Vzdramil sem se šele pozno pod noč in hudo me je bolela glava; otipal sem jo in sem čutil, da je obvezana- Tudi po udih me je trgalo in rezalo vse do nog, toliko da sem se mogel geniti v postelji, Ležal sem pač štirinajst dni in dalj; natanko nisem štel. Bolečin mi ni bilo mar; vse druge, vse grenkejše misli so mi trapile glavo in mi niso dale, da bi spal,
Zaradi kazni za svoje puntanje nisem bil v posebnih skrbeh; mislim, da bi se ne bil prav hudo začudil, če bi me bili obsodili na vislice. Od začetka sem bil zares že pripravljen na vislice; še zdaj se mi čudno zdi, da nisem bil ob tisti misli kar nič potrt. Nazadnje pa so mi povedali, da rabelj ni bil za vselej obležal pod mojo pestjo, temveč da se je
potuhnil za par dni v posteljo in da se mu pozna edinole črn rog na čelu. Nič veselja ali tolažbe nisem občutil, ko so mi bili to povedali; tako je bilo že zakrknjeno moje srce,
Kaj mi mar bolečine, kaj vislice, kaj vsi rabelj-ni tega sveta! V teh nadlogah so se vse moje misli in skrbi vile v žalostni procesiji čez hribe in doline proti domu, posebej še proti tistemu oknu, od katerega so viseli košati nageljni. Tovariš, ki je ležal poleg mene, se je smejal in mi je povedal, da sem v spanju klical Miciko, Vedel sem, da je izgubljena zame na vekomaj. Ali človek je samoljuben; tudi jaz sem bil. Natlhem, tam nekje globoko doli je žgolelo upanje, da jo vidim še kdaj, ko bodo časi milejši, in da bo navsezadnje moja žena poročena,
(Konec.)
Pomladna pesem.
Že prva rosa je pokrila prve cvete. Oblaki z vetrom se igrajo kot otroci. Po tihih stezah v mraku mreže so razpete. Opojen duh žena in rožni cveti v roci.
Ko mesec tih prepleza strmi rob noči, glej, čez obraze deklic se nemir razlije. Gore roke, oči . . .  Srce jim burno bije. Zastonj so sanje.  In zaman telo drhti.
Na
maršu.
France Bevk.
Mimo črnih zidov, tramov in dreves, v blato sključeni, do smrti izmučeni, ljudje in živali polmrtvih teles, vlačijo težo pogrezlih koles.
Vrani telesa zapuščena žro. Zakopane misli, ljubezni oropane, v obupnih trenutkih moči jim pijo. Kot v vetru drevesa prek zemlje gredo.
France Bevk.

Na saneh.
Kot suli bi se cveti, pada sneg. Mi se vozimo visoko na saneh in z nami vozita se vrisk in smeh.
Radi bi veter bili — veter smo. Radi bi vse pozabili — hi ho — že nič več ni v nas in srečni smo.
v
Ze vse je mimo: noči brezdanje, vse blodne misli, brezplodne sanje. Dobro nam je na saneh.  Nanje!
France Bevk.
11