Rdece farbarije. Dunaj, 13. jan. 1914. V torek v zgodnjcm jutru je brzojav raznesel z Dunaja veselo vcst, da je mešana komisija sklenila, da se bo po novem dohodninski davek začel plačevati šele od 1600 K dalje, ne pa od 1200 K, kakor je scdaj, ali kakor pravijo socialni demokratje: eksistenčni minimum se je zvišal na 1600 K. Eksistenčni minimum je popolnoma napačna beseda; ta pomenja tisto vredoost, ki se ne sme zarubiti, ne pa dohodkov, ki se od njih ne plačuje davek. Saj mora n. pr. kajžar, ki ima bajto vredno 300 kron plačati od nje; za vsak košček zemIje je davek; vsak obrtnik mora odrajtovati pridobninski davek, četudi daleč nima 1200 oziroma od zdaj dalje 1600 kron dohodkov. Vesela je ta novica za delavce in sploh za tiste, kateri imajo kolikor toliko stalno plačo. V naši tobačni tovarni si bo marsikaka družina odsopla, ki so ji zdaj nakladali dohodninski davek. To, kar so na shodih naši delavci večkrat grajali, sc je všaj nckoliko izpremenilo. S kmetom je pa ta rcč nekoliko drugačna. Popolnoma gotovo je namreč, da bo davčna oblast izkušala kmele, ki so dozdaj plačevali od 1200, oziroma 1400 kron dohodkov, pomakniti v dohodkih na 1600 K. Zato že danes opozarjamo na silno važnost letošnjih napovedb za kmečko in tudi obrtno ljudstvo. Prezreti tudi ne smemo, da zdaj izgubi preccj oseb volivno pravico v drugem razredu pri občinskih volitvah in s tem v mestih pravico voliti v mestni skupini. No, to ne bo dotičnika ravno bolelo. Rajši pusti pač volivno pravico, kakor bi plačeval daveL Kcr izgubi država pri tem krog 5 miliJonov letnih dohodkov, so sc nekaj malega zvišale davčne postavke od 1.800 kron dalje in od 10.000 dalje se je od državne zbornice sklenjeni povišek zvišal za 3 odstotke. S tem sc ta reč pokrije. Revnejši bodo torej pri novem davku razbremenjeni in bogatejši bodo še več plačevali, nego je bilo od vlade predloženo. Kako pa je prišlo do tega? Znano je, da je državna zbornica z enim glasom večine sprejela slovcnskega poslanca Roškarja predlog, naj se davek plačuje še-lc od 1.600 kron dalje. Ni ga bilo poslanca, ki bi ne bil za to, toda vlada je izjavljala, da tega na noben načifl ne sprejme, in da pade finančni načrt, če se sprejme imenovahi predlog. Seveda se je zdaj izkazalo, da vlada ni vedela, kako in kaj. Gosposka zbornica je sklep poslanske zbornice zavrgla in sklenila šc nckaj drugih izprememb. Zakon je prišel nazaj in poslanci so zdaj z enim glasom večine sprejeli določbo, da se plačuj davek od 1200 K daljc, dnige sklepe gosposkc zbornice so pa odklonili. Gosposka zbornica je nato sklenila, da ostane pri svojem prejšnjem sklepu. Izvolila se je nato komisija, ki sta vanjo poslali vsaka zbornica po 26 članov. Poslanci vseh strank so se dogovorili, da ostanejo pri sklepih poslanske zbornicej vsi,' tudi socialni demokratje so imeli trden sklep, da ne puste nobene izpremembe in so torej šli h komisiji s prepričanjem, da ostane 1200 K najnižja davčna stopnja. To je treba podčrtati, ker zdaj trobijo socialni demokratje, da so oni to dosegli. Ta trditev je gola demagogična laž. Noben socialni demokrat ni niti v sanjah mislil, da bo komisija prišla na 1600 K. Ta misel je prišla od gospodov knezov in grofov v gosposki zbornid. Ti so z mogočno ponosnostjo predlagali izprva 1400 kron, kasneje 1600 K (zato se je posebno trudil bivši minlstrski prcdsednik baron Bcck) in izpadek 5 tnilijonov kron še ponosneje prevzeli večinoma na svoje tame, oziroma na rame bogatih slojev. To je bilo zučudeujL.l Socialni demokratje so imeli pripravljene najostrejše osebne napade na člane gosposke zbornice. Diamand je imel natančno izračunano, koliko dobi ta in oni od bonifikacij glede na špirit, a govor mu je ostal v žepu in nazadnje so socialni demokratje gospodo iz gosposke zbornice blagrovali in slavili. Ta gospoda je naredila sijajno potezo. Naenkrat je bila v ospredju in vroča zaušnica je zadela vlado in poslansko zbornico, češ, saj vi oboji nič ne znate, vam je treba vodstva in voditelji srao mi. Posland, ki so vladi verjeli, da ne gre drugače, nego da se ostane pri 1200, so se naučili, da ti vladi ne gre veie, ker ne obvlada več svojega položaja, in četudi nehote blamira tiste, kateri so ž njo. Vlada je pa tudi dobila svoje. Pač se je ministrski predsednik nazadnje zahvaljeval, toda z besedami se oteklo lice ne da ozdraviti. Zdravil se je z zagovarjanjem, ki je pa drugod že prišlo iz navade. Gosposka zbornica Je hotela pokazati, da ima svojo, neupogljivo voljo, da ima voditeljsko moč, in da se, če se ji zdi, postavi tudi v zvezo s socialno demokracijo, Obenem je pa hotela — saj en del je to naravnost namcraval — izpodmakniti stališče Stiirgkhu. Gotovo je vse to znamenje življenja in moči; državni zbor se je izkazal kot životvoren organizem, ki mu manjka samo spretnih rok; glede na sedanjo vlado se je pa jasno izprlčalo, da velikih nalog, ki čakajo na nujno rešitev, ne bo izpeljala. Treba bo izpremembe in ta bo čudi prišla. Ali jo bo izpeljal Stiirkgh, ali kdo drugi, tega danes nihče ne ve. O Stiirgkhu tudi tega ne vemo, ali umeva razinsre, kakršne so, ali ne; samo to mu brez ovinkov radi priznamo, da se politične smrti ne boji in da bo znal častno zatisniti ministrsko-predsedniške oči,