Pastorala Igor Likar (Deja vu) Tihi 1. so ledeniki. Pod njimi češe čas svoje ugašajoče, utrujene kodre v tvoje telo. Šel sem mimo pastirjev ki so s klici vžigali zarjo mimo nemirnih ovac ki so bežale v volno v meni je vreščal mladi brin, da sem ti blizu in pod perutjo gorskega vrana je omagovalo večerno nebo. 2. Sel sem mimo popotnikov, točajev molka in jih čutil 172 Postarala kot bogove, ki so se razbežali v melišča odrešeni časa znamenj in gibov kot skale ki so se dotikale mojih besed. Vse do mraka je kljuval sonce glasnokrili vran nad menoj in ko sem počival v njegovi mehki senci sem lahko slišal kako v daljavi prasketajo vetrovi nohti kako grabijo v tvoje prosojno vilinsko telo. 3. Zdaj, bleda vila ko sem blizu tvojemu telesu ko ni več nikogar v meni in sem pepel iz vseh svojih noči hočem slišati pesem ki se je umaknila k tebi v gore. Hočem pesem ki si jo skrila v svoje tihe ledenike kamor med bele odseve spravljaš starce hočem pesem, ki jo skrivaš v budno zibel noči. 4. Dolgo že hodim v vranovi senci on pa je izginil neznano kam z neba. Zdaj vem da leta v meni ker hoče 173 174 Igor Likar da bi ne slišal pesmi in da bi brez misli vstopil v tvoje telo. Zato ubijem tvojega vrana vrana vodnika ki si mi ga poslala na pot. 5. Že slišim pesem, ki trga tvoje telo. Pesem ki so jo nekoč zapela vesela dekleta ko so bežala čez gnezda ptic čez košenino in jate nebesne modrine ko so tekla k tebi proti ledenim gorskim očem. Bežala so iz velikih mest obzidanih z dolžnostjo in vero kjer so jih hranili z omamo, užidci z zrcali in sramom kjer so jih plodili v vlažnih labirintih noči. Bežala pred divjimi in lakotnimi plesi po katerih so morala v mrzlih jutrih pometati dvorišča golih jablan. Bežala pred besedami kopnečih starcev ki so stesali eno postelj za rojstvo in smrt pribili mizo ob lakot in hišo na prt. 175 Pastorala 6. V molčeči stepi, prepeličji so se ustavile mesčeve hčere znova rojene hišne somraka. Posedle so v večerno zarjo in zadihane trave namočile svoje razbolele noge v počitek se dotikale božale svoja topla vesela naročja in se česale. Okoli njih sester počivajočih v prijaznem prividu se je napela velikanska tišina v njej se je zaiskril bledi mrak in iz rahlih božanj je vzklila pesem gosta kot satje vesela kot mak. 7. Pesem, ki so jo pele močna in gosta vse bolj je kot medica opojna opojna, ko ubija nenadoma raztrgala vesela dekleta čez pas. Zakotalila je v zrak njihova vesela naročja. Tam daleč za žarečimi vrtovi zarje med kapelami ognjenih lastovk so popadala v čas na dno klicev s katerimi se je pokrila stepa. 8. Zbrale so se trave in se vžgale vstal je plešoči dim in pod pesmijo ki se je v mraku pela naprej izginil v dalj do moško utrjenih mest. Izginil v prapore in hvalisave grbe da so jih dolgo čistile starke. Pesem je drsela naprej proti goram, čez tihe ledenike kamor v bele grobove spravljaš starce miimo vode, ki se debeli v sneg in sita sebe poka drsela naprej v žejne odseve tvojih noči. 9. Slišim pesem ki se je skrila v tvoje kot zloba prosojne noči ki so jo nekoč zapela vesela dekleta ko so čez jate nebesne modrine Hekatine žile bežala k tebi v gore. Vstopam v tvoje telo. Skozi igrive veže vetra padam v tvoje srce zvezdo edino ki je rodila nebo. In vidim urne pajke iz pojoče sline časa plesti svetlo mrežo in v vrtincu petih čutov prav na sredi svetlo stkane mreže v prejo ujeto pesem, ki se poje. Poje. 176 Igor Likar 10. Pesem je opojna. Pastorala Starke, ki so spale v skorjicah kruha in starci zbrani za mestnimi vrati so se je bali in jo pričakovali. Mrmrali so strahu v obraz: prekleta, urečena kmalu bo segla po nas, mrtvih zajcih. Pravih so: nastavi obraz kadar pride severni piš mislila bo, prekleta, urečena da si bil že z njo. 11. Tvoje telo mati vil, odmev kot gosto nebo, ki se zapira drhti. Urni pajki v tebi s pojočo slino, čas. Svetlo stkana mreža, kjer drhtiš in ujeta pesem, ki se poje poje. Pesem si me želi in čakam da me posrka med stebla veselih glasov. 12. Ko padam vanjo, pesem raste in tisoč obrazov prihaja hoče v moje telo. 177