JAKOB ALJAŽ
TRIGLAVSKI ŽUPNIK

SPISAL f JANKO MLAKAR

SLOVENSKIM PLANINCEM
ZA 60- LETNICO

PZS se je ob proslavi 60-letnice slovenske planinske
organizacije namenila, da prične izdajati vrsto mono¬
grafij  o znamenitih slovenskih planincih. To zbirko, ki
bo obsegala vsaj deset zvezkov, pričenja s spisom o
Jakobu Aljažu,  ki s svojim uspešnim delom za
oprostitev Triglava od tujerodnega planinskega udej¬
stvovanja, z zgraditvijo planinskih stavb na Kreda¬
rici in v Vratih  ter stolpa na vrhu Triglava zasluži
zahvalno priznanje kot prvoborec našega planinstva.

Upamo, da bo naša namera, ki jo hočemo smotrno
izvesti z nadaljnjimi sestavki o naših pomembnih pla¬
ninskih pisateljih in aktivistih, našla povoljen odziv
med našimi planinci ter tako pospešila njih dejavnost
in podnetila njih ljubezen do našega gorskega sveta.
Ta zbirka bo obenem nudila mozaično sliko o zgodo¬
vinskem poteku in razvoju slovenskega planinstva.

Planinska zveza Slovenije

NAŠI VELIKI PLANINCI




1

t'











h













COPYRIGHT PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE
V LJUBLJANI (JUGOSLAVIJA)

Evid. štev. založbe: 2

JAKOB ALJAŽ

TRIGLAVSKI ŽUPNIK

SPISAL
f JANKO MLAKAR

LJUBLJANA
19  5  3

42

H . \  ■ ^«1 VSEBINA

Posvetilo.

Prvo poglavje:

Aljaž študira za »gospoda«.

Drugo poglavje:

Aljažev prvi vzpon.

Tretje poglavje:

Aljaž prvikrat na Triglavu.

Četrto poglavje:

Aljaž postane triglavski župnik ....

1. Triglav si lasti tujec.

2. Aljažev stolp.

5. Triglav osvojen.

4. Tominškova pot.

5. Aljažev dom .

6. Aljaž na robu groba.

7. Usodni plaz.

Peto poglavje:

Nekaj drobnih iz Aljaževega življenja . .

1. Aljaž in plezalci.

2. Aljaž častni član Erzgebirgs-Vereina

3. Dve Aljaževi neizpolnjeni želji . .

4. Aljaž glasbenik.

5. Aljaž dovški župnik .

6. Odlikovanja in jubileji.

Šesto poglavje:

Aljaževa »zadnja tura« .

Po smrti ....

Aljaževi spisi
Slovstvo  . . .

Beseda o avtorju .

lotfo 1*616

8

9—12

13—14

14-17

17— 43

18- 20
20—25
25—35
36

36—39

39-41

41—43

43—48

43— 44

44— 45

45— 46

46— 47
47

47— 48

48—51

51—52

52

53

53—54

Spominska plošča Aljažu na Šmarni gori — Tone Kralj — Fot. Janko Ravnik

POSVETILO

Dolino pokriva še jutranji mrak. Na gorah se že svetli.
Kmalu zadenejo prvi sončni žarki ostri vrh »snežnikov kranjskih
siv’ga poglavarja«. Ves v zlatu se dviga visoko nad sosedi, ki
jih še ni zajela jutranja zarja. Vasica na zelenem pobočju še
sniva jutranje sanje. Samo v prvi hiši se je nekaj zganilo. Sivo¬
las mož stoji pri oknu ter opazuje skozi daljnogled, kako se
vzpenjajo prvi planinci po zadnjem grebenu na Triglav. Kako
rad bi bil z njimi! Toda časi, ko je ob svojem stolpu čakal sonč¬
nega vzhoda, so zanj minili. Duh je sicer voljan in bi šel rad za
hrepenenjem, toda telo ga več ne uboga.

Medtem so minila leta... In danes? Danes se blesti na nje¬
govem grobu napis:

VSAKO JUTRO V ZARJI NOVI
NAŠI ZAŽARE VRHOVI -
GLEDAJO — KDAJ PRIDEŠ SPET —

KI SI BIL JIM VARIH SVET:

NAŠ TRIGLAVSKI KRALJ MATJAŽ
ŽUPNIK Z DOVJEGA - ALJAŽ -

Prvo poglavje

Aljaž študira za »gospoda«

J\a severni strani Šmarne gore leži prijazna vasica Zavrh,
prav v njenem vznožju, kakor bi iskala pri gori^ zavetja. Ako
zaviješ onstran V i k e r 5 po stezi skozi hosto, prideš do ene prvih
hiš v vasi, na kateri visi tabla, ki ti pove, da stojiš pred Aljaževim
rojstnim domom.

Bilo je 6. junija leta 1845, ko je pod takrat še slamnato streho
prijokal na svet četrti novorojenec Antona Aljaža, po domače
B a č n i k a. Nihče ni takrat mislil, da bo to nebogljeno dete postalo
kdaj najvišji posestnik v Sloveniji. Dali so mu ime Jakob, ki pa
ni prav nič pristajalo tako majhni stvarci, ki je na vsako kratenje
svobode odgovorilo s kričanjem. Zato je takoj, ko ga je botra
prinesla od krsta, postal iz Jakoba Jakec.

Komaj je Jakec strg;al nekaj parov hlač, so ga starši poslali
v Smlednik,  kamor je bilo eno uro daleč, v šolo. Ker je imel
še kratke noige, je večkrat porabil tudi' dve uri in več, zlasti domov
grede. Takrat je vselej šiba pela. Bačnik namreč ni imel pravega
razumevanja za razne važne opravke, ki so šolarje kolikor toliko
mudili.

Nekega dne je prišel v šolo nadzornik Jurij Zavašnik.
Jakec se mu je tako odrezal, da je poklical njegovo mater k sebi
in ji svetoval, naj ga da v Ljubljano v šolo. Kmalu je završalo po
Zavrhu: »Bačnikov Jakec pojde za .gospoda 1  štu¬
dirat.«  In res ga je oče v jeseni vpisal v 2. razred takratne
normalke.

Aljaž se nekaj časa ni posebno dobro počutil med mestnimi
fantki, ki so se smejali njegovi govorici in kmečki obleki. Smeh
jih je pa kmalu minil, ko so skusili, da jih »kmet« prekaša v fizični
moči. Bil je namreč najstarejši in največji v razredu.

Jakec se je učil prav pridno in je bil v 4. razredu že najboljši
učenec. Tisto leto je prišel pod oblast učitelja Ivanetiča,  ki je
slovel po strogosti, zlasti, pa po svoji »rajtšoli«, kakor je imenoval
prazni prostor okrog klopi. Kadar je prijel za palico, je krivec že
vedel, kaj mora storiti, v trenutku je planil pokonci ter se spustil
v dir, Ivanetič pa za njim. Tako sta dirkala enkrat ali tudi večkrat
okrog klopi. Marsikak fant je bil tako uren, da je komaj eno ali
drugo dobil. Aljaž ni prišel nikdar v »rajtšolo«. Bil je namreč
koncem leta prvi premifer.

9

Ob njegovem času so zaključevali šolo z veliko slovesnostjo,
pri kateri je celo sodelovala godba. Po deklamacijah in govorih
so bili odličnjaki obdarovani. Zato so jih imenovali; premifere.
Aljaž je bil premifer do četrte gimnazije, ko so premije odpravili.
Višji gospodje so namreč rekli, da 9e mora študent učiti iz čuta
dolžnosti, ne pa za nagrado. V resnici pa so premiferl odpravili
le zato, ker so bili večinoma dijaki iz tako imenovanih nižjih
slojev.

Na gimnaziji se je Aljaž učil tudi italijanščine in francoščine.
Najbolj se je pa že takrat zanimal za glasbo^ Poleg klavirja se je
učil tudi; harmonije.

Med počitnicami je obiskoval svoje prijatelje in hodil z njimi
tudi po planinah. Bil je na Blegašu  (1563 m), Kumu  (1219 m)
in trikrat na Krvavcu  (1853 m). Najtežavnejša njegova tura
je bila na Storžič  (2132 m). Nosil je v pletenici, bralno za vso
družbo. Njegovi tovariši so si izbrali zložno pot po zelenih tleh,
on jo je pa mahnil po bližnjici naravnost po strmi drči navzgor.
Pri tem mu je bila pletenica zelo na poti, da bi se bil kmalu
podričal po bližnjici dol, kamor ni bil namenjen. Nahrbtnik je bil
v tistih časih pri nas popolnoma neznan. Tudi jaz ga še nisem
imel, ko sem šel prvikrat na Triglav. Izposodil sem si navadno
pastirsko malho, ki je v novejšem času zopet prišla do veljave,
samo ime je menda spremenila.

Ko je prišel Aljaž s Storžiča domov, se je pohvalil očetu, da
je videl domačo hišo, pa je naletel.

»Tepec,« mu je rekel oče. »Ali ti je treba zato lesti na Storžič?
Saj jo z dvorišča bolje v.idiš.« Najbrže bi bil rajši imel, da bi bil
njegov študent doma kosil in mlatil, namesto da je po gorah pod¬
plate trgal.

Aljaž je bil na gimnaziji vedno odličnjak in priljubljen pri
profesorjih in dijakih. Samo v osmi je prišel pri dveh nemških
profesorjih v nemilost. Očitala sta namreč dijakom, da se dajo
zapeljevati narodnim fanatikom. Aljaž je pa pogumno vstal in ju
pozval, naj povesta, kdo so tisti narodni fanatiki. Pa je bila
zamera! Prišla sta namreč v veliko zadrego, ker nista mogla
nikogar imenovati.

Gimnazija je bila v tistih časih popolnoma nemška. Precej
profesorjev je bilo. Nemcev, med njimi, so bili nekateri pravi šo¬
vinisti, ki so skušali dijakom vcepiti z nemškim jezikom tudi
nemškega duha, pa se jim to delo ni posrečilo. Da, dosegli- so prav
nasprotno, da se je v mladih srcih narodna zavest vedno bolj
budila in utrjevala. Med Slovenci je bilo takrat mnogo pan¬
slavizma.  Navduševali so se za »matjuško, Rusijo« in gledali
nanjo kot na državo, v kateri na| bi se združili vsi Slovani.

Ko je Aljaž dovršil gimnazijo (1866), se je zdelo Bačnikovim
samo ob sebi umevno, da pojde njihov Jaka v »lemenat«. Zato
niso bili malo presenečeni, ko jim je povedal, da bo šel na Dunaj
za profesorja študirat. Stari Bačnik je kar jzrasel pred njim in
mu rekel nekam slovesno: »Ali smo te dali študirat za gospoda*
ali za škrdea? 1  To mi povej!«

1 V tisti dobi so bili v očeh preprostega ljudstva gospodje le duhovniki;
drugi izobraženci so bili škrici, ker so nosili večinoma suknje na škrice.

10

Odgovoriti mu ni bilo treba, saj je ves Zavrh  vedel, da so
malega Jakca dali študirat za »gospoda«, kar pa veliki Jaka ni
hotel postati.

Bačnica je pa še vedno upala, da ni bila to sinova zadnja
beseda. Obrnila se je na svojega daljnega sorodnika Zavašnika,
ki je bil tudi daljni vzrok razburjenja v njeni hiši, saj je ravno
on svetoval, naj dajoi Jakca v šoloi Prosila ga je, da bi njenega
študenta vzel v roke in mu Dunaj izbil iz glave.

Zavašnik je prišel, pa je najprej starše v roke vzel. Rekel jim
je, naj ne silijo fanta v semenišče, če nima veselja do duhovskega
stanu, in naj ga po možnosti vsaj v začetku podpirajo, če pojde
na Dunaj. Z Aljažem se je pa vse drugače pomenil. Prigovarjal
mu je, naj izpolni staršem željo in naj gre v semenišče.^ Ce pp
misli, da nima poklica, naj ga poskusi dobiti, kakor ga^ je že dobil
marsikdo v teku štirih let. Če pa ne, so vrata v semenišču čez dan
odprta. Dobro bi bilo tudi, če bi do oktobra vso stvar še enkrat
premislil in se potem odločil.

Aljaž ga je ubogal. Ko je prišla jesen, se je peljal na Dunaj,
kjer ga je dunajska alma mater 1  sprejela za svojega sina,
namesto da bi bil stopil skozi vrata, katera stražita dva orjaka
in nad katerimi je zapisano: »Vir  tu  ti  et  M u s i s.« 2

Vpisal se je na filozofijo ter si izbral klasična jezika in
starosfovenščino. Pridno se je udeleževal študentovskega življenja,
pa ne s krokanjem, marveč na bolj koristen način. Deloval je
v Akademskem društvu in Slovanskem pevskem društvu. Bil je
tudi med tistimi, ki so se zbirali pri Stritarju  in se vadili
v pisateljevanju. Eni so brali svoja dela, drugi jih pa ocenjevali.
Glavno besedo je imel pri tem seveda Stritar. V tem krožku se
je seznanil tudi z Jurčičem,  katerega je vedno cenil. Pre¬
daval je samo enkrat, in sicer o slovanski pesmi.

Kmalu se je pa Dunaja naveličal, pustil filozofijo!, se vrnil
domov in stopil v — bogoslovje. In zakaj?

Aljaž navaja v svojem Orisu mojega življenja (Pl. V. 1923)
dva vzroka, ki sta ga nagnila k temu koraku. Ker je imel strgane
škornje in je prišla voda vanje, se je hudo prehladil. Prav takrat
je pa priredilo Slovansko pevsko društvo  koncert pri
pogrnjenih mizah. Na sporedu je bil tudi kvartet, v katerem
je Aljaž pel tenor. Ker je bil prehlajen, se je branil nastopiti,
pa so ga prisilili. Moral bi bil zapeti visoki a, pa se mu je podrl.
Češki tovariši so se mu smejali, dirigent Forchtgott ga je tolažil,
Slovenci so ga pa zmerjali, češ da jim je naredil sramoto.

Kmalu potem se mu je pripetila še druga nesreča. Izgubil je
namreč zvezek, v katerega je že pol leta marljivo pisal zgodovino
grške književnosti. Lotilo se ga je tudi domotožje. Ko mu je pa
še Zavašnik pisal, da ga škof Vidmar prav rad sprejme tudi
med letom v bogoslovje, je zapustil Dunaj in stopil v semenišče.

Aljaž je tu zamolčal dva glavna vzroka, zaradi katerih je
navsezadnje le postal duhovnik. Tisti podrti a in izgubljeni
zvezek sta bila le vzrok njegovega slabega razpoloženja in bi se
bila dala z nekoliko dobre volje popraviti. Predavanja bi bil

1 Vzvišena mati (univerza).

2 Kreposti in modricam.

11

lahko od kakega tovariša prepisal, visoki a naj bi bil pa samo
takrat pel, kadar bi imel — cele škornje. Da je filozofijo zamenjal
s teologijo, ga je nekaj drugega nagnilo.

Mati se je od sina poslovila, ko je odšel v tujino, s solzami
v očeh. Aljaž jih je razumel. Zavedal se je dobro, da je s to
odločitvijo (da pojde na Dunaj), materino srce zadel v živo...

Ženica je vedela, da bo prej ali slej prišla v hišo »mlada«
in bo tako kolikor toliko odvisna od snahine dobre ali slabe volje.
Tega bi jo rešil sin, če bi postal duhovnik. Namesto kot peto
kolo pri Bačnikovi hiši bi kot spoštovana gospodova mati pri
njem v miru iin sreči preživela svoja stara leta. Vse te lepe sanje
so se ji razblinile, koi je odšel Aljaž na Dunaj ter tako podrl
vse njene nade. Morda je bila v domotožju, ki ga omenja Aljaž,
tudi misel na — mater.

Ravno ko se je ukvarjal z mislijo, da bi zapustil Dunaj, je
dobil še pismo od doma, v katerem so miu pisali, da ga ne morejo
več podpirati in naj se odslej sam vzdržuje, kakor ve in zna.
Tedaj se je brez večjega obotavljanja odločil, da pojde v seme¬
nišče. Ko je to sporočil domov in prosil, naj mu vsaj za pot
denar pošljejo, ga je dobil skoraj z obratno pošto.

»Aljaža so torej prisilili, da je postal duhovnik,« si bo morda
kdo mislil.

Temu ne morem popolnoma pritrditi. Koliko slovenskih štu¬
dentov je končalo študije, čeprav jih niso doma podpirali! Tako
bi bil tudi Aljaž lahko storil, ko bi bil hotel. Jurčič mu je zelo
prigovarjal, naj bi ostal na Dunaju, Stritar se mu je pa celo
ponudil, da mu preskrbi potrebne dnštrukcije.

Res je, da se Aljaž svoje izbire nikoli ni pokesal in da je
nadvse resničen stavek, izgovorjen ob njegovi krsti na dan po¬
kopa: »Aljaž je bil vzoren duhovnik, idealen pla¬
ninec in zaslužen glasbenik.«

Lahko pa tudi trdim, da je bilo za SPD sreča, da je Aljaž
postal duhovnik. Ce bi bil na Dunaju doštudiral in bii bil postal
profesor, bi ne bilo ne Aljaževega stolpa, ne Aljaže¬
vega doma.  Mislim, da mi teh besedi ni treba še posebej
utemeljevati.

V semenišču so sprejeli Aljaža njegovi sošolci in sploh vsi,
ki so ga poznali, z največjim veseljem. Znašel se je hitro- v novem
življenju, ki je bilo seveda zelo različno od dunajskega. Ker je
bil zelo nadarjen, je v študiju kmalu došel sošolce, poleg tega
pa še vedno našel dovolj prostega časa. da -se je uveljavljal v
glasbi. Sestavil je močan semeniški pevski zbor, ki je kmalu za¬
slovel po Ljubljani. Ker je sodeloval na koru v stolnici, se je
seznanil s Foersterjem, 1  kar mu je pozneje kot skladatelju
veliko koristilo-. Včasih je celo nastopil v čitalniškem pevskem
zboru kot prvi tenor. V semenišču je bogoslovce poučeval tudi
v koralu Tako so mu semeniška leta med petjem in učenjem
hitro potekala. Za mašnika je bil posvečen  1. 1872.

l Foerster Anion, cerkven in sveten glasbenik, * 1837 na češkem, 1867
v Ljubljani kapelnik Dramatičnega društva, 1868 stolni organist, t 1926 v Novem
mestu.

12

Drugo poglavje

Aljažev prvi vzpon

V  jeseni leta 1871 so poslali Aljaža v Tržič  za prvega^ ka¬
plana. Ker je bil novinec, je bila to zanj velika odlika. Prvi tržiški
kaplan je bil namreč obenem tudi direktor tamošnje štirirazrednice,
na kateri je takrat manjkalo enega učitelja. Zato je moral Aljaž
tega nadomestovati.

Šola je bila nemška in je uživala po vsem Gorenjskem velik
sloves. Kar je bilo staršev od Kranja navzgor, ki so nameravali
dati svoje nadobudne sinčke študirat, so jih poslali najprej v
Tržič v šolo, ki je bila nekaka pripravljalnica za gimnazijo.
Otrokom je učitelj takoj prvo šolsko uro zapovedal, da mu morajo
reči »Herr Lehrer«, kar so mali abecedarji prekrojili po svojem
okusu v »gospod hilere«.

Tržič je bil takrat pravcato nemčursko gnezdo. Slovensko so
govorili večinoma samo- duhovniki in preprosto ljudstvo, ki je
hilo pa narodno prav malo zavedno. Samo tisti je kaj veljal, ki
ie znal nemško. Seveda je bila tudi občina v nemških rokah.
Trg je imel celoi knjižnico, v kateri so bile pa izključno nemške
knjige. Leta 1848 so tržani ustanovili po zgledu drugih nemških
krajev nekako* prosvetno društvo, ki se je imenovalo »Lieder-
tafel«. (Dobesedno bi se po naše reklo »Pevska miza.«) Gojili
so predvsem petje. Sprva so peli tudi slovenske pesmi, pozneje
so pa Nemci dobili v društvu premoč in so peli samo* nemške.

Tak je bil Tržič še takrat, ko je prišel Aljaž tja za — direk¬
torja. Kljub obilnemu stanovskemu delu je našel še čas, da je
uril doraščajočo mladino v petju. Začel je pri rokodelcih ter iz
njih sestavil prav čeden pevski zbor, ki je gojil seveda samo
slovensko petje. Rad bi bil tudi občino iztrgal Nemcem iz rok,
pa se mu ni posrečilo. Največ, kar so Slovenci skupaj spravili,
je bila slaba polovica glasov.

Pozneje se pa Aljaž ni vtikal v politiko, ne na Dobravi ne
na Dovjem. Dovžani so ga večkrat nagovarjali, da bi vstopil v
občinski odbor, pa se ni dal pregovoriti, češ naj se kar sami
med seboj brez njega lasajo.

V Tržiču je bil Aljaž tako rekoč v naročju gora, ki so pa
zelo samevale. Nanje so hodili večinoma samo lovci in pastirji.
Morda je bil takrat v Tržiču edini planinec Aljaž, saj se je
povzpel celo na — Begunjščico  (2063 m).

Včasih je šel tudi na lov. Nekoč je bil povabljen na lov na
gamse. Lovili so* v Malem Storžiču. Bilo je 20 lovcev, pa je samo
on ustrelil lepega velikega kozla. Kako so si ga razdelili, mi ni
povedal. Njemu so prisodili glavo, ki jo je dal nagatiti. Na
Dovjem jo je imel v sob« nad vrati.

Nekoč sem ga vprašal, če je ta edini kozel, ki ga je bil
ustrelil. »Ne, ni edini,« se je zasmejal »V svojem življenju sem
jih že veliko postreljal in jih še sedaj streljam, pa samo take,
ki se ne dajo nagatiti.«

Najbolj pa se je proslavil Aljaž v Tržiču s svojo prvo plezalno
turo na — cerkveni zvonik, ki jo omenja tudi Viktor Kragelj v

**

13

svojih »Zgodovinskih drobcih župnije Tržič«. Pri farni cerkvi je
dal župnik zvonik na novo s kositrom prekriti. Ko je klepar
izvršil delo, je najprej podrl odre, nato je pa predložil župniku
račun, ki se je pa temu zdel prevelik. Nastal je prepir, v katerem
ni hotela nobena stranka odnehati. Klepar je trdil svoje, župnik
pa svoje. Gordijski vozel je slednjič presekal Aljaž. Rekel je, da
se mora račun sestaviti na podlagi porabljenega kositra. Splezal
je po zunanji strani na zvonik, premeril streho ter izračunal,
koliko kvadratnih metrov kositra je klepar porabil. Ta plezalna
tura je pomagala, da je Aljaž še dolgo potem, ko je zapustil
Tržič, ostal tržanom dobro v spominu.

Tretje poglavje

Aljaž prvikrat na Triglavu

Po devetletnem službovanju  v Tržiču je Aljaž
prosil za župnijo na Dobravi  p r i O t o č a h in jo tudi dobil.
To pravzaprav ni bilo nikakršno povišanje. Prej občespoštovani
Herr Direktor slovite tržiške šole je postal navaden podeželski
župnik.

Novi dobravski župnik se je vrgel z vso paro na delo. Kot
strokovnjak v glasbi ni mogel poslušati ubitega zvona v zvoniku.
Zamenjal ga je z novim, kateremu je sam določil glas. Prav tako
je postavil nove orgle, ker so stare, že davno odslužene, žalile
njegova lepe glasbe navajena ušesa.

Veliko mu je dala opraviti tudi Cecilij anska vojska,
ki je bila prav takrat v največjem razmahu. Tako zvani cecilijanci
so se truditi za resno, besedilu primerno glasbo, ki seže v srce;
bilo jih je pa veliko takih, ki so bili prijatelji poskočne glasbe,
kakor valčkov, polk in koračnic, ki gredo v noge, in so jo gojili
tudi v cerkvi. Vojska se je končala slednjič z zmago cecilijancev.
Pri tem je imel največjo zaslugo Aljaž, ki se je neustrašeno bo¬
jeval v njihovih vrstah. Bil je tudi edini, ki se^ je s polnim
imenom podpisoval pod svoje članke ali, kakor se je isam izrazil,
boril z odprtim vizirjem.

V tem peresnem boju sta se s posebno gorečnostjo spravila
nad Aljaža Alešovec  in župnik Jernej Ramoveš. V ljubljanski
čitalnici sta skupaj popivala in kovala strupene članke zoper
njega. Alešovec ga je grdo smešil tudi v svojem listu Brenclju,
na primer: »Jakob  A 1 j a ž = I. A. = o s el  = IA.« Na take in
podobne »oslarije« Aljaž ni odgovarjal. Držal se je Horacovih
besedi: »Odi profanum vulgus et arceo« 1  in jih v svojem prvem
»Poslanem« na Alešovčev račun zapisal. Ker je urednik Brenclja
urejeval tudi Slovenca, je Aljaž pošiljal svoje članke v Slovenski
narod, ki mu je bil urednik prijatelj Josip Jurčič.

Ko so Gregorčiča  napadali zavoljo njegovih pesmi, se
je Aljaž takoj postavil za prijatelja. Sestavil je častno adreso in

l »Sovražim neotesano drhal in se je ogibljem.«

14

zaupnico, katero je podipiisalo še šest njegovih tovarišev. Tudi zaradi
tega je moral marsikatero grenko preslišati.

Leta 1883 je obiskal Kranjsko cesar Franc Jožef. Ko je Aljaž
izvedel, da pride tudi na Bled, je takoj zbral najboljše pevce cele
Gorenjske, duhovnike, učitelje in druge, da bi cesarju »katero
zapeli«. Pesmi je dal na svoje stroške litografirati in je imel
v Kranju tri skušnje. Nepreano-žnim je celo plačal potne, stroške.
In čemu vse to-? Alii je bil Aljaž tako za cesarja navdušen? Kaj
še! Vzrok je bil popolnoma drug.

Aljaž pa tudi drugi so vedeli, kako bodo Nemci vse sile
napeli, da bi cesar dobil vtis, da je Kranjska bolj nemška kakor
slovenska. Zato mu je hotel pokazati, da je na slovenskih tleh,
to pa s slovensko pesmijo. Slišal je, da se pripravlja ljubljanska
nemška Filharmonija, da bi pozdravila cesarja na Bledu z nemško
pesmijo. Hotel jo je prehiteti in to se mu je tudi posrečilo. Ko so
namreč »fiiharmonika-rji« izvedeli, da Aljaž vadi za Bled svoj
zbor, so ostali doma.

Pa tudi Aljažu ni šlo vse gladko izpod rok. S ch »ve g el, 1  ki
je bil v cesarjevem spremstvu, ga je povabil k sebi na prijateljski
razgovor. Pri tej priliki, ga je prosil, da bi zapeli tudi kako nemško
pesem. Mož niti slutil ni, da namerava dobravski župnik s svojim
zborom ravno nemško pesem preprečiti. Ko mu je Aljaž dejal, da
nemških ne bodo peli, je rekel: »No, pa pojte slovenskoi.«

Na sporedu je Bila razsvetljava, pri kateri b.i se imel cesar
peljati na Otok, pevci naj bi ga pa -spremljali in peli. V ta namen
je dal blejski dekan Razboršek narediti na dveh ladjah plavajoč
oder za pevce. Ko je zvečer cesar stopil v čoln, so se hoteli za njim
peljati, pa niso- -našli -ne odra ne ladij. Grof Auersperg,  ki je
bil tudi v cesarjevem spremstvu, je dal o-boje odpeljati onstran
Petrama, da bi preprečil slovensko petje. Preden so dobili druge
ladje, se je cesar že vrnil. Na Razborškovo prošnjo je peljal sedaj
Aljaž svoj zbor -prod Malnarja, 2  kjer je cesar večerjal in so mu
»eno« zapeli, pa res samo eno. Ko je Aljaž drugo interniral, je že
Auersperg pridrl iz hotela: »Cesar spat za deset minut, nun da-rf
man nicht mehr singen.« Ko je grof odšel, se je zaslišal iz zbora
glas: »Jaka, zdaj pa imaš, kar si iskal.«

Vsa zadeva -se je nekam klavrno končala. Aljaž je pa le svo-j
namen dosegel. Slovenska pesem je cesarju povedala, da je Bled
slovenski in »filharmocnika-rji« so ostali v Ljubljani.

Pevci so -pa kmalu zopet postali -dobre volje. Zato je poskrbel
Razbo-ršek. Povabil jih ije v župnišče, kjer so potem do polnoči
šale zbija-li, jedli, peli in pili.

Ko je bil Aljaž -še na Dobravi, je bil imenovan za okrajnega
šolskega nadzornika. Najbrže se je skazal v Tržiču, kjer je bil
kaplan, direktor in »h.ilere«, kot dober vzgojitelj, da so mu zaupali
tako važno opravilo. Dela se mu torej ni manjkalo. Kljub temu je
pa še vedno dobil čas za daljše in krajše ture.

1 Konzul baron Jožef Sch-vvegel je bil rojen v Balohovi hiši v Gorjah.
(Njegov oče se je pisal žvegelj.) Pridobil si je veliko premoženje ter kupil
veleposestvo Zrimšiče na Rečici pri Bledu. V avstrijskem državnem zboru je bil
član gosposke zbornice. Umrl je še pred prvo svetovno vojno.

2 Sedaj Park-Hotel.

15

Leta 1883 je Lil prvič v Vratih.  Tedanji dovški župnik
Ažman mu je tolik-o pripovedoval o lepoti te doline, da se je
hotel na lastne oči prepričati, če je res talko lepa. Takrat pač ni
mislil na to, da mu bo dala kdaj še veliko opraviti. Z njim so- šli
poznejši radovljiški dekan Novak in nekateri drugi. Novak je bil
navdušen planinec in je rad dirkal. Pot na Triglav, gor in dol, je
najrajši opravil v enem dnevu. To naglico je Aljaž pripisoval
njegovi krojaški teži.

Vsa družba je šla v Vrata z namenom, da se zvečer vrne
v Mojstrano.. Ko. so prišli do izvira Bistrice, so se premislili. Ko pa
jih je Luknja  tako lepo vabila! Prave nadelane poti takrat še
ni bilo. Aljaž ije zavil z dijakom Jaki jem pod triglavsko steno,
ostali so si pa izbrali pot sredi jarka. Razdelili so si tudi pijačo.
»Alpinista«, ki sta se plazila ob steni, sta nosila izmenoma putrh
vina; učitelj Rozman, ki je vodil turiste po jarku, se je pa polastil
velike steklenice Aljaževega brinovca. Ker so ga po. takratnih
navodilih skušenih turistov pridno žehtali, ije nosač kmalu položil
prazno steklenico na neko skalo, k mirnemu počitku.

Ko je Aljaž to videl, je položil putrh na tla ter povabil
tovariša na vino.. Ostalo ga je samo toliko, da se je stajal sneg,
katerega sta v putrh namašila. Ko sta opravila to koristno, delo,
sta odšla naprej. Pot je bila v pesku zelo utrudljiva ,im zamudna:
dva koraka naprej, t ri nazaj, kakor je trdil Aljaž. Pa je bilo
gotovo ravno narobe, ker bi bila sicer prišla v Mojstrano, ne pa
na Luknjo, kjer se je vsa družba zbrala. Najprej so se vrgli na
jedačo, nato je pa Novak »nastavil« putrh. Sedaj je seveda prišlo
popivanje v varstvu triglavske stene na dan. Aljaž se je ravno¬
dušno opravičil: »Zob za zob. vino za brinovec.«

Ker bi bili radi prišli do kake pijače, so se napotili v Trento,
kamor so imeli bliže kakor v Mojstrano. Vodstvo je prevzel Aljaž
in jih je vodil pod triglavsko steno, torej po levi strani jarka.
Tako je nastala iz navadne ture veletura. Nazadnje so le pri¬
kolovratili v Trento, kjer so zastonj iskali gostilne, da hi se
okrepčali. Saj takrat niti kolovoza ni bilo, ker Trentarji .niso imeli
drugih koles kakor tiste pri kolovratih. Otroci niti konja niso
poznali. Ko je nekoč goriški nadškof prijezdil v Trento, je pri¬
tekel neki fantiček domov in zaklical: »Oh, mati, vi ne veste, kako
veliko kozo so škof jahali.« (Josip Abram, Opis Trente, Pl. V. 1907.)

Aljaž se je s svojo družbo zatekel k Simopu Gregorčiču,
daljnemu sorodniku pesnika Gregorčiča, ki je bil dušni pastir,
občinski tajnik, poštar in učitelj, vse v eni osebi Gospod jih je
ljubeznivo sprejel in po svojih močeh pogostil. Drugo jutro jih je
peljal k izviru Soče. nato je pa šel z njimi v Kranjsko goro, kakor
je rekel, na vrček piva. Bil je drzen planinec. Na Mojstrovko
je šel pozimi, in to v časih, ko so se najboljši planinci v zimskem
času držali tople peči. Ko je nadškof zvedel za njegove pustolov¬
ščine, ga je prestavil drugam, ker se je bal za njegovo življenje.

Na Triglavu je bil Aljaž prvič leta  1887. Vodil
ga je Jernej Skumavec (Šmerc). Prenočila sta v Dež m a novi 1
koči, ki je bila odprta kak teden prej. Drugo jutro sta zapustila
to neprijazno zavetišče še pred sončnim vzhodom. Sla sta z le-

l Staničeva koča.

16

denika naravnost na greben med Malim in Velikim Triglavom,
da vodi tod »A 1 p e n v e r e i n w e g« , se je poznalo samo iz
napisne table in nekaj v skale zabitih klinov. Nadelane steze
s Kredarice na Mali Triglav takrat še ni bilo.

Ko še ni stala Dežmanova koča, so hodili planinci, ki so bili
kaj redki, čez Velo polje ali pa skozi Krmo, in sicer najprej na
Mali, z njega pa na Veliki Triglav. Marsikdo se je grebena tako
ustrašil, da se je vrnil. Zato je avstrijski Turistenclub  izpeljal
od Marije Terezije koče  (Planike) novo- pot naravnost na
Veliki Triglav, da se je tako ognil razvpitega grebena.

Ko je Aljaž sedel na vrhu Triglava, se mu gotovo niti sanjalo
ni, da bo kdaj prav tam sedel na — svojem.

Bačnikovi materi se je slednjič izpolnila želja, ki jo je tako
dolgo gojila. Ko je prišel Aljaž na Dobravo, jo je vzel k sebi.
Ali ji je kdo doma štel žlice, ne vem; da ji jih ni nihče v dobrav¬
skem župnišču, to mi je pa znano. Micka, ki je stricu gospodinjila,
mi je povedala, da se je stara mati prav dobro- imela. Edina njena
skril) je bila ta, da se ne bi gospod kje ponesrečil. Pa tudi te skrbi
je bila kmalu rešena. Umrla je namreč še na Dobravi.

Četrto poglavje

Aljaž postane triglavski župnik

Dve leti potem, ko je bil Aljaž prvikrat stopil na Triglav,
se je preselil na Dovje.  Tam je bilo tudi moje prvo »srečanje«
z njim. Katerega leta je to bilo, se ne vem spominjati. To pa dobro
vem, da sem bil že kot bogoslovec v do-vškeim župnišču čisto
domač. Tikati sva se pa začela -šele na moji novi maši. »Janko,«
mi je dejal, »večkrat sva si bila v gorah že tovariša, sedaj sva si
tudi v dolini, zakaj bi se torej vikala?« Jaz sem se seveda zelo
počaščenega čutil, da mi je ponudil tikanje župnik, ki je bil
skoraj 30 lot starejši od mene im to celo — Aljaž. Obiskal sem ga
večkrat, zlasti na poti na Triglav ali pa na sestopu. Včasih mi je
nalašč prerokoval slabo vreme, da me je piri sebi obdržal.

Ko sem se nekega dne v prvem tednu julija pri njem oglasil
in mu omenil, da sem namenjen na Tri-galv, mi je rekel: »Ali
noriš? Pojdi z menoj in poglej, koliko je še snega na vrhu!«
Pri teh besedah me je peljal v spalnico, v kateri je imel na oknu
pritrjen daljnogled, ki je bil namerjen naravnost na vrh Triglava.
Kadar je govoril o njem, ni nikdaT pozabil -pripomniti, da ima
54-kratno povečavo.

»Ali vidiš, da je stolp še ves v snegu?« mi je rekel. »Sicer bo
pa jutri gotovo dež, če .ne bo še -danes. Luknja je popolnoma za¬
delana. Kar pri meni ostani, da se kaj pogovoriva.«

Ko sva šla proti večeru na njegov najljubši sprehod od
župnišča proti potoku, se je ustavil in rekel: »Ali boš kaj liud?
Jutri bo lepo vreme. Koroška Mojca  se že smeja.«

Jaz sem 'bil tega smeha vesel. Luknja že (nekaj pove, pravo
vreme pa napoveduje le »Mojca« v dnu Doline. Če je zadelana,

17

pravijo, da se Mojca joka, in je naslednja dan gotovo slabo vreme.
Če je pa le toliko jasnega, da bi človek lahko skozi modro luknjo
vrgel klobuk, se Mojca smeja in obeta lepo vreme.

Omenil sem, da je bila pičlih deset minut dolga pot od
župnišča do potoka najljubši Aljažev sprehod. Porabila sva pa
navadno pol ure. Aljaž je namreč rad postajal med potjo, kadar
je kaj važnega pripovedoval. Tudi na poti na Triglav je rad tako
delal. Ustavil se je zlasti takrat, ko je bil že truden. Da bi pa
njegova družba tega ne opazila — 'kajti Aljaž, pa utrujen, to bi
bilo nezaslišano — je opozarjal na razgled ali kaj zanimivega
povedal. Ko se je odpočil, je pa šel naprej.

Pot proti potoku mu je bila izlasti zato tako ljuba, ker se
vidi z nje poleg vseh treh dolin, Vrat. Kota in Krme, tudi Triglav
s svojimi bližnjimi sosedi. Ko sva ga nekega večera občudovala
vsega ožarjenega od zarje, mi je dejal: »Ali si že videl kdaj kaj
lepšega?« Ker mu nisem takoj odgovoril, mi je nevoljno dejal:
»Seveda, ti boš rekel, da si že videl lepše gore. Saj sem bil tudi
jaz v Zermattu  iin sem videl Matterhorn  (4502ei), pa ti
povem, da zame ni lepše gore, kakor je Triglav.«

1. Triglav si lasti tujec

Ko ga je Aljaž prvič zagledal s te poti, je bil žalosten. Videl
ga je v nemški oblasti.  V lepih slovenskih planinah je
gospodoval nemški Alpenverein.  Sploh jih je bilo ob Aljaže¬
vem prihodu na Dovje v njegovi župniji, posebno pa v Mojstrani,
veliko, ki so se nagibali k Nemcem. Odločeval je pač kruh, ki so ga
jim rezali Alpenverein, nemški zakupniki lova in leta 1890 zgra¬
jena cementarna, s katero je prišlo več nemških uradnikov, pa
tudi strokovnih delavcev v vas. Na narodno brezbrižnost pre¬
bivalcev v Dolini je vplivala tudi bližnja soseščina Koroške. Na
semnje so hodili navadno v Beljak ali Celovec. Starši so dajali
fante obrti učit k nemškim mojstrom. Deklice so hodile v šolo
k redovnicam v Gospo Sveto,  da so se naučile nemško. Niso
bili tudi redki posestniki, ki so otroke zamenjali. Gorenjski deček
je šel h koroškemu kmetu, da se je naučil nemško, koroški pa na
Gorenjsko, da se je naučil slovensko. Ko sta oba svoj materin
jezik skoraj pozabila in se tujega naučila, sta se vrnila domov.
Zato ni čudno, da je moral Aljaž vse sile napeti, da je pri požarni
brambi, ki jo je ustanovil, preprečil nemško poveljevanje. Najbolj
ga je bolelo, iko je videl, kako se šopiri Alpenverein in si lasti
vse pravice, kakor da bi Triglav stal na nemških tleh, kar so
alpenvereinovci tudi samozavestno trdili.

V Triglavskem pogorju sta delovali dve nemški planinski
društvi: Gsterreichischer Turistenclub (OTC), ki je bil Slovencem
prijazen in je postavljal dvojezične napisne table, ter sekcija Krain
DUGAV (Deutscher und osterreichischer Alpenverein), ki je delala
nato, da bi naše gore dobile popolnoma nemško obličje. Nemški
turisti naj bi se v njih ne počutili kot gosti, marveč se zavedali.

18

da so na svojem. Ker ji nihče ni tega branil, se je sekciji sprva
to deloma posrečilo.

Sekcija je bila ustanovljena leta 1874. Načelnik je bd Ottoanar
Bamberg, lastnik tiskarne v Ljubljani. Ker so takrat hodili na
Triglav skozi Krmo ali pa preko Velega_ polja, je postavila tam.
kjer stoji danes Planika, majhno kočo, kateri je dala ime
Triglav-hiitte.  To je pa mlado društvo, ki je imelo nekaj
nad 70 članov, tako izčrpalo, da se je razšlo. Kočo so prodali DTC,
ki jo 'je nekoliko popravil in jo preimenoval v Maria-There-
sienhiitte.

»Umrlo« sekcijo je zopet k življenju obudil znani renegat
Karel Deschmann,  kustos ljubljanskega muzeja. Rojen v
Idriji kot Dežman  je bil dolgo navdušen Slovenec in tudi
pridno delal za slovensko stvar. Pozneje je pa presedlal k Nemcem
ter jim na Kranjskem organiziral ves politični in kulturni aparat.
Bil je do smrti (1889) duša kranjske sekcije. Na njegovo pobudo
je sekcija zgradila pot skozi Kot ter postavila nad Peklom 1. 1887
kočo, ki jo je sprva imenovala Triglavhiitte,  pa jo kmalu
potem preimenovala v Deschmann h iitte  (2323 m). Odprta
je bila 31. julija. Dovškega župnika Janeza Ažmana je prosila
sekcija, da bi jo blagoslovil, ta pa je vsako sodelovanje odklonil,
ker je vedel, da bo slovesnost v prvi vrsti nemškonacioinalna, kar
je bila v resnici. Otvorili so jo s pesmijo Das deutsche Lied. Ber¬
linski zastopnik DUDA V je v svojem govoru imenoval Triglav
nemškega kralja Julijskih Alp. (Pl. V. 1949, 46.) Iz tega se spozna,
da je bila ta »planinska« prireditev čisto navadno izzivanje Slo¬
vencev. Žal, da je bilo med udeleženci, ki so, se zbrali tam nad
Peklom (okrog 100), tudi veliko domačinov, ki so pridno jedli in
pili na račun sekcije.

Sploh so znali Nemci dobro delati zase propagando. Leta 1894
je priredila sekcija ječaj za vodnike. Udeležilo se jih je vsega
skupaj 13, im sicer iz Mojstrane, Bleda, Koroške Bele, Kranjske
gore in Bele peči. Tečaj se je vršil v Mojstrani pri Šmercu. Končal
se je 17. marca v praznično okrašeni gostilni. Slovesnost se je na¬
slednji dan nadaljevala in končala v Ljubljani, kamor je sekcija
povabila vodnike. Pri slavnostnem obedu, s katerimi se je vsa ta
zadeva zaključila, je igrala celo vojaška godba. Vsak vodnik je
dobil cepin, vrv, zavitek z obvezami, zemljevid, kompas in sliko,
na kateri so bili ovekovečeni tečajniki. Čutili so se zelo počaščene
in so potem doma delali po svoje propagando za Alpenverein. 1

Sekcija Krain je imela mogočne prijatelje, ki so jo gmotno in
drugače podpirali, kakor na primer »Kranjsko šparkaso« in urad-
ništvo verskega zaklada, ki je imel v Triglavskem pogorju obširna
posestva. Skušala je celo Aljaža pridobiti.

Ko je prišel na Dovje, ga je obiskal načelnik Kranjske sekcije
profesor Voss z dvema tovarišema ter ga prosil, naj jih podpira
v njihovem delovanju, 'češ da so slišali, da je velik prijatelj gora
in navdušen »Bergsteiger« (hribolazec). Aljaž jih je kaikor vsakega
drugega obiskovalca prijazno sprejel ter se z njimi pogovarjal,
pa tako diplomatično, da pri odhodu niso vedeli, ali naj imajo
novega dovškega župnika za zaveznika ali sovražnika.

i Die Section Krain 1874—1901, 24, 25.

19

Pri neki priliki so povabili Aljaža in župana Janšo v Moj¬
strano, da bi se dala s Kranjsko sekcijo slikati. Aljaž se je pa bal,
da bi slike ne obesili v takrat nemško kazino, in ni šel na limanice.
Pregovoril je tudi Janšo, da se ni odvzal povabilu.

Predrzna izzivanja Alpenvereina so imela to dobro stran, da
so se slednjič Slovenci vendarle zganili ter ustanovili Slovensko
planinsko društvo (SPD), in sicer leta 1895. Društvo je začelo
z veliko vnemo delovati ter že v drugem letu svojega obstoja
postavilo na planini Lisec (1349 m) Orožnovo kočo; v Triglavsko
pogorje pa še ni prodrlo. Tam je vladal in delal še vedno nemoteno
Alpenverein. S tem se seveda Aljažu SPD, za katero je pričakoval,
da bo začelo boj za osvoboditev Triglava, ni posebno prikupilo.
Zgodilo se je pa še nekaij, kar ga je vznevoljilo.

2. Aljažev stolp

Dne 10. marca 1895 se je vršil »osnovalni« občni zbor pla¬
ninskega društva v Radovljici. Od osrednjega odbora je prišel na
shod sam načelnik SPD profesor Fran Orožen. Med drugim je
v svojem pozdravu izrekel tele besede, ki naj bi bile za SPD
nekako programatične: »Smelo trdim, da ima SPD zdravo jedro,
ki ne neguje vratolomne turistike, ki vsaiko leto pogubi nemalo
ljudi. Prenapetosti v tem oziru ne podpiramo^« (Pl. V. 1895, 40.)
Ker so Triglav takrat prištevali k vratolomnim turam, je bil
potemtakem izločen iz področja SPD.

In kaj je storil Aljaž? Ni še preteklo popolnoma pet mesecev
po 'tistem občnem zboru v Radovljici in že je stal na Triglavu
njegov stolp, ki je vsakemu tujcu jasno povedal, da so tla, na
katerih stoji, slovenska tla. Načrt zanj je naredil Aljaž sam. Da
ga je imel v večjem merilu, si ga je narisal s kredo v sobi kar na
tla. Delo je oddal kleparju Belcu v Šentvidu pri Ljubljani. Seveda
ni gradil na tujem, marveč na svojem. Potrebni svet, vrh Triglava,
je kupil od dovške občine za en goldinar. 1  Taiko je postal »najvišji«
posestnik v Sloveniji. 2

Šest nosačev je znosilo posamezne kose stolpa na Triglav. Naj¬
močnejši izmed njili je streho kar na glavo poveznil in še nekoliko
železja nase navezal, da je bil od daleč podoben strašilu. Mojster
Belec in njihovi štirji pomočniki so bili tako pridni, da je bil
stolp že v petih urah sestavljen. Bilo je to 7.  avgusta leta 1895.
(Pl. Y. 1895, 76, 140.)

Ker je bila gosta megla, je Aljaž ostal v Dežmanovi  koči
in z veseljem poslušal, kako so posamezne dele skupaj zbijali. Ob
vso dobro voljo pa ga je spravil oskrbnik Vilman, ki mu je rekel,
da ima srečo, -ker ni Nemcev, sicer bi zanj v koči ne bilo prostora.

Aljažu se je to silno pod nos pokadilo. Da bi zanj, v čigar
župniji stoji koča, ne bilo v nji prostora in bi bil odvisen od
milosti Nemcev, da bi smel v nji prenočiti, ne, to je pa že preveč!

1 Takratna vrednost enega goldinarja je bila — 60  žemelj.

2  Kupnoprodajna pogodba v zemljiški knjigi (Radovljica) ni izkazana. Verjetno
gre za kak simboličen nakup (pripomba uredništva).

20

Aljažev stolp — Fot. I. Tavčar

»V 'tistem trenutku,« piše Aljaž v svojili Planinskih spominih,
»sem sklenil, da naredim Triglavsko kočo,  in sicer kočico
samo zase in za nekaj svojih prijateljev. Če se bo pa SPD na moj
poziv zdramilo, bomo delali veliko kočo, kje, bom prihodnji teden
ogledal. Če drugod ne najdem prostora in mi nihče ne pomaga,
bom postavil svojo kočico vštric Dežmanove, 10 korakov od nje...
tako užaljen je bil moj narodni ponos.« (Pl. V. 1922, 185.)

Naslednji teden je šel Aljaž zopet na Triglav. Spremljal ga je
prijatelj pevovodja Glasbene Matice Matej Hubad.  V Dežma-
novi koči sta dobila tržiškega tovarnarja Gassnerja. Bili so naj¬
boljše volje in pili šampanjec. Eno buteljko so prihranili za
slovesnost naslednjega dne.

Drugo jutro so prišli na vrh v najlepšem vremenu. Z njimi
sta šla znana triglavska delavca Požgane in Robar. Ker se v tistih
časih ni vršila nobena slavnost brez streljanja, je vrgel Požgane
ob tla dinamitno patromo. V drugo je počilo, ko je iz šampanjke
odletel zamašek. Nato so zapeli Ave maris stella (Pozdravljena,
mo-rska zvezda) in Triglav moj dom. S tem je bila otvoritev stolpa
končana.

Aljaž je svoj stolp tudi skrbno opremil. Pri tem je mislil na
vse, kar bi planincu vrh Triglava prav prišlo. Marsikdo si poželi
kaj toplega. Zato je postavil na nalašč zato nameščeni polici: dva
samovara, šest kositrnih kozarcev in posodo s špiritom. Oskrbnik
v nameravani Triglavski koči naj bi prevzel nalogo, da bi bila
zmeraj polna. Ker nekateri rajši uživajo razgled sede, nekateri pa
stoje, je naredil okna v »pritličju« in »nadstropju«. Za »pritličnike«
je postavil v stolp tri stole, kakor jih rabijo čevljarji. Pozabil tudi
ni na toplomer in barometer. Na steni okoli je dal pritrditi
triglavsko panoramo z imeni gora in krajev, da bi turisti vedeli,

21

kaj vse se vidi s Triglava. Napisi v več jezikih bi jih pa svarili,
naj ne ostajajo ob nevihti v stolpu.

Ko sem nekoč vprašal Aljaža, čemu je dal to svarilo napisati,
ko vendar vsak ve, da kovina strelo nase vleče in marsikdo celo
cepin odvrže ali ga skrije pod plašč, če ga zasači nevihta na
prostem, se je zasmejal in rekel: »Janko, ali ne veš, da pre¬
povedan sad najbolj diši? Če bi ne bilo svarilnega napisa, bi
najbrž vsak šel ob nevihti iz stolpa, tako se bo' pa le ta ali oni
našel, ki bo poskusil, če bo res v stolpu vanj treščilo.«

Imel je prav, pa še dolgo ni bilo treba čakati. Čez nekaj
tednov se je že oglasil pri njem mlad planinec in mu veselo
pripovedoval, kako- je sedel v stolpu na suhem, medtem ko je
zunaj lilo in so strele švigale ter udarjale v skalovje.

Okna v stolpu je dal zastekliti z debelimi stekli in je vtaknil
dvakratno rezervo pod neko skalo, če bi se kako steklo po- nesreči
ubilo. Tako je vsako- leto v septembru nekaj dni stolp gorel, ker
so se sončni žarki uprli v okna.

Aljaž je dal napraviti svoj stolp iz močne pločevine, katero
je treba pleskati, da je rja ne uniči. To delo je skozi dolgo vrsto
let vestno opravljal oče okroglih markacij Knafelc.  Po prvi
svetovni vojski so mu za nekaj časa prevzeli to delo orjunaši in
italijanski fašisti. Zato se je stolp večkrat preoblekel, zdaj v jugo¬
slovanske barve, potem pa zopet v italijanske, kar izmenoma.
Škodovalo mu to ni, kajti čim več barve, tem teže pride do njega
rja. Odbor SPD se je pa slednjič tega »preoblačenja« naveličal in
naprosil Rnaifelca, da je šel na Triglav in oblekel stolp v prejšnjo
skromno belosivo suknjo.

Da je Aljaž stolp tako skrbno opremil, ga je zapeljala, ne vem,
ali bi zapisal njegova preprostost ali idealizem. Morda se najbolje
izrazim, če zapišem: njegov preprost idealizem. Najbrž je vse
planince po sebi sodil, pa se je pri tej sodbi zelo motil. Stolp se
je namreč kmalu izpraznil. Termometer, barometer, samovar, ko¬
zarci, posoda za špirit, to so stvari, ki se tudi v dolini rabijo in
nahrbtnika posebno ne obtežujejo. Štole je že nekoliko teže nositi
po triglavskem grebenu bodisi na hrbtu, bodisi v rokah, pa so
tudi izginili. Vzel jih je vihar, ki jih je odnesel na bohinjsko
stran ali pa proti Aljaževemu domu, kamor seveda niso prišli. Pa
niso bili sami krivi, marveč tisti, ki so jih pri lepem mirnem
vremenu vzeli iz stolpa, se na njih sončili ter jih potem prepustili
viharju na milost in nemilost.

Seveda niso vsi planinci tako brezobzirni. Nekoč sem srečal
na Malem Triglavu mlado družbo, ki me je prosila, naj spravim
stole v stolp, ker so jih pozaibivši zunaj pustili.

Polagoma je torej vsa oprema izginila. Ostala je samo še
panorama, potem svarilni napisi in odprtine, ki so se nekdaj
imenovale okna. Zapisal sem polagoma. »Izginjanje« je namreč
trajalo več let.

S stolpom je Aljaž proslavil sebe in Triglav. Ako sem prišel
v zamejstvu skupaj s tujimi planinci, ki so hoteli vedeti, od kod
sem, sem jim težko dopovedal, kje sem doma. S Kranjsko in
pozneje z Jugoslavijo nisem dosti opravil, ker je bil marsikdo
prepričan, da je prva na Ogrskem, druga pa na Češkoslovaškem.

22

Če sem pa omenil Aljaža in njegov stolp, smo se kaj hitro spo¬
razumeli. 1  * i

Na eno obeli polic v stolpu je položil Aljaž tudi spominsko
knjigo. Na prvo stran je napisal tole besedilo: »Salve viator!
Nomen tuum et sententiam quandam, si placet, in hunc librum
inscribere digneris. .,. Hanc turriculam cum panorama consilio
et sumptibus meis in fundo meo erexi 7. 8. 1895 in bonum
commune. — Jacobus Aljaž, parochus in Dovje (Lengenfeld). 1

»Parochus in Dovje« se je nekoliko preveč hvalil. Denar za
stolp mu je namreč posodila Micka, ker ga sam ni imel. Kar je
iz Tržiča prinesel, je zazidal na Dobravi, kar je pa prinesel
z Dobrave, je pa vtaknil na Dovjem^ v cerkev in župnišče. Sploh
pa, kakor je zapisal v Orisu mojega življenja, ni spravljal denarja
na kup, zato ga tudi ni mogel vzeti s kupa, ko je postavljal stolp.

Nekateri planinci so ustregli Aljažu in napisali svoje mnenje
v spominsko knjigo, med njimi tudi Nemci. Naj navedem nekaj
takih pohval, prevedenih v slovenščino.

»Prisrčno se zahvaljujem preč. g. župniku Aljažu za ta po¬
stavljeni stolpič, njegovo ime bo vedno slovelo pri popotnikih.«
(Original je latinski.) Hanns Lechner. cand. phil., Dunaj. —
Dr. phil. Haber in dr. Menthel iz Monakovega sta zapisala:
»Navzlic megli in snežnemu metežu sva v četrtek dne 8. avgusta
1895 prišla na Triglav in prva hvaležna občutila dobroto pa¬
norame. Razglednik je v vseh posameznostih izvrstno zamišljen in
zelo pripravno nameščen ter bo gotovo ugajal vsem, ki pridejo na
Triglav. Naj bi vaš zgled posnemali prav mnogi.« — Dr. Rullmann
iz Monakovega se je Aljažu takole zahvalil: »Podpisani se usoja
izreči spoštovanemu g. župniku najhvaležnejše priznanje za raz¬
glednik na Vel. Triglavu. Kot eden prvih, ki so bili v njem, sem
trdno prepričan, da bo ta razglednik služil izvrstno mnogim tu¬
ristom. Naj bi bilo spoštovanemu g. župniku še dolgo časa mogoče
skazovati svojo ljubezen do prekrasne narave tako 1  človekoljubno.«
— Celo moj bivši profesor Hintner, član kranjske sekcije Alpen-
vereina, ni mogel odreči svojega priznanja: »Razglednik g. Aljaža
na Dovjem je po ideji in izpeljavi duhovit in izviren. Vrli pri¬
jatelj gora v talarju zasluži zahvalo in največje priznanje vseh
planincev.« — In vsi ti so bili' gotovo člani Alpenvereina in za¬
vedni Nemci!

Kaj pa naši domači Nemci? Kaj kranjska sekcija? Ali je
sploh vedela, da se pripravlja prvi vdor v njihovo planinsko
trdnjavo? Zdi se mi, da ne. Ko bi bila vedela, kaj Aljaž namerava,
bi bila gotovo takoj dvignila krik in vik, kako' se predrzne dovški
župnik segati v njeno posest. Morda so slišali Nemci v Mojstrani
kaj o tem govoriti, pa niso' verjeli; ^saj so poudarjali pri otvoritvi
Dežmanove koče, da je Triglav nemški kralj Julijskih Alp, v čigar
varstvu je nemška zemlja, na kateri stoji. Zato si lahko mislimo,
kako so bili neprijetno presenečeni, ko so izvedeli, da stoji na
temenu »nemškega« kralja slovenski stolp s prvim in edinim slo-

l »Pozdravljen, popotnik! Blagovoli zapisati v to knjigo svoje ime in kako
misel, če ti je prav. ... Ta stolpič s panoramo sem postavil po svojem načrtu in
na svoje stroške ter na svojem svetu dne 7. VIII. 1895 v občo korist. . . . Jakob
Aljaž, župnik na Dovjem.«

23

venskim napisom v triglavskem pogorju. Namesto da bi ga bili kot
planinci veseli, so pa kot Nemci, ki so sovražili vse, kar je bilo
slovenskega, takoj sklenili kakor svoje dni Scipio Africanus glede
Kartagine: »Turrim esse delendam«, stolp se mora po¬
dreti.  In šli so takoj na delo.

Kranjska sekcija se je zatekla k deželnemu geometru, ki je bi!
češki Nemec 'ter mu potožila, kakšna 'krivica se je zgodila s tem,
da se je predrznil Aljaž postaviti na Triglavu, ki je vendar njena
posest, stolp s slovenskim napisom. Geometer je obljubil, da bo
storil vse, kar je v njegovi moči, da se ji storjena krivica popravi
in Triglav postavi v prejšnji stan. Nameraval je proti Aljažu
vzdigniti tožbo, da je s svojim stolpom pokončal podzemeljsko
triangulacijsko točko I. reda. Da bi to dokazal, je naročil ra¬
dovljiškemu geometru, naj zasliši v ta namen na Dovjem in
v Mojstrani kmete, vodnike, lovce in sploh vse, ki bi v tej zadevi
mogli izpovedati kaj za Aljaža obtežilnega.

»Najvišji posestnik na Kranjskem« se je pa medtem odpočival
na lavorikan, ki si jih je pridobil s svojim stolpom, prebiral po¬
hvalna in priznalna pisma od vseh strani in niti malo slutil,
da se pripravlja nevihta, ki bo skušala stolp s Triglava odpihniti.

Iz te »idile« ga je zbudil nekega dne dekan Novak, ki mu je
povedal, kaj se plete zoper njega in njegov stolp. Kje je zvedel to
novico, mu ni hotel povedati. Aljaž je sodil, da mu jo jc zaupno
povedal radovljiški geometer sam.

Toda sekcija ni bila kos Bačnikovemu gospodu. Ker je Aljaž
vedel, da mu utegnejo Nemci nagajati, si je še v pravem času
priskrbel priče, ki bi dokazale za primer kake pravde, da so pred
40  leti postavili merjevci leseno piramido namesto podzemeljske
triangulacijske točke. Te priče so bile: Požgane, srenjski sluga
Legat in stotnik Schvvarz. Tako je imel za igro, ki naj bi se pri¬
čela, tri močne adute.

Sekcija »Krain« je željno pričakovala odločitve, kajti deželni
geometer ji je rekel, da je vse dobro napeljano, da bo moral Aljaž
stolp podreti in vrh tega plačati še tisoč goldinarjev globe. Da,
sekcija je najbrže že v duhu videla, kako podira stolp — Aljaž.

Nikoliko milejši je bil v tem oziru načelnik sekcije. Z Aljažem
sta se srečala pri Šmercu, sedela pri isti mizi in s pivom žejo
gasila Pa pravi načelnik Aljažu: »Na Triglavu ne bomo trpeli
stolpa. Tu mi delujemo in stolp se mora podreti.«

Aljaž je pa zbral svoj obraz v tako žalostne gube, kakor je
znal le on, in prosil alpenvereinovca, naj pusti stolp stati, češ da
se bo sam podrl. V petih letih, če ne prej, da ga bo rja snedla, saj
menda ve, kaj je »pleh«. v  , ,, ,

»V tem imate pa prav,« je načelnik zadovoljno pokimal. Morda
je že v duhu videl, kako rja stolp žre. Aljaž se je pa potem hvalil,
kako ga je potegnil. , v c , , c  ,

Pri obravnavi je zmagala pravična stvar, btotnik bchwarz je
dokazal s pomočjo Legata in Požganca, da na Triglavu ni bilo
podzemeljske triangulacijske točke, marveč je stala tam, kjer je
stolp, lesena piramida, ki jo' je gotovo vihar podrl m odnesel.

Nemci so dosegli ravno nasprotno od tistega, kar so hoteli
imeti. Dali so priliko, da je bil stolp celo »cesarsko« potrjen.

24

Schwarz je prosil Aljaža, da bi smel vzeti stolp za mero, in je
v sredi stolpa zakopal v tla škatlo s pergamentom kot resnično
triangulacijsko točko ter rekel: »Sedaj je stolp pod cesarskim
varstvom, ostane pa vaša last. Prepisati ga ni treba. Dal sem tudi
na okrajno glavarstvo ukaz, naj orožniki vsako leto pogledajo,
če je kdo stolp poškodoval.«

Tako je Aljaž zmagal na celi črti. Prvi vdor v nemško trdnjavo
jc bil narejen. Nemška oblast v triglavskem pogorju se je zamajala
in to po zaslugi Jakoba Aljaža, ki je že s tem popolnoma zaslužil
ime »triglavski župnik«.

Njegovo drugo delo>, ki ga je pa dal napraviti na stroške SPD.
je bilo Staničevo zavetišče. 1  Aljaž ni posebno zaupal
tistemu fantu, ki je čakal v stolpu, kdaj bo vanj treščiloi Zato sta
Kobar in Požgane izstrelila nekoliko pod vrliom Triglava v živo
skalo votlino, v kateri je prostora za kakih 20 ljudi. V nji ni nič
takega, kar bi strelo nase vleklo. Celo tečaji na vratih so iz usnja.
Jaz sem bil samo enkrat v nji. Takrat je bila v zavetišču še miza
s klopjo. Dandanes se malokdo vanjo zateče.

Staničevo zavetišče omenjam samo zato, ker so zaradi njega
Nemci naprtili Aljažu novo pravdo. Ko so izvedeli za to Aljaževo
»predrznost«, so ga naznanili gozdarskemu ravnateljstvu. Zavetišče
je res stalo na državnem svetu. Gozdarji so poslali ovadbo mi¬
nistrstvu za poljedelstvo. Takratni minister grof Falkenhayn,
češki fevdalec, je v veliko jezo kranjske sekcije odločil, naj ^za¬
vetišče ostane. Državno gozdarstvo naj se pa domeni z Aljažem
glede najemnine. Pogodili so se za letnih 10 krajcarjev. Pri tej
pravdi je pomenljivo to, da sekcija ni tožila SPD, marveč Aljaža.
Iz tega spoznamo, kako ga je — cenila.

Nemci so se že veselili, da bo moral dovški župnik »luknjo«
zazidati, pa je bilo veselje prezgodnje.

Poleg napisa na stolpu je dobil Triglav tisto leto še drug slo¬
venski napis. Na Jesenicah je bil takrat za kaplana dalnji Vod¬
nikov sorodnik Matjan, ki se je bil rodil prav v tisti hiši kakor
Vodnik. Z Aljažem sta dala nekoliko pod vrhom vzidati ploščo
z napisom:

V spomin

Valentinu Vodniku,
ki je bil na Triglavu dne 20. avgusta 1795. leta.

Sklad nad skladom se vzdiguje,
golih vrhov kamen zid,

Večni mojster ukazuje:

Prid zidar se les učit!

3. Triglav osvojen

Vrata in Planica  sta dva bisera Julijskih Alp. Kateri
je lepši, sta se vedno prepirala rateški in dovški župnik, dasi sta
bila v Tržiču tovariša. Aljaž je trdil, da so Vrata najlepša dolina,

1 Pl. V. 1895, 13?.

25

če ne na vsem svetu, pa vsaj v Alpah. Pri tem se je skliceval na
H a c q u e t a , češ da je rekel, da so Vrata najlepša dolina, kar
jih je videl. Ko sem bil pri nekem takem prepiru navzoč, sem
segel vmes s popolnoma nedolžno opazko, da je Hacquet pač malo
dolin videl, če je tako rekel, pa me je Aljaž tako grdo pogledal,
da sem vse ostalo, kar sem še hotel povedati, previdno zase
obdržal.

Kako se mu je torej SPD prikupilo, ko mu je naročilo, naj
postavi pod triglavsko steno primerno kočo! Mislim, da mu je
ob tej priliki podani svoj stolp. Dela se je lotil brez odlašanja,
kar je prav storil. Kranjska sekcija je namreč imela tudi namen!
da bi postavila v Vratih kočo, ki bi služila tistim, ki bi hoteli
na Triglav čez Prag. Ko je prišel njen načelnik dr. Boek, primarij
deželne bolnice, nekega dne v Vrata, da bi poiskal pripraven pro-
štor, je našel namesto prostora — Aljaža, ki je pregledoval
neke hlode.

»Čemu vam bodo pa ti hlodi?« ga vpraša prijazno.

»Postavil bom kočo.«

»Za koga bo pa ta koča?«

»Za Slovensko planinsko društvo.«

»A tako?« je rekel dr. Bock, pa nič več prijazno. Menda je
prišel do spoznanja, da so se pričeli za njegovo sekcijo slabi časi.

Aljaž je delal hitro, čeprav je imel veliko opraviti z zidavo
koče na Kredarici, ki jo je imel hkrati v delu. Tako je bila koča
v Vratih že 9. julija  1896 odprta. Slovesnost je bila sicer
skromna, zato pa toliko bolj prisrčna.

Aljaž je najprej kočo blagoslovil, nato jo je načelnik SPD
Orožen otvoril s primernim govorom, katerega je takole zaključil:

»Največje zasluge za kočo in SPD sploh si je pridobil g. Aljaž.
Zato je 'odbor soglasno sklenil, da se imenuje novi planinski dom
.Aljaževa koča  v V r a t i h*. Otvarjajoč novoblagoslovljeno
'zavetišče želim, da bi v njem vsi turisti uživali čiste radosti,
g. Aljaža pa da bi Bog ohranil še mnogo let v prid domovini in
domači tunistiki. S to željo končujoč, mu kličem prisrčno: Živel!«
Sedaj so zaorili navdušeni klici »živio« in »slava« Aljažu.

Potem so še zapeli Lepa naša domovina. Nato so pa vzdignili
trije planinci Aljaža na ramena in ga okrog nosili. Jaz bi ga bil
srčno rad videl, kako se je pri tem držal. Mislim, da je imel eno
samo željo: da bi kakor hitro mogoče stal zopet na trdnih tleh.

Naj navedem še odlomek Aljaževega govora, ki je zelo zna¬
čilen.

»Komaj je preteklo nekaj let, odkar se je ustanovilo SPD, in
glejte velike uspehe! Na zahodni strani Triglava Vodnikova
koča,  na tej strani koča v Vratih in v 14 dneh ho dokončana
koča na Kredarici. Koča v Vratih ne stane veliko. Koča 300, oprava
pa 100 goldinarjev. Desetkrat toliko bo stala Triglavska koča. Jaz
bi pričakoval, da mi da g. načelnik Orožen ukor ali grajo, ker
sem kot vodja stavb društvu spravil iz žepa 4000 goldinarjev.
Namesto graje me je pa doletela hvala. Ne meni, vam vsem, ki ste
kaj žrtvovali in se semkaj potrudili, gre hvala. Največja čast pa
gre marljivemu odboru SPD, ki iz čiste ljubezni do domovine

26

ustvarja planinske domove Slovencem v čast in našemu društvu
v ponos.« (PL V.1896, 104.)

Kmalu po otvoritvi stolpa je bil Aljaž zopet na Triglavu, da
bi poiskal prostor za nameravano kočo. Sedel je na 1  Malem
Triglavu ter pregledoval svet pod seboj. Kar zagleda dva gamsa
leteti čez Kredarico.  Takoj se mu je posvetilo: tukaj mora
stati koča. Saj je pa Kredarica kar kričala po planinskem za¬
vetišču kakor plešasta glava po klobuku.

Zakaj so pa potem Nemci postavili svojo' kočo tako daleč od
Triglava? To uganko mi je razrešil pri neki priliki Aljaž.

Komisijo, ki je iskala pripraven prostor za kočo, je vodil
Dežman.  Ko so prišli vrb Pekla,  je tako* opešal, da je
zahteval daljši počitek, ki je pa vsem tako ugajal, da sploh niso
šli naprej. Videli so, da je prostor, na katerem so počivali, kar
pripraven za kočo, i>n so jo res tudi tam postavili.

Ko je prišel Aljaž z »ogledov« domov, je takoj kupil od občine
svet na Kredarici, in sicer kar več oralov, da bi mu nihče ne
mogel postaviti konkurenčne koče. Kupna cena je bila 5 gol¬
dinarjev.

Zaradi zgodovinske dokumentacije objavljamo pogodbo do¬
besedno:

Kupna pogodba

katero sta sklenila: Občini Dovje in Mojstrana kot prodajalki, in
Slovensko Planinsko Društvo v Ljubljani kot kupec, zastopano po
pooblaščencu g. Jakobu Aljažu, župniku na Dovjem.

§ 1

Občini Dovje in Mojstrana prodasta od svoje pare. št. 1484/1
K. o. Dovje tisti del ležeče parcele na Vrhu »Kredarica«, namreč
planjavo vrhu Kredarice, začenši od Malega Triglava do mejnikov,
katere je postavil Janez Klinar in do meje sveta, ki je lastnina
podobčine Zasip, Slovenskemu Planinskemu Društvu v Ljubljani.
To kupi od njih navedeni del pare. št. 1484/1 K. o.  Dovje, za kup¬
nino v znesku 5 fl. — pet goldinarjev v last.

§ 2

Dejanska prodaja in prejem je takoj po podpisu te pogodbe
dovršen.

§ 3

Vse stroške za koleke in za odobrenje od strani deželnega
odbora, eventuelnega razmerjenja kupljenega sveta in zemlje-
knjižnega prepisa plača kupec.

§ 4 '

Obe stranki se odrečeta pravici, da bi razveljavili to pogodbo
zaradi prikradbe čez polovico prave vrednosti in potrdita pro¬
dajalki prejem kupnine v znesku 5 gold.

Dovje, dne 9. septembra 1895.

27

Za Sl. Planinsko Društvo:

Fran Orožen, načelnik
Ivan Macher, blagajnik
Josip Hauptman, tajnik

Jakob Janša, župan
Jurij Pezdirnik, I. svetnik

Janez Zima, II. svetnik
Jakob Aljaž, odbornik
Janez Brence
Janez Jakelj
Peter Peternel
Janez Lakota

Kakšen ugled je Aljaž užival pri svojih župlianih, se spozna
iz tega, da ni od 145 upravičencev nihče ugovarjal prodaji.

Kdo naj pa gradi kočo? Ali Aljaž sam? To misel je opustil.
Pisal je odboru SPD, da svet že ima. samo koča še manjka. Naj
skličejo sejo, h kateri bo tudi sam prišel. Pri seji. ki se je kmalu
nato vršila, je Aljaž pridobil ali, kakor se je hvalil, »zguncal« vse
odbornike, da so soglasno sklenili, naj se z gradnjo koče takoj
začne. Koča naj bi bila odprta že v jeseni prihodnjega leta. Kakor
se je pozneje skazalo, je Aljaž sam sebe prehitel.

Najprej je v Zasipu kupil od občine potrebne macesne, ki so
stali v Krmi do 1700 metrov visoko. Nato je poslal Požganca z 10
delavci, da so jih še pred nastopom zime podrli. Obtesovali so jih
kar sproti. Hlodi so potem počivali do zgodnje pomladi, ko je še
povsod ležal sneg. Sedaj so jih začeli spravljati na Kredarico,
800 metrov visoko. Pa kako? To naj Aljaž sam pove:

»Kupil sem v Kranju, pravzaprav dal delati 300 metrov vrvi
iz konoplje, preskrbel dvojne ratiče (sani) in najel 20 delavcev.
Vrv smo prerezali, da je bila vsaka po 150 metrov dolga. Navijali
sta se na valjar, katerega so delavci vrteli z vretenom, enako
kakor se blato vleče iz vodnjaka. Pri vsakem vretenu je bilo
10 delavcev in vedno sta tekli obe. Ko je les na spodnjih ratičih
prišel 150 metrov više, so ga preložili na višje vreteno. To vlačenje
lilodov v višavo je bilo jako zanimivo, a tudi nevarno, vendar se
je vse po sreči izšlo.« (Pl. V. 1922, 115.)

Koliko je imel Aljaž dela, ko je hodil nadzorovat delavce,
sprva v Krmo, pozneje pa sedaj v Vrata, sedaj na Kredarico!
Načrte je vse sam naredil. Poslal jih je pa odboru SPD vodobritev.
Odborniki so bili z njimi zadovoljni, pač pa so mu naročili, naj
pri koči na Kredarici spravi pod streho še neko po' njihovem
mnenju zelo važno pritiklino, na katero je najbrže pozabil. Pa je
ni pozabil. V načrtu je ni bilo zato, ker jo je smatral za luksuz,
češ da je v gorah nepotrebna, ko je tudi na Kredarici okrog koče
dosti prostora na razpolago. Aljaž je namreč pri gradnji kolikor
mogoče varčeval, da bi SPD ne naprtil preveč stroškov.

Tesarje je dobil iz Bohinja. Delali so zelo pridno, saj jih je
pa tudi pridno hodil nadzorovat, kakor bi bila Kredarica tam
nekje blizu nad Mojstrano.

Kredarici daje Triglav sicer nekoliko zavetja, vendar je kljub
temu izpostavljena hudim viharjem. Nekoč ga je župnik Berlic,
ki je rad delal slabe šale, podražil, češ da bo vihar njigovo kočo
odnese! v Bohinj in jo tam postavil na breg jezera, kakor so
svoje dni odnesli angeli Marijino hišico iz Nazareta na Trsat. Pa
je slabo prerokoval. Aljaž je kočo skrbno zavaroval pred kakim
»prenašanjem« s tem, da jo je priklenil k zemlji z železnimi vrvmi.

28

Vihar pa na Kredarici res včasih tako razsaja, da sem se neko noč
skoraj bal, da bom s kočo vred »sestopile v Bohinj.

Drugi so ga strašili, da bo v kočo udarila strela, ko bo tako
izpostavljena. Potem bodo v dolini videli na Kredarici lep kres.
V skrbeh pred »kresom« je Aljaž preštudiral več knjig, ki obrav¬
navajo strelovode, sc posvetoval z raznimi strokovnjaki in slednjič

Aljaž je želel, da bi ti

na Triglav. Nemci so sicer nadelali s Kredarice na vrh pot, ki pa
ni bila za vsakega. Sicer so zabili v skale nekaj klinov, ki so bili
pa tako narazen, da bi človek moral, kakor se je nekoč izrazil
Finžgar,  .imeti »rešpetlin«, da bi od enega do. drugega videl.
Po tisti alpenvereinski poti smo namreč tri leta pred otvoritvijo
Triglavske koče plezali; pravim plezali, ker se še dobro spomnim,
da sem prilezel na Mali Triglav po kolenih, čeprav nisem bil na
božji poti. Aljaž je pa Triglav tako nabodel s klini in_ povezal z
žicami, da je vsakemu pristopen, ki je trden v glavi, dober v
nogah in zna hoditi po stopnicah.

Triglavska koča, mati vseh koč, kakor jo' je nazval Aljaž,
je bila odprta 10. avgusta  1896, torej še pred rokom, ob naj-
iepšem vremenu. Slovesnosti se je udeležilo okrog JiOO planincev,
med njimi, je bilo tudi nekaj Čehov. Večina je šla že navsezgodaj
zjutraj na Triglav. Tu so sestavili brzojavko: Danes je 70 potnikov
vrh Triglava, vreme krasno, veselje občno. Brzojavil je šolski
upravitelj Jeglič z — loparjem po Aljaževem sistemu, ki se je
naslanjal na Morzejevega.  Če se še dobro spomnim, so
navpične črte, ki jih je delal z loparjem, pomenile pike, vodoravne
pa črte. Aljaževa nečakinja Manca je v dovškem župnišču
opazovala skozi daljnogled te črte in pike ter jih sproti prenašala
na papir. Nato je nesla brzoiav na postajo, od koder je šel po žici
v Ljubljano in opoldne je bil že tiskan. (Pl. V. 1896, 122.)

Ob stolpu je govoril dr. Chodounsky v  imenu Kluba čeških
turistov ter čestital SPD, da ima tako odločnega in požrtvovalnega
pospeševatelja in mecena, kakor je župnik Aljaž.

Ko so se udeleženci vrnili h koči, se je začela otvoritvena
slavnost. Najprej je Aljaž kočo blagoslovil,^nato jo je pa namesto
načelnika SPD odprl njegov namestnik učitelj Kruleč.  Konec
govora se je zahvalil vsem, ki so društvu pripomogli k tako lepi
koči, zlasti pa Aljažu. Nato so zapeli pevci pod vodstvom Mateja
Hubada himno Lepa naša domovina in Aljažev Triglav moj dom.
Vrsto govorov je zaključil Aljaž, ki je poudarjal, da ne druži
planincev ne denar ne materializem, ne egoizem, marveč čista
ljubezen do domovine in lepi čut, ki ga goje v srcih do planin.

Ozrimo se za 9 let nazaj. Kredarica sameva, zato je pa toliko
živajhnejše nad Peklom," kjer odpirajo Dežmanovo kočo. Slo-!
vesnost se je začela z nemško pesmijo in Deschmann je sklenil
svoj otvoritveni govor z besedami: »Und du, Altvater

Triglav, strecke deine II and schiitzend iiber
unsere deutsche  Er  d e.« 1

l »In ti očak Triglav, vzemi v svoje varstvo našo nemško zemljo,«

naredil strelovod po svoji
dom pred strelo.

29

Še 7 let je potem gospodoval Nemec neomejeno v Triglavskem
pogorju. Zadostovalo pa je dobro leto in Triglav je bil rešen
nemškega robstva. K temu je pa največ pripomogel Aljaž. Zato so
pritrdili na Triglavsko kočo kamnitno ploščo z napisom: Ta
najvišji planinski dom je postavilo Slovensko planinsko društvo
v četrtem letu svojega obstanka po načrtih in vodstvu častnega
člana Jakoba Aljaža, župnika na Dovjem, ter ga otvorilo 10. avgu¬
sta 1896.

Častno članstvo je SPD podelilo Aljažu na III. občnem zboru
24. februarja 1896.

Triglavska koča je bila za tiste čase kar udobna. Planinska
zavetišča so imela navadno samo en prostor, ki je bil hkrati
obednica, spalnica in kuhinja, medtem ko so bili v »materi vseh
koč«; vsi ti prostori ločeni. Profesor Frischauf , 1  ki se je tudi
udeležil otvoritve, je rekel Finžgarju, da mu še nobena koča, kar
se tiče ličnosti, razdelitve notranjih prostorov in lege, ni tako
ugajala kakor Triglavska.

V novembru po otvoritvi Triglavske koče je priredilo SPD
Aljažu časten večer, na katerem je bila glavna točka njegov
govor, ki je bil prav — Aljažev. Mislim, da je primerno, če ga
v njegovem življenjepisu priobčim, in sicer tako, kakor ga je
prinesel v izvlečku Pl. V. 1922 pod naslovom: »O Triglavu in
okolici«.

Slavna gospoda!

Kadar hribovec stopi v lepo mestno dvorano, med odlično
gospodo, je nekoliko bojazljiv, toliko bolj, če vidi pred seboj
električno luč, kajti mi na deželi vidimo električno luč le tedaj,
ko se zabliska. Pa saj je navadno tudi mestjam bojazljiv, če ga
peljemo na visoko skalovje, kjer vidi na vse strani globoke pre¬
pade. Počasi se pa oko na vse navadi...

Povabljen sem od odbora, da naj ta večer kaj govorim, pa
o čem? Predmet mojega govora boste, slavna gospoda, sami
uganili, če Vam povem sledečo zgodbico: Deklič z Dovjega je
bil poleti na Bledu in je poslušal, kaj se dva neznana civilna
gospoda pogovarjata. Eden pravii drugemu: »Ti ne znaš drugega
govoriti ko o Triglavu kakor Aljaž na Dovjem.« — Sedaj že
veste, o čem bom. govoril.

Znanstvene zgodovinske razprave o Triglavu so že drugi
pisali, n. pr. prof. Orožen,  slavni hribolazec Julius Kugy 2
in drugi. Meni ne ostane drugega kakor povedati Vam nekatere
črtice o Triglavu in okolici, kakršen je sedaj, potem pristaviti
nekatere pravljice, ki so znane okoli Triglava, in dodati 1  svoje
osebne refleksije. Moj namen pa je širše kroge navdušiti za lepo,
vzvišeno planinstvo. Kako se mi bo to posrečilo? Luther  je
dal svojim učencem ta-le svet: »Tritt’ keck auf, machs Maul auf,

1  Velik prijatelj Slovencev in pospeševatelj slovenskega planinstva zlasti
v Savinjskih Alpah, častni član SPD.

2 Slaven planinec in planinski pisatelj (1858—1044): njegova najlepša knjiga:
A us dem Leben eines Bergsteigers  (1925) je prevedena tudi na naš
jezik: Iz mojega življenja v gorah  (prevedla M. M. Debelakova, 1937).
Gl. tudi Pl. V. 1944, str. 60 in sl.

30

hor bald auf!« Tn jezuit (ki je -zviit) daje svojemu učencu svet:
Brevitate se commen-det, t. j.: le prav na kratko! Moj govor bo
torej trpel pičle pol ure.

Kneipp bodi okoli in hvali vodo, jaz pa Triglav in planine.
Ko sem bil zadnjič na Češkem v Homotovu, kjer je nekaj mesecev
prej Kneipp predaval, so- mi rekli, da sem podoben Kneipp-u. Pa
druge podobnosti menda ni med nama, kakor da imava oba —
veliko bučo. Pač pa je sorodnost med knajpanjem in turistiko;
kajti oboje poživi telo in duha. Oboje odganja iz telesa tiste
neslane gosposke bolezni: nervoznost (po kmečko: sitnost, pu¬
ščoba), zas-tajanje telesnih sokov, zlato žilo, zaprte vetrove in
tisoč drugih bolezni, ki jim negosposki človek niti imena ne ve.
Nekaj dni bivaj v čistem, prostem, neokuženem planinskem zraku,
kjer ni nobenih nalezljivih bacilov, in vrnil se boš kakor čvrst
mladenič, pomlajen vsaj za 10 let.^Če se po- ravnem izprehajaš,
imajo le noge dobiček, če pa zlezeš na goro, vsi udje.

Toda slišimo ugovarjati nasprotnike, stare filistre in druge
nizko misleče takole: »Ta Aljaž mora pravi norec biti, da gor
po skalah koče stavi! Saj gora ni nora, ta je nor,  ki
gre  -gor.« Drugi se -nam rogajo z -nemškimi besedami: »Warst
nit aufagstiegen, warst nit obagTallen.« 1  Turist ga zavrne: »Warst
du aufagstiegen. warst gesund geblieben; weil du unten g’soffen,
bat dich der Schlag getroffen.« 2

Tisti, ki imajo estetični čut za lepo, vzvišeno, za umetnost,
so na naši strani in z nami občudujej-o vrh planin krasoto stvar¬
jenja božjega. Pa pelji našega naprotnika v dvorni muzej v gale¬
rijo slik in potem — na vrček piva in videl bo-š, kje mu bolj ugaja!
Takemu zadostuje zbirka slik v Blasmikovi pratiki! Če še nadalje
zabavlja, ne zasluži drugega, kakor da ga k jaslim privežemo in
mu zobat damo.

»Pa toliko s-e jih ponesreči, »ugovarjajo drugi-. Mi zavrnemo:
»Ponesrečijo se ljudje tudi v vodi, na železnici, na cesti, v sobi . . .
Saj ni treba vsakemu po nevarnih, neznanih stezah laziti! Zato
delamo in popravljamo pota in stavimo koče, da se ne bi kdo
ponesrečil. Krasni razgled pa lahko vsak uživa.«

Dr. Chodo-unsiky mi je rekel: »Bolj po gorah hodimo (jaz in
moja žena in moji otr-oci), bolj smo trdni in lenobo- je hudič iz¬
našel.« To sem zapazil tudi pri svojih delavcih: prvi dan so nesli
na, Triglav po 30kg, drugi po 40 do 50, tretji dan nekateri že 60
do 67 kg.

Letos (1896) sem bil v 14 dneh trikrat na Triglavu. Drugič
sem pol laže šel, tretjič čisto lahko, bil sem o pol sedmih še na
Kredarici, ob pol osmih (k-o je bila noč) v sredi Guba in ob
enajstih dom-a-; -drugi dan, čisto nič utrujen, sem spremil goste
k Peričniku v Vratih. Lani sem šel 24. sept. zjutraj od doma na
Triglav in sem bil zvečer zopet doma; drugi dan sem pa zopet
drugam potoval. — Po pravici pesniki navdušeno opevajo gore.:
Vodnik, Potočnik, Gregorčič, Finžgar, Medved. Slavni Baumbaeh

1 »Ako bi ne bil gor lezel, bi ne bil dol padel.«

2 >Ako bi bil šel gor, bi bil ostal zdrav, ker si spodaj pijančeval, te je
kap zadela.«

je s svojim Zlatorogom posebno počastil Triglav in Slovence. (Tu
je govornik citiral nekatere verze omenjenih, pesnikov, posebno
Baumbacha). Gora Bogatin, katero Baumbach omenja, leži na jugu
od Triglava blizu Kanjavca in se vidi kot rjav plaz; kajti Bohinjci
že tam leta in leta brskajo in kopljejo, da bi do zlata prišli, pa
se jim še ni posrečilo. Baumbach si je vzel tipe oseb v Zlatorogu
iz Mojstrane; o tem bom poročal na drugem mestu. Čudno, da
Valvasor  Triglava ne omenja; morebiti mu je Krma taisto,
kajti on piše: »Wenn der Teufel in der Krma peitscht, ist es gleich
schlechtes Wetter.« 1

Nekateri učenjaki trdijo, da pred W il 1 on i t z e r j e m 2  leta
1778 ni bila živa duša na Triglavu. Dasiravno nimamo v kroniki
pozitivnih podatkov za nasprotno trditev, vendar to lahko ovržemo
7.  zdravo domačo logiko*: Pred 30 leti pelje Požgane gospodo po
tedaj navadni poti skoizi Krmo čez Mali Triglav na Veliki Triglav,
Železnik, Kozar, skozi Kot. Čez Zeleni sneg so videli lovci plezati
gamse in so plezali sami. Pavlin iz Trente je prehodil Kugyjevo
pot, Dovžani hodijo še sedaj po grših krajih, ko se ovce zaskočijo,
(prišla sta na Stenar naravnost oba Jakeljna). Lovec Rabič je bil
na Suhem Plazu; lovcu in pastirju srce ne miruje, dokler ne pride
na najvišji vrli. (Nato je govornik opisal Triglav od obeh strani,
sprednje in zadnje.)

Sedaj je pot na Triglav za vsakega, ki nima omotice. To lahko
odpravi; en teden naj hodi vsak dan v zvoniik in naj po eno uro
skozi line na tla gleda: oko se bo privadilo! (Nato je govornik
opisal nove poti s Triglava: a) navadni, b) Kugyjev, »nevaren«,
c) proti Sedmerim jezerom, č) proti Marije Terezije koči (ne¬
praktičen!). Do Kredarice dva pota: 1. od Dežmanove koče, 2. čez
Konjšoioo (praktičen). (Živahno je slikal lepoto Kredarice, milino
kapelice, v duhu vodil planince v Vrata, v Kot do Mlinarice, po
Krmi, govoril o planinskem živalstvu in rastlinstvu in v domišljiji
zrl na električno železnico, izpeljano po njegovih načrtih na vrli
Triglava. Sklenil je s sledečimi besedami:)

»Na Triglav so prispeli prej eden, dva. trije planinci na leto
— zadnja leta 50, 150, 300. Gospe, gospodične, jako me veseli,
da ste tudi ve prijateljice Planinskega društva. Gospe, spremljajte
v turistovski obleki (takrat še ni bilo ,go-luš‘) svoje može z dolgo
palico v roki na planine! Gospodične, če boste šle poleti na
vrhove naših prekrasnih gora, napravljene kot planinke, še bolje
po Vodnikovo kot planšarice ali gorenjske Mine, boste dobile
trikrat tako brhke in bogate ženine! Vprašajte pa tudi pred poroko,
ali je Vaš ženin res -vpisan v — Planinsko društvo: tak pritisk
na ženina je dovoljen! In naše Planinsko društvo bo proevitalo,
no, in zrastel bo čvrst, krepak planinski zarod. Ne bo dolgo* in
romalo bo tisoč turistov na naš prekrasni Triglav, še več pa na
Kredarico. Vse koče bodo prenapolnjene. (Aljaž je bil dober pre¬
rok!) Ko bo ravnopravnost izvršena, se bodo narodi med seboj
ljubili in tudi na Triglavu obhajali praznik sprave in neskaljene
radosti, v kar Bog pomozu!«

1 Ce hudič v Krmi z bičem poka, je kaj slabo vreme.

2 Willonitzer je bil zdravnik v Stari Fužini.

32

Urednik Pl. V. je pridal še tale dostavek: S tem govorom,
ki je, kakor naim je poročal Aljaž, delal furore 1 , se je zaneslo
zanimanje za Triglav in za planinstvo sploh v širše kroge in je
naše Plan. društvo, tedaj skromno in nerazvito, zadobilo krepko
pobudo in višji polet. Z Aljaževo pomočjo se je šele zdaj začela
osvojitev našega Triglava.

Leto po otvoritvi Triglavske koce se je zopet vršila na Kre¬
darici lepa slovesnost, blagoslovitev Aljaževe kapelice.
Na Gorenjskem, zlasti v Dolini je bilo precej duhovnikov, ki so

bili navdušeni planinci. Prosili so Aljaža, da bi postavil poleg

Triglavske koče kapelico, v kateri bi lahko maševali. Aljaž, ki je
vsakemu rad ustregel, če je le mogel, se je kakor navadno takoj
lotil dela. Bila je dokončana že septembra meseca 1896. Blagoslov¬
ljene se je pa odložilo zaradi stalno slabega vremena. Vršilo se je
zato šele 12. avgusta 1897.

Takrat se je zbralo na Kredarici okrog 200 ljudi. Prejšnji večer
je bila Triglavska koča tako natrpana, da sem z veliko hvalež¬
nostjo sprejel ponudbo Aljaža in dr. Svetine, da me vzameta na
skupnem ležišču v sredo. Pa sem se pozneje kesal. Tiščala sta me

tako, da se mi je zdelo, da so 1  me vtaknili med dve kladi. Zato

sem se jima že pred dnevom zahvalil za gostoljubnost in šel pred
kočo. Tam sem se pridružil Finžgarju in nekaterim drugim, ki so
se odpravljali na vrh.

Na sestopu z vrha smo videli cele procesije romaric in romar¬
jev, ki so prihajali deloma od Dežmanove koče sem. deloma od
bohinjske strani. Ko smo bili vsi zbrani, je radovljiški dekan Novak
blagoslovil kapelo, nato je maševal. Med mašo je pel pomnoženi
dovški cerkveni zbor.

Po slovesnosti je šlo nad 80 udeležencev na Triglav. Prvi je
hodil dr. Svetina, počasi in dostojanstveno, za njim pa Požgane,
da je nanj pazil. Nato pa vsi ostali v lepi gosji vrsti drug za dru¬
gim. Od koče se je videlo, kakor bi dolga črna gosenica lezla
proti Aljaževemu stolpu. Na vrhu so potem prepevali, da se je
slišalo noter do Dežmanove koče.

Aljaž je zopet imel svoj »častni dan«. Hvalil se je, da je po¬
stavil svetišče, ki je v Vzhodnih Alpah Bogu najbližje. Finžgar
je pa njemu na čast zloženo pesem recitiral, ki se tako konča:

»Kjer bo srce slovensko bilo,
Ime se njega bo slavilo.

Zato očetu našega Triglava
Srce veselo nam vzklikava:

Živi naj on, Triglavska straža,
Poživi Bog nam vrlega Aljaža!«

Popoldne so se začeli ljudje razhajati, večinoma z obljubo,
da bodo še prišli, če ne’ ravno na Triglav, pa vsaj na Kredarico.

Aljaž je rad užival lepoto v gorah, privoščil jo je pa tudi dru¬
gim, da bi jo uživali. Zato je želel, da bi tudi, taki prišli vsaj na
Kredarico, ki se drže gesla, da je bolje slabo se voziti kakor
iti. Sklenil je torej napraviti na Kredarico jahalno

idl veliko pozornost.

pot,  in sicer skozi Krmo. Do Vernerja naj bi bila pot za dvo-
kolnico, od tam dalje pa za ježo. SPD je naredilo v tej zadevi več
prošenj na Forstdomanendirektion 1  v Gorici, pa niti odgovora ni
dobilo’. Načelnik direkcije je bil namreč sovražen slovenskemu pla¬
ninstvu. SPD je potem odnehalo, Aljaž pa ne. Kar ni mogel na¬
ravnost doseči, je upal dobiti po ovinkih.

Zvedel je, da je Jan, posestnik v Sp. Gorjah, kupil les v era-
ričnem gozdu v Krmi in dobil pravico, zgraditi ipot, po kateri bo
lahko spravljal les. Aljaž je pa delavce podkupil, da so delali
pot še naprej proti Vernerju. Pri tem jih je zasačil lovec Setina
ter jih ovadil grofu Margheriju, zakupniku lova, da delajo pot
za Aljaža. Rekel mu je tudi, da bodo planinci, če bodo po tej
poti hodili na Triglav, vse gamse prepodili. Ker je bil Margheri
z Aljažem dobro znan, je šel s Šetino in Janom pogledat, kaj je
na tej stvari. Vprašal je Jana, čemu dela pot naprej proti Vernerju,
ko je ne potrebuje.

»To je pa tako, gospod grof: Letos spravljam les iz eraričnega
gozda, prihodnje leto bom pa kupil les od Zasipčanov više gori
in bom pot, ki jo sedaj delajo, res potreboval.«

Margheri je dobro vedel, da Jau tega lesa ne bo kupil. Namuz¬
nil se je in dejal: »No, naj pa bo! Bomo pa še mi jagri po tej poti
hodili, Vi, Setina, se pa nikar ne bojte za gamse, saj se ne boje
planincev, ki nimajo pušk.« (Pl. V. 1922.) Pa so bili dragi ti gamsi,
ki jih je Margheri streljal. Smerc mi je rekel, da ga vsak stane
500 goldinarjev. To je bila takrat kupna cena za lep par konj.

Jahalna pot se ni obnesla. Nalivi in plazovi so jo kmalu tako
razrili, da je postala za četveronožce nerabna. Aljaž se je peljal
v dvokolnici, ki si jo je dal narediti za Vrata, samo enkrat do
Vernerja. Berlic se je pa pohvalil, da je prijezdil na oslu noter
na Kredarico. Katero pot je ubral, ni- povedal, današnje običajne
gotovo ne, ker se četveronogati osli ne znajo prijemati za kline.

Medtem kp si je Aljaž belil gl-avo, kako bi spravil turiste na
najlažji način na Triglav, so se pa nad njegovo glavo zbirali hudo¬
urni oblaki. Slišal je o tem, da vrtajo Nemci nekaj pri občini
zaradi prodaje sveta, pa se jim je na tihem smejal, saj je imel
kupno pogodbo v žepu. Da bi pa ne bilo kakih sitnosti, je SPD
vknjižilo 2  ves svet, ki ga je bil Aljaž kupil, s točno določenimi
mejami, na svoje ime; pa so kljub temu nastale sitnosti, čeprav
šele pet let po sklenjeni kupčiji. ,

Nemci niso mogli preboleti Aljaževega stolpa in Triglavske
koče. Zato so vedno delali na to, kako bi SPD škodovali in zavrli
njegovo delovanje, če že ne onemogočili. Ko so zvedeli, da se je

1 Ravnateljstvo državnih posestev.

2 Izvleček iz zemljiške knjige v Radovljici: I. Vloženo 1. III. 1899 dn. št. 49.
Na podlagi kupne pogodbe z dne 9. IX. 1898 v zvezi z izjavo z dne 14. IX.

1898 in mapnega obrisa se vknjiži lastninska pravica za

SLOVENSKO PLANINSKO DRUŠTVO
v Ljubljani.

Pare. št. 1484/5 puščava v izmeri 5 ha 20 ar 58 m* (kupna pogodba 1895)

,, 1484/6 Dom na Kredarici 81 m 2

,, 1484/7 Triglavska kapelica 09 m 2

Vse parcele so v K. o. Dovje. Zemljiško knjižni vložek 294.

34

društvo vknjižilo na svojo posest na Kredarici, so si izmislili, da
stoji Triglavska koča s kapelico vred na svetu verskega zaklada,
ki je bil v državni upravi. Če bi bilo res, kar so Nemci trdili,
bi bilo SPD lahko prišlo ob obe stavbi, ker je veljalo načelo:
čigar svet, tega tudi stavba, ki stoji na njem. Morda je Kranjska
sekcija na tihem upala, da pride Triglavska koča na ta način, če
ne v njeno last, pa vsaj v upravo. Koča bi postala potem podružnica
Dežmanove koče. Ker je bila državna uprava sekciji naklonjena,
bi se bilo to utegnilo zgoditi. Zato se ne smemo čuditi, da je ta
zadeva napravila Aljažu in odboru SPD velike skrbi.

Deželna direkcija je naročila svojim geometrom, naj na kraju
samem ves svet natanko premerijo, da se dožene, kje stojita koča
in kapelica. Za dan merjenja so določili 18. avgust 1900, nedeljo,
ker so mislili, da se Aljaž ne bo mogel, službeno zadržan, komisij¬
skega ogleda udeležiti. Pa so se motili.

Aljaž je hitro pisal odboru SPD, naj mu preskrbi odvetnika,
ki bi ga brezplačno zastopal, in inženirja, ki bi prav tako brez¬
plačno merjenje kontroliral. Dobil je oboje: poznejšega predsednika
SPD dr. Tominška  in nadinženirja Žužka. Tudi zase je dobil
namestnika. Kako se pa začudi, ko pride v soboto pozno- popoldne
na Kredarico in zve, da je merjenje že končano in sicer SPD
v prid. Nadinženir Žužek je opazil, da dela črta v mapi majhno
krivuljo proti vzhodu, da teče tako meja še kakih 7 metrov za
kapelico. (Plan. spomini, Pl. V. 1922.) Tako so se Nemci zopet
enkrat pošteno urezali.

Isto leto je SPD četrt ure za Mojstrano v Tnalu  zgradilo
-novo javno cesto, dolgo 520 metrov. Stari kolovoz v Tnalu je šel
najprej naravnost po dolini skoraj vzporedno s cesto v Vrajta,
nato se je ostro zavil na levo in v zelo strmem klancu (Tnalo) čez
kamnitne pragove dosegel potrebno višino, kjer se je lepo- zravnal.
Dovžanom bi naredil veliko uslugo, kdor bi preložil klanec, ker
so tod spravljali les iz Kota. Nova cesta bi pa koristila tudi SPD,
ki bi po nji vozilo potrebščine za Triglavsko kočo- v Kot, kjer
so jih nosači sprejemali. To oboje je poudarjal Aljaž v dopisu,
ki ga je po-slal odboru SPD in v katerem ga je pmsik naj pre¬
vzame stroške. S tem se je hotel tudi nekoliko oddolžiti dovški
občini, ki je njemu in SPD šla povsod na roke. Zato mu je odbor
brez debate »odprl tekoč račun« v višini 500 goldinarjev.

Načrt za novo cesto je naredil Aljaž sam, jo- prav tako v
glavnem zakoličil in nadzoroval delo, katero je oddal Požgancu.
Takrat je prebil cele dneve na cesti in bi jo bil kmalu pošteno
izkupil. Ko je Požgane razstrelil veliko skalo, je Aljažu priletel
ko oreh debel kamen v prsi. Dobro, da ga ni zadel v glavo.

Cesto so slovesno odprli dne 19. maja 1901. Poleg odbora so
se udeležili otvoritve tudi nekateri drugi kot gosti. _ med njimi
Frischauf. Po slovesnosti, h kateri je prišlo poleg Aljaža in Po-
žganca tudi precej domačinov, smo se dali slikati.

4. Tominškova pot

Aljaž je prišel včasih pri Šmercu z alpenvereinovci skupaj in
je moral marsikdaj kako grenko požreti. Očitali so mu, da je
pokvaril pot s Kredarice na Triglav, češ da sedaj vsak lahko pride
po nji na vrh. da SPD ne zna drugega kot postavljati konkurenčne
koče, v katere pa morajo Slovenci hoditi po nemških potih, ker
ne premorejo niti ene svoje itd. Seveda je vse to Aljaža jezilo in je
sklenil, da mora SPD zgraditi svojo pot na Kredarico. Ker Krma
in bohinjska stran nista prišli v poštev, je izpraševal lovske gonja¬
če, če bi se dala iz Vrat kaka pripravna steza izpeljati.

Gonjači so najbrž vedeli, pa niso hoteli Aljažu povedati, ker
so se bali zakupnikov lova, ki niso radi videli, da bi planinci
begali njihovo divjad. Zato se je zatekel k Turku, ki je imel svojo
bajto nedaleč od Aljaževe koče. Pa tudi ta se je v začetku obotav¬
ljal. Slednjič je pa le prišel z barvo na dan. Povedal mu je,
da je svoje dni lazil za gamsi v Cmiru, da bi se tam najbrž dala
izpeljati pot, ki bi prišla pod Begunjskim vrhom ven.

Sedaj je Aljaž pisal dr. Fr. Tominšku, kaj je od Turka zvedel,
in ga prosil, naj si pride ogledat svet, po katerem bi se dala
nadelati nova pot na Triglav. Dr. Tominšek se je Aljaževemu
pozivu takoj odzval. Prišel je na Dovje, kjer mu je Aljaž vso
zadevo razložil. Nato je v spremstvu Požganca in Turka šel v Cmir
in določil smer, v kateri naj bi se nova pot nadelala. Aljaž je
dobil od občine potrebno dovoljenje in 6. septembra leta 1903
je bila že odprta nova samoslovenska — Tominškova. pot.
(Pl. v. 1903, 131.) Prva planinca, ki sta šla še pred otvoritvijo
po nji, sta bila Aljaž in dekan Novak.

Novo pot je porabila kranjska sekcija za to, da je zopet po¬
kazala svoje nespravljivo sovraštvo do vseh naprav SPD v pla¬
ninah.

Udeležencem otvoritve se je pridružil fotograf Gregorc. Ker
je med potjo pridno slikal, jim je rekel, naj ga ne čakajo. Pozneje
je pa krenil z nadelane poti in se pri tem zaplezal. Rešili so' ga
lovci, ki so slišali njegove klice na pomoč. Iz te nezgode, katere
je bil pa sam kriv, je hotela kranjska sekcija kapital kovati.
Dolžila je SPD, da markira pota, ki so nevarna, ter tako zapeljuje
turiste, da se jim zaupajo, in se ponesrečijo.

Da bi pa kak nedeljski obiskovalec Šmarne gore ne mislil,
da se Tominškova pot razločuje od Kuhinje le po daljavi, je SPD
zapisalo pri vstopu na pot svarilo: samo z vodnikom! Sicer je
bilo pa edino nevarno mesto snežni plaz onkraj Okna. (Okna
ni več.)

5 .  Aljažev dom

Ker je število triglavskih »romarjev« vedno bolj naraščalo
in jih je veliko hodilo tudi po Tominškovi poti ali čez Prag, je
postala Aljaževa koča pretesna. Aljaž je sprva mislil na to, kako
bi se dala že obstoječa koča razširiti, pa je kmailu to misel opustil.
Segel je više, tako visoko, da ni — dosegel.

36

Njegova zamisel je bila ta: Vrata ne smejo ostati le izhodišče
za Triglav, za sosedne vrhove in za prehod v Trento/, marveč
morajo postati letovišče ,in višinsko zdravilišče po švicarskem zgle¬
du. Zato se mora na zeleni planici poleg stare koče zgraditi velik
hotel z lastnim vodovodom in lastno elektriko, s kopališčem in
parkom, ki bo torej nudil vso udobnost, ki jo pričakuje in zahteva
gost od svetskega gostišča. Na okolici primernem pročelju se bo
pa blestel napis: Grand-Hotel Vrata.  Sedanji kolovoz se
mora preurediti v gladko cesto, po kateri se bodo vozili turisti
in drugi, ki upajo najti pod triglavsko steno oddih in zdravje.
Treba bo tudi skrbeti za redno omnibusno zvezo med dovško
postajo in hotelom.

Vse to mi je Aljaž napovedoval nekega poletnega večera na
običajnem sprehodu od župnišča do potoka. Govoril je tako na¬
vdušeno im prepričevalno, da sem se tudi jaz vnel za njegov
»Grand-Hotel«. Toda, da bi se vse to uresničilo, bi bilo treba veliko
denarja in kdo ga bo dal! Pa tudi na to je Aljaž mislil.

»SPD nima toliko dohodkov,« mi je razlagal, »da bi samo
gradilo hotel; lahko bi se pa podjetja udeležilo z delnicami. Sklenil
sem namreč ustanoviti Delniško družbo Vrata. Delnice bi bile po
20, 50 in 100 goldinarjev ali pa kron, kakor bi se zmenili. Mislim,
da bi delničarjem lahko obljubil 20 odstotne dividende. Kaj praviš
na to?«

»20 odstotne dividende? To je preveč!«

»Nič preveč. Če bodo 15 odstotkov manj nesle, ostane 5 odstot¬
kov, kar je še vedno dobra naložba.

Aljaž je vse te načrte sporočil odboru S PD, ki mu je obljubil
po svojih močeh pomagati, da se uresničijo. Vsa pomoč je pa
obstala v tem, da je sklical nekak sestanek, na katerem naj bi se
našel način, kako bi se ustanovila delniška družba. Bil naj bi pa
strogo zaupen.

Povabljeni so bili tile člani SPD: Dečman Anton. dr. Vinko
Gregorič, Gričar Ivan, Hribar Ivan (župan), Jenko Avgust,
dr. Krisper, dr. Kušar, dr. Majaron, Naglas Viktor, Pavlin Fran
(nadinženir), Plantan Ivain, Rode Ivan, Rohrman Viktor, Souvan
Leo, Dr. Štor, kanonik Sušnik, Šarabon, dr. Šlajmer, dr. Tavčar,
dr. Tekavčič, Trnkoezy, Zupanc Urban, dr. Zupanc, Zupančič
Filip, Žužek Fran. Aree, Borštner, Bleiweis Janko. dr. Hribar
Milan, dr. Jenko, dr. Košenina Peter, Pirc Gustav, dr. Triller in
Zamida. (Zapisnik odborove seje z dne 30. septembra 1901. Kdaj
se je sestanek vršil, ni v zapisniku.)

Kako je sestanek potekel, o tem ni nič v zapisniku. Zato
morem zapisati le to, česar se še spominjam.

In tako smo se zbrali v veliki restavraciji Narodnega doma —
bodoči delničarji Delniške družbe Vrata, ki jo je pa bilo treba šele
ustanoviti. Aljaž, ki smo 'ga pozdravili z velikim aplavzom, nam
je najprej navdušeno opisoval lepoto Vrat in pomen grandhotela,
ki ga nujno zahtevajo. Nato je pa prešel na ustanovitev delniške
družbe. Prizadeval si je, da bi nas prepričal, da bodo delnice,
čeprav ne bi v začetku nesle 20 odstotne dividende, še vedno
najboljša in najvarnejša naložba kapitala. Svoj govor je zabelil
s takim humorjem, da smo se prav prisrčno smejali. To je bil

37

pa tudi edini uspeh sestanka, na katerem 'bi bili morali sklepati
■o ustanovitvi delniške družbe. Zdi se mi, da večina poslušalcev
že drugi dan ni več na to mislila. Tako se je Delniška družba
Vrata že prej razšla, preden je bila ustanovljena. Z njo' je pa tudi
Grand-Hotel splaval po vodi.

Časopisje o tem ponesrečenem sestanku ni pisalo; zamolčal
ga je tudi Planinski Vestnik.

Aljaž ^se pa ni dal oplašiti. Začel je kar na svojo pest in na
svoje stroške (katere mu je pozneje SPD vrnilo) graditi vodovod,
na^ katerega je nameraval priklopiti svoj Grand-Hotel. Potrebne
načrte je naredil sam, delovodja je bil pa Požgane.

V Cmiru si je ogledal tri studence. Izbral je tretjega, ki je
bil najbližje zelenici, na kateri naj bi stal hotel; imel je tudi naj¬
večji padec, ki bi zadostoval za proizvajanje električne sile. Ko
sta nekega dne prišla dva inženirja, ki sta bila zaposlena pri
Karavanškem predoru, in si ogledala bazene, rezervoarje in drugo,
mu je eden izmed njiju rekel, naj obesi duhovniško suknjo na klin
in gre za inženirja. Najtrši oreh je bil izpeljati vodovod pod strugo
Bistrice. Pa tudi to vprašanje je Aljaž dobro> rešil. Prekril je
vodovodne cevi tako previdno v strugi, da jih še noben hudournik
ni raztrgal.

Koliko je imel z vodovodom dela in potov, spoznamo, iz tega,
da je samo v jesenskih mesecih oktobru in novembru šel 40-krat
v Vrata in to tudi v najhujšem dežju. Pri nekem takem mokrem
izletu so ga delavci čez številne hudournike prenašali štuporamo.
Eden izmed njih je sredi struge izsilil od njega, da mu je obljubil
hlače in telovnik, ker bi ga bil sicer, kakor mu je žugal, stresel
v vodo. (Pil. spomini, Pl. V. 1922.)

Material je kupoval kolikor mogoče poceni, da je varoval
SPD, o katerem je vedel, da mu bo pozneje stroške povrnilo. Na
Jesenicah je odbrajl sam stare železne cevi, ki jih je kupil globoko
pod ceno. Cement je dobil od dovške cementarne po znižani ceni,
dinamit za razstreljevanje skalovja pa celo zastonj.

Hotel v Vratih je seveda zahteval cesto. Tudi zanjo se je
Aljaž potrudili. Podporo so mu obljubili oba deželna predsednika
Hein in njegov naslednik Schwarz, okrajna glavarja Detela in
Župnek, cestni odbor im nadsvetnik Klinar. Dogovarjal se je glede
gradnje z Janom, s tistim, s katerim sta delala skupaj jahalno
pot v Krmi, pa je prišlo nekaj vmes, da se nista dogovorila. Tako
je cesto zadela ista usoda kakor hotel; oboje je padlo v vodo.

Odbor SPD v Ljubljani pa ni ta čas držal križem rok, marveč
je razmišljal, kako bi postavili v Vratiih, če že ne hotela, pa vsaj
»dom«. Sad tega razmišljanja se je pokazal na občnem zboru
22. marca 1902. Po živahni debati je dr. Tominšek predlagal v
imenu osrednjega odbora:

1. Občni zbor SPD skleni, da napravi SPD planinski
hotel  v dolini Vratih poleg sedanje Aljaževe koče, in sicer tako,
da izda za stavbo, za notranjo opravo in za popravo ceste od
Mojstrane do Vrat 30.000 kron, da se hotel zgradi tako velik, da
bo poleg restavracijskih prostorov v pritličju v prvem nadstropju
in v podstrešju kot drugem nadstropju do 20 sob in da se stavba
tako uredi, da jo bo vsaj na eni strani mogoče razširiti.

38

2. Občni zbor naroči osrednjemu odboru, naj ukrene vse po¬
trebno glede te stavbe, in ga pooblasti, da najame posojilo do
zneska 30.000 kron, ki ga sme vknjižiti na stavbišče in stavbo.

Odbor je šel takoj na delo. Načrt je naredil odbornik, sedanji
univerz, profesor Jaroslav Foerster, pri katerem je upošteval vse
Aljaževe nasvete, ker ga je poznal kot strokovnjaka v planinskih
stavbah. Sprva je hotel graditi dom iz masivnih macesnovih
hlodov. Ko mu je pa Aljaž predlagal, naj se vsak hlod razpolovi,
češ, da bodo stene kljub temu^ še vedno dosti debele, je takoj
v njegovem smislu spremenil načrt. Delo je vodil večinoma Aljaž,
ki je skrbel tudi za delavce in material. Pri tem je močno varčeval,
da bi SPD preveč ne »bolelo«.

Aljažev  dom  je bil odprt 7. avgusta leta  1904.
(PL V. 1904. 135.) Ko sem prišel prejšnje popoldne v Vrata in
zagledal novo stavbo, sem se spomnil Horace vega izreka: »Pati um-
tur montes, nascetur ridiculus mus«. 1  Pred menoj je stala lična
pritlična stavba. Na občnem zboru zahtevano prvo nadstropje je
zlezlo v podstrešje. Seveda ni bil to od Aljaža zamišljeni Grand-
Hotel, marveč nekako tretji koren iz njega. In vendar, ta »koren«
je bil meni zelo všeč. Nisem namreč prijatelj hotelov, ki se kakor
na primer v Švici šopirijo na najlepših mestih y  'gorah. Ko sem
si še ogledal notranjščino, sem se čudil, kako je mogel profesor
Foerster spraviti toliko prostorov pod streho.

Razume se seveda samo ob sebi, da je bil dom že priključen
k Aljaževemu vodovodu.

Zvečer se nas je zbralo prav lepo število pod gostoljubno streho
novega planinskega zavetišča. V nedeljo so pa prihajali vse dopol¬
dne udeleženci v večjih in manjših skupinah, večinoma lačni in
žejni. Vsi so bili takoj postreženi.

Ko sem omenil kak teden poprej Aljažu, da namerava odbor
naročiti za otvoritev 4 sodčke piva, je malo manjkalo, da me ni
nagnal s tepcem.

»Kaj 4 sodčke piva? Ali nimate nič pameti v Ljubljani? Ne 4,
ampak 24 jih morate naročiti. Če bo kaj ostalo, bom jaz vse sam
popil in plačal.«

Aljaž je imel prav. Ostalo je komaj kakih 5 litrov v 24. sodčku.
Popil ga pa ni on, marveč smo ga prepustili Požgancu in njegovim
pomagačem, ki so ostali še čez noč v Vratih.

6. Aljaž na robu groba

Tisto leto po otvoritvi Aljaževega doma bi bila Aljaža kmalu
pobrala smrt, ko bi ga ne bil rešil Šlajmer.

Nekega dne dobim sporočilo iz Leonišča, naj pridem obiskat —
Aljaža. »Kaj pa ti je?« ga vprašam po pozdravu.

»Žolčne kamne imam. Šlajmer mi je rekel, naj se dam operi¬
rati, pa se ne dam. Če že umrjem, urarjem rajši cel kakor pre¬
paran.

»Če umrješ po operaciji, umrješ zašit, ne pa razparan.«

»No pa zašit! Pa tudi zašit nočem ležati v grobu.«

l »Gore porajajo, rodi se smešna miš«.

39

Nekaj dni pozneje me ustavi Šlajmer, ko' je šel iz Leomišča,
kjer je bil takrat hišni zdravnik: »Prigovarjajte še vi Aljažu,
da se bo dal operirati! Morda bo vas ubogal, mene noče.«

»Kaj pa, če se ne da operirati?«

»Potem bo skoraj gotovo umrl. Bojim se, da niso le žolčni
kamni, marveč še kaj hujšega.«

Takoj naslednji dan, bil je četrtek, grem nad Aljaža: »Jaka,
včeraj sem srečal dr. Šlajmerja, pa mi je rekel, da umrješ, če se
ne daš operirati.«

»In če se dam?«

»Ozdraviš.«

»Ali mi garantiraš?«

»Da, garantiram. Poslušaj! Šlajmer nima rad, da bi mu kak
bolnik umrl v Leonišču. Ako se mu zdi operacija nevarna, ga
pošlje v bolnico. Če mu kdo tam umrje, se ne pozna toliko; eden
več ali manj. Mene je pred tremi leti tudi operiral. Saj se spomniš,
kajne?«

»Da, spomnim. Stopil si z Razor ja na Jalovec, pa si počil,
menda na dveh mestih.«

»In Šlajmer me je tako dobro operiral, da sem čez štirinajst
dni že .šel v šolo.«

No, prav, pa pojdem pod nož, če že ni drugače.«

Tisto popoldne sem šel vesel domov. Imel sem sladko zavest,
da sem storil dobro delo.

V soboto ga grem zopet obiskat. Pred njegovo sobo me pre¬
streže usmiljenka in mi pravi: »Gospoda Aljaža ni več tu. Gospod
primarij ga je vzel v bolnico, da ga bo tam operiral.«

To pot pa nisem šel s sladko zavestjo domov...

V nedeljo grem v bolnico. Pot mi je bila težka. Sobo, katero
so mi pokazali, imam še danes pred očmi. Ob desni strani je ležal
na postelji Aljaž, v levem kotu je pa sedela njegova nečakinja
Micka.

»No, kako je?« ga vprašam v zadregi, ker nisem vedel nič
boljšega reči.

»Kaj vprašuješ? Saj veš, kako je. Sem že »lifran«. Saj si sam
rekel, da spravi Šlajmer tiste, o katerih misli, da bodo umrli,
v bolnico.«

»Saj ni res,« se oglasi Micka v kotu. »Gospod primarij so strica
samo zato dali sem prepeljati, ker imajo tu boljše inštrumente.«

»Ti pa kar tiho bodi,« jo zavrne Aljaž. »Če ti govoriš o opera¬
ciji, je prav tako, kakor bi jaz govorih kako se ,purfel‘ dela.«

»Pridem pa še jutri,« sem rekel, ko sem se od njega poslovil.

»Te ni treba. Jutri se bom pripravljal na smrt.« Te besede je
izgovoril nenavadno resno.

Operirali so ga v sredo. Žolčni mehur je bil ves v gnoju in
dr. Šlajmer se je pozneje izrazil, da bi ga ne bil operiral, ko bi
bil vedel, da je mehur v takem stanju. Operacija je trajala nad
dve uri in bilo je prav malo upanja, da bo ozdravil. Na Dovjem
so pričakovali njegovo smrt, pa je tisto leto niso pričakali. Aljaž
je proti pričakovanju mnogih ozdravel in se vrnil na Dovje, kjer
so ga nad vse slovesno sprejeli: občinski odbor, požarna bramba,
v belo oblečene deklice itd.

40

V juliju sva ga obiskala z brezniškim župnikom Potočnikom.
Zdel se mi je nekam potrt in pogrešal sem pri njem prejšnje
njegove živahnosti.

'»Kakoi bi mogel biti dobre volje,« nama je .razlagal in uteme¬
ljeval svoje dušno stanje, če imam pa odtočno cev v trebuhu kakor
moje korito? Še vedno se mi zdi, da imaš ti prav, Janko, ko si
rekel, da vsi tisti umrjejo, ki jih Šlajmer prestavi v bolnico.
Odkrito vama povem, da sem najrajši sam. Vidva pa le še pri¬
dita! Vaju imam rad. Vama bom dal dobro vino. Če pa kdo drug
pride, mu postrežem s takim »kiselbergerjem« 1 , da ga ne bo. nikdar
več blizu.«

Ko sta pretekli dve leti, ne da bi bila smrt potrkala na vrata,
ko je cevka postala nepotrebna in se mu je trebuh dobro zarasel,
je postal Aljaž zopet živahen, d.a, še živahnejši, kakor je bil pred
operacijo; najbrže od samega veselja, da jo je tako srečno izvozil.

Na Triglav ni mogel več. Zato je pa vsako jutro, že navsezgodaj
ob jasnem vremenu stal pri oknu in gledal skozi daljnogled, če
je že kdo na vrhu. Kadar sem pri njem prenočil, me je vselej
zbudil: »Janko, zaspane, pridi in poglej! Dva sta že pri stolpu,
tretji pa še leze gor.« Če ni nikogar zagledal, se je hudoval, češ
tako lepo vreme je, pa ni še nobenega na vrhu.

Pravega »planinskega« dela Aljaž prva leta po prestani bolezni
ni imel. Zato je rad ustregel dr. Šlajmerju, ki ga je prosil, naj mu
postavi blizu Aljaževega doma majhno vilo. Hitro je naredil načrt,
preskrbel potrebni les, dobil delavce in v nekaj mesecih je bila
dozidana lična »koča«; tudi to je priklopil na svoj vodovod.

?. Usodni plaz

Pomlad leta 1909 je bila za SPD usodna. Aljažev, dom
je porušil plaz.  Pri sejah smo se vedno razveselili Aljaževih
dopisov, ker so bili navadno s humorjem prepleteni. Njegovo pismo
z dne 30. marca je pa udarilo v odbor SPD kakor strela iz jasnega.

»Aljažev dom je razdejan! Šlajmerjeva vila v Vratih stoji
nepoškodovana! Strašne novice!« Z velikimi stroški povečani Tri¬
glavski dom je bil pred otvoritvijo, sedaj pa ta za odbor in sploh
za vse SPD res strašna novica!

Aljaža je gotovo še huje kakor nas zadela novica o porušenju
doma, katero mu je prinesel iz Vrat Franc Jakelj, posestnik na
Dovjem. Čutil se je namreč nekoliko krivega te za SPD res kata¬
strofalne nesreče, ker je prav on določil mesto,. kje naj se postavi
dom. Zato se je v svojem dopisu skušal opravičiti;

Stari možje, ki pomnijo 80 do 100 let nazaj, Smrlinek, Markec
— pravijo, da tukaj, kjer je stal Aljažev dom, še nikdar ni šel
plaz. Jože Jakelj je zatrjčval še pred 10 dnevi, da stavi vse svoje
premoženje in celo življenje, da do Aljaževega doma nikdar ne
pride plaz, ko sem ga spraševal, če je nevarno. On je veliko let
gori ovce pasel in pravi, da so v sredi jarki in robovi, ki plazove
obračajo proti Dovjemu. Pa morebiti so bili sedaj ti jarki že

l Kislo vino.

41

od snega zasuti, da je nov plaz (z dežjem namočen) kar čez šel...
V drugič več.

Ne obupajmo, jaz Vam hočem pomagati z vso močjo. Te točke
v Vratih ne smemo pustiti.

Z žalostnim, ginjenim srcem Vas vse pozdravljam

udani v

J. Aljaž, s. r.

Sprva smo imeli v odboru še nekaj upanja, da dom ni po¬
polnoma uničen. Ko je pa sneg skopnel, se je pokazalo, da je od
tako lične stavbe ostala porabna samo še klet. Pa smo Aljaža
ubogali in nismo obupali. Brez odlašanja smo začeli nabiralno
akcijo in prvi, ki se je oglasil z večjim darom, je bil Aljaž, ki je
poslal 500 kron.

Čeprav je imel naš odbornik inženir Skaberne veliko opraviti
s Triglavskim domom, je kljub temu hitro izgotovil načrte in kmalu
je začel rasti na nekoliko vzvišeni planoti novi Aljažev dom, ki še
danes kljubuje vsem plazovom, ki drve spomladi od obeh strani
v dolino, pa tudi tistim, katere sta prožili obe vojni.

Aljaž bi bil srčno rad pomagal pri nadzorovanju obeh zgradb
inženirju Skabernetu, ki je moral prevzeti poleg Triglavskega še
Aljažev dom, pa ni mogel. Po bolezni mn je bil Triglav, oziroma
Kredarica, nepristopna, pa tudi Vrata zelo utrudljiva. Zato je
prevzel samo nabavo materiala, posredovanje z delavci in obrtniki
ter tedenska izplačila.

Triglavski  dom  je bil odprt 8. septembra 1909 brez —
Aljaža, ki je spremljal slovesnost v duhu na Dovjem. Ko sem se
vrnil od otvoritve, sem mu moral vse natanko poročati. Silno rad
bi bil videl, kaj je »zraslo« iz »njegove« Triglavske koče,
pa se je moral zadovoljiti s sliko.

Takoj naslednje leto se je 17. julija 1910 vršila otvoritev
novega Aljaževega doma ob obilni udeležbi planincev, ne le članov
Osrednjega društva SPD. marveč tudi njegovih podružnic. Za¬
stopani so bili tudi hrvaški in češki planinci. Potem ko je Aljaž
blagoslovil dom, ga je izročil društveni načelnik dr. Tominšek pro¬
metu. V otvoritvenem govoru se je med drugim zahvalil vsem, ki
so SPD podprli, da mu je bilo mogoče v tako kratkem času zgra¬
diti novi dom, »ki bo vedno ponosen spomenik vztrajnega delovanja
SPD in sploh žilavosti slovenskega naroda.« Končal je svoj govor
s predlogom, »da naj se ta nova krasna postojanka v čast g. žup¬
niku Aljažu, ki je prvi pospeševatelj slovenskega planinstva v tem
pogorju, imenuje ^Aljažev  d o m'.« Vsi navzoči so z burnim
pritrjevanjem pokazali, da jim je govoril iz srca.

Aljaž je ginjen sprejel vseobče pozdravljanje. Nato je na
njegov predlog vsa množica zapela: Lepa naša domovina, da je kar
odmevalo od sten bližnjih gorskih velikanov.

Med ostalimi govorniki naj omenjam posebej profesorja Pa¬
sariča,  ki je prinesel kot zastopnik Hrvatskega Planinarskega
Društva pozdrave hrvaških planincev. Pozdravil je tudi Aljaža
kot starosto slovenskih turistov in vzor slovenskega duhovnika.

Zadnja planinska postojanka, ki jo je Aljaž blagoslovil, je bil
Dom dr. Tičarja na Vršiču.  Slovesna otvoritev je bila

42

4. avgusta 1912. Že pred več leti je bil Aljaž v dog-ovoru za svet,
na katerem stoji danes Erjavčeva koča, pa je nekdo njegovo
namero izdal Nemcem, ki so ga prehiteli in postavili V o s s o v o
kočo  (1.1901), kar ga je precej jezilo. V Domu dr. Tičarja je
našel nekako zadoščenje, še večje pa, ko je po 1  prvi svetovni vojni
prišla »furtimaško« postavljena nemška koča v slovensko last.

Dve leti po tisti lepi slovesnosti na Vršiču je izbruhnila vojna.
Delovanje SPD se je ustavilo za 4 leta, Aljaž se je po dolgem
molku oglasil šele čez 8 let s svojimi Planinskimi spomini v Pla¬
ninskem Vestniku 1. 1922, katere je nadaljeval in končal v nasled¬
njem letniku s tem, da jim je pridal še kratek oris svojega
življenja.

Lepše tega poglavja ne morem končati, kakor da priobčim
odlomek iz Predpomnje, ki jo je napisal dr. Josip Tominšek Pla¬
ninskim spominom. (PL V.1922.)

»Jakob Aljaž je z neverjetno telesno in duševno čilo st jo, s ču¬
dovito preudarnostjo in spretnostjo na poljih in pri nalogah, za
koje je sicer treba strokovnaških študij in izkušenj, kot samouk in
bister opazovalec vedno pogodivši pravo, deloval neumorno in
z velikimi žrtvami za odkritje in pristop najlepšega, najvišjega
slovenskega pogorja, očaka Triglava in njegove okolice; stal je od
početka na idealnem narodnem stališču in se je zato z vso vnemo
oklenil našega Planinskega društva, da je zmagovito_ tekmovalo
z nasprotniki in moglo: razviti delovanje, kojega^uspehi se morejo
meriti z onimi v najkulturnejših državah. Brez župnika Aljaža bi
ti uspehi ali sploh ne, vsekako pa v sedanjem obsegu ne bili
doseženi.«

Kdor pozna »Aljaževo dobo« slovenskega planinstva, bo go¬
tovo rad pritrdil tem jasnim besedam, ki so prišle izpod peresa
urednika Planinskega Vestnika, ki je to dobo preživljal in jo zato
vsestransko dobro pozna.

Peto poglavje

Nekaj drobnih iz Aljaževega življenja.

1. Aljaž in plezalci

Aljažu ni bilo všeč, da so mladi planinci plezali čez triglavsko
steno. »Toliko potov sem jim naredil na Triglav,« mi je_ potožil pri
neki priliki, »pa plezajo čez severno steno in se pobijajo. Najrajši
bi jo kupil in prepovedal vsako plezanje po nji.« Frischauf mu je
nekoč svetoval, naj da zabiti v steno nekaj klinov, pa bi jih več ne
mikalo. Mislim, da bi nekaj klinov dosti ne pomagalo, ker je
v steni preveč prostorna. Pri neki drugi priliki mi je rekel Aljaž,
pa z resnim obrazom: »Veš, kaj bom naredil, da bom tiste, ki
hočejo plezati čez steno, prestrašil? Pri vstopu bom namestil tablo
z napisom: Kogar mika, da bi plezal čez steno, naj prej naroči
pogreb na Dovjem.« Pa se je le šalil.

43

Triglavske žrtve je pok-opaval z žalostjo v srcu. Smilili so se
mu ti mladi, pogumni in podjetni fantje, ki so pustili svoje mlado
življenje v steni. Smilili so se mu pa tudi njihovi svojci, ki so jih
videli vesele iti od doma, pa so< jih našli na — pokopališču.

Lassa in Plaichingerja 1  je Aljaž svaril, naj ne hodita v steno.
Lass mu je dal besedo, da bo to zadnja njegova tura, kakor je
obljubil tudi sestri, ko se je na Dunaju od nje poslovil. Držal je
besedo in tudi obljubo spolnil. Po večdnevnem iskanju so. ga pri¬
peljali na dovško pokopališče.

Aljaž plezalcev, ki so silili v steno, mi 'razumel in jih s svojega
stališča tudi ni mogel razumeti. Sam je hodil zato v gore, da je
užival njihovo lepoto. Da si kdo skuša priboriti dostop na goro,
na katero ne vodi še nobena steza, to je razumel. Saj tudi njegova
prva tura na Triglav ni bila — promenada. Da pa kdo pleza na
Triglav čez severno steno, čeprav pride lahko nanj po zavarovanem
potu, tega pa ni razumel in zato takega plezanja ni odobraval.

2. Aljaž častni član Erzgebirgs-Vereina

V juliju leta 1895 se je ponesrečil na snežišču pod Vernerjem
profesor Schmidt iz Homotova na Češkem. Aljaž mu je priredil
lep pogreb. Na grobu mu je pel nalašč za to sestavljeni kvartet:
Aljaž, Hubad, Razinger in domačin Mrak. Ponesrečencev brat, ki
se je udeležil pogreba, je pisal o njem v Erzgebirgs-Zeitung:
»Ginljiv in časten prizori Bili smo na pokopališču na Dovjem,
v obličju visokega Triglava, lepo slovensko petje izvežbanega
kvarteta v častni spomin mojemu ljubemu bratu, velika množica
ljudi, ki je kazala srčno sočutje ob tej žalostni smrti — vse je bilo
pretresljivo in mi neizbrisljivo ostane v spominu!«

Pozneje je Aljaža obiskal predsednik Erzgeibirgs-Vereina. Na¬
znanil mu je, da so ga izvolili za častnega člana tega društva, in
ga povabil na odkritje spomenika, ki so ga postavili pokojnemu
Schmidtu.

Aljaž se je rad odzval temu prijaznemu in častnemu vabilu.
Potovanje je potem popisal v Pl. V. 1896 pod naslovom »V Prago,
ITomotov, Berolin in Dunaj«. V Pragi je obiskal dr. Chodoiunskega,
da mu je tako vrnil njegove obiske na Dovjem. Bil je nad vse
prijazno sprejet. Chodounskega otroci so njemu na čast zapeli
Triglav, moj dom, doktor mu je pa pokazal skozi stereoskop Dovje,
župnišče, Mojstrano in več prizorov s Triglava, da se je čutil,
kakor bi bil doma.

Ko se je peljal v Homotov, je izstopil na postajališču blizu
mesta, medtem ko ga je pričakovala večja družba na nekoliko
oddaljenem glavnem kolodvoru. Slučaj je hotel, da so> se potem
našli v gostilni. Sprejem je bil tu še prisrčnejši, ker so ga lahko
sproti — 'zalivali.

Drugi dan je šel ves Erzgebirgs-Verein (po Aljaževem 2000 do
5000) poldrugo uro daleč iz mesta v dolino, kamor je Schmidt
najraje zahajali. Na tem idiličnem kraju so mu postavili lep spo-

i Lass Viljem se je smrtno ponesrečil (Pl. V. 1909, 175).

44

menik. V nagovoru je predsednik posebno toplo pozdravil Aljaža,
kateremu je izročil v varstvo pokojnikov grob. Zvečer so se segli
v Homotovu pri slovesnem banketu, na katerem so svojemu gostu
skazovali toliko časti, da mu je bilo skoraj nerodno.

3. Dve Aljaževi neizpolnjeni želji

Aljaž ni pozabil na cesto v Vrata, za katero se je toliko. trudil,
pa brez uspeha. Vse, kar je mogel v tem oziru narediti, je bilo,
da je s Požgancem preložil pot pri Turkovi, bajti na levi breg
Bistrice, jo ob vodi zavaroval s škarpo in jo dalje izpeljal do
Aljaževega doma. Upanja na cesto pa še vedno ni izgubil. To nam
kaže poziv, s katerim se je obrnil v svojih Planinskih spominih
(Pl. V. 1922, 165) na javnost:

Višji faktorji v Sloveniji in Jugoslaviji, na noge! Poglejte
v Švico, kaj se da napraviti z umom in podjetnostjo v povzdigo
tujskega prometa! Pomislite: leta 1921 je bilo vrh Triglava 1500
obiskovalcev, leta 1922 pa 3000, pred 60 leti je bil eden ali dva,
ki sta o svojem junaštvu pripovedovala celemu svetu.^ Ogledal sem
švicarske naprave in trdim, da bi Švicarji električno železnico
v Vrata speljali, gonilno silo bi vzeli v Bistrici, Savi ali Završnici!
— Podjetniki, kapitalisti, inženirji, kaj pravite in kaj boste
storili?

Toda višji faktorji se niso ganili. Mislim, da tudi Aljaž ni
dosti na to računal, da bi se zganili.

Bilo je kmalu potem, ko smo prišli v Jugoslavijo oziroma
v SHS, ko je Aljažu nenadoma zasijal žarek upanja, da se bo
morda res še vozil po cesti v svoja ljuba Vrata.

Ko sem nekega dopoldneva čakal na Jesenicah na postaji, da
bi se potegnil z vlakom na Dovje, zagledam Aljaža, on pa mene.
»Servus, Janko,« me pozdravi, »kam pa ti?«

»K tebi. Odkod si se pa vzel?«

»Pripeljal sem se z Bleda. Včeraj smo imeli tam velik shod
društva za ,premetavanje 1  tujcev... (Tu jisko-prometno društvo), pa
sem zvedel za zelo važno novico. Tebi jo povem; pa je to zelo
zaupna zadeva. Včeraj mi jo je pri banketu minister Hribar, ali
kaj je že, zaupno povedal, da namerava kralj priti v Vrata in bo
najbrž tudi mene obiskal. Toda veš, to je strogo zaupno in ne
smeš nikomur povedati.«

Ko. stopiva na vlak, zagledava Lavtižarja, kateremu je takoj
povedal »strogo zaupno novico«, pa tako glasno, da so jo lahko
vsi slišali, ki so se z nami vozili.

Na Dovjem nama prideta nasproti dva orožnika. Aljaž ju
koj ustavi in jima pove »važno novico, ki je pa strogo zaupna.«
Zdaj se pa nisem mogel več zdržati: »Pa Jaka, če boš svojo novico
tako zaupno pripovedovaf, jo bodo kmalu vsi vedeli.«

»Saj to ravno hočem,« se zasmeje Aljaž. »Zapomni si, če bi
kdaj rad imel, da bi se kaka novica zvedela, povej jo vsakemu
prav zaupno, pa jo bodo kmalu vrabci na strebah čivkali.«

Aljaž si je od kraljevega obiska v Vratih veliko obetal. »Če
pride kralj v Vrata,« mi je razlagal potem na vrtu, »mu bodo
gotovo všeč, ker kaj takega še nikdar in nikjer ni videl. Slišal

45

sem, da hodi rad na lov. Kje pa dobi lepši lov na gamse kakor
v Vratih. Za Cmirom, pod Rogljico in povsod okrog po robeh jih
kar mrgoli. Če bo imel v Vratih lov, si bo gotovo kje blizu
Aljaževega^doma postavil lovsko hišo, potem je pa cesta samo še
vprašanje časa. Boš videl, Janko, da se bova še skupaj v Vrata
vozila.«

Aljaž je pa zastonj upal. Kralj je hodil na gamse v Krmo
in tako ni bilo zopet iz ceste nič. Sploh pa mislim, da je moral
Aljaž kdaj Hribarja potegniti, ki je porabil prvo priliko, da mu je
vrnil z obrestmi vred.

Druga želja, ki se mu tudi ni izpolnila, je bila kapela v Vratih.
Zgraditi jo je nameraval v bližini Aljaževega doma v obliki
rimskega panteona. Stavba naj bi bila okrogla s kupolo. Imel je
že vse lepo napeljano: cementarna je obljubila ves cement brez¬
plačno, kmetje bi mu bili pripeljali v Vrata ves material zastonj,
bil je tudi z zidarskim mojstrom v dogovoru in mu je dal na
račun 15 goldinarjev, pa je prišla najprej bolezen, nato pa vojna
m njegov panteon je doletela ista usoda kakor cesto v Vrata in
Grand-Hotel.

i.  Aljaž glasbenik

, Aljaž kot glasbenik bi zaslužil tako veliko poglavje, kakor
ga je dobil triglavski župnik. Toda namen te knjižice je, pokazati
Aljaža kot planinca. Tudi bi moral njegovo delovanje na glasbenem
torišču oceniti strokovnjak, kar jaz nisem. Zdi se mi pa, da bi
njegovemu življenjepisu nekaj manjkalo, če bi se ga kot glas¬
benika popolnoma ognil. Aljaž je imel velik talent in veliko
veselja za glasbo. Za prvi denar, ki si ga je bil v Tržiču prihranil,
je kupil klavir. Učil se ga je tako pridno, da je včasih pri njem
zaspal. V takem primeru se je umil in potem zopet naprej igral.
Ves prosti čas je večinoma porabil za resen glasbeni študij.

Zanimivo' je, da ga je nagnilo h komponiranju njegovo pri¬
jateljstvo z Gregorčičem. Kar je svetnih pesmi, jih je večinoma
■zložil na njegove besede. Zlagal je pa večinoma na prostem, na
vrtu, med potjo ali na sprehodu. Tako je zložil Triglav moj dom
kar na cesti. Na nebu zvezde sevajo na vrtu, ko je prišel iz Vrat.
Izdal je devet zvezkov moških in mešanih zborov. V izbiri pesmi,
katere je uglasbil, se nam kažeta dve vodilni ideji: ljubezen do
planin in do slovenskega naroda.

Najznamenitejše njegovo delo pa je Pesmarica  v dveh
delih, ki jo je založila Mohorjeva družba leta 1896. Z njo je dal
podlago vsemu ljudskemu pevskozborovskemu razmahu, katerega
posledica je bila ustanovitev pevskih zvez. Saj prej zborov, ki bi
se ukvarjali s slovensko pesmijo, skoraj ni bilo. Kar jih je pa
bilo, so bili večinoma čitalniški zbori meščanskega izobraženstva
ali polizobraženstva. Pa tudi ti zbori so nastopali le z nekaj
pesmimi pri kakih veselicah.

Z Aljaževo pesmarico je pa nastal preobrat. Ljudstvo se je je
z veseljem oklenilo in pelo. Pevski zbori so rastli ko gobe po dežju.
Njih vsakdanji kruh je pa bila Aljaževa Pesmarica.

46

Zavoljo njegovih velikih zaslug v glasbi ga je imenovala
Glasbena Matica za častnega člana. Isto je stopilo pozneje Pevsko
društvo Ljubljana.

Svoje pevske spomine je pisal v Pevca.

Aljaž je bil glasbenik-samouk. Sam pravi, da se^kontrapunkta,
ki je menda zelo potreben pri komponiranju, ni učil. Toda kljub
temu je ljudstvo njegove pesmi rado pelo in jih še danes poje.
Prišle so skladatelju iz srca, zato sežejo v srce.

5. Aljaž dovški župnik

Ko sem nekaj let po Aljaževi smrti prišel jna Dovje, me. je
vrh klanca nekoliko pred cerkvijo ustavila močna, ženska: :.A]i
greste gospoda Pečariča obiskat?«

»Da,« ji odgovorim. S srpom v roki se mi je zdela nekam
bojevita.

»Sedaj imamo vsaj župnika, ki se meni za cerkev. Aljaž pa
ni drugega videl kakor tisti svoj Triglav,« Tako je rekla s trdimi
besedami in odšla krepkih korakov po klancu navzdol. Besede
so ji prišle iz sovražnega srca; bile so hude in krivične, zelo
krivične.

Aljaža sem poznal kot navdušenega planinca, pa^ tud:_ kot
vestnega duhovnika, ki je bil vnet za lepoto hiše božje. Ko je
prišel na Dovje, je začel najprej potrebna dela pri cerkvi. Napravil
je lurško kapelo in nova slikana okna. Ker je bila cerkev vlažna,
jo poskrbel za dobro drenažo in jo je tako osušil. Sestavil je dober
cerkveni zbor in ga sam vadil. Pri drugem opravilu ob nedeljah
in praznikih je sam orglal in vodil petje.

Aljaž je pomagal svojim župljanom tudi v svetnih zadevah,
kjer je ie mogel. Tako je na primer 134 upravičencem na Dovjem
s pomočjo deželnega odbora pridobil velikanske parcele gozda,
ki so bile prej v zemljiški knjigi napačno drugam vpisane.

Na lastne stroške jim je postavil Ljudski dom, v katerem so
se vršila predavanja, igre, pa tudi pevski koncerti, katere je vodil
sam. Tako bi 'lahko rekel kakor apostol Pavel, da je bil vsem vse.

6. Odlikovanja in jubileji

Aljaž je vedno delal nesebično in ni iskal ne hvale ne časti.
Kljub temu se ni mogel izogniti odlikovanjem. Škof Jeglič ga je
imenoval za duhovnega svetnika zavoljo zaslug, ki si jih je bil
pridobil za cerkveno glasbo'. Še v Avstriji je dobil zlati zaslužni
križec s krono za civilne zasluge, potem svetinjo za 40-letno služ¬
bovanje in križec, ker je v občno zadovoljnost vodil med vojno
aprovizacijo. V Jugoslaviji je bil pa odlikovan z redom sv. Save
tretje in četrte stopnje zaradi pospeševanja tujskega prometa.

Ko se človek začne starati, se začno zanj tudi razni j u -
b i 1 e j i. Prvi tak Aljažev jubilej je bila petdesetletnica
mašništva.  Obhajal jo je leta 1921 na dan svojega godu
(25. julija). Prav takrat je obhajal tudi 25-letnicO' Triglavske koče
in kapelice. Od vseh krajev so prišli znanci in prijatelji slavit

47

zlatomašnika. ludi Osrednji odbor SPD je poslal čestitke po
svojem odposlancu. Za Dovje je bil seveda ta dan velik praznik.
Planinski Vestnik se ga je spomnil z notico, ki je izzvenela takole:
»Dokler bo' Slovenec hodili po- Triglavu, tako dolgo bo živelo ime
našega častnega člana Aljaža. Zato kličemo našemu triglavskemu
župniku ob njegovi zlati maši in 67-letnici njegovega življenja:
»Še na mnoga, čila, vesela in zdrava leta!«

Osemdesetletnega Aljaža  so najbolj slavili v Ma¬
riboru. Priredili so mu častni večer. Vse ga je hotelo videti in
slišati. Razkazali so mu mesto z okolico in njegove znamenitosti.
Gimnazijci so mu priredili koncert, peljali so ga tudi na Falo.
Bil je sploh ves čas svojega bivanja v Mariboru prva oseba, okrog
katere se je vse sukalo. (Pl. V. 1926, 93.)

Na osem Aljaževih križev se je spomnila tudi oblast. Zato so
imeli 7 .  marca 1926 v Ljudskem domu na Dovjem lepo slovesnost.
Radovljiški glavar dr. Vodopivec je izročil Aljažu red sv. Save
tretje stopnje. Dvorano so do zadnjega kotička napolnili njegovi
župljani, prijatelji in znanci.

Šesto- poglavje

Aljaževa »zadnja tura«

Med vojno se je Aljaževo delo drugam usmerilo. Zaupali so
mu aprovizacijo in skrb za begunce. Oboje je vestno opravljal in
bil zato tudi, kakor sem že omenil, odlikovan.

V Beljaku so bili pa drugačnega mnenja. Sodili so, da je Aljaž
goden za — internacijo. Če le -nista imeli obe sekciji Alpenvereina,
bel jaška in kranjska, svojih prstov vmes! Bilo je nekako v sredi
vojne, ko je prišlo v Radovljico nekaj častnikov z listo p. v.
(politisch verdachtig) politično osumljenih oseb, med katerimi je
bil tudi Aljaž. Od glavarja Župneka so zahtevali, naj potrdi nji¬
hovo internacijo.

Glavar se je sprva temu ustavljal, ko so pa le silili vanj, je
prišel na prav srečno misel, ki se je dobro obnesla. Povabil jih
je v gostilno k Bastelnu, kjer so se ravno mudili češki godci.
Tam so pili in plesali do zgodnjega jutra. Zaužita pijača, zlasti
pa jutranji maček je tako vplival nanje, da so pozabili, čemu so
sploh prišli v Radovljico, in se vrnili z nepotrjeno- listo- v Beljak.
Tako so bili vsi s p. v. zaznamenovani rešeni internacije.

Med vojno je Aljaž pokopaval namesto triglavskih vojne žrtve.
Ko je na Dunaju v bolnišnici umrl neki vojak z Dovjega, je šel
Aljaž ponj, ga pripeljal na Dovje in pokopal. Imel je tudi lep
nagrobni govor vpričo glavarja in vojaštva. S tein je seveda svoj
p. v. temeljito izpral ne samo pri civilni oblasti, marveč tudi pri
vojaški.

Takoj v začetku vojne je bil obtožen veleizdaje in ustreljen
Brence, krčmar na Dovjem. Aljaž, kot priča zaslišan, ga je hotel
izrezati, pa so sodniki verjeli tistim, ki so ga noter tlačili.

48

Po vojni je Aljaž veliko pripomogel, da se je obnovil proces,
v katerem je bil Brence za nedolžnega spoznan. V Ljubljani so
mu potem priredili slovesen pogreb z godbo, na Dovjem mu je
pa govoril na grobu Aljaž.

Na stara leta je triglavski župnik zopet prijel za pero. Začel
je pisati spomine. Planinske je priobčeval v Planinskem Vestniku,
in sicer v letnikih 1922 in 1923. Tem .spominom je pridal tudi Oris
mojega življenja. Pevec (1923, 1924, 1925) je pa prinašal njegove
Pevske spomine.

Zadnja leta je postal Aljaž zelo pozabljiv. »Naš stric,« mi je
tožila pri neki priliki njegova nečakinja, »bi kar naprej okrog
kolovratili, pa niso za drugam kakor za na zapeček. Vedno kaj
pozabijo ali zamenjajo. Zadnjič so šli v Ljubljano v čisto novem
velurnem klobuku, vrnili so se pa v starem oguljenem in po¬
mečkanem. Če bi vsaj slabo z dobrim zamenjali, tako* pa .. .«

Menda si je Aljaž te besede k srcu vzel, da je potem kmalu
res slabo z dobrim zamenjal. V Ljubljano je šel v stari ponošeni
zimski suknji, pa je malo manjkalo, da se ni vrnil v novi.

Sešla sva se v unionski kavarni. Popoldne sem ga pa spremljal
po trgovinah, kjer je nakupoval razne stvari. Slednjič je še
v lekarni na Mestnem trgu kupil neke vrste milo. Ko sva se vra¬
čala čez trg, je privlekel iz levega žepa suknje električno svetilko,
iz desnega pa rokavice, samo tuje blago. Tudi suknja ni bila
njegova. Vzkliknil je:

»Moj Bog, Janko, kje sem jo pa zamenjal?« Bil je ves pre¬
strašen.

»Najbrž v kavarni.«

»Kaj pa sedaj?«

»Nič. Nazaj jo neseva.«

Ko zavijeva v Stritarjevo ulico, se začne sam nase jeziti.
»Dedec stari! Kaj le kolovratiš okrog, ko nisi za nikamor več.
Micka je prav povedala, ko je rekla, da sem samo še za na zape¬
ček. Kaj misliš. Janko, ali bova dobila mojo suknjo nazaj?«

»Si lahko brez skrbi, ker si dobro zamenjal. Ta suknja je
videti še čisto nova, tvoja je pa že precej oguljena.«

Ko prideva v kavarno, nama že prihiti plačilni s suknjo
naproti. Ko je Aljažu tujo slačil, njegovo pa oblačil, je pripove¬
doval, kako se je lastnik suknje ustrašil, ko je videl, da mu jo je
nekdo odnesel. Pa se je kmalu pomiril, ko je izvedel, da jo je
najbrž zamenjal neki župnik, pa jo bo gotovo nazaj prinesel, ko
bo zapazil, da ni njegova.

To je bilo zadnjikrat, da sem se sešel z Aljažem v Ljubljani.
Na Dovjem sem ga pa še večkrat obiskal.

Ko sem se v poletju leta 1926 nekaj tednov po njegovem godu
na poti s Triglava kakor navadno pri njem oglasil, je sedel na
zofi v sobi, v kateri je bil daljnogled namerjen na stolp, in vrtil
palca. Zdel se mi je nekoliko melanholičen.

»Veš, Janko,« mi je rekel, »jaz sem takole sklenil, da bom
prihodnjo zimo ,škripnil‘ (umrl). Nimam več pravega veselja do
življenja. Zanimam se še edino le za Planinsko društvo in za
Glasbeno Matico.«

Pa ni umrl tisto zimo. Vzela ga je šele pomlad...

49

Bilo je v soboto pred tiho nedeljo, leta 1927, ko sem dobil od
Aljaža pismo, v katerem me je prosil, da bi prišel na cvetni teden
pomagat njegovemu kaplanu pri spovedovanju, ker si je sam
zlomil nogo. V ponedeljek sem bil že na Dovjem. Oglasil sem se
najprej pri Micki, da bi zvedel, kako se je zgodila nesreča.

»Stric so šli na vse zgodaj zjutraj v cerkev. Bili so v galošah.
Cesta je bila pomrznjena, pa so padli in si zlomili nogo v kolku.
Ne vem, kaj bo z njimi, ko nič ne morejo jesti.«

Nato grem k bolniku. Ko sva si segla v roke, mi je rekel
Aljaž napol s smehom: »Vidiš, Janko, sedaj bom pa res škripnil.
Ne verjamem, da bi jo srečno izvozil.«

»Saj bi bil že pozimi moral škripniti, ko si tako sklenil.«

»Seveda sem sklenil, pa bi vendar rad še nekaj let živel.«

»Zakaj pa ne greš v bolnico?«

»V bolnico? Čemu? Ako se misli noga zaceliti, se bo prav
tako zacelila, če doma ležim. Toda stare kosti se nerade celijo.
Če pa umrjem, umrjem rajši v svoji postelji kakor v tuji. Tudi ne
maram, da bi me po smrti okrog prevažali.«

Na cvetno soboto se je Aljaž počutil izredno dobro. »Morda
jo pa le izvozim,« mi je rekel, ko sem prišel iz cerkve k njemu.
Noga ne bo najbrže nikdar več dobra, pa bom že s tem zadovoljen,
če bom po berglah krevsal, magari samo po sobi. Ali veš, zakaj
bi rad še nekaj časa živel? Da bi dočakal blagoslovitev kapele
v Vratih. Ako bi ne bilo svetovne vojne, bi gotovo- že stala. In
sedaj smo na najboljšem potu, da jo zgradimo. Denarja smo' že
toliko nabrali, da bi lahko vsaj prihodnje leto začeli z zidanjem,
pa grem in si ti nogo zlomim. Morda jo bom pa res še dočakal.
Potem pa rad umrjem; pa ne bom imel tudi nič proti temu, če
mi Bog še nekaj let navrže. Danes se čutim kar nekam poživlje¬
nega. Če bi me noga ubogala, bi kar vstal.«

Popoldne sem prišel k njemu še po slovo. Pogovarjala sva
se tudi o potovanju po Italiji, katero sem nameraval nastopiti
takoj v ponedeljek. V načrtu sem imel seveda tudi Vezuv (1303 m)
in Etno (3274 m). Naročil mi je, da moram takoj po vrnitvi priti
na Dovje, da mu bom pripovedoval, kaj sem na poti videl in
doživel. Stal sem že med vrati, ko me je še enkrat opomnil:
»Janko, pridi takoj povedat, kako je bilo na Etni!«

Prišel sem mu povedat, pa ...

Kmalu po veliki noči se je Aljažu zelo poslabšalo. Bolečine
v nogi so sicer precej ponehale, prišle so pa razne komplikacije.
Želodec mu je sploh odpovedal in hraniti so ga morali umetno.
Vse bolečine je vdano prenašal in ni nikdar izgubil potrpljenja.

Obiske je prav rad sprejemal. Ko mu je Lavtižar prigovarjal,
naj vzame trpljenje za pokoro in naj se vda v božjo voljo, če bo
treba umreti, mu je rekel: »Saj vse to delam, kar praviš; le tega
ne vem, če Bog sprejme pokoro, ki je prisiljena. Na smrt sem
pripravljen. Če je božja volja, da umrjem, bom rad umrl. Povem
ti pa odkrito, da bi še rajši živel.«

Aljaža je vse življenje spremljal humor in ga tudi v zadnjih
dneh ni zapustil.

Na smrt se je pripravljal s čudovitim mirom. Ko je bil na
»zadnji svoji turi« že blizu cilja, je pisal (l.maja) Pl. Vestniku:

50

»Poslavljam se od tega sveta. Srečnega se čutim, da bo moje truplo
počivalo med planinskimi tovariši in v zemlji, ki sem jo tako
ljubil. Poslavljam se pa tudi od vseh planincev in čitateljev Pl.
vestnika ter želim, da bi se planinstvo pri nas vedno bolj raz¬
širjalo.« (Pl. V. 1927, 121.)

Za pogreb in pokop je vse. natančno določil, kje naj ga po-
lože na mrtvaški oder in kje naj ga pokopljejo. Pri pogrebu du¬
hovnika je na deželi navada, da imajo njegovi tovariši po
pogrebnem opravilu skupen obed. Tudi na to ni Aljaž pozabil.
»Micka,« je naročal svoji nečakinji, »pri obedu ne bodo samo du¬
hovniki, ampak tudi gospodje iz Ljubljane, od Planinskega društva
in Glasbene Matice. Glej, da jim boš lepo postregla!«

V torek 3. maja je zopet dobival v presledkih hude napade,
ki so po polnoči nekoliko popustili. Umrl je v sredo-  ob  2.
z j u t r a j. Njegovo srce, ki je bilo tako vneto za vse lepo in
dobro, je nehalo biti...

Isto jutro sem jaz čakal na Etni sončnega vzhoda. In ko je
zažarela goreča sončna obla na obzorju in je vrgel ognjenik na
Kalabrijo senco, v kateri sem videl svojo lastno glorijo, takrat
sem želel imeti Aljaža poleg sebe, da bi videl to krasoto, o kateri
je hotel vsaj slišati...

Morda je bila misel na Aljaža, da me je isti dan prijelo
domotožje. Imel sem v načrtu še Sirakuzo, pa sem jo črtal. Obrnil
sem se proti severu. V Rimu sem se prvotno nameraval zadržati
kak dan, pa sem ga zapustil že čez nekaj ur. Tako sem bil že
v soboto zjutraj v Ljubljani. Doma sem izvedel, da me je iskal
dr. Tominšek in naročil za primer, če pridem še o pravem času,
naj grem na Dovje in govorim Aljažu na grobu.

Prva moja pot po vrnitvi je bila res pot na Dovje, kjer sem
svojemu dolgoletnemu prijatelju, kakor sem mu bil pri slovesu
obljubil, povedal, kako je bilo na Etni...

Dovje ne bo nikdar več videlo pogreba, kakor je bil_ 7. maja
1927 dopoldne. Vsi, ki smo od blizu in od daleč prišli, da bi skazali
triglavskemu župniku  zadnjo čast, smo se zavedali, da
polagamo v grob idealnega Slovenca, navdušenega
planinca in mehk »čutnega pevca.

Po smrti

Devetdesetletnico rojstva pokojnega Aljaža
je Glasbena Matica v Ljubljani proslavila s tem, da je svojemu
častnemu članu postavila spominsko -ploščo na Šmarni gori, kamor
je tako rad zahajal. Pri slavnosti je sodelovalo s srcem in umom
tudi SPD.

Dne 10. maja 1935 je-Glasbena Matica v dvorani Filharmonije
priredila Aljaževo akademijo, pri kateri so se pele. tudi naj-
prilju-bnejše Aljaževe pesmi. V nedeljo 12. maja pa je bila na
Šmarni gori ob navzočno-sti kakih tri tisoč prijateljev petja in
planinstva odkrita spominska plošča, ki je vzidana na južni strani
zvonika. Plošča je delo kiparja Toneta Kralja; ulita je iz posebne
zlitine in predstavlja doprsno Aljaževo podobo s oepino-m v roki.

51

V ozadju se vidi na desni Triglav, na levi pa sede ptički na vejah.
Podoba nam torej predstavlja Aljaža kot planinca in pevca.

Ploščo je odkril z globoko zajetim nagovorom sam predsednik
Glasbene Matice in ljubljanski župan 'dr. Vladimir Ravnihar, bla¬
goslovil jo je pa stolni dekan dr. Kimovec, ki je ondi opravil tudi
službo božjo, pri kateri je pel pod osebnim vodstvom g. Poliča
moški zbor Glasbene Matice.

Po blagoslovitvi je govoril predsednik SPD dr. Josip Pretnar.
Živo in s srčno toploto je povedal v izklesanih besedah, kaj misli
in čuti planinec ob spominu na osebnost in delo nesmrtnega
planinca Jakoba Aljaža. — Šolski upravitelj Serajnik, s katerim
je prišlo štirideset mož in fantov iz Dovjega in Mojstrane, je go¬
voril v imenu župljanov. V govoru se ga je spominjal tudi tacenski
župan Medved, v imenu Skale pa je govoril njen tajnik Kham.
Potem ko je vodiški župnik Peter Janc ploščo prevzel v svoje
varstvo, se je zahvalil iza pooeščenje Aljaževega spomina v imenu
sorodnikov sin Aljaževe nečakinje Filip Kalan.

Trije spomeniki  sknbe, da se Aljaževo ime ne bo
pozabilo. Prvega si je postavil Aljaž sam na vrh Triglava. Dru¬
gega. mu je postavila Glasbena Matica na Šmarni gori. Tretji
stoji na njegovem grobu na dovškem pokopališču poleg zakristije,
od koder se tako lepo vidi Triglavsko pogorje. Tam mirno počiva
med njimi, ki jih je pokopaval skoizi dolgih sedemtrideset let, med
katerimi so tudi — triglavske žrtve.

Kadar pa začne sonce sipati svoje žarke na to ljubko zeleno
pobočje, zableste tudi Sardenkovi stihi, vklesani v siv kamen:

Vsako jutro v zarji novi
naši zažare vrhovi —
gledajo —■ kdaj prideš spet —
ki si bil jim varih svet:
naš triglavski kralj Matjaž
župnik z Dovjega — Aljaž —

Aljaževi spisi

V Prago, Homotov, Berolin in na Dunaj, Pl. V. 1896.

Kaj bodo naši potomci s Triglavom počeli, Pl. V. 1897.
Planinski spomini, Pl. V. 1922 in 1923.

Oris mojega življenja, Pl. V. 1923.

Pastir Jože Jakelj, Pl. V. 1925.

Klinar Jože (Požgane), Pl. V. 1926.

Alojziju de Reggi, Pl. V. 1926.

Spomini ria profesorja Frischaufa, Pl. V. 1925.

Pevski spomini, Pevec: 1923, 1924, 1925.

Oj z Bogom, ti planinski svet, muzikalna priloga k Pl. V. 1910.
Triglav moj dom, muzikalna priloga k Pl. V. 1896.

Devet zvezkov moških in mešanih zborov. Nekaj psalmov.
Pesmarica T. in If. del. Zal. Mohorjeva družba. 1896 in 1900.

52

Slovstvo

Aljaž Jakob, Planin,skii spornimi, P'l. V. 1922 in 1923.

V Prago, Homotov, Berolin in na Dunaj, Pl. V. 1896.

Aljaž Jakob, Oris mojega življenja, Pl. V. 1923.

Aljažev dom porušen, Pl. V. 1909.

Aljažev stolp na Triglavu, Pl. V. 1895.

Otvoritev Aljaževe koce v Vratih, Pl. V. 1896.

Staničevo zavetišče na Triglavu, Pl. V. 1895.

Otvoritev Triglavske koče na Kredarici, Pl. V. 1896.

Aljaž Jakob, župnik, Pl. V. 1895.

Aljaž Jakob, častni večer, Pl. V. 1896.

Aljaž Jakob, častni član SPD, Pl. V. 1896.

Spominska knjiga v Aljaževem stolpu, Pl. V. 1895 in 1896.

Pot v Tnalu, Pl. V. 1900.

Rožmanov France, Blagoslovljenje Triglavske kapele na Kre¬
darici, Pl. V. 1897.

Finžgar F. S., Spomini na Kredarico, Slovenec, 1897.

Otvoritev Aljaževega doma, Pl. V. 1904.

Otvoritev Triglavske koče na Kredarici, Pl. V. 1896.

Otvoritev Aljaževega doma. Pl. V. 1910.

Otvoritev dr. Tičarjevega doma. Pl. V. 1912.

Aljaž Jakob, zlatomašnik, Pl. V. 1921.

Aljaž in Mlakar v Mariboru, Pl. V. 1926.

Mlakar Janko, Iz minulih časov, Pl. V. 1933.

Dolinar, Jakob Aljaž, Pevec 1921.

Aljaž Jakob, Pevski spomini, Pevec 1923, 1924, 1925.

Dr. Josip Tominšek, f Jakob Aljaž. Zadnje poglavje iz nje¬
govega življenja, Pl. V. 1927.

Dr. Josip Tominšek, Ob devetdesetletnici Aljaževega rojstva,
Pl. V. 1955.

Mlakar Janko, Spomini in opomini, Pl. V. 1936 in 1937.
Mlakar Janko’, Ob stoletnici rojstva Jakoba Aljaža, Planinski
Zbornik 1945.

Die Sectiom Krain Festschrift 1874—1901.

Beseda o avtorju

Mlakar  Janko se je rodil dne 25. junija 1874 v Želez¬
nikih v Selški dolini.  Ko je bil star 10 mesecev, se je
njegov oče, krojaški mojster, z vso družino preselil v Ljubljano.
Po dovršeni osnovni šoli na Grabnu (1885) je vstopil v  takrat
edino gimnazijo v Ljubljani. Po končanem zrelostnem izpitu (1893)
je šel v semenišče. Bogoslovje je dovršil 1. 1897.

V maišnika posvečen je bil imenovan za kaplana in kateheta
v Postojni, kjer je ostal tri leta. Nato je bil nastavljen v Ljubljani
kot mestni katehet in pozneje kot profesor verouka na dekliškem
liceju. Poučeval je na Ledini, šentjakobski osem razred niči, na Mla¬
diki, Višji dekliški šoli, liceju, na mestni ženski gimnaziji, na
uršulinski meščanski šoli, na uršulinski pripravnici in na 'uršulin-
ski gimnaziji v Ljubljani.

Planine so ga že kot dijaka priklenile nase. Začel je s Stolom,
za katerim so prišle druge gore na vrsto in takrat težka tura —
Triglav. Polagoma je oblezel do malega vse bolj znane vrhove
v Julijskih Alpah, Karavankah in Savinjskih planinah.

Obiskoval je tudi gorovja v zamejstvu, kjer je naredil več
daljših tur, kakor na primer: Adlersrulie—Toblinger Riedl—Passo
Lavoreda—Cortina di Ampezzo, Glocknerhaus—Pfandelscharte—Kb-
nigssee—Gastein—Korntauern—Malnitz. Grossglockner—Kapruner—
Thorl — Gerlospass — Gomagoii — Ortler — Sulden. Becher—Zuckar-
hiittl—Ramoljoch—Weisskugel—Eisseespitze—Kbnigsspitze—Stilfser-
joch. Vermuntpass—Engadin—Piz Languard—Piz Tschierva—Piz
Morteratsch. Titlis—Jungfrau. Hochgall—Weisse Wand—Gross-
venediger—Dreiherrenspitze. Cima Toša—Furkapass—Eggishorn—
Schwarzsee. Hochfeiler—Pfitscherjoch—Olperer—Schwarzenstein.
Tura okrog Montblanca. Grossglockner—Sonnblick—Sauleck—
Hochalmspitze. Wiesbachhorn—Plohe Dock—Mainzerhiitte. Hoch-
konig—Dachstein. Gatschkopf—Vel. Krottenkopf—Hochvogel—
Zugsspitze— Bettel—Wurf — Ellmauerhalt—Breithorn —Watzmann.
Hoher Riffler—Kappl—Gal tur—Fluchthorn—Madleinertal—Darin-
stadterhiitte—Scheibler—Schruns—Tilisunahiitte—Gauertal. Seeko-
fel—Passo di FalzaregO'—Passo di Pordet—Boe—Passo di Sella—Sei-
seraalpe — Schlern — Rosengarten— Viigo di Sassa. Matterhorn in
Monte Rosa, Mointblanc. Davos — Schiiahoirn — Strellapass — Disen-
tis—Panixerpass—Glarus—Ruchenglarnisch—San tis.

Večino tur je opisal in sicer največ v Planinskem Vestniku: Na
Stol, Skozi Luknjo in Trento v Bole (1896), Dvakrat čez Ture (1897),
Črtice iz potovanja hudomušnega Janka (1898—99), Iz mojega na¬
hrbtnika (1900—01), Stol v zimski obleki (1901), S cepinom in vrvjo
(1902, 1905), Hribolazec po zimi, Jalovec in Razor, Mangart (1903),
Skozi Engadin (1908), Po visokih Alpah in nizki Lombardiji
(1908—1910), Janko kot slikarski vajenec (1910), Jungfrau in še
marsikaj (1911), Iz kraljestva Velikega Venedigerja (1912), Iz Zil-
lertalskih Alp (1913), Okrog Montblanca (1914), Mesečnik v pla¬
ninah (1921). Ponesrečen izlet. Od Bogatina do Podrte gore (1923),
V Visokih Turah (1924), Hochalmspitze. Wiesbachhorn (1925), Ne¬
sreče v naših planinah (1926), Planinski invalid na Prisojniku
(1927), Monte Rosa in Matterhorn (1929), Bochkonig in Dachstein
(1930), Spomini in opomini (1935—36), Po zaznamovanih potih
(1932), Moja letošnja trenaža (1935), Montaž (1948), Ob štiridesetlet¬
nici Gorske reševalne službe (1952), Prezgodnja trenaža (1953).

V Domu in svetu je priobčil Nekaj o hribolastvu (1899), Na Tri¬
glav! (1901), Grintavec in Kočna (1903), v Mladiki Mont Blanc
(1926) in v Mohorjevem koledarju Kako je Trebušnik hodil na
Triglav (1907), Kako sem od Triglava vzel slovo (1953).

Večino v Planinskem Vestniku objavljenih spisov je izdalo
Slovensko planinsko društvo pod naslovom Janka Mlakarja
izbrani planinski spisi  in sicer I. zvezek 1938, II. in III.
1939.

Mlakar je vstopil v Osrednji odbor SPD leta 1902 in je deloval
v njem nepretrgoma skozi 30 let.

NASLOVNO STRAN NARISAL
VLASTO KOPAČ

IZDALA IN ZALOŽILA
PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE
V 2000 IZVODIH

ZA PLANINSKO ZALOŽBO
FEDOIl KOŠIR

TISKARNA LJUDSKE PRAVICE V LJUBLJANI


PLANINSKA

ZALOŽBA

ima v načrtu, da izda n tej seriii po določenem
ali nevezanem redu (vsako leto osa j eno ali
dve) sledeče monografije o naših velikih planincih:

1. Hacqnet Baltazar 1739—1815
(prof. Josip Wester)

2. Stanič Valentin 1774— 1847
(dr. Arnošt Brilej)

3. Kadil ni k France 1825 — 1908

4. Friscliauf Jobannes 1837 — 1924

5. Kocbek Fran 1863 — 1930

6. Tuma  Henrik 1858 — 1935

7. Kugy  Julius 1858- 1944

8. Prva predsednika SPD:

Orožen  Fran 1853 — 1912
Tominšek  Fran 1868 — 1943

9. J u g Klement 1898 — 1924

10. Skupina čeških  planincev
(univ. prof. dr. Vladimir Murko)

11. Naši gorski vodniki  (Evgen Lovšin)

12. Debelakova  — Deržaj Mira Marko
1904—1948

13. Oblak  Jos. C. 1877- 1951

14. Seidl  Ferdinand 1856— 1943

15. Pogačnik  Jože (naš mladi planinski
organizator) 1927—1951

Načrt te serije še" ni dokončen. Predlogi in sugestije
za dopolnitev in spremembo so zaželene.

Planinski pisatelji so vabljeni, da prevzamejo po
svoji izbiri izdelavo te ali one monografije.

NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA

GS

421  409