Slovenski cerkveni časopis. , )l>. 7» f Sabo t o #2. Vel hiy a ser p tat a iStS. Jezus in duša- (Poleg s. Alfonzaj. It. rM^am gre«? Jezus! povej le, J. (irein . de bom umeri za tč. Ah kako, moj Bog! za me Zdaj ti hočeš smert storiti? j. o diij se mi >premiti. S taf;oj naj umerjem lč. J. Čakaj; naj gre v serre tvoje. Kaj ljubezni imam za tč; Ker končam življenje svoje , Ne pozab' nikdar na nič. />. Kam gres? Jezus, povej Ič: Da.i. o daj sc mi spremiti. f. t »s. II. I*r»J, o daj se mi spremiti. J. Čakaj. II. S takoj naj umerjen le. J. Grem de bom umeri za tč ; Ker končani zi\ljciije svoje, Ne pozab* nikdar na me. II. Daj. o daj se mi spremiti. S tal>oj naj umerjem Ič. J Čakaj mirno tukej lč. \ znamnjc bo ljubezni tvoje To. de das mi >ercc svoje. In pa vero pravo v nu*. P. Kes. moj draži, jez vesela Dam le tebi v>c serce ; Kakor sim . živim jez. cela Tvoja, o moj kralj! sim le. J. Daj le meni vse serce. D. Dam le tebi vse serce: Kakor sim. živim jez, cela Tvoja, o moj kralj! sim le. Ilicinger. kratki premisliki iz s. evangelija za deveto nedeljo po bin-kuštih. (Luk. 19, 41—46.) \ekaj dni pred svojim terpljenjem in svojo smertjo je šel Jezus sadnjikrat v svoje ljubljeno in sveto mesto Jeruzalem. Z veliko slavo in častjo so ga takrat spremili mladi in stari, še nikoli do-zdaj ni bil Zveličar tako častito sprejet. Pa Jezus ni bil prevzet od veselja, temuč, ko je mesto za- gledal . se je zjokal nad njim. — Jezus joka nad Jeruzalcmam ! Sin človekov in Sin božji joka ! Kaj je pač ginilo do solz Sina božjiga? .Mar dnevi oblege, ki so imeli nad nesrečno mesto priti, dnevi vojske, morije, raztjjanja? Tone, nad časno, posvetno nadlogo Večni ni jokal. \ad slepoto, ncukrotnostjo, nad ne«pokorno terdovratnostjo Judov je jokal, \jegovo ljubezni polno serce se je topilo od usmiljenja do slepiga, terdovratniga ljudstva, ki ni liotlo svoje slepote in hudobe spoznali. Objokval je grehe ne-spokornih Judov, kterih sami niso hotli ohjokvati. Lči se tukaj, kristijan, nad čini jokati, namreč nad nesrečo svojiga bližnjiga iz usmiljc-nia. in nad svojo lastno slepoto in hudobo i/, s pokom i ga ser ca. Ali iuui jokamo \časj, itoie jm» navadi le nad seboj, kadar nas kaka telesna bolečina ali dušna hritkost zadene, kadar se nam po naši volji ne godi. Iz nečinicriie ljubezni do samih sebe jokamo pogosto, iz usmiljenja do oruzili malokdaj. iz žalosti nad svojimi grehi pa skoraj nikoli. Ali ni tudi to nekaka slepota in terdovr.itnu*t ? Slepot a i ii ter d o v r a t n o s t Jeruzalema je bilo to. de nad Jezusam praviga svojiga Medija ni spoznal. njegovim naukam ni verjel. za n.iredbe božje, ki so hilc v njegovo odrešenje namenjene, ni maral, je milost božjo, ki mu je bila v ponudbo, zavcrgel, in čas. ki nuje bil še dan, v nemar pustil in potratil. — Od kod je pae izvirala la slepota in terdovratnost ? Vzrok slepote in terdovratnosti judovskiga ljudstva je bila prevzetnost. Oni so haliali z Mojzesovo postavo, ktero so bili pa že tudi po svoji glavi prenaredili, Jezusove nauke in pa njega samiga so pa zametvali, ter sodjali: rMi smo Mojzesovi učenci, de je Mojzesu Kog govoril, verno, od tega (Jezusa) pa ne vemo, od kod je**. Taka prevzetnost in ošabnost jih je zapeljala v zmeraj veči hudobo in slepoto, ker je po besedah Jezusovih gotovo, de kdor se povikšuje, bo ponižan. — O kristjan, varovaj se tedej prevzetnosti, zakaj ona je začetek vsiga hudiga, ker -Bog se ustavlja prevzetnim, ponižnim pa milost daje". |»a >|i |)ota in tcrdovratnost ni bila edina nesreča Judov, njeni nasledki so bili še bolj žalostni. Nasledki le terdovratnosti so bili zadnja poslednja slepota in pravična kazen božja. Poslednja slepota Judov je bilo to, de dneva obis-kanja niso spoznali, zadnje priložnosti, ki jo jim je Bog dal. niso v svoje spreobernjenje in odrešenje obernili. Usmiljeni Bog jih je s svojo milostjo še čakal. še enkrat, in sicer zadnjikrat jih je Jezus obiskal: pa Jeruzalem je slep ostal. Zato seje potožil nad njim usmiljeni Zvcličar, rekoč: ..l)e bi bil pač ti spoznal, posebno ta svoj dan, kar je tebi v mir!" Ako bi bili slepi Judje ta dan, ko je Jezus zadnjikrat k njim prišel, spoznali svojo hudobo, in bi bili Mesija z vernim sercam sprejeli, bi bili še mir in rešenjc našli: pa kaj, koso v svoji terdovratnosti zavergli tudi to poslednjo božjo milost! Tako je bil žalost i n nasledik njih terdovratnosti poslednja slepota, nad ktero je ljubeznivi Zvcličar vroče solze pretakal. Kakor Jude, tako obiskuje usmiljeni Bog tudi vsako dušo posebej. Vsak kristjan ima dneve, ima ure, ktere 11111 Bog da, de bi grešno pot zapustil, ali pa de bi pot popolniših čednost nastopil. Bog ga obiskuje ali po not raj 11 i h nagibih serca in zbudkih vesti, ali pa tudi po unajnih prigodkih, kteri ga morejo božjiga obiskanja opomniti: po kaki nesreči, kaki bolezni, kaki nadlogi, ali pa po kaki sreči, kaki dobroti, kakim veselji. Bog vabi k sebi zdaj s šibami. s kterimi žuga, zdaj z dobrotami, ktere deli. Ce hoče človek spoznati božje obiskanje, se spreobeme, ako je bil grešnik, ali pa začne hrepeneti po večji popolnosti, ako je bil že dober. Ce pa noče spoznati dneva ali ure obiskanja, ostane slep in terdovratin, in če je bilo to poslednje obiskanje božje milosti, je presekana pot k spreober-njcnjii za takiga človeka; njegovo dušo opade lenoba in tožljivost, in bo v takim stanu lenobe in slepote unicrla. Vsak Jud je imel takrat kak priložni čas Jezusa za Mesija spoznati, ali pa ga zavreči. Tisti, kteri so tak priložni čas zamudili in nejeverni ostali, so se ustavljali pozneje tudi nar večjim čudežem , in so s tem končali, de so Jezusa kakor luidodelnika križali. Strašan zgled, kieri se še zdaj vedno, če tudi ne ravno na to vižo, nad slepimi in terdovratnimi kristjani spolnujc ! Poslednji nasledik slepote in terdovratnosti je pa pravična kazen ali štrafa božja. — Jezus je prerok val Judam tudi časne kazni in šibe, na-slcdšinc njih pregreh in napovedvavke večnih kazen na unim svetu. Prerokval je stojo na ravno tistim mestu, na kterini je sedem in trideset let pozneje rimska vojska nad Jeruzalem prihrušela, ga z zasipam obdala. in od vsili strani grozovito stiskala. Rimci so mesto s silo vzeli, po njem žgali, morili, in ga s tempeljnam vred razdjali, de kamen na kamnu ni ostal. Pa ta ..gnusoba razdjanja na svetim mestu" je le slaba podoba in komaj senca dušniga razdjanja in nesreče terdovratniga grešnika, ktera bo pa vender ravno tako gotovo nad njega prišla, kakor na tanko se je Jezusovo prerokvanje nad Jeruzalemam spolnilo. Kristjan, varuj se terdovratnosti, ki ima tako strašne in hude nasledke. Poslušaj glas božji, kader in kjerkoli te kliče, in ne zamudi dneva in časa svojiga obiskanja. ..Mar zaničuješ bogastvo božje dobrote, poterpežljivosti in prizanasanja? mar ne veš, de te milost božja k pokori napeljuje ? Po svoji terdovratnosti pa in po svojim nespokornini sercu si naberaš jezo v dan jeze in razodenja pravične sodbe božje". ('Rinil. 4.) Potočnik. Keršanski nauk od nekeršanskih bukuv. (Koncc.) 10. Kako se imajo goljufne bukve ino neravne kniinice pokončati ? skodlivih bukuv ino pa zapeljivih novic (caj-ting) pod smertnim grehani ne kupovati. V faberkah le tako blago pridno delajo, kteriga ljudje radi kupujejo. Ako na blago kupcov ni, tudi dela ne bo. Bojo gerdi pisuni stradali, se ne bojo takiga dela deržali, bukvoprodi ne prodajali, potepuhi ne raz-naševali. Kdor kaj takiga kupi, shrani ali med ljudi spravlja, je dušni ubijavec, ino pa satanu po-magavcc. Ako ti pridejo zapeljive knige, ali pa pohuj-šljive novice v tvoje roki', ne daj jih več iz rok. ampak močno zakuri ino pa v peč jih zakadi, naj /gorijo; to je kristjana dolžnost. Ko je svet Pavi v mestu Efcžanskim sveto Kristusovo vero oznano-val, ino veliko nevernikov kerstil, so Efežani svoje vražje bukve na kup znosili, ino v pričo vsili ljudi zažgali: ino ko so njih ceno prerajtali, so najdli, de so zažgane bukve petdeset tavžent denarjev veljale: po našim računi per petnajst tavžent goldinarjev. Za koliko potrebnej je v sedajnih nevarnih časih knižnice pokončevati, ki išejo ljudem luč prave vere ugasniti, ubogo ljudstvo v malikvanje ino gerdobe neverstva zakopati. Žalost ino groza človeka prime, ki v starih pismih bere, kako so malikvavci ravnali. Bilo je imenitno mesto Kartago tam, kjer so zamorci doma. Imeli so v tim mestu bronastiga malika, kteri je imel bikovo glavo, za svojiga Boga. Timu njihovimi! lažnivimi! Bogu v čast so vsako leto grozovitni neumneži po 300 otrok živih zažgali, de so ga potolažili, ino po njih abotnih mislih svojo.deželo nesreče ovarovali. Veliko let so mu otroke sužnih ino porednih ljudi dajali. Ali zavolj velikoterih nadlog malikvavcam na misel pade, njih malik bi lehko jezen bil, de mu le meso porednih ljudi polagajo. \a to so 300 žlahtnih otrok nar imenitneji gospode nabrali, ino gerdimu maliku darovali; verh tiga je prišlo 200 pervili mestljanov, ino se je lažnivimu bogu v dar ponudilo, ga potolažiti, ino oeetnjavo, materno zemljo rešiti. Ali ni bila taka vera grozo-vitna zmota in hudobija? — Za to so angeli na sveto noč veselo pesem zapeli: Slava (rast in hv.da) Bogu po višavah, ino na zemlji mir ljudem, ki so dobriga serca!" Za to se kristjani , kteri še vero imajo, lepo pozdravljajo, rekoč: ..Hvaljen bodi Jezus Kristus, ki nam je prinesel pravo vero, nar veči srečo na ta svet. Ino z veseljem vsako keršansko serce odgovori: Amen — u a v e k e ! ( na vse večne čase). Ino to sveto pravo vero nam hočejo se daj ni ncvcrci z svojimi nevernimi knižnieami podreti: nam našo nar veči srečo vzeti! ..Tiga nikar! saj le pravo čisto vero vam hočemo pokazati, vas farške sleparije želimo rešiti, vam luč prižgati," tako slišimo nove sedajne ajde govoriti. take obljube v njih zapeljivih knižnicah beremo.— Xe verjemi jim: tako je zapeljiva kača tudi Evi legala. Hadi bi dušne pastirje ob poslovanje spravili. radi bi ljudi nad duhovske gospode na-dražili, naj bi jih čerlili. Ivedar per cedi pastirjev več ni, se tudi čeda hitro razgubi. Volk pride ino ovce razterga. Dopolnijo se besede Jezusove: Je pastir udarjen, se ovce razš kropijo. Kdor bore hišo potreti, mora per slemenu začeti. Tudi sovražniki svete keršanskc vere se mašnikov nar poprej lotijo. Menihi so jim nar bolj na poti: njih torej pred vsim z silo preženejo. Po tem dušne pastirje oprav ljati začno, jim gerde imena (lajajo, kar od njih slabiga ne vejo. pa nalažejo, ino ljudi tako dolgo dražijo, de se ljudstvo nad mašnike spunta, jih ne posluša ino ne sluša. Luč prave vere uga-snuje, ino kraljestvo božje iz takiga kraja beži. Beži torej, keršanska duša, krive preroke, ki v sedajnih časih po sveti hodijo v lepim o v c j i 111 o b 1 a č i 1 u prijaznih marnov ino sladkih obljub, znotraj so pa zgra bij i vi vol k i. škodljivih luikuv, zapeljivih knižnie, naj si bojo novice ali eajtenge . se varno zogibaj in kakor strupno zelo jih pokončaviij. Kolikor lažnivih knig pokončaš, toliko dobrih del v nebesih imaš. •— Dvojne tovarše na tim svetu imamo, kterim svoje serce radi predamo : prijatele ino pa bukve ali knige. Dobri nam v nebesa pomagajo, slabi nas v pekel vlečejo. — Tesar si ne upaš povedati poštenim ljudem, tudi brati ne smeš. — Kakor ni zdrav o za tvoje telo se preobjesti, ravno tako škodlivo za dušo je preveč brati. Bajši malo beri, pa dobro. Poštene, keršanskc bukve so božji dar, gerde, zapeljive bukve, knižniee ino novice so pa peklensko seme. L j u b o m i r. Ostanki malikvavske vero starih Slo-veneov. (Konce.) 4. V zadnje je še od malikvavskih godov govoriti. Sploh so imeli vsi malikvavci pesehue godove v spomin svojih bogov, in če ravno njih misli in v ere niso šle skozi vkupej, je vonder o godi li veliko enaciga ali podobniga po vsim svetu: zlo po soncu in letnih časih so se namreč ti praznike der-žali. Kadar zimski čas sonce svojo pot oberne. ko za nar daljši nočjo spet dan začne rasti, je sonce nekako v novo rojeno; takrat so imeli praznike več dni. Hckli sojini koleda, ali božični dnevi; novo rojeno sonce namreč se jim je zdelo kakor mali bog ali božič. Mnoge dari so prinesli mladimii bogu, v hišah so kruh in sol na mizo devali. Kcdar se po leti pot sonca spet nazaj ima oberniti: ko je dan nar dalši, svitloba in moč sonca ar veči: so imeli zopet praznike, ki sojini rekli Kres: takrat, so žgali oginj na hribih , čeznj so skakali se pred hudim varne storiti: dekleta so venčke in zvezke iz rož narejale temu bogu, svitlimu soncu v čast. Po končani žetvi je bilo zopet godovanjc, kjer so svojimu maliku medice in veliko potico v dar prinesli. Ko seje zima bližala, sonce nekako pojemalo in se koncu bližalo, je bil god za nicrlve, ki je z posebnimi pojedinami obhajal. ko »n tudi merlvim na grobe jed in pijačo stavili. Ko je zima minula, so otroci to hudo babo v vodo nesli ali so-žgali v kaki slamnati podobi. Tudi ob ženitvah in v pogrebšinah so bile velike pojedine v navadi. Od vsiga tega je veliko, nekaj v sami besedi, več pa še v pojedinah ostalo: nekaj je na resnico obernjcno, nekaj pa napačno ohranjeno, \amcst mladorojeniga sonca imajo zdaj obhajati v resnici novorojeno dete, ki je tudi pravi Bog, naše duhovno sonce; se tedej po pravici Božič imenuje: in ime kolede ni napak obernjcno, ker gre na spomin rojstva Jezusa Kristusa. Dc so o Božiči per nas potice, de v nekterih krajih denejo kruh na pogernjeno mizo: se tako lahko za prav vzame, dc po rojstvu Zveličarja je še le pravi kruh za naše življenje z nebes prišel. Kar pa nekteri Sveti večer ravnajo, od hoje v ris si umišljajo. to je pač le stara vraža, kakor dc bi novo leto vso bogatijo pervo noč na zemljo trosilo; ali kader na vreme dvanajstih dni krog Božiča pazijo, je pač le ne-kdajnja prazna misel, de na začetku leta se bo kakor na mladim otroku bralo, kakošno de za naprej bode. — Ognji ° Kresu so nekaj le igrača mladosti, ravno tako tudi zvezki rož v nekterih krajih ; nekaj se pa lepo obernejo na s. Janeza kerstnika, kteri je oznanoval Kristusa, ki nas je imel v ognji in s. Duhu kerstiti. Prapret pa, ki jo trosijo po hišah, skorej opominja na vražo od posebne mori prapretniga semena, vonder se zna v nedolžni misli za ležiše s. Janeza vzeti. Kar je pa gotovo nekcršansko, je nerodno, pohujšljivo petje v ncktcrih krajih, ktero hi se moglo opustiti. — Ostank od godii žetve so hlezo naši struklji o som-njčli. ki sicer niso napačna reč, napačni pa, ali celo pregrešni so tisti shodi obojiga spola, tisti plesi, z ktcrimi se semtertje se m nji obhajajo, in tisti uboji, od kterih se včasih sliši; bojev tudi ma-likvavei ob svojih godeh niso obrajtali povsod. liaho zagati ali v vodo nesti namesti zime, ki je je konec, je zdaj le otroška igrača, ktera pa tudi včasih nesrečo prinese : namcst babe nekteri pusta v vodo vlečejo ali sožgcjo, kar pa večidel veliko nerodnosti seboj ima. Od godii za mcrtve so morebiti ostale naše prcšice (ki jim nekteri tudi valiči-kam pravijo); te pa se zdaj prav obernejo, namreč revežem vbogajmc. Napačno pa so ostale tiste velike pojedine o porokah in pogrebih; res de po-grebeov ni lačnih domii pušati, o ženitnini je tudi čas se z znanci in prijatli zveseliti; pa ob žalostnim spominu na mcrtve le svoj trebuh pasti, ob prejmenji s. zakramenta Ie mesnimi! poželjenju služiti , gotovo ni keršansko. Po tem razlaganji vsak lahko spozna, kaj je od ncktcrili ver in navad, ki se med ljudstvam nekaj raji naskrivnini najdejo, po pameti misliti; so stare vere, to de napačne vere ali vraže nekdaj-lijili malikvavskih Sloveneov, naših nckeršanskih očetov. Nimajo nič začetka od Kristusa, le nekaj takih navad se je potem na keršansko prekerstilo, druge ostanejo zmirej le napačne. Pomnite, ljubi kristjani, kaj je s. Pavel rekel stanovaveam Aten-skiga mesta: .A i imate le silo vere", to je, ..vi veliko prazniga verujete.- verzite, kar je prazno, preč. (■lej te pa. de z prazno vero ne odveržete tudi prave vere. kakor jih je že dosti storilo. P. Ilicinger. Svete navade in opravila katolške cerkve. Spisal Peter Ilicinger. »Dalje.) Kdo je s. navade in opravila v katolški cerkvi p o s t a v i I. Kar ima katolška cerkev svetih navad, ni zgol človeška naredba : temuč je od Jezusa Kristusa postavljeno . ali po njegovim s. Duhu vpeljano, kteri v pastirjih božje cerkve živi. Zastran svetih zakramentov in svete maše nam pove s. evangeli in listi aposteljnov, de jih je Jezus Kristus sam postavil. in tudi vidne znamnja. vodo, pokladanje rok, podobe kruha in vina. sam odločil. Kako se posebej ima goditi per opravljanji s. maše. per delitvi s. zakramentov, ktere driM-eše^e in molitve so zraven pervzeti: to so velik del apo-steljni vpeljali, kakor pričajo njih listi in ustno cerkveno zročilo; tudi več praznikov ima od njih svoj začetik, in nekteri cerkveni žegni so po njih napeljani. S. Avguštin sploh pravi, de, kar je v cerkvi navada, in se ne ve od kod, ima od aposteljnov začetik. Veliko svetih in pobožnih navad so časama vpeljali nastopniki aposteljnov, namreč škofje in rimski papeži, nektere so pa tudi oni prenaredili ali odvergli: postavim nekdajnje postave od pokore, nekaj zapovedanih praznikov. Vsak škof ima oblast v skofii ukazati, kar previdi de je potrebno ali koristno za njegovo čedo; od tod tudi pride, de ima marsiktera škofija, tudi marsiktera cela dežela svoje posebne navade; posebno veliko se razločijo od naših navade izhodne ali greške cerkve. V večini in bistev nim pa mora biti edinost po celi cerkvi; zatorej so nekaj rimski papeži sami, nekaj pa veliki cerkveni zbori postave zastran s. zakramentov in božje službe dajali; pa tudi kar posamezne škofije v navadi imajo, je bolj prav, ako je od poglavarja cele cerkve potcrjciio. A posteljni in njih nasledniki so v tem ravnali po oblasti, ktero jim je Jezus dal rekoč: rKar bole na zemlji zavezali bo tudi v nebesih zavezano: in kar bote na zemlji odvezali, bo tudi v nebesih odvezano." (3Iat. 18,18.) Tako so postavim milostvi Ljubljanski škof G. Anton Alojz v Itimu poterditi prosili, kar se jim je per s. zakramentih in žegnih. in per obhajanji godov pridjati potrebno zdelo. To je dobro pomniti; de se ne prederzne kdo v časih od duhovnih pastirjev posebnih pobožnih opravil ali andaht tirjati, kakoršne od viših pastirjev niso dovoljene. Ni precej vse dobro, kar se komu po lastnih mislili prav zdi, v cerkvi le tisti ukazovati zamorejo, kteri so od Kristusa v to postavljeni, in od s. Duhu raz-svitljcni: v svoji hiši zna kdo po svojim dopadenji Hogii služiti, samo de ni na kako napačno vižo. po kakih zmotah in praznih verah. 8 cm kej gredo besede Tridentinskiga zbora: „Ako bi kilo rekel, de se sprejete in poterjene navade , kterih se katolška cerkev per delitvi s. Zakramentov posluži, smejo zaničevati, ali brez greha poljubno opustiti, ali po kterim cerkvenim pastirji koli v nove spremeniti, tak hodi preklet ( ni ud cerkve).- In druge j: ..Mašniki naj se ne poslužijo drugih navad, cerimonij in molitev per obhajanji s. .Maše, razun teli, ktere so od cerkve poterjene in sprejete.4- (Dalje nasledje.) Scdajni obsir katolške cerkve. Spisal Valentin Sežun. (Dalje.) XI. Nemško. Ta velika dežela v sredi Evrope je že od ne- kdaj v več deržav razdeljena: do leta 1806 je bil poglavar vsili rimsko-neniški cesar. V leni letu se je cesaV Franc II., ker je vidil, kako je veliko nemških mogočnikov med seboj posebno zvezo, ktere glava je bil francozki cesar Napoleon, storilo, imenu nemškiga cesarja odpovedal. V letu 1815 so storili vsi nemški vladarji med seboj novo zvezo (dcu-tsclier Bund), in nekteri ne zadovoljni s tim, kar je ta dozdaj storila, so vpeljali letaš v mestu Frank-fort veliki zbor poslancov iz vsih strani Xemškiga, od kteriga pa, kakor se zdaj kaže, nič dobriga ni perčakovati. Kakor je pa Nemška dežela med več deželnih gospodarjev, zdaj med 38 razdeljena, ravno to velja tudi od vere. — Nemci so bili nekdaj vsi ka-tolčani, to de Alartin Luter, kteri je v 1. 1517 v AVittembcrgu jel katolško vero kaziti, jih je veliko zapeljal, skorej pol Ndnškiga, sosebno v zgornjih straneh, je postalo luterško, ob enim je tudi kal-vinska kriva vera iz ►Svajea in iz Francozkiga na večerne strani Nemškiga prišla in se ob Hajnu dosti ljudi poprijela. — V 1. 1648 je bila strašna 30letna vojska, ki je bila zavoljo take ločitve v veri vstala, končana, in katolški, lutcrški in kalvinski veri so bile na Nemškim enake pravice dodeljene. Xa Pruškim (praj-zovskim) je kralj Friderik \ViIhelm III. v letu 1821 in 1822 luterane in kalvince, kteri se tudi protestanti imenujejo, pod ene prednike postaviti, in obo-dvojim enake bukve (Agende) per božji službi rabiti zapovedal, de bi tako sčasama Lutcrani in Kal-vinci se socdinili: to se je tudi v Xasavi in v ne-kterili družili majhnih dcržavah zgodilo. — Ali Nemške vseučeliša (Univcrsitaten) Protestantov nam današnji dan velik razpad njih vere kažejo: samo v Erlangnu se Lutcrani še uče luteransko vero, na družili takih šolah pa vidimo, kako de vsak uče-nlk po svoji glavi vero ali veliko več krivovero in nevero uči. Luter in Kalvin sta nektere keršan-skili resnic obderžala, druge zavergla ali popačila; današnji dan ni nobene verske resnice, ktere bi učeniki na vseučeliših ne bili že iskali ovreči, ne i.mote, ktere bi ne bili iskali terditi. — Tako je per učenih na Nemškim skorej toliko ver, kakor glav; niski (ginanj) ljudje se še derže tiga, kar so se od staršev učili in od pastorjev slišijo, — vikši pa so zmiram bližej neveri. 1 lesi ravno pa so tako vsi med saboj razdvojeni, v enim so vsi zedinjeni, namreč v zopervanji do katolške vere. — Poglejmo pasainezne nemške deržave: 1. Bavarsko (P a rsko) kraljestvo ima 4 milijone ljudi: od tih je 3 milijone in 200.000 katolčanov, 60.000 Judov, drugi so pa Lutcrani. — Ta dežela je v 1. 1806 ime kraljestvo dobila, pred francozkimi prekucijami je bila veliko manjši in čistokatolška. Nje takratni vladarji, kurfiršti imenovani, so bili serčni varili katolške vere na Nemškim; zlasti knrfirst Maksimilian (1596—1651), kteri je izrejen in izučen v vseueeliši vlngolštadtu od patrov Jezuitov z svojim žlahtnikani pobožnim cesarjem Ferdinandain II. se zvezal. in ne samo svoje deržave pred lutcranstvam obvaroval. ampak tudi v zgornjim Avstrianskim in na (.Vskini puntar-ske Protestante cesarju Ferdinandu II. ukrotili pomagal. V francozkih prekucijah (1801 —1809) so luterške dežele Ansbah, Beyrcu''i, pa tudi eele škofije, ki so tudi v deželnih reče! le svojim ško-fam podložne bile, v oblast kurfir>«a Maksimiliana, ki je v 1. 1806 kralj postal, padi«'. Ta in lijegov minister Montgelas sta vse kloštre, kterihje bilo 398 overgla. Obrezanim in neobrezanim Judam so bile cele cerkve s kclilii in drugimi posvečenimi rečmi vred pod nič prodane. Kasarne in mnoge fahrike so vstale iz kloštrov in njih cerkev. — Nevera in zaničevanje božjih reči je tako tudi na Bavarskim se množilo. Kralj Alaksimilian umerje z naglo smertjo v I. 1825 in njegov sin , kral j Ludovik I. je do leta 1847 silno veliko dobriga za povišanje katolške cerkve na Bavarskim storil. — Mnoge cerkve so bile so-zidane ali popravljene, nekteri kloštri zopet vpeljani, šole visoke in nizke k posebni vrednosti po dobrih učenikih povzdignjene. V letu 1821 je bilo vse Bavarsko v 2 veliki škofii in v 6 škofij razdeljeno. — Sedanje škofije so: V Monaku (Miinchen) veliki škof Kari Avgust grof Reisali, pravi mož po volji božji, kteri se v pogostnih pridigah, v pogovorih in eksercicijah. ki jih s svojimi duhovni ima in v potegvanji za pravice katolške cerkve per deržavnih zborih dobriga pastirja razodeva. — V Bambergu veliki škof Ho-nifac L rban, star mož in oče uhozih; v Begens-burgu škof Valentin Biedl, kteri v eksercicijah s\o-j i m diihovnam praviga duha dati si perzadeva: v Pasavi lir. Ilenrik llofstetter, od perviga pravdni dohtar (Advokat), potlej pa si je duhovski stan izvolil; v Augsburgu škof Peter Biharc, kteri vernim večkrat pastirske liste daje in se v deržavnih zborih s toliko zgovornostjo za cerkvene pravice poteguje. Že ranjki papež (iregor XVI. so ga za-volj tiga pohvalili in letaš je ta stari mož s solzami v očeh govoril zoper mnoge krivice ko jih hočejo zdaj na Bavarskim vladarji cerkvi storiti; v Eich-stedtu, škof Jur Oetl, nekdaj odgojitel sedajniga gerškiga kralja Otona: v Wireburgu škof Anton Juri Stal (Stald), poprej učenik verne (Dogmatike), in v Spajeru (Spever) škof Miklavž \Veis, ki je s svojim prijatlam Andrejam Baes, Strasburgiškim škofa in. toliko pobožnih bukev is francozkiga na nemško prestavil. Na Bavarskim se je katolška učenost dozdaj nar lepši svetila: tam so prišle na svitlo bukve in časopisi. ki so lepoto in resničnost katolške vere po vsim Nemškim razširjale: tam so bili in so nekoliko še uccniki, ki so s svojim zadcržanjcm in s svojo kcršansko učenostjo ljubezen mladosti in spoštovanje vse katolško-nemške dežele zaslužijo. Zlasti rajnki Adam Mohler, Henrik Klee. Jožef Gor-rc>. in še živi prošt Aliolli, Diillinger. Scpp, licith-maver, llannchcrg i. t. d. so vlivali bogoslovcam ljubezen do Jezusove cerkve in vnemo za izveli-čanjc duš. kakor si le želeti zamorcmo. — Raz-ujzdanost z last med mladim Ijudstvam je na Ra-varskim dosti velika . zato so tam pridni dušni pastirji vpeljevali mnoge bratovšiuc in ligorianski mi-nilii iz kraja Altotting so semtertje za ljudstvo eksereieije napravljali, de bi se le tako bolj ljubezen do lioga in stud do greha v vernih ukoreninila. — Ali ministri, ki so škofe in duliovšino sploh v tim prizadevanji za povzdigo keršanskiga življenja podpirali, so mogli v Svečanu 1S47 drugim prostor storiti, kteri so dozdaj vse bratovšiuc prepovedali. ligorianskiin miniham iz Bavarskima iti uka- " o zali in več slovečih katolških učenikov od Mona-škiga vseueeliša odstavili: med temi llollingcrja. — \a Bavarskim so 3 vseueeliša. 5£ katolška (v Monaku in v \Yircbiirgu , kjer so pa vender nekteri učeniki luterške vere zlasti ThierschJ in i luterško (v Krlangnu). Poglavitno mesto Monak (Munehen) ima do <10.000 ljudi, v I. 1801 je bil tam peni Lu-teran v mestno družbo vzet, zdaj imajo tam Lu-»erani, kterili je čez 6000, dve farne cerkve. — Od kar ima Bavarsko kralje, so tih žene še vsc-!rj le protestantiškc vere bile. (Dalje nasleJje.) Vcrsta ljubljanskih škofov. (Spiral Peter llieinger.j Staro Emonsko mesto je stalo na levim bregu Ljubljano-, in je bilo po mnogih sovražnih napadih zlo razderto. Iz razvalin se je v osmini in devetim stoletji časama novo mesto vzdignilo: Slovenci, novi stanovavci dežele, so mu rekli Ljubljana. Ker so ti novi seljani malikvavci bili, je lahko razumeti, de Ljubljansko mesto ni kmalo škofov dobilo. Ogleski patriarehi pa so se. kolikor keršanska vera v deželi ni bila popolnama zaterta. visi pastirje zdajnje Krajnskc dežele šteli: zatorej so tudi iz Ogleja pervi misijonarji do novih slovenskih rodov prišli. V osmim stoletji pa so si Solnograški (Salcburški školji ) zlasti s. Virgil veliko jeli perzadevati, de bi Slovenec h keršanski veri pcrpeljali: zatorej so tudi od njih poslani deželni školji: Modcst, Tcodorik, Oton iu Oz \ a Id zraven Koroškiga tudi en del štajerskima in Krajnskiga oskerbovati imeli. Ko sta v devetim stoletji dva sveta brata, Ciril in Metodi do Slovenskiga ljudstva prišla, in je Metodi škof Marske in Panonske dežele od papeža Janeza VIII. poterjen bil: takrat je tudi en del zdajnje Krajnske zemlje, kolikor se je je namreč k Panonii štelo, njega kakor svojiga višiga duliovniga pastirja spoznal. Po smerti s. Melodija je njegova škofija spet dru-gač razdeljena bila, in v naših krajih je obveljala od Karlna velieiga, frankonsko-rimskiga cesarja postavljena meja: po tej je šlo, kar je na desnim kraji Drave Oglejskimu patriarhu, in kar je na levim, Solnograškimu velikimu škofu. Zdajnja Ljubljanska škofija je bila tedej zopet Oglejski cerkvi perdružena, razun kar se je je pod Teržaškiga škofa štelo. Ljubljansko mesto je imelo že dalj časa svoje fajmoštre per cerkvi s. -Miklavža, ki je zdaj škofijska cerkev. V letu 1460 je rimsko-nemški cesar Friderik III. sklenil novo škofijo v Ljubljani postaviti. Posebna srečna prigodba ga je k temu napeljala. Ko so bili namreč Celjski knezi fgrofi) odmerli. je po poprejšnjih pogodbah cesar Friderik imel njih posestvo erbati: pa zadnjiga grofa vidova seje nasprot postavila, in njeni vojvoda Vitovic je na naglima Celjsko mesto napadel in vzel. Cesar se je malo popred v grad odmaknil: t sanji namreč je bil vi-dil svetiga škofa, ki ga je opominjal, ob času se varovati. Ko je pa cesar v gradu še obležen bil, mu je Krajnska dežela svoje konjike. in Ljubljana pa štirdeset pešeov poslala: bilje rešen, ker so mu tudi Korošci in Štajerci perstopili. Ker je cesar Friderik sodil, de je škof, ki se mu je po noči perkazal, s. Miklavž, Ljubljanski farni per-poročnik fpatron), je iz hvaležnosti hotel v tem mestu škofa postaviti per cerkvi s. Miklavža. Enej Silvi, ki j' bil popred njegov posebni svetnik, potem Teržaški škof, zdaj kardinal in potem Rimski papež z imenam Pij II. postal, mu je to misel vdal. V prihodke noviga škofa je bila odločena graj š in a v Goričanah nad Ljubljano (bliz Medvod) in klo-šter s. Benedikta v Gornjim Gradu na štajerskim; zraven tudi fare s. Petra v Ljubljani, s. Martina pred Krajnjem, in s. Mihaela per Plibcrci na Koroškim. V vžitik korarjem Ljubljanske škofijske cerkve pa so bile dane fare Šentviška nad Ljubljano, \akliska. Svihcnska, Vodiška in šentjernejska; zraven še fara s. Miklavža per Beljaku na Koroškim , in s. Petra v Hadolci. Vtemeljno pismo je bilo od cesarja dano v Gradcu 6. Grudna 1461. Papež Pij II. je 6. Kimovca 1462 novo Ljubljansko škofijo poterdil, je samosvojim storil, in od vse podložnosti do Salcburškiga velieiga škofa in Oglcjs-kiga patriarha izjel: cesarju pa je dovolil pravico, škofe za ta sedež imenovati ali izvoliti. K tej Ljubljanski škofii so se štele spred imenovane fare na Krajnskim, Koroškim in štajerskim z cerkvami, ki so jim poddružene bile: večidel Krajnske dežele pa je še ostal v oblasti Oglejskih patriarhov, ki so svoje posebne visi namestnike tukej imeli: General-vikarji, Arhidiakoni, veliki mašniki (ErzpriesterJ se jim je reklo. Od tega časa se začne versla ljubljanskih škofov. (Dalje nasledje.) Gorje človeku, ki svojiga poželenja ne kroti. Henrik VIII., angleški kralj, je bil rojen v letu 1491 , je 1509 tiga leta vladanje nastopil, in je od vsiga ljudstva z veseljem in veličastjem sprejet bil. Gorečiga katolškiga kristjana se je v začetku kazal, in je celo učene bukve od svetih zakramentov (adsertio scptem sacramentorum adver-sus Lutherum) zoper napihnjeniga Luter Martina pisal, ki je bil ravno ob tistim času začel vero mešati. Kako zlo je ta kralj ostudno djanje nesram-niga Luter Martina zaničeval, se razodeva iz pisma, ki ga mu je v letu 1505 pisal. Pismo je tole: „Xe morem se načuditi, de se ti, ki dobro veš, kdo de si, sam pred sabo ne sramuješ: de se še prederz-neš oči odpreti pred Bogam iu pred ljudmi, desi-ravno si tako ncspametin in nespremišljen bil, se na hudičevo podpihovanje k tolikanj brezumnimi! in hudobnimu poželenju dati zapeljati. Ti — redovnik (klošterski duhoven) svetiga Avguština — si bil pervi, ki si Bogu posvečeno nuno oskrunil, to je hudobija, ktera bi popred tako ojstro bila kaznovana , de bi njo bili živo pokopali, tebe pa tako dolgo šibali, de bil dušo izdihnil. Ker ti si se očitno žnjo oženil, si si očitanje in zaničevanje vsiga svojiga naroda naklonil, si pred Bogam storjeno obljubo oskrunil in ogerdil. Ali je še kak zanikar-niši človek (pod solncam), kakor si ti? Xe de bi se v sramoti in maloserčnosti zavoljo loternijskiga zakona v globoki ponižnosti plazil, se ti, zanikar-než! še bahaš — in, ne de bi odpušenja svoje nesramne hudobije prosil — kaj še ravno nasprot počneš? — po pismih in bukvah še druge nezveste minihe podpihuješ, de naj po tvojim delajo." Ta Henrik, ki je z unajnim sovražnikam s toliko serčnostjo se vojskoval, je pozabil na svojiga do-mačiga zopernika, in je v brezno padel — globoko, de je groza za njim pogledati. — Henrik je s svojo kraličino ženo sedemnajst let srečno živel, in je Imel že pet otrok; per ti priči pa si v glavo misel vtepe, zakon z kraljico razdreti, in se vnovič z Ano Bolevn oženiti. Stulil se je, de njegov poprejšnji zakon