Poštnina plačana v gotovini Sped. in abbon. post. - II Gruppo Katoliški Uredništvo in uprava: Cena: Posamezna štev. L 25 Gorica, Riva Piazzutta štev. 18 Naročnina : Mesečna L 110 Poštno ček. račun: štev. 24-12410 Za inozemstvo: Mesečno L 190 ■ - HHHHHv i Leto IV. - Štev. 34 Gorica - 21. avgusta 1952 - Trst Izhaja vsak četrtek Kremelj izkorišča sovjetske delavce Bostonski list »Christian Science Monitor <- je prinesel vrsto člankov s skupnim naslovom »Stalinova goljufija«, v katerih na podlagi dokumentarnega gradiva dokazuje, kako Kremelj dosledno izkorišča sovjetske delavce in jih sili, da morajo vedno več delati, hkrati pa jih vedno slabše plačuje. Sistematično je oropal delavce v svojem tako imenovanem »delavskem para-dižu« tistih pravic, ki jih uživa delavstvo v vseh svobodnih državah. V enem od zadnjih člankov, ki ga je na. pisal sourednik »Christian Science Monitor-ja«, Ernest Pisko, je rečeno: »Če bi očeta komunizma Karl Marx in Friedrich Engels lahko videla, kako morajo živeti delavci v Sovjetski zvezi, bi kremeljsko trditev, da je Sovjetska zveza komunistična država, obsodila kot največjo laž.« Pisec spominja na to, da sta pozivala Marx in Engels leta 1848 delavce na revolucijo, ker »niso imeli pri tem izgubiti nič drugega kakor svoje verige.« V zahodnih demokratičnih državah so te verige v naslednjih 100 letih izginile... brez revolucije. Toda v Sovjetski zvezi, kjer je prišlo do revolucije in to v imenu delavcev in kmetov, so izgubili delavci vse drugo, samo ne verig. Dejansko so njihove verige danes še težje in bolj trde ter tesneje spete kakor kdaj koli prej. Sovjetski delavec je izpostavljen stalnemu pritisku, da mora čim več storiti, in je v stalni nevarnosti, da mu bodo zmanjšali plačo. Če ne bo storil vsega tistega, kar od njega zahtevajo. V večjem delu sovjetskih industrijskih panog morajo delati danes delavci za 25 do 30% več kakor leta 1948. A od leta 1940 do leta 1948 so narastle cene živil do 200%, med tem ko se je dvignil povprečni delavski dohodek samo do 70%. Tako je danes prava vrednost plače kljub njegovi večji storilnosti manjša, kakor je bila pred vojno.« »Četudi sta se Marx in Engels zavzemala za brezrazredno družbo, je Kremelj izkoristil socialno skrbstvo prav za to, da je ustvaril razredno družbo. »Zaradi tega izkorišča sovjetska vlada pošiljanje delavcev v počitniške domove in v okrevališča le kot eno izmed sredstev, s katerimi deli delovni razred v majhno elito, ki je dobro plačana in uživa najrazličnejše prednosti, ter v ostali, mno. go večji del, ki je prisiljen životariti v komaj znosnih življenjskih razmerah.« Člankar spomni potem na to, da je delal Lenin za industrializacijo Rusije bolj s prepričevanjem kakor pa s silo. T oda s Stalinom se je to hitro spremenilo. Stalin je uvedel sistem, ki ga Rusi sami imenujejo sistem knute in sladkorčka in ki je privedel do tega, da so se izoblikovali ostro ločeni razredi r teoretično »brezrazredni« družbi.« Marx je tudi odločno obsodil akordni sistem, pri katerem je delavec plačan za tisto, kar naredi, ne pa po delovnem času. Danes pa so prisilili več £ot tH četrtine delavcev v tako imenovanem delavskem paradižu, da delajo po akordnem sistemu. Čeprav je Marx ostro obsodil sistem priga-njaštva k delu, so se znašli sovjetski delavci zaradi nizkih akordnih plač in visokih življenjskih stroškov v takih razmerah, da bi se jim nekdanje delavske razmere, hi jih je Marx obsojal, zdele pravi paradiž. Toda sovjetski delavec nikakor ne more vplivati na to, da bi se se kaj izpremenilo. Nikogar nima, ki bi se zavzel zanj proti sovjetski oblasti. Tudi pravice do stavke nima. Toda to še ni vse, pravi člankar, kajti nad glavo vsakega sovjetskega delavca visi Demoklejev meč v obliki neprestane nevarnosti, da ga bodo poslali v koncentracijsko taborišče na prisilno delo. Tam bi ga oropali ostankov človeškega dostojanstva, ki mu jih je še pustila ustava Zveze sovjetskih socialističnih republik delavcev in kmetov. ««Skrb» Rusije za Poljsko Boji za ystavo na Poljskem v teku zgodovine nimajo, razen v ZDA, nikjer para na svetu. Liberum veto, pravica ugovora plemstva, ki je oviral vso zakonodajno aktivnost Poljske, je v 18 stoletju uničil svobodo Poljske. Nova ustava iz leta 1791, ki je temeljila na idejah francoske revolucije in novoustanovljenih Združenih držav Severne A-merike, je obetala preporod Poljske. Toda ruska carica Katarina II, avstrijski cesar in pruski kralj so to preprečili. Razdelili so si Poljsko. Vsi upi so splahneli pod škornjem ruskega generala Suvorova in njegovih vojakov. Toda iskra upanja je še vedno tlela v srcih poljskih rodoljubov. Poljska zopet vstane v svobodi Po prvi svetovni vojni je Poljska zopet vstala obnovljena v svobodi. Boj za novo ustavo se je zopet začel in končal šele leta 1935. Toda tudi ta ustava ni bila demokratična, temveč avtoritarna. Preveč je bilo različnih teženj, da bi mogli ustvariti demokratično ustavo. Toda tudi ta ni dolgo živela. Že leta 1939 so potomci Katarine ruske in pruskega kralja znova uničili svobodo Poljske in si jo razdelili. Ustavnega življenja je bilo konec. Trpljenje Poljakov pa toliko kot ga njihova zgodovina ne pomni. Rusi in Prusi so si bili edini v tem, da je treba uničiti Polj. sko in Poljake. Katyn, tragedija upora v Varšavi, deportacije, taborišča nam to dovolj nazorno pričajo. Poljska v tem stoletju drugič obnovljena Po končani drugi svetovni vojni je bila Poljska zopet obnovljena. Toda pod vplivom Moskve. Komunistična partija se je s silo polastila vsega javnega življenja in leta 1947 dala Poljski novo ustavo, ki je po vzgledu vseh komunističnih ustav silno demokratična, a to le na papirju. V resnici pa vlada »ljudstvo« brez ustave in mimo nje. V letošnjem letu so ustavo popravili, javno pretresali pomen posameznih členov in jo sprejeli z običajnim »ljudskim odobravanjema. Da se je ustava toliko zakasnila je vzrok v visoki poljski narodni zavesti, kar ne gre v račun velikemu vzhodnemu sosedu in očetu narodov Stalinu. Nova ustava dovoljuje Poljski nekatere narodne svoboščine. Tako je beli orel ostal v poljskem grbu, predsedniku parlamenta je ostal naslov maršala. Toda v bistvu pa je ustava stalinska. Ustava uvaja kolektivno zemljiško posest, traktorske postaje, delovna tekmovanja, udar. niško delo itd., a na drugi strani pa zagotavlja pravico podedovanja zemlje. Sledi vrsta običajnih papirnatih svoboščin, ki so tolažljive, a obenem praktično nemogoče. Pravica razvedrila je zajamče- na le v kolektivnih zabaviščih. Enakopravnost žena z moškimi je v tem, da imajo tudi žene pravico do dela v rudnikih, do nočnega in do težkega dela, od česar so bile izključene v predvojnih reakcionarnih režimih. Zajamčena je svoboda vere. Toda zloraba svobode vesti in vere, ki bi državi to je komunizmu nasprotavala, je kazniva. Zajamčena je pravica združevanja, a ne sme nasprotovati politični in socialni izgradnji države ali legitimnemu redu ljudske republike. Republika je ljudska, ustava je ljudska, a ljudje za to niso bili vprašani, in niso nikogar pooblastili, da bi v njihovemu imenu sprejeli tako ustavo. Pravilno tolmačenje ustave pripada posebnemu organu, ki ga ustava ne omenja, to je stranki poljskih delavcev ali bolje komunistični partiji Sovjetije. Razne stranke še smejo obstojati, a nimajo nobene besede. Tolerira jih samo papirnata usta-va. Vse vodi Moskva. Pravi gospodar ni poljsko ljudstvo, ne ustava poljskih delav. cev, temveč iz Moskve poslani maršal Konstantin Rokosovskij, kopija generala Suvorova iz leta 1793, ki je v krvi dušil poljsko narodno zavest že pred 150 leti. General Rokosovski marljivo sledi vzgledu svojega prednika. Suvorov je uničil prvo poljsko ustavo, Rokosovskij pa je vrnil Poljski v Moskvi izdelano novo komunistično ustavo. Poljaki, tudi komunisti, spoznavajo žalostno igro, da vse kar prihaja Lz Moskve pa naj je prinesel Suvorov pred 150 leti, ali pa Rokosovskij danes, je res prav vse zelo »surovo in rokovnjaško«. Politični dogodki zadnjih dni Kdor danes zasleduje razvoj političnih dogodkov, se večkrat nehote spomni na izreke dveh velikih politikov, na švedskega kanclerja Oxen-stierna, sodobnika velikega Komenskega in angleškega ministrskega predsednika Baldwina, ki je pred 16 leti prisilil angleškega kralja Edvarda VIII. da se je moral odreči angleški kroni. Znan je Oxenstier-nov nauk, ki ga je glede politike dal svojemu sinu rekoč, »da se le z maj- Organi Schumanovega plana Skoraj dve leti in pol je minilo, odkar je francoski zunanji minister Robert Schuman sprožil svojo veliko idejo o Zvezi jeklarske in premogovne industrije šestih evropskih držav. Cela veriga ovir se je stavila proti uresničenju te genialne zamisli in večkrat se je zdelo, da je njena ostvaritev nemogoča zaradi politične nezrelosti prizadetih narodov, posebno pa še zaradi zgodovinskih nasprotstev med Francozi in Nemci. Vendar na srečo Evrope in celega sveta so končno padle vse ovire in 10. avgusta sta se v Luksemburgu ustanovila najvišji organ imenovane prve mednarodne organizacije in njeno najvišje sodišče, ki naj rešuje morebitne spore med državami, članicami te pomembne politično-go-spodarske zveze. Na čelu najvišjega glavnega organa, ki ga tvori devet članov, stoji Francoz Jean Monnet, ki je odličen gospodarski organizator. Predsednik zveznega sodišča pa je Italijan Pilotti. Monnetu in Nemcu Hallsteinu gre poleg Schu-mana glavna zasluga, da se je evropska organizacija produkcije in razprodaje jekla in premoga dejansko ustvarila. Vsi dobro misleči Evropejci in miroljubni ljudje gledajo z velikim upanjem in vero v lepšo bodočnost narodov. Do danes se je v vseh podobnih mednarodnih organizacijah glasovalo po narodnih ali državah, v tej zares prvi in pravi mednarodni organizaciji se bo pa glasovalo po glavah, kar pomeni ogromen korak k zares živi mednarodni povezanosti. Dočim se je do danes v meddržavnih organizacijah moralo doseči popolno enoglasje med vsemi, da bi bil sklep obvezen za vse drža- ve, zadostuje za veljavnost in obveznost sklepov te nove mednarodne zveze, večinski sklep. Anglija, ki do danes še ni pristopila kot član k tej zvezi, je njeno ustanovitev navdušeno pozdravila in tudi že imenovala svojega poslanika pri njej ter zajamčila svoje sodelovanje zanjo. Monnet je že najavil svojo pot v London, da se z angleško vlado dogovorijo načinu sodelovanja Anglije s to mednarodno zvezo. Tudi Amerika je to evropsko skupnost navdušeno pozdravila in se obvezala, da bo v poslih jekla in premoga občevala le z najvišjim zveznim organom in ne s posameznimi članicami. Luksemburg pa je le začasni sedež obeh organov Zveze jekla in premoga, definitivni sedež naj postane Saarbriicken, glavno mesto Posarja, ce se Francozi in Nemci sporazumejo, da se Posarje evropeizira. Do sedaj so ti imeli med seboj že dva dolga sestanka, katerih rezultat je bil, da je Schuman predložil od svoje strani pismeno osnovo za evropeizacijo Posarja in isto so storili Nemci. Razume se, da rešitev tega problema ni tako lahka, posebno zaradi tega, ker izgleda, da bi Nemci radi pristali le na evropeizacijo industrijskega predela Posarja in ne tudi poljedelskega; še težja ovira je v tem, da zahtevajo Nemci od Francozov, da združijo z evropeiziranim Posarjem tudi del francoske Lorene. Od rešitve posar-skega problema obstoj nove mednarodne Zveze jekla in premoga sicer ni odvisen, toda poznavalci razmer so mnenja, da bi zveza v slučaju u-godne rešitve tega problema, bila zares živa in zgrajena na trdnem in neporušnem temelju popolnega soglasja med Francozi in Nemci. hno modrostjo svet vlada«. Bald-win pa je ob neki priliki označil svet za veliko norišnico. Kaj naj mi rečemo o svoji dobi, če razčlenimo rezultate dveh svetovnih vojn, in zlasti še leta po drugi svetovni vojni? Sedem let je minilo in vsa naša politična modrost ni mogla niti skleniti miru z Nemčijo in Avstrijo. Politično življenje je nekako do cela ohromelo in usahnilo. Plešemo in stopicamo na istem mestu leta in leta in zdi se, da ne napravimo koraka naprej. Dočim se tehnika in zlasti vojna tehnika razvija z neverjetno brzino in ustvarja iz dneva v dan vedno hujše smrtonosno orožje, politična modrost očividno ugaša. Zato pa se človek razveseli vsakega svetlega trenutka v mednarodnem političnem življenju današnjih dni še toliko bolj. Med vesele dni mednarodne politike moramo zabeležiti 10. avgust. Italija in Jugoslavija De Gasperi uživa že nekaj dni svoj počitek v svoji rodni vasi na južnem Tirolskem. Mož je govoril 9. avgusta na otvoritvi 5. tridentske-ga semnja, ki se ga je udeležilo 14 narodov. Ministrski predsednik De Gasperi je podal nekaj notranje političnih misli; v tem delu svojega govora je zlasti razložil odnos države do gospodarstva. Nato pa se je pečal z mednarodno in narodnomanj-šinsko politiko. »Ničesar dobrega in končnega ne moremo doseči, če ni miru; to je naš problem. Treba je najti način sožitja med večinami in manjšinami, da se omogoči odnos miru v deželi, ki naj odpre pot k gospodarskemu in socialnemu napredku. To odvisi od vas, Triden-tinci. Vem, da ne odvisi le od vas, toda dve tretjini ležijo na vas in ena na drugih. Želimo, da se posreči doseči še širši mir, še širše sodelovanje, ki presega naše meje. Mir Evrope nam je pri srcu, in kar se danes dela, odgovarja pameti in nujnosti. Ena stvar je gotova: da morajo vsi umevati potrebo sodelovanja in ga gojiti, ali pa je Evropa obsojena na propast. Evropa se reši lahko le v edinstvu, drugače je njena usoda zaznamovana. Težkoč ni malo, imamo pa dolžnost in pravico vplivati na Francijo in na Nemčijo, da končno le pride do rešitve«. Mi zamore-mo koristno vplivati na politične dogodke v Italiji in na odnos Italije do Jugoslavije le, če smo docela odkritosrčni do moža, ki danes vodi Italijo. Njegove pogoste izjave o mednarodnem evropskem edinstvu se nam zdijo večkrat le prazne besede, ki v srcih in glavah slovenske narodne manjšine ne najdejo odmeva. De Gasperi, ki nosi danes za vso italijansko politiko največjo odgovornost, naj ve, da je slovenska narodna manjšina nezadovoljna in. užaljena v globinah duha in srca nad postopanjem državne uprave proti njej. Saj nas je ukrep videmske prefekture, s katerim je razpustila kolonije slovenskega dijaštva v Ukvali do dna razburil in užalil. Vse teže tega že dovršenega dejanja ne spremeni v bistvu prav nič preklic omenjene odredbe. Lahko bi naštevali celo vrsto dejanj, ki so docela nasprotna vsakemu mednarodnemu duhu in izvirajo naravnost iz infantilnega italijanskega nacionalizma. Pace v Jugoslaviji V zadnjem času se je napram izredno pomembnim dogodkom in raznim obiskom v FLRJ obnašal ital. tisk in tudi odgovorna italijanska diplomacija naravnost brez vsakega čuta odgovornosti za resnične in velike mednarodne interese. Italijanski veleposlanik Tarchiani v A-meriki je zaporedoma obiskal Ache-sona in njegove najožje sodelavce, da bi vlekel vodo na svoj mlin v zadevi Trsta in zlasti še zaradi pomoči, ki jo nudi Amerika Jugoslaviji. Naše razmerje do današnjega režima v Jugoslaviji je vsakomur jasno, toda v zadevah, v katerih govorimo, ne gre za režim, temveč za interese države, ki je Evropi in svetu za obrambo proti morebitnemu napadu sovjetskega komunizma nujno potrebna in zato je njena mednarodna okrepitev v interesu svetovnega miru. Politika vzbodljajev, ki jo vodita ital. tisk in na žalost celo odgovorna italijanska diplomacija proti Jugoslaviji ob vsaki priliki je ravno tako infantilna kot politika zlasti videmske prefekture proti slov. narodni manjšini. Kar se je godilo ob obisku ameriškega odposlanstva v Jugoslaviji pred več tedni, ki je obljubilo Jugoslaviji pomoč tudi v težkem orožju in reakcijskih zrakoplovih, isto se dogaja tudi danes, ko je pred par dnevi obiskal Jugoslavijo ameriški vojni minister Frank Pace. Pace se je mudil dva dni v Beogradu in se je tu udeležil vojaških vaj, na kar je podal o jugoslovanski vojski in njeni pripravljenosti pomembno in pohvalno izjavo. Nato je Pace s svojim številnim spremstvom obiskal Tita na Brdu. Na tiskovni konferenci je Pace po obisku pri Titu poudaril, da mu je Tito med drugim tudi poročal o pogajanjih in razgovorih z Grki in Turki, da se med njimi ustvari južno-vzhodna obrambna skupnost. Francija, Anglija in A« merika ne silita Jugoslavije, da bi morala to skupnost potrditi s kakšnim pismenim paktom; kako Jugoslavija to skupnost z Grki in Turki ustvari, je njena stvar,« to je izrecno poudaril Pace pri razgovoru s časnikarji. Italija pa igra tudi ob tej priliki docela dvolično vlogo in na zelo neroden način skuša prepri-(Nadaljevanje na 2. itr.) Wptd»