VPRAŠANJA  PO  STENAH
Beno   Zupančič
Svetovni židovski kongres je sporočil, da je od 25. decembra lani pa do srede januarja letos bilo več kot 500 antisemitskih izgredov v 34 deželah, med njimi največ v Zahodni Nemčiji in Združenih državah Amerike, nekaj pa celo v Izraelu.
Precej let je že mimo, kar smo pisali po stenah naših hiš znamenja ponosa in upora — morebiti naivni, preprosti, zato pa srčno prizadeti, polni nečesa, kar nam je bilo drugače neizrekljivo, čuteč, da tudi na ta način — omejeni v možnostih — izražamo natanko tisto, kar je najboljšega v veliki večini naših ljudi, sramujoč se lastne mladoletnosti. zavoljo katere smo bili morebiti komaj leto poprej še pripravljeni napisati na kako izzivajočo steno otroško neumnost.
Če se človek večkrat spomni na vse to kakor na nekaj že domala davnega, zato pa nič manj lepega, to ni samo zavoljo mladosti — četudi vojne, ampak gotovo tudi zaradi objektivnih vrednot, ki jih je revolucija med drugim kazala tudi v taki primitivni, da ne rečem primarni obliki manifestacije ali demonstracije. Če pa se na vse to mora spomniti ravno v teh zimskih dneh — in sicer ne po naključju — ne gre več samo za preteklost, ampak predvsem za sedanjost, zaznamovano na čuden način s starimi sramotnimi kljukastimi znamenji, ki so se — zdaj na tej, zdaj na oni strani Atlantika — prikazala na stenah sinagog kakor po enem samem naročilu ali povelju.
Kakšno splošno presenečenje in ogorčenje! Kakšna časopisna zaskrbljenost! Kakšne parlamentarne in vladne zadrege! Kakšni očitki politikom z rasističnim maslom na glavi!
Kakor da so se nenadoma odprle stare rane, pozabljene hote ali pač samo zato, ker se ljudje neradi spominjamo strahot, četudi dobro vemo, da bi jih ne smeli nikoli pozabiti in nikoli dovoliti, da bi jih kdor koli prekrival s plaščem svobode vesti, nacionalne veličine ali s prapori vojaških zmag. Kakor da je navsezadnje vse to zares tako presenetljivo — kljub
13    Naša sodobnost
193
nedavnemu zmagovitemu odrskemu pohodu Ane Frank. Kakor da so vsa ta znamenja v bistvu kaj drugačna od onih v Alžiriji in vsepovsod, kjer se bijejo »majTine« kolonialistične vojne. Kakor da so v Izraelu med drugim vznemirjeni tudi zaradi tega, ker so si v soseščini skrhali dragoceno in ta trenutek tako pripravno moralno orožje.
Kaj naj ob vsem tem poreče povprečni človek XX. stoletja kjer koli že, če ima vsaj kako izkušnjo iz zadnjih dvajset, trideset let? Ali je dovolj, da je samo ogorčen, da bere protestne uvodnike, da terja kazen za še zmeraj nekaznovane fašistične funkcionarje in poklicne morilce? Ali naj se res zadovolji z razlagami, da rišejo ta grozljiva znamenja posamezni mladi brezdelneži, ki ne vedo početi kaj bolj koristnega, ali kaki slabo razumljeni jezljivi mladeniči, ne vedoč spričo svoje materialne ali duhovne stiske protestirati kako drugače? Ali naj res verjame, da je vse to samo kaša, ki si jo v zabavo in v spomin pogrevajo bivši hitlerjanci, da pa drugih korenin, iz kakršnih bi lahko poganjali — učeč se pri starih
—  novi rasisti, tako rekoč ni? Ali pa naj vsa ta znamenja kratko in malo prespi kakor nemirne sanje, upajoč »se bo že uredilo«, tako kakor jih je recimo kak povprečni Nemec nekoč že prespal?
Človek bere poročila z vseh vetrov in se sprašuje: Kaj ta znamenja pravzaprav pripovedujejb — da ne pomenijo morebiti kaj objektivno novega? Ali so krik, proglas ali program skupine, sloja, razreda, organizacije ali stranke? Da niso napoved internacionalnega pohoda doslej izrazito nacistične oblike antisemitizma? Kakšno je njihovo resnično ozadje, kakšna prava vsebina tistega, kar izražajo sama po sebi — kot svastika, ki jo je zlorabil in ji dal svojo nečloveško vsebino nacizem? In ali ni pravzaprav presenetljivo predvsem to, da uporabljajo ravno take oblike izražanja svojih hotenj in namenov, ko je žal nemogoče reči, da nimajo še zmeraj preveč možnosti v tisku, v organizacijah, celo v parlamentih — kljub popolnoma drugačnemu prepričanju velike večine človeštva?
Ne glede na vprašanja, ki se ponujajo drugo za drugim, ne glede na odgovore — ta trenutek precej neugotovljive, se mora sleherni pošteni človek ne samo zamisliti, ampak predvsem dejavno opredeliti — zato, ker so ta znamenja dolga leta izražala vse prej kakor kakšne vrednote, ker je zgodovina ob njih dala človeštvu lekcijo v obliki druge svetovne vojne z vsemi njenimi vojaškimi in nevojaškimi strahotami, zato ker tisočglava zver le ni bila docela pobita, četudi vse to danes ne more biti stvar edinole starili fašistov, zato ker gre morebiti tudi za zapeljane ali demoralizirane ali že izgubljene mlade ljudi, katerih lahkomiselnost
—   tudi če bi šlo samo za lahkomiselnost — utegne postati pogubna, zato ker smo, kar se nas tiče, z besedo in dejanji dovolj opozarjali; zato
194
ker smo  ravno mi zoper ta pošastna znamenja  pisali na  stene  naših hiš in v knjigo zgodovine čisto drugačna znamenja.
Pri vsem tem smo pišoči ljudje dvojno prizadeti, ker je naša človeška in pisateljska — če se to da ločiti — dolžnost, braniti človeka pred vsakršno duhovno bedo, pred vsakršno nečlovečnostjo v njem in zunaj njega. Samo nečlovečnost pa lahko ta znamenja kakor nekoč tudi danes objektivno izražajo — morebiti celd stopnjevano, če je nečlovečnost sploh mogoče kako stopnjevati.
13*
195