ki menda ni kaj dobra pristal. Noč so nam slivniške coprnice podarile mirno, le veter je zunaj zavijal svojo pesem. S Slivnice je zanimiv pogled na Cerkniško polje: lepa razporeditev njiv, vasi in njih sedanje povečanje. Tedaj je bil del površine, kjer so včasih pasli krave, pod vodo.
—	Vaški pastir je včasih, davno, zgodaj zjutraj trobil dvakrat: prvič za molžo — seveda tedaj ročno — in drugič za spusti-tev živine. Pasli so dopoldne in popoldne. Vsak dan sta pomagala dva poganjiča (prednji, pri tej hiši se je ta dan hranil tudi pastir, in čednji). To sem pri pokojnem Jerču tudi sam nekajkrat poskusil; v visoki jezerski travi si se lahko še Izgubil, če nisi poslušal pokov pastirjevega biča.
ŠPIČASTO STRAŽIŠČE, 955 m
Za nedeljo nam je ostal še en vrh. Prepeljali smo se v Begunje (610 m) do zadružnega doma. Cesta drži nad potokom Cerk-nlščico, kjer smo se pri jezu nad žago tudi kopali. Vaščani so hodili na prve svobodne in tajne volitve. Povprašali smo jih za pot na vrh. »Mimo hiš po kolovozu na sever!«
—	V gozdu preide pot v stezo, če jo najdeš; drži se bolj levo! Zgoraj smo na prostrani ravnici Begunjskih Zalok (911 m). Med ogromnimi grmi leščevja se da v tem času kar dobro hoditi. Tu smo zavili na vzhod po slemenu na Stržišče (955 m, planinska karta Okolica Ljubljane, 1983: Begunjske Zaloke 909 m, V. Špička, 955 m). Zvrha je lep razgled na del prehojene poti. Na vrh je za nami prihitela vaščanka s hčerko, ker se je bala, da ne bi zašli. Prej se nam ni upala povedati, da nas rade volje pospremi na vrh, vendar bi jo morali počakati: volitve so prvo. Pa še o razgledu nam je veliko povedala. Še se najde vodnik — in to brez plačila! Hvala vama!
Ko smo se spuščali v vas Kozarišče, smo videli pripravo kolov za modernega pastirja. Tako kot pastir nimaš več časa za opazovanje Javornika, Slivnice in pridobivanje temeljnih spoznanj o jezerskem dnu od Vodonosa pa tja do Retja. Tako so včasih vaški otročaji ob delu spoznavali svojo bližnjo okolico in jame, v katerih so lahko ob odtekanju vode, vsak v svoji, s koši lovili ribe. Danes te stare nepisane, pa zelo spoštovane vaške pravice ni več. Tudi povsem drugačni čolni drse po jezerski gladini! Cas je sicer prinesel spre-membne, toda kras vendarle še vedno ostaja kras.
Letošnja pomlad na Kredarici
Prvi pomladanski mesec — v meteorološkem smislu delitve leta na letne čase — je marec. Bi! je v znatni meri pretopel. Njegov mesečni temperaturni povpreček,
ki je na Kredarici znašal —3,2°, je bil za 3,80 nad dolgoletnim marčnim temperaturnim povprečkom obdobja 1956—1985 (= normalna vrednost). Temperaturni povpreček aprila, ki je znašal — 3,8°, je normalno aprilsko vrednost (— 4,6°) presegel samo za 0,8°. Majski temperaturni povpreček, ki je znašal
—	0,3°, pa je bil samo za 0,1° pod dolgoletnim povprečkom. Teh nekaj temperaturnih podakov nam dokaj jasno predstavlja pomladanske temperaturne razmere Kredarice: prva dva meseca sta bila pre-topla, eden bolj, drugi manj, zadnji pomladanski mesec pa je bil — bi lahko rekli — normalno topel, kajti negativni temperaturni odklon samo za 0,1° je ma-lodane zanemarljivo majhen, Ekstremne temperature posameznih mesecev so bile v mejah doslej znanih temperaturnih ekstremov Kredarice. Najvišje (maksimalne) mesečne temperature posameznih mesecev so znašale: 5,4a dne 29. marca, 2,0° dne 11. aprila in 6,3° dne 29. maja. Absolutne, doslej znane najvišje temperature pomladanskih mesecev, pa so bile 7,5° dne 1, marca 1960, 9,9° dne 23. aprila 1968 in 14,0° dne 29. maja 1967. Absolutne minimalne, tj. najnižje temperature. so bile —13,8° dne 24. marca,
—	10,2» dne 23. aprila in —7,8° dne 1. maja. Absolutno najnižje temperature Kredarice so — 28,1° dne 5. marca 1971, —19,2° dne 8. aprila 1956 in —15,8" dne 7. maja 1957.
Kar zadeva padavine, je bil marec skromno namočen. V skupno 12 padavinskih dneh je padlo 107 mm padavin, kar je 91 % od normalne marčne množine padavin, Padavine izvirajo izključno od snega. Največja debelina snežne odeje je merila 135 cm (15. marca). Najvišja znana marčna debelina snežne odeje na Kredarici pa je merila 588 cm (dne 31. marca 1977). Marčni povpreček oblačnosti je znašal 5,4 desetine pokritosti neba, sonce pa je Kredarico obsevalo 164 ur, kar je 44% maksimalnega možnega trajanja sončnega sija v tem mesecu.
Aprila se je stopnja oblačnosti povečala na 8,4 desetine pokritosti neba in je znatno presegla aprilsko normalno vrednost, ki znaša 6,9. Močno se je znižalo število ur sončnega sija Heliograf je registriral samo 71 sončnih ur, kar je komaj 17% maksimalnega možnega trajanja sončnega sija v aprilu.
Povečani oblačnosti ustrezno se je mesečna višina padavin povzpela na 246 mm, kar je 172% normalne aprilske višine padavin. Tudi v tem mesecu so prevladovale padavine v obliki snega (25 dni), enkrat pa je med sneženjem tudi že deževalo (12. aprila). Snežna odeja, ki je ležala ves mesec, je med 23. in 24. aprilom narasla na 220 cm (doslej najdebelejša aprilska snežna odeja je merila 690 cm dne 11. aprila 1977).
V maju je bil mesečni povpreček oblačnosti 7,3 desetine pokritosti neba, kar je skoraj" enako normalni vrednosti (7,0). Število ur sončnega sija se je povečalo na 149, vendar je to bilo komaj 32% njegovega možnega trajanja v maju. Mesečna višina padavin, ki je znašala 125 cm, je dosegla samo 31 % normalne vrednosti. Skupno je bilo v maju 20 padavinskih dni, od tega 12 s sneženjem, 8 pa z dežjem. Snežna odeja je ležala ves mesec, najde-belejša je bila med 1. in 4. majem, ko je merila 205 cm. — Najdebelejšo snežno odejo so sicer izmerili 6. maja 1979. Znašala je 630 cm.
Iz navedenih pomladanskih klimatskih podatkov Kredarice zaključujemo, da sta bila prva dva pomladanska meseca pre-topla, zadnji pa skoraj normalno ogret. Prvi in zadnji pomladanski mesec sta prejela premalo padavin, zato pa je bil april čezmerno namočen.
Primerjava mesečnih največjih višin snežne odeje z maksimalnimi višinami snežne odeje po ietu 1956 pa pokaže, da je bila letošnja pomladanska snežna odeja dosti pretanka, saj je dosegla komaj slabo tretjino doslej najvišjih znanih debelin snežne odeje. Ob tako skromni snežni odeji se Triglavskem ledeniku — Zelenemu snegu v prihodnje nič dobrega ne obeta.
Dr. France Bernot
VSTOPNINA V TRIGLAVSKI PARK?
Temeljno vprašanje je, kako zagotoviti po racionalni poti kar se da velikemu številu planincev •—* tistih »pravih« in tistih manj pravih — ogled Triglavskega narodnega parka oziroma širšega visokogorskega območja. Nekateri nekoliko konformistlčno usmerjeni se ogrevajo za nekakšen tip »vstopnice« za obisk Triglavskega narodnega parka. Menim, da se moramo planinci tudi nadalje zavzemati za to, da je "vstopnica« za Triglavski narodni park pravzaprav planinska izkaznica Planinske zveze Slovenije oziroma planinskega društva v okrilju slednje. Za ostale obiskovalce Triglavskega narodnega parka iz drugih republik, iz drugih držav ter tiste, ki sicer niso člani Planinske zveze Slovenije, pa tudi morajo biti dostopni predeli Triglavskega narodnega parka brez izjeme, brez protekoionizma. Prt tem gre le za različen način animiranja posameznikov in skupin za obisk Triglavnega narodnega parka v smislu motivacije obiskovalcev za varovanje okolja in siceršnji aktiven odnos do te naravne in kulturne dediščine
vseh nas. Da bomo dosegli pozitivističen odnos vseh obiskovalcev, mora prvenstveno biti izdelan celovit in racionalen informacijski sistem.
Več informacij mora prodreti v javni medijski prostor o življenju ljudi Triglavskega narodnega parka i ti o prizadevanjih vseh dejavnikov za smotrno in racionalno rabo tega prostora. Drugi moj predlog je, da končno planinci najdemo način in obliko ter vsebino posebne organizacije — podjetja, ki bo v svoj poslovni motiv vgradilo prizadevanja planinske organizacije za rešitev naravne in kulturne dediščine Triglavskega narodnega parka. Seveda je treba nekoliko pobrskati po zakonodaji in se pri tem otresti ideoloških predsodkov, češ — »varujmo se zasebne lastnine«. Ni res — zasebna iniciativa, interes posameznika, interes za varovanje naravne in kulturne dediščine bo spojen z interesi zanamcev — s socializmom po meri človeka.
Mitja Zagrajšek Maribor
KMALU VODNIK PO ČIČARIJI
Pod tem naslovom je bil v PV 4/89 objavljen članek Vojka Čeligoja. Ker je v tretjem odstavku tega prispevka kritika na račun PD Željezničar iz Zagreba, da smo samovoljno nastopili v Istri, prosim zaradi objektivne informacije za naslednji popravek:
PD Zeljezničar iz Zagreba je v Istri nastopil že daljnjega leta 1971, in sicer v soglasju s tamkajšnjimi občinskimi organi ter planinskimi organizacijami Slovenije in Hrvaške, medtem ko PD Glas Istre iz Pulja sploh še ni obstajalo, čeprav je prav ono načelo to vprašanje. Zato smo hvaležni tovarišu Vojku Čeligoju zaradi korektnega pisanja, bralce pa obveščamo, da nismo nepooblaščeno in samovoljno stopili na tla Istre. Naš namen
Opravičilo
Opravičujemo se tistim naročnikom In bralcem Planinskega vestnlka, ki so dobili letošnjo dvojno, 7. in 8. številko, z veliko zamudo ali ki so dobili nepravilno potiskano številko. Uredništva in uprave Vestnlka za to ne zadene nobena krivda, ker je to pot krdelo tiskarskih škratov kolovratilo po prostorih, kjer v tiskarni pripravljajo naše glasilo, tako da so morali med drugim natisniti še dodatne izvode, kar je seveda trajalo določen čas. Upamo, da se kaj podobnega zlepa ne bo zgodilo.