jJa®N° delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti jf .'oveni je ioobl*ana> 3- marca '886 —št. 4 —letnik XXVII NA ROB RAZPRAVAM O PEDAGOŠKI SLUŽBI Med drugim preberite • KAKŠNA BO PODOBA NOVE SREDNJE ŠOLE? str. 2 • IZ PREDKONGRESNIH RAZPRAV, str. 2 • SKUPŠČINA SINDIKATA DELAVCEV V VZGOJI, IZOBRAŽEVANJU IN ZNANOSTI, str. 3 • DELEGATSKI SISTEM IN SAMOUPRAVLJANJE, str. 4 • KRATKOVIDNOST NAMESTO DOLGOROČNE USMERJENOSTI, str. 4 • NACIONALIZEM, MLADINA IN ŠOLA, str. 5 • PRELOMNICA V ODNOSIH MED UDELEŽENCI PROMETA? str. 6 • LEPŠI ČASI ZA IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH? str. 7 • POKOJNINE, str. 11 Manj nadzora, več pomoči in svetovanja V zadnjih dveh letih so znova oživele razprave o pedagoški službi, pri čemer slišimo pogosto zelo nasprotujoča si mnenja. Očitno je, da si pod tem imenom predstavljamo različne stvari in da so tudi ambicije tistih, ki razpravljajo o pedagoški službi, zelo različne. Edino, v čemer se razpravljale! precej strinjajo je, da bi bilo treba zdajšnje stanje izboljšati. Zunanji izraz vseh teh zadreg je dejstvo, da že dolga leta ne' pridemo do novega zakona o pedagoški službi, ki bi opredelil njeno mesto in ji določil naloge. Ob vsem tem pa se nedvomno kaže, nekaj sklopov nalog, ki jih je v vsakem, jzobraževalpem sistemu trtJba opraviti, pa haj ima strokovne službe organizirane tako ali drugače. Nesporno je, da na Slovenskem potrebujemo razvojno službo, ki bo skrbela za prenos raziskovalnih dosežkov v pedagoško prakso, organiziraja pripravo- ^vzgojno-izobraževalnih programov, skrbela za njihovo izvajanje; razčlenjevala njihove učinke in na tej podlagi predlagala morebitne spremembe. V ta okvir sodi tudi analitično spremljanje različpih pojavov v vzgoj-no-izobražeValnem procesu in oblikovanje pobud in predlogov za izboljšanje razmer. Organi, ki sprejemajo odločitve na področju vzgoje in izobraževanja, potrebujejo ne le' podatke, ampak tudi strokovno utemeljene predloge, za katerimi s polno odgovornostjo stoji strokovna služba. Taki predlogi torej ne morejo biti »strokovna utemeljitev« vnaprej znanih odločitev, ampak rezultat samostojnega in odgovornega analitičnega dela, ki temelji na poznavanju teorije in naših kadrovskih in . gmotnih možnosti. Pomembno področje razvojnega dela je priprava učne tehnologije. Pri tem ne gre le za organizirano pripravljanje učbenikov in drugih učnih sredstev in strokovno usmerjanje tega dela, ampak predvsem za sistematično preučevanje učinkov učne tehnologije in iskanje rešitev, ki prinašajo najboljše vzgojno-izo-braževalne dosežke. Vrnitvena informacija avtorjem o prednostih ali pomanjkljivostih posameznih rešitev je eden izmed pogojev za napredek na tem področju. Razvojno delo na področju vzgoje in izobraževanja je izredno pestro in zahtevno, zato ga je treba organizirati čimbolj smotrno in učinkovito in vanj pritegniti vse strokovne moči; pri tem mislim zlasti raziskovalne organizacije, visokošolske organizacije, ki izobražujejo učitelje, še posebno pa vzgojitelje in učitelje, ki s svojimi praktičnimi spoznanji lahko bistveno pripomorejo k uveljavljanju novih spoznanj. Drug sklop nalog, ki ga navadno imenujemo svetovalno delo, predstavlja pomoč izobraževalnim organizacijam in učiteljem pri uvajanju novih progra-ptov, učne tehnologijp jn drugih novosti v pedagoško prakso. Čeprav se izobrazba učiteljev izboljšuje, ne moremo zahtevati od učitelja, da bo vse probleme reševal sam. Prva opora je pedagoški vodja in strokovna služba na šoli. Učiteljem veliko pomagajo aktivi za posamezna predmetna področja, različna posvetovanja in seminarji, kljub temu pa je še vedno dosti težav, pri katerih dober nasvet in strokovna pomoč ob pravem času pomenita učitelju dragoceno pomoč. Ljudje, ki opravljajo tako delo, morajo združevati v sebi veliko strokovnega znanja in praktičnih izkušenj, da so lahko kos takim nalogam. Novi zakoni s področja vzgoje in izobraževanja so izobraževalne organizacije postavili v položaj, da na-podlagi sprejetih vzgojno-izobraževalnih programov samostojno načrtujejo in organizirajo svoje delo in za svoje odločitve sprejemajo tako polno odgovornosti. Taka usmeritev zahteva še bolj zavzeto sodelovanje strokovnih služb, ki morajo pomagati in svetovati pri iskanju najboljših rešitev. Svetovanje pa ni le enostranski odnos, ki s strokovno ali celo upravno avtoriteto vsiljuje učitelju svoje rešitve, ampajr predvji^r^slvar- t jalen dialog, ki naj pripomore k ’ temu, kako med številnimi možnostmi izbrati tisto, ki bo prinesla najboljše dosežke. - Pri tem ima posebno vlogo stalno, izobraževanje-pedagttških V takih primerih je potrebna tudi nadzorna služba, ki poseže takrat, kadar odpovedo znotraj izobraževalne organizacije vsi samoupravni mehanizmi in je treba zaščititi družbene koristi in pravice posameznega občana. To je le nekaj ključnih nalog, ki se postavljajo pred strokovne službe na področju vzgoje in izobraževanja. Ob tem se odpira vprašanje, kako se organizirati da bomo z razmeroma skromnimi kadrovskimi in gmotnimi možnostmi, ki so na voljo, kos vsem tem nalogam. Večkrat se je postavljalo tudi vprašanje, ali potrebujemo podobno službo tudi za področje visokega šolstva. Menim, da ima visoko šolstvo toliko vrhunskih strokovnjakov, da bo znotraj obeh univerz brez težav mo-*goče oblikovati delovne skupine za izvedbo nekaterih razvojnih nalog in najti raziskovalce za te- delaveev. saj če kje. Velja na tem meljne raziskave na tem področ-podrocju, da znanje hitro zasta- ju. Zakonitost dela visokošolskih reva, zato se je treba učiti vse živ-. organizacij spremlja Republiški Ijenje. Pri tem gre za več ravni: komite za vzgojo in izobraževa- samoizobraževanje, izobraževa- nje ter. telesno kulturo, pedago- nje znotraj svoje organizacije, sistematično strokovno spopol-njevanje, ki bi ga morale organizirati več kot doslpj matične visokošolske organizacije, in izbi braževanje, ki je povezano z uvajanjem novosti v pedagoško prakso. Tretji sklop nalog, ki je tesno povezan s svetovanjem, je nadzor nad opravljanjem vzgojno-: izobraževalnega dela in uresničevanjem pravic občanov na tem področju. V preteklosti smo po-, gosto slišali tezo, da naša samoupravna šola ne potrebuje nadzora, saj imamo demokratične mehanizme, ki bodo po samoupravni poti zavarovali družbene koristi. Praksa je pokazala, da žal ni tako. Dtagaa Arrigkc Osvniirv ška in strokovna uspešnost visokošolskih učiteljev pa se vsaka štiri leta preverja v postopku habilitacije. Zato menimo, da je visoko šolstvo poseben organizem, za katerega ni mogoče uveljaviti enakih rešitev kot za druge oblike izobraževanja. Enotnost ima več prednosti Večji del razvojnih in nadzorno svetovalnih nalog za področje predšolske vzgoje, osnovnega in srednjega izobraževanja je doslej opravljal Zavod SRS za šolstvo, ki je po veljavni zakonodaji republiški upravni organ v sestavi Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. V petnajstih letih, odkar je zavod organiziran v zdajšnji obliki (prej smo imeli Zavod za napredek šolstva in regionalne zavode za prosvetno-pedagoško službo), so se spričo tega, da zavod iz različnih razlogov ni bil v celoti kos nalogam, ki so mu bile naložene, večkrat odprle razprave o tem, ali ne bi vendarle kazalo ločiti nadzorno-svetovalne vloge zavoda od razvojnega dela in ugotoviti posebno inšpekcijsko službo po zgledu drugih inšpekcij. Taka rešitev bi pomenila, da bi razvojno službo izločili iz republiške uprave in jo oblikovali kot samostojno strokovno institucijo, pedagoška služba kot pospeševalna in nadzorna služba pa bi zaradi svojih nalog in pooblastil verjetno še naprej morala ostati v sestavu uprave. Ta dilema se je znova odprla tudi ob pripravi predloga za izdajo novega Zakona o pedagoški službi. Dozdajšnje delovanje zavoda, pa tudi izkušnje drugih jugoslovanskih republik, kjer imajo to službo razdeljeno na več institucij, dokazujejo, da je kljub nekaterim težavam in pomanjkljivo- stim zlasti pri organizaciji dela, enotna strokovna služba na tem področju smotrnejša, ker bolj omogoča vpogled v stanje na terenu, zagotavlja razmeroma hitro uveljavljanje novosti in vrnitveno informacijo. V naših razmerah, ob omejenih kadrovskih in gmotnih možnostih, pa je taka rešitev najbrž tudi edino mogoča. Zato naj bi ostal Zavod tudi v prihodnje enotna razvojna svetovalna in nadzorna služba republike in občin in bi deloval v okviru republiške uprave, za nekatere naloge pa bi se neposredno sporazumeval s samoupravnimi interesnimi skupnostmi. Za uspešno izvedbo take zasnove je treba izpolniti več pogojev, med njimi pa so pomembnejši: jasno opredeljena programska usmeritev, usklajenost delovanja z drugimi inštitucijami na področju vzgoje in izobraževanja, primerni strokovnjaki, gmotne možnosti za delo in funkcionalna notranja organizacija. Samostojna služba ali servis? Zavod je z zakonom opredeljen kot razvojna in nadzomo-svetovalna služba na področju vzgoje in izobraževanja, torej kot nosilec strokovnega dela, lahko bi rekli tudi strokovne doktrine na področju vzgoje in izobraževanja, pripravljalec programov in drugih novosti, pa tudi kot služba, ki te novosti uvaja v prakso, preverja njihovo izvajanje in zagotavlja vrnitveno informacijo. Težave, s katerimi se je zavod ubadal pri delu, pa so ga vedno bolj potiskale iz položaja nosilca strokovnega dela v vlogo servisa, ki dela po naročilu drugih organov in namesto predlogov rešitev pogosto pripravlja le utemeljitve za odločitve, ki so nastale.zunaj njega. Taka usmeritev je nastala deloma zaradi prešibke kadrovske zasedbe, zaradi česar zavod ni bil vedno sposoben oblikovati svojih strokovno temeljnih predlogov, niti ni znal uporabiti izsledkov raziskav, ki so jih opravili drugi in jih uveljaviti v praksi. Deloma pa je taka usmeritev tudi posledica napačno razumljenega odnosa do Strokovnega sveta SRS in strokovnih svetov pisov, za katere zavod opravlja strokovne naloge, pa tudi pragmatičnega odnosa do drugih organov in organizacij v republiki. Zato bi bila ena prvih nalog Zavoda, da v tesnem sodelovanju s komitejem, raziskovalnimi organizacijami (zlasti s Pedagoškim inštitutom) in Izobraževalno skupnostjo Slovenije pripravi na podlagi vizije dolgoročnega razvoja vzgoje in izobraževanja program razvojnih nalog in se organizira tako, da bo sposoben izoblikovati svoj ustvarjalni verzah pa imajo koordi- 5fv aacijski odbor zveze sindikatov. občinah, kjer ni odborov, so aia jSn°yne organizacije povezane v L rugih oblikah. V jugoslovan-feU em rner'lu se sindikati te de-Jjavn°stj povezujejo v zvezni V ■ .k°r sindikata delavcev v vzgoji jo. j^obraževanju, znanosti in kul- ^ . V času po 10. kongresu Zveze po- ^'katov Slovenije so se družbe ena protislovja zaostrila, go-pj 5P°darske težave pa so posegle v nell ’vljenje slehernega delavca. J,"Klikat se je zavzemal, da bi se "dež družbenega proizvoda za ^gojo, izobraževanje in znanost atf Zmanjševal in odločno na-1 sPr°toval temu, da bi skušali cilje )S„ |itabilizacije doseči na račun Jf^benogospodarskega polo- 1 aja delavcev teh dejavnosti. Ceha Otno rePubliškega odbora tu-T k'*° v preteklem obdobju ^merjeno predvsem k uresniče-tn vanju dveh nalog — k pripravi 1 , "ovih samoupravnih sporazu--1 Oov in k reševanju družbenogo-a sPodarskega položaja teh dejav-r "osti. na v ,gi r°g' udeležencev samouprav-§3 sporazumevanja iz delav- letu 1985 so bili sklenjeni skih univerz in drugih organizacij za izobraževanje odraslih, iz domov za učence ter raziskovalnih organizacij. Izdelan je predlog samoupravnega sporazuma za osnovne šole, vzgojno-var-stvene organizacije, organizacije za usposabljanje in glasbene šole. Samoupravni sporazum za srednje šole je v pripravi, osnutek samoupravnega sporazuma za visokošolske organizacije pa je v razpravi. Študentskim domovom je republiški odbor predlagal, naj pristopijo k samoupravnemu sporazumu za domove učencev. Republiški odbor se je vsa leta prizadeval, da bi v vsakoletnih resolucijah, v srednjeročnih in dolgoročnih načrtih dali vzgoji, izobraževanju in znanosti mesto, ki jim pripada kot kakovostnim dejavnikom družbenega razvoja. Brez povečanja deleža družbenega proizvoda za te dejavnosti ne moremo uresničiti dolgoročnih razvojnih ciljev. Republiški odbor je sodeloval pri preobrazbi vzgoje in izobraževanja. Zavzemal se je za izenačevanje možnosti za izobraževanje in vzgojo mladih, za uresničevanje svobodne menjave dela in za socialno varnost vseh delavcev v vzgoji in izobraževanju. Podpiral je naprednejša prizadevanja in rešitve, opozarjal na pomanjkljivosti in napake ter predlagal potrebne ukrepe. V razpravah o stabilizacijskih načrtih se je republiški odbor zavzemal, naj bi bilo breme stabilizacije enakomerno porazdeljeno, da ne bi še bolj prizadeli pedagoških delavcev, učencev in staršev. Pri pripravi stabilizacijskih ukrepov naj bi bolj sodelovali tudi sami prosvetni delavci. kavica do glasila a‘I ’z razprave na skupščini sindikata 0J- Republiški odbor Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in zna-0vi n°sti je ustanovitelj Prosvetnega delavca, zato sodi na skupščino tega e S ‘ndikata tudi poročilo o tem, kako glasilo uresničuje svojo program-iff,s*0 zasnovo in s kakšnimi težavami se srečuje. Kljub težkim gospodarskim razmeram Prosvetni delavec redno ett ‘Znaja —približno v takem obsegu in tako pogosto kot prejšnja leta, v aj °Z°li 8000 izvodih. Uresničuje začrtano programsko zasnovo, vanj pa je-; e vedno več prosvetnih delavcev, ki želijo širši javnosti sporočiti M svp/e izkušnje, hotenja in predloge. Glasilo s kritičnimi sestavki opo-'^rja ha nezadovoljiv položaj vzgoje in izobraževanja ter pedagoških z#' aelavcev. V marsikaterem sestavku se izraža tudi dejavnost sindikata. 0 Prosvetni delavec je javna tribuna delavcev te dejavnosti, nekaka j£ ^upščina, ki traja vse leto in na kateri se zvrstijo od številke do številke ■p- ki imajo kaj sporočati drugim in želijo posredovati svoje izkušnje, dc zrnenjati mnenja in sporočiti strokovnim ter družbenim organom svoje d# Podloge. Dobro bi bilo, če bi se v glasilu še bolj čutila dejavnost sindi-vf ,ata- V vsaki osnovni organizaciji, občinskem in mestnem odboru .j( rnamo ljudi, ki so sposobni pisati — treba jih je samo spodbuditi. Da bi glasilo bolje uresničevalo svojo vlogo, moramo širiti krog bral-\ Cev v vsakem kolektivu in pridobiti med naročnike vse prosvetne delav-'-c, zlasti še mlajše učitelje in vzgojitelje. Nerazgledan in slabo obveščen učitelj ne more biti res dober pedagog, kaj šele družbeni delavec. Zato je saj bodo le tako sprejeli ukrepe kot smotrne jn ne od zunaj vsiljene. Ne smejo pa ti ukrepi prizadeti kakovosti pri izvajanju programov, sicer ne bodo vodili k napredku. Osebni dohodki delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti upadajo že od leta 1979. Nezadovoljstvo zaradi osebnih dohodkov je doseglo svoj vrh lani, v posameznih okoljih pa še narašča. Ker lani ni bilo mogoče odpraviti zaostajanja v osebnih dohodkih, je republiški odbor zahteval, da je treba osebne dohodke delavcev v vzgoji in izoj braževanju izenačiti z osebnimi dohodki delavcev v gospodarstvu najkasneje do konca leta 1986. Usklajevanje osebnih dohodkov naj bi bilo sprotno, me- Za delo v sindikatu v zadnjem mandatnem obdobju so prejeli posebno priznanje: — ŠTEFAN KAMIN — ERNA KOŽAR — SONJA MITHANS — RUDI MOGE — STANE PEJOVNIK — IVAN ŠTUKOVNIK sečno in ne več v daljših obračunskih obdobjih. Razpoloženje kvarijo tudi razlike v osebnih dohodkih znotraj dejavnosti in po občinah. Načelo za približno enako delo in uspehe enako plačilo, se ne uresničuje dosledno niti po občinah niti po posebnih izobraževalnih skupnostih. Različne možnosti za neposredno svobodno menjavo dela vplivajo na gmotni položaj srednjih šol tehničnih ter družboslovne in pedagoške usmeritve; na razlike pa vplivajo tudi različen obseg učne obveznosti in druge okoliščine. Republiški odbor je pripravil več pogovorov o teh vprašanjih, iskal in predlagal rešitve. Med dejavnostmi preteklega obdobja je treba omeniti tudi trud za novo ovrednotenje pokojnin prosvetnih delavcev. Nizki osebni dohodki delavcev v vzgoji in izobraževanju v preteklosti so vzrok za nizke pokojnine v tej dejavnosti. Republiški odbor zagovarja stališče, da morajo biti pokojnine primerne delu, ki ga je nekdo opravljal in da nanje ne sme vplivati zapostavljenost določene dejavnosti. Zahteva po izjemni valorizaciji teh pokojnin je dobila vso podporo sindikatov. Z Zavodom lidskega in pokojninskega zav rovanja ter vodstvi šol in vzgc no-varstvenih organizacij je r publiški odbor zbral večino pi trebnih podatkov za upokojei prosvetne delavce. Podatki z doščajo za oceno potrebnega d narja za revalorizacijo pokojni za njeno izvedbo pa bo treba m katere podatke še dopolniti, možnostih za ponovno ovredm tenje teh pokojnin bo razpra’ Ijala skupščina Skupnosti poko ninskega in invalidskega zavan vanja v marcu letos. Da bi bili v prihodnje v delovanju uspešnejši, bo potrebna boljša medsebojna povezanost in obveščenost. V ta namen naj bi se v vsaki občini naše osnovne organizacije povezovale v občinski odbor sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti. Sindikalno članstvo bo treba usposobiti za uspešnejše opravljanje vseh nalog, ki jih imazveza sindikatov v družbeno-politič-nem sistemu, zlasti še v današnjih gospodarskih razmerah. sindikat te dejavnosti med svoje naloge vedno uvrščal tudi širjenje glasila med prosvetnimi delavci. Gmotni položaj Prosvetnega delavca ni trden, saj je ves informativni tisk s tem v krizi. Zaradi čezmerne rasti cen papirja, tiskarskih izdatkov in drugih storitev je razlika med ekonomsko in bralcem dostopno naročnino čedalje večja. Iz izgub, h katerim drsimo zadnja leta, nas je lani rešila Izobraževalna skupnost Slovenije, ki nam je dodelila enkratno pomoč za kritje razlike med ekonomsko in prodajno ceno. Ce hočemo ohraniti znosno naročnino, se moramo v prihodnje_ tako kot druga informativna in strokovna glasila — še bolj opreti na pomoč ustanoviteljev. To sta Izobraževalna skupnost Slovenije in Republiški odbor Sindikata delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti oziroma Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije, pri katerem se zbira ves denar iz članarine. Sindikat delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti šteje več kot 50 tisoč članov, ki so pomemben del našega delavskega razreda in opravljajo v družbi odgovorne naloge. Prosvetni delavci imajo zato tudi pravico do svojega strokovno-informativnega glasila. Prav bi bilo, da bi se vsaj del zbranega denarja vračal delavcem te dejavnosti v obliki regresirane naročnine. V drugih republikah in avtonomnih pokrajinah so to vprašanje že zdavnaj zadovoljivo rešili in zagotovili prosvetnim glasilom trdnejše gmotne temelje. Ni razloga, ki bi opravičeval negotovo prihodnost glasila slovenskih prosvetnih delavcev, saj ima prav pri nas to glasilo najdaljšo tradicijo, ki sega daleč nazaj v sredino preteklega stoletja. JOŽE VALENTINČIČ upokojitve (priznavanje minulega dela, razporeditev nalog, vrednotenje izkušenj itd.). O predlogu novega samoupravnega sporazuma smo v razpravi slišali različna mnenja. Po mnenju nekaterih ne bi smeli povsem prepuščati v odločanje kolektivom, kako bodo vrednotili izobrazbo, minulo delo in nekatere druge postavke sporazuma, saj vemo, da so bila zaradi nedoločenosti prav tu žarišča medsebojnih sporov v kolektivih pogosta. Vsak nov samoupravni sporazum bi moral zrasti iz vsestranske analize prejšnjih izkušenj, saj bi le tako lahko stalno spopolnjevali delitev osebnih dohodkov. Škoda, da ima vsak sporazum v marsičem različna izhodišča in zato ne upošteva dovolj prejšnjih izkušenj. Po mnenju avtorjev novega sporazuma temeljijo predlagane rešitve tudi na dosedanjih izkušnjah in sporazumih ter dopuščajo vzgojnoizobraževalnim in vzgojno;varstvenim organizacijam, da ohranjajo mnoge dosedanje dobre rešitve. Predlagatelji novega samoupravnega sporazuma pa so morali upoštevati skupne okvire za samoupravno sporazumevanje, pa tudi odločitve organov, pristojnih za usklajevanje sporazumov dejavnosti (zato je na primer lestvica za minulo delo ostala v razponu do 12 odstotkov, čeprav je bil izvršni odbor mnenja, da bi se moral ta minimalni razpon povečati). Novi samoupravni sporazum tudi ni ovira, da ne bi po posameznih področjih dela (osnovne šole, vzgojno-varstvene organizacije itd.) izdelali natančnejših strokovnih rešitev, prilagojenih naravi vzgojno-izobraževalne dejavnosti, učiteljevemu in vzgojiteljevemu delu. Vzgojno-izobraževalne in vzgojno-varstvene organizacije naj zato čimprej pristopijo k novemu samoupravnemu sporazumu in ga uveljavijo v svojem delu. V razpravi so bili deležni posebne pozornosti prispevki Narcise Potezice, predsednice Zveznega odbora sindikata delavcev vzgoje in izobraževanja, znanosti in kulture o delu tega odbora, Borisa Lipužiča o delu sveta za vprašanja izobraževanja, znanosti in kulture pri Republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije in Toneta Ferenca o stanju in težavah pri financiranju vzgoje in izobraževanja v času stabilizacije. Skupščina je na koncu sprejela programske usmeritve za prihodnje delo republiškega odbora, ki pomenijo nadaljevanje dela na dozdajšnjih programskih temeljih, v skladu z nalogami, ki jih ima sindikat te dejavnosti, pristojnostmi republiškega odbora ter potrebami današnjega in prihodnjega obdobja. V zadnjih štirih letih je bilo glede na možnosti veliko narejenega, je povzel na koncu Stane Pejovnik, ki je predsedoval skupščini. Naučili smo se nastopati in si pridobili izkušnje. Tako bo naše delo v prihodnjem obdobju lahko boljše in uspešnejše. JOŽE VALENTINČIČ REPUBLIŠKI ODBOR SINDIKATA DELAVCEV V VZGOJI, IZOBRAŽEVANJU IN ZNANOSTI SLOVENIJE Adalbert Arlati, Glasbena šola Maribor Olga Bandelj, Vzgojno-varstvena organizacija Škofja Loka Laura Bračič, Osnovna šola Maks Pečar Ljubljana Drago Bratina, Srednja gradbena in naravoslovna šola Veno Pilon Ajdovščina Magda Cundrič, Center srednjih šol Jesenice Sonja Čeligoj, Osnovna šola Dragotin Kette Ilirska Bistrica Franci Erjavec, Srednja šola Boris Kidrič Celje Anuška FerBgoj, Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo Ljubljana Amalija Gartnar, Zavod za usposabljanje Janez Levec Ljubljana Viktor Gašpanč, Študentski center Ljubljana Branko Gašperšič, Fakulteta za strojništvo Ljubljana Karlo Glavina, Center za glasbeno vzgojo Koper Marjan Gojkovič, Srednješolski center Ptuj Aleš Golja, Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije Ljubljana Majda Gosak, Osnovna šola Bratov Polenčič Maribor Marjana Grilc, Srednja pedagoška in naravoslovno-matematična šola Koper Nevenka Hohnjec, Pedagoška akademija Maribor Ljubica Horvatič, Vzgojno-varstvena organizacija Lendava Jožica Jarc, Osnovna šola most na Soči Jože Kelnerič, Srednja šola za strojništvo, Ljubljana Ivanka Kim, Osnovna šola Narodnega heroja Rajka Hrastnika Slavka Kukman, Osnovna šola Jože Slak-Silvo Trebnje Marija Lemut, Osnovna šola Dušan Kveder-Tomaž Litija Boris Lipužič, Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije Ljubljana Magda Malovrh, Rudarska delavska univerza Trbovlje Metka Malus, Dom šole za medicinske sestre Ljubljana Marija Martič, Posebna osnovna šola Ivanka Uranjek Celje Marija Matko, Osnovna šola 17. oktobra Beltinci Sonja Mithans, Vzgojno-varstvena organizacija Pohorski bataljon Maribor Angelca Orthaber, Ekonomski center — TOZD Informatika Maribor Stane Pejovnik, Kemijski inštitut Boris Kidrič Ljubljana Nada Počkaj, Srednja tehnična in naravoslovna šola Postojna Tone Rebemjak, Osnovna šola Zgornja Polskava Slovenska Bistrica Ivan Rigler, Študentski domovi Maribor Viktorija Rubin, Osnovna šola Franjo Vrunč Slovenj Gradec Marija Sedej, Osnovna šola Jurij Dalmatin Krško Silva Sešel, Srednja šola tehniško naravoslovne in pedagoške usmeritve Ravne na Koroškem Janez Sterear, Inštitut za narodnostna vprašanja Ljubljana Hermina Sefman-Leskošek, Inštitut Jožef Stefan Ljubljana Franjo Segel, Osnovna šola Pohorski odred Slovenske Konjice Majda Škrinjar-Majdič, Zasavski srednješolski center rudarske usmeritve Zagorje ob Savi Martin Soško, Srednja šola Brežice Igor Špacapan, Tehnična fakulteta za strojništvo Maribor Ivan Štukovnik, Fakulteta za elektrotehniko Ljubljana Marija Švagelj, Osnovna šola Edvarda Kardelja Dutovlje Marjan Toš, Delavska univerza Lenart v Slovenskih goricah Peter Vencelj, VDO Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, VTOZD matematika in mehanika Ljubljana Franc Vodopivec, Osnovna šola Kozara Nova Gorica Željka Zabrič, Srednješolski center Rudolf Maister Kamnik Marjana Zornik, Srednja družboslovna šola Maribor Helena Zalokar, Srednja šola pedagoške in tehniško-naravoslovne usmeritve Novo mesto Janez Zupan, Osnovna šola Fran Finžgar Lesce Izvršni odbor republiškega odbora sestavljajo: Ivan Štukovnik — predsednik Aleš Golja — sekretar Člani: Adalbert Arlati, Viktor Gašparič, Marjan Gojkovič, Slavka Kukman, Magda Malovrh, Metka Malus, Sonja Mithans, Silva Sešel, Hermina Šefman-Leskošek, Peter Vencelj in Franc Vodopivec. dogodki novosti Delegatski sistem in samoupravljanje Šola ne more biti ustvarjalna, če je v njej vse preveč predpisano Kako deluje delegatski sistem pri samoupravljanju v srednjih šolah usmerjenega izobraževanja za mladino in v študentskih središčih v naši republiki? Na to vprašanje skuša odgovoriti analiza, v kateri so podatki in ugotovitve, ki jih je zbral družbeni pravobranilec samoupravljanja, obravnaval pa jo je na nedavni seji svet za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu republiške konference SZ DL. O tej temi, ki je bila doslej vse prevečkrat na obrobju razprav, bodo ob predloženem gradivu razpravljali tudi sveti za vzgojo in izobraževanje pri občinskih konferencah SZDL in tako skušali poiskati in odpravljati nepravilnosti, ki se pojavljajo pri uresničevanju delegatskega sistema in samoupravljanja v vzgoji in izobraževanju. Približno leto dni je od tedaj, ko so v Slovenj Gradcu zborovali mladi samoupravljavci, in dober teden, ko so na seji sveta opozorili na njihove sklepe. Med ugotovitve s tega zborovanja sodi tudi ta, da šola ne more biti ustvarjalna, če je v njej vse preveč določeno, predpisano. V šoli, tudi v usmerjeni, bi moralo biti več »prostora« za izvirne vsebine, za dejavnosti, zanimive za mlade. Večja razgibanost, več različnih oblik dela in ozračje, v katerem se krešejo mnenja — taka nai bi bila šola, kakršno si želijo. Pritožujejo se, da je današnja šola odtujena, da v njej ni možnosti za samoupravljanje. V neki anketi, ki so jo opravili ob raziskavah srednjega usmerjenega izobraževanja, so na vprašanje, kjer se samoupravljanje najbolj izkaže, odgovorili takole: sodelovanje v svetu šole se je od 13 možnih odgovorov uvrstilo šele na 9. mesto, nekateri učenci so zatrjevali, da sodelujejo »na videz povsod, v resnici nikjer« ali »povsod le na papirju«, in zapisali, da se o samoupravljanju »učijo« samo pri STM. In še to se je izkazalo, da so najbolj dejavni v oddelčnih skupnostih in da je samoupravno življenje najži-vahnejše tam, kjer sodelujejo skupaj z učitelji pri načrtovanju, opravljanju in vrednotenju dela. Te stvari niso zapisane v omenjenem poročilu, slišali pa smo jih v razpravi. Misel, da je tam, kjer je vse preveč togo začrtano, ujeto v zakone in predpise, mogoče zanemariti bistveno, se je namreč ponovila tudi v razpravi o delovanju delegatskega sistema v naših šolah. Kolesje zakonodaje je sicer dobro sestavljeno, ko pa steče v praksi, marsikdaj zaškriplje. Velikanske količine samoupravnih aktov, povečini prirejenih po določenih vzorcih, seveda tudi v šolah — tako kot na drugih področjih družbenega življenja — še niso zagotovilo za red in pravičnost. To je pokazala tudi anketa, s katero so zbirali podatke za omenjeno analizo: kar polovica vprašanih šol zakonodaje ne spoštuje dosledno, marsikje s statutom ne uredijo vprašanj, ki bi jih morali, ali pa ne spoštujejo določil zakona in statuta. Ponekod so se šolski sveti sestali premalokrat, samo petkrat na leto, drugod pa so pretiravali: imeli so 21 sej in tako tratili čas in denar za pripravo gradiva. Seje so bile velikokrat nesklepčne, potem pa so zbirali soglasja k sklepom dodatno ali pa so dodatno sklicevali tudi seje za posamezne skupine delegatov. Nesklepčnost, ta kronična bolezen delegatskih sej današnjega časa, povzroča veliko težav tudi šolskim svetom. Največ preglavic povzročajo delegati družbene skupnosti, najmanj pa delegati delavcev. Šole menijo, pa tudi na seji smo slišali veliko o tem, da so v delegacije družbene skupnosti izvoljeni ponavadi ljudje, ki so že tako preveč obremenjeni s funkcijami. Velikokrat nastopajo »osamljeni« in prinašajo na seje samo svoje mnenje, namesto tistega iz »baze«. Znano je, da delegatom nasploh okolje premalo pomaga: če torej nihče v okolju, od koder delegat prihaja, nič ne vpraša, pa tudi svetuje mu ne, potem je razumljivo, da se raje ogne seji. Veliko takih zunanjih ■ delegatov seveda še zdaleč ne zanima dogajanje v šoli toliko, kot zanima na primer učence, učitelje in starše. Ti se srečujejo v razredih, zbornicah, na roditeljskih sestankih, šolsko življenje je del njihovega vsakdanjika. Zato so se na seji sveta RK SZDL še posebno zavzeli za to, naj bi v svete šol prišli predstavniki, ki bodo res čutili dovolj odgovornosti za delo sveta šole in ne bodo uresničevali svoje vloge samo formalno. Ena od velikih napak, ki jo opažajo pri delegatih, je pasivnost. Ta izvira včasih iz premajhne poučenosti, slabe strokovne usposobljenosti, velikokrat pa tudi iz tega, ker imajo tako odrasli kot učenci občutek, da se na sejah odloča o marsičem, kar je že vnaprej odločeno in da je torej potrditev zgolj formalna; to je seveda marsikdaj res, posebno ko se zbirajo mnenja o politiki vzgoje in izobraževanja, ko se glasuje o obsegu oddelkov na šoli in še o marsičem. Učenci in študenti se čedalje bolj zavedajo svojih pravic, prav pa bi bilo, so menili nekateri, da bi se bolj zavedali tudi svoje odgovornosti. Odgovornost pa je že od nekdaj šibka točka — ne samo v šoli. In še na neko diametralno nasprotje so opozarjali v pogovoru o delegatski tematiki: želimo človeka, ki bo znal samostojno razmišljati in ravnati, vzgajamo ga h kritičnosti, za ustvarjalno sodelovanje, v življenju pa se pojavlja nešteto ovir, ki to ustvarjalnost dušijo in kritičnost v kali zatrejo. Teorija uči eno, praksa drugo. In tega se mladi dobro zavedajo — zato tudi ni čudno, če zahtevajo sodobnejšo, bolj »prostorno« šolo. MARJANA KUNEJ Kratkovidnost namesto dolgoročne usmerjenosti :< Ob poročilu o potrebah, možnostih in možnostih za izobraževanje in zaposlovanje mladih snim opredeljevanjem potreb pl znanju iz že sprejetih načrtoval nih ciljev; to pomeni trenutno! Poročilo skuša odgovoriti na nekatera vprašanja, ki so bila postavljena na problemski konferenci RK ZSMS o socialnem položaju mladega rodu, junija leta 1985. Pripravljeno je za razpravo na marčevski seji skupščine Socialistične republike Slovenije. Na številnih poprejšnjih razpravah v skupščinskih organih in na svetu za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu Republiške konference SZDL Slovenije so razpravljale! ugotavljali, da so v poročilu temeljito razčlenjeni nekateri pojavi v izobraževanju, ki bodo imeli škodljive daljnosežne posledice, če jih ne bomo zmogli pravočasno odpraviti. Poročilo sicer ne odkriva novih dejstev in pojavov, pač pa ustvarjalno združuje podatke in ugotovitve iz nekaterih poročil, raziskav oziroma analiz Pedagoškega inštituta, Centra za razvoj univerze, Zveze skupnosti za zaposlovanje, Zavoda SRS za statistiko in še nekaterih. Čeprav so bili vsi ti dokumenti že objavljeni, pa so šele združeni v poročilu zbudili pozornost in odziv kakršnega, glede na nekatera zaskrbljujoča dejstva, zaslužijo. Poročilo razčlenjuje vpis v usmerjeno izobraževanje glede na dolgoročno načrtovane spremembe v kadrovski sestavi, pri čemer na podlagi gibanj v zadnjih 5 do 10 letih ugotavlja, da predvsem zmanjševanje vpisa v Dan prosvetnih delavcev mozirske občine * v Prvi dnevi letošnjih zimskih počitnic so bili spet namenjeni izobraževanju in spopolnjevanju prosvetnih delavcev — tudi v mozirski občini. Poleg običajnega strokovnega spopolnjeva-nja so prosvetni delavci prvi dan obiskali podjetje Smreka v Gornjem gradu. Tam so se seznanili z razvojem, s poslovanjem in proizvodno usmeritvijo tega uspešnega delovnega kolektiva. Na gornjegrajski šoli so se zvrstila različna predavanja. Inž. Franc Finkšt je govoril o gospodarskem razvoju in problemih v SR Sloveniji in v mozirski občini, dr. Avguštin Lah pa je pritegnil pozornost svojih poslušalcev z zanimivim predavanjem o razvojnih problemih in varstvu okolja. Zanimiv je bil tudi seminar računalništva, ki ga je vodil Tomaž Urlep, organizirala pa Delavska Univerza Mozirje zato, da bi se učitelji seznanili z osnovami računalništva ter njihovo uporabo v učno-vzgojnem procesu. Akademski slikar Alojz Zavolovšek je predaval o prvinah likovne vzgoje v osnovni šoli, Sandi Čopar pa o prometni vzgoji naše mladine. V četrtek, 7. januarja, so se ob sedmem dnevu prosvetnih delavcev zbrali učitelji in vzgojitelji mozirske občine na osnovni šoli Slavka Šlandra v Ljubnem ob Savinji. Tu jim je predavala dr. Katja Vadnal, izvršna sekretarka za vzgojo in izobraževanje pri predsedstvu CK ZKS, o nekaterih idejnopolitičnih vidikih v vzgoji in izobraževanju, o podružbljanju vzgoje in izobraževanja in o vrednotenju učiteljevega dela. Poudarila je uspehe, ki so bili doseženi s prizadevnostjo prosvetnih delavcev v naši republiki prav v osnovnem šolstvu. V nadaljevanju programa je bilo poskrbljeno tudi za razvedrilo: nastopil je Janez Hočevar Rifle kot občinski svetnik Josef Švejk. Sledilo je družabno srečanje, ki je minilo v veselem razpoloženju. Vabilom k srečanju na Ljubnem so se odzvali tudi nekateri upokojeni učitelji mozirske občine. LUDVIK ES srednje izobraževanje in močno upadanje vpisa za študij ob delu v visokem šolstvu ne zagotavljata možnosti za uresničitev načrtovanih kadrovskih sprememb. Premalo pa je poročilo kritično do vpisa v smeri izobraževanja za V. zahtevnostno stopnjo, ki sicer ni bistveno manjši kot je bil pred preobrazbo srednjega šolstva, je pa bistveno premajhen, da bi zagotovil dovoljno število diplomantov s poklici V. zahtevnostne stopnje za zaposlitev in za vključitev v visoko šolstvo. Po naših izračunih bi namreč lahko uresničili do leta 2000 načrtovano izboljšanje kadrovske sestave le, če bi vsako leto vključili v smeri V. zahtevnostne stopnje več kot 16.000 učencev. Ker jih v zadnjih letih vpisujemo le po okoli 12.000 na leto, vidimo prav v tem primanjkljaju in v že nekajletnem upadanju deleža osmošolcev, ki se vpisujejo neposredno po osnovni šoli v srednje izobraževanje ter v nezmanjšanem osipu v srednjem in visokem šolstvu poglavitne ovire za uresničitev kadrovskih načrtov v že , sprejetih planih razvoja do leta 2000. Poročilo opozarja na dva pojava, ki pomembno vplivata na slabšo izrabo sposobnosti mladine. Prvi takšen pojav je, da je delež osmošolcev, ki se ne vključujejo v srednje izobraževanje, izrazito večji v slabše razvitih občinah. Ta sega v nekaterih tudi prek četrtine. Drugi pa je še vedno premajhno vključevanje učencev, katerih starši imajo nižjo izobrazbo, v zahtevnejše vzgojno-izobraževalne smeri. Slabo prostorsko gibljivost slovenskih delavcev bi morali nadomestiti z večjo poklicno gib- ljivostjo. To pomeni, da bi morali na vseh področjih imeti široko usposobljene delavce, ki bi se bili sposobni z nadaljnjim izobraževanjem hitro usposobiti za novo poklicno delo. To pa bomo lahko zagotovili le z dovolj širokimi vzgojno-izobraževalnimi programi in z odpravljanjem opisanih nezaželenih pojavov pri vključevanju v izobraževanje. Poročilo pa ne omenja še enega pomembnega pogoja za uresničevanje poklicne gibljivosti, to je, izdelanih programov usposabljanja po pridobljeni izobrazbi za začetek dela. Ze današnja programska sestava srednjega izobraževanja je takšna, da se učenci v mnogih smereh izobrazijo za začetek dela v različnih poklicih. Popolno usposobljenost za določen poklic pa bi si lahko pridobili le v ustreznem programu usposabljanja. Ker teh v večini usmeritev še ni, se danes diplomanti takih smeri poklicno usposabljajo v bolj ali manj ustrezno izvedenih programih pripravništva, pa tudi kar samo z delom na delovnem mestu. Po določilih pravilnika o pripravništvu, ki ga je izdala Gospodarska zbornica Slovenije namreč delovne organizacije same v svojih samoupravnih aktih uredijo, ali je pripravništvo za začetnika potrebno ali ne. Po podatkih skupnosti za zaposlovanje so v letu 1985 delovne organizacije zaposlile okoli 7000 diplomantov od III. zahtevnostne stopnje navzgor brez pripravništva (to je približno tretjina vseh). Poročilo, žal, ne predlaga ukrepov niti za odpravljanje pojava, ki bo najbolj oviral načrtovano zboljševanje kadrovske sestave. Brez takšnih ukrepov pa kljub kritični analizi ne moremo pričakovati želenih in potrebnih sprememb. Iz prakse poklicnega usmerjanja se nam ponujajo tile predlogi ukrepov. Odnos do izobrazbe, zavest o potrebnosti in koristnosti znanja je treba spreminjati z ustreznejšim moralnim in gmotnim vrednotenjem rezultatov znanja, ja- da je treba ponovno določiti zA hteve po znanju, ki jih kaž?< opredelitev 70 : 30 v korist prcA zvodnih poklicev, z objektivnih preverjanjem in priznavanje^ neinstitucionalno pridobljenegi znanja, s pozitivnim vrednote'1' njem povezovanja znanja i* strokovnosti — v nasprotju i danes pogosto negativno oznaM »intelektualna elita« itd. V vzgojno-izobraževalnem sija stemu pa je v srednjem usmerjanj nem izobraževanju potrebno večati število izobraževalni^ zmogljivosti za 10 do 20% nat rodom, ki zapušča osnovno šoljt (zaradi ponavljalcev in širši možnosti izbire), v V. stopnja zahtevnosti naj bi se imelo m ožja nosi vključiti 60 do 70% eneg!(i rodu, usmerjanje in s tem tudjt vzgoja in izobraževanje v srenja njem usmerjenem izobraževanji naj bi motivirali za V. stopni?! zahtevnosti in ne selekcioniral^ Dokler ekonomske in tehnoln ške zakonitosti ne bodo prisilil) združenega dela k večjemu šti' pendiranju za V. in višje zahtev nostne stopnje, naj še bolj kot d«, zdaj to kratkovidnost združuj nega dela nadomestimo s štipefl', diranjem iz združenih sredste'1' V osnovni šoli moramo doseč1! večje povezovanje s starši, tak) da bi njihove želje uskladili ) sposobnostmi njihovih otrok, daj bi otroci že v osnovni šoli te spoj sobnosti ustrezno uresničeval) (kadar je potrebno tudi olj, usmerjeni gmotni pomoči družbe) že med osnovnim šolanjem, da bil bila izobraževalna pot pogojeni s sposobnostmi, to je, z riotral njimi in ne zunanjimi dejavniki) Potrebni bi bili tudi manj diff l< rencirani vzgojno-izobraževala^ programi tako, da bi večino njil> lahko izvajali na vseh območjil1[ . "— — vadi UUIIIOCJI*’ in bi bili učencem dostopni brez preselitve. Zato pa bi bilo tudi potrebno prilagoditi prometna infrastrukturo razmestitvi ritmu izobraževanja. JANEZ ZALAZNIK Porodniški dopust odslej eno leto S seje skupščine Skupnosti otroškega varstva Slovenije Dandanes, ko se moramo vedno znova marsičemu odpovedati, je še posebno pomembno, da ugotovimo, koliko denarja je družba sposobna nameniti razvoju otroškega varstva. Bomo zaostrene težave na tem področju reševali v škodo otrok, razvoj vzgoje in varstva otrok pa prepustili iznajdljivosti slabo nagrajevanih vzgojno-varstvenih delavcev, v napol praznih vrtcih in ob čedalje tanjših denarnicah staršev? Ali pa bomo ravnali po načelu, da je vzgoja in varstvo predšolskih otrok pomembno področje, da zaposleni v njem opravljajo družbeno koristno delo in da je treba že začeti ure- temeljnimi akti v občinah. Pomembno je tudi, da bodo vsi vrtci uresničevali najrazličnejše vzgojno-varstvene programe, ki bodo ljudem predstavljeni. Vse te misli so povzete iz nedavne skupščine Skupnosti otroškega varstva Slovenije; na njej so delegati — tako kot zmeraj doslej — zelo zavzeto obravnavali vsa vprašanja, sporazuma o porodniškem dopustu, ki natančneje določa upravičence, kako se bo ta dopust izrabil, nadomestilo osebnega dohodka idr. S spremenjenim Zakonom 0 delovnih razmerjih (Uradni lis1 SRS, št. 5-86) se je namreč po; rodniški dopust v naši republik podaljšal na eno leto. To je kal lep dosežek, čeprav bodo prišk zamisli o prožnejši izrabi daljšega porodniškega dopusta , -—j-, ki zadevajo razvoj pa tudi ohranjanje doseženega pri vzgoji in varstvu naših p<->. UUJJUMU 1 predšolskih otrok. Kot je poka- vrsto kasneje. To bo gotovo rm zala razprava ob predlogih do- goče uresničiti še letos, takrat, k bodo zbori slovenske republišl skupščine še temeljito pregledž Zakon o delovnih razmerji Tokratna sprememba dovoljuj --------predlogih „„ kumentov dolgoročnega in srednjeročnega razvoja otroškega varstva Slovenije, ki so jih dele- . ------------- gati sprejeli, je še zmeraj veliko ----------------,-j snicevati neštetokrat ponovljeno vprašanj nerešenih, kljub vztraj- tako smo slišali na seji, le podalj zahtevo: dati čimboljše možnosti nemu prizadevanju Skupnosti pa sanje porodniškega dopusta. tudi sindikatov. Delegati so med Povedati i*. tudi tr^n^ a?* drugim znova spraševali, zakaj so vsi izdelki, od živil do oblačil, namenjenih otrokom, tako strašansko dragi? Tudi dobra igrača bi morala biti cenejša, saj je le-ta vsem otrokom? Ne bi smeli dovoliti, da bi se še naprej povečevale razlike med občinami tako glede možnosti za delo kot v osebnih dohodkih vzgojnovar-stvenih delavcev. Ne bi smeli zaiti v slepo ulico, kjer ekonomska cena v vrtcih, ki je nastala na temelju večjega števila otrok (kot jih je v vrtcih zdaj) duši vsa prizadevanja vzgojno-varstvenih organizacij za kolikortoliko normalno poslovanje in še nadalje povzroča, da se vrtci praznijo. Ali moramo res tako togo spoštovati normativ, ki v zdajšnjem času ni ustrezen? Rešitev je najbrž v tem, kako bomo uresničevali svobodno menjavo dela. Pokazalo pa se je, da je to marsikje mogoče izpeljati. Vprašanja bo treba urediti s tudi oproščena prometnega iuul uuiocaia, ua no poroanis davka. Na skupščini je predlaga- dopust odslej trajal 365 dni (< nr\ no« cza ^ ♦ 0 8 Hni ^1 .-..-»i Povedati je tudi treba, da bod< družbeno pomoč ob rojstvi otroka prejele tudi študentke i( učenke srednjih šol in tiste, ki iš čejo zaposlitev. Spremenjeni zakon in spora zum določata, da bo porodnišK no, naj se akcija o ustreznejši ceni izdelkov, namenjenih otrokom nadaljuje, v njej pa naj sodeluje tudi SZDL. Slišali smo tudi predlog delegata iz Trbovelj, ki meni, da bi morali nameniti več denarja za razširitev in prenovo stavb, ki so namenjene otrokom z duševnimi in telesnimi motnjami, še posebno tistih, ki so medobčinskega pomena. Delegati obeh zborov skupščine Skupnosti otroškega varstva Slovenije so sprejeli tudi predlog tega 28 dni pred predvidenin porodom). Eden od staršev bi lahko delal-a po štiri ure na da1 do 17. meseca otrokove starosti pri dveh ali več hkrati rojenil otrok pa jima pripadajo še trij< meseci daljšega dopusta za vsakega otroka. Mati, ki ima hujf telesno ali duševno prizadetegi nedonošenčka ali dvojčka (če s< bo odločila za štiri ure dela m dan), ima pravico tako delati di 23. meseca otrokove starosti. TEA DOMINKO Nacionalizem, mladina in šola k_ _________ /dina pot: vzgoja za strpnost, enakopravnost in razumevanje drugačnih kulturnih 'brazcev življenja jji 6 0<^ 1981, ko je izbruhnila nacionalistična protirevolucija na ,tnolviS°VU’ Se mn0Žij0 znanlenja> da v Jugoslaviji nacionalizem ponovno ' zala ^ ^avo' Kdor koli zadnje čase spremlja jugoslovanski tisk, opazi, ' ažiio86 V !9em raz*'rjaj° občutki nekakšne narodne ogroženosti. Tradi-4 ji »zaščitniki« naroda, kakršne poznamo v delu malomeščan-’r?l,0 Rejenega humanističnega in kulturniškega izobraženstva, v kle-ieiti ? 's*'^nem delu duhovščine in med sovražno emigracijo v tujini, po-‘JegTJai° svoje usluge. otC'^__________________________________________________________________ ,ak< Snovno se tudi začenjajo po-'^'ke o aktualni vsebini gospo-n si arske in kulturne neodvisnosti .j-jeT^da, kot nerešena se ponovno , pofPitajo vprašanja o protislovni jnifotnosti razrednega in narod-natp’ razrednega in internacio-šolC68,3- 0bnavliaj° se poskusi :’rš('' e ■levanJa neKaksne nadna-’ 'I0nalne abstraktne enotnosti ""oŽj aVS*Ce?a razre(^a v Jugoslaviji ]a tudi njegovega zapiranja v re-t ik^iške in pokrajinske meje, tUJ°navljajo se težnje po vsilje- .l?nju nadnacionalne abstraktne inj 'tukratsko-centralistične enot-J.gjj.pti Zveze komunistov Jugosla-olo- ‘)e' ilil.< p stil Gospodarska kriza, ki so jo teV' edi sedemdesetih let hote iz-td^le najrazvitejše kapitalistične ožeftave, je povzročila, da so se >eH' euVrščene države in države v te'| voju začele zapirati vase in seči P0rabljati kratkovidno strate- ak«^° *ysak je sam sebi najbližji« ili i>>re*' se> kdor se more«. S tem jJ.etovne kapitalske metropole ’ 0.j!s° dosegle samo večjih poseb-'^j11 U dobičkov, ampak so tudi 0j. ajale enotnost med neuvršče-'beu'11'’ zavrle samostojne in a t,i uPne usmeritve razvoja držav enj,razv°ju, pa tudi omajale akcij-tra iH° enotnost >n mednarodno so-iki! ?rnost delavskega razreda, najpomembnejših delovnih slo-iteiev pa (U(jj manjših in srednjih iilniarodov v svetu. ijil1 ;jlj Jugoslavijo kot državo v ra-r®|:.V°ju 'n tudi kot mnogonacio-U m5 00 državo z izredno zapleteno tn .^anjo strukturiranostjo in ve-1 'uii razlikami v notranjem ra-r0iu> je ta kriza zadela še toliko fjucneje, ker je prišla tedaj, ko j Je pokazalo, da je nujno ka-ruvsko in tehnološko prestruk-Prati celotno proizvodnjo in je ^stalo prehajanje družbene re-^_r°dukcije v roke združenih de- Lcev — samoupravljalcev. Po u u 1980, ko so tuja posojila u.[l n'la >n ko so prišli računi za 3 -i avnico in obresti, kako so se po-a-kf23 • tu^‘ pomanjkljivosti ra-! LpJn|h zasnov zadnjih petnaj- I h> dvajsetih let, so začele na-, 0lialatl gospodarske, družbene in ljSi, ^luo-politične razmere za jnje Poglabljanje sociali-‘icnega samoupravljanja. Take II pmere se porajajo samo kot '°ci možnosti družbenega ra-*. rPja, če se bo ta možnost ure-1 ana'!3’ Pa ie odvisno predvsem a ustvarjalnih sposobnosti ra-' nridne opredelitve in družbe-kest 83 u8*eda zlasti zveze komuni-„1,1,°.v Pa tudi vseh drugih sociali-®‘Učnih subjektivnih sil. je, Jj' de^k.° se Poraia Racionalizem in iš' Družbe v ,. —ne skupine, ki jim je l ‘ko do etatističnega in tehno-.tiniatskega odločanja — od orga-'T^Pplje združenega dela do Ra^P^tič-h skupnosti kiikav!Seb ravneb — si poskušajo Liak3r7ali Pridobljene položaje da se skrito ali pa javno bo- jliiene" Z3 drugačno delitev odtu- _ , U ti, (Ujejo ; ..Se. 8a družbenega dohodka, ki i pR nagl0 zrnanjšal. Ta dohodek ietia »drugače« deliti le L je 3acun drugih delov Jugoslavi-Ldrii narodov in narodnosti, aoj, gm gospodarskih panog, dru-| n organizacij združenega dela, J tani 8a ni mogoče izsiliti, pa je t goee vsaj opravičevati svojo kri, jino stisko in neuspešnost s do drugih — prešibak polo- žaj svoje proizvodne panoge, dejavnosti republike, pokrajine ali kar svojega naroda v federaciji. To je rojstno mesto današnjega unitarističnega in separatističnega nacionalizma, ki skušata federacijo spreminjati v prostor za spore tistih družbenih skupin, za katere sta narod in delavski razred samo objekta njihove manipulacije in sredstvo varovanja njihovega monopola oblasti v imenu in namesto delavskega razreda, delovnih ljudi in svojega naroda. Kako se je torej mogoče in kako se je treba bojevati proti nacionalizmu v družbi, med mladimi, v šoli? Predvsem je treba preprečevati vsako odtujeno odločanje o družbenem dohodku in vse poskuse vračanja zveze komunistov v vlogo partije oblasti ali pa njenega spreminjanja v idejno zmedeno in samo sebi zadostno klepetalnico. Na znanstvenih dokazih in s potrpežljivim usklajevanjem interesov v javnosti, predvsem pa z odgovornim in ustvarjalnim delom je treba ustvarjati skupne možnosti za razvoj Jugoslavije in izhajati iz samoupravnega povezovanja združenih delavcev na tistih točkah, ki so strateškega pomena za naše vključevanje v mednarodno delitev dela. To je tisto bistveno, kar nam lahko pomaga vzpostaviti takšno razvojno gospodarsko enotnost v Jugoslaviji, ki nas bo varovala pred izbruhi vseh zvrsti nacionalizma. Uveljavljati je treba čiste račune in samoupravne odnose tudi pri uresničevanju solidarnosti z nerazvitimi. To bo onemogočalo, da bi se v odnose med razvitimi in nerazvitimi vrivala po-litizirana nacionalna čustva in strasti in da bi se tako objektivno zapleteni problem še bistveno bolj zameglil, njegovo reševanje pa otežilo. Izredno pomembno je tudi uveljavljati ustavna določila o enakopravnosti narodov in narodnosti v Jugoslaviji. Ustava iz leta 1974 je na eni strani uzakonila gospodarsko neodvisnost narodov, na drugi samoupravno oblast delavcev znotraj vsake republike in pokrajine in na tretji strani odgovornost vseh republik in pokrajin Jugoslavije za skupno razvojno politiko in za optimalen skupni razvoj. Če se ta temeljna usta\nai stališča ne upoštevajo, se odnosi v družbi zaostrujejo — iz tega pa se ne bi mogli izkopati brez velikih družbenih pretresov. Zanemarili smo stike med ljudmi Zelo pomembno je tudi, gradimo mostove za medseboj spoznavanje pripadnikov vs narodov in narodnosti v Jugosl viji, in to ne samo na ravn uradnih stikov med izvršilni] organi vseh vrst, ampak nep sredno v stikih med ljudmi, zadnjem času smo to zanemari in zdaj se nam maščuje. Zelo se zmanjšale možnosti mlad ljudi za potovanja po Jugoslavi možnosti za druženje in spozn vanje mladih v delovnih brig dah, ki bi imele drugačne n mene od izrazito proizvodnih zoženih pretežno na materialne naloge. Veliko tradicionalnih, zlasti kulturnih stikov, ki bi lahko bili vsebinski, je zgolj še formalnih. Tudi pobratimstva med občinami in mesti niso vedno tisto, kar bi vsebinsko lahko bila. Zaradi vsega tega se težko spoznavamo med seboj, vse to povzroča večje zapiranje, hkrati pa olajšuje razširjanje bolečih novic o zapletih v mednarodnih odnosih v množičnih občilih, novic, pomešanih z različnimi senzacionalističnimi primesmi. Tako nastaja nacionalistično nabrušeno in v bistvu nerealno politično ozračje. Zelo smo tudi zanemarili faz-širjanje teoretskih dognanj in poudarjanje praktičnih dosežkov naše zgodovine in našega povojnega razvoja, kar zadeva reševanje in urejanje vprašanja neodvisnosti in enakopravnosti ter samobitnosti narodov in narodnosti, ki živijo v isti državi. V Jugoslaviji imamo bogato tozadevno marksistično tradicijo. S to tradicijo imamo kaj povedati, ne samo samim sebi, ampak tudi vsemu svetu. Zavest, da smo na tem področju na teoretični in praktični ravni na svetovni konici, je izredno slabo razširjena med delovnimi ljudmi in mladino v šolah in tudi v sami zvezi komunistov to ni posebno znano. Kako se mladi opredeljujejo do narodnega vprašanja, do razredne solidarnosti, do bratstva in enotnosti med narodi v Jugoslaviji? To je zelo odvisno od tega, kako jim te probleme pojasnjujejo učitelji in koliko mi vsi resnično vzgojno delujemo med mladimi. Pri tem ne zadoščajo samo lepe in posplošene besede o mučni in o slavni nedavni preteklosti. Storiti moramo veliko več tudi za to, da bi se mladina različnih jugoslovanskih narodov med seboj bolje spoznala, in to sredi družbenih problemov in protislovij, ki jih bodo morali skupaj prav kmalu tudi odpravljati. V kali zatreti nacionalno nestrpnost Takoj, ko se pojavi kakršenkoli izbruh nacionalne nestrpnosti, pa če je videti še tako nedolžen in nepovezan s siceršnjim razpoloženjem v šolah, je to treba v kali zatirati. Seveda pa ne tako, da bi ožigosali tiste, ki spodbujajo izbruhe, ampak s potrpežljivim pojasnjevanjem, razkrivanjem napačnih predstav in z razkrinkavanjem polresnic, torej vsega tistega, kar zdaj tudi v javnosti že kroži kot snov za ustvarjanje nacionalne nestrpnosti med ljudmi v Jugoslaviji. Mladim pripadnikom drugih narodov, ki jih je zdaj v naših šolah že veliko, je treba dati priložnost, da pred svojimi sošolci pokažejo bogastvo svoje narodne tradicije; da torej ne občutijo tega, da prihajajo iz druge republike, iz drugačnega nacionalnega okolja kot manjvredno drugačnost, ampak da to občutijo kot vsebinsko prvino skupnega bogastva vsehjjudi v Jugoslaviji. To pa je mogoče samo, če imajo dovolj možnosti, da sami spoznajo svojo narodno tradicijo in jo lahko ponosno predstavijo tudi drugim. Mislim, da je to resnična vzgoja za strpnost, enakopravnost, razumevanje drugega, razumevanje drugačnih kulturnih obrazcev življenja; to je nujno, da bi otroci in mladi ljudjepostali odporni do nacionalističnih stereotipov in ideološke zvijačnosti nacionalizma, ki se zelo trdovratno lepi na tiste družbene skupine — in mladi so gotovo med njimi — ki se iz kakršnih koli razlogov čutijo ali pa so v resnici na obrobju družbe in nemočne. Mladi morajo spoznati domovino Kar zadeva možnost mladih, da bi neposredneje spoznavali Jugoslavijo, se bojim, da smo precej nemočni, ker primanjkuje denarja. Toda čeprav je v šolah le malo denarja za izlete, mislim, da bi morali tega, kar ga je v ta namen, porabiti za ekskurzije prav v tiste kraje Jugoslavije, ari koder prihajajo otroci in mladina v naše šole. To je zelo pomembno, kajti navezovanje stikov med ljudmi različnih narodnosti v Jugoslaviji tudi na tej čisto osebni, človeški ravni je najboljša obramba proti posplošeni, prehitri, površni oceni o lastnostih in vrednotah drugih narodov v Jugoslaviji. Veliko naših šolskih knjižnic je premalo opremljenih s temeljno literaturo o zgodovinskih tradicijah in kulturi drugih naših narodov in narodnosti. Čeprav je v nekaterih šolskih knjižnicah veliko tovrstne literature, pa so take knjige premalo brane. Z malo truda in z nekoliko drugačnim prijemom bi lahko pri družboslovnih predmetih zelo veliko storili brez velikih posegov v predmetnike, brez velikih načrtov o tem, kako je treba poenotiti učne načrte v Jugoslaviji tudi pri predmetih, kjer bi bilo to objektivno škodljivo. Še zadnja stvar, za katero pa mislim, da je zelo pomembna: mladi ljudje v šolah zelo malo vedo o svetu proizvodnega dela in ga tudi zelo pozno spoznajo. Tako nimajo priložnosti spoznati, da se s temi problemi lahko učinkovito spopadajo samo organizirani samoupravljale! sami. V Sloveni ji je zmeraj več delovnih organizacij, v katerih so delavci različnih narodnosti. V javnosti se malo piše in razpravlja o tem, kako ti delavci skupno rešujejo svoje probleme, koliko občutka še imajo za to, da so ti problemi skupni in da jih je treba urejati s skupnimi močmi. Zelo dobro bi bilo, če bi si mladi lahko neposredno ogledali, kako se delavci dogovarjajo, da bodo urejali socializacijska, izobraževalna, kulturna, socialna vprašanja tistih svojih tovarišev, ki so prišli z drugih republik in pokrajin. To lahko mladini nazorno pokaže, kako zelo nujno je razvijati sposobnosti samoupravljalcev za reševanje življenjskih vprašanj, kakršna so narodna enakopravnost delovnih ljudi, njihova narodna samobitnost in njihov narodni ponos. Nikjer namreč ni mogoče tako neposredno ugotoviti, da gre za razvijanje izrecno socialističnih vrednot, s katerimi pri vsakdanjem delu, opravljanju in go-spodarjenju stoji ali pade socialistični samoupravni položaj vsakega delovnega človeka. (Kdor bi se želel poglobiti v poznavanje vprašanj, ki sem jih obravnavala v tem prispevku, naj si ogleda naslednje vire: Josip Broz Tito: Nacionalno vprašanje in revolucije, DZS, Ljubljana, 1978 Edvard Kardelj: Izbrano delo II. knjiga. Mladinska knjiga, Ljubljana, 1977 in Janko Pleterski: Jugoslavija — zajednička revolucija, Komunist, Beograd, 1986). SONJA LOKAR medsebojni odnosi Pogosto hodimo drug mimo drugega Srečanje z ravenskimi učitelji Nenehno izobraževanje postavlja sodobnega človeka vse pogosteje ne le v vlogo učenca, ampak tudi v vlogo učitelja, predavatelja, mentorja. Ni lahko stopiti pred svoje kolege, jih pritegniti, jim povedati kaj koristnega in novega. Veliko vedo, bogate izkušnje imajo, hkrati pa so utrujeni od navodil, nasvetov, usmeritev in šolskega dela. Če bi se na vseh področjih tako naprezali, kot se napreza učitelj v šoli, bi imeli gotovo več, kot imamo, in bi nam bilo lepše. Še posebno zahtevno je dandanašnji pedagoškim delavcem spregovoriti o medčloveških odnosih in njihovemu vplivu na mlado osebnost. Zaradi prenatrpanih programov in razredov in prenapetega dela je odrinjeno ob stran učiteljevo temeljno poslanstvo: da bi mu bila učna snov predvsem sredstvo za oblikovanje odraščajoče osebnosti. Skupine učencev — razredi in oddelki — so po ugotovitvah ravenskih srednješolskih učiteljev zelo pisane po zanimanju in nagnjenjih, po poprejšnjem znanju in sposobnostih, po delovnih navadah in notranji pripravljenosti, po socialni in čustveni razvitosti, po odzivnosti in drugem. Učitelj žal nima časa, da bi se ustavljal ob pestrosti teh razlik; hiti s snovjo, mladi pa očitajo, da zanje nima posluha. Ravenski učitelji pravijo, da je delo naporno za učence in učitelje, in ni čudno, če se med njimi krešejo iskre in kresovi, saj učitelji in učenci pričakujejo nemogoče. Eni in drugi imajo pievisoke zahteve, nestrpni pa so oboji. Vsi so preobremenjeni in zato neprilagojeni, učitelji in učenci imajo različne vrednostne sisteme, razlike pa so tudi v duševnem in telesnem razvoju učencev. Pravijo, da so zaradi vseh teh vzrokov učitelji in učenci manj uspešni, kot bi bili sicer, od tod izvirata neznanje in zadrega obojih. Kolektiv sedemdesetih ravenskih učiteljev je bil v prvih minutah našega srečanja bolj zadržan in previden. Videti je bilo, da so se učitelji vdali v »usodo«, sedeli so in poslušali. Ker pa ni bilo treba zgolj poslušati, marveč so bile dobrodošle njihove misli, predlogi, stališča in izkušnje, so začeli zavzeto sodelovati. Zeloso se razživeli pri strokovni razčlembi prvin, ki slabšajo ali zboljšujejo odnose med njimi in učenci, razgovorili so se o tem, kaj zavira in pospešuje dobro pedagoško delo, katera so spoznanja, ki jih premalo upoštevamo v šoli pa tudi doma in povsod, kjer delamo z ljudmi. Podobno doživljamo tudi pri srečanjih z ljudmi v gospodarstvu. Zamislijo se nad spoznanjem, da se ženejo za gmotnimi dobrinami in vse bolj zgubljajo posluh za bližnjega in sposobnost vživljanja v sočloveka, pripravljenost na sodelovanje in delovno povezanost. Čutijo, da je človekova ustvarjalnost v praksi nepomembna, nesmiselna, celo odveč. Pozitivizem in praktici-zem sta na pohodu, izrinjene so drobne lepote, ki nas lahko vsak dan osrečujejo. Hodimo, mislimo in govorimo drug mimo drugega. — Imamo pravico za tako početje? Prihodnost je oblačna; rod, ki prihaja, nam tega ne bo odpustil! Treba bo najti skupen jezik, da bomo drug drugega razbremenili, si ohranili duševno in telesno zdravje, da bomo varčevali svoje moči za uresničitev postavljenih ciljev. Če primerjamo različna delovna okolja, je jasno, da so med njimi pomembne razlike. Pri mnogih delih lažje uravnavamo razmerja med človekom in obveznostmi. Bolj notranje spodbujeni z večjim zanosom popri-memo za delo, manj razpoloženi ga lahko za krajši čas celo odrinemo. Otroka — mladostnika, ki je pred nami, ne moremo odložiti, pospraviti v predal ali ga celo zapreti kot knjigo. Tu je in moramo mu slediti pozorni, strpni, umirjeni in z znanjem. Toda tudi učitelj je samo človek. Tudi on mora imeti motiv za želeno odzivnost. Družba mu mora dati občutek, da je kaj vreden in da opravlja družbeno pomembno delo. Brez tega bo svoje delo zožil zgolj na poučevanje. Hvale vredno je razmišljanje ravenskih kolegov in njihovega vodstva o omenjeni problematiki. Prepričana sem, da bodo vsak po svojih močeh kljub skromnim možnostim plemenitili svoje delo, ne le zaradi poklicne dolžnosti, marveč predvsem zaradi preprostega človeškega dostojanstva. VIDA VARGA Nacionalisti se ne rodijo ... Očitno je, da slovenskega naroda ne ogroža Jugoslavija, marveč obe temeljni skrajnosti nacionalizma: separatistična in unitaristična različica, ki se med seboj neprestano spodbujata. Kot je nujno nasprotovati vsem tistim težnjam, ki vidijo izhod iz krize v krepitvi centralističnega etatizma, tako se moramo stalno spopadati tudi z drugimi, ki obravnavajo federacijo predvsem kot oviro, ne pa kot prednost in možnost za uveljavljanje slovenskega naroda. Pri tem nas mora tudi danes, kot doslej, voditi misel pisatelja in glasnika prihodnosti Ivana Cankarja, ki je v svojem znanem predavanju o slovenskem narodu kot »narodu proletarcu« zajel desetletna hotenja po združitvi v jugoslovansko skupnost. Spopad z nacionalizmom je namreč hkrati spopad z zaprtostjo, 5 slovensko ozkostjo in samo-zaverovanostjo, z lokalizmi in re- publikanizmi, skratka z vsem tistim, kar ne vodi v hitrejši razvoj in ne zagotavlja perspektive. Med mladimi, čeprav so bili v središču nekaterih nacionalističnih izpadov, zagotovo ne kaže iskati izključnih krivcev. Nacionalisti se namreč nikoli ne rodijo, marveč se porajajo pod vplivom razmer. In če se v njih ne znajdejo, če ne morejo rešiti svojih problemov v družini, šoli, okolju, potem si sami često neobjektivno iščejo »rešilne bilke«. Toda na drugi strani so se prav mladi sposobni kritično spopasti s takšno miselnostjo. V nagrajeni nalogi, kar nikakor ni izjema, je učenec 8. razreda Gregor Pirš napisal: »Slovenci bi vse radi delali v rokavicah, hkrati pa se pritožujemo, da je pri nas preveč Bosancev in jih krivimo za stvari, za katere niso in ne morejo biti krivi...« JANEZ KOROŠEC, Komunist, 15. II. 1985 OB 30-LETNICI SVETOVALNEGA CENTRA V LJUBLJANI Nenehno zorenje, spodbujeno z zahtevnimi cilji Leto 1985 je bilo za Svetovalni center za otroke, mladostnike in starše v Ljubljani jubilejno leto. Poteklo je trideset let, odkar je bila, leta 1955, v Ljubljani ustanovljena Vzgojna posvetovalnica. Je trideset let delovanja neke ustanove veliko ali malo? Lahko zdajšnji Svetovalni center v prispodobi označimo kot »mladostnika« ali lahko že govorimo o »zrelem osebku«, ki je možnosti za svoj razvoj že izčrpal? Če nekoliko pobrskamo po »zgodovini«, vas bo vsekakor presenetil podatek, kako zrel program si je zastavila ob ustanovitvi Vzgojna posvetovalnica. Pričakovali bi pač, da bo usmerjena povsem pragmatično — v svetovanje in dajanje pomoči tistim, ki jo potrebujejo pri vzgoji otrok in mladostnikov, to pa so predvsem starši in drugi, ki imajo opravka z otrokovo težavnostjo. Toda ne! Vzgojna posvetovalnica si je že ob ustanovitvi zastavila program, ki se do danes ni bistveno spremenil: diagnostično in terapevtsko korektivno delo (danes rečemo temu ambulantno delo), znanstveno raziskovalno delo (danes: analitično in razvojno ter raziskovalno delo), delo za strokovno dviganje kadrov (danes: izobraževalno in andragoško delo) in propagandno-preven-tivno delo (danes: preventivno in skupnostno delo). To je vse in tudi danes ni potrebno, da bi bilo še kaj več. Zrelost zasnove in ustrezno predvidevanje potreb in nadaljnjega razvoja nam morda pojasni podatek, da sta bila nosilca zasnove izjemna strokovnjaka in osebnosti — psiholog Marjan Matko (prvi vodja in pobudnik ustanovitve posvetovalnice) in Helena Puhar, ki ji pripada vodilna vloga v prvem desetletju razvoja vzgojne posvetovalnice. Nato pa se je dejavnost brez vidnejših zastojev na postavljenih temeljih nenehno bogatila, saj se v razvoju ustanove lepo prepletajo dejavniki količinskega in kakovostnega razvoja: — vedno več delavcev in čedalje večja raznovrstnost njihovega strokovnega znanja in izkušenj (psihologi, pedagogi, specialni pedagogi, logopedi, ždravniki-pediatri, psihiatri, socialni delavci, sociologi, andragogi in drugi) — danes okoli 50, če upoštevamo tudi stalne zunanje sodelavce; — vedno več obravnavanih otrok in mladostnikov (danes okrog 1500 na leto, od tega okoli 1000 novih) in vedno več različnih storitev pri obravnavanju njihovih problemov (okoli 5500 staršev, 750 drugih oseb —učiteljev, vzgojiteljev, strokovnjakov, drugih, 9500 obiskov na leto, različne oblike svetovanja in terapije, pri tem poleg strokovnjakov sodelujejo tudi prostovoljci, večinoma študentje); — vedno večja strokovnost, spodbujena s svojevrstnimi prispevki različnih strok pri obravnavi in z njihovim skupinskim sodelovanjem; — vedno bolj raznovrstni prijemi, ki niso več le individualni ali skupinski in omejeni le na prostore Svetovalnega centra temveč vključujejo tudi zunanje institucije (šole, VVO, zdravstvene, socialne) kot enakopravne sodelavce pn obravnavi in ne podce- njuje nobenega uporabnega sporočilnega sredstva (knjiga, časopis, radio, televizija, sindikalno ali občinsko glasilo, oglasna deska v delovni organizaciji, osebno sporočanje ipd.); — vedno več tistih, ki jim rabijo nakopičeno znanje in izkušnje delavcev Svetovalnega centra (poleg tistega, ki sam pride v Svetovalni center, tudi tisti, ki ga sporočila in vplivi dosežejo na druge načine) in s tem vedno večji poudarek na preprečevanju težav pred zdravljenjem. Tako se nam na začetno postavljeno vprašanje ponuja odgovor: Svetovalni center ni »zreli osebek«, ki bi se v svojem razvoju Že ustalil in si izoblikoval ustaljene in rutinsko delujoče modele svojega dela, ki jih je treba le še vzdrževati; gre bolj za osebek, ki nenehno zori, spodbujen z zahtevnimi cilji, ki so bili vanj »vsajeni ob rojstvu« in z »mladostniško« obarvano usmerjenostjo k iskanju novega in nenehnem oplajanju doseženega s še nepre-skušenim. So tudi zastoji, so tudi poskusi, ki ne dajo pričakovanega, a nikdar ni tega, da se ne bi našlo poti naprej, po temeljni poti, ki je sorazmerno jasna že od ustanovitve. Naše razmišljanje pa ne bi bilo popolno, če ne bi opozorili na nekaj, kar je za razvoj ustanove bistveno: nčglede na vse možnosti in oblike dela, ki dejavnost Svetovalnega centra poglabljajo, bogatijo, širijo in povezujejo r celoto —temelj tega delaje bil, je in bo ostalo ambulantno delo. To je delo, ki je namenjeno strokovni pomoči otrokom in mladostnikom, ki se znajdejo v stiskah — s tem pa se znajdejo v težavah tudi njihovi starši, učitelji, vzgojitelji in drugi (pri tem ne mislimo le na posameznika, temveč tudi na institucije), ki so povezane s psihosocialnimi problemi otrok in mladostnikov. Iz te vsakdanje prakse se delavci Svetovalnega centra nenehno učijo, pridobivajo dragocene izkušnje in znanje, ki ga morajo seveda potem še sami oplemenititi s svo jim učenjem in izobraževanjem ter samoizobraževanjem, da bi nastala ustrezna sinteza praktičnega in teoretičnega znanja. To nakopičeno znanje je temelj uspešnega ambulantnega (pretežno k problemom posameznikov usmerjenega svetovalnega dela), pa tudi temelj za vsebino in oblikovno bogate izobraževalne programe Svetovalnega centra (njegovi strokovnjaki imajo v svojem stalnem programu okoli 100 različnih tem za različne vrste udeležencev), izhodišča za dejavnosti Svetovalnega centra, ki so usmerjene v delovanje drugih institucij in skupnosti v ožjem in širšem pomenu — to je tako imenovano skupnostno delo, in tudi za raziskovalno dejavnost Svetovalnega centra, ki je seveda predvsem razvojno in uporabno usmerjeno. Upoštevajoč potrebe življenja, ljudi brez katerih v Svetovalnem centru ne bi bilo dejavnosti, in to, da te gotovo ne bodo usahnile, je Svetovalnemu centru zagotovljen še nadaljnji razvoj, toliko bolj, kolikor bolj bo znal prisluhniti temu svojemu naravnemu viru iskanja in reševanja problemov. ZORAN JELENC POBUDE V DRUŽBOSLOVNO-JEZIKOVNI USMERITVI Jeseni programi po novem Po petih letih nenehnega preučevanja in po številnih opozorilih učiteljev, strokovnjakov, univerz, mladine in združenega dela je izoblikovan prvi popravek enega od številnih vzgojno-izobraževalnih programov. Družboslovno-jezikovni program bo imel več jezikovnega in tudi naravoslovnega pouka. Premik v izobraževanje — za nadaljnje izobraževanje. Ni skrivnost, da so imeli novi srednješolski programi, ki smo jih sprejeli pred petimi leti, veliko napak. Te so se pokazale najprej v prezahtevnem predmetniku in učnem načrtu za prvi letnik. Prvi letnik, ki ga popularno imenujemo SVIO (skupna vzgojno-izobrazbena osnova), je za povprečno populacijo slovenskih učencev že skoraj pretežak. Nedosegljiv je za slabše, prelahek za najbolj nadanene. Tako imenovana notranja*aiferencia-cija pri pouku in ocenjevanju se kljub željam, potrebam in zahtevam v praksi zaradi številnih razlogov ni posrečila. Nadaljnja velika slabost, celo nesmisel, je v tem, naj bi srednje šole izobraževale za poklic, za delo in za nadaljnje šolanje, v katerem se poklica — ponovno izučiš! Kljub opozorilom ob začetku preobrazbe srednjega šolstva, da to ne gre, se je šele v tem šolskem letu, torej po več kot štirih letih, začel strokovno razpravljati o teh pomembnih vprašanjih, ki so našemu šolstvu in s tem naši družbi prizadela še neocenljivo škodo. Strokovnjaki z univerz jasno in glasno zahtevajo, da morajo njihovih prihodnji študentje pridobiti v srednji šoli čim bolj obsežno splošno izobrazbo. Poklicno jih bodo že oni usposobili. To je razumljivo. Preprosto razmišljanje, da je že naučeno težko naučiti po novem, pove, da je s takšno zasnovo, kakršno že imamo, delo na univerzi dvakrat težje. Najprej popravljaš tisto, kar naj ne bi bilo potrebno. Drugo — tudi to je del napake sedanjega srednjega šolstva — pa je, da so obsežno faktografsko znanje, preštevilni predmeti in razbitost pouka s proizvodnim delom in delovno prakso", učence manj usposobili za nadaljnje šolanje kot nekdanje srednje šole. Torej je treba na univerzi še več naučiti. Popravljati in več naučiti. Ko so bile (žal veliko prepozno) načelne ali pa namišljene dileme odpravljene (SVIO bo v prihodnje občutno skrčen — lažji, njegov vsebine bomo razvr- Obvestilo ZBIRAMO NAROČILA NA SAMOUPRAVNI SPORAZUM Osnovne in glasbene šole, organizacije za usposabljanje in vzgojno-varstvene organizacije obveščamo, da bo ob prihodnji številki Prosvetnega delavca izšel Samoupravni sporazum o skupnih izhodiščih in nekaterih osnovah za razporejanje čistega dohodka in za delitev sredstev za osebne dohodke in skupno porabo. Organizacije, ki želijo naročiti sporazum, prosimo, da to čimprej sporočijo (pisno ali po telefonu 315-585) uredništvu Prosvetnega delavca. Obenem s prilogo bodo prejele tudi pristopno izjavo. predmetnik bo skrčen — manj predmetov, učni načrti prečiščeni in - družboslovno-jezikovni program bo usposabljal predvsem za nadaljnje visokošolsko izobraževanje), je bil izdelan novi predmetnik, ki ga je sprejel kot predlog strokovni svet Posebne izobraževalne skupnosti za družboslovje. Dokončno bo sprejet na naslednji seji Posebne izobraževalne skupnosti za družboslovje. In kaj predlaga strokovni svet novega? Najprej moram zapisati, da je v predlogu precej manj predmetov. Vsi novi predmeti, ki jih je prinesla reforma, so opuščeni. Tako v družboslov-no-jezikovnem-programu ni več bibliotekarstva, arhivistike, zdravstvene vzgoje, strojepisja, osnov tehnike in proizvodnje v vseh višjih letnikih, informatika in računalništvo pa sta združena ■ v en predmet. Predmetnik je skoraj tak, kakršen je bil v nekdanji gimnaziji. Razlika je v številu ur pri posameznih predmetih. Poudarjen je jezikovni pouk. Več ur je slovenskega in tujega jezika. (Torej je bolj »klasična« usmeritev.) Tako je slovenskega jezika vsa štiri leta po 4 ure na teden (jezikovna smer ima v 4. letniku 5 ur!). Prvi tuji jezik ima enako število ur kot prej (3 ure na teden), drugi tuji jezik po novem 3 ure na teden, v 3. in 4. letniku (jezikovna smer) pa 3 ure (prej samo 2 uri na teden) tretjega tujega jezika. Pomembna je tudi družboslovna preobrazba. Nekaj predmetov, kot sem že napisal, je odpadlo, samoupravljanje s temelji marksizma bo samo'v 3. oziroma 4. letniku po 2 uri na teden, zato pa bo v družboslovni smeri več sociologije in po eno uro več zgodovine. Geografije bo vse štiri leta po 2 uri na teden. Zanimiv je predlog za pouk obrambe in zaščie. Jugoslovanska težnja je, da se prestavi v 3. in 4. letnik. To pa bi pomenilo (zdaj je v 1. in 2. le11* ku), da učitelji obrambe in C čite ne bi imeli dve leti dela. družboslovci predlagajo p0^ obrambe in zaščite v 2. in 3. k niku. Nekoliko manj bo politi^11 ekonomije. Zelo razveseljivo]' da se je obseg naravoslovne!] pouka občutno okrepil. Tako( za biologijo namesto dveh uD in 2. letniku v prihodnje poj ure na teden. Med kemijo ifl^ ziko ne bo več izbirnosti. 0? predmeta bosta obvezna. Ime bosta po dve (1. letnik) ozirof tri ure (2. letnik) pouka. Družboslovna smer bo imeh 3. oziroma 4. letniku še eno U' več matematike. Dejavnosti o*1; nejo. Razen delovne prakse. 1 bo manj. V dveh letnikih bo Cd odpadla ali pa bo tečaj strojeni ja. Strokovni svet je tudi me^J da se pouk osnove tehnike 1 proizvodnje v 1. letniku na no' ovrednoti ter da se pripravi programi usposabljanja v pfj pravništvu za tiste, le-ti bodoj manjšini, ki se bodo po kolki nem družboslovno-jezikovni programu zaposlili. Enotno ■ podprli uvedbo mature. V družboslovno-jezikovni programu so opravili veliko de| Zadeve so postale resne. Zdaj)1! čaka predelava vseh učnih naf! tov, kjer bodo morali interdis( plinarno prikazati podatke irt^ podvajanja. Zanimiva je zaWi va, naj bi učni načrti vsebov5' tudi čas za utrjevanje in ocen]1 vanje. Tako bo v prihodnje (I več urah manj odvečnega. Zn nje bo bolj vsestransko, tert'' Ijito in utrjeno. Kakovost |j prav' gotovo višja. Posebej *! treba obdelati SVIO. Zelo p! membno je, da bodo novoj tam, kjer je mogoče, uvedli tud dozdajšnje izobraževanje in V bodo čakali, da bi po novi začel delati samo novi rod uči cev, ki bo prišel jeseni v slovi ske družboslovne šole. JOŽE ZUPANČIČ LETO VARNOSTI V CESTNEM PROMETU Prelomnica v odnosih med udeleženci prometa Varnost udeležencev prometa postaja velik družbeno-moralni in gmotni problem, saj, kar zadeva neurejene razmere za varen promet in odmor med udeleženci prometa, vidno zaostajamo za razvitejšimi državami v Evropi. Zato je prepričljiv poziv Republiške konference SZDLJ vsem dejavnikom, v državi, ki lahko vplivajo na prometne ra ---J » va**.** T ra* luunvz » p *« T vr ll« pivziin.llic Iti zmere pri nas, naj združijo svoje moči, znanje in denar, da bi pospešeno zagotovili varnejši promet in odpravili izrazito zaostalost v prometni kulturi. Leto 1986, ki je proglašeno za mednarodno leto prometne varnosti v Evropi, je za to prav gotovo pravšnja priložnost. . Skoraj povsod v Jugoslaviji so razmere na tem področju zelo slabe. V Sloveniji je sicer za spoznanje boljše, toda zelo blag optimizem takoj zasenči spoznanje, daje med poškodovanimi in umrlimi spet čedalje več mladih. Večina se jih ne ponesreči po svoji krivdi, zaradi neznanja in napačnega ravnanja, marveč predvsem zaradi odraslih udeležencev prometa. V naših odnosih na cestah je torej marsikaj narobe in prav na tem področju dela imamo še posebno velik dolg. Po podatkih Republiškega sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu je v letih od 1 98 1 do 1984 umrlo na naših cestah 257 otrok in mladoletnikov, poškodovanih pa jih je bilo 7877, se pravi 9.5 odstotka vseh mrtvih in 18.6 odstotka vseh poškodovanih udeležencev prometa. Po starosti je bilo 15,6 odstotka vseh mrtvih otrok starih do 4 leta, 14 odstotkov od 4 do 7 let. 24.1 odstotka od 7 do 14 let in 46,3 odstotka nad 14 do 18 let. Med poškodovanimi jih je bilo 9.3 odstotka starih do 4 leta. 13.6 odstotka od 4 do 7 let. 29.3 odstotka od 7 do 14 in 47.8 odstotka od 14 do 18 let. Podatki kažejo, da so najbolj ogroženi mladoletniki stari od 14 do 1& let. ki velikokrat tudi povzro-čijo-prometne nesreče. Kar 47,5 odstotka teh je bilo med povzročitelji prometnih nesreč, v kate- rih so izgubili življenje, mlajši otroci pa so povzročili le 13,7 odstotka prometnih nesreč in bili tudi sami žrtve. Večina otrok in mladoletnikov, ki so se ponesrečili v prometu, je bilo potnikov (31 odstotkov), pešcev (29 odstotkov) in kolesarjev (23 odstotkov ), v zadnjih letih pa je vse več žrtev med vozniki koles z motorjem. Število mrtvih otrok in mladoletnikov se v preteklih letih ni zmanjševalo tako kot število drugih udeležencev prometa. Skrb zbujajo zlasti podatki o minulem letu, ko je bilo ob siceršnjem zmanjševanju števila mrtvih v primerjavi s prejšnjim letom spet več mrtvih otrok in mladoletnikov — od 48 se je to število zvečalo na 53. V programu za vzgojo in varstvo predšolskih otrok, v programu dela in življenja osnovne šole in v vzgojno-izobraževalnih programih srednjih šol je namenjena primerna pozornost spo-polnjevanju predstav in spoznanj o prometu, o prometnih sredstvih, o vedenju in ravnanju v prometu in poznavanju prometnih pravil. Učenci zelo zavzeto in uspešno sodelujejo v občasnih in trajnih akcijah in dejavnostih, kakršne so: Z varnim kolesom v promet, Z odsevnim obeskom je na cesti varnejše, Pešec in kolesar v prometu, v tekmovanjih Kaj veš o prometu in v tekmovanjih za pridobitev prometne značke. Pomembna je tudi dejavnost pionirjev prometnikov, zelo priljubljeni in učinkoviti so tudi prometni in kolesarski krožki. Vsa ta dejavnost je seveda najbolj razvita na osnovnih šolah, precej manj pa na srednjih. Prometno varnost otrok in mladoletnikov je pred nedavnim ponovno obravnaval Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. Zavzel se je za to, da se v vzgojno-izobraževalnih organizacijah še izboljša delo ter se odpravijo nekatere vrzeli in predlagal, naj vzgojno-varstvene organizacije, osnovne in srednje šole opravijo zlasti tole: • Ugotovijo naj, kako se uresničujejo cilji prometne vzgoje pri vzgojnih dejavnostih po učnem načrtu ter v prometnih interesnih dejavnostih učencev in njihovo resnično usposobljenost za vključevanje v promet po interesnih dejavnostih (prometni krožki, pionirska prometna služba, kolesarski tečaji in izpiti, izleti na kolesih) in možnosti za povezovanje prometno-vzgojnih vsebin z drugimi oblikami in vsebinami vzgojno-izobraževalnega dela (športni in obrambni dnevi in podobno). • Spopolnijo naj svoje pro-metno-varnostne načrte ter v njih bolj celostno opredelijo dejavnosti in odgovornosti v zvezi z zaščito otrok in mladoletnikov v cestnem prometii, razčlenijo in določijo varne poti v šolo, zagotovijo delovanje pionirske prometne službe, predlagajo odpravo kritičnih prometnih točk v okolju, organizirajo popravljal-nice za kolesa, zagotovijo prostore za shranjevanje koles ter preverjajo uporabo oznak za zaščito v prometu (kresničk, ru- d menih rutk, oznak za uče11 vožnje). • Skupaj s starši in z drug'1; organizacijami, zlasti s sveti * preventivo in vzgojo v cestn£[ prometu naj v svojem okof razčlenijo prometnovzgojno S javnost in varnost otrok in mi doletnikov na širšem prometrk območju ter skupaj z njimi izvj jajo ustrezne akcije in ukrep! Komite je nadalje predlag Zavodu SR Slovenije za šolst' naj pripomore k nadaljnje^ zboljševanju prometnovzgoj11; dejavnosti tako, da opravi nekj tere strokovne naloge, poveza1^ s pionirsko prometno službo! enotno pripravo učencev za v«! njo s kolesi in opravljanjem izlj tov, možnostmi za povezova11; prometne vzgoje z drugimi oV kami in vsebinami dela, spref Ijanjem in ocenjevanjem intef snih dejavnosti (prometna zn*1 ka, tekmovanja Kaj vešo proitf tu, prometni kvizi, prome|: krožki itd.). Zavod naj bi okre(| tudi nadzor nad obveznim opd, Ijanjem nalog šol s podret prometne vzgoje, še zlasti na' stih območjih Slovenije, kjei? otroci in mladoletniki najb1 ogroženi v prometu. j Komite je v svojih stalili tudi resno opozoril na to, da treba širše in bolj smotrno snovati celotno vzgojo odra*' udeležencev prometa. Menil ] tudi, da je z vidika humanizaej treba ustrezneje zaščititi pf^j dete oziroma potencialno ^ ogrožene skupine udeležen^] kot so telesno in duševno 'pd1! deti, invalidi in starejši ljudje1 tako bodo namreč prizadeval1! vzgojno-izobraževalnih orga( ........ • ofll zacij lahko pomembno pripoi,1]j gla k boljšim odnosom in v£l varnosti vseh na naših cestah VLADO VOBOVNIK Lepši časi za izobraževanje odraslih? let«; i zji Za!‘‘ po«1 i 1«' iti»: /oj* •nd col1 rV )0 in\ 0 m rol« lel«1 osji J J iepj ieH ce1' no'1 •avij P .do vn? n i1 /no* de|l| a)!] na£ diši nv«1 aht? iOV«1 enj' ie<' Zn en"' t koordinacijski odbor začel Med neuspehe reforme, o katerih zadnje čase odkrito govo-r*jno in pišemo, sodi tudi upadanje izobraževanja odraslih. Reformne zamisli, same po sebi sodobne in napredne, se na tem Področju niso uresničile tako, kot smo pričakovali. Nekatere raziskave so poskušale odkriti vzroke zastoja in nazadovanja Pri izobraževanju ob delu in jih delno tudi osvetlile. Tako lahko danes že s prstom pokažemo na dste, ki so ovirali, namesto da bi Pospeševali razvoj sodobnega •zobraževanja odraslih; po drugi strani pa so vzroki skriti med drugimi družbenimi pojavi, ki so Pripeljali do sedanje gospodarske krize. V izobraževanju zaposlenih rnnoge organizacije združenega dela ne vidijo pomembnega razvojnega dejavnika in ga zato ne Podpirajo. Namesto da bi spodbujale zaposlene k nadaljnjemu izobraževanju, jim raje prizna-vajo ustrezno strokovno usposobljenost zgolj na podlagi delovnih izkušenj. Nizka cena znanja, izobrazbe in ustvarjalnosti Pa seveda ne spodbuja hitrejšega razvoja izobraževanja odraslih. V zadnjem obdobju skušamo Pospešeno nadomestiti zamujeno. V razpravah o dolgoročnem razvoju Slovenije so se najvidnejši republiški organi vse do slovenske skupščine zavzeli za doslednejše uresničevanje zami- z delom sli o permanentnosti izobraževanja in vzgoje. O teh vprašanjih sta pred kratkim razpravljali tudi predsedstvi Centralnega komiteja ZKS in republike. Pred dnevi, 24. februarja t.l., pa se je sestal prvič koordinacijski odbor za izobraževanje odraslih, ustanovljen pri Republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo. Koordinacijski odbor povezuje organe in organizacije, ki se ukvarjajo z izobraževanjem odraslih in lahko.pripomorejo k njegovemu napredku. To so na primer Republiška konferenca SZDL in Republiški svet Zveze sindikatov Slovenije, Republiški komite za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo ter Republiški komite za delo, Gospodarska zbornica SRS, Izobraževalne skupnosti Slovenije, Zveza skupnosti za zaposlovanje, Zavod SRS za šolstvo, Zavod SRS za planiranje, Pedagoški inštitut, obe univerzi, Zveza delavskih univerz Slovenije, posamezne organizacije za izobraževanje odraslih in vidne organizacije združenega dela. V koordinacijskem odboru bo imelo še naprej vidno vlogo Andragoško društvo Slovenije, ki je s svojimi vztrajnimi, utemeljenimi in odločnimi pobudami veliko pripomoglo k spreminjanju družbenega odnosa do izobraževanja odraslih. ;jp; | Kako prilagajati ^ programe odraslim V pripravi so nova navodila za srednje šole ;CI1 '?! m col' J ml .n« izv '"i la? st' \e4 i ir )0. vf izf af ■e< ;ef n? iit' ie|! ref .ra otf ar ib? iščj la ti il1 ict iz h ce' iA \ at1' n>' /el b' Navodila za prilagajanje programov v srednjem izobraževanju odraslim udeležencem izobraževanja, njihovemu poprejšnjemu znanju, delovnim in življenjskim izkušnjam, so sestavina slehernega vzgojno-izobra-ževalnega programa. Zelo splošno zapisana navodila pa v praksi niso dosegla svojega namena. Šole so odraslim prilagajale le časovni obseg izobraževanja, delno učne metode in oblike, mnogo manj pa vsebino in celotno organizacijo izobraževanja. Prva navodila, kako prilagajati skupno vzgojno-izobrazbeno osnovo v usmerjenem izobraževanju poprejšnjemu znanju, delovnim in življenjskim izkušnjam udeležencev, je sprejel Strokovni svet SR Slovenije za vzgojo in izobraževanje že leta 1980, za tem pa je delo na tem področju zastalo. Šole si razlagajo mnoga vprašanja o prilagajanju vsebin, organizacije itd. ysaka po svoje in v praksi opažamo veliko skrajnosti. Da bi odpravili neskladja in Pomanjkljivosti izobraževanja odraslih, pa tudi, da bi trdneje zadostili zahtevam Zakona o usmerjenem izobraževanju, pripravljamo v Zavodu SRS za šolstvo nova navodila. Razprava o Ze pripravljenem predlogu teh navodil je pokazala potrebo po dveh vrstah navodil. Strokovna navodila delovnim skupinam strokovnih svetov posebnih izobraževalnih skupnosti bodo usmerjala sestavljalce tistega dela posameznega vzgojno-izo-braževalnega programa, ki go-vori o prilagajanju tega programa odraslim udeležencem tzobraževanja. Vsebovala bodo zlasti nekatere metodološke in normativne usmeritve, ki jih je treba upoštevati pri pripravi navodil za prilagajanje konkretnemu vzgojno-izobraževalnemu Programu. Vzgojno-izobraže- valne organizacije in učitelji pa potrebujejo podrobnejše usmeritve, priporočila, kako prilagajati vzgojno-izobraževalne programe, ki jih izvajajo, posameznim skupinam udeležencev. Prvotno gradivo, navodila za prilagajanje skupne vzgojno-izobraževalne programe, ki jih izvajajo, posameznim skupinam udeležencem. Prvotno gradivo, navodila za prilagajanje skupne vzgojno-izobrazbene osnove, ki jih je strokovni svet že potrdil, bo treba posodobiti in dopolniti. Dodana bodo zlasti priporočila za prilagajanje vzgojno-izobra-ževalnih programov in za prilagajanje temeljnih strokovnih predmetov. V tem času bomo skušali zbrati tudi nekatere strokovne odgovore na najpogostejša vprašanja pri izobraževanju odraslih, ki jih zasledimo v šolah. To so npr. mnoge nejasnosti o ugotavljanju začetnega znanja udeležencev, opredelitve njihovih delovnih in življenjskih izkušenj in podobno. Vse to bo hkrati strokovno gradivo za seminarje, namenjene vodjem izobraževanja odraslih v srednjih šolah. Seminarje načrtujemo v drugi polovici leta, z njimi pa želimo doseči predvsem dvoje: seznaniti vodje izobraževanja odraslih s pripravljenim gradivom ter le-to dopolniti in obogatiti z njihovimi mnenji in izkušnjami. Neposredna izmenjava mnenj bo v prihodnosti gotovo preprečevala posamezne neustrezne, toge odločitve vodstev šol, ki jih še opažamo v praksi. Strokovne službe pa bo obogatila s spoznanji iz prakse. Koordinacijski odbor za izobraževanje odraslih, ki deluje pri Republiškem komiteju za vzgojo in izobraževanje ter telesno kulturo, je bil seznanjen z načrtovano pripravo navodil in je s tako zastavljenim delom soglašal. mArija Velikonja Med nalogami, ki naj bi imele prednost v prihodnjem obdobju, so po oceni članov koordinacijskega odbora predvsem: izdelava celostne zasnove nadaljnjega razvoja izobraževanja odraslih v Sloveniji, načrtno raziskovalno in razvojno svetovalno delo, usposabljanje in spopol-njevanje andragoških delavcev, sprotno reševanje težav in zadreg, ki jih imajo organizacije za izobraževanje odraslih, spreminjanje predpisov, ki urejajo to dejavnost itd. Prav tako pomembno delo pa bo opravil koordinacijski odbor s tem, ko bo sproti, vestno in natančno spremljal in preverjal, kako se v delu uresničujejo že sprejeti sklepi in stališča ter s tem seznanjal odgovorne republiške organe. Sicer se nam utegne zgo-. diti, da bomo spet ostali le pri lepih besedah, stališčih in sklepih, kakršnih smo doslej o izobraževanju odraslih in stalnem izobraževanju že veliko napisali v resolucije in druge dokumente. J. V. Delo ak. slikarja L. Spacala Učenje v poznih letih Izobraževanje za tretje življenjsko obdobje Prvo univerzo za starejše so odprli v ZDA v začetku šestdesetih let. Do danes so razvili že razvejano mrežo teh šol, ki se tudi programsko med seboj razlikujejo. V zahodnoevropskih deželah so začeli ustanavljati številne šole za starejše na začetku sedemdesetih let. Pierre Velas je leta 1973 odprl v Toulousu univerzo za tretje življenjsko obdobje, na kateri naj bi starejši izpopolnjevali svoje znanje. Tudi na Nizozemskem in Švedskem so odprli precej takih ustanov, ki uspešno delujejo. Pravijo, da je študent toliko boljši, čim starejši je. Zanimive izobraževalne oblike so razvili na Danskem, kjer na visokih šolah organizirajo 14-dnevne tečaje za starejše s celodnevnim bivanjem. V ZR Nemčiji razvijajo pestre programe za starejše na ljudskih univerzah in akademijah. Med oblikami naj navedemo: posebne tečaje tujih jezikov, centre za ustvarjalnost, za umetnost in razvedrilo, potujoče knjižnice, ki pošiljajo starejšim po naročilu na dom knjige in drugo gradivo (to je dobrodošlo zlasti tistim, ki so priklenjeni na posteljo), organizirana potovanja itd. Pages govori o potrebi starejših po izobraževanju kot živ- braževanja ni niti samo korist, niti izobraževanje zaradi izobraževanja. Poglabljanje in širitev znanja ter osebne kulture vpliva na sposobnost dojemanja in delovanja ter bogati stike starejših z okoljem. Izobraževanje ima torej pomembno komunikacijsko, interakcijsko, socialno in družbeno vlogo. Pri nas se starejši lahko izobražujejo na visokošolskih organizacijah, vendar so programsko in organizacijsko neprilagojene takim udeležencem. Odprti so jim razni klubi, centri, tečaji in društva, občasno prirejajo zanje tudi predavanja, kulturnoza-bavne in druge programe. Več možnosti imajo v klubih za starejše občane in upokojence ter v domovih za ostarele. Vse to pa je premalo. Dobre zamisli se marsikdaj ne uresničujejo ali pa pomankljivo. Izobraževanja tako nismo v celoti demokratizirali, saj ni dostopno človeku v vseh njegovih življenjskih obdobjih. Premalo pa smo tudi storili za usposabljanje mentorjev za vzgojno-izobraževalno delo s starejšimi. Iz prispevka Ardoje Pleič, Školske novine, 18. 2. 1986 izobraževanje odraslih Pravica in obveznost vseh Iz stališč predsedstva CK ZKS Iz vse hitrejšega razvoja znanosti, tehnike in tehnologije, predvsem pa zapletenosti in notranjih protislovij nastopajoče tehnično-tehnološke revolucije se je rodila zamisel o permanentnosti izobraževanja kot trajni in nujni sestavini celotnega življenja. V svetu je prevladalo spoznanje, da je nemogoče pridobiti v.ve potrebno znanje za poklic in življenje v času otroštva in mladosti. Zato naj bi bil sodoben vzgojno-izobraže-valni sistem zasnovan tako, da bi posameznika, ki si je pridobil temeljno znanje trajne vrednosti v mladosti, spodbujal, da si bo želel in znal stalno pridobivati novo znanje in spopolnjevati že pridobljeno vse svoje življenje. Izobraževanje kot način življenja in ne le kot način priprave nanj postaja v sodobnih razmerah temeljni pogoj za uspešen ekonomski in znanstveno-tehnološki razvoj, za celotno uveljavitev človeka kot svobodne in ustvarjalne osebnosti in za kakovost njegovega življenja. Stalno izobraževanje in spo-polnjevanje nista le pravica, temveč tudi dolžnost vsakega delovnega človeka in občana, da nenehno obnavlja in bogati svoje znanje, spoznava zakonitosti družbenega razvoja, razumeva in obvladuje zapletenost družbenogospodarskih odnosov ter se tako udejanja kot ustvarjalni subjekt v procesu dela in življenja. Doslednejše uveljavljanje permanentnosti izobraževanja zahteva na eni strani tako začetno izobraževanje otrok in mladine, ki bo razvijalo sposobnosti in pripravljenost za učenje in izobraževanje vse življenje, na drugi strani pa ustvarjanje možnosti za tak razvoj nadaljevalnega izobraževanja oziroma izobraževanja odraslih, da bo le-to v resnici postalo integralni del celotnega vzgojno-izobraževalnega siste- ma. Uveljavitev tega načela torej bistveno prispeva k poglabljanju preobrazbe vzgojno-izobraževalne dejavnosti in k premagovanju teženj po zoževanju reformnih prizadevanj na klasično šolsko reformo. Potrebe sodobnega znanstve-no-tehničnega in družbenega razvoja, kakovostni preskoki v proizvodnji in pri uporabi novih tehnologij zahtevajo, da imamo ob pravem času na voljo dovolj kadra, oboroženega s potrebnim novim znanjem. Te zahteve pa ni mogoče izpolniti samo z izobraževanjem otrok in mladine. Korenito je treba poseči v spreminjanje zdajšnje slabe oziroma neustrezne izobrazbene sestave zaposlenih. Usposabljanje delavcev za delo na višjih stopnjah tehnološke razvitosti je razvojna nuja, zato bomo morali v prihodnosti bistveno zmanjšati delež strokovno neusposobljenih in ozko poklicno usmerjenih delavcev, znižati delež delavcev z izobrazbo nižjih stopenj zahtevnosti in povečati delež tistih s srednjo ter z višjimi zahtevnostnimi stopnjami. Nekatera še ne povsem dodelana predmidevanja, ki so jih oblikovali v Raziskovalni skupnosti SR Slovenije in Gospodarski zbornici SR Slovenije ter drugje, kažejo, da bi v Sloveniji, če bi hoteli doseči raven razvitih držav, potrebovali že sedaj približno 700 do 900 novih magistrov in doktorjev znanosti. Zato pa bi morali sedanji obseg podiplomskega študija povečati za tri- do štirikrat. Vsestranska in široka izobraženost delavcev in občanov je temeljnega pomena za razvoj socialističnega samoupravljanja, v katerem se posameznik ustvarjalno uveljavlja. Zato mora enaka skrb pri razvoju izobraževanja veljati vsem stopnjam, vrstam in oblikam izobraževanja. Znanje naj bo pogoj za napredovanje Predsedstvo CK ZKS o permanentnem izobraževanju Znanje danes tako hitro zastareva, da si brez stalnega izobraževanja ni mogoče zamisliti napredka in sprememb. Tako izobraževanje pa se lahko razvija le na temeljiti splošni izobrazbi. Prvega brez drugega ni. Tako so menili člani predsedstva CK ZKS na nedavni seji, na kateri so obravnavali naloge komunistov pri uveljavljanju načela permanentnosti izobraževanja. Prav na permanentnosti, torej stalnem izobraževanju in spopolnje-vanju znanja, temelji reforma vzgoje in izobraževanja, zasnovana na 10. kongresu ZKJ. In prav zato, ker se to načelo vse premalo uresničuje, smo priče vse bolj ostrim kritikam reformirane šole. Poglavitni vzrok pa ni v reformi, pač pa v vse manjši ceni, ki jo ima — kljub besedam — znanje v naši družbi. Če vsi tako dobro vemo, da brez stalnega izobraževanja ni napredka — zakaj potem stalno izobraževanje ne napreduje i n zakaj izobraževanje odraslih nazaduje — j e vprašal eden od razpravljalcev. Je morda vzrok v ljudeh? Ali v tem, da ni motivacije, ali pa v tem, da raven znanja pri nas ni na ravni resolucij? Le redko se pogovarjamo o znanju — veliko več o delitvi dohodka in o formalni izobrazbi. Skrajni čas je, da začnemo več vlagati v ljudi, v njihovo znanje in se ozremo malce tudi po izkušnjah drugih držav, kjer je stalno spopolnjevanje znanja pogoj za napredovanje. In prav v motivaciji za izobraževanje je najbrž tisti vzvod, ki bo poživil tako izobraževanje odraslih kot stalno izobraževanje vseh (predvsem pa zaposlenih). Napredovanje pa tudi gmotna spodbuda za večje in boljše znanje bo delavce pripeljalo na pot stalnega izobraževanja — ne pa resolucije in govori o pomenu znanja in izobrazbe. JASNA TEPINA nove knjige Spomini na pesnika v zavesti sodobnikov Mladinska knjiga je v sodelovanju s Prešernovo družbo izdala knjigo SILA SPOMINA. Najbrž ni pesniške osebnosti v slovenskem literarnem svetu, o kateri bi bilo težje pripraviti kakšno izvirno knjižno izdajo, kot o Prešernu. In vendar je takšna izdaja spet pred nami. Znova se je izkazalo, da je s sestavljalčevo domiselnostjo povezana tudi neizčrpnost neke tematike, četudi že ne-vemkolikič obravnavane; zmeraj znova je mogoče najti kaj izvirnega. O Prešernu je bilo doslej že toliko napisanega, da se ob prvi vesti o novi knjigi, namenjeni temu pesniku, sprva ni mogoče prav znajti, še manj pa se domisliti, kaj novega bi sploh še lahko kdo napisal o tej stoletni temi. In koliko domiselnosti je danes potrebno, da se lahko nad knjigo o Prešernu sploh še začudimo in jo imenujemo novo, izvirno? Prav zato zajetna knjiga o Prešernu prvi trenutek, še preden jo odpremf>tzbuja pomisleke —med drugim tudi zato, ker je znano, da so podatke o Prešernovem življenju že desetletja zbiraligurejali in sestavljali v karseda celostno podobo o njem številni prešerno-slovci. Toda knjiga, ki jo je izdala Mladinska knjiga, je v resnici drugačna in nova. Predvsem zato, ker sov njej zbrana pričevanja ljudi, ki so bili del Prešernovega življenja — ker gre za neposredno približevanje Prešernu, ki ni obremenjeno z interpretacijo, pač pa je neposredno dostopno vsakomur, torej za zvrst, ki je zaradi neposrednosti pri nas precej tuja. Kljub številnim biografijam, ki so napisane o Prešernu, so namreč izvirni pričevalci o pesnikovem življenju malo znani. Pričevanja pa niso zanimiva le zaradi tega, ker so ti zapisi nekaj posebnega, doslej malo znani ali povsem neznani širši javnosti, ker so v njih pesnikove podobe, zaznamovane predvsem z osebnim odnosom pričevalcev do Prešerna. Knjiga je izredno pomembna tudi za prešernoslovje, saj so v njej zbrani vsi zapisi, ki jih je mogoče najti v siceršnji literaturi o Prešernu le deloma iztrgane iz celote. Pričevanja Prešernovih sodobnikov je izbiralec, urednik in pisec spremne besede o pesniku Janez Mušič razvrstil tako, kot je menil, da bodo najbolje prikazala pesnikovo osebnost. Težišče pripovedi je predvsem v spominih Ernestine Jelovškove, ti pa doslej, razen redkih, še niso bili objavljeni niti prevedeni v slovenščino. Tako je tokrat prvič zbrano vse, kar je Jelovškova napisala o Pre- šernu, opuščenih je le nekaj manj pomembnih zapisov - — nekaj pisem in manj zanimiva literarna besedila. Njeni zapisi so nastali predvsem iz prizadevanj, da bi čim nazorneje prikazala Prešerna; poleg neposrednosti je zanimiva tudi psihološka komponenta nastalih besedil, ki pa se seveda zaradi močno čustvenega avtoričinega odnosa do pesnika ne morejo izogniti delni neobjektivnosti. Težišče drugega dela pričevanj je v zbranih zapisih Prešernovih sodobnikov. Ti so povečini delo Toma Zupana, pesnikovega pranečaka, ki je s tem svojim delom pomembno razširil biografsko gradivo o Prešernu. Zaradi svoje pripovedne specifike sodijo med pomembnejše spomini Lenke Prešernove — izrazito stvarna, neolepšana, vsakdanja, z realnostjo kmečkega človeka zaznamovana pripovedovanja — Marijane Gromove, gostilničarke Johane Wolhmuth-Zadnikarjeve, z različnih zornih kotov pa opisujejo Prešerna tudi zapisi Betty Kogl, Uršule Vendling, Jožefa Dedevca, Luize Pesjakove, Jožefa Blaznika ipd., torej ljudi, ki so jih čas in spomini tako ali drugače povezali s pesnikom. Gradivo pričevalcev je razvrščeno s smiselnim poudarkom na kronologiji Prešernovega življenja, za bolj izpolnjeno pesnikovo podobo in za celotnejšo podobo Ernestininih zapisov pa so ob koncu besedil dodane črtice Ernestine Jelovškove, spomini na Prešerna, ki jih je zapisala za Levstika in Levca, nekaj zapisov o Andreju Smoletu in njeni spomini na dr. J. R. Razlaga in na Frana Levstika. Besedila je mogoče, zaradi njihove neposrednosti in neobremenjenosti z interpretacijami, uporabiti različno: kot pričevanja sodobnikov, da bi razkrili pesnikovo življenje, ali kot razkrivanje njegove psihološke podobe iz posameznih drobcev. Posebne pozornosti je vreden tudi likovni del knjige —med številnimi slikovnimi dodatki prevladujejo predvsem pesnikove portretne podobe, popolnejše za devetnajsto in manj popolne — glede na kontinuiteto likovnikov, ■ ki so se ukvarjali s Prešernom — za dvajseto stoletje; pri izboru leteli se je urednik omejil na več portretov posameznih upodobite-Ijev, v katerih je viden njihov razvoj v ustvarjanju Prešernove podobe. VLASTA KUNEJ 'Jelo ak. slik. Jožeta Cente Izvirna in prevodna besedila za mladino Šest novih Sinjih galebov pri Mladinski knjigi Knjige iz tokratnega letnika zbirke Sinji galeb, namenjene otrokom od enajstega do šestnajstega leta, obsegajo: knjižico treh daljših pripovedi Geniji v dolgih hlačah, napisal jo je Slavko Pre-gel, daljše pripovedno besedilo Ronja, razbojniška hči, pisateljice Astrid Lindgren, izmed prevodnih del so uvrščena v program tudi besedila Odarpi, Egigvov sin, ki sta jo napisala Alina in Czeslav Centkiewicz, mladinska povest češkega pisatelja Ota Hofmana Odisej in zvezde in delo E. Veltistova Elektronik—deček iz kovčka in izvirno delo Marjana Rožanca pod naslovom Pravljica. Pod prvim naslovom Geniji v dolgih hlačah so zbrane pripovedi, ki se stikajo v neki skupni točki: vsak od doraščajočih fantov doživi prvo samostojno življenjsko odločitev, brez pomoči odraslih, ko se prvič poskuša uveljaviti na področjih »pravega« Življenja. V zgodbi Začasni ljubitelj glasbe postane glavni junak Miha, klarinetist godbe na pihala, v zgodbi Na pomoč vstopi drugi junak v gasilsko četo, tretji fant pa se v zgodbi Kup tistega pravega testa poskusi v časnikarstvu. Vsi trije osrednji junaki, Miha, Pipi in Bob, so se pojavili, vsaj z imeni, Že v marsikateri prejšnji Preglovi knjigi za otroke: v Odpravi zelenega zmaja, Priročniku za klatenje, Umazani zgodbi in Bojnih zapiskih mestnega mulca. Preglove značilno duhovite zgodbe v dozdaj zadnji objavljeni knjigi, je ilustriral Bine Rogelj, spremno besedo pa je napisal Matjaž Kmecl. Astrid Lindgren, avtorica svetovne mladinske uspešnice Pika Nogavička in še marsikatere od knjig za otroke, je napisala delo, ki je na Švedskem med otroki zelo priljubljeno. Ronja, razbojniška hči je pripoved o dveh, že dlje časa sprtih razbojniških tolpah, ki ju sredi severnih gozdov združi prijateljstvo razbojniške hčere in sina obeh sprtih družin. In vendar v morali zgodbe ni sentimentalnega nauka, ki bi črno-belo razmejeval dobro in zlo, nauk tiči namreč povsem drugje — v od- V pričevanja ujeto trpljenje pravljanju vseh nasprotij, ker je tako najboljše za vse. Tudi ta ro-mantično-fantazijska pa tudi posmehljiva in smešna, navsezadnje pa vendar optimistična knjiga, je vredna imena svoje avtorice —na Švedskem so po tej prozni predlogi posneli celo film. Zlepa ni dežele, ki bi nam bila bolj nenavadna, oddaljena in tuja, bolj neznana po svojih navadah in miselnosti, kot je dežela, v kateri prebivajo Eskimi. V naših potopisih in drugi beletristiki skoraj ni mogoče najti pripovedi o teh oddaljenih deželah, praznina pa zija tudi v naši prevodni literaturi s to tematiko. Zato je toliko bolj presenetljivo, da so tako knjigo o eskimski deželi, zmeraj ledenem Medvedjem otoku — dobili mlajši bralci. Knjiga Odarpi, Egigvov sin pripoveduje o življenju Eskimov na poseben način — bralcem ga približuje skozi doživljaje dečka njihovih let, Odarpija, ki vstopa v življenje, povsem drugačno, kot si ga je mogoče zamisliti. V tem življenju odpovedo običajna merila evropskega človeka, ravnati se je treba v skladu s stoletnimi izkušnjami, živeti v skladu z naravo, polagoma, preudarno in umirjeno, živeti le v skupini in v sožitju z njo, pri tem pa uveljavljati moč in voljo, marsikdaj pa tudi nasilje. Odarpi je deček, ki se »šola« v snežnih viharjih in uri svojo potrpežljivost v dolgih urah čakanja pred zasneženo luknjo v ledu, uči se, ko pobliže spoznava živali, ob dolgih večerih v iglujih, ko starke, ki ob lojenki šivajo oblačila iz kož ali strojijo usnje, pripovedujejo bajke in pesmi. Način življenja, opisan v knjigi, je pravzaprav tradicionalni način življenja Eskimov, ki ga živi danes vse manj prebivalcev teh severnih dežel, kajti skozi stoletja je civilizacija zagospodovala tudi v teh deželah. Življenje, kakršno spoznamo v knjigi, je povzetek spoznanj, ki jih je strnila v knjigi žena Czeslava Centkiewicza, polarnega raziskovalca, ki je prebil precej let med Eskimi. Tako je nastala pripoved o trdem otroštvu in odraščanju dečka Odarpija. Svojo knjigo Odisej in zvezde je češki pisatelj Ota Hofman poimenoval znanstveno fantastiko za otroke. Vendar odkriva pisec pod navidez znanstvenofantastično zgodbo vse kaj drugega, med drugim tudi to, kako mišljenjsko samosvoj in neobremenjen zna biti otroški svet. Pripoved se dogaja v letu 2003, začne pa se v bolniški postelji, kjer se konča eden znanstvenih podvigov dečka, ki ga njegov oče, slavni inženir dr. Mihael Kraus, imenuje Rdeča Bučka. Ob sinovem poskusu, da bi z letalnim modelom skočil z visokega nadstropja, pa prav trdo prileti na tla, se oče spomni svojih poskusov pred leti, ko je skušal tudi on ure- 4 s nič iti svojo željo po letenju. Od tod se potem zapleta in razpleta povest sedanjega znanstvenika, ki se je leta nazaj s pomočjo kamna j j loteval znanstvenofantastičnih 1 podvigov; zgodba, ki je splet nak- s ljučij in domišljije. r Dela Ota Hofmana so danes pomemben del sodobne češke literature za otroke in mladino, saj 1 je pisec do zdaj napisal zanje že \ več del, tako na primer Pravljico o starem tramvaju, zgodbo o Klovnu Ferdinandu in raketi, Uro modrih slonov, knjigo Gospod Tau in tisoč čudežev itd. . | Tudi povest Elektronik — 1 deček iz kovčka, delo ruskega avtorja Jevgenija Serafimoviča Veltistova, je znano in priljubljeno mladinsko besedilo. To je fantastična pripoved o pripetljajih elektronskega dvojnika trinajstletnika Sergeja Siroješkina, računalnika Elektronika. Zgodba nastane iz številnih zapletov, ki jih povzroči Elektronik, ker je priključen na premočan tok. Po fantastičnih zapletih se sreča tudi s svojim živim dvojnikom, ki ga skrije doma — odtlej ga včasih uporabi v kibernetski šoli, kjer zbuja osuplost in nevoščljivost »navadnih Zemljanov«. Ta priljubljena knjiga Veiti- 1 stova skupaj z deli Ressi — neulovljiv tovariš in Zmagovalec nemogočega sestavlja trilogijo. ' i Knjigo so prevedli že v Vietnamu, Nemčiji, Grčiji, Franciji, Bolgariji in na Japonskem, Veltistov pa je napisal po svoji literarni predlogi tudi scenarij za film. Zadnje delo, uvrščeno v tokratni letnik zbirke Sinji galeb, je izvirno delo Marjana Rožanca, naslovljeno Pravljica Objavljeno besedilo je pravzaprav eno zgodnejših avtorjevih pripovednih besedil, daljša novela, ki je izšla v prvi avtorjevi knjigi. Kot tedaj, ostaja tudi danes motivno eno temeljnih pripovednih del Rožan-čevega proznega opusa — izhodiščno besedilo, iz katerega je pozneje nastajal njegov doslej najboljši roman Ljubezen. Pravljica je svojevrstno, otroško videnje piščevega avtobiografskega okolja dela in obrobja Ljubljane v tistem zgodovinskem dogajanju, ki pomeni pretres vsega do-tedaj veljavnega, ustaljenega in na \ videz trdnega, nepremakljivega v ustaljenem ritmu vsakdanjika. To je besedilo, nastalo iz otrokovega začudenja nad svetom, njegovega razmeroma neobremenjenega odnosa do okolja, pa tudi polo-troškega videnja sveta, ki išče stike s svojim V. K. prve zavedneise okoljem. Presek XIII/3 ČZP Kmečki glas je pred kratkim izdalo knjigo z naslovom PRIČEVANJA RA BS KIH INTERNIRANCEV. Gradivo zanjo je pripravil uredniški odbor, v katerem so bili nekdanji rabski interniranci. Knjiga je do-kumentarno-literarno pričevanje o trpljenju naših ljudi v italijanskem taborišču, ustanovljenem na otoku Rabu. Da bi bila podoba taborišča in dogajanja v njem, predvsem pa bralčeva predstava o strahotnem trpljenju dovolj celostni in popolni, so zbrana besedila večvrstna. Gradivo je razdeljeno v tri dele, in sicer tako, da skušajo dokumentarna besedila v prvem delu zbornika ustvariti predstavo o samem taborišču — o njegovem nastanku, legi in razmerah v njem, o zdravstvenih in prehranskih razmerah, o stikih s svojci ipd. Poseben del zbornika obsegajo zapisi in spominjanja na polagoma vse obsežnejše in vse močnejše politično delovanje internirancev v taborišču, ki je vodilo taboriščnike iz obupancev, kakršni so bili na začetku, v trdno, politično zavedno in organizirano skupino, ki je svoje delo uspešno končala kot partizanska brigada s kar tisoč šeststo borci. V tretjem delu knjige so zbrana literarna besedila, nastala med internacijo ali ob spominu nanjo. To so zbrani spomini, pričevanja in pesmi rabskih internirancev; v tem delu zbornika so objavljene pesmi Manka Golarja in Iga Grudna, posebno žalostni pa so spisi otrok, ki jih je splet okoliščin privede! v to taborišče. Tako ohranjeni izvirni spisi so pretresljiva podoba posledic, ki jih je na teh otrocih pustilo bivanje v taborišču. Posebna podoba obupnih razmer v taborišču pa so posamezni literarni zapisi, ki pripovedujejo o grozljivih dogodkih, kakršen je bila poplava na Rabu, o zatajenem mrtvem otroku idr. Literarni del zbornika je pač tisti del, ki dodatno osvetljuje in tako spopolnjuje bralčevo predstavo o času, ko je bil Rab vse kaj drugega, kot ga poznamo danes. V. K. Šolsko leto 1985/86 Tako kot vsako leto prihaja tudi letos tretja številka Preseka v šole po končanih zimskih počitnicah. Bliža se pomlad in z njo priprave na številna šolska, območna,republiška in druga tekmovanja iz fizike in matematike. Tako prinaša nova številka Preseka urnik letošnjih matematičnih, računalniškega in fizikalnih tekmovanj za osnovne in srednje šole. Objavljena so tudi natančnejša navodila in naslovi organizatorjev. Natisnjene naloge in rezultati z lanskoletnih osnovnošolskih tekmovanj pa bi lahko pripomogli k čim učinkovitejši pripravi mladih matematikov in fizikov. Poleg tega si lahko bralci Preseka, ki jih zanima matematika, preberejo še o razcepnih polinomih pri reševanju nalog o številih. Če pa se bolj navdušujejo za fiziko, je v novi številki Preseka zanimh’ članek o slikanju z magnetno resonanco, ki se uporablja v medicinski diagnostiki. Zvedeli bodo tudi, kakšne izbolj- šave so razvili pri nas na Oddelku za fiziko ljubljanske Univerze in Institutu Jožef Stefan. Profesor Janez Strnad piše tokrat o danskem fiziku Nielsu Bohru, ker smo lani praznovali stoletnico njegovega rojstva. Fiziki poročajo še o Nobelovem nagrajencu za leto 1985 nemškem znanstveniku K. von Klitzingu, ki je odkril kvantni Flallov efekt. Mladi astronomi lahko iz članka Marijana Prosena zvedo, kako sestavijo preprosto napravo za merjenje višine Sonca. ^Tudi ljubitelji računalništva imajo v Preseku svoj članek. Tokrat jim je Bojan Mohar napisal sestavek o zelo dobrem prevajalniku za pascal na računalniku Commodore 64. Napisal je, kako se prevajalnik Oxford pascal uporabi, nekaj o dodatnih podprogramih, zvoku in grafiki ter zunanjih datotekah. - Kot vedno, pa je tudi v tej številki Preseka še veliko novic in nalog za razvedrilo. DUŠICA BOBEN Gašperjeva bralna značka—družboslovna bralna kultura posvet organizatorjev in mentorjev . Bralne značke, med katere se Jc uvrstila in dobila svoj domicil tudi Gašperjeva bralna značka, s° posebna organizirana, sistematična oblika vzgojno-izobra-zevalnega dela. Bralna vzgoja ni potrebna a^ademu bralcu samo pri stikih s ^ovensko leposlovno knjigo. Zvabijanje k dobri knjigi je potrebno še bolj pri družboslovni Vzgoji. Leposlovje in družboslovje se Po naravi razlikujeta hkrati tudi dopolnjuje. Gašperjeva bralna značka smotrno povezuje obe vzgoji ali celo več vzgoj hkrati. Uresničuje temeljne smotre, ki so sestavni del rednega in dodatnega pouka, ki so sestavni del interesnih dejavnosti, dejavnosti v programih °rganizacij, društev, klubov ačencev v okviru Zveze pionirjev ln Zveze socialistične mladine Slovenije. Družboslovje gradi na določe-nem poprejšnjem znanju in zahteva obvladovanje določenih družboslovnih pojmov za vsako | Stopnjo razvoja, ki jih nadgraju-le> družboslovna bralna kultura Pa jih dopolnjuje, širi, poglablja. Družboslovna bralna kultura ; mora upoštevati razvojno stopajo učencev, psihofizične sposobnosti in zmožnosti učencev, da ob izrazito vzgojni vsebini Poglabljajo že pridobljene temeljne pojme in se seznanjajo s konkretno vsebino, ki -se najtesneje povezuje s programom Gašperjeve bralne značke. Induktivna metoda, ki je sestavni del rednega vzgojno-izo-oraževalnega dela, zahteva tudi Pr> družboslovni bralni kulturi aktualizacijo, posodabljanje | Vsebine, uporabo aktivnih oblik m metod dela. Zahteva sproščen Pogovor o prebranih delih, na ''■sji stopnji tudi razčlenitev preoranega besedila. Družboslovne učilnice, ki jih načrtujemo za sleherno šolo, naj h' postale središče družboslovne j dejavnosti. Knjižne zbirke ali j Priročne knjižnice v njih naj bi omogočile izbor ustrezne litera-ture, pogovor o literaturi, pogovor s pisci družboslovnih del, srečanje z borci in drugimi udeleženci revolucije. Tu naj bi načrtovali ekskurzije in se ob različnem gradivu globlje seznanjali s celotno zgodovinsko prete-Uostjo tistega področja, ki mu Gašperjeva bralna značka namenja največ pozornosti. Prirejali naj bi občasne razstave literarnih del in fotografij in sodelo-yali v kulturnih dejavnostih na Soli. Sodelovali naj bi z drugimi dejavnostmi, zlasti z geografskim, zgodovinskim, literarnim, časnikarskim, fotografskim in likovnim krožkom na šoli. O oblikah dela bi najbolj upravičeno lahko spregovorili mentorji, ki že imajo izkušnje in jih bogatijo z novimi izvirnimi oblikami. Gibanje Gašperjeve bralne značke se nenehno širi, zahvaljujoč pomoči družbenopolitičnih organizacij in osrednjemu odboru koroških partizanov v Ljubljani, pfedvsem pa predsedniku Sosveta Gašperjeve bralne značke Pavlu Žavcerju-Matjažu. Ponovili bi lahko upravičeno misel naslova člankavVeštniku koroških partizanov: Gašperjeva bralna značka raste, se širi, krepi.., vendar s premislekom, da bi ji bila potrebna nenehna pomoč strokovnih društev. Mnogo bolj kot doslej bi morali v tem gibanju sodelovati vsi tisti, ki uveljavljajo vzgojo za ohranjanje in razvijanje revolucionarnih tradicij. Ni dovolj zapisati načela te vzgoje v svoje programe. Programe bomo uresničevali s sodelovanjem,z idejnim usmerjanjem in strokovnim usposabljanjem učiteljev in mentorjev Gašperjeve bralne značke. Uspehov in dosežkov brez požrtvovalnih učiteljev in mentorjev ne bi bilo. Žene jih neka notranja sla po dopolnjevanju rednega vzgojno-izobraževalnega dela, čeprav jih to čezmerno obremenjuje. Zavedamo se, da so premalo deležni javne, kulturne in družbene podpore. Prihodnji učitelji mentorji bi morali biti veliko bolj kot doslej seznanjeni z različnimi oblikami dejavnosti ob pouku še med študijem, šole pa bi morale imeti ustreznejše gmotne možnosti. Gašperjeva bralna značka bi se morala z novimi oblikami dela mnogo bolj kot doslej uveljavljati v celodnevni šoli, domski vzgoji, srednjem izobraževanju itd. V tekmovanja bi morali nenehno uv ijati nove, ustvarjalne, sproščene oblike, a hkrati gojiti osrednji cilj gibanja — pomoč zamejstvu, ki je odtrgano od matičnega slovenskega ozemlja. Zavod SR Slovenije za šolstvo je posredno sklicatelj 4. posveta organizatorjev in mentorjev Gašperjeve bralne značke. Zahvaljuje se Sosvetu Gašperjeve bralne značke, ki je omogočil to srečanje, predvsem pa mentorjem in članom Gašperjeve bralne značke, ki s svojo nenehno dejavnostjo družboslovne bralne kulture uvrščajo Gašperjevo bralno značko v dejavnost posebnega družbenega pomena. PRVENKA TURK Ob 400-letnici smrti Primoža Trubarja . Letos bo minilo 400 let, odk; )e umrl oče slovenske književnt stl Primož Trubar. Zadnje di junija bomo počastili njege Tomi n; tedaj bodo odprli Trt arjevo spominsko zbirko r Rašici pri Velikih Laščah, delti Pa bo obnovljena že tudi Truba jeva domačija. Ker je Truba JeV? roistna hiša pogorela še c Urških napadih, bo obnovlje "“'n, ki je bil sezidan na njene toestu in v njem bo Trubarjet Tominška soba. Za mlin bo p< Trbelo podjetje Žito, obnovljt Pa b° tako, da bo obiskovalce Pričaral, kako je deloval v svoj najboljših časih. Občina Ljubljana Vič je prei anskim s posebnim odloko ascitila celotno vas Rašico, ki 1 j lej pod posebnim skrbni Vom spomeniškega varstva. E proslave bo torej tudi tu marsikaj olepšano in spopolnjeno. Ža počastitev 400-letnice Trubarjeve smrti imajo založbe v programu precej novosti — od Trubarjevih del do publikacij, ki osvetljujejo Trubarja in njegov čas. Predvidenih je nekaj razstav in znanstvenih srečanj. Odbor za počastitev 400-letnice smrti Primoža Trubarja — vodi ga dr. Anton Vratuša — poziva vse, ki so pripravljeni pomagati pri obnovitvi Trubarjeve domačije in ureditvi njegove spominske zbirke, naj nakažejo svoje prispevke na Trubarjev sklad, žiro račun št.: 50101-645-62158, Krajevna skupnost Velike Lašče, z oznako: Za Trubarjevo spominsko zbirko. V. Čustveno doživeta krajina Akademski slikar in likovni pedagog Jože Centa se nam tokrat predstavlja s svojimi deli v Kemijskem inštitutu v Ljubljani, obiskovalci pa si jih bodo lahko ogledali do 10. marca. Čeprav nam slikar predstavi različne zvrsti likovnega ustvarjanja od portreta, tihožitja, pa do fantazijske kompozicije, se zmeraj znova vrača h pokrajini, ki mu je najbolj pri srcu. Umetnikova krajina diha v različnih atmosferskih razpoloženjih, se zmeraj znova rojeva in umira v barvnih odtenkih letnih časov. Estetskim sestavinam se pridružujeta človeška toplina in ljubezen, ki sta globoko doživeti. V krajinah začutimo duhovno razmišljajoče ozračje, v njem se združujeta naravna sta-rožitnost in umetnikova želja, da bi iztrgal pozabi »domačijo dedov, saj je pred lopatami betona »ne obvarje več nobena prafka«, kot pravi sam. Mehak mozaik svetlobe in barv priča o živem stiku z naravo in govori o zvestobi do naših korenin v njej. Likovni zapisi so iskreno umetnikovo sporočilo s svojevrstno govorico: zdaj živo, polno poleta, drugič ujeto v brezizhodnost minevanja ali pa vpeto v dinamično rast okolja. Umetnik, ki je znan po svojih samostojnih in skupinskih razstavah doma in na tujem, je začetnik in idejni vodja številnih likovnih srečanj. Za svoje delo na likovnem, organizacijskem in pedagoškem področju je prejel številne nagrade in priznanja. (T. D.) Slovenska zemlja v slikah Polde Mihelič: Ob plotu Naš dobri znanec, slikar Polde Mihe man prosvetnim delavcem tudi kot likovni pedagog z izjemnimi uspo sedmih letih spet razstavlja v Kamniku, tako rekoč v svojem icruju, saj je doma iz Oljševka pri Kamniku. Razstavljenih slik je tokrat 39, sama olja, starejša, predvsem pa novejša in najnovejša. Pravi, da je doslej ustvaril okrog 400 slik, dobro desetino jih še ima, druge so prodane. Na njih upodablja svet zatrtih barv, zelenkastih večerov in medlih juter, čas jeseni, zime, brez sonca in sončnih prelivov... »Moje slike imajo ljudje radi. Posebno dragocene pa so bile besede neke zdomke, ki je na razstavi v Trebnjem želela kupiti moj Semenj in ob tem rekla: , V vaši sliki vidim slovensko zemljo.'« Sam se ne šteje k naivcem (tudi po izobrazbi ne sodi tja) —lahko pa mu rečemo samorastnik, saj je njegov slog edinstven. Takoj ga prepoznaš. (Pri založbi Borec je izšel pred leti njegov koledar, lani pa v Celovcu s spremno besedo v šestih jezikih.) Obrazi, roke in zgrbljena telesa so zgovornejši od oči. To so obrazi hlapcev, preulitkarjev, pastiric, zgaranih žensk — v njih pa je trdnost zemlje in starinskih vaških hiš s polmetrskimi zidovi. Kakršnikoli so že — v ta naš svet sodijo in dajejo slutiti, da ga s svojo grčavostjo držijo pokonci. Na mnogih slikah se ponavlja breg —gledan z drugega brega, po katerem se vzpenjajo romarji, potovke, deseti bratje. Vanj se zažirajo široko razčeperjene bajte, z njega svetlo odteka voda, poskakujoč iz korita v korito. Zakaj je ta motiv tako pogost? Polde Mihelič pravi, da je to spomin na zaselek Tučna pod Vovarjem, od koder je bila doma njegova mati, in na ljudi v njem. NEŽA MAURER Jubilej, ki ne bi smel iti neopažen mimo nas S slavnostnim predavanjem dr. Bratka Krefta in zrazstavo v Prešernovi dvorani SAZU sta se Slovenska akademija znanosti in umetnosti ter Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani pridružili slavistom po svetu, ki so počastili 125-letnico rojstva dr. Matije Murka, tretjega v znameniti trojici starejših svetovno znanih in priznanih slavistov: — Kopitar — Miklošič — Murko. Rodil se je 10. 2. 1861 v Drsteh blizu Ptuja, šolal se je v Ptuju in Mariboru ter na Dunaju, kjer je bil kot eden redkih Slovencev promoviran »sub auspiciis impe-ratoris« (pod pokroviteljstvom cesarja — zaradi vseskozi odličnih ocen) iz germanistike kot glavnega in slavistike kot stranskega predmeta. Njegova življenjska pot ga je najprej vodila na študij v Rusijo, ki ga je — ostrega opazovalca — marsikdaj hudo razočarala. Leta 1897 se je na Dunaju habilitiral za slovensko filologijo. Bil je univerzitetni profesor na univerzah v Gradcu, Leipzigu in Pragi. Tu je sicer 1931 stopil v pokoj, a s tem seveda ni nehal ustvarjati. Njegova velika zasluga je, da je med obema vojnama postala Praga središče slovanskih študij, saj je bil dolga leta redni član in celo predsednik Slovanskeho usta-vu.- Murkovo znanstveno delo je segalo na zelo široka področja. Čeprav je doktoriral iz germanistike, se je njegova osrednja pozornost usmerila predvsem na slavistiko, najprej na lingvistiko, potem na starejšo literarno zgodovino, nato pri vedno bolj intenzivno tudi na etnografijo. Kot poznavalec slovanskih literatur — saj je bil nekaj časa poročevalec o slovanski periodiki na avstrijskem zunanjem ministrstvu —je zasledoval kulturno življenje slovanskih narodov in z njim seznanjal evropsko javnost, zvesto poročal o knjigah iz slavistike in iz sorodnih področij, trezno presojal in ocenjeval nova dognanja ter pri tem oblikoval svoje misli in dajal vedno nove pobude za nadaljnje delo. Njegove razprave se odlikujejo po javnosti in znanstveni akribiji. Že prvo večje delo . Deutsche Einfliisse auf die bohmische Romantik (Gradec 1897 —Nemški vplivi na češko romantiko) je zbudilo pozornost, saj je med prvimi s primerjalno metodo raziskoval mednarodne zveze. — Monografije o Miklošiču, ki ga je moral braniti pred hrvaškimi pravaši, Oblaku in Kolldrju so na nov način predstavljale slovanske avtorje. — Geschichte der dlteren sudslavischen Literatur (Leipzig 1908 — Zgodovina starejših južnoslovanskih literatur) je bila prva znanstvena obravnava te snovi kot celote. — Še danes ima njegova razprava Die Bedeutung der Reformation und Gegenre-formation fiir das geistige Leben der Sudslaven (Heidelberg 1927 — Pomen reformacije in protireformacije za duhovno življenje Južnih Slovanov) svojo veljavo. V njej je veliko pobud za nadaljnji študij, kar je posebno letos, v Trubarjevem letu, zelo aktualno. — Naj večji ugled pa si je Murko pridobil s svojimi študijami o srbski, oziroma hrvaški narodni pesmi. S sodobnimi metodami, kakršnih dotlej niso uporabljali, s fonografom, s fotografijami guslarjev je vnesel v to področje povsem nove, predvsem pa znanstveno natančne raziskave in dognanja, ki so jih pozneje uporabljali tudi pri študiju drugih narodnih pesmi in celo pri Homerju. Izredno bogata in dragocena je Murkova zbirka razglednic in fotografij z njegovih potovanj po Balkanu. (Droben izsek iz tega gradiva je prikazala prvič pred javnostjo razstava v Prešernovi dvorani SAZU.) Toda Murko ni bil samo razgledan znanstvenik, ampak se je uveljavil tudi kot angažiran publicist in oster polemik. Pisal je o vlogi slovenščine v Kraljevini Jugoslaviji (proti razglašanju slovenščine za »narečje«), zavzel se je za Poljake proti pruskemu zatiranju in bil sploh sredi dogajanja. Kot primer Murkove publicistike naj ob koncu navedemo nekaj stavkov iz njegove kritike Žun-kovičevih etimologij: »Potrebno kulturno delo na vseh poljih pa se ne pospešuje s tem, da iščemo Slovane po vseh koncih sveta, kjer jih nikoli ni bilo, in se ponašamo s slovanskimi grobovi. Minili so romantični časi, ko je Kolldr opeval ponemčene kraje, ker je v njih našel Mino, iz katere je napravil .Slavino hčer'. Najmanj pa kaže nam Slovencem zatekati se v slovanski pravek, pozlačen od romantičnih pesnikov, pisateljev in učenjakov. Ne ozirajmo se v žalostno preteklost, ampak borimo se za lepšo bodočnost!« Ti stavki zvenijo podobno kakor Masarykovo razkrinkavanje Kraljedvorskega in Zeleno-gorskega rokopisa kot romantičnih ponaredkov in pričajo o Murkovem realizmu. JARO DOLAR Valvasorjeve plakete za uspešno delo_____________________________ V litijski občini so ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku že sedmič podelili Valvasorjeve plakete, ki jih je prejelo šest posameznikov za uspešno delo na področju družbenih dejavnosti. Predsednik koordinacijskega odbora Jože Sevljak je izročil plakete Ivici Slabe in Marinki Vidgaj za področje vzgoje in izobraževanja, Tonetu Janu (otroško varstvo), Petru Svetiku (kultura), Miletu Gernedlu (telesna kultura) in Erni Blažič (socialno skrbstvo). Letošnjim nagrajencem, gostom in dosedanjim prejemnikom navedenih odličij je spregovoril predsednik Občinske zdravstvene skupnosti Litija Ivan Boh, v kulturnem sporedu pa so se uspešno predstavili učenci litijske glasbene šole in harmonikarski orkester pod vodstvom Jožeta Dobravca. BORIS ŽUŽEK Iz prakse za prakso Ustna prošnja Včasih je bil slovenski jezik zlasti pouk v leporečju, danes pa si čedalje bolj prizadevamo, da bi bil predvsem vaja v praktičnem sporočanju. Zelo potrebna stalna oblika sporočanja je ustna prošnja. Šolarjem ni nekaj povsem novega, saj imajo vsi nekaj izkušenj s tem. Učenci najprej zaigrajo prizorček ali napišejo spis, kako prosijo mamo ali očeta. Preberimo si tak sestavek: — Mamica, ali se lahko danes peljem na trening s kolesom? — Ne, Matej, saj te lahko povozi avto. ; — Mamica, vozil bom previdno. A grem lahko? — Ne. Saj imaš čisto blizu do igrišča. — Utrujen sem, pusti me s kolesom. Saj bom discipliniran. Ne bo me povozil avto. — Prav, ampak peljal se boš s starim kolesom. — Ne, šel bom z novim, staremu je počila guma. — No, naj bo po tvojem. Toda vozi previdno. — Prav, mamica. Adijo. — Adijo. Mama ni bila pripravljena izpolniti prošnje, toda deček jo je s spretnim utemeljevanjem omehčal. V tem so otroci veliki mojstri. Prošnja je bila vsebinsko v redu, pri njenem zapisu se je bilo treba pogovoriti predvsem o pravopisu: o vprašanjih na koncu vprašalnih povedi (Ali se lahko peljem s kolesom?) in o vejicah za pastavki (Mamica, — Matej, — Ne, — Prav, —). Večja težava je, kadar mora otrok prositi za kaj zunaj domačega okolja. Po navadi si posamezen šolar ne upa iti v pisarno ali v podoben prostor, po dva pa imata dovolj poguma. Preberimo, kako sta učenca 5. razreda pri šolski tajnici prosila za papir: —- Dober dan. Zdravo. — Dober dan. Po kaj sta pa prišla? — Po trideset pol papirja. — Za kaj jih pa potrebujeta? — Pri tovarišu Mlinarju bomo pisali prošnjo. — No, prav. Ali bi bil tale papir dober? — Ne, mi znamo pisati samo na črtan papir. —• No, bosta dobila pa črtanega. Ena, dve... trideset pol. Izvolita. — Hvala lepa. Zdravo. — Zdravo, fanta. Učenca sta sicer pogumno šla po papir v pisarno, v pogovoru pa nista bila ravno spretna. Pri razčlenjevanju njune prošnje smo odkrili tele spodrsljaje. Morala bi se predstaviti: Midva sva iz petega razreda. Samo prošnjo bi lahko izrekla bolj natančno: Potrebujemo trideset pol črtanega papirja. Tako bi se izognila dodatnim pojasnilom. Na tovariša Mlinarja bi se lahko sklicevala takoj, ne šele na zahtevo tajnice. No, kljub vsem nerodnostim sta dopovedala, kaj hočeta, in papir sprosila. Na temelju takih in podobnih vaj lahko naredimo povzetek, da prošnja večinoma vsebuje tri dele: predstavitev, samo prošnjo in utemeljitev. Taka je ustna prošnja, pa tudi pisna ni dosti drugačna. Samo če nas že poznajo, lahko pri ustni prošnji predstavitev izpustimo. Prošnjo moramo povedati čim bolj jasno; zlasti pa se moramo potruditi, da jo čim bolje utemeljimo. Ni nujno, da nam vsako prošnjo izpolnijo. Včasih je celo v naše dobro, če nam kaj odrečejo. V osnovni šoli se lahko naučimo nekaj začetkov te umetnosti: vsaj na pogumno in gladko nastopanje pred neznanimi ljudmi. V nadaljnjih šolah se lahko vadimo utemeljevati tudi drugačne, bolj zapletene prošnje. Kako naj pregovorimo človeka, ki mu ni veliko do tega, da bi našo prošnjo izpolnil, se pa učimo vse življenje. FRANCE ŽAGAR Razpisi — hitro in ceneje!. Vedno več naših organizacij razpisuje prosta dela in naloge v Prosvetnem delavcu ne samo v rednih razpisnih rokih, temveč tudi sproti. Z razpisi v prosvetnem glasilu si najhitreje in najceneje pridobite nove delavce. V Prosvetnem delavcu iščejo informacije o prostih mestih na novo diplomirani učitelji, vzgojitelji in drugi pedagoški delavci. Raepisi v našem glasilu so precej cenejši kot v dnevnem tisku. Tako boste nekaj privarčevali, vaš denar pa se bo vrnil — s Prosvetnim delavcem v šole in vrtce. Razpise sprejemamo, če je treba, tudi po telefonu. Pokličite nas (telefon 061 315-585) in radi vam bomo ustregli! Vodstva šol in vrtcev, izvršni odbori sindikata! Ali so vsi člani vašega učiteljskega — vzgojiteljskega zbora naročeni na Prosvetnega delavca? Je glasilo delavcev v vzgoji, izobraževanju in znanosti dostopno vsem, da lahko sledijo aktualnemu dogajanju v vzgoji in izobraževanju? Prosvetni delavec je nepogrešljiv pripomoček za obveščanje in strokovno spopolnjevanje vseh pedagoških delavcev, obenem pa njihovo strokovno in javno glasilo. Zato je širjenje časopisa med prosvetnimi delavci pomembna strokovna in druž-beno-politična naloga. Naročila sprejemamo pisno ali po telefonu (061) 315-585. Dodatne dejavnosti pri pouku angleščine Vsak učitelj si prizadeva, da bi bil pouk čimbolj pester, razgiban in zanimiv, tak, da bi učence spodbujal k uveljavljanju njihovih sposobnosti. To lahko dosežemo pri pouku tujega jezika na več načinov: učenci sestavljajo govorne vaje, pišejo referate, pripravljajo dramatizacije lekcij, se učijo pogovore v dvojicah, opisujejo razne dogodke, zbirajo strokovno gradivo, ki dopolnjuje snov pri pouku itd. Učence pri tem seveda usmerjamo, vodimo, opozarjamo in tudi pohvalimo. Ob uspehih doživljajo zadovoljstvo in njihova samozavest se krepi. Vse te dejavnosti dopolnjujejo avdiovizualno metodo, na kateri temelji poučevanje angleščine v naši osnovni šoli. Opazila pa sem, da pri podajanju novih besed, ko učenci najprej poslušajo in nato gledajo pomen besed tudi na slikah, pogosto postanejo pasivni in da jih je treba nekako spodbuditi. Zato sem že v petem razredu začela načrtno uvajati likovno izražanje ob novih besedah, pozneje pa tudi pri opisovanju dogodkov. Ko učenec v 5. razredu novo besedo sliši in vidi predmet, ki ga predstavlja, to tudi sam čimbolj izvirno nariše v šolski zvezek. Ker je zlasti v prvem polletju v 5. razredu poudarek na avdiovizualnem sprejemanju angleščine, učenci predmete samo narišejo. Kasneje, ko začno pisati, napišejo pod risbe tudi besede. Tako besede 'obnovijo in si jih tudi bolje zapomnijo. Učenci pa imajo v vseh razredih tudi posebne zvezke slovarčke, v katere doma poleg napisane besede narišejo tudi njen pomen. V te zvezke doma ilustrirajo vsebino nekaterih lekcij, npr.: znamenitosti Ljubljane, dogodke iz NOV, delo v posameznih poklicih, prometno nesrečo itd. Učenci, ki kažejo več zanimanja za angleščino, morajo ilustracije opisati z znanjem angleščine, ki ga premorejo. Poskusila sem tudi s stripi, ki sem jih uporabila za prekus znanja ob koncu šolskega leta v petem razredu. Učencem sem dala za domačo nalogo, naj s pomočjo stripa čim bolj preprosto opišejo nek dogodek. Pouda- rila pa sem, da morajo uporabiti samo tiste besede in slovnične strukture, ki so se jih naučili med šolskim letom. Iz stripov, ki so jih učenci izdelali, se lepo vidi, da so znali uporabiti velelnike, prepovedi, opisni sedanjik, Going to future in preproste fraze. Nekateri učenci so izdelali zelo izvirne stripe, drugi pa so upodobili snov iz lekcij. Stripe smo razobesili na razredni stenčas in tudi učenci drugih razredov so se ustavljali pred njimi in jih prebirali. To šolsko leto pa so učenci šestih razredov pripravili angleški časopis »A Big Mouth«. Zbrali so sestavke, ki so jih napisali pri rednem pouku, dodatnem pouku angleščine ali doma. Sami so tudi sestavili križanke, rime in program za računalnik. Zlasti sem cenila njihovo pripravljenost, da so delali doma. Vse matrice so natipkali sami in jih tudi likovno opremili. Časopis so izdali v 200 izvodih. Denar od prodaje pa bodo imeli za končni izlet. Ker je prva številka uspela, učenci že priprav- ljajo drugo, ki jo nameravajo izdati za dan mladosti. Pri tem jim bodo z materialom pomagale delovne organizacije v šišenski občini (Aero Medvode, Litostroj). Učenci tako koristno izrab-Ijajo prosti čas, utrjujejo znanje, usklajujejo pridobljeno znanje pri tehničnem in likovnem pouku in razvijajo organizacijske sposobnosti. Da bi še bolj popestrili učne ure, smo za novo leto s šestošolci pripravili modno revijo za učence osmih razredov in učite-Ije. Učenci in učenke so nastopali kot manekeni iz raznih koncev sveta in predstavljali različne sloge oblačenja. Komentatorka je y preprosti in sproščeni angleščini opisala posamezne modele. Nato so učenci in učenke ob spremljavi moderne glasbe zaplesali še nekaj plesov. Pri tem so učenci uspešno povezali pridobljeno plesno znanje iz kluba Kazino z obvezno snovjo o oblačilih in se učili v samostojnem govorjenju in nastopanju. MARJETA PETERLIN Zvezek za razredne ure Delo pri razrednih urah bo za razrednika mnogo lažje, za učence pa mnogo resnejše, če bo imel vsak učenec poseben zvezek za razredne ure. »Beseda izgovorjena — zbeži, napisana — stoji,« so pravili stari ljudje, ki so vedeli, da le črno na belem nekaj velja. Na naši šoli smo pred leti uvedli tako prakso: Učenci označijo vsako razredno uro z zaporedno številko in z datumom, napišejo dnevni red in kratko vsebino razredne ure. Tako se tudi mimogrede naučijo pisati zapisnik — spretnosti, ki jim bo kasneje prav gotovo koristila. Učitelj napiše na tablo dnevni red, nato pa lepo razvrsti prostor za pripombe k L, 2. in 3. točki dnevnega reda. Pomembno je predvsem to, da si učenci zapišejo vsa dogajanja prvih razrednih ur v šolskem letu. Zapišejo naj si abecedn’ red sošolcev v razredu in k vsak nu imenu pripišejo naloge, ki jTcje posameznik sprejel v razredni skupnosti. Zapišejo naj si tudi naloge posameznih funkcionarjev. Kaj morajo delati predsednik, tajnik, blagajnik, higienik, kulturnik, referent za mladinski tisk, funkcionarji Rdečega križa, delegati šolske skupnosti, športni referent, zelena straža, vodje delovnih in zbiralnih akcij, referenti za poklicno usmerjanje, varuhi kabinetov, razdeljevalec malice, referent za Veselo šolo, za bralno značko itd. V kratkem izvlečku naj si zapišejo tudi program pionirske ali mladinske organizacije, program oddelčne skupnosti, predvsem pa svoj osebni delovni načrt in cilje, ki jih želijo v tem letu doseči. Vsak naj si zapiše, s kakšnim uspehom namerava izdelati razred ob koncu šolskega leta, tako da bo imel ta cilj zmeraj pred seboj. Osebni načrt naj pomaga oblikovati učitelj s približno takim narekom: Ob koncu šolskega leta bi rad izdelal s ... (prav dobrim) učnim uspehom in upam, da bom ta cilj dosegel. Razred mi je zaupal dolžnost (higienika), zato menim, da moram opravljati tudi dela... Na šoli deluje več krožkov, med njimi sem si izbral tele... Te krožke bom obiskoval ob naslednjih dneh in urah: Hodil bom k dodatnemu pouku matematike ob ... in k dopolnilnemu pouku biologije ob... Moje obšolske dejavnosti so: ... Obiskujem jih ob takem času: Nameravam se udeležiti tekmovanja za Vesefo šolo in bralno značko, zato bom do tekmovanja delal tole: ... Poleg šolskih in obšolskih dejavnosti me zelo zanima predvsem: Ob koncu si učenci zapišejo še tedenski urnik vseh šolskih in obšolskih nalog, natančno navedejo krožke, dopolnilni, dodatni pouk, vadbo, glasbeno šolo itd. Učenec si mora v ta zvezek ali v Mojo beležko, ki jo vsako leto izda Mladinska knjiga, sproti zapisovati ocene, ki jih razrednik občasno pregleda in primerja s tistimi v redovalnici. Ta zvezek naj bo vodilo učencu, sporočilo njegovim staršem, razredniku pa zagotovilo, da je učenec seznanjen s svojimi šolskimi in obšolskimi obveznostmi in da se uči načrtovati svoje delo in svoj delovni dan. Tudi taki drobni zapisi pomenijo pot v odrasli svet poslovnega delovnega človeka, ki načrtuje svoje obveznosti in si jih sproti zapisuje. Razrednik naj vztraja, da morajo imeti učenci ta zvezek zmeraj pri sebi in da si vanj vsak dan zapisujejo vse, kar je pomembno. V nižjih razredih je tudi prav, da učitelj pregleduje, kam in kako so si učenci zapisali, kaj imajo za domačo nalogo pri posameznih predmetih. Naj se učenec odvadi sprenevedanja: Nisem vedel, sem pozabil, sem hotel pa... nisem vedel kaj, nisem vedel če... Koliko zgubljenega časa in praznih besed je v tem — pa ne samo pri otrocih! Abecedni seznam učencev in svoje naloge naj učenci napišejo še na poseben list in ga obesijo na stenčas v razredu. Vsaka dolžnost, tako jasno in javno zapisa- na, je mnogo resnejša, kot pa če lebdi le nekje na dnu spomina. Zavedam se, da ta članek ne odkriva »novega smodnika«, pa vendar včasih tudi mi, učitelji, potrebujemo kaj zapisanega, da nas besede spomnijo na to, kar že j vemo. DUŠICA KUNAVER Premalo zgledov ali kaj je narobe z vzgojo V 17. številki Prosvetnega delavca sem prebrala članek Nezadovoljen učitelj — slab vzgojitelj. Zamislila sem se predvsem nad vprašanjem, kako vpliva šola na razvijanje otrokove osebnosti. Na to vprašanje bpm poskusila odgovoriti tudi sama — z zgledi iz svoje prakse. Znano je, da smo preveč časa poudarjali učni cilj šole, premalo pa vzgojnega. Po novih učnih načrtih šole je na prvem mestu njen vzgojni pomen, zato bo verjetno njen vpliv na vzgajanje mladih veliko večji. Toda ob tem vprašanju bi se moral zamisliti marsikdo, predvsem starši in pomagati pri vzgoji otrok. V prvi razred osnovne šole pridejo učenci, ki jim je bilo prej skoraj vse dovoljeno. Morda sem krivična, toda zdi se mi, da so otroci premalo navajeni na red, nimajo predstav o delu, ne znajo umirjeno sedeti na določenem prostoru, kaj šele, da bi vedeli, kako se je treba vesti v šoli in drugih kulturnih ustanovah. Vsega tega jih moramo v šoli šele naučiti in že v prvem razredu je veliko težav. Ugotovila sem, da pri učencih več dosežem z zgledi kot pa z besedami ali prepovedmi. Zdi se mi, da ne ravnam prav, če od njih samo zahtevam naj se lepo vedejo, ne da bi jim to nazorno pokazala. Zato se vedno trudim in — če je le mogoče — učence takoj opozorim na nepravilno ravnanje. Večkrat se peljemo z avtobusom. Učenci hitro zasedejo prazne sedeže. Komaj jih prepričam, da morajo v zadnji del avtobusa. Med tem vstopi starejši človek. Takrat jih opozorim, naj pogledajo, kdo je sedeže bolj potreben. Pri razredni uri se pomenimo tudi o tem. Preberem jim še primerno zgodbo iz Bontona za otroke. Kadar gremo na opazovalni sprehod in imajo s seboj malico, jim pokažem, kam morajo odložiti prtičke. Ko bomo šli drugič, si bodo sami poiskali koše za odpadke. Žal, ne bodo vsi tako ravnali, toda to so le izjeme. Kako ravnam, če se dva učenca stepeta? Najprej zahtevam, da se drug drugemu opravičita, kar je včasih težko doseči (nasploh se učenci zelo neradi opravičujejo). Ko se pogovarjamo o morebitnih posledicah, sklenejo, da bodo med seboj bolj tovariški. Tudi pri navajanju na higienske navade si pomagam z zgledi, včasih kar med poukom-. Pri razrednih urah se pogovarjamo o pomenu dela. Če kdo ni napisal domače naloge, mora to utemeljiti. Opozorim jih, da so odgovorni za neopravljano delo. Pridne učence večkrat pohvalim-Tako skupaj ugotovimo, da je prav uspešno opravljeno delo za vse nas največje zadovoljstvo. Spremenila sem tudi odnos do vrednotenja vedenja. Poleg pridnosti in ubogljivosti upoštevam predvsem učenčev odnos do starejših ljudi, do sošolcev in učitelja in odnos do dela, ker menim, da bom le tako pri njih razvijala dobre lastnosti. Želim si, da bi se kasneje spomnili svojega vedenja v otroštvu in se izognili slabim vplivom. Če bi namenili več pozornosti vzgoji — tako doma kot v šoli — mislim, da bi bila tudi naša mladina bolje vzgojena in bi posnemala samo — ali vsaj predvsem — naše dobre lastnosti. MARIJA JOVANOVIČ Kaznovan povojni rod Prebrala sem odgovore svetovalca SPIZ, tovariša Jožeta Kuhlja, objavljene v 2* številki Prosvetnega delavca, 3. februarja 1986. K temu pisanju so me spodbudile tele njegove besede: *Ce so se zavarovancu osebni dohodki v preteklih letih gibali Približno tako, kot se je povečeval Povprečni osebni dohodek na območju republike, tedaj preračunani osebni dohodki iz osmih dela vrednostno ustrezajo devetemu, predzadnjemu letu dela (ki skupaj z osebnimi dohodki Zadnjega, to je desetega leta, Sestavljajo pokojninsko osnovo). Pri razlikah v rasti osebnega dohodka navzgor ali navzdol je rezultat drugačen. Tega ne smemo Zanemarjati. Vendar za odgovor napostavljeno vprašanje tega položaje ne bomo obravnavali.« In prav to »neobravnavano« je Za nas, delavce v vzgoji in izobraževanju, bistveno. V tem »neo-bravnavanem« tiči krivica, ki jo je sistem delitve vsilil prosvetnim delavcem. O tem ni zaželeno kaj dosti razpravljati. Pa bi morali! Zlasti pristojni organi. Ne le razpravljati, temveč nemudoma ukrepati. Strinjam se s tovarišem Kuhljem, da pokojninski zakon ni usmerjen v odpravljanje krivic, Zagrešenih v preteklosti, saj pokojnina temelji na osebnih dohodkih, ki žal odslikavajo nedo-rečenost delitvenega sistema. Mislim pa, da je dolžnost strokovnih služb SPIZ, ki se s problematiko vsak dan znova ukvarjajo, dajati Pobude in konkretne predloge vsak dan znova ukvarjajo, dajati Pobude in konkretne predloge za rešitev najhujših primerov. Pristojni forumi, zlasti tisti, ki so nas vsako leto z resolucijami postavljali v diskriminiran položaj, tako da smo za drugim, pa naj storijo svoje, da bodo potrebni popravki tudi čimprej sprejeti. Mar je treba za to res spreminjati pokojninski zakon? Mar ne zadošča že določilo v statutu SPIZ ali celo le dobra volja pristojnih? Delavci šol smo bili z nalogami, ki so nam jih nalagale šolske reforme, tako obremenjeni, da na svoj gmotni položaj nismo mislili. Dražji, kakovostnejši programi dela so se ob nenehnem zmanjševanju šolskega dinarja leta in leta zajedali v naš osebni dohodek. Nismo se pravočasno zavedali, da se nam bo ta naša pedagoška zaverovanost nekoč hudo maščevala. Delo z mladimi zahteva celega človeka. Ob zdajšnji gospodarski in družbeni krizi se moramo učitelji še bolj naprezati. Mladi so bili zmeraj kritični opazovalci družbenih razmer in tudi nosilci naprednih idej. Zablode, ki so nas spravile v krizo, dajejo mladim dovolj snovi za oporekanje. Dialog z njimi ni preprost. Anomalij v naši družbi ni mogoče zanikati. Ni res, da smo družba enakopravnih ljudi. Na primer: desetletno povprečje osebnih dohodkov, ki sestavljajo pokojninsko osnovo, ne velja za vse državljane. Je skupina državljanov, ki jim krojijo pokojninsko osnovo le osebni dohodki zadnjega oziroma enega leta dela, pa še nekoliko manjša skupina, kise upokojuje še po drugačnih, izjemnih merilih. Zmeraj smo zaostajali za osebnimi dohodki delavcev v drugih dejavnostih. Tak položaj nam odrejajo tudi resolucije o družbenogospodarski politiki — to pa je v nasprotju z določili Zakona o združenem delu. Upravičene zahteve, da nas ne obravnavajo kot porabo, ampak enakovredno z gospodarstvom, ne zaležejo. Povprečje osebnih dohodkov v šolstvu pa bi celo moralo prese- gati povprečje osebnih dohodkov v gospodarstvu, saj je tudi kvalifikacijska sestava zaposlenih nad povprečjem v gospodarstvu. Ne priznava se tega,da učitelj začne in konča kot učitelj —z 12 odstotki več kot na začetku poti, ker nima možnosti, da bi svoje izkušnje, svoje minulo delo »vnovčili« z navpičnim napredovanjem. Ne priznava se specifičnosti, da nam nobena skupnost za zaposlovanje ne more priskrbeti »vseveda«, ki bi učil 3 ure angleščine, 2 uri zemljepisa, 4 ure matematike itd.; take dolžnosti presegajo delovno obveznost anglista, geografa, matematika in tega tudi zakon o osnovni šoli ne dopušča. Predmet lahko poučuje le za to usposobljen človek. Matematik, geograf, anglist idr. morajo torej sprejeti povečan obseg dela, sicer bi delovni proces —se pravi pouk — trpel. Povečan obseg dela v naših pravilnikih ni bil opredeljen kot poseben delovni pogoj, iz katerega pripadajo delavcu vse pravice, ki izhajajo iz dela, čeprav je bilo to delo poseben delovni pogoj, saj bi bil sicer pouk okrnjen. To obvezno dodatno delo smo pri nas izplačevali formalno kot nadurno delo, vendar le v vrednosti 100 in ne ISO odstotkov. Toda to delo v pokojninski osnovi, kljub spremenjenim določilom statuta SPIZ, najbrž ne bo upoštevano. A bi morali biti dovolj prožni in to priznati, četudi bi dodatno poravnali določene prispevke, čeprav so bili v republiško blagajno odvedeni prispevki, ki so presegali siceršnje prispevke in bi »^publika« zdaj lahko to priznavala kot izraz dobre volje pri urejanju sramotno nizkih pokojnin. Opravljali smo povečan obseg dela, bili zanj slabo plačani, a togi birokratski predpisi ga ne priznavajo. Povojnemu rodu ne priznavamo specifičnega minulega dela, ki smo ga opravljali zastonj, kajti na eno — in dvorazrednicah drugi »šiht« ni bil plačan. Naše presežno delo je ustvarilo temelje današnje podobe združenega dela. Vse to je krivo za nizko, človeka nevredno pokojnino, ki jo dodatno krepko potisnejo navzdol še zdaj veljavne prehodne določbe pokojninskega zakona; v teh je inflacijsko razvrednoten in prepolovljen osebni dohodek predzadnjega leta dela vzeto kot temeljno merilo višine pokojninske osnove. Kakor koli vse to premlevam in razlagam, ne morem razumeti, zakaj je 40 let po vojni kaznovan prav rod, ki je v povojnih desetletjih največ naredil za to, kar zdaj imamo, in bi moral biti delež njegovega minulega dela priznan kot posebno minulo delo. Upam lahko le, da bo vsaj 25. člen pokojninskega zakona veljal tudi za tiste, ki so se upokojevali tedaj, ko so veljale prehodne določbe zakona in prej. Ali upam preveč? Teče mi zadnje leto delovnega razmerja. Nisem znala varčevati svojih moči. Petintrideset let intenzivnega dela v šoli in zunaj nje me je povsem izčrpalo. Potrebna sem počitka, telesne in duševne prenove. Upokojitve pa me je strah. Kako naj živim s 45 odstotki osebnega dohodka? Razmerje ni izmišljeno. Toliko prejema pxed petimi meseci upokojena kolegica. Ob upokojitvi je z grenkobo rekla, da si bo potrebni primanjkljaj služila kot občasna gospodinjska pomočnica čez mejo. Kam smo prišli?! In kaj, če telesno ne zmoreš več delati za preživetje? Zadnje čase je bilo slišati nekaj zagotovil sindikata, zavoda za šolstvo in drugih, da je treba d o(Miq Večje razlike v pokojninah že odpravljamo Odgovor na članek Kaznovan povojni rod Z ugotovitvijo, ki izhaja iz naslova tov. Tončke Žibert se prav gotovo ne morem strinjati. Težavne družbenogospodarske razmere, v katerih smo se znašli, ne vplivajo samo na nezavidljiv gmotni položaj povojnega rodu, temveč vseh — tako tistih, ki so Ze dalj časa upokojeni, kakor •udi tistih, ki so še aktivni! Morda so težave enih nekoliko večje od drugih! Morda so bili eni bolj Prikrajšani kot drugi. To že. Toda te razlike vendarle niso bile tolikšne, da bi se na tej podlagi lahko kategorizirali!? Vzgoja in izobraževanje ima v vsaki urejeni družbi posebno mesto. Kolikor sam poznam razmere v preteklosti in danes, je tako tudi pri nas. Morda velja to nekoliko manj za najbližjo preteklost, pa vendar se tudi tu stvari urejajo in spreminjajo na boljše... Pa dovolj o tem, saj te zadeve ne sodijo v moje delovno področje. 'V svojem pismu se tov. Žiber-tova dotika številnih vprašanj. Poskušal bom odgovoriti na vsa jn se držati vrstnega reda. kakor izhaja iz njenega pisma. To. da se v svojem prispevku Kako živeti s takšno pokojnino? nisem podrobneje zadržal pri komentira-nju pojava, ko se osebni dohodki tki so podlaga za določitev pokojninske osnove, od katere odmerimo pokojnino) v posamez-uih letih gibljejo drugače kot v Predzadnjem letu dela, nisem storil zavoljo tega, da bi se izog-ml razpravi o položaju prosvet-nih delavcev, temveč preprosto zato, ker sem pojasneval pravilo. ne pa izjemo. Izjema pa je tokrat ^ tem. da je preračunani osebni dohodek iz prejšnjih let dela ahko v posameznem letu višji od t'stega. doseženega v predzad-njem letu dela. lahko pa tudi mžji. Na to pa seveda vpliva politika delitve sredstev za osebne dohodke. Skupnost spremlja gibanja ravni pokojnin upokojencev, ki so pravico do pokojnine uvelja-vili v različnih obdobjih in tudi razčlenjuje vzroke za morebitne razlike. Pri tem še posebno na- tančno obravnava tiste, ki bi naj jih povzročal sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Navedeno gradivo se ne obravnava le v Skupnosti, temveč tudi v drugih organih in organizacijah, ki so pristojni za sprejemanje in spremljanje politike delitve sredstev za osebne dohodke. Tako se lahko na podlagi teh podatkov seznanijo s posledicami, ki jih sprejete rešitve povzročajo v sistemu pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Že na tem mestu je treba povedati, da razlike pri pokojninah niso tolikšne kot pri osebnih dohodkih. Vzrok za to je predvsem daljše obdobje, ki je podlaga za izračun pokojninske osnove in to. da se pokojnina odmeri od pokojninske osnove, izračunane ob upoštevanju osebnih dohodkov, doseženih v obdobju, ki je bilo za zavarovanca najugodnejše. Večje razlike, ki se pojavljajo v ravneh pokojnin, odpravljamo. Prav letos smo na podlagi ugotovljenih razlik popravili pokojnine, odmerjene po kategoriji delovnega mesta in pokojnin upokojencev, pri katerih je bil za izračun pokojninske osnove kot zadnji upoštevan osebni dohodek iz leta 1974 oziroma 1975. Pri teh popravkih pa je seveda treba biti izredno previden. Ne le da nujno povzročajo nove razlike med dosedanjimi upokojenci. temveč lahko vplivajo tudi na to. da upokojenci, ki šele prihajajo z novimi pokojninami, ne bi dosegali takšnih zneskov kot tisti, že nekaj časa upokojeni. Novo izračunavanje osnove bo odpravilo marsikatero nelogičnost Vsi veliko pričakujemo od novega načina izračunavanja pokojninske osnove, po katerem bomo osebne dohodke iz prejšnjih let dela preračunavali na vrednost zadnjega leta dela. Ko ga bomo v celoti uveljavili — uresničevati ga bomo pričeli postopoma prihodnje leto — bomo odpravljene marsikatere nelogičnosti, ki smo jim bili priče v preteklosti, pa tudi zdaj. Novi način izračunavanja pokojninske osnove ne bo veljal le za nove upokojence, temveč tudi za vse stare, katerim je bila pokojninska osnova določena na podlagi dohodkov, doseženih v zaporednih desetih letih dela ali tudi krajšem obdobju, če je zavarovanec delal krajše obdobje ter tistim upokojencem, ki so se upokojili kot borci NOV pred 9. 9. 1 943 oziroma do 13. 10. 1943 in jim je bila pokojninska osnova izračunana na podlagi osebnih dohodkov, doseženih v zaporednih petih letih dela. V poštev za preračun pokojnine bodo torej prišli vsi tisti stari upokojenci, ki so jim bili osebni dohodki preračunani na vrednost predzadnjega leta obdobja, ki je rabilo kot podlaga za izračun pokojninske osnove! Preračun vseh že uveljavljenih pokojnin bo, tako pričakujemo, pomembno spremenil zlasti višine pokojnin, priznanih po letu 1 976. Ti upokojenci so že lahko izbirali različna obdobja. Najugodnejše obdobje je sedaj narekovala višina povprečnega osebnega dohodka vseh zaposlenih na območju republike v zadnjem letu dela ali obdobja, iz katerega so bili upoštevani. Ta možnost pa bo z novim preračunom odpadla in bo najugodnejše obdobje osebnih dohodkov lahko popolnoma drugačno od sedanjega. Zakaj to pripovedujem? Zato, ker bi prenagla odločitev o popravkih pokojnin določenih skupin upokojencev, lahko kasneje povzročila drugačne probleme. Pokojnine, uveljavljene v preteklih letih bodo namreč tedaj, ko bo v celoti opravljen preračun pokojninske osnove po novem, višje od dosedanjih od najmanj 4.9%_do 26.2 %, odvisno pač od tega. kateri osebni dohodek je bil kot zadnji upoštevan za izračun pokojninske osnove. To pa so že povečanja, ki bodo pomembno spremenila razmerja med že uveljavljenimi pokojninami! Sistem pokojninskega in invalidskega; zavarovanja je v načelu enoten za vse državljane. Nekaterim pa družbeno-politične skupnosti zagotavljajo pravico do odmere pokojnine poleg tega tudi po posebnih predpisih in za te namene zagotavljajo tudi dodatna sredstva iz drugih virov, kot sicer veljajo za zbiranje sred-stevza pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ti upokojenci so seveda v boljšem položaju kot drugi. Toda za to smo se tedaj, ko smo te posebne predpise sprejemali v naši družbi tudi zavestno odločili, upoštevaje ljudi in razloge, na katere se nanašajo. Zato verjetno ne moremo govoriti o družbi neenakopravnih ljudi. Osebni dohodek prek polnega delovnega časa Kar zadeva osebni dohodek za delo prek polnega delovnega časa, ki se v določenih primerih šteje v osebni dohodek za izračun pokojninske osnove pa tole: tak osebni dohodek je bil všteven že do sedaj, če je šlo za nadure za delo, ki se šteje kot poseben delovni pogoj. Osebni dohodek za takšne nadure je bil všteven v pokojninsko osnovo vse od leta 1965. Spremembe glede vštev-nosti v novem statutu ni. Tisti osebni dohodek za nadurno delo, ki je bil doslej všteven. bo tudi poslej. Sprememba se nanaša le na tehniko obračuna. Zdaj se osebni dohodek za delo prek polnega delovnega časa prišteje k osebnemu dohodku za redni delovni čas in skupni osebni dohodek preračuna na polni delovni čas. Po novem, spremenjenem statutu skupnosti — veljati bo predvidoma pričel 1. aprila — pa preračun na polni delovni čas odpade. Kaj to pomeni? Zdaj je na višjo pokojninsko osnovo vplival le tisti osebni dohodek za nadurno delo, ki je bilo bolje vrednoteno kot redno delo. Vpliv pa je bil majhen, le tolikšen, kolikor je bilo nadurno delo vprašanje nizkih pokojnin prosvetnih delavcev urediti. Tudi skupščina SPIZ je izločila tri kategorije dejavnosti, ki so dlje časa zaostajale za osebnimi dohodki za drugimi (kovinska in tekstilna industrija ter prosvetni delavci). Toda mi samo ugotavljamo, dolgovezno razčlenjujemo in tudi priznavamo anomalije in prisegamo, da so nujne takojšnje rešitve. Ne rešimo pa ničesar. Upokojencem pa je vsak dan odmerjeno krajše življenje. S tem da postane upokojeni učitelj socialni problem, ki s polno starostno pokojnino ne more poravnati oskrbnine v domu upokojencev, kaj šele, da bi ostalo kaj tudi za kulturne potrebe, se ne bomo nikoli sprijaznili. Skrajno nehumano je krpati nizke pokojnine z raznimi dodatki in s socialnimi pomočmi. Nismo delali 35 ali 40 let za to, da bi zdaj dobivali miloščino. In končno, od kod denar za vse te socialne dodatke? Iz istega sklada najbrž! Pravičneje bi bilo priznati ljudem, kar jim gre. -Polna starostna pokojnina bi morala zadoščati za dostojno preživetje. TONČKA ŽIBERT REKLI SO Kako v zaostrenih gospodarskih razmerah izvajamo reformo? Dražje vzgojno-izobraževalne programe, povečane funkcionalne in operativne izdatke smo v glavnem prevrgli na pleča učiteljev, krijemo jih na račun njihovih nizkih osebnih dohodkov. Upam si trditi, da bi v Evropi težko našli državo, kjer je delo učiteljev vseh ravni tako razvrednoteno kot pri nas. Če k temu dodamo še sedaj veljavno določanje pokojnin, potem je stanje katastrofalno, sramotno. Splošno znano je, da dobivajo osnovnošolske učiteljice, bistveno boljše pa tudi ni pri srednješolskih učiteljih, ki so se v povojnih letih samoupravne socialistične družbe dobesedno zgarale, sramotno nizke pokojnine, ki jih potiskajo na rob eksistenčnega minimuma. Z njimi lahko plačajo le okoli dve tretjini redne oskrbnine v domovih za starejše občane. Ali se širša družbena skupnost in predvsem nosilci reforme zavedajo, da je kakršno koli reformo možno sicer organizacijsko izsiliti, nobena pa še ni vsebinsko uspela, če se zanjo niso navdušili njeni izvajalci, v našem primeru pedagoški delavci! Večina naših učiteljev pa je s sedanjim položajem nezadovoljna, mnogi so obupani in razočarani. Komur se le ponudi priložnost, zapusti razred. Prav bi bilo, če bi se zamislili nad tem, kako globoke in daljnosežne bodo posledice takega stanja. Resnično se vedno bolj čudim, da množice pedagoških delavcev tako potrpežljivo prenašajo takšno podcenjevanje njih samih in njihovega dela. Ni dvoma, uspelo nam jih je narediti za poslušne in ponižne uradnike, kakršni niso bili nikoli doslej. Naj živi njihov sindikat! VLADIMIR BRAČIČ Delo, 22. 2. 1986 bolje plačano. Brez preračuna na polni delovni čas pa bo vsak osebni dohodek za nadurno delo, tudi če bo nadura vredna manj kot ura v rednem delovnem času, vplival na višji osebni dohodek v posameznem letu, višjo pokojninsko osnovo in seveda tudi višjo pokojnino. Ali je to v redu ali ne, je težko soditi. Dejstvo je, takšnega načina, kot ga uvajamo v naši republiki ne pozna nobena druga republika oziroma pokrajina. Nekatere panoge oziroma poklici imajo možnost dela v nadurah, ki se šteje kot poseben delovni pogoj, drugi ne. Ali to bo enakopravnost vseh? Odpravljanje razlik v pokojninah prosvetnih delavcev se nadaljuje Delo pri ugotavljanju upravičenosti zahtev za odpravo razlik med pokojninami prosvetnih delavcev ni zaspalo. Le tako preprosto ni, da bi bilo mogoče kar čez noč postreči s podatki, ki bi te zahteve podprle oziroma jih demantirale. V skupnosti imamo veliko podatkov o uživalcih pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Nekateri menijo, da preveč, drugi spet da premalo. Nekateri, zlasti tisti, pomembni za višino pokojnine ali kakšnega drugega denarnega nadomestila so hitro dostopni, spet druge pa je šele potrebno poiskati. To, da je nekdo prosvetni delavec na višino njegove pokojnine ne vpliva. Zato tega podatka ni bilo mogoče (med podatki za 300.000 upokojencev) hitro najti, kaj šele podatke o tem, kdo je bil učitelj, profesor, ravnatelj itd. Te podatke smo v sodelovanju z Zavodom SRS za šolstvo zbrali in jih obdelali skupaj s podatki, pomembnimi za višino pokojnine. Tudi to ni bilo lahko delo, čeprav si bo morda kdo mislil, da ni noben poseben problem. Kadrovska zasedba je tudi v skupnosti podvržena družbenim restrikcijam, zato je bilo to delo v bistvu potrebno opraviti poleg rednega (pa ne v nadurah!). Gradivo, ki daje sliko o gmotnem položaju delavcev v vzgoji in izobraževanju je zdaj pripravljeno in začenja se pot za to predvidene obravnave. O tem, kakšne so pokojnine upokojenih delavcev vzgoje in izobraževanja bom spregovoril v eni prihodnjih številk PD. Kakšna stališča oziroma predlogi bodo sprejeti in oblikovani ob obravnavi, pa boste še prej seznanjeni preko drugih sredstev javnega obveščanja. Še dve ugotovitvi iz pisma tov. Žibertove bi izpostavil. Prvo se nanaša na višino pokojnine in izdatke bivanja v domu za starejše občane. Ali je to lahko merilo za primernost višine pokojnine? Mislim, da ne. Po vsej verjetnosti so danes tudi učitelji, ki s svojim osebnim dohodkom ne bi zmogli plačila visoke oskrbnine, da ne govorimo o drugih delavcih. Pa smo spet na začetku problema! Drugo se nanaša na vprašanje, od kot. denar za socialne dodatke? Če gre za varstveni dodatek, dodatek na invalidnost in dodatek za pomočin postrežbo (za slednjega in enotnega mnenja, da bi bil to socialni podatek) je odgovor kratek: iz sredstev skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Na vprašanje, ali je »nehumano krpati nizke pokojnine z raznimi dodatki in socialnimi pomočmi« pa ni tako preprosto odgovoriti. Mnoge od teh pokojnin bi bile nizke, tudi če bi veljal novi izračun pokojninske osnove: zaradi nizkih osebnih dohodkov, pa tudi zaradi kratke pokojninske dobe, s katero so le-ti uveljavili pravico do pokojnine. Ker smo jim kot družba omogočili pravico do nje, jim najbrž moramo omogočiti tudi življenje, pa čeprav z miloščino, kot pravi tov. Ziber-tova, ali ne? JOŽE KUHELJ Kolegoma v slovo Mirko Potočnik Pred nedavnim sta končala svojo življenjsko pot Ludvik Kosi in Mirko Potočnik, učitelja, ki sta svoje pedagoško poslanstvo sklenila na Osnovni šoli Bučkovci — nekdaj Mali Nedelji. Tudi potem, ko sta bila upokojena, sta oba ostala v kraju, Ludvik Kosi V sredo, 5. februarja 1986, smo se na pokopališču na Pobrežju — Maribor poslovili od upokojenega učitelja Ludvika Kosija. Ludvik Kosi se je rodil v Križevcih leta 1908. Po končanem učiteljišču je dobil leta 1931 službo kot učitelj pripravnik na osnovni šoli Križevci. Od leta 1931 do leta 1935 je učiteljeva! v Rečici ob Savinji. V šolskem letu 193fy37 je prišel na osnovno šolo Bučkovci. Leto zatem se je začel ukvarjati tudi z vzgojo dre- kjer sta službovala, in to je prava redkost. Ves čas sta v socialno in gospodarsko manj razvitem okolju želela šolskim otrokom dati možnost, da se bodo nekoč izenačili s svojimi vrstniki v socialno in gospodarsko ustreznejših okoljih. vesničarjev. Pred vojno je z učenci pogozdil več zemljišč. Vodil je tudi sokolsko četo. Takoj po vojni je prevzel ravnateljstvo na osnovni šoli Križevci, kjer je ostal vse do leta 1972. Potem se je z ženo vrnil v Buč-kovce in v tem kraju služboval vse do upokojitve leta 1965. Ves čas je vodil sadjarski krožek, delal pa je tudi v Partizanu. S posebnim veseljem se je ukvarjal s čebelarstvom in vse do smrti tudi z gojenjem dreves. Bil je tudi zavzet družbenopolitični delavec. V petek, 6. decembra 1985, smo se na bučkovskem pokopališču poslovili od našega nekdanjega sodelavca in učitelja Mirka Potočnika. Učenci in njegovi sodelavci ga imajo živo v spominu kot dobrega učitelja, vzgojitelja in mentorja različnih dejavnosti v osnovni šoli in zunaj nje. Poznali smo ga kot sposobnega režiserja in knjižničarja pri prosvetnem društvu Anton Krempl Bučkovci. Mirko Potočnik je bil rojen v Framu pri Mariboru leta 1923. V tem kraju je končal osnovno šolo, meščansko šolo pa v Mariboru. Leta 1938 je bil sprejet na . državno učiteljišče v Mariboru. Zaradi vojne je prenehal študirati in se udeležil narodnoosvobodilne vojne. Potem, ko je leta 1947 odslužil vojaški rok, se je zaposlil v državni službi in bil do leta 1952 zaposlen v tovarni glinice in aluminija v Kidričevem. Delo je nadaljeval v osnovni šoli Cirkovci do leta 1954. Na osnovno šolo Bučkovci je prišel L avgusta 1954, medtem pa se je začasno preselil na osnovno šolo Stara gora (1955—1959). V Bučkovcih je nato služboval nepretrgoma do leta 1977, ko se je upokojil. Mirka Potočnika so poznali krajani kot dejavnega kulturnega in družbenopolitičnega delavca. Imel je izreden smisel za režijo, zbiral pa je tudi etnografsko gradivo in v kraju uredil vaški muzej. Žal ga je bolezen premagala in mu onemogočila, da bi nadaljeval svoje uspešno delo. Poslovili smo se z žalostjo, ker je odšel prezgodaj, saj bi lahko še veliko ustvaril na vseh področjih dela v Bučkovcih. ALOJZ MAKOTER radio šola 7. marca RŠN Moja tovarišica 14. marca RŠN Rad imam pesmi Otona Župančiča 4. marca RŠS Z otroki za rešetkami 11. marca RŠS Ljudsko izročilo zamejskih Slovencev 6. marca RŠV Halleyev komet 13. marca RŠV Partizanske bolnišnice na Slovenskem 3. marca APM Radijski leksikon — razred v socialistični družbi 10. marca APM Radijski leksikon — mit Oddaje radijske šole za nižjo, srednjo in višjo stopnjo ter aktualni problemi marksizma so na sporedu ob 8.05 na I. programu in ponovitev ob 16.02 na lil. progVamu. Vsako sredo ob 8.30 na I. programu so oddaje Govorimo makedonsko in srbohrvaško. 8. marca ob 16.02 III. program Književnost jugoslovanskih narodov — Aleksa Šantič — Tu ostanite 15. marca Jure Kaštelan — Tifusarji 11. marca ob 14.05 Odrasli tako — kako pa mi 16. marca ob 18.05 I. program Nenavadni pogovori — Reševanje problemov Razpisi -- hitro in ceneje! Vedno več naših organizacij razpisuje prosta dela in naloge v Prosvetnem delavcu : samo v rednih razpisnih rokih, temveč tudi sproti. Z razpisi v prosvetnem glasilu si najhitreje in najceneje pridobite nove delavce. V Prosvetnem delavcu iščejo informacije o prostih mestih na novo diplomirani učitelji, vzgojitelji in drugi pedagoški delavci. Razpisi v našem glasilu so precej cenejši kot v dnevnem tisku. Tako boste nekaj privarčevali, vaš denar pa se bo vrnil —s Prosvetnim delavcem v šole in vrtce. Razpise sprejemamo, če je treba, tudi po telefonu. Pokličite nas (telefon 061 315-585) in radi vam bomo ustregli! Svet CELODNEVNE OSNOVNE ŠOLE ADAM BOHORIČ BRESTANICA razpisuje prosta dela in naloge — UČITELJA LIKOVNEGA IN TEHNIČNEGA POUKA za določen čas s polnim delovnim časom (nadomeščanje.delavke, ki bo na porodniškem dopustu) od 1. 3. 1986 do 31. 3. 1987. Pogoj: predmetni učitelj ali profesor likovnega in tehničnega pouka Prijave z dokazili o izpolnjevanju pogojev pošljite v 8 dneh po objavi razpisa. Kandidati bodo obveščeni o izbiri v 10 dneh po preteku razpisa. Svet - ’ SREDNJE DRUŽBOSLOVNE IN EKONOMSKE ŠOLE SREČKA KOSOVELA SEŽANA razpisuje za nedoločen čas s polnim delovnim časom prosta dela in naloge — UČITELJA MATEMATIKE IN FIZIKE ALI FIZIKE IN MATEMATIKE, visoka izobrazba, profesor (na voljo je družinsko stanovanje) — UČITELJA STROKOVNO TEORETIČNIH PREDMETOV, visoka izobrazba, dipl. inž. strojništva (pedagoško-andragoška izobrazba v skladu z Zakonom o usmerjenem izobraževanju). Začetek dela 1. septembra 1986 ali prej (po dogovoru). Prijave z dokazili o strokovni usposobljenosti sprejema svet šole, Stjenkova 3, Sežana, 15 dni po objavi razpisa. Ka^lidati bodo o izbiri obveščeni v 30 dneh po končanem zbiranju prijav. Opravičilo Zaradi prezaposlenosti naše pravne svetovalke Rosvite Toplak rubrika »Naš pravnik« miruje. Bralcem se opravičujemo. Iz starih listov humor v šoli' Je li treba, da nam pripoveduje risatjev svinčnik, slikarjev čopič in pisateljevo pero, da še vlada pedantično kopito v marsikateri šoli celo v slednji četrtini slavnega 19. stoletja? Li nima vsaki od nas vsak enega znanega sotrudnika, ki prevzet od nravne resnosti in dostojenstva svojega poklica, vsako stopinjo in vsako besedo natanko odmeri in hudobnemu svetu le redko kedaj privošči skromen nasmehljaj? Zares nikjer se ne najde toliko okornega, pedantičnega in suhoparnega bitja, kakor boš med učiteljstvom, bodi si potem na nižjih, srednjih ali višjih šolah. Težko je občevati s tako, trikrat v resnosti življenja vtopljeno osebnostjo; pomilovanja vredni pa so otroci, ki se morajo vklanjati takemu poveljstvu. Varuje je le dober genij, ako tudi v poznejem življenju enako svojemu mojstru »ne plačujejo zaklad vednosti s svojim srcem«. Zatorej bi radi vpeljali v šolo gosta, ki takemu suhoparnemu bitju rad nagaja in včasih morda tudi v življenju brez vsake škode učitelju klobuk na stran potegne. Dober tovariš je, katerega menimo in nikakor se nc sme zamenjavati z ostrim dovtipom, ki mu je soroden ali z robato burko — on je med žalobo in veselostjo, med resnobo in šalo v sredi stoječ, povsodi priljubljen humor. On nikoli ne žali, se pogosto nahaja pri priprostih ljudeh z do- brim srcem in se grdega vselej izogiblje... Popotnik 1887, str. 17 IZ ORMUŽKEGA OKRAJA Letos sem dobil jako odkritosrčne in dovtipne učence, ki nam veliko veselosti vzbujajo... Nekega dne razlagam pri glasu »i« petelinovo . petje. Opozoraval sem, kako petelin malo spi. Nekateri o vsaki uri po noči poje in rano vstaja. Priporočujem, da bi tudi detca mogli so lepo peti, rano vstajati, ter tako pridni biti. Ali nek pogumen deček mi od-verne: Gospod, mi nebi radi šli na sedalo, da bi tam peli kakor kokot, mene bi strah bilo!« Smeha ne bilo konca ni kraja in s strogo sem moral mir delati. Eno sem pital: »Nežika, ali si danes ti rada v šoto šla?« Dekle mi odgovori: »Mati, me nebi radi pustili, jaz pa sem jim vujšla? En čas so bežali za menoj, pa so me nej mogli dobiti, te pa so rekli; Idi kam češ!« In tako ima učitelj res mnogo veselih ur, ako otroci spoznajo, da učitelj nej tak trinog, kako ga bedati stariši otroku slikajo, ker odkritosrčno mu kažo svoje nag-nenje, katero, to se ve da, po zdravih pedagogičnih pravilih ravna ter žlahtni. Šala se mora menjavati z resnobnostjo, a strogost z veselostjo. Narodni učitelj ne sme biti strog jahač pretankih pravil ter suh strahonja kakor vojaški komandant. Slovenski učitelj 1875, str. 44—45 ELEKTROMEHANIKA JELOVŠEK DRENOV GRIČ n. h., 61360 VRHNIKA Telefon: (061) 752-782 popravlja in servisira vse vrste • grafoskopov • diaprojektorjev • episkopov • mikročitalcev • kinoprojektorjev 8,16 in 35 mm :• ojačevalnih naprav •.gramofonov • radiokasetofonov • manjših gospodinjskih strojčkov Izdeluje • ojačevalne naprave moči 30, 60,120, 240 in 400 W • zvočne bokse moči 40, 80,150 in več W — z vstavljenimi domačimi ali tujimi zvočniki • ojačevalne naprave z vstavljenim radiokasetofonom s 100 V izhodom, primerne za ozvočenje šolskih dvoran • mešalce zvoka — možnost priključitve 8 ali več mikrofonov Vstavljamo originalne rezervne dele Svetujemo pri opremljanju šol in kabinetov z avdiovizualnimi sredstvi in pri njihovi uporabi Na zalogi imamo več vrst projekcijskih žarnic SERVISNE STORITVE OPRAVLJAMO NA ŠOLAH Za vse informacije in pojasnila kličite dopoldne od 7. do 9. ure na navedeno telefonsko številko. Muzej v stari šoli Stara šola v Veliki Polani je več desetletij rabila svojemu prvotnemu namenu. V njej so si nabirali znanje učenci iz Velike in Male Polane, Brezovice in Hotize. Leta 1978 se je v eni izmed učilnic zrušil strop. Mogočno zgradbo je temeljito načel zob časa. Potem so Velikopolančani leta 1979 dobili novo sodobno šolo. Staro šolo upravlja zdaj krajevna skupnost. V njej je večna; menski prostor, tukaj so našli »zatočišče« gasilci in mladina. ^ eni izmed učilnic namerava krajevna skupnost urediti muzej starih predmetov. Razstavili bodo stare kolovrate, lesene izdelke' likalnike, slike itd. Zbirko bodo vsako leto dopolnjevali. JOŽE ŽERDIN Računalniki v Računalništvo si utira pot tudi v šole lendavske občine. To potrjuje podatek, da je v desetih osnovnih šolah že 43 računalnikov, za delo z njimi pa je usposobljenih kar 27 pedagoških delavcev. Kot zanimivost naj povemo, da se jih je v računalniških šolah krožkih od 300 učencev uspešno usposobilo 130. Na vseh šolal lendavske občine pa si nabiFl znanje kar 2900 učencev. Računalnike uporabljajo po štiri ure na dan, pri fiziki, kemiji, glasbi i« tehnični vzgoji. JOŽE ŽERDIN Seminarja za učitelje biologije in kemije Zavod SRS za šolstvo. Organizacijska enota Maribor je v sodelovanju z raziskovalno skupnostjo mesta Maribor in Tehniško fakulteto v Mariboru v šolskem letu 1985—86 organiziral dva enodnevna seminarja za učitelje biologije in kemije osnovnih šol ter za učitelje kemije in biologije srednjih šol za organizacijsko enoto Maribor in Dravograd. Seminarja sta bila na Tehniški fakulteti v Mariboru. Zamisel akcije Mladi raziskovalci za napredek Maribora je med učenci in učitelji spodbudila zanimanje za preučevalno-razi-skovalno delo. Na seminarjih so se udeleženci seznanili z dosedanjo dejavnostjo, povezano z akcijo. Mag. Ivan Gerlič, predsednik Zveze organizacij za tehnično kulturo Slovenije, je predstavil namen, vsebino, izvedbo akcije, pomen tekmovanj in znanja. Povedal je tudi, kako sodelujejo v akciji osnovnošolci in srednješolci. Učencev, ki se ukvarjajo s preučevalno-raziskovalno dejavnostjo, je čedalje več. teme pa zajemajo iz dela in življenja osnovnih in srednjih šol. K sodelovanju so pritegnili posamezne organizacije združenega dela, znanstvene ustanove in posameznike— mentorje. O tem, kako naj se seznanjajo učitelji z metodologijo preuče-valno-raziskovalnega dela v osnovni in srednji šoli je govoril prof. dr. Peter Glavič s Tehniške fakultete v Mariboru in predsednik Raziskovalne skupnosti mesta Maribor. Njegovo zanimivo predavanje, ponazorjeno s presoj n icami prikazanimi v zaokroženih celotah, je bilo izredno sistematično in pregledno, ob koncu pa predavatelj povzel še sklepe Izhodišče predavanja so bile dialektične zakonitosti razvoja človeštva in družbe, predvsen1 ustvarjalne družbe in dejavniki' ki jo pomagajo oblikovati. Predavatelj je opisal vlogo if namen sodobnega problemskega prijema pri obravnavi naravoslovnega področja. Označil je| prvine inovativnosti in govoril »' tem, kako razvijati ustvarjalnost , poskusno delo, kako pritegniti učence k reševanju problemov, pripravi preučevalno-razisko-valnih nalog in k tekmovanjem iz znanja kemije. Ob vsem tem —l tako je poudaril predavatelj ne smemo pozabiti, kaj želimo* takim delom doseči: kar najboljši razvoj vsakega posameznika in celih rodov. Seminarjev se je udeležilo veliko učiteljev: od 107 osnovnošolskih 104; od 62 srednješolskih pa 60. To zagotovo pomeni, da si učitelji želijo seminarjev s tako vsebino in jih tudi potrebujejo zato, da bi bili za svoje delo usposobljeni in pripravljeni. Oba seminarja je omogočila io gmotno podprla Raziskovalna skupnost mesta Maribor. Vsebina seminarjev je ak; tualna za učitelje kateregakoli predmeta ali predmetnega področja osnovne in srednje šolo> zato bi bilo prav, da bi tovrstno izobraževanje nadaljevali. ROMANA JAZBEC Siril UiU r|C rt- jtfi' Ustanovitelja: Republiški odbor Sindikata delavcev vzgoje, izobraževanja in znanosti ter izobraževalna skupnost Slovenije — Izhaja štirinajstdnevno med šolskim letom. Izdajateljski svet ČZP Prosvetni delavec: predsednik Aleš Golja, Bo- gdan Čepič, Tea Dominko, Leopold Kejžar, Franci .Kržan, Marjana Kunej, Vida Nered, Albin Puclin, Alenka Pučko, Marija Skalar, Janez Sušnik, Jože Valentinčič, Viktor Žorž Direktor: Jože Valentinčič Uredniški odbor: Geza Čahuk, Tea Dominko, Jure Gartner, Marjana Kunej, Rudi Lešnik, Bariča Marentič-Požarnik, Veljko Troha, Jože Valentinčič, Marija Velikonja, Majda Vujovič Uredništvo: Jože Valentinčič, glavni urednik, Marjana Kunej, odgovorna urednica, Tea Dominko, tehnična urednica. Naslov uredništva in uprave: Poljanski nasip 28, tel.: 315-585, poštni predal 21, Ljubljana 61104 Rokopisov in fotografij ne vračamo. Naročnina za leto 1986 znaša 1200 din za posameznike in 2200 din za organizacije. Za upokojene prosvetne delavce in študente pedagoških smeri znaša letna naročnina 900 din. Cena posamezne številke je 70 din, pri povečanem obsegu pa 100 din. Številka teko-čegaračuna: 50101-603-46509: Tiska ČTP Ljudska pravica. YU ISSN 0033-1643 Po mnenju Republiškega komiteja za vzgojo in izobraževanje)® časnik »Prosvetni delavec" prost temeljnega prometnega davka od prometa proizvodov (glej 7. točko 1. odstavka 36 člena zakona o obdavčevanj® proizvodov in storitev v prometu).