OCENE / RECENSIONI / REWIEWS, 199-209 skozi teoretsko redefinira, zgodovinsko fluidno markira in z vidika etnografije tudi kulturno znova in znova re-aktivira. Spektakel je svojo pomembno znanstveno obravnavo že našel v mnogih disciplinah, denimo v te-atrologiji, sociologiji, muzikologiji, arhitekturi, scenografiji, scenski tehnologiji, zgodovini umetnosti, kulturnih in medijskih študijih, pričujoče delo pa ga postavlja kot osrednji predmet preučevanja še v polje antropologije. V antropološki perspektivi se spektakel kaže kot specifična javna kulturna praksa, ki skozi zgoščene družbene matrice in kulturne obrazce izkorišča moč hipertrofi-ranih podob, montiranih simbolov in njihovih ekrani-ziranih pomenov. Je vizualni prevodnik, ki, kakor avtorica zapiše na začetku knjige, prevaja izvajanje v gledanje, gledanje v nadgledanje, nadgledanje v admini-striranje in krog se sklene. Da bi razumeli to fluidno naravo konstitucije, reprezentacije, reprodukcije in manifestacije spektakla, razpršenega po zgodovini različnih družbenih fenomenov, situacij in doživetij, antropološki pristop Miroslave Lukič Krstanovič pomembno prispeva k pertinentni refleksiji konceptualne koherence spektakla, s čimer izkristalizira nekatere njegove ključne podobe, funkcije in pomene. Delo priporočam vsakomur, ki se želi globlje in relevantno seznaniti s konceptom in fenomenom spektakla. Vlado Kotnik Dragana Antonijevič: OGLEDI IZ ANTROPOLOGIJE I SEMIOTIKE FOLKLORA. Beograd, Srpski genealoški centar & Odeljenje za etnologiju i antropologiju Filozofskog fakulteta, 2010, 257 str. Ko pomislimo na folkloro, ta pojem še dandanes najprej in najraje povežemo z ruralnim, perifernim, ne-sofisticiranim, celo arhaičnim tipom kulture in modelom življenja. Tako ne manjka antropologov, sociologov in drugih specialistov s področja družbenih in humanističnih znanosti, ki gojijo določeno skepso ali vsaj zadržek do takšnih akademskih podjetij, kakršno je fol-kloristika oziroma narodopisje. Tradicionalna epistema folkloristike je namreč bila desetletja trdovratno ujeta v pozitivistično, esencialistično in avtohtonistično zanko popisovanja narodnega blaga, šeg, navad, običajev, legend, ustnega izročila in drugovrstnega ljudskega slovstva. Nekateri so folkloristom očitali, da svoje predmete preučevanja zgolj dokumentirajo, konstruirajo in opisujejo, ne pa tudi dekonstruirajo, reflektirajo in analizirajo, kar seveda ni bilo daleč od resnice. Enako se folkloristiki dolgo časa ni pripisovalo zmožnosti teoretizacije. Pogosto se je o njej govorilo kakor o akademski aplikaciji narodnjaštva, torej vrsti psevdoznanstvene ali celo anti-znanstvene ideologije, ki svojemu disciplinarnemu polju, nad katerim sta imeli monopol tradicionalna filo-logija in etnologija, ni zmožna zagotoviti lastne refleksivne epistemologije, analitičnega spoznavnega aparata in pertinentnega metodološkega instrumentarla. In v mnogih akademskih okoljih je folkloristika dejansko še zmeraj razumljena in prakticirana na ravni gole deskripcije in ideologije pozitivnih dejstev »ljudskega materialnega in duhovnega izročila«. Knjiga srbske antropologinje Dragane Antonijevič Ogledi iz antropologije i semiotike folklora [Spisi iz antropologije in semiotike folklore], izdana leta 2010 v okviru Srbskega genealoškega centra in Oddelka za etnologijo in antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Beogradu, je, upoštevajoč gornje pridržke, kritike in stereotipe okrog folklore, folklorizma in folkloristike, vsekakor delo, ki razblinja gornjo predstavo o folklori kot arhaičnem prežitku, predvsem pa suvereno in z metikulozno rigoroznostjo pokaže, kako je folklora lahko predmet resne teorije, metode in analitske perspektive. Delo je dejansko metodološki spis, v katerem avtorica utemeljuje svojo kritično pozicijo z naslonitvijo na številne teoretske-metodološke folkloristične analize, ki so sicer izbrane na podlagi avtoričine osebne afini-tete, a hkrati zadovoljivo argumentirane ob dejstvu, da izhajajo iz različnih znanstvenih disciplin, iz katerih je folkloristika črpala svoj teoretski potencial in koncepte. Delo tako upošteva metodološke zakonitosti in teoretska spoznanja s področja antropologije in strukturalne antropologije, etnologije, semiotike, narativne teorije in sociologije. Avtorica vstopa v polje obravnave z multidisciplinarne, interdisciplinarne in transdiscipli-narne perspektive na karakterizacijo folkloristike kot eklektične vede o folklori in pri tem ponudi nekaj metodoloških predlogov, ki prispevajo k pertinentnejši študiji in interpretaciji folklore kot družbenega fenomena in sklopa specifičnih kulturnih praks. Vsebina knjige je strukturirana v štiri glavna oziroma nosilna problemska poglavja, ki se nadalje notranje členijo na podpoglavja. V prvem poglavju z naslovom »Socio-folkloristika: Teoretsko-metodološki koncepti Ga-ryja Alana Finea« avtorica predstavi kritično študijo teo-retsko-metodološkega pristopa omenjenega ameriškega folklorista in sociologa, ki si je prizadeval spremeniti folkloristično paradigmo v Združenih državah Amerike. Ko je Fine napisal članek »Tretja smer ameriške folkloristike: Ljudske naracije in družbene strukture« leta 1988, je imel prvenstveno v mislih metodološko otopelost in otrplost, pomanjkanje jasne linije in odsotnost konsenzualne identitete v sodobni ameriški folkloristični skupnosti. Zaradi tega je želel postreči z neko skupno metateoretično podlago, ki bi spremenila dotedanjo uveljavljeno znanstveno paradigmo v folkloristiki. Dragana Antonijevič meni, da že sam izraz »tretja smer«, the third force, ki jo je uporabil Fine za opis para-digmatske spremembe v disciplini, napeljuje na to, da ameriški folkloristi niso bili nedovzetni za analitični fo- OCENE / RECENSIONI / REWIEWS, 199-209 kus in paradigmatsko koherenco. Poleg tretje smeri je Fine opredelil tudi prvo in drugo smer. S prvo smerjo je meril na desetletja uveljavljeno prevlado komparativnih filoloških in zgodovinsko-geografskih pristopov k preučevanju folklore kot narodopisno utemeljenega »ljudskega materialnega in duhovnega izročila. Prvi preobrat se je zgodil v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja s prodorom strukturalistične paradigme in komunikacijske teorije. Toda kljub pomembnemu vplivu, ki ga je imel strukturalizem v ameriški povojni folkloristiki, je Fine »drugo smer«, the second force, pripisal t. i. performance theory, teoriji performance, ki je postala slavna v sedemdesetih letih. Posledica vseh teh intelektualnih gibanj in premikov je bila, da se je prevladujoči statični, literarni pristop k folklori kot »ljudski duhovni in materialni kulturi« umaknil novemu, bolj dinamičnemu pristopu, ki se je osredotočil na folklorno komunikacijsko dejanje, kakor se pojavi v praksi, v performanci, v kontekstu, v slogu izvrševalca folklornih elementov. Kljub vplivnosti teorije performance v folkloristiki avtorica meni, da je teorija vendarle imela nekaj zaznavnih pomanjkljivosti, kakor denimo odsotnost diahrone oziroma zgodovinske perspektive, preveč drobnjakarsko deskripcijo in pomanjkanje razlagalne metode ter njene interpretacijske moči. Zaradi počasnosti inovativnih teoretskih in metodoloških posegov v polje folkloristike kot polje teorije je Fine predlagal razvoj folkloristike v smeri makrokontekstualne interpretacije folklore z ozi-rom na družbene strukture in materialno družbeno kon-stitucijo. S tem naj bi se folklora preselila iz imaginarija pretekle lokalizirane narodopisne »materialne in duhovne kulture« v imaginarij globalne postindustrijske družbe poznega kapitalizma. Svoj teoretski in metodološki pristop je utemeljil v konceptu, imenovanem »folklorni diamant«, folklore diamond. Gre za večplasten teoretsko-metodološki okvir za preučevanje dinamike ustvarjanja in prenašanja pomenov sodobnih urbanih legend, pri čemer se upošteva štiri elemente, in sicer družbeno strukturo, osebne imperative, dinamiko performance in vsebino naracije (str. 39). Avtorica meni, da je Fine ključen teoretik za razumevanje ustnega izročila in urbanih legend, saj na kontekstualni ravni pokaže, kako je neka govorica ali legenda, ki se je prenašala od ust do ust, pridobila svoj pomen, funkcijo in vpliv na ravnanje ljudi, ki so jo reproducirali. Fineov folklorni diamant po avtoričinem prepričanju zagotavlja inovativen okvir za preučevanje raznovrstnih aspektov folklore (str. 85-88). Kljub unikatnemu pomenu, ki ga pripiše ameriškemu folkloristu, avtorica provokativno sklene, da sta Fine in njegova teorija do nedavnega bila tako rekoč nepoznana srbski folkloristiki, antropologiji in etnologiji. Drugo poglavje, naslovljeno »Od poetike žanra do strukture: Prispevek Nade Miloševič - Dordevič k srbski strukturalni folkloristiki«, je posvečeno antropološkemu in strukturalističnemu aspektu literarno-teoretskih raziskav te znane srbske folkloristke, ki jo avtorica uvršča med doajene sodobne srbske folkloristike (str. 18). Njeno delo je za avtorico zanimivo predvsem z vidika pionirske aplikacije metode Vladimirja Proppa (1895-1970) v srbsko folkloristiko. Nada Miloševič - Dordevič je po avtoričini izjavi bila ključna in morda celo prva, ki je že v začetku šestdesetih let predstavila Proppovo teorijo srbski akademski sceni. To je bil namreč čas, ko sta srbska in jugoslovanska folkloristika bili še vedno globoko zakoreninjeni v tradicionalne spone literarno-filo-loških in zgodovinsko-geografskih paradigem in miselnih shem ter brez vidne intelektualne motivacije za modernizacijo. Domača folkloristika je bila docela v rokah filologov, ki so večji interes kazali za preučevanje del Vuka Karadžiča kakor pa za tekoče žive folklorne tradicije in prakse. Prav spričo tega dejstva je zanimanje Nade Miloševič - Dordevič za Proppovo in druge moderne metode inovativnost, ki je prehitevala takratne srbske in jugoslovanske razmere na področju narodopisnega preučevanja »materialne in duhovne kulture«. Tako je Proppov morfološki pristop k raznim narativnim strukturam, kakor so pravljica, romantične zgodbe, sage, prerokovanja, religiozna pričevanja ipd., ne le adaptirala in aplicirala na svoje študije primerov, pač pa je ob tem razvila svoj lasten pristop, ki ga je uporabila na primeru analize strukture ustnega izročila in pripove- Dragana Antonijevic OGLEDI IZ ANTROPOLOGIJE I SEMIOTIKE FOLKLORA VHHSEP3HTET V KJiOrPAZtV