisource.org/wiki/O_sportu) Prevedla Barbara Šinkovec Kutin Bilo je predlani, ko sem zaradi pomanjkanja denarja šel peš iz Trsta čez Alpe v Prago. Potepal sem se, kar je delovalo, kot da fehtam. V Leobnu na Štajerskem sem enostavno ustavil tri može, ki so bili videti kot turisti, in jih kot Ein armer Reisender zaprosil za pomoč. Ti ljudje so bili Francozi in z nasmehom so mi odgovorili, da tudi oni nimajo niti ficka, a ne zato, ker ga ne bi mogli dobiti, oni denarja sploh niso vzeli s seboj na pot, čeprav denar imajo, kajti oni imajo za svojo sveto dolžnost brez ficka prepotovati ves svet. »Nous sommes sportsmens,« so dejali ti fantje in mi dali za spomin razglednice s svojimi fotografijami. »Mi smo športniki.« Na to se vedno spomnim, kadar gledam te razglednice. Zanje je bil šport iti po svetu brez ficka, mene pa je zelo jezilo, da sem moral teh 600 kilometrov prepešačiti brez denarja. Zame je bila to nuja, zanje zabava. Zares! Šport pomeni zabavo. Pomeni pa tudi nekaj drugega. Šport zaobjema vse telesne vaje, ki so namenjene osvežitvi telesa in duha, torej prostovoljne telesne vaje. Za angleškega državnika Gladstona je bil šport podiranje dreves v lastnem parku, za drvarje pa sekanje dreves ni šport. … … (zaseženo) … Neka angleška kraljica je za šport šivala slinčke za otroke lastnih podložnikov. Te slinčke so dobili samo otroci najboljših državljanov, ki jim niti na kraj pameti ni padlo, da bi jih poslinili, saj jih je vendarle obrobila kraljevska roka. Ruski car Ivan Grozni se je ukvarjal z drugim športom, ki je bil prava osvežitev po vladarskih obveznostih. Svoje dvorjane je dajal razčetverjati in mučiti, sam pa je ravno tako izvajal telesne vaje, tako da je jetnikom lastnoročno lomil roke in noge, trgal jezike iz ust in podobno. Samo šel je po stopinjah rimskega cesarja Nerona, za katerega je bil šport sežiganje Rima in nepoganov. Neki danski vladar je v sedemnajstem stoletju imel spodobnejši šport. V zrak je metal hruške in jih lovil s svojimi odprtimi kraljevskimi usti. Enkrat pa se mu to ni izšlo. Hruška mu je obtičala v grlu in ker so dvorni predpisi zahtevali, da se mora kraljevi zdravnik, preden gre h kralju, spovedati in prejeti Kristusovo telo, se je danski kralj v tem času že zadušil. Nekateri vladarji so izvajali tak šport, pri katerem so uporniške posestnike privezali k drevesom v gozdu in nato nanje streljali z lokom. V nasprotju z njimi so drugi vladarji bili zelo zagnani za mrzlično delo, kot recimo ruski car Peter Veliki, ki je delal kot dninar, ko se je utrudil, pa se je posvetil drugemu, staremu športu vladarjev vseh starosti in narodov, vojskovanju. Češka zgodovina ponuja veliko lepih primerov tega športa. Tako je bil kralj Ivan Češki neke vrste vojskovalec športnik. Najel je žolnirje in tako dolgo jezdil po svetu in se vojskoval, dokler ni izgubil enega očesa. Potem je ta šport začasno opustil. Čez nekaj časa se mu je stožilo po spopadih in je spet šel. Izgubil je drugo oko. Tudi ko je bil slep, je nadaljeval z vojskovanjem, dokler niso navsezadnje tega slepega češkega športnika pokončali angleški vojaki pri Crécyju. V spomin človeku, ki je pobijal ljudi, dokler še sam ni dobil primernega plačila, stoji tam na crécyškem polju spomenik, ki krepi češko-francoske stike in je dal g. Hantichu priložnost za navdušen članek. Na seznamu mladine najdemo veliko omemb različnih športnih panog vladarjev. Preberite si, prosim, te članke: Mali princ gre v spremstvu svojega očeta, kralja, na sprehod. Nenadoma zagleda berača, ki ima v roki klobuk in prosi za miloščino. Očka kralj se nečesa domisli in pošlje sinčka, da vzame beraču klobuk in prosjači namesto njega. Mimoidoči mečejo denar, denar dežuje, princ je vesel, kralj je vesel, sama nista beraču dala nič, berač joče in na koncu otroci gledajo slike iz monarhije pod naslovi, kot je »Plemenito dejanje prestolonaslednika«. To so vrste športa v kraljevskih družinah. Dandanes je družinam ljudi, ki nimajo kraljevskega naziva in niso pomaziljene, tuje mnenje, da bi se športna dejavnost posameznih članov izgubila brez ovekovečenja. Časopisi, ki danes opuščajo omembe navedenih športnih dejavnosti vladarjev, prinašajo obširne referate o civilnih športih. Časopisi imajo svoje posebne športne rubrike, ki jih bralci raje prebirajo kot novice o dejavnostih parlamenta, čeprav verjamem, da so za poslušalce na galeriji parlamenta ti obiski pogosto tudi bili športne narave, če rečemo, da je šport zabava. Bodite pozorni na rubrike: nogomet, lawn-tennis, sabljanje, atletika, golf, kolesarjenje, avtomobilizem in tako dalje. Svet si vedno znova in znova izmišlja nove športe … Športni časopisi rastejo kot gobe po dežju, ljudje navdušeno ploskajo zmagovalcem v športu, ljudje si kupujejo športne almanahe ali z drugimi besedami: družba danes pretirava s pomenom športa! Pri nas je tako: Slavia je najboljše nogometno moštvo v Evropi – z izjemo Anglije – oziroma je nekoč bilo. In naši časopisi, z večno hvalo njihovih zmag proti tujim moštvom, so pisali o njih kot o nečem, kar naj bi za narod imelo neki dolgoročni pomen. Uvodniki so bili namenjeni češko-danskim nogometnim stikom, v to so vpletli Svatopluka Čecha, ki je napisal pesem Dagmar o češki ženi danskega kralja v srednjem veku. In vse to samo zato, da bi Danci igrali s Slavio. Manjkalo je samo še to, da bi nekdo za v Máchov »Maj« napisal pesem: »Tako iz Anglije nam drugo vzide sonce, Wycliffa se Hus učil je poznati, in po sto letih božje bojevnike Anglija uči nogomet igrati.« Iz Anglije seveda izvira beseda šport, iz Anglije izvira nogomet. Z nogometom so Čehi zavzeli 1. mesto v množici kulturnih narodov, Slavia je v času svojega delovanja tujim moštvom zabila več kot 4000 golov. Iz Anglije je bil Wycliff, Wycliffa je iz spisov poznal Hus. Kako pogumne kombinacije za naše malomeščanske revije. Vse to je seveda v svetu športa neprimerno, takšno pretiravanje šport razvrednoti. Šport naj bi bila katerakoli telesna vadba, ki tistemu, ki se z njim resno ukvarja, ni samo v zdravstveno korist, ampak tudi duševna okrepitev. Telovadba je šport. Šport so sprehodi v naravo. Šport so atletska tekmovanja in podobno. Biljard, pingpong in druge podobne igre pa ne bodo nikoli šport v pravem pomenu besede. Šport naj bi služil utrjevanju telesa. Šport je plavanje, šport je metanje diska. Po težkem duševnem in telesnem delu takšne vrste športa niso samo osvežitev, temveč so tudi nujne za zdravje. Pohodi na čistem zraku, kjer ni dima iz tovarn in rudnikov. Sprehodi po deželi. Šport po delu. To vsak razume! Ampak če imaš šport za svojo službo, potem šport ni več to, kar naj bi bil, pač pa se izrodi v nepremišljeno gonjo za nečim, s čimer bi si malomeščanska družba krajšala dolgčas, medtem ko se drugi zanj mučijo. Šport pripada vsem! Publicist in pisatelj Jaroslav Hašek (1883–1923) je končal trgovsko akademijo v Pragi, vendar v poklicu uradnika ni dolgo zdržal, ker je bil po naravi bohem. Preživljal se je s pisanjem publicistike in literature. Prvo svetovno vojno je preživel kot vojak, najprej na ruski fronti, zatem je dezertiral in se pridružil Čehoslovaškim legijam, ki jih je nato zapustil in se priključil Rdeči armadi. Na Čehoslovaško je znova prispel leta 1920, vrnil se je k bohemskemu življenju in v letih 1921–1923 ustvaril svoje najslovitejše delo Prigode dobrega vojaka Švejka med svetovno vojno (Osudy dobrého vojáka Švejka za světové války). Napisal je na stotine kratkih zgodb, črtic in humoresk ter feljtonov, ki jih je objavljal predvsem revijalno. Miroslav Holub Ob avtocestah je Amerika (odlomek potopisne proze) Izvirnik: U dálnic je Amerika iz knjige Anděl na kolečkách (Praga: Československý spisovatel, 1964) Prevedel Nejc Ložar-Olbort Ob avtocestah so predvsem bencinske črpalke in servisi in čistilnice različnih firm, od katerih so vse veliko boljše kot te druge. Črpalke so označene z znakom pegaza, dinozavra, ptice ali kake druge kreature, zastavice, barvne vetrnice na vrvici, spreminjajoči se neonski napisi, rabljeni avtomobili, restavracije imajo obliko mušnice, indijanskega tipija, steklene vile, vagona, gazeba ali pa bencinske črpalke. Ob avtocestah so tudi še predvsem moteli, pritlični, podolgovati, podkvasti, razširjeni v stanovanjske hišice in zloženi v nadstropne luksuzne in razstavne zgradbe, posejane z lučmi, neonskimi zvezdami, zastavami, obljubami, označene z imeni kot Star Dust, All American, A-motel, Holiday Inn, z največjim bazenom v kraju, z najtoplejšo vodo v kraju, s televizijo v vsaki sobi, sveže prezračeni, s palmami. Pred motelom stoji keramični palček, medved, vrv ali angel. Pri enem v Georgii je bil bazen z osmimi zveznimi zastavami. Motel se je imenoval Noetov. V Georgii sem prav tako videl motel samo za temnopolte. To je bila dokaj majhna zgradba v gozdu in pred njim so bile mačehe. Neki temnopolti jih je zalival, z majhno zalivalko, z dokaj majhnim pretokom. Ob avtocestah so tudi predvsem trgovine, in to večinoma z vsem, od pnevmatik in umetnega cvetja, od živil do glasbil in od zdravil, žganj in vin do spominkov, kipov iz kamna in mavca, japiji, ogromnimi palčki, plamenci, angeli in aligatorji, delno na koleščkih. Za kaj potrebujejo avtomobilisti glinenega medveda v velikosti dveh metrov in pol, tega ne vem, ampak glineni medvedje enega tipa se širijo proti okoliškim motelom in dajejo karakter pripadajočemu odseku. Ob avtocesti so tudi ordinacije. In predvsem ambulante za male živali, tako da lahko daste popraviti cenjenega sopotnika pudlja ali veverico na mestu samem in brez komplikacij. Ob avtocesti so tudi kinoteke in cerkve. V brezgozdnem delu Wisconsina so ob avtocesti prodajalne božičnih drevesc in aligatorjev. V čisti opuščenosti kamnitega pogorja v Južni Kaliforniji je prodajalna kač. Na Floridi so ob avtocesti tu in tam živalski vrtovi, afriške vasi in indijski pragozdovi, vsi obdani s pleteno ograjo in za mastno vstopnino. Okrepčate se zraven. Pred živalskimi vrtovi postopa slon ali žirafa. Sta privezana za nogo in z otožnim očesom opazujeta tekoč promet. V gorah Arizone se da ob avtocestah dobiti akvarijske ribe v poljubnih količinah. Potem so ob avtocesti tudi mesta. Takšna manjša se prepozna po povečanem številu bencinskih črpalk, restavracij in motelov, prometni signalizaciji in nekaj prebivalcih, postopajočih okoli. Večja vsebujejo določeno število hiš, v katerih ni ne črpalke, ne restavracije, ne bara. Mesta z več kot pol milijona se ponašajo s porastom hiš, trgovin in tovarn na periferiji. Nihče ne postopa naokoli, vsi hitijo. Milijonska mesta na sredi poganjajo v višino v kristalne nebotičniške geode in avtocesta izginja v geometričnem sistemu bulvarjev. In potem so ob avtocesti reklame. Reklame nimajo značilnosti artefakta, ampak samonikle vegetacije. Reklame se rodijo in ovenijo kot dvoletna zelišča. Reklame uspevajo povsod, tudi tam, kjer ne uspevajo niti moteli, niti avtoservisi, niti mesta, niti trgovine, niti črpalke. Vozeči nevede in resignirano prelistavate veliko knjigo panojev in reklam: »Obiščite trgovine Howarda Jonsona« (naslikana trgovina), »Jejte ta in ta sladoled« (naslikan ta in ta sladoled v podobi možganov na krožniku), »Če hočeš prve gosli gost’, beri naš Courier Post!« (naslikan gospod s časopisom, očitno prva violina), »Tu je Pepsi-Cola, pijača teh, ki mlado mislijo« (naslikani ti, ki mlado mislijo), »Da, gospod, to je moja banka« (naslikan gospod z dežnikom), »Izbojevati mir, to je osamljen boj: J. F. Kennedy« (naslikan J. F. Kennedy), »Bog drži nad vami roko« (naslikana roka nad ovalnim avtomobilom), »Ne puščajte krvi na cesti, podarite jo Rdečemu križu« (naslikana nepojmljiva nesreča nekih šestdesetih vozil in rdeči križ), »Alkohol ubija« (brez slike), »Pijte whisky Stari krokar!« (slika uspešnega krokarja s flaško), »Cigara Kralj Edvard« (brez slike, zato pa vedno pet tabel zapovrstjo), »Pridružite se mornarici ZDA!« (naslikana mornarica ZDA z nasmejano križarko), »Najboljše zrezke v Baltimoru dela R. F. White« (naslikan R. F. White), »Največja mornariška baza na svetu čez 2 milji desno« (baza je drugače tajna in se ne sme fotografirati; reklamni gon je močnejši kot državna skrivnost), »Limonada 7up vas ljubi in vi ljubite njo« (naslikani ljubimci limonade 7up). To je dolgo branje. Še danes vidim tiste, ki mlado mislijo. To je okrepčilno branje: ja, za svoje dolarje dobite zrezke, chevrolet – model 62 – ter obhajilo. Kjer ne uspevajo niti pločevinaste table, pa so vsaj apnenčasti napisi na skalah ali ročno narejeni papirnati plakati: »Orehi, orehi, OREHI za 25 centov funt, čez 100 metrov desno«. To je torej ta Ferlinghettijev betonski kontinent, na betonskem kontinentu, posejanem z medlimi panoji, prikazujočimi imbecilne iluzije sreče.1 To je biblija te civilizacije, vseprisotna biblija, ponoči osvetljena z reflektorji, to so ognjene črke, to je zavest, to je avtorefleksija kontinenta. Nemara imbecilna. Ampak na svoj način popolna. In ob avtocestah so končno tudi gozdovi, a večinoma to niso gozdovi, ampak gozdički, a večinoma to niso gozdički, ampak pragozdički, na primer znotraj Washingtona, ampak pragozdički, ker se jih ne splača negovati in zaposlovati logarja. In v Karolini so veliki gozdovi s čapljami in temnopoltimi kočicami na jasah. In v Kaliforniji so prav tako farme lesa in plantaže v vrstah in fantje spomladi spuščajo zmaje. In konji se pasejo. In so goščave in orel na starem drevesu. A to vse je ograjeno in z avtocest tja ne pridete, avtoceste so povezane samo z moteli in mesti in bencinom Texaco. Kajti to je resnična Amerika. Ob avtocestah je Amerika, konkretna ali v slikah reklam, velika, urejena, vpijoča, udobna, naivna, samozavestna, stokilometrski hitrosti prilagojena Amerika. * * * 1 Del pesmi Lawrencea Ferlinghettija In Goya’s Greatest Scenes We Seem to See . . ., v izvirniku: on a concrete continent / spaced with bland billboards / illustrating imbecile illusions of happiness. (Op. prev.) Aladinova svetilka (odlomek potopisne proze) Izvirnik: Aladinova lampa (Praga: Baronet, 1996) Prevedla Katja Šarf Vzhodno od raja V vsakem izmed nas je košček Aladina. V vsakem je košček svetilke. Nekateri imajo v prsnem košu še košček kakšnega zlega duha kot so džin, marid, ifrit ali šaitan, posebej ob državnih praznikih in dela prostih dneh. Kako presenetljivo je, da stremimo prav k temu, pa naj nam ponudijo ali zavrnejo karkoli, vključno z rajem, modrostjo in pogodbenimi plačami, morda celo ustavitvijo čas. Če govorimo o raju, si mislim, da je glede na zemljepisne koordinate približno tam, kjer smo postavili svoj prvi grad iz peska. Kjer smo z barvnimi kredami na črno tablo narisali rumeno jabolko plus zeleno jabolko je enako dve rdeči jabolki ali, kot bi rekel gospod Prévert, na črno tablo nesreče smo narisali obraz sreče. Kjer smo skupaj zlepili prvo ladjico in prvi vodni mlinček. Kjer smo doma imeli sladkor in sol. Kjer je zgodaj zjutraj mamica v kaminu Musgraves s časopisi in trskami potiho netila ogenj. Če govorimo o modrosti, se mi dozdeva, da ni nikakršnih zemljepisnih koordinat, in iskati jo tam, kjer se je čas bolj ali manj ustavil, je ravno tako zaman, kot iskati jo v vedno hitrejšem tiktakanju metronoma in atomskih ur; kljub temu da je mirujoča nepremična narava vzhodnih tradicij zagotovo bližje v svojem bistvu leni človeški duši. Če potemtakem uporabimo svoje (Aladinove) svetilke in glede na rezultate svojega gibanja po planetu ugotavljamo, da ne najdemo ničesar več kot druge Aladine in druge nepomembnosti, da ne najdemo ničesar več kot bolj obči obseg sreče in prav takšen obseg nesreče. Vzhodno od raja tako iščemo samo prisotnost preteklosti, morda tudi prisotnost prisotnosti, predvsem pa strašno težo tega, kar so drugi ljudje. Drugi ljudje Pri drugih ljudeh imamo težavo, saj so po definiciji drugačni od nas. Posebej, kadar imamo sami sebe za standardne originale, ki si niso enaki vse od nastanka dvojne spirale DNA in samopodvajanja. Odtod izvira tudi resnično bistvena nesreča, za katero je Arnold Toynbee našel tale stavek: Inteligenca se rodi zato, da bi bila nesrečna. Obstajajo seveda tudi duše, ki jim je gonilna sila njihova lastna neunikatnost, in tem ti drugi predstavljajo nekoliko manjšo težavo. O tem pa Yehuda Amichai, izraelski pesnik, zapiše v izraelski pesmi Navodilo natakarjem: Ne odnašaj kozarca in krožnika z mize. Ne drgni tega madeža na prtu: Dobro je vedeti, da so bili ljudje tukaj pred menoj. Kupujem si čevlje, ki jih je nekdo imel na nogah. (Prijatelji imajo tudi svoja mnenja.) Moja ljubezen je žena nekoga drugega. Moja noč je iztrošena s tujimi sanjami. Na mojem oknu so narisane kaplje dežja, na robovih v moji knjigi so opombe drugih. Na načrtu hiše, v kateri bom živel, je arhitekt narisal tujce na vhodu. Na moji postelji je vzglavnik z vdolbino glave, ki je ni več tukaj. Tako da, prosim, ne pospravljaj te mize; dobro je vedeti, da so bili ljudje tukaj pred menoj. Država pod zemljo Gotovo je dobro obiskati svojo lastno državo pod zemljo, svojo lastno, prej Platonovo, jamo brez filozofov. Predvsem v današnjem času je nekakšna radost v tem potovanju in pravi popotnik je to poimenoval pogum iz nevednosti, Bog z njim – On je plemenit (torej ta Bog). Tam se tudi potuje po kanalu in običajno tam ne odkrijemo nobenih dišečih vetrcev in rajskih sadežev niti svobodnih prostorov in svobode za razmah kril, temveč prepričljivo zatohlost neprezračene luknje, kjer postopoma eksplodirajo žveplene katedrale, pridige rjavijo v konzervah, hudič v podobi miniaturnega kenguruja iz vreče vleče črno žival s sluzastim kožuhom, ki nekega dne pogine, naslednji dan pa se spet začne premikati, meduze se dvigujejo s pomočjo popkovnic, medtem ko v akvariju s krompirjevo juho plavajo kosi pokvarjenega tigrovega mesa in kupčki iz iker molčijo, da bi pomirili to, kar pada proti dnu, nezapolnjeno in neutrjeno. Naša država pod zemljo ni preveč pravljična in predvsem ni niti preveč naša, celotni inventar so uvoženi rekviziti. Ona je namreč naša ideja, vulgo duše, niti ni namenjena za izpraševanje samega sebe, temveč bolj za interakcijo z okolico in z drugimi idejami. In da bi o njej lahko razpravljali, moramo stopiti korak nazaj, moramo se de facto oddaljiti od samih sebe. To je včasih nerodno, toda mi sami smo le na poteh ven in zato imamo svoje Aladine in svoje svetilke. Ne nazadnje je tudi nemogoče misliti o samoti, kot je ugotovil Jean-Paul Sartre: ideje drugih nas učijo o naših idejah. Medtem ko so notranji džini, šaitani, ifriti in maridi tu predvsem zato, da bi nas na potovanju malce obnoreli, včasih tudi nepovratno in vse do vegetativnega obstoja mladostnih starostnikov, zadetih s house glasbo in na metamfetaminu. Kotički Na potovanjih ven sta še posebej lepi dve stvari. Prvič, ko se prepričamo, da Bombaj, San Francisco ali Voronež resnično obstajajo, drugič pa, ko najdemo kote, kotičke, vogale in vogalčke v mestih, o katerih se nam ni nikoli sanjalo – toda ti kotički obstajajo skupaj z mnogimi ljudmi, ki se jim nikoli ni sanjalo o nas. Ko vidimo naselbine in večne vladarje ali slavne rablje, dokažemo napovedano vrednost osnovnošolske izobrazbe, in to samo je dovolj presenetljivo, predvsem v časih boja za sveto nevednost in za izbris motečih ostankov izobrazbe. Toda v kotičkih in na vogalih, na mestih, ki so označena za nepomembna, si dovolimo bistveno človeško prisotnost, povezanost in solidarnost. Katedrale so nekakšno izpolnjevanje dolžnosti, ti kotički pa so več kot samo to. Včasih iz veselja listam po atlasih (morda mi je to ostalo iz časov mornarskih sanj Jaroslava Seiferta) in najdem tiste najmanjše točke v teh zakotjih sveta, kot Bog Moron v Mongoliji, Krutaja v Sibiriji, Grundik na Javi, Todu v Estoniji, Nae-Dong na otočku pri Koreji, Kololo v Etiopiji ali vsaj Social Circle v Gruziji, in si rečem, kako se tam sploh imajo danes, ali morda lajajo psi in mamice kličejo na večerjo, komu so morda tam prerezali grlo, kdo je morda tam v skrbeh in kdo se tam samo ljubi in koga morda polagajo pod kamenje. Kakšno vesoljno rojenje vlada za temi imeni in za temi stranmi atlasa, brez slehernega interneta, celo brez vsakršne misli in brez slehernega znanja. In pri tem ni nič depresivnega, edini in glavni izvor depresije je v samotnosti, resnični ali namišljeni. Zgodilo se je tega leta, da sem se znašel v vasici Sibiel v Romuniji; puste kamnite uličice, goske na cesti, opotekajoče se, fantje, ki so lomili veje pohabljenih dreves, na vsakem nagrobniku vgravirana tudi imena živih, da bi se kasneje dalo ceneje dopisati samo še datum … Cerkev polna ikon, kraj tako izgubljen, da tja niso hodili niti tatovi. Pri cerkvi duhovnik z močno brado in plaščem do tal, tako da je bilo to videti bolj kot podstavek, duhovnik, ki se je nedavno vrnil iz Ceauşescujevega zapora, tak tih duhovnik, rekel bi božji. Ko smo se razšli in se vkrcali na avtobus, je začel pozdravljati z desno roko, medtem pa je na njegovem obrazu nad brado, okoli oči, ležal tak miren božji nasmeh. Avtobus je bil švedski, vendar mu je bivanje v Romuniji pobralo nekaj življenjske moči, tako da ni in ni hotel vžgati: duhovnik je stal in mahal. Pet minut, deset minut, duhovnik je stal, se smehljal in mahal, kajti tudi avtobusi spadajo med božja dela. Nihče izmed nas ni zmogel ponoviti kakršnegakoli pozdrava ob odhodu, duhovnik pa je stal in mahal, in na koncu je bil skozi podstavek iz plašča zarit v to pusto in sveto zemljo. In še vedno je enako mahal, z neoslabljeno roko, z nespremenjenim nasmehom. Tudi ko je ta romunski volvo že vžgal in odpeljal, je stal, mahal, se zlival z okolico in mahajoč izginjal. In to je predhodno poslanstvo te knjige in njej podobnih: ljudje v nekem Sibielu, v neki državi, kjer se razen tistih ikon nič kaj preveč ne premika, v jesenski travi stoji nekdo, ki je dobrega srca in maha. Ničesar več ne more. In maha. In maha. Da bi si zapomnili. Da bi bili več, kot smo. Pesnik, pisatelj in esejist Miroslav Holub (1923–1998) je bil po izobrazbi zdravnik, ta poklic je tudi opravljal in je zapustil številne uspešne raziskave na področju imunologije. Pesniško se je izkristaliziral v drugi polovici petdesetih let, ko je pod vtisom civilizma Jacquesa Préverta sooblikoval koncept t. i. poezije vsakdanjika. Njegova poetika se je postopoma prevešala v skrajno ironijo, s katero je razgaljal izginjanje pomena govorice, smisla reči, človeškega življenja in zgodovine spričo čedalje večje neurejenosti sveta v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Kljub temu težišče njegovega opusa ostaja poezija (objavil je 16 pesniških zbirk), v zavest pa se je neizbrisno vtisnil tudi kot avtor liričnih potopisov. Zbirki potopisnih reportaž iz New Yorka šestdesetih let Anděl na kolečkách (Angel na koleščkih, 1963, razširjena izdaja 1964) in Aladinova lampa (Aladinova svetilka, 1996) s popotovanj po Indiji, Kitajskem, Rusiji in drugih državah danes štejeta za klasiko tega žanra v češki književnosti. Josef Škvorecký Kako sem se učil nemško in angleško (odlomek kratke zgodbe) Izvirnik: Jak jsem se učil německy a anglicky iz zbirke Neuilly a jiné příběhy (Praga: Ivo Železný, 1996) Prevedla Vesna Dragar Ko sem bil fantič, se je moral vsakdo, če je želel postati kaj več kot delavec, naučiti nemško. Tako sem pri starosti devetih let začel dvakrat tedensko hoditi v staro židovsko šolo, kjer se je gospod Neu, kantor mestne sinagoge, komajda prebijal s tem, da je učil židovske fantiče hebrejščine in krščanske jezika Germanov. Židovska šola je bila temna zgradba v srcu majhnega starega geta v Náchodu, mojem rodnem mestu, katerega temelji segajo v 13. stoletje. Tam je v kuhinji stanoval gospod Neu. V stanovanju je bil še en prostor, verjetno spalnica, vendar me tja niso nikoli pustili. Med mojo uro je gospa Neuová, obilna stara ženska, sedela na nizki pručki s hrbtom proti kuhinjskemu štedilniku in občasno prekinjala pouk svojega moža, pojasnjujoč njegove slovnične razlage. Gospod Neu je bil prijazen star gospod nizke postave, imel je krasen tenorski glas in krstno ime Adolf. Rodil se je konec 19. stoletja, ko se imena še ni držala sramota. Dal mi je učbenik nemščine, ki se je res začel od začetka. Na prvi strani je bila črno-bela sličica umazanega kokošjega jajca, pod katero je v težko berljivi gotici pisalo: Das ist ein Ei. Ist das ein Ei? Ja, das ist ein Ei. Moja nemščina, pri kateri sem pozneje dosegel spodobno izurjenost, se je izvalila iz tega jajca. Rad sem imel gospoda Neuja in njegove ure. V njegovih učnih metodah sicer ni bilo niti sledu kakšne dovršene pedagoške teorije, vendar so začuda prinašale rezultate. Učil sem se sklanjati z glasnim in nepretrganim ponavljanjem vrste magičnih besed, dokler gospod Neu ni bil zadovoljen in se mi besede niso trdno vtisnile v spomin. Der gute alte Wein, des guten alten Weines, dem guten alten Weine, den guten alten Wein. Pri tedanji starosti nisem še nikoli okusil vina in nisem si mislil, da mora biti vino praviloma staro, da bi bilo dobro. Toda te besede so zvenele kot krasna magična formula. Še danes vidim golo glavo prijaznega kantorja, kako odobravajoče prikimava recitaciji: der gute alte Wein, des guten alten Weines … Pravzaprav dvomim, da je gospod Neu sploh kdaj okusil res dobro staro vino. Pri svojih dohodkih si je to komaj lahko privoščil. Ljubil sem tega starega kantorja, ljubil sem njegovo obilno, negibno, a nikakor molčečo ženo, ljubil sem somrak stare šole z umazanim starim zemljevidom Palestine v veži na zidu. Na istem zidu je visela tudi tabla z obvestili Mojzesove verske skupnosti; tako se je židovska vera imenovala v moji rodni deželi. Leta so minevala. Dosegel sem starost štirinajstih let in ves čas sem dvakrat na teden hodil v staro šolo. Med jajcem in mojimi štirinajstimi leti se je širila velika intelektualna razdalja. Pod vodstvom gospoda Neuja sem preučeval nemški prevod Babice Božene Němcove. Metoda je temeljila na tem, da sem z lastnimi besedami gospodu Neuju pripovedoval vsebino sledečih si poglavij. Ko sem nekega dne šel domov, sem opazil, da na tabli visi precej dolg seznam imen. »Naslednje osebe obveščajo rabina o svoji nameri zapustiti Mojzesovo skupnost in se dati krstiti v katoliški cerkvi.« V mojih predstavah je bil krst povezan z dojenčki. Toda to soboto sem videl častitega gospoda Melouna, kako posvečeno vodo zliva na glavo staremu gospodu Steinu, natira olje stari gospe Ohrenzugovi, polaga zrna soli v usta čedni Gertički Woticki, eni od deklet, ki sem jih občudoval, pri tej starosti le na daljavo. Gospod Neu ni izstopil iz Mojzesove skupnosti in na koncu mu je zlo zadalo smrtni udarec enako kot ravno krščenim katolikom. Ni prišel niti do Auschwitza, umrl je že v Terezínu. Polagoma sva opuščala Babico in ure nemščine so se spremenile v brezmejne pogovore, ki se jih je vedno pogosteje udeleževala gospa Neuová. Predmet je bila zgodovina židovskega trpljenja. Pri starosti štirinajstih let moje duše še ni prizadela resnost zgodovinskih tragedij. Stara trpljenja so me spominjala bolj na zgodbe bratov Grimm, nekoč ravno tako predmet mojega jezikovnega urjenja z gospodom Neujem. Vendar ne jaz niti gospod in gospa Neu nismo bili pripravljeni na to, kar je imelo priti. Nihče ni bil. Predstave o zakolu so bile omejene na usodo živine in nihče nikoli ni slišal za plinske celice. Gospod Neu je bil tragični optimist. »Was wir Juden schon alles mitgemacht haben!« – to je bil nov in v drugačnem smislu ravno tako magičen stavek, ki sem ga slišal vsakič, ko sem sedel za njuno mizo. »Aber wir haben alles überlebt!« je dodajal znova in znova in se potem spustil v pripoved o svojem življenju med prvo svetovno vojno, v nezavedni blaženosti, tako da mi je te prigode pripovedoval dvakrat na teden, teden za tednom, skoraj celo leto. Že med prvo svetovno vojno se je preživljal kot kantor in zasebni učitelj hebrejščine in nemščine. Vendar denarja ni sprejemal. Želel je le kruha, moke, auch ein Stückchen Fleisch. Toliko da je preživel vojno. »Man kann dir alles nehmen, Josef,« je rekel s pedagoškim glasom, »nur was du da hast –« pokazal je na golo glavo, »das kann dir niemand nehmen!« Ni vedel, da so lahko za razliko od stare Avstro-Ogrske v tretjem rajhu glave z lahkoto genommen. Idila lenih popoldnevov z dem guten alten Wein se je spremenila v nekaj, iz česar je hitro nastala nočna mora. Nekega dne je Arijski boj, antisemitski češki posnetek Streicherjevega Der Stürmer, natisnil pismo nepodpisanega »náchodskega korespondenta«. Bralcem je poročal – seveda z namenom poročati nadrejenim uradom –, da Josef Škvorecký, disponent Dresdenske banke, svojega sina še zdaj pošilja na ure nemščine – nemščina je bila natisnjena v kurzivi – h kantorju mestne židovske – spet v kurzivi – sinagoge. Očetu je planila kri v obraz in prvič v življenju sem ga slišal kleti. V židovsko šolo sem pa nehal hoditi. Kakšne tri tedne zatem je pozvonil zvonec. Odprl sem in zunaj je stal stari gospod Neu v črnem površniku in se mirno smehljal. »Was ist mit dir, Josef? Ich dachte, du warst krank?« Zardel sem in nato zajecljal: »Ich – ich darf nicht mehr zu Ihnen kommen.« »Du darfst nicht?« se je začudil gospod Neu. »Warum?« »Ich –« vendar je v tistem hipu vstopil moj oče, spet rdeč v obraz, gospoda Neuja je odpeljal v dnevno sobo in zaprl vrata. Tam sta bila dolgo, zelo dolgo. Končno se je gospod Neu pojavil, zdelo se mi je, da je sključen, in krasni nos, štrleč z obraza, se je naglo zašilil. Podal mi je roko, stisnil sem jo. »Also, auf Wiedersehen, Josef!« je rekel. »Auf Wiedersehen, Herr Lehrer –« Podala sva si roko, toda ko je njegov črni površnik izginil za vrati predsobe, sem začel točiti solze, čeprav res nisem vedel zakaj. Gospoda učitelja ni bilo več. V tistem trenutku nisem vedel, da ne bo nobenega Wiedersehen. Ko sem tako po radiu slišal Hitlerjev govor, mi je zvenel kot Hinkel, Chaplinov diktator, in njegov govor, podobno kot pri Hinklu, mi je bil povsem nerazumljiv. Stari gospod Neu me ni opremil z znanjem takšne nemščine. Prozaist, scenarist, esejist in založnik Josef Škvorecký (1924–2012) je diplomiral iz angleščine in filozofije na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Delal je kot urednik v različnih literarnih redakcijah. V češko literarno zgodovino se je vpisal že s prvencem Zbabělci (Strahopetci, napisano 1949, izšlo 1958; slov. 2018, prev. Nives Vidrih), ki je bil kmalu po izidu prepovedan. Po okupaciji Čehoslovaške leta 1968 je emigriral v Kanado. Tam je na pobudo svoje žene Zdene Salivarove ustanovil emigrantsko založbo Sixty-Eight Publishers, ki je dvajset let objavljala najboljša dela češke literature, ki niso smela biti objavljena doma. V njegovem tematsko, stilno in žanrsko raznolikem opusu je opazno prizadevanje ujeti sedanji trenutek, ki mu parirata priklicevanje nedosegljive preteklosti in iluzorno hrepenenje po srečnem življenju. Svet 20. stoletja se tako Škvoreckemu kaže kot kraj, kjer človek, ki ga ogrožajo totalitarni režimi, s svojimi dejanji le stežka ubrani svoj obstoj. Ludvík Vaculík Sekira (odlomek romana) Izvirnik: Sekyra (Praga: Československý spisovatel, 1966) Prevedla Nina Kupic Domov sem hodil redko. Vsakokrat so me pričakale zanimive reči. […] Enkrat sem prišel domov pred veliko nočjo. Hišice in dekleta so se namnožili. Hodil sem po nekem prijetno razvitem svetu in precej verjetno je bilo, da mi ta ne bo pustil sedeti križem rok. Doma sem izvedel dve pomembni novosti: ena lipa pred našim oknom, ki nam je delala senco in je urad ni dovolil posekati, je izginila iz vrste, oče pa je postal predsednik lokalnega narodnega odbora. Prva novica, o lipi, me ni prav nič razveselila. Druga malo bolj. Mama pa je ob oknu krpala oblačila pri novi budilki. Enkrat sem spet prišel domov za praznike. Pobočja so postopoma ozelenela že kar do modrega, po nebu so se sprehajali oblaki, v dolini so zveneli marljivi zvoki, otroci so v stranskih uličkah vzklikali imena svojih prijateljev; podobno živahno je bilo po vsej ulici, ženske so denimo v košarah nosile testo, da jim bodo v pekarni spekli kruh. Šel sem mimo hiše, ki jo je zgradil neki mlad mizar. Vendar mu je umrla žena Vilma in on je ostal sam z otrokom. Ni ravno posrečeno reagiral na takšno nesrečo: začel si je prepevati. Ni pa pel pravih pesmi, prepeval je svoje omejene misli: Dober kos odrežemo, voziček iztešemo, kolesa pritrdimo, ostružke naložimo … Za to so ga zvezali in naložili v avto. Odtlej rezbari v norišnici in po besedah zdravnikov je povsem zdrav, z izjemo ene majhne napake: verjame, da je njegova žena še vedno živa. Lepo vas prosim, samo zaradi tega! Namesto da bi mu to šteli v plus. Prišel sem domov, imeli smo linolej in sveže prelakirana vrata, moja sestra je bila nenavadno velika in ljubka, oba brata sta bila po poletni tradiciji obritoglava, spet smo bili brez travnika, vzdolž skednjev so odcvetale lipe in na igrišču za potokom je žvižgal sodnik. Mama je pomivala posodo, sestra jo je brisala. Vprašal sem po očetu brez travnika. »Hja! Saj veš, bilo mu ga je žal,« je odgovorila mama. »Na obrazu mu je pisalo, kako ga to žre, ampak rekel je le: Sem komunist!« »Povej mu še za tistega mesarja poleg,« je rekla sestra. »No, z njim je bilo isto. Pa pravim očetu: Vidiš, ta nemarnež je les vsaj prodal in dobil denar.« »In kako je na to odgovoril on?« »Hja! Saj veš, to ga je res žrlo. Vse garanje, ki ga je tam pustil. Najprej je bil tiho, potem pa: Pa saj je vendar on lopov, in ne jaz, njega mora to moriti, ne pa mene.« Sestra je dodala: »In spet isto: Sem komunist, to je dolžnost. In je komunist.« Mama pa je nadaljevala: »Je – je. Kako bi menda lahko od drugih kaj zahteval, če tega sam ne bi spoštoval!« »Pa ti, mami?« »Hja!« je zamahnila z roko nad umazano vodo. »Prej nisem imela – zdaj nimam.« Sestra se je zasmejala in rekla: »Dal – vzel, liter zraka zmlel.« To je bilo pravzaprav zelo preprosto in modro, s te strani in s tiste očetove, komunistične. Jaz sem se z očetom strinjal. »Tako smo odgospodarili svoje,« je pristavila na koncu mama z nasmehom, ki je bil nasmeh zadružnice, saj jo je oče včlanil. »On te je včlanil?« sem se čudil. »Saj si vendar morala sama podpisati!« S krtačo je drgnila mizo, nagnila glavo k rami in oklevala. »No, seveda sama. Ampak … hm, torej, on je komunist in … in ti tudi, in kaj naj bi potem jaz?« Nekega dne sem šel namesto mame na polje in ugotovil, da kmetijska zadruga – učitelji, poštni upravnik, nekaj uradnikov, žene delavcev – medtem skoraj ne premore več niti voza s konjsko vprego. Vsi pa so delali s ciljem, da bi vse to nekega dne imeli in da bi pobrali boljši pridelek kot kmetovalci in hitreje. Ko je tisti moj prvi dan doma oče zvečer prišel iz vasi, sem ga vprašal: »Zakaj niste najprej poiskali kakšnih kmetov?« »Sine, to bi šele trajalo! Tudi naš sovražnik je ves čas na preži in zato moramo vztrajati, dokler je stvar v pogonu. To je, kot če rineš težek voz v hrib: enkrat se ustaviš in ne premakneš ga več.« Umival se je v lavorju na stolu, mišice so mu pod kožo utripale, kot bi prišel z gradbišča, ne pa s sestanka narodnega odbora, in mene je prevzemal občutek manjvrednosti: Kaj če so ideje ljudi preprosto primerljive z njihovim mišičevjem in so celotna filozofija, psihologija itd. samo slaba kompenzacija in vrlina iz nuje za ljudi, ki se zavedajo, da nimajo toliko mišic? »Pomisli samo na psihološki vidik: mar nimajo kmetje občutka, da takšna zadruga ni njihova stvar?« sem rekel. Milil si je vrat, pena mu je mlaskala pod rokami, na kratko je dvignil pogled in pozorno, z mirnim glasom rekel: »Psihološki vidik? Prav tako bi se lahko ustrašili, da bo to šlo tudi brez njih in proti njim, zato so raje zraven.« »Morda imaš tudi prav,« sem rekel. In čeprav je imel sklonjen vrat, je bilo očitno, da ga je to razveselilo. Bil sem že tako velik in odrasel, da sem poleg razočaranja nad dejstvom, kako malo je moj oče svoboden in neodvisen, začenjal sprejemati tudi boleče spoznanje, da bom moral zanj tiho in neopazno odgovarjati, da se mu ne bi kaj zgodilo. Da, danes vem: odnosa med očetom in sinom sploh ni mogoče ohraniti na neki točki popolne enakopravnosti. Samo teža se preveša. Otrl si je vodo iz oči in zadovoljno rekel: »Po večerji se bova pogovorila. Zagovarjaš zanimivo stališče.« »Bova,« sem rekel. »Škoda, da niste s to zadrugo malo počakali …« se je vmešala mama. »Tiho bodi, tebe nihče nič ne sprašuje,« je ostro rekel, potem pa se je obrnil k njej in svoje besede poskušal nekoliko omiliti: »Ta pogovor tukaj je med nama, mamica.« Splakoval se je. »Kajneda nisi mame nič vprašal?« je rekel in se dvignil k meni z izrazom, ki je namigoval na neznanski humor. »Ampak ona je članica, ti pa ne,« sem rekel. »No, vidiš,« mi je mama rekla z začudenjem, »jaz sem dejansko članica, pa ne morem nič, še tega ne.« Oče se je brisal, oddajal je zdravo mešanico telesnih vonjav in milnice in se brezglasno smejal. Potem je rekel: »Čisto res. Si članica, torej hodi redno na sestanke in govori tam. Mi si tega pravzaprav želimo in za to se borimo, da bi naše žene, matere pustile štedilnike in govorile o upravljanju javnih zadev. Mar ti nisem tega nikdar povedal?« Zapenjal si je čisto srajco, se zasukal k mami in čakal. »Ti nisem tega povedal vsaj dvajsetkrat?« Ko ni slišal odgovora, je izčrpano odšel v sobo. Odnesli smo si mizo za bajto, kamor je takrat še seglo zahajajoče sonce, sedli smo k večerji. Oče je bil spet vesel, mama mirna, brata disciplinirana. Vse skupaj je spominjalo na nekoliko slavnostno večerjo, spet smo bili vsi skupaj, zdravi, jaz sem imel za seboj neke izpite, bilo je toplo, v bajti je bil red in vodovod. »Problemov je veliko, dragi sin, ampak zaenkrat nam gre,« je rekel oče, se zadovoljno razgledal in opazil brata, ki je danes na Slovaškem, ga šaljivo pograbil za tilnik in potresel z njim, »samo raste naj in potem švist!« je tiho žvižgnil in sunil z desnico proti strehi, da jo je vzdignil nadstropje višje. »Čista resnica, fant!« se je ostro obrnil na levo in stisnil nos najprej bratu šoferju, potem pa še sestri. Njegovemu čilemu obrazu sta se komajda nasmehnila. Za hip si ju je podrobneje ogledoval, potem je naredil spačeno grimaso proti sestri, ki mu jo je le vrnila, nakar se je rahlo odmaknil od mize, da je lahko iztegnil noge pred sebe, si prižgal cigareto in nehote potrto rekel: »To je življenje!« Mama je sedela, bobnala je s prsti po mizi, medlo in brez ritma. Opazoval sem jo, zdelo se mi je, da se mi izmika. Naglo je vstala, se ozrla proti meni in začela pobirati posodo. Sestra ji je pomagala. Brata sta nenadoma izginila s svojih stolov. Z očetom sva ostala sama in padal je mrak. Preko polja je šumela voda, pri mlinu so se prižgale luči. Naokrog so letali netopirji. Sedela sva in vse je bilo davna preteklost, nisem bil več majhen fantek, pa so v temi pod lipami poskakovala kolesa, katerih dinami so piskajoče brenčali, v lopi so topotali zajci, iz nekega skednja je nekdo vodil odpete krave in veriga je žvenketala, ko se je premikala skozi jarem, iz naše odprte hiše je vel acetonski vonj laka in meni se je posvetilo: vodovod, nova dvoriščna vrata, ti premazi na vratih, vse to je bilo časovno usklajeno z mojimi počitnicami. Pri nas vse kaže, kot da so stvari ravno krenile v pravo smer, mene pa je kljub temu preplavljal nejasni, a dalekosežni strah, še več, kar pričakovanje nekakšne nesreče, ki grozi naši hiši. Kasneje sem pogosto slišal, da narod ni ničesar slutil in da si to danes vsak naknadno izmišlja za nazaj, ampak v tej bajti sem živel jaz in z mano je tukaj zdaj sedel moj oče. Oče je globoko izdihnil in zakašljal. V temi je bilo videti le obris njegove bele srajce in cigareto. Za najinima hrbtoma je šla mimo mama. Ko se je vračala nazaj, je rekla: »Ne sedita tukaj. Mraz je.« Prozaist in publicist Ludvík Vaculík (1926–2015) je delal kot urednik raznih časopisov in revij, zaslovel pa je predvsem kot urednik časopisa Literární noviny zahvaljujoč svoji družbeno-politični kritičnosti. Potem ko je bilo prepovedano izdajanje revije Listy, se je leta 1969 odločil za svobodni poklic. V sedemdesetih in osemdesetih letih kot podpisnik Listine 77 ni smel uradno objavljati, samizdatske knjige je izdajal v svoji Zbirki Zanka (Edice Petlice, 1973–1989). Razen v publicistiko se je zapisal tudi v češko prozo šestdesetih let. Avtobiografsko inspiracijo ima roman s sredine šestdesetih let Sekyra (Sekira, 1966), kjer je na več prepletajočih se časovnih ravninah razvijal pripovedovalčevo boleče soočenje z očetovimi in lastnimi političnimi iluzijami komunizma. Eksperimentalni veji češke proze se je približal v romanu Morčata (Morski prašički, 1977). Svoj opus je dovršil z leposlovno obdelanimi dnevniškimi zapisi, spomini in premišljanji v knjigah Český snář (Češka sanjska knjiga, 1983) in Jak se dělá chlapec (Kako se naredi fant, 1993; slov. 2008, prev. Nives Vidrih). Ota Pavel Najdražji v srednji Evropi (odlomek kratke zgodbe) Izvirnik: Nejdražší ve střední Evropě iz zbirke Jak jsem potkal ryby (Praga: Mladá fronta 1974) Prevedla Ksenija Mravlja Moja mamica si je pred vojno nadvse želela iti v Italijo. Niti je niso tako zanimali Michelangelovi kipi in slike Leonarda da Vincija, kot se je hotela kopati v toplem morju. Mamica je bila namreč iz Dříňa pri Kladnem, kjer so imeli le en ubogi mali račji ribnik, pokrit z gostimi zelenimi algami, in kot mala deklica se ni nikoli imela priložnosti kopati. Zato je na pomlad vedno spraševala očeta: »Leo moj, bomo šli letos?« Moj očka Leo je ponavadi odvrnil, da ravno letos nimamo dovolj denarja, in dokazoval, da je po njegovem mnenju na reki Berounki pri Křivoklátu veliko bolje. Moj očka je imel namreč čisto drugačne skrbi. V ospredju njegovega zanimanja so bili posel in ribe. Pri obojem je bil neverjetno uspešen, vendar je ribam dajal prednost, in to je bilo v večno škodo naši družini kot tudi švedskemu podjetju Elektrolux, pri katerem je delal kot trgovski potnik s hladilniki in sesalniki. Pogosto se je na službeni poti kar izgubil in ponavadi so ga našli na Berounki, kako z najboljšim prijateljem, čolnarjem Karlom Proškom, lovi ščuke na ostriže. Ta njegova ljubezen do rib je dosegla svoj vrhunec v odločitvi, da za našo družino kupi ribnik s krapi. Ne le, da bomo imeli lastne krape, ampak bomo z njimi pri ulovu zaslužili še cel kup denarja. Mamica je bila glede vsega tega početja skeptična in je očka opozarjala, naj se v to ne spušča, da to ni njegovo področje. Vendar ni preveč nasprotovala, očka je ob takih priložnostih ponavadi dosti kričal, le na koncu je pripomnila, če ne bi za ta denar raje šli v Italijo. Očka ni niti spregovoril, namenil ji je le odklonilni pogled. Bil je namreč prepričan, da se na posel spozna bolje od mamice in vseh njenih krščanskih sorodnikov skupaj. Ta pogled je zaobsegal tisočletno modrost prednikov in golo dejstvo, da bomo za ta denar, ki si ga bomo prislužili s krapi, lahko šli v Italijo še z vsem sorodstvom vred. Dodati moram, da je mamico to še najbolj skrbelo. In tako je očka iskal ribnik. O njem je imel svojo predstavo globoke, čuteče duše. Ribnik, ki ga obdajajo sklonjene vrbe, tu in tam srčast lokvanj z rumenimi kelihi cvetov in v vodi, s sončnimi žarki osvetljeni, plavajo krapi kakor teleta. Očka je za to predstavo letel kot čebela na med. Prepotoval je dobršen del češke dežele, a takega ribnika nikjer ni našel naprodaj. Šele v Kročehlavih je k njemu pristopil njegov znanec, gospod doktor Václavík, velik, močan mož z brčicami pod nosom. Gospod doktor je rekel očku, ki je imel takrat bogve zakaj naziv inšpektorja: »Gospod inšpektor, bi želeli kupiti moje ribe?« Očka se je zdrznil: »Koliko bi pa to stalo, gospod doktor?« Gospod doktor: »Deset tisoč. Prinesel vam bom račun, da boste videli, koliko sem pred leti dal za majhne krape. Seveda so od takrat precej zrasli. Saj boste videli.« Očka pa na to: »Verjamem vam, gospod doktor.« In gospod doktor: »Pridite, naj vam vsaj pokažem, kakšne krape imam tam.« In ko sta hodila, je moj očka že na poti zaslutil, da bo to to, kar išče. To je bila tista znana slutnja, ki nikoli ni zatajila, ki mu je že vnaprej govorila, kje bo prodal hladilnik in kje sesalnik in kje je odveč zvoniti ali trkati. Tako kot je že na daleč začutil dober posel, tako je takrat gledal tudi na svoj izbrani ribnik in tolste krape v njem. Ustavila sta se pri pregradi in gospod doktor Václavík je očka pustil uživati v razgledu. Pred njim se je razprostiral ne prevelik pravokoten ribnik, ob straneh so svetlo zelene vrbe namakale svoje veje v mirni vodi, tu in tam pa je na gladini ležal lokvanj z rumenimi cvetovi. Očka je zavzdihnil in njegov prijatelj, gospod doktor Václavík, je pomembno napovedal: »Sedaj pa krapi.« Iz žepa je potegnil žemljo. Prelomil jo je in polovico vrgel k pregradi. Gospod doktor se je samozavestno nasmihal, očka pa ni spustil pogleda z žemlje. Kar naenkrat se je prelomila gladina, prikazalo se je veliko rumeno telo in velikanska usta so šavsnila! In žemlja je izginila. Očka je zastokal: »Zaboga, tale ima vsaj pet kilogramov.« »Šest.« In tako je bilo odločeno. Očka je odšel domov po vse naše prihranke in mamica se je lahko tolažila, da imamo ribnik z lastnimi krapi. Ribnik je imel le eno slabost, bil je daleč stran od Prage. Od tega dne dalje je očka pogosto žarel, včasih se je odsotno nasmihal in mamica je govorila, da je z mislimi spet pri krapih v Kročehlavih. Mamica je vedno imela razumevanje za očkove šibke točke, in zato je tudi pristajala na neskončne pogovore o tem, kako naj bi krapi rasli. Očka si je mel roke in mamici govoril: »Herminčica, z njimi bomo prišli do mamona.« Nisem vedel, kaj je to mamon, ampak moralo je biti nekaj lepega in velikega, saj se je očka blaženo nasmihal in gladil mamico po roki. Bližala se je jesen in z njo ulov našega prvega ribnika. Naša družina, predvsem očka, se je pripravljala na ta dan kot na velik praznik. Očka si je v svojem podjetju Elektrolux vzel prosto – gospod direktor ga je vprašal: »Spet za ribe? Spet za ribe? Pogubile vas bodo, gospod inšpektor,« – mamica pa si je samo za to priložnost priskrbela plašč iz koverkota, ki se ji je lepo podal. Mamica je morala povabiti svoja svaka delavca, korenjaka Karla Koprivo in Karla Grozo. Dobila sta točno določeno nalogo: na pregradi bosta pazila, da kdo ne ukrade ulovljenih krapov. K ribniku sta pripeljala tudi svoji družini. Moj očka je za ribolov v ribniku najel poklicnega ribiča, gospoda Liščka iz Smíchova. Ta je prišel z osmimi možmi, od glave do pet oblečenimi v gumijasta oblačila. Gospod Lišček, močan, star in izkušen človek, je rad imel red. To, kar se je odvijalo na pregradi tega idiličnega ribnika z vrbami in lokvanji, je bilo bolj podobno vojaški operaciji proti neznanemu sovražniku. Na pregradi sta stali dve pettonski tovorni vozili znamke PRAGA, na njih kisikove bombe in sodi za prevoz krapov. Po pregradi so se tiho premikali gumijasti možje in razprostirali mrežo. Iz ribnika je iztekala voda in očka je v pričakovanju precejšnega zaslužka od prodanih krapov, ki jih je obljubil znamenitemu ribiškemu podjetju Vaňha, goste pogostil. Za malico tople klobase, žemljice. In dve gajbi piva. Na kosilo se je šlo v restavracijo k Neužitnemu. Po sledečem pivu se je razpoloženje stopnjevalo. Samo očka ni nič pil, on nikoli ni bil za pitje. Ob treh popoldne je bilo na pregradi že na stotine gledalcev in v ribniku je ostalo le še malo vode. Gospod Lišček je dal povelje za napad. Neki ribič je zatrobil v zlato trobento in začeli so zategovati. Mreža se je povesila v velikem loku in plutovinasti plovci so zaplavali po gladini kot jata račk. Gospod Lišček je delil ukaze in gumijasti možici, ki so bili kakor lutke na vrvici, so mahali z rokami sem in tja. Napetost med gledalci je naraščala, ko se je približeval razplet. Prostor s krapi se je že zožil na majčkeno območje. Na gladini bi se v tem času že moralo kazati valovanje in kipenje, ki ga povzročajo ribe, pa ni bilo videti nič. In očka, ki je ta ribiški pojav poznal, je prebledeval in na čelu so mu nastajale kapljice potu. Ribiči so zmanjševali območje, da so plovci z vseh strani prišli skupaj. V mreži nedvomno ni bilo ničesar. Pa vendar! Med blatom in vodo se je nekaj premetavalo. To je gospod Lišček spretno zajel v sak in ga dvignil v zrak. Krap! In to kakšen krap! Očka je krapa prepoznal in zastokal, pregrada pa je prasnila v silen smeh. Vsi so se takrat smejali, samo moja mamica in očka ne. Mamica je to sramoto morala prenašati še posebej težko, na Dříňu je živela dolgo časa, Kročehlavy pa so bili njen rojstni kraj. Stiskala nas je k sebi in šepetala: »Moji ubogi otroci. Ko bi vedeli, kakšnega očka imate!« Očka je medtem stekel do ribnika, se postavil nad ribo, hlastajočo za zrakom, in si jo ogledoval, kot bi prvič v življenju videl krapa. Gospod doktor Václavík se ni zlagal, krap je imel kar precej čez šest kilogramov, od takrat, ko je očka kupil ribnik, se je občutno poredil. Očka je potem odhitel k vili gospoda doktorja Václavíka, odločen celo stvar rešiti na boksarski način, tako kot je to videl pri gospodu Františku Nekolnem. Odprla mu je služkinja: »Gospod doktor je odšel z milostljivo gospo na dopust v Italijo.« »Šla sta za moj denar. In to v Italijo!« Za večerjo smo tisti dan imeli krapa. Mamica, razumljivo, z očkom ni govorila, in šele ko je očka domišljavo oznanil: »Če smo ga že plačali, otroci, potem pa ga še pojejmo,« je mamica dokaj jezno pripomnila, da bi bila to še za očkovega soplemenjaka, gospoda Rothschilda, nedvomno zelo draga večerja. In imela je nedvomno prav. To je bil verjetno najdražji krap ne samo na Čehoslovaškem, ampak v celi srednji Evropi. Prozaist in novinar Ota Pavel (pravo ime Otto Popper, 1930–1973) je izviral iz židovske družine, ki se je med vojno preselila iz Prage na podeželje v okolici reke Berounke. Čeprav so bili oče in oba brata internirani v koncentracijska taborišča, so internacijo preživeli in se po vojni vrnili domov. Oče ga je spodbujal, naj tako kot on postane trgovski potnik, toda sin je od 1949 začel delati kot novinar in radijski urednik, pozneje se je uveljavil predvsem v športnih uredništvih. Šport ga je navdahnil, da je ustvaril posebni tip reportažne zgodbe s prvinami dokumentarnosti in leposlovja (Dukla mezi mrakodrapy /Dukla med nebotičniki/, 1964; Plná bedna šampaňského /Poln zaboj šampanjca/, 1967). V drugi polovici šestdesetih let je pisal avtobiografsko obarvane zgodbe, umeščene prav v pokrajino Berounsko, v katerih je ustvaril samosvoj prozni svet. Objavljene so bile šele čez leta v zbirkah kratke proze Smrt krásných srnců (Smrt lepih srnjakov, 1971) in Jak jsem potkal ryby (Kako sem srečal ribe, 1974). Karel Michal Močna osebnost (odlomek kratke zgodbe) Izvirnik: Silná osobnost iz zbirke Bubáci pro všední den (Praga: Československý spisovatel, 1961) Prevedla Bojana Petkovič Gospod Mikulášek je vse to vedel in počutil se je slabo, ker je bil povsem običajen Mikulášek in ni po ničemer izstopal. Sicer pa je bil dober človek. Toliko slabše zanj, ker so to vsi vedeli in se ga zatorej nihče ni bal. Ko je uvidel, da ga še tak dedek poskuša izkoristiti, ga je obšla jeza. Boleče se je zavedal, kako lahek plen je. »Za dvajset kron,« je prosjačil dedek. »Vam gre dobro in pomagali boste revnemu človeku.« »Ne gre mi dobro,« je zakrknjeno odvrnil računovodja. »Zakaj pa vam ne gre dobro?« »Mah, zato ker nič spodobnega ne znam,« je naveličano rekel računovodja, kakor vedno, kadar je pogovor nanesel na njegove bivanjske razmere. »Hihi,« se je zahahljal dedek. »Ne znate? A vidite, jaz pa znam, in kaj imam od tega? Nič!« »Kaj pa znate?« je vprašal Mikulášek iz čiste vljudnosti. »No,« je dedek stišal glas, »jaz se znam spremeniti v medveda. Prav zares!« Mikulášek je ponovno stopil korak nazaj in premišljal, da bo starčka, če bo sila, mahnil z aktovko in ga predal zdravniku specialistu, ki že prav gotovo kje naokoli išče pobegli plen. Toda dedek se je vedel miroljubno. »Ja ja, v medveda. Pa ni nobene koristi od tega. To je beda, kaj?« »No … No, pa zbogom,« je izdavil računovodja in šel na drugo stran ulice. Dedek je za njim stopical z vztrajnostjo, vredno česa boljšega. »Vas ne zanima, mladi gospod?« »Zanima, kajpada, zelo me zanima,« je zavzdihnil računovodja v tihem upanju, da ni vsak norec napadalen. »Veste,« je blebetal starček, držeč Mikuláška za rokav, »to sploh ni težko. Ko sem bil med prvo vojno v Bukovini …« »Zbogom,« je dejal računovodja. »… so tam morali enega obesiti,« je nadležni dedek nadaljeval povsem nemoteno in z očitnim prepričanjem, da si računovodja ne bo odgriznil rokava kakor lisica tace v pasti. »Obesiti so ga morali. Tak umazan ded je to bil.« Računovodja je čemerno pomislil, da starčku manjka samokritičnosti. »Jaz sem bil takrat desetnik in desetnik je nekaj pomenil,« je nekoherentno pripovedoval starček, »pa sem ga spustil ven skozi zadnja vrata. In ta je to znal, to s tem medvedom. Spremeniti se, veste, in tega me je naučil, ker sem ga bil pripravljen izpustiti, ta dedek, ane. Saj bi se sam spremenil, da bi prišel ven, pa se ni mogel, ker mu je manjkal ravno tapravi prst. On ga je namreč nekako izgubil. Tale prstan, ki mi ga je dal, takole natakneš,« je na neumitem prstu pokazal širok medeninast obroček, »prav na sredinec desne roke in ga zavrtiš trikrat na levo in dvakrat na desno, ampak tale zareza,« Mikulášek je na medenini zapazil globoko izbrušeno prečno razo, »tale zareza mora biti obrnjena proti dlani. Ni težko, jaz sem si to takoj zapomnil. Za nazaj pa spet dvakrat na levo, trikrat na desno, pa je že spet vse tako kot prej. Ja, če se zmotiš, ga pa snameš, spet natakneš pa vse od začetka, nič se ne more zgoditi. Ampak tukaj vam tega ne morem pokazati, tukaj je preveč ljudi. Poskusite sami doma. Nate.« Dedek je zgrabil Mikuláška za roko, mu nataknil prstan na prst in odšantal stran. Računovodja je za trenutek zbegano gledal široki medeninasti obroček na svoji roki. Nato se je pognal in zgrabil dedka za obrabljeni poflekani zimski plašč. Starček je obrnil nagubani obraz k njemu in pomigal z brki. »Kaj pa je,« je zagodrnjal, »trikrat na levo, dvakrat na desno, zareza proti dlani, nazaj pa dvakrat na levo, trikrat na desno, zareza zadaj, no.« »Ni govora,« se je upiral Mikulášek, »jaz tega ne morem vzeti od vas. Tega nočem, vzemite to nazaj!« Dedek mu je odrinil roko. »Kar vzemite, gospod, kar vzemite. Če pravite, da vam ne gre, vam zaradi mene ni treba ničesar dati. Vse skupaj itak ni nič, in kaj naj s tem jaz, star človek? Vi ste mlajši, vam bo še koristil. – No, pa mi dajte dvajset kron, no,« je brž dodal, še preden si žrtev premisli. Pa jih je dobil. Kaj je pa Mikulášek mogel. Spravil jih je v kapo. Mikulášek je prišel do spoznanja, da je za norca dedek precej zvit, in ker se ga je nehal bati, ga je nameraval prisiliti, da bi si za teh dvajset kron še vsaj nekaj izmislil. Vprašal ga je z narejenim zaupanjem: »Kaj se pa pri tem zgodi z obleko?« »Iz te bo kožuh, nič ne skrbite.« »Kaj pa če bi bil v kopalkah?« »Boste pač imeli letno dlako. Pojdite že, gospod, tudi jaz več kot toliko ne vem. Poskusite, pa boste videli. Ampak to ni nič vredno, da si ne boste mislili. No, pa zbogom, gospod, zbogom, in res hvala lepa.« Tega dne Mikulášek ni jedel fižola. Grabila ga je jeza in hotel se je izogniti nadaljnjemu zapravljanju. Šel je v svojo najeto sobo, pokukal je skozi okno v kuhinjo, če slučajno gospodinje ni doma, in dal v svoji sobi noge na mizo. Prižgal si je cigareto, ugasnjeno vžigalico previdno položil v škatlico in si začel ogledovati vprašljivi nakup. Prstan je bil oguljen, manj kot centimeter širok, z neopaznimi ostanki nekakšne pisave na notranji strani. Ni bila latinica, druge pisave pa Mikulášek ni poznal. Dedkova domišljija ga je nekoliko presenečala. O volkodlakih je bral, tega, ali obstajajo tudi medvedodlaki, pa ni vedel. Kolikor mu je bilo znano, je zmožnost človeka, da se spremeni v drugo telo, omejena na preobrazbo v volka. Sprevidel je, da starček v svojih lažeh očitno ni črpal iz preverjenih virov. Kakopak, v medveda, se je hudoval v duhu. Potem bi lahko bil tudi govnačodlak, ki se spremeni v govnača. Bedarija. Spustil je prstan v predal, vrgel nanj star časopis in se predal žalostnim mislim o tem, kako zlahka nekateri ljudje zaslužijo dvajset kron. Vendar pa mu prstan ni dal miru. Spet ga je izvlekel iz predala, si ga nejevoljno ogledal, nato pa si ga je nataknil na sredinec desne roke. Nekoliko v zadregi je vstal in stopil pred razpokano ogledalo. Vse to je počel z zavestjo, da se obnaša kot norec, toda ker je bil v stanovanju sam, si je to lahko privoščil. »Trikrat na levo, dvakrat na desno,« je ponovil in po navodilih obrnil prstan. Nato je pogledal v ogledalo. Tam se je srečal s pogledom svojih malih rumenkastorjavih, zlonamernih oči. Od presenečenja je odprl gobec in iz kotičkov ust se mu je pocedil curek sline. Karel Michal (pravo ime Pavel Buksa, 1932–1984) je bil češki pisatelj, dramatik in scenarist. Po maturi je študiral medicino, a študija ni dokončal. Od leta 1961 se je preživljal kot poklicni pisatelj, leta 1966 je postal urednik časopisa Literární noviny. Ko je leta 1968 Čehoslovaško okupirala vojska Varšavskega pakta, je odšel v Švico. Emigracijo je težko prenašal in v Baslu je umrl star komaj 51 let. V svojem prvencu, zbirki kratkih zgodb Bubáci pro všední den (Bavbavi za vsak dan, 1961), polemizira s takratno vladajočo shematično in ideologizirano vizijo sveta in prinaša humoristični pogled na paradokse vsakdanjega življenja. Satirična relativizacija običajnih vrednot in križanje pravljičnih motivov z odlično opisano resničnostjo češkega malega človeka sta se izkazali za briljantno idejo. Michal Ajvaz Pot na jug (odlomek romana) Izvirnik: Cesta na jih (Brno: Druhé město, 2008) Prevedla Katja Ketiš »Na nasprotnem bregu Ljubljanice so bili pod visokimi drevesi razprostrti vrtovi kavarn. S Kristino se nama ni bilo treba glede ničesar dogovarjati, obema je bilo jasno, da se bova namestila v eni izmed njih in takoj začela z dešifriranjem morskega besedila. Šla sva po nabrežju; ogledoval sem si nepregledno goščavo svetlih kegljev nad reko in zelenkast spomenik, ki je stal sredi majhnega trga nedaleč vstran in spominjal na pravljično zver; šele ko sva se mu približala, se je obris pošasti izoblikoval v dve postavi: zgornja čeljust razprtega gobca se je spremenila v Muzo z iztegnjeno roko, iz spodnje čeljusti pa je nastala glava moža v obleki iz devetnajstega stoletja. Na trgu sva prav tako ugotovila, da je goščava kegljev nad reko v resnici ograja treh kratkih mostov, ki so vodili čez Ljubljanico tesno drug zraven drugega – ›… kot da bi se njihov graditelj bal, da bi se nasprotni breg odtrgal in odplul vstran, in ga je želel kar se da trdno pričvrstiti k trgu,‹ je pripomnila Kristina. Radostna in igriva odvečnost treh mostov, ki so si izborili pot čez reko na enem mestu in se je nad njimi razraščal zračni gaj latern, zaključenih z belimi kroglami, ki so me razveselile, in rekel sem si, da je to dobro znamenje. Ko sva prečkala reko po mostu, ki nama je bil najbližje, se je Kristina naenkrat ustavila, čeprav je bila še v večji naglici kot jaz, in se čez ograjo nagnila nad temnozeleno gladino. Zdelo se je, kot da bi hotela, preden bi se posvetila reševanju rebusov, pozdraviti mestne duhove, ki prebivajo v globinah reke in si izprositi pomoč njihovih starih čarovnij. To se mi sploh ni zdelo čudno niti neprimerno; ozka in temna reka je pod fantastičnim vrtincem kegljev in luči tudi vame vtisnila občutek, da je brezmejno globoka in da na njenem dnu po vsej verjetnosti spi zmaj. Postavil sem se zraven Kristine in si tako kot ona ogledoval kalno gladino Ljubljanice; nato sem dvignil pogled in ga pustil tavati po obeh nabrežjih, vse do mesta nedaleč vstran, kjer so se na rečnem okljuku hiše v vrstah na obeh bregovih nekako združevale in tako spreminjale prostor nad reko v svetlo slavnostno dvorano; videl sem, da reka, ki je v primerjavi z Donavo v Budimpešti delovala tako neopazno, vlada okolici enako mogočno kakor ona, le da na drug, skrit in morda še bolj učinkovit način. Zdelo se mi je, da so se bršljan na zidovih navigacije in drevesa na nabrežju rodili iz dihanja reke in da prepleti korenik, vejevja in listja nadaljujejo življenja njenih alg. Imel sem občutek, da so se celo hiše pojavile brez človekovega napora kot kristali temnega diha in da ulice ovijajo magične poti njegovega pihanja; in zdaj se mi je zazdelo, da je tudi spokojna svetloba biologovega stanovanja ohranjala nekakšno zarotništvo z globino reke. Ljubljanica je dajala vtis, da njene vode izvirajo iz brezmejno globokih razpok Zemlje. Le kaj od tod prinašajo na svetlo? Nenavadno je bilo, da je tudi ona, enako kot Donava, v prostor izdihovala spokojnost – je pa bila to spokojnost, prepojena s skrivnostjo blatne globine in nejasno grožnjo. Vprašal sem se, ali spokojnost, privlačnost in udobnost mestnih prostorov, ki so se odpirali kakor ljubeznive dvorane in nas varovali pred žalostjo oddaljenega obzorja, niso le zaščita pred temnim, blatnim dihanjem reke.« Prozaist, filozof in esejist Michal Ajvaz (1949) je diplomiral iz češkega jezika in estetike na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. V času t. i. normalizacije je opravljal različna dela, med drugim je bil hišnik, nočni čuvaj in oskrbnik v hotelu. Od leta 1994 je deloval kot svobodnjak, med letoma 1996–1999 je bil urednik revije Literární noviny, danes pa je zaposlen v centru za teoretične študije Akademije znanosti. Knjižni prvenec z naslovom Vražda v hotelu Intercontinental (Umor v hotelu Intercontinental, 1989) je izdal pri petdesetih letih. Sledilo mu je še nekaj postmodernih proznih del in filozofskih esejev. Michal Ajvaz je predstavnik češkega magičnega realizma, njegova dela so polna simbolov, mistike in magije. Med znanimi romani so še Návrat starého varana (Vrnitev starega varana, 1991), Druhé město (Drugo mesto, 1993; slov. 2009, prev. Nives Vidrih), Tyrkysový orel (Turkizni orel, 1997), Cesta na jih (Pot na jug, 2008) in fiktivni potopis Zlatý věk (Zlata doba, 2001). Za roman Lucemburská zahrada (Luksemburški vrt, 2011) je leta 2012 prejel nagrado magnesia litera v kategoriji knjiga leta. Petr Šabach Stava (kratka zgodba) Izvirnik: Sázka iz zbirke Hovno hoří (Litomyšl: Paseka, 1994) Prevedla Katja Šarf Čemerni točaj je vrgel še en kovanec v igralni avtomat in mehansko s konicami prstov tolkel po gumbih. Pred njim se je vrtela utripajoča ruleta, ves avtomat pa se je svetlikal, da se je kar v glavi vrtelo. Starčka sta si naročila še eno pivo. Manjši od njiju je malo spil, zadovoljno rignil in zamomljal: »Najraje na televiziji gledam naravoslovne filme. Kaj pa naj drugega gledam? Vse je samo sranje!« Plešastemu so zaradi zle slutnje potemnele oči, vendar ni ugovarjal. Manjši ga je za trenutek pozorno premeril, potem pa se je relativno tiho zadrl: »Na televiziji so rekli, da medved kodiak meri tri metre petdeset.« »Treh metrov petdeset nima niti slon, butelj! Kaj? No!« je podvomil drugi. »Ko se postavi na zadnje tace in sprednje da nad glavo, medved kodiak meri tri metre petdeset.« »V redu, zdaj pa nehaj!« je vzkliknil plešec in kar naenkrat vstal. Bil je pravi velikan. »Jaz imam dva metra, ti imaš meter šestdeset, zlezi mi na rame in se z rokama dotakni zidu. Potem pa bova ugotovila, koliko je ta tvoj kodiak visok. Kaj? No!« je rekel, se znova usedel in dodal: »To je ogromna višina, butelj!« »No, dobro,« se je manjši nepričakovano strinjal in mu začel lesti na ramena. Plešec je mirno sedel, dokler ni na svojih ramenih začutil podplatov, in zaklical: »Sedaj se pa drži, stari!« in se počasi vzravnal. Starček zgoraj se je obupano držal zidu, kolena pa so se mu vidno tresla. »Označi višino!« je ukazal plešec. »Zdaj pa dovolj!« je vzkliknila natakarica, ki jima je ravno takrat prinašala pivo. Starček spodaj se je presenečeno ozrl in se opravičujoče nasmehnil. Zgornji je z nohti vidno spraskal omet, z bokom je udaril ob mizo in štručke so poletele na vse strani. »Š-E E-N-O T-A-K-O,« je natakarica sekala črke kakor s sekirico za meso, »pa sta tukaj oba zaključila! Vama je jasno?!« Po teh besedah je šla za šank, da bi se umirila. Manjši starček je bil rahlo pretresen. Tiho je sedel na stolu in videti je bilo, kot da bi se pregledoval ali pa praskal. Plešec je izdahnil: »Kodiak, kaj? No!« in naredil požirek piva. S točilnega pulta se je oglasil ragtime in gostilničar je ravnodušno jemal kovance iz blagajne. To je bila krasna blagajna. Ohio, ZDA. Umetniško delo. Starčka sta tiho sedela in opazovala. Manjšemu se je od šoka začelo kolcati. Kolcalo se mu je in pri tem plešastega ni izpustil iz oči. »Zadrži dih! Kaj? No!« mu je svetoval velikan. Mali je globoko zajel sapo in negibno strmel v svojega prijatelja. Ta ga je prijazno gledal. »Hik!« je kolcnil mali. »Pojdi k vragu!« je naveličano rekel velikan, »a niti trenutka ne zdržiš brez sape? Ko sem bil mlad, sem zlahka zdržal dve minuti pod vodo, to pa je težje, ker ne dihaš s porami. Kaj? No!« »To tudi jaz lahko!« je zaklical mali, ki se mu je kot po čudežu prenehalo kolcati. »Na televiziji je bilo, da nekateri iskalci biserov pod vodo zdržijo petnajst minut!« S šanka se je oglasil glasen zmagovit vzklik. Natakarica se je vrtela kot mala deklica in ploskala z rokama. Točaj se je nasmejal. Ta nasmeh pa ni bil prijazen. »Rečem ti, danes ne zdržiš niti dveh minut, in to na suhem. Kaj? No!« Mali je užaljeno molčal in razmišljal. »Za koliko?« je drzno vprašal. »Ena sekunda, ena krona!« je izstrelil plešec, ki je čakal na tovrstno vprašanje. »Do dve minuti vse zame, več kot dve minuti vse zate! Se strinjaš?« se je razveselil mali starček. »Sranje!« se je zaslišalo od avtomata, ko je ragtime prenehal igrati. Plešec je obredno snel ročno uro in jo položil na mizo. »Omega, kaj? No!« je mlasknil z jezikom. Mali se je zresnil in gledal na kazalec. »Pripravi se!« je zaklical plešasti. »Pozor … Zdaj!« Mali je na vsa pljuča vdihnil in zaprl oči. Sedel je negibno, z rokami položenimi na mizo. Za trenutek se je slišalo samo glasove s šanka. Klip, klap, je delal avtomat in natakarica je zaploskala. Točaj se ji je zlobno nasmejal in hladnokrvno segel po dobitku. »Dihaš!« je vzkliknil plešec razdražen in hkrati začuden. »Ti dihaš, stari!« »Psssssssst …« je rekel mali in počasi odprl oči, polne krivde. »Kaj?« je zakričal. »Jasno sem slišal, kako si dihal. Kaj? No!« »Kako bi to, za božjo voljo, storil!?« je kričal mali. »Z nosom,« je užaljeno pripomnil plešec. »Zlorabil si moje zaupanje in dihal skozi nos. Tako kot Felix Slováček, ko igra na sopranski saksofon. Diha in hkrati piha. Kaj? No!« »Felix Slováček!?« je nejeverno kriknil mali in pogledoval naokoli. »Pravim ti, da nisem dihal!« Potem je vstal in patetično dvignil roko v znak prisege. »Še enkrat,« se je odločil plešec. Mali tokrat oči ni zaprl. Vdihnil je in s pogledom prebadal svojega prijatelja. Ta mu je pogled vztrajno vračal, vsake toliko pa pogledal na uro. Malemu se na obrazu ni premaknila niti mišica. Samo njegove oči so se malce spreminjale. V njih ni bilo več nič konkretnega, postajale so le oči brez globljega pomena, samo dva izbuljena predmeta sredi obraza. »Spet!« je rekel plešec z odporom. »Spet si vdihnil!« Mali je kar sedel in svoj prav branil s tem, da je nadaljeval s stavo. »Jaz ti tega ne bom več štel,« je trmasto rekel plešec, »kar v miru se nadihaj. Ne boš me prinesel okoli!« Živčno se je nasmehnil in si uro skrbno pripel na močno zapestje. Mali je še vedno negibno gledal vanjo. »V miru se nadihaj,« mu je predlagal velikan. »Kaj? No! Ker to ni fer.« Mali starček je začel spreminjati barvo in izraz. Njegove oči kot da bi govorile: Imel me boš na vesti. Samo ti in nihče drug. Tukaj bom mrtev padel na tla, ampak bom padel častno. Kako pa bo tebi, ko te bodo vprašali? Kaj jim boš rekel? Plešec je gizdavo razgrnil časopis, vendar je z enim očesom opazoval svojega prijatelja. »Daj no, ne nori, saj te bo še pobralo …« je rekel po trenutku oklevanja. Malemu je manjkalo le nekaj trenutkov, da bi lahko zares izbiral med častno smrtjo in zmago. »A-a-a-a-a-h!« je končno zadihal. »Aaaaaah!« je še nekajkrat ponovil. Pet minut sta sedela in molčala. Plešca je nekaj pritegnilo v časopisu, mali pa se je delal, da ga zanima igralni avtomat pri šanku. Znova se je oglasil ragtime. Ruleta se je ponorelo vrtela naprej. »No, prav!« je mali naenkrat zmagoslavno rekel in pogledal naravnost v plešca. »Poskusiva to z vodo.« Velikan je skrbno zložil časopis in malega pogledal z odkritim zanimanjem. »Poskusiva to izmeriti tako, da me ne boš mogel obtoževati goljufije,« je nadaljeval starček. Plešec ga je z dvignjenimi obrvmi poslušal. »Greva do šanka, ti pa mi boš držal glavo v koritu.« Velikan je ta predlog pretuhtal, potem pa začel z odobravanjem prikimavati. »V vodi ne moreš dihati, to je gotovo. Kaj? No! Ja, to bi šlo,« je sklenil. Oba sta vstala in se počasi odpravila k šanku. Gostilničar je stal s hrbtom obrnjen proti prostoru in zlagal kovance za pet kron, ki so mu padli iz avtomata, v urejene stolpce. Velikan je dvignil levo roko in osredotočeno spremljal uro. Z desno roko je rahlo, a odločno prijel svojega prijatelja za glavo in čakal, da sekundni kazalec pride do polne ure. Malega je po glavi rahlo dregnil, da bi ga opozoril, naj vdihne, potem pa mu je glavo bliskovito potopil v korito s penečo se vodo, namenjeno pranju kozarcev. Pri tem ni spregovoril besede. Natakarica je bila nekje v kuhinji, od koder se je slišal njen glas. Točaj je nadaljeval z zlaganjem kovancev. Velikan je nemo spremljal čas. Mali je bil brez glave videti kot otrok. Stal je na prstih, roke, kot je bilo določeno, je imel stegnjene ob telesu. Prste je raztegnil v pahljačo. »Dve minuti!« je velikan od veselja zaklical. »Čestitam, stari!« Točaj se je naglo obrnil. »To pa ne!« je zakričal in plešca prijel za zapestje. »Izpusti ga!« sam segel v korito in iz nje povlekel mokro glavo. Plešec se je opravičujoče umaknil. Mali se je veselo smehljal in zmedeno škilil naokoli. Še vedno ni mogel zajeti sape. Točaj se je iztegnil in ga s pestjo udaril v obraz. Mali je zletel čez prostor kot punčka iz cunj in s temenom pristal na tipkah blagajne Ohio, ZDA, kjer je zaračunal 106 kron. »Zdržal si, stari!« mu je čestital plešec. »Pri moji veri, dober si!« Bilo je videti, da ga vse to veseli. Malemu so se usta raztegnila v širok nasmeh: »Moral bi me videti, ko sem bil mlad, butelj!« se je veselil, kot da udarca sploh ne bi čutil. »Dve minuti, kaj? No!« se je veselil velikan in si mel dlani. »Pojdita oba k vragu!« je zakričal točaj. »Je že v redu,« ga je miril plešec. »Nič ni v redu! To je sto šest kron samo na tej blagajni!« Plešec je segel v denarnico in malemu dal sto dvajset kron. »Tukaj je tvoja zmaga. Ena sekunda, ena krona, kaj? No!« Mali je pokimal, jeznega točaja pogledal v oči, potem pa mu ta denar vrgel v korito. Kovanci so se v vrtincu potopili na dno. Bankovec za sto kron je plaval na gladini. Starčka sta pristala na pločniku. Natakarica je tekla za njima in jima mahala z računom. Velikan je malemu stisnil roko in jo prijateljsko tresel: »Uspelo mu je!« je vzklikal ljudem naokoli. Notri se je ruleta ponorelo vrtela naprej. Prozaist Petr Šabach (1951–2017) je diplomiral iz teorije kulture na Filozofski fakulteti Karlove univerze. Zamenjal je več poklicev, bil je tehnični urednik, nočni čuvaj v samostanu sv. Jurija v Pragi ter strokovni referent na Akademiji likovnih umetnosti in v Galeriji mesta Prage. Leta 2001 je postal pisatelj. V letih 2001–2011 je poučeval ustvarjalno pisanje na Literarni akademiji – Zasebni visoki šoli Josefa Škvoreckega v Pragi. Težišče avtorjevega opusa so avtobiografsko in nostalgično obarvane kratke zgodbe in novele. Zgodbe o odraščanju, konfliktu z avtoritetami in banalnostjo praškega predmestja petdesetih let so zbrane v njegovih zbirkah kratke proze Šakalí léta (Šakalja leta, 1993), Hovno hoří (Drek gori, 1994), Babičky (Babice, 1998) in drugih knjigah. Po njegovih delih je bilo posnetih več filmov. Eva Lustigová Beli veter (odlomek kratke zgodbe) Izvirnik: Bílý vítr iz zbirke več avtoric Ženy vidí za roh (Praga: Listen, 2009) Prevedla Sabina (Dizdarević) Ćosić tega kar je dano ni mogoče odvzeti Prav osemindvajset mesecev predtem jo je vrgel volkovom. Rekel ji je, da potrebuje mir. Izčrpaval jo je kakor utopljenko. Ko se je medtem naučila hoditi, jo je ulovil. V žilah se mu je pretakala sol Mrtvega morja in včasih je bil uglajen in nedostopen kakor prodnik na njegovem dnu. Kot nalašč – bolj se je borila proti temu, bolj jo je prevzemalo. Njega je prevzemal strah, da mu je z njo dobro. Kmalu po tem, ko sta se spoznala, ji je rekel: »Všeč mi je tvoja duša. Veš, da se vame vsrkava kot med v kri?« In potem: »Cvetiš mi pred očmi. Si neukrotljiva. Potrebovala bi dvajsetletnika.« Njegove oči, modre plavice, so jo prepričevale: »Poskusi z mano«. Pri tem se je začel rahlo dotikati njene duše. […] Vstala je in stopila k oknu. Hotela se je oddaljiti od njega, dokler ga je še imela blizu. Izmenjaje je gledala ven in njega. »Se spominjaš Rima?« je vprašala. »Takrat si nisi upal reči, da spadava skupaj. Prav táko je bilo januarsko popoldne. Takrat sem bila s svojim življenjem zadovoljna. Iztiril si me.« »Ali pa te prebudil?« »Okužil si me in pokvaril. Ali pa sem se pokvarila sama. Tega ne bom prelagala nate. Morala bi vedeti, da tako govoriš vsem.« Spomnila se je njegovega mrtvega otroka. Pri osemnajstih je bratu prevzel ljubico. Brat je bil lepši, starejši in morda bolj nadarjen. Mlada, krasna, za glavo višja ženska je brata zapustila. Njunega otroka ni donosila. Vse se je končalo. Onadva, ona z bratom, on z bratom. Že takrat je veliko žrtvoval za uspeh. Sledil je motu, da kdor hoče zmagati, mora biti pripravljen tudi izgubiti. Spet je legla k njemu. Eno roko je pustil ob svojem telesu in drugo položil poleg njenega. Držala ga je. Vsi računi so bili poravnani. Lahko bi odšla. Lahko bi tudi umrla. Drsela sta po vznožju, ki ga je od blizu grelo sonce. »Videti si mlajša in lepša,« je rekel. »Misliš?« Ni bilo pomembno, kar je rekel, niti to, kar si je dovolil. Sesipavala se je kot pepel. Tega ni bilo mogoče ne zagovarjati ne prelisičiti. »Ne smeš mi lagati,« je rekla. »Niti ti meni.« »Meni ni treba.« Ni odgovoril. »Hočeš slišati o belem vetru?« ga je vprašala. »Kaj imava v zvezdah?« Pisateljica in filmska dokumentaristka Eva Lustigová (1956) se je rodila v družini pisatelja židovskega porekla Arnošta Lustiga. Leta 1968 se je družina izselila v Izrael, krajše obdobje so živeli v Jugoslaviji in se nato leta 1970 preselili v ZDA. V Washingtonu je diplomirala iz mednarodne trgovine in kulturne antropologije. Od leta 1991 je delala za Svetovno zdravstveno organizacijo pri OZN. O svojem očetu je leta 2007 posnela dokumentarni film Prisotnost Arnošta Lustiga – Tvoja solza, moj dež. Zgornji prevod je odlomek besedila, objavljenega v zbirki kratkih zgodb Ženy vidí za roh (Ženske vidijo za vogal, 2009), ki so jih napisale različne avtorice, vse pa govorijo o odnosih, čustvih, težavah in sanjah žensk. Tereza Boučková Ko ljubite moškega (odlomek kratke zgodbe) Izvirnik: istoimenska zgodba iz zbirke Když milujete muže (Praga: Odeon, 1995) Prevedla Tanja Mirtič Po prisegi bi moral priti domov. Vse sem imela pripravljeno, a on ni prišel. To me je vznemirilo. Usedla sem se na vlak in se odpeljala k njemu v Plzen. Na vojaškem odseku so mi dejali: Tukaj ima oblačila, športno opravo. Ampak jaz nočem oblačil, jaz hočem njega! Zakričala sem in oni so mi dejali: Ne smemo vam povedati, kaj se je zgodilo z njim. Ko vam leto po prevratu pri vojakih izgine mož! Vrnila sem se v Prago in pregledala vse zapore. V nobenem ga ni bilo. (Poslušal si loretanske zvonove. Le da nisi vedel, če bijejo poldan ali polnoč, le da nisi vedel, če te tepejo podnevi ali ponoči, v tej hišni celici, v tej temi, v tej krvi.) Pritisnila sem na ministrstvo za pravosodje in nenadoma izvedela. V roki sem držala obtožnico. Za besede, ki se jih niti niso potrudili napisati brez napak in zatipkov, za te besede je obsojen na smrt z obešanjem. (Nenadoma se nisem mogla premakniti. Oslepela sem. Oglušela.) Ko vam hočejo tri mesece po poroki usmrtiti moža. V glavi mi je neprestano odmevala ta beseda. Veleizdaja. Skoraj sem znorela, hotela sem narediti samomor, hotela sem to storiti. Toda. S tem ga ne bi mogla rešiti. Jaz pa sem ga morala rešiti. Ko ljubite moškega! Doma sem vedno znova brala obtožnico. In sem se nečesa spomnila. Jaz sem se tega spomnila! Spomnila! K odvetniku! In spet v zapore. Pred pankraškim je stala skupinica ljudi, ravno so jim odpirali vrata. Pridružila sem se jim. Bili so člani mednarodnega Rdečega križa, razkazovali so jim naš ljudskodemokratični kazenski zavod. Bilo naj bi jih devetinštirideset, ampak nas je bilo petdeset, pa naj so še tako šteli. Planila sem k prvemu stražarju in ga vprašala, če je mogoče tam. Iksipsilon? Presenečeno je potrkal po knjigi, ki je ležala na mizi pred njim. Ravnokar ga imam zgoraj. Odvedli so me ven in nekdo mi je zašepetal, da so zaporniki vsak dan od desete do enajste na sprehodu po dvorišču. Bilo je nekaj pred enajsto. Tekla sem vse do vrha nasproti ležeče hiše. Pozvonila sem. Nekdo mi je odprl. Vzkliknila sem. Prosila. (Takoj sem te prepoznala, čeprav si bil brez očal. Glavo si nosil rahlo postrani, ko si šel proti soncu, proti meni. Živiš.) Vsak dan sem ga hodila gledat. Takšno posebno trpljenje. Veselje, da ga vidim, obup, da me ne sme videti. Draga, lahko mi pošlješ paket hrane do teže 4 kg. Jiří. Cenzurirano. Ko dobite prvo pismo. Ko v vsaki besedi vidite njegovo sliko. Ko božate črnilo. Zjutraj sem čakala na ulici, nisem smela vstopiti. Prežala sem na tista velika težka vrata sodišča in vsakič, ko so se odprla, se mi je za trenutek ustavilo srce. Odvetnik je prišel ven. In takoj zunaj mi je to povedal, na ulici, pred vrati. Razjokala sem se, ah, razjokala sem se od sreče. (Ne bodo te ubili.) Razsodba. Smela sem jo poslušati. (Po toliko mesecih tvoj obraz. Tvoj nasmeh. Po toliko mesecih si tako blizu!) Dve leti za dve črki. »S« in »p« pri imenu mojega moža, es in pe v beležki v žepu suknjiča. Soigralec iz orkestra je nastopal čez mejo, soigralec je sestavljal zasedbe glasbenikov za posamezne nastope, s to beležko v žepu suknjiča so ga ujeli na meji, ujeli so ga, dve črki pri imenu mojega moža in skoraj smrt. Ko sem vedno znova in znova brala obtožnico, sem opazila, da so se zmotili pri času, saj so Jiříja obtožili, da je nameraval prestopiti mejo in tuji obveščevalni službi izdati vse o naših vojaških silah, ko pri vojakih sploh še ni bil! Opazila sem. Nemudoma sem najela tri odvetnike, nemudoma tri, ki so se smeli ukvarjati s političnimi zadevami. Uspelo je. Dokazati, da je »s« saksofon in »p« piano. Njegov obraz. Njegov nasmeh. Njegov vonj. Za trenutek, za dve leti. Splezala sem v drevesno krošnjo in na tablico napisala njegovo ime. In nekdo za rešetkami me je opozoril: Tukaj ga ni, morda je nadstropje nižje. Tudi tam ga ni bilo, ampak vseeno. Žvižgala sem najin blues. Da bi vedel. Vi pa ves čas hodite sem, pa vam bom kar povedal, mi je rekel stražar pri vratih. Jutri ga bojo premestili na Bore. Taka čudovita zvezdnata stavba. Taka strašna. Na vseh koncih sem žvižgala. Da bi vedel, da vem. (Poguma, Bog, poguma.) (Skupaj sva klečala pred oltarjem, jaz sem jokala in ti si mi stiskal roko.) Morali bomo odpuščati. Ampak namesto vas bi morali vzeti veliko ljudi, vi govorite štiri jezike … Verjamemo, da se boste z možem ločili. Ko o tem razmišljam, ločita se lahko dva enakovredna partnerja, če pa je eden v škripcih in se ima drugi na ta račun dobro, tega jaz ne priznavam, razumete? Veste, kaj to pomeni? Odhod v proizvodnjo. Našla sem takšno fabriko, da sem se morala peljati na končno postajo tramvaja v Braník in potem pešačiti prek Modřanov vse do Komořanov. Tam je stal stroj in zelo mi je bil všeč, a nadrejeni se mi je smejal, saj to je vendar vsestranska freza, to je samo za dece, kaj boste vi s temi namazanimi nohti … Čez mesec sem na njem že obdelovala odlitke, k dnevnim sem vzela še nočne izmene, morala sem narediti kar največ odlitkov, potrebovala sem denar za odvetnike, za pakete, za poti. (Ljubi, izgubila sem potrebo po spanju in lahko delam nepretrgoma, ljubi, klečala sva skupaj, pred letom sva poslušala besede gospoda župnika, zvoke avemarije, srček.) Pri prvem obisku sva drug drugega le gledala. In jokala. Petnajst minut. Jok, molk. Ko so ga peljali stran, mi je moj mož dejal: Hvala, hvala ti, vem, kaj si storila zame. Smela sem mu dati cigarete in denar, skoraj sem pozabila. Bila sem kot omamljena. Bila sem tako zelo polna ljubezni! Tako. Odpeljali so ga stran. Začela sem žvižgati blues, stražar je potegnil puško in jo nameril vame, glasno, na vse grlo sem se zasmejala. Zakaj me ne zaprete z njim?! Jaz vem prav toliko kot on in ravno toliko ne vem! (Nisem se te mogla niti dotakniti, med nama je bilo steklo, rešetka. In vse, kar sem ti hotela povedati. Je ostalo neizrečeno.) Spoštovani gospod predsednik, na Vas se obračam s prošnjo, s katero sem decembra leta 1949 seznanila Vašo gospo in decembra 1950 gospoda ministra za pravosodje, s prošnjo za izpustitev mojega moža, obsojenega na dve leti. Z zanimanjem sem spremljala razglasitev novega zakona, ki omogoča kaznovanim vrnitev na prostost že po polovičnem preteku kazni, če se primerno vedejo, izkazujejo poboljšanje in če izpolnjujejo delovne norme. Glede na sporočila, ki sem jih o soprogu pridobila, izpolnjuje pogoje za izpustitev. Z včerajšnjim dnem so minile tri četrtine njegove kazni in ker sem zasledila, da boste spet podeljevali amnestijo, Vas roteče prosim za soproga, za starše in za sebe, da izpolnite našo skupno željo in nas rešite edine skrbi, ki nam greni življenje. Verjamem, da nam boste lahko ugodili, in se Vam že vnaprej iz srca zahvaljujem. Pisarna predsednika republike Vas obvešča, da je bila Vaša prošnja za pomilostitev predana ministrstvu za pravosodje, saj gospod predsednik podeli pomilostitev le na predlog gospoda pravosodnega ministra. Prošnjo za pomilostitev, ki jo je predložila pisarna predsednika republike, smo danes poslali v nadaljnjo obravnavo na okrajno prokuraturo. (Obrazec št. 6) Spoštovana gospa, obveščamo Vas, da bo prošnja, ki ste jo vložili za pomilostitev Vašega soproga, po ustrezni preiskavi obravnavana. Lahko Vam zagotovimo, da na ljudskodemokratičnem Čehoslovaškem – ne tako kot v kapitalističnih državah – nedolžnih ljudi ne zapiramo in obsojamo. Do odvzema prostosti in obsodbe pride le, če se krši naše ljudskodemokratične zakone. Fotografijo Vam v prilogi vračamo. Lep pozdrav, srečno Petletki! Tereza Boučková (1957) je češka pisateljica, scenaristka in publicistka. Ker je po maturi podpisala Listino 77, je v češko literaturo vstopila kot prepovedana avtorica: ni mogla študirati, ni smela objavljati pri državnih založbah, temveč samo ilegalno v t. i. samizdatu. Njeno delo je pretežno avtobiografsko, snov črpa iz lastnih doživetij, ki jih obdela z dobršno mero humorja in ironije. Izdala je več zbirk kratke proze, izmed katerih velja omeniti Indiánský běh (Indijanski tek, 1991), Když milujete muže (Ko ljubite moškega, 1995), Rok kohouta (Leto petelina, 2008; slov. 2015, prev. Nives Vidrih) in Šíleně smutné povídky (Noro žalostne zgodbe, 2013). Jan Balabán Diana (odlomek kratke zgodbe) Izvirnik: Diana iz zbirke Možná, že odcházíme (Brno: Host, 2004) Prevedla Eva Grosek Hans je parkiral na vasi pod župniščem. Velika stavba se je dvigovala med zelenimi krošnjami kot znani, bledi, rahlo rožnati obraz. Tako lahko omet zbledi le na kraju, kjer se ne praši niti z neba ne pada dež, poln umazanije in kislin. Na kraju, kjer se okna pomivajo le pred prazniki, in še to bolj zaradi tega praznika kot iz resnične potrebe. Zaloputnil je vrata avtomobila in se z gnusom dotaknil sprednje šipe, polepljene z mrtvim mrčesom. Močneje je pritisnil, dokler se mu noht na palcu ni pobelil, in v to krvavo umazanijo izven dosega brisalcev zarisal navpično črto. To bi lahko bil »i« ali osnova katere druge črke. Vse pravzaprav nastaja iz navpične črte, tudi tiste črke, ki ne vsebujejo navpičnice, so v razmerju z njo vsaj simetrične. Pustil je črke in se napotil proti hiši, v kateri je nekoč živel njegov ded župnik. V otroštvu mu je bilo vedno všeč, kako se hiša prikupno dviguje v kraj, danes je bila seveda ta podoba globokih oken brez zaves prej tragična, temna kot oči blaznežev. Pod drevesi pred vhodom v hišo je bilo živahno. Tu je stal velik tovornjak. Nekakšen volvo ali mercedes. V resnici je bil to mercedes, ampak Hans je imel od prvega trenutka dalje potrebo trditi, da je šlo za volva, in ostalo je pri tem. Mladi župnik je z nekaj pomočniki na vozilo nakladal pohištvo ter celotno gospodinjstvo z računalniki, televizorji in drugo elektroniko v originalnih škatlah. Gospa katehetinja, drobna, rahlo okrogla oseba z bujnimi lasmi v trdni figi, se je naslanjala na granitni podboj širokih vrat, med prsti pa ji je dogorevala cigareta. Hans je nehote opazil nervozno gibanje, s katerim je s svoje strani otresala pepel, ki ga ni bilo. Plečati in bradati božji služabnik je vsemu temu selitvenemu direndaju navkljub izgledal v redu, povsem mirno, in Hans je presodil, da je bila selitev prej njegova kot njena ideja. »No, dober dan. Vi ste verjetno prišli po tiste dedkove knjige. Tam zgoraj so, na podstrešju. Pustili smo jih v tisti omari, v kateri so bile že, ko smo se vselili. Veste, jaz sem imel prvotno s podstrešjem nekakšne načrte. Hotel sem ga prenoviti in namontirati strešna okna. Tam bi lahko bil prijeten atelje, Marta malo riše…« Hans si je predstavljal vse mogoče novoletne čestitke, na katerih se rastlinski motivi trnja in šipka domiselno prepletajo z motivi keliha in križa. Takšne brezizrazne in rahločutne… Kič, je prekinil razpravo Hansov brat slikar. »Ampak to ni bilo v naših močeh. Pa še pri teh omejenih sredstvih, saj veste, kako je s tem pri župnikih. Skratka, podstrešje je ostalo nerešeno. Le da je na njem pristalo nekaj naše krame. Sam tja nisem dosti nanosil, sem pa opazil, da je po vsakem župniku tam ostalo vsaj nekaj. No, mi ne bomo drugačni. Če bi hotel vse pregledati, bi bilo moje početje zaman. Veste, kako je s selitvami, to je huje kot …« Hans je preziral klasični namig na požar in namesto tega pripomnil nekoliko ostro nekaj v tem smislu, da »bo on, zaboga, to našo kramo pregledal ob svojem času«. »Glede tega …« je župnik razumljivo zavzdihnil, »glede tega imate pravzaprav tudi prav.« Prvič, odkar je Hans prišel, je za trenutek pomolčal in njegov pogled je zastal na ženski, ki je neodločno stala med vrati. Napol prazni tovorni prostor volva za njim je dajal temu prizoru brutalno nejasno perspektivo neke vrste moderne cerkve. »Torej, knjige vašega dedka so v tisti omari, rekel bi, za dimnikom. Marta vam bo pokazala pot, toda …« se je zasmejal, »saj vi hišo vendar poznate, mi pa, mi tu pravzaprav ne živimo več.« Marta ga je kljub temu pospremila mimo vrat opuščenih spalnic in prazne delovne sobe vse do stopnic, ki vodijo na podstrešje. »Veste, tu smo preživeli sedem let,« mu je rekla tiho, »toda kaj dosti se nismo vživeli. Ti podeželski ljudje so zelo posebni, ampak vseeno,« kimala je z glavo, kot bi se z nekom strinjala, »vseeno bom to pogrešala,« je rekla in se plaho nasmehnila. Župnijsko podstrešje je oblikovala pravilna piramida s kvadratno podlago, ki so jo nosili močni povezani tramovi. Globoke vzdolžne razpoke so Hansa v otroštvu navdajale z grozo, da se bo streha porušila. Poznejša ugotovitev, da je v resnici vsak tram razpokan, je postala osnova njegove življenjske drže, ki si jo je po razočaranju hrepenenja do popolnosti oblikoval verjetno tako, da če že moram biti razpokan, bi moral biti vsaj dobro razpokan. Malce pod vrhom strehe je bila na drog dimnika pritrjena tako imenovana dimniška brv. S te brvi so Hans, njegov brat in ostali bratranci iz številčne družine skakali na kup starih žimnic, nakopičenih na odsluženih zakonskih posteljah. Temu so pravili jelenji skok in si v povezavi z neko prostaško otroško šalo predstavljali, da bodo tako ali kako drugače nekoč skakali na ženske. Tudi jeleni so bili tukaj. Tu in tam, na omari ter na skrinji so se medlo svetlikali porcelanasti jeleni, jeleni, ki so jih lovili volkovi, jelen s košuto na preži na jasi, jelen v skoku. Na stari mizi s prelepljeno marmorno ploščo jih je bila cela čreda. Dedek župnik jih je vedno dobival od vaščanov ob birmi, sem sodijo šolanje, izpit in slovesnost, s katero so mladi evangeličani vpeljani v Božjo večerjo ter postanejo polnovredni člani občestva bratov in sester. Število porcelanaste črede je pričalo o tem, da je dedek v cerkev vpeljal veliko generacij. Le da je čreda tu ostala brez pastirja. Sami simboli, je pomislil Hans. Za dimnikom je resnično stala omara, svoj čas prebarvana z rdečim premazom. Vprašaj očeta (odlomek romana) Izvirnik: Zeptej se táty (Brno: Host, 2010) Prevedla Barbara Šinkovec Kutin Jenovéfa, po domače Jeny, Emilova partnerka in prijateljica. Emil se je enkrat nerodno izrazil: moja žena, ta druga, in potem sta se zaradi tega grdo sporekla. Ta Jeny, o kateri je nekdo rekel, da je majhna ženska z velikim srcem, tako velikim, da vanjo skorajda ne gre in se rani ob vse ostro v svoji bližini. Ta ženska na začetku tridesetih let je položila na mizo vse potrebno za izdelavo adventnega venca. Slamnato okroglo ogrodje, vezalno žico, štiri svečnike, štiri rdeče svečke. Emil bo kmalu prinesel veje. V sobi je bil tak mrak, da si je zaželela prižgati eno svečko. A imela je samo štiri in prva se prižge šele v nedeljo. Prižgala si je vsaj cigareto. Zamišljeno je potegnila in čutila, kako se mrak zunaj uravnava z mrakom v njeni duši. Mislila je na svojo sestro Johano in njen problem. Kako naj se človek veseli božičnih praznikov, ko pa je tu nekdo, ki se boji slehernega prihajajočega dne? Te dni si je grozo predstavljala kot naraščajočo in debelečo se luno. In ti, sestrica, veš, da se mora zgoditi nekaj strašnega, da se mora nekaj strašnega narediti, še preden bo polna. Sobota popoldne, pustinja odvečnega prostega časa, še bolj puščobna, ker je Jeny vedela, da bi ravno takrat morala biti nekje popolnoma drugje in delati nekaj drugega kot tu nekaj krasiti. Mar ne imeti ljudi! Jih ne imeti rada, to ne gre. Sploh jih ne imeti. Kolikokrat se je Jeny tako pogrezala, ko je čutila, da jo vez s hčerjo, materjo, sestro … boli nekje v notranjosti kot zapičena harpuna. Bolečina, pred katero ne uideš v globino niti v daljavo. Je možno izginiti? Znala si je predstavljati samo sebe, kako izginja v tem mraku in se spoji z njim in ni z nikomer in ni za nikogar, je sama, nema, zato ker ji ni treba in niti nima s kom govoriti. Tako narkotično preživeti življenje, se to da? Človek bi moral bodisi vedeti, da so vsi v redu, kar ni mogoče, ali pa bi moral biti sam. Ne osamljen, zapuščen, ampak sam, edini, od kogar je odvisen. Vendar za to Jeny – za to ni dovolj velika. Le to srce, ki jo tišči v njenih malih merah. Sebična svinja sem, si je rekla. Pomilujem sebe, medtem pa Johana, naša Johanka! Mislila je na sestro in zrla v slamnati obod, svečnike in žico. To neholandsko tihožitje je čakalo nanjo z vso svojo krutostjo. Morala si je zadržati roke, da ne bi vsega pometla z mize, da bi tega ne vrgla skozi okno. Kaj bi potem rekla Emilu? Mar bi mu lahko povedala, na kaj jo v tem trenutku spominjajo obod, svečniki in žica? Naj bi mu povedala, da vidi venec, ki si ga pravkar lahko plete Johana, venec brez zelenih vejic, venec z devetimi svečkami, ki jih bo to dekle, sestra moja, sestrica, brez moža in brez denarja in brez stanovanja, ugašala še dolgo po božiču, dokler ji ne ostane le še črno požgano kolo? Za vrati so se zaslišali koraki. Jenovéfa je skočila na noge. Kje si bil tako dolgo?! Z nenadnim gibom ga je objela okrog vratu in v dolgem poljubu se za trenutek ni ločilo, kje se eden od njiju začenja in drugi konča. Potem sta se oblekla in prižgala svetilko, ki je na stvari, pripravljene na mizi, vrgla popolnoma drugačno luč … Emil, spiš? Odprl je oči in v hladni svetlobi, ki je padala v spalnico, zagledal Jeny, ki je sedela poleg njega na postelji s koleni pod brado. Pod to nekoliko kratko brado, zaradi katere si Jeny sama sebi ni všeč. Pa vendar je ljubka kakor ženske na slikah Lucasa Cranacha. Eva in Judita. Eva izroča jabolko, Judita pa meč, ki to jabolko, okroglo kot svet, preseka. To je ona. Spiš? Ne več. Kaj je? Nekaj se mi je sanjalo. Ti lahko povem? Povej. Ležala sem na tleh kot padla krava. Kakor madež, še živa, vendar že podvržena razpadanju. Nad menoj pa je stala punčka, deklica, ki je bila malo podobna moji hčeri, vendar to ni bila ona, sploh ne. Vedela sem le, da sem ji dala življenje, ona pa tu nad menoj stoji s takšnim prezirom. Ležala sem nemočna ob nogah lastnega otroka, ki ga ne poznam. Jeny, prosim te … Emil jo je poskušal prekiniti, zato ker se je bal, da bo tudi on moral začeti misliti na podobne stvari. Srečni so tisti, ki poznajo vse svoje otroke. Ne, ne. To ti moram povedati, da si zapomnim, da do jutra ne pozabim. Ležala sem stara in nemočna ob nogah lastnega otroka in ta me vpraša: Zakaj naj te imam rada? Jaz pa nisem vedela, kaj reči. Zakaj naj te ne pohodim kot vsak drug madež na svoji poti? Jaz pa sem molčala. Bila sem šibka, čutila sem, kako se kri v mojih žilah ustavlja. Ona pa je bila tako velika, tako znana in tako popolnoma tuja in tako popolnoma moja. Na njenem obrazu sem lahko prepoznala tiste materinske detajle, za katere ne ve nihče drug. Bila je kot otrok, ki sem ga nekje odvrgla, on pa me je našel. To je bil otrok, nekako triletni deklič, vendar velik kot odrasel človek, večji kot ti, Emil. […] Preostanek noči se mu je vlekel v presledkih spanja in bedenja. Jeny nemara sploh ni spala. Premetavala se je z boka na bok, stalno je nekam hodila in ves čas je nekaj tipkala na svojem mobilnem telefonu, katerega ekran je modro svetil v temo. Telefonska signalizacija je potekala v nekakšnem obsedenem nervoznem intervalu. Modra svetloba, švigajoča med Jenyjinimi prsti, je, kot da bi vedno znova pognala nekakšen teman val, nekakšnega demona, ki jo znova obseda. Zaspal je šele proti jutru. Sanjalo se mu je, da sneži, in to je bilo tudi res. Z nebesnih pernic je na umazano zemljo drvela poplava snega. Grem k sestri, je zaslišal in skoraj istočasno so zaloputnila vhodna vrata. Kaj? Kam? Zakaj? Zakaj po taki noči kar naenkrat teče za Johano, za tem trčenim dekletom, ki ne bo dala miru, dokler ne bo do smrti izmučila vseh, vključno s seboj? Na omarici pri postelji je ostal Jenyjin telefon. Tega se ne sme delati, pa vendar je pogledal poslana sporočila. Bilo jih je šestnajst, vsa za Johano in vsa so vsebovala samo dve besedi: OBDRŽI GA! Postopoma jih je odpiral ter bral in šestnajstkrat se je ovedel. Šestnajstkrat se je stresel nad svojo neumnostjo. Pogledal je skozi okno. Široko parkirišče pred hišo je pokrivala nedotaknjena plast snega, ki so jo presekale le stopinje Jenyjinih naglih korakov. Prozaist, publicist in prevajalec Jan Balabán (1961–2010) je diplomiral iz češkega in angleškega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Univerze Palackega v Olomoucu. Preživljal se je kot tehniški prevajalec. Najbližji mu je bil žanr eksistencialnih kratkih zgodb, v katerih je slikal like v trenutku preživljanja osebne krize. Njegovi »junaki« so navadni ljudje z vsakdanjimi težavami, kot so ločitev, alkoholizem, bolezen, smrt. Industrijsko okolje mesta Ostrave, kjer je Balabán živel od zgodnjega otroštva, se zrcali v zbirki kratke proze Možná že odcházíme (Mogoče pa odhajamo, 2004). V romanu Zeptej se táty (Vprašaj očeta, 2010; slov. 2013, prev. Peter Kuhar) je osrednji motiv očetova smrt oziroma izguba najbližjih. Mučnost smrti poudarjata tudi fragmentarnost in zrahljana kompozicija romana. Irena Dousková Ne puščajte me tukaj (odlomek romana) Izvirnik: Darda (Brno: Druhé město, 2011) Prevedla Karin Pajk Ko se je Jindřich Darda nekega jutra prebudil iz neprijetnih sanj, je v svoji postelji opazil, da se je njegova žena spremenila v nekakšno ogabno prikazen. Mojemu možu je ime Jindřich Darda. Je inženir. Toda preživlja se kot trgovec. Je namreč na visoki poziciji menedžerja v podjetju Happy Power ali, kot mu skrajšano pravimo doma, v HP-ju. Moram omeniti, da najina dva otroka nimata popolnoma jasne predstave o tem, kaj tam dejansko dela. Saj ne, da ju to ne bi zanimalo, toda zaenkrat ni imel časa, da bi jima to razložil. Zato se je že zgodilo, da se je Ant nad enostavnim šolskim vprašanjem, kaj dela oči, dolgo obotavljal in končno odgovoril: »Nič. Sedi v pisarni in telefonira.« Takrat je bil star osem let. Zdaj je star že enajst let, toda bojim se, da o tem kaj več ne ve. Antu je ime Vašek. Ko je bil še majhen, je sam sebi pravil – sem ant – namesto fant, seveda, in tako je ostalo. Jindřich se je takrat tistemu telefoniranju zasmejal, ampak malček pa ga je le prizadelo. Na nekatere stvari je zelo občutljiv. Že pred nekaj časa, ko je hodil še v osnovno šolo, so ga sošolci zbadali: »Jindřich! Bod rajš tih!« Kakšna bedarija, kajne. Človek se lahko samo čudi, kaj vse ljudem ostane v spominu. Moje ime je Helena in nisem nič kaj posebno navdušena nad tem, me pa tudi ne moti. Na svoje ime sem enostavno navajena in o njem pretirano ne razmišljam. Dovolj so bile moje dogodivščine s priimkom. Prvotno sem se pisala Freisteinová. Kar ne bi bilo nič groznega, težava je bila v tem, da se je pri nas doma vsak drugače pisal. Oče je emigriral, ko sem imela tri mesece. Tu ni imel nobenih sorodnikov. Njegove starše, brata pa tudi vse ostale so med okupacijo pobili v koncentracijskih taboriščih. Pet let po njegovem odhodu se je mama znova poročila. Novemu očetu je bilo ime Brďoch. Mama pa je obdržala svoj dekliški priimek Součková. Oba sta bila namreč igralca. Mlajši brat je bil torej tudi Brďoch, le meni je ostal priimek Freisteinová. To sem izkoristila, še posebej v šoli. Pri trinajstih so mi dovolili, da se preimenujem v Součková in pri tem je tudi ostalo. Torej, če to povzamem, sem se spet znašla tam, kjer sem bila. Edina se pišem Součková, medtem ko so moj mož in moji otroci Dardovi. Toda zdi se, da jih to ne moti. Zakaj vendar, ko pa so v večini. Tudi mene to ne moti, le malček komično je, kako se je spet vse obrnilo. Takšne stvari se navsezadnje človeku pogosto pripetijo. Takšne, za katere bi bivši prisegel, da jih ne bo nikoli naredil. Da se to njemu preprosto ne more zgoditi. Pred tridesetimi leti sem grdo pogledala vsakega, ki me je vprašal, če si tudi jaz želim biti igralka. Kot mama … To me je strašno motilo, skoraj kot stari dobri stavek – Ali je učiteljica pridna? Le da se je to točno tako zgodilo. Jindřich naj bi že od nekdaj jasno vedel. Od otroštva je kar naprej nekaj sestavljal in postavljal, končal je študij gradbeništva in nekaj časa je na fakulteti tudi poučeval. Potem pa je bil po letu devetinosemdeset sprejet v tuje podjetje in je tako zamenjal cilj. Kupil si je prvo obleko, tri kravate, svetleče črne čevlje in se vrgel v trgovanje. Takrat so novinčkom takoj ukazali, da mora biti obleka znamke Hugo Boss. Da si ne bi delali sramote. Zanjo so dobili neke vrste žepnino. Bili smo malce presenečeni, malce užaljeni, pa tudi malce prevzeti. Žepnino! Namesto tisoč dvesto na tehnični šoli, kar naenkrat celih sedem tisoč! To pa je nekaj. Le kdo bi zavrnil. Le kdo bi takrat v oblačku delikatnega vonja naših prvih francoskih parfumov lahko prepoznal lahno sapico žvepla. Ko je bil Jindřich star štiri leta, je dobil škrlatinko in moral je v bolnišnico. Mogoče to ni bila škrlatinka, ampak kila. Skratka, zaradi nečesa je moral ostati v bolnišnici. Na fotografijah je bil drobcen in sladek fantek. Bilo je avgusta, ravno so prišli Rusi. Tašča je o tem večkrat popolnoma odkrito govorila. Ko so se vračali po dolgem, zeleno prepleskanem hodniku, je za njima pritekel bos in v progasti pižami. Nekako mu je uspelo zlesti s postelje. Jokal je in kričal: »Hočem domov! Ne puščajte me tukaj. Priden bom! Obljubim!« Ne vem zakaj, toda ravno na to se vedno spomnim, ko se pri nas kaj pripeti. Večinoma se to na žalost tiče otrok. Verjetno se podzavestno trudim najti razlago in morebiti tudi opravičilo za stvari, ki me vedno bolj gnjavijo. Pred kratkim me Berta ni hotela poslušati, ni hotela vzeti kape ali nekaj takega. Bila je stara štirinajst let in tako se včasih tudi obnaša. »Kako pa se pogovarjaš z mamo?!« je zabrusil Jindřich. »Jaz? Glej, kako se z njo pogovarjaš ti,« mu je odgovorila. Dal ji je takšno klofuto, da je padla na tla. Ničesar nisem naredila. Popolnoma nič. Spremenila sva se. Oba. Nič mi ni uspelo narediti. Niti takrat niti nazadnje. Zgodilo se je predprejšnjo soboto. Ravno smo praznovali Antov rojstni dan, imel je enajst let. Pripravljala sem slavnostno večerjo, darila, torej vse, kot vedno. Jindřich se je popoldne malo učil z Antom. Soba je bila zaprta, toda vseeno sem slišala, kako kriči na njega. Torbo mu je vrgel na tla, igrače je stresel z mize in jih nekaj pri tem razbil. Ant je moral tistega zlomljenega vojačka vreči v smeti. Bil je še popolnoma zardel, oči je imel zatečene in prestrašene. Toda ni rekel niti besede, raje me sploh ni pogledal. Verjetno ga je tudi udaril. To dela predvsem takrat, ko me ni zraven. Berta mi je pomagala s pripravo. Samo okoli je šla, pa je takoj dobila zaušnico. »Pa kaj tu kolovratiš! A nimaš nič za delat?« »Imam, več kot očitno.« »Ne govori s takim tonom z mano, če ne, boš dobila eno okoli ušes.« Molčala sem. Ves ta čas. Da se vsaj praznovanje ne bi pokvarilo. Pri slavnostni večerji je Berti na tla padel krompir. Jindřich je spet vzdihoval, kako ji bo že pokazal, toda potem si je premislil. Namesto tega se je pošalil: »Imam enak IQ kot lama – sem po tebi, mama.« »To je mamina pesem,« je med zobmi zamomljala Berta. »Ja in? To vendar ne pomeni, da je ne morem povedati jaz …« »Pa ti to zmeraj delaš. Govoriš mamine vice in ne poveš, da si je to izmislila mama. Tudi pred tujimi ljudmi to delaš. To je res bedno.« To je bil namreč del ene moje izštevanke. Še vedno jih včasih pišem. Izmenično jih piševa z Julijo, kar tako, za lastno zabavo. V najini najnovejši zbirki nastopajo same lame in kamele. »Zdaj tu ni nobenih tujih ljudi. Pa ja ne bom rekel, da je to sestavila mama, ko pa to vsi vemo.« »Ne se kregat, zaboga! Zaradi takšne bedarije …« »To res ni smešno,« je rekla Berta. »Seveda, ko nekaj reče Helena, boste vsi počili od smeha. Ko pa to rečem jaz, pa ni smešno.« »Ja, ni.« »Kakšna koza si!« Jindřich je skočil od mize in ji tako močno eno primazal, da so Antu darila padla na tla. Stopil mu je na en avtomobilček. Očitno se je naša slavnostna večerja bližala koncu. Berta je prav tako vstala. »Možgani delujejo le ponoči – sem po tebi, oči,« je zamomljala na poti v svojo sobo. Toda vsi smo jo lahko slišali. »Kaj si rekla?« »Nič.« »Kam greš? Stoj, ko se pogovarjam s tabo!« »Nehajta že! Prosim vaju …« »Ponovi še enkrat!« »Ne.« »Ponovi, kar si rekla!« Potem je to ponovila in Jindřich ji je dal strašljivo klofuto. Berta in jaz sva se zjokali. Ant je pobral darila in z njimi tiho odšel stran. »Pojdite vsi v rit!« je zakričal Jindřich, si odrezal še kos torte in si ga odnesel k računalniku. Zvečer, ko sta šla otroka spat, sem se usedla za kuhinjsko mizo. Hotela sem ponoviti besedilo, toda sploh mi ni šlo v glavo. Jindřich se je kar naprej sprehajal sem in tja. »Bi malo vina?« me je končno vprašal. »Z veseljem, hvala.« Prižgala sem svečo. »No, nehaj se že jeziti. Na to moraš gledati iz druge perspektive. Je pubertetnica. Rada te ima. Da o Antu niti ne govorim.« Jindřich ni rekel ničesar. Nalil si je vina in bil tiho. Dolga tišina, skoraj popolna. Slišala sem celo, kako zunaj dežuje. September letos ni nič kaj prijeten. »Zadnje čase se počutim nekako čudno.« »No ja … Si utrujen? Tudi jaz sem malo.« »Ne vem. Najbrž bi moral oditi.« »Kako kar oditi? Iz službe?« »Od tu. Najbrž bi se moral odseliti.« »Odseliti? Kako to misliš, odseliti?« In čez štirinajst dni se je Jindřich odselil. Kričala bi, pa ne morem. Ne gre. Samo jočem. Jočem in jočem. Ne bi smela. Moram skrbeti za otroke. Moram se pretvarjati. Kamele ne prosjačijo Niti ne beračijo Ko beračijo v puščavi Ko imajo skrbi v glavi Zakaj imam kameljo dušo? Počakala sem Julijo pred knjižnico. S Pepo sta hotela na koncert, toda ko je videla, v kakšnem stanju sem, ga je zaradi mene odpovedala. Ubogi Pepa Nus – Tetanus – kot mu pravi Julija, je šel sam. Bojda se niti ni jezil. Julija Molová je znana pisateljica, a nekako se mora preživljati. Zato dela v knjižnici in je kar zadovoljna. Poleg tega je veliko let na gimnaziji poučevala likovno vzgojo in zemljepis, vendar ni imela dovolj časa za pisanje. Pa še, kdo bi se sploh ukvarjal s temi nehvaležnimi mulci. Pepa, on še zmeraj uči. Češčino in angleščino na predmetni stopnji osnovne šole. »Stara, sej veš, kaj si o tem mislim, a ne? Ti bom kar naravnost povedala. Saj lahko, a ne?« me je vprašala takoj na začetku. »Mislim, da je to dobra stvar. Saj ni bilo več za zdržat. Kar pusti mu, naj gre.« »Saj veš, da mu bom pustila. Nič drugega niti ne morem narediti. Ne znam.« »Tetanus te pozdravlja in ne sekiraj se. Vedno ga je sovražil.« »Prosim te, kolikokrat pa ga je videl … Trikrat?« »To zadostuje. Ne pozabi, da je Pepa pesnik.« »No, ravno to, Pepa ga je sovražil že iz principa. Pokaži mi vsaj enega človeka v obleki, ki ga Pepa ne sovraži.« »Ne gre zdaj za to. Vse to je bila pač ena velika napaka.« »Napaka? To ravno ne … Če je trajalo dvajset let, s tem da sva še pet let hodila, to ne more biti popolna napaka.« »Kako da ne? Socializem je bil ravno tako popolna napaka, pa je trajal štirideset let.« Pisateljica Irena Dousková (1964) je diplomirala iz prava, vendar pravniške prakse nikoli ni opravljala. Delala je kot dramaturginja in novinarka, od leta 2005 je samozaposlena v kulturi. Njeno prozno delo je pretežno avtobiografsko obarvano in povečini opazuje sodobno družbo iz perspektive ženske junakinje. Značilna sta njena romana Hrdý Budžes (Ponosni Smoker, 1998; slov. 2009, prev. Nives Vidrih) in Oněgin byl Rusák (Tudi Onjegin je bil Rus, 2006; slov. 2010, prev. Nives Vidrih), v katerih skozi oči osnovnošolke in pozneje gimnazijke opisuje odraščanje v času t. i. normalizacije na Čehoslovaškem v sedemdesetih in osemdesetih letih. V romanu Darda (2011) spregovori ista junakinja kot v predhodnih dveh knjigah, le da doživlja krizo srednjih let. Filip Topol Pot Karla Klenotníka na Korziko (odlomek kratke zgodbe) Izvirnik: zgodba iz istoimenske zbirke Karla Klenotníka cesta na Korsiku (Praga: Maťa, 1999) Prevedla Tanja Mirtič Še zdaj se jasno spominjam vonja tistega poletnega večera – bolj smradovonja. Vonjave odhoda, nejasnega pričakovanja in skritih upov. Na Florenc me je, hvala bogu, spremljal brat. Pred tem mi je iz trdega papirja izdelal kartico, na kateri je bilo napisano »I’m sick – pankreas!«, in imel sem jo ves čas v potnem listu. To je bilo namreč po mojem prvem povsem uspelem kolapsu. Med potjo mi je brat dajal dragocene nasvete in mi podaril še neko študentsko izkaznico, da bi lažje prišel v hostel. Prepričeval me je, da sem nor, če mislim, da bom v tem času v Benetkah našel nastanitev. Ampak to sem jemal z rezervo, ker tako ali tako nisem niti slutil, kaj se bo pravzaprav z mano dogajalo …, in prva postaja na moji poti je bil Milano (žal). Našla sva avtobus, skoraj luksuzen, z nevtralnim, prijetnim vonjem. Bila je skoraj že tema, tema z oranžnimi obrisi zahajajočega sonca. Pred avtobusom je kadil fant z očarljivim dekletom. Brat je tega fanta poznal. Zapletli smo se v pogovor, prišlo je na dan, da tudi ta mladenič spremlja svoje dekle na pot, kar je moje napeto srce navdalo z blaženo hvaležnostjo, olajšanjem in radovednim veseljem. Kajti ko sem pred tem odložil prtljago in poiskal mesto, kjer naj bi preživel vso noč, sem z grozo ugotovil, da naj bi bila moja soseda uvela, kot iz slabega kosa lesa stesana tridesetletnica z ugaslimi očmi, v prefinjenem kostimčku kultivirane uradnice, ki jo je obdajal mistični žarek železniških luči in nerazločljiv oblak samozavestnega parfuma, ki povzroča tesnobne misli. Vedel sem, da bi ta ženska vso noč (četudi nehote) moje že tako uničene možgane rezala na tanke rezine, ki bi se odluščile kot stare tapete na steni … Tega ne bi zdržal. Odšel sem, da bi končno našel mir in spokojnost ter vsaj namig statike v tej razboleli razvalini, ki sem jo vlekel s seboj – v sebi. In že sam začetek naj bi izpadel kot potuhnjen posmeh mojemu prizadevanju?! Ne, to pa ne! Po kratkem dogovarjanju z dekletom in njenim fantom sem brez težav poskrbel za zamenjavo najinih popotnih partnerjev. Tako sem se, zahvaljujoč usodi, znašel poleg svoje nove prijateljice, ki je bila očarljiva, pametna in neprisiljeno molčeča. Zdelo se je, da je vse v redu. Bila je zelo ljubka, dišala je natanko tako, kot naj bi dišala ljubka in pametna študentka (pozabil sem že česa), ki gre delat v Verono kot bejbisiterka. Jaz pa sem izgledal kot galanten možat zaščitnik, izzivalno skrivnosten in osamljen v svojem cilju poti brez cilja. Ah, ja, zaupal sem ji, da bi rad dosegel breg Korzike, ampak tudi nisem izključil možnosti, da se na koncu znajdem nekje popolnoma drugje. Čas in denar sem imel in: »Evropa je vendar velika, kajne?« Dobro sediš? Poslovila sva se od svojih spremljevalcev. Jaz od brata – možato in odločno – kot od brata – in dekle od svojega fanta nežno in veselo, tako kot je to pri zaljubljencih …, jaz pa nisem mogel gledati tega, bolečina je s temnim plaščem ogrnila celega Karla Klenotníka in name sta padli šibkost in tiha molitev, da bi že bil proč od tega nesrečnega mesta. Dvignil sem glavo, stresel s sebe mrzli plašč, zaprl čeljusti, nestrpno udaril s kopitom ob tla in že sem sedel na avtobusu. Počasi se je vse (varljivo) začelo oddaljevati. Sprostil sem se in s posebnim občutkom, da imam krila, in s tanko vznemirljivo struno v sebi postajal radoveden, kaj vse še me bo na tem Svetu doletelo … […] Milano. Prvi občutek, ki se me je polastil, ko sem končno izstopil iz svojega začasnega zapora, je bil hrup. Bilo je iznenada in kot bi me oklofutalo; v glasbi se takšnim prehodom pravi attacca. Prijalo je. Znašel sem se v vrtincu velikega mesta, popolnoma prepojenega z industrijo in prepletenega s skrbmi, nikoli ne popolnoma razrešenimi načrti in hrepenenji. Ljudje so po nepotrebnem govorili naglas, prenaglo in skoraj osorno, to ni bila italijanščina iz Mozartovih oper! In morda najhujša stvar, ki se je spremenila v nočno moro, pravzaprav v nočno in dnevno, je bila velikanska množica majhnih agresivnih motorjev. Ta barbarska armada zahrbtnih motociklov je bila gotovo ravno na kakšnih pomembnih manevrih, ki so, kot sem dojel pozneje, seveda bili neskončni. Če si predstavljamo motocikle kot topove in avtomobile kot tanke – je njihovo početje ustvarjalo veličastno kaotično harmonijo, blazno neubrano fugo, pa vendarle fugo. Pešci so v to zapadali kot packe na partituri. Ljudje pa tako vase zagledani, kot bi drveli v krog, kot bi jih nekam gnal kak notranji demon, nujna potreba, obsedenost nekam priti in nekaj narediti. Neprestana tekmovanja, ki imajo hkrati ureditev mravljišča, po drugi strani pa spominjajo na psa, ki lovi lastni rep. Svojo obsedenost so skušali skriti s površno gestikulacijo, navidezno iskrivim pogledom zviška, razen če jih ni nenadoma prikazana grimasa vlečnega konja s peno okoli gobca izdajala, da niso povsem gospodarji svojega temperamenta, hrepenečega po svobodi. Kot zelo lepi neukročeni ptiči v pisanih kletkah. Ti ljudje so bili tako zaposleni sami s sabo, da nihče niti ni opazil, da sem izstopil iz avtobusa. To me ni prizadelo, odločen sem bil, da ne bom dovolil, da me karkoli preseneti. Opečnata barva, ki sem jo že prej zaznal, ni izginila, nasprotno – še bolj se je zgostila in namesto neba oblikovala tanko skorjo na odstavljenem kakavu. Kaj je bila ta prašna zavesa, ki me je spremljala skoraj vso pot? Je bil to pajčolan, stkan iz nesrečne ljubezni, ali zaščitni ovoj popotnika? Ali skrivnostna slutnja, zarja nečesa? Ali pa se mi je zgolj nenehno meglilo pred očmi? Pevec, pianist, skladatelj in kantavtor Filip Topol (1965–2013) izhaja iz pisateljske družine. Bil je vodja skupine Psí vojáci, ki jo je ustanovil star komaj trinajst let. Besedila pesmi, ki jih je izvajala ta skupina, so izšla v več knjižnih zbirkah (Texty 1985–1991, 1991; Psí vojáci, 1993). Knjižno je izdal tudi kratke zgodbe in krajša prozaistična dela. Novela Karla Klenotníka cesta na Korsiku (Pot Karla Klenotníka na Korziko, 1999) mu je prinesla nagrado Češkega literarnega sklada za najboljše prozno delo leta. Hana Andronikova Zven sončnih ur (odlomek romana) Izvirnik: Zvuk slunečních hodin (Praga: Knižní klub, 2001) Prevedla Katja Ketiš »Stal je na podlogi pri umivalniku in si drgnil zobe. Na koncu je zagrgral, zavrtel krtačko v lončku za vodo, da bi spravil z nje ostanek zobne paste, izlil penasto tekočino v umivalnik in izpljunil zadnji požirek iz ust. Iztegnil se je k stikalu pri ogledalu. Pogled na zagorelega silaka, ki mu je stal nasproti, ga je presenetil. Sodil bi nekam v goščavo v Indiji, ampak v Evropo? Kritično ga je ocenil. Vdih, izdih, vdih, izdih. Napet kot struna. Rahlo se je namrščil, dvignil roko k obrazu in s prsti šel skozi neobrito brado. Tako to ne bo šlo. Odločno se je iztegnil k posodici z milom za britje in vanjo pogreznil čopič. Britev je drsela po licu skozi belo peno kakor ladja med valovi in puščala za seboj režico gladke kože. V nekaj sekundah se je spremenil v uglajenega kavalirja, za katerega so ga vsi imeli. Vrgel je zgornji del pižame čez ramo, se še enkrat ozrl za moškim v ogledalu, ugasnil luč in vstopil. Skoraj je spala. Medlo se je zavedala njegove prisotnosti. Slišala je, kako tipa po temi, se počasi približuje, z rokami, iztegnjenimi pred seboj. Sedel je na posteljo in dvignil odejo. In zarjovel kakor zver. To je bil krik živali, prestrašene na smrt. Tik zatem se je zaslišal vrisk. Zavreščala je Rahela, prestrašena od njegovega krika, iz strahu, iz bojazni, kaj se mu je zgodilo, v pričakovanju nečesa groznega. Svetloba ju je za trenutek oslepila. Tom je stal pri nočni omarici s pogledom norca, Rahela pa je sedela na postelji s priprtimi, napol slepimi očmi. Ogledovala si ga je, iskala rane, sledi krvi, morilsko orožje. Iskala senco morilca, ki se je prikradel v hišo, da bi ju v spanju umoril. Nerazumljivo sta škilila drug na drugega. Kaj – kaj se ti je zgodilo? Potem je opazila psa, raztegnjenega na Tomovi polovici postelje. Zavila je z očmi, togo padla na hrbet in se začela smejati. Tom se je vrnil k postelji. – Amon, ti kosmata zverina, daj prostor! Da si me tako prestrašil. Ogromna črna doga mu je namenila utrujen pogled, vendar se ni premaknila. Rahela je dregnila psa v nogo. – Pojdi na blazino. Amon je nevoljno zlezel iz ogrete jamice in cincal proti vratom. Na pragu se je ustavil in poslal gospodarju tihi očitek. Čelo kakor zložena harmonika. Tom se je namrščil. – Kaj je? Se ti moram opravičiti? Obrnil se je k Raheli. – Veseli me, da se zabavaš. Izčrpana od smeha se je držala za trebuh. Siromak Cukrček, ti si ga pregnal! – Ti si pa pisala, da leži pri postelji! – To je bilo že zdavnaj. – Lahko bi omenila, da je napredoval – Cukrček. Ton, s katerim je izgovoril to besedo, jo je spet spravil v smeh. Pritisnil je na stikalo namizne luči in pazljivo potisnil noge pod odejo. Pisateljica Hana Andronikova (1967–2011) je diplomirala iz angleškega in češkega jezika in književnosti na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Po študiju je delala v kadrovskih oddelkih tujih in čeških podjetij, po letu 1999 pa se je posvetila pisanju. Debitirala je z romanom Zvuk slunečních hodin (Zven sončnih ur, 2001), za katerega je prejela nagrado češkega Knjižnega kluba in leto kasneje še nagrado magnesia litera v kategoriji odkritje leta. Sledila je zbirka kratkih zgodb Srdce na udici (Srce na trnku, 2002). Leta 2010 izdala avtobiografski roman Nebe nemá dno (Nebo nima dna, 2010), ki ji je leta 2011 prinesel nagrado magnesia litera v kategoriji izbor bralcev. Napisala je tudi več gledaliških iger. Andronikova je umrla po težki bolezni, stara komaj 44 let. Like svojih proznih del avtorica ujame v kritičnih življenjskih situacijah, ki razkrivajo njihove značajske dispozicije ter preizkušajo moč njihovih osebnosti in zmožnost zdržati pritisk nenaklonjene usode. Petra Hůlová Mačeha (odlomek novele) Izvirnik: Macocha (Praga: Torst, 2014) Prevedla Karin Pajk »Dvignite že enkrat te roke, no!« na ves glas kričim s svojega balkona, ko se zvečer rahlo opijam. Kdo od vas si želi hujšega življenja, kot je ta, ki ga ima? Vseh tistih, ki so dvignili roke, je polna dvorana depresivnih ljudi s humanističnih smeri, ki si mislijo, da trpljenje človeka vodi bližje k bistvu pojavov in reči, v resnici pa so ljudje, ki so veliko pretrpeli, kasneje večji prasci kot ljudje, ki sploh niso trpeli ali pa so trpeli le ob vikendih. Mama mi je govorila, za danes bom zapustila svoj balkon, kjer običajno preživljam svoj prosti čas, grem si v kuhinjo natočit kozarec tople vode proti bolečinam v mehurju, torej mama mi je govorila tiste pametne reči, ki jih človek dojame šele čez čas. Pravzaprav niso bile pametne, toda kaj pa bi bili brez njih, in tako se vedno enako ponavljajo pravila, da bi goveda, ljudje goveda božja, korakala v množici brez odrivanja in si spodobno medsebojno nameščala pokrivala za oči ob znaku družbene pomoči, tako kot ko je v letalu nizek pritisk in se nad potnike spustijo kisikove maske in si jo najprej nadene vsak sam, šele potem pa v paniki pomaga ostalim. Najbolj trezna sem, ko nekaj spijem. Želodec, poln rdečega vina, me prizemlji kot ladijsko sidro v pristanišču, kot metulja divjak z risalnim žebljičkom (kdo ve, koliko nas ob večerih v našem mestu pije v samoti) in moji očitki se obračajo predvsem v mojo notranjost. Puščice, ki se trudijo v srcu zadeti tarčo, ki je tam ni, saj se vse dogaja v glavi in ostalo v želodcu, kjer se v nevihti alkoholnega morja polisaharidi cepijo na enostavne sladkorje in prihaja do obljub o boljših jutrih. Škoda je le, da je vedno treba začeti pri sebi. Zato ljudje ostajajo sami. Iz čiste poštenosti. Začeli so pri sebi in dalj niso prišli. Ker nikoli ne preračunamo, kdaj je čas, da od dela na sebi preidemo k tistemu na drugih, in tisto težko delo na sebi marsikomu še celo tako priraste k srcu, da s samim sabo zakriva ljubezen do drugih, zato pa se tudi reče, da so samski ljudje sebični. Iz čistega nesporazuma, ki je navsezadnje pogon za večino dogodkov, ki nekaj pomenijo. Ljubezen, ta je na prvem mestu. Zadostuje malo sonca in cvetočih rož, pa že čutim, kako me meče. Pogovarjala bi se celo z ljudmi, ki jih običajno ne pozdravljam. Za tiste, ki jih pozdravljam, pa me ima, da bi jih kar objela. Ko se poleti sprehajam po poscani travi v parku nedaleč od doma, lahko razumem govorico ptic, in to dobesedno. Zadnjič so se pritoževale nad prevelikim številom mačk. Izgleda, kot da samo blebetam tja v tri krasne. Ne življenje, ta neučitelj in nemec, jaz sama sem si bila v poduk. Po klopeh sem razstavila svoje lastne zvezke z nalogami in z rdečim kemičnim svinčnikom označila napake. Naslednjič so bile popolnoma enake, verjemite mi, in tako gre skozi celo življenje, ki še zdaleč ni pri koncu, njegove veličine me šele čakajo. Tiste veličine, ki bodo prišle na dan šele, ko bom upokojena. Dalj časa se ne bodo mogle več skrivati, zato bodo po vsej verjetnosti tam. Upam, da bo to več kot le mlečna karamela, skrita za jušnimi vrečkami. Razen če mora to biti žalostno in je treba govoriti, da niti ni bilo pomembno. Tako se govori. Da reči nekaj pomenijo in da je za nekaj pomembnega pomembno nekaj drugega, nekaj drugega pa nikakor ni pomembno. Sreča za malo trpljenja, za veliko pa ne. Ljubezen za žrtvovanje, malo žrtvovanja, res je, za neugodje, malo neugodja. Velike grozne stvari niso pomembne. Tudi zame ne. Čeprav lahko dajem vtis mlinčka za meso ali naprave za mletje starega železa, sem kot zaprta cvetlica, ki se razcveti ob jutranji rosi, tako kot se pametni telefon odpre ob nežnem dotiku. »Tu sem,« se derem z balkona, »halo.« Toda od spodaj nobenega odziva. Ljudje marširajo po svojih vsakodnevnih opravkih kot šoloobvezni otroci, čeprav so sanjarili o tem, da bodo po koncu osnovne šole končno skupaj. Skupaj s tisto čopasto iz sprednje klopi, ki si je želela biti skupaj s tistim nepridipravom iz klopi pri oknu, na roditeljskem sestanku pa se niti ne prepoznata. Skupaj s svojim lastnim načrtom o življenju, ki je sestavljen iz potovanja na severni pol, kasneje se pojavi kot alternativa praksa v Bruslju, konča pa se z dvema otrokoma, ki sta nastala po čudežu, četudi je bila to neke vrste napaka, toda tisti tam ni mogel in tista prva stara ljubezen je že imela svojo. Nihče ne pogleda proti mojemu oknu, kot da nikoli ne bi nehali verjeti, da bodo to reč, ki jo iščejo, našli kar tako na poti v službo v izsušeni luži na pločniku. Če bodo zdržali še en teden, še eno leto, še eno celo naslednje življenje. Ne pritožujem se, samo naštevam dejstva. Od dedka do uničenih napeljav Glava mu visi čez rob kadi, toliko vem. Dedek dolgo ni zvonil pri nas, v njegovo stanovanje me je poslala moja mati. Tedaj se je na telefon čakalo. Zvonil je, dokler ni bila tišina, in že čutim, kako se moje brade dotikajo bele dlake starca, glava se pogreza v lobanjo in kot na steklenici s podganjim strupom so čez lobanjo prekrižane okončine. Čeprav se jaz s temi svojimi okončinami le zlobno guncam in razmišljam o »dobrih starih časih«, bi si zaslužila ne eno čez parklje, ampak na gobec, saj so stari časi tisti komunistični, kar ni bilo zlato, ampak uran, ki so ga v rudnikih izkopavali junaki svojega časa, medtem ko je moj dedek, ki mu zdaj glava nemočno visi čez rob kadi kot po zavlečenem heroinu, za smrt teh junakov z vnemo rohnel na zborovanjih. Pisateljica Petra Hůlová (1979) je na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi diplomirala iz mongolistike in kulturologije, v Mongoliji je bila na študijskem bivanju. V nekaterih svojih proznih delih, kot je roman Přes matný sklo (Skozi motno šipo, 2004), obravnava intimne teme, v drugih, kot je roman Stanice Tajga (Postaja Tajga, 2008; slov. 2016, prev. Nives Vidrih), pa se osredotoča na družbene teme. Nase je opozorila že s svojim prvencem Paměť mojí babičce (V spomin na mojo babico, 2002), ki opisuje več generacij žensk v Mongoliji 20. stoletja. Novela Macocha (Mačeha, 2014) je zgodba o osebni krizi, razpadu osebnosti in postopni, a gotovi izgubi lastnega jaza. Za Hůlovo je značilna strnjena forma, poudarjen duševni svet izpovedujočega subjekta in jezikovna inovativnost. Jana Šrámková Hruškadóttir (odlomek novele) Izvirnik: Hruškadóttir (Praga: Labyrint 2008) Prevedel Aleš Pirnat Vožnja z vlakom me vedno uspava. Obupno se branim, saj ne želim ničesar zamuditi. Zunaj pokrajina hladno šviga mimo. Tik po dežju je. Dolga polja agresivne pšenice in pokornega ječmena. Žito kliče po soncu, medtem ko se nad njim še naprej pojavljajo ohlapne kope oblakov. Prst vode ne požira več, zato med grudami zemlje nastajajo mehurčki. Vendar danes veljam za srečnico. Rojeno pod srečno zvezdo. Večer izpolnjenih želja. Plačajte nizko vstopnino in izvolite naprej, pravkar bomo začeli. Zagotovo vam bo všeč – eno za gospo, eno za gospoda, garderoba je spodaj. Še včeraj sem se potikala po lepljivih ulicah svoje ljubljene Prage, med mastnim vonjem ocvrtih klobas, neskončnimi vrstami živahnih turistov, med koši za odpadke, polnimi os in pivskih kozarcev. Še včeraj sem spala pod isto streho, ravno in betonsko, tako kot štiristo drugih ljudi, ki imajo v osebni izkaznici enak naslov kot jaz. Še danes zjutraj sem si utirala pot po tunelu podzemne železnice in se s kovčki okorno vlekla proti postaji. Sedaj pa, le nekaj ur pozneje, sedim v hladnem kupeju in melanholično premikanje vlaka me nežno ziblje v drugi svet. Po še enem dolgem letu, ko sem iz Prage komaj pomolila nos, kar nočem verjeti, da nekje obstaja toliko prostora. Kot da bi izkopala luknjo pod svojo ogrado in ušla iz živalskega vrta. Kurja polt na vratu zaradi omotice svobode in tisočerih možnosti. (Da bi ušla iz živalskega vrta? Jaz? Bi bila sposobna poskrbeti zase? Verjetno bi se ob štirih popoldne pokorno vrnila v svojo ogrado na krmljenje.) Kje neki, jaz in ideje o življenju v povezavi z naravo, o prirojenem proti ohromljenim instinktom. To ni tema zame. V glavi že spet slišim vneti govor Madle. Madle, zaščitnice narave, Madle, zagovornice »neizrojenega« človeka, Madle, Velike Matere, predvsem pa Madle, najboljše prijateljice. Nikoli nisem bila tip dekleta, ki se v kotu kavča stiska z najboljšo prijateljico in ji šepetaje govori največje skrivnosti vesolja. Saj ne, da se z drugimi otroki ne bi zabavala, nisem bila popolna samotarka niti outsiderka, nisem pa imela potrebe, da bi z nekom vse šolske dopoldneve preživljala v isti klopi, vse popoldneve na isti klopi v parku, in da bi se ob večerih posvečala medsebojnim obiskom ali načrtovanju skupnih počitnic po telefonu. Zakaj bi morala vsako zanimivost komu povedati, kako bi ta s tem pridobila na vrednosti? Sploh pa nisem potrebovala nekoga, da bi me spremljal na stranišče in si z mano delil malico. Vse otroštvo sem hodila naokrog brez najboljše večne prijateljice. To me je doletelo šele v času, ko so se te druge stvari zaključevale, na polovici tretjega letnika gimnazije, ob tako nedolžni priložnosti, kot je seminar iz književnosti. Učiteljica (z naprednimi interaktivnimi metodami poučevanja, ki jih je bila Madla tako navdušeno vesela, mene pa so tako obremenjevale) je tistega dne predavala o mitih, o arhetipih v literaturi, o osebah in modelnih osebah. Dvomim, da je bilo predavanje dobro, šlo je za tisoč skupaj zlepljenjih stvari, vendar smo takrat kaj takega slišali prvič in smo bili očarani. »Na vrsti je manjši test. Ne gre za neko globoko psihološko sondiranje, ne jemljite ga preveč resno, to je le igra.« In ravno zato, ker je to le igra, je ne morete iz nobenega racionalnega, ubranljivega razloga zavrniti. Sovražim igre. »Obrnite se k študentu, ki sedi poleg vas, ter imenujte literarno osebo, če je mogoče, modelno osebo ali osebo, na katero vas spominja.« Poznana rahla vročica na obrazu. Obremenjuje me nujnost celo najmanjšega ustvarjalnega napora sedaj, hitro, tukaj – povej, kar ti pade na pamet. Biti takole štiri ali pet minut sam, namesto v odsotni družbi, imeti svinčnik v roki, namesto nemočno čvekajočih ust. Sedela sem sama. Najino dvojico je dopolnilo dekle iz drugega razreda, poznala sem jo na videz, vendar z njo nisem nikoli govorila. Na prvi pogled je spadala na nasprotni konec človeškega spektra kot jaz. Nižje postave, močnejša, nemirna, z velikim, napihnjenim oprsjem, ki je – pod blagom zapakirano v čeden paket – dajalo vtis vodne postelje. Lasje dolgi, valoviti in polni. Kot lasje nekoga, ki spi na travniku. Čudno, da čez dan za seboj ne trosijo listja in iglic. Njihova barva me je fascinirala. Kadarkoli sem jih na šolskem hodniku videla v gibanju, sem začela premišljevati, če so blond ali rdeče barve. Do danes se po vremenu in počutju izmenično nagibam k eni od možnosti. Nisem se še odločila. Čutilo se je, da je samozavestna. Vedno se je gibala v množici ljudi, ki jim je nekaj glasno razlagala. Krilila je z rokami in živo premikala zalite prste. Ko je barvasta žametna obleka priplapolala do mene v klop, se mi je dokaj prijazno nasmehnila. Nekaj sekund sva si druga drugo ogledovali. Da bi bilo očitno, da izpolnjuje zadano nalogo, se je zelo zamišljeno pačila: namrščila čelo, dokler se ji ni na nosu naredila globoka brazda, občasno se je ugriznila v spodnjo ustnico, pogledala stran in se nato z zoženimi vekami zopet osredotočila name, tako da ni bilo mogoče zgrešiti neizmerne globine notranjega napora, s katerim razmišlja. Melodramatična komedijantka. Kotičke ust ji je vleklo navzgor, tako da je bilo očitno, da se ne jemlje resno in se je iz nje dovoljeno delati norca v vseh pogledih. »No, recimo vidve, dekleti …« Usoda je izbrala Jono, vrzite ga v morje. V primerjavi s prejšnjim miselnim naporom sta bila najina odgovora zelo neposredna in jedrnata. »Amazonka,« sem izjavila, s pogledom oprtim v Madlo. Presenečeno je pogledala (kakor da bi lahko kdo pomislil na karkoli drugega). »Hana Karadžičová,« me je predstavila in zamahnila z roko publiki. Razred se je zasmejal, učiteljica naju je pohvalila in s tem je bilo za druge konec. Midve pa nisva nehali strmeti druga v drugo. Smejali sva se, kot da ne bi bilo nič, ampak zaradi izbora oseb sva bili druga na drugo strašno jezni. Tako zelo, da se je nekaj zgodilo. Ni se dalo pretvarjati, da se ne poznava in da ne spadava skupaj. Pogosto sva se vračali k temu trenutku. Madla ga je rada opisovala kot etiologijo mojega vzdevka Hanela. Označevala ga je kot »tisti dan, ko sva se zaljubili«. Bila je vse, kar jaz nisem bila. Vse, česar nisem zmogla in mi je manjkalo. Bila je amazonka. Še večje presenečenje pa je bilo, da sem bila jaz to, česar ni zmogla in kar je manjkalo njej. Imenitna predpostavka za ravnovesje medsebojnega občudovanja in neusmiljenega zbadanja. Ravno se je bližala polnoletnost. Prag odraslosti. Pubertetniški sošolci so počasi začenjali dojemati resnost svojega obstoja in položaja v svetu. Jaz pa, tiho, koščeno in odgovorno dekle z nedoločljivo rjavim pažem tako tankih las, da so mi skozi gledala ušesa, jaz sem končno našla najboljšo prijateljico. Celo neverjetno razburljivo, noro in čudaško. Ni šlo drugače, kot da sem se prvič v življenju začela obnašati kot otrok. V tem sva obe odkrito uživali. Pisateljica Jana Šrámková (1982) je diplomirala v evangeličanskem semenišču in na Literarni akademiji Josefa Škvoreckega. Tam je v okviru zaključnega izpita nastala uspešna debitantska novela Hruškadóttir (2008; slov. 2015, prev. Nives Vidrih), ki ji je prinesla nagrado Jiříja Ortena za mlade pisatelje. Leta 2013 je izdala novelo Zázemí (Podpora). Za Šrámkovo je značilna premišljena kompozicija in raba aluzij. Piše tudi knjige za otroke in mladino ter revijalno objavlja feljtone in recenzije. II. POEZIJA Bohumila Grögerová Izvirnik: pesmi iz zbirke Rukopis (Červený Kostelec: Pavel Mervart, 2008) Prevedla Ksenija Mravlja Marec 2006 Kontrola na očesnem oddelku Vojaške bolnišnice Dg.: obojestranska praktična slepota megla se ovija dan za dnem teden za tednom je gostejša rinem se rinem iz megle ven zaman megla me obrašča z vseh strani potrebujem knjigo in brati papir pisalo in pisati knjiga v megli papir pisalo še roka v megli strmim sem v pasti kamor se zagledam kaša iz sivozelenih biserčkov razsvetli se – stemni – razsvetli megla se ovija strmim kamenim *** stojim na balkonu globoko pod mano v meglicah praga objemam svoja lastna ramena megla pronica stala sva tu skupaj naslonjena na ograjo dotikala se z rameni globoko pod nama praga temna z zrnci svetilk hrumenje šumenje nekje v daljavi sirena spodaj levo se medlo zasveti strešno okno vile nekaj barvnih reklam utripa med drevesi na vzhodnem obzorju osamljeni zobje stolpnic južno od njih spirala avtocestnih žarometov tu skupaj več ne stojiva z rameni se ne dotikava nihče mi več ne zašepeta ne zapoje ne zaigra nihče me več ne omami ne očara ne zapelje kosila ne pohvali omake ne doda gumbov mu ne prišijem hlač na rob ne zlikam nihče mi več obeh rok ne poda nikomur več obeh rok ne podam stojim na balkonu sama objemam svoja lastna ramena od spodaj iz prage se k meni dviga megla *** megla – zabloda ali zatočišče? nastane in se razblini nobenih skrivnosti ne skriva je samo drenjanje delcev snovi v njej se lahko zablodi in umre megla ne da utehe buri domišljijo in radovednost nikoli je ne nasiti celo življenje sem si želela dojemati in razumevati dojemala sem pa ne dojela razumevala pa ne razumela megla je moja priča moj izgovor *** v dar sem dobila en dan življenja več osupljiv ohromljiv občutek tega dneva v koledarju nisem našla kaj naj z njim počnem? verjela sem da spim pa je bil moj kavč postlan čas je stal čakal s čim ga zapolnim bil je to danajski dar Bohumila Grögerová (1921–2014) je pesnica, prozaistka, prevajalka iz nemščine in francoščine ter avtorica radijskih iger in knjig za otroke. Že zelo zgodaj je začela objavljati svojo poezijo v šolskih časopisih, zato je njen opus obsežen in bogat, zanj pa je značilen izjemno eksperimentalen slog. Pri svojem ustvarjanju je redno sodelovala s pesnikom in prozaistom Josefom Hiršalom, težišče njunih skupnih besedil je v konkretni, vizualni in slušni poeziji (JOB-BOJ, 1968) in prozi (Trojcestí /Tropotje/, 1991). V svoji zadnji pesniški zbirki Rukopis (Rokopis, 2008), iz katere so pričujoče pesmi, opisuje moč staranja, ki ji je počasi začelo jemati vid, pa vendar ni načelo njene ljubezni do literature ter želje po branju in pisanju. Za to pesniško zbirko je avtorica dobila nagrado magnesia litera v kategoriji poezija in knjiga leta (2009). Zbyněk Hejda Izvirnik: Pesmi iz zbirk A tady všude muziky je plno (1963), Všechna slast (1964) in Blízkosti smrti (1970) so prevedene po knjigi izbranih pesmi Básně (Praga: Torst, 1996). Prevedla Anjuša Belehar V konicah prstov V konicah prstov ženskam nežnost vre. Korala dotikov se škrlatno rdečí. Ko pod srajco že črno je vse, od krvi tudi nohtov srebro počrní. Pretresen od dotikov, ki so bežni, kot spet prvič bi bilo. Slavčji spevi prstov so še vedno nežni, grla slavcev že zalita so s krvjo. (iz zbirke A tady všude muziky je plno) Variacija na macho Še en žebelj v krsto, še enkrat po ramenu trepljaj, še enkrat prelivanje solz, in bo opravljeno, povsem opravljeno z življenjem. Še prah se ne dvigne, le oblaček pod kolesom pogrebnega voza, le oblaček v sledeh pogrebnega sprevoda. Na pokrovu še enkrat trk grude, pa spet po uhojeni stezi nazaj. Gor in dol, po poti z britofa v vas in iz vasi nazaj na britof, že iz otroštva poznana pot, pot resnično obljubljena v deželo resnično obljubljeno, v edino zares obljubljeno deželo. (iz zbirke Všechna slast) Temno Temna jata ptic se počasi po obzorju vleče. Spodaj na cesti se dviguje prah. Pa vendar nihče nikamor tod ne gre. In jate ptic že skoraj več ni, sapa dežele se duši v nedeljskem vročem jutru. Vse v vasi spi. Ob cestah psi. (iz zbirke Blízkosti smrti) Zvečer ptice Zvečer ptice v drevesnih krošnjah utihajo. Ko se ptiču kri izlije že ga listje pokrije. Pod njimi pa trupelca ptičev bledijo. Ni gruda, to ni gruda, drevo črno štrli iz betona kot podoba zoglenelega uda. (iz zbirke Blízkosti smrti) Pesnik Zbyněk Hejda (1930–2013) je diplomiral iz zgodovine in filozofije na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. V obdobju t. i. normalizacije je delal v antikvariatu, po podpisu Listine 77 pa je opravljal delavski poklic. Debitiral je revijalno v šestdesetih letih, v sedemdesetih letih je zbirke izdajal samo samizdatsko. Za njegovo liriko je značilna tema smrti in človekove minljivosti, v okviru tega pa poudarja močan občutek izjemnosti vsakega človeškega dejanja, s čimer avtor izpostavlja edinstveno vrednost življenja. Pogosto se pojavljajo tudi erotični motivi, vendar v tesni navezavi na minljivost in končnost človeškega obstoja (Všechna slast /Vsa naslada/, 1964). V svojih pesmih se ohlapno navezuje na linijo literarnega ekspresionizma. Sylvie Richterová Izvirnik: pesmi iz zbirk Neviditelné jistoty (samizdat 1988; Praha: Artforum, 1994) in Čas věčnost (Praha: Torst, 2003) Prevedla Ksenija Mravlja Dihurje življenje Srečo zašito v podlogo kot legitimacijo zarotnikov so skupaj s ponošenim plaščem vrnili iz čistilnice precej poškodovano Dnevi z dihurjevo kožo podšiti s smrčkom pri tleh zdaj iščejo nove kožuhe (iz zbirke Neviditelné jistoty) Temna noč Počutim se grozno ker ne gorim ker ne skelim ker ne žarim ker ne trpim ker se ne veselim In sem tako hladno naveličano otožno tožno ravnodušno dušno zavedno vedno brez tebe Počutim se torej res grozno neprestano in nenehno zato ker je tako Ti pa medtem na nič ne čakaš ničesar ne obžaluješ niti strahu nimaš In zato in zato bratci blazneži s seboj me vzemite v nebo V nebo! (iz zbirke Čas věčnost) Ljubezen v času apokalipse Da mislila sem da se bova rešila če si poveva česar ne veva Da se bova spojila predvsem z ljubeznijo ne samo s spolnostjo Eros Filia Agape Ne vidim kaj gradiva vidim dosti vendar vidim kaj rušiva Zdaj gre za to kako bova izvedela zaradi česa sploh zaradi česa se ne bova rešila Kako misliva da si bova povedala zaradi česa torej zaradi česa zaradi kakšnega plamena bova zgorela (iz zbirke Čas věčnost) Variante za konec Mihael tehta srca sveta na tehtnici svoje svetlobe še vedno kot dragotino tehta srca zaradi ljubezni lažja od peresca ki leti po svetu s svetlobo kakor ptica in tako Tehta tehtno s tehtnostjo tvega namreč da tako ne gre več naprej Nekdo je sicer še vedno pri tem obredu v vrstnem redu Konec pa nastopi če mu zmanjka src če nam zmanjka src razen iz svinj ali opic Mihael ne bo tehtal Ničesar ne bomo doživeli ne bo za sol niti za kruh ničesar ne bo po življenju generacija ki ni hotela niti živi niti mrtvi ne bodo po življenju niti nerojeni ne bodo pred življenjem Niti peresce ne bo poletelo po svetlem svetu Ljubezen bo še vedno vrtela zvezde še vedno čuvaj nam naša srca da se ne bi predali Peresce pa peresce pa vsaj peresce pa bom našla nekje v reki (iz zbirke Čas věčnost) Pesnica, prozaistka in literarna teoretičarka Sylvie Richterová (1945) je diplomirala iz tolmačenja francoščine in ruščine na Univerzi 17. novembra v Pragi, zatem pa obranila še diplomsko delo na univerzi La Sapienza v Rimu (1973). V letih 1973–2009 je bila zaposlena na italijanskih univerzah (Rim, Padova, Viterbo) kot lektorica češkega jezika, raziskovalka in nazadnje profesorica češkega jezika in literature. Glavnina njenega dela je izšla v samizdatskih izdajah. Za njeni kratkoprozni zbirki Místopis (Krajepis, 1983) in Slabikář otcovského jazyka (Abecednik očetovskega jezika, 1991) je značilna fragmentarnost v kombinaciji z natančno pomensko in ritmično zgradbo, roman Každá věc ať dospěje na své místo (Vsaka stvar naj pride na svoje mesto, 2014) pa odlikuje ekistencialni pristop k spominu in spominjanju. Podobne motive najdevamo tudi v njenih pesniških zbirkah Neviditelné jistoty (Nevidne gotovosti, 1988, 1994) in Čas věčnost (Čas večnost, 2003), v katerih si prizadeva doseči nekakšen pratemelj pesniške besede in jezika. Karel Křepelka Izvirnik: pesmi iz zbirke Básnické dílo (Brno: Host, 2000) Prevedla Anjuša Belehar Brno Igorju Ficu Šipkova kri, poležana, izsušena trava fabrika v preobleki tovarne prah, umazanija periferija in vpitje galebov Kaj je poezija? To ljubeznivo privabljanje žalosti melanholičnih sprehodov Ivana Blatnega ali usoda za vrati norišnice? Na to čudno vigilijo se to sprašujem In odgovarja Klement Bochořák ob kozarcu vina v Venuši večno začuden in očaran pa vendar vedoč da je poezija grenkost vsa sladka grenkost bitja četudi te zapelje dekliška lepota kakor Oldřicha Mikuláška Ker je vedel le za svojo bolečino le za svoje rane Ne vem, kaj je poezija A rahlo in od daleč slutim In globoko vanjo padam Laudes Slaviti Boga ko pa med zobmi škripajo črepinje motnega stekla izbitih oken z vrat škatlastih spovednic kjer komaj da smo odrešili zategnjeno črevesje duše krča večno končujočega se boja že tke predsmrtna groza lovske slike gobelina kateremu bo naše življenje le okvir Čakanje Bridkosti komaj jesenske … Poletje zamišlja obline plodov Pomlad zarisuje In ti čakaš na to kako razkriti še zadnjo skrivnost Zvečer Srebrna tišina In nad mrhoviščem zlato tiho žvenklja Rožice Pretenka tišina In na steblikah nageljnov bolečina za tujcem diši Deviškost Zima Ko se vrane zbirajo ob mrhovišču In poljem poka v kosteh Tišine pa le za zavzdih Še sneg je deviški le ko zapade Pesnik Karel Křepelka (1946–1999) sodi med najpomembnejše osebnosti češke književnosti devetdesetih let 20. stoletja. Zdi se, kot da bi se ravno na njegovi življenjski in ustvarjalni poti zrcalile tudi usode njegovih številnih generacijskih sopotnikov. Literarno je začel ustvarjati že na koncu šestdesetih let, a je objavljal le v samizdatu. V literaturo je vstopil šele na začetku devetdesetih let. Křepelkova izrazito spiritualno usmerjena poezija v ozadju stvari in pojavov išče duhovno razsežnost človeške eksistence v svetu. Prizadeva si za osvobojen pesniški izraz ter za formulacijo religioznih doživetij brez proklamacije in odvečnega okrasja. V prvi polovici devetdesetih let je Křepelka svojo poezijo predstavil v treh izborih, v katerih so bile zastopane pesmi, ki so nastale v preteklih desetletjih, in nova besedila. Vse zbirke je prinesel šele zvezek Básnické dílo (Pesniško delo, 2000), ki je izšel posthumno. Milan Exner Izvirnik: pesmi iz zbirk ArteMiss (Liberec: Kalendář Liberecka, 2002) in Kantova růže (Brno: Petrov, 2003) Prevedla Ksenija Mravlja Emblem Oko mi zarašča brezova skorja, z uhlja kane mlečna rosa. Mojega stanja ne kliči nočna mora! Čakam belega kosa. V krošnjah dreves obešen, žvenketam kot amulet divjih žen na prsih šamana vetra. In z očesom, izskočenim v malo posodico, v Henleinovo nogavico zeleni pot si z obraza otrem – (iz zbirke ArteMiss) Ko ne bi kričala Ko ne bi kričala, bi morda spet prebolel. Ti bi bila cela in jaz bi ti to želel. Ti bi bila cela in jaz bi bil drugačen. Skupaj se odpraviva v sramni predel. V predel mračen brez ljubezni, brez ljudi, v sramni predel, ki sram ga ni, ki sram ga ni, niti ne zahrepeni. Kaj nam je do ljudi? Žabi luža žejo poteši. Ko se prebudiva, še poleživa – Ko ne bi kričala, bi bilo vse drugače! (iz zbirke ArteMiss) Machnin iv Sneg naletava ko se večeri. Usiháva zvezde ob prvi temi. Mene pa to zanima – kdo te objema in kje živi … Kdo je in kje pije reko Tvojih bokov! To je trenutek. Vedno tesnoben občutek in zvezde – Krajína. In to me presune – Krhka pornografija vpleta trnje vina. Hrepenenje še živi še pije in z vodami vrhove bije! In obuja spomine – In to je poezija! To je moja vizija ki me ljubkuje kot me je ljubkovala glina – In to je Tvoja moč. Slišim čuka. Lahko noč, Machna iz Donína! (iz zbirke Kantova růže) Zatišje In kukavico slišim doma v hiši! Sva v zatišju. Sva skupaj. Sva tukaj od zgoraj navzdol! Oba tiktakajoča, tišja – Kaj naju povezuje? Kaj razlikuje človeka in ptico? V svoji jati vsak, fatum enak? V svojem gnezdu? Rojen iz groze sence ob zidu! Hči nežnosti! Hči pogleda! Še plujem ko ladja naseda … Še hodim po čudežu v tvojem zatišju. Sij me stresa pod svoj laso. Še na moje ime sliši! Kukavica – (iz zbirke Kantova růže Pesnik, prozaist, literarni kritik in esejist Milan Exner (1950) je delal kot učitelj, vzgojitelj in srednješolski profesor, od leta 1994 pa deluje na katedri za filozofijo Tehniške univerze v Libercu, z izjemo let 2002–2005, ko je bil predstojnik Centra za komparatistiko na Filozofski fakulteti Karlove univerze v Pragi. Skupni imenovalec vseh njegovih del od pesniških zbirk, novel, romanov pa do teoretskih besedil je odnos do rodnega mesta Liberec na severnem Češkem. Exnerjeva lirika se giblje med igrivo parodijo (Kantova růže /Kantova vrtnica/, 2003) do imaginativnih podob in refleksije o sodobni družbi, opazna pa je tudi forma songa (ArteMiss, 2002). V zadnjih zbirkah pomembno vlogo igrajo pokrajina, introspekcija in obujanje spominov (Macabrogne, 2013). Michal Čapek Izvirnik: pesmi iz zbirke Na zásvětí (Brno: Host, 1999) Prevedla Ksenija Mravlja Lovci Zdi se mi kot da bi zemlja delala premete Pokrajina za okni avtobusa beži nekam nazaj in postopajoči lovci se oklepajo svojega orožja kakor ljubice po zavrnitvi strogo enakomerno ubijajo s trdno roko In ti? Mirno sediš na svojem sedežu in se uspešno približuješ svojemu cilju medtem ko se nekomu iz ust izliva potoček krvi in se bo moral naučiti biti mrtev (brez naslova) Dogorele so sveče ugasila je noč Mrtvi s tabo ne govorijo Na okna mraz slika njihove obraze in zame je ena trgala listke iz marjetke Pod ledom iz spomina obujena usta Nema riba Pod ledom bledo dekle Tako davno davno tega da mi je zastala kri Kyje Žalujoč dim je legel na goščavo in nebo lomi med zobmi krhke kosti tišine Gib z nožem labodjim in vrezana je v obraz gladina razklana Pesnik Michal Čapek (1966–1995) je bil eden izmed izdajateljev kulturne revije ORD, deloval je v ansamblu avantgardnega gledališča The Black Theatre Prague Jiříja Srnca. Za življenja je objavil pesniško zbirko Akty bolesti (Dejanja bolečine, 1992), v posthumno izdani zbirki Na zásvětí (Na onem svetu, 1999) pa je zbrano njegovo pesniško delo iz let 1990–1995. V njegovi poetiki prevladuje konfrontacijska in grenka izkušnja življenja, pogosto se pojavlja motiv smrti in samouničevanja. III. DRAMATIKA Josef Topol Glasovi ptic (odlomek drame) Izvirnik: drama Hlasy ptáků – premierno uprizorjena 1989, prevod po knjižni izdaji (Praga: Torst, 2001) Prevedla Sabina (Dizdarević) Ćosić Šesti prizor MOJSTER, BERT MOJSTER: Pozdravljen, Bert. BERT: Pozdravljen, Mojster. MOJSTER: Veš, kako trpim, ko poslušam ta zvok? BERT: Kosa se brusi. MOJSTER: To ve vsak bedak. Mi danes ne boš povedal nič drugega? BERT: (Neha.) Globok glas imaš. MOJSTER: Ko sem v mladosti pel, sem imel globok bariton. Včasih, ko sem bil utrujen, sem imel popoln glas. Le zakaj nisem šel k operi? BERT: Lahko da si bil utrujen. MOJSTER: Pri gledališki igri se da vse preplonkati. V operi pa ne. Tam ne moreš šešljati. Zavijati kot volk. BERT: Znaš oponašati volka? MOJSTER: Ne znam. Ne jemlji vsega dobesedno. Včasih kar tako kaj izustim. Niti ne vem, kaj govorim. Ti je tukaj pri meni bolj všeč kot prej na gradu? BERT: Ne vem. MOJSTER: Ne govori mi, da ne veš. Kaj ti sploh manjka? Skrbiš za vrt, tako kot tam. In všeč ti je. Za razliko od mene. Še vedno so tukaj ti registri, kot pri orglah s počenimi mehovi. Še vedno so tukaj cevi, pedali, tipke, a orgle ne igrajo. Kaj te zadnje čase moti pri meni? Zakaj se me izogibaš? BERT: Niti ptic ne znaš več oponašati. MOJSTER: Kikiriki. BERT: To je to. Poskusi drozga ali sinico. MOJSTER: Raje ne. BERT: Zakaj smo se učili tega? MOJSTER: Zakaj mi vedno odgovarjaš samo z enim stavkom? Se ti ne ljubi govoriti? BERT: Pa prisluhni drozgu. (Oponaša ga.) Mojster, stojiš v Anninem peteršilju. Potrebuje ga za kuho. MOJSTER: Oponašanje ptic me ne zabava več. BERT: Kaj pa te zabava? MOJSTER: Dal ti bom svoje obleke. To, kar imaš pravkar na sebi, je esterhazy. Zakaj si se danes tako nališpal? Hočem reči, zakaj imaš na sebi te cunje? Mislil sem, da greš kam z Anno. Na primer v gledališče. Ampak ti greš na vrt in delaš v tem. Veš, kakšno blago je to? Esterhazy. Ponovi za mano. BERT: Ne bom ponovil. MOJSTER: Zakaj ne ceniš teh cunj? BERT: Bil si že boljše volje, Mojster. MOJSTER: To dekle, ki prihaja k meni. Veš, katero? Tudi tebi je všeč, priznaj. Vedno ji odrežeš vrtnico. BERT: Hodi po potkah. MOJSTER: To ti je pri njej najbolj všeč? Ker ti ne taca po travi? BERT: Danes me rad mučiš, Mojster. Raje grem. MOJSTER: Počakaj! Kdo ti je rekel, da me kliči Mojster? BERT: Anna. MOJSTER: Nenavadno. Sama me ni nikoli poklicala Mojster. Ne odhajaj. Ostani še malo z mano. Znaš ohraniti skrivnost? Niti ne veš, kaj je to. Kako naj ti pojasnim? To je tisto, ko ti nekdo nekaj pove in ti tega ne poveš nikomur. BERT: Na izdajalca misliš. MOJSTER: Razumel si. Čudim se. Zato ti bom nekaj zaupal. To dekle, ki hodi po vrtnih potkah … Ah, Bert, ne veš, kaj je to. BERT: Ne vem, a bom pozoren. (Gladi si obleko.) MOJSTER: S tabo je krasno na svetu. Vedno bi te želel imeti ob sebi. Te ženske, vse, od prve do zadnje, so tako razumevajoče, da že kar boli. BERT: Padla ti je palica. MOJSTER: Ne potrebujem je več. Vem, da si mi tam počasi izkopal grob. Znova si ga zasul z zemljo. BERT: Ne reče se zemlja, reče se prst. MOJSTER: Prst ali zemlja. Hotel sem ti previdno povedati. To dekle hoče živeti z nama. Boji se te, čeprav ne vem, zakaj. Torej te prosim, raje se ne kaži, ko pride na vrt. Nekam se umakni. Ali pa se zaposli s čim drugim. BERT: Kaj naj delam? MOJSTER: Nedavno sem Anni priskrbel barvni televizor. Zakaj ga ne bi gledal? Neroda. BERT: Nisi spet utrujen, Mojster? MOJSTER: Glasilke so. Veš, koliko so se v življenju nagovorile? BERT: Samo ne kliči me neroda. MOJSTER: To sem rekel? Pozabi. Malo si se me bal, ko si prišel k nam. Kakšen sem bil? Ne mencaj in mi povej. BERT: Malo preveč prismojen in dolgočasen. A spet ne tako zelo. MOJSTER: Hudiča. Z mano govoriš kot Anna. Pri meni si vsak upa. Zadnje čase kar preveč. Če poznam edino bitje, ki me resnično ceni … Bert, misliš, da se moram podati v to? BERT: (Se oddaljuje proti vrtu.) Jaz bi se. MOJSTER: Tako mi svetuješ. Stemnilo se je. Pusti že to koso. Obesi jo. (Bert obesi koso na drevo.) Veš, Bert, kaj ti bom dal danes? To palico. Ne potrebujem je več. Navsezadnje ti je bila všeč, ne? Krasno je skovana. Kako se sveti ta medenina. Poliral sem jo z lastnimi rokami. Le da si ti mlad in sposoben. Ti ustreza? BERT: Mojster, neumen si, če misliš, da mi ne bi ustrezala. (Vrže palico na vrt.) MOJSTER: Moj bog! Če te ne bi bilo. S kom bi se lahko smejal? (Bert gre na vrt po vrženo palico.) Baron Esterhazy stopa po svojo palico. Kot ko ti nova kri požene po žilah. Nenadoma je na svetu prijetno, lepo je tukaj. Morda si sam sebe davno preživel, a nekaj se odpira. Se samo meni zdi? Blebetam? Ni to le starčevsko streljanje kozlov? Ali pa je neznatna razpoka, ko na koncu zagledam nekaj, na kar smo že pozabili? Se še znamo vprašati odkrito in nekoliko po otroško: Smo bili res tukaj? Smo tukaj srečni? Bila je pomlad, prišlo je poletje, jesenski dež. Nismo živeli zastonj? Smo grešili? Ni to zaslužena kazen? Naj vsak pove, kar ima, kaj je izgubil, kaj poseduje. Vse, kar smo zares doživeli, to obstaja. Dramatik, pesnik in prevajalec Josef Topol (1935–2015) je diplomiral iz dramaturgije in gledališke vede na gledališki akademiji DAMU v Pragi. Delal je kot dramaturg, dramatik, prevajalec in režiser. Po podpisu Listine 77 je smel opravljati samo delavski poklic. Bil je eden najvidnejših čeških dramatikov. V svojih gledaliških igrah se ukvarja predvsem s konfliktom med posameznikom kot svobodnim individuumom in družbo, pa tudi z odnosom posameznika do zgodovinske realnosti. V njegovih dramah najdemo obrat od enoznačnih rešitev in pozitivnih zaključkov, po čemer se je bistveno razlikoval od tedanje sočasne drame, po drugi strani pa tudi rabo pesniškega jezika za razliko od njegovega generacijskega sopotnika Václava Havla. Značilno prepletenost slikovitega jezika in avtentične, govorjene govorice je dosegel v igri Konec masopustu (Konec pusta, 1963), ki črpa snov iz tedanjega podeželja. Realne usode likov se tu prepletajo z rajanjem maškar in s simbolično ravnjo. Gledališka igra Hlasy ptáků (Glasovi ptic, napisano 1988, premiera 1989) je metaforična parabola, katere glavni junak je starajoči se, po vlogi Leara sloveči igralec, ki ga možganska kap prisili v mirovanje in v življenjski obračun. Literatura Lexikon české literatury: osobnosti, díla, instituce, 1–4. Praga: Academia, 1985–2008. Janoušek, Pavel et al.: Přehledné dějiny české literatury 1945–1989. Praga: Academia, 2012. Přibáň, Michal at al.: Slovník české literatury pro roce 1945. Ústav pro českou literaturu Akademie věd České republiky. Dostop na http://www.slovnikceskeliteratury.cz Šulc, Jan et al. (ur.): Antologie české poezie: II. díl (1986–2006). Praga: Dybbuk, 2007. Pregled nagrajencev prevajalskega natečaja v kategoriji češke književnosti 2006–2018 1. letnik – študijsko leto 2006/2007 1. nagrada: Anjuša Belehar (prevod poezije) 2. nagrada: Jernej Juren (prevod proze) 3. nagrada: Sabina (Dizdarević) Ćosić (prevod drame) 2. letnik – študijsko leto 2007/2008 1. nagrada: Anjuša Belehar (prevod poezije) 2. nagrada: Ana Žabkar (prevod poezije) 3. nagrada: Eva Grosek (prevod proze) 3. letnik – študijsko leto 2008/2009 1. nagrada: Eva Grosek (prevod proze) 2. nagrada: Eva Rajh (prevod proze) 3. nagrada: Sabina Planinc (prevod proze) 4. letnik – študijsko leto 2009/2010 1. nagrada: Eva Rajh (prevod proze) 2. nagrada: Tanja Mirtič (prevod proze) 3. nagrada: Sabina (Dizdarević) Ćosić (prevod proze) 5. letnik – študijsko leto 2010/2011 1. nagrada: Barbara Šinkovec Kutin (prevod proze) 2. nagrada: Nina Kupic (prevod proze) 3. nagrada: Bojana Petkovič (prevod proze) 6. letnik – študijsko leto 2011/2012 1. nagrada: Ksenija Mravlja (prevod poezije) 2. nagrada: Katja Ketiš (prevod proze) 3. nagrada: Krista Balažic (prevod poezije) 7. letnik – študijsko leto 2012/2013 1. nagrada: Barbara Šinkovec Kutin (prevod proze) 8. letnik – študijsko leto 2013/2014 1. nagrada: Sonja Benčina (prevod poezije) 2. nagrada: Ksenija Mravlja (prevod proze) 3. nagrada: Maruša Avman, Aleš Pirnat (prevod proze) 9. letnik – študijsko leto 2014/2015 1. nagrada: Aleš Pirnat (prevod proze) 2. nagrada: Katja Šarf (prevod proze) 3. nagrada: Nejc Ložar-Olbort (prevod proze) 10. letnik – študijsko leto 2015/2016 2. nagrada: Katja Šarf (prevod proze) 11. letnik – študijsko leto 2016/2017 1. nagrada: Karin Pajk (prevod proze) 2. nagrada: Vesna Dragar (prevod proze) 3. nagrada: Monika Veber (prevod proze) 12. letnik – študijsko leto 2017/2018 2. nagrada: Monika Veber (prevod proze) Knjige založbe KUD Police Dubove Aktualni seznam naših knjig najdete na: www.policadubova.org Zbirka eKnjižnica E-knjige za vsak e-bralnik 1. Ivan CANKAR: Podobe iz sanj 2. Ivan CANKAR: Martin Kačur 3. Ivan CANKAR: Hlapci 4. Jaka BOMBAČ, Aljoša LOVRIĆ KRAPEŽ, Vesna LEMAIĆ, Mitja LOVŠE, Mojca PODLESEK, Neja REPE, Luna J. ŠRIBAR in Lučka TANCER: Mrtva družina 5. Jaka BOMBAČ, Aljoša LOVRIĆ KRAPEŽ, Vesna LEMAIĆ, Mitja LOVŠE, Mojca PODLESEK, Neja REPE, Luna J. ŠRIBAR in Lučka TANCER: Martwa rodzina 6. Iztok OSOJNIK: Udovic Zbirka Eho Odmevi resničnosti (prevodna literatura) 1. Alexandra BERKOVÁ: Temna ljubezen 2. Michel FABER: Evangelij ognja 3. Jacek DEHNEL: Pupa 4. Radka DENEMARKOVÁ: Jaz pa vprašam, kdo to tolče 5. Virginia WOOLF: Jakobova soba 6. Jerzy FRANCZAK: Nečloveška komedija 7. Egon BONDY: Bratje Ramazovi 8. Virginia WOOLF: Leta 9. Jakuba KATALPA: Nemci 10. Radka DENEMARKOVÁ: Prispevek k zgodovini radosti 11. Ben OKRI: Cesta sestradanih 12. Alexandra BERKOVÁ: Knjiga z rdečimi platnicami 13. Marica BODROŽIĆ: Češnjevina 14. Minoli SALGADO: Malo prahu na očeh 15. Ignacy KARPOWICZ: osti 16. Jan NĚMEC: Zgodovina svetlobe 17. Jerzy FRANCZAK: Da capo 18. Anna BOLAVÁ: V temo 19. Radoslav PARUŠEV: Od znotraj 20. Ivana MYŠKOVÁ: Bele živali so zelo pogosto gluhe 21. Mirto AZINA HRONIDI: Eksperiment 22. Igiaba SCEGO: Adua 23. Sunjeev SAHOTA: Leto ubežnikov 24. Radka DENEMARKOVÁ: Spalne hibe 25. Sanja MIHAJLOVIK-KOSTADINOVSKA: (Nes)končni modeli kratke zgodbe 26. Kevin BARRY: Mesto Bohane 27. Hubert KLIMKO-DOBRZANIECKI: Islandski triptih Zbirka Orbis pictus Literatura kot dokument 1. Olga TOKARCZUK: Jakobove bukve Zbirka Uvid Ad humanae conditionis (humanistika) 1. Maja STORCH: Hrepenenje močne ženske po močnem moškem 2. Karl JASPERS: Vprašanje krivde 3. Gilles DELEUZE: Nietzsche 4. Iztok OSOJNIK: Symposia Zbirka Solaris Žlahtna fantastika 1. Stanisław LEM: Solaris 2. J. G. BALLARD: Suša 3. Stanisław LEM: Gospodov glas 4. Egon BONDY: Invalidna sorojenca 5. J. G. BALLARD: Stolpnica 6. J. G. BALLARD: Potopljeni svet 7. J. G. BALLARD: Kristalni svet 8. Jacek DUKAJ: V deželi nevernikov Zbirka Trans- Na drugo stran (slovenski roman) 1. Iztok OSOJNIK: Svinje letijo v nebo 2. Alenka JENSTERLE-DOLEŽAL: Pomen hiše 3. Iztok OSOJNIK: Newyorška trilogija Zbirka Kam Smer: poezija! (slovenska poezija) 1. Iztok OSOJNIK: Kosovel in sedem palčkov 2. Iztok OSOJNIK: Maraton puhlosti in nesmislov Zbirka KONS Knjige nagrajencev mednarodne literarne nagrade KONS® 1. Claribel ALEGRÍA: Več kakor zloščen kamen Zbirka Zlati čoln Pesniške antologije 1. Srečko KOSOVEL: Kalejdoskop: Izbrane pesmi/Wiersze wybrane 2. Amnestija : amnezija (antologija sodobne slovenske poezije) = Amnestija : amnezija (antologija suvremene slovenske poezije) 3. Berlin, Odisej in noč (antologija sodobne slovenske poezije) = Berlin, Odysseus und die Nacht (Anthologie der slowenischen Gegenwartspoesie) 4. Na Zlatem čolnu (antologija pesmi o Škocjanu) = On the Golden Boat (The Škocjan Poems Anthology) 5. Iztok OSOJNIK: Kosovel und die sieben Zwerge 6. Prevajalske stopinje: Zbornik Prevajalskega natečaja češke književnosti (2006–2018)