9770350434008 Brezplačna št. 080 29 74 04/580 50 20 www.pozdravzvrhov.si Medium d.o.o., Žirovnica 60c, 4274 Žirovnica Vladimir Habjan UVODNIK Vizija Odšel je še en vrhunski alpinist. Kontroverzen, poseben, čudaški ^ kdo bi vedel, za vsakega drugačen. Dejstvo je, da je bil nadpovprečen in da je bil plezalec po duši. Tako kot lani za Pavleta Kozjeka smo tudi letos od danes na jutri novo številko posvetili Tomažu Humarju. Zbrali smo nekaj spominov njegovih prijateljev in soplezalcev, predvsem tistih, ki so z njim največ plezali ali se družili. Verjamem, da vam bodo pričarali nekaj utrinkov Tomaža in da bo s tem nekaj vtisov o njem ohranjenih tudi za zanamce. Zdi se mi namreč, da smo v zadnjih letih o njegovih podvigih premalo pisali. Tako kot poskušamo v uredništvu slediti aktualnim dogodkom v planinstvu in alpinizmu, moramo slediti tudi trendom v naši dejavnosti, torej v publicistiki. Danes je naš medij mnogo bolj, kot je bil včasih, pod mnogimi pritiski in trudimo se ostati nad vodo oziroma se moramo znajti, da ne potonemo. Spomnite se, da sem o težavah tiskanih medijev letos že pisal. Po eni strani nas »ogroža« internet, po drugi hiter tempo življenja, v katerem ni časa in volje niti toliko, da bi vzeli knjigo ali revijo v roke, saj se da vse dobiti že na spletu ali v računalniku ^ po tretji je tu spet kriza, ki mnoge naše dosedanje naročnike sili k odpovedi revije. Dejstvo je, da je obstoj Planinskega vestnika v največji meri odvisen od tega, kako bomo dobri, kako vam bo revija všeč in jo boste zaradi tega kupovali. Vse predolgo in preveč smo iskali rezerve v sami organizaciji in premalo zunaj nje, čeprav tega nismo povsem zanemarili. Je že res, da ste mnogi naročniki s tem tudi podporniki Planinske zveze, mnogo vas je in brez vaše podpore revija taka, kot je, ne bi mogla izhajati. Je pa tudi res, da se moramo prilagoditi času, iskati rezerve v novih, predvsem mlajših naročnikih in poskušati s čim boljšo ponudbo zadovoljiti čim več želja in potreb (novih potencialnih) bralcev. Tako kot vsi drugi se tudi mi trudimo znižati stroške in povečati prihodke, kar pomeni pridobiti čim več kupcev in novih naročnikov. Pri tem se spogledujemo tudi s »svetom«, v prvi vrsti seveda z Evropo. Leta 2001 je imela revija 48 strani in skromno opremo, število naročnikov je vsako leto padalo. Že leta 2002 smo Planinski vestnik oblikovno obogatili in povečali število strani na 64, kasneje na današnjih 96 (z ovitkom 100). S povečanjem strani smo okrepili tudi tiste rubrike, ki vam pri odločanju za gore najbolj pomagajo, vključno z občasnimi vodniškimi prilogami. Število naročnikov in naklada sta narasli na sedanjih blizu pet tisoč in to se trudimo ohranjati oziroma še povečati. Naj povem, da je to naklada, ki se nam je v slovenskem prostoru ni treba sramovati! Leta 2001 smo si v uredništvu zadali nalogo, da bi PV obstal. Imeli smo voljo in znanje, imeli pa smo tudi vizijo nadaljnjega razvoja revije. Z januarjem 2010 bo Planinski vestnik izšel v večjem, A4-formatu. Vem, da vas mnogo prisega na tradicijo, vendar moramo s časom naprej. V Evropi je malo revij takega formata kot današnji PV, vse so večje, približno velikosti A4. Stare bralce bomo razveselili, nove naročnike pa poskušali pridobiti tudi z dvema mesečnima prilogama, praviloma ene iz naših krajev in druge iz tujine, in vam tako ponuditi čim več informacij, za katere ste se v vseh dosedanjih anketah izrazili, da si jih najbolj želite. O vseh podrobnostih in tudi prednostih vas bomo v prihodnje še obveščali, zato naj bo za tokrat dovolj. Planinski vestnik bo naredil korak naprej. Morda na dolgi poti izhajanja (februarja 2010 bo 115. leto izida prve številke) na zunaj enega najdaljših oziroma najvidnejših. Mi smo skupaj na tej poti že deveto leto in verjamem, da bomo še naprej. Samo z nami ostanite. Srečno 2010! Želimo vam J i vesele božične praznike in vesel prehod v novo leto. Naj vam naša revija pomaga odkriti i» nove poti, doživeti nova občutja in vzbuditi željo po ponovnem vračanju. J Predvsem pa vam želimo moči, zdravja, volje in časa za varne korake po gorskih poteh. Uredništvo Planinskega vestnika Na vrhu foto: oton naglost UVODNIK 1 Vizija Vladimir Habjan TEMA MESECA 4 Tomaž Humar 1969-2009 Tina Leskošek PLANINSTVO 23 Utrinki iz planinskih društev in koč Ob koncu letošnje sezone Slavica Tovšak 26 Prizadevno delo stotine slovenskih markacistov Delo slovenskih markacistov in Komisije za planinske poti v letu 2009 30 Pogled na gore in z gora Z Nanosa se vidijo tudi Apenini Joško Mislej 37 Posebna čez Kočevše Opletanje po grapah in slemenih Rafael Terpin 39 Bosanski Tibet Tone Škarja 42 Ujeta v pajkovi mreži Dež na Durmitorju Milan Vošank 45 Utrinki z zbora mladinskih odsekov Jerca Vranič 47 Tri minute za čisto pot Razmišljanje ob poti Marjan Bradeško GALERIJA 48 Uršlja gora Uroš Podovšovnik 50 ŽELJE ZA NOVO LETO 2010 NA TURO 53 Grintovec, turni smuk v Suhi dol Kamniško-Savinjske Alpe Vid Pogačnik Vsebine vseh Planinskih vestnikov oD leta 1895 Do danes na WWW.PVKAZALO.si OD 1957 do lanskega letnika v foRMAtu PDf. 55 Toblacher Hochhorn, skupina Villgraten Prava božična izbira v Pustertalu Tomaž Hrovat VARSTVO NARAVE 56 V pozni jeseni jo lažje opazimo Širokolistna lobodika Dušan Klenovšek INTERVJU 57 Za prostočasne aktivnosti ni več toliko časa Pogovor s Francijem Ekarjem Vladimir Habjan 62 Večina obiskovalcev gora si želi miru Martin Šolar, novi direktor Triglavskega narodnega parka Pogovarjala se je Tina Horvat ALPINIZEM 68 Vrnitev k izviru Vtisi z zimskega dopusta v Kanadi Aljaž Anderle 74 Dan kot iz pravljice Karnijske Alpe - mali Dolomiti Aleksandar Aničin 77 NOVICE IZ VERTIKALE 78 ŠPORTNOPLEZALNE NOVICE 78 NOVICE IZ TUJINE 79 LITERATURA 82 PLANINSKO BRANJE 83 NOVICE IN OBVESTILA 88 KAKO POZNAMO NAŠE GORE? pbnhskivESTNiK IZDAJATELJ IN ZALOŽNIK: Planinska zveza Slovenije ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. '' ^ Planinski vestnik objavlja izvirne prispevke, ki še niso bili objavljeni nikjer drugje. 109. letnik NASLOV UREDNIŠTVA: Planinska zveza Slovenije Uredništvo Planinskega vestnika Dvoržakova ulica 9, p. p. 214 SI-1001 Ljubljana T: 01 434 56 87, F: 01 434 56 91 E: pv@pzs.si www.planinskivestnik.com ODGOVORNI UREDNIK: Vladimir Habjan UREDNIŠKI ODBOR: Marjan Bradeško, Mateja Pate, Irena Mušič Habjan, Emil Pevec (tehnični urednik), Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika), Slavica Tovšak GRAFIČNA PRIPRAVA IN TISK: Schwarz, d. o. o. NAKLADA: 5290 izvodov Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte po elektronskem mediju na naslov uredništva ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov ne vračamo. Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, d.d., Ljubljana. Naročnina 32 EUR, 55 EUR za tujino, posamezna številka 3,2 EUR. Članarina PZS za člane A vključuje naročnino. Reklamacije upoštevamo dva meseca po izidu številke. Ob spremembi naslova navedite tudi stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Mnenje avtorjev ni tudi nujno mnenje uredništva. Kopiranje revije ali posameznih delov brez privolitve izdajatelja ni dovoljeno. Uredništvo si pridržuje pravico do objave ali neobjave, krajšanja, povzemanja ali delnega objavljanja nenaročenih prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Program informiranja o planinski dejavnosti sofinancirajo Ministrstvo za šolstvo in šport in Fundacija za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji. Fundacija za šport FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI: Janko Oprešnik in Tomaž Humar v steni Cholatseja FOTO: ALEŠ KOŽELJ Pred nekaj tedni je kot strela z jasnega odjeknila novica, da je vrhunski slovenski alpinist Tomaž Humar sam in hudo poškodovan obtičal v gori Langtang Lirung v nepalski Himalaji. Nihče sploh ni vedel za njegovo odpravo. Njegovi nepalski in slovenski kolegi so nemudoma sprožili reševalno akcijo, ki pa je zaradi oddaljenosti in ostalih okoliščin vseeno potekala precej počasi. Viki Grošelj je na pomoč poklical izkušeno reševalno ekipo iz Švice (Air Zermatt), ki je bila takoj pripravljena pomagati. Tomaž se je po satelitskem telefonu zadnjič javil 9. novembra, sporočil, kje približno se nahaja, in povedal še, da ima zlomljeno nogo. Najprej so ga na klasični način in s helikopterjem poskušali najti Nepalci, vendar jim ni uspelo. Reševanje je oviralo slabo vreme. V soboto 14. novembra je proti mogočni Levo: Svoboden kot ptič - na vrhu Cholu (6000 m), v ozadju Everest, Nuptse, Makalu FOTO: ALEŠ KOŽELJ Spodaj: Langtang Lirung FOTO: TINA LESKOŠEK steni poletel nepalski helikopter s švicarskimi reševalci, ki so Tomaža na višini 5600 m hitro našli. Na žalost mrtvega. Kaj natanko se je zgodilo Tomažu, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Izgubili smo še enega vrhunskega alpinista. Ostal bo tam, kamor se je najraje vračal - v Himalaji. Kljub vsem uspehom slovenskih plezalcev v domačih in tujih gorah nas je Tomaževa nesreča spet postavila na trdna tla. Ne vemo, koliko življenjskih kvizkotov imamo. Eden je vsekakor zadnji. To je bilo v zgodovini drugo stensko reševanje v Himalaji in prvo v Nepalu. Po besedah Gerolda Binerja (Air Zermatt) ni ovir za takšno reševanje kjerkoli v Himalaji, saj so že desetletja na razpolago dovolj močni helikopterji, ki bi lahko reševali tudi iz najvišjih gora. Predlog je, da bi se v sklopu komisije IKAR skušali dogovoriti za takšno reševanje, pa tudi za boljšo učinkovitost. Z oblastmi himalajskih držav bi se bilo treba uskladiti glede veljavnosti pilotskih licenc in drugih formalnosti. Še pomembneje pa bi bilo, da bi usposobili nepalske ekipe za samostojno reševanje iz sten in velikih višin. Na ta način bi lahko rešili marsikatero življenje. Tomaž Humar je v svoji pestri alpinistični karieri preplezal mnogo zahtevnih smeri v domačih in tujih gorah, med njimi precej prvenstvenih. Mnogokrat je plezal popolnoma sam. Za svoje dosežke je prejel naslednja priznanja: - zlati cepin (1996) - skupaj z Vanjo Furlanom za preplezano novo smer v Ama Dablamu, - Bloudkovo nagrado (1999), - častni znak svobode Republike Slovenije (1999), - encijan za življenjsko delo (2000) - poleg Reinholda Messnerja in Edmunda Hillaryja. Poleg tega je bil Tomaž še dvakrat nominiran za zlati cepin - za vzpon v južni steni Daulagirija (1999) in južni steni Aconcague (2003), nagrade pa so pobirali tudi filmi o njem (Reticent wall in Daulagiri Express). Tomaž je sam napisal knjigo Ni nemogočih poti, lani pa je izšla knjiga Bernadette McDonald z naslovom Tomaž Humar. NAJPOMEMBNEJŠI DOSEŽKI V TUJIH GORAH: - Ganeš V (6989 m), 1994, JV stena, prva ponovitev japonske smeri z novo slovensko varianto, - Anapurna 1 (8091 m), 1995, severna stena, francoska smer, - Ama Dablam (6828 m), 1996, SZ stena, nova smer Staneta Belaka - Šraufa, - Bobaje (6808 m), 1996, solo vzpon, SZ stena, nova smer Golden heart (posvečeno ženi Sergeji), sestopi po novi spominski smeri Vanje Furlana, - Lobuče, vzhodni vrh (6119 m), 1997, SV stena, nova smer Talking about tsampa, - Pumori (7165 m), 1997, JV stena, nova varianta na francoski steber, pozneje tudi normalna smer, - Nuptse (7742 m), 1997, Z stena Nuptse W2, nova smer Humar-Jeglič, - El Capitan, 1998, solo vzpon, smer Reticent Wall, - Daulagiri (8167 m), 1999, solo vzpon, J stena, nova Mobitelova smer, - Šiša Pangma (8046 m), 2002, SZ stena, normalna smer, - Aconcagua (6960 m), 2003, J stena, nova smer Mobitelova lastovka - Johanova smer, - Cholatse (6440 m), 2005, S stena, nova smer Yarchagumba (osrednji del v območju ameriške smeri), - Mera peak (6470 m), 2006, - Baruntse (7220 m), 2006, zahodni del JV raza, - Anapurna I, vzhodni vrh (8047 m), 2007, J stena, solo vzpon. POSKUSI: - Nanga Parbat (8125 m), 2003 - Aklimatizacija s Stipetom Božičem do 6800 m. Zaradi bolezni poskus v južni steni ni bil mogoč, - Kumbakarna, vzhodni vrh (7469 m), 2004 -poskus v vzhodni steni do višine 7000 m, - Nanga Parbat (8125 m), 2005 - poskus v južni steni, - Langtang Lirung (7227 m), 2009 - poskus v jugovzhodni steni. PRVENSTVENI VZPONI V domačih gorah: Vežica - Nespodobno povabilo - solo vzpon, Rzenik - Močvirje norih želja, Štruca - Jagenjčki, Bavh - Mali koritniški medved, Stenar - Neznosna lahkost bivanja, brez varovanja. ... in še vrsta drugih. pomembnejši vzponi v ALPAH: Triglav - Helba s Čopom, solo vzpon, 3,5 ure, brez varovanja, Triglav - Sfinga, solo vzpon, 2 uri, brez varovanja, Logarska dolina - Čaša, solo vzpon, Tamar - Rariteta, solo vzpon, brez varovanja, Brunthal (Avstrija) - Enigma, Val di Mello (Italija) - Mamma mia, prva solo ponovitev, Eiger (Švica) - Črna luna, Dru (Francija) - Ameriška direktna. LANGTANG LIRUNG 7225 metrov visoka gora se nahaja v pogorju Langtang Himal severno od Katmanduja. Na vrhu gore se združijo trije grebeni (severovzhodni, jugovzhodni, jugozahodni), najbolj strma in zanimiva za plezalce današnjega časa pa je jugovzhodna stena, ki pada proti ledeniku Lirung. Na vrh gore so preko severovzhodnega grebena prvi priplezali Japonci leta 1978. V letih 1980 in 1982 sta bila preplezana še jugovzhodni in jugozahodni greben. Gora je zahtevna in je do danes zavrnila že mnogo plezalcev. 1994 je bila preplezana nova smer v jugozahodni steni, jugovzhodna pa je kljub poskusom zaenkrat ostala nedotaknjena. TOMAŽU HUMARJU Ko so me pri Planinskem vestniku ob tragični novici o Tomaževi smrti zaprosili, naj napišem svoja razmišljanja o njem, nisem vedel, da bom tako težko oblikoval misli za tale zapis. Tomaž je še preveč blizu, preveč tu je še, da bi zares dojel, da se ne bo nikoli več vrnil z gore na tisti, tako značilno njegov način. Enkrat hrupno, z radoživostjo in evforijo, s katero je pritegnil množice, drugič v tišini in odmaknjeno od javnosti. Tomaž je 'prišel' v moje življenje jeseni leta 1994, ko smo začeli pripravljati odpravo na Anapurno. Spomladi naslednjega leta naj bi skušali osvojiti še zadnji osemtisočak, na katerem Slovenci še nismo bili. Od takratnih mladih upov slovenskega alpinizma je bil Tomaž, poleg Drejca Karničarja in Janka Oprešnika, uvrščen v moštvo tudi zaradi tik pred tem opravljenega vzpona na Ganeš V, ki ga je opravil s Stanetom Belakom - Šraufom. Med sestanki, pakiranjem opreme in drugimi dejavnostmi, ki spremljajo začetek odprav, je bilo med obilico dela komaj mogoče ustvariti kak bolj poglobljen stik z njim. Vedel sem tudi, da bo na sami odpravi za spoznavanje veliko več časa. Že na pristopnem maršu je s svojo živostjo, nalezljivo pozitivno energijo, pa tudi za svoja leta neobičajno pronicljivostjo opozarjal nase. Ob večerih nas je zabaval s svojimi zgodbami in nezgodami, ki jih je doživljal kot monter in vzdrževalec varnostnih naprav ter alarmnih sistemov, pri katerih »moraš tako hitro in pravilno mislit', da te k'r glava peče«. Med pristopnim pohodom po dolini reke Kali Gandaki mu je bilo v poseben užitek pristopiti k skupinam vase zagledanih trekerjev, jeznih na vse druge tujce, ki so jim prekrižali pot in jih zmotili v njihovem prepričanju, kako edinstveno pustolovščino se gredo, ter jih hrupno pozdraviti s svojim sedaj že legendarnim vzklikom »Hello, tourists, how are you?«. Med pogovori v bazi je bilo kar malo nevarno sedeti poleg njega, saj je svoj govor vselej podkrepil s silovito gestikulacijo rok. Od tistega njegovega mahanja jo je vedno skupila kakšna skodelica ali krožnik, mi pa smo bolj ali manj uspešno ostajali nepoškodovani. Spomnim se najinih zagrizenih dvobojev v balinanju s ploščatimi kamni. V času počitka smo v bazi večkrat balinali, predvsem za zabavo in sprostitev. V tej igri sem bil nesporni vladar že nekaj let, potem ko sem leta 1989 pod Šiša Pangmo v nekaj zelo tesnih dvobojih ugnal celo legendarnega Šraufa. Kar naenkrat pa se je pojavil Tomaž, zeleni smrkavec, ki je bil tako osupljivo dober, da sem moral pokazati ves svoj arzenal izkušenj in bogatega balinarskega znanja. In čisto na koncu niti to ni zadostovalo. Priznati sem moral, da sem 'ga staknil nazadnje, ki bil mi je kos'. Ves čas odprave je izžareval tako prvinsko željo po stiku s Himalajo in srkanju njenih skrivnosti, da sta me njegova predanost in iskrenost čisto prevzela. Obenem je na vsakem koraku kazal tisto čisto srečo, da je lahko spet v Himalaji, da si nabira izkušnje in Tomaž pod južno steno Anapurne oktobra 2007 uživa sleherni trenutek svojega življenja. V tistem obdobju bi ga še najbolje opisali verzi Iztoka Mlakarja iz pesmi Vandima: 'Bil takrat jest še junc sem mlad, v glavi nič, v grlu suša. Sem imel življenje strašno rad, kot vsak, dokler ga ne okuša.' Na koncu odprave pa se je že pokazala njegova kljubovalnost v prepričanju, da ima prav. Skoraj izsilil je še zadnji poskus proti vrhu, skupaj s šerpo Arjunom. Čeprav je bil vrh že osvojen, čeprav je bilo vreme slabo, čeprav ga je vodja Tone prepričeval, rotil in mu nazadnje ukazal, naj se vrneta, predvsem zaradi njune varnosti ^ Arjun se je odpovedal vrhu, Tomaž pa je sam odšel navzgor, ga dosegel in se srečno vrnil. Po hudem prepiru v bazi s Tonetom, ki je bil seveda bolj posledica strahu zanj, je moral Tone le priznati, da 'imajo zmagovalci vedno prav' in Tomaž je, ne da bi slutil, vstopil v legendo. Leto pozneje sta z Vanjo Furlanom preplezala Ama Dablam. Tomažev tretji odhod v Himalajo, fantastična nova smer in za nameček še nenadejana nominacija za zlati cepin, dolga leta najprestižnejše svetovno alpinistično priznanje. Pripovedoval mi je, kako ga je nominacija med take izbrance osupnila in kako je s pravim strahospoštovanjem odšel v Francijo gledat, kako podelitev sploh zgleda. Ob novici, da sta prav z Vanjo postala tudi imetnika zlatega cepina, pa ga je skoraj kap. Zlati cepin leta 1996 je bil vsekakor prelomnica v Tomaževem življenju. Težko ocenim, ali pozitivna ali ne. Ob vsej pozitivni potrditvi in spodbudi, da v alpinizmu deluje v pravi smeri, je nagrada prinesla tudi vse tisto, kar taka priznanja žal potegnejo za seboj. Ne toliko na svetovnem, zato pa toliko bolj na domačem prizorišču. Bleščeči dosežek je poleg občudovanja na eni strani potegnil za seboj prah zavisti in nasprotovanja na drugi. Tomaž se je odzval silovito. Ker ni prenašal krivice in ker je kljubovalno zagovarjal svoj prav. Še istega leta mu je uspel novi veliki dosežek: solo vzpon po novi smeri na še neosvojeni 6808 metrov visoki Bobaye v nepalski zahodni Himalaji. Še danes pa mi ni razumljivo, zakaj Tomažu leta 1997 niso podelili priznanja za najboljšega slovenskega alpinista, potem ko sta z Janezom Jegličem zmogla neverjetno novo smer v zahodni steni Nuptseja. Janeza je z vrha orkanski sunek vetra odpihnil v večnost, Tomaž pa se je še dva dni reševal iz položaja, v katerem je bilo preživetje enako čudežu. Naziva najboljšega plezalca v Sloveniji za leto 1997 po mnenju mnogih niso podelili predvsem zato, da ga ne bi bilo treba podeliti Tomažu. Sam je prišel do grenkega spoznanja: »Veš, Viki, za nekatere v naši alpinistični srenji se je z Nuptseja vrnil napačen človek.« In Tomaž je na polno začel 'okušati' življenje. Zaradi ozeblin naslednje leto ni mogel v Himalajo, zato pa je alpinistični svet osupnil s solo vzponom v ameriškem El Capitanu. V petnajstih dneh je ponovil slovito smer Reticent Wall in si z njo pridobil sloves enega najbolj univerzalnih vrhunskih plezalcev na svetu. Razočaran nad tem, da mu matična zveza ni pomagala, si je za svoje nove podvige skušal najti sponzorje in bil pri tem relativno uspešen, kar je le še prililo olja na ogenj nevoščljivosti. Za nov zgodovinski podvig v letu 1999, ko se je odločil soočiti z južno steno Daulagirija, sem mu celo pomagal lobirati pri najbolj odgovornih na PZS. Kljub dani besedi o vsaj minimalni finančni podpori na koncu za Daulagiri od zveze ni dobil niti ficka. Tako kakor Tomaž sem bil tudi sam razočaran nad požrto dano besedo, ker sem verjel v veliki cilj in v to, da je Tomaž eden redkih plezalcev na svetu, ki ga je sposoben uresničiti. Odšel je na pot, z njim pa 'horda privatnikov'. Tako so jih na Zvezi poimenovali tisti, ki naj bi Tomažev podvig sofinancirali, a jim je veliko število spremljevalcev služilo le kot dodaten izgovor, da njih pa ne bodo financirali. Morda je bil v tistem res številnem spremstvu kdo odveč, res pa je, da je nekaj dodatnih ljudi nujno potreboval za internetni prenos svojega plezanja, kar je bilo v tistih časih nekaj popolnoma novega. Neverjeten dosežek v tej 4000 metrov visoki steni, ki jo je preplezal po novi smeri, je Messner ocenil za nov mejnik v himalajizmu ob koncu tisočletja. Tomaža pa je spletni prenos plezanja pripeljal med najbolj prepoznavne ljudi. In to je bilo tisto najhujše. Konkurenti so mu bili pripravljeni oprostiti, da je dober. Pripravljeni so mu bili oprostiti tudi to, da je boljši od njih. Nikoli pa mu niso mogli oprostiti, da je bolj prepoznaven in popularen kakor oni. To je bil zanje Tomažev neoprostljiv greh. Na filmskem festivalu v italijanskem Trentu je leta 2000 dobil nagrado za življenjsko delo skupaj z največjimi legendami svetovnega alpinizma -Edmundom Hillaryjem, Riccardom Cassinom in Reinholdom Messnerjem. Medijska prepoznavnost, prirojena karizmatičnost in odkrito priznanje, da uživa v takem načinu življenja, so ga ob nenehnih medijskih nastopih, trdem treningu, plezanju, Oktobra 2007 je Tomaž brez prisotnosti medijev splezal novo smer v vzhodnem delu južne stene Anapurne. Vzpon, ki ga širša javnost komaj pozna. življenju z družino in gradnji nove hiše zapletli v vrtinec, ki mu tudi sam ni mogel več slediti. 30. oktobra leta 2000 je v temi med načrtovanjem napeljav na gradbišču svoje hiše padel v tri metre globok jašek za stopnice. Zlomil si je stegnenico in zdrobil peto. Prvič v zadnjih letih se je končno ustavil in podzavestno spoznal, da ga je nesreča verjetno obvarovala pred popolno izgorelostjo. Kljub resnim poškodbam in nevarnostjo embolije je že dan po sprejemu v bolnišnici skušal 'prevzeti komando'. Zdravnike je 'učil' o svojih poškodbah, nato se je že prepiral z njimi, s polaganjem rok in svojo energijo pa zdravil druge bolnike. Prepričan je bil, da se je samo zaradi izjemno treniranega organizma ubranil embolije. Večkrat sem ga obiskal, zato dobro vem, da zdravnikom ni bilo lahko. Ne vem sicer, kako bi se vse končalo, če ne bi bil tako trmasto prepričan v svoj prav, da ga ne zdravijo dobro. A dejstvo je, da je zase na koncu le izposloval operacije v tujini in šele po nekaj zapletenih posegih v Nemčiji leta 2001 so se stvari začele obračati na bolje. Mnogi, ki so ga poznali, so verjeli, da se bo po tej nesreči umiril, da bo trezneje začel ocenjevati svet okoli sebe, da ga bo nesreča 'izmodrila'. A spregledali so nekaj. Tomaž je svoje plezanje in življenje dojemal kot poslanstvo. Kot sveto stvar, pravico in dolžnost. Bil je občutljiv, srčen in radodaren človek, ki so se ga še posebej dotaknile stiske drugih ljudi. Bil je človek, ki se je z vsem srcem in dušo razdajal tistim, ki jih je ljubil. A predanost svojemu poslanstvu - plezanju je preglasila vse in vedel sem, da je za to pripravljen žrtvovati vse drugo. Leta 2002 je bil Tomaž spet v Himalaji. Za testiranje svojega telesa si je izbral pristop na osem-tisočak Šiša Pangma. Dva centimetra krajša noga in omejeno gibljiv gleženj mu nista bila v preveliko oviro. Pilota, ki sta rešila Tomaža iz stene Nanga Parbata leta 2005: Khalid Amir Rana in Rashid Ullah Baig, na desni znani pakistanski alpinist Nazir Sabir. FOTO: ALEŠ KOŽELJ S trdim in vztrajnim treningom se je počasi vračal v vrhunsko formo. Uspehi niso izostali. Prvenstveni vzpon v južni steni Aconcague, ki ga je opravil z Alešem Koželjem, jima je prinesel novo nominacijo za zlati cepin, neuspešen poskus v vzhodnem Jannuju, kjer je spoznal, da nima smisla tvegati za vsako ceno, in uspeh v Cholatseju pa sta mu vračala tisti nujni občutek samozavesti pred novimi podvigi. Rupalska stena Nanga Parbata s svojimi več kakor 4000 metri višine, najvišja na svetu, v centralnem delu še vedno nepreplezana, je bila pravzaprav logična izbira na njegovi poti. Leta 2003 po skoraj dveh mesecih čakanja na ugodne razmere ni mogel niti vstopiti, zato je bil leta 2005 trdno odločen, da se brez resnega poskusa ne vrne domov. Kakor pri Daulagiriju je ves svet preko interneta spremljal njegov poskus, ki se je na koncu sprevrgel v dramatično reševanje s čudežno srečnim koncem. Reševanje je razdelilo Slovenijo in do neke mere tudi svetovno alpinistično javnost: na tiste, ki so Tomaža podpirali, in druge, ki so z vso silo pljuvali po njem. To je tudi pri Tomažu pustilo posledice, česar pa na začetku ni kazal navzven. Po vrnitvi z Nanga Parbata sem z njim preživel nekaj najlepših srečanj. Že na prvem nas je spravljal v smeh, ko nam je slikovito predstavil svoje videnje dogodkov, če reševanje ne bi uspelo. Med čepenjem v tisti ledeni luknji se je zamislil, potem pa pred nami odigral celotno pogrebno slovesnost, vključno z mojo vlogo v njej: kako v tistem svojem rekeljcu prideš pred novinarje in z resnim glasom poveš: 'Storili smo vse, kar je bilo v naših močeh Tomaž je bil izjemno odprta osebnost in silovito se je odzival na vse, kar ga je pritegnilo. Tudi ko ni šlo za alpinizem. Predvsem pa se je znal duhovito odzvati, kadar njegova prepričanja nekako niso ustrezala dejstvom. Med področji, ki so ga zelo prevzemala, je bila duhovnost, iskanje notranjega ravnovesja, predvsem pa njegovo prepričanje v zaznavanje sveta s 'tretjim očesom', ki človeku, ki zna gledati z njim, razkrije tisto, kar je za večino nevidno. Sam, predvsem pri plezanju, takim stanjem nisem nikoli posvečal kakšne posebne pozornosti, saj bi me taka razmišljanja le dekoncentrirala pri nujno potrebnem stiku z resničnostjo takrat, ko gre za preživetje. Ničkolikokrat sva, vedno nekoliko v šali, zagovarjala vsak svoja stališča in seveda od njih ne on ne jaz nisva odstopila niti za ped. Na srečanju po vrnitvi z Nanga Parbata sem ga takoj spet zbodel: »No, kaj pa tvoje tretje oko? Očitno ti ni bilo v pomoč tako, kot si pričakoval?« »Kva? A tretje oko? No, ni pomagalo. Mogoče mi je dol padlo.« S svojimi vzponi ter še posebej s svojskim, eruptivnim načinom življenja in neizmerno strastjo do njega je tako prevzel znano in ugledno gorniško publicistko in direktorico festivala gorniških filmov v kanadskem Banffu, Bernardette Mc Donald, da je napisala Tomaževo biografijo. Knjiga je leta 2008 izšla pri svetovno znani založbi Random House v Londonu. Kljub vsem dosežkom, uspehom in mednarodnim priznanjem pa se je Tomaž v zadnjem času začel vse bolj zapirati vase. Ne le kot človek, tudi kot plezalec. Za njegove nove plezalne načrte smo komaj še izvedeli tudi njegovi bližnji gorniški prijatelji. Njegov vzpon čez južno steno Anapurne je potekal v skoraj popolni medijski tajnosti. Spet druga skrajnost v primerjavi s prejšnjimi medijsko razbobnanimi načrti. Sam sem njegove odločitve vedno spoštoval. Tako se je pač odločil. Žal mi je le, da ob tej zadnji sploh nisem vedel, da je v Himalaji in tudi za njegov klic na pomoč sem izvedel šele dan potem, ko ga je poslal. S Tomažem je bilo lepo biti prijatelj, a včasih zelo težko. Bil je samosvoja, impulzivna osebnost, včasih odprt čez vse meje, spet drugič odmaknjen in zaprt vase. Kar nekako razumljiva nihanja plezalnega genija, obdarjenega s tisto pozitivno norostjo, ki mu je pomagala premikati meje mogočega. Eno najlepših prispodob zanj je izrekel prav eden njegovih rešiteljev leta 2005, pilot Rašid: »Tomaž je bil mojstrovina božjega dela.« Na maši zadušnici v Kamniku, ki je bila posvečena Tomaževemu spominu, sem slišal tolažilno misel, da je Tomaž sedaj pri bogu. Skušal sem se vživeti v to nebeško srečanje. Če bog res obstaja, mu zagotovo ni lahko. Najprej mu je Tomaž tako stisnil roko, da mu jo je skoraj odtrgal, ves čas bo hotel debatirati z njim in mu prepričljivo pojasnjevati svoja stališča, od katerih niti slučajno ne bo nameraval odstopiti. Prav kmalu pa mu bo že predlagal izboljšave in drugačne pristope v tem nebeškem redu, ki je bil sicer dober vsa ta tisočletja, sedaj pa je čas, da se zadeva posodobi in Tomaž mu je pri tem seveda pripravljen pomagati, pravzaprav kar prevzeti večji del posla ^ Zelo težko je po teh petnajstih letih druženja in prijateljstva s Tomažem sprejeti dejstvo, da se v tem življenju fizično ne bova več srečala. Morda si bova nekoč spet prišla naproti v nekih drugih, meni nedoumljivih svetovih. Pogrešal ga bom. Zelo. Zame je bil in bo ostal eden največjih svetovnih alpinistov vseh časov, ki je s svojimi vzponi in karizmo tako zaznamoval svetovni himalajizem kot morda le še Hermann Buhl in Reinhold Messner. Viki Grošelj Smrt Tomaža Humarja me je zelo pretresla. Želel bi izraziti sožalje njegovim svojcem in prav tako slovenskim alpinistom. V mojem muzeju v Bolzanu bosta za vselej shranjena njegova slika in plezalni pas, s katerim je plezal v Nanga Parbatu. Zame je bil eden največjih alpinistov na svetu, njegov vzpon čez južno steno Daulagirija pa ocenjujem kot največje dejanje v zgodovini himalajskega plezanja. Reinhold Messner Svojo alpinistično kariero je začel leta 1987, ko se je vpisal v alpinistično šolo pod vodstvom Franceta Malešiča in Borisa Štuparja. Leta 1990 je opravil alpinistični izpit. Postal je tudi alpinistični inštruktor in je vodil enkrat plezalno šolo, enkrat alpinistično šolo, pri drugih pa je sodeloval. V letih 1996 in 1997 je bil načelnik alpinističnega odseka Kamnik in je spet vzpostavil odlične odnose z matičnim PD, ki trajajo še danes. Leta 1991 se je pridružil postaji GRS Kamnik in leta 1993 postal gorski reševalec. Že kot tečajnik, posebej pa še kot pripravnik, je pokazal veliko nadarjenost in zagnanost za plezanje. Zato ga je bilo treba občasno celo malo obrzdati. Tako je bila ena od mojih nalog ta, da sem mlademu, od energije in moči prekipevajočemu tečajniku s skupnim plezanjem lahkih smeri v Paklenici dopovedoval, da je pot do uspeha postopna; da je tudi v alpinizmu treba imeti potrpežljivost, znanje, izkušnje in vztrajnost ter da je najbolj nevarno takrat, ko nam postane vse prelahko. Čeprav se po tem, razen enkrat, nisva več navezala na vrv in tudi videvala sva se v zadnjih desetih letih bolj poredko, je vse to vzel resno in se je tega vedno spominjal. Tudi takrat, ko sem sam na to že malo pozabil. Ponosen sem, da je učenec postal bistveno boljši od učiteljev. Učitelj mu namreč nisem bil samo jaz, ampak še cela vrsta tovarišev na odseku. Iz mladega, iskrivega fanta, ki je »hotu samo plezat'«, se je razvil v enega najboljših alpinistov na svetu; vodilnega alpinista, ki je iskal in našel nove smeri. In to ne samo v stenah, pač pa tudi v razmišljanju in idejah po svojem vodilu »ni nemogočih poti«. S tem seveda ni pri vseh naletel na popolno razumevanje. Za pravo revolucijo je poskrbel z internetnim prenosom svojega vzpona v Daulaghiriju. Alpinizem je medijsko odmevno neposredno prinesel v dnevno sobo, ga po eni strani nekako razgalil in demistificiral, po drugi strani pa močno povzdignil. Zanj je že takrat trepetala vsa Slovenija. Kamniški alpinizem, ime Kamnika in Slovenije je ponesel po vsem svetu. Dokazal je, da smo Slovenci med najboljšimi alpinisti na svetu. Njegova dejanja so mu prinesla različna in številna najvišja priznanja: zlati cepin, encian za življenjsko delo, Bloudkovo nagrado, častni znak Republike Slovenije; tri leta naziv športnik državnega razreda, šest let naziv športnik mednarodnega razreda in sedem let naziv športnik svetovnega razreda. Po odličnih vzponih v slovenskih in evropskih hribih, ki jih opravil nekaj solo, nekaj pa z različnimi soplezalci, je skupaj z legendarnim Šraufom, ki mu je bil dolga leta vzor, uspel na Ganešu. Nato so sledili Anapurna, Ama Dablam, Bobaje, Pumori, Lobuče, Nupce, El Capitan, Daulagiri, Šiša Pangma, Aconcagua in Cholatse poleg na desetine zelo kakovostnih vzponov v Alpah, ki jih je opravil predvsem za trening. Nanga Parbat mu je sicer pokazal zobe, a ga ni ustavil. Sledili so Mera, Barunce in Vzhodna Anapurna. Letos pa ga je v njegovem letu zaustavil Lantang Lirung - prelep, toda izredno nevaren vrh s hermelinskim plaščem, kakor ga je označil Tone Škarja. Tomaž je bil izjemen človek, izjemna osebnost, nekaj posebnega, človek, ki je utiral nove poti. Po čem se ga bomo spominjali? Po njegovih delih -kakor je pel Anton Aškerc v Čaši nesmrtnosti. »V delih svojih sam boš živel večno ^« Njegova dela, ne samo v alpinizmu, ga bodo ohranjala še generacije dolgo. Meni pa bo v spominu ostal predvsem njegov močan stisk roke, njegov prešerni nasmeh in najin, obojestransko, spoštljiv odnos. Danes se mu poklanjamo in se poslavljamo od njega z bolečino v srcu. Jutri bo sicer nov dan, toda ostala bo praznina, ki jo bodo vedno bolj napolnjevale nove skrbi, nove težave, nove želje, nove ideje, novi cilji, novi izzivi. Življenje bo teklo naprej. Pogrešali bomo Tomaža, čeprav se z njim nismo vedno strinjali. In ko bomo spet gazili sneg proti vrhovom, plezali čez stene, se podajali v Himalajo, ko bo jutranje ali večerno sonce zlatilo vrhove, ko bo polna luna posrebrila in začarala planine, ko si bomo podajali roke na vrhu, boš, dragi Tomaž, spet z nami.1 Bojan Pollak - Bojč Iz poslovilnega govora v Kamniški Bistrici. Tomaž v steni Aconcague konec leta 2003, ko sta z Alešem Koželjem v južni steni preplezala novo smer Mobitelova lastovka - Johanova smer. FOTO: ALEŠ KOŽELJ Dragi prijatelj! Ko sva skupaj v Paklenici lezla smer Show must go on in pela pesem z istim naslovom, si še misliti ne bi mogel, da se bo naravni vrstni red umiranja tako obrnil, da boš tudi ti, tako kot moj sin Joško, prekmalu odšel na drugo stran življenjskega odra, tja, kjer počivajo najini prijatelji Šrauf, Matej, Vanja in ostali soplezalci, ki so prezgodaj odšli. Morda pa sva se zamerila bogovom, ko sva sanjarila o vrhovih nedostopnih gora, ker sva hotela božje prestole. Saj tudi Zeus ni pustil nobenega smrtnika na vrh Olimpa, ker bi tako ta smrtnik postal nesmrten in s tem sam bog, kar je v tem svetu nemogoče. Tudi v hindujski mitologiji so bogovi, ki prebivajo na vrhovih gora, podobni ljudem, ljubosumni na vsakega smrtnika, ki si drzne približati vrhu. Morda si s svojimi podvigi ujezil bogove, če se sploh lahko razjezijo, ali pa so te po božji navadi, da imajo radi mlade junake, vzeli za pripravnika, ki bo nekega dne njim enak. Po Anapurni, kjer sva se spoznala, si me poklical in prosil, da bi te snemal med tvojim solo vzponom na Reticent Wall v El Capitanu. Niti trenutka nisem pomišljal. Hotel si uresničiti tisto, kar sem sam sanjal, česar pa žal zaradi prevelike zavzetosti s Himalajo nikoli nisem mogel uresničiti. Zelo me je razveselilo, da nama je uspelo narediti lepo filmsko pripoved, ki je dobila veliko nagrad, a je na žalost v Sloveniji nikoli ni predvajala nobena televizijska hiša. Kasneje nam je ob tvojem solo vzponu v južni steni Daulagirija uspelo pritegniti občinstvo, ki je spremljalo tvoj vzpon v živo, kar je bilo v alpinizmu nekaj povsem novega. Alpinizem res ni šport, ki pritegne veliko občinstva, kjer tudi ni klasične arene. Vendar nam je s pomočjo kamere in interneta uspelo, da so tudi babice kupovale računalnike in te z miško iskale v steni. Seveda so se oglašali tudi tvoji kritiki in tako imenovani »davkoplačevalci«, ki so trdili, da gre to iz davkoplačevalskega žepa in da to res ni potrebno. Na tako človeško pritlehnost in ljubosumje se res ni treba ozirati. Eden od novinarjev (nomina sunt Stipe Božič in Tomaž Humar FOTO: STIPE BOŽIČ Tomaž Humar v steni FOTO: JANKO OPREŠNIK odiosa) je, potem ko so te rešili pakistanski prijatelji, zapisal: »Pozornost temu norcu je nateg, ki si ga nismo zaslužili, tako kot si on sam ni zaslužil naše pozornosti. Dokler se je boril za življenje, se mi je zdel še zabaven kot gladiator. Zdaj, rešen, me ne zanima več. Zanimiv Humar bi bil samo mrtev Humar.« Se spomniš, kako sem te učil, da so tudi takšni novinarji in »davkoplačevalci« tvoji prijatelji? Tudi oni so ob reševanju z Nanga Parbata s svojim »doprinosom« še bolj vzpodbudili tiste, ki so te hoteli rešiti. Za razliko od njih nas je veliko, tak si bil tudi ti, ki bi dali in dajemo vse, kar imamo, da bi nekoga rešili. Če rešiš enega, si rešil ves svet. Moj najsrečnejši dan v Himalaji je bil, ko smo te izčrpanega našli med sestopom z Daulagirija na višini skoraj 6000 metrov in te pobrali s helikopterjem. Strinjala sva se v vsem, razen v nečem. Pogosto si govoril, da človek včasih potrebuje »odklop« ali izključitev in da so hribi idealni za to. Govoril si tudi, da je človek rojen v joku in solzah in da tako tudi umre. Jaz mislim, da smo vedno vezani na druge ljudi, naše družine in prijatelje in da moramo nenehno misliti na to ne glede na to, kako daleč ali visoko se podamo v samoto. Včasih si res bil najbolj osamljeni človek na svetu, nekje, kjer ti nihče ni mogel pomagati, vendar si bil vseeno z neko nevidno vezjo vezan na prijatelje in družino. Spomnim se, kako si osamljenost premagoval z neskončnimi pogovori po voki-tokiju in kako smo ti preko iste naprave iz baze predvajali glasbo pozno v noč in ti tako lajšali samoto. Kljub občasni samoti v hribih si bil v vsakdanjem življenju zelo aktiven. Vsak, ki te je srečal vsaj enkrat, ve, da si živel s polnimi pljuči. Spomnim se najinega snemanja v Franciji, ko sva plezala v severni steni Les Droites. Pred tem si mi rekel: »Barba, tam je najbolje za snemanje, imava strmino, kombinirano steno in vse, kar je potrebno.« Plezala in snemala sva ves dan, seveda nenavezana, ker sva hotela posneti tvoj solo vzpon. Pri tem nisva pomislila, da moram tudi jaz plezati za teboj, in bilo je nekaj kočljivih situacij. Po vsem tem sva se spustila do vznožja, nataknila smuči in v mraku prismučala do Chamonixa. Šla sva mimo neke pivnice in iz nje zaslišala: »Hello, Humar!« Seveda sva odložila smučke in nahrbtnika pred pivnico ter vstopila v zakajen prostor, ki je bil naslednjih nekaj ur tvoj oder. Ob poslušanju tvojega »stand up showa« smo se vsi zabavali. Okoli dveh ponoči je lastniku lokala uspelo, da nas je po nekaj zadnjih rundah spravil iz lokala. Spet sva si nataknila smuči, oprtala nahrbtnika in se sredi noči po praznih ulicah opotekala proti apartmaju. Čeprav nisva hotela, sva prebudila mojo soprogo Vero, ki je rekla: »Že spet Humar. Saj sem ti rekla ...« Ti pa si takrat na kratko odvrnil: »A da si rekla?« Seveda ni rekla ničesar pred najinim odhodom. Vera te je imela zelo rada zaradi tvoje neposredne iskrenosti in veselja, ki si ga prinašal v najin dom. Nikoli ne bom pozabil tvojega nesrečnega padca v klet, po katerem si mesece prebil v bolnici. Tudi tistega ne, ko sem te snemal, kako moliš pred premikajočo se Marijo iz Stahovice. Posnel sem te tudi, kako okrevaš pri potapljanju na Korčuli. Po tistem sva odšla v Medugorje, kjer si se z berglami povzpel do mesta Marijinega prikazovanja. V tvojem življenju je bilo toliko bitk za življenje, da tvojega naglega odhoda ne morem prav doumeti. Zdi se mi, da je vzrok temu morda pretrgana tista nevidna vez, ki te je povezovala z ostalim svetom. Kaj pretrga to vez, ki nas varuje, ko stopamo v svetu sanj, ve le redko kdo, dokler sam ne prispe tja, kjer si zdaj. Stipe Božič Z Matejem sva bila dogovorjena na Vegovi, pred vhodom v njegovo šolo. Tudi sam sem tega dne brez zadržkov lahko prešprical nekaj ur. Bili smo v tretjem letniku srednje šole. Vreme je bilo čudovito; naravnost bogokletno bi bilo sedeti v klopi. »Tale gre z nama,« je s tipično brezkompromisnim izrazom na obrazu siknil Matej. »Jaz grem samo zraven, bom malo gledal,« se je oglasil tretji. »Živjo, Tomaž,« se je takoj nato predstavil. »Midva sva sošolca,« je še dodal in z gibom glave pokazal proti Mateju. »Plezanje se mu zdi fajn, pa bi rad malo pogledal, kako je to zares,« mi je še uspel pokroviteljsko šepniti Matej. Minilo je leto, vmes smo pretrpeli vojsko, pa še eno, ko sem nekega ponedeljka zjutraj, kakor je bilo takrat v navadi, prebiral alpinistične novice v Delu. Grižljaj kruha se mi je ob neki novički malce zataknil v grlu in sem kar med kašljanjem poklical Mateja. »A je to ta isti Tomaž Humar, ki je šel z nama takrat v Dolžanko?« »Ja, jebemu! On se je čisto našel v tem plezanju,« je odvrnil Matej. »Jeseni po tistem, ko je šel z nama, se je vpisal v alpinistično šolo, zdaj pa tole ^« Plezal sem že nekaj let, a mi vseeno še vedno ni padlo na pamet, da bi šel sam v Rumeno zajedo ali Kamniško v Koglu in podobno. Vse to je, po novički sodeč, že takrat v žep pospravil Tomaž. Potem sem redno zasledoval njegove vzpone, saj je vmes večkrat zašel tudi v krušljive prepade Rzenika, ti pa so bili dokaj blizu tudi meni. A kljub številnim vzponom, ki sva jih oba opravila tam, se v steni nisva nikoli srečala. Slišal sem le, da je bil jezen, ker sem v eno svojih smeri tam 'počil' dva svedrovca in se je po Kamniku govorilo, da jih bo šel Humar 'potolčt' ven. Naneslo je tako, da sva se le malo po tistem oba znašla v Tamarju, na izpitih za inštruktorje. »Kresalov ata,« je zavpil, ko sem stopil v jedilnico. »Imaš svedre s sabo?!« Prav nič ni bil jezen. Po tistem sva začela plezati skupaj. Nekoč me je z dimnika, ki ga je barval, poklical ob dveh popoldne in dejal, naj ga ob treh poberem v Vodicah, da greva v Vežico. Da za kaj več kakor dve smeri sicer ne bo časa, ampak da je treba dan izkoristiti do konca. Takih, popoldanskih, sva pozneje opravila še cel kup. Res sicer, da sva bezljala gor in dol kot utrgana, a se je večinoma izšlo brez baterije. Od vseh domačih dogodivščin pa so bile vedno najbolj legendarne tiste iz Loške stene. Za našo prvo zimsko smer tam sem ga navdušil sredi popoldneva, ko je v neki firmi montiral alarmni sistem. »Kateri Bavh? Kdaj? A jutri? A vreme bo? Kako za dva dni? A kar gremo, pa do kamor pridemo, pa naslednji dan naprej? Ok, bom jaz malo potegnil!« Tekom noči si je enajstkrat naredil kavo, do jutra končal z montažo sistema in bil ob dogovorjeni uri pri meni. Na vrhu smeri, kamor smo stopili po dveh mrzlih dneh, še nisva vedela, da naju bo le nekaj mesecev pozneje Šrauf povabil s sabo na Ganeš 5 in da nama bodo izkušnje z zimske odisejade v Bavhu prišle prav le do neke mere. Tam nama je Šrauf zvito, a s skopimi navodili, v opremljanje prepustil najbolj strm del raza nad taborom ena. Da morava 'kar po kanti', tako kakor Japonci, je bilo edino, kar sva vedela. Dva dni sva se mučila z monolitnimi skalnimi stolpi in z zadnjimi močmi napeljala fikse tako po zraku, da jih Šrauf pozneje sploh ni dosegel. Tako naju je 'nakuril', FOTO: JANKO OPREŠNIK da sva bila čisto poklapana. Po tistem sva nekaj dni najraje hodila na visoko moreno nad bazo in zrla proti Šiši. Ogromna gora tik pred njo nama je zastirala dobršen del pogleda proti vzhodu. »Langtang Lirung! Zajeban hrib,« naju je poučil Šrauf, ko se je pozneje malo pohladil. »Šele osemin-sedemdesetega so prvič zlezli gor!« Tisto je bila moja najdaljša odprava. Petinštirideset dni je na naši desni stal 'zajebani' Lirung. Sonce je novembra vzhajalo tik ob njegovem vrhu in praktično ni bilo panoramskega posnetka brez te gore v sredini. Tomaža je Himalaja popolnoma prevzela, sam pa sem želel najprej končati faks in najine poti so se za nekaj časa razšle. Vseeno je pred vsako odpravo prišel k meni, da sva malo podoživljala pretekle čase. Nekoč sva izmučena in brez prebite pare po neuspešnem vzponu vegetirala na klopci pred domom v Tamarj u in gledala turiste, ki so se basali z vsem mogočim. Tomaž je imel bedne situacije kmalu dovolj, zabrundal nekaj o tem, da beseda ni konj, in poklical k sebi oskrbnika! »Imam vozniško, prometno, osebno, zdravstveno, planinsko, delovno, radioamatersko, kreditno, pa eno za knjižnico, videoteko in bon za čistilnico, nimam pa ^ denarja! A dobiva za tole kaj popusta?« Vrgel je vse knjižice, ki jih je prej naštel, na mizo in se zarežal kot pohan maček. Oskrbnik naju je nekaj časa nepremično gledal, potem pa odšel in se vrnil z veliko skledo obare, polno košarico kruha in dvema pivoma. V zadnjih letih sva se bolj poredko navezala na vrv, kadar pa že, je bilo to vselej pozimi in v Loški steni. Že pred leti, ko so Tomaževe odprave začenjale postajati čedalje bolj tvegane in ko jih kar ni bilo konec, sem si potihem začel želeti, da mi sučajno kdaj ne bi bilo treba delati tega, kar počnem sedaj: pisati članka zanj. V zadnjem letu, od reševalne akcije za Miškota, sva ponovno prišla povsem skupaj in praktično ni minil dan, da se ne bi slišala. Načrti so bili tokrat malo manj plezalsko obarvani, pa zato toliko bolj poslovno velikopotezni. Odhajala sva na dolge teke nad Kamniško Bistrico in debatirala o moči misli, nenavadnih naključjih, znamenjih, ki jih ne smemo spregledati, in podobnih temah. Sem ob njegovi zadnji odpravi morda kaj spregledal? Je pred odhodom sam spregledal kakšen znak? Morda je šel pa samo pogledat, kako Lirung izgleda od blizu in tam našel nek nov smisel? Kakor je šel pred mnogo leti samo pogledat, kako izgleda plezanje, kar je potem povsem spremenilo njegovo življenje? Gregor Kresal In potem pride noč in še ena ^ Zapuščene poti pa samevajo zarasle v neskončni zgodbi, nikogar ni, ki bi tolažil izgubljeno hrepenenje, samo sled, pozabljeni koraki in misel zaudarjajo po grenkobi nekega hotenja. In sanje, ki se utapljajo, v nemoči vzkipijo nekam navzven iz nemirnega telesa preko strahotne praznine vprašanj in iščočih odgovorov minulega početja. Včasih je trenutek dovolj, droben, izmuzljiv, sipek, okrušek časa, prašen delček večnosti ^ In potem je vse drugače. Ponavljajoči odmevi zaskelijo v resničnost, visijo nad nami, v prozorni praznini in nas stiskajo v prsih ... Besede so utihnile, sence so dosegle rob obzorja, dolina se je potopila v modrikasto temo, okna so ugasnila in reka se je umirila. Vse je postalo tiho. Tudi stena je umolknila, le nebo je zažarelo. Krila ptice so se spremenila v biserno jadro, široki žarki svetlobe so se uprli vanje kot veter in odjadrali proti vratom večnosti ^ Spoznala sva se v Tamarju leta 1993. Ti s svojim soplezalcem, jaz s svojim. Z ogromno skledo golaža si prisedel k mizi. Iskrenost, zagnanost in predanost goram naju je kmalu združila na isto vrv. Bila sva nerazdružljiva, v gorah in prostem času. Skupaj sva kovala načrte za prvenstvene smeri, skupaj reševala probleme prepadnih sten. Nikoli ne bom pozabil, kako smo po novi težki Aleš Koželj, Janko Oprešnik -Zumba in Tomaž Humar pod Cholatsejem FOTO: ARHIV ALEŠA KOŽELJA smeri v Ospu veselo obračali kozarce iz stare istrske kleti, kako smo se v zgodnjem jutru omotični in pokozlani vozili domov vsak v svojo službo. Kako sva delala kline v očetovi delavnici za prvenstveno smer v Val di Mellu, pa jih nisva potrebovala, ker te je polh ugriznil v prst. Pa strašne nevihte v Eigerju, kjer sva kot za stavo vsak v svojem raztežaju padala čez sluzaste previse in se zaobljubila, da ne greva nazaj, dokler smeri ne zlezeva. Po najini prvenstveni smeri v Ojstrici si se zgrudil, ker že tri dni nisi jedel, menda je dobro za trening ^ Še je bilo trenutkov, ki se zarijejo v dušo. Skupaj sva osvajala zadnji slovenski osemti-sočak Annapurno, skupaj sva pripravljala vzpon po nori steni Ama Dablama, pa je splet okoliščin nanesel drugače. Vsak v svojem obdobju sva solirala nore smeri, v skupno navezo pa sva se vedno vračala. Bil si poln elana in veselja, človek s psiho in organizacijskimi sposobnostmi in upal si povedati tisto, kar si mislil. Čez nekaj let so se najine poti razšle; ti si imel svoje poglede, jaz sem se boril z boleznijo. Smeri v Dhaulagiriju, Capu, Nuptseju ^ sem spremljal s spoštovanjem. Zadnjič sva se navezala na isto vrv v Himalaji leta 2005 v steni Cholatseja. Istega leta po reševanju v Nanga Parbatu si postal nek drug človek, s svojimi mislimi in dejanji. Letos za prvomajske praznike sva se srečala v Paklenici, zadnjič. Kakor da bi slutil, sva se ob pivu pogovarjala o marsičem, tudi o smrti ^ Tomaž, toliko je bilo lepega, norega in vznemirljivega, pa tudi bolečine - ostal boš nepozabljen! Janko Oprešnik - Zumba Najini poti sta se prvič prekrižali leta 2003. Kmalu zatem sva odšla na prvo skupno odpravo na Aconcaguo. Hitro sem spoznal, da to ni običajen človek, ampak nekdo, ki močno izstopa iz povprečja. Tega ne mislim samo v alpinističnem smislu, temveč v vseh pogledih. Nikjer ni bil zadržan, niti pri močnem stisku rok brhki deklici, ki se je ob tem šibila v kolenih. Po tem smo ga poznali vsi. ACONCAGUA 2003 Dokler ga še nisem dobro poznal, me je nekajkrat 'speljal na led'. »Pejva sam mau pogledat,« seveda brez vrvi ... Take pobude so včasih pripeljale do plezarije po skrajno krušljivih grebenih, celo tako krušljivih, da se nihče od naju za nobeno ceno ni hotel vračati po isti poti. Nato sva staknila glave in skupaj drugje našla sestop, ki pa je bil tehnično precej podoben vzponu. Prepričan sem, da je s tem preizkušal, iz kakšnega testa sem. Vedno pa najbolj ostanejo v spominu razni zapleti. Če gre vse gladko in brez detajlov, vse zelo hitro izpuhti. PETIT JORASSES 2004 Obisk Chamonixa (pozimi 2004 z Anžetom Marenčetom) je bil ponovno v Tomaževem duhu. 'Eno za popoldan', je rekel. V dolino smo se vrnili po treh dneh. Da ne omenjam tega, da je imel vsak samo en majhen sendviček in čutaro pijače, kar pa je pošlo že prvega dne. EIGER 2007 Po sestopu z vrha Eigerja (pozimi 2007 z Anžetom Marenčetom) pridemo do prvih hiš ob železnici, kjer ta vstopi v Eiger. Preznojeni, lačni, žejni, nikomur ni do še enega bivaka v snegu. Ura je okoli ene zjutraj. Tomaž zagleda luč v eni od hiš, gre do vrat in začne na vso moč razbijati po vratih, kakor da gre za življenje. Ni vrag, da nam ni izprosil samo spanja na klopeh v topli jedilnici, ampak - poglej ga zlomka, še želodce smo si napolnili! Meni je bilo prenerodno, da bi storil kaj takega, on pa se na to ni oziral. Sedaj vem, da je imel prav. Prav je imel, da je živel za trenutek ... Vsak trenutek je bil najpomembnejši. V spominu imam besede: »Zdajle ga dajmo, bogve, kaj bo jutr.« Rad pa bi poudaril nekaj popolnoma drugega. Za pomoč človeku v težavah se je bil pripravljen dobesedno 'pretrgati'. Pa če je bilo treba prebedeti več noči, opraviti nešteto telefonskih klicev ali v istem trenutku oditi na drugi konec sveta! Najbolj je znan primer ob reševanju Dejana Miškoviča. Takih primerov je bilo nešteto: ne le v alpinističnih krogih, ampak tudi kot vsakodnevna nesebična pomoč ljudem v stiski. Edino to je tisto, kar na koncu resnično nekaj šteje! Ostal boš v mojem srcu. Namaste! Aleš Koželj Tomaž, v svoji knjigi Ni nemogočih poti si napisal, da so bili časi, ko sva bila midva naveza in sva drug drugega poimenovala Burek, Najlepši. Imela sva fiča, da sva se pripeljala čim bližje hribom, in željo po plezanju. Pet dni v tednu sva delala, ob vikendih pa plezala; za nič drugega nama ni bilo mar. Nikoli nisem izvedel, kako zelo si bil jezen, ko sem te prepričal, da je najkrajša pot iz Ašenbrenarja v Travniku na Vršič in potem peš po asfaltni cesti do Kranjske Gore in nazaj v Tamar do avta. Zdi se mi, da si bil vesel, da sva uspela priti v Tamar do 5. ure zjutraj, naslednji dan. Kako sva z občudovanjem opazovala gore, ko sva se prvič odpravila plezat v francoske Alpe! Bila sva tako nebogljena, a splezala sva, kar sva si zamislila. Ti si že takrat vedel, da se boš še vračal v tuja gorstva in splezal marsikaj. In res: ko si me čez osem let povabil s seboj pod Daulaghiri, si imel doma že zlati cepin za Ama Dablam, takrat sem v Katmanduju lahko samo z občudovanjem opazoval, kako vsi, ki kaj vedo o alpinizmu, poznajo Tomaža Humarja iz Zgornje Fovšije 4b, kakor si se sam rad pošalil. Tudi ko smo prišli pod goro, si nam hitel razlagati in kazati možno smer, kakor da smo na Kamniškemu sedlu in opazujemo Planjavo. Ko si vstopil v južno steno, sem resnično dojel, da si iz nadobudnega postal Velik alpinist. V severni steni, kjer sem ti prišel nasproti, sva si izmenjala tako močan prijateljski objem, da še danes ne vem, kako da nama niso popokala rebra. Kako sem bil vesel tvoje vrnitve v življenje! Tvoja pot se je nadaljevala. Postal si vzor mnogim po svetu, vsi smo se spraševali, kako daleč boš še prerinil mejo nemogočega. In res si jo, ne samo v alpinizmu, tudi drugje. Ni nas malo, ki vemo, da Langtang Lirung ni tvoja zadnja postaja. Verjetno se sprehajaš med vrhovi in grebeni s še večjo lahkoto, kakor si se do sedaj. Najina naveza je ostala tam daleč v himalajski deželi. Tomaž, hvala ti in pa srečno! Tomo Drolec Levo: V steni Aconcague FOTO: ALEŠ KOŽELJ Desno: Po dveh dneh na vrhu Eigerja z Anžetom Marenčetom FOTO: ALEŠ KOŽELJ MODRA VREČA Annapurna Base Camp, kot rečejo zadnjemu turističnemu naselju na poti v Anapurnino svetišče, svetišče boginje bogate žetve. Jutri bomo slovensko zastavo obesili k Tomaževemu plakatu. Pred dvema letoma so ga tam v prvem gostišču vsi poznali kot »porka motorka«, s katerim jih je razveseljeval. Na obzorju veličastna Anapurnina južna stena z mnogimi slovenskimi poskusi in z edinim uspehom - Tomaževim solo vzponom na vzhodni greben in po njem na vzhodni vrh (Tomažev tretji, čeprav stranski osemtisočak). Še v Guinessovo knjigo rekordov ga je spravil. Leta 1992 je bila ta smer zadnji poskus naše ponesrečene odprave v južno steno, da bi kaj storila, zato toliko večje priznanje Tomažu za solo maraton. Ampak naslednje jutro ni bilo zastave kam obesiti; kjer sta bili pred dvema letoma slika in koča, polna Tomaževe energije, sta bila zdaj le prazna bela stena in mraz spoznanja. Spontan vzklik prizadetosti: »Tomaža ni več ^« Zastavo smo nesli nazaj v naše prenočišče in jo obesili med mnoge druge. Le gora, zvezde na nočnem nebu in mraz so bili kot vedno podlaga za zapis naše minljivosti. Med potjo nazaj sanjam, kako prenašam žaro strica partizana - toliko let je bilo treba za uradni pokop. Čudno, ker je že od začetka dostojno pokopan, in še, ker se mi doslej še nikoli ni sanjalo o pogrebih. Polet iz Pokhare v Katmandu 11. novembra: vsa Himalaja je prekrita z visoko oblačnostjo, celo osemtisočaki so pod njo in se kot temne kulise rišejo na bledo sivem ozadju. Še nikoli nisem videl takega pojava. Kriv je ciklon v Arabskem zalivu, ki je zalil zahod Indije, zaokrožil nad Tibet in kot val mrzlega vlažnega zraka čez Himalajo vdrl v Nepal. Rekordno se je ohladilo, pozneje v gorah tudi rahlo snežilo. Zjutraj 12. novembra me v Katmanduju doseže novica na SIOL-u, bogato spremljana s komentarji slovenske pritlehnosti, da ima Tomaž Humar težave v južni steni Langtang Lirunga že od 9. novembra in da je bil njegov zadnji klic prestrežen 10. novembra. Po poskusih Nepalcev, da bi ga dosegli, in po preletu helikopterja, ki ni odkril ničesar, so poklicali na pomoč Švicarje, jaz pa naj bi bil za zvezo med njimi in Nepalci. Res imajo oboji visoke gore, a Švicarji so v njih preživeli le s trdim delom, Nepalcem pa narava skoraj sama ponuja svoje darove. Doba tehničnega napredka je stvar obrnila. Švicarje je nagradila z racionalnostjo in učinkovitostjo, Nepalcev pa še dolgo ne bo bremenila kaka protestantska etika. Ob 15. uri 13. novembra smo švicarske reševalce pričakali na letališču. Zaradi maoistič-nih protestov smo se skoraj uro vozili do Ang Čeringove agencije, ki je organizirala Tomaževo odpravo. Tam je bil le kratek tehnični sestanek, Tomaž med vračanjem z Anapurne 2007 FOTO: MAGDA ŠALAMON nakar smo se vsi napotili na letalsko družbo Fish Tail, ki ima najboljše helikopterje. Na moje presenečenje spet na letališče - tam imajo sedež. »Takrat še ni bilo pilotov,« se je izmotaval Ang Čering, zakaj toliko ur samo za vožnjo sem in tja. Ne glede na to je bilo ta dan že v začetku prepozno za kak polet. Končni dogovor je bil, naj bi v Langtangu najprej vozil nepalski pilot, na samem terenu pa se bosta že kako dogovorila. Zjutraj 14. novembra sta odletela dva helikopterja, eden z reševalci in drugi z reševalno opremo. V dveh urah je bilo akcije konec. Tomaževo telo so opazili kakih 5600 metrov visoko, ne na 6300 metrih, kot je sam sporočal, nato so ga pripeli na jeklenico in prepeljali dol. Srečal sem ga na nemški ambasadi, modro vrečo, povito z zeleno vrvjo na betonu dvorišča. Zajokal sem nad tem ubogim modrim paketom, še pravkaršnjo veličino, sanjami in svetlo energijo ob treh šerpah, ki so ga prinesli. Potem so prišli še drugi. V hotelu le še slovo od Švicarjev. Kot so včeraj prišli, zjutraj opravili delo, sedaj gredo mirno, prijazno, profesionalno. Mladi Simon Anthamattens je vesel čestitke za le dva tedna star prvenstveni vzpon na Jasumbo, ostrico nasproti sedla Nangpa La, pilot Robert Andenmatten za prikaz Nepalcem, kaj zmorejo njihovi helikopterji v pravih rokah, in šef zermattskih reševalcev Bruno Jelk, sivih las in oči, ki so že vse videle in vse razumejo, za človečnost in učinkovitost. Odhod Švicarjev je za Ang Čeringa le tehnični opravek, na dvorišču je že nova skupina turistov, sezona se končuje, nobene priložnosti se ne sme izpustiti. Kot so prej tarnali nad suho pomladjo, jim sedaj bogata jesen nalaga veliko dela. Popoldne je po Aziji potujoči slovenski novinar Aleš Kocjan razočaran nad mojo redkobesednostjo: »Pa prav zato sem priletel iz Bangkoka. Tu poznam veliko ljudi in bi lahko tudi pomagal, ne le poročal.« Pomislim, kako bodo sedaj žolčne komentarje zamenjali slavilni, čeprav bo trajno in globoko prizadetih le nekaj ljudi. Vreme se je spet zaprlo, reševanju je bil namenjen edini vremensko ugoden dan. In tako življenje teče naprej, novica komu izvabi solzo in drugim ne, v nemški hladilnici pa čaka modra vreča začetek delovnega tedna in uradnih postopkov za zadnjo pot. Pretresen sem. Tomažu sem odprl Himalajo, ko sem ga vrinil Šraufovi odpravi na Ganeš leta 1994, in sedaj sem ga srečal že po tem, onkraj možnosti še kakega pogovora - metulj je za vedno odletel. Kaj je iskal, kaj je našel in za kaj je umrl, je skrivnost, ki jo je odnesel s seboj. Kaj ga je vleklo na tisto čudno, lepo in nevarno goro?! Tone Škarja, Katmandu, 15. novembra 2009 Z leve: Dawa Sherpa, Bruno Jelk (šef), Robert Andenmatten (pilot) in Simon Anthamattens (reševalec in plezalec) pred odhodom domov. FOTO: TONE ŠKARJA SLOVO OD TOMAŽA HUMARJA V soboto, 21. novembra 2009, je bila v Kamniški Bistrici spominska slovesnost, posvečena Tomažu Humarju. Poleg najožjih svojcev, prijateljev, znancev in velikega števila obiskovalcev je slovesnost spremljal tudi predsednik vlade RS Borut Pahor v spremstvu kamniških občinskih funkcionarjev. Med slovesnostjo, ki jo je povezoval Franci Pavšer mlajši, so se od Tomaža poslovili župan občine Kamnik Tone Smolnikar, njegov prvi alpinistični FOTO: VLADIMIR HABJAN mentor Bojan Pollak, Stipe Božič, Cene Griljc, Tičo Zupančič, Anton Majzelj, častni konzul Nepala Aswin K. Shrestha, brat Matej, Sergeja in soplezalec Aleš Koželj pa v predvajanih posnetkih. Med govori in Tomaževimi posnetki sta Andrej Šifrer in Vlado Kreslin zapela njegove najljubše pesmi. Slovesnost je zaključila Milena Zupančič. Po njej so se obiskovalci podali v Spominski park k spominski plošči, ki sta jo izdelala Miha Kač in Metod Humar. Irena Mušič Habjan Bela stena (Vspomin Tomažu Humarju) Neznano se odpira, telo umira. Meglice v soju, solza praznine. Ali zmorem? Krik pod strmino, ko blaga molitev nosi nedotakljivost božje volje\ Bela stena, izgubljen cvet, pod vrhom zmage. f Otroški pogled zaprepči. j Duša se vzpne, visoko, > T"^* nedosegljivo. Svoboda ji daje moč. MagdaŠalamon Iskanje večnosti (Tomažu Humarju v spomin) Le kaj človeka žene v vertikalo? Je to narava lepa, mir, višina, morda le porcija adrenalina, ve ta, ki je okusil led in skalo. Kam vse človeka vodi koprnenje - ko vrh sveta ne čuti več telesa, v ledu kraljestvu se odpro nebesa, v zanosu svoje tam konča življenje. Se drobni piki na mogočni gori izpolni želja: z gorami združiti se končno; luč ugasniti ob zori, varljivi svet za vedno zapustiti. Zdaj spon, meja nič več ne potrebuje, svobodna duša v večnosti kraljuje. Alenka Mihorič HELIKOPTERSKA REŠEVANJA VSE DO VRHA EVERESTA? Kmalu po zaključku reševalne akcije v steni Langtang Lirunga je kot odgovor na številne zahvale za reševanje ponesrečenega Tomaža Humarja, ki jih je bila iz Slovenije deležna reševalna ekipa iz Zermatta, prispelo tudi pismo koordinatorja reševanja Gerolda Binerja. Pismo je bilo prijazno, a obenem prežeto z nekaj grenkobe. Izvedeli smo lahko, da je šlo pravzaprav za prvo tovrstno stensko reševanje v Nepalu (in drugo po pakistanskem Nanga Parbatu leta 2005). Gerold je na kratko opisal tudi razvojno pot Air Zermatta, ki z nekaj sto reševalnimi akcijami letno predstavlja pojem na področju helikopterskega reševanja. Prelomni trenutek za zgodovino in Air Zermatt je bil 9. september 1971, ko sta v severni steni Eigerja obtičala nemška gorska vodnika Peter Siegert in Martin Biock. Tri dni pozneje je bilo uspešno izvedeno prvo stensko helikoptersko reševanje z vitlom, ki je plezalca iznad t. i. Bivaka smrti živa in zdrava vrnilo na trdna tla. Dogodek je bil izjemno odmeven in helikoptersko reševanje je za tem doživelo velik razmah in napredek. Vendar pa ne tudi v Himalaji, kjer reševalne akcije pravzaprav predstavljajo bolj ali manj le prevoze iz baznih taborov v dolino. Postavlja se vprašanje, čemu je v Himalaji razvoj reševanja tako izostal in ali tega res ni mogoče popraviti, če ne drugače, pa vsaj premostiti z dežurnimi reševalnimi ekipami, ki bi jih sestavljali tuji, izkušeni reševalci-letalci. Na domače pilote in njihove toge predpise se je mnogokrat težko zanašati (reševanje na Nanga Parbatu je bilo izjema, saj so vsi običajni birokratski aparati odpovedali zaradi ugodne medijske pozornosti, ki je je bila ob tem deležna pakistanska vlada). Biner je prepričan, da bi lahko z nekaj reorganizacije in drugačnim pristopom danes reševali vse do vrha Everesta in na ta način pomagali mnogim ljudem, še posebno mlajšim alpinistom. Ne nazadnje ne bi smelo biti niti tehničnih preprek, saj so znani višinski helikopterji Lama v uporabi že celih štirideset let, vmes pa so bili tudi večkrat izboljšani. Kje so torej resnične prepreke? V ljudeh, tehniki, birokraciji ali ohranjanju himalajske romantične neokrnjenosti res ne bi smelo biti nepremostljivih ovir, saj prav zaradi tega človek že stoletje tudi rine v Himalajo - da bi premagal prepreke. Dolgoročno gledano pa posredovanje tujcev v visokih gorah Himalaje gotovo ni smiselno. Skozi zgodovino se je še vedno izkazalo, da dokler tovrstne dejavnosti ne prevzamejo usposobljeni domačini, ne prinese optimalnih rezultatov. Brez dvoma se prav v tem grmu skriva zajec, vprašanje je le, ali in kdo od »zelene bratovščine« bo dovolj urnih nog, da ga ujame. Do tedaj pa bo seveda vse ostalo bolj ali manj tako, kot je. HELIKOPTER »LAMA« Leta 1968 je indijska vlada v interesu svojih oboroženih sil izrazila potrebo po helikopterju, ki bi ga lahko uporabljali v svojem delu Himalaje, saj so bili običajni modeli neprimerni za letenje v redkem zraku. Projekt je izpeljala francoska tovarna Aerospatiale, ki je združila komponente svojih dveh modelov Alouette II in III. Vzeli so ogrodje prvega in mu vgradili precej močnejši motor ter rotor s tremi rezili, ki ju je imel drugi, težji model. Že čez nekaj mesecev je poletel prototip in na prvem testnem poletu v indijski Himalaji leta 1969 z dvema članoma posadke in 120 kilogrami dodatnega tovora pristal in ponovno vzletel na višini 7500 metrov. Že tri leta za tem je Lama postavila rekordnih 12.442 metrov (skoraj za višino Grossglocknerja nad vrhom Everesta). Kasneje je doživela še mnogo tehničnih izboljšav in bila proizvedena v več različicah, ki danes letijo v višavjih himalajskih in andskih držav. Dušan Škodič PLANINSTVO Utrinki iz planinskih društev in ko~ Ob koncu letošnje sezone ^ Slavica Tovšak V uredništvu Planinskega vestnika smo se odločili, da naključno izbrana planinska društva, ki imajo v upravljanju planinske koče, povprašamo o poslovanju v letošnjem letu, o načrtih za leto 2010, o prehrani v kočah in o mestu naše revije v njih. Vsa društva so se odzvala izjemno prijazno in naklonjeno, za kar se jim uredniški odbor zahvaljuje. Delo društev, ki oskrbujejo koče, je zahtevno in odgovorno, zato jim bomo v PV posvečali posebno pozornost tudi v letu 2010. Morda bodo razmišljanja društvenih delavcev vzpodbudila tudi Gospodarsko komisijo pri PZS, ki v prihodnjem letu načrtuje šest sestankov komisije in sestanke s planinskimi društvi; zaenkrat namreč nima jasnega stališča, za katero problematiko društva potrebujejo njeno pomoč. VELIKI INVESTICIJSKI NAčRTI PD RADOVLJICA V LETU 2010 PD Radovljica ima v upravljanju Valvasorjev dom pod Stolom, Roblekov dom na Begunjščici in Pogačnikov dom na Kriških podih. Po besedah strokovnega sodelavca društva Mira Pogačarja je bilo poslovanje v minuli poletni sezoni uspešno. V Pogačnikovem domu je bil iztržek na ravni leta prej, v ostalih dveh pa je bil bistveno boljši (40 %) kot leto prej. V Pogačnikovem domu število nočitev upada že nekaj let, dnevnih obiskovalcev pa je vsako leto več. Na višku sezone (avgusta) imajo v kočah skoraj enako število nočitev tujih in domačih obiskovalcev. V Roblekovem domu se je letos število nočitev v primerjavi z letom prej povečalo, v Valvasorjevem domu pa beležijo le nekaj deset nočitev na leto, kar sicer poskušajo izboljšati z organiziranjem tečajev in izobraževanji. Roblekov dom FOTO: MIHA VOLK Kot nam je povedal Pogačar, si društvo želi, da bi bilo hrane iz nahrbtnika čim manj, predvsem ker vsa sredstva, pridobljena s prodajo hrane, namenijo vzdrževanju postojank. PD Radovljica namreč zadnje desetletje intenzivno investira v obnovo in vzdrževanje svojih postojank. Za naslednje leto nameravajo v Valvasorjevem domu zgraditi centralno ogrevanje in malo čistilno napravo, saj si želijo, da bila koča odprta vse leto. To bo v veliki meri odvisno od tega, koliko sredstev jim bo uspelo pridobiti na razpisih. Leta 2009 so v obnovo Valvasorjevega doma investirali 90.000 evrov, od tega so najeli kredit v višini 50.000 evrov. V ostalih planinskih kočah izvajajo nujna vzdrževalna dela. »Želimo si, da bi planinci čim bolj koristili usluge naših koč, seveda v mejah svojih finančnih zmožnosti, ter da bi čim več smeti odnesli v dolino. V vsaki kočo imamo naročen po izvod Planinskega vestnika in planinci radi posegajo po njem,« nam je še povedal Pogačar. PD LJUBLJANA MATICA: PREDNOSTNO reševanje problema odpadnih vod PD Ljubljana Matica ima v upravljanju koče, ki jih slovenski in tuji planinci najpogosteje obiskujemo, zato je njihova skrb za koče specifična in zahtevna. Zima v visokogorju naredi svoje, tako da morajo spomladi v prvi vrsti odstraniti poškodbe, nastale v minulem zimskem času. Govorimo o Koči pri Triglavskih jezerih, Triglavskem domu na Kredarici, Domu v Kamniški Bistrici, Domu na Komni in Koči pri Savici. Kot nam je povedal predsednik društva Tomaž Willenpart, so poslovali dobro, čeprav se čuti trend upadanja stacionarnih gostov in rahel porast planincev, ki pridejo čez dan. Triglavski dom na Kredarici FOTO: OTON NAGLOST na Kokrskem sedlu. Vsako pomlad jih čakata vzdrževanje, usposobitev tovornih žičnic, vetrnih agregatov, čistilnih naprav in solarnih sistemov. Za prihodnje leto zbirajo denar za obnovo koče na Kamniškem sedlu, saj bi jo radi odprli ob lepih vikendih tudi izven sezone. Pripravljen imajo tudi projekt za elektrifikacijo tovornih žičnic. Obisk in s tem povezano poslovanje sta po besedah predsednika Ivana Resnika odvisna od vremena, iznajdljivosti oskrbnikov, ponudbe, dobre hrane in drobnih pozornosti, ki si jih obiskovalci gora zelo radi zapomnijo. Nočitev je bilo letos za 5 % manj, več je bilo dnevnih obiskovalcev. Vsako izmed koč je obiskalo vsaj 12.000 planincev. Glede prehrane iz nahrbtnika oskrbniki niso prestrogi, čeprav lahko zaračunajo pogrinjek. Pomembnejši se jim zdijo prijaznost, okusna hrana, dober čaj. Z veseljem leto za letom ugotavljajo, da poleg večjega obiska narašča zavest, da je treba planine, koče in poti vzdrževati in čim bolj e ohraniti za naslednje rodove. Predsednik Resnik ugotavlja, da je v obeh kočah Planinski vestnik priljubljeno čtivo. Seveda ga marsikomu priporoča tudi sam, saj je vsebina zelo pestra in se v njem najde obilo koristnih informacij. Hrana iz nahrbtnika je navada večine planinskih popotnikov iz Slovenije, prehrambene storitve izkoriščajo tujci, vse več pa tudi domačini. Društvo ima po besedah predsednika naslednje stališče: »V vsaki od naših koč imajo planinci prostor, kjer lahko pojedo svojo hrano. Vendar je naša želja, da bi bila naša ponudba po kvaliteti in cenovno sprejemljiva do tolikšne mere, da bi planinci raje koristili ponudbo v koči kot pa s seboj prineseno hrano in pijačo. S tem bodo pomagali tudi društvu, ki s tako pridobljenimi sredstvi obnavlja planinske koče.« Leta 2010 bodo prednostno reševali problematiko odpadnih vod v Koči pri Triglavskih jezerih, kar pa zna odmakniti načrtovano obnovo depandanse v Kamniški Bistrici. Planincem ljubeznivo svetujejo, da v hribe prinesejo dobro voljo in da po svojih močeh pomagajo pri varovanju narave. V vsaki koči imajo na vidnem mestu zbirko Planinskih vestnikov, ki jih planinci prebirajo z veseljem. V kočah pd KAMNIK POGRINJKE zaračunavajo po presoji OSKRBNIKOV PD Kamnik skrbi za dve planincem zelo znani koči -Kamniško kočo na Kamniškem sedlu in Cojzovo kočo Mj;' ^ italllla, m 1 W Ruška koča FOTO: IZTOK URLAVP Kamniška koča na Kamniškem sedlu FOTO: VLADIMIR HABJAN V PD RUŠE PRIPRAVLJAJO PROJEKT OBNOVE ČANDROVE KOČE PD Ruše ima v upravljanju Ruško kočo in depandanso Čandrovo kočo. Poslovanje v letošnjem letu ocenjujejo kot dobro. Nočitev ni veliko, v koči so prepoznavni po dnevni postrežbi planincev in smučarjev. Iztok Urlavb, predsednik društva, pravi, da bi morali definirati status planinske koče tudi s prehrano. Ta mora biti preprosta, energetsko nezahtevna, in kar je najpomembnejše, ponudba ne sme obremenjevati okolja. Čaj, enolončnica, kruh, žganci, kranjska klobasa z zeljem, to sodi na mizo, palačinke in podobne razvade pa ne spadajo v planinsko kočo, dodaja Urlavb. Zanj je zanimiv prehrambeni vzorec iz planinskih koč v sosednji Avstriji, kjer hrano strežejo le ob določenih urah. V prihodnjem letu ruški planinci pripravljajo projekt in dokumentacijo za rekonstrukcijo Čandrove koče. Planinci so na Ruški koči vselej dobrodošli, tudi prenočijo lahko v sobah ali na skupnih ležiščih. V branje radi ponudijo Planinski vestnik, kadar imajo v gosteh šolo v naravi, pa Vestnik predstavijo učencem tudi učitelji in njihovi spremljevalci. O Prizadevno delo stotine slovenskih markacistov Delo slovenskih markacistov in Komisije za planinske poti v letu 2009 VISOKOGORSKE AKCIJE V letu 2009 je Komisija za planinske poti izvedla 75 % vseh planiranih akcij. Vzrokov za neizpolnjen program je več. Nekatere akcije so odpadle zaradi pomanjkljive organizacije vodij akcij, zaradi sprememb pogojev izplačil Športne fundacije so bile ustavljene nabave za planirane akcije, žal se niso uspeli prijaviti na razpis Ministrstva za šolstvo in šport ... Z rebalansom državnega proračuna je Ministrstvo za obrambo črtalo vse helikopterske prevoze za civilne organizacije, zato so se navkljub določenim aktivnostim in prošnjam za helikopterske prevoze odločili, da se izvedejo akcije, ki niso vezane na helikopterski prevoz. S podjetjem ELES so se šele v poletni sezoni uspeli dogovoriti za prevoze materiala na teren z njihovimi terenskimi vozili. FOTO: LOJZE PIRNAT Žal sta zopet odpadli akcija Grohat-Durce in obnova poti od Bukovnika do Grohata. Posebej velja pohvaliti ekipo markacistov iz Kamniško-Bistriškega odbora, ekipo tolminskih oziroma posoških markacistov ter ekipo, ki je delala v Bavšici. Večje društvene akcije so izvedli tudi: PD Jesenice (izvir Soče in pot Zavetišče pod Špičkom-Jalovec), PD Ljubljana Matica (poti okoli Komne, pot na Sedmera jezera, Bogatinsko sedlo), OPP Podravja (Frölichova pot na Donačko goro), PD Mercator in PD Avtomontaža (poti na področju Vogla), OPP Dolenjske (obnova dela Trdinove poti, pot v Podbočju in Metliki). Nadelana je bila tudi učna zavarovana pot v Bavšici, ki bo služila za usposabljanje vodnikov PZS in za vzgojo mentorjev planinskih skupin. PREGLED delovnih AKCIJ V VISOKOGORJU Ime poti Klini (št.) Lesena varovala (m) Leseni količki Spone (kosov) (št.) Vrv (m) Člani (št.) Delo (dni) Delo (ure) Pot na Čaven iz Lokavca 23 0 0 18 47 18 1 180 Rut-planina Razor (Huda stopna 1) 44 15 0 25 30 12 4 120 Rut-planina Razor (Huda stopna 2) 0 0 0 0 0 4 1 40 Roblekov dom-Begunjščica 78 193 65 0 0 6 4 240 Jezerca-Studorski preval 0 250 232 0 0 7 6 420 Lepena-Krnska jezera 20 24 10 17 17 7 1 70 Grintovec-Mlinarsko sedlo 5 0 0 10 0 3 1 30 Okrešelj-Kamniško sedlo 138 0 0 100 107 7 5 350 Planina Konjščica-Jezerca 31 79 40 6 0 4 3 120 Komna-Triglavska jezera-Črno jezero 0 0 0 0 0 8 5 240 Zadnja Trenta-Špiček-Jalovec 0 50 0 0 0 3 2 44 Zavetišče pod Špičkom-Vršič 6 0 0 0 0 7 2 70 Skupaj 345 611 347 176 201 86 35 1924 Učna pot v Bavšici 102 24 36 71 122 14 140 VZGOJNE AKCIJE IN TEČAJI Komisija za planinske poti se je na podlagi verificiranih programov markacist PZS in markacist inštruktor PZS uvrstila v financiranje iz evropskih socialnih skladov in s tem dosegla, da tretjino stroškov za tečaje in licenčna izpopolnjevanja pokrije država. Minister Igor Lukšič je na vprašanje glede financiranja usposabljanja strokovnih delavcev v športu iz evropskih strukturnih skladov oz. t. i. evropskega socialnega sklada zagotovil, da pri črpanju teh sredstev v letih 2009, 2010 in 2011 ne bo težav, ker bo sredstev dovolj; tokrat tudi za licenčna usposabljanja. PZS je pravočasno prijavila programe za ta razpis. S strokovno pomočjo Zavoda za gozdove Slovenije je bil na Jezerskem organiziran tečaj za uporabo motorne žage. V okviru tečajev za markaciste so bila izvedena popravila na poteh: Gašperjeva koča-vrh Kozje, Pečovniška koča na Grmadi-Tovsti vrh, Koča na Blegošu-vrh Blegoša, Poštarski dom-Uršlja gora (spodnji del poti), Planina-Dom na Mirni gori (postavitev ograje), Pot Dolenja vas-vrh Velikega Javornika, Valvasorjev dom-Ajdna, pot Logarska dolina-Okrešelj, Dom na Okrešlju-Kamniško sedlo (del poti do melišča pod Brano). UREDITEV KATASTRA PLANINSKIH POTI Na podlagi Zakona o planinskih poteh so v Komisiji v letu 2009 nadaljevali z izvedbo evidence planinskih poti z vnosom v geografski informacijski sistem. Omejena sredstva so jim preprečila nakup GPS-aparatov in »logerjev«, ki so potrebni pri tem delu. S Planinsko založbo so določili kriterije za oblikovanje cenika za dostop do podatkov o planinskih poteh (baza planinskih poti), kar so bili dolžni storiti glede na 11. člen veljavne Uredbe o vsebini evidence o planinskih poteh in o načinu njene vzpostavitve in vodenja. Vsi podatki, posredovani iz te evidence, so vezani na Copyright PZS. Evidenca planinskih poti je zbirka podatkov, ki so deloma javno dostopni, za komercialne namene pa pod pogoji, kot jih določata uredba in interni pravilnik Planinske založbe. Na osnovi elektronskih meritev poti je bila leta 2008 izdana karta Nanos s še nekaj pomanjkljivostmi. Karti Krn ter Storžič in Košuta, ki sta izšli v letošnjem letu, pa vsekakor predstavljata velik korak naprej. V zadnjih letih so vzpostavili elektronski kataster poti. V GIS in Planinski založbi lahko zagotovijo kvalitetne podatke za izdelavo zemljevidov. Ker je evidenca planinskih poti intelektualna lastnina PZS, so s Planinsko založbo FOTO: IGOR MLAKAR vzpostavili cenik in določili pogoje koriščenja podatkov zunanjih uporabnikov. IZVAJANJE ZAKONA O PLANINSKIH POTEH Zakon o planinskih poteh, ki je bil sprejet 22. junija 2007, se še vedno ne izvaja tako, kot je predvideno. Najbolj nedorečen in pomanjkljiv je 20. člen zakona, ki govori o financiranju za vzdrževanje planinskih poti. Na predlog predsednika DZ RS Pavla Gantarja je PZS v letu 2009 podala pobudo v Državni zbor za spremembo tega člena, ki jo je vložil poslanec Jože Školjč. Še vedno nimajo pripravljenih vsebin skrbniške pogodbe, na podlagi katere bi jim Ministrstvo za okolje in prostor lahko izdalo odločbo o uradni registraciji planinskih poti. USMERJEVALNE TABLE Glede na Zakon o planinskih poteh in namere o poenotenju usmerjevalnih tabel je Komisija v letu 2009 posvetila vso skrb temu, da bo na terenu nameščenih čim več enotnih usmerjevalnih tabel. Pri koriščenju sredstev za postavitve usmerjevalnih tabel na SPP (Slovenska planinska pot) v letu 2008 niso izkoristili vseh možnosti predvsem zaradi slabega sodelovanja planinskih društev. Vključili so se v projekt Krke za postavitev usmerjevalnih tabel in označitev 15 planinskih poti. Pri tem računajo na pomoč planinskih društev, saj brez njihove pomoči projekta ne bo mogoče realizirati. Pred začetkom izvedbe projekta in podpisom pogodbe so z Direktorata za prostor morali dobiti obrazložitev, da je na usmerj evalnih tablah, ki so zakonsko predpisane, možen tudi logotip sponzorja ali donatorja tabel. Na podoben način bodo uredili poti na področju Košute v okviru poti Alpske konvencije. OSTALE AKTIVNOSTI KOMISIJE Poleg obnavljanja poti, izvajanja tečajev in izpopolnjevanj je Komisija izvajala tudi druge dejavnosti. 21. maja 2009 so organizirali okroglo mizo »V gore peš ali s kolesom«, sodelovali so s Slovensko turistično organizacijo za pripravo študije o enotnem označevanju pohodnih poti v RS, sodelovali pri projektu Krka, kjer so na izbranih 15 planinskih poteh PD po podpisu pogodbe v mesecu juniju na terenu opravili popise poti in pripravili sezname usmerjevalnih tabel in stojišč za table. Opravili so oglede na področju Košute in sprejeli dogovor o poti Alpske konvencije, ki bo skupen projekt Slovenije in Avstrije, podprt z naše strani preko Ministrstva za okolje in prostor. Obeležili so obletnico rojstva Alojza Knafelca z izdajo poštne znamke, s predstavitvijo dela markacistov na sejmu »Turizem in prosti čas« v Ljubljani in na Kmetijsko-gozdarskem sejmu v Gornji Radgoni, objavili članke o Knafelcu in delu na planinskih poteh v raznih revijah. Sodelovali so pri vzdrževanju in promociji evropskih pešpoti E6 in E7. Izvedli so aktivnosti na projektu Via Alpine s poudarkom na propagandnem materialu in promociji te poti na nacionalnem in regionalnem nivoju. Vsega tega ne bi bilo možno izvesti brez prizadevnega dela stotine slovenskih markacistov, ki so s tisočimi urami prostovoljnega dela, svojim dopustom, malico, največkrat s svojo barvo ter brez povrnjene kilometrine skrbeli za poti, ki jih oskrbujejo. In zato res zaslužijo vso pohvalo. O Po letnem poročilu Komisije za planinska pota povzela Irena Mušič Habjan FOTO: LOJZE PIRNAT 2^ ^^^VESTNIK • DECEMBER 2009 PLANINSKE POTI VABIJO Markacisti PD Šentjur so bili te dni na obhodu in obnovi nekaterih planinskih poti, ki jih vzdržujejo. Markacisti so usposobljeni za vzdrževanje planinskih poti. Med njihove aktivnosti spadajo: čiščenje, označevanje, nadelava poti, izdelava in namestitev usmerjevalnih tabel, postavitev varovalnih ograj in vsega drugega, potrebnega za varno pot pohodnikov. Vseh planinskih poti v Sloveniji je več kakor 7.000 km, za vzdrževanje pa skrbi 785 izobraženih, registriranih in usposobljenih markacistov PZS. Na šentjurskem območju je več kakor 45 km poti, ki jih vzdržujeta dva markacista. Vse poti so registrirane, oštevilčene in vnesene v register planinskih poti PZS. Te poti vodijo na Rifnik, Resevno in dalje na Svetino ali v Štore in dalje v Dramlje. Vsako leto je treba prehoditi in pregledati vse poti, saj na cestiščih in poteh pride do mnogih sprememb. S sekanjem v gozdovih se podirajo tudi drevesa s planinskimi označbami. Nekaj poškodb je upravičenih, nekaj pa žal tudi namernih. Vse naše poti so dobro označene in dobro obiskane; Rifnik vsako leto obišče več kakor 8.000, Resevno pa več kakor 10.000 obiskovalcev. Na obeh vrhovih so vpisne knjige, v katere se obiskovalci kar pridno vpisujejo. Odnos do knjig je vedno boljši, saj se pohodniki zavedajo, da knjige služijo za lažje iskanje pogrešanih in za druge evidence. Po planinskih poteh hodimo na lastno odgovornost. Hodimo v koloni, da ne delamo škode lastnikom zemljišč ali gozdov, pri tem pa ni dovoljeno delati škode na označbah, ustvarjati novih bližnjic, odmetavati odpadkov ali se po njih voziti z motornimi vozili. Odkar smo del Evropske unije, je nujno, da se izdelajo nove planinske karte, zato moramo markacisti vsak na svojem območju poskrbeti za točen opis poti in vris v zemljevide po področjih. Trenutno se opravljajo meritve z GPS-aparati in prenos podatkov v centralni register v Ljubljani, kjer se bodo primerno obdelali in uredili za tiskanje novih planinskih zemljevidov. Do izida bo treba še marsikaj postoriti tako na terenu kakor pri posredovanju podatkov v zbirni center v Ljubljani. O Ivan Straže, PD Šetjur Pogled n Z Nanosa se vidijo tudi Apenini ^ Joško Mislej i«- .rt- "i;-i - -Jr^-'^ Včasih - že kar nekaj let je od takrat - smo otroci na začetku pomladi ali proti koncu zime pogosto hodili nabirat zvončke na kakšne pol ure oddaljeni vrh hriba Gradišče, nekakšen stranski izrastek pobočja Nanosa, ki strmo pada proti dnu Zgornje Vipavske doline. Ko smo vsi zasopli pritekli na vrh (največkrat smo tekmovali, kdo bo prvi), se nam je odprl - nam, ki smo bili do tedaj vajeni le okolja znotraj domače vasi - pogled, ki je, vsaj sam sem tako v sebi otroško občutil, prikazal domači kraj v neki novi podobi, lahko bi rekel še v lepši kakor prej. Ponekod prepadno skalovje Nanosa, za katerega sem od starejših ljudi bolj slišal uporabljati ime Gora, je bilo kar naenkrat skoraj na dosegu moje otroške roke. »Šli smo na Goro,« ali pa »Vrnili smo se z Gore,« je v tistem času bolj kakor gorniško udejstvovanje v prostem času pomenilo to, da so se ljudje po prašni cesti zjutraj povzpeli na nanoško planoto in se zvečer vrnili z vozom drv ali pa sredi poletja z vozom sena. Na drugi strani, nekoliko pod nami, dolina, ki se v blagih vinorodnih gričih, obrečnih ravnicah in vmesnih vaseh širi tja nekam v dalj, že dolgo vem, da v Furlansko nižino. In tam čez njo, med zadnjimi, severnimi obronki Krasa in nanoškim na las podobnimi, prav tako strmimi in skalo-vitimi južnimi robovi Trnovskega gozda, včasih privid. Kakor da ni resničen. Kakor kulisa, ki jo enkrat postavijo, drugič pač ne. Ta kulisa v obliki oddaljenih, od snega belih gora, ki so se bleščale v siju dopoldanskega sonca, se mi je živo vtisnila v otroške oči in srce. V tistem hipu zamaknjenega strmenja v belo nazobčano daljavo sem pozabil tudi na zvončke, zaradi katerih sem se skupaj z vrstniki, včasih pa tudi sam, povzpel tja gor. Kakor da zrem v neki drugi svet, izven tistega, ki sem ga doživljal. »Ata, kaj so tiste gore, tam daleč, ki se vidijo z Gradišča?« sem doma vprašal očeta. »Karnije,« mi je kratko odgovoril. KARNIJSKE ALI DOLOMITI? Sam sem bil zadovoljen z odgovorom in ga nisem spraševal naprej. Ime pa sem si zapomnil, saj je zvenelo tako skrivnostno, skoraj mistično, kakor je bil pogled na skrivnostne gore tam daleč na obzorju. In potem sem jih še dostikrat uzrl, posebno v hladnejši polovici leta, ko je zrak čistejši, ko čez Alpe potegne severni veter, jih na daljavo občudoval, tudi iz avtomobila med vožnjo po Rebrnicah. Ker so to edine visoke gore, ki se vidijo z malce dvignjenih obronkov zgornjega dela Vipavske doline, so se mi usedle v srce. Zato jih imam nekako za svoje, domače, ne dosti manj kakor morda Julijske Alpe, čeprav moram priznati, da sem jih do sedaj mnogo manj pobliže spoznal in obhodil kakor naše, slovenske gore. Tiste 'Karnije' namreč ležijo na ozemlju Italije in to je bil tudi eden od razlogov, da sem jih do nedavnega občudoval 'bolj na daljavo'. Spominjam se, da sem malo pozneje, ko sem že premogel zemljevid, očetovo pojasnilo o imenu meni neznanega, skrivnostnega gorstva, seveda preveril in bil sprva trdno prepričan, da se je pri imenu zmotil. 'Karnije', sem pravilno sklepal, naj bi pomenile Karnijske Alpe, ampak nekaj mi ni šlo v račun. Te se vendar razpo-tegnjeno vlečejo precej bolj na severu, že na meji z Avstrijo, vsaj tako mi je hotel povedati zemljevid. Toda pogled na te 'prave' Karnijske Alpe zakriva vsaj mogočni Trnovski gozd pa tolminsko hribovje pa zahodni konec Julijcev ^ To že ne morejo biti Karnijske, sem sam pri sebi ugotovil, prej bi rekel, da so to Dolomiti. Da, Dolomiti, ti ležijo v tej smeri, se mi je fino zdelo. Posebno še od tedaj naprej, ko sem z veliko vnemo začel prebirati sestavke o tem svetovno znanem pogorju. In da se te iste Dolomite vidi skoraj od domače hiše ^ Ko si človek še malo razširi obzorje, mora v svoji glavi marsikatero ugotovitev popraviti. Tako je bilo tudi v tem primeru. Dobil sem nove zemljevide, tudi v podrobnejšem merilu. Zemljevidi so postali moja strast, še posebno tisti, ki ponazarjajo alpske pokrajine. Pa planinski vodniki v knjižni obliki, ki večkrat pripomorejo, da človek, ki mu je mar gorskega sveta, 'cedi sline' in si marsikateri vrh postavi na seznam želja, kakor se je lepo izrazil Andrej Stritar v svoji odlični knjigi Karnijska potepanja. Tudi ta knjiga mi je utrdila spoznanje, kar sem nekako v resnici vedel že mnogo prej, da se z dna doline dvignjene okolice Podnanosa v resnici vidi Karnija, ne sicer tisti severni, osrednji hrbet, temveč gorske gmote na južni strani tega gorovja, imenovane tudi Karnijske Predalpe. Oče je imel prav. Prav pa sem imel tudi sam, ko sem 'videl Dolomite'. Ni se treba veliko povzpeti, dovolj je že sredina zahodnega pobočja Nanosa, Vrhe na drugi strani doline ali pa od avtocestnega odseka ogoljena reber Golega vrha pri Razdrtem in že pozorno in hribov vešče oko čez prej omenjene Karnijske Predalpe resnično vidi najvišje vrhove vzhodnega dela pravih Dolomitov. Vsaj široko Civetto je moč opaziti celo zgolj s prostim očesom, če pa si pri tem opravilu pomagamo še s solidnim daljnogledom, se nam preko malo bližjih vrhov, ki kar kipijo iz kakor miza ravne Furlanije, pred oči postavita vsaj še dva znana dolomitska tritisočaka: Monte Pelmo in še bolj razpoznavni, piramidasti Antelao. Videti je, da se občutek za razdaljo človeku skozi življenje spreminja. Tisto, kar se mi je kot otroku zdelo strašno daleč, tako rekoč na koncu sveta (že za Čaven se je zdelo, kakor da ni del domače pokrajine), se mi sedaj zdi tako nenavadno blizu, skoraj na dosegu roke. In res, sedeš v avto in že si v urici, dveh, morda največ treh v gorski deželi, ki si jo poprej zrl na koncu svojega obzorja. Precej časa je minilo od takrat, ko sem se prvič zalotil, da razmišljam o tem, da se nahajam na kakšnem vrhu, koliko neki je do drugega vrha, gore, s katero se gledava iz oči v oči, vsak na svoji strani obzorja. Kdor se tega loti, mora seveda vedeti, kaj gleda in kako se tista gora ali skupina gora imenuje. »Vi pa dosti hodite po hribih!?« me je že večkrat vprašal kdo od naključnih obiskovalcev gora, ki sem jim z velikim veseljem pomagal razlagati razgled s kakega vrha. »Niti ne tako zelo, manj kakor si želim, ne 'rata',« ponavadi odvrnem. »Vidite, na tej gori še nisem bil pa na tej tudi še ne!« mu rečem. Kljub temu pa poznam ime, višino in še kakšno značilnost te gore. Ko smo se pred par leti ob koncu poletja z družino odpeljali na avtomobilski izlet proti Velikemu Kleku, sem jim že med potjo, čeprav sem bil tudi sam prvič v tistih krajih, za marsikateri vrh, dolino ali pa mesto pojasnil, kako se imenuje. Ko smo se v lepem sončnem dnevu sprehajali po potkah okrog ploščadi pod najvišjo goro Avstrije in se nato zapeljali po grossglocknerski cesti čez prelaz Hohtor še malo na solnograško stran, sem ženi in otrokom ob občudovanju veličastne okolice rekel: »Ravno tako je, kakor sem si bil predstavljal.« »Seveda, ko si pa že prej vse proučil ob zemljevidu in fotografijah!« je odvrnila žena. Pa še prav je imela. DALJAVE DOBIJO VREDNOST In tako se je zgodilo: razdaljo, ki sem jo videl v naravi, sem hotel izmeriti na zemljevidu. To seveda ni bilo pred dvema letoma, kakor bi si morda kdo mislil. Izredno lepega, kot solza umitega majskega poznega popoldneva (kakršnega mi je čedalje bolj žal, če ga preživim v dolini) sem se z mopedom odpeljal po cesti na nanoško planoto. Dolina se je hitro poglabljala pod menoj, mnogo hitreje kakor pri pešačenju (čeprav mi tudi to ni težko), in kmalu sem stal na robu ob zadnjem ostrem ovinku ceste, preden ta doseže vrh Gore. Tako se samo reče, saj ob nadmorski višini 806 metrov pomeni samo vrh osemkilometrskega cestnega klanca, nakar nam po navadi v obraz 'butne' sveži zrak drugačnega podnebja, ko se kakor skozi vrata prevalimo na planoto Nanosa. Tu se kraljestvo Nanosa v resnici šele začenja. Stal sem ob robu ceste, saj skoraj ni bilo druge možnosti, kakor ustaviti se in se z občudovanjem zazreti preko strmega, skalnatega brega v domačo deželo globoko spodaj, pa malo manj domačo malo naprej, pa še naprej ^ Kakor začaran sem obstal na tem magičnem mestu, nikakor ne prvič, pa tudi ne zadnjič. Še vedno se rad ustavim na tem kraju in se vsaj za pet minut naužijem razgleda, ki je vsakokrat malce drugačen. Tisti dan sem strmel na balkonu nad Vipavsko dolino, saj je s tega mesta resnično eden lepših pogledov na dolino, ki se kljub nizki višini razgledišča vije 600 metrov nižje in se kot zaliv Furlanske nižine globoko zajeda v slovensko kopno. Čez valoviti Kras sem v čistem zraku lahko štel ladje na morju sredi Tržaškega zaliva, ki se prav od tu prvič lepo vidi. Namenil sem se naprej, še višje, željan čedalje širših razgledov. Zavil sem na ožjo cesto, dvigajočo se vedno bolj strmo po pobočju Grmade, nedaleč stran od cerkve svetega Hieronima. Moped je komaj vlekel v strmino, mene pa je vleklo pričakovanje videnja novih oddaljenih podob na drugi strani gore v kristalnem dnevu, ko je bilo sonce že nizko nad Italijo. Zgodilo se je, da sem obrnil hrbet jadranski Sloveniji in na drugi strani televizijskega stolpa nastavil lice blagemu vetriču, ki je drugače kakor kdaj, ko na tem mestu divja z orkansko hitrostjo, tistega dne prav milo pihljal iz smeri črnomorske Slovenije. Tu pade v oči pogled na nov svet, nekoliko drugačen, za odtenek z drugimi barvami, malce manj robat, a vendar enako lep. Pravzaprav sem občudoval več kakor pol Slovenije, ki se je začela prav v tistem obdobju počasi osamosvajati, proti zahodu pa še malo čez. Zahajajoče sonce je s pomočjo nanoškega masiva že metalo dolgo senco na del pivške kotline, preostali del pa je še osvetljevalo s pojemajočo svetlobo. Deležni so je bili tudi Javorniki ter notranjska hribovja od Menišije in Slivnice proti Snežniku in do Velebita. Pa spet malo v drugo stran so se v temno rumeni svetlobi kopale Kamniško-Savinjske Alpe, Menina in Čemšeniška planina ter Kum. Vmes sem preko njih, čisto na obzorju, opazil majčken hrbet, ki ni mogel biti nič drugega kakor Pohorje med Roglo in Mariborom. Krasno se mi je zdelo, da lahko z ene strani Slovenije vidim na drugo stran. In takrat me je prvič prešinila misel, koliko neki je do tistega dela Pohorja, katerega krivulja se je, miniaturna, a vendarle opazna, spuščala desno rahlo navzdol. Še isti večer sem hotel doma to razdaljo z merilom izmeriti na šolskem zemljevidu Slovenije. Razdalja je znašala 160 kilometrov! Mislil sem, da bo vsaj malo več, da bo naša država Slovenija le večja ^ Tistega večera pa še ni bilo konec čudes narave. Sonce je potonilo daleč na zahodu; tudi oddaljeni Kanin je dobil sivkast odtenek. Kar stal sem še na nanoški Pleši in čakal na temo. V dolini in na Krasu so se že prižigale luči po vaseh, ko sem se ločil od visokega balkona. Po cesti sem odbrzel proti dolini, toda že po par minutah sem se ustavil, saj se je ponujal še zadnji zanimiv prizor tega dne, bolje rečeno - večera. Ta prizor sem ohranil v spominu in srcu za vse življenje. Pred menoj spodaj v temni sivini bele luči mojega rodnega kraja Podnanosa, nad njim na sivem nebu pa kot žaga nazobčana črna silhueta Dolomitov. Kakor da ju ne loči 200 kilometrov, ampak nastopata v optični prevari na isti kulisi eden nad drugim. Prizor je trajal par minut, potem pa počasi izginil v črnini noči. Prav tako Dolomiti, ki so bili kar naenkrat tam nekje daleč ... OKO S svetlobno hitrostjo PREMERI RAZDALJO Po tistem me je radovednost še velikokrat gnala k ugotavljanju, koliko je v ravni črti oddaljena kakšna stvar - največkrat gora, te so tudi najbolj razpoznavne, včasih mesto v daljavi, vsekakor nekaj, kar je oko v resnici videlo. S Špičastega Stražišča, majhnega vrha blizu Cerknice, kamor se dostikrat povzpnem, se včasih pozimi mimo golih bukovih krošenj in delno skoznje lepo vidi Montaž. Vas zanima razdalja? 'Samo' 120 kilometrov. Človek bi pomislil, da je več. Seveda se ga lepo vidi tudi z vrha sosednje Slivnice. In poglejte, kaj je zanimivo! Ko sem pred leti lepega zadnjega dne v avgustu (tistega dne, ko se je ponesrečila princesa Diana) s prijateljem stal na vrhu Montaža, edinkrat do sedaj, me je seveda zanimalo, kam vse se vidi. Čeprav vidljivost tisti dan ni bila idealna, sem ob sestopu po vzhodnem grebenu, malo od vrha navzdol, uzrl nekaj, kar bi mislil, da je nemogoče videti. In to s prostim očesom - daljnogleda takrat še nisem imel. Pozno popoldne je že bilo in sonce se je pomaknilo nad zahodno stran, zato so vsi hribi in hribčki preko Kanina in Krna na naši jugovzhodni strani izraziteje izstopili. »Kaj pa obratno?« me je prešinila misel, ko sem se spomnil pogleda na Montaž s Slivnice. Usedla sva se na prijaznem grebenu in začel sem iskati v tisti smeri. Opazil sem Snežnik, tam nekam proti Dolenjski pa je bil pod obzorjem mali hribček z imenom Javorniki in levo komaj vidna vzpetinica Slivnica. Še malo bolj levo pa - nisem mogel verjeti svojim očem - kakor bucikina glava Špičasto Stražišče ali Špička po domače, ki jo je kljub izredni majhnosti izdajala njena prisekana oblika! Da se s Špičke vidi Montaž, me ni presenečalo, saj je ta vendar mogočna stvar. Da sem z njega videl Špičko, pa me je, pošteno rečeno, presenetilo. Od Jalovca do Triglava FOTO: OTON NAGLOST Ob zelo dobri vidljivosti oziroma vidnosti, kakor se pojem imenuje na sodoben način, se z našega vzpetega sveta vidi še mnogo dlje. Spominjam se nekega čudovitega zimskega dne, ko so bile s snegom pokrite samo višje gore, Sveti Duh, Srednji vrh in drugo hribovje okrog Javornika nad Colom pa se je kopalo v topli rjavini. Pogled s Križne gore nad Višnjami je segal zelo daleč v Italijo. Po navadi se vidi vršace v loku največ do Monte Cavalla nad Pordenonom, pa še to ne vedno. Tokrat je bilo drugače. Beli hrbti oddaljenih gora so se svetlikali v dopoldanskem soncu še levo od omenjene gore, se pravi še precej dlje. Spoznal sem Nevegal, mimo njega pa kljub očitni veliki oddaljenosti dva majhna bela, zasnežena hrbtička, ki sta vsemu navkljub izdajala, da sta visoki gori. Levo od njiju pa le rahlo smogasta Padska nižina. Njunih imen takrat še nisem vedel, sem si pa zapomnil smer in brž ko sem prišel domov, sem ugotavljal, kaj sem videl. Videl sem resnično daleč; račun je pokazal 230 kilometrov. Vas zanima, kako se imenujeta tisti dve gori? To je malce težje določljivo, vsekakor pa so se videle okrog 2300 metrov visoke gore v pogorju Monti Lessini severno od Verone in Vicenze. Tu se dviga tudi znani Pasubio. Še večkrat mi je bilo z naših hribov dano videti zelo daleč; zanimivo, da bolj z nižjih kakor z višjih vrhov. Na vrhu Triglava sem stal samo dvakrat, pa še takrat nisem videl drugega kakor Aljažev stolp in nekaj planincev po skalah okrog njega. Sredi dneva pač, torej se bom moral nanj še kdaj povzpeti v bolje pretehtanih razmerah za lep razgled. Toda kaj, ko je toliko drugih, prav tako zanimivih vrhov. Na Cogliansu, najvišji gori Karnijskih Alp, še nisem bil, zato pa sem zrl nanj skoraj iz -Postojne. No, malo nad njo, z vrha Malega Javornika. To je bilo pred kratkim. Predzadnjo zimo in tisto nedeljsko popoldne sem želel izkoristiti pred napovedanim poslabšanjem vremena od zahoda. Malo zaradi slednjega, malo pa zaradi kratkega dne sem si pristop iz Postojne skrajšal z avtom, nato pa vzel pot pod noge. Ne vem kakšnega razgleda si nisem obetal, saj je bilo sicer sončno ozračje precej motno. Toda višje ko sem se vzpenjal, bolj je postajal zrak suh, čist in topel. Spodaj se je čez nižje prelaze iz Vipavske doline in Krasa začela proti Pivški kotlini prav počasi valiti megla. Bilo je kakor v filmu Megla. Ko sem prišel na vrh, so iz meglenega morja, ki se je počasi dvigalo, štrleli velik otok Nanos, majhen otok Vremščica ter seveda Javorniki. V višinah pa: Razgled s Krnčice: v ospredju Kanin, zadaj Dolomiti FOTO: VLADIMIR HABJAN izreden pogled, kolikor so gole veje nizkih bukev to dopuščale, na vse naše Alpe s Triglavom na čelu. Levo od njih, mimo Kanina, pa neke druge Alpe, ki so lahko samo Karnijci. Stopil sem s kupa snega meter višje na betonski kamen, ki je postavljen na vrhu Malega Javornika, nastavil sem daljnogled pred oči in skozi redke bukove veje, točno čez Breginjski Stol, sem zagledal zasneženo goro znane oblike. Takoj sem ga spoznal, Coglians, ki je imel rahel nadih zahajajočega sonca. Postojne že nekaj časa ni bilo več videti, njega pa. Doma sem vseeno preveril. Res je bil najvišji vrh Karnijskih Alp, oddaljen 178 kilometrov. Enkrat bo zagotovo prišel čas, ko bom stal na njem ^ Tistega dne pa sem se le še spustil v nizko oblačnost, ki se je medtem že približala vrhu Javornika. kot prikazen preko jadranskega morja Do letošnje zime nisem bil popolnoma prepričan, ali sem takrat res videl to, kar sem samemu sebi verjel, pred pol leta pa sem dobil potrditev za to. Takrat, prvič, se je zgodilo, kje drugje kot na Nanosu. Starejšega sina, ki je bil takrat še majhen otrok, je bilo treba zaradi popoldanske sitnobe nekam peljati. Zaradi čistega, povsem jasnega zgodnjezimskega dne se je kot najboljša ponujala možnost, de greva z avtom proti Nanosu. Obvezen postanek in občudovanja vreden razgled že pri tistem ovinku, nato pa naprej po lepi gorski cesti do lovske koče. »A greva še medveda pogledat?« sem vprašal sina in s tem mislil na medveda pri Abramu. Bil je za to in sva šla, vendar ga tisti dan nisva videla. Bil je preveč lep in eden krajših dni v letu, zato so naju (predvsem mene) bolj kakor medved mikali razgledi. Pripeljala sva se do razpotja, kjer ena cesta zavije proti gozdu, druga pa proti Abramu. In tu je bilo konec poti v tisto smer ta dan, saj je bilo sonce že nižje od naju, postajalo je hladno, Dolomiti so se čedalje lepše risali na zahodnem obzorju. Sin je ostal v toplem avtu, jaz pa sem opazoval igro svetlobe. Sonce je počasi zašlo za obzorje in tistih deset, petnajst minut moramo ljubitelji oddaljenih širjav izkoristiti. V tistem in naslednjih trenutkih se pokažejo obrisi gora mimo Dolomitov, globoko v Italiji. Kakor bi videl ves alpski lok. Toda ne, malo bolj proti jugu ni nič več, nobenega 'hribčka', samo še enolično zabrisana daljava. Še dolgo v levo, se pravi proti jugu nič, razen severnih obronkov Krasa mnogo bližje. Nato pa prizor. Še malo bolj v levo, v jugozahodni smeri, sta se čisto na obzorju, že na pogled strašno daleč, kakor fatamorgana zarisali obliki dveh vzpetinic. Je to mogoče? To vendar ne morejo biti Alpe! Da ni samo navaden oblak? Ne, oblaka ni niti enega, tudi tisto ni oblak. »Apenini!« me prešine, drugo vendar ne more biti. Na hitro si zapomnim smer čez znani orientir na Krasu, potem pa prizor počasi ugasne s prihajajočo nočjo. Doma nisem dolgo čakal, saj me je 'firbec preveč matral'. Lahko sem samo potrdil tisto, kar sem slutil že v naravi. Čez Kras, Tržaški zaliv, severni del Jadranskega morja pri ustju Pada in čez Emilio sem videl silhueto vrhov Emilijsko-Toskanskih Apeninov, približno 320 kilometrov daleč. Poudarek je tudi na približno, saj je treba upoštevati določeno napako, vendar podatek kljub temu zadovoljivo odgovori na zastavlj eno vprašanje. Ta razdalja je verj etno že skrajni domet, ko lahko s površja Zemlje še kaj vidimo, kar je tudi na površju našega planeta. Slišal sem že, da naj bi se z naših hribov videl sam Mont Blanc, kar pa je nemogoče, saj je enostavno predaleč, pa tudi ukrivljenost zemeljskega površja je pri taki razdalji že občutna. Glede tistih dveh 'hribčkov' v Apeninih, ki sem ju videl, pa menim, da je eden od njiju bržkone Monte Cimone, 2165 metrov visoka gora, najvišja v tistem delu Apeninov. Če sem imel morda prej še kanček pomisleka, ali sem resnično videl Apenine, se mi je ta dokončno razblinil konec novembra lani na Slavniku. Bila je sončna, mrzla nedelja, vremenoslovci so za naslednji dan napovedali sneg in res se je tako zgodilo. Zgodaj popoldne sem parkiral sredi Prešnice in se prvič podal na Slavnik z južne strani. Steza se je enakomerno vzpenjala in ponujala čedalje širše poglede proti jugu in zahodu. Oborožen z daljnogledom sem se že kmalu ustavil pri lepem, skalnatem razgledišču in se razgledal kakopak najprej po okolici naših obmorskih mest, pa po delu Trsta, nato pa naprej vse do Dolomitov, ki so se nekoliko pobeljeni videli dokaj lepo. Skozi daljnogled se je dalo z lahkoto razbrati nekaj znanih vrhov, potem pa sem se presenečeno zdrznil ob podobi gore, ki je s slovenskega ozemlja še nisem videl. Tri Cine so ravno proti Slavniku in meni kazale svojo najbolj značilno podobo. Na morsko stran so se čez našo obalo in del morja lepo videli beneški zvoniki. TODA KJE SO APENINI? Če bi mi Slavnik nudil samo to, kar sem do tu in od tu videl, bi bilo mnogo, sem razmišljal. Toda čakal me je še vrh, do tam je bilo še kar nekaj poti, z nje pa krasni pogledi tudi na severno stran, na Julijce, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe. Na vrhu pa sploh pogled na vse strani in oblike Božjega stvarstva: morje, zalive in rte, kraške planjave in goličave, dinarske visoke planote, vmesne doline in podolja, primorske svetle in notranjske temne gozdove, hribovja osrednje Slovenije, na severnem in zahodnem robu pa gore kot zaključek lepe scenografije. Ljudje so še prihajali na vrh, se malo razgledali, nato pa odhiteli se pogret v bližnjo kočo. Sam sem dolgo vztrajal, z nekaterimi planinci izmenjeval vtise in jim pojasnjeval imena bližnjih in daljnih vrhov. Največ sem se pogovarjal z mladim slovenskim parom iz Opčin nad Trstom, ki se je izkazal, zlasti on, za odličnega poznavalca tudi naših hribov, še posebej Kamniško-Savinjskih Alp. Napis na panoramski plošči mi je potrdil tisto, kar sem maloprej na lastne oči videl, in sicer Tri Cine (2999 metrov). Napis pa je poskrbel za presenečenje, ko sem na kamnu uzrl: Grossglockner, 3798 metrov. Hitro sem spet vzel daljnogled v roke in res sem ga videl preko malce bližjih vrhov: vrh samega poglavarja Visokih Tur v njegovi nezgrešljivi obliki, okroglih 200 kilometrov daleč! Kar še bi tako pasel oči in dušo naokrog, toda sonce je bilo takorekoč že nižje od mene, izredno mrzel jugozahodnik je še bolj povlekel, mene pa je v roke brez rokavic ob gledanju z daljnogledom prav pošteno zazeblo. Hitro sem se umaknil v toplo zavetje koče, kjer me je še dodatno ogrel čaj in pogled skozi velika okna na naša obalna mesta in lesket morja. Zelo dolgo se nisem zadrževal, saj je bilo treba počasi odriniti proti dolini. »Toda kje so Apenini?« se verjetno sprašujete. No, Apenini so še vedno prav tam, kjer so že dolga tisočletja, le jaz jih tisti dan nisem videl. Dokler ^ ni sonce poslalo poslednjega žarka na vrh Grmade, par metrov nižje od Slavnika. Nanjo sem se spotoma povzpel s par koraki. Ob majhni postojanki radioamaterjev sem kljub vetru in mrazu počakal na dokončen zaton sonca. Glavni razlog so bili seveda Apenini, na katere sem pomislil četrt ure prej, ko sem se spomnil dogodka z Nanosa izpred desetletja. Potreboval sem potrditev, da tisto takrat ni bil zgolj privid. In sem jo dobil! V tistem trenutku, ko je sonce dokončno zašlo, so se pojavili; kakor gobe so zrasli skoraj v sekundi: temni obrisi na še svetlem nebu. Nekako sem jih pričakoval, saj sem se že kar obrnil v tisto smer. Ne samo dva, kar štirje ali pet 'vršičkov' se je videlo! Z daljnogledom pa je bil prizor sploh nekaj posebnega, da ne uporabim drugih, še bolj vznesenih izrazov. Videlo se je morsko obzornico, na njej veliko ladjo, malo stran nekakšno ploščad, podobno naftni ploščadi, nekje pred italijansko obalo, nad njimi pa obrise vrhov Apeninov. Pogled sem obrnil na drugo stran, proti Julijskim in Karnijskim Alpam, ki so dobile kovinsko siv odtenek, ter čez njih proti Velikemu Kleku, ki se mu je skozi daljnogled videlo, skoraj bi lahko rekel, zaveso snega, ki jo je nosil vremensko spremembo napovedujoč močan jugozahodni veter. Luči v Trstu in drugih obmorskih mestih so se že prižigale, zato je bilo treba pohiteti v dolino, kamor sem hitrega koraka prispel že v temi. Vmes pa sem ob čudoviti zarji pomislil, koliko lepega lahko človek vidi in doživi v enem samem kratkem zimskem popoldnevu. TUDI DRUGAM SE DALEč VIDI Do sedaj sem imel priložnost videti kar precej vrhov iz velike oddaljenosti. Tako sem s Slivnice videl Sleme nad Zagrebom, vključno s televizijskim stolpom, v mirnem in čistem poletnem večeru izpred počitniške hiše na Velem Lošinju Snežnik, pa spet Snežnik z druge strani in v drugem letnem času z vrha smučišča Forni di Sopra. Z vrha Košutnikovega turna se je v jesenskem soncu daleč na zahodu bleščal Monte Cristallo v Dolomitih, z riževih polj pri Alessandrii sredi Padske nižine se je takrat v začetku poletja v daljavi svetlikal Gran Paradiso, še malo dlje pa čisto prava ledena Monte Rosa ^ Lahko se zamislimo tudi nad kratkimi razdaljami, za katere bi si mislil, da so mnogo daljše. Naj navedem en tak primer. Pred nekaj leti sva se s prijateljem zapeljala na Vojsko, da bi v nedeljskem popoldnevu tekla na smučeh. Snega je bilo, kakor se za Vojsko spodobi, dovolj in ker je bil za povrh še lep, sončen dan, ni bilo druge izbire, kakor ustaviti se na lepem razgledišču ob cesti na začetku vojskarske planote pri Gnezdi. Med razgledovanjem sva se spustila v pogovor z dvema gospema, po govorici bi rekel, da iz Ljubljane ali okolice. V svoji navadi sem jima začel razlagati, kaj vse se vidi. Ko smo na hitro pregledali severno stran, sem se obrnil in rekel: »Tukaj, samo čez ta hrib, je pa Vipavska dolina«. Zdelo se mi je, da sem razbral rahlo začudenje na njunih obrazih. Nadaljeval sem: »Ta hrib je del Trnovskega gozda in če bi skozenj izvrtali predor, od tukaj do Vipavske doline ne bi bilo več kakor 10 kilometrov«. Gledali sta tja proti globoko zasneženim rebrom in verjetno sta si mislili, češ, ta se je pa najbrž zmotil, ko govori o vinorodni kopni dolini v neposredni bližini teh zasneženih gozdnatih hrbtov. Resnici na ljubo, dejansko se nisem zmotil: Trnovski gozd pač dobro opravlja svojo nalogo izrazite podnebne pregrade. Tako je s temi daljavami. Vse skupaj je, tako kakor pri mnogih rečeh, včasih malce relativno. Kdaj pa kdaj zadostuje že, da se dvignemo iz svoje doline na hrib nad njo in že vidimo v sosednjo dolino in še malo dlje ter si širimo obzorja. Sploh v naši Sloveniji, kjer imamo skoraj Evropo v malem. Lepo se je dvigniti na kakšen razgleden vrh, denimo v Karavankah, in pogledati iz naše 'doline' v preostalo Evropo. O Posebna čez Kočevše Opletanje po grapah in slemenih ^ in ^ Rafael Terpin Ne glede na ves vojskarski promet je cesta iz Idrije proti Bevku v veliki meri zasedena tudi s »trimarji« (»paličnjaki«, biciklisti) in pasjimi sprehajalci. V današnjih časih to ni nič posebnega. Od Bevka naprej po Stari Nikovi je že drugače. Ob vstopu v Staro Nikovo (s prve rajde za izviri pod Kačjim gradom) se običajno ustavljajo mlajši ljudje s posebnimi nameni, na staro vozno pot ob suhi Nikovi pa se poda le redko kdo, čeprav v hudo ožino stisnjena grapa ponuja kup nenavadnih pogledov. Kolovoz je največkrat pozno v pomlad zasut s plazovi, kar pomeni, da ne gre za staro kmečko pot, pač pa le novejšo gozdno. Kmečke poti so bile nekdaj speljane po sončnih rebreh in grebenih, kjer niso grozili plazovi in kjer je sneg hitro skopnel. Kmečka logika je bila od nekdaj dobra. Naša pot stopa z desnega na levi breg suhega potoka in nazaj šestkrat. Mostički so bili narejeni iz debelih plohov, položenih povprek na močne traverze. Partizani so jih med drugo vojno vse zaminirali. Po 1945. letu so traverze prepeljali v Idrijo, jih naravnali in potem znova postavili pet mostov, šestega pa ne. To je pomenilo, da se po grapi ni več moglo pripeljati do zaselka Nikova ali pa v Ribnake. LEPI ČEVELJC A grapa je še in še zanimiva. Zmoči se nekajkrat, torej voda je in je ni - prava Nikova. Prvič jo navlaži levi pritok Melinšek, ki izvira nekje pod Brinovšem. V njegovem povirju (neznano kje) je slavni botanik Henrik Freyer (1802-1866) našel lepi čeveljc. Našo imenitno kukavičevko v Melinšku še zmeraj vztrajno iščemo. Drugi pritok z desne je Medveja grapa. Ob veliki vodi jo tik pred izlivom v Nikovo krasi precejšen slap. Naslednja grapa je Ribnaška. Danes je suha, pred letom 1983, ko so za idrijski vodovod zajeli njeno odlično vodo, pa je bila kar vodnata in polna vsakršnega življenja. V klancu, po katerem se je včasih pretakala Nikova skozi sijajne tolmune, je danes popolna suša. Do tu so živele zadnje postrvi (v Nikovi). Danes bi kakšno revico videli le še pod jezom blizu Bevka. Da, tukaj, kjer je najhujša graparska tesnoba že skoraj mimo, se v levo odcepi drobna stezica. V kratkih kljukah nas privede do Ribnakov pod Slaniškim grebenom. Na majhni gozdni jasi je postavljena pravljična brunarica z vrtom in pod visokimi smrekami ob cesti je pokrito ognjišče za priložnostne piknikarje. Pred vojno je v stari hišici živel cestar z družino. V dveh Beli kamen bližnjih ribnikih je za prodajo gojil postrvi. Za hrano jim je prinašal kri iz idrijske klavnice. Vse skupaj je propadlo, ko so med vojno Italijani hišo zažgali. Iz zaselka Nikova (onstran potoka Nikova) prihaja čez grapo in preko Velike ravni do Ribnakov star, pretežno še uporaben kolnik. Od tod se je šlo naprej v Čekovnik, vse to še v časih, ko so bile grape nenaseljene in neprehodne. Od Bevka sem gor in na Hleviše zavije dobra gozdna cesta, od nje se odcepi slaniška mimo Ribnakov. Morda jo je od Ribnakov dalje še za dva kilometra. Lagodno se dviguje. Ves čas se spogleduje z devetimi stanovanjskimi poslopji zaselka Nikova in seveda z asfaltirano cesto, ki teče iz Idrije na Vojsko. Ob njej smo pred leti odkrili novo nahajališče lepega čeveljca. Bolj skromno, a za idrijske razmere izredno pomembno. Morda se je sem preselil oni iz Freyerjevega Melinška? čEZ RAZPOTJE JO MAHAVA V DVEH: IDRIJSKI PRELOM IN JAZ Malo pred koncem slaniške ceste se dvignemo po stezi. V zelo strpni maniri nas brez prehudih naporov dostavi na spodnji rob senožeti pod Kočevšem. Kaj je sploh Kočevše? Kočevše je najbolj vzhodni rob vojskarske planote. Vzhodni del planote obsega Revenovše z okolico. Z osrednjo vojskarsko planoto je povezan z ozkim grebenom (Gnezda-Koder). Po njem teče glavna cesta k sv. Jožefu na Vojskem, pravijo mu Na ovčji jami. Po asfaltu stopimo le nekaj korakov, tako da niti ne vidimo, kako se vstran odcepi čekovnikarska cesta. Udarimo jo po vozniku desno navzgor. Mimo nekaj lepih tisinih dreves se hitro dvignemo do novejše ceste k Belemu kamnu. Desno bi lahko sledili grebenskemu kolovozu po Kaponejcah, ki je v stoletjih tovorjenja na konjskih hrbtih povezoval Idrijo z Vojskim. A levo bi šli do stare Miklajčeve kmetije in še starejšega Belega kamna, po katerem nosi ime današnja Aličeva gostilna. A mi jo to pot že prej nagnemo po cesti v desno. Še pred vrhom Potok (1064 m) se odcepi cestni krak v smeri proti kanomeljskemu Plečetu. Gozdna cesta je grebenska, levo se nam z nje večkrat odpre pogled v divje globine Kanomlje. Z ovinka, kjer cesta bolj široko zakljuka, jo usekamo po brezpotju desno, po grebenu strmo navzdol, dokler ne pademo na kolovoz, ki z Robajša vodi v Pleče. Robajška domačija je bila opuščena kmalu po 1970. letu. Spominjam se je še žive. Krita je bila (nenavadno) z lesenimi šinklni. Do nje sem prihajal po dobri stezi s Kaponejc. Po obsežni golosečnji se je steza povsem zarasla. Odmaknjenost samotne hiše visoko nad Bratuševo grapo se me je vedno dotaknila, bolj otožno kot ne. Še leta in leta pozneje sem pod njenim drevjem pobral kakšen zrel sadež. Če se hočeš razgledati po Srednji Kanomlji, je najbolje po kolovozu stopiti v Pleče. No, običajno se spustim po prvi stezi pod voznik in preko melin do boljših poti, po katerih ves čas vozijo kakšen les. Ne more biti drugače, kot da štrbunknem na cesto iz Plečet. Za moja leta precej nova cesta spodaj v grapi prečka Robarski potok (ali Bratušev). Od tam naprej sem si zapomnil, da je treba stopiti po prvi potki nad cesto. Vse ostalo je otročarija. Zgoraj, na desnem bregu Bratuševe grape, so v 16. stoletju na prostem žgali cinabaritno rudo iz idrijskega rudnika. Šlo je za povsem legalni rudniški postopek sedem kilometrov daleč iz mesta. Vzrok je bil v tem, da so bili vmesni gozdovi do takrat že posekani, torej so rudo tovorili na konjskih hrbtih v nedotaknjene grape, kjer je bilo lesa dovolj, pa tudi vode. Še danes prinaša voda Bratuševe grape koščke stare rudniške lončenine, najbrž pa tudi kakšno kapljico strupenega živega srebra. Mimo Kuštrina se posprehodim na asfaltirano cesto Hladnik-Kanomeljsko Razpotje. Ves breg je napit s potočki in z izvirki. Cesta se mojstrsko srečuje z vodami, vse sproti deva v koš. Čez Razpotje jo mahava v dveh: idrijski prelom in jaz. Oni drugi si verno šteje leta, prvi pa nič. Do doma imam še pol ure. Le čez suho Nikovo bom moral še enkrat skočiti. Znal bi z zavezanimi očmi. O Zarobar rfl^tiü V PUSTOLOVŠČINA NA OBZORJU Planinski vestnik 2009 109. letnik Urednik Vladimir Habjan Ljubljana, 2009 Založnik: Planinska zveza Slovenije Vsebina je razdeljena na posamezne teme. Znotraj tem je kazalo urejeno po avtorjih, nato pa po naslovih. Uvodniki, razmišljanja.............. . Številka/stran - Fotografija pove več kot besede................... .......... 9/15 Bradeško, Marjan: Kakšen vonj ima megla?........... .............1/1 - Ivan Kotnik: Everest je samo eden.................. .......... 5/16 - 'Krave so asfalt požrle'....................... .............8/1 - Slikam vse, kar me prevzame.................... ..........9/12 - Na meji zdrsa............................. ............2/52 - Za prostočasne dejavnosti ni več toliko časa........... ..........12/57 - Tri minute za čisto pot....................... ............12/47 Horvat, Tina: Večina obiskovalcev gora si želi miru......... ..........12/62 Gorišek, Gorazd: Ali je kaj trden stolp?.............. ............10/42 Luštrek, Mojca: Živeti v Alpah je privilegij.............. ..........10/70 Habjan, Vladimir: Na lov za sposobnimi kadri.......... ............. 7/1 Mušič, Irena: Gore me presenetijo s pravljičnim trenutkom . . . ..........9/21 - 'Planinski vestnikje pravzaprav društveno glasilo - Sem vzdržlj^a, volje mi ne zmanjka................ ..........3/52 Planinske zveze.'.......................... ............ 10/1 - Stane Simšič - dobitnik Bloudkove plakete za leto 2008. . . . .......... 4/40 - Težave tiskanih medijev...................... ............. 2/1 - Vrlina alpinista je, da je duhoven človek.............. .......... 7/65 - Vizija.................................. ............12/1 Pate, Mateja: Andrej Štremfelj: Mogoče sva bila malo - Zakaj se ta klin maje?........................ .............6/1 presenečena, ker sva prišla na vrh................. .......... 5/10 Luštrek, Mojca: Knafelca v pravopis!............... ............6/16 - Stipe Božič: Težkih stvari se niti ne spominjam.......... .......... 5/14 - Priročnik za markaciste v rokah (zaintereserane) - 'Večina vodnikov na Everest je vrhunskih alpinistov'...... ........... 8/4 nestrokovnjakinje......................... ............6/14 Pevec, Emil: Želje za novo leto..................... ..........12/50 Ocvirk, Robi: Klopca na Nanosu, Kugajev Jule in učni načrt . .............7/8 Preli; Špela: Alpska konvencija mora postati prepoznavna . . . ..........5/25 Pate, Mateja: Bolje pozno kot nikoli?............... .............5/1 Steinbuch, Mire: 'Nesreča mi je v nekem smislu rešila življenje'. .......... 5/66 - Moč volje............................... .............4/1 Tacer, Aleš: Gorski vodnik svoje znanje prenaša naprej...... ..........8/12 - O pastirjih in vlečnih konjih.................... ............11/1 - Izpolni, kar si izpoln^i dolžan!.................... ..........1/62 - Vsaka baldorija se enkrat konča................. ............6/73 Tovšak, Slavica: Adi Vidmajer - dobitnik Bloudkove Peršolja, Borut: Sebičnost v gorah (in dolini).......... ............1/26 nagrade iz planinskih vrst...................... .......... 3/24 Podgornik, Peter: Začetek in konec neke zgodbe........ ............8/90 Številka/stran Pungerčič, Brina: Konec pisanega sveta in Doline miru? . . . ............7/80 Reportaže, potopisi, opisi gora Stritar, Andrej: Klub omejenih ljudi................ .............3/1 Anderle, Aljaž: Koristne informacije - Kanada............ ......... 12/73 - Stolp in mi.............................. .............9/1 - Škotska - informacije.......................... .......... 4/65 Škarja, Tone: Everest - Aleš Kunaver - Šola Nepal........ ............3/20 Bandelj, Andrej: Ogenj in led gora pod Južnim križem...... ..........1/48 Škodič, Dušan: Helikopterska reševanja vse Bogataj, Valentin: Kravji vrh / Kuhberg , 2024 m (informacije) . ..........11/39 do vrha Everesta?......................... ........... 12/22 Bradeško, Marjan: Od mogočnih sekvoj do modrookega bisera ..........8/66 - Odmev pretekle divjine...................... ............8/32 Brišar, Lado: Čez Malo Mežaklo na Kisovec.............. ......... 4pr/10 - Planinska samozaščita na izpitu................. ............5/46 - Čez Obranco............................... ..........4pr/9 Štebe, Miro: Novi časi za vodnike.................. ............8/28 - Dostopi.................................. ..........4pr/3 Tomše, Tone: Ko izgine planinska pot............... ............3/30 - Iz Kurje vasi čez Zakop na Planinski vrh.............. .........4pr/14 - Souporaba gorskega prostora.................. ............6/11 - Iz Kurje vasi na Škrbino........................ .........4pr/15 - Kraljevska etapa - prečenje Mežakle................ .........4pr/20 Intervjuji Številka/stran - Literatura in zemljevidi........................ ..........4pr/2 Bradeško, Marjan: Najlepša je jesen, ko se vse umiri...... ............9/18 - Mežakla.................................. ..........4pr/1 Čufar, Martina: Klemen Bečan: Take it easy........... ............2/15 - Mimo Poljanske babe na Planinski vrh............... .........4pr/16 - Maja Vidmar: Našla sem pravi pristop............. ............2/12 - Običajna pot iz Mojstrane....................... ..........4pr/3 - Mina Markovič: Moja prednost je velika moč......... ............2/17 - Od Gogala v Zgornji Radovni..................... ..........4pr/7 - Natalija Gros: Chalk & Chocolate................. ............2/20 - S kolesom okrog Mežakle....................... .........4pr/22 - 'Plezanje nas ohranja mlade v srcu'............... ............9/58 - S kolesom po Mežakli......................... .........4pr/24 - 'Potrebujem pritisk, da učinkovito živim!'........... ............6/68 - Skozi Zadnjo dolino........................... ..........4pr/5 Čujež, Manca: 'Če se nečemu res posvetiš, - Z Novakovegarovta.......................... ..........4pr/4 lahko dosežeš skoraj nemogoče!'............... ............7/70 Dornik, Aljoša: Alahova gora - Musala (2925 m).......... ..........7/53 - 'Motivacija je gonilo vsega'.................... ............11/66 - Rila - osnovne informacije...................... ..........7/54 Gradišar, Cirila: Tone Progar - dobitnik dveh odličij...... ............5/59 Eržen, Miro: In vendar gre naprej..................... ..........3/26 Habjan, Vladimir: Dušan Podbevšek: Žal ni bilo druge Frantar, Peter; Robič, Mojca: Preobrazba............... .......... 1/31 možnosti za vrh.......................... ............5/18 Gartner, Gregor: Hochstadel (2680 m)................ ..........5/61 - Edini umetnikje narava...................... ............. 9/9 - Kepa/Mittagskogel, 2145 m - informacije............ ..........6/54 - Lienški Dolomiti in Hochstadel - info...................... . . . . 5/63 - Javor in Lopič............................ .............5/32 Gosar, Andrej: Table Mountain........................... . . . .11/48 Rovšček, Žarko: SPD Trst - zgodovinsko poslanstvo - Table Mountain, 1088 m (informacije)..................... . . . .11/50 na zahodnih okopih...................... ..............3/4 Gradnik, Elizabeta: Aleševa šola za nepalske gorske vodnike........ . . . . 1/22 Senegačnik, Jurij: Moldoveanu - praktične informacije . . .............4/32 Grmovšek, Andrej: Taghia, Visoki Atlas - informacije............. . . . . 8/89 - Psiloritis............................... .............10/57 Grogl, Silva: Bolezen ni ovira, da uresničiš sanje................ . . . . 8/62 - Psiloritis, 2456 m (informacije)................ .............10/59 Habjan, Vladimir: Kalški Greben, 2224 m (informacije)............ . . . .10/62 Steinbuch, Mire: Grossglockner, 3798 m............ .............4/71 - Monte Duranno, 2668 m............................. . . . . 9/48 Stritar, Andrej: Civetta....................... ............ 10/25 - Monte Rosa...................................... . . . .10/22 - Civetta, 3220 m (informacije)................. .............10/26 - Monte Rosa, 4634 m (informacije)....................... . . . .10/24 - Cuel de la Bareta, 1522 m (informacije)........... .............11/59 - Neznan pristop na znano goro.......................... . . . .10/60 - Kako poznamo naše gore?................... . 9/80, 4/80, 12/88, 6/92, Hrovat, Tomaž: Latschur (2236 m), skupina Latschur............. . .. . 1/60 7/96, 11/96, 3/96, 2/96, 1/96, 5/96 - Reiterkarspitze (2421 m), Karnijske Alpe................... . . . . 3/50 - Kateri so naj v Alpah....................... .............10/4 - Strasskopf (2401 m), skupina Schober..................... . .. . 2/64 - Mont Blanc ............................. .............10/16 - Kreuzeck (2701 m), skupina Kreuzeck..................... . . . . 4/52 - Mont Blanc, 4810 m (informacije).............. .............10/17 - Toblacher Hochhorn, 2623 m (informacije).................. . . . .12/55 - Roraima............................... .............1/47 - Toblacher Hochhorn, skupina Villgraten................... . . . .12/55 - Šinovec (Monte Scinuaz), 1999 m - informacije...... .............8/80 Ikanovic, Maja: Prepovedane lepote Bosne in Hercegovine......... . . . . 7/32 -Žrd, 2324 m............................. .............4/51 Jakofčič, Tomaž: Grandes Jorasses......................... . . . .10/20 Stritar, Mojca: Osrednji Čile - informacije............ .............6/52 - Grandes Jorasses, 4208 m (informacije).................... . . . .10/21 - Pequeno Alpamayo in Piramide Blanca - Tri Cine......................................... . . . .10/14 v Cordilleri Real - informacije................. .............8/73 - Tri Cine, 2999 m (informacije).......................... . . . .10/15 - Podaljšan vikend med pettisočaki.............. .............8/70 Kavar, Janez: IFMS (International Federation od Mountain Soldiers) . . . . . . . 9/33 Škarja, Tone: Bosanski Tibet.................... .............12/39 - S Švicarji na Belli Toli................................ . . . . 9/32 - Po 30 letih k Everestu....................... .............6/28 Klinar, Petra: Izgubljeni svet v Venezueli..................... . . . . 1/44 Škodič, Dušan: Klek, 1182 m (informacije)........... .............10/56 Kosi, Peter: Šcah, 288 m (informacije)...................... . . . .11/40 Škrjanec, Stane: Monfalcon di Forni, 2453 m......... .............9/52 Krejan, Marta: 'Strah me pa nikoli ni bilo!'.................... . . . 10/84 Špacapan, Polona: Avantura se začenja............ .............2/40 Kržišnik, Leopold: Informacije - Porezen..................... . . . . 8/51 Štrukelj, Marjeta: Terza Media.................. .............5/38 Kumer, Tomaž: Informacije - Planinska pot Muta............... . . . .11/24 Tomazin, Iztok: Prvi tečaj gorskega reševanja - Krožna planinska pot Muta............................ . . . .11/19 in urgentne medicine v Nepalu............... .............7/25 Lenarčič, Matevž: Alpe - kot jih vidijo ptice.................... . . . . 4/22 Tomše, Tone: Kam vodijo naše poti?............... .............2/24 Leskošek, Tina: Majorka - informacije....................... . . . . 5/76 Tovšak, Slavica: Podeljena najvišja priznanja Ličen, Metod: Informacije - Presanella...................... . . . . 7/52 Planinske zveze Slovenije................... .............1/18 - Presanella - kraljica Trenta............................ . . . . 7/50 Trošt, Andrej: Finale Ligure - informacije............ .............7/79 Luštrek, Mojca: Na prvo turo kar po svojem zemljevidu........... . . . . 3/12 - Hochalmspitze - informacije.................. .............2/62 Mašera, Andrej: Eiger................................. . . . .10/11 - Hochalmspitze, 3360 m..................... .............2/60 - Eiger, 3970 m (informacije)............................ . . . .10/13 - Izmerili rekordni mraz na Komni............... .............2/32 - Izbor 10 'naj' vrhov v Alpah............................ . . . . 4/46 - Športno plezanje na italijanski rivieri............ .............7/78 - Matterhorn...................................... . . . . 10/5 - Šumeče vode Bohorja...................... .............9/24 - Matterhorn, 4478 m (informacije)....................... . . . . 10/6 Vošank, Milan: Ujeta v pajkovi mreži.............. .............12/42 - Monte Cridola, 2581 m............................... . . . . 2/56 VujisiC, Vlado: Maglic, 2388 m.................. .............6/56 - Veni, vidi, vici..................................... . . . . 2/72 - Maglic, 2388 m - informacije.................. .............6/60 - Weisshorn...................................... . . . .10/27 Wraber, Tone: Dr. Viktor Vovk - 40 let po smrti........ .............1/20 - Weisshorn, 4506 m (informacije)........................ . . . .10/28 Zgaga, Olga: Peter Podgornik gost PD Podbrdo........ .............1/94 Mihelič, Jože: Botanična pot pod Črno prstjo.................. . . . . 8/41 Zorman, Tadej: Po Ötzijevih poteh................ .............3/48 Mušič Habjan, Irena: Slovo od Tomaža Humarja................ . . . .12/21 Mušič, Irena: Grossglockner............................. . . . . 10/8 Alpinizem Številka/stran - Grossglockner, 3798 m (informacije)...................... . . . . 10/9 - Slovenci na Everestu....................... .............5/20 - Watzmann...................................... . . . .10/18 Anderle, Aljaž: Lep in glasen................... .............3/72 - Watzmann, 2713 m (informacije)........................ . . . .10/19 - Vrnitev k izviru........................... .............12/68 Pate, Mateja: Great Walks.............................. . . . .11/47 Aničin, Aleksandar: Dan kot iz pravljice............. .............12/74 - Informacije o opisanih izletih - Mueller Hut, Ben Lomond........ . . . .11/44 Bernard, Nina: Ašenbrenerjeva preizkušnja.......... .............11/76 - Pohodništvo v Novi Zelandiji........................... . . . .11/46 - Kavkaški utrinki.......................... .............3/78 - Zeleno, ki te ljubim zeleno?............................ . . . .11/42 Breskvar, Mojca: Balvansko plezanje.............. .............4/67 Pavlovič, Vesna: Ailefroide (informacije)..................... . . . .11/80 Česen, Nejc: V odličnem granitu Pakistana.......... .............2/78 - Avstralija - informacije............................... . . . . 5/72 Čufar, Martina: Asja Gosar - četrta mušketirka........ .............9/70 Pavšek, Miha; Vertačnik, Gregor: Vsakega malo z ocvirki.......... . . . . 1/28 - Dvajset let mastra v Serre Chevalieru............ .............9/63 - Zima, kot se spodobi................................ . . . . 4/33 - Naši mladinci spet na stopničkah............... .............10/87 - Zimski začetek - poletni konec.......................... .....7/45 - S slovenskega dežja v sardinsko pravljico.......... .............6/74 - Slab začetek - dober konec............................ . . . .10/50 Debevec, Tadej: Starševstvo po plezanju Peternel, Mitja: Breithorn, 4164 m (informacije)................ . . . .11/52 in plezanje po starševstvu.................. .............9/65 - Gaishoerndl, 2615 m, Kreuzspitze, 2624 m Golob, Urban: Himalaja pozimi - Makalu............ .............3/86 (skupina Defreggengebirge) - informacije................. . . . .11/54 - Jobo Rinjang............................ .............6/83 - Za srce in dušo.................................... . . . .11/51 - Kljub vsemu odlični vzponi v Himalaji............ ............ 12/78 Pogačnik, Vid: Grintovec, 2558 m (informacije)................ . . . .12/54 - Naval na Čo Oju.......................... ........11/87, 10/91 - Grintovec, turni smuk v Suhi dol......................... . . . .12/53 - Nova smer Čo Oju......................... .............7/83 - O najuspešnejših himalajkah.................... ............7/83 - Prosto čez Eiger............................ .......11/87, 10/91 - Prosto čez Salathe v 8 urah in pol................. ............7/84 - Riccardo Cassin............................ ............9/71 - Sezona v Karakorumu........................ ....... 11/88,10/92 - Solo vzpon v Južni Anapurni.................... ............6/84 - Spet Ueli Steck............................. ............7/84 - Trinajst osemtisočakov za Korejko................ ............9/70 - Troillet - Matterhorn......................... ............9/70 - Ueli Steck: Grandes Jorasses in Matterhorn........... ............3/86 - Zlati cepin................................ ............6/83 Grmovšek, Andrej: Taghia....................... ............8/85 - Zeleno belo - Grenlandija...................... ............1/80 Humar, Metod: Moje prvo leto potepanja po gorah....... ............10/75 Jakofčič, Tomaž: 8c za alpinista.................... ............4/72 -AC/DC .................................. ............3/84 - Aktivni Štajerci............................. ............8/93 - Akutno plezanje............................ ............10/90 - Alpinistično smučanje........................ ............7/82 - Ameriške sanje............................ ............11/87 - AO Domžale v plezališčih...................... ........... 12/77 - Čopov steber.............................. ............10/90 - Črni graben............................... ............3/85 - Črno na belem............................. ............10/90 - Dolge plezarije............................. ............10/90 - Dolomiti................................. ............8/92 - Dolomitska serija........................... ............9/70 - Družine, alpinizem in Dolomiti.................. ............9/69 - Dryland................................. ............3/85 - Erikova poletna sezona....................... ............1/86 - Grintovec................................ ............2/89 - Hrvaški led............................... ............2/89 - Inozemstvo............................... ............7/82 - Iz domačih logov........................... ............4/72 - Iz Mišje peči............................... ............1/86 - Jesenska Jerebica........................... ............11/86 - Jesenski utrinki............................ ........... 12/77 - Kalymnos................................ ........... 12/78 - Kandersteg............................... ............2/89 - Kanin................................... ............10/91 - Klub 8a................................. ............7/82 - Lev nad Zermatom.......................... ............3/85 - Logarska dolina............................ ............2/89 - Martina se vrača............................ ............8/92 - Moulin Rouge............................. ............10/91 - Na primorski strani Julijcev..................... ............3/84 - Nad Krmo................................ ............11/86 - Nad Ogulinom............................. ............4/73 - Nekaj tudi iz gora........................... ............1/86 - Never give up............................. ............9/69 - Norčki.................................. ............9/68 - Nova smer v Krnu........................... ............3/84 - Nova smer v Planici.......................... ............4/72 - Nove smeri v Julijcih......................... ........... 12/77 - Novo v Martuljku........................... ............11/87 - Novo v naših stenah......................... ............10/90 - Novo v Velikem vrhu......................... ............4/72 - Novo v Zadnji Trenti......................... ............10/90 - Odlična serija Luke Krajnca..................... ............3/84 - Ojstrica................................. ............8/92 - Paklenica................................ ........... 12/77 - Polni zalet................................ ............7/82 - Pomladni vzponi........................... ............7/82 - Ponovno Matterhorn......................... ............4/72 - Ponovno v akciji............................ ............1/86 - Primorski Julijci............................ ............9/67 - Prvi slapovi.............................. .............1/86 -Raduha ................................ .............4/72 - Rušica................................. .............11/87 - Rzenik................................. .............11/86 - Savica................................. .............3/84 - Skuta.................................. ............ 7/82 - Slapovi v Dolomitih......................... ............ 3/85 - Slapovi v Loški steni........................ .............4/72 - Slapovi v Sottogudi......................... ............ 4/73 - Steber Rinke............................. .............4/72 - Šite................................... .............8/92 - Športno plezanje.......................... .............2/89 - Tamar................................. .............9/67 - Tradicionalno plezanje v Pembroku.............. .............8/92 - Travnik in Ojstrica.......................... .............9/69 - V Alpah................................ .............2/89 - V dolini Cogne............................ .............3/84 - V Dolomitih.............................. ............ 9/68 - V glavnem južne stene....................... ............ 8/92 - V gorah................................ ............ 12/78 - V najtežjih miksih.......................... ............ 4/72 - V Raduhi................................ ............ 2/89 - ValdiLandro............................. .............2/89 - Via Italia................................ ............ 9/69 - Vrh nad škrbino........................... .............11/86 - Za Miho................................ .............11/86 - Zadnjica................................ .............9/67 - Zeleni vir............................... .............3/84 - Zimske smeri............................. ............ 2/89 Jamnik, Robi: Balvani......................... .............5/81 - Balvani................................ .............7/83 - Balvanisti............................... .............6/82 - Malo mešano............................ .............6/82 - Na domači sceni........................... .............4/73 - Od tod in tam............................. ............ 4/73 - Pregled januarskih in februarskih vzponov.......... ............ 3/85 - Športne smeri............................ .............7/83 - Tekmovanja............................. . 4/73, 5/80, 7/82, 6/82 - V medijih............................... .............5/81 - V skali................................. .............5/80 Kavzar, Borut: Prerez sezone 2008 mladinske reprezentance v športnem plezanju............. .............2/23 Knez, Franček: Ožarjeni kamen - odlomek iz knjige...... .............2/35 Kokalj, Andrej: Zgodovina športnega plezanja v Sloveniji . . ..............2/4 Koren, Dejan: Maroko 2009 ..................... ............ 12/78 - Nora linija Supercanaleta..................... .............3/76 Krejan, Marta: Ledno kraljestvo Koroške............. ............ 2/86 Leskošek, Tina: Pobeg na sonce.................. .............5/74 - V čarobno divjem svetu nad Sočo................ .............1/14 Mežnar, Petar: 12. memorial Janeza Jegliča - Johana..... .............11/87 Mežnar, Peter: Alpe.......................... .............5/78 - Borova peč v Dolžanovi soteski................. .............6/82 - Dobri prosti vzponi......................... .............6/81 - Košuta, Veliki vrh.......................... .............6/82 - Mangartski Vršiči.......................... .............6/82 - Mrzle vode.............................. .............5/79 - No Siesta............................... .............5/77 - Paklenica............................... .............5/78 - Paklenica............................... .............6/81 - Spust s Palca............................. .............5/78 - Taborv Chamonixu......................... .............5/79 - Zadnji slapovi............................ .............5/78 - Zadnji zimski vzponi........................ .............5/77 Mihalič, Roman: Moji prvi koraki.................. ............ 6/79 Mihelič, Joža: Neznani vrhunski alpinisti med nami...... ............11/82 Miškovič, Dejan: Mustagh Tower - ledeni stolp in izgubljena magija....................... .............1/74 Nastran, Vanja: V strminah nad planšarijami............ ...........3/82 Pahor, Brane: Praznična Slovenska.................. ...........6/42 Pate, Mateja: Osapske štorije...................... ...........7/73 - Slovenci v reviji American Alpine Journal 2008 ......... ...........2/89 - Tri desetletja Zahodnega grebena Everesta........... ............5/4 - Za uvod.................................. ............2/4 - Zaključek državnega prvenstva v športnem plezanju..... ...........1/86 - Zaključek svetovnega pokala v športnem plezanju....... ......... 12/78 Pavlovič, Vesna: Družinsko plezanje v Ailefroide.......... ...........11/78 - Plezanje 'tam spodaj'......................... ...........5/69 Pečjak, Andrej: Končan Svetovni in Slovenski pokal........ ...........3/68 Prezelj, Marko: Bhagirathi 2009 .................... ...........11/70 Rutar, Iztok: Bele sanje - spominska smer Sama Trošta...... .......... 1/10 Steinbuch, Mire: Slavna klasika v Velikem Kleku.......... ...........4/69 Šalamon, Magda: Vrh brez milosti................... .......... 8/59 Šerkezi, Matjaž: Grape.......................... ............1/4 Škarja, Tone: Bolj smo se bližali vrhu, bolj se nas je gora branila ...........5/6 - Japanese alpine news......................... ...........8/93 Škrjanec, Stane: Zimska Ojstrica.................... ...........6/47 Šumrada, Bor: V iskanju devic Nebeškega gorovja......... .......... 2/82 - Veliki vrh nad Jezerskim........................ ..........11/84 Naravovarstvo Številka/stran Brišar, Lado: Gogalova lipa........................ ...........4pr/7 Frajman, Božo: Negativni vpliv rastlinskih in živalskih vrst . . . ...........2/66 Klenovšek, Dušan: Božanski cvetovi.................. .......... 7/63 - Mačja ušesa............................... ...........4/54 - Plahi vitez................................. ...........11/61 - Planinski pupek ............................. ...........5/64 - Tisočletna sopotnica človeka..................... ..........10/66 - V pozni jeseni jo lažje opazimo.................... ..........12/56 - Velikonočnica.............................. ...........3/66 - Visokogorski zračni akrobati ..................... ...........9/42 - Zavarovane rastline v Sloveniji.................... .......... 1/66 - Zvončki in kronce............................ ...........2/70 Klenovšek, Dušan; Vernik, Martin: En rogat, drugi sinje moder. .......... 6/61 Kus Veenvliet, Jana: Ne vmešavajmo se v naravo!......... ...........3/62 Leskošek, Tina; Brecelj, Anton: Spomladi čisto, poleti cvetoče . ...........9/37 Naprudnik, Milan: Alpska konvencija in njena severna stena . . ...........10/63 Prelc, Špela: Alpska konvencija..................... ...........5/21 Stritar, Andrej: Napredek v gorah................... ...........7/94 - Prijaznost!................................ ...........8/96 - Sebičnost!................................. .......... 7/94 Tekavčič, Rudi: Spoznavanje ptičjega sveta Himalaje....... ...........7/35 Zupanc, Barbara: Krajinski park Ljubljansko barje......... ...........4/56 Zgodovina Številka/stran Bradeško, Marjan: Kaj skrivajo nedrja Zemlje?........... ............11/4 Ekar, Franc: O zgodovini našega planinstva............. ...........5/26 Furjan, Izidor: 150 let od rojstva Alojza Knafelca.......... ............6/4 Kocutar, Stane: Rudolf Bajura, pisec prvih turističnih vodnikov......................... ...........8/16 Pečenko, Santo: Pohod na Triglav................... ...........10/36 Poličnik, Tomaž: Odkup Okrešlja.................... ...........4/17 Remic, Jana: Rudarstvo v dolini Jezernice.............. ...........11/5 Rovšček, Žarko: 'Klicarji glasni smo gora ...'............. ...........6/22 Tomše, Tone: Del problematike vzdrževanja planinskih poti . . ............6/7 Wraber, Tone: 125 let organiziranega italijanskega planinstva v Gorici.................. .......... 2/30 Zgaga, Olga: Ivan Anderle - Rejčk, srčni mož iz Podbrda..... ...........9/34 - Kako smo gradili kočo na Črni prsti................. ...........10/30 Doživetja z gora Številka/stran Anderle, Aljaž: Mokrotna belina z vetrom.............. ...........4/61 Aničin, Aleksandar: Z očijem na Mont Blanc............. .......... 1/40 Bogataj, Valentin: Krav pa nikjer..................... ...........11/38 Bokal, Milka: Bo življenje v vaseh pod Ratitovcem?...... ............9/27 - Megleno popraznično jutro................... ............2/39 Bradeško, Marjan: Bos na Triglav.................. ............11/25 - Moja pot na planino........................ ............5/43 Čač, Vladimir: Amfiteater...................... .............7/13 Čujež, Manca: Dobrega četrt stoletja pod platneno streho. . ............11/34 - Poljub Sonca pod Koroško Rinko................. ............ 7/29 Dimitrov, Pavel: Ples pajčolana................... ............3/42 Dornik, Herman: Strah ima velike oči............... ............8/43 Gartner, Gregor: Najlepši dostop na vrh............. ............6/53 Gorišek, Gorazd: Na zahodnem karavanškem grebenu— ............7/20 - Poldanovec.............................. ............1/34 - Vzhodni žleb (Pomladni cvet).................. ............3/46 Gosar, Andrej: Prečenje Loške stene je lahko tudi prijetno . . ............8/25 Gril, Janez: Zimsko jutro....................... ............3/37 Habjan, Vladimir: V mokrem in megli je teže............ ............8/20 Kolenc, Olga: Visoki Atlas - Maroko................ ............8/74 - Zlatorogovi vrtovi.......................... ............5/54 Kosi, Peter: Šcah............................ ............11/40 Kostanjevic, Nada: Ciklame, krvave ciklame............ ............7/30 - Doživetja vztrajne štoparke................... ............8/37 Krnič, Edo: Po zimskih gorah.................... ............4/26 Kržišnik, Leopold: Na Porezen malce drugače, drugič..... ............8/48 Lavrič, Božidar: Vrhovi prijateljstva, Cime dell Amicizia, Gipfel der Freundschaft..................... ............4/42 Leskošek, Tina: 'Delo na višini'................... ............11/15 Lipužič, Janja: Potepanje po Visokih Turah............ ............8/53 - Zeleni hribi nad belim jezerom................. ............4/27 Luštrek, Mojca: Kolikor hodcev, toliko poti............ ............11/33 Mihorič, Alenka: Rože v peskih................... ............10/46 Mislej, Joško: Pogled na gore in z gora.............. ............12/30 Mušič, Irena: Monte Duranno, gora z razgledom........ ............ 9/44 Podovšovnik, Uroš: Uršlja gora................... ............12/48 Prelovšek, Uroš: Monte Cevedale in Köllkuppe (Cima Marmotta)......................... ............1/54 Recer, Špela: Ko prijazna gora nad Sočo pokaže zobe..... ............2/48 Remic, Jana: Med kapljicami.................... ............5/50 Senegačnik, Jurij: Moldoveanu................... ............4/30 Stritar, Andrej: Jesenska lepota med Rezijo in Reklanico . . . ............4/48 - Kako smo iskali Semide dei Agnei................ ............11/56 - Šinovec ni več prepovedana gora................ ............8/78 Stritar, Mojca: Vprašanje smisla.................. ............6/50 Stritar, Rok: Kosmato srečanje na Durmitorju.......... ............1/39 Škodič, Dušan: Kam so odletele naše coprnice?......... ............10/53 - Nož ................................... ............3/34 - Predor................................. ............4/14 - Rapalka................................ ............11/28 - Vajenec................................ ............6/18 Škrjanec, Stane: Izpolnjena srčna želja................ ............3/44 - Krnička gora nad Matkovim kotom............... ............1/37 - Malo znani lepotec furlanskih Dolomitov........... ............9/49 Štrukelj, Marjeta: Sam........................ ............9/30 Štucin, Sara: Vodna dogodivščina v Dolomitih......... ............7/38 Temelj, Franc: Čez Dedca in babo.................. ............1/38 Terpin, Rafael: Na Sveto goro.................... ............3/38 - Nad Zalo................................ ............7/22 - Posebna čez Kočevše........................ ............12/37 - Z Lokvarskega griča k sv. Ivanu v Šebreljah.......... ............6/38 Žvokelj, Jože: Srečanje z medvedom............... ............ 7/18 Oprema Številka/stran - Bushnell 'Back Track'........................ ............8/40 Anderle, Aljaž: Na suhem in toplem................ ............3/58 Bele, Jani: Nekaj napotkov za gibanje v gorah......... ............7/95 - Samovarovalni komplet...................... .............4/8 Debevec, Tadej: Kaj storiti, da nas v Alpah ne bo bolela glava?........................ ............7/56 Hladnik, Jurij: Hitro, preprosto, ekološko............ . . . . 6/65 Krebs, Andreja: Se gibljete v naravi?............... . . . .12/66 Lešnik, Arnold: Udobje je na prvem mestu........... . . . .10/67 - Ukrotimo mraz.......................... . . . .11/63 - Varno na pot............................ . . . . 2/44 - Za lahkotnejši korak....................... . . . . 9/54 Naglost, Oton: Fotografiranje v gorah............. .....9/4 Pavšek, Miha: Posodobitev in nadgradnja spletnega portala meteo.arso.gov.si................... .....7/49 Pečjak, Andrej: Ledni vijaki.................... . . . . 1/70 Šerkezi, Matjaž: Bushnell Back Track.............. . . . . 5/93 - Naš recept.............................. . . . . 4/13 - 'Ne preveč' francoska čebulna juha.............. . . . . 3/57 - Nekaj pravil obnašanja v gorah pozimi........... . . . . 3/57 - Novost................................ . . . . 4/13 - Novost................................ . . . . 6/67 - Opozorilo: dereze žabice.................... . . . . 2/55 - Opozorilo: ledenke........................ . . . . 2/55 - Pomen kvalitetne zaščite oči.................. . . . . 8/82 - Poškodbe vrvi, nasvet...................... .....1/9 - Temperatura, višina, veter in občutek mraza........ . . . . 4/80 - UIAA varnostni standard za zavorne naprave....... . . . . 8/84 - V gore s čelado........................... . . . . 6/63 - V gore s primernimi čevlji.................... . . . . 7/60 Tomazin, Iztok: Kačji ugriz v gorskem svetu.......... .....4/4 Pripovedke, anekdote, šale Številka/stran Kavšak, Tanja; Ježovnik, Darja; Pukart, Nika: Recept kako dobiti mladega planinca........ . . . .11/37 Škodič, Dušan: Čas glavne prošnje................ .. . . 5/28 Pesmi, aforizmi Številka/stran Jemec, Samo: S Sorških kali do Črne prsti........... . . . . 2/96 Mihorič, Alenka: Alpski zvonček................. . . . . 7/81 - Belo cvetje na gori........................ . . . . 7/59 - Iskanje večnosti.......................... . . . .12/21 - Kamniške murke......................... . . . . 7/24 - Kraški rob.............................. . . . . 5/49 Šalamon, Magda: Bela stena................... . . . .12/21 Štirn, Slavica: Jutranja zarja.................... . . . .11/62 - Na Boču ............................... . . . .11/62 Tacer, Aleš: Na vrhu stojim..................... . . . . 5/49 - Prijatelj na vrhu.......................... . . . . 5/49 Živec, Fulvij: Hrepenenje...................... . . . . 4/78 Planinska organizacija Številka/stran Čujež, Manca: Orientacijsko mravljišče na Pohorju...... . . . . 6/36 Ekar, Franc: 69. redna skupščina UIAA.............. . . . .11/91 Habjan, Vladimir: Gospodarska komisija v letu 2008 — . . . . 3/89 Mihelič, Zdenka: Zbor MO 2008.................. . . . . 2/92 Mušič Habjan, Irena: Prizadevne delo stotine slovenskih markacistov............... . . . .12/26 Mušič, Irena; Habjan, Vladimir: Poudarek na projektih Alpske konvencije........................ . . . . 6/33 Pevec, Emil: Iz dejavnosti MK PZS................ . . . . 3/89 Podobnik, Pavle: Analiza nesreč in reševalnega dela v letu 2008...... . . . . 6/93 PZS, INDOK: Podpis sporazuma o sodelovanju........ . . . . 7/90 - Sporazum o sodelovanju med PZS in NMA......... . . . .11/91 - Srečanje pohodnikov po evropskih pešpoteh....... . . . . 6/86 Sbrizaj, Danilo: Obisk pri ministrici za obrambo....... . . . . 9/75 - Sestanek z ministrom...................... . . . . 7/90 Skobe, Rozalija: Zbor delegatov Komisije za varstvo gorske narave — . . . . 1/91 Skobe, Rudolf: Obisk pri ministru za šolstvo in šport____ . . . . 7/91 - Okrogla miza ob Mednarodnem dnevu gora 2008 — .. . . 1/90 Straže, Ivan: Planinske poti vabijo................ .. . 12/29 Šerkezi, Matjaž: KA, KŠP, KOTG, KTTS.............. .. . . 8/96 - Nekaj utrinkov o dejavnosti komisij PZS........... . . . . 2/92 - Pregled aktivnosti komisij PZS (KA, KŠP, KOTG, KTTS) . . . . ...........6/86 - Vetroven in množičen praznik ................... ............7/4 Škerbinek, Danilo: Je UIAA na razpotju ali že mimo njega?. . . ............7/43 Tovšak, Slavica: Pestro delo Komisije za gorsko popotništvo . ...........3/89 - Utrinki iz planinskih društev in koč................ .......... 12/23 - Visokjubilej 'Hrvatskega planinara'............... ...........4/45 Vončina, Anka: Usposabljanja za varuhe gorske narave____ ...........11/92 Vranič, Jerca: Utrinki z zbora mladinskih odsekov........ ...........12/45 Imenoslovje Številka/stran Pate, Mateja: Pasti plezalskega izražanja............. ...........3/80 Steinbuch, Mire: Angleško-slovenski plezalski slovarček____ ...........9pr/1 Pisma bralcev Številka/stran Dolinar, Brane; Rudman, Robert: O Gorjanskih škratih..... ...........7/85 Grego, Milan: Jesenska lepota med Rezijo in Reklanico..... ........... 7/84 Gričar, Klemen: Neprimerno opremljeni na Mont Blancu . . . ...........9/71 Iskra Kranj, PD: Cesta na Potoško goro? Ne, hvala!........ ...........2/90 Kostanjevic, Nada: O Kleku....................... ...........11/88 Koželj Stepic, Marinka: K članki Novi časi za vodnike...... ...........9/72 Mihelič, Jože: Informacijska tabla TNP............... ...........1/87 Mlakar, Janko: Zima je mrha...................... ........... 2/90 - Zima staršev in dedov tudi drugače................ ........... 3/87 Stritar, Andrej: Al' prav se reče Žrd ali Sart?............ ...........8/94 Strmšek, Boris: Triglav - vse bolj sramota namesto gora simbol........................ ........... 9/72 Taler, Luka: Še o Šinovcu........................ ...........9/73 Veber, Ivan: Gorsko društvo Triglavski prijatelji.......... ........... 3/87 Zupan, Ciril: Kako na goro Monte Cieso............... ...........7/84 Planinska literatura, kultura Številka/stran Bradeško, Marjan: Botanika na Kranjskem............. ........... 3/88 - Brez ledenih viharjev.......................... ...........11/88 - Gruh................................... .......... 12/79 - Idrijsko-cerkljanska kača...................... ...........6/84 - Iskrenost - osmič........................... ...........7/86 - Iz ptičje perspektive......................... ...........7/87 - Kjerje Krpan (menda) tovoril sol................. ...........8/95 - Moje planinstvo............................ ........... 2/91 - Naslednjih 76............................. ...........5/83 - Pesniški poklon gori......................... ...........6/84 - Slovenska planinska pot po angleško .............. ...........9/73 - Tudi v tujini............................... ...........12/80 - Vedno znova Kugy .......................... ...........1/88 - Velika planina............................. ...........6/85 - Za pustolovce ............................. ...........11/90 - Zares! Le kam gre veter?....................... ........... 1/87 - Znova odkopani biseri........................ ...........9/74 Čujež, Manca: 3. mednarodni festival gorniškega filma — ...........4/37 Habjan, Vladimir: Zapisan spomin na šestdesetletno delo. . . ........... 4/74 Izgoršek Bradeško, Mojca: Gospod z rožo............. ...........7/88 Košir, Mitja: Dolomiti.......................... ...........7/86 Krpač, Franjo: Športni dan....................... ...........10/93 Luštrek, Mojca: Knjiga o hrepenenju................ ...........12/82 - Knjiga, ki vabi (ne pošilja!) bralca v tri krasne.......... ...........11/90 - Lepa pot - lep jubilej......................... ...........10/93 Luštrek, Mojca; Velkovrh, Ciril: Slovenska pohodniška, planinska in gorniška literatura 2008 ............. ...........5/94 Mašera, Andrej: Gore in spomini ostajajo............. ...........5/84 - Privlačna Slovenija.......................... ...........7/88 Mežnar, Peter: Tomaž Humar..................... ...........8/94 Pate, Mateja: 'Drzna je bila ta pot'.................. ...........5/81 - Nagrada za knjigo Alpe - kot jih vidijo ptice........... ...........12/80 - Pisanje kot terapija.......................... ...........5/82 - Plezanje v evropskem duhu.................... ...........5/82 - Skrit biser nad Ljubeljem...................... ...........9/73 Pavšek, Miha: Krn in Storžič bolj počez in manj podolgem. . . ...........12/80 Mušič, Irena: Izredni zbor gorskih reševalcev Slovenije____ ............ 1/94 Steinbuch, Mire: Jezersko....................... ...........11/89 - Nov bivak Pavla Kemperleta na Velikih Podih postavljen . ............11/93 - S prijatelji pod macesni....................... ...........1/89 - Občni zbor PD Kamnik....................... ............5/88 Stritar, Andrej: Podrobno o hrvaških gorah............ ...........2/91 Oitzl, Renata: PD Gozd Martuljek v letu 2008 .......... ............5/87 - Zgodbe o šestdesetih letih AAO.................. ...........7/89 Pevec, Emil: Nova planinska znamka............... ............3/91 Šerkezi, Matjaž: Zakaj se alpinisti med seboj navežejo na vrv? Polajnar, Dušan: Ustanova Sklad Okrešelj v letu 2008..... ............ 6/89 Da preprečijo razumnim, da odidejo domov!......... ...........6/85 PZS, INDOK: Alpinistični kongres v Trstu............. ............3/90 - Članarina v letu 2010........................ ........... 12/88 Novice, obvestila Številka/stran - Mednarodna konferenca o reprociteti............. ............10/92 - Obalno PD Koper prejelo priznanje Mestne občine Koper . . ...........6/90 - Novice in Obvestila PZS v elektronski predal......... ....... 11/85,10/92 - Pestro dogajanje v Triglavskem narodnem parku - Obisk delegacije Srbske planinske zveze........... ............3/90 ob evropskem dnevu parkov 2009 ............... ...........5/92 - Planinska zveza Slovenije na Facebooku........... ............11/85 - Popusti za skupine članov PZS na Slovenskih železnicah . . ...........3/90 - Planinska zveza Slovenije tudi na Facebooku........ ............9/75 Bele, Jani: Dan gorskih reševalcev Slovenije............ ...........7/93 - Priznanje Helikopterski enoti policije............. ............2/93 Bokal, Milka: Tečaj gibanja v gorah v zimskih razmerah — ...........4/76 - Zbor vodnikov 2009 ........................ ............12/83 Budkovič, Lojze: Občni zbor PD Bohinjska Bistrica........ ...........5/88 Racman, Jana: 19. nočni Rokovnjaški pohod.......... ............6/91 - Turna smuka s Črne prsti in Rodice................ ...........6/88 Remic, Jana: Planinska tura za rejniške družine......... ............ 9/76 Čeligoj, Vojko: Zaslužna planinca na poštni znamki....... ...........7/91 Rojs, Rajko: 50 let Bivaka v Križevniku............... ............ 8/92 Čotar, Miranda: 60 let Planinskega društva Nova Gorica — ...........12/85 Sbrizaj, Danilo: Obisk pri poveljniku sil Slovenske vojske . . . ............11/92 Debevec, Tadej: Zbor gorskih vodnikov 2008 ........... ...........2/95 Skobe, Rozalija: Dan Zemlje 2009 ................. ............6/86 Dolenc, Ivanka: Tabor mladih planincev.............. .......... 12/84 Skobe, Rudolf: Fakulteta za šport prejela priznanje PZS . . . ............5/85 Ekar, Franc: Strokovni posvet o obnovi koče na Doliču...... ...........8/96 Stritar, Andrej: Akademci obeležili svojih 60 let........ ............ 7/92 Ekar, Franci: 110 let od ustanovitve Kranjske podružnice SPD . ...........6/88 - Kako poznate naše uredništvo?................. ............10/95 Fekonja, Irena: Čistilna akcija za lepšo Ljubljano......... ...........6/87 Šerkezi, Matjaž: Adidas terrex pro................. ............8/83 Frankovič Franetič, Mirjam: V deželi Petra Klepca........ ...........9/77 - Iz dejavnosti KA, KŠP, KOTG in KTTS PZS............ ............4/75 Grad, Darja: PUS Bavšica 2008 .................... ...........2/94 Škerbinek, Danilo: Seja predsedstva CAA............ ............5/86 Grum, Andrej: Snežni most...................... ...........6/89 Uredništvo Planinskega Vestnika: Gumzej, Jože: Zreški planinci proslavili abrahama........ ...........1/92 Najvrhovi Alp izven Slovenije.................. ............ 6/55 Habjan, Vladimir: Status humanitarne organizacije....... ...........10/92 - Nesreča Franca Oderlapa na Manasluju............ ............10/91 Jamnik, Tomaž: Nadzorni odbor - Novoletno voščilo.......................... ............ 12/2 pregledal delo Sklada Okrešelj.................. ...........6/90 - O smrti Igorja Maherja....................... ............ 8/96 Kastelec, L.; Vovk, F.: XIII. spominski Furlanov pohod...... ...........10/94 - Obvestilo............................... . . . .12/87, 10/91, 6/92 Kavar, Janez: Slovenija na čelu mednarodne federacije - Opisi 'najvrhov' Alp pridejo oktobra!.............. ............9/76 vojaških gornikov - IFMS...................... ...........12/87 - Opravičilo............................... ............ 4/77 Kokalj, Marija: Učenci OŠ Žiri v planinski šoli v naravi...... ...........12/85 - Popravek............................... ............8/29 Korošec, Renata: Tabor mladih planincev na Dovjem...... ...........9/75 - Priloga september 2009...................... ............ 9/43 Koželj Stepic, Marinka: 39. tabor ljubljanskih planincev____ ........... 7/92 - S klikom do vseh člankov naše revije vse do leta 1973!____ .....7/92, 6/91, 2/55, - PD Delo in PD Grafičar na Veleb^u................ ...........7/94 1/73, 3/94, 4/75, 5/80 Kreča, Nina: Mladi planinci na Vrheh................ ...........7/96 Točaj, Maja: Tabor mladih planincev Dovje 2009........ ............10/94 Krvina, Rafael: Jelenci - zavetišče, Tomše, Tone: Okrogla miza 'V gore peš ali s kolesom'..... ............7/90 kjerje vrednota gostoljubje................... ...........5/92 - Sestanek s Pavlom Gantarjem.................. ............5/85 Kuzman, Uroš: Osemdeseta so b'la leta................ ...........3/93 - Sodelovanje Krke in PZS...................... ............11/92 Laharnar, Irena: Občni zbor PD Idrija................ ...........5/90 Tovšak, Mirko: 21. Matjažev pohod na Peco........... ............3/92 Lenarčič, Maruška: Fulvij Živec prejel priznanje - Markacisti Koroške ocenili delo................. ............3/92 Športne zveze MO Koper..................... ...........4/76 Tovšak, Slavica: Dolgo iskani filmi in arhivsko gradivo____ ............4/74 - Obalno PD Koper praznuje 60 let................. ...........5/89 - Zgledno delo PD Pošte in Telekoma Ljubljana........ ............3/94 - Srečanje turnih kolesarjev..................... ...........6/87 Valjavec, Ivanka: Junaki Kriške gore 2008 ............ ............4/75 - Srečanje vodnikov PZS v Kopru.................. ...........5/91 Vitez, Adriana; Ružič, Jože: Regijski tekmovanji MIG Lenarčič, Tine: Obračun opravljenega dela............. ...........5/90 v Kopru in Puconcih........................ ............ 1/95 Lesjak, Marija: Člani PD Vinska Gora so zborovali......... ...........3/91 Zagoričnik, Oto: 50 let PD Polzela................. ............7/91 - PD Nazarje ima svoj planinski dom................ ...........6/90 Zgaga, Olga: Gorski tek Ivana Anderleta in srečanje - Spet smo čistili............................. ...........6/87 planincev na Črni prsti...................... ............11/94 Levstik, Janez: Planinski tabor MDO Zasavja........... .......... 12/84 - Občni zbor PD Podbrdo...................... ............5/87 Likar, Valter: Pohod veteranov vojne za Slovenijo........ ...........9/77 - Pol stoletja upravljanja koče na Črni prsti........... ............11/94 Lorenčič, Darko: Namestitev ptičjih gnezdilnic.......... ...........6/88 - Stokrat na Črni prsti........................ ............11/95 Mačkovšek, Mojca: Šestdeset let PD Velenje........... ...........11/93 Mally, Marjan: Pomurska planinska pot.............. ...........2/93 Jubileji, v spomin Številka/stran Mertelj, Oti: 60 let Planinskega društva Gozd Martuljek. . . . .......... 12/86 - V spomin ............................... ............4/78 Mežnar, Peter: Zbor alpinistov.................... ...........5/80 Božič, Stipe: Dragi prijatelj!..................... ............12/13 Mihelič, Zdenka: Hitra pomoč rešuje................ ...........1/93 Dabič, Viktorija: Ptujski planinec Nikola Vukotič in njegovih sto let........12/83 Milošič, Danilo: Odprava na Mont Blanc.............. ...........1/93 Drolec, Tomo: Tomažu Humarju.................. ............12/18 - Ustanovljeno planinsko društvo Naveza............. ...........1/93 Grošelj, Viki: Tomažu Humarju................... ............12/7 Mlakar, Irena: 55. občni zbor PD Pošte in Telekoma Ljubljana . ...........5/91 Kotnik, Ivč: Daniel Kopušar..................... ........... 12/86 Mohar, Darko: Planinsko prijateljstvo brez meje......... ...........6/91 Koželj, Aleš: Tomažu Humarju................... ............12/17 Mučibabic, Irena: Planinci pa kar na IZI............... ...........2/93 Kresal, Gregor: Tomažu v slovo................... ............12/15 Mušič Habjan, Irena: Srečanje gorskih reševalcev veteranov . ...........12/85 Lavrič, Leon: Marijan Gril....................... ............ 5/93 Leskošek, Tina: Tomaž Humar........... ..................... 12/4 Frajman, Božo ...... ............................. 2/68, 2/69; Messner, Reinhold: Smrt Tomaža Humarja . . .....................12/11 Gaborovič, Zoran — .........................6/53, 6/54, 10/11; Mlakar, Mirko: Pavel Stropnik........... ..................... 4/79 Golob, Jure........ ................................. 2/11; Oprešnik, Janko: Tomažu Humarju....... .....................12/16 Golob, Urban....... .............. 2/15, 2/16, 2/20, 2/21, 3/72, 7/73; Pollak, Bojan: Tomažu Humarju......... .....................12/11 Gorišek, Gorazd ..... ....................... 10/43, 10/44, 10/45; Šerkezi, Matjaž: Franc Oderlap.......... .....................11/95 Gosar, Andrej....... ............................11/48, 11/49; - Milenko Arnejšek - Prle............. .....................3/95 Gosar, Bojana....... ..............................3/2, 3/34; Škarja, Tone: Modra vreča............. .....................12/19 Gospič, Aleksandar . . . ................................10/27; Šolar, Martin: Igor Maher (1963 - 2009) . . . . .....................9/78 Gričar, Klemen...... ............................10/16, 10/17; Tomazin, Iztok: Filip Bence - Ta črn........ ..................... 4/76 Grmovšek, Andrej. . . . .............. 1/80, 1/83, 5/77, 8/85, 8/87, 11/66; Velkovrh, Ciril: Planinskemu prijatelju Jožetu Gračnarju...............1/96 Grmovšek, Tanja..... ................. 1/84, 8/86, 8/88, 8/89, 11/69; Zgaga, Olga: Lojze Oman.............. ..................... 2/95 Grogl, Silva........ ......................... 8/62, 8/63, 8/65; Gros, Natalija....... ............................. 4/67, 4/68; Naslovnice Številka/stran Grum, Andrej....... ................................. 6/89; Bijuklič, Mirko: Soča................ ........................ 6 Habjan, Miha....... ................................. 7/92; Briški, Dan: Kozorog in stena........... ........................ 9 Habjan, Vladimir . . . . ............ 1/6, 1/7, 1/35, 2/96, 3/42, 3/46, 4/10, - Kozoroga ...................... ........................ 8 4/80, 4pr/11, 4pr/26, 5/88, 6/33, 7, 7/67, 8/21, Habjan, Vladimir: Na grebenu med V koncu špico in Kotovi špico............7 8/24, 9/44, 9/46, 9/47, 10/5, 10/19, 10/22, 10/24, Koželj, Aleš: Janko Oprešnik in Tomaž Humar v steni Cholatseja............12 10/28, 10/60, 10/61, 10/62,11/5, 11/94, 12/21, 12/24, 12/34, 12/85; Naglost, Oton: Avrikelj............... ........................ 5 Hladnik, Jurij ....... ................. 6/65, 6/66, 6/66, 6/66, 10/21; - Na izstopu Jalovčevega ozebnika....... ........................ 3 Hočevar Žager, Lidija . . .................... 2/47, 8/50, 12/21, 12/30; - Plezanje v plezališču Vipava.......... ........................ 2 Horvat, Tomaž...... ................................. 4/53; - Triglav........................ ........................ 4 Hostnik, Primož ..... ................................. 3/58; - Turski žleb..................... ........................ 1 Hrovat, Tomaž...... ......................... 1/61, 2/64, 2/65; Prezelj, Marko: Vzpon na Bhagirathi 2, zadaj Bhagirathi 3................11 Ikanovič, Maja...... ............................. 7/33, 7/34; Reven, Sebastjan: Jalovec s Slemena...... .......................10 Ikanovič, Maja...... ................................. 7/32; Ivanek, Branko...... ................................. 3/57; Fotografije, skice in zemljevidi Jagodic, Andreja..... .................................3/60; Ajnik, Luka.................... .....................6/81; Jaklin, Zlatko....... ................................10/10; Aleš, Janez .................... .................... 12/73; Jakofčič, Tomaž..... .............8/4, 8/6, 8/7, 8/8, 8/10, 8/11, 11/87; Anderle, Aljaž................ 3/48, 3/49, 3/60, 3/61, 4/61, 4/63, 12/71; Jarc, Janez......... ............................7/42, 9pr/32; Aničin, Aleksandar............... ......1/40, 1/41, 1/42, 1/43, 12/74; Jereb, Miran....... ................................. 6/91; Balant, Mojca.................. ..... 3/78, 3/79, 5/74, 5/76, 11/18; Jovanovič, Iskra..... .................. 2/29, 4/43, 5/21, 7/14, 10/6; Bandelj, Andrej................. ............. 1/48, 1/50, 1/51; Jurca, Boris........ ..............................6/4, 6/12; Bečan, Klemen.................. .....................4/68; Karničar, Drejc...... ........................... 12/58, 12/59; Bele, Jani ..................... ..................... 4/11; Karo, Silvo......... ................................. 5/66; Bergant, Borut.................. .................4/77, 5/17; Kavar, Janez ....... ................................. 9/33; Bernard, Nina.................. ................ 9/67, 11/77; Kavzar, Borut....... ................................. 2/23; Bie, Sam...................... .....................9/61; Kejžar, Klemen...... ................................. 6/78; Bijuklič, Mirko.................. .......... 6, 8/38,10/46,12/64; Klančar, Robert ..... ..........................7/8, 8/44, 10/7; Binelli, Mauro .................. .............2/12, 2/18, 2/19; Klemenc, Stane ..... ................... 5/26, 9/9, 9/11, 9/27, 9/41; Blagus, Rok .................... ................ 7/72,11/75; Klenovšek, Dušan . . . . ....... 1/66, 1/67, 1/69, 2/70, 2/71, 3/66, 3/67, 4/54, Bogataj, Miha .................. ...................... 1/4; 4/55, 5/64, 5/65, 6/61, 6/62, 7/63, 7/64, Bogataj, Valentin ................ ................11/38, 11/39; 9/42, 9/43, 10/66, 11/61, 12/56; Bokavšek, Iztok................. ....................10/91; Klinar, Petra ....... ..........................1/44, 1/46, 1/47; Borštnar, Boštjan ................ ..................... 9/80; Kočevar, Sonja ...... ........................... 12/42, 12/44; Božič, Stipe.................... .................... 12/13; Kolenc, Olga....... .................. 5/54, 5/58, 8/74, 8/75, 8/77; Božič, Stipe.................... ..................5/2, 5/15; Koren, Dejan....... ................................. 3/76; Bradeško, Marjan............. 8/66, 8/67, 8/68, 8/69, 11/26, 11/27, 12/47; Kosi, Peter......... ............................ 11/40, 11/41; Brišar, Lado.................... 4pr, 4pr/2, 4pr/5, 4pr/6, 4pr/7, 4pr/8, Kosovelj, Zvone ..... ............................1, 1/36, 2/24; 4pr/12, 4pr/15, 4pr/17, 4pr/20, 4pr/23, 4pr/25; Kovačevič, Mijo ..... ................................ 10/26; Briški, Dan............. 1/53, 5/60, 6/2, 6/6, 6/13, 6/21, 7/2, 7/18, 8, 8/39, Koželj, Aleš ........ .................12, 12/4, 12/10, 12/12, 12/18; 8/43, 8/47, 9, 9/19, 9/20, 10/36, 11/62, 12/60, 12/61; Kranj, Tehnomat..... ................................. 2/55; Bučan, Milivoj.................. ................. 2/40, 2/43; Krejan, Marta...... ................................. 2/86; Caf, Bojan..................... ..................... 3/50; Krnič, Edo ......... ................................. 4/26; Cenčič, Drago................... .....................4/56; Kumer, Tomaž...... ................... 11/19, 11/21, 11/23, 11/24; Česen, Nejc.................... ..................... 2/81; Lamiche, Antony____ ............................. 4/62, 4/64; Čokl, Anže..................... ..................... 2/85; Lapanja, Miha...... ................................ 11/17; Čop, Jaka ..................... ..................... 4/7; Lapuh, Rado ....... .................................6/21; Čufar, Martina.................. . . 6/74, 6/75, 6/76, 9/63, 9/64, 10/87; Lenarčič, Matevž . . . . ......................... 4/22, 4/24, 4/25; Čujež, Manca ................... ........ 7/29, 7/70, 11/35, 11/36; Leskošek, Tina ...... .......... 1/14, 1/16, 1/16, 9/38, 9/39, 11/16, 12/5; Debevec, Tadej.................. ...... 7/56, 7/57, 7/58, 9/65, 9/66; Lešnik, Arnold ...... ........... 2/44, 9/54, 9/56, 9/57, 9/57, 9/57, 9/57, Drab, Jože..................... .....................7/11; 10/23, 10/67, 10/68, 10/68, 10/69, 11/63, 11/63, Drakskobler, Marko............... .....................9/36; 11/64, 11/64, 11/64, 11/64, 11/65,11/65,11/65, 11/65; Dukši, Marko ................... ..................... 6/79; Ličen, Metod ....... .............................7/50, 7/51; Erceg, Andrej................... .................... 10/12; Likar, Boštjan....... ........... 8/35, 11/42, 11/43, 11/44, 11/45, 11/45; Erman, Urša ................... .................... 11/76; Lindič, Luka........ ............................ 2/78, 11/75; Eržen, Miro .................... ................. 3/26, 3/29; Lipužič, Janja....... ....... 4/27, 4/28, 6/92, 8/53, 8/55, 8/56, 8/57, 8/58; Luštrek, Mojca..... .......................6/14, 6/15, 6/16, 6/20; Simonič, Albin ..... .................................11/68; Macleod, Claire . . . . .............................. 6/68, 6/70; Simšič, Stane ...... ..................................4/41; Malec, Olga....... .............................. 6/36, 6/37; Skok, Janez ....... ..................................2/9; Mamolo, Fabrizio . . . .............................2/56, 10/15; Standeker, Matic . . . ...........................1/10, 1/12, 1/13; Marolt, Tomaž..... ............................. 5/48, 10/37; Steinbuch, Mire . . . . ........................... 4/70, 5/67, 9pr; Maršnjak, Franc — ................................. 11/93; Strgar, Peter ...... ................ 2/75, 4/4, 5/43, 5/44, 5/47, 8/26, Melanšek, Mladen . . ..................................7/80; 9/22, 9/23,10/14, 10/42,11/15, 11/25; Meško, Damijan . . . . .................................10/71; Strgar, Polona ..... ..................................9/21; Metljak, Drago..... ..................................5/23; Stritar, Aleša ...... ................................. 11/28; Mihelič, Joža ...... ..............................9/13, 9/14; Stritar, Andrej ..... ............ 1/59, 1/61, 1/96, 1/96, 2/63, 2/65, 3/51, Mihelič, Jože ...... ....................... 8/41, 8/41, 8/42, 8/42; 3/96, 4/48, 4/49, 4/51, 4/52, 4pr/18, 5/37, 5/61, 5/63, 5/96, 6/60, 7/52, 7/54, 7/94, Mihelič, Zdenka . . . . .................................. 1/94; 7/94, 8/78, 8/79, 8/ 80, 8/81, 8/96, 9/26, 9/53, 10/4, 10/95, 11/6, 11/24, 11/39, Mihev, Stanko ..... ................................. 10/84; 11/50, 11/56, 11/57, 11/58, 11/59, 11/60, 12/54, 12/55; Mihevc, Elo ....... ..................................9/18; Stritar, Mojca...... ........... 4/50, 6/50, 6/51, 6/52, 8/70, 8/71, 8/72; Mihorič, Alenka . . . . ........................ 10/48, 10/49, 10/49; Stritar, Rok ....... .................................. 1/39; Miš, Franc ........ ..................................7/68; Stritar, Urša....... .................................11/96; Miškovič, Dejan . . . . ....................... 1/74,1/76, 1/78, 1/79; Šalamon, Magda . . . ...................... 6/28, 6/31, 8/59, 12/19; Mlakar, Igor....... ................................. 12/27; Šerkezi, Matjaž..... ....................4/13, 7/4, 7/5, 7/6, 7/6, 7/6, Mrakič, Lado ...... ..................................8/2; 7/6, 7/6, 7/7, 8/82, 8/82, 8/83; Mušič, Irena....... ............ 1/31, 3/30, 4/10, 5/16, 5/18, 9/48, 10/8; Šisernik, Rok ...... ..................................2/81; Mušič Habjan, Irena. . ................................. 12/57; Šišic, Muhamed . . . . .................................. 5/13; Naglost, Oton ..... .............1, 1/2, 2, 2/2, 2/52, 3, 3/37, 4, 4/2, 4/8, Škarja, Metod..... .......................... 6/29, 6/30, 8/60; 4/12, 4/14, 4/58, 4/60, 5, 5/28, 6/9, 6/11, 6/13, 6/17, 6/22, Škarja, Tone....... ........... 3/20, 3/23, 5/4, 5/9, 10/75, 10/76, 10/77, 7/9, 8/25, 8/30, 8/33, 8/37, 8/48, 9/4, 9/5, 9/6, 9/7, 9/14, 10/79, 10/80, 10/83, 12/20, 12/39, 12/40; 9/17, 9/28, 10/2, 10/18, 10/25, 11/2, 12/2, 12/24, 12/33, 12/63; Škodič, Dušan ..... ............... 10/53, 10/54, 10/55, 11/30, 11/32; Nastran, Vanja..... .................................. 3/82; Škrjanec, Stane . . . . ............... 3/44, 3/45, 4/20, 6/42, 6/44, 6/45, Omerza, Aleš ...... ..................................7/20; v6/46, 6/47, 6/48, 9/49, 9/50, 9/53; Oprešnik, Janko . . . . .............................12/14, 12/15; Šolar, Martin ...... .................... 9/79, 10/70, 10/72, 10/74; Ortar, Jaka........ ............................. 2/82, 10/40; Štebe, Miro....... .................................. 8/28; Ovčar, Luka....... .............................. 5/30, 5/57; Štorman, Gregor. . . . .................................. 7/81; Pate, Mateja...... ....................... 7/74, 7/75, 7/76, 7/77; Štremfelj, Andrej . . . ..................................5/19; Pavlovič, David..... .............................. 5/69, 5/70; Štrukelj, Marjeta. . . . ........ 5/38, 5/39, 5/39, 5/40, 5/41, 5/42, 9/30, 9/31; Pavlovič, Vesna . . . . ..................................5/71; Štucin, Sara....... ...........................7/38, 7/39, 7/40; Pavšek, Miha ...... ....................7/46, 7/47, 7/48, 7/49, 9/79; Štupar, Boris...... .................................. 2/55; Pečjak, Andrej..... ........ 1/70, 1/71,1/71, 1/72, 1/72, 1/72, 3/68, 3/70; Šumrada, Bor...... ................................. 11/84; Pennequin, Stephen . .................................9pr/3; Tamše, Franc ...... .......................... 8/12, 8/13, 8/15; Pepelnjak, Ivan — ..............................7/30, 7/31; Tashi, Šerpa....... .................................. 8/8; Peršolja, Borut ..... ..................................1/26; Tekavčič, Rudi ..... ............ 7/35, 7/35, 7/35, 7/36, 7/36, 7/36, 7/36, Peternel, Mitja..... ............................. 11/51,11/55; 7/37, 7/37, 7/37, 7/37; Peternelj, Anja..... .................................. 3/74; Terpin, Rafael..... ............... 3/38, 3/39, 3/40, 6/38, 6/39, 6/40, Piermartini, Anna. . . .............................. 2/58, 2/58; 7/22, 7/24, 12/37, 12/38; Pirnat, Lojze ...... ............................ 12/26, 12/28; Tič, Dani ......... .............................. 2/36, 2/37; Podbevšek, Dušan . . .............................. 5/20, 8/93; Tomazin, Iztok..... ...........................7/25, 7/26, 7/27; Podgornik, Pavel . . . .................................. 8/91; Tome, Davorin..... .................................. 9/37; Podgornik, Peter . . . ..............................8/90, 8/91; Tomše, Tone...... ............... 2/26, 2/26,3/28, 3/31, 3/32, 3/33; Podovšovnik, Simon . ........................ 12/48, 12/48, 12/49; Tovšak, Slavica..... .................................. 1/18; Pogačnik, Vid...... .......................5/32,5/34, 5/35, 5/36; Trošt, Andrej ...... ............... 2/32, 2/33, 2/34, 2/60, 4/69, 6/12, Povše, Matej ...... .................................. 6/83; 7/78, 7/79, 9/2, 9/24, 9/24, 9/25, 9/25, 9/26, 12/53; Predalič, Nevenka. . . ................................. 11/79; Trpin, Rafael...... ..................................7/23; Prelovšek, Uroš . . . . ...........................1/54, 1/57, 1/58; Urlavp, Iztok...... ................................. 12/25; Premrl, Klemen . . . . ........................ 12/68, 12/69, 12/70; Veenvliet, Paul..... ....................... 2/69, 3/63, 3/64, 3/65; Prezelj, Marko..... ...............2/72, 2/74, 2/76, 7/65, 7/69, 10/20, Verem, Roman..... ..................................6/80; 11, 11/70, 11/72, 11/73, 11/74, 11/75; Vertačnik, Gregor . . . ........... 1/28, 1/29, 4/33, 4/35, 7/45, 7/46, 10/50; Recer, Špela....... ..............................2/48, 2/51; Vogelnik, Vili...... .................................. 4/76; Remic, Jana....... ............... 5/50, 5/51, 5/52,11/8,11/9, 11/11; Vokač, Josip....... ..................................8/19; Rems, Roman..... .................................. 4/57; Volk, Miha........ .................................12/23; Reven, Sebastjan . . . ...................................10; Vranič, Jerca...... .................................12/45; Rihar, Gregor...... .............................. 7/53, 7/55; Vranič, Matej...... ...................... 4/44, 7/16, 8/20, 11/83; Robič, Mojca ...... .................................. 1/33; Vrbec, Andrej...... ................................. 11/78; Romih, Mojca..... ..................................2/10; Vujisic, Vlado...... .......................... 6/56, 6/58, 6/59; Romih Masnoglav, Nuša.................................2/8; Zaplotnik, Nejc..... ..................................5/11; Rovan, Jože ....... .................................. 2/27; Zdešar, Aleš....... ................................. 12/62; Sbrizaj, Danilo ..... ..................................1/90; Zorko, Aleš ....... ................................. 11/67; Selan, Ivan ....... ............3/13, 3/14, 3/15, 3/16, 3/17, 3/18, 3/19; Zupan, Miha ...... ..............................6/81, 6/81; Senegačnik, Andreja . .................................. 1/97; Zupančič, Primož . . . ................................. 11/52; Senegačnik, Jurij . . . ................ 1/9, 4/30, 4/32, 7/13, 7/96, 8/23, 10/57, 10/58, 12/88; Žižič, Barbara...... ................... 1/16, 2/88, 2/88, 3/83, 4/71; Gruh - knjiga s podobami za odrasle Dočakali smo ponatis knjige Eda Deržaja Gruh s prilogo Franca Zupana, ki na slikovit način opiše stanje v takratni družbi. Pohititel Natisnjenih je bilo samo 300 izvodov. Odlomek iz knjige: »Za alpinistično turo veljajo naslednja pravila: ko prispel v kočo, ki si si jo izbral za izhodišče, se vedi tako, da morebitni izletniki in slični smrtniki takoj zaslutijo, da si alpinist posebne sorte. V pozdrav le pokimaj in sedi s tovarišem v skrajni kot sobe. Tu malomarno odvrzi oprtnik z derezami, vrv in cepin. Ce imaš v oprti pravilno razmeščene kline in kladivo, bodo takoj rezko zarožljali. V hipu bodo vse oči uprte v vaju. Nato sedita mrkih obrazov, brez besed, v skrajni kot koče. Ko si prepričan, da so se vaju turisti nagledali, prični s sezuvanjem okovank. To delo spremljaj z žvižganjem kakšne žalostinke. Učinek nebo izostal. Iz oprte vzemi plezalnike, kijih še počasneje oblači. Pri tem žvižgaj še otožnejšo melodijo. Posebno rahločutnim damam se bodo že pri tem tvojem opravilu zarosile oči. Brž ko si obut, si prižgi pipo, ki jo mora vsak dober alpinist imeti. Nato pojdita s tovarišem pred kočo in z daljnogledom intenzivno študirajta steno, ki sta si jo izbrala za cilj Ne pozabi kazati z roko na steno! Publika mora biti točno informirana. Posebno važno je to pri kočah, ki razpolagajo z velikim daljnogledom na stojalu. S tem je namreč podana garancija, da bodo obiskovalci koče drugi dan zanesljivo opazovali vajin odhod v steno.« Knjigo je možno kupiti v Planinski založbi (Dvoržakova 9, p. p. 214,1001 Ljubljana), naročiti po telefonu na številki 01/43 45 684 (Anica) ali preko spleta na www.pzs.si (pod Trgovina). Cena izvoda je 18,00 €. Planinsko-izletniški vodnik Jezersko Malce odmaknjena in izolirana od ostalega sveta se zdi ta dolina, na eni strani vpeta v razbrazdano severno ostenje Kamniško-Savinjskih Alp, na drugi strani pa v valovita gozdna področja Karavank, iz katerih gledajo le redki osamelci. Kako do tja? Običajno po glavni cesti iz Kranja mimo Preddvora ter naprej po ozki dolini reke Kokre ali pa iz sosednje Avstrije čez preval Jezerski vrh. Govorimo seveda o Jezersicem. Dva mejna deželna kamna ob cesti pod Spodnjim Jezerskim nemo pričata o nekdanji meji med Koroško in Kranjsko, saj je Jezersko do konca prve svetovne vojne pripadalo Koroški, sedaj pa kamna ločujeta Spodnje Jezersko od naselja Kokra. »Doživite nepozabno gorsko pokrajino! Jezersko,« vas vabijo domačini, skupaj pa bomo poznavanje na Jezerskem začeli z dolinskim sprehodom pri zaselku Podlog na Spodnjem Jezerskem, ogledali si bomo večji ledeniški dolini Malcekove Kočne in Ravensice Kočne. Nato bomo sledili geslu Planinskega društva Jezersko iz leta 1961 »Spoznaj gore svojega kraja« in najprej stopili na nižje vrhove Karavank na severni strani Jezerske doline: Stegovnik, Virnikov Grintovec in Pristoviki Storžič. Nasproti stojijo Grintovci z Velikim vrhom, Vratci in Golim vrhom. Sredogorske cilje smo dosegli, sedaj pa se bomo povzpeli v visokogorje, torej nad 2000 metrov. Dragulji v kroni Grintovcev so divja Kočna, najvišji Grintovec, grebenski Dolgi hrbet, elegantna Skuta, soseda Koroška in Kranjska Rinka. Ledinski vrh (Pogan) in Velika Baba nekako izstopata iz tega venca. Format: 110 x 170 mm, obseg: 88 strani Cena: 17,95 € Irena Mušič Habjan Planinska založba nudi popust na določene leposlovne knjige v mesecu decembru, ko se bliža čas veselega pričakovanja, praznikov, lahko pozornost do najbližjih izrazimo tudi s knjižnim darilom. Zato Vam Planinska založba PZS sporoča, da imate pri nakupu naslednjih leposlovnih knjig 40 % popust (velja do razprodaje zalog): PosuSeni rožmarin Človek, gora, poezija Ama Dablam - Odsanjane sanje Gremo skupaj v hribe Valentin Stanič, prvi alpinist v Vzhodnih Alpah Zorko Jelinčič - Nad prezrtjem in mitom Moje gore Planinski zbornik ob 110-letnici SPD/PZS Lotosov cvet Knjige lahko naročite na sedežu PZS, Dvoržakova 9, p. p. 214,1001 Ljubljana, po tel. 01 /434 56 84, faks 01 / 434 56 91, po e-mailu: i lahko pa tudi preko spletnih strani. ^LPt ot ^^LA^ vidi^^o- ßti V zadnjih 150 letih smo izgubili več kot polovico ledenikov. i J* k.I ■7 't J -4, . - J - F wwwgpanaypgne pahAlp United Nations Educational, Scientific and Cultural Organization slovenskem in 2009 NAJLEPŠA KNJIGA N^fn Under the Patronage of UNESCO PODOBE J GORA ^J^ritain ROO Cena monografije je 49,90 €. Za naročnike Planinskega vestnika le 44,91 €.