Kako so vzeli Vojtka Hronjca. Poljski spisal K. Przerwa-Tetmajer; preložU Al. Beakovič. Vojtek pa je pritisnil koleno na ležečega Valencaka sn ga davil. Cjupaga je zraven padla na tla. Ljudje so se pričeli umikati in bežati iz krome. Gadci so se prestrašeni gnetli v kot k steni. Muranska pastirja sta iztisnila tolpo v vežo; okrog Vojtka se je zjasnilo. Zdaj se je Vojtku približal Florek Francuz in ga zgrabil za ramo: »Vojtek!« Totem je zarencal: »Vrrr!!! . . .« Ta hip je Vojtek zgrabil cjupago, zamahnil in usekal 'Valencaka po glavi. Še drugič, tretjič, četrtic, kamor je ¦/.adel. - ..-i- Florek Francuz pa je poskocil na vsak udar in piskal aečloveško, kakor jastreb: »Bij! Jaz ti ga plačam na funte!« Vojtek je bil. V kotu pa je vriskal Florek Francuz: »Vojtek! Vojtek! Hi-hi-hi!« Poskakoval je in topotal 52 nogami. Zdajci je Vojtek nehal besneti, pograbil 8 točilnicfc steklenico žganja, nagnil in izpil do dna. Pcvtem je hrknil ia se ozrl. Valencak razmesarjen, Kasja pohojena, ranjeaia, zadušena. Godci v kotu ne vedo, kam bi zbežali. »Igrajte!« kriči nad njimi Vojtek. »Igrajte!« ponovi in jim vrže izza pasa pest tolarjev. »Igrajte!« in dvigne cjupago. Godec je naglo nastavil lok in potegnil po strunah. Vojtek atoji pred godci in poje: »Le igrajte, le igrajte, kar vam struna da, haj! po smrti vse bo vaše, kar imam doma!« Pleše. Valenoaka je odrinil v stran. Kasjo je žid prestrašen zavlekel pod klop. Hajaokova dva z razpraskanima obrazoma stojita pri vratih, držeč cjupage na ramah. FIorek Francuz v kotu poskakiije, vriska in žvižga. Vojtek pleše, a kri mu uhaja; tudi on je dosti izkupil v boju, da se kar trese. Zgrudi se na klop in sede. »Žid!« zakliče. Žid se trese od strahu. »Kaj zapoveduje pan heršt (naoelnik razbojnikov)?« »Daj sem papir, pero in — kako se pravi tistemu, 6 čimer pišeš?« »Tinto?« »Prav, tinto. Naglo! To imaš za to!« Vrže mu tolar. Žid prinese papir, pero in tinto. »Piši, jaz ne znam!« pravi Vojtek. Žid namoci pero. »Piši, kakor bom rekel!« »Gospodu postenfirarju žandarjev v Novem trgu! Jaz, Vojtek Hronjec Sobuščin, dezerter prvega polka ulancev, aaznanjam, da sem ubil Kasjo Penckovsko zaradi nezvestobe in Bronislava Valencaka Borkovskega, ker me je zgrabil za vrat. In prosim, da bi prišli pome. Pojdem rad, branil se ne bom. — Podpiši me: Vojtek Hronjec Sobuščin.« — Amen! Pošljite to z vozom, da bodo žandarji naglo prišli iz mesta. — Vidva, fanta«, se je obrnil k Hajackovima, »pa zbežita, da vaju tu ne ubijejo ali ujemo. V Ozpadli dolini, tam kjer s skale voda teče, je zakopano v mošnji dosti srebra in dva kotliča novih dvajsetic. Gre se od suhe limbe za dva streljaja na desno in potem poltre- tjega doli ma levo. Razdelita si in dajta četrt kotliča ovčarju, ker me je imel pri sebi čez leto. Hodita!« Podal jima >je roko in so se objeli. Mutca sta ga pogledala in odšla. »Žid«, pravi, »ali je še živa?« »Kdo?« »Kasja.« »Ne pogledam tja — toliko je krvi!« »Ej, mrtva, mrtva!« je zapiskal Florek Francuz in solze so ga polile. Potem se je vrgel na tla, začel biti z glavo ob pod, si puliti lase, se zvijati, plazili, cviliti in obupno ječati. Vojtek Hronjec pa je povesil glavo na prsi in šepnil: »Spanec me sili.« In v polsnu je pevajoč mrmral, še niže sklonil glavo in za&pal.