kronika 72 � 2024 2 | 201–218 � dr., muzejski svetovalec, Narodni muzej Slovenije, Ljubljana, Slovenija, jernej.kotar@nms.si, ORCID: https://orcid.org/0000-0002-2580-2013 1.01 izvirni znanstveni članek doi: https://doi.org/10.56420/kronika.72.2.01 cc by-sa JerneJ Kotar� Rodbina Apfaltrer v srednjem veku Začetki rodu in vzpon rojske linije IZVLEČEK Prispevek v dveh delih predstavlja prvi poskus celovite in na primarnih virih utemeljene obravnave zgodovine rodbine Apfaltrer v srednjem veku. V skoraj sedmih stoletjih obstoja je pomembno zaznamovala usodo slovenskega prostora in mu vtisnila trajni pečat. Najtesneje je povezana z nekdanjo deželo Kranjsko, od koder se je že zgodaj razširila tudi na Štajersko. Skromnim začetkom v vrstah spanheimskega ministerialnega plemstva je sledil postopen vzpon po družbeni lestvici, med kranjsko plemiško elito pa se je uvrščala od 15. stoletja. Pripadniki rodu v srednjem veku niso dosegli najvišjih položajev v deželnoknežji upravi, so pa odigrali pomembno vlogo na lokalni ravni. Čeprav genealoška podoba rodbine ni povsem jasna, lahko vsaj od srede 14. stoletja govorimo o obstoju dveh glavnih vej. Prvi del prispevka obravnava začetke rodu in rojsko rodbinsko linijo. KLJUČNE BESEDE Apfaltrer, plemstvo, srednji vek, Kranjska, Roje, Šmartno pri Litiji ABSTRACT THE APFALTRER FAMILY IN THE MIDDLE AGES. THE BEGINNINGS OF THE FAMILY AND THE RISE OF THE ROJE FAMILY LINE The paper in two parts constitutes the first attempt at providing a comprehensive and primary source-based discussion of the Apfaltrers’ medieval history. Throughout its nearly seven centuries- long existence, the family had an important bearing on the destiny of Slovenian territory and left an indelible mark on it. It had the closest affiliation with the former province of Carniola, whence it also spread to Styria very early on. Its modest beginnings in the ranks of the Spanheims’ ministerial nobility were followed by a gradual social ascendancy, which, from the fifteenth century onwards, enabled the Apfaltrers to form part of the Carniolan noble elite. In spite of not attaining the highest offices in the provincial princely administration during the Middle Ages, members of the family played an important role at local level. Even though the family’s genealogical composition is not entirely clear, it is possible to recognize the existence of two main lines at least from the mid- fourteenth century onwards. The first part of the paper deals with the beginnings of the family and the Roje family line. KEY WORDS Apfaltrer, nobility, Middle Ages, Carniola, Roje, Šmartno pri Litiji 202 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku UVOD Apfaltrerji sodijo med najstarejše plemiške rodbine na nekdanjem Kranjskem. Kot pripadni- ki vodilnega družbenega sloja so skoraj sedem stoletij sooblikovali usodo tega prostora. Najglob- lje sledi so pustili v širši okolici Litije, kjer so bili neprekinjeno prisotni od prve omembe leta 1268 do konca druge svetovne vojne.1 Skozi stoletja so prehodili pot tipične kranjske plemenite rodbine. Skromnim začetkom je sledil postopen vzpon po družbeni lestvici, ki so ga spremljali pridobiva- nje, delitve in izgube posesti, tkanje sorodstve- nih in prijateljskih vezi, nastajanje in izumiranje rodbinskih vej, fajde z nasprotniki idr. Nanj so vplivale tudi politične, družbene in gospodarske spremembe, vojaški spopadi večjih razsežnosti ter novi miselni tokovi. V srednjem veku se je rod razvejal, gospodarsko okrepil in se povzpel med kranjsko plemiško elito, zato ga lahko označimo za ključno obdobje v njegovi dolgi zgodovini. Kot del kranjskega praplemstva so Apfaltrer- ji že zgodaj zbujali zanimanje zgodovinarjev in rodoslovcev, vendar do danes še niso bili deležni temeljite in celovite obravnave. Poglaviten razlog za to je slaba ohranjenost pisnih virov, zlasti za starejša obdobja. Na podlagi novoveških zapu- ščinskih inventarjev lahko ugotovimo, da člani rodbine že v 16. stoletju niso hranili veliko sre- dnjeveških listin in še od teh so zdaj verjetno vse izgubljene.2 Presenetljivo skromno in nezaneslji- vo je bilo tudi rodbinsko ustno izročilo. Iz Valva- sorjevega opisa dvorca Grmače v Slavi vojvodine Kranjske namreč lahko sklepamo, da Apfaltrerji konec 17. stoletja niso več poznali niti resničnih okoliščin nastanka tega svojega, le nekaj več kot sto let starega sedeža, naslednika srednjeveškega gradu Roje.3 1 URBKr II, str. 294, št. 382. 2 Zgovoren je zapuščinski inventar Krištofa Apfaltrerja iz leta 1568 z izvlečki nekaj več kot tridesetih listin, od ka- terih sta samo dve segali do 14. stoletja (SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar [16. 8. 1568], pag. 13–27). 3 Valvasor, Die Ehre XI, str. 225–226. Opis skoraj brez dvo- ma temelji na ustnih informacijah tedanjih grmaških graščakov, kajti ne gre pozabiti, da je polihistor živel na bližnjem Bogenšperku in je bil s sosedi gotovo v rednem stiku. Po njegovih besedah naj bi grad Roje dvakrat po- gorel zaradi udara strele, zato naj bi ga Apfaltrerji opus- tili in se preselili v kupljeni dvor Grmače ob vznožju grajskega hriba. Dogodkov časovno ni opredelil in sploh je zelo skop s podatki za čas pred 17. stoletjem. Natančne- ga dogajanja še ne poznamo, toda dejstvo je, da sta že pred letom 1566 stala oba objekta, v vsakem od njiju pa je prebivala posebna družina Apfaltrerjev; na Rojah je gospodaril Jernej Apfaltrer, na Grmačah pa Krištof Ap- faltrer (SI AS 309/A/4, Apfaltrer Amalija: zapuščinski in- ventar [24. 7. 1569], pag. 4, št. C, D). Dosedanji poskusi prikaza zgodovine rodbi- ne so večinoma osredotočeni na novejša obdobja in prinašajo malo podatkov za srednji vek. Zlasti starejši pregledi vsebujejo več netočnih in nepre- verljivih trditev.4 Zato raziskovanje prvih dveh stoletij in pol obstoja Apfaltrerjev pomeni velik izziv, saj stanje virov ni takšno, kot bi si želeli. Za- radi njihovega pomanjkanja sta namreč genealo- ška podoba in posestni razvoj rodu vse do druge polovice 14. stoletja zelo slabo poznana. O IZVORU RODBINE O poreklu Apfaltrerjev obstaja več teorij, toda nobena nima zadostne opore v virih. Po najbolj razširjeni naj bi izvirali iz Bavarske, kjer je v sre- dnjem veku živela plemenita rodbina s podob- nim priimkom Affalterer. Izhajala naj bi z gradu Alfalter (nekdaj Apfalter) v dolini Pegnitze, seve- rovzhodno od Hersbrucka.5 Pozornost pritegne skoraj popolna enakost grbov bavarske in kranj- ske rodbine, kajti obe sta kot glavni heraldični emblem uporabljali zeleno jablano z rdečimi ja- bolki na zlatem polju, upodobljeno na zelenem trohribu ali s tremi koreninami. V obeh primerih gre za govoreči grb, saj sta obe rodbini rodbinsko ime etimološko izpeljevali iz srednjevisokonem- ške besede apfel (jabolko, jablana), zato je skoraj popolna identičnost zgolj naključna in ne doka- zuje sorodstva.6 Na podlagi znanih dejstev ni mo- goče ugotoviti nobenih povezav kranjskih Apfal- trerjev z bavarskim prostorom. Po drugi razlagi je treba njihov izvor iskati v nekdanjem dvoru Apfelmaier severovzhodno od Kapfenberga v dolini Murice na Zgornjem Šta- 4 Costa, Vaterländische Erinnerungen, str. 97–99; Witting, Steiermärkischer Adel, stolpci 65–74; Smole, Kranjska ple- miška rodbina, str. 24–27; Demšar, Grajsko življenje Ap- faltrernov, str. 191–194; Preinfalk, Rodbina Apfaltrer, str. 66–69; Preinfalk, Apfaltrer, str. 215–216. Izjema je članek Kotar, Apfaltrerji na Gamberku, str. 197–212. 5 Witting, Steiermärkischer Adel, stolpec 66; Preinfalk, Rod- bina Apfaltrer, str. 66. Rod je izpričan še v prvi tretjini 15. stoletja, ko se kot oskrbnik v Hengersbergu in Hil- gartsbergu ob Donavi večkrat omenja Erhard Aphaltrer (BayHStA, KUNiederaltaich, 1717, 1411 V 16, s. l.; 564, 1413 IX 8, s. l.; 2298, 1413 IX 22, s. l.; 568, 1413 XI 11, s. l.; 581, 1414 XII 17, s. l.; 1726, 1422 IX 26, s. l.; 668, 1424 V 22, s. l.; 681, 1426 VIII 24, s. l.; 696, 1428 IV 24, s. l.). 6 Gl. pečat Erharda Aphaltrerja: BayHStA, KUNiederalt- aich, 1717, 1411 V 16, s. l.; Freyberg, Sammlung historischer Schriften, str. 214–215; Seyler, Abgestorbener Bayerischer Adel, str. 27. Prim. najstarejšo znano likovno upodobitev grba kranjskih Apfaltrerjev z začetka 16. stoletja: Peskar in Erbežnik, Gotske freske, str. 441, sl. 11. Gl. http://www. mhdwb-online.de/wb.php?buchstabe=A&portion=0 (obiskano: 23. 9. 2021). Za podatke o pečatu Erharda Ap- haltrerja in njegovi rodbini se iskreno zahvaljujem ar- hivarki Alexandri Scharmüller iz Bavarskega glavnega državnega arhiva. 203 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku jerskem, v srednjem veku znanem kot Aphfolter in podobno, po katerem se je v tretji četrtini 13. stoletja kot prvi imenoval neki Ulrik.7 Schumi je v njem videl začetnika kranjske rodbine, vendar več indicev temu nasprotuje.8 Štajerski Aphfol- terji so bili namreč stubenberški ministeriali in so verjetno izumrli v 14. stoletju.9 Ne nazadnje se osebno ime Ulrik pri kranjskih Apfaltrerjih v srednjem veku ne pojavi niti enkrat. V zadnji če- trtini 13. stoletja se na Štajerskem večkrat omenja Friderik, morda Ulrikov sin ali nečak, istočasno pa je živel tudi pripadnik kranjske rodbine z istim imenom.10 Kljub pomanjkanju trdnejših dokazov ni dvoma, da gre za različni osebi. O izvoru Apfaltrerjev je na voljo malo opri- jemljivih podatkov. Nesporno je, da jih je kot svo- je ministeriale na novozgrajeni grad Roje (Apfal- ter) nad Šmartnim pri Litiji naselil koroški vojvo- da ter gospod Kranjske in Slovenske marke Ulrik III. Spanheimski (1256–1269), zato je dopustna tudi možnost njihovega koroškega ali celo kranj- skega porekla. Raziskave so namreč pokazale, da je večina spanheimskih ministerialnih rodbin, ži- večih južno od Karavank, izvirala iz Koroške.11 Za- nemariti ne gre niti možnosti, da so sprva služili kateremu od drugih velikih zemljiških gospodov v deželi in jih je vojvoda Ulrik III. v času utrjeva- nja deželnoknežje oblasti vključil v svoje odvisno plemstvo. Podpira jo namreč dejstvo, da je morda najstarejša rodbinska posest ležala na zahodnem robu svibenskega gospostva in bi torej Apfaltrerji lahko izhajali tudi iz vrst ministerialov gospodov Svibenskih.12 Odprto ostaja ključno vprašanje, kdo je komu dal ime – grad rodbini ali obratno. Indici kažejo, da je verjetnejša druga možnost, toda podrobne- je o tem v naslednjem poglavju. Prva gradiščana na novozgrajeni utrdbi bi lahko ime prinesla s se- boj, morda s kakega iz pisnih virov nepoznanega 7 UBSt III, str. 292–293, št. 206; UBSt IV, str. 18–19, št. 27, str. 19, št. 28; Zahn, Ortsnamenbuch der Steiermark, str. 1. 8 URBKr II, str. 311. 9 Pirchegger, Die ritterliche Mannschaft, str. 54. 10 Pirchegger, Die ritterliche Mannschaft, str. 52–53, 54; Bianchi, Documenta historiae Forojuliensis, str. 123, št. 392; Koblar, Drobtinice 3/3, str. 104–105 (glede datacije gl. Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 194). Zanimiva je listina iz 6. maja 1286, ki jo hrani Arhiv Republike Slo- venije. Glede na izstavitelje, navedene priče, vsebino in kraj izstavitve je jasno, da je bil v njej omenjeni Fridericus de Appfolter pripadnik štajerske in ne kranjske rodbine (SI AS 1063, ZL, št. 6730, 1286 V 6, Judenburg; napačno v: Kosi et al., Historična topografija Kranjske, geslo Apfalter). 11 Komac, Od mejne grofije, str. 121. 12 Koblar, Drobtinice 3/3, str. 104–105 (glede datacije gl. Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 194). Glede obsega svibenskega gospostva na začetku 15. stoletja gl. Kos, Blesk zlate krone, str. 30. dvora. Na Kranjskem je namreč v srednjem veku izpričanih več toponimov v obliki Apfalter in po- dobno, eden celo v neposredni bližini Šmartnega pri Litiji.13 Apfaltrerji so v srednjem veku iz roda v rod go- tovo prenašali ustno izročilo prednikov o svojem poreklu, vendar je sčasoma zamrlo. Njihov pog- led na lastne korenine se je temeljito spremenil po izidu knjige Anfang, vrsprung, vnnd herkommen des Thurnirs in Teutscher nation Georga Rüxnerja leta 1530, v kateri je avtor med udeleženci desete- ga turnirja v Zürichu leta 1165 kot spremljevalca koroškega vojvode Hermana navedel viteza z ime- nom Hanns von Alpffalter.14 Čeprav ni nobenega dvoma o izmišljenosti opisa, so Apfaltrerji v njem radi videli svojega daljnega prednika in prvega znanega predstavnika rodu, saj jih je to uvrščalo med najstarejše plemiške rodbine na Kranjskem. Novo dojemanje izvora sta formalizirala diploma o podelitvi baronskega naslova iz leta 1672 in 28 let mlajše potrdilo stanovskega poverjeniškega urada o starosti rodbine, do nedavnega pa je bilo trdno zakoreninjeno tudi v strokovni literaturi.15 GRAD APFALTER Zgodovinsko izpričani začetki rodu segajo na grad Roje nad Šmartnim pri Litiji, o katerem pričajo le še skromni ostanki. Velik del srednjega veka je iz pisnih virov znan kot Apfalter, zato se je v slovenskem zgodovinopisju zanj uveljavilo poi- menovanje Jablanica in posledično Apfaltrerjev kot Jablaniških.16 Nastalo je šele v 19. ali 20. stole- tju kot prevod nemškega naziva in tako pred tem v resnici nikoli ni bilo v rabi. Vsaj med okoliškim prebivalstvom je bila utrdba znana kot Roje, to ime pa je v obliki Roy v 15. stoletju prevladalo tudi v nemškem jeziku in pisnih virih.17 13 Spodnja in Zgornja Jablanica vzhodno od Šmartnega pri Litiji: 1289 Affalter, 1406 Aphaltern, 1430 Aphalterer; Jablan južno od Mirne Peči: 1145 Affoltrem, 1384 Appleger; Jablana zahodno od Zagorja ob Savi: 1351, 1367 in 1369 Apholter, 1444 in 1465 Apphaltrern; Jablanica vzhodno od Šentjanža na Dolenjskem: 1299 Apfolter, 1502 Apfalter (Kosi et al., Hi- storična topografija Kranjske, gesla Jablan, Jablana, Jabla- nica, Spodnja Jablanica in Zgornja Jablanica). Srednjevi- sokonemški izraz affalter ustreza današnjemu Apfelbaum (jablana) (http://www.mhdwb-online.de/wb.php?buch- stabe=A&portion=0 [obiskano: 27. 9. 2021]). 14 Rüxner, Anfang, list CXXV, CXXIX. 15 SI AS 1064, Zbirka plemiških diplom, št. 3, Apfaltrer, 2. 1. 1672, pag. 6; Costa, Vaterländische Erinnerungen, str. 97. Majda Smole je šla še dlje in je začetke rodu, tako kot Schönleben, potisnila v 11. stoletje, saj naj bi se smel tur- nirja udeležiti le tisti, ki je izkazoval najmanj štiri gene- racije plemiških prednikov (Smole, Kranjska plemiška rodbina, str. 24; prim. SI AS 1001, Schönleben Janez Lud- vik: Genealogija rodbine Apfaltrer). 16 Kosi et al., Historična topografija Kranjske, geslo Apfalter. 17 Kosi et al., Historična topografija Kranjske. Ime Roje se v 204 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku Roje sodijo med redke srednjeveške gradove na Slovenskem, katerih čas nastanka lahko dokaj natančno določimo. Zgrajene so bile v nemir- nem obdobju boja za oblast med koroškim voj- vodo Ulrikom III. Spanheimskim (1256–1269) in oglejskim patriarhom Gregorjem de Montelon- gom (1251–1269). Ambiciozni Korošec se je hotel uveljaviti kot deželni gospod na Kranjskem in v Slovenski marki, na poti pa mu je stal prelat kot formalni kranjski mejni grof. Skromni preostanki patriarhove posesti v nastajajoči deželi so že pred sredo 13. stoletja postali tarča njegovega glavne- ga tekmeca. Spanheim je začel kmalu po poro- ki z Agnes Andeško leta 1248 ogrožati oglejska gospostva Vernek, Lihtenberk in Mirno, na kate- rih si je lastil gozdne in sodne pravice, a se jim je odpovedal ob sklenitvi zavezništva z ženinim stricem, patriarhom Bertoldom (1218–1251), sep- tembra 1250.18 Mir ni trajal dolgo, saj je ta že maja 1251 umrl, po njegovi smrti pa je vojvoda izkoristil kaotične razmere v patriarhatu, se oklical za gos- poda Kranjske in planil po cerkveni zemlji.19 Novi patriarh Gregor de Montelongo naj bi spomladi 1253 zahteval vračilo protipravno odvzetih gradov, vendar pri tem ni bil uspešen.20 Morda že tedaj, vsekakor pa pred junijem 1258, so spanheimske čete osvojile in porušile strateško pomembna grad in trg Vernek na levem bregu Save.21 Utrdba je bila vojvodi trn v peti, saj je nadzorovala pro- met po rečni dolini ter ločevala njegovi gospostvi Lebek pri Vačah in Višnjo Goro. Nič manjši ni bil njen simbolni pomen, kajti morda že od leta 1247 je imel v njej sedež vicedom, pristojen za nadzor in upravo oglejskega premoženja na Kranjskem.22 Širša okolica Litije je v petdesetih letih 13. sto- letja postala eno ključnih bojišč med rivaloma. Patriarhov vpliv je bil namreč tu še precej močan, saj je poleg Verneka nadzoroval južno od Save le- žeči Lihtenberk. Tega se je vojvoda dobro zavedal, zato je k uveljavljanju svoje oblasti pristopil zelo sistematično. Natančno sosledje dogodkov zara- pisnih virih morda prvič pojavi na seznamu kranjskega plemstva iz okrog leta 1400, na katerem je izpričan He- annsl von Roy (StLA, Meillerakten, XIV-a, št. 1, fol. 36r. Fo- tografiji dokumenta mi je posredoval dr. Andrej Nared, za kar se mu najlepše zahvaljujem). O izvoru in pomenu imena Roje gl. Snoj, Etimološki slovar, str. 359. 18 URBKr II, str. 137–140, št. 174; Komac, Od mejne grofije, str. 158–161. 19 Kot dominus Carniole je prvič izpričan 15. junija 1251 (URBKr II, str. 141–143, št. 180). 20 Manzano, Annali del Friuli II, str. 383; prim. Komac, Od mejne grofije, str. 166–168. Gradovi, ki naj bi jih zasedel koroški vojvoda, poimensko niso znani. 21 URBKr II, str. 198–199, št. 251. 22 URBKr II, str. 107–108, št. 141, str. 115–117, št. 149, str. 132– 133, št. 169, str. 136–137, št. 173, str. 157–158, št. 199; Komac, Od mejne grofije, str. 168; Kos, Vitez in grad, str. 239–241. di pomanjkanja virov ni povsem jasno, vendar o njihovem vsaj približnem poteku ni dvoma. Ulrik na tem območju, z izjemo nekoliko severneje le- žečega Lebeka, ni razpolagal z lastno utrjeno po- stojanko, zato se jo je odločil zgraditi na skrajnem severnem obronku višnjegorskega gospostva, blizu Verneka in še bližje Lihtenberka. Umestil jo je na majhen strm izrastek pobočja Tičnice (395 m) nad Šmartnim pri Litiji, tik ob pot, ki je povezovala oglejski utrdbi. Odprto ostaja ključno vprašanje, ali je najprej zgradil Roje kot oporišče oziroma odskočno desko za vojaške operacije ali je prej zavzel in porušil patriarhova gradova ter šele zatem postavil novega, s katerim bi zavaroval nedavne pridobitve.23 Kakorkoli že, šlo je za pro- tipravno gradnjo, saj vojvoda zanjo ni dobil dovo- ljenja formalnega mejnega grofa. Gradnja novega gradu je bila za Ulrika izjem- nega pomena, saj je očitno osebno spremljal njen potek. Z deli so verjetno pričeli sredi petdese- tih let in morda ni naključje, da je Spanheim s številčnim spremstvom aprila 1256 prišel na Li- tijsko.24 Ponovno je bil tu čez leto dni, ko je bila gradnja večinoma že končana. 24. aprila 1257 je namreč dal napisati listino, v kateri je kot kraj iz- stavitve navedeno in novo castro nostro in Carniola circa Werdeneke erecto.25 Utrdba tedaj sploh še ni imela imena in je bila označena preprosto le kot »novi grad«; tako je bilo tudi avgusta 1262, ko je vojvoda tu zopet listinil (apud novum castrum circa Sowam).26 Druga listina v nasprotju s prvo vsebu- je seznam prič, vendar med njimi presenetljivo ni kastelana novozgrajene spanheimske postojan- ke. To najverjetneje pomeni, da gradbena dela morda vendarle še niso bila povsem dokončana ali da v njej še ni bilo stalne posadke. V pogodbi med patriarhom Gregorjem de Montelongom in vojvodo Ulrikom III. Spanheim- skim iz 22. maja 1265 se grad omenja kot castri novi quod dictus dominus dux construi fecerat in loco qui dicitur Afolter, kar kaže na to, da je na njem tedaj že sedela spanheimska ministerialna rodbina Apfaltrerjev.27 Korošec je obljubil do prihodnje- 23 Jasnih dokazov ni, toda obstajajo utemeljene domneve, da je vojvoda poleg Verneka osvojil in morda porušil tudi Lihtenberk (Komac, Od mejne grofije, str. 168–169, 174–175). 24 MHDC IV/1, str. 492–493, št. 2628, str. 493, št. 2629. Kraj izstavitve listin, označen kot apud Lutigiam oziroma apud Lvtyam, je verjetno današnje Šmartno pri Litiji in ne Li- tija (Kosi et al., Historična topografija Kranjske, geslo Liti- ja). 25 MHDC IV/1, str. 507, št. 2650; Kosi et al., Historična to- pografija Kranjske, geslo Apfalter. 26 URBKr II, str. 238–239, št. 301; Kosi et al., Historična to- pografija Kranjske, geslo Apfalter. 27 URBKr II, str. 266–269, št. 345; Kosi et al., Historična to- pografija Kranjske, geslo Apfalter. 205 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku ga sv. Jakoba (25. julij) obnoviti trg in grad Vernek z lesom iz svoje nove utrdbe ter dovoliti vrnitev in naselitev oglejskih ljudi. S tem se je obvezal storiti nič drugega kot porušiti svojo protipravno zgrajeno postojanko nad Šmartnim pri Litiji in ponovno zgraditi patriarhovo ob reki Savi, toda obljube ni izpolnil.28 Čez manj kot tri leta, marca 1268, sta namreč omenjena prva kastelana na Ro- jah (de Aphalter), to sta bila brata Henrik I. (Hainz) in Oton I.29 O njiju ni na voljo drugih podatkov, toda pri vojvodi sta zagotovo uživala dovolj zau- panja, da jima je v varstvo in upravljanje izročil enega ključnih gradov v regiji. Glede na okoliš- čine je mogoče celo, da sta ime Apfalter prinesla s seboj in ga prenesla na svoj novi dom. Nekaj o njunem družbenem položaju pove omenjena li- stina. Med navedenimi pričami, večinoma iz vrst lokalnega spanheimskega ministerialnega plem- stva, zasedata predzadnje mesto, kar kaže na nju- no skromno poreklo in majhen ugled. GENEALOŠKA PODOBA IN POSESTNI RAZVOJ RODBINE DO SREDE 14. STOLETJA Vojvoda Ulrik III. vse do svoje smrti konec ok- tobra 1269 ni izpolnil obljube o porušenju gradu Roje, ki je tako postal matični sedež in eno glav- nih rodbinskih središč Apfaltrerjev v srednjem veku. Spanheimovi vladavini je sledilo leto dni dolgo obdobje negotovosti in politične polariza- cije plemstva. Večina je za novega deželnega gos- poda podprla Ulrikovega brata, novoizvoljenega oglejskega patriarha Filipa († 1279), manjšina pa 28 Komac, Od mejne grofije, str. 175. Vojvoda je patriarhu ob- novitev Verneka obljubil že ob sklenitvi miru novembra 1261 (MHDC IV/1, str. 570–574, št. 2761). 29 URBKr II, str. 294, št. 382. njunega bratranca, češkega kralja Otokarja II. Přemysla (1253–1278), ki mu je pokojni z oporoko zapustil svoje dežele. Slednji je nazadnje z vojaš- ko silo pokoril uporno plemstvo in za nekaj let prevzel oblast.30 Za koga so se opredelili Apfal- trerji, ni znano, toda novemu deželnemu gospo- du očitno niso odločneje nasprotovali. Še naprej so namreč obdržali Roje in jih tako ni doletela usoda nekaterih sodeželanov, ki so izgubili svoje gradove in bili prisiljeni zapustiti domovino.31 S smrtjo vojvode Ulrika III. je za Apfaltrer- je nastopila nova stvarnost, v kateri so se očitno dobro znašli. Z novim vladarjem, češkim kraljem Otokarjem II. Přemyslom, so imeli manj oseben odnos, kar jim je omogočalo samostojnejši razvoj in dajalo več svobode pri sprejemanju odloči- tev. Vajeti družinske politike je najpozneje sredi sedemdesetih let prevzela nova generacija, ki se je začela povezovati z nekdanjim spanheim- skim nasprotnikom, oglejsko cerkvijo. Friderik I., očitno novi senior rodbine, je tako junija 1275 od patriarha Rajmunda della Torreja (1273–1299) prejel v fevd osem hub v Jablanici pri Litiji in šest vinogradov na Moravški Gori.32 Kmalu zatem je skupaj z bratoma Bernardom I. in Janezom I. 30 Komac, Od mejne grofije, str. 224–231. 31 Komac, Od mejne grofije, str. 229. 32 Bianchi, Documenta historiae Forojuliensis, str. 123, št. 392. Toponim Apfolter z osmimi hubami se ne more nanaša- ti na lokacijo gradu Roje (Apfalter), kajti tu je stal samo grajski kompleks, naselja ni bilo. Zato se kot najverjet- nejša možnost ponuja Jablanica vzhodno od Litije, ki je ležala v okviru oglejskega gospostva Lihtenberk. Za oznako in monte Morawaz se verjetneje skriva Moravška Gora kot Moravče pri Gabrovki (prim. Kosi et al., His- torična topografija Kranjske, gesla Apfalter, Moravče pri Gabrovki, Spodnja Jablanica in Zgornja Jablanica). Na podlagi vsebinsko skopega vpisa o podelitvi fevdov ni mogoče ugotoviti, kako je Friderik prišel do njih. Grad Roje je do začetka 19. stoletja že popolnoma propadel. Danes so vidni le še ostanki severozahodnega zidu grajskega jedra, vse ostalo je že zdavnaj prekrila ruša (foto: Jernej Kotar, junij 2014). 206 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku (Haynselm) na svoji zemlji na Polšniku zgradil cerkev Matere božje in ji daroval potrebno opre- mo. Postavljena je bila na ozemlju šentrupertske župnije, zato je dovoljenje za gradnjo dal tamkaj- šnji župnik Herman, ki je v ta namen iz svoje žup- nije izločil v hribovju vzhodno od Litije ležeče kraje med Nagom in Glinjekom, in sicer Šumnik, Ravne, Preveg, Nag, Sušje, Koprivnik, Och, Jako- bikh in Zgornji Polšnik.33 Cerkev je bila nekaj časa brez duhovnika, 16. oktobra 1280 pa jo je oglejski patriarh Rajmund della Torre določil za sedež kuracije in za vzdrževanje kurata dodelil zgoraj navedene kraje. Pravica do prezentacije novega duhovnika je pripadla Apfaltrerjem, pravica do potrjevanja pa šentrupertskemu župniku.34 Patronatne pravice nad polšniško kuracijo, pozneje župnijo,35 so imele v naslednjih stolet- jih pomembno povezovalno vlogo znotraj zelo razvejane rodbine. V rokah vsakokratnega se- niorja so brez prekinitve ostale vse do leta 1941, kar je najdaljši neprekinjeni zasebni patronat na Kranjskem, morda celo na ozemlju današnje Slo- venije.36 Obstoj rodbinske grobnice v tej cerkvi ni dokazan, toda povsem mogoče je, da so v njej po- kopali katerega od prvih pripadnikov rodu.37 Kdaj in kako so Apfaltrerji prišli do posesti okrog Pol- šnika, zaradi pomanjkanja virov ni mogoče ugo- toviti. Odprto ostaja tudi vprašanje, čigavi sinovi so bili omenjeni trije bratje, saj o njih ni nobenih drugih znanih podatkov. Viri o Apfaltrerjih nato popolnoma presah- nejo za več kot pol stoletja. Nekaj drobcev za to obdobje sicer prinašata Schönleben in Valvasor, toda v njihovo verodostojnost lahko upravičeno dvomimo.38 Na pripadnike rodu znova naletimo 33 Za lokalizacijo toponimov gl. Kosi et al., Historična to- pografija Kranjske, gesla Glinjek, Jakobikh, Koprivnik, Nag, Och, Preveg, Ravne, Sušje, Šumnik in Zgornji Pol- šnik. Och bržkone ni oronim, saj listina jasno govori o krajih, ampak toponim, ki bi ga lahko njen prepisovalec s konca 15. stoletja popačil iz Art, to pa so Rtiče vzhodno od Polšnika (prim. prav tam, geslo Rtiče). 34 Koblar, Drobtinice 3/3, str. 104–105 (regest je napačno datiran v leto 1286); Ambrožič, Patronatne pravice, str. 528 (po Koblarju navaja leto 1286); Höfler, Gradivo za hi- storično topografijo, str. 194. Polšniškemu duhovniku sta pripadli krstna in pogrebna pravica. Novoustanovljena kuracija je bila neke vrste vikariat pražupnije Šentrupert na Dolenjskem. 35 Polšnik je postal samostojna župnija na prelomu 15. v 16. stoletje (Höfler, Gradivo za historično topografijo, str. 194; Ambrožič, Patronatne pravice, str. 528–529). 36 Ambrožič, Patronatne pravice, str. 528, 543. 37 Ambrožič, Patronatne pravice, str. 528, op. 19. 38 Po Schönlebnu, čigar zapiski o genealogiji rodbine Ap- faltrer so polni napak, naj bi bili v tem obdobju izpri- čani Konrad (Chunzo) Apfaltrer in njegova žena Cecili- ja Kolenc (1295), njuna hči Lucija, soproga Majnclina Hmeljniškega (1314), in Henrik Apfaltrer (1326) (SI AS 1001, Schönleben Janez Ludvik: Genealogija rodbine šele na začetku druge polovice tridesetih let 14. stoletja. Do tedaj so se posestno razširili že tudi preko meja Kranjske. Oton II. in njegova žena Jera sta namreč avgusta 1336 brežiškemu upra- vitelju Ulriku in njegovi soprogi za 11 mark gra- ških pfenigov prodala svojo posest na Kremenu jugovzhodno od Brestanice, fevd salzburške nad- škofije.39 Zakonca sta izpričana še oktobra 1341, ko sta od Janeza, sina Ofa II. Kostanjeviškega, in njegove matere Elizabete prejela dvor pri Brodu v Podbočju ob Krki na Dolenjskem.40 Razlogi za podelitev niso znani, a bi lahko tičali v sicer ne- dokazljivem sorodstvu med rodbinama. Dvor sta dobila v dosmrtno posest, Oton pa ga je posedo- val še maja 1352, ko sta omenjeni Janez Kostanje- viški in njegova žena grofu Frideriku I. Celjskemu v zameno za neko posestvo prodala svoje moštvo (manschaft) severno od Krke skupaj s pripadajo- čimi fevdi. Določeno je bilo, da ga bodo po Oto- novi smrti podedovali njegovi otroci in ga uživali kot celjski fevd.41 Najpozneje na začetku druge polovice 14. stoletja so torej Apfaltrerji postali tu- di vazali Celjskih. Povsem možno je, da je Oton II. začetnik gallensteinske linije, druge od dveh glavnih srednjeveških rodbinskih vej.42 Med številnimi pričami v listini iz aprila 1337, s katero je Leopold iz Dan stiškemu opatu Janezu in konventu prodal tri hube v Poljanah pri Stični, nastopata tudi Nikolaj in Friderik II. (Fritzel) Ap- faltrer.43 Njuno sorodstveno razmerje ni navede- no, enako je tudi pri Juriju in Albrehtu (Prichtel) Lihtenberških, v seznamu prič zapisanih tik pred njima.44 Nasprotno pa so Viljem, Tomaž in Alber iz Glogovice južno od Šentvida pri Stični izrecno označeni kot bratje.45 Friderik (Frittzlein, Friczel) je omenjen še dvakrat leta 1345, o Nikolaju drugih podatkov ni. Najprej ga srečamo februarja med Apfaltrer). Lucijo omenja tudi Valvasor, le da naj bi bila poročena z Otonom Sichersteinskim (Valvasor, Die Ehre XI, str. 443–444). Njunih navedb ni mogoče preveriti. 39 Lang, Die Salzburger Lehen, str. 42; Blaznik, Historična to- pografija, str. 378. 40 SI AS 1063, ZL, št. 6186, 1341 X 18, s. l.; Kosi et al., Histo- rična topografija Kranjske, geslo Brod v Podbočju. O dvo- ru gl. Predovnik, Trdnjava Kostanjevica, str. 20. O Janezu Kostanjeviškem gl. Komac, Kostanjeviški kastelani, str. 100–101. 41 SI AS 1063, ZL, št. 4123, 1352 V 25, s. l. 42 Gallensteinska linija bo obravnavana v članku Rodbina Apfaltrer v srednjem veku. Vzpon in zaton gallensteinske lini- je. 43 CKL I, str. 187–188, št. 166; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, geslo Poljane pri Stični. 44 V kakšnem sorodstvenem razmerju, če sploh, sta bila Ju- rij I. in Albreht III. Lihtenberška, ni znano (prim. Slana, Grad Lihtenberk, str. 417, 419, Tabela I: Stari Lichtenbergi – kranjska linija). 45 Kosi et al., Historična topografija Kranjske, geslo Glogovi- ca. 207 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku poroki Ulrika z Magolnika za dolg pri Judinji Sil- berlein in njenem sinu Jožefu ter nato še aprila, ko sta z ženo Katarino Gaestleinu Kolencu za 17 mark oglejskih pfenigov prodala tri hube v Kraš- cah v Moravški dolini.46 Na drugi listini visi Fri- derikov pečat, ki je verjetno najstarejši ohranjeni pečat pripadnika rodbine Apfaltrer. Apfaltrerji so bili že v prvi polovici 14. stole- tja tesno povezani s sosednjimi Lihtenberškimi in njihovim gradom Lihtenberkom. Kot kaže, je zgoraj omenjeni Albreht (III.) (Prichtel, Prechtli- nus, Prechtlein) Lihtenberški, ki je spomladi 1337 prisostvoval prodaji treh hub stiškemu samo- stanu, izviral iz rodu Apfaltrerjev in ga lahko označimo kot Albrehta I. Junija 1341 je v imenu Albrehta II. (Prechtlinus) Apfaltrerja in njegove žene Kunigunde od oglejskega patriarha Ber- tranda (1334–1350) prejel v fevd desetino od pet- najstih hub v Gradišču na Primskovi gori, ki sta jo prelatu pred tem vrnila brata Henrik in Ulrik Planinska.47 Njegovo poreklo razkriva listina iz novembra 1350, s katero sta Nikolaj in Vendelina Blagoviška samostanu klaris v Mekinjah prodala dve hubi v Podorehu pri Moravčah. Na njej viseči 46 SI AS 1063, ZL, št. 6213, 1345 II 10, s. l.; št. 127, 1345 IV 24, s. l.; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, geslo Krašce. 47 SI AS 1063, ZL, št. 5962, 1341 VI 7, Čedad; Kosi et al., Hi- storična topografija Kranjske, geslo Gradišče – Primskova gora. pečat Albrehta Lihtenberškega v grbovnem ščitu prikazuje na trohribu rastočo jablano, torej Ap- faltrerjev grb.48 Najverjetnejša razlaga je, da se je kot oglejski gradiščan naselil na Lihtenberku in se začel imenovati po njem. Rodbini Apfaltrer- jev in Lihtenberških sta bili skoraj zagotovo tudi sorodstveno povezani, na to pri obojih kaže pri- sotnost ne ravno pogostega osebnega imena Al- breht (Prechtlin), značilnega za Lihtenberške.49 V kakšnem razmerju sta bila Albreht I. in Albreht II., ostaja neznanka. Zaradi pomanjkanja virov je genealoška po- doba rodu ob koncu prve polovice 14. stoletja ze- lo nejasna, saj znanih pripadnikov ne zmoremo sorodstveno povezati med seboj. Veliko število moških članov je omogočalo razvejanje rodbine, vendar smo o nastanku posameznih vej slabo po- učeni. V srednjem veku sta obstajali dve glavni liniji, obe pa sta dokaj jasno zaznavni že okrog srede 14. stoletja. 48 SI AS 1063, ZL, št. 5089, 1350 XI 23, s. l.; Kosi et al., Historič- na topografija Kranjske, geslo Podoreh; Kos, Vitez in grad, str. 172. O grbu Lihtenberških gl. Slana, Grad Lihtenberk, str. 414. Lidija Slana Albrehta I. Apfaltrerja kot Albrehta III. uvršča v rodovnik Lihtenberških in mu pripisuje tri sinove, toda pravilnost navedb je vprašljiva (Slana, Grad Lihtenberk, str. 417–418, 419, Tabela I: Stari Lichtenber- gi – kranjska linija). 49 Kos, Vitez in grad, str. 171–172; Slana, Grad Lihtenberk, str. 413. Pečat Friderika II. Apfaltrerja na listini iz 24. aprila 1345 (SI AS 1063, ZL, št. 127, 1345 IV 24, s. l.). 208 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku GLAVNA LINIJA I – ROJE Grad Roje je bil od nastanka dalje domova- nje Apfaltrerjev, z razcepitvijo rodu pa je postal sedež ene od dveh glavnih srednjeveških linij. To se je lahko zgodilo že v zadnji četrtini 13. ali prvi četrtini 14. stoletja, vendar zaradi preskromnih virov natančnejših ugotovitev za zdaj ni mogo- če podati. Kot smo videli v prejšnjih poglavjih, je iz prvih desetletij obstoja rodbine znanih več moških predstavnikov in vsak od njih bi lahko za- čel novo vejo. Skorajda ni dvoma, da je začetnik rojske linije nekdo, ki je bil ob delitvi rodu (naj)- starejši. Bil je namreč v privilegiranem položaju in nenavadno bi bilo, če si ne bi izboril matične- ga gradu z najbližjo posestjo. Apfaltrerji so tedaj še sodili med nižje plemstvo z ne prav zavidljivim imetjem, zato si niso imeli veliko razdeliti. Kot prvega znanega pripadnika rodbinske veje s sedežem na gradu Roje lahko s precejšnjo me- ro gotovosti prepoznamo Bernarda II. Omenjen je le julija 1347, ko je skupaj z Albrehtom (Precht- lein) Mehovskim od Greinerja iz Vrhkrke in nje- gove žene Margarete za 8 mark oglejskih pfenigov kupil hubo in pusti mlin v današnjih Velikih ali Malih Lesah nedaleč od izvira Krke.50 Kupca so morale povezovati tesne, najverjetneje sorodstve- ne vezi. Ob zgornjem toku dolenjske reke sta bili obe rodbini posestno prisotni do leta 1431, ko je Gašper I. Apfaltrer Martinu Mehovskemu prodal hubo v današnjih Velikih ali Malih Lesah in dva dela žitne desetine od desetih hub v okolici.51 Posestni transakciji iz let 1347 in 1431 se brez dvoma nanašata na isto hubo. To ne dokazuje le posestne kontinuitete med Bernardom II. in Gašperjem I., temveč kaže tudi na genealoško vez med njima. Zaradi pomanjkanja virov je ne more- mo zanesljivo ugotoviti, toda domnevamo lahko, da gre za sorodstvo v ravni črti. Verjeten odgovor bi mogli podati, če bi poznali vsaj približno Bernar- dovo starost v času edine znane omembe leta 1347. Na osnovi njegovega osebnega imena lahko skle- pamo, da je bil potomec enega od leta 1280 izpri- čanih bratov Friderika I., Bernarda I. ali Janeza I. Rojska linija postane jasno otipljiva z Janezom II. (Hanns), domnevnim sinom ali vnukom Ber- narda II. V virih ga prvič zasledimo sredi novem- bra 1389, ko mu je oglejski patriarh Jan Sobieslav (1387–1394) podelil v fevd štiri hube v Tihaboju.52 Vsebino fevdnega pisma poznamo le iz kratkega 50 SI AS 1063, ZL, št. 5280, 1347 VII 25, s. l.; Kosi et al., Histo- rična topografija Kranjske, gesli Male Lese in Velike Lese. 51 SI AS 1063, ZL, št. 504, 1431 IV 24, s. l.; Kosi et al., Historič- na topografija Kranjske, gesli Male Lese in Velike Lese. 52 SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 13, št. B; prim. Kosi et al., Historična to- pografija Kranjske, geslo Tihaboj. povzetka v skoraj dvesto let mlajšem zapuščin- skem inventarju Krištofa Apfaltrerja, zato ne vemo, ali je posest kupil ali podedoval, možno je oboje. Naslednjič naletimo nanj na seznamu kranjskega plemstva iz okoli leta 1400, na kate- rem je vpisan kot Heannsl von Roy.53 Pri raziskovanju Janezove življenjske poti smo v pretežni meri odvisni od povzetkov listin v zgo- dnjenovoveških zapuščinskih inventarjih njego- vih daljnih potomcev in retrogradnih sklepanj. Tako izvemo, da je spomladi 1402 vojvodi Ernestu Železnemu (1402–1424) vrnil štiri hube na Ma- golniku, listino pa sta s pečatom overila Janez Kozjaški, oskrbnik v Svibnem, in Ulrik iz Starega Dvora pri Svibnem.54 S takšnim pismom je izstavi- telj fevdnega gospoda po navadi prosil za prenos fevdov na nekoga drugega, toda kot bomo videli v nadaljevanju, so bile te štiri magolniške hube v naslednjih desetletjih še vedno v rokah Janezovih potomcev. Kako torej pojasniti to neskladje? Bega že vprašanje, zakaj je bila ta listina kot izhodni dokument še v drugi polovici 16. stoletja v posesti Apfaltrerjev. Janez je imel poimensko neznanega sina in morda je prav nanj želel prenesti omenje- ne fevde, a je zaradi njegove nenadne smrti listi- na obtičala na gradu Roje.55 Po daljšem premoru se Janez v virih znova pojavi junija 1420, ko je od sestre Ane in njene- ga moža Pankraca Turjaškega kupil hubo v Šent- rupertu, fevd krške škofije.56 Najdemo ga tudi na seznamu Kranjcev iz let 1421–1422, toda njegova življenjska pot se je očitno iztekla še pred nastan- kom popisa.57 Spisan naj bi bil namreč med kon- cem avgusta 1421 in začetkom maja 1422, Pankrac Turjaški pa je najpozneje sredi avgusta 1421 krške- ga škofa prosil, naj omenjeno hubo po dopolnjeni polnoletnosti podeli Gašperju I. Apfaltrerju, kar pomeni, da je bil njegov ded Janez že pokojni.58 O 53 StLA, Meillerakten, XIV-a, št. 1, fol. 36r; Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 36, 37. 54 SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 13, št. A; prim. Kosi et al., Historična to- pografija Kranjske, gesli Magolnik in Stari Dvor. 55 Gl. nadaljevanje. 56 SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 119; SI AS 309/A/25, Apfal- trer Henrik Julij: zapuščinski inventar (12. 4. 1698), pag. 23–24, št. 47; Preinfalk, Gospodje Turjaški, str. 144. 57 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 311–312, Priloga 1, 313–314, Priloga 2. Kdo se skriva za vpisom Ain Aphalter na prvem seznamu, ni jasno, lahko bi bil tudi Janez II. V drugem popisu navedena Hanns Apfaltrer in Hanns von Roy sta verjetno ena in ista oseba, saj drugega pripadni- ka rodbine s tem imenom v tem času ne poznamo. Pri drugem se polni zapis glasi Hanns vnd von Roy sein sun; ali se za prečrtanim sun morda skriva (pred kratkim?) umrli Janezov sin ali celo vnuk Gašper I., ne moremo ugotoviti, je pa slednji vpisan na prvem seznamu. 58 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 36–38; KLA, KLA 118-A- 2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403–1468, fol. 94r–94v. 209 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku Janezovi družini vemo le, da razen zgodaj umrle- ga sina drugih moških potomcev očitno ni imel, saj ga je po smrti kot dedič nasledil vnuk Gašper. Od tu dalje je genealoška podoba rojske veje Ap- faltrerjev po zaslugi občutno boljše ohranjenosti virov bolj ali manj jasna. O Janezovi sestri Ani II. je na voljo malo po- datkov. Domnevamo lahko, da je bila mlajša od brata, kajti prvič jo zasledimo šele v krški fevdni knjigi leta 1403. Tedaj je že bila poročena s Pan- kracem I. Turjaškim, ki ji je z dovoljenjem krške- ga škofa za doto namenil tri hube, dvor in mlin v Šentrupertu ter geografsko neopredeljen oštat, verjetno prav tako ležeč v Šentrupertu.59 Kot za- nimivost omenimo, da sta zakonca gojila tesne stike z Erhardom Gallom z Gallensteina, sorod- nikom druge glavne veje Apfaltrerjev.60 Ana se v virih pojavi še junija 1420 ob že omenjeni prodaji hube bratu, o njeni nadaljnji življenjski usodi pa nismo obveščeni.61 Živela bi lahko še dolgo, kajti njen mož je bil živ še leta 1446.62 Vprašanje nju- nega potomstva ni docela pojasnjeno. Z njim se je najpodrobneje ukvarjal Miha Preinfalk, ki je z zadržkom domneval, da sta bila njuna sinova Vigul in Osterman Turjaška.63 Odgovor se morda skriva na koncu vpisa Vigulovih fevdov v krški fevdni knjigi, kjer je prečrtan zapis vnd von Pan- greatzen seinem vater aufgeben vnd an in komen.64 Če se pisar ni zmotil, je to neizpodbiten dokaz, da sta bila res njuna otroka. Gašperju I., sinu poimensko neznanega sina Janeza II.,65 v virih sledimo od poletja 1421. Avgu- sta se je krški škof Ernest (1411–1432) v Ljubljani na prošnjo Pankraca Turjaškega obvezal, da bo mlademu Apfaltrerju po doseženi polnoletnosti podelil v fevd hubo v Šentrupertu, ki jo je junija 1420 od Turjaškega kupil njegov tedaj že pokoj- 59 KLA, KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403– 1468, fol. 216r. O Pankracu I. Turjaškem gl. Preinfalk, Go- spodje Turjaški, str. 144–147. 60 KLA, KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403– 1468, fol. 216r; SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 119; Prein- falk, Gospodje Turjaški, str. 144–145. Erhard Gall z Gallen- steina je bil bratranec Margarete II. Gall z Gallensteina, žene Andreja I. Apfaltrerja, seniorja druge glavne linije Apfaltrerjev (Bizjak, Rodbina Gall, str. 71–72, Rodovnik 4. Gall – Gallenstein). 61 Gl. op. 56. 62 KLA, KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403– 1468, fol. 52r. 63 Preinfalk, Gospodje Turjaški, str. 146–150. 64 KLA, KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403– 1468, fol. 291v. 65 Janez II. je v virih izrecno označen kot Gašperjev ded (een, ene) (KLA, KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403–1468, fol. 57v; AT ÖStA/HHStA, Hs. B 22, Notranje- avstrijska fevdna knjiga 1423–1426, fol. 57r; gl. Preinfalk, Rodbina v luči srednjeveških listin, str. 349–350, 365). ni ded Janez.66 Iz četrt stoletja mlajšega zapisa v krški fevdni knjigi izvemo, da je do podelitve tudi prišlo, vendar točen datum ni znan.67 V času prve omembe v virih je moral Gašperju do dopolnitve polnoletnosti manjkati le še kak mesec. Njegovo ime se namreč pojavi na seznamu Kranjcev, na- stalem domnevno po 19. avgustu 1421 in pred 2. majem 1422, saj ga v primeru mladoletnosti na njem skoraj zagotovo ne bi bilo.68 Ob dedovi smrti je očitno kot edini živeči moški predstavnik rojske veje Apfaltrerjev postal njen senior in zadnji up za njeno preživetje. Ne ravno bogata dediščina je bila tako obvarovana pred delitvijo in je ostala v rokah enega dediča, kar je brez dvoma imelo po- zitiven učinek na nadaljnji razvoj rodu. O Gašperju imamo na voljo občutno več po- datkov kot o njegovih prednikih. Valvasor ob skli- cevanju na Bucelina navaja, da naj bi bil leta 1426 celjski glavar v Kostanjevici na Krki in bil poročen s pripadnico rodbine Gall.69 Bucelinov rodovnik Apfaltrerjev je preveč nezanesljiv, zato podatkov ne moremo imeti za verodostojne. Po navedbah benediktinskega polihistorja iz 17. stoletja naj bi Gašperja nekateri imenovali Henrik, ženino ime, ki ga je Valvasor izpustil, pa naj bi bilo Ana.70 Tu gre za očitno zmešnjavo, kajti Henrik (II.) je bil pri- padnik druge glavne linije Apfaltrerjev in je kot kostanjeviški glavar izpričan v letih 1429–1433/34.71 Na podlagi ohranjenega arhivskega gradiva lahko sodimo, da se Gašper ni dejavneje vklju- čil v službo deželnega kneza, grofov Celjskih ali katerega drugega gospoda, temveč se je posvetil upravljanju svoje ne prav velike posesti. Nekoli- ko jo je povečal oktobra 1428, ko je od Barbare, vdove Jurija Mindorferja, ter njunih sinov Jako- ba, Andreja, Krištofa in Jurija kupil šest hub v krajih Dule, Ravne in Quinttensdorf vzhodno od Čateža.72 Štiri od njih, tri v Quinttendorffu in eno v Dulah, je naslednje leto prejel v fevd od oglej- skega patriarha Ludvika (1412–1439), kot lahko 66 KLA, KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403– 1468, fol. 94r–94v. Lega hube je opredeljena kot »pri Mo- kronogu«, vendar je iz drugih virov znano, da je ležala v Šentrupertu (na primer prav tam, fol. 57v). Gl. op. 56. 67 KLA, KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403– 1468, fol. 57v. Gl. tudi fol. 283r in KLA, KLA 118-A-2/9, Fevdna knjiga škofije Krka 1455–1475, fol. 94r. 68 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 36–38, 311–312, Priloga 1. 69 Valvasor, Die Ehre XI, str. 332. Celjski so imeli grad in gos- postvo Kostanjevica v zastavi v letih 1418/1420–1431 (Biz- jak, Srednjeveške računske knjige 1, str. 31). 70 Bucelin, Germaniae topo-chrono-stemmatographicae, str. 6. 71 Kotar, Apfaltrerji na Gamberku, str. 198. 72 SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 13–14, št. C. Za lokalizacijo toponimov Dule (im Thal) in Ravne (Raun) gl. Kosi et al., Historična topografija Kranjske, gesli Dule in Ravne. Neidentificirani Quinttensdorf je treba iskati v njuni bližini. 210 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku sklepamo iz skoraj osemdeset let mlajšega vira, pa sta bili preostali dve prosta last Mindorferjev.73 Marca 1431 mu je vojvoda Friderik IV. (1402–1439) podelil vse, kar je podedoval po dedu in je bilo deželnoknežja last, to sta bili desetini na Kleniku pri Vačah in v Moravčah, fevda vojvodine Kranj- ske, ter štiri hube na Magolniku, fevd gospostva Svibno.74 Nekaj več kot mesec dni zatem je Mar- tinu Mehovskemu za 42 funtov dobrih dunajskih pfenigov prodal lastno hubo v današnjih Velikih ali Malih Lesah in dva dela žitne desetine od desetih hub v Velikem in Malem Globokem ter Velikih in Malih Lesah ob zgornjem toku Krke, za pečatenje listine pa je naprosil Marka Mehov- skega, župnika v Šmartnem pri Litiji, ter Janeza Lihtenberškega in Krištofa Gumplerja.75 Gašper je užival tudi celjske fevde, ki jih je prav tako podedoval po dedu. Grof Friderik II. mu je leta 1436 podelil tretjino žitne desetine na območju Polšnika, in sicer v Šumniku od dveh hub, na Ravnah od šestih, Prevegu od treh, Suš- jah od dveh, Koprivniku od treh, Rtičah od ene, Zgornjem Polšniku od treh, Spodnjem Polšniku od štirih in v Seruču od ene, upravičeno pa lah- ko domnevamo, da so ti dohodki že dolgo polnili rodbinsko malho.76 Prihajali so namreč z območja najstarejših znanih posesti Apfaltrerjev in veči- noma iz krajev, že leta 1280 določenih za vzdrže- vanje duhovnika v novoustanovljeni polšniški kuraciji. Rojski veji so skupaj z matičnim gradom verjetno pripadli že ob razcepitvi rodbine. Te fev- de je Gašperju septembra 1455 potrdil grof Ulrik II., po izumrtju Celjskih novembra 1456 pa so pos- tali deželnoknežji in mu jih je kot take v letih 1457 in 1464 podelil cesar Friderik III. (1452–1493).77 73 SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 14, št. D. V izvlečku vsebine listine je patriarhovo ime pomotoma zapisano kot Friderik. V kupoprodajni pogodbi med Gašperjevim sinom Filipom in duhovnikom Matevžem Gallom s Šentjurjeve gore iz aprila 1505 je huba v Ravnah označena kot Apfaltrerjeva prosta last (aÿgens freÿs guets) (SI AS 1063, ZL, št. 1028, 1505 IV 24, s. l.). 74 AT ÖStA/HHStA, Hs. B 22, Notranjeavstrijska fevdna knjiga 1423–1426, fol. 57r; SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 14, št. E; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, gesla Klenik, Magolnik in Moravče. Uživanje teh fevdov je leta 1444 potrdil kralj Friderik III. (1440–1493) (AT ÖStA/HHStA, Hs. W 724, Notranjeavstrijska fevdna knjiga cesarja Friderika III. 1443–1469, fol. 218r). 75 SI AS 1063, ZL, št. 504, 1431 IV 24, s. l.; Kosi et al., Historič- na topografija Kranjske, gesla Malo Globoko, Male Lese, Veliko Globoko in Velike Lese. 76 SI AS 1073, ZR, I-57r, Fevdna knjiga grofov Celjskih za grofiji Ortenburg in Celje 1436–1447, fol. 73v; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, gesla Koprivnik, Preveg, Ravne, Rtiče, Seruč, Spodnji Polšnik, Sušje, Šumnik in Zgornji Polšnik. 77 SI AS 1073, ZR, I-3r, Fevdna knjiga grofov Celjskih za Kako se je Gašper opredelil v habsburško-celj- ski vojni (1437–1440 in 1442–1443), ni znano. Kot pričata seznama kranjskih deželnih stanov, je bil vojaško aktiven leta 1446, ko je bil skupaj s prelati, gospodi, vitezi in oprodami iz vseh treh notranje- avstrijskih dežel osebno pozvan k udeležbi na vo- jaškem sklicu v Radgoni oziroma Fürstenfeldu za obrambo Štajerske pred napadi ogrske vojske.78 Živ je bil še junija 1464, umrl pa je kmalu zatem, star okrog šestdeset let.79 Z ženo, katere imena in porekla ne poznamo, sta imela sinove Jurija II., Janeza III. in Filipa, ki so že pred koncem leta 1464 nastopali kot dediči pokojnega očeta.80 Sredi šestdesetih let 15. stoletja je glava rojske veje rodbine postal Gašperjev najstarejši sin Ju- rij, o katerem imamo zelo malo podatkov. Prvič ga srečamo na seznamu kranjskih deželnih sta- nov iz leta 1446, na katerem je zaradi razlikovanja od starejšega soimenjaka iz druge rodbinske lini- je označen kot mlajši (Jorg Aphaltrer der Junger).81 Aprila 1463 se je skupina plemstva, del katere sta bila tudi Jörg in Hans Apholtrer, v Dunajskem No- vem mestu poravnala s cesarjem glede njegovih finančnih obveznosti, vendar ne moremo z go- tovostjo potrditi, da sta identična s kranjskima bratoma Jurijem in Janezom Apfaltrerjem, saj ni mogoče razumeti in pojasniti njune prisotnosti v tej združbi.82 Leta 1464 je Friderik III. Juriju kot novemu nosilcu fevdov podelil desetini na Kle- niku pri Vačah in v Moravčah ter štiri hube na Magolniku.83 Verjetno je kmalu zatem umrl, saj je to njegova zadnja znana omemba. Svet je zapustil mlad in brez otrok.84 Po Jurijevi smrti je na čelo rodbine stopil brat Janez, najvidnejši srednjeveški predstavnik rojske linije in začetnik njenega vzpona. Prvič ga zasle- grofijo Celje 1455, fol. 1r; SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 15, št. F, G; StLA, Herrschaft und Stadt Cilli, Karton 3, Heft 17, Fevdna knjiga nekdanjih celjskih posesti v grofijah Celje in Or- tenburg 1457, fol. 24r. 78 RI XIII, 26, št. 193; Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 40, 315–317, Priloga 3, 318–319, Priloga 4. 79 SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 15, št. G. 80 AT ÖStA/HHStA, Hs. W 724, Notranjeavstrijska fevdna knjiga cesarja Friderika III. 1443–1469, fol. 268v. 81 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 315–317, Priloga 3. 82 Birk, Urkunden-Auszüge, str. 87, št. 664. 83 AT ÖStA/HHStA, Hs. W 724, Notranjeavstrijska fevdna knjiga cesarja Friderika III. 1443–1469, fol. 268v; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, gesla Klenik, Magolnik in Moravče. 84 Trditev, da ni imel otrok, je utemeljena v listini iz okto- bra 1489, s katero je cesar Friderik III. njegovima brato- ma podelil vse po očetu podedovane deželnoknežje fev- de, o morebitnih Jurijevih dedičih pa ni govora (SI AS 1063, ZL, št. 6890, 1489 X 22, Linz). 211 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku dimo leta 1464 ob že omenjenem prejemu po očetu podedovanih deželnoknežjih fevdov.85 Bolj kot opravljanje donosnih služb sta ga zanimala upravljanje posesti in pridobivanje gospodarskih koristi. Tesneje kot predhodniki se je navezal na cesarja Friderika III., od katerega je maja 1470 do- bil privilegij, na podlagi katerega je smel odtlej do preklica samo on in nihče drug vzdrževati pri župnijski cerkvi sv. Martina v Šmartnem pri Li- tiji gostilno z vinotočem, gostiščem in drugimi pripadajočimi pravicami, kot so jih imele druge podeželske gostilne na Kranjskem, v zameno pa je moral ljubljanskemu vicedomskemu uradu plačevati dva goldinarja na leto.86 Izstavil mu ga je na začetku meddeželnega zbora štajerskih, ko- roških in kranjskih deželnih stanov v Velikovcu, kar daje slutiti, da se ga je udeležil tudi Janez.87 To bi pomenilo, da je pri vladarju sam posredoval za njegovo pridobitev. Toda očitno je imel težave z uveljavljanjem teh predpravic, saj je jeseni 1478 cesarja prosil za njihovo vnovično podelitev. Iz besedila listine bi lahko sklepali, da ga je oviral šmarski župnik, kajti vladar je tokrat določil, daz nuhinfur er vnd sein erben, vnd sunst nÿemannds annder geistlich (!) noch weltlich … wein schennkhen mag.88 Solidno finančno stanje mu je omogočalo vlaganja v zemljiško posest. Leta 1488 je od do- mnevnega dedovega bratranca Ostermana Turja- škega za 134 dobro tehtanih goldinarjev kupil pet hub v Mišjem Dolu in dve v Vrhu pri Sobračah.89 Kot seniorju in nosilcu fevdov mu je cesar okto- bra 1489 na njegovo prošnjo podelil vse, kar sta z bratom Filipom podedovala po očetu in je bilo deželnoknežja last, torej desetini na Kleniku pri Vačah in v Moravčah, štiri hube na Magolniku ter tretjino žitne desetine v krajih okoli Polšnika.90 Posest je povečeval tudi na račun zastav. Leta 1486 mu je namreč Janez Zellenberger iz Krumperka 85 AT ÖStA/HHStA, Hs. W 724, Notranjeavstrijska fevdna knjiga cesarja Friderika III. 1443–1469, fol. 268v. 86 SI AS 1063, ZL, št. 5829, 1470 V 15, Velikovec; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, geslo Šmartno pri Litiji. 87 Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 202. 88 SI AS 1063, ZL, št. 5836, 1478 X 16, Gradec; Kosi et al., His- torična topografija Kranjske, geslo Šmartno pri Litiji. 89 SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 16, št. H; GZL X/88; Kosi et al., Historična topografija Kranjske, gesli Mišji Dol in Vrh pri Sobračah. Datum izstavitve listine ni jasen, kajti v njenem izvleč- ku v zapuščinskem inventarju Krištofa Apfaltrerja je zapisan kot am erichtag nach sant Colmans tag (10. junij), v prepisu iz 16. stoletja, ki ga je povzel Otorepec, pa kot am ertag nach sandt Tomans tag (23. december). O poreklu Ostermana Turjaškega gl. op. 63 in 64. 90 SI AS 1063, ZL, št. 6890, 1489 X 22, Linz; Kosi et al., Histo- rična topografija Kranjske, gesla Klenik, Magolnik in Mo- ravče; gl. op. 76. v zameno za posojenih 26 dobrih dobro tehtanih goldinarjev zastavil dve hubi in desetino v okolici Čateža v trebanjski župniji, junija 1493 pa Bolte- žar Lueger, gradiščan v Lienzu in Jami, ter žena Neža za 112 dobrih goldinarjev še nekaj hub v Famljah ob notranjski Reki in okolici.91 Okrog leta 1490 se je zapletel v spor z daljni- ma sorodnikoma iz druge glavne rodbinske linije Kunigundo, hčerjo Konrada II. Apfaltrerja in že- no Sigmunda Lamberga, ter njenim sinom Gre- gorjem zaradi prezentacije novega duhovnika za kapelo na Polšniku. O ozadju konflikta smo pou- čeni iz pisma dolenjskega arhidiakona in šentru- pertskega župnika Jakoba Turjaškega oglejskemu patriarhu iz 13. aprila 1491. Tako Kunigunda kot Janez sta si lastila patronatske pravice in predla- gala vsak svojega kandidata, upravičenost zah- tev pa poskušala podkrepiti tudi s predložitvijo starih listin. Šentrupertski župnik bi moral na patriarhov ukaz potrditi in umestiti Petra Uliča, za katerega se je zavzemala Lambergova, vendar tega zaradi pričkanja, v katero sta se vpletla še njen sin Gregor in kranjski deželni glavar Viljem Turjaški (1483–1501), ni želel storiti in je predlagal, naj o zadevi razsodijo kranjski, šmarijski in žu- žemberški župnik.92 O izidu spora iz virov nismo obveščeni, toda zdi se, da so nazadnje pretehtali Janezovi argumenti. Poudarjal je svoj status rod- binskega seniorja in se skliceval na prednika, ki naj bi pred osemdesetimi leti uspešno prezentiral novega duhovnika takratnemu šentrupertskemu župniku Vulfingu.93 Lambergov poskus polastitve patronatskih pravic na Polšniku je tako spodletel, saj so še naprej ostale trdno v rokah Apfaltrerjev. Janez je z leti postajal vse vidnejši član kranj- skih deželnih stanov. Da bi se razlikoval od so- imenjaka iz druge rodbinske veje, se je kot prvi začel dokaj dosledno imenovati po gradu Roje (von Roy).94 Dvig ugleda mu je prinesel večjo vlo- go v javnem življenju in možnost vplivanja na sprejemanje pomembnih odločitev. Marca 1492 je kot zastopnik deželnih stanov sodeloval na poga- janjih s predstavniki kranjskih mest in trgov gle- de pravne ureditve kmečke trgovine in obrti na 91 SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 119; SI AS 309/A/3, Apfal- trer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 16, št. I; Bizjak et al., Historična topografija Primorske, geslo Famlje. 92 Koblar, Drobtinice 2/1, str. 82–83; Preinfalk, Auerspergi, str. 67, op. 195, str. 450; Kotar, Deželni glavarji, str. 135–137. 93 Vulfing je bil šentrupertski župnik vsaj v letih 1391–1411 (Otorepec, Gradivo, str. 261–263, št. 1347, str. 286–288, št. 1444; Baraga, Kapiteljski arhiv, str. 57–58, št. 23; Steklasa, Zgodovina župnije, str. 46–47). 94 SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 119; GZL X/88; GZL IV/27; Bizjak, Gallenberški listinski arhiv, str. 287; SI AS 309/A/3, Apfaltrer Krištof: zapuščinski inventar (16. 8. 1568), pag. 16, št. I; SI AS 1063, ZL, št. 968, 1501 V 10, Ljubljana. 212 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku podeželju ter tako prispeval svoj delež k sklenitvi sporazuma.95 Ta je med drugim uvedel omejitve na področju gostinstva, iz katerih pa so bile izrec- no izvzete gostilne, ki so imele cesarjevo dovolje- nje in so plačevale činž, ena teh je bila Janezova v Šmartnem pri Litiji. Leta 1492, najverjetneje marca, je skoraj ista skupina pripadnikov dežel- nih stanov izvedla še sodno poravnavo med Gal- lenberškimi.96 Naslednjič ga srečamo leta 1500, ko ga je deželni vicedom imenoval v tričlansko ko- misijo, ki je v Velikih Laščah razsodila spor med stiškim samostanom in Lambergi zaradi pravic nad samostanskimi podložniki v ortneškem de- želskem sodišču.97 Janeza za časa življenja zadnjič zasledimo maja 1501, ko je v sodnem postopku pred ljubljanskim ograjnim sodiščem zastopal ženo v zvezi z nekim zastavnim pismom Krištofa Obračana, kot pokoj- nega pa prvič na začetku februarja 1506.98 Porok hčere Katarine z Mihaelom Igerjem iz Volčjega Potoka in sina Gašperja II. z Apolonijo, hčerjo Andreja Gallenberškega iz Šinkovega Turna, leta 1506, ni več dočakal.99 S soprogo, katere imena in porekla ne poznamo, je imel še sinova Andreja III. in Janeza VI., morda tudi še kakšno hčer.100 Filip, najmlajši od treh sinov Gašperja I., se je morda še kot mladoleten prvič pojavil v družbi bratov leta 1464, ko jim je cesar Friderik III. po- trdil del po očetu podedovanih deželnoknežjih fevdov.101 V nasprotju s sorojencem Janezom III. si ni zagotovil vidnejšega mesta med deželnimi stanovi in je zato temu primerno med deželani užival manjši ugled, kar se je izrazilo tudi pri izbi- ri neveste. Poročil se je namreč s poimensko nez- nano hčerjo Nikolaja Sauerja iz tedaj še precej nepomembne kranjske plemiške rodbine. Večno zvestobo sta si obljubila pred junijem 1483, ko je v cesarjevem fevdnem pismu ob podelitvi dveh 95 GZL IV/27. 96 Bizjak, Gallenberški listinski arhiv, str. 287. Vsebina listi- ne je ohranjena le v nepopolnem izvlečku. S predstavni- ki kranjskih mest in trgov so se pogajali ljubljanski stol- ni prošt Peter Knauer, Jurij Lamberg z Ortneka, Jernej Mindorfer in Janez Apfaltrer z Roj, pri poravnavi med Gallenberškimi pa so poleg imenovanih, razen Jerneja Mindorferja, sodelovali deželni glavar Viljem Turjaški, neki Jurij in še nekdo, katerih ime oziroma priimka nista čitljiva. 97 Mlinarič, Stiška opatija, str. 286–287. 98 SI AS 1063, ZL, št. 968, 1501 V 10, Ljubljana; št. 1039, 1506 II 4, s. l. (pravilen datum je 1506 II 3). 99 SI AS 1063, ZL, št. 1039, 1506 II 4, s. l. (pravilen datum je 1506 II 3); KLA, KLA 457-B-471 St, 1506 IX 22, s. l. 100 SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 119; SI AS 309/A/25, Apfal- trer Henrik Julij: zapuščinski inventar (12. 4. 1698), pag. 14–15, št. 29. 101 AT ÖStA/HHStA, Hs. W 724, Notranjeavstrijska fevdna knjiga cesarja Friderika III. 1443–1469, fol. 268v. hub in desetine pri Savi v vaški župniji že ozna- čena kot Filipova soproga.102 Povezana je bila z bližnjim dvorom Knežija nad vasjo Sava pri Litiji, na katerem so okrog srede 15. stoletja kot deželno- knežji fevdniki gospodovali Sauerji.103 Naslednjič Filipa srečamo v že omenjeni listini iz oktobra 1489, s katero je cesar Friderik III. Jane- zu kot seniorju podelil vse deželnoknežje fevde, ki sta jih s Filipom podedovala po očetu.104 Z ženi- no družino je vzdrževal tesne stike. Oktobra 1498 je od svaka Mihaela Sauerja kupil tri hube, nji- vo in pripadajočo desetino v vaški župniji, aprila 1505 pa ga je prosil, naj obesi svoj pečat na listino, s katero je duhovniku Matevžu Gallu s Šentjur- jeve gore za 24 in pol ogrskih goldinarjev prodal lastno hubo, verjetno ležečo v Ravnah vzhodno od Čateža.105 Filipove finančne zmožnosti so bile gotovo precej omejene, to se izraža tudi v majh- nem obsegu posestnih transakcij. Junija 1508 je od nečakov Gašperja II., Andreja III. in Janeza VI. kupil njihov del desetine na Kleniku pri Vačah, januarja 1510 pa je Juriju Lambergu prodal hubo v Šentrupertu in s pridržkom pravice do ponov- nega odkupa še travnik pri Savi.106 Kmalu zatem 102 SI AS 309/A/25, Apfaltrer Henrik Julij: zapuščinski inven- tar (12. 4. 1698), pag. 19, št. 38. Nikolaj Sauer je v letih 1429, 1436 in 1443 izpričan kot sodni sel ljubljanskega ograjnega sodišča, srečamo ga tudi na seznamih kranjskega plem- stva iz let 1421–1422 in 1446 (TKL II, str. 195–196, št. 118, str. 274–275, št. 184; SI AS 1063, ZL, št. 6704, 1443 X 28, Ljublja- na; Nared, Dežela – knez – stanovi, str. 311–312, Priloga 1, 313–314, Priloga 2, 315–317, Priloga 3, 318–319, Priloga 4). 103 AT ÖStA/HHStA, Hs. W 724, Notranjeavstrijska fevdna knjiga cesarja Friderika III. 1443–1469, fol. 219v, 276v; SI AS 1063, ZL, št. 613, 1450 III 22, s. l.; št. 718, 1463 III 11, s. l. Knežija je ležala na ozemlju župnije Vače, kjer je imel posesti tudi Nikolaj Sauer (SI AS 309/A/25, Apfaltrer Henrik Julij: zapuščinski inventar [12. 4. 1698], pag. 17, št. 34; AT ÖStA/HHStA, Hs. W 724, Notranjeavstrijska fevdna knjiga cesarja Friderika III. 1443–1469, fol. 246v; SI AS 1063, ZL, št. 667, 1458 VI 1, s. l.). 104 SI AS 1063, ZL, št. 6890, 1489 X 22, Linz. Gl. zgoraj. 105 SI AS 309/A/25, Apfaltrer Henrik Julij: zapuščinski inven- tar (12. 4. 1698), pag. 15–16, št. 31; SI AS 1063, ZL, št. 1028, 1505 IV 24, s. l. Lokacija hube je problematična. Označe- na je kot vnndter Sant Goergen perg tzw Nider Rawen in Tre- ffner pharr gelegenn, vendar v neposredni bližini nekda- njega gradu Šentjurjeva gora ni mogoče najti ustreznega kraja. Toponim Nider Rawen je najverjetneje identičen z Ravnami, ležečimi nekaj kilometrov jugovzhodno od grajskih ruševin, blizu je tudi vasica Gornje Ravne (prim. Kosi et al., Historična topografija Kranjske, gesli Go- renje Ravne in Ravne). 106 SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 119; SI AS 309/A/25, Apfal- trer Henrik Julij: zapuščinski inventar (12. 4. 1698), pag. 14–15, št. 29; SI AS 1063, ZL, št. 1081, 1510 I 11, s. l. Vse tri listine je pečatil kranjski deželni upravitelj Pavel Rasp. Pri hubi v Šentrupertu gre brez dvoma za fevd krške škofije, ki ga je pridobil Filipov praded Janez II. (SI AS 730, Graščina Dol, fasc. 119; KLA, KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403–1468, fol. 57v, 94r–94v, 283r; KLA 118-A-2/9, Fevdna knjiga škofije Krka 1455–1475, fol. 94r). 213 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku je umrl, saj je to njegova zadnja znana omemba. O Filipovem potomstvu na podlagi trenutnega stanja raziskav ne moremo podati trdnih zaključ- kov, toda obstoja otrok ne gre izključiti. ZAKLJUČEK Rojska veja Apfaltrerjev vse do konca sre- dnjega veka med kranjskim plemstvom ni imela pomembne vloge. Njeni pripadniki so živeli na gradu Roje in se posvečali gospodarjenju na svoji skromni posesti, vključevanje v službo katerega od mogočnih fevdalnih gospodov pa jih očitno ni zanimalo, saj nikogar od njih ne najdemo na mes- tu gradiščana ali v kaki drugi funkciji. V obravna- vanem obdobju se velikost rodbinske posesti ni občutno spreminjala, saj v virih pogrešamo tako večje nakupe kot tudi prodaje. Zlasti v zadnjem stoletju precej dobro sledimo deželnoknežjim, celjskim, krškemu in vsaj delno tudi oglejskim fevdom, nič pa ne vemo o obsegu rojskega gos- postva. Kot kaže, so ga Apfaltrerji zgodaj alodizi- rali in izločili iz višnjegorskega gospostva, saj v vi- rih ne najdemo niti ene njegove fevdne podelitve. Dopustno je sklepati, da je jedro k njemu spada- joče posesti ležalo v okolici Šmartnega pri Litiji. Kako pa je bil v srednjem veku videti grad Ro- je? Na podlagi štirih Valvasorjevih upodobitev iz zadnje četrtine 17. stoletja, ko je bil že opuščen in Valvasorjeva upodobitev kaže še dokaj dobro ohranjene razvaline gradu Roje, ki so še dolgo krasile veduto v dolini pod grajskim hribom zgrajenega novoveškega dvorca Grmače (Valvasor, Die Ehre XI, str. 225). Na risbi Grmač v Valvasorjevi skicni knjigi, ki je služila kot predloga za izdelavo grafike za Topografijo Kranjske (1679), pogrešamo tako levo od razvalin stoječi okrogli stolp kot tudi nekoliko nižje od njih ležečo pristavo (Valvasor, Topografija Kranjske, fol. 83). 214 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku Priloga: genealoška preglednica Henrik I. Oton I. 1268 1268 Friderik I. Bernard I. Janez I. 1275–1280 1280 1280 Rojska linija Oton II. Nikolaj Friderik II. Albreht I. Albreht II. Bernard II. ꝏ Jera 1337 ꝏ Katarina 1337–1350 ꝏ Kunigunda 1347 1336–1352 1337–1345 1341 oče ali ded Gallensteinska linija (?) Janez II. Ana II. 1389–† 1421 ꝏ Pankrac I. Turjaški 1403–1420 N. N. Gašper I. 1421–† 1464 Jurij II. Janez III. Filip 1446–1464 1464–† 1501–1506 ꝏ hči Nikolaja Sauerja 1464–1510 Gašper II. Andrej III. Janez VI. Katarina ꝏ 1506 Apolonija 1508 1508 ꝏ 1506 Mihael Iger Gallenberška iz Volčjega Potoka 1506 1506 215 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku razvaljen, ter današnjih skromnih ostankov lah- ko ugotovimo, da je šlo za značilno majhno dvo- nadstropno stavbo pravokotnega tlorisa, h kateri so verjetno v 16. stoletju prizidali okrogel stolp.107 O brez dvoma skromni notranji opremi nimamo podatkov, imamo pa odličen vpogled v grajsko orožarno, v kateri so v prvem desetletju 16. stole- tja hranili osem kavljastih pušk, štiri arkebuze na lunto, cent smodnika, 800 krogel, štiri samostre- le in 400 puščic, kar je bilo dovolj za oborožitev manjše grajske posadke.108 Gospodarska poslopja so stala na rahlo uravnanem terenu tik pod gra- dom in so kot pristava novoveškega dvorca Grma- če, naslednika Roj, služila svojemu namenu vse do njegovega uničenja med drugo svetovno voj- no, danes pa so le delno ohranjena in po temeljiti prenovi ne dajejo več pravega vtisa o svoji staros- ti. Vrh vzpetine Strmenca (318 m), približno tristo metrov severovzhodno od ruševin, so arheologi oktobra 2017 ob terenskem ogledu odkrili teme- lje manjšega kamnitega objekta, ki je bil verjetno povezan z gradom, saj so v bližini našli kos tali- ne in odlomek srednjeveške keramike.109 Vsaj pri zadnji obravnavani generaciji se zdi, da majhen srednjeveški grad Roje, še leta 1506 označen kot stolp (thuren zu Roy), ni mogel zadoščati za udob- no bivanje bratov Janeza III. in Filipa z družina- ma, zato si je morda kdo od njiju dom poiskal drugje.110 Financiranje Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega projekta »Mate- rialna kultura plemstva na Slovenskem v poznem srednjem in zgodnjem novem veku« (J7-50216), ki ga iz državnega pro- računa sofinancira Javna agencija za znanstvenoraziskoval- no in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. VIRI IN LITERATURA ARHIVSKI VIRI AT ÖStA, HHStA – Österreichisches Staatsarchiv, Haus-, Hof- und Staatsarchiv, Dunaj Handschriftensammlung Hs. B 22, Notranjeavstrijska fevdna knjiga 1423– 1426 Hs. W 724, Notranjeavstrijska fevdna knjiga ce- sarja Friderika III. 1443–1469 BayHStA – Bayerisches Hauptstaatsarchiv, München KUNiederaltaich – Kloster Niederaltaich Urkun- den 107 Valvasor, Topographia ducatus Carnioliae modernae, št. 72; Valvasor, Die Ehre XI, str. 225 in priloga med str. 618–619; Valvasor, Topografija Kranjske, fol. 83. 108 Lazar, Poznosrednjeveško topništvo, str. 114. 109 Pergar, 159, str. 265. 110 KLA, KLA 457-B-471 St, 1506 IX 22, s. l. KLA – Kärntner Landesarchiv, Celovec KLA 118-A-2/8, Fevdna knjiga škofije Krka 1403– 1468 KLA 118-A-2/9, Fevdna knjiga škofije Krka 1455–1475 KLA 457, Ständisches Archiv, Urkunden SI AS – Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana AS 309, Zbirka zapuščinskih inventarjev Deželne- ga sodišča v Ljubljani AS 730, Gospostvo Dol AS 1001, Schönleben Janez Ludvik AS 1063, Zbirka listin (ZL) AS 1064, Zbirka plemiških diplom AS 1073, Zbirka rokopisov (ZR) StLA – Steiermärkisches Landesarchiv, Gradec Herrschaft und Stadt Cilli, Karton 3, Heft 17, Fevdna knjiga nekdanjih celjskih posesti v grofijah Celje in Ortenburg 1457 Meillerakten: XIV-a OBJAVLJENI VIRI Baraga, France: Kapiteljski arhiv Novo mesto. Regesti li- stin in popis gradiva. Ljubljana: Inštitut za zgodovi- no Cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljub- ljani, 1995 (Acta ecclesiastica Sloveniae, 17). Bianchi, Josepho: Documenta historiae Forojuliensis saeculi XIII. Ab anno 1200 ad 1299. Wien: In Com- mission bei Karl Gerold's Sohn, Buchhändler der kaiserl. Akademie der Wissenschaften, 1861. Birk, Ernst: Urkunden-Auszüge zur Geschichte Kaiser Friedrich des III. in den Jahren 1452–1467 aus bisher unbenützten Quellen. Wien: Aus der kaiserlich- -königlichen Hof- und Staatsdruckerei, 1853. Bizjak, Matjaž: Srednjeveške računske knjige za Slovenijo 1. Deželnoknežji obračuni za Kranjsko (Landesfürstli- che Abrechnungen für Krain) 1436–1448. Ljubljana: Založba ZRC, 2016 (Thesaurus memoriae, Fontes 12). DOI: https://doi.org/10.3986/9789610504245 CKL I – Kos, Dušan: Celjska knjiga listin I. Listine svo- bodnih gospodov Žovneških do leta 1341. Ljubljana: ZRC SAZU – Celje: Muzej novejše zgodovine, 1996. DOI: https://doi.org/10.3986/9616182234 GZL IV – Otorepec, Božo: Gradivo za zgodovino Ljublja- ne v srednjem veku, Zvezek 4: Listine mestnega arhi- va ljubljanskega 1471–1521. Ljubljana: Mestni arhiv ljubljanski, 1959. GZL X – Otorepec, Božo: Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku, Zvezek 10: Listine 1144–1499. Ljub- ljana: Mestni arhiv, Zgodovinski arhiv mesta Ljub- ljane, 1965. Koblar, Anton: Drobtinice iz furlanskih arhivov. Izves- tja Muzejskega društva za Kranjsko 2, 1892, št. 1, str. 30–92; 3, 1893, št. 3, str. 101–109. 216 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku Lang, Alois: Die Salzburger Lehen in Steiermark bis 1520, Teil 1. Graz: Verlag der Historischen Landes-Kom- mission für Steiermark, 1937 (Beiträge zur Erfor- schung steirischer Geschichtsquellen, 43–44). Manzano, Francesco di: Annali del Friuli ossia raccolta delle cose storiche appartenenti a questa regione, Volu- me 2: Dall'anno 1001 dell'era volgare all'anno 1251. Udine: Tip. Trombetti – Murero, 1858. MHDC IV/1 – Jaksch, August von: Monumenta histo- rica ducatus Carinthiae. Geschichtliche Denkmäler des Herzogtumes Kärnten, Band 4: Die kärntner Geschichtsquellen 1202–1269, Teil 1: 1202–1262. Kla- genfurt: Druck und Kommissionsverlag von Ferd. v. Kleinmayr, 1906. Otorepec, Božo: Gradivo za slovensko zgodovino v arhivih in bibliotekah Vidma (Udine) 1270–1405. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, ZRC SAZU, 1995 (Viri za zgodovino Slovencev 14). RI XIII, 26 – Holtz, Eberhard (ur.): Regesten Kaiser Fried- richs III. (1440–1493) nach Archiven und Bibliotheken geordnet (izd. Heinrich Koller, Paul-Joachim Hei- nig in Alois Niederstätter), Heft 26: Die Urkunden und Briefe aus den Archiven und Bibliotheken der Tschechischen Republik. Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag, 2012. TKL II – Bizjak, Matjaž in Preinfalk, Miha: Turjaška knjiga listin II. Dokumenti 15. stoletja. Ljubljana: Za- ložba ZRC, 2009 (Thesaurus memoriae, Fontes 8). DOI: https://doi.org/10.3986/9789612541682 UBSt III – Zahn, Joseph von: Urkundenbuch des Her- zogthums Steiermark, Band 3: 1246–1260. Graz: Ver- lag des Historischen Vereines für Steiermark, 1903. UBSt IV – Pferschy, Gerhard (ur.): Urkundenbuch des Herzogtums Steiermark, Band 4: 1260–1276. Wien: Verlag Adolf Holzhausens Nfg., 1975. URBKr II – Schumi, Franz: Urkunden- und Regesten- buch des Herzogthums Krain, Band 2: 1200–1269. Lai- bach: Verlag des Herausgebers, 1884 in 1887. LITERATURA Ambrožič, Matjaž: Patronatne pravice in obveznosti gospostva Grmače. Kronika 59, 2011, št. 3 (Iz zgodo- vine Litije in okolice), str. 525–546. Bizjak, Matjaž in Šilc, Jurij in Seručnik, Miha in Ma- kuc, Neva: Historična topografija Primorske (do leta 1500). Na podlagi gradiva Milka Kosa. Ljubljana: Za- ložba ZRC, 2022 (Prva e-izdaja, verzija 1.0) (Sloven- ska historična topografija 2) (https://topografija. zrc-sazu.si/sht/files/SHT-Primorska_web.1.0.pdf ). DOI: https://doi.org/10.3986/9789610506126 Bizjak, Matjaž: Gallenberški listinski arhiv in rodbin- ska genealogija. Zgodovinski časopis 65, 2011, št. 3–4, str. 248–291. Bizjak, Matjaž: Rodbina Gall in njene veje v srednjem ve- ku. Ljubljana: Založba ZRC, 2019 (Thesaurus me- moriae, Opuscula 7). Blaznik, Pavle: Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 1: A–M. Maribor: Založba Obzorja, 1986 (Historična to- pografija Slovenije 2). Bucelin, Gabriel: Germaniae topo-chrono-stemmatograp- hicae, sacrae et profanae, Pars 3. Francofurti ad Ma- enum: Sumptibus Christiani Balthasaris Kühnen, bibliopolae Ulmensis, 1672. Costa, Heinrich: Vaterländische Erinnerungen. Illyri- sches Blatt 1840/20, 14. 5. 1840, str. 97–99. Demšar, Viktorijan: Grajsko življenje Apfaltrernov na Križu v 19. stoletju. Kronika 28, 1980, št. 3, str. 191–194. Freyberg, Maximilian Freiherr von: Sammlung histori- scher Schriften und Urkunden. Geschöpft aus Hand­ schriften, Band 3, Heft 1. Stuttgart – Tübingen: J. G. Cotta'schen Buchhandlung, 1830. Höfler, Janez: Gradivo za historično topografijo predjože- finskih župnij na Slovenskem: Kranjska. Ljubljana: Viharnik, 2015 (Prva izdaja, elektronska knjiga) (http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC- -5TDZOJZP/2a71b563-608c-4198-99d0-456a11e- 7fe39/PDF). Komac, Andrej: Kostanjeviški kastelani in njihove veje v 13. in 14. stoletju. Kostanjeviški, Sicherstaini in Si- chelburgi. Vekov tek. Kostanjevica na Krki 1252–2002. Zbornik ob 750. obletnici prve listinske omembe mesta (ur. Andrej Smrekar). Kostanjevica na Krki: Krajev- na skupnost Kostanjevica na Krki, Organizacijski odbor za praznovanje 750. obletnice prve listinske omembe mesta, 2003, str. 97–109. Komac, Andrej: Od mejne grofije do dežele. Ulrik III. Spanheim in Kranjska v 13. stoletju (ur. Miha Kosi). Ljubljana: Založba ZRC, 2006 (Thesaurus memo- riae, Dissertationes 5). Kos, Dušan: Blesk zlate krone. Gospodje Svibenski – krat- ka zgodovina plemenitih nasilnikov. Ljubljana: Založ- ba ZRC, 2003 (Thesaurus memoriae, Dissertatio- nes 1). DOI: https://doi.org/10.3986/9616358936 Kos, Dušan: Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja. Ljub- ljana: Založba ZRC, 2005. DOI: https://doi. org/10.3986/9616500821 Kosi, Miha in Bizjak, Matjaž in Seručnik, Miha in Šilc, Jurij: Historična topografija Kranjske (do leta 1500). Ljubljana: Založba ZRC, 2021 (Druga e-iz- daja, verzija 2.0) (Slovenska historična topogra- fija 1) (https://topografija.zrc-sazu.si/sht/files/SHT- Kranjska_web2.0.pdf ). DOI: https://doi.org/10.3986/ 9789612549749 Kotar, Jernej: Apfaltrerji na Gamberku. Kronika 66, 2018, št. 2, str. 197–212. 217 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku Kotar, Jernej: Deželni glavarji na Kranjskem v sre- dnjem veku. Zgodovinski časopis 75, 2021, št. 1–2, str. 94–150. DOI: https://doi.org/10.56420/Zgodovinski- casopis.2021.1-2.04 Lazar, Tomaž: Poznosrednjeveško topništvo na Sloven- skem. Raziskave dveh zgodnjih topov iz Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož / Late­Medieval Artillery in Slo- venia. A Study of Two Early Artillery Pieces from the Regional Museum Ptuj – Ormož. Ljubljana: Narodni muzej Slovenije, 2015 (Viri. Gradivo za materialno kulturo Slovencev 13). Mlinarič, Jože: Stiška opatija 1136–1784. Novo mesto: Dolenjska založba, 1995. Nared, Andrej: Dežela – knez – stanovi. Oblikova- nje kranjskih deželnih stanov in zborov do leta 1518. Ljubljana: Založba ZRC, 2009 (Thesaurus me- moriae, Dissertationes 7). DOI: https://doi. org/10.3986/9789612541309 Pergar, Mitja: 159. Varstvo spomenikov, poročila 53, 2018, str. 265. Peskar, Robert in Erbežnik, Modest: Gotske freske v Podpeči pod Skalo – njihov umetnostni značaj in oris restavratorskih posegov. Kronika 59, 2011, št. 3 (Iz zgodovine Litije in okolice), str. 431–452. Pirchegger, Hans: Die ritterliche Mannschaft der Stubenberger. Blätter für Heimatkunde 14, 1936, str. 52–55. Predovnik, Katarina: Trdnjava Kostanjevica na Starem gradu nad Podbočjem. Ljubljana: Filozofska fakulte- ta Univerze v Ljubljani, Oddelek za arheologijo in Znanstveni inštitut, 2003 (Archaeologia historica Slovenica 4). Preinfalk, Miha: Apfaltrer. Novi Slovenski biografski le- ksikon, Zvezek 1: A (ur. Barbara Šterbenc Svetina idr.). Ljubljana: Založba ZRC, 2013, str. 215–216. Preinfalk, Miha: Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura. Ljubljana: Založba ZRC, 2005 (Thesaurus memo- riae, Dissertationes 4). Preinfalk, Miha: Gospodje Turjaški v srednjem veku. Ge- nealoška podoba turjaške rodbine do 16. stoletja (magi- strsko delo). Ljubljana, 2001. Preinfalk, Miha: Rodbina Apfaltrer. Plemiške rodbine na Slovenskem. Gea 18, november 2008, str. 66–69. Preinfalk, Miha: Rodbina v luči srednjeveških listin. Zgodovinski časopis 55, 2001, št. 3–4, str. 341–374. Rüxner, Georg: Anfang, vrsprung, vnnd herkommen des Thurnirs in Teutscher nation. Wieuil Thurnier biß vff den letsten zu Worms, auch wie, vnd an welchen ortten die gehalten, vnd durch was Fürstenn, Grauen, Herrn, Ritter vnnd vom Adel, sie ieder Zeit besucht worden sindt. Zu lobwirdiger gedechtnuß Römischer Keyserli- cher Maiestat, vnnsers allergnedigsten Herrn, vnd alles Teutschen Adels, Hohen vnd Nidern stands voreltern, außgangen. Simmern: In Verlegung Hieronimi Rodlers, 1530. Seyler, Gustav Adelbert: Abgestorbener Bayerischer Adel. J. Siebmacher's grosses und allgemeines Wappenbuch in einer neuen, vollständig geordneten und reich ver- mehrten Auflage mit heraldischen und historisch­ge- nealogischen Erläuterungen, Band 6, Abtheilung 1. Nürnberg: Verlag von Bauer und Raspe, 1884. Slana, Lidija: Grad Lihtenberk in njegovi lastniki skozi stoletja. Kronika 59, 2011, št. 3 (Iz zgodovine Litije in okolice), str. 411–430. Smole, Majda: Kranjska plemiška rodbina Apfaltrer- jev. Kronika 18, 1970, št. 1, str. 24–27. Snoj, Marko: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana: Založba Modrijan, Založba ZRC, 2009. Steklasa, Ivan: Zgodovina župnije Šent Rupert na Dolenj- skem. Ljubljana: samozaložba, 1913. Valvasor, Janez Vajkard: Topografija Kranjske 1679–1680. Skicna knjiga, Faksimiliran natis originala iz Metropo- litanske knjižnice v Zagrebu. Ljubljana: Valvasorjev odbor pri Slovenski akademiji znanosti in umetno- sti, 2001. Valvasor, Johann Weichard: Die Ehre deß Hertzogthums Crain. Laybach: Zu finden bey Wolfgang Moritz Endter, Buchhändlern in Nürnberg, 1689. Valvasor, Johann Weichart: Topographia ducatus Carnio- liae modernae. Das ist Controfee aller Stätt, Märckht, Clöster, vndt Schlösser, wie sie anietzo stehen in dem Hertzogthumb Crain. Wagensperg in Crain 1679. Witting, Johann Baptist: Steiermärkischer Adel. J. Sieb- macher's grosses und allgemeines Wappenbuch in einer neuen vollständig geordneten und reich vermehrten Auflage mit heraldischen und historisch­genealogi- schen Erläuterungen neu herausgegeben, Band 4/7, Heft 1. Nürnberg: Verlag von Bauer & Raspe, 1919. Zahn, Joseph von: Ortsnamenbuch der Steiermark im Mittelalter. Wien: Alfred Hölder, k. und k. Hof- und Universitäts-Buchhändler, 1893. SPLETNE STRANI Mittelhochdeutsches Wörterbuch: http://www.mhdwb-online.de/index.html. Monasterium: http://monasterium.net:8181/mom/home 218 | kronika 72 � 2024 2 jernej kotar | rodbina apfaltrer v srednjem veku SUMMARY The Apfaltrer Family in the Middle Ages. The Beginnings of the Family and the Rise of the Roje Family Line The Apfaltrers were one of the oldest noble families in Slovenia that left an indelible mark on its territory throughout their nearly seven centuries-long history. They stamped the deepest imprint on the surroundings of Litija, where they maintained uninterrupted presence between the third quarter of the thirteenth century and the end of the Second World War, when their property was national- ized, and they were expelled from Yugoslavia. There are a number of theories regarding the family’s origin, none adequately sourced. It was probably soon after 1262 that its first two known members settled in the newly built Roje Castle above Šmartno pri Litiji as the Spanheims’ minis- teriales and also very likely gave it their name: Apfalter. Already the following generation built and furnished the Church of Our Lady at Polšnik, which was made the seat of curacy by the Patriarch of Aquileia in October 1280, and the Apfaltrers retained the rights of patronage over it until the outbreak of the Second World War in 1941, when they relinquished them. A considerable number of male members of the Ap- faltrer family saw to its early branching out, even though, for a lack of sources, its genealogical image is only known to us in very broad strokes, remaining largely based on as- sumptions until the end of the fourteenth century. Around the mid-fourteenth century, however, two main lines were clearly established, from which several branches would emerge until the end of the Middle Ages. They lived com- pletely separate lives after their representatives no longer appeared together in any known legal act; the only link between them were the occasionally contested patron- age rights over the curacy of Polšnik. One family line had its seat at their original castle in Roje, and the other line settled in Gallenstein Castle near Gabrovka on allegedly returning from Styria, most likely before the end of the fourteenth century. Until the last quarter of the fifteenth century, the Roje line remained almost completely inconsequential at pro- vincial level, with none of its representatives holding offi- cial or military offices in the service of one of the mighty seigniors, which suggests that they primarily engaged in the administration of their own estates. According to the data available, their feudal estate was rather modest, composed of territorial princely and Aquileian as well as Celje and Gurk fiefs. By attaining active membership in the Provincial Estates and establishing closer ties with the ter- ritorial prince during the last decades of the Middle Ages, the Roje line of the Apfaltrer family began a gradual as- cendancy, which continued well into Early Modern Period.