Katoliški
Uredništvo' in uprava:	Polletna naročnina	. Lir 800
Gorica, Riva Piazzutta štev. 18	Letna naročnina	Lir 1.500
Poduredništvo:	Letna inozemstvo .	. Lir 2.500
Trst, Vicolo delle Rose štev. 7	Poštno ček. račun:	štev. 24/12410
m	
	ar
Leto X. - Štev. 3
Gorica - četrtek 16. januarja 1958 - Trst
Posamezna številka L 30
Plačana in ljudska kultura
Že iz grških in rimskih časov je znano, da so raznovrstni diktatorji podpirali in plačevali umetnike zato, da so ti proslavljali njih in njihova dela. Kot klasičen primer navajajo pesnika Vergila, ki mu je cesar Avgust omogočil življenje brez težjih materialnih skrbi, v zameno je pa Vergil ovekovečil Avgusta in rod Julijev v Eneidi. Od takrat so si vsi diktatorji želeli najti takega Vergila, ki bi jih kakorkoli ovekovečil, ko se že sami ne morejo v svojih delih. Saj je znano, da diktatorji najmanj upoštevajo rek modrega Ali Rašida derviša: »V delih svojih živel sam boš večno.« (Aškerc, Čaša nesmrtnosti).
To velja še posebej za novodobne diktatorje z imenom boljševiki ali komunisti. Ti ljudje so v svoji nadutosti vse vklenili v svoj diktatorski voz: politiko in gospodarstvo, vedo in umetnost, filozofijo in vero. Vse naj služi vsemogočni partiji za vzdrževanje njene oblasti nad ljudstvom.
Kakor v Sovjetiji, tako so to načelo izpeljali tudi v Jugoslaviji in posebej še v Sloveniji. Kako ga izvajajo tam, nas danes ne zanima, ker bi hoteli pokazati, kako izvajajo to načelo v zamejstvu, pri nas na Tržaškem in Goriškem.
PLAČANA KULTURA
Za človeka, ki od leta 1945 dalje gleda in opazuje življenje pri naši slovenski narodni manjšini, je takoj vidno, da tu rasteta dve ločeni kulturi: ena je partijsko usmerjena in zato tudi od partije podpirana, druga je pa svobodna kultura svobodnih ljudi; lahko bi ji rekli »ljudska« kultura, saj je tolikokrat brezimna In tako pristno domača kakor vse, kar je res iz ljudstva. Prvo zato imenujemo »plačano kulturo«, drugo pa »ljudsko«.
Prva leta po vojni se je ta plačana kultura šopirila prav kakor pav v znani basni. Na široko se je razpihovala na tržaškem radiu, v Avditoriju, v bivšem Trgovskem domu v Gorici in drugod. Na skromne začetke svoje vrstnice ljudske kulture se še ozreti ni hotela. Saj so takrat povsem prezirali vse, kar so ustvarjali ostali Slovenci, nezaznamovani z rdečo zvezdo. Potem so prišla leta krize. Odhod zaveznikov iz Gorice, razkol med kominformisti in titovci leta 1948 sta povzročila, da je plačana kultura začela pešati. Vendar je bila še vedno močna. Tudi na vasi se je uveljavljala, tako da so zgradili razne domove. V Sv. Križu na Tržaškem kar dva. Mislili so na lastna prosvetna društva, osnovali Prosvetno Matico, imeli svoje pevske zbore, postavili na noge svoje lastno poklicno gledališče. Zdelo se je, da gre vse s polno paro. A ni šlo. Podeželskih društev je bilo vedno manj in vedno skromnejše je postajalo njih delo. Tudi v obeh mestih. Trstu in Gorici, je plačana rdeča kultura postajala majhna. Posebno v Gorici nimajo skoro več kaj lastnega pokazati. V Trstu upajo na novi kulturni dom, ki ga gradijo z italijanskim denarjem, da bo pomogel njih plačani dekli do večjega zagona. Vendar moremo danes, po trinajstih letih njih slave, reči, da jim je ostalo edinole Slov. narodno gledališče v Trstu kot edina relikvija plačane kulture v zamejstvu.
LJUDSKA KULTURA
Nasproti tej kulturi pa se je iz niča začela razvijati druga, ljudska kultura, in sicer brez podpor in zlasti brez komande lz Ljubljane in Beograda. Ta kultura je nastala iz volje slovenske narodne manj-iine, da hoče kulturno živeti in se udejstvovati. Nastali so tako razni pevski zbori, igralske skupine, prosvetna katoliška društva, kulturni klubi, prve župnijske in družbene dvorane, misli in načrti o do-stojnejših dvoranah in domovih. Vse to brez kakršne koli podpore matične države in celo proti volji njenih uradnih Predstavnikov pri nas. Tabori na Repen-tabru in v števerjanu, dramske prireditve v tržaškem Avditoriju in v dvorani gori-
ške Marijine družbe, v bazoviški župnijski dvorani in drugod po naši tržaški in go-riški deželi, nastopi cerkvenih pevskih zborov ob raznih priložnostih, posebno še razne knjige in časopisi, ki so medtem izšli ali še izhajajo, vse to in drugo priča, da med nami raste ljudska kultura in se razvija med tisoč težavami in ovirami, vendar poganja in se ponekod že dobro krepi. Ljudska kultura je to, ker je pognala iz ljudstva in je največkrat brezimna, nepoznana, sad tisoč skritih žrtev. Prav tako se mi zdi, kakor so nekoč v srednjem veku ustvarjali nesmrtne gotske bazilike, ali kakor je nepoznani slovenski umetnik ustvarjal v preteklosti naše vsakovrstne domače umetnine brez vsake podpore razen one, ki mu je izhajala na-
ravnost iz ljudstva. Ta bolj ali manj brezimna kultura med nami raste počasi, a nevzdržno in se krepi; ona druga, plačana kultura, pa prav tako počasi, a nevzdržno propada in se izgublja, ker med ljudstvom nima korenin, in zlasti, ker nima nesebičnih delavcev in gojiteljev. Honorarji postajajo plačani kulturi njena smrt. Ko bo ta kultura imela svoj tempelj v novem Slov. kulturnem domu v Trstu, ali bo še kaj življenja v njej? Mislim, da toliko, kolikor bo honorarjev.
Mi pa, ki ustvarjamo slovensko ljudsko kulturo v zamejstvu, ne pozabimo na oni znameniti kostanj iz Cankarjevih Podob iz sanj: rastel je ta kostanj, da so se vsi čudili. Ko so odkopali ob njegovih koreninah, so videli, da je rastel na kosteh, če se bomo za našo kulturo radi in nesebično žrtvovali, bo rastla in uspevala kot oni kostanj, vsem nasprotnikom .navkljub.
Dinamična politika
V zadnjem času smo priča hitrim in drznim diplomatskim in političnim akcijam, ki se odigravajo na pozornici svetovne politike. Od pariške konference sem s prvo Bulganinovo poslanico se je dinamizem še povečal. Zlasti je aktivna v tem pogledu Moskva. Pred svetovnim javnim mnenjem bi se rada prikazala kot edina ali vsaj najbolj vneta zagovornica miru in zmanjšanja svetovne napetosti. Med te kremeljske poteze spada najnovejša poslanica maršala Bulganina skoro vsem državnikom sveta, s posebnim ozirom na zahodne države.
OZADJE NOVE POSLANICE
Države-članice NATO-ja še niso odgovorile na prvo Bulganinovo poslanico, ko so se že znašle pred novim sovjetskim pozivom »za zmanjšanje svetovne napetosti«. Kaj pa predlagajo Sovjeti novega? Glavna novost zadnje Bulga-ninove poslanice je v odkritem pozivu za sestanek na najvišji ravni med predsedniki vlad držav članic Atlantske zveze in Varšavskega pakta. Tu torej ne gre za ožji sestanek štirih velikih, kot
1.	1955 v Ženevi. Če bi sovjetski predlog prodrl, bi se tega sestanka udeležile tudi nekatere najvidnejše nevtralne države, kakor Indija, Jugoslavija, Egipt, Avstrija, Švedska in Afganistan. V ostalem pa Bulganin ponavlja že znane predloge o prenehanju z jedrnimi poizkusi, o atomski nevtralnosti, kolektivni varnosti itd.
Kaj se skriva za temi predlogi? Sovjeti bi na vsak način radi dosegli sklicanje konference na najvišji ravni. S tem bi si radi zagotovili prvenstvo v prizadevanju za ohranitev svetovnega miru. Ugajal bi jim tudi videz, da so oni dali pobudo za sklicanje sestanka. Če bi se sestanka udeležile tudi nevtralne države, bi Sovjeti premagali osamljenost, ker bi lahko računali na morebitno podporo držav kot so Indija, Jugoslavija in Egipt.
Zanimivo pa je, da Bulganin sploh ne omenja zahodnega predloga za sestanek zunanjih ministrov. Jasno je torej, da je Sovjetom več do propagandnih manevrov kot do resne priprave za konferenco.
KAJ PA ZAHOD?
Zahodne države še niso vse poslale svojega odgovora na prvo Bulganinovo poslanico. Vendar v glavnem soglašajo v tem, da sprejmejo pogajanja s Sovjeti pod pogojem, da ti pokažejo resno voljo za rešitev perečih problemov. Za-
to menijo, da bi moral biti tak sestanek kar najbolj skrbno pripravljen. Tako predlaga Zahod najprej konferenco zunanjih ministrov in nato šele sestanek predsednikov vlad. Po mnenju zahodnih držav naj bi sestanek ne zavzel širšega obsega, kot ga predlaga Bulganin, temveč omejeno skupino držav. Če bi namreč prišlo do konference n. pr. tridesetih držav, bi se verjetno vse delo o-mejilo le na načelne izjave brez praktičnih zaključkov. Kaže tudi, da so Sovjeti skušali doseči razdor v zahodnem taboru s ponujanjem raznih koncesij posameznim državam v primeru, da bi te sprejele nevtralnost.
ZAKAJ PREVIDNOST?
Morda se bo kdo vprašal, čemu toliko nezaupanja in previdnosti
do vsake pobude, ki pride s sovjetske strani? Zakaj bi se ne iznebili takih predsodkov in sprejeli odprtih rok, kar jim ponuja Moskva? Tako modrovanje bi bilo upravičeno samo, če bi Sovjetska zveza v vseh enajstih povojnih letih dejansko izvajala tako politiko miru, kot jo danes na papirju ponuja svobodnemu svetu. Dovolj je, da se ozremo nekoliko nazaj. Višinski in Molotov s svojimi »njet« v ZN in na mednarodnih konferencah v Stalinovi dobi, postopno zavojevan je vzhodnoevropskih držav, berlinska blokada, zavračanje svobodnih volitev za Nemčijo, korejska vojna itd., vse to dovolj zgovorno priča o nepopustljivosti Kremlja. Ko je ženevska konferenca 1. 1955 nekoliko olajšala svetovno napetost, je trenutno izgledalo, da Sovjeti res žele miru. Toda, kako brutalno se je potem Kremelj razgalil z nasilno zadušitvijo madžarske vstaje oktobra 1956, torej komaj leto po ženevskem prijateljstvu in »koncu hladne vojne«. To je zadnji praktičen primer, kako je Sovjetska zveza nesramno pogazila slovesno sprejete mirovne obveznosti. Zakaj n. pr. Sovjetom gre toliko, da slišijo in upoštevajo mnenje tolikih držav, ko pa je sama ZSSR že dvakrat z nezaslišano brezbrižnostjo do svetovne javnosti prezrla sklepe Glavne skupščine ZN
o	Madžarski, torej mnenje najmanj petdesetih držav?
Zato ni čudno, da je Zahod skeptičen do sovjetskih pobud. Za obstoječe nezaupanje pa je odgovorna Moskva sama s svojo zavojevalno politiko. S tem ni rečeno, da Zahod pogajanj ne sprejme: zahteva le gotove garancije, da ne bo svet spet razočaran v svojih upravičenih miroljubnih željah. Zato pa ne zadostujejo besede, treba je dejanj.
POLITIČNE NOVICE
Atomska bomba je padla
Vlada v Washingtonu je javila, da se je nekje v Združenih državah ponesrečilo letalo, ki je prenašalo atomsko bombo. Toda bomba se ni razpočila, zato ker ni bila nastavljena. Atomske in vodikove bombe imajo namreč posebno napravo, ki mora biti prav nastavljena, da pride do eksplozije. Če ta naprava ni nastavljena, bomba ne eksplodira, čeprav pade z letala na zemljo. Ta nesreča je potrdila, da se ni bati eksplozij atomskih in vodikovih bomb, če slučajno padejo na zemljo.
Holandska bo sprejela raketne izstrelke
Holandska vlada je prva izmed evropskih vlad sklenila, da pristane na ameriško ponudbo za namestitev na njenem ozemlju vzletišč za radijsko vodene izstrelke. — Holandce je izkušnja iz zadnje vojne izučila, da v sporu med velesilami male države na izpostavljenem ozemlju ne morejo ostati nevtralne. Hitlerjeva zahrbtna invazija jim je še preživo pred očmi, da bi jo mogli pozabiti. Zato hočejo za kako morebitno drugo priliko biti bolje pripravljeni. Ne zaupajo več nevtralnosti, temveč se bolj zanašajo na dobro oborožitev. Od tod zgoraj omenjeni njihov sklep.
Druge evropske vlade pa še ze-
lo	oklevajo, kaj naj store. Sovjeti to njihovo oklevanje še bolj
V Venezueli
je položaj še vedno nejasen. Predsednik Jimenez je prvi upor zadušil in dal nato zapreti tudi pet odličnejših duhovnikov v Caracasu. Toda že čez nekaj dni je moral preosnovati vlado ter iz nje odsloviti dva najhujša svoja pristaša, notranjega ministra in pa poveljnika policije. Moral je tudi izpustiti zaprte duhovnike. Ali že čez dva dni je nekaj novih ministrov dal zapreti in sam prevzel njih mesto. — Vprašanje je, če bo mogel vzdržati nasproti odporu letalstva in mornarice ter študentov, ki ne marajo več osebne diktature generala Jimeneza.
Lenin in nemike marke
Dr. Stefan S. Possony, profesor mednarodnega prava na univerzi Georgetown (USA), je na posebni tiskovni konferenci izjavil novinarjem, da je po desetletnem študiju zaplenjenih avtentičnih dokumentov prišel do nekaterih zaključkov, ki bodo končno pojasnili,- kako in zakaj je mogel boljševizem zmagati v Rusiji. Na podlagi arhivov, ki so jih ameriške čete zaplenile v Nemčiji 1. 1945, je prof. Pos-sony dokazal s pomočjo listin nemškega zunanjega ministrstva, da je vlada cesarja Viljema II. v Berlinu leta 1917 iz državnih sredstev podelila voditelju bolj-ševikov Vladimirju Iljiču Leninu 50 mi-lijonov zlatih mark. S tem denarjem je potem Lenin finansiral svoje revolucionarno delo ter organiziral boljševiško stranko; Nemška vlada je bila celo tako prijazna, da je Lenina v zaplombiranem vagonu prepeljala preko svojega ozemlja ter mu omogočila pravočasni povratek v Rusijo, kjer je potem izvedel znamenito oktobrsko revolucijo, ki je privedla na oblast boljševike.
Samo krščanstvo more rečiti svet komunizma
Na univerzi v Lovainu v Belgiji je nemški kancler Adenauer izjavil:	»Poznam
samo en način življenja, ki more rešiti svet pred, komunizmom, in to je krščansko življenje.«
krepijo z vedno novimi pretnja-mi. Tako je v začetku tedna Hru-ščev zapretil Danski in Norveški, če bi dovolili baze za radijsko vodene izstrelke na svojih ozemljih, da se jim bo slabo godilo. — Taka je torej sovjetska miroljubnost. Če jih kdo ne posluša, potem mu groze, da jih bo dobil! Ali so postali Sovjeti hudi dedek nepokornih otrok celega sveta?
Evropske vice
Tako je naslovila neki članek agencija N.E.M. (Notizie Europee e Mondiali), v katerem piše o težavah, ki so nanje naleteli evropski državniki v iskanju skupnega središča za Združeno Evropo. Te vice, pravi omenjeni članek, se ne bodo tako kmalu nehale, ker so ministri še daleč od sporazuma, kje naj bo glavno mesto Združeni Evropi. Vsaka država članica bi iz svojega narodnega ponosa ali iz gospodarskih razlogov želela, da bi to središče bilo na njenem ozemlju. Vendar obupati ne smemo. Do junija, ko se bodo državniki zopet videli, bodo že kaj pametnega sklenili.
Sovjeti pretijo Italiji
Bulganin je poslal posebno pismo tudi rimski vladi. V tem pismu obeta Italiji pokroviteljstvo Sovjetov, če bo sprejela njih ponudbo za atomsko nevtralnost. V nasprotnem primeru so dali razumeti, da imajo v Albaniji dobro opremljene zaloge atomskih bomb vprav za Italijo. — Tudi to je znak miroljubnosti, kajne!
Socialistični realizem
RADIO MOSKVA, 17. okt. 1957: »Maršal žukov je najodličnejši sovjetski vojaški voditelj, pod čigar poveljstvom je slavna sovjetska armada izvojevala med domovinsko vojno številne zmage.«
RADIO MOSKVA, 26. okt. 1957: »Prezi-dij Vrhovnega sovjeta ZSSR je odstavil maršala G. K. 2u kova z mesta obrambnega ministra ZSSR.«
PRAVDA (Moskva), 3. nov. 1957: »V teku velike domovinske vojne je tovariš Žukov zagrešil resne napake v vodstvu čet, kar je prišlo cesto do izraza v neuspešnem poteku vojnih akcij.« (Po „East Europe<<)
Nagradno žrebanje KG 1958
Napovedali smo mesec za katoliški tisk. Da bi pa v bralcih zbudili še večje zanimanje za dobre časopise in revije in zlasti za naš KG, bomo tudi letos napravili nagradno žrebanje med našimi naročniki. Letošnje naše nagrade so naslednje:
Med naročniki, novimi in starimi, ki bodo do 31. januarja 1.1. poravnali naročnino za celo leto, se bodo izžrebale štiri nagrade, in sicer:
2 para ali moških ali ženskih čevljev, na izbiro;
1 kos blaga za moško ali žensko obleko, na izbiro;
1	ženska ročna torbica.
To blago bodo srečni izžrebanci dvignili pri trgovcih, ki jih bo u-redništvo KG določilo.
Kdor hoče priti v poštev za letošnje izžrebanje, naj pohiti s plačilom naročnine do konca tega meseca.
NAS	TEDEN
19.1. nedelja, 2. poRazgl.: sv. Marij, m.
20.1. ponedeljek: sv. Fabijan in Sebastijan, m.
21 A. torek: sv. Nela, d., m.
22.1. sreda: sv. Vincenc in Anastazij, m.
23.1. četrtek: Zaroka Device Marije, sv. Rajmund, sp.
24.1. petek: sv. Timotej, škof
25.1. sobota: Spreobrnjenje sv. Pavla.
*
SPREOBRNJENJE SV. PAVLA. Par let po smrti Jezusa Kristusa se je veliki preganjalec mlade Kristusove Cerkve nenadoma in hipno spreobrnil na svojem pohodu proti kristjanom v Damasku. Nenadoma ga je obsijala svetloba in je zagle-dal Jezusa, ki ga je očitajoče vprašal: »Savel, zakaj me preganjaš?« Savel ga vpraša: »Kdo si, gospod?« Pa mu odgovori: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« Savel, ves prevzet, vpraša: »Gospod, kaj hočeš, da naj storim?« Gospod mu odgovori: »Pojdi v mesto, tam se ti pove, kaj naredi.«
Savel je oslepel. Peljali so ga za roko v mesto. Tam je bil duhovnik Ananija'. Temu je v prikazni naročil Jezus: »Pojdi
v ulico, ki se imenuje Ravna. Tam vprašaj v hiši Judovi po nekem Tarzanu Savlu; glej, moli.« Ananija se je ustrašil, češ da je to preganjalec. Gospod pa mu reče: »Pojdi, on mi bo orodje, da ponese moje ime pred pogane. Jaz mu bom pokazal, koliko mora trpeti za moje ime.«
Ananija je šel, vstopil v hišo in položil nanj roke ter rekel: »Savel, Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na potu, me je poslal, da spregledaš in da boš napolnjen s Svetim Duhom.« In takoj so padle z njegovih oči mrene kakor luskine in je spregledal. Vstal je in je bil krščen.
Pavel je začel oznanjati po Damasku Jezusa, da je Sin božji in Odrešenik. Judje so ga hoteli umoriti, pa jim je ušel.
V	Jeruzalemu se je sešel s Petrom. Qfl tam je začel svoja misijonska potovanja.
Kar je Jezus napovedal Ananiji, se je godilo: Savel, po spreobrnjenju Pavel, je širil Kristusov nauk med pogani. Njemu predvsem se morajo dežele ob Sredozemskem morju zahvaliti za sv. vero.
Pri tem čudovitem spreobrnjenju in nato apostolskem delovanju se nam poraja prošnja, da bi božja milost zmagala tudi nad sedanjimi preganjalci.
IZ SV. EVANGELIJA
* '■■■' isti čas je bila svadba v k	Kani	galilejski in Jezu-
sova mati je bila tam. Povabljen je bil na svatbo tudi Jezus in njegovi učenci. In ko je vino pošlo, reče Jezusu njegova mati: Vina nimajo. — Jezus ji pravi: Kaj je meni in tebi, žena? Moja ura še ni prišla. — Njegova mati reče strežnikom: Kar koli vam poreče, storite. — Stalo pa je tam, po šegi judovskega očiščevanja, šest kamnitih vrčev, ki so držali po dve ali tri mere. Jezus jim reče: Napolnite vrče z vodo. — In napolnili so jih do vrha. Nato jim reče Jezus: Za-< jemite zdaj in nesite starešini. — In nesli so. Ko je pa starešina pokusil vodo, ki je postala vino, in videl, od kod je — strežniki pa, ki so bili vodo zajeli, so vedeli — pokliče starešina ženina in mu reče: Vsak človek daje najprej dobro vino in, ko se napijejo, tedaj slabše. Ti pa si dobro vino do zdaj prihranil. — Tako je v Kani galilejski storil Jezus prvi čudež in razodel svoje veličastvo — in njegovi učenci so verovali vanj.
*
2.	nedelja po razglašenju Gospod.
Prvi javni čudež, ki ga je Zveličar storil v Kani galilejski, lepo prikazuje in poveličuje Jezusovo in Marijino moč. Tam je Jezus dokazal, da je utelešeni Bog Reše-nik. Ko so videli čudežno spreme-njenje vode v vino, so njegovi u-čenci verovali vanj. Čutili so in otipljivo spoznali, da je Jezus zares obljubljeni Mesija. Prišli so do tiste nadvse dragocene vere, ki je vsakemu človeku potrebna, da se zveliča. Spoznali so Jezusovo nadnaravno moč, njegovo nebe-
ško Osebo in božje poslanstvo. Zrli so Zveličarja sveta, zrli njegovo sveto Osebo, zrli njegovo lepoto, čudovito postavo, božanski obraz, nadnaravno dobroto in milino. Zr-
li	so božje veličastvo, božjo veličino in božjo mogočnost v Bogu primernem človeškem telesu. Videli in spoznali so Odrešenika, po katerem je vzdihoval cel stari vek. Videli so najdražjo, najvišjo in naj svetejšo osebo tega sveta; zamaknjeni gledali in očudovali v njene izredne popolhosti. Videli so utelešeno božje dostojanstvo, videli so premilega Jezusa in strmeli nad njegovo nadčloveško močjo. Blagor ljudem, ki so videli Odrešenika in občevali z njim! Samo oni bi nam mogli opisati tisto najlepšo moško postavo, tisti najlepši moški obraz, tiste najlepše oči, tista najlepša usta, vse njegovo dostojanstvo.
Mi sicer Zveličarja ne vidimo, a ga z gotovostjo najdemo v cerkvi. Skrbimo, da bo naša vera vanj trdna, živa in globoka! Naša ljubezen do njega naj nikoli ne preneha, ampak naj raste iz dneva v dan. Samo v Jezusu je rešitev in sreča!
Poleg božje moči in božanstva je Zveličar v Kani galilejski dokazal tudi svoje veliko razumevanje za človeške stvari, za naše potrebe in želje. On želi vedno naše dobro. Ljubimo ga in goreče prosimo !
Evangelij kaže še brezprimerno Marijino moč in vpliv pri Jezusu: predčasno je izprosila čudež. Jezus Materi Mariji nikdar nobene prošnje ne odreče. Prosimo jo, ljubimo in ubogajmo njene besede ! Predobri Jezus, usmili se nas in pomagaj nam v vseh naših potrebah ! Sv. Marija, prosi za nas!
Iz življenja Ctrlcv*
Belgijski misijonarji
Po zadnjih statistikah je v misijonih 9327 belgijskih misijonarjev. V zadnjem letu je število naraslo za približno 300 oseb. Med misijonarji je 3969 duhovnikov in bogoslovcev, 871 misijonskih bratov, 4328 redovnic in še 159 laikov.
Blagoslovljena zastava na Južnem tečaju
Vojaški kurat ameriške mornarice, pater Leon Darkowski, ki spremlja ameriške raziskovalce na Antarktiki, je blagoslovil zastavo Združenih narodov, ki bo plapolala na Južnem tečaju. Pred blagoslovom je pater izrazil željo, naj bi zastava pomenila mir za vse narode sveta.
Marijina legija na Formozi
Nadškof v Tajpehu na Formozi mdnsi-gnor Jožef Kuo je povabil, da bi večje število laikov stopilo v vrste Marijine legije in pomagalo pri laičnem apostolatu. Na otoku je število katoličanov v štirih letih naraslo od 25.000 na 114.000. Nenadni porast katoličanov pa ustvarja razne probleme, ki jih je mogoče premostiti samo s pomdčjo dobrih laikoV.
Tečaji za pripravo na zakon
Že petnajst let se vršijo v Montrealu v Kanadi tečaji za pripravo na zakon. Teh tečajev se je udeležilo 80,000 zaročencev. Tečaje pospešujejo mladinske organizacije KA.
Za nove rimske cerkve
Kardinal Micara, ki v imenu svetega očeta vodi rimsko škofijo, je pozval vse rimske vernike, naj pomagajo pri gradnji novih cerkva v Rimu. Potreba po novih cerkvah postaja nujna, ker prebivalstvo silno narašča. Pred sto leti je imel
Rim' 200.000 prebivalcev, sedaj pa jih ima že skoraj 2 milijona. Za časa sedanjega papeža je v Rimu nastalo 59 novih župnij in 14 duhovnij. Nove župnije nastajajo v predmestjih.
Zgodovinske najdbe pospešujejo spreobrnjenja
V	bližini japonskega mesta Matsuzaka so odkrili razne relikvije, ki segajo v čase prvih verskih skupin na Japonskem. Odkritja ugodno vplivajo na prebivalce in so zelo povečala zanimanje za katoliško Cerkev.
Stanko Janežič:
Zedinjenje krščanskih cerkva
MNOŠTVO V EDINOSTI
Ruski filozofi preteklega stoletja so zelo radi poudarjali misel o harmoniji v pisanem mnoštvu stvari. Vrh mnoštvene skladnosti jim je učlovečeno Slovo božje, Kristus človek - Bog. V njem se najubraneje stika vsa narava z Bogom v čudovito e-noto.
Vsak človek je v malem Kristus. Naravno in božje nosi v sebi. Čuti, kako se nižje upira višjemu, obenem pa ga znova in znova vzdušuje silovito hrepenenje po enoviti ubranosti. Čim več je v njem božjega, tem bolj to skladje v sebi dosega.
Verska nevednost največje zlo
Na nekem zborovanju v Bruslju je rekel pater Jurij Delcuve, da predstavlja verska nevednost večje zlo kot gospodarsko uboštvo. Zato pa so najbolj potrebna^ duhovna dela usmiljenja.
Obnova stolnice v Manili
Med zadnjo svetovno vojno je bila razrušena stolnica na Filipinih. Vanjo so se zatekli japonski vojaki in se branili pred ameriškimi napadi. Sedaj so začeli z obnovo cerkve. Tudi Japonci hočejo pomagati pri obnovi in bodo poslali 60.000 vreč cementa.
Prenočišča v Lurdu
Predsednik francoskih hotelirjev, Marcel Borseau, je prispel v Lurd, da bi v jubilejnem letu Marijinih prikazovanj v Lurdu organiziral bivahje romarjev in turistov. V Lurdu samem je na razpolago 40.000 postelj, drugih 40.000 postelj pa je na razpolago v okoliških krajih — največ 50 km izven Lurda. Tako se zdi, da je zadostno poskrbljeno za sprejem vseh romarjev.
Vasnecov: BOGORODICA
Podobno kot s človekom je z urejeno skupnostjo ljudi: bodi to družina, država ali Cerkev. Čim bolj je proti razkrajal-nemu gonu v sebi hoteno enotna, tem više se povzpne na lestvici bogopodobno-sti, tem večjo ubranost zrcali.
PRVA CERKEV
Na bogopodobno harmonijo mnoštva v enovitosti je tudi Kristus mislil, ko je ustanavljal Cerkev na eni skali in ji zagotavljal nepremagljivost in svoje posebne varstvo do konca sveta. Poznal pa je razklanost človeka in ljudi, njih nagnjenost do razdiranja, samoljubnih podvigov in nenehnih zdrah, vedel je, kako težko se človek ukloni in svojo misel zataji, zato je skrbeče molil za edinost:
»Sveti Oče, ohrani jih (apostole) v svojem imenu, ki si mi jih dal, da bodo eno kakor midva... Posveti jih z resnico; tvoja beseda je resnica... A ne prosim samo zanje, ampak tudi za tiste, ki bodo po njih besedi v me verovali, da bodo vsi eno, kakor ti, Oče, v meni in jaz v tebi, da bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me ti poslal« (Jan 17).
Apostoli in prvi kristjani so po prejemu Sv. Duha zaživeli čudovito ubrano edinost. »Množica teh, ki so verovali, je bila enega srca in duha; tudi nihče ni govoril, da je kaj tega, kar je imel, njegovega, ampak jim je bilo vse skupno. In z veliko močjo so pričevali apostoli, o vstajenju Gospoda Jezusa Kristusa in vsi so bili zelo priljubljeni« (Apd 4,32-33).
RAZKOLI IN ZEDINJENJA NA VZHODU
A že v prvih stoletjih življenja in zmagovitega razvoja Kristusove Cerkve je začela kazati roge človeška samoljubnost in razdiralna sila. Vrsta zmot je silovito vzburkala gladino. Od enotne ladje so likaj ali uporni čolni in ladjice in maloka-tero je bilo moč pritegniti nazaj. Res je Cerkev iz vseh teh trinitarnih in kristo-loških bojev izšla kot zmagovalka, a utrpela je tudi dokaj izgub. Vesoljni cerkveni zbori pod vrhovnim vodstvom e-
nega pastirja so v posebni meri ohranjali Cerkvi v tistih stoletjih enovitost in moč. Nestorijanske in monofizitske ločine še danes žive, a njih število, posebno prvih, je kaj skromno. Mnogi so se zedinili s katoliško Cerkvijo.
Posebno hudo je Kristusovo ustanovo prizadel veliki vzhodni razkol v 9. in 11. stoletju. Zanimivo je iskati vzroke tega razkola. Celo vrsto jih je moč našteti: različna kultura in značaj vzhodnih in zapadnih rodov; nepoznanje jezikov; premajhen medsebojni stik; netakti-čen nastop zapadnjakov; prevelik naslon na svetno politično o-blast; želja po čim širši cerkveni oblasti ob pokristjanjevanju novih rodov. Zdi se, da je bil vprav boj za cerkveno oblast v Bolgariji najmočnejši razlog .za končni razkol.
Ko pa enkrat pride do razdora in ta požene korenine, je zdravljenje silno otežkočeno. Razkol je zelo utrdilo in poglobilo latinsko c ar o vanje na Vzhodu ob času križarskih vojn. Grški Vzhod je	naravnost zasovražil
gospodujoči latinski Za-pad.
Zedinjenje l. 1274 na li-jonskem cerkvenem zboru je bilo preveč plitvo, na političnih razlogih sloneče. Mnogo koristi pa je prinesel florentinski cerkveni zbor leta 1439. Za-padni in vzhodni bogoslovni strokovnjaki so	sistematično obravna-
vali sporne točke, predvsem nauk o izhajanju Sv. Duha, o kvašenem in nekvašenem evharističnem kruhu, o vicah in prvenstvu rimskega papaia, ter dosegli razveseljive rezultate. Zedinjenje je podpisal poleg bizantinskih in drugih vzhodnih prvakov tudi patriarh ruske cerkve. A ko se je vrnil v Moskvo kot kardinal in slovesno razglasil zedinjenje, ga je ruski knez poslal	v	zapor.	Stvar je bila v zaledju premalo	pripravljena.	Tudi v Carigradu ze-
dinjenje ni pognalo korenin.
Zanimivo je, kako velik vpliv je imel papež v prvih stoletjih drugega tisočletja v probujajočih se slovanskih deželah, ko so se narodni knezi Z veliko prizadevnostjo potegovali, da bi prejeli carsko krono iz Rima. Žal, latinski Zapad ni vedno dovolj razumel vzhodnih teženj in ni znal izrabiti vseh prilik, ki so se nudile, da bi nezavedno ločene rodove privedel k edinosti. Zelo zanimiva je iz tega gledana zgodovina pravoslavnih slovanskih narodov.
Vendar so se mnogi papeži silno trudili, da bi odpravili vzhodni razkol in privedli posamezne rodove in celoto k edinosti. Večkrat so želi tudi lepe uspehe, posebno odkar se je začela, čeprav s težavo, uveljavljati med latinskimi krogi miselnost, da imajo pred Bogom vsi obredi in vsi jeziki enako vrednost. Zadnja tri stoletja je prišlo do večih množičnih, zedinjenj s katoliško Cerkvijo. Najpomembnejše je zedinjenje Ukrajincev. Nad 5 milijonov je teh ukrajinskih unij atov. Tudi v Jugo-
slaviji obstaja V Križevcih pri Zagrebu škofija katoliških unijatov z okrog 50.000 verniki in lastnim škofom. Poleg tujih priseljencev so to v glavnem potomci Srbov, ki so bežali pred Turki.
Zadnje pomembnejše zedinjenje je za-počel l. 1930 Mar Ivanjos v Indiji in gibanje je še danes v. polnem razcvetu (ma-lankarski obred).
Unij ati v komunističnih državah doživljajo danes svoj posebno težek križev pot. Komunisti se tega gibanja silno boje in katoliško vzhodno Cerkev posebno trdo preganjajo. Povsod, kjer vladajo, so jo mučili.
Tudi pravoslavna duhovščina na katoliško Cerkev in njeno delo za zedinjenje na splošno nič kaj prijazno ne gleda. Vendar je morda vprav trpljenje pod brezbožnim komunizmom tisto, ki po božjih načrtih mehča srca in pripravlja čas zedinjenja. Vsekakor je katoliška Cerkev t zaradi svoje neuklonjehosti nasproti komunizmu v očeh vzhodnih ločenih kristjanov silno pridobila na ugledu.
PROTESTANTIZEM
Poleg vzhodnega razkola je Cerkev najbolj prizadel zapadni odpad, predvsem v 16. stoletju. Ko bi se Luter in vsi, ki so hoteli protestirati proti razvadam popli-tvenega krščanstva, trudili za notranji prerod, podobno kot frančiškani, jezuiti in drugi redovi in sveti posamezniki, koliko koristi bi mogli prinesti Cerkvi.
Okrog 250 milijonov štejejo danes naj-raznovrstnejše protestantske ločine in zmeda med njimi je grozotna. Tistih, ki prakticirajo vero, je zelo malo. Množice drse v indiferentizem, v materializem, v nevero. Vendar ne manjka tudi med njimi gorečnikov. Needinost cerkva jih vznemirja. Že pol stoletja se na njihovo pobudo vrše kongresi protestantskih in pravoslavnih cerkva z namenom, da privedejo do enotnosti. Nekaj protestantskih ločin se je povezalo med seboj, večjih u-spehov pa ni.
Pač pa se vedno pogosteje dogaja, da' posamezniki, posebno .mnogi pastorji, ki iščejo resnico, najdejo pot v katoliško Cerkev.
NAŠA NALOGA
Položaj Cerkve v svetu danes ni najbolj tožnat. Po dveh tisočletjih krščanstva je med 2500-milijonsko maso ljudi le 470 milijonov katoličanov, malo manj, 450 milijonov pa je ločenih vzhodnih kristjanov ili protestantov.
Ce hočemo pridobiti svet za Kristusa po njegovem naročilu, stoji pred nami še ogromna naloga. Mnogo so tekom stoletij zamudili in zakrivili kristjani sami. Glejmo, da izpeljemo mi nalogo, ki nam jo nalaga današnji čas.
Rast kraljestva Kristusovega na svetu zavisi v veliki meri od edinosti. Edinost v katoliški Cerkvi je podlaga edinosti med kristjani. Edinost med kristjani bi postoterila misijonski apostolat. Med pogane in drugoverce prinaša needinost med kri- . stjani pohujšanje in zmedo. To posebno trdo občutijo misijonarji.
Nimamo kakih posebnih garancij, da bo kmalu prišlo do zedinjenja vseh kristjanov. A tem bolj moramo vsi temu velikemu cilju pripravljati pot.
Samo nekaj praktičnih namigov naj mi bo dovoljeno:
1. Mnogo molimo za edinost.
2. Skrbimo v našem majhnem vsakdanjem svetu za rast edinosti: v družinah, organizacijah, v župniji, škofiji, v narodu. Govorimo o edinosti, posebno vzgajajoči se mladini. Znajmo se, če je potrebno, odpovedati svoji misli.
3. Naše revije in časopisi naj večkrat prinašajo članke o edinosti in delu zanjo.
4. Skušajmo se kaj bolj študijsko seznaniti s problemom zedinjenja cerkva. Danes na vsakem vogalu srečujemo begunce z Vzhoda in moramo se znati iskreno pogovoriti z njimi. Vsak razgovor je lahko nov mostič do zbližanja in končnega zedinjenja. Treba je vsaj nekoliko poznati gibanje, ki ga je ob koncu 19. stoletja začel veliki ruski filozof in poet Vladimir Solovjev, ki je prestopil v katoliško, o-hranil pa vzhodni obred, kar med Rusi ni bilo v navadi.
5. Naj zacvete po volji Cerkve med našimi verniki poleg misijonske miselno-
(Nadaljevanje na 3. strani)
MOLITEV MED SVETOVNO MOLITVENO OSMINO
»Naj bodo-vsi eno kakor tl, Oče, v meni In jaz v tebi; naj bodo tudi oni v nama eno, da bo svet veroval, da si me ti poslal.
V.	Jaz ti	pravim: ti si	skala.
O.	In na	to skalo bom	postavil	svojo	Cerkev.
Molimo. Gospod Jezus Kristus, ki si rekel svojim apostolom: „Mlr vam zapustim,	svoj mir vam dam,” ne glej na moje	pregrehe,	ampak	na	vero	svoje Cerkve,
in	utrdi	jo po	svoji volji v	miru in	edinosti. Ki živiš	in	kraljuješ	Bog	na	veke
vekov. Amen.«
To molitev izreži in jo opravljaj med molitveno osmino vsak dan z ostalimi kristjani širom po svetu.
Proračun goriške občine
za leto 1958 v ravnotežju
Goriški občinski svet je 3., 8. in 10. januarja izčrpno razpravljal o glavnih smernicah proračuna za tekoče upravno leto, ki izkazuje ravnotežje med dohodki in izdatki. Dohodkov je predvidenih eno milijardo 333 milijonov 645.000 lir in prav toliko je predvidenih izdatkov.
Za proračun in proti njemu so nastopili razni govorniki. Bližajo se volitve v državni zbor. To dejstvo je po vsej verjetnosti vplivalo, da so občinski svetovalci italijanskih manjšinskih strank nekam trdovratno in enolično prikazovali neverjetnost in negotovost ravnotežja v tem proračunu, kot ga je odbor sestavil in predložil. Eni so trdili, da je ravnotežje samo na papirju, drugi so nastopali proti Zvišanju občinske doklade na državne davke, tretji so zagovarjali znižanje izdatkov in ostrejše postopanje proti tistim bogatim Občinarjem, ki ne plačujejo družinskega davka v taki meri, kot bi ga pri svojih velikih dohodkih morali. G. Rudi Bratuš se je na seji dne 3. jan. postavil proti takim kritikam, češ da bi tisti, ki tako govore, radi znižali dohodke in kljub temu dobili od občine vse mogoče ugodnosti.
V imenu svetovalcev Slov. demokratske Zveze in po predhodnem dogovoru z njimi je v sredo 8. januarja posegel v proračunsko debato tudi dr. Sfiligoj. Po kratki analizi proračunskega predloga je ugotovil, da je občinski odbor sprejel glavni in bistveni del zahtev, katere je skupina svetovalcev SDZ v 28 točkah pismeno predložila dne 18. septembra. Važne in bistvene točke, med katerimi so- napeljava vode na Gradiškuto, na vrh Šentmavra in v ulico degli Scogli, poprava raznih ulic in poti, kakor tudi ureditev plače neki šolski postrSžnici v ul. Randaccio, ie odbor vnesel v proračun. V ostalem je dr. Sfiligoj izrazil mnenje, da bi se dali najti večji dohodki pri stvarnejšem in učinkovitejšem nadziranju pobiranja nekaterih vrst davka.
V naslednji seji, ki je bila 10. januarja, so odborniki in župan odgovorili na kritiko in ugovore svetovalcev. Nato pa so, kot je navada, načelniki skupin podali gtasovalne izjave, v katerih so povedali, ali bodo njihove skupine glasovale za proračun ali proti njemu. G. Rudi Bratuš je ob splošnem začudenju izjavil, da se bo glasovanja vzdržal, kajti na eni strani da mora priznati, da je odbor vnesel v proračun mnogo postavk v korist slovenskega prebivalstva, zlasti kar se tiče napeljave vode, na drugi strani pa, da se strinja z doklado na direktne davke. Glasovanja se je potem res vzdržal.
Dr. Sfiligoj je v imenu skupine svetovalcev SDZ pojasnil, zakaj so se odločili za proračun. Razlogi so sledeči:
1. V proračun so vnesene bistvene in važne zahteve, katere so vsi slovenski svetovalci, tudi g. Bratuš, dne 18. sept. predložili odboru. Ob tej točki se je zopet dotaknil tudi ureditve ulice Čampi.
2. Proračun upošteva tako potrebe mesta, kakor tudi potrebe okoliških krajev.
3. Res je, da ni mogoče priseči, da bo v ravnotežju tudi obračun ob koncu u-pravnega leta, a prav tako ni danes mogoče priseči, da ne bo v ravnotežju.
4. Nobeden od govornikov, ki so proračun kritizirali, ni predlagal kake določene, točne in stvarne spremembe; vsi so le izrazili dvom, da ravnovesje ni resno. Zaletavali so se proti zvišanju občinske doklade na državne davke, kot da bi se z znižanjem dohodkov ravnotežje bolje utrdilo in zajamčilo.
5. Predvidena večja doklada znaša le 5.973.500 lir več kot lani in ne 24.876.000 lir, ker je že lani bila povišana za 18 milijonov 902.500 lir. Nasproti temu zvišanju stoje visoke postavke v korist okoliškemu prebivaltsvu, ki nujno potrebuje vodo, kajti v poletni vročini se jim posušijo kali in občina mora dobavljati vodo s cisternami. Taki primeri so bili tudi preteklo poletje in govornik dr. Sfiligoj sam je večkrat opozoril župana na pomanjkanje vode na Gradiškuti, nakar je župan vedno nemudoma ukrenil, da so peljali vodo tja.
Nato je bilo glasovanje o proračunskem poročilu. Za poročilo je gkisovalo 22 svetovalcev, proti pa 11. G. Bratuš se je glasovanja vzdržal.
Na prihodnji seji se bo začela razprava o posameznih postavkah proračuna.
* * *
Petkovo glasovanje je sprožilo povodenj napadov komunističnega tiska nat sveto-
valce SDZ, češ da so sramotno izdali koristi slovenskih volivcev. Zato se nam zdi potrebno, da povemo nekaj načelnih misli o komunalni politiki sploh in še posebej o upravi. v goriški občini.
Vsakdo ve in morda vedo to tudi »tovariši«, ki pisarijo v »Sočo« in »Primorski dnevnik«, da se v nobeni občini ne odloča svetovna politika. V občinah gre v prvi vrsti za gospodarske zadeve, gre za to, da se prebivalcem preskrbijo vse možne življenjske olajšave in ugodnosti. Če teče po sredi občine reka, je treba zgraditi most, ne pa govoričiti o svetovni revoluciji..
Slov. demokratska zveza je pri občinskih volitvah obljubila volivcem, da se bodo njeni izvoljeni svetovalci vedno potegovali za potrebe prebivalstva. To svojo obvezo so začeli izpolnjevati, brž ko se jim je ponudila prilika. Poizvedeli so za potrebe okoliških krajev ter so jih pismeno sporočili občinskemu odboru, ki jih je v glavnem sprejel. Ali naj sedaj rečejo: Dobro, vi napeljete vodovod do Gradiškute, a mi vam denarja za to ne
dovolimo? To se nam zdi otročje, da se milo izrazimo. Ali naj ljudje na Gradiškuti počakajo, da se reši spor med Sov-jetijo in Ameriko, med komunizmom in kapitalizmom? Kako že pravi tisti pregovor: Počakaj, osel, da zraste trava! Naši ljudje vendar dovolj jasno vidijo, kako raste taka trava v bližnjem socialističnem raju.
Kar zadeva povišanja občinskih doklad, je dobro vedeti, da je n. pr. občinska u-prava v Bologni, ki je v komunističnih rokah, izglasovala proračun in ga uravnovesila s povišanjem istih doklad v znesku 820 milijonov lir, kar pomeni sorazmerno s številom prebivalstva dvakrat toliko kot v Gorici.
Takšna je ta stvar in nobenega drugega ozadja nima. Zato je pisanje komunističnih listov, ki lažejo, da je dr. Sfiligoj zahteval povišanje družinskega davka, nedostojno; 'poleg tega odkriva duševno revščino ljudi okoli teh glasil, ki proračuna niso niti prelistali, kaj šele prebrali in ki si upajo pisati proti očitnim koristim in nujnim potrebam slovenskega delovnega prebivalstva. Kar se pa tiče borbe za pravice slovenskega jezika, sta pa dr. Sfiligoj in prof. Kacin storila stokrat in tisočkrat več kot klapovska družba okoli zavožene frontarske in fratelančne politike.
Nekaj odgovorov «Gospodarstvu
»
Tisoč Slovencev se je prijavilo za skupno romanje v Lurd
Objavljamo veliko novico, da se je za skupno romanje v Lurd prijavilo 1006 Slovencev. To visoko število presega vse naše pričakovanje. V knjižici »Lurd«, ki smo jo izdali lansko leto, je na zadnji strani zapisano, da je bilo leta 1908 v Lurdu 800 slovenskih romarjev. Pisatelj se s strahom vprašuje in opravičeno dvomi, da bi nas moglo biti samo iz obmejnih krajev za 100-letnico Lurda več. In vendar nas ■ je in še kar precej več! Resnično velike čase doživljamo in mi vsi smo samo i-gralci v tem veličastnem dejanju svetovne katoliške zgodovine, ki se letos odigrava pred Materjo božjo v Lurdu. Za-, namci bodo presodili naše velike čase, mi vsi pa, ki smo z Marijo na božji strani, pogumno naprej! Tudi zaradi tisoč zamejskih slovenskih romarjev, ki hočejo v tem letu počastiti nebeško Kraljico v Njenem mestu Lurdu, bo moral pravični zgodovinar zapisati, da smo Slovenci verno ljudstvo, Marijin narod! In kakšna bi še bila naša udeležba v Lurdu, če bi mogli priti z nami tudi naši bratje iz Slovenije! Zelo verjetno se nam bodo v Lurdu pridružili rojaki iz Francije in Belgije in tako nas bo veliko čez tisoč enega duha in enega srca prepevalo Te Deum za neizmerne milosti, ki jih dobri Bog deli v teh velikih časih po Mariji v Lurdu.
Množica tisoč romarjev je nastala tako: prijavilo se je 586 Tržačanov, 250 Goričanov in 170 Korošcev. Romarsko vodstvo se je zaradi presenetljivo visokega števila znašlo v težavah, o katerih nočemo pisati, ker nič ne pomaga. Dobro je le to, da je na razpolago še veliko časa in tako bo verjetno vse prav urejeno. Vsekakor pa
je treba zaradi realnega gledanja na naše romanje zapisati na kratko samo to: tistim, ki so se prijavili za romanje po 1. januarju, ne dajemo, niti ne jemljemo upanja, da bi šli z nami. Trudili se bomo, da se izpolni želja in volja vseh prijavljenih romarjev. Februarja bomo vedeli za končni odgovor.
Na vsa mnoga vprašanja, ki so v zvezi Z našim romanjem, bomo dali pravočasno potrebna pojasnila, sedaj je pač glavna skrb, kako spraviti pod streho v Lurdu par sto naših romarjev več kakor smo prvotno mislili in računali. Razumljivo je, da ne more nihče sprejeti in predlagati novih zakasnelih romarjev. Za statistiko pa je vendar zanimivo, če si posamezni gospodje zapomnijo število vernikov, ki bi še radi šli letos v Lurd. Kdor slučajno iz višjih razlogov odstopi, ne more dati na svoje mesto novega romarja. Vse v zvezi z romanjem naj vsak romar urejuje vedno pri istem gospodu ali vedno v istem uradu. Vse razne nasvete, sprejemljive predloge za naše skupno romanje pošiljajte po pošti na naslov:	Župni urad
Dolina pri Trstu. Bolje pa je, da svoje nasvete, pomisleke predložite domačemu duhovniku. Okrog 11. februarja bomo i-meli duhovniki - romarji (skupno nas je blizu 40) razgovor, in takrat se bodo upoštevali vsi sprejemljivi predlogi. — Za vodstvo romanja je sestavljen romarski odbor, v katerem so, poleg podpisanega, sledeči tržaški duhovniki: g. Šorli, g. Jakomin, g. Zorko in g. Kunčič.
Množico tisoč slovenskih lurških romarjev pozdravlja v imenu romarskega odbora	Fr.	štuhčc
Med trnjem in osatom
»Novi list« in »Slov. visokošol. zbornik«
V	svoji številki z dne 9. jan. 1958 podaja NL »recenzijo« Slovenskega Visokošolskega Zbornika za leto 1957. Navadno sicer dobi NL v svojih stolpcih dovolj prostora za obširna poročila in razmotrivanja o vseh mogočih mladinskih revijah ali časopisih. Za akademski almanah s 161 stranmi, kot jih ima omenjeni Zbornik, pa stakne komaj nekaj bornih vrstic.
Prva ugotovitev v zvezi s pisanjem NL je, da NL načrtno potvarja Zbornikovo poročilo o stanju akademskih organizacij na Primorskem in omalovažuje njih delo na kulturnem področju, ki je pač odvisno le od prostega časa in razmer slovenskega študenta v zamejstvu.
Druga ugotovitev pa se tiče poziva NL k skupnemu nastopu vseh slovenskih a-kademskih sil in po združitvi le-teh v skupno organizacijo. Glede enotnega na-rodno-obrambnega dela, ki ima določeno vrednost za celotno slovensko manjšino, lahko ugotovimo, da je NL o tej zadevi zelo slabo informiran, oz., da ne zasleduje delovanja slovenskih akademskih organizacij, niti kadar te skupno nastopijo, kot bi on želel! Ker pa NL ne ve, mu povemo.
da so vse tri slovenske akademske organizacije v Gorici (SKAD, Akademski klub, Akademsko-srednješolski klub S. Gregorčič) dvakrat skupno nastopile v obrambo slovenske šole in pri odgovornih forumih v Rimu s svojim nastopom vzbudile precejšnjo pozornost.
Glede skupnega kulturnega udejstvovanja smo pa mnenja, da bi bilo enotno delovanje na tem področju nemogoče. Kjer namreč nekatere vrednote nimajo enake absolutne vrednosti pri vseh sodelujočih, je zelo težko najti skupno pot za učinkovito sodelovanje. — Ce NL ni o tem prepričan, naj kar sam poizkusi! Akademik
»Gospodarstvo« z dne 29. nov. 1957 je nekoliko ocenilo Pastirčka na podlagi prvih dveh številk 12. letnika.
Kar in medias res.
1. Uredništvo Pastirčka bi bilo zelo veselo, če bi Pastirček mogel imeti »žive platnice«. Toda pastirčki imajo navadno malo denarja, ker niso primerno plačani. O posebnih podporah se jim niti ne sanja. Zato so navadno revno oblečeni. Ista je s Pastirčkom. Oblači se v to, kar dobi od naročnikov. Otroci darujejo kaj malega. Po našem mnenju bi se moral kritik čuditi, da sploh more izhajati — in ga pohvaliti. Sapienti sat! No, »srajčko« že ima, belo.
2. Zakaj bi bila igrica Pustite male k meni starinska? Morda, ker uprizarja dogodek iz preteklega časa? Ali ker predstavlja hrepenenje po sv. obhajilu in kar je doživela sv. Imelda? Igro so igrali v Gorici. Ce bi igre odličnih pisateljev imele pri gledalcih vselej tak uspeh, kol ga je žela ta, — si parva licet componere ma-gnis, — bi bili ti pisatelji lahko prav zadovoljni.
3. »PIŠITE, če ste bili bolni « ni nič
drugega kot opozorilo za časa novembrskih bolezenskih počitnic; v tem času so otroci gotovo kaj doživeli. O tem se seveda ne da nič napisati, kakor se ne da nič napisati, ko dobijo otroci n. pr. nalogo: Pomlad.
4. Pastirček je predvsem razširjen po Goriškem in Tržaškem. Sodelavci so različni, tudi otroci, ki dopisujejo iz obeh pokrajin.
Da pa nihče od one strani ne piše, se ni čuditi. Gospodarski krogi lahko dobijo od tam drva itd., ne gre pa, da ne govorim o nagradi, brez rizika za katoliške dopisnike. To menda »Gospodarstvo« ve. Ni namreč eksportno ne importno blago.
Ko bi pa bili sodelavci skoraj samo od tam, ki bi seveda morali pisati »sodobno«, bi ne bila nikaka pohvala, bolj testimo-nium paupertatis — za kak tukajšnji list. Pastirček je tudi brez tega »skromen«.
5. »Mladino je treba poznati od bliže, ne samo iz šole.« Od bliže jo spoznava lahko »Gospodarstvo«. Pastir Karel je prav malo »samo iz šole«. Poleg tega je pa vsaj podoben, če že kdo noče, enakovreden Jon Svenssonovim mladinskim spisom; teh so nekateri bili prestavljeni v slovenščino.
Druga povest, Srnjak, kakor tudi druge povesti v prejšnjih letnikih, ki tudi niso »samo iz šole«, so prirejene po priznanih mladinskih pisateljih drugih narodov. To menda ni napačno, če se celd za velike prirejajo romani odličnih romanopiscev, n. pr. Henryk Sienkievvicz, Mali vitez, Koper 1955, priredil M. V„ izdala Primorska založba Lipa. Seveda je vsaj treba, da prireditelj ohrani duha izvirnika.
6. »Da bo kruh, ki ga režemo, okusen in tečen.« Pastirčka radi kupujejo in berejo otroci in odrasli po družinah. To je pač mnenje, da reže Pastirček vsaj zanje okusen in tečen kruh. Saj se je celč nekemu tukajšnjemu mladinskemu listu, to je uredništvu, svetovalo, če hoče imeti uspeh, naj posnema Pastirčka.
Ob tej priliki prosi uredništvo vse tiste, ki so Pastirčku naklonjeni in si drznejo s svojimi spisi v javnost, da sodelujejo pri listu. Poskrbijo naj tudi, kar velja za dopisnike vseh listov, da bo jezik »brez madeža«.
Seveda nagrade ne bodo dobili nobene. Ce to iščejo, se morajo obrniti na take
> . Mohorjeve knjige
Pri Mohorjevi družbi V Celju so izšle za 1. 1958 naslednje knjige;
Koledar.
Alojzij Rebula; Klic v Sredozemlje — roman.
Anton Trstenjak: Človek v ravnotežju.
Marija Remec: Kuharica.
Knjige stanejo 400 (štiri sto) dinarjev.
UMRLA JE A. DANILOVA
Dne 3. jan. je* v Ljubljani umrla, stara 89 let, znana igralka Avgusta Cerar Danilova. Po rodu je bila iz Ljubljane in je tu nastopala ob začetku slovenske dramatike. Prvič je nastopila na odru leta 1884 ter je bila pozneje vedno ena glavnih moči v ženskem ansamblu. Od 1. 1908 do
1.	1910 je vodila slovensko gledališče v Trstu. Med prvo svetovno vojno je bivala v Ameriki. Po končani vojni se je za nekaj let vrnila domov, a se kmalu zopet podala preko Oceana. V Clevelandu je
naslove, kjer teče neusahljivi studenec podpor. Tudi pošto bodo morali plačati iz svojega za dopise in prispevke. Jasni računi, dobri prijatelji. Pastirček komaj utegne plačati le »ročno delo«.
Končno se kritiku, v kolikor hoče z dobro voljo pomagati Pastirčku, zahvalimo.
Za uredništvo Pastirčka: s. g.
Radio Trst A
Nedelja, 19. jan.: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 12.00 Vera in naš čas. — 16.00 Slovenski zbori. — 17.00 F. S. Finžgar: »Divji lovec«, komedija v 4 dej. — 19.00 Debussy: Suite Berga-masque. — 21.15 Mozart: Simfonija v C-duru.
Poned., 20. jan.: 18.00 Smetana: Godalni kvartet v E-molu »Moje življenje«, —
19.15 Radijska univerza: Kako nastane dnevnik: »Resnica in legenda o časnikarju«. — 20.30 G. Viozzi: »Allamista-keo«. — 21.30 Sodobna književnost ih umetnost: C. E. Gadda: »Tista grda stvar v ulici Merulana. — 22.15 Raztresene pesmi lirike: »Pomladne pesmi« (Vinko Beličič). — 22.30 Čajkovski: »Hrestač«.
Torek, 21. jan.: 21.00 Obletnica tedna: »70-letnica smrti Lorda Byrona«. — 22.00 Italijansko-slovenski kulturni stiki skozi stoletja:	»Sodelovanje na področju
glasbe«, poroča dr. J. Jež. — 22.30 Stra-vinsky: »Zgodba vojaka«.
Sreda, 22. jan.: 19.15 Šola in vzgoja: »Ločitev zakona in otroci« — 20.30 We-ber: Koncert za klarinet in orkester v A-duru. — 21.00 Branko Rozman: »Roka za steno«, drama v 3 dej.
Četrtek, 23. jan.: 18.30 Širimo obzorja: prof Tone Penko:	Znamke govore:
»Med znamkami Liberije«. — 18.55 Koncert violinista Oskarja Kjuderja, pri klavirju Aleksander Vodopivec. — 19.15 Radijska univerza: Izumi v zgodovini civilizacije: »Stroji, ki mislijo«. — 20.30 Iz nemških oper. — 22.00 'Mnenja preteklosti in sedanjosti: »Jovan Vesel Koseski ali nezaslužena slava je kratkotrajna«, poroča prof. M. Jevnikar. —
22.15 Respighi: Rimski bori.
Petek, 24. jan.: 18.00 Chopin: Koncert št. 1 v E-molu. — 19.15 Utrinki iz znanosti in tehnike. — 21.00 Umetnost in prireditve v Trstu. — 22.00 Dr. Janko Jež: Uvodno predavanje v prikaz »Dantejeve Božanske komedije«. — 22,30 Bo-rodin: Simfonija št. 3 v A-molu »Nedokončana« in »Knez Igor« - uvertura.
Sobota, 25. jan.: 11.30 Predavanje: »Ogrožena Indonezija«. — 16.00 Radijska univerza: O zdravstvu in higieni dela: »Zdravje in delo v kmečki industriji«. — 17.00 Dalmatinske pesmi. — 18.00 Oddaja za najmlajše: Vijolica Fonda: »Pravljica o malem lenuhu«. Igrajo člani Rad. odra. — 21.00 Samy Fayad: »Mož sprave«, komedija v 3 dej.
nato več let vodila slovensko gledališče. Domovina jo je ponovno zvabila domov. Tu je preživela tudi drugo svetovno vojno ter po njej nastopila v prvem slovenskem umetniškem filmu Na svoji zemlji. Od odra se je poslovila šele pred nekaj leti, ko je zadnjič nastopila v dramskem gledališču v drami Španca Garcia Lorce »Dom Bernarda Albe«.
Danilova si je s svojim dolgoletnim dramskim udejstvovanjem zagotovila častno mesto v naši dramski umetnosti.
Zedinjenje krščanskih cerkva
(Nadaljevanje z 2. strani)
sti tudi želja po zedinjenju krščanskih cerkva. Po škofijah in župnijah, kjer žive Slovenci, naj se ustanovi stoletna Slomškova ustanova »Apostolstvo sv. Cirila in Metoda«. Člani imajo dolžnost:	moliti
dnevno očenaš in zdravamarijo z dostavkom: sv. Devica Marija, prosi za nas, sv. Ciril in Metod, prosita za nas; širiti morajo idejo zedinjenja vzhodnih točenih kristjanov s katoliško Cerkvijo in zanjo darovati majhen gmoten dar.
Vsaka župnija naj bi smotrno pripravila in izvedla molitveno osemdnevnico za zedinjenje od 18. do 25. januarja, če je le moč, naj bi za ta mesec vsako leto izšel droben zbornik s primernim gradivom o vprašanju zedinjenja.
Takrat ali drugikrat ob primernem času naj bi župljani imeli priliko videti in slišati vzhodno bogoslužje in kako konferenco s skioptičnimi slikami o vzhodnem vprašanju, da se gorečnost poživi.
ZAKLJUČEK
Slovenci imamo pri delu za zedinjenje pravoslavnih Slovanov s katoliško Cerkvijo veliko vlogo. Smo katoličani in Slovani. Imamo na vzhodno dušo vsajeno zapadno kulturo. Moremo in moramo biti most med Vzhodom in Zapadom.
S svojim izrazitim katolištvom na domačih tleh, s svojim širokim razumevanjem in gorečnostjo za rast enega kraljestva Kristusovega med našimi vzhodnimi krvnimi brati brez malodušja izpolnjujmo svojo zgodovinsko dolžnost.
Dne 2. februarja 1958 - nedelja za slovenski katoliški tisk
Leto X. - štev. 3
Pokojni Franc Saksida
Neusmiljeno sega to zimo smrt med naše ljudi. Pobira starejše in mlajše brez prizanašanja. Tako smo pretekli četrtek 9. januarja pokopali v Gorici Franca Saksido, zglednega očeta prav številne družine. Pokojni je bit po rodu Vipavec, o čemer priča že njegov priimek. Po vojni pa se je z družino nastanil v Ljubljani. Tam je živel v trnovski fari ob Grada-ščici. Tam je tudi postal oče družini, ki ji težko najdemo enako v sedanjih časih. Z ženo Ano Kumar sta imela 16 otrok, od katerih je še 9 živih. To so znane Saksidove gospodične, nekatere sedaj že gospe. Od fantov je živ še samo eden in še ta živi v Avstraliji. Večina otrok je danes v ZDA.
Med drugo svetovno vojno se je Franc Saksida vrnil v rodno deželo, Goriško, in tu v Gorici odprl skromno gostilno v ul. Rafut. Toda oblasti niso hotele ne njemu ne družini priznati državljanskih pravic in zato so morali otroci s trebuhom za kruhom v dežele, kjer so jim priznali pravice, ki jih v Gorici niso mogli dobiti. Lepo je pokojni vzgojil svoje številne o-troke, da so pri vseh zmedah ostali zavedni katoličani in Slovenci. Sedaj je po daljši bolezni odšel v 72. letu starosti po večno plačilo. Bog mu bodi milostljiv; njegovim preostalim naše sožalje.
Dan matere in otroka v Gorici
Na praznik sv. Treh kraljev so v občinski dvorani v Gorici praznovali dan matere in otroka. Ob tej priliki je ONMI nagradila 25 najbolj zaslužnih mater. Dobile so darila in diplome. Poleg teh je dobilo darilne pakete še 170 goriških mater, ki so v težkem gmotnem položaju.
Sovodnje
Z nekoliko zamude prinašamo poročilo o zadnji seji občinskega sveta v Sovod-njah z dne 30. dec. 1957.
Odbor se je pečal z zadevo lovskega zakupa. Ker je z dnem 31. dec. potekla dosedanja pogodba za lovski zakup, je bilo treba skleniti novo pogodbo. Toda stara pogodba je dajala občini samo 50 tisoč lir najemščine, zato je župan predlagal, naj bi v novi' pogodbi najemščino zvišali, kakor so to storile druge sosedne občine, in sicer 20-krat. Toda opozicija se je uprla, češ da bi v takem primeru mogli imeti lov v zakupu samo bogatini, delavec in kmet bi si tega nikoli ne mogla privoščiti. Zato je opozicija glasovala proti predlogu, trije člani večine so se pa glasovanja vzdržali. Poleg tega je odbor razpravljal še o raznih tekočih zadevah: oskrba materinskega ambulatorija, prispevek za božičnico v otroškem vrtcu, obnovo trošarine, prenos mrličev itd.
Delo v občinskih svetih zadobiva vedno bolj demokratične oblike. V vzajemnem sodelovanju med večino in manjšino se marsikaj koristnega ustvari za skupni blagor občanov. Prav gotovo, da v naših občinskih svetih pride veliko bolj do izraza ljudska volja in ljudska samovlada kakor pa v sosedni republiki Sloveniji, kjer trdijo, da vlada ljudstvo, v resnici pa vlada le »novi razred« partijskih prisklednikov.
Tega se zavedamo vsi, ki nismo nataknili partijskih očal, in zato moremo trezno presojati obe obliki demokratičnega vladanja.
Pevma
Na praznik sv. Družine je naša farna mladina v dvorani Mikluš priredila božičnico. Prireditev je lepo uspela, hvala predvsem požrtvovalnosti njenih prirediteljev in nato seveda tudi požrtvovalnosti nastopajoče mladine same.
Po pozdravni besedi je prvi nastopil domači cerkveni pevski zbor, ki je zapel par božičnih pesmi. Za njimi je bila božična slika, ki so jo priredili šolski otroci. Po tej sta bili dve deklamaciji L. Piščanca, obe dobro podani. Zlasti je ugajala »Pred jaslicami«. Zatem je nastopil mladinski pevski zbor pod vodstvom F. Valentinčiča ml. Vse točke so od strani gledalcev žele veliko odobravanja. Sledila je igrica msgr. S. Gregorca »Prvi Božič«. Igro so igrale naše domače dijakinje ter šolski otroci. Reči moramo, da so se v svoje vloge vsi prav dobro vživeli. Zlasti je dobro igrala Debora.
Kot predzadnjo točko smo slišali skladbo »Gospodov dan«, ob spremljavi dveh violin in harmonija. Skladba je zelo ugajala, ker so jo vsi nastopajoči dobro , izvedli.
Kot zadnja točka je bil zopet nastop pevskega zbora, ki je prireditev zaključil.
Vsekakor smo tega novega napredka pevmske mladine zelo veseli ter upamo in želimo, da bi ta nastop ne bil zadnji.
Doberdob
Prav je, da tudi mi povemo, kako so potekli božični prazniki. — Lepo uspela božična prireditev šolske mladine in obdarovanje otrok ter živahna priprava jaslic je odprlo božičnemu razpoloženju na stežaj praznična vrata. Požrtvovalni fantje so presenetili vso vas s tri metre veliko zvezdo repatico, ki so jo pritrdili na naš lepi zvonik. — Domači cerkveni zbor je olepšal praznike z novimi božičnimi pesmimi ; pa tudi mali zborček strežnikov se je dobro odrezal z latinskim ( !) petjem pred polnočnico. Kljub vsemu temu, pa smo pogrešali pri cerkvenih obredih marsikoga; verjetno je takšnim nova politika res zmešala vero. žalostno, a resnično!
2.	januarja je bilo kakor drugod tudi v naši vasi presojanje jaslic; najboljše so prejele nagrade. Baje so bile letos na splošno veliko lepše kot lani. Le mladi bori, ki so služili za božična drevesca, so tožili po dragi kraški skali in zemlji, katero so varovali!
Sveti Trije kralji so bili tudi lahko zadovoljni, saj sta naš in jameljski zbor poklonila božjemu Detetu prelepe božične pesmi v skupnem nastopu v Jamljah. Pa tudi vsakoletni srečolov za misijone —
6.	januarja — je pokazal, da dobro ljudstvo čuti s poganskimi brati; saj se je nabralo skoraj 15.000 lir.
Zaključili pa smo s 5. kulturnim večerom v nedeljo 12. jan., pri katerem nam je dr. Brajša izčrpno, iskreno in doživeto podal lepe smernice za življenje v sodobni družini. Stanko Ferfolja ga je v imenu vseh iskreno pozdravil, gospa Elza Bet pa mu je med obdarovanjem in ploskanjem prisotnih poklonila šopek nageljnov. V ganljivem filmu »Ripudiata« nam je potem živo stopila pred oči zakonska zvestoba in nepremagljiva ljubezen do otroka.
%
\^\ r^tW fr'
Obširen gradbeni program za leto 1958
Generalni komisar Palamara je te dni sprejel tržaške novinarje ter jim poročal o obširnem gradbenem programu za leto 1958. Stanovanjske hiše so še vedno na prvem mestu. Družba IACP razpolaga s 700 milijoni za hiše, ki jih bodo začeli zidati v najkrajšem času. 971 milijonov ima že na razpolago za hiše, ki so že v gradnji, in 2 milijardi in 400 milijonov ima že zagotovljenih za prihodnja leta. Organizacija za begunsko pomoč bo sezidala hiše za 829 milijonov. »Plan Al-disio« razpolaga s 350 milijoni za zidavo hiš in INA-Casa z dvema milijardama.
Razveseljivo dejstvo pa je, je poročal komisar Palamara, da so zasebniki v preteklem letu sezidali trikrat več hiš kakor vsa ostala občinska podjetja skupaj. Nadalje bodo v tem letu začeli s prvimi deli pri naselju sv. Sergija in dokončali gradbena dela na novi univerzi. Za ta slednja imajo na razpolago 872 milijonov. V sodni palači bodo zgradili sodno dvorano za znesek 80 milijonov lir. Zgradili bodo nov VII. pomol ter izvršili mnogo drugih večjih in manjših del v mestu in okolici. Za vsa ta dela bodo potrosili 9 milijard lir.
Vesti o minulih praznikih v Mačko vi j ah
Ker je ta dopis za preteklo številko dospel prepozno, ga objavljamo danes.
(Ured.)
Težko bi bilo lepše preživeti božične praznike v tako sicer pozabljeni vasici, kot je naša.
Toda že pričakovanje na prihod božjega Deteta je bilo lepo. V velikem številu smo pohiteli k zakramentom 8. decembra in deloma tudi pri polnočnici.
Nimamo stalnega dušnega pastirja. Prečastiti gospod Zlobec Avguštin, ki je pri nas v pokoju, a tako dobrohotno pomaga pri dušnem pastirstvu, je .ravno v teh dneh zbolel. Kljub tem nevšečnostim je preč. gospod Grmek vse tako lepo preskrbel in uredil, da smo imeli na Božič poleg polnočnice še dve sveti maši in blagoslov. Tudi v ostalih dneh praznikov božičnega časa smo se počutili v svoji nad vse lepo ovenčani cerkvici zares srečni in zadovoljni.
Gospodu Grmeku naj gre naša najlepša zahvala. Bog plačaj vsem tistim, ki so kakor koli prispevali k okrasitvi naše hiše molitve. Prav lepa hvala tudi cerkvenim pevcem, ki so v vseh teh dneh pod vodstvom požrtvovalne organistinje
Dalke Šturmanove lepo prepevali celo vrsto naših božičnih pesmi.
Čudno se nam je zdelo, da niso bili vsaj nekateri naših pevcev in pevk povabljeni na skupen nastop združenih cerkvenih zborov. Nazadnje smo pa uvideli, da je bilo že prav tako, saj so nam prav na praznik sv. Treh kraljev pripravili sami v domači cerkvi pravi koncert z obširnim sporedom.
Bazovica
Bazoviškji oder je prejšnjo nedeljo nastopil že vdrugič v zimski sezoni: uprizoril je Jalnovo dramo »Grobovi«. Resna vsebina je zajeta iz življenja naših ljudi, zato je tudi ugajala. Dobro so jo podali naši igralci, škoda je le, da je bilo govorjenje prehitro in da je mrzli oder nekoliko oviral podajanje. Igro je režiral akademik Aleksander Mužina, ki se z vso vnemo in požrtvovalnostjo trudi za naše prosvetno delo. Udeležba je bila na žalost bolj revna, malo zaradi grdega vremena, malo zaradi pomanjkanja denarja in tudi, ker se je istočasno vršil v vasi občni zbor Zavarovalnice goveje živine. Krivo je tudi bridko dejstvo, da marsikdo nima več živega narodnega čuta, ki bi mu narekoval, da je treba vse dobro, ki ga nudi poštena mladina, z vsemi močmi podpreti. Je res, da kino in televizija vsebinsko in oblikovno veliko več nudita kot naši skromni vaški odri, a je tudi res, da nudita le »tujo učenost«.
V	naši vasi obstoja že 60 let Zavarovalnica goveje živine. Ustanovil jo je. g. učitelj Josip Pertot. Veliko je že pomagala našim kmetom. Pa tudi če bi imeli njeni člani le majhno korist, že dejstvo, da obstoja tako udruženje, ki povezuje stotine kmetov v neko pametno slovensko enoto, je za nas zamejske Slovence velikega pomena. Vsi prav dobro vemo, kako se je fašizem trudil, da bi take in podobne gospodarske zveze uničil. Vsem je znano, kako je bilo prepovedano govoriti slovensko na občnih zborih in drugih zborovanjih. Prejšnjo nedeljo je naša zavarovalnica imela svoj občni zbor, na katerem je potrdila prejšnji odbor in se spomnila 60-letnice svojega delovanja. Naj živi in procvita v korist našemu ljudstvu!
Prihodnji teden bomo v naši vasi otvo-rili Gospodinjski tečaj, ki ga bosta vodili dve čč. šolski sestri. Z veseljem pozdravljamo pridne šolske sestre, ki so se
odzvale našemu vabilu in bodo prišle k nam za tako koristno delo.
Opozarjamo naše prijatelje, da bodo v kratkem spet povabljeni v našo dvorano. Naši skavti jih bodo razveselili z veseloigro »Natakar«.
PRISTOJBINE ZA RADIO IN TELEVIZIJO je treba poravnati do 31. jan. Letos znaša pristojbina za hišni radio 3300 lir na leto; v obrokih: za prvo polletje 2100, za prvo tromesečje 1500 lir. Enake so pristojbine za radio na avtomobilih do 13 HP. — Za televizijske aparate za domačo rabo je pristojbina 16.000 lir na leto; v obrokih: za prvo polletje 9145, za prvo tromesečje 5720 lir. Kdor ima nov televizijski aparat (iz leta 1957) plača 14.000 lir na leto.
V GORIŠKI STOLNICI bo med molitveno osmino od ponedeljka 20. jan. do sobote 25. jan. vsak dan ob 6. uri sveta maša s kratkim premišljevanjem in molitvami za zedinjenje. — Vsi verniki dobre volje so vabljeni, da se te maše udeleže v velikem številu.
V nedeljo 26. t. m. se bo naša molitvena osmina zaključila s konferenco v dvorani Brezmadežne na Placuti ob 4h popoldne.
ČITALNICE- KNJIŽNICE! Dobra zbirka — večje število knjig za nizko ceno na prodaj
F. Gorian - Gorica - Via Caprin št. 13.
Darovi za Slov. sirotišče: Makuc Rafaela, Štandrež 1.000 lir.
Za Alojzijevišče: Hlede Ciril, števerjan 500 lir.
Za katoliški tisk: dr. Cuk Alfonz, ZDA 12.450 lir.
Za Vincencijevo konfer. v Rojanu daruje gospa Olga Pertot 1.000 lir v spomin pok. Pavle Geržina.
Vsem dobrotnikom se prav iskreno zahvaljujemo!
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski L. 20, osmrtnice L. 30, več 7%
davek na registrskem uradu.
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
ZAHVALA
Vsem, ki so mi stali ob strani ob izgubi dragega moža
Franca Saksida
izrekam iskreno zahvalo. V prvi vrsti č. g. Mirku Mazori, ki ga je tolažil v kratki, a mučni bolezni in mu podelil sv. Popotnico. Zahvala tudi zdravnikoma gg. Rutarju in Genovese, darovalcem cvetja in vsem, ki se ga spominjajo v molitvi.
Žena ANICA In vsi sorodniki.
ZAHVALA
Globoko ganjeni se zahvaljujemo vsem, ki so se pridružili naši žalosti ter počastili spomin našega nepozabnega
Vikota Rudolf
Gorica, 15. januarja 1958.
Družina dr. VRTOVEC
JANUAR 1958 - MESEC NAŠEGA KATOLIŠKEGA TISKA
Wilhelm Hiinennann:
37
cAta božjiPf okopilj
Resnična povest prevedena z dov.oljenjem založbe Herder
Marsikateri vaščan je seveda odnesel kako prasko in bnnko, toda kaj je bilo to v primeri z neugnanim veseljem, da so enkrat vendar smeli pokazati rdečkarjem pesti. Nekaj žen je začelo vzdihovati. Kazale so na strašne posledice, katere je upor utegnil imeti. Toda fantje so se le smejali: rekli so, da je takle pretep vreden enega leta ječe; pa človek tudi ne more tiho gledati, kako sramotijo in teptajo Najsvetejše.
»Pojdimo vsi h križu na gori!« je predlagal kmet Pa-squier z močnim glasom. »Prositi moramo /a odpuščenje zaradi zasramovanja, katero je moral pretrpeti.«
Tedaj se je vsa vas odpravila na pot na goro. Medpo-toma je stari Gervais molil rožni venec,‘možje in žene so pa odgovarjali z odločnim glasom.
Pred Križanim, ob čigar nogah so še žarele rdečezlate veje Marice Bernardove, se je kmet Pasquier- obrnil proti molilcem, se visoko vzravnal in zaklical, medtem ko so njegovi 'beli lasje vzplapolali v jesenskem vetru;
»Ljudje iz Montbernage! Danes so oskrunili naše svetišče, našo ljubo cerkev, v kateri smo bili vsi krščeni, v kateri smo pristopali k mizi Gospodovi. Onečastili so Gospodov prestol; z njega so vrgli Križanega; nanj so pa posadili ne-
sramno žensko. Sedaj stojimo tu pred križem našega Odrešenika, da zadostimo za žalitev in da prosimo za odpuščenje. Pripravljeni smo pretrpeti vse v pokoro za sramotenje. Če nam bodo vzeli imetje, svobodo in življenje, se ne bomo pritoževali. Trpljenje posameznikov sedaj ne velja nič več, trpljenje Cerkve velja vse. Lahko poteptajo naša srca, a naše vere nam ne morejo vzeti. V tej uri prisegamo zvestobo križu zaradi naših duš, katere bo Bog nekoč sodil. Zvestobo križu zaradi naših otrok, o katerih bomo nekoč morali dajati odgovor. Tebe pa, Gospod, prosimo, drži svojo roko nad nami in našimi otroki!«
Vaščani so v popolnem molku poslušali govor starega Pasquiera. Tudi sedaj, ko je 'končal, ni nihče izpregovoril besede. Vsi hkrati pa so pokleknili in z besedami, ki jih sliši samo Bog, obljubili, da bodo njihova srca zvesta do smrti.
Molče so potem šli v nastopajočem mraku skozi gozd v dolino, kjer so njihove koče stale v poslednji dnevni svetlobi.
Bernardova Marica se je naskrivaj prerila h kmetu Pa-squieru in mu skrivoma zašepetala:
»Mežnar Pascal je rekel, da hoče križ v gozdu posekati in sežgati. To se vendar ne sme zgoditi, kajne?« V pogledu otroka, ki je zgrabil starčevo roko in gledal k njemu navzgor, je bil velik strah. Toda kmet je odločno zmajal z glavo in odgovoril:
»Ni se ti treba bati, Marica! Tega si mežnar ne bo upal.«
»Da, kajti križ bi ga gotovo ubil,« je zastokal otrok, ki ga je starčkovo zagotovilo nekoliko potolažilo.
OVADUHI
Bilo je grdega februarskega dne v letu 1794.
Babette Favre, perica v Frančiškanski ulici v Poitiers, je stala ob svoji likalni deski in s kadečim se železom likala nekaj starih že večkrat zašitih srajc. Tako je bila zaverovana v svoje delo, da je komaj slišala žlobudranje svoje sosede, ki je bila prišla k njej na klepet. Babette ni kdo ve koliko marala obiskovalke, ker ni bila na najlepšem glasu ter je včasih pregloboko pogledala v kozarček. Tudi sedaj se je širil okoli nje razločen vonj po žganju. Pokazala je z roko na zelo zakrpan kos perila in rekla:
»Kako siromašne srajce pa likate?«
»To so srajce dobrih rodoljubov,« je odgovorila Babette nataknjeno, kajti prav tisti dan je imela vzrok, da ji dolgi sosedin obisk ni bil po volji.
»Da! Seveda!« je ona nadaljevala nemoteno, »najboljši rodoljubi imajo najslabše srajce; dandanes ob raztrgani srajci spoznaš pravo mišljenje.«
»Samri to je, da še dolgo ni dostojnega mišljenja vsakdo, ki ima raztrgano srajco,« je odvrnila Babette ter s pogledom ošinila nemarno sosedino obleko. V tem hipu je v delavnici zacingljal pločevinasti zvonček. Vstopil je mož s košaro za zelenjavo v roki.
»Grdo vreme je danes,« je zagodrnjal in si začel otepati s čevljev umazani sneg, katerega je bil prinesel od zunaj.
»Res je,« je odgovorila Babette. »Le pojdite v kuhinjo; naj vam dajo skodelico kave. Takoj bom prišla in obračunala z vami zaradi zelenjave.«	(Nadmljevanje)