Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - II Gruppo Katoliški Uredništvo in uprava: Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Uredništvo za Trst: Ulica Valdirivo 35/11., Tel. 29210 Poštno ček. račun: štev. 9-12410 Cena: Posamezna štev. L 20 Naročnina : Mesečna L 85 Za inozemstvo: Mesečno L 150 { ma Leto III. - Štev. 27 Gorica - 5. julija 1951 - Trst Izhaja vsak četrtek Pravico ■ v grob so devalL.. Končal je zloglasni budimpeštan-ski proces zoper kaloškega nadškofa Jožefa Groesza in zoper osem ostalih soobtožencev. Končala je burka, ki so jo madžarski kominformisti tako nerodno izbrali in še bolj nerodno in neumno igrali, kajti igra ni prepričala nikogar. Preveč smo namreč navajeni na take igre, saj ni dolgo tega, ko smo bili priča podobni igri na samem Madžarskem, ko je igral kardinal Mindszenty podobno vlogo, kot jo je moral igrati sedaj kaloški nadškof in njegovih osem soobtožencev. In ni še preteklo leto dni, odkar sta bili dve podobni igri na Češkoslovaškem na sporedu. Toda, kakor rečeno, te igre ne prepričajo nobenega gledalca. Ne prepričajo pa, ker je vsebina teh iger neverjetna, nemogoča, naravnost fantastična. Pa tudi igralci sami igrajo tako, da jim nihče ne more verjeti; ne igrajo namreč iz srca in notranjega prepričanja, ampak prisiljeno, pod vplivom nekih, vsaj nam neznanih groženj in morda še kakih drugih, še bolj izdatnejših sredstev. Toda poglejmo, kaj so ti obtoženci zakrivili! Glavnemu obtožencu nadškofu J. Groeszu je očital državni pravdnik Alapi, ki je znan že iz Mindszentyjevega procesa, da je nadškof računal na vojno, da bi naprtil obsovražene Habsbužane madžarskim delavcem na ramo, da bi obnovil veleposestva, vzel kmetom zemljo in da bi vrnil tvornice, banke in rudnike kapitalistom^ — Vse te krivde — so bile dokazane in potrjene. Ne bom razpravljal podrobno o dejstvu, da so se obtoženci svobodno branili, ker je to pri naših sodiščih nekaj čisto naravnega. Noben teh, ki so v dvorani, in ki vidi obtožence, ne more trditi, da so ti prestrašeni ali pod kakim vplivom. Tako je trdil državni pravdnik, toda iz vseh poročil o tem procesu sledi, da se obtoženci sploh niso zagovarjali, ampak priznavali vse to, kar se jim je očitalo, poleg tega pa še navajali stvari, za katere jih ni nihče vprašal. Kdo naj razume take bedaste samoobtožbe! Po vsem civiliziranem svetu se obtoženci branijo ter poskušajo prepričati sodnike o svoji nedolžnosti; v vseh ko-minformističnih procesih pa obtoženci sami sebe obtožujejo ter se na vse pretege trudijo, da bi prepričali sodnike, da imajo na svoji vesti še več zločinov, kot jim sodna oblast očita. Kaj naj rečemo n. pr. o besedah, s katerimi je kaloški nadškof zaključi svoj zagovor? Dejal je namreč: »V svoji celici (v zaporu seveda) sem veliko premišljeval ter prišel do spoznanja, da sem slabo ravnal. Upam. da duhovščina in madžarsko ljudstvo ne bosta posnemala mojega vzgleda. Moja pre-teklost in moje mišljenje sta me zapeljala, da sem delal proti ljudski ljudovladi. Sedaj se zavedam, da morejo sredstva, 'ki sem jih uporabljal, moji stvari samo škodovati. Skesano srce je Bogu ljubo. Upam, da bodo znali biti tudi ljudje usmiljeni naprarn skesanemu človeku.« Kdo bo verjel, da so prišle te besede nadškofu prostovoljno iz srca? Kako je mogoče, da cerkveni knez, ki se je do svoje aretacije boril neustrašeno za pravice sv. Cerkve, že po nekaj tednov zapora zataji svoje prepričanje ter pljune nekako na vse to, kar mu je bilo do pred kratkim tako sveto, ter s tem samega sebe moralno uniči? Mi ne, vemo, kakšna so sredstva, ki jih uporablja komunistična justi-ca, da napravi iz tako značajnih mož v tako kratkem času take moralne pokveke, ki se ne upajo niti z eno besedo zagovarjati svojega delovanja. Mi ne vemo, kakšna so ta sredstva, a na vsak način morajo biti zelo prepričevalna, da ubijejo v razmeroma tako kratkem času tudi najodpornejšim značajem razum in voljo in da napravijo iz njih čisto navaden stroj brez vsake duše. In zato vsem tem procesom za železno zaveso ne moremo dati nobene vere. Četudi bi se obtoženci v kaki stvari resnično kaj pregrešili, ne moremo jim verjeti, ker se vse preveč obtožujejo. Kako naj razločimo resnico od neresnice ali laži, krivdo od nekrivde, če pa ti obtoženci nekako tekmujejo, kako bi si čim več zločinov naprtili? Kako naj verjamemo v pravičnost teh procesov, h katerim imajo pristop le komunistični dopisniki? Kako naj verjamemo na ploščo povzetim radijskim prenašanjem procesa, ko vemo dobro, da se dajo tudi radijski posnetki kakor filmski trakovi krajšati in primerno prilagoditi? Kakšen pa je bil namen, ki ga je zasledoval ta zloglasni proces? Namen je bil isti, kot ga imajo vsi podobni procesi v kominformistič-nih državah, to je uničiti vero in cerkev, ki to vero oznanja. Komunizem in vera sta si dva neizprosna sovražnika, ki ne morata živeti eden poleg drugega, kajti kar eden trdi, drugi zanika in obratno. Komunizem in krščanstvo sta dve življenjski filozofiji, dve svetovni naziranji, ki vsaka na svoj način rešujeta vsa življenjska vprašanja, ena na podlagi vere v Boga in v nesmrtnost človeške duše, druga pa na podlagi brezbožnega materializma in iz naukov, ki iz njega sledijo. Krščanstvo se bori z mečem resnice, komunizem z lažjo in s svojimi znanimi nečloveškimi sredstvi in metodami. Ta boj je vse hujši kot tisti, ki ga je bojevala sv. Cerkev v prvih stoletjih svojega obstoja s takratno pogansko rimsko državo. Takrat so umirali stotisoči, a umirali so kot mučenci. Komunizem pa ne mara ustvarjali mučencev, ker ve iz zgodovine, da so mučenci seme, iz katerega poženejo novi in še odločnejši kristjani. Zato se komunizem ne zadovolji samo s tem, da umori svojim nasprotnikom telo, umoriti jim hoče tudi dušo, vzeti jim hoče dobro ime ter jih popolnoma diskreditirati. On hoče prikazati svoje nasprotnike kot navadne zločince, rovarje zoper državno oblast, valutne špekulante, vohune in poleg tega še kot ljudi brez časti in ponosa, moralne slabiče, uboge mile Jere, ki priznavajo jokaje svoje pogreške, prosijo odpuščenja ter obljubljajo poboljšanje. Uničiti hočejo z eno besedo zaupanje katoličanov v njihove škofe, duhovnike in katoliške laike, omajati njihovo vero ter zadati s tem Cerkvi najhujši udarec. Seveda komunisti teh svojih podlih namenov ne bodo nikoli priznali. Državni tožilec Alapi je v zadnjem budimpeškem procesu izrecno trdil, da proces ne velja kat. Cerkvi, ampak da je ta proces naperjen zoper zarotnike, vohune, gospodarske saboterje in fašistovske obveščevalce, toda pariški radio je med procesom pokazal na ozadje in na razloge tega procesa. Povedal je namreč, da je 18. majnika t. 1. madžarska narodna skupščina odo- brila zakon, ki je poklical v življenje tako zvani »Urad za cerkvene zadeve«. Ta urad so izročili v vodstvo znanemu komunistu Cossaku. Namen tega urada je zasužnjiti Cerkev ter doseči, da bi škofje in duhovniki služili komunistični propagandi. Ker ni hotel pustiti, da bi ubili dušo svete Cerkve, so ubili njegovo dušo. S tem procesom je hotel »Državni urad za cerkvene zadeve« pokazati, kaka usoda čaka od sedaj naprej nižjo in višjo duhovščino, ako ne bo hotela slediti komunističnim direktivam in ukazom. Proces je otvoril novo ofenzivo madžarskega komunizma zoper kat. Cerkev, s katero simpatizirajo vsi kulturni ljudje, verni in neverni, vsi ljudje, katerim je pri srcu svoboda duha, ki jo ogroža mehanično in totalitarno barbarstvo. To je ozadjp procesa v Budimpešti, na katerem je bil kaloški nadškof msgr. Jožef Groesz obsojen na 15 let zapora, duhovnik Ferenc Ve-ser pa na smrt, ker je baje sokriv nekih umorov. Ostali obtoženci pa so dobili 14, 13 ali manj let zapora, medtem ko bosta prišla dva pozneje pred sodišče. Burka v Budimpešti je končala. Pravica pa se je zjokala ter si od sramu zakrila svoje oči. Gen. Popovič pri Morrisonu Pariz praznuje 2000 letnico Šestega, sedmega in osmega julija bodo v Parizu z velikimi slovesnostmi praznovali dvatisočletni jubilej ustanovitve svojega mesta. Pariz so namreč ustanovili Rimljani leta 51 pred Kr. ter ga imenovali »Lutetia Parisiorum«. Njegov ustanovitelj je Julij Cezar, ki je tukaj imel vojaško oporišče v boju zoper uporne Galce. Jugoslovanski general Popovič je na povratku v domovino obiskal angleškega zunanjega ministra Morrisona. / njim je imel razgovore zaradi vojaške pomoči, ki jo je Anglija obljubila Jugoslaviji. Kot znano so se ZDA, Anglija in Francija obvezale, da bodo dale vsaka en del vojaške pomoči Jugoslaviji v skupnem znesku 90 milijonov dolarjev. Največ bodo prispevale Združene države, potem Anglija s približno 30°/o. V Jugoslaviji je stopil v veljavo novi kazenski zakonik, ki je v primeru s prejšnjim zasnovan po načelih zapadnih kazenskih zakonikov, kakor je bilo vedno v Jugoslaviji. Tako n. pr. zahteva novi zakonik, da ni prestopka brez zakonske prepovedi in da kazen mora biti vedno po zakonu predvidena. S tem je odpravljeno postopanje številnih »ljudskih sodišč«, ki so večkrat sodila za dejanja, ki niso bila po zakonu prepovedana, in nalagala kazni, kakor se jim je zdelo. Preurejen je tudi način kaznovanja. Novi zakon ne pozna več kazni popravljalnega dela, izgube državljanstva ali kazni izgube pravic na državno ali drugo javno službo ali na -izgubo pokojnine in podobne. Odpravili so kazen prisilnega dela in namesto tega uvedli zopet po starem kazen strogega zapora. Prav tako so zmanjšali najnižjo zaporno kazen od sedem dni na tri. Poleg tega pozna zakon še smrtno kazen, omejitev državljanskih pravic, prepoved izvrševanja določenega poklica, zaplembo imetja in denarno kazen. Ni kaj oporekati: jugoslovansko sodstvo se skuša otresti kvarnega vpliva sovjetskega sodstva, ki so ga titovci toliko let povzdigovali kot nedosežen zgled pravičnosti in hoteli o tem prepričati tudi nas. Sedaj prihajajo do drugačnega spoznanja. Vendar obstaja še vedno dvoje vprašanje: kazni, izrečene po prejšnjem kazenskem pravu, bodo ostale še vedno v veljavi in se izvrševale? Drugič: nezmožni sodniki se bodo odstranili in po njih izrečeni krivični pravdoreki se bodo popravili? General Rankovič sam je namreč priznal, da so se številni jugoslovanski sodniki izkazali za nezmožne pri svojem delu. Pravičnost zahteva, da se storjena krivica popravi. Kljub reformam pa novi jugoslovanski kazenski zakonik še vedno ni tak, kot ga imajo prave demokratične države. Pred premirjem na Koreji Po dolgem času beleži mednarodna diplomacija prvi uspeh na poti do miru na svetu in ta uspeh je premirje na Koreji. Malikov predlog, o katerem smo zadnjič pisali, naj bi poveljniki obeh vojskujočih se strank na Koreji sklenili med seboj premirje na podlagi razmejitvene črte ob 38. vzporedniku, je rodil uspeh. Na Malikov predlog je zapadni svet pristal kaj kmalu, potem ko je dobil zagotovila v Moskvi, da se za premirje ne zahtevajo nobeni politični pogoji. Predsednik Truman je poslal potrebna navodila vrhovnemu poveljniku gen. Ridgvva-ju za razgovore s komunističnimi poveljniki. Ta je nato takoj poslal predloge za premirje poveljnikom komunističnih sil. Dejal je: »Obveščen sem, da želite sestanek, na katerem naj bi razpravljali o premirju, ki naj bi vodilo do prenehanja sovražnosti in vseh nastopov oboroženih sil na Koreji z ustrezajočimi jamstvi za spoštovanje premirja. Kakor hitro bom prejel od Vas odgovor, da je tak sestanek zaželen, bom imenoval svojega predstavnika.« To poročilo, ki ga je poveljnik Ridgway izdal na praznik sv. Petra in Pavla, so oddajali po vseh razpoložljivih radijskih postajah na Koreji. Komunistični poveljniki so dva dni odlašali z odgovorom. Vsi so bili nestrpni, kakšen bo. Končno je odgovor dospel: povedali so, da predlog za premirje sprejemajo in da za ta namen predlagajo, naj bi se oboji odposlanci srečali pri mestu Kaesongu- v dneh od 10. do 15. julija. Poveljnik sil Združenih narodov ni imel pomislekov zoper predloge komunistov. Odgovoril Je, da jih sprejema in da si želi le, da bi se razgovori začeli, če mogoče, že prej, da se s tem preneha z nepotrebnimi boji, kajti ti se vodijo kar naprej, čeprav ne več s prejšnjo silo. Tako smemo upravičeno upati, da nam bo še prihodnji teden prinesel veselo vest, da so se prenehali boji na Koreji po enoletnem brezsmiselnem divjanju. Novo poročilo organizacije I R O Organizacija IRO je objavila novo poročilo o svojem delu, iz katerega je posneti, da je do konca leta 1950 pomagala v eni ali drugi obliki 1,525.643 beguncem. Od tega števila jih je 71.695 repatriirala, 879.403 pa preselila v nove dežele. Velike uspehe je dosegla tudi v svojih prizadevanjih. da pomaga beguncem, ki si hočejo urediti življenje v deželah, kjer so našli prvo zavetišče. Do konca maja letos pa je organizacija pomagala pri preselitvi še novim desettisočem beguncev, tako da je narastlo število tistih, ki jim je pomagala k novemu življenju v drugih deželah, na 940.933, število re-patriirancev pa je narastlo do konca maja na 72.280. Tako je število o-seb, ki jim je pomagala organizacija IRO, da so si uredili novo življenje, preseglo milijon. Zelo velike uspehe je dosegla tudi pri reševanju težkega vprašanja, kako pomagati starim in bolnim beguncem. Julija 1950 je prenesla odgovornost za več kot 111.000 beguncev, ki žele ostati v deželah, kjer so, na .tamošnje oblasti. Od tedaj nudi pomoč le tistim, ki se žele preseliti. Držav, ki so članice organizacije IRO, je še vedno le 18. Petrolejski spor se zaostruje Če je diplomaciji uspelo za silo pomiriti duhove na Koreji, ji ni uspelo omiliti spora za petrolej v Perziji. Tukaj stoji diplomacija pred vlado, ki je fanatično zaverovana v svoje načrte in ne odstopi od njih. Perzijci so se odločili, da uzakonjeno podržavljenje petrolejskih vrelcev brezpogojno izvedejo in vzamejo sami v roke vso industrijo čiščenja in razpečavanja petroleja, kar je do sedaj delala Anglo-iranska petrolejska družba. V ta namen so poslali v Abadan, presto-lico petroleja, posebno komisijo, ki je zasegla vse imetje in urade An-glo-iranske družbe ter prevzela sama vse tozadevne posle. Ker pa Perzijci sami nimajo strokovnega osebja za vodstvo takega velikega podjetja, kot je Anglo-iranska družba, so hoteli, da bi dosedanji uradniki in tehniki ostali na svojih mestih ter stopili v službo k novim gospodarjem. Temu so se pa Angleži uprli. Najprej so dvignili protest kapitani petrolejskih ladij, ki niso hoteli podpisati pohotnic za dvig-njenje na ime nove perzijske petrolejske družbe. Tako se je zgodilo, da so številne ladje raztovorile že naloženi petrolej in odšle prazne. Nato je zbežal iz Ahadana glavni ravnatelj Anglo-iranske družbe Dra-ke, ker so mu začela postajati tla v Perziji vroča. Po njegovem zgledu so odrekli sodelovanje pri novi perzijski petrolejski družbi vsi ostali tuji uslužbenci. Posledica vsega tega je, da so začeli zapirati čistilnice petroleja v Ahadanu in ustavljati črpanje petroleja, ker so vsi rezervar-ji polni. Angleški in drugi uslužbenci se pripravljajo, da zapuste Perzijo. To pomeni, da se bo za nekaj časa ustavilo pridobivanje petroleja v Perziji, saj ni mogoče, da bi Perzijci sami čez noč dobili strokovno usposobljeno osebje. Vlada pravi, da bo dobila potrebne ljudi drugod, če Angleži nočejo. Toda kje? Ame-rikanci so izjavili svojo solidarnost z Angleži in zato Perzijcem ne bodo pomagali. Morda Rusi? V tem primeru hi postala nevarnost mednarodnih zapletljajev res silno resna, še bolj kot na Koreji. Zato se mnogi sprašujejo, kaj bodo v Perziji sedaj počeli, ker je bil petrolej najbogatejši vir narodnih dohodkov. ŠIRITE NAS LIST! Stran 2. KATOLIŠKI GLAS Leto III. - Štev. 27 tstpedardan OSMA NEDELJA PO BINKOŠTIH Iz svetega evangelija po Luku (Lk 16, 1-9) Tisti čas je povedal Jezus učencem to priliko: Bil je bogatin, ki je imel oskrbnika, in tega so mu zatožili, da mu imetje zapravlja. Poklical ga je ter mu rekel: ,Kaj to slišim o tebi? Daj odgovor o svojem oskrbovanju, zakaj poslej ne boš mogel biti več oskrbnik.’ Oskrbnik pa je rekel sam pri sebi: .Kaj naj storim, ker mi moj gospod jemlje oskrbništvo? Kopati ne morem, beračiti me je sram. Vem, kaj bom storil, da me sprejmejo v svoje hiše, ko bom od oskrbništva odstavljen.’ In poklical je dolžnike svojega gospoda, vsakega posebej, in dejal prvemu: ,Koliko si dolžan mojemu gospodu?’ ,Sto mer olja,’ je rekel ta. On pa mu je dejal: ,Vzemi svoje pismo, brž sedi in zapiši: petdeset.’ Nato je rekel drugemu: ,Koliko si pa ti dolžan?’ Ta je rekel: ,Sto mer žita.’ Pravi mu: ,Vžemi svoje pismo in zapiši: ,osemdeset.’ In gospod je pohvalil krivičnega oskrbnika, da je razumno storil. Zakaj otroci tega sveta so nasproti svojemu rodu razumnejši kakor otroci luči. In jaz vam pravim : Pridobite si prijateljev s krivičnim mamonom, da vas, ko obnemorete, sprejmejo v večna bivališča. Ko beremo to mesto iz evangelija, se na prvi pogled zdi, da nam nima ničesar povedati, da ne velja za nas. Jezus naj bi govoril le velikim bogatinom, ki so si po krivici pridobili svoje imetje. Ni res! Jezus govori za vse, tudi za tiste, ki imajo malo ali skoraj nič. Naroča, da tisto, kar imajo, prav porabljajo. Tudi majhno premoženje se lahko krivično uporablja. Delavec, ki je oženjen, mora računati na svojo družino. Torej ni prav, če porabi polovico svoje plače za vino in za karte, z ostalo polovico seveda družina težko živi. Se dogaja, da nekateri delavci vse nedelje delajo, v ponedeljek pa hodijo pijani. Prav je, da se zahteva od podjetnikov pravična plača, a potrebno je tudi, da človek vsaj to, kar ima, pametno uporabi. Podobno je z nižjimi uradniki, ki s svojo plačo dandanes res težko shajajo. Še težji postane položaj, če si hočejo vse privoščiti: vsako nedeljo na izlet, na vsako prireditev, fina cigareta, likerji, vsak večer v gostilno itd. Če razmere dovoljujejo, si večkrat brez greha človek vse to privošči. Zaradi družine pa se je treba marsičemu odreči. Na šolskih izletih se lahko vidi, kako že otroci razsipavajo denar. Vse, kar vidijo, kupijo. Zalo pravijo, da so trgovci najbolj veseli teli majhnih kupcev. Potrebno pa je, da se že otroci vadijo v skromnosti. Mati jih mora učiti, da bodo pametno uporabljali denar, ne samo za sladkarije, ampak za koristne reči. Prav malo vzgojno je, če otroci preveč razpolagajo z denarjem. Denar je zapeljiva stvar, zato je nujna previdnost. Vadijo naj se v radodarnosti, da radi darujejo kaj revežem, če pridejo v hišo; tako ne bodo kasneje preveč navezani na denar. Jezus torej govori prav vsem. Denar mora biti v pomoč duši in telesu, ne pa obema, ali vsaj duši, v pogubo. V svetem pismu je rečeno: Gospod, varuj me prevelike revščine in prevelikega bogastva. Prav tako prosimo mi: Gospod, nakloni mi, kolikor potrebujem! NEDELJSKA MOLITEV DAJ NAM MILOSTNO, PROSIMO, GOSPOD, DA BOMO VSEKAKOR MISLILI IN DELALI, KAR JE PRAV. DA BOMO MOGLI, KI BREZ TEBE OSTATI NE MOREMO, PO TVOJI VOLJI ŽIVETI. Koledar za prihodnji teden 8. julija. NEDELJ A. 8. pobinkoštna; Elizabeta, kraljica. 9. PONEDELJEK. Leonora. 10. TOREK. Amalija, devica. 11. SREDA. Olga, kneginja. 12. ČETRTEK. Mohor in Fortunat. muč. 13. PETEK. Evgenij, škof. 14. SOBOTA. Bonaventura, škof in cerkveni učenik. (3Wč. noDomašiufcu v g. yi[oy$i}u ‘Zupančiču Sv. Ivan, 8. julija 1951 Pozdravljamo Te novomašnik na tvoji prvi sveti poti v svetišče božje pred oltar kjer s tabo bomo darovali Tvoj prvi novomašni dar. Tvoj duh v Gospodu se raduje ker je od mnogih Te izbral, da boš na zemlji drugi Kristus, da njega boš oznanjeval! Kot svečenik in drugi Kristus nastopaš zdaj svoj križev pol s postaje prve po vseh drugih bo zvesto vodil Te Gospod! Štirinajst postu j, a koncem poti boš s Kristusom zakraljeval vesel, da kot Njegov apostol si zanj trpel se žrtvoval. Zaupaj Vanj, četudi stopaš v vihar in boj in temno noč Marija Ti bo jasna zvezda in Jezus sum bo Tvoja moč! r\ gW. noDomasmfiu g. ZCiiacgu Gofiču Rupa, 8. julija 1951 NOVOMAŠNIKOVA MOLITEV O Bog, ki si po svojem obličju človeka tako čudovito ustvaril. Gospod, ki vsem narodom Oče v ljubezni do njih si jim Sina podaril. Naj mali, ubogi moj narod spet milosti Tvoje postane deležen. Pomagaj mu v muki, v trpljenju, da tudi zato Ti vselej bom hvaležen. Glej, narod moj dragi je trpel... Preganjan še danes ječi in trpi.. Z ljubeznijo svojo ga spet blagoslovi z dobrotnim ' pogledom se v njega ozri. Saj svoje pogreške in zmote je plačal s trpljenjm in lastno krvjo... Prevzvišeni Bog milostljivi! Vseh nas se usmili, odvrni nam zlo! Tugomir Misijonska enciklika Pija XII. (Nadaljevanje in konec) Ker bodo mladeniči, posebno tisti, ki se posvetijo višjim študijem, postali nekoč voditelji naroda, je razumljivo, kako potrebna je skrb za pomnožitev šol in zavodov v misijonih. Šole nudijo namreč misijonarjem priložnost, da stopijo v stik s poganskim svetom ter da pridobijo mladino, da bo razumela in cenila katoliško vero in se je tudi oklenila. Ta mladina bo vodilu nekoč javno življenje in ljudske množice bodo sledile njihovim navodilom. Šole in zavodi so potrebni tudi zaradi tega. da zavračajo razne zmote, ki jih vedno bolj širijo nekatoličani in komunisti. Ravno tako koristen je dober tisk, zakaj vsakemu je znano, kako velik vpliv ima dnevno in periodično časopisje, bodisi da razširja resnico in navdušuje za čednostim življenje, bodisi da razkriva zmote in zavrača protiverska in nesocialna načela. Zato vsa čast tistim dušnim pastirjem, ki delajo za čim večje razširjenje dobrega tisku. Na lem polju se je že veliko storilo, toda še več bo treba storiti. ZDRAVNIŠKA POMOL Zelo živo priporoča sv. oče ustanove, ki so namenjene z tem življenju. Dobrodelnost, ki prinaša nedvomno mnogim krivicam olajšavo, pa ne zadostuje; potrebno je, da zavlada v resnici povsod krščanska pravica. Sv. oče se sklicuje pri tem na svoj božični govor iz leta 1942, v katerem je takrat poudaril, da sv. Cerkev obsoja sicer razne sisteme marksističnega socializma, u da pri tem nikakor ne zapira oči pred upravičenimi zahtevami delavstva, ki sl želi zboljšati svoje razmere. Delavec ne sme biti obsojen na večno odvisnost in gospodarsko sužnost, ki se ne strinja s pravicami njegove osebnosti. In pri tem je vse eno, ali izvira ta suznost iz zasebnega kapitala ali iz državne oblasti. Na vas misijonarjih je ležeče, pravi sv. oče, da udejstvite ta socialna načela, ozirajoč se pri tem na lokalne razmere, in da pokličete k življenju vse liste socialne m gospodarske ustanove, ki jih zahtevajo vas in razmere ljudstev, ki so vam izročena. Dne 14. julija t. 1. bo preteklo 50 let, odkar je bil posvečen v mašnika od pok. kardinala Missia sedanji dekan dornberške-ga dekanata m /upnik v Zaloščah preč g. Ivan Rejec. Pač si tedaj ni mogel predstavljati križevega pota, ki mu ga je odločil Gospod v njegovem dolgem duhovskem življenju. Globoko izobražen mož, velik mislec, duhovnik brez vseh kompromisov, zaveden Slovenec, je moral prav zaradi teh svojih vrlin prestati marsikatero grenko uro. V čast mu je, da ga vse to ni ne zbegalo ne uklonilo. Po kaplanski službi v Dornbergu ga je nadškof Sedej poklical v Gorico, kjer je bil za prefekta v semenišču in nadomestnega profesorja verouka na državni gimnaziji. Tu so ga dijaki nadvse spoštovali in se ga oklepali kot vzora delavnosti, poštenosti in duhovnega življenja. Bil je res pravi vzgojitelj mladine. A ker ni imel mature - matematika mu jo je pokvarila -je dobil stalno profesorsko mesto drug, on pa je prišel v bogoslovnico kot študijski prefekt in knjižničar. V tistem času je v družbi z dr. Sreberničem in dr. Brecljem bil soustanovnik kat. tiskovnega društva. Urejeval je duhovski mesečnik »Zbornik« in deloval pri Prosvetnem društvu. Leta 1911 je bil nastavljen za župnika v Aj dovščini, a čez par let je postal župni v Sv. Križu na Vipavskem. Tu je bil privlačna sila mladine, zlasti odrasle. Zato ' neko noč zmanjkalo in se je znašel kvesturi v Gorici, pozneje pa loščah, kjer bo pri dobrih ljudeh praznoval svojo zlato sv. mašo. Naše ljudstvo mu J: redkemu slavju iz srca iskreno častita in mu želi vsaj v zadnjih letih življenja mirnih dni brez novega preganjanja. Še na mnoga leta! ga je najprej na v "internaciji v južni Italiji. - Značilno 'za zlatomašnikov značaj je, da mu vse te. homatije niso ukradle niti ene nre spanja; tako je sam izjavil po svojem povratku iz internacije. Tedaj je po kratkem bivanju na Vogerskem dobil župnijo Opatje-selo, ki jo je vodil do nove svetovne vojne, ko se je preselil v Gorico, kjer je zaprosil za upokojenje in je v malem se- menišču poučeval slovenščino. Zaradi slabega vida pa si je zaželel podeželskega miru in se je preselil v Starogoro kot dušni pastir tamkajšnjih bolnikov na pristavi Usmiljenih bratov. Po razmejitvi je skrbel tudi za stolnične župljane iz Rožne doline, ki jim je bila pot v mesto odrezana. — Pa tudi tu mu ni bilo dano ostati. Jugoslovanske oblasti so zasegle pristavo v svoje namene in g. Ivan je moral zopet iskal novega delokroga. Našel ga je v Za- Jubilej na ameriških Brezjah Med velikim ameriškim mestom Chicagom in-med mestom Joliet leži v ameriški državi Illinois mestece Lemont. Malo pred Lemontom pa stoji lemontski samostan, kjer so se naselili slovenski frančiškani že pred desetletji. Ker so očetje frančiškani oskrbovali v Sloveniji romarsko svetišče Marije Pomagaj na Brezijah, so tudi v novem kraju, v Lemontu, dali napraviti sliko po čudodelni sliki na Brezjah in so en oltar posvetili Mariji Pomagaj. Tja so začeli prihajati kmalu Slovenci iz vseh delov Združenih držav in tako so nastale ameriške Brezje v Lemontu. Bilo je pred petindvajsetimi leti, ko se je mudil v Združenih državah takratni ljubljanski knezoskof dr. Anton Bonaventura Jeglič. Izrabil je ta svoj obisk in na prošnjo ameriških Slovencev z vsemi slovesnostmi kronal leinontsko Marijo Pomagaj. To obletnico so letos dne 1. juliju (nedelja) ameriški Slovenci z romanjem v Lemont čim lepše proslavili. V soboto dne 30. junija proti večeru je bil v cerkvi nagovor in blagoslov z Naj-svetejšiin. Nato so prenesli milostno podobo v procesiji in med molitvijo rožnega venca k lurški votlini, ki je malo nad samostanom in okrog jezera, ki je malo pred lurško votlino. Za tem je sledila na stopnišču samostana duhovna igra o Mariji Pomagaj. Središče predstave je bila Marijina milostna podoba. Igra je v glavnem delo znanega slovenskega pisatelja Karla Mauserja. Priredili so jo chicaški igralci, sodelovali pa so vsi. V nedeljo dne 1. julija je bila ob sedmi uri sv., maša, ki jo je daroval začetnik slovenskega frančiškanskega samostanu v Lemontu, p. Kazimir Zakrajšek. Ob pol enajstih dopoldne je bil prenos milostne podobe Marije Pomagaj v slovesni procesiji k lurški votlini, kjer je imel slovesno sv. mašo gvardian samostana, Aleksander U-rankur. Slavnostni govor pa je imel kne-zoškof ljubljanski dr. Gregorij Rožman. Blagoslovitev radijskih oddajnih prostorov -------------------v Trstu ——= V' torek dopoldne je tržaški škof msgr. Santin blagoslovil radijske oddajne prostore na trgu Oberdan, kjer oddajajo tudi spored naše priljubljene slovenske radijske postaje Trst II. Po končani blagoslovitvi sem si mogel z enim od radijskih sodelavcev ogledati te prostore kot tržaški sourednik Katoliškega glasu. K blagoslovitvi sami so namreč imeli dostop samo dopisniki dnevnikov, tednikov pa ne. Takoj sem videl, da je vsa postaja doživela izredno prenovitev, modernizacijo in izpopolnitev. V istem poslopju oddaja radio Trst I. in Trst II. Tudi ko so zavezniki v Trstu prevzeli radijsko ustanovo, so nadaljevali z oddajami v istih prostorih. A kakor se pozna na vsem Tržaškem presenetljivo mnogo delavnosti: nove ceste, novi mostovi, nove stavbe, prenovljene palače, modernizacija na vsak korak, tako so že takoj spoznali, da morajo prenoviti tudi radijske oddajne prostore. Za to delo so namenili izredno veliko vsoto: 60 milijonov lir. Dela so trajala eno leto in pol. Tako skoraj ni več spoznati nekdanjih prostorov. Po načrtih tehničnega vodje ustanove radia Trst, ing. Candussija, so izredno lepo uredili tri auditorije (oddajne dvorane) za večje oddaje in dve prostorni kabini za poročila in predavanja. Razen tega je pripravljena posebna kabina za kontrolo, tako imenovana kontrolna kabina. V posebni sobi so moderne naprave za snemanje na trak in plošče, spet v drugi so baterije. Postaja Trst I. in Trst II., imata danes posebno rezervno avtonomno električno centralo za primer, da bi zmanjkalo toka v mestni elektrarni. Postaji razpolagata tudi s posebnim notranjim telefonskim omrežjem, ki veže vse auditorije, tehnike in ostale prostore. Ker v oddajnih prostorih ne sme telefon zvoniti, so preurejeni na svetlobne klice. Vsak auditorij ima svojo posebno aparaturo, ki omogoča pri-klopitev iz katere koli smeri in prav tako tudi odpošiljanje. Skratka, danes imamo v Trstu najmodernejše oddajne radijske prostore. Zaradi jasnosti pa moramo povedati, da so to prostori, kjer se pripravlja spored: kjer bero poročila, predavanja, kjer nastopajo pevski zbori, kjer igrajo radijske igre itd. To imenujejo strokovnjaki, s katerimi sem govoril, »nizka frekvenca«. Posebej je potem še aparatura, ki pošilja radijske valove v svet. Te priprave pa so na Trsteniku. Ko so mnogi slišali, da preurejajo radijske prostore so se že veselili, da bodo bolje slišali našo radijsko postajo. Te bom seveda razočaral, če povem, da se v tem oziru ni nič spremenilo in da bomo na to morali še čakati. Trst I. oddaja s 15 do 20 kw jakosti, dočim Trst II. le z 2 kw. To je seveda velika škoda, ker slovenska postaja ne more opravljati s tako šibko jakostjo tiste naloge, ki jo ima kot svobodna, demokratična radijska postaja tik pred železno zaveso. Upamo, da nas bodo lepega dne tudi z veliko večjo jakostjo zavezniki presenetili. Zanimivo je, da je postaja oddajnla ves svoj spored 14 mesecev ko so trajala dela iz ene same sobe. ki so jo zasilno preuredili v avditorij. Poslušalci nismo niti tega opazili, razen morda kdaj pa kdaj kake odmeve. Stiskanje v eni sami sobi pa je pomenilo veliko žrtev za izvajalce, saj so se morali večkrat po več ur potiti v neznosnem zraku in vročini v majhnem prostoru brez vsakega zračenja. Danes bo to drugače. Vsi oddajni prostori imajo naprave za kondenziran zrak, tako, da se sproti vsi prostori zračijo in bo ista temperatura vedno v njih. Čudil sem se tudi, kako zmore tako malo nastavljencev pripravljati tako obširni radijski spored. Saj sodeluje pri 11 urnem dnevnem sporedu le 29 nastavljencev. Če pomislimo, da imajo na. pr. Benetke za 20 minutni spored 87 nastavljencev ,potem šele vidimo, kakšne velike zahteve so na slovenskem osebju. Pri 29 nastavljencih so namreč všteti na- povedovalci, nadzorniki oddaj in drugo pomožno osebje. Prepričani smo, da bodo zavezniki odpravili tudi še ostale nedostatke. Izredno prožnemu ravnatelju radijske ustanove, g. Jakobsonu, ki smo ga videli na dan končanih del vsega srečnega po končanem trudu in uresničenih načrtih, globoko priznanje. Gotovo bo ohranila postaja Trst II. še nadalje tisto privlačno silo in dobila novih simpatizerjev in novih občudovalcev spričo tehnično vedno boljših oddaj. To želimo vodstvu in vsem sodelavcem. A. Št. Koncert Akademskega pevskega zbora v Trsta V ponedeljek zvečer je bil v dvorani Ljudskega doma v Trstu koncert Akademskega pevskega zbora iz Ljubljane, ki ga poznamo po imenu njegovega dirigenta Franceta Marolta. Ta pevski zbor je še pred zadnjo vojno nastopal v mnogih mestih izven Jugoslavije in seveda tudi v vseh večjih slovenskih, hrvatskih in srbskih mestih. Ti koncerti so bili nekaj edinstvenega. Ta zbor pa je zadela velika nesreča s smrtjo dirigenta Marolta. Pevci so svojega mojstra občudovali in ga brez dvoma ne bodo nikdar pozabili. Da bi počastili njegov spomin, so se zbrali in pripravili Maroltu v spomin koncert. Sto petnajst pevcev je zapelo pesmi, ki jih je Marolt priredil, kot jih je nekoč on učil. Njegov učenec, skladatelj Simoniti, je stopil na mesto nekdanjega mojstra in je dirigiral. Zapeli so tako, kot še nismo slišali v Trstu. Res da za tistega, ki je zbor nekoč poslušal, manjka sugestivna sila Maroltova, njegove velike pevske zahteve, ki jih je stavil pred svoj zbor, toda tudi tako je bil koncert za Tržaške Slovence nekaj ne-pozafinega. Prvi koncerti po smrti dirigenta Marolta so bili v Ljubljani in še v nekaterih slovenskih mestih in pa na Koroškem. Po poročilu »Našega tednika-Kroni-ke« je tudi tam koncert tako uspel, da si samo želimo tako koroški kot tržaški Slovenci spet skorajšnjega novega koncerta tega zbora. Take in tako kulturne prireditve moramo sebi in tujcem nuditi: da bo zrasla naša narodna samozavest in da bodo drugi spoznali našo kulturo. Naše slovensko šolstvo v Gorici Naša največja skrb je naša slovenska šola. V zvezi s tem prinašamo skupno s seznamom tudi zaključne uspehe dijakov naših srednjih šol v šolskem letu 1950-51. Nižja srednja šola I. razred: Od 69 dijakov, ki so bili ob koncu šolskega leta ocenjeni, jih je izdelalo 33, 12 jih je padlo, ostalih 24 pa je dobilo popravne izpite. Izdelali so: Bandi Danilo, Battoia Bruno, BEDNARIK JOŠKO (odličnjak), Brauč Renat, Bregant Marko, Breganti Anton, Cotič Virgil, Crainich Renat, Culetto Marjan, Ersettig Marko, Jarc Jožef, Hlede Bruno, Molaro Angel. Stigari Branko, Terčon Anton, Tomasino Roman; BUDIHNA ANAMARIJA (odličnjakinja), Canciani Savina, Černe Marija, Lavrenčič Ada, Lavrenčič Marija, Lavrenčič Milena. Sobani Štefanija, Bresciani Lilijana, Bru-mat Irena, Budal Ida, Dorini Adrijana, Grudina Ivanka, Levpušček Ana, Lutman Eda, Pacorini Marjeta, Peric Jožica, Rijavec Marija. II. razred: Od 29 dijakov, ki so bili ob koncu šolskega leta ocenjeni, jih je izdelalo 15, 1 je padel, ostalih 13 pa ima popravne izpite. Izdelali so: Baucon Aldo. ČERNIČ IVAN (odličnjak), Furlan Silve-rij, Gruden Aleš. Lovrenčič Danilo, PAU-LETIG JOŠKO (odličnjak), Pritnosig Karel, Raccaro Jožef; BONJNI LILIJANA (odličnjakinja), Čuk Tatjana, Frandoli Marija, Petrussa Vilma, Planini Elica, Radetti Marija, Žigon Jolanda. III. razred. Dijaki tega razreda polagajo še zaključne izpite. Izid teh izpitov bo objavljen kasneje. Gimnazija - licej IV. razred girnn.: Od 1L dijakov jih je 6 izdelalo, 5 jih ima popravne izpite. Izdelali so: Cigoj Marija, Cumar Elizabeta, Kleindienst Egon, Laco Jožef, Mlekuž Marija, Sgubin Gvido. V. razred gimn.: Dijaki tega razreda polagajo izpite in uspeh bo objavljen kasneje. I. razred liceja: Od 9 dijakov so 4 izde- lali, 5 jih ima popravne izpite. Izdelali so: Bratuž Bogdana, Bregant Marjan, Cupin Konštantin, Nanut Viljem. II. razred liceja: Od 9 dijakov so 3 izdelali, 6 jih ima popravne izpite. Izdelali so: Brumat Marija, Gravner Cvetana, Ravnik Anton. III. razred liceja: Dijaki tega razreda bodo v prvi polovici julija polagali zrelostni izpit (maturo) in izid teh izpitov bo kasneje objavljen. Učiteljišče I. razred: Od 11 dijakov jih je izdelalo 6, 5 jih ima popravne izpite. Izdelali so: Boneta Ivanka, Ferletič Marija, Gravner Elda, Calligaris Antonija, Qualla Marija, Vižintin Ana. II. razred: Od 14 dijakov jih je izdelalo 8, 6 jih ima popravne izpite. Izdelali so: Bednarik Fedja, Benedetti Filibert, Bolčina Ivan, Gomišček Marija, Jalen Majda, Lakovič Vekoslava, Vižintin Anica, Vončina Sonja. III. razred: Od 12 dijakov jih je 6 izdelalo, 6 pa jih ima popravne izpite. Izdelali so: Birsa Klavdija, Češčut Marija, Devetak Rudolf, Pahor Hilarija, Pavletič Ema, Vižintin Almira. IV. razred: Dijaki tega razreda bodo v prvi polovici julija polagali usposoblje-nostni Izpit (maturo) in izid tega izpita bo objavljen kasneje. GOSPODARSTVO BURGUNDSKA BROZGA ZA ŠKROPLJENJE PROTI PERONOSPORI Proti peronospori učinkuje samo baker oziroma bakrena galica. Do sedaj se ni znanstvu posrečilo, da bi odkrili kakšno drugo sredstvo. Modro galico pa lahko vpnrabimo v dveh različnih brozgah, in sicer v tako imenovanih bordoški in burgundski. Pri nas je splošno uporabljena brozga iz modre galice in apna ter se imenuje bordoška, ker so jo najprej uporabljali v okolici francoskega mesta Bordeaux (Bordo). Burgundska brozga pa se imenuje po francoski pokrajini Burgund, kjer jo je začela na široko uporabljati in propagirati neka tamkajšnja kmetijska šola (I. 1887 prof. Mas-son v Beaune). Za burgundsko brozgo rabimo modro galico (enako kot za bordoško), namesto apna pa jedko sodo (soda Solvay). Brozgo samo pa pripravimo na sledeči način: V 90 litrih vode razstopimo 1 kg modre galice, v 10 litrih vode pa 470 gramov jedke sode. Nato obe raztopini združimo, in sicer na ta način, da med mešanjem polagoma zlivamo razstopino sode v razstopino modre galice; torej zlijemo 10 litrov v 90 litrov, in ne narobe. Iz navedenega je razvidno, da je priprava burgundske brozge zelo enostavna. Poleg tega pa je pripravljena brozga vedno dobra, ker modra galica je kemično vedno enaka in enako tudi jedka soda. Burgundska brozga je bolj redka kot navadna bordoška in zato jo lahko zelo na fino razpršimo. Zato pa naj ima škropivnik škropilnice drobne luknje, tako, da lahko razpršimo škropivo v obliki meglice. Tako škropljenje tudi največ zaleže. Na ta način tudi lažje prihranimo na modri galici, katere ni nikdar potrebno razstopiti več kot 1 kg za 100 litrov škropiva. Če pa bi kdo hotel razstopiti več ali manj modre galice, si mora zapomniti, da gre na vsaki kg galice po 470 gramov jedke sode; torej gre na l1/2 kg galice 705 gramov, na '/z kg galice pa 235 gramov sode. Prednosti burgundske nad bordoško so različne, in sicer: a) enostavna priprava; b) zajamčeno dobro škropivo, ki se tudi dobro prime listov in ostalih delov trte; dobrota bordoške brozge zavisi večkrat od apna; c) škropilnik škropilnice se ne zamaši. Mnogi pravijo in tudi v knjigah se tu pa tam čita, da burgundska brozga rada ožge trtno zelenje, kar pa ni res. Edina prednost bordoške brozge nad burgundsko tiči v tem, da se med burgundsko ne sme mešati arzenata za istočasno uničevanje grozdnega črva ali kiseljaka. ŽIVINSKA SOL IN SPRAVLJANJE KRME Ko spravljamo krmo v senike je najprimernejši trenutek, da jo nekoliko zabelimo. To napravimo z živinsko soljo, katero raztrosimo na rahlo vrhu raznih plasti sena oziroma posušene krme. Naravnost potrebno pa je soljenje krme, če spravljamo na senike nepopolnoma suho krmo, bodisi deteljo ali travo. Sol na eni strani onemogoči čezmerno ugretje, na drugi strani pa vzdržuje krmo nekoliko vlažno in se zato ne dela prah. Poleg tega ostanejo na steblih ohranjeni lističi, ki so pri krmi največ vredni. Tudi pri spravljanju krme v silose je priporočljivo, če vsako vloženo plast nekoliko posolimo z živinsko soljo. S tem dosežemo, da se krma v silosu ohrani bolj zdrava, krma sama pa postane bolj tečna. Če solimo krmo pri vkladanju na senike, potem ni potrebno pokladati živini krmske soli posebej. Krmska sol pa je za živino nujno potrebna in zato jo živina tudi rada liže. Vpliva pa krmska sol ugodno na celotno zdravje živine: sol pospešuje razvoj sline in druga prebavilna izločanja, je sestavni del želodčnega soka, poživi krvni obtok in pri mlečni živini zviša donos mleka. Najbolj pa je potrebna sol pri krmljenju slabe, slamnate krme, katero napravi bolj tečno in tudi lažje prebavljivo. KRIZA SIRA V ITALIJI Pred drugo svetovno vojno je Italija letno izvozila okoli 250.000 q sira, uvozila pa okoli 50.000 q, tako, da je šlo v ino- zemstvo čistih 200.000 q sira letno. Tudi po vojni se je izvozilo iz Italije več sira, kot pa uvozilo. Za zadnja tri leta veljajo v tem oziru naslednje številke (v tisočih q): 1948 1949 1950 uvoz ................. 31 69 63 izvoz..................71 131 186 presežek izvoza . 40 62 123 Iz navedenih številk je razvidno, da se je trgovska bilanca glede sira boljšala. Čisto drugo sliko pa nudi letošnje leto. Dočim se v prejšnjih ni nikdar zgodilo, da bi bil v posameznem mesecu uvoz višji kot izvoz, je bil uvoz v letošnjem aprilu kar za 7.730 q višji kot izvoz. Izgleda, da je tudi v zadnjih dveh mesecih bilo tako. Umljivo, da so odgovorni činitelji za gospodarstvo, kakor tudi živinorejci zaskrbljeni s takim potekom. Dočim zaostaja domači sir, prihaja v državo vedno več inozemskega. Kje so vzroki? Kako se jih odpravi ? Moramo še omeniti, da je stopil v veljavo dogovor vseh držav, ki dobivajo Marshallovo podporo, da se s 1. julijem 1951 ukinejo carine na sir in se mednarodna trgovina s tem predmetom sprosti. Torej svobodna konkurenca. Izvedenci pravijo, da bo ta sprostitev še povečala italijansko krizo sira, če... Predvsem je italijanski sir predrag, poleg tega pa premalo tipiziran: inozemski kupec je večkrat dobil v isti partiji nekaj prvovrstnega sira, pa tudi mnogo slabega, dočim je inozemski, v Italijo uvožen, ves kvaliteten in cenejši kot italijanski. Tako se je zgodilo, da prihajajo iz inozemstva v Italijo ugodne ponudbe parmezana in celo gorgonzole, ki sta dva tipična italijanska sira in do sedaj nista poznala konkurence na svetovnem trgu. Potrošniki smo lahko v toliko zadovoljni, da lahko pričakujemo padec cene siru. tega prvovrstnega živila in hranila. ZA GOSPODARSKI DVIG JUŽNE ITALIJE Premnogi Slovenci so bili v Južni Italiji internirani in konfinirani. Zato pa tudi premnogi Slovenci iz lastnih izkušenj vedo, v kakšnem žalostnem stanju so tamkajšnje gospodarske, pa tudi druge razmere, neiz-vzemši moralnih. Če se govori o dvatisočletni kulturi, potem ta rečeniea zadene: tja dol poglejte in videli boste približno v kakšnem kulturnem stanju je živelo človeštvo pred dvatisoč leti. Gospodarski problem Južne Italije je sklop najrazličnejših vprašanj: prometne poti, voda, pogozdovanje, agrarna reforma, ustvarjenje predpogojev za zaslužek, ureditev naselj blizu vira zaslužka, strokovna in druga izobrazba, itd. itd. Zelo mnogi klepetajo o tem problemu, a malo kdo ali nihče ga do dna ne zajame, za propagando pa ga izrabljajo vse italijanske stranke. Sedanja vlada je določila ogromne svote za gospodarski dvig Južne Italije, svote, ki jih končno mora plačati bogatejša Severna Italija. A tudi v tem delu Italije je mnogo pasivnih krajev (Beneška Slovenija, Kar-nija, prov. Belluno, itd.), kjer se upravičeno vprašujejo: zakaj pa tudi nas ne podprete? V kmetijskem oziru skušajo dvigniti v Južni Italiji predvsem živinorejo. Za to pa je potrebna krma. Sedaj proučujejo tudi s pomočjo FAO (Mednarodni kmetijski in prehrambeni urad), katere krmske rastline uspevajo pod takimi predpogoji, ki so v Južni Italiji. Poskuse delajo z najrazličnejšimi krmskimi rastlinami, ki uspevajo v puščavnih krajih. Uspehi se že kažejo. — Poleg tega skušajo vpeljati tudi bolj dobičkanosne kulture, mod drugim tudi sladkorno peso. Če bi ta uspela, bi oživela sladkorna industrija in bi bil ustvarjen nov vir zaslužka. — Vlada podpira razvoj industrije v Južni Italiji tudi z davčnimi olajšavami, dovoljenjem investicijskih kreditov, itd. Spisal dr. IVAN ČESNIK (§oefogocska pesem Povest Mož, ki je študiral bogoslovje ter živel toliko časa v samostanu, bi pač moral po-znati cerkveni nauk in ne bi smel trditi takih krivih naukov. Luter je izrabil še žalostne gospodarske in socialne razmere in nahujskal kmete zoper fevdalno gospodo. Ko so vzplamteli kmečki upori, je pa klical fevdalce na boj proti kmetom. Pokrajina zu pokrajino je odpadla od cerkve Protestantje so napadali dan za dnem katoliško vero in Gerkev. Katoličani pa niso imeli poguma, da bi vsaj skromno branili svoje postojanke. Največja krivda je pri tem zadela nemške škofe, ki so bili popolnoma vdani posvetnim skrbem, ko-modnetnu razkošnemu življenju in visoki državni politiki. Sredi lanskega leta se je ustanovila katoliška zaščitna zveza v Niirnbergu. No en škof se ni upal pristopiti k tej zvezi iz strahu pred protestantskimi sosedi. Častno izjemo sta delala le solnograški in inagde-burški nadškof. Notranje versko življenje je ohromelo. Mnogo župnij po mestih in deželi je osirotelo, ker jih je zapustila duhovščina in prestopila k Lutru. Neštevilni samostani so hili ob kmečkih uporih razrušeni, redovniki so izstopali iz svojih spokornih občestev. Sveta duhovščina je živela pohuj-sljivo. Ljudstvo je postalo versko nezavedno, neuko in zmedeno, * Tudi v Avstriji so bile razmere žalostne. Papežev legat, kardinal Aleksander, je lani poročal sv. očetu, da so verske razmere škandalozne; božje službe ni bilo več, sv. zakramentov skoro niso več delili. Plemstvo, z izjemo cesarja Ferdinanda I. se je poluteranilo ali pa postalo sovražno duhovnikom in hlepelo po cerkvenem premože- lljll. »Oče Gelazij, kakor vidim, ste zelo dobro podučeni o žalostnih verskih razmerah.« »Dragi gospod kaplan, zelo sem hvaležen ljubemu Bogu, da ima naš frančiškanski samostan tako vzornega duhovnika-očeta Bernarda za predstojnika. Strog in pravičen je, a obenem ljubezniv. Vedno nas sproti obvešča o vseh redovnih, cerkvenih in verskih razmerah. Tudi o domačih ne-rednostih v slovenskih in furlanskih deželah nam poroča, da zamoremo pravočasno kot pridigarji in spovedniki ukreniti vse potrebno v korist vernikov. Žal je Lutrova revolucija zajela tudi te pokrajine. Že pred nekako 15 leti je ljubljanski škof Ruvbar milo tožil: »Žali Bog je v deželi velika zmeda, ki so jo povzročili zlasti pridigarji, ker so spravljali na prižnico zoprne stvari, povzročali verske razprtije, nemire in upore, namesto da bi pospeševali edinost.« Nič čudnega, saj so se tudi pri nas udomačile razne napake, ki so škodovale verskemu življenju. Plemstvo in meščanstvo je imelo velik vpliv na cer- kveno upravo. Plemiči in mestne občine so ustanovile mnogo župnij in kaplanij ter pridobile zase in potomce pravico patronata, da so predlagali sebi ljube osebe za beneficije in nadzorovali upravo cerkvenega premoženja. Ob Lutrovi reformaciji so si patroni začeli lastiti popolno pravico do takih beneficijev. Župne in druge cerkve so smatrali za svojo lastnino; jemali so njih premoženje, nastavljali duhovnike brez patriarhovega ali škofovega dovoljenja, puščali cerkvene službe celo nezasedene ter si prisvajali njih dohodke. Taki patroni so izročali svoje cerkve protestantskim pridigarjem, ker so pričakovali od luteranstva veliko dobička, vse cerkveno premoženje. Mnogo škode je povzročalo tudi dejstvo, da sta bila solnograški nadškof in oglejski cerkvena kneza tujega pokolenja. Zaradi političnih navskrižij z avstrijskimi vladarji je bila njuna cerkvena oblast zelo omejena, večkrat onemogočena. Oglejski patriarh ne prestopi nikdar avstrijske meje. Arhidijakonom in župnikom pa je prepovedano hoditi v Čedad ali Videm. Ker višji pastir nima vpliva na duhovnike in ljudstvo, nastane v njegovem področju nered. Najholj so pa oškodovali cerkveno organizacijo in versko življenje mnogi turški napadi. Neštevilne cerkve in samostani so razrušeni in se le polagoma zopet dvigajo iz ruševin. Razne župnije in cerkvene ustanove •— župnijske šole, bolnišnice in zavetišča so propadle. Oškodovano je bilo zlasti kmetsko ljudstvo, ki je najbolj podpiralo Cerkev in duhovnike. Cerkvenim posestvom so oblasti nalagale in še nalagajo težke davke in dajatve, ki znašajo včasih polovico dohodkov. Ker jih ni mogoče plačati, oblasti posestva zaplenijo ali odvzamejo. Duhovščina ni mogla več živeti primerno svojemu stanu. Razumljivo je, da se je zato število božjih služabnikov krčilo. Po slovenski zemlji, zlasti po mestih so se jeli kmalu širiti protestant i nauki. Slovenski dijaki so zahajali na c;:nška vse- Z GORIŠKEGA Nadškofova bolezen Zdravstveno stanje prevzvišenega nadpa-stirja se je znatno poslabšalo. Po celi nadškofiji se vršijo posebne molitve za njegovo ozdravitev. Za njegovo zdravstveno stanje se pa vsaki dan zanimajo tako številni priprosti ljudje kakor tudi višji. Možnost ozdravitve je samo v božjih rokah. Novomašniško posvečenje v Gorici V ponedeljek je tržaški g. škof posvetil v goriškem malem semenišču šest novih mašnikov, ki bodo peli nove maše deloma prihodnjo nedeljo 8. in doloma IS. julija. Slovesnost je bila zelo ganljiva in ji je prisostvovalo lepo število duhovnikov in sorodnikov novomašnikov. Sedaj ponavljamo spored novih maš v slovenskem delu škofije: V nedeljo 8. ob šesti uri zjutraj bo v stolnici pel novo mašo č. g. Stanko Jericijo. Isti dan bo nova maša v Rupi ob deveti uri. V nedeljo 15. julija pa bo imel slovesno novo mašo č. g. Oskar Simčič v cerkvici v Subidi pri Krminu. Smo res veseli, da imamo letos kar tri novomašnike. A žalosti nas misel, da so to zadnji za dolgo vrsto let, ker novega naraščaja dolgo ne bo. Prireditev strokovne šole v Gorici Preteklo nedeljo zvečer se je na dvorišču višjih srednjih šol v Gorici vršil napovedan nastop slovenske srednje šole. Mladi igralci so pred zelo številnim občinstvom nastopili z igro »Zlata zvezda«. K igri se je dobro podala tudi uvodna beseda bivšega ravnatelja g. Huberta Močnika. Res številna udeležba občinstva je pokazala, kako naše ljudstvo ljubi lepe igre in pa svoje šole. Važno za čebelarje Obveščamo vse naše čebelarje, da se je v Videmski pokrajini in sicer v občinah Buttrio in Manzano pričela širiti ameriška čebelna kuga. Zgleda, da se je omenjena infekcija že razširila v Terzo di Aquileia. Vsled tega je prepovedano izvažati panje v te kraje in pa uvažati jih od tamkaj. Oni, ki hočejo pripeljati panje v naše kraje, si morajo v zvezi s tem oskrbeti izpričevalo o zdravju čebel, podpisano po obč. živinozdravniku in pa po pooblaščencu Konzorcija. Bombaževinasto blago Bombaževinasto blago po kontroliranih cenah se prodaja v Gorici samo v trgovini Gorjup & Kuštrin - ulica Raštel 5. Sovodnje V nedeljo 24. maja je bila pri nas prva seja novoizvoljenega občinskega sveta. Pri pregledu izidov volitev je bilo ugotovljeno, da so bili nekateri izvoljeni na listi DFS ožji sorodniki, kar je po zakonu prepovedano. Tako je DFS izgubila dva svetovalca. Na njihovo mesto sta pa prišla dva naša in sicer g. Čeudek Lojze iz Peči in pa Čaudek Roman iz Sovodenj, ki sta imela največ preferenčnih glasov. V zvezi s temi spremembami imamo sedaj mi S svetovalcev. Za župana je bil izvoljen najmlajši od DFS in sicer g. Jožef Ceščut. Doberdob in okolica Skoro ves Kras je sedaj združen v doher-dobsko občino, ki je 10. junija izvolila svoje nove občinske može. Kljub temu, da smo vsi, ki odklanjamo vsak komunizem, nastopiti v kmečko - delavski zvezi šele prvič pred volilee, smo zmagali in tako dokazali, da Kraševci mislimo s svojo glavo in nas ne zapelje več ne laž, ne grožnja, ne denar. Zupana smo dobili šele po drugi občinski seji v soboto, ker je bila prva seja v sredo prekinjena zaradi krivičnih in vsiljivih izpadov OF-manjšine, kar je pa čisto prav, da se še bolj pokaže njih poštenje. Za župana je bil enoglasno — z vsemi glasovi izvoljen g. Miro Ferletič iz Doberdoba; za ožja pomočnika pa g. Bruno Pahor iz Jamelj in g. Alojz Frandolič iz Dola. Novemu županu in vsej novi obč. upravi želimo mnogo uspeha! Ronke - Tržič Mnogim še menda ni znano, da imamo v obeh krajih tudi skromno slovensko šolo; v Tržiču in v Ronkih le enorazrednici — pa ne, ker bi tukaj manjkalo Slovencev, namreč ker premnogim od teh manjka ljubezni do svojega materinega jezika. Zato toliko večje priznanje onim, ki kljub žrtvam vršijo svojo dolžnost. — Tem je bilo dano na dan sv. Petra veliko zadoščenje, ko so na lepo uspeli šolski prireditvi v Ronkih bili priča razveseljivih šolskih uspehov njihovih otrok. Ob njihovih nastopih na odru in petju se nam je zdelo tako domače, kot da smo sredi med svojci kje na Krasu. S TRŽAŠKEGA Slovenske šole v Trstu Naše šole so zaključile z rednim poukom. Na srednjih šolah je bil pouk zaključen 15. junija, na ljudskih pa koncem junija. Večina šol je zaključila svoje delo z lepimi prireditvami in razstavami. Javni nastop učiteljiščnikov Prvi so nastopili učiteljiščniki. Pripravili so zares lep program in zanimanje za to prireditev je bilo zelo veliko, saj je že par dni preje zmanjkalo prostorov. Prireditev je bila v dvorani Ljudskega doma v nedeljo 24. junija. Težko je soditi kaj je bilo najlepše. Ves program je bil do potankosti pripravljen in tako razporejen, da se je lepo prepletalo zborno petje, recitacije, klavirske točke, solo petje, rajalne vaje deklet in simbolične vaje fantov ter Nusičeva enodejanka Analfabet. Učiteljiščniki so s tem nastopom pokazali, da se resno pripravljajo na svoj poklic in da bodo svojemu delu kos. Najbolj so seveda ugajale pevske točke mešanega zbora. Že preje je bilo rečeno, da je to najboljši mešani zbor v Trstu. Pa ta trditev gotovo ni pretirana. Nad 100 mladih grl, pod vodstvom prof. Mirka Fileja, obvlada še tako umetno pesem. Vidi se le, da zbor še ni uglajen, kar pač ni glavni cilj, saj se pevci vsako leto menjavajo. Eni odhajajo, drugi prihajajo. Želeli bi le, da bi ta zbor od časa do časa slišali tudi, preko radia, saj so mnogi bili zaradi pomanjkanja prostorov, prikrajšani za lep užitek in bi bilo kar predolgo, če bo treba celo leto čakati, da bomo zbor zopet slišali v avditoriju in bo tudi takrat gotovo pretesno, saj je šolski nastop v prvi vrsti namenjen staršem in ožjim sorodnikom učencev samih. Ob tej priliki je učiteljišče obnovilo staro in lepo navado, da je najboljše učen-, ce zavoda, javno pohvalilo in obdarovalo z lepimi knjigami. Kar lepo jih je bilo videti, ko jih je ravnatelj kar 18 poklical na oder. Najboljša učenka zavoda je Fer-luga Marija, ki je letos končala fl. razred in bo gotovo tudi drugo leto skušala obdržati to odlično mesto. Nastopi ljudskih šol Tudi ljudske šole v mestu in okolici so končale šolsko leto z javnim nastopom. Najbolj so se menda postavili Svetoivanj-ei. Prišli so kar v Avditorij z lepo pripovedko »Janko in Metka«. Po pravici povedano, da jih je bilo užitek gledati. Šolske prireditve so pripravili tudi v Rojanu, Skednju, Sv. Ani, Sv. Jakobu, Sv. Frančišku, Donadoni in na deželi. Povsod so otroci lepo nastopali in tako pokazali, da trud njihovih učiteljev ni bil zaman. Razstave Večina šol je tudi organizirala razstave ročnih izdelkov. V tem pogledu gre prva pozornost industrijskim strokovnim šolam na Opčinah, v Rojanu in v Nabrežini. Lepi izdelki zgovorno pričajo o marljivosti učencev in o prizadevnosti učiteljev. Ženski izdelki v Nabrežini, kakor tudi kamnoseški so res vredni vse pohvale. V Rojanu so bili zelo pridni v mehanični stroki, a tudi dekleta so se z ročnimi deli zelo postavila. Če pogledamo izdelke prvega razreda in pomislimo, da bodo čez dve leti te učenke še veliko pridobile, potem moramo reči, da naša mladina dobro dela. Vse razstave strokovnih šol pričajo, da se delo jemlje resno. Prepričani smo, da bi ob izdatnejših sredstvih, pokazali še mnogo več. Tudi šole so priredile razstavo najlepših del, tako dekliških kot moških, rizb in zvezkov. Pridna in dobra je ta naša mladina. Staršem, ki se za svoje otroke res zanimajo in čutijo količkaj narodniega ponosa, ne more biti žal, da so svoje otroke zaupali slovenski šoli. Izvestje Srednje šole so izdale tudi letno izvestje. Iz tega izvestja lahko razvidimo poimensko število - učencev, njih uspehe in neuspehe. Število profesorjev in še marsikaj. Ob listanju po izvestju nas zaboli le to, da so slovenske šole tako skromno opremljene s knjižnicami, zbirkami in drugimi učnimi pripomočki in da je večina profesorjev le začasno nameščena. Ob stalnosti učnega o-sebja in ob izdatnejših uradnih nakazilih bodisi v denarju ali učilih, bi uspehi, še boljši kot so letos, gotovo ne izostali. V izvestju bi želeli, naj bi vsak zavod podal vsaj v izvlečku malo letne kronike važnejših dogodkov na šoli in pa več statističnega pregleda o uspehih v procentih. Mature Na vseh srednjih šolah se vrše v teh dneh mature. Vsem maturantom želimo, da bi njih trud ne bil zastonj. Maturantov je lepo število zlasti na višji gimnazij. Tudi učiteljišče ima lepo število rednih maturantov, dočim jih ima trgovska akademija letos nekoliko manj. Male mature na nižjih srednjih šolah pa so že po večini končane. O uspehih bomo poročali. Šolska razstava v Nabrežini Na praznik sv. Petra in Pavla je bila otvorjena razstava slovenske strokovne šole v Nabrežini. Razstava v celoti je bila res vzorno urejena. Dela šolarjev so nam pa pokazala vso skrb in prizadevanje g. Šar-tove ter celotnega zbora do naše mladine. To je po številu že četrta razstava in med vsemi doslej prirejenimi najlepša. Najbolj nas pa veseli dejstvo, da je, z ozirom na našo narodno motiviko, še najbolj naša, to je slovenska. Videli smo vezenine prepletene v narodnih barvah in v narodnih motivih, namizne prte, blazine, vložke z raznimi vbodi, čipke, opanke, pirhe, pa tudi risbe prostoročnega risanja — povsod pristen slovenski pečat. Kot novost te razstave smo opazili nekaj kulinaričnih izdelkov, značilnega velikonočnega mihca z vdelanim pirhom, potem še »kuglof«, narastke in drugo podobno pecivo. Tako vidimo, da skuša biti šola tudi s te strani čimbolj praktična in poučna za naše bodoče gospodinje. Le škoda, da vodstvo šole ima na razpolago premalo dotacij, kajti uyerjeni smo, da bi se na tem polju naše deklice še bolj izkazale. Pohvaliti moramo tudi kamnarski oddelek na razstavi, ki zanima predvsem naše kamnarje in ki se odlikuje po svojih izdelkih v kamnu. Razstavljeni so razni spomeniki, črnilniki, pepelniki, obtežilniki, žare, stebri ter še mnogo drugih kamnar-skih predmetov med katerimi vzbuja pozornost čedna kamnita mizica za šahiranje. Uspehi te naše strokovne šole, ki se nazorno pokažejo na ti razstavi, so prav odlični. Na vse to niso ponosni le učenci ter njihovi starši pac pa prav vsi Slovenci iz nabrežinščine. Našim gg. profesorjem izrekamo vse priznanje in prisrčno zahvalo. Avgust Bucik umrl V Trstu je te dni umrl znani primorski slikar Avgust Bucik. Pokojni je bil priznan umetnik, doma iz Trsta, kjer se je rodil leta 1887. Študiral je realko v Gorici, nato na tehnični visoki šoli in umetnostni akademiji na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je živel v ujetništvu na Ruskem, odkoder se je vrnil in dobil službo na realki v Idriji. Od tu je zopet šel na Dunaj ter živel deloma v Sloveniji deloma po svetu vse do sedaj, ko se je vrnil zopet v rodni Trst. Smrt ga je zadela sredi dela, saj je ravno razstavljal v galeriji »Scorpione« v Trstu. Bucik je bil samorasel umetnik, ki je izšpl iz šole naših impresionistov. Uveljavil se je posebno kot slikar portretor, ki jih ima mnogo rastresenih širom Evrope. Tržaški velesejem Preteklo soboto je bil z veliko slovesnostjo otvorjen tržaški velesejem. Njegova otvoritev je zelo velikega pomena zaradi zemljepisne lege STO-ja, kajti Trst je važno križišče med Vzhodom in Zahodom, med Podonavjem in prekomorskimi deželami. Letošnji razstavni prostor je bil precej povečan. Na velesejmu razstavljajo: Av- strija, Francija, Jugoslavija, Italija, Španija, Portugalska, Zahodna Nemčija, Madžarska, Češkoslovaška, Kuba, ZDA, Anglija, Švica, Turčija, Švedska in še nekatere druge države. Jugoslovanski pavilijon napravi na posameznega obiskovalca sijajen vtis! Obsega 400 m2 prostora in je urejen ’ po načrtu ljubljanskega arhitekta inž. prof. Mihevca. Jugoslavija razstavlja predvsem lesne izdelke od desk do furnirja ter izdelke tovarn suhe robe — pohištva, športnega orodja itd. V posebnem oddelku so pa razstavljeni okusni folklorni izdelki, preproge itd. Poleg tega je Jugoslavija razstavila tudi svoje najboljše vrste vin in likerjev ter razne vrste industrijskih izdelkov ali polizdelkov. Tudi druge države so se lepo postavile z razstavljenimi predmeti, posebno Zahodna Nemčija s svojimi stroji. Italija pa razstavlja predvsem stvari, ki bi se eventuelno dale izvoziti v Jugoslavijo. Sv. Ivan - Trst Drie 8. julija, to je v nedeljo bo pel v naši župni cerkvi novo mašo č. g. Lojze Zupančič. G. novomašnik je naš sorojak. Njegov oče se je rodil pred 57 leti pri Sv. Jakobu v Trstu, mati v naši župniji. Novomašnik je študiral v Kopru, Gorici, Trevisu in v Trstu. V mašnika je bil posvečen preteklo nedeljo pri sv. Justu. Začetek nedeljske slovesnosti bo ob 10. uri. Pri sv. maši bo pel naš domači cerkveni pevski zbor pod vodstvom g. prof. Fileja, pri orglah bo č. g. župnik Križman, pridigal bo pa mašnikov sorojak, č. g. Živic, župnik v Bazovici. Vsi bralci prijazno povabljeni. ŠPORT O Etapna kolesarska dirka »Tour de France«. Start v Metzu 4. julija, zaključek pa 29. julija v Parizu. 64 kolesarjev »tujcev« in 44 francoskih izbranih vozačev predstavlja močno konkurenco za končni »placement«. Nagrada: rumena majica! Udeležbo so prijavile sledeče postave: 1. Belgija (OCKERS, Dečnulder itd.); 2. Francija (BOBET, Geminiani, Lazari- des itd.); 3. Italija (COPPI, Bartali, Magni itd.); 4. Švica (KOBLET itd.); 5. Španija; 6. Holandska; 7. Luksembur* ška; 8. Severna Afrika; 9. Pariš; 10. Ile de France; 11. Francija O in SO; 12. Francija E in SE. □ Mrtva nogometna sezija. Najvažnejša poletna prireditev je »Turnir prvakov«, ki se odigrava v Braziliji (Rio in S. Paulo). Tehnični izidi kvalifikacijskih srečanj: 1. Austria - Nacional Montevideo 4-0 (!) 2. Vasco de Gama - Sporting Lisboa 5-1 1. Crvena Zvezda - Juventus 2-3 2. Palmeiras - Nice 3-0 Značilna je zmaga italijanske ekipe JUVENTUS nad Crveno Zvezdo, ki izvaja dobro kombinacijsko igro. V beograjskem moštvu igrajo Stankovič, Palfi, Djajič. Mitič, Ognjanov, Tomasevič in Vukasiljevič, ki zastopajp jugoslovanske barve na mednarodnih tekmah. Darovi za sklad L. Kemperleta N. N. iz Gorice 10.000.— lir. Iskrena livala! Gospodinjski tečaj v Gorici V načrtu je, da bi se v mesecu avgust« otvoril v Gorici GOSPODINJSKI TEČAJ za dekleta, po vzorcu onih, ki so jih vodile častite šolske sestre v Tomaju. Tečaj bi se vršil v Gorici in bi trajal cel mesec avgust. Dekleta, ki bi se ga nameravale udeležiti, naj se javijo do 20. julija v Dobrodelni pisarni v Gorici Riva Piazzutta 18 od lOh do 12h. Vzdrževalnimi za one, ki bi ostale v zavodu tudi ponoči, bi bila okrog lir 1000 dnevno, za one, ki bi prenočevale doma pa nekaj manj. Seveda se bo tečaj vršil le, če se bo oglasilo zadostno število deklet. Zobozdravnik dr. STANISLAV PAVLICA TRST Via Commerciale 10/11 - Tel. 25597 sprejema 9 — 13 17—19 CITRUS Import - Export Lastnik Aleksander Goljevšček Trst, Via Torreblanca 27 pošilja darilne pakete v Jugoslavijo. Odgovorni urednik: Stanko Stanič Tiska tiskarna Budin v Gorici učilišča zlasti v Tiibingen. Tam sta učila in še učita magistra Miha Tiffernus iz Laškega in Matija Gerbič iz Istre, Lutrov osebni prijatelj. Zavoljo svoje učenosti in poštenja je bil zlasti Gerbič splošno spoštovan. Bilje že trikrat dekan na modroslovni fakulteti in je rad podpiral slovenske dijake, ki so prinašali iu sejali Lutrovo seme med slovenski narod tako, da je kranjski deželni glavar Ivan Kacijanar zahteval, da so že pred desetimi leti zaprli nekatere protestantske pridigarje, ki so po kotih pridigali zoper cerkvene oblasti, zoper Najsvetejši zakrament našega Zveličarja in preblaženo Devico Marijo. Tudi na Goriškem so se tedaj pojavili nekateri taki pridigarji, ki so dobili potuho pri plemstvu, pri meščanih in tržanih, a posebnih uspehov hvala Bogu niso dosegli. Beneška republika je strogo pazila, da bi se luteranstvo ne zaneslo na njeno ozemlje. Zato je zagrozila Avstriji z vojno, če kriva vera z Goriškega preide preko Furlanije na njena tla. Zaradi te grožnje so posvetne in cerkvene oblasti posvečale naši deželi posebno pažnjo. Izdale so odloke proti go-riškim protestantskim plemenitašem. Oglejski patriarh je izvedel stroge cerkvene vi-zitacije in zapovedal molitve k Presveti Devici za ohranitev katoliške vere. A to Vam je vse itak dobro znano.« »Da, vse to mi je znano. Vem tudi prav dobro, da frančiškani širite po tretjem redu češčenje Matere božje. Več duhovnikov, med njimi grgarski gospod Tomaž, se posti vsako soboto na čast Mariji in moli žalostni rožni venec za naše ljudstvo, da bi ostalo trdno v katoliški veri in nravno dobro,« je omenil kaplan Tonček Marinič, ki ni hotel imenovati sebe, da tudi tako dela. »Vem, da ste nekateri duhovniki naravnost vzorni, požrtvovalni in pobožni. Dragi gospod kaplan, tudi Vas štejem med nje. Žal pa je mnogo nemarnih, koristoljubnih, s svojim stanom nezadovoljnih, vdanih pijači. Zanje moramo posebno moliti, da jih satan ne zmoti. Kajti na duhovnike in redov- nike je posebno pozoren in jih s skušnjavami huje nadleguje kakor svetne ljudi. To je dobro znano iz življenja svetnikov in svetnic. Posebno pa moramo prositi zanje Marijo, nebeško Kraljico.« »Da,da!« je potrdil oče Gelazij. »Ko je bila v Cerkvi stiska največja, ko je nravnost globoko padla, je vselej Bog posegel vmes in uravnal zablode. Ali ni bilo tako v začetku 13. stoletja, ko je božji trubadur sv. Frančišek obnovil krščansko življenje. Tedaj se je o asiškem ubožcu pripovedovalo: »Ako je prišel v kako mesto, se je veselila duhovščina , zvonovi so zvonili, možje so bili vzhičeni, ženske so se radovale, otroci so vriskali. Pogosto so mu šli naproti z vejicami v rokah in s petjem psalmov. Zloba krivih ver je bila brez moči, vera Cerkve je slavila zmago in krivoverci so se poskrili, a verniki so se radovali. V njegovi duši pa se je rodila velika misel: vse. kristjane, ki so pripravljeni v vsetu živeti popolno življenje, združiti v sveto bratstvo, ki naj bi imelo delež na duhovnih dobrinah serafinskega občestva. Vsi naj bi bili ena družina! V njej je dovolj prostora za vse: može in žene, reveže in plemiče, duhovnike in laike, če le žive nravno in preprosto, se odpovedo javnemu razveseljevanju, nasladan in razkošju in uporabijo čas za molitev ter duhovna in telesna de-la usmiljenja. Napravijo naj pravočasno oporoko, da se dediči ne prepirajo za njih imetje! Naj ne prisegajo, naj nosijo orožje le v posebnih slučajih in naj ne prevzemajo javnih služi;! Vrnejo naj vse nepošteno pridobljeno blago in ljubijo predvsem Boga in ljudi! To Frančiškovo delo po tretjem redu je imelo silen gospodarski, socialni in politični pomen v katoliškem svetu! Tudi v sedanjih zmednih časih bo Bog posegal v zgodovinsko dogajanje in razmere uravnal v pravi tok.« Tako je modroval oče Gelazij. Med temi pogovori sta dospela do Prevala, kjer se jima je odprl pogled v Grgarsko kotlino, na Banjško planoto, Trnovske gozde, do katerih je peljala nekoliko strma gozdna pot, in na Skalnico, poraščeno z redkim in nizkim grmičevjem in slabotno travo za pašnjo govedi in drobnice. V slabotnem hrastičju so brneli škržadi svoje enakomerne melodije. Poslovila sta se, si segla v desnici in se razšla.' Kaplan Tonček se je vrnil proti Solkanu, oče Gelazij pa je korakal proti Grgarju. Oba sta bila zatopljena v resiie misli. Nad vis°kim Krnom, Matajurjem, Bovškimi in Tolminskimi gorami na severu, nad Bukovcem in Trnovskimi gozdovi na severovzhodu so se jeli kopičiti temno-sivi oblaki. Po senožetih in travnikih so hiteli Banjškarji, zlasti Grgarci tlačani, nakladati prvo pokošeno in posušeno seno, da ga spravijo pravočasno v senike. Zdaj in zdaj je zavel mrzel severnik in hladna burja, ki sta naznanjala nevihto. ( Nadal jevanje )