—    114    —
Premišljevanje
narave in previdnosti božje v nji.
Poslovenil Mihael Verne.
Podzemeljski ogenj.
Ko se poveršje zemlje, ki ga sončni žarki prekinjajo, prekoplje , se pride bolj na hladno. Zato si pre-bivavci vročih krajev lahko celo leto led hranijo, da si pijačo hlade. Ce pa 40 do 50 čevljev globokeje pridejo, je že očitno bolj gorko, in v še veči globočini je nek tako vroče, da človeku sape zmanjka, in da luč več ne gori.
O J kod pa ta vročina pride, je vprašanje, ua ktero se ne da lahko in gotovo odgovoriti. Zoa biti, da so tisti, ki terdijo, da povsod nekakšen podzemeljski ogenj gori, resnici nar bliže. Kako pa ta ogenj, ki je tako tesno zapert, goreti zamore, — ktere gorljive reči ga netijo, ali kaj njegovo silo tako kroti, da vsega krog sebe ne razdene — tega gotovo dokazati ni mogoče.
Včasih se prigode prikazni na zemlji, ki razodevajo čudovite vspehe podzemeljskega ognja. Veliko se pripoveduje o bljuvanju ognja , ki iz zemlje pride. Nar-bolj znana goreča hriba sta Etna v Sicilii in Vezuv i v Napolitanskem kraljestvu. Pripovesti o teh dveh ognjo-bljuvnih hribih so strašne. Včasih se vzdiguje iz tacih hribov le nek čern dim. Včasih sa sliši v njih le mer-mrajoč šum. Hipoma pa nastopi grom in blisk s potresom zemlje. Na to se prikaže dim svetel in bleščeč, kamnje poka, leti kviško in pada poslednjič spet v svoj brezen nazaj. Včasih je bilo to bljuvanje tako silovito, da so se cele skale tako lahko, kakor oblice, v zraku kviško vertele. Notranja moč teh hribov je bila včasih tolika, da je v 16. stoletju do tri cente težke kose skalovja nič manj od treh milj visoko v zrak metala. Pri vsem tem ni tako bljuvanje še narhujše. Zakaj včasih kipi raztopljen, v steklo spremenjen drob zemlje, da se strašne pene nekoliko milj dalječ čez bližnje polje raz-lijejo in vse zalijejo, kar na svoji poti najdejo. Ognjeni potok teče nekoliko dni, in val na val se vali, dokler do morja ne pride. In še tu gori po svoji notranji moči tako, da tudi v morju ne vgasne, temuč še nekoliko naprej teče.
Kdo je v stanu brez groze misliti na razdjanje, ki ga tako bljuvanje napravi? Požre namreč pristave in vasi z vsimi njih rodovitnimi zemljišči, in razdene žitne polja, oljnike in vinograde. Nekdaj je, kakor se pripoveduje, Etnov tok 14 mest in tergov žalil, in njegov šum se je 20 milj daleč slišal.
Cmu pa sov ti hribi, ki toliko strahu in škode na zemlji delajo? Čmu jih je stvari! Stvarnik? Zakaj jim dopusti, da zoper njegove stvari tako nezderžljivo razsajajo? Da so taki goreči hribi na zemlji, ne more le primerljej biti, temuč je volja premodrega gospodarja nebes in zemlje. Naj si bodo razvaline, ki jih bljuvanje gorečih hribov napravlja, kolikoršne hočejo, morajo vendar imeti višji namen. Ker se pod zemljo pogo-stoma ogenj naj d e, je tacih hribov neobhodno treba, ker so, tako rčči, odduški, v kterih se moč tega v oserčju zemlje razsajočega živelja slabi in lomi. Dasi-ravno so dežele, v kterih je tacega podzemeljskega ognja obilo, navadno potresom zlo podveržene, bi jim potresi vendar še huje nagajali, ako bi tacih hribov ne bilo. Italia bi ne bila tako blagoslovljena in bogata dežela, ko bi hribi podzemeljske vročine včasih ue odpe-Ijevali. Io sploh, kdo ve, če te strašne spremembe celi zemlji mnogo druzih še neznanih korist na donašajo?