96 Glasnik SED 59|1 2019 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia* ZILJSKI ŽEGEN IN ZILJSKA NOŠA * Martina Piko-Rustia, mag. filozofije, znanstvena vodja inštituta, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Viktringer Ring 26, 9020 Celovec, Avstrija; piko@ethno.at. Avstrijska komisija UNESCO je novembra 2018 na se- znam nesnovne dediščine vpisala enoto Untergailtaler Kirchtagsbräuche und Untergailtaler Tracht / Ziljski žegen in ziljska noša, ki je prvi element z dvojezičnim naslovom na avstrijskem seznamu nesnovne dediščine. Prošnjo za ziljski žegen je vložilo 24 ziljskih kont, fantovskih družb, ki skrbijo za izvedbo štehvanja, skupno z zgodovinarjem Petrom Wiesfleckerjem. Prošnjo za ziljsko nošo je vložil muzej Greisslermuseum na Vratih/Thörl Maglern. Ziljski žegen Ziljski žegen je dokumentiran že od 18. stoletja, vse do da- nes ga izvajajo v več ali manj nespremenjeni obliki. Žegen je sicer najbolj opazen in znan po štehvanju, z njim pa so neločljivo povezani še drugi elementi – dopoldanska sveta maša, praznično kosilo in rej pod lipo, ki sledi štehvanju. V utemeljitvi za vpis na Unescov seznam nesnovne dediščine so vlagatelji prošnje med dejavniki, ki ogrožajo to ziljsko šego, poudarili, da ziljski žegen danes pogosto istovetijo le še s štehvanjem, celo rej pod lipo je ponekod le še obstran- ski element štehvanja, ne pa njegov sestavni del. Ziljski žegen med majem in oktobrom ob žegnanjih izvaja- jo v posameznih krajih Spodnje Zilje. Žegen pričnejo s sve- to mašo, h kateri gredo neporočeni fantje in dekleta, oble- čeni v tradicionalno ziljsko nošo, ločeno. Po maši pojejo ziljske (slovenske in nemške oziroma ponemčene) žegnanj- ske pesmi in se ustavljajo pri gostilnah. Po slavnostnem ko- silu, pri katerem je obvezna ziljska »čisava župa«, 1 sledi štehvanje. Gledalke in gledalci pri tem opazujejo fante, ki na neosedlanih norijskih konjih s količem zbijajo sod. Tisti, ki ga zbije prvi, prejme »kranceljč« iz suhih rož. Po štehva- nju sledi rej pod lipo ali prvi rej (Spletni vir 1). Člani konte, dekleta in gledalci se zberejo pri vaški lipi, kjer se začne ples prvi rej pod lipo, nekdaj imenovan viso- ki rej pod lipo. V preteklosti je bil to na Zilji res prvi ples v letu. Plešejo tako fantje, ki so štehvali, kot tudi drugi člani konte. Ples se dejansko začne, ko fantje zapojejo prvo ki- tico obredne pesmi Buəg nan dajtə 'n dobər čas. 2 Nekdaj so v slovenskem jeziku zapeli več kitic, ki so se nekoliko razlikovale od kraja do kraja, danes pa pojejo od šest do dvanajst kitic, veliko že ponemčenih. Prvemu reju ter pol- ki in valčku sledi koračnica, nato pa se plesni pari izpod lipe odpravijo v gostilno (Kriegl idr. 1996, b. n. s). Žegen nadaljujejo glasba, ples in zabava na vaškem trgu ali v gostilni. Naslednji dan sledi sveta maša, rekviem z blagoslovom grobov, pozno popoldne pa štehvajo po- ročeni moški. Ziljsko žegnanje prirejajo t. i. konte, to so 1 »Čisava župa«, kisla juha, je pripravljena iz govejega, kurjega in ov- čjega mesa ali pa vsaj iz kurjega in ovčjega mesa in okisana s sladko smetano. Juho obogatijo s številnimi začimbami (Sereinig in Sketelj 2017: 44–45). 2 O nastanku te pesmi obstaja več krajevnih različic. Po ljudskem iz- ročilu je imela obredni in obrambni pomen, saj so z njo skušali pre- prečiti, da se plesalcem ne bi pridružil neznani plesalec ali hudič, ki bi plesalke pogubil v smrt. Ziljski žegen in ziljska noša. Podelitev priznanja avstrijske komisije UNESCO v Schladmingu. Foto: Milka Olip, Schladming, 12. 12. 2018. Štehvanje v Zahomcu: po maši pred cerkvijo na Bistrici na Zilji. Foto: Jurij Fikfak, Bistrica na Zilji, 24. 8. 2008. Glasnik SED 59|1 2019 97 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia društva, ki se zavzemajo za ohranitev lokalnih tradicij. Po navadi so fantje in dekleta iz posameznega kraja člani in članice konte (Spletni vir 1). Ziljske pesmi Pomemben del ziljskega žegna so slovenske ziljske pesmi, znamenita je predvsem starodavna pesem Bog nam dajte dober čas, ki jo pojejo na začetku plesa rej pod lipo. Pokoj- ni glasbeni etnolog Lajko Milisavljevič je na Zilji od leta 1969 v treh desetletjih dokumentiral nad 500 slovenskih ziljskih pesmi. Pesmi iz zapuščine Lajka Milisavljeviča sta leta 2014 Krščanska kulturna zveza in Slovenski narodo- pisni inštitut Urban Jarnik izdala v obsežni komentirani pesmarici z naslovom Dr bә Zila kna biva. V pesmarici je objavljenih okoli 400 pesmi z Zilje, med njimi so šte- vilne štehvanjske. Pesmarica je pomembna za zborovodje in pevce, predvsem tiste, ki pozabljeno slovensko ziljsko pesem na novo obujajo (Gašperšič idr. 2014). Po drugi svetovni vojni so ziljske pesmi sistematično po- nemčevali. Leta 1996 je Lajko Milisavljevič z zborom Rož v Šentjakobu pripravil stilni koncert Oj, tan stoji na lipa – Ziljski žegen, štehvanje in prvi rej, na katerem so izvedli štehvanjske pesmi in izdali spremno brošuro (Kriegl idr. 1996). Tudi pevska skupina Oisternigg se od devetdese- tih let 20. stoletja s stilnimi koncerti in simpoziji posveča avtohtonim slovenskim pesmim (Spletni vir 2). Leta 2013 so na Brdu/Egg spodbudili projekt ProjEGGt – sing ma unsre ålten Lieda, v katerem s pomočjo koncertov, zvočnih dokumentacij in publikacij ohranjajo »stare pesmi«, to so ponemčene in/ali pozabljene slovenske ziljske pesmi. Raz- veseljivo je, da se na Zilji zavedajo bogatega kulturnega izročila slovenskih ziljskih pesmi in ga želijo ohraniti v živi rabi, kar je v smislu Unescove konvencije o nesnovni dediščini. Starodavna pesem Buǝh nan dejte dobǝr čas, tǝ prbǝ rej začielǝ smo, tuǝr je z Buǝhan, Buǝh je ž njin, san Ježaš je Marijǝn sin je bistveni sestavni del tradicionalnega plesa pod lipo. V pesmi so še ohranjene starejše oblike pogoj- nika glagola biti – besǝ, besǝn (Besǝ mǝ dava pušǝlca kej, pa besǝn te pelav v prbǝ rej – Če bi bila mi dala pušelča kej, pa bi bil te peljal v prvi rej …), ki jih knjižni jezik ne pozna več. Ziljsko narečje Tudi ziljsko slovensko narečje je bistveni sestavni del zilj- ski ljudskih pesmi ter ziljskih šeg in navad, zato je treba go- vore Ziljske doline v živi rabi ohranjati v njihovem narav- nem okolju. Po zgledu jezika avstrijskih Romov si Ziljani in Ziljanke ter slovenske kulturne ustanove na Koroškem skupaj z iniciativo Slovenščina v družini prizadevajo, da bi ohranili danes že ogroženo slovensko ziljsko narečje v živi rabi in ga tako zapustili naslednjim rodovom. Arha- ično slovensko govorico v Ziljski dolini v vsakdanji rabi uporabljajo večinoma le še govorci, stari več kot šestdeset let. Travmatični dogodki med nacizmom, kot so bile depor- tacije slovenskih ziljskih družin, so privedli do tega, da se je večina prebivalstva, pogosto iz strahu pred preganjanjem in stigmatizacijo, odločila proti rabi svoje materinščine. Iz tega razloga se danes le še redki zelo zavedni koroški Slo- venci, mlajši od 60 let, pogovarjajo v ziljskem narečju – »pa našan« (Piko-Rustia 2016: 109–110). Leta 2011 je izšla zgoščenka s pravljicami v ziljskem na- rečju z naslovom Črnjəva kapca, namenjena otrokom in mlajši generaciji. Z zgoščenko je izšla še priloga z nareč- nim besedilom v poenostavljeni transkripciji, kar naj bi olajšalo dokumentiranje narečja, domačinom pa omogo- čilo identifikacijo z zapisom njihovega narečja (Kriegl, Popotnig in Zwitter 2011). Govorci v Ziljski dolini se vse bolj zavedajo, da bo njihova govorica morda kmalu utih- nila. Tudi zato so se Ziljani in Ziljanke skupaj s kulturnimi ustanovami in iniciativo Slovenščina v družini odločili za jasne odločne korake za ohranitev in oživitev tega narečja s skrajnega roba slovenskega ozemlja. Leta 2014 je bilo ustanovljeno društvo Tri rožice na Zilji, ki si prav tako prizadeva za ohranjanje slovenščine oziroma slovenskega narečja na Zilji (Spletni vir 3). Leta 2015 je izšla pesniška zbirka Marije Bartoloth s pe- smimi v ziljskem narečju ter prevodi v knjižni jezik in nemščino (Bartoloth 2015). Pesniški zbirki je priložen DVD, na katerem avtorica sama bere svoje pesmi v zilj- skem narečju, v katerem je skušala ohraniti in zabeležiti čim več izvirnih domačih narečnih besed. Ziljska noša Pomemben del ziljskega žegna je ziljska noša. Ziljsko no- šo še danes izdelujejo ročno, za kar so potrebne posebne veščine, ki jih iz roda v rod predajajo šivilje in čevljarji. Ti so danes med izginjajočimi poklici, saj se le redko kdo med mladimi odloči za to obrtno dejavnost. Tudi za izde- lovanje ziljskega pasu iz gosjega perja so potrebne poseb- ne rokodelske tehnike, ki jih le malokdo še izvaja. Prav tako so za pripravo in oblačenje noše potrebna znanja, ki jih domačini predajajo ustno iz rod v rod. Ohranila pa so se tudi posebna slovenska narečna poimenovanja za posa- mezne dele ziljske noše, npr. »rajuc, rajovc« (ozko spod- nje krilo), »hanzlč« (krilce za boke), »vajšpat, valšpat, olšpat, rokavcə« (bluza), »štunfə, popacə, štendrafə« (no- gavice), »ras« (krilo), »canetəl, facnetəl, pəcənetəl« (ruta) ipd. (Piko-Rustia 2012). Ker je bila Ziljska dolina še na začetku 20. stoletja skoraj v celoti slovensko govoreča, so nošo imenovali »svabencla« (nemško windische Tracht), danes jo imenujejo »zlanka« ali »ras«. Ziljska noša ima med koroškimi nošami danes posebno mesto, k njeni ohranitvi v tradicionalni podobi je prav go- tovo pripomoglo ziljsko štehvanje, ki zagotavlja, da de- kleta in fantje nošo – vsaj enkrat letno neprekinjeno vse do danes – oblečejo ob žegnu in štehvanju. Zaradi svoje izredne zunanje podobe je bila ziljska noša vse od 18. sto- Glasnik SED 59|1 2019 98 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia letja v središču številnih opisov. Znano je, da je že Marija Terezija Ziljane karala zaradi kratkih kril pri ženski noši. Leta 1813 je ziljsko nošo opisal duhovnik Urban Jarnik, ki je kritično ocenil in presodil opise Baltazarja Hacqueta iz leta 1811 (Hacquet 1801–1808). Jarnikovi opisi vsebujejo tudi podatke o tem, kako je treba nošo obleči in kateri so njeni sestavni deli (Jarnik 1813). Ziljska noša je opisana v številnih člankih in publikaci- jah, filmskih dokumentacijah in časopisju. Temeljno delo o ziljski noši je prispevala etnologinja Marija Makarovič (Makarovič 1991 in 1992). Publikacija Marije Makarovič podobo nekdanje in današnje noše ter oblačilne kulture pri Zilji od Potoč do Brnce prikazuje v zgodovinskem razvoju praznične in vsakdanje noše na Zilji. Na narodnostno me- šanem ozemlju je še vedno v navadi starejša, v prvi polo- vici 19. stoletja pri slovenskih Ziljanih izoblikovana noša. Zanimive so ziljske noše, ki jih je za prvo slovansko etno- grafsko razstavo leta 1867 v Rusijo peljal Matija Majar Ziljski. Za Majarjevimi nošami se je izgubila vsaka sled, leta 2001 jih je v Ruskem etnografskem muzeju v St. Pe- terburgu ponovno zasledil zgodovinar Teodor Domej. Leta 2007 so v St. Peterburgu ob 140-letnici prve etnografske razstave pripravili tematsko razstavo z izborom 21 resta- vriranih noš s prve razstave, med katerimi so bile tudi štiri ziljske. Pod okriljem Foruma slovanskih kultur se je v so- delovanju s Slovenskim etnografskim muzejem v Ljublja- ni porodila zamisel o predstavitvi omenjenih slovanskih noš v Bruslju, in to v času predsedovanja Slovenije Evrop- ski uniji. Etnografski muzej v Ljubljani je za to priložnost pripravil spremni katalog s članki o Majarjevi narodopi- sni dejavnosti (Fikfak 2008) ter vlogi oblek in kostumov (Žagar 2008). V središču pozornosti bruseljske razstave so bile ziljske noše, ki v pisanem svetu slovanskih jezikov in kulture predstavljajo slovensko kulturno dediščino. Leta 2012 je bila ziljska noša na ogled v Deželnem muze- ju Koroške v Celovcu. V sklopu tematske razstave o zgo- dovini spodnjega perila Dessous: Eine Kulturgeschichte hautnah je bilo na ogled tudi spodnje perilo ziljske noše, »ki je paša za oči« in ki so ga predstavili tudi s slovenski- mi narečnimi poimenovanji za posamezne dele noše. Ob razstavi je izšel katalog, ki vsebuje tudi prispevke o ziljski noši (Domej 2012; Piko-Rustia 2012). Zaradi svoje izrazite podobe je ziljska noša priljubljena pri folklornih skupinah in tudi na znamenitem beljaškem sejmu, čemur ostro nasprotujejo Ziljani, ki ziljsko nošo pojmujejo kot svojo regionalno nošo. Temu so se odločno uprli in tako preprečili, da bi štehvanje uprizorili na belja- škem žegnu (glej Spletni vir 4). V družinah na Spodnji Zilji starejše ohranjene noše skrb- no hranijo in jih predajajo naslednjim generacijam. Po- membno je tudi znanje, kako je treba ziljsko nošo pravilno obleči. Tudi to znanje ustno predajajo iz rod v rod, danes pa tudi še v obliki razstav, predavanj ipd. Tovrstna izo- braževanja npr. pripravlja tudi muzej Greisslermuseum na Vratih (Spletni vir 5), ki je bil med pobudniki, da so zilj- sko nošo sprejeli na Unescov seznam nesnovne dediščine v Avstriji. Ziljski žegen in ziljska noša na Unescovem seznamu nesnovne dediščine v Avstriji Skrbno ravnanje s šegami in z nošo, vse bolj pa tudi z je- zikom – ziljskim narečjem, zagotavlja, da ziljske šege in ziljska noša med koroškim šegami in navadami ter nošami zavzemajo posebno mesto; tako v preteklosti kot tudi še da- nes. S sprejetjem tega elementa na Unescov seznam nesnov - ne dediščine v Avstriji je pogled usmerjen tudi v prihodnost. Ziljsko nošo in ziljski žegen domačini ohranjajo z vsem spoštovanjem in se vrednosti te pomembne lokalne kulturne dediščine tudi zavedajo. Dvojezični naslov elementa pa naj bi krepil tudi lokalno identiteto dvojezične Spodnje Zilje, predvsem domače ziljsko narečje, ki ga govorijo na Zilji, v Kanalski dolini v Italiji in Ratečah v Sloveniji. Literatura BARTOLOTH, Maria: Zilščә pušәlč: Pesmi s spodnje Zilje / Gedichte aus dem unteren Gailtal. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva, 2015. KRIEGL, Milka, Urban Popotnig in Traudi Zwitter: Črnjәva kapca: Pravljice v ziljskem narečju. Bistrica na Zilji: SPD Zila; Celovec: Slovenščina v družini, 2011. DOMEJ, Teodor: Wie die Unterwäsche der Gailtaler Tracht nach Sankt Petersburg kam. V: Peter Germ Lippitz in Margit Rapp (ur.), Dessous: Eine Kulturgeschichte hautnah (Begleitheft zur gleichnamigen Sonderausstellung im Landesmuseum Kärnten). Celovec: Landesmuseum Kärnten, 2012, 23–24. GAŠPERŠIČ, Egi idr.: Dr Bә Zila kna biva: Ljudske pesmi z Zi- lje iz zapuščine Lajka Milisavljeviča. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva založba, 2014. FIKFAK, Jurij: Narodopisje in Matija Majar. V: Razstava Slovani Evrope (Musée de Cinquantanaire, Bruselj 2008): Slovenski pri- spevek. Loka pri Mengšu: Forum slovanskih kultur, 2008, 13–47. FRANZISCI, Franz: Kulturstudien über Volksleben, Sitten und Bräuche in Kärnten. Dunaj: W. Braumüller, 1879 [Klagenfurt: Kärntner Landesarchiv, 2009]. HACQUET, Baltazar: Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyrer und Slaven, 1801–1808; URN:NBN:SI:DOC-DE5DSQTZ; http://www.dlib.si. KRIEGL, Niko, Mirko Ramovš in Ludvik Druml: Oj, tan stoji na lipa: Ziljski žegen, štehvanje in prvi rej. Šentjakob v Rožu: Slovensko prosvetno društvo Rož, 1996. MAKAROVIČ, Marija in Jana Dolenc: Slovenska ljudska noša v besedi in podobi, 5. knjiga: Zilja. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije, 1991. MAKAROVIČ, Marija in Jana Dolenc: Die slowenische Tracht in Wort und Bild, 5. Band: Gailtal. Ljubljana: Zveza kulturnih organizacij Slovenije; Celovec: Krščanska kulturna zveza, 1992. Glasnik SED 59|1 2019 99 Slovenci zunaj meja Republike Slovenije Martina Piko-Rustia PIKO-RUSTIA, Martina: Unterwäsche der traditionellen Frau- enfesttracht aus dem Gailtal. V: Peter Germ Lippitz in Margit Rapp (ur.), Dessous: Eine Kulturgeschichte hautnah (Begleitheft zur gleichnamigen Sonderausstellung im Landesmuseum Kärn- ten). Celovec: Landesmuseum Kärnten, 2012, 25–26. PIKO-RUSTIA, Martina: Žabarin, marnvam, punam, mor njem po domače: Narečje v družinah na avstrijskem Koroškem. Jezi- koslovni zapiski 22 (1), 2016, 103–114. SEREINIG, Uši in Polona Sketelj: Popotnik po Zilji: Kulturno- -zgodovinski vodnik. Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva za- ložba, 2017. ŽAGAR, Janja: Med oblačenjem in kostumiranjem: O ljudskih nošah in nacionalnih kostumih na Slovenskem. V: Razstava Slo- vani Evrope (Musée de Cinquantanaire, Bruselj 2008): Sloven- ski prispevek. Loka pri Mengšu: Forum slovanskih kultur, 2008, 49–76. Časopisni viri JARNIK, Urban: Züge aus den Sitten der Gailthaler. Carinthia (2), 1813, b. n. s JARNIK, Urban: Züge aus den Sitten der Gailthaler. Carinthia (3), 1813, b. n. s. JARNIK, Urban: Beytrag zur slavischen Völkerkunde (Züge aus den Sitten der Gailthaler). Vaterländische Blätter für den öster- reichischen Kaiserstaat (12), 1813, 66–71. JARNIK, Urban: Ueber die Gailthaler in Kärnthen. Vaterländi- sche Blätter für den österreichischen Kaiserstaat (44), (2. junij 1813), 257–258. JARNIK, Urban: Ueber die Gailthaler in Kärnthen. Vaterländi- sche Blätter für den österreichischen Kaiserstaat (45), (5. junij 1813), 265–268. JARNIK, Urban: Ueber die Gailthaler in Kärnthen. Vaterländi- sche Blätter für den österreichischen Kaiserstaat (46), (9. junij 1813), 271–273. JARNIK, Urban: Ueber die Gailthaler in Kärnthen. Vaterländi- sche Blätter für den österreichischen Kaiserstaat (48), (16. junij 1813), 281–283. JARNIK, Urban: Ueber die Gailthaler in Kärnthen. Vaterländi- sche Blätter für den österreichischen Kaiserstaat (69), (28. av- gust 1813), 407–410. JARNIK, Urban: Ueber die Gailthaler in Kärnthen. Vaterländi- sche Blätter für den österreichischen Kaiserstaat (40), (1. sep- tember 1813), 415 (napačna impaginacija 405)–416. Spletni viri Spletni vir 1: UNESCO: Österreichische UNESCO-Kommis- sion: Untergailtaler Kirchtagsbräuche und Untergailtaler Tra- cht / Ziljski žegen in ziljska noša. Gesellschaftliche Praktiken in Kärnten, aufgenommen 2018. URL: www.unesco.at/kultur/ immaterielles-kulturerbe/oesterreichisches-verzeichnis/detail/ article/untergailtaler-kirchtagsbraeuche-und-untergailtaler-tra- cht-ziljski-zegen-in-ziljska-nosa, 4. 2. 2019. Spletni vir 2: Pevska skupina Oisternigg; www.oisternig.at, 5. 2. 2018. Spletni vir 3: Društvo Tri rožice na Zilji; www.facebook.com/ Tri-rožice-na-Zilji-801517606641535, 5. 2. 2019. Spletni vir 4: Prošnja za vpis elementa ziljskega žegna na avstrij- ski Unescov seznam; https://www.unesco.at/fileadmin/Redakti- on/Kultur/IKE/IKE-DB/files/Bewerbungsformular_Untergailta- ler_Kirchtagsbrauchtum.pdf Spletni vir 5: Prošnja za vpis elementa ziljske noše na avstrijski Unescov seznam; https://www.unesco.at/fileadmin/user_upload/ FINALER_ANTRAG.pdf.