570
Književna poročila.
namenjeno za „Kjanjsko Čbelico" in ga priobčuje Ivan Grafenauerv „Času". V „Carnioli" pa je objavil „Ponočnjaka", do zdaj še neznano Prešernovo balado prve dobe, ki je bila namenjena za četrti zvezek Čbelice, pa jo je zaradi par robatih izrazov Čop prečrtal še pred Kopitarjevo cenzuro. V drugem članku nam je pokazal prof. Grafenauer, kar nam je bilo že deloma znano iz Štrekljeve razprave v Zborniku Matice slovenske, kako je Prešeren popravljal narodne pesmi. Iz istega zbornika rokopisov je objavil dve narodni pesmi „Črni kos" in „Lisica", kakor ju je napisal Kastelic in s Prešernovimi popravki. — Dr. Rud. Mole je nabral iz objavljene in neobjavljene korespondence nekaj doneskov k življenjepisu dr. Jakoba Zupana in sicer za dobo do 1. 1817., da izpopolni podatke pri Marnu in Wiesthalerju. Marsikaj nam je ostalo še seveda tudi sedaj nejasnega o Zupanovem življenju in delovanju. Tudi Mole nam ne pove, kje je Zupan začel svoje študije in jih nadaljeval, dokler ni prišel v Ljubljano v drugi letnik liceja itd. itd. Te „doneske" moti forma, v kateri nam jih je g. pisatelj podal Čitatelj se mora neprenehoma zaganjati čez kopo nemških in latinskih citatov, ki mu pošteno zagrenijo užitek pri čitanju, in vendar bi se moral ozirati tudi na oni del slovenskih izobražencev, ki latinščine ne razumejo. Sicer bo pa našel slovstveni zgodovinar v tem gradivu marsikaj porabnega. — Izmed prirodoslovnih člankov nadaljuje J. Hafner nemški seznamek o metuljih na Kranjskem, dr. Gv. Sajovic je podal živahno pisano „Ornitologiko za leto 1909" ter nam opisal bobra v Emoni in želve v ljubljanski okolici (s slikama). — Priznani naš imenoslovec, L. Pintar, razlaga postanek krajevnih imen ,,Begune, Lanišče-Harland, Trnovlje in Cerklje, Depala vas in Nastoplja vas.
Oba zvezka obsegata v oddelku ,,Slovstvo" razna književna poročila, v „Malih zapiskih" pa čitamo važen in zanimiv članek dr. Jos. Mala „K teoriji o slovanskih županih", kjer zagovarja stališče prof. Dopscha proti Peiskerju in izpopolnjuje Dopscheva raziskavanja z nekaterimi mesti iz kranjskih urbarjev. — Na koncu naj še opozorim na tipografski kurijozum na str. 82.
Mnogo resnega dela tiči v teh dveh snopičih, ki pa je našlo med Slovenci in drugod najbrž le malo odmeva, ker je društveni blagajnik izkazal nad dvatisoč kron — primanjkljaja !                                                                        Dr. J. S.
Zemljevid Julijskih Alp. Izdalo in založilo Slov. plan. društvo v Ljubljani. Narisal Alojzij Knafelc. Litogr. J. Blasnika nasl. Ljubljana 1910. Cena 50 v.
Slovensko planinsko društvo, ki izdaje lepo opremljeno in vedno spretno ureje-vano glasilo „Plan. Vestnik", je založilo za ljubitelje Julijskih Alp pregleden zemljevid, ki obsega vse ozemlje od Blejskega jezera preko Golice do Bele peči, Predela, Krna do Bohinja z vsemi naselbinami, s planinskimi, pastirskimi in lovskimi kočami, z ostro začrtanimi gorami, z vsem vodovjem ter z označbo vseh potov in prelazov. Zemljevid je izvršen v treh barvah; pota, katerim je zabeležena tudi daljava v urah, so rdeča, vodovje modro in ostalo črno. Njegova velikost je enaka eni zoni vojaških kart, natisnjen je na močnem papirju, tako da ga ni treba na platno napeti. Po svoji prikladni obliki postane gotovo dobrodošel spremljevalec slovenskih turistov, kakor je „Seznamek markiranih potov", ki ga je izdalo marljivo S. P. D. pred tremi leti, in letošnji Kocbekov „Koledar Slov. plan. društva".
Mole Rudolf, Dr. Jakob Zupan kot pesnik. III. izvestje mestnega dekliškega liceja v Ljubljani 1910, str. 5—16.
Moletova razprava nas seznanja v velikih obrisih z vsebino Zupanovih pesmi in označuje splošno njih vrednost, kakor nam je že večidel znano iz sodobnih javnih ocen Čelakovskega in Čopa ter iz Wiesthalerjeve monografije.   Spet čitamo znano
Književna poročila.                                            571
dejstvo, da je bil Zupan sicer velik učenjak svoje dobe, nikakor pa ne tudi — pesnik. Ako pa ne presojamo Zupanovih verzov samo z umetniškega stališča, smemo pritrditi mnenju, da imajo njegove pesnitve trajno vrednost zato, „ker so nastale iz velike domovinske ljubezni in iz namena, pokazati tujcem slavno preteklost kranjske dežele".
G. dr. Mole je mnenja, da je Zupan začel pesnikovati pod vplivom Vodnika in barona Zoisa, „da je mogoče pokazal tema svoje izdelke, na kar sta mu odsvetovala nadaljnje pesnikovanje, spoznavši njegovo nezmožnost za pesnikovanje" (str. 5). Za tako domnevanje manjka dokazov. Istotako ne morem verjeti Moletovi trditvi, da se imamo zahvaliti velikemu vplivu romantike, ,,ki je dajala prednost poeziji pred prozo", da se je Zupan sploh začel pečati s poezijo. „Vsak pravi domoljub je čutil potrebo, izliti svoja domorodna čuvstva v verze" pač za časa Bleiweisovih „Novic", ne pa v dobi ,,Kranjske Cbelice". Zdi se mi, da elastični pojem romantike igra v naši slovstveni zgodovini preveliko vlogo. Oddelek o Zupanovem pesniškem jeziku je prepovršen in bi zaslužil posebno razpravo. Pisatelj pravi, da je Zupanov jezik „krepak in čist". O zadnji lastnosti bi nekoliko dvomil, saj trdi dr. Mole v istem stavku sam, da mnoge tujke, „največ pa skovanke ne morejo zadovoljiti čitatelja". Jezika s takimi marogami pač ne moremo imenovati čistega. Zveza med Zupanovo pesmijo „Kranjec dolžen hrovatenja" in med Prešernovim odgovorom v sonetu „Ne bod'mo šalobarde!" je označena tako površno in čudno, da sem dobil vtisk, kakor da je g. Moletu sploh neznana. — O metriki v Zupanovih pesmih pravi pisatelj, da ne bo „govoril dosti", vendar je ta molčečnost neumestna. Dalo bi se povedati še marsikaj več, kakor le ponoviti, kar nam je bilo že znano. Na koncu razprave čitamo neugodne sodbe nekaterih Zupanovih sodobnikov o njegovih pesnitvah.
G. dr. Mole je obljubil, da bo sledila tej razpravi študija „Jakob Zupan kot pisatelj" in kot priloga popoln seznamek Zupanovih del. Za oboje mu bomo v resnici hvaležni. Kar se tiče bibliografskega pregleda, pa naj ne pozabi dodati po možnosti vseh člankov, ki pišejo o Zupanu. Tako delo je potrebno in bo zaslužno za onega, ki bo pisal monografijo o Zupanu. Za vzor mu lahko služi bibliografija o Vrazu, ki jo je priobčil letos v Vrazovi številki „Časopisa za zgodovino in narodopisje" dr. Kidrič.                                                                            Š—r,
Merhar, Prof. dr. L: Valvasor als Ethnograph. Eine Charakteristik. Jahres-bericht des k. k. Staats-Gvmnasiums in Triest. 1910. V. 8" 26 str.
Valvasorjeva »Slava Vojvodine Kranjske" ostane še v bodoče bogata zakladnica za domačega zgodovinarja in krajepisca, predvsem pa bo črpal iz nje narodo-pisec o šegah in navadah kranjskega ljudstva v 17. stoletju. V novejšem času pa pridobiva tudi pisatelj ogromnega dela novo privlačnost. Dobili smo letos Radicsevo monografijo — ali bolje, dobili smo zbirko člankov različne znanstvene vrednosti o Valvasorju zbrane v lično opremljeni knjigi, v kateri je ostala še marsikaka vrzel. Eno izmed teh nerešenih vprašanj Radicseve knjige je spretno pojasnil profesor dr. Merhar v programski razpravi o Valvasorju kot etnografu.
Valvasor visoko nadkriljuje sovrstnike po obsežnem znanju in ogromnem delu; vendar je tudi on pravi otrok svojega časa. Šole pri jezuitih so mu v mladih letih vcepile strogo katoliško versko naziranje; kakor večina kranjskih plemičev odlikoval se je tudi on v bojih proti Turkom; toda vroča želja, da proslavi malo znano domovino pred svetom, mu je zamenjala meč s peresom. Na daljnih potovanjih si je širil duševno obzorje in se naučil spoštovati tuja verska prepričanja. Njegovo