Stran 465.
Poučni in zabavni del.
Dr. Emil Holub.
Dne 21. februvarja t. 1. je umrl v dunajski „Ro-tundi" v Pratru mož, pri čegar krsti plaka ves češki narod, z njim vred pa ves znanstveni svet Umrl je mož, ki je slovesno odkril vsa naravna čudesa južnoafriška in nam podal toliko podatkov o geologiji, etnologiji in antropologiji dosedaj skoro neznanih pokrajin. Nasprotoval je hrabro vsem nevarnostim, katerim je izpostavljen pctnik po tujih negostoljubnih deželah; mrzle roke krute smrti pa se ni mogel ubraniti. Ta mož je bil dr. Emil Holub.
Dr. Emil Holub se je rodil dno 7. oktobra 1847 v Holiči blizu Žatca na severnem Češkem. Oče mu je bil imeniten zdravnik, kar je Emila bržkone napotilo, da se je pozneje posvetil zdravilstvu. Dovršivši gimnazijo v Žatcu, vpisal se je na medicinski fakulteti v Pragi. Že na gimnaziji in pozneje na vseučilišču se je pečal tako marljivo z anatomijo, geologijo in prae-historično arheologijo, da je postal član arheologične sekcije češkega muzeja. Leta 1872 je napravil doktorat.
Potovanja Livingston-ova so ga zelo zanimala, da je slednjič sam sklenil, posvetiti se znanstvenemu potovanju. 26. maja 1872 je v Southamptonu stopil na ladijo in se po 36tih dneh izkrcal v Kapstadtu. Imel ni nikakih potrebščin in tudi denarja ne. Zato je sprejel ponujano mu mesto zdravnika v takoime-novanih „dijamantnih poljih". Tu si je nabral okroglih 40.000 gld.; sedaj mu je bilo pač mogoče, misliti na potovanje.
Hotel je potovati proti severu čez reko Zambezi in tam prvi stopiti na popolnoma neznana tla.
Ta-le pripravljalna pot ga je peljala skozi mesta Elizabethport, Fauresmith; prišel je v Dutoispan, odkoder je nameraval potovati v sredino dežele. Šel je čez Klipdrift do Wonderfontainskih višin; tu je pa moral obrniti, ker so ga ovirale različne zapreke. Prinesel je s potovanja celo zbirko raznih, dosedaj malo znanih stvari j.
Takoj drugo leto spustil se je na malo pot iz Kimberley a (kamor je došel s prve ekspedicije) v Shosong; tu je bival pri vladarju Sokhom.
Najvažnejše potovanje Holubovo iz te dobe je pa ono leta 1875 in 1876. Hotel je prodreti do vira reke Zambezi; pa zopet so mu nasprotovale zapreke. Dobil je hudo mrzlico, ki ga je zelo nadlegovala v tujem, sovražnem kraju. Na veliko žalost potnika se je pri tem izletu prevrnil čoln poln dragocenih zbirk. Vrnil se je torej v Kimberley.
Tu je 1. 1877 razstavil svoje na potovanjih nabrane zbirke. Ponujali so mu zanje 40.000 mark; pa on jih ni hotel prodati, ampak v svoji veliki darež-ljivosti jih je rajši pozneje daroval.
V Evropo je prišel 1. 1877; sedaj je nameraval prirediti razstavo v Pragi Ker denarja ni imel, si ga je prislužil s tem, da je po raznih mestih predaval o svojem potovanju po temnem delu sveta. Pozneje je dobil podporo od prijateljev in od cesarja Franca Jožefa L, tako, da se je mogla vršiti 1, 1879. razstava Holub-ovih zbirk v Pragi, leto pozneje pa na Dunaji v prostorih „Rotundett. Vse te zbirke je potem daroval javnim zavodom, Šolam, muzejem itd. in sicer 113im domačim 14im tujim. Daroval je nad 3000 naravoslovnih znamenitostij in 1500 antropologično-etnogra-fičnih redkostij.
Sedaj je hotel Holub prirediti avstro ogrsko eks-pedicijo v južnoafriške pokrajine. Računal je na podporo avstrijske vlade; pa ta se ni pobrigala zanj, razun da je dovolila, da se je nabiralo v ta namen po srednjihJ šolah. Nekaj si je tudi zaslužil s predavanji, tako da je mogel pripraviti se za trudapolno pot
Medtem so izšli spomini potnika 1. 1880 (Sedem let v južni Afriki. Takoj so bili prestavljeni v druge jezike. Že v Afriki pisal je v „Svetozora (1873-1877). BDopisi afriškega potovalca E. Hu in dr.; pisal je tudi v angleškem jeziku o razmerah kaplandskih. Na Dunaju izdal je razun gori imenovanih spominov še »Slika Marutze Mambunda države v južni centralni Afriki" 1. 1879; 1. 1882. pa »Kolonizacija Afrike" v Pragi in »Eksport in import v Kaplandu". V Frank-furtu pa je prišla na svetlo knjiga „ Južnoafriška slana jezera". Znamenit spis iz te dobe je tudi „Doneski k južnoafriški ornithologiji".
Leta 1883 se je poročil s hčerjo nadzornika „Ro-tunde", Rožo Hoff; zvezal ju je za večno nek misijonar, ki je bil sam 20 let v Afriki.
Čez nekaj dni pa je odrinil s soprogo v južno Afriko. Nameraval je v deželo Mašukulumbov, kar se pa ni čisto posrečilo. Pot se je začela srečno; pa do-spevši v sredino dežele, na breg srednjega Zambezi-ja, so se morali braniti sovražnih zamorcev in hudih bo-leznij. Veliko so trpeli pod nezdravim podnebjem; zaloge so sčasoma porabili. Leta 1886 so napadli potnike Mašukulumbi; rešili so sicer življenje vsi raz ven enega, pa izgubili so 18 devnikov izmed 32tih, vse preostale zaloge in znanstvene inštrumente. Morali so torej, četudi neradi, obrniti in se vrniti v civilizirano Afriko, kamor so dospeli sestradani in razcapani, polni bolezenskih kali. V septembru 1. 1887. je dospel Holub s soprogo na Dunaj. Tu sta bila sijajno sprejeta; kajti ves učeni svet je vedel ceniti njuna znanstvena pre-iskavanja. Pa prijatelji so z žalostjo v srcu opažali bridko izpremembo pri obeh. Prej cvetoča in polna moči, sta se vrnila z znamenji  prestanih muk na
Stran 466
obrazu. Sicer sta se kmalu zopet pozdravila in po-krepčala; le Holub imel je skrivno kal bolezni v sebi, ki ga je pozneje res napadla. Od šestih tovarišev, ki so ju spremljali, vrnili so se trije. — To svoje potovanje opisal je preiskovalec v „Drugem potovanju po-južni Afriki" 1. 1889. do 1890. v dveh debelih zvezkih. Takoj je izšlo v nekaterih evropskih jezikih.
Za svoja znanstvena raziskavanja bil je odlikovan z velikimi častmi; dobil je vsega skupaj čez trideset redov. Prirejujoč razstavo se je moral zopet boriti z velikimi težavami; za vsa sredstva moral je sam skrbeti. Zato se je ta razstava zapoznela; šele po pomoči ministrskega predsednika grofa Taaffeja in takratnega nadvojvoda Franca Ferdinanda se mu je posrečila Južnoafriška razstava" v „Rotundi" na Dunaju. Ta je bila velikega pomena za vse znanstvo. Tu se je predstavljala popolna slika južnoafriške flore in favne; tu si videl tipe raznih afriških narodov v modelih. Da, cele vasi ti je pričaralo strokovnjaštvo potovalca pred oči, da ti je bil odprt pogled v temni del sveta! Druga razstava je bila v Pragi L 1892.
Holubetaso sedai ponuiali različna stalne službe; pa ni hotel nobene sprejeti. Leta 1894. je bil od wa-schingtonskega geografskega društva povabljen, da priredi po mestih Zjedinjenih držav predavanja. Holub je šel tja v zimi 1. 1894. in 1895. Priobčeval je svoje dogodke tudi v ameriških časnikih.
Navzlic tej popularnosti je bil zelo ponižen in zmeren. Češkemu muzeju je podaril zbirke, vredne 40.000 gld. Polovico njegovih predavanj je bilo brezplačnih, tako da je imel on sam velike stroške pri tem. Skrbel je vedno le za druge, zase malo. Bil je izvrsten pripovedovalec; večkrat so ga poslušali člani cesarske rodovine.
Zadnja leta je preživel v skrbeh in potrebah. Da je mogel živeti, je prirejal — po svoji stari navadi — predavanja. Nikomur izmed prijateljev pa tega ni potožil Edina zaslomba mu je bila soproga Boža, ki je vedno delila z njim srečne in nesrečne trenutke.
Prav pred boleznijo pa ga je obsijal žarek sreče. Cesar Franc Jožef I. je postal njegov podpornik. Določil mu je letni dohodek 5000 kron, ki ga je začel uživati s 1. januvarjem 1902. Pa ni mu bilo usojeno, odpočiti si na tem svetu od trudapolnih potov! Kal bolezni je prinesel seboj iz Afrike, kjer je imel hudo „malarioa. Vsak dan je imel napade te potuhnjene bolezni. Niti jednemu telesu ni mu prizanesla. Pred par tedni se mu je obrnilo na bolje; že so upali, da njegova, pod afriškim solncem utrjena narava premaga bolezen, ko se je ta nenadoma poslabšala. Zdravniki so sedaj spoznali, da so bolniku štete ure. Dan pred smrtjo je skočil iz postelje k mizi, sedel na divan in začel pisati v dnevnik. Takoj na to pa ga je  popadel  krč, zgubil je  zavednost in v tej je
-drugi  dan   21. februvarja ob s/49. uri zvečer  izdihnil
svojo dušo.
Tako je končal mož, ki nam je odkril toliko pred njim še neznanih znamenitostij južnoafriških. Iz njegovih del spoznamo ono temno južno Afriko, ki je štela že toliko žrtev, katerih jedna je bil tudi on. Pomagal je večati slavo češkega naroda in razširjal obzorje znanstvenega sveta; vsa njegova slava pa je bila kupljena z nevarnostjo. Bil je mož, ki vso moč in zdravje žrtvuje domovini in znanosti. P. H.