0 šolskem spraševanji. *) Konec šolskega leta je tudi že prišel za učitelje na deželi. Treba je pokazati, kaj srao zopet pretečeno šolsko Ieto storili na šolskem polji. Učenci kažejo, kaj in koliko so se naučili, učeniki pa, kako so kaj svoje dolžnosti spolnovali. Dan šolskega spraševanja je toraj za učence in učitelja zeld važen. Solsko sprasevanje daje učiteljem in njihovim prednikom *) Nekoliko zakasnjeno.Vredn. lepo priliko, da starše prepričajo, kaj dobra šola koristi. Skušnje nas učijo, kako poverhne misli imajo ljudje sploh od naših šol, in kako malo cenijo učitelja in sad njegovega truda. To pa izvira večkrat iz nevednosti, kcr se starši nikoli ne prepričajo, kaj se otroci vse v šoli učijo, in kako težko daje za učitelja tako veliko število učencev dan na dan podučevati. Vsega tega se pa starši lahko prepričajo pri šolskem spraševanji. Hvale vredno je toraj po enih krajili, da duhovni gospodje o koncu šolskega leta starše v cerkvi k solskemu spraševanju povabijo in da ludi skerbe, da se la dan slovesno obhaja. Tako vidijo starši, kako zelo skerbe njili spredniki — duhovski in deželski gospodje — za blagor njihovih otrok, ker se te slovesnosti tako obilno udeležujejo; vidijo pa tudi učitelja med učenci, kako se ljubeznjivo z njimi pogovarja i. t. d.; in tako priznajo potem tcžavni in trudopolni slan učiteljev, dobijo v ljubezni do njihovih otrok vcseljc do šole, ljubijo učitelja, ga spoštujejo, in so mu za njegov trud zuiiraj hvaležni. K vsaki šolski preskušnji naj bi se pa tudi bližnji učitelji povabili; zakaj zelo bi učileljem koristilo, ko bi metodiko in druge šolske zadeve med sabo ogledovali in primerjali svojo robo z drugo. Kar eden pri svojem bratii dobrega opazi, naj Iepo za se prihrani in drugo leto tudi sam poskuša; če pa ne gre povsod vse ravno gladko, naj učitelj tega nikar očitno vpričo drugih — znabili še v tej reči nevednih Ijudi — ne graja. Take pomanjkljivosti si smejo učitelji na samem pri svojih zborih razodeti, pa še takrat le spodobno, da se ne dotakne kdo kake osebnosti. K šolskiui preskušnjam pa pridejo včasih tudi taki, ki so Jjudskim šolam in vsaki narodni omiki nasprotni, — kteri mislijo, da je šole le nezgoda časov na noge spravila, in jim je sploh omika Ijudstva tern v peti. Xekteri taki puhloslovci pravijo, kadar bo se vse zučilo, bo začela pa vera pešati i. t. d. Taki možje vse napake ljudstva in sploh vse hudo omiki prištevajo, zraven pa ne pomislijo, če ravno dobro vejo, da povsod in vselej so le tisti narodi duševno in materialno napredovali, kteri so šole kot glavno podlago izobraženja spoznali. Taki možje tudi ne vejo, ali pa nočejo vediti, kdo se je pervi v šoli ukvarjal, kdo je šole vstanovil in kaj je podlaga vsega učenja v naših šolah. Od teh nasprotnikov omenim le memo grede, fn ker jaz posebno velikrat v take priložnosti pridem, da se morem s takimi nasprotniki boriti. Če pa tovarš tovarsu svoje nadloge potoži, je obema ložeje pri sercu. Da bi pa starši in vsi drugi poslušavci zares spoznali, da šola njihovim otrokom veliko koristi, je potrebno, da je učitelj ne le med letom priden in skerben v spolnovanji svojih dolžnost, leniuč da je tudi dobro in tako premeden v svojem poklicu, da zna v kratkem času in tudi prijetno pokazati, kaj da je otroke v enem letu naučil. Marsikteri učitelj je med letom zelo priden in si veliko truda prizadene, pri preskušnji se pa tako leseno in nevkretno obnaša, da poslušavci z glavo majejo, ia večkrat se kak revež tako kam zaplete, da se brez sramote rešiti ne more. To se posebno rado prigodi', če se učitelj za solske nauke ni dobro pripravljal. Pripravljati pa se je treba za vsaki nauk posebej. Posebno naj se učitelji po slov. - nemških šolah dobro izurijo v prestavljanji nemških beril v slovensko. Skušnja uči, da nekteri učitelji ravno v tem predmelu veliko smešnih poinot napravljajo, kar pa človeka le sramoti. Smešno in žalostno je bilo lansko leto pri neki preskušnji slišati taki le pogovor: Učenec: Ribič, der Fischer. Učenik: Komu pravimo ribič? Učenec: Tistemu, kteri ribe lovi. Ucenik: Xoja! kteri se pri vodi gori derži, je ribič. Janez, beri ti en »štikelc* naprej! Ali pa: 4 od 4 gre gori i. t. d. Taki pregreški so pravi dokaz, kako eni učitelji slabo napredujejo. Ravno tako pa tudi ni prav, da si nekteri učitelji, kteri so za slovensčino posebno vneti, z nemscino ne upajo na dan. To se zgodi pri branji nemških beril in pri obdelovanji praktične gramalike. Kjer je šola slov.-nemška, naj se učitelj ne boji pokazati, da se otroci na podlagi materinskega jezika tudi nemsčine učijo. Zraven naj tudi učitelj pokaže, da je on obema jezikoma kos in nobenemu nasproten. Srednja pot je tudi tukaj naj boljša. Sklepoma naj še nekaj svetujem, kar se večidel povsod pogreša, in to je: Naj bi se pri konecletni preskušnji zapisniki pridnosti in napredka tudi od nedeljskih nčencev in učenk poslušavcem pokazali. Otroci, kteri v nedeljsko šolo hodijo, so v naj nevarniši dobi. Zato bi bilo dobro pri nedeljskih učencih posebno za vedenje zunaj šole skerbeti. Pridne učence in učenke naj bi pri preskušnji očitno pohvalili in tudi v zlate bukve zapisali. To bi spodbujalo večje učence, da bi se lepše vedli zunej šole, in marsikteri deček in marsiktera deklica bi ohranil ali ohranila znabiti za zmiraj nepokvarjeno — nedolžno serce. To so moje misli in nasveti o konecletnem šolskem spraševanji. Pregovor pa pravi: ,,Več Ijudi, več ve". Xaj tedaj tudi kdo drugi ee kaj pove od tega. Gotovo bo to všeč našemu nTovaršuii. *) Rodoijub. •) To ee ve da.Vt,iD.