





o


' \

NARODNA KNJIŽNICA.

III. zvezek.

DS JOS. VOŠNJAKA

zbrani

V Celji, 1894.

Tiskal in založil Dragotin Hribar v Colji.

CbccoO

Doktor Dragan.

Drama v petih dejanjih.

Osebe:

Dr. Miroslav Dragan.

Prof. Fran Branič.

Mira, njega hči.

Dr. Marko Stremil, odvetnik.

Dr. Svatovit, predsednik volilnemu odboru.

Peter Legat, trgovec,

Grof Bering, minister (50 let star).

Klarisa, njega soproga (40 let stara).

Baronica Katinka Holbergova, udova (24 let stara).
Grof Bileneg, ministrov tajnik (35 let star).

Samuel Pereles, ravnatelj kreditni banki.

Prvi meščan.

Drugi meščan.

Sluga ministrov

Dejanje se vrši v prvem, četrtem in petem dejanji
v slovenskem mestu, v drugem in tretjem na Dunaji.
Doba 1867. in 1869. leto. Četrto dejanje se vrši dve
leti za tretjim dejanjem.

Prvo dejanje.

Salon s starikavo hišno opravo v stanovanji profesorja Branica.

Prvi prizor.

Branič (sedi pri mizi in čita). Mira (pri drugi mizi plete).

Mira.  Kaj praviš, očka? Ali niso pesmi pre¬
krasne? Zdaj nežne in mile, kakor pomladanja
sapica v tihem logu; zdaj krepke in burne, kakor
vihar na morji. O, Miroslav je res pesnik po »mi¬
losti božji«!

Branič  (vstane), Pesnik ? Prav govoriš — ako
bujna fantazija sama dela pesnika 1 Ako so iztoki
nebrzdanih strastij že poezija 1

Mira.  Spet kritikuješ?

Branič.  Kaj ne bi, ko vidim, kako se zane¬
marja oblika, kako se mili naš jezik muči in po¬
tujčuje. Prešeren, Prešeren, on bodi načelnik
pesnikom našim!

6

Mira.  Prešeren?'O uverjena sem, da se bode
Miroslav vzdvignil nad Prešerna.

Branič.  On se vzdignil nad Prešerna ? O ti
naš duševni velikan, ne zameri nepremišljenim be¬
sedam najivnega otroka! Molči, Mira, molči, da
me ne zdražiš!

Mira.  Prešeren je spisal sonetni venec in
Miroslav ■—■

Branič.  Spisal je tudi »sonetni venec«, da,
da! Vendar bolje za njega slavo, da bi bil opustil
to posnemo.

Mira.  A meni  »sonetni venec« najbolj ugaja.

Branič.  Tebi? Verjamem, ker je nasičen s
tisto zaljubljeno in sentimentalno brozgo, od ka¬
tere se kar tope ženska srca.

Mira.  Ali ni srečna Julija, da bode vedno
živelo nje ime združeno z imenom nesmrtnega
našega Prešerna? Jaz si ne morem misliti večje
sreče.

Branič.  Oho! Castilakomna ? No, le potrpi,
morebiti se še tudi tebe usmili kateri pesnik.

Mira.  In ako bi se že bil —

Branič.  Kaj? Kaj?—Vendar  ni —?  Ta »so¬
netni venec« —- (odpre knjižico in obrača list za
listom) M-i-r-i-B-r-a-n-i-č-e-v-i (Vsklikne.) Mira! To
pa Je preveč! In ti, ti si vedela?

Mira.  Vedela!

7

Branih.  In nisi branila?

Mira.  Kdo more braniti pesniku ? In zakaj ?

Branih.  Zakaj ? Ves svet bode kazal nate, da
si — si —

Mira.  Kaj, oče?

Branih.  Njega — ljubica!

Mira.  Njega nevesta,  oče!

Branih.  Kaj čujem? Ti, nevesta?

Mira.  Ne zameri, očka, Miroslav bode še
danes govoril s teboj.

Branih.  Torej tako deleč sta že. Nesrečno

dete!

Mira.  Najsrečnejša na svetu, da se je njega
genij ponižal do mene, skromne deklice. Raduj
se z menoj! Pozni rodovi bodo imenovali še
tvoje in moje ime!

Branih.  Slavni  pesnik ? Pot do slave je
trnjeva. Ob nji raste poredkoma cvetica tihe rod¬
binske sreče. Temni oblaki zavisti in brezumja
plavajo nad potnikovo glavo. Neskončno duševno
trpljenje, obup in solze so tožni spremljevalci. —
In ti misliš, da te ljubi Miroslav?

Mira.  Ljubi, ljubi  me od vse svoje duše,
kakor ga ljubim jaz od vsega svojega srca.

Branih.  Miroslav ljubi svoj idejal,  ne tebe.

Mira.  A jaz sem njemu idejah Kolikokrat
mi je to zatrdil!

8

Branič.  Njemu idejal f Dokler mu fantazija
ne vsiljuje druzega.

Mira.  Miroslav meni nezvest? Nikdar! O ni¬
kar me ne muči!

Branič  (prime jo za roko, mehko). Mira, po¬
slušaj me! Petnajst let je že, odkar sem s teboj
•—•' imela si tačas tri leta -— stal pri postelji
umirajoče tvoje matere. Najhuje ji je delo, da
mora zapustiti tebe. S solznimi očmi me je pro¬
sila, naj bodem jaz tebi oče in mati. Po tej sveti
oporoki sem ravnal, ali ne?

Mira  (objame očeta). O dragi oče!

Branič.  Nikoli nisva imela nobenih tajnostij
drug pred drugim.

Mira.  Nikoli.

Branič.  In zdaj, ko si stopila v najimenitnejšo
dobo življenja svojega, ko odločuješ o vsi bodoč¬
nosti svoji, zdaj si za hrbtom svojega očeta —

Mira.  Ne, ne, oče! Krivo me.obsojaš. Nisi li
sam uvedel Miroslava v naš dom? •—■

Branič.  Ali ne za to, da bi te snubil.

Mira.  Nisi ga li hvalil pesnikom in buditeljem
naroda slovenskega? Ali ga ne slavi in ljubi ves
narod naš? In jaz, da bi ga ne ljubila?

Branič.  Veš li, kaj se pravi ljubiti pesnika?
Kaj je ljubezen pesnikova? Plamen, z velikansko
silo predirajoč iz njega prsij, kateri sežge in upe-

9

peli nesrečno bitje, ki se mu bliža v ljubezni. Kar
mu je danes idejal, leži jutri poteptano na tleh.
Po zdrobljeni človeški sreči, po strtih srcih se
vspne pesnik do prave poezije. Mirno, tiho življenje
mu ni dano, ne sme ga uživati. Samo, kadar mu
srce krvavi od bolesti, kadar ga strastij razljučeni
vihar drevi semtrtja, takrat zapoje njega struna
najmileje. In ti, ti bodeš žrtev njega slave.

Mira.  In da * bi bila! Osrečila me je njega
ljubezen in rada umrjem.

Branič.  Umrjem? — Misliš li, da pride smrt,
kadar jo kličemo in po nji hrepenimo v bolečinah
svojih? Ne, ne! Izprazniti je slehernemu človeku
usojeno mu kupo trpljenja. In to bode tvoje naj¬
hujše gorje, gledati prevaro — in — -živeti.

Mira.  Oh, oče, ostre tvoje besede mi raz-
devajo srce!

Branič.  Ali naj molčim, ker vidim prepad,
ki bode pogoltnil srečo tvojo in mojo? Snubiti
te hoče! On naj skrbi za ženo in otroke, ko še
sam zase, ne more skrbeti? Da Miroslav nima
takega požrtvovalnega prijatelja, kakor je Stremil,
bil bi uže davno pogubljen.

Mira.  Stremil je res blag mož, kakoršnih je
malo pod solncem. In tudi Miroslav priznava, da
le njega ima zahvaliti na sedanjosti in bodočnosti
svoji.

10

Branil.  Oba, Miroslav in Stremil, sta bila
moja učenca, in kako različna že takrat. Stremil
je ves svoj talent in svojo pridnost porabil, da
je brez zamude zvršil študije in napravil izpite.
On se ni oziral ne na desno, ne na levo in dal
se ni spraviti s svojega pota. Miroslav pa se je
uglabljal v svoje sanjarije, zidal si je zlate gradove
v oblake in pogubil bi se bil, da ga nismo na¬
posled z dobro in hudo besedo dotirali do izpitov.
Pesništvo ga je motilo.

Mira.  Pesništvo? In kdo ga je vzpodbujal za
poezijo ? Kdo mu je kazal lovorov venec, vzviše¬
nega nad vse zaklade sveta ?

Brauic.  Jaz, jazi Priznavam.

Mira.  Vedel si, da bode nesrečen, da mora
biti nesrečen, kakor vsak pesnik po tvojem mnenji.
In vender si netil tajni ogenj v njega prsih, dokler
ni vzplamenel v pogubo njemu in — meni.

Branil.  In ko bi res bil to vedel! Ali naj
dopuščam, da ostane pokopan talent, do katerega
ima pravico ves narod. Ne veš li, da je poezija
najkrasnejši cvet človeštva? Da poezija vzbuja
človeku najplemenitejša čustva in trpinčeni narod
naš, kje si išči utehe, kje srčnosti v silnih stiskah ?
Pesem ga tolaži, pesem ga oživlja, da v boju za
pravice svoje s podvojeno silo hiti dalje in dalje,
in jaz naj bi premišljal in zadušil iskro, katera je

11

obečala razsvetljevati temoto, krijočo naš narod?
Zadušil naj bi jo, da ne H motil sreče pesnikove?
Kaj je sreča jednega človeka mimo sreče narodove?
Daje  le  narod srečen, bodi nesrečen  on!

Mira.  In jaz ž njim.

Branil.  Ne, ne, umiriš se in pozabiš ga!

Mira.  Nikdar!

Branic.  0 , da sem bil tako slep. Varala me
je nadeja, da bodeta ti in ljubljeni Marko moj —

Mira.  Jaz in Stremil?

Branil  Zdelo se mi je, da te ljubi.

Mira.  On mene?

Branil.  In tudi ti — kako rada sta skupaj,
jednih mislij in zmirom jasnega obraza, prav kakor
vstvarjena drug za druzega.

Mira.  Čudna misel!

Branil.  Ali ga nimaš rada?

Mira.  Gotovo, kakor sestra rodnega brata in
tudi on, to vem, vidi v meni le sestro.

Branil.  Motiš se, motiš! (Vzdihuje.) Zakaj je
vendar moralo tako priti?

Mira.  Zakaj ? Kolikokrat si. trdil, da kar se
dogaja, mora se zgoditi. • —• Moja usoda —

Branil.  Bode bridka zate in zame.

Drugi prizor.

Dr. Stremil (otlprc vrata.) Prejšnja.

Dr. Strani/.  Ali smem vstopiti?

Uranič  (hiti mu nasproti). O prijatelj dragi!

Dr. Stremil.  Potrkal sem, ali ni bilo glasu.
O čem sta se menila, da sta bila tako gluha ?
Gospodična, vi mi bodete povedali — toda kaj
vprašujem? Knjiga na mizi razlaga mi vse. Govo¬
rila sta 6 Draganovih najnovejših pesmih.

Mira.  Pogodili ste in zdaj morate razsoditi
Vi. Oče trdi, da pesmi niso dovršene.

Uranič.  Kakor kvas ni kruh.

Mira.  Ali se tudi Vam zde le kvas?

Dr. Stremil.  Ne zamerite gospodična, jaz sem
le suhoparen odvetnik. Vprašajte me o pravdah
in zakonih in odgovorim Vam. O pesmih pa si
ne prisvojam nobene razsodbe.

Mira.  Preskromni ste, ali se pa tajite. Slu-
šala sem sama, da ste se z očetom večkrat in
radi pogovarjali o pesniških delih.

Uranič.  Čemu siliš gospoda doktorja? Najbrž
čuti, da ti pričakuješ pohvale, toda on ima, kakor
jaz, svoje pomisleke. Kaj pa obče mnenje?

Dr. Stremil.  Vse prevzeto hvale. Mladost
ognjevito deklamira Draganove pesmi in tudi

13

starejši možje se vesele, da nam je vstal pesnik,
ki bode poveličeval sebe in narod svoj.

Mira.  Čuj, oče, čuj! Osamljen si s svojo
grajo.

Branic.  Bojim se, da bode ta pohvala po¬
gubna pesniku.

Dr. Stremil.  Tudi jaz se bojim.

Mira.  Tudi Vi, gospod doktor? Ne umejem
Vas. —

Dr. Stremil.  Praktičen človek sem in gledam
svet, kakeršen je-; ne skozi pesniške naočnike. In
tu vidim, da si mora človek najprej vstvarjati tla,
na katerih potem trdno stoji. Zato je najpametneje,
priti najprej do poklica, katerega sem si izvolil.
Prva sreča je, samostojnost v življenji. Potem sem
sloboden, gibljem se, kakor mi drago in ako me
veseli, tudi lahko zlagam pesmi.

Mira.  To so pač prozajični nazori —

Dr. Stremil.  Toda pravi.

Branic.  Dobro, dobro. Dospeti do poklica,
to je prvo. Žal, da Dragan ne posluša najinih
svetov.

Mira.  Ali ni doktor?

Dr. Stremil.  To ne zadoščuje. Davno že bi
moral, kakor jaz, imeti svojo odvetniško pisarno,
pa odlaša in odlaša. Ne, da bi meni bilo nad¬
ležno, ker dela sodrug v moji pisarni —

14

Branic.  Prav za prav, da Vi delate za oba.

Dr. Slremil.  Ne, ne, tudi on, kadar se prime
kake pravde, zvrši jo dobro s svojim bistrim
umom. Zatorej res škoda, da se tako dolgo ne
more odločiti.

Mira.  Morda ga pa niste opominjali.

Dr. Stremil.  Opominjal, večkrat sem ga opo¬
minjal, pa saj ga poznate. V rahločutnosti svoji
ga razžali vsaka še tako prijateljska svarilna be¬
seda. On čuti, da je pesnik, da njemu v prsih
gori ogenj nebeške poezije. Njega duh plava v
oblakih ter gleda zaničljivo vsakdanji naš trud
in prozajično naše delo. Pohvala ga omamlja in
pogreza vedno globokeje v sanjarstvo.

Branic.  Res, le preres!

Dr. Stremil.  In zdaj mu preti še nova ne¬
varnost.

Mira.  Nevarnost? Miroslavu? Moj Bog!

Dr. Stremil.  Ne vstrašite se presilno! Nevar¬
nost le po mojem mnenji.

Branic.  Povejte, povejte!

Dr. Stremil.  Na poti sva se srečala z dok¬
torjem Svatovitom • — vi ga poznate.

Branic.  Pošten mož in ves goreč za svoj narod.

Dr. Stremil.  Predsednik je — kakor veste -—
narodnemu volilnemu odboru. Pravil mi je, da
hočejo Draganu ponuditi mandat.

Branic.  I „ , v  . , ,

... Za državni zbor?

Mira. I

Dr. Stremil.  Uganili ste! Volitev je razpisana.
Vse narodno razumništvo očarano od rodoljubnih
pesmij Draganovih želi si njega poslancem. On,
tako pričakujejo, da bode neomajano stal za na¬
rodne pravice. Z rezkimi besedami bode odkril
zevajoče rane, katere skele narod. Omehčal bode
s svojimi govori srca najhujšim nasprotnikom in
proslavljal naš narod pred svetom.

Mira.  In Vi tega ne pričakujete ? Ali ga niste
slišali govoriti pri »Vodnikovi besedi« ?

Dr. Stremil.  Slišal, slišal.

Mira.  Kako so mu besede svete oduševljenosti
kipele iz ust. Kako zamaknjen ga je poslušal
narod. In da je Miroslav vzkliknil: »V boj za

domovino« — uverjena sem, da bi ves narod bil
planil za njim v boj in, če treba, v smrt.

Dr. Stremil.  Mogoče. Vendar drugo je, vzbur¬
jati ljudstvo z zvenečimi frazami —

Mira.  Fraze so njega vzvišeni izreki?

Branic.  Ne presekuj gospodu doktorju vedno
besede!

Dr. Stremil.  Hotel sem le reči, da se mora
drugače govoriti v parlamentih, nego li pri kakem
ljudskem shodu. Toda ne dvojim, da Dragan ne
bi znal tudi v parlamentu dobro in primerno go-

16  —

voriti. — Tej umetnosti se bode hitro privadil.
Bojim se pa, da bode skočil popolnoma iz tira
praktičnega življenja in Bog obvaruj, da ga njega,
žal, premehki značaj ne pogubi v valovih veliko¬
mestnega šuma in izkušnjav!

Branil.  Resnično! Poslanstvo mu bode pogin.

Mira.  Zakaj f

Branic.  Ker nima one samostalnosti, katere
je treba za javno delovanje. Svariti ga morava,
da ne vsprejme ponudbe.

Dr. Stremil.  Svariti? Bojim se, da zaman.

Mira.  Ravno prihaja.

Tretji prizor.

Dragan (s črno brado in dolgimi lasmi, v žametni suknji, s
klobukom širokih krajev, vstopi počasi in zamišljeno). Prejšnji.

Dragan.  O, da bi to, kar mi polje v duši,
znal izliti v besede! Da bi misli, ki se mi pora¬
jajo v glavi, umel zbirati in jasne podajati strme¬
čemu rodu! Vzvišena ideja, katero sem rodil in
negoval s srčno krvjo svojo, kako neznatna, prazna
se mi vidi, ko jo čitam zapisano z nespretno roko.
— — 'O prijatelji moji, vi me gledate začudeni.
Pomilujte me! Sanjal sem sladke sanje. Vodnik
me je blagoslavljal, Prešeren mi je podajal list
iz lovorovega venca svojega. Oh, sanje prekrasne,

17

izginile so, kakor zračna prikazen v puščavi.
Plaval sem v neskončnem prostoru, toda peroti
moje so se, kakor Dedalove, raztopile od solnčnih
žarkov. — Zgrudil sem se na mrzlo, megleno
zemljo in tu ležim obupan, pogubljen. (Zgrudi se
na stol poleg mize.)

Dr. Strernil.  Vzdrami se prijatelj, vzdrami iz
svojih sanj!

I)rayan.  Bedim, bedim! Ali bolje bi bilo zame,
da bi spal večno spanje.

Mira.  Miroslav, kaj govorite?

Dragan.  Ti, Mira! (Vstane in jo prime za roko.)
Svetla zvezda v temni noči, ki se razprostira nad
mano in me hoče zadušiti. — Ali se mi bodeš
utrnila tudi ti?

BraniS.  Povejte mi vender, kaj vas je tako
razburilo ?

Dragan.  Kaj ? Ono grozno čustvo, ki me je
ze tolikokrat mučilo in katero mi je spet danes
z neznosno težo svojo leglo na srce, čustvo ne¬
zmožnosti svoje. O gospod profesor, Vi ste me
prvi vspodbujali! Vi ste mi kazali pot do Parnasa!
Zakaj ste me prebudili iz srečne nezavednosti?
Zalcaj mi odprli pesmij studenec ? Obečali mi slavno
bodočnost, vedoči, da nikoli ne bodem dosegel
vrhunca poezije?

Branil.  Kaka malodušnost Vas je spet obšla!

18

Dragan.  Ali naj sem srčan, ker spoznavam,
kako nepopolno je vse moje delo ? Ker vem, da
narod po pravici obsoja nedovršene moje pesmi!

Dr. Stremil.  Narod da te obsoja? Narod, ki
je ves presinjen od tvojih poezij in te proslavlja
prvega svojega pesnika?

Mira.  Cujte, čujte! Ne le mi, ves narod Vas časti.

Dragan.  Je li mogoče? O vi me le varate, da
me tolažite.

Dr. Stremil.  Kako li moreš dvojiti?

Dragan.  In Vi, gospod profesor, kaj pravite Vi ?

Mira.  O ravno je pohvalil pesniški duh, ki
veje iz Vaših poezij.

Branič.  Vi skokoma napredujete, prijatelj
mladi! Le tako dalje in bližali se bodete mojstru
našemu.

Dragan.  Prešernu ? O, nikoli!

Branič.  Le srčnost! Le srčnost!

Dragan.  Srčnosti dovolj, kaj ko zmožnosti ni!

Drl. Stremil.  Ne ponižuj samega sebe. Veseli
se narodovega priznanja!

Dragan.  Mili narod moj, ko bi ti vedel, kako
te ljubim nezmerno, neskončno. Da bi to mogel
dokazati z dejanjem, ne samo z besedo; kako
srečen bi bil!

Dr. Stremil.  Morda še dojde prilika in sicer
prej nego misliš.

19

Dragan.  Skrivnostno govoriš!

Branil  (k Miri). E, Mira, ti tu stojiš in po¬
zabljaš, da bi nam pripravila čaj. Stremil in Dra¬
gan bodeta najina gosta, kaj ne ? ■

Mira.  Hitim. (Odide.)

Dragan.  In zdaj- mi razkrita tajnost, o kateri
sta mi namignila.

Dr. Stremil.  Ti veš, da bode v malo tednih
volitev poslanca za državni zbor.

Dragan.  No ?

Dr. Stremil.  Čuj torej; narodni volilni odbor
namerava tebi ponuditi kandidaturo.

Dragan.  Meni? Kaj praviš? Meni?

Branil.  Tako je! In vidite, baš zaradi tega
hočeva govoriti z Vami. Jaz namreč menim, in to
povem odkrito, da morate o d k 1 o n i t i- to ponudbo.

Dragim.  Jaz, da bi — -?

Dr. Stremil.  Ti, ti! Odkloniti moraš ponudbo,
to ti svetujem tudi 1  jaz.

Dragan.  In zakaj, ako smem vedeti? Toda
čemu vprašujem ? Vidva sodita, da nisem sposoben.
Res, res’!

Dr. Stremil.  Že spet na krivem poti.

Dragan.  Vem, da nimam onih svojstev, ka¬
terih je treba zagovorniku narodnih pravic. —
Tem, da nisem ne Ciceron, ne Demosten, da bi
z  govori svojimi sezal v srca poslušalcev.

2*

20

Dr. Stremil.  Govornik! Da bi bilo samo to!
Ne bodi preskromen! Govorništvo ti je dano,
kakor pesništvo.

Branil.  Gola resnica, kajti že v šoli ste bili
najboljši deklamator in ko sem Vas slišal v či¬
talnici, bil sem ginjen do solz.

Dragan.  Preželo me hvalite.

Dr. Stremil.  Samo po pravici. Vendar, žal,
da z jedinimi govori, naj so še tako jedrnati, v
parlamentih ničesar ne dosežemo. Ko bi šlo za
govornika, ne poznam nikogar, ki bi te mogel
zastopati bolje. Druge pomisleke imam, ki jih
imenujemo prozajične.

Dragan.  Prav rad bi jih slišal.

Dr. Stremil.  Ne zameri odkritosti moji. Ti veš,
da želim jaz, da žele vsi tvoji prijatelji, da v
praktičnem življenji zajemaš ono mesto, katero ti
pristoja po tvojih študijah.

Dragan.  Umejem te in priznavam krivdo svojo.
Lehko bi že davno.iz pravd si »koval rumenjake«,
ko bi bil, kakor praviš, praktičen človek.

Branic.  In zakaj bi se ne prijel tega, česar .
je človeku najprej treba, da je potem nezavisen?

Dragan.  Zakaj? Zakaj? Vprašajte »rajši val
morja«! Oh, zakaj sem porojen v revščini? Zakaj
mi je usoda življenja pot nasula s trnjem? Zakaj
mi ni, kakor mnogim nevrednežem položila v zibel

21

bogastva? Ne sodita me krivo! Ne zase, za svoj
narod si želim vseh zakladov sveta, da bi ga
podpiral v neštevilnih njega potrebah, da bi ga
povzdignil do veljave med drugimi narodi. A kaj
hoče storiti siromak, in naj mu srce plameni za
najidejalnejše namene.

Dr. Stremil.  Otrok izteza ročice po luni in
zvezdah. Mož si v boji za obstanek pribori trdno
stališče; zakaj bi ti ne storil poslednjega koraka,
za katerega si pripravljen?

Branic.  Dotlej pa drugim prepustite javno
delovanje.

Dragan.  Modri so vajini sveti.

Dr. Stremil.  In le tebi v korist.

Dragan.  In vender, kolikokrat sem si domišljal,
kako bi s ščitom pravice in resnice branil svoj
narod, ko bi me poklical na bojišče. In zdaj —

Dr. Stremil.  Le za, malo časa te hočemo od¬
tegniti, dokler nisi nezavisen.

Branic.  Da, da, le kdor je nezavisen, giblje
se lehko prosto.

Dragan.  Ali pa je resnica, da me želi narod
svojim zastopnikom?

Dr. Stremil.  Morebiti še danes pridejo ti po¬
nujat poslanstvo.'

Dragan.  Se danes ?

Branic.  In Vi bodete odpovedali?

22

Dragan.  Prijatelja, jaz vem, da iz vaju govori
le skrb zame. A stvar je silno važna za prihod¬
nost mojo in možno tudi za narodovo, zato mi
je treba vernega premišljevanja. Treba mi je sa¬
mote. Dovolita, da odidem.

Branil.  Kam? Tu ostanite, a midva Vas za¬
pustiva. (K dru. Stremilu.) Gospod doktor posre¬
čilo se mi je, dobiti nekaj svojeročnih pisem Vod¬
nikovih. Pokazal jih Vam bodem. (Odide.)

Dr. Stre.mil.  Radoveden sem. (Draganu.) A ti
dobro izprašuj svojo vest in ne daj se premotiti
od prebujne fantazije svoje. (Odide za Braničem.)

Četrti prizor.

Dragan (sam).

Dragan.  Ne daj se premotiti! — Komu naj
verjamem, če ne silnemu nagonu, žrtvovati narodu
vse svoje skromne moči? In zdaj, ko me kliče
narod v svoji žalosti in bedi, zdaj naj ga odvrnem
hladnokrvno: Čakaj, da prej preskrbim sebe. Mari
sem kriv sam, da sem porojen ubožec, da si
moram v potu obraza svojega služiti vsakdanji
kruh? Oh, tim močneje čutim ljudsko bol, tem
resničneje jo bodem znal slikati. — Nezavisen?
A kdo je nezavisen? Kdor ne išče zase ničesar,
ampak vse le za dragi narod svoj. V pesmih po-

23

veličujem rodoljubje, sam pa bi se prestrašil in
bojazljivo umeknil, ko naj pokažem, da besede
moje niso le prazne besede, da sem pripravljen,
ravnati se po njih ? Ali sem pa tudi zmožen za
tako častno mesto? Ali ne precenjam svoje moči?
Ne prevarjam sebe in narod ? Kdo mi pove res¬
nico? Kdo mi kaže pravi pot?

Peti prizor.

Mira (vstopi). Dragan.

Mira.  Sam? Čaj je pripravljen. Poklicala
bodem —

Dragan.  Ne, ne! Ostani! Ti bodeš sodila.

Mira.  Jaz? O čem?

Dragan  (prime jo za roko in stopi z  njo na¬
prej). Ti, jedina ti! Poslušaj me! Narod me kliče,
da branim pred svetom njega večne pravice. Od
mene pričakuje, da zdrobim spone, katere mu
oklepajo duh in telo. Voliti me hoče poslancem.

Mira.  In ti? Ti premišljaš? Ti se vstavljaš?
Slabotna žeska sem, pa ko bi narod mogla osre¬
čiti s svojim življenjem, rada ga žrtvujem. In ti
dvojiš? Ali se ne bojiš, da ti bode kakor grom
na uho donela beseda: »S pesmimi nas oduševljaš
za rod in dom, a sam se umakneš pri prvem
klicu ! Ti nisi vreden —r

24

Dragan.  Mira! Napačno me sodiš. Jaz hočem.

Mira.  Pričakovala sem to od tebe.

Dragan.  Le tvoj oče in Stremil mi ugovarjata.

Mira.  Znam, znam. Oba sta poštenjaka. Oba
želita tvojo srečo. Ali pa nam je smeti misliti na
svojo srečo, dokler narod vzdihuje v nesreči in
sužnosti ?

Dragan.  O Mira, ti ne veš, s kakšno srčnostjo
me naudajaš! Samo jedna skrb me tare, da se
moram ločiti od tebe, če prav le za nekaj me¬
secev. A ko se vrnem, združila naju bode na
veke najsvetejša vez.

Mira.  Ne misli name, dragi moj. In ako te
tudi izgubim, rada žrtvujem svojo srečo, da je le
v korist narodu.

Dragan.  Ti dvomiš o meni, o zvestobi moji
in stanovitnosti ?

Mira.  Ne, ne, zaupam ti; pa neka tajna
slutnja mi pravi, da ne bodeva združena nikdar,
nikdar.

Dragan.  Kdo je vlival ta strup v tvojo čisto
dušo ? Jaz tebe pozabiti, idejal svoj •—,

Mira.  O molči, ne govori o idejalu! — Da
bi te slišal moj oče —

Dragan.  Naj me sliši! Naj zve, da le zate
gori moje srce, da brez tebe živeti bila bi mi
smrt. Ako se bojiš, da poslanstvo ovira najino

25

združitev, odklonim je in ostanem tu pri tebi do
konca dnij.

Mira.  Jaz da bi te odtegnila od svetega dela?
Zdaj ko ves narod zaupno kliče po tebi, ko pri¬
čakuje od tebe pomoči? — In ti mu jo bodeš
donašal. Premagal bodeš nasprotnika s svojim
umom, s svojo zgovornostjo. In kadar se bode
razlegala slava tvoja, veselo bode moje srce, ko bi
se tudi moralo odreči najslajšim upom.

Dragan.  Slava moja bode tvoja slava, moja
sreča, sreča tvoja.

Mira.  Cuj, oče dohaja.

Dragan.  Ali mu naj zdaj povem?

Mira.  Ne, ne, prosim te!

v

Sesti prizor.

Branič. Stremil. Prejšnja.

Branit.  Kaj ne, zanimiva pisma ? Izročim jih
muzeju, da se ne pogube. Mira, ti tukaj ? Ali si
že pripravila čaj ? (Draganu.) No, prijatelj dragi,
kako ste se odločili?

Dragan.  Da pojdem, ako me res pozivlje
narod.

Branič.  Pojdete? In upate, da tam res kaj
opravite ?

26

Dragan.  Svet naj vender zve, kaj trpimo. Pa
čemu ta akademiški pogovor? Jaz ne verjamem,
da mislijo name. Dovolj je drugih sposobnejših
mož.

Dr. Stremil.  Izbrali so si tebe in nemara še
nocoj te pridejo vprašat. Zatorej si dobro premisli,
predno se vežeš.

Dragan.  Prevdarjal sem vse in se odločil.

Mira.  In ako bi odrekel, ali ne bi narod ga
obsodil ?

Branič.  Molči, molči! (Koraki se slišijo.) A kdo
prihaja tako pozno ? (Potrka se na vrata) Slobodno!

Sedmi prizor.

Doktor Svatovit. Legat. Dva meščana. Prejšnji.

Dr. Svatovit.  Ne zamerite mi, gospod profesor,
da prihajamo v Vaš dom ob tej pozni uri. A
stvar je nujna in največje važnosti za narod.

Branič.  Dobro došli! Dobro došli! Čast in
veselje mi je, da morem pozdravljati v skromnem
domu svojem tako vrle rodoljube.

Dr. Svatovit.  In tu smo našli tudi, kogar iš¬
čemo. (Draganu.) Gospod doktor tu Vam pred¬
stavljam gospoda zastopnika trgovinske zbornice
in dva gospoda meščana, zastopnika obrtnega
stanu. (Vsi si stiskajo roke.) Prišli smo odposlani

27

od volilcev, ki so nocoj zbrani, da se dogovore
o volitvi za državni zbor. Samo jedno ime se
sliši, in to ime je Vaše, gospod doktor. Vi bo¬
dete z zgovornostjo svojo odkrili naše rane, vi z
odločnostjo svojo pridobili nam pravice, katere
nam odreka trda sila. Vam zaupa ves narod, od
Vas pričakuje, da ga rešite!

Dragan.  Jaz da bi ga rešil? O prijatelji dragi,
naj mi odteka srčna moja kri, ako morem ž njo
osrečiti mili narod svoj! Prečastna naloga pa,
katero mi hočete izročiti, preseza, bojim se, slabe
moje moči. Vrednejših in izkušenejših mož imate
med sabo; do njih se obrnite!

Dr. Svatovit.  Kdo bi bil vrednejši, nego slavni
naš pesnik, čegar poezije ogrevajo najhladnejša
srca. Kdo izkušenejši, nego mož, ki nam s pre¬
roškim duhom razkriva tajne niti, katere vežejo
bodočnost s prošlostjo ?

Dragan.  Pohvala vaša je prelaskava. Jaz ču¬
tim, da mi nedostaje moči, za takšno imenitno
nalogo. Treba mi je resnega prevdarka

Branil.  Da, da, dovolite mu, naj premisli —
Dr. Svatovit.  Kaj naj premisli? Zbor čaka na
odgovor, in pričakuje, da bode ugoden.

Legat.  Vi gospod doktor, poznate naše te¬
žavno razmerje. Trgovstvo in obrt se ne moreta
razvijati, ker pogrešamo železnocestnih zvez. Vi

28

veste, da se potezamo za novo železnico, ki bode
držala mimo Vašega rojstvenega kraja. Zato smo
uverjeni, da se bodete z vsemi silami zanjo tru¬
dili in jo nam dosegli.

Prvi meščan.  In mi obrtniki vemo, da nam
bodete olajšali naša bremena.

Drugi meščan.  In silne davke, ki nas tarejo.

Dragan.  Iz srca rad, da bi le imel moč.
Toda —

Dr. Svatovit.  Pravi rodoljub ne pozna nobenih
izgovorov, kadar ga narod kliče.

Dragan.  Ali dvojite o mojem rodoljubji?

Dr. Svatovit.  Ker ne dvojimo, zato smo pre¬
pričani, da ne odrečete.

Dragan.  Udajam se volji narodovi.

Dr. Svatovit.

Legat.  Živio! živio!

Meščana.

Dragan.  Bog zna, da nisem hlepel po tej
časti in strah me obhaja, kako naj opravičujem
zaupanje v me. Toda glas narodov mi je naj¬
višje povelje in blaginja narodova bode moje
vodilo. »Resnično in pošteno, — Pravično in
iskreno!"- To je geslo moje.

Dr. Svatovit.  In zdaj Vas prosim, da nas
spremite v zbor. — Prijatelji naši že težko ča¬
kajo.

29

Dragan.  Kar precej ? Jaz nisem pripravljen,
da bi jih ogovoril. Kaj menite gospod profesor?

Branič.  Odločili ste se in kar mož sklene,
mora završiti.

Dragan  (Stremilu). In ti poj deš li z nami ?

Dr. Stremil.  Oprosti me! Saj ni treba moje
navzočnosti.

Dragan  Toraj idimo!

Dr. Svatovit.  j Z Bogom, gospod profesor, z

Legat.  ] Bogom (Obrneta se k vratom).

Branič.  Da ste mi zdravi!

Dragan  (pristopivši k Miri). Sem li prav storil?
Si li zadovoljna?

Mira.  Zadovoljna.

Dragan.  A kako žalostno to izgovarjaš?

Mira.  Idi! idi! (Poda mu roko, katero Dragan
stisne.)

Dragan.  Z Bogom, Mira! in veseli se. Meni
in tebi gotova je svetla bodočnost. (Odide.)

Mira.  Tebi svetla, a meni —■ temna! To
slutim.

(Konec prvega dejanja)

Drugo dejanje.

Ministrov kabinet s pisno mizo na jedni strani, z garnituro na
drugi strani.

Prvi prizor.

Minister grof Bering (sedi pri mizi in podpisuje akte, katere
mu podaja tajnik) Bileneg.

Bering  (čita). »Torej pričakujem od vašega
blagorodja, da strogo ukažete vsem svojim pod¬
rejenim uradnikom, ravnati se po načelih od vlade
zastopanih . . . (mrmra dalje do konca) Vsem c. kr. na¬
mestnikom in deželnim predsednikom.« Dobro,
dobro! Cas je da se zaduši vsako nasprotno mnenje,
vsaj tam, kjer mi zapovedujemo. — Kaj še?

Bileneg.  Spet nova prošnja za tisto železnico,
za katero vzvišenost Vašo že ves čas nadlegujejo.

Bering.  Železnice in železnice! Do vsake vasi
naj jo zgradimo. A kje jemati denar? In kdo je
oddal prošnjo ?

31

Bileneg.  Poslanec doktor Dragan.

Bering  (vstane). A doktor Dragan, najhujši
nasprotnik naš? Ste li ga culi, kako je grmel
proti nam v zbornici? Kakor drvar polena, metal
je nam najdebelejše priimke do glave. Hujši da
smo, nego li Herodeži in Neroni. Ali sem jaz res
podoben Neronu? Ha, ha!

Bileneg.  Zato sem se začudil, ne zamerite mi,
vzvišenost, da ste ga povabili na poslednjo svojo
soarejo.

Bering.  Čudili ste se? Ali naj ga preziram, .
kadar vabim vse poslance? In tako vsemu svetu
pokažem, da so me res zadeli njega udarci in da se
hočem maščevati ? Ne, baš nasprotno. Mi moramo
kazati, da stojimo na višjem stališči in da poli¬
tična nasprotja ne prenašamo v socijalno življenje.

Bileneg.  Vender, ako smem pohlevno pripom¬
niti, izkazala se mu je malone prevelika čast. Se
celo gospa baronica Holbergova se je več nego
pol ure živahno menila s tem medvedom.

Bering.  A, naša Katinka? Ljubosumni, ali ka¬
li? Ne bojte se! Ako nimate druzega tekmeca,
Katinka Vam je gotova. Kar je počela, storila je
na mojo željo.

Bileneg.  Po Vaši želji, vzvišenost?

Bering.  Da, da! Dobro veste, da stojimo pred
odločilno bitko. Ustava se mora izpremeniti; to

32  —

je moj nasvet, ž njim zmagam ali padem. Treba
pa nam je dveh tretjin poslancev. Steli smo jih
in šteli, ali premalo je naših.

BUeneg.  Kakor je zdaj položaj, potrebujemo
še deset glasov.

Bering.  No, vidite! Doktor Dragan vodi neko
kardelce, katero hodi slepo za njim, voljno ali ne
voljno, javno mnenje njih volilcev jih sili. Ako
pridobimo Dragana, imamo tudi njega tovariše in
zmaga je naša.

BUeneg.  Toda, on, ne verujem, da bi se dal
pridobiti. Presilno je stopil v nasprotstvo, požgal
je ladje za seboj in ne more nazaj. —■ Smešil bi
se pred vsem svetom, če bi se umeknil.

Bering.  Zakaj, ako spozna svojo zmoto? Po¬
litika ne pozna doslednosti. Kar se danes puli
med seboj v divjem sovražtvu, objema se jutri v
gorki ljubezni. Denašnji prijatelji so si jutri naj¬
hujši protivniki. Da se vrnemo k Draganu. On
je baje pesnik —•

BUeneg.  Izdal je nekaj puhlega stihotvorstva.

Bering.  Vi ga črtite, kakor vidim, toda ven-
der ne zaradi Katinke — ?

BUeneg.  Prosim, vzvišenost. Gospa baronica
Ilolbergova stoji previsoko,, da bi se imenovala
poleg tega plebejca.

33

Bering.  A propos. Kako daleč ste s Katinko?
Ali Vam smem čestitati?

Bileneg.  Zal, da še ne. Gospa baronica ve,
da jo ljubim in baš zato —

Bering.  Se ji ne mudi.

Bileneg.  Muči me in odlaša. Ako bi Vaša
vzvišenost spregovorila besedo zame, vedno bi
bil hvaležen.

i

Bering.  Jaz da bi mešetil? In po mesecih ali
celo letih, da bi mi Vi ali ona očitali, kako sem
vaju storil nesrečna?

Bileneg.  Ta negotovost mi je neznosna.

Bering.  Verjamem. Katinkino imetje je vredno,
da se zanje trudite.

Bileneg.  Vzvišenost, vender ne mislite, da jaz
zaradi nje bogastva ■—■?

Bering.  Eh! Prazna vreča ne stoji po konci.
Svojo vrečo ste srečno izsuli. Kaj se hoče? Mla¬
dost je norost. In le pohvaliti Vas moram, da si
spet izkušate mošnjico napolniti, ker bodete odslej
opreznejši. Ali Katinko, to Vam svetujem, pri¬
mite trdneje. Z vzdihljaji in s sentimentalnostjo
ne opravite ničesar. A kaj Vam svetujem? Vi
dobro poznate njo in nje muhe. Vi veste, da je
hči obubožanega poljskega žlahtiča in da je raj¬
nega Ilolberga vzela le zaradi njegovega bogat-
stva. Mož je pametno storil, da je brž zapustil ta

3

34

svet in mladi vdovi svoje milijone. Bila sva pri¬
jatelja, a v politiki je bil neukreten ko medved.
Ona pač, ona, najboljša sotrudnica mi je v te¬
žavnem, političnem boji. Mehka ženska ročica
igraje razreši vozal, katerega mož s svojo trdo
pestjo le bolj zadrgne. Zenska s priliznjeno be¬
sedo omamlja Vam najtrdnejši značaj, da zataji
samega sebe. — Glejte tega Dragana, kako je bil
ves očaran —

Belineg.  Da bi ga bes —!

Bering.  Mirno, le mirno! Ako bi Vas slišala
Katinka, posmehovala bi se Vam. Ona ve na¬
mene moje in jih pospešuje z nepremagljivim
orožjem svojim ženske duhovitosti in miljne. Sicer
pa bodite brez strahu. Grofovska krona ji blešči
v oči, ko bi jej tudi nositelj krone ne bil povsem
po godu. A za Dragana imamo še drugo zanjko
— železnico. Danes ga pričakujem. Kazal mu
bodem obečano deželo, ako hoče biti razumen, če
ne, pa — bič nejevolje volilcev.

Drugi prizor.

Klarisa. Katinka. Prejšnja.

Klarisa  (vstopi s Katinko skozi stranska vrata,
katera sluga odpre, Beringu). Ali naju bodeš spremljal ?

35

Bering.  Jaz? Kam?

Klarisa.  Že spet pozabil?

Katinka  (Klarisi). Ali ti nisem pravila? Tvoj
soprog bode še pozabil, da je oženjen. (Beringu)
Ali se ne spominjate, da ste nama včeraj obe-
čali —?

Bering.  Kaj ?

Klarisa.  Vesti naju v umetniško razstavo.

Bering.  Oh, sem, sem! Ne zameri, dete ljubo,
danes mi je nemogoče. Bileneg naj pove, koliko
imava še opraviti.

Katinka.  Je li res? Toda po praviči!

Bileneg  Ali sem kedaj govoril neresnico?

Katinka.  Ne hotela bi Vas izkušati. —■ Možki
in resnica —?

Bering.  To je hud poper! Bileneg, branite
našo čast!

Bileneg.  Ne čutim se zadetega.

Katinka  (k Beringu). Vi ste izjema, vzvišenost!

Klarisa.  Izjema? In mene nikdo ne vpraša?

Bering.  Ne pričkajmo se, otroci, vsi smo
grešniki. Zdaj pa k resnejšim stvarem.

Klarisa.  Torej ne pojdeš z nama v razstavo?

Bering.  Ne utegnem. Morda jutri.

Bileneg.  Jutri, vzvišenost, bode seja državnega
zbora.

Bering.  Res, pa pojutrišnjem.

3 *

36

Bileneg.  Tudi nemogoče. Finančni odsek —•

Klarisa.  Bežite no s svojimi sejami! Ne bode
li skoro konec zborovanju?

Bering.  Samo še malo tednov, ali tem ime-
nitnejših. In potem morebiti pojdemo — v pokoj
in na kmete, kjer nas ne bode motil nihče.

Klarisa.  Kaj praviš?

Katinka.  Na kmete? To se ve, po leti, a
pozimi —

Bering.  Tudi pozimi.

Katinka.  Brr! Tega že ne. (K Bilenegu.) Kaj
pa Vi, gospod grof? Ali bi prebili jedno zimo
na kmetih?

Bileneg.  Z Vami gospa baronica, vse življenje.

Katinka.  Vi govorite, kakor ljubimec v ve¬
seli igri.

Bileneg.  Naj bi tudi konec bil, kakor v ve¬
seli igri.

Katinka.  Kaj menite ?

Bering.  Ali ne umejete ? Zaljubljenca se srečno
združita in vesela igra je končana.

Katinka.  Vesela igra, da! A potem se prične
• žalostna igra.

Klarisa.  Oporekam, draga moja! Tudi potem
ostane igra vesela, ako sta združena pametna.

Bering.  Cuj, Katinka, in naju posnemaj! Zdaj
pa prosim, da me poslušate. V nevarnem polo-

37

žaju smo. Ako ne dobim večine v zboru za svoje
predloge, ne preostaje mi, nego da se umaknem.

Katinka.  In nimate še zagotovljene večine?

Bering.  Vprašaj Bilenega!

Bileneg.  Treba nam še deset glasov.

Katinka.  Deset? In teh si ne upate pridobiti?
Kdo se more vender Vam, dragi strijc, protiviti?
Vam, ki ste tako dobri in vsem dobro želite?

Bering.  A ljudje tega nečejo priznati. Tu je
na primer neki doktor Dragan —

Katinka.  Doktor Dragan? Tisti, ki je bil pri
naši soareji? Zanimiva prikazen! Duhovit mož!

Bileneg.  Pravi ropotec!

Katinka.  Kaj pravite?

Bering.  Bileneg se nanj srdi, ker ga ni mogel
pregovoriti!

Bileneg.  Žal, da se moram ubijati s takimi
plebejci.

Katinka.  Pst, da Vas nikdo ne sliši! Do mene
pa ima večjo oblast plemenitost duha, nego ple¬
menitost rodu.

Bering.  Demokratinja?

Katinka.  Imenujte me, kakor Vam drago. Da
je le srce na pravem mestu, po rodu ne vprašam.

Bering.  In pri doktorju Draganu, menite, da
>e na pravem mestu?

38

Katinim.  Čudno vprašanje. Govorila sva ne¬
kaj minut —•

Bileneg.  Pol ure.

Katinka.  No, dobro, pol ure. In naj že iz¬
rečem svojo sodbo?

Bileneg.  Moja je že davno gotova.

Katinka.  Ne posebno laskava, kakor se mi
vidi, toda krivična.

Klarisa.  Ali ga naj spet povabim?

Bering.  Vsekako. Jaz ne vprašujem, ali ima
srce na pravem ali nepravem mestu, ali komu
ugaja ali ne ugaja. Jaz ga le štejem in kdor mi
ga spreobrne, dobi mi ž njim deset glasov in go¬
tovo večino. Ako* se tebi, Katinka, posreči ■—

Katinka.  Meni ? Kako ?

Bering.  To je tvoja skrb.

Tretji prizor.

Sluga. Prejšnji.

Sluga  (vstopi in odda vizitnico). Gospod poslanec
doktor Dragan želi govoriti z Vašo vzvišenostjo.

Bering.  Precej. Prosim ga, naj malo potrpi.

Sluga  (odide).

Bering.  Rekel, pritekel! Prišel je zaradi že¬
leznice. Bileneg, nesite te akte sekcijskemu načel¬
niku, da jih odpošlje.

39

Bileneg.  Precej! (Poljubi roko Klarisi in Katinki)
Klanjam se! (Odide.)

Katinka.  In medve?

Klarisa.  Oditi morava in spet brez tebe v
razstavo. (Gre proti vratom.)

Bering.  Obžalujem. (Katinki, ki hoče za Klariso.)
Ali se ne bi hotela vrniti čez nekaj časa, med
pogovorom ?

Katinka.  Zakaj ne, ako želiš?

Bering.  Želim in te prosim.

Katinka.  Pridem. (Odide za Klariso skozi stran¬
ska vrata.)

Bering  (pozvoni in sluga  odpre velika vrata,
skozi katera vstopi Dragan).

Četrti prizor.

Bering. Dragan.

Dragan.  Dovolite, vzvišenost, da o neki jako
važni stvari —

Bering.  Izvolite sesti, gospod doktor. Veselilo
me bode, ako Vam morem postreči. (Ponuja mu
smodke.) Ako Vam drago! (Dragan vzame smodko.
Bering jo zapali najprej njemu in potem sebi.) In
zdaj se lahko meniva prijateljski, četudi ste mi
protivnik v politiki.

40

Dragan.  Nerad, verjemite mi, vzvišenost, ali
dolžnost me veže, da odkrivam krivice, ki se gode
našemu narodu.

Bering.  Krivice? Bodite uverjeni, da bi jaz
prvi bil, kateri bi jih z odločnostjo odpravil, če
bi kjerkoli bile dokazane.

Dragan.  In če Vam jih dokažem?

Bering.  Naročil bodem strogo preiskavo,

Dragan.  Po kom? Po zadolžencih. Ne za¬
merite odkritosti moji! Toda danes, vzvišenost,
Vas ne bodem nadlegoval s svojimi pritožbami.
Prišel sem zaradi znane Vam stvari, katera ni s
politiko, v nobeni zvezi, zaradi železnice, ki je
krvavo potrebuje in željno pričakuje naša dežela.

Bering.  Oh, da, to je tista proga, katero je
že dala meriti neka družba. Te dni mi je bila
spet izročena prošnja, ki menda še leži na moji
mizi. (Vstane in stopi k pisni mizi ter vzame akt.
Tudi Dragan vstane.) Znano Vam je, da jednake
prošnje prihajajo dan za dnevom. Da bi vsem
ugodili, morali bi imeti Krezove zaklade.

Dragan.  A nobena prošnja ni tako utemeljena,
nobena železnica tako potrebna, nego naša.

Bering.  Gospod doktor, takisto trde vsi pro¬
silci.

Dragan.  A vlada sama je že večkrat pri¬
znala —

41

Bering.  Ali vselej tudi izrekla svoje pomisleke,
ker bi zgradba bila predraga in ni pričakovati
pravega prometa. Pa bodi si kakor hoče — ne
zamerite, da tudi jaz govorim odkrito — kdo
more pričakovati ali zahtevati od mene, naj se
ogrejem za stvar, katero žele najhujši moji na¬
sprotniki ?

Dragan.  Ne želim j a z, vzvišenost, niti jo j a z
potrebujem. V korist bode le deželi  in torej
tudi vsi državi. Vladi je sveta dolžnost, da skrbi
z jednako ljubeznijo za vse narode, da tudi naj¬
manjšega ne tare.

Bering.  Gotovo in v svesti sem si te svoje
dolžnosti; toda kaj je res v korist deželam, kaj
v korist narodom, moramo tu v središči presojati
iz višjega stališča, nego li z zvonika kake kmetske
vasi.

Dragan.  A kmetska vas čuti krivico tem
bridkeje, ker si ne more pomagati. Celo v obče-
koristnih stvareh se sodi po strankarstvu.

Bering.  Kdo pravi f Meni se kaj takega go¬
tovo ne more očitati.

Dragan.  Zakaj torej ne dovolite tega, kar bi
odprlo nove vrelce blagostanja tisočem zvestih
državljanov.

Bering.  Dovolim, dovolim! Ako želite, izročim
Vam še danes dovolilo, da smete zidati to železnico.

42

Dragan.  S katerim zakladom ?

Bering.  No, glejte! Vi zahtevate, da prevzemi
država vse poroštvo za stavbeni zaklad, za mnogo
milijonov. Ali smem to storiti, dokler nisem uver-
jen, da bodo dohodki primerni troskom?

Dragan.  O tem je Vaša vzvišenost lahko
uverjena, ako pogledate predložena poročila.

Bering.  Stvar ni ne tako gotova, kakor trdite
Vi, gospod doktor! Družba, prosilci, da oni sli¬
kajo vse rožnato; ali zvedenci, ki so po mojem
ukazu pregledali črto, imajo povsem druge nazore.
Komu naj verjamem? Vender onim možem, kateri
niso udeleženi pri vsi stvari. — Kdo mi more
potem oponašati, da se ravnam po strankarstvu,
ako se naslanjam na podatke nepristranskih
zvedencev ?

Dragan.  Torej vzvišenost Vaša odreka?

Bering.  Ne odrekam. Samo dokazati sem Vam
hotel, da lehko z vso pravico odklanjam prošnjo.
Želim pa sam najti pota, da bi Vam ustregel.

Dragan.  O to je lehko, ako vzvišenost Vaša
le hoče.

Bering.  Ravno tako lehko, kakor — da Vi
glasujete za moje predloge.

Dragan.  Jaz, da bi — ? Kaj bi rekli moji volilci?

Bering.  Hvalili bi Vas, ker bi jim prinesli
železnico.

43

Dragan.  Jaz glasovati za predloge, s katerimi
nakopljem še hujše robstvo narodu svojemu? S
katerimi bi ga izročil gospodstvu plemena nam'
sovražnega od pamtiveka? To bi bilo izdajstvo

Bering.  Ne umejem Vas. Baš nasprotno. Po
določilih te ustave bode zagotovljen vsem na¬
rodom njih obstanek in se bode pospeševal njih
razvoj. Kdor želi dobro ljudstvu svojemu, ne more
nasprotovati. Ako padejo moji nasveti, pade ž
njimi marsikatera koristna naprava, katere bi se
jaz potem bil lotil in tudi železniška vprašanja so
odložena za leta in leta. In Vi, gospod doktor,
bodete krivi, da dežela ne dobi toli željene že¬
leznice. To pomislite!

Dragan.  Jaz kriv? Potem se rajši odpovem
poslanstvu.

Bering.  In se vrnete domov, kjer Vam bodo
volilci po pravici očitali, da ste jedino vi uničili
njih vesele nadeje.

Dragan.  Bodisi, a proti svojemu prepričanju
ne bodem glasoval.

Bering.  Prepričanje? Beseda tako prožna, ka¬
kor kaučuk. Kar se Vam zdi danes jedino pravo,
ovržete jutri, spet prepričani, da zdaj ste na pravi
cesti in konečno se motite prej kakor slej. Rečem
Vam še jedenkrat: Preudarite !

44  —.

Peti prizor.

Katinka (se prikaže v stranskih vratih, kateia sluga odpira).

Prejšnji.

Bering  (Katinko zagledavši, Draganu). Dovolite,
gospod doktor! (Obrne se h Katinki.) Ali že ča¬
kate name ?

Katinka.  Čakamo, ako pa motimo — ?

Bering.  Precej! (Draganu.) Umetniško razstavo
sem obečal obiskati.

Dragan.  Ne zamerite, vzvišenost, da sem Vas
tako dolgo zadržaval.

Bering.  Nič se ne mudi. (Katinki, ki je prišla
bliže.) Gospoda doktorja poznaš? Prijateljica moje
žene, baronica Holbergova.

Dragan.  Imel sem že čast. Milostiva gospa
se morda še spominjate —?

Katinka.  Jaz da ne bi se spominjala ?

Bering.  Prosim, sedi, in Vi, gospod doktor,
pomudite se še malo. Pregledati hočem še jeden-
krat železnične akte, da se natančneje poučim.
(Stopi k svoji mizi, na katero naslonjen čita akte
in časih s svinčnikom podčrtava stavke.)

Katinka  (sede na zofo, Dragan nji nasproti na
stol). Ali pa Vi, gospod doktor, niste pozabili,
kar ste mi obečali?

Dragan.  Kako bi mogel, gospa milostiva ?
Toda — prizanesite moji besedi — mislil sem,

45

da je želja Vaša le izjava vljudnosti, tako naglo
pozabljena, kakor izrečena.

Katinim.  Tako slabo sodite o meni?

Dragan.  Prevzemal bi se, ko bi se domišljeval,
da se morate zanimati za skromne moje poetične
izdelke. Moje pesmi niso pisane za salon. Zajete
so iz srca prostega naroda in se izlivajo spet
nazaj v srce narodovo. Vem, da bi Vam ne ugajale.

Bering  (stoječ pri pisni mizi). O čem govorita,
ako se smem vtikati?

Katinlea.  Gospod doktor mi je obečal pri¬
nesti svoje poezije in da hoče nekatere sam čitati.

Bering.  Čul sem, da ste pesnik. Čudno! Poe¬
zija in politika sta si nasprotni kakor ogenj in
led. (Čita dalje.)

Dragan.  Oh, da resnično!

Katinim.  Vi menite, da tudi meni ugaja sen¬
timentalno vzdihovanje ali gladka frivolnost sa¬
lonskih pesnikov? Nikoli ne! Kakor ljubim pri¬
rodo, nepokvarjeno od človeške umetnosti, tako
čislam le poezijo, katera izvira iz čistega, nepo¬
kvarjenega srca. Jaz ne mirujem, storiti morate,
kar ste mi obečali. •

Dragan.  Srčno rad! Samo zapovejte!

Katinka.  Jutri večer Vas pričakujemo.

Dragan.  Prevelika čast!

46

Katinka.  Izkazali jo bodete Vi nam. Opisali
mi bodete svojo domovino in narod svoj.

. Dragan  (vstane in tudi Katinka se vzdigne;
ognjeno). Moja domovina? O da bi jo Vi poznali!
Da bi videli vznosite nje planine, krasne nje
doline! Hudourniki šume čez skalovje in se raz-,
kajajo v penečih slapovih. Temnozelene reke so
si izorale globoke kamenite struge. Jezera, jasna,
kakor ribje oko vabijo v nedosežno globočino
svojo. Pod zemljo se odpirajo velikanske dvorane,
katere lesketajo kakor od alabastra izklesane.
Zlato klasje zori po polji, zeleni trs z grozdjem
obložen vcnča okrogle griče. In sela in mesta se
svetijo v solnčnih žarkih, knkor beli otoki sredi
sinjega morja. ■— Vi se čudite ognjevitosti moji,
gospa milostiva!

Katinka.  Ne, ne, prav rada Vas poslušam.
Kdo se še ogreva v našem mrzlem, prozajičnem
veku ? O še letos hočem videti deželo, katero
tako lepo opisujete. In narod, ki tam prebiva — ?

Dragan.  In narod ? M i 1 i moj narod ? Preprost
je, a bistrega uma in zlatega srca. Po svetovni
slavi ne hrepeni, le na zemlji, katera hrani ostanke
njega pradedov, na zemlji, ki je gledala njega
tisočletno gorje in mu ostala zvesta, na svoji
zemlji hoče on biti gospodar in živeti mirno in

47

srečno. Ako bi Vi, gospa milostiva, gledali mu
obličje, ljubili bi ga.

Katinka.  In vreden je ljubezni, kakor .ga Vi
rišete. Tudi jaz sem hči naroda, nekdaj slavnega,
a zdaj poteptanega, hči naroda, kateri hrepeni po
rešitvi in svobodi.

Dragan.  Vi, gospa baronica?

Katinka.  Na Poljskem je stal grad mojih pra¬
dedov, zdaj razvalina, razdejana od naših sovraž¬
nikov.

Dragan.  Poljska kri teče v vaših žilah. O,
potem umejete naš boj in naše muke in pomagali
mi bodete.

Katinka.  Umejem vas in čutim za vaš narod.
Bodi mu usoda prijazna!

Dragan.  Lehko bi mu bila prijazna, ako bi
tam, kjer odločujejo usodo narodov, spoznali njega
vrednost, ne ovirali mu izobrazbe, ne odrekali
mu celo prometnih potov.

Bering  (stopa bliže, tako, da stoji Katinka med
obema). To spet name leti, gospod doktor. Ve¬
rujte mi, da jaz želim vsakemu narodu največjo
srečo in jo pospešujem po svojih močeh. Tudi
vaš narod mi je pri srci, ker priznavam njega
vrline.

Dragan.  In vendar nam odrekate železnico,
za katero prosi vsa dežela?

48

Katinka { Beringu). Kaj čujem? Vi nečete usli¬
šati prošnje ? In ako vas tudi j a z prosim!

Dragan.  O gospa milostiva! Z novo nadejo
dvigate mojo dušo. Kdo bi mogel Vam kaj od¬
reči? Kdo zaklepati svoje srce vašim milim be¬
sedam ?

Katinka.  Kaj porečete, gospod grof?

Bering.  Da tudi j a z imam željo, kateri gospod
doktor lahko ugodi.

Katinka.  Kakšno željo?

Bering.  Da glasuje za moje predloge.

Katinka  (Draganu). In vi nečete ?

Dragan.  Ker mi ni mogoče.

Katinka.  Kako se morete, ako dosežete s
svojim glasovanjem srečo svoje dežele?

Dragan.  Da svojo čast izgubim.

Bering.  Phč le mislite takisto.

Katinka (Dragam).  Udati se morate! In udali
se bodete. Danes vas ne silim, ali jutri bodete
povedali svoje pomisleke, in jaz jih ovržem.

Bering.  In jaz vam hočem že zdaj pokazati,
da imam dobro voljo. (Pozvoni. Sluga vstopi.) Bi-
leneg! (Sluga odide.) Pregledal sem prošnjo in
našel res nekaj tehtnih razlogov.

40

v

Sesti prizor.

Bileneg. Prejšnji.

Bileneg.  Vzvišenost ukažete?

Bering.  Nesite to prošnjo s prilogami poro¬
čevalcu. Naročite mu, naj precej izdela zakonski
načrt, po katerem prevzame država poroštvo za
to železnico.

Bileneg.  Država poroštvo ?

Bering.  Načrt naj mi predloži v treh dneh.

Bileneg.  V treh dneh ?

Bering.  Da, da!

Dragan.  Hvala, vzvišenost, presrčna hvala!

Bering.  Načrt še ni zakon. Vi poznate pogoj.

KatinJca  (Draganu). Ki ga lehko izpolnite.

Dragan.  Lehko? Gospa milostiva, ako bi Vi
vedeli — ■!

Katin/ca.  Ne zdaj! Jutri večer Vas poslušamo.
— Da ne pozabite svojih pesmij!

Bileneg  (na strani stoječ). V najožji krog ga
vlači. Škandal!

Katinka  (Bilenegu). Le priganjajte gospod
grof, da se stvar gotovo reši.

Bileneg.  Ne skrbite, gospa baronica! Kar je
ukazano, zvrši se.

Katinka  (Beringu). In zdaj gospod grof, ali
utegnete? Teta uže težko čaka.

Bering.  Pripravljen sem.

i

.50

Dragan  (Katinki, kateri roko poljubi). Dovolite,
gospa milostiva, da Vas zahvaljujem v imeni de¬
žele in naroda.

Bileneg  (za-se). Kako se laska!

Dragan  (Beringu). In tudi Vas, vzvišenost.

Bering.  Ne hvalimo dneva pred nočjo. Idiva,
ljuba moja!

(Konec drugega dejanja.)

Tretje dejanje.

Stanovanje doktorja Dragana v gostilni. Soba brez postelje
s postranskimi vrati in velikim vhodom. Na eni strani garnitura,
na drugi miza, na kateri se vidi stoječa fotografija, tintnik in
popir. _

Prvi prizor.

Dragan. Bileneg.

Bileneg.  Se danes po seji, ko bode zakon
sprejet, izročim Vam koncesijo za železnico. Ste
li gotovi, da se Vaši tovariši ne umaknejo?

Dragan.  Pogovarjali smo se, ali še ne določili.
Vidim pa, da se moramo udati, če prav s težkim
srcem.

Bileneg.  In to je pametno, ker pridobite de¬
želi neizmerne koristi po novi železnici.

Dragan.  A narodnost svojo morda zelo oško¬
dujemo po novi ustavi.

Bileneg.  Prazen strah! Od slej se bode še le
lehko razvijala vsaka narodnost. Opozarjam Vas
še, da se kocesija piše na Vaše ime, tako je uka¬
zala vzvišenost, gospod minister. N c tista družba,
V i dobite koncesijo.

i*

52

Dragan.  To je pač vse jedno, jaz ali družba.

Bileneg.  To ni vse jedno. Koncesija je Vaša
svojina in Vi ž njo storite, kar Vam ljubo. Vzvi¬
šenost zahvaljujte na tem knežjem darilu.

Dragan.  Knežje darilo? Ne umejem Vas.

Bileneg.  Bodete li sami zgradili železnico?
Ne! Zgradili jo bodo podjetniki banke. Ker je
državno poroštvo zagotovljeno, bodo se banke
trgale za koncesijo. Vredna je pol milijona, čujte,
pol milijona.

Dragan  (naglo). Pol milijona, pravite?

Bileneg.  Ne vinarja menj.

Dragan.  Nemogoče!

Bileneg.  Gotovo. (Za-se) Hinavec, kakor da ne
bi vedel. (Glasno.) In zdaj skličite še tovariše svoje
pred sejo, da bodo vsi na svojem mestu. Treba
nam vsakega glasu. Vzvišenost se zanaša, da
ostanete mož-beseda.

Dragan.  Besede jaz nisem dal. Obečal sem le,
da se udam, ako to sklenejo moji tovariši.

Bileneg.  Oni bodo storili to, kar jim nasve¬
tujete Vi, tem rajši, ker spoznavajo koristi nove
železnice (pogleda na uro). A zdaj Vas ne zadr-
žavam. Čas seje, odločilna ura se bliža in vzvi¬
šenost me pričakuje. Na svidenje — po seji. (Za
se.) Vse podkupljivo, vse.

53

Drugi prizor.

Dragan (sam).

Dragan.  Odločilna ura, da, da! Odločilna za
narod in zame! Ali je res korist, katero priča¬
kujemo od železnice, tako velika, da smem od-
jenjati od svojih načel? Ali je nevarnost po novi
ustavi res tako silna, kakor se bojimo? Negotovo
oboje, tako negotovo, kakor izid vseh naših. de¬
janj. In če odjenjam, ali se mi ne bode očitalo,
da sem to storil iz samopašnih nagibov? Ako je
koncesija res takšne vrednosti, kakor sem čul in
ako je moja, ali si smem prisvojiti to vsoto ? Ali
ni to Judežev denar? In če si jo prisvojim samo
zato, da jo rabim v narodovo blaginjo, ali bi ne
bil greh proti narodnosti, ako odbijem takšno
darilo ? Kaj mi je storiti ? Kdo mi kaže pot iz te
zmešnjave? Glava, ali srce? Razum mi pravi: Da
— Srce? — Ubogo moje srce! Kaj se je dogajalo,
da se mi krči v prsih od neznosnih bolečin? Kje
si parobna prikazen z blagodejno svojo svetlobo,
ki me je ogrevala in osrečila ? Odmeknila si se
mi v neskončno daljo, ker te nisem vreden, ker
sem te izdal. Odpusti mi, odpusti slabosti moji
(Stopi k mizi in prime fotografijo.) In ti, ti, ki me
potezaš k sebi z nepremagljivo silo. O Katinka!
Kadar gledam v tvoje čudapolne oči, kadar čujem
srebrnozveneči tvoj glas, kaj mi je mari ves svet?

54

Kaj mi je mari — ? Ne, ne! Ne izusti grozne be¬
sede! Domovina! Sveta! Ne poslušaj, kar je hotel
izgovoriti izprijeni tvoj sin! O Katinka! Ako me
varaš — ? Oh!

Tretji prizor.

Katinka (v črni obleki, obraz zakrit z gostim ovojem, vstopi.

Dragan.

Katinka.  Gospod doktor!

Dragan  (se obrne). Kdo?

Katinka  (se odkrije). Jaz!

Dragan.  Vi, baronica ? Vi ? In tukaj ?

Katinka.  Vi se čudite! Res, sama. se čudim
svoje predrznosti. Ko bi se zvedelo, da sem sama
prišla v to hišo —

Dragan.  Ne bojte se! Nikdo Vas ne more
spoznati v tej opravi, nikdo slutiti. O Vi ne veste,
kako ste me osrečili in — ohrabrili. (Poljubi jej
roko.)

Katinka.  Zato sem prišla. Pri srci mi je bla¬
ginja Vaše domovine, Vaša  blaginja in Vaš a sreča.

Dragan.  Moja  sreča? In to slišim iz Vaših
lepih ust? Zame, neznanega tujca, zavzima se ple¬
menito srce? In jaz sem dvojil?

Katinka.  O meni? Kako naj Vas uverim, da
sem prava odkritosrčna prijateljica Vaša —

Dragan  (žalostno). Prijateljica?

55

Katinka.  Na katero se Vam je smeti zanašati,
kakor jaz na Vaše prijateljstvo. Kaj ne.*

Dragan.  Tako je! O da bi Vam mogel do¬
kazati, kako Vas — — kako sem Vam udan in
pripravljen vse storiti, vse, vse!

Katinka.  Vzburjeni ste! Umejem! Danes se
izpolni želja Vaša —

Dragan.  In odloči moja usoda.

Katinka.  Vam na srečo, verjemite mi! Skrb
za Vas mi ni dala miru! Skrb me je gnala, da
se osvedočim, ste li stanovitni svojemu sklepu,
zvesti svojemu obetu?

Dragan.  Zvest? Kako grozno me pretresa ta
beseda! Zvest? Ne, nisem zvest! Dano besedo
prelamljam, storjeno obetanje pozabljam. Domo¬
vina pričakuje od mene rešitve, ali jaz donašam
spone, kamenje namesto kruha.

Katinka.  Vzdramite se! Kam Vas je spet za¬
nesla bujna Vaša fantazija? Čemu take temne
misli zdaj, ko se imajo vresničiti vse Vaše želje?

Dragan.  Vse moje želje? Prekrasno bi bilo to
življenje, ako bi se vresničile!

Katinka.  Zakaj bi se ne ? Ali lete tako visoko ?

Dragan.  Visoko, kakor nebesa, nedosežno,
kakor solnce in zvezde.

Katinka.  Srčnost, srčnost, dragi moj! Čim
hujši boj, tem krasnejši je venec zmage.

56

Dragan.  In kdo mi ga bode podaril?

Katinka.  Jaz!

Dragan.  Vi? Je li mogoče? (Hoče se ji bližati,
ona stopa nazaj in si potegne ovoj čez obraz.)

Katinka  (že pri vratih). Po zmagi! (Odide.)

Dragan.  Katinka! (Vrne se.) Po zmagi? Kako
so me razvnele te besede! Da! Zmagati hočem,
zmagati in upiraj se mi vesoljni svet!

v

Četrti prizor.

Doktor Stremil. Dragan.

Dr. Stremil  (je potrkal in vstopil). Dragan!
Prijatelj!

Dragan.  Stremil? Ti? Odkod? (Stisneta si roki.)

Dr. Stremil.  Od doma. Po opravkih. Pri tej
priliki si ogledam umetniško razstavo.

Dragan.  Oh, da, razstavo.

Dr. Stremil.  In kdo je še tu, kaj misliš?

Dragan.  Kdo?

Dr. Stremil.  Naš profesor Branič in — Mira!

Dragan  (hladno). Profesor in Mira?

Dr. Stremil.  In to vprašaš tako hladno? Ko
sem profesorju povedal, da pojdem na Dunaj, od¬
ločil se je tudi on na potovanje, ker Dunaja še
ni videl od dijaških let. In Mira, to se ve, spre¬
mila ga je tudi ona. Danes smo se pripeljali.

57

Dogovorili smo se, da se snidemo tukaj pri tebi.
Vsak hip ju pričakujem.

Dragan.  Tukaj?

Dr. Stremil.  Kje neki drugje ? Da bi ti vedel,
kako se je Mira veselila ves pot, tiho, kakor je
njena navada, a vender vidno. Toda kaj ti pravim,
saj jo poznaš, da ne umeje prikrivati notranjih
svojih čustev. Kar ji gane srce, to odseva z nje
obličja. Pa kako si zamišljen? Ali te ne veseli j — ?

Dragan.  Ne zameri, prijatelj! Obložen sem z
delom, da ne vem, kje se me glava drži. Ravno
danes imamo sejo, katere ne smem zamuditi. Od¬
iti moram. (Pogleda na uro.) Deset je že. Jako žal
mi je, da ne morem čakati. Po seji pa se vidimo
in ostanemo skupaj.

Dr. Stremil.  Hm! Mislil sem, da se tu snidemo
in da pač seja ni tako imenitna, da ne bi mogel
izostati in pričakati profesorja in Mire.

Dragan.  Ne morem. Danes se obravnava več
važnih stvarij, tudi naša železnica.

Dr. Stremil.  Torej jo res dobimo? Čestitam ti!

Dragan.  Po težkem naporu se mi je posrečilo.

Dr. Stremil  (resno). A ne, da si zato žrtvoval
narodne pravice?

Dragan.  Kaj vender misliš?

Dr. Stremil.  Ali se ne obravnava tudi nova
ustava ?

58

Dragan.  Obravnava se.

Dr. Stremil.  In ti bodeš glasoval proti?

Dragan  (v zadregi). Ne vem še.

Dr. Stremil  (živahno). Ti še ne veš? Dragan!

Dragan.  Jaz nisem sam. Ravnati se moram
po svojih tovariših. Ako oni sklenejo, da nismo
proti, potem sem tudi jaz vezan.

Dr. Stremil..  Da glasuješ proti svojemu pre¬
pričanju, proti koristim narodnim ? Ne, ne, tega
ne bodeš storil! Mi pričakujemo odločne besede,
kakor si jo že izgovoril nam v tolažbo, sebi v čast.

Dragan.  Kdor gleda od daleč, sodi drugače,
nego mi, ki stojimo sredi vrtinca, okolo katerega
se vse suče. Železnice se ne pridobivajo z zavi¬
hanimi rokavi. Izpolnil sem, kar je ljudstvo zahte¬
valo od mene. Vse drugo je postranska stvar.
Toda, ne zameri mi, tovariši me čakajo, da se
končno dogovorimo. Ako pride gospod profesor,
izgovori me! Na svidenje! (Naglo odide.)

Dr. Stremil  (sam). Ali sem prav slišal ? Ali se
mi le sanja? Vse drugo postranska  stvar? Kaj
pomenjajo te besede ? In kako čudno se je vedel!
Kako se mu je mudilo, kakor da bi se bal pro¬
fesorja in — Mire! Tudi Mire. Niti omenjal je ni,
ko se je poslovil. Ako zdaj prideta, kaj jim naj
povem, kako ga opravičim? Ali je mogoče, da

59

sc je izneveril svojim idejalom, svoji ljubezni, na¬
rodu svojemu? Ubogi profesor! Uboga Mira!

Peti prizor.

Branič. Mira. Dr. Stremil.

Sluga  (odpira vrata). Tukaj je stanovanje go¬
spoda doktorja. Izvolite vstopiti.

Bianic.  1 / VS (. 0 p^ a<  sluga zapre vrata.)

Mira. \

Branič  (doktorju Stremilu). Že tukaj ? Prav,
prav! A kje je naš Miroslav ?

Mira  (ki se je radovedno ozirala po sobi). Tu
torej stanuje.

I)r. Stremil.  Ni ga doma.

Branič.  Ni?

Dr. Stremil.  Moral je oditi k seji; toda prosil
me je, naj ga izgovorim.

Mira.  Ni ga tukaj ? Prav vesela sem. Silno
sem bila vznemirjena, ali zdaj se bodem upokojila.
Čedno stanovanje, toda v naši hiši je vse nekamo
bolj po domače.

Dr. Stremil.  Odložite gospodična! (Vzame ji
solnčnik in ruto.) In sedite! Tudi Vi, gospod pro¬
fesor! Gotovo ste trudni. (Mira sede na stol pri
pisni mizi, Branič na drugi Strani v naslanjač.)

— 60  —

Branič.  Res, hoja me je utrudila. Kaj ste
rekli? Da je moral oditi? Torej ste ga dobili
doma, ko ste prišli ?

Dr. Stremil.  Dobil.

Branič.  Bil je pač vesel, ko Vas je ugledal?

Dr. Stremil.  Vesel!

Branič.  Ali ste mu povedali, da prideva tudi
jaz in Mira?

Dr. Stremil.  Povedal.

Branič.  No, in kaj je dejal?

Dr. Stremil.  Bil je presenečen.

Branič.  Veselo presenečen, kaj ne? Cuj, Mira!
Ali ti še utriplje srce?

Mira.  Ne. Zdaj sem pokojna. A kakšen je kaj ?

Dr. Stremil.  Zdi se mi, da so ga skrbi neko- .
liko vzele.

Branič.  Koga ne bi vzel takšen napor. Javno
govoriti pred takim zborom, to ni kar si bodi.
Treba se pripravljati, da je vsaka beseda umestna,
da ne rečeš ni preveč, ni premalo. No, njega po¬
slednji govor je bil izboren. Oduševljal je narod
in mu vlival novo srčnost v obupajoče prsi.

Mira.  Rada bi ga jedenkrat slišala, da bi
videla osuple obraze protivnikov, kadar jim neu¬
strašeno pove resnico.

Dr. Stremil.  Gospodje niso tako rahločutni,
da bi jih prestrašili govori.

61

Branic  (doktorju Stremilu). Sedite vender! Saj
ste se menda danes že tudi nahodili. Torej vzelo
ga je?

Mira.  Morda je bolan? Ne bilo bi čudo. Ne¬
red, vedna napetost —

Dr. Stremil.  Pritožil se ni. Zdrav je, zdrav!
(Sede v naslanjač.)

Mira.  Kakšen nered tu na mizi! (Začne pre-
gledavati pisma.)

Branic.  Tako je pri samcih. Ko bodeš ti go¬
spodinjila, bode vsaka reč na svojem kraji. Toda,
dragi moj Marko, povejte mi, ali sta se menila
tudi o tistih vladnih predlogih, zaradi katerih je
toliko hrupa pri nas ?

Dr. Stremil.  Menila.

Branic.  To bode spet prilika, da odkrije na¬
kane, skrite za temi predlogi. Kaj ne?

Dr. Stremil.  Bila bi prilika!

Branic.  No, ali se ne bode oglasil?

Dr. Stremil.  Dvojim.

Branic.  Dvojite? Kaj li to pomenja? Vi go¬
vorite tako čudno, kakor bi hoteli kaj prikrivati.
On vender ne bode —

Dr. Stremil.  Kaj ?

Branic.  Za tiste predloge?

Dr. Stremil.  Kdo ve?

Mira  (je vzela fotografijo v roko in vzklikne) Oh!

62

Branic.  Kaj pa ti je?

Dr. Stremil.  Kaj Vam je gospodična? (Oba
vstaneta in stojita na jedni strani odra.)

Mira  (je tudi vstala). O nič, tu sem pregledala
pisma in našla sem začetek pesmi — (stoji na
drugi strani odra pred pisno mizo s fotografijo v
roki.)

Dr. Stremil.  Vam namenjene in temu se čudite?

Branic.  Vidiš, da misli vedno nate, če tudi
nekaj tednov ni utegnil ti pisati. (Doktorju Stre-
milu.) Vi veste, da sem le nerad privolil v to zvezo.

Mira  (zase čita iz hrbtne strani fotografije).

«Ko  gledam v tvoje modro ok6,

Vidim odprto jasno neb6,

Ko slišim čarodejni tvoj glas,

Zamaknjen poslušal bi večni ga čas — Katinki!«

Katinki? Oh, izdana, pozabljena! (Položi fotografijo
nazaj na mizo in si zakrije obraz.)

Branic  (k Stremilu). Imel sem hude pomisleke.
A kaj sem hotel? Pred svojim odhodom sem mu
moral obečati Mirino roko. Bode li srečna ž njim ?
Sam Bog vedi. Pa kako bi mogel braniti? Morda
ga ravno s tem uvedemo v tire praktičnega živ¬
ljenja. Da bi se le častno rešil poslanstva. Pa kaj
ste rekli poprej ? Da ni gotovo — ?

Dr. Stremil.  On se pač ravnati mora po svojih
tovariših.

63

Branič.  Ne, ne! Le po svoji vesti in po svojem
prepričanji. Tega bi mu jaz ne odpustil.

Dr. Strerml  (Miri). Gospodičina, zakaj tako
zamišljeni?

Branič.  Cula je, da dvojite o Draganu in to
jo peče.

Mira.  Silno zadušno je tu v sobi. Ali bi ne
šli malo venkaj ?

Branič.  Prav, prav! Tu stojimo in čakamo in
poludne je že davno minilo. Pojdimo zdaj kosit
in potem se spet vrnemo.

Mira  (zase). Tudi jaz pojdem, a ne vrnem se
nikdar, nikdar več!

Dr. Stremil.  Seje menda še ne bode tako
hitro konec. Po kosilu ga gotovo dobimo. (Stopi
nazaj k stolu, na katerega je bil položil Mirine
stvari.)

Mira  (zase). Da bi ga več ne videla ? Ne, ne!
Stopiti hočem še jednkrat predenj, da ga odvežem
obeta, da mu odpustim. Ljubil je svoj idejal, ne
mene! Da je le zdaj našel pravi idejal! Prost bodi
in — srečen! In jaz ? Gosti oblaki so zakrili svetlo
zvezdo življenja mojega. Noč, temna noč me ob-
jemlje! Ostal mi je le spomin srečnih dnij, oh,
tako srečnih!

Branič  (že pri vratih). Kaj stojiš in pre¬
mišljaš ?

64

Dr. Stremil  (stopi k mizi in pozvoni). Naročil
bodem slugi —

Sluga  (vstopi).

Dr. Stremil.  Povejte gospodu doktorju, kadar
se vrne, naj nas pričakuje po kosilu.

Sluga.  Prosim, koga naj naznanim ?

Dr. Stremil.  On že ve koga. Prosim gospo-
dičina! (Izroči Miri solnčnik in ruto.)

Branic.  Idimo toraj. (Gre naprej, za njim Mira,
potem doktor Stremil.)

Sluga  (sam). Niti vizitnic svojih mi nečejo
dati. Čudni ljudje! Od nekod s kmetov, kjer ne
poznajo vljudnosti, šeg. Sede tukaj v tuji sobi,
kakor, da so doma. (Pogleda na uro.) Priti mora
vsak čas, kakor navadno. (Pogleda skozi okno.)
Aha že prihaja in dva gospoda ž njim. (Odide in
odprč potem od zunaj vrata, skozi katera vstopijo.)

Šesti prizor.

Bileneg. Pereles. Dragan.

Bileneg.  Bitka je dobljena. In tu gospod
doktor izročam Vam od vzvišenosti podpisano
koncesijo. Dana je na Vaše ime in lehko storite
ž njo, kar Vam drago.

Dragan.  Prosim, da poročite vzvišenosti še je-
denkrat najgorkejško zahvalo mojo in vse dežele.

65

Bileneg.  Zdaj Vam pa priporočam, da se spo-
razumete zaradi zgradbe železnice s kreditnim za¬
vodom. Gospod Samuel Pereles, katerega imam
čast, prištevati svojim prijateljem (Pereles se pri¬
kloni) in ki je prvi veščak v takih stvareh, sve¬
toval Vam bode najbolje.

Pereles.  Preveliko čast mi izkazujete, gospod
grof. Sicer že stojim mnogo let na čelu našemu
zavodu in smo storili že marsikaj koristnega, pa
le po blagohotni podpori takih veljavnih gospodov,
kakor je gospod grof.

Bileneg.  Torej dogovorita se. Jaz moram k
vzvišenosti. (Stisne obema roko in odide.)

Sedmi prizor.

Dragan. Pereles.

Pereles.  Gospod doktor, kreditni zavod me je
pooblastil, da obravnavam z Vami zaradi kon¬
cesije za železnico. Znano Vam je, da smo zgra¬
dili že več železnic in pripravljeni smo izvršiti
tudi to podjetje.

Dragan.  Vi bi tedaj zgradili železnico, in
doklej f

Pereles.  V dveh letih bode gotova, ako pre¬
pustite koncesijo nam.

Dragan.  Zakaj ne? Toda —

66

Pereles.  Umejem Vas. Toliko, kakor naš za¬
vod, gospod doktor, Vam nobeden ne more dati
za koncesijo — namreč v poplačanje troškov, ki
so jih imeli ustanovniki. Upam, da se bodeva
lehko pogodila in pričakujem Vaše zahteve.

Dragan.  Gospod ravnatelj, ako bi smel dolo¬
čevati jaz sam, ne zahteval bi ničesar —

Pereles.  Vem, vem, gospod doktor!

Dragan.  Toda oziri na koristi svoje dežele in
naroda me silijo —

Pereles.  Seveda, seveda!

Dragan.  Da to imenitno koncesijo izročim le
tistemu —-

Pereles.  Kdor največ zanjo ponudi in to
smo mi!

Dragan.  Gospod, kaj mislite, da bodem kroš-
njaril s koncesijo? Prepovedujem si takšno zba¬
danje.

Pereles.  Nikar mi ne zamerite, gospod doktor!
Jaz se pečam s trgovstvom in vsako stvar motrim
s trgovskega stališča. Vrednost za vrednost! To
je moje geslo. Kolikor je stvar vredna, toliko
dam zanjo.

Dragan.  Zatrjevalo se mi je, da je koncesija
vredna pol milijona.

Pereles.  Pol milijona? Vi se šalite, gospod
doktor. Pomislite samo, koliko dobička bi moral

67

zavod imeti pri zgradbi, da bi mogel plačati tak¬
šno ogromno vsoto! Tisočaki niso lešniki in se
ne pobirajo na cesti. Ne, ne, gospod doktor, to
ste le rekli, da bi me izkušali. Kdo Vam je na¬
tvezel takšno basen. Pol milijona?

Dragan.  Nič manj. Ako Vam ne ugaja, našli
se bodo drugi.

Pereles.  Kako ste nagli. Stojte, da računjam!
(Potegne listnico iz žepa in čečka s svinčnikom.) Ne,
ne, to ni mogoče! Ali, da se ne bodeva dolgo
lovila, izjavljam v imenu zavoda, da Vam damo
za koncesijo četrtino milijona, to je, dvesto in
petdeset tisoč in s temi je pošteno plačana. Kaj
ne, da ste zadovoljni?

Dragan.  Nisem.

Pereles.  Plm! Na svojo odgovornost dodam
še petdesettisoč. Vi kimate z glavo? Trdi ste
kakor skala.

Dragan.  Ne silim Vas! Tudi se ne mudi!

Pereles.  Gospod doktor, vidim, da ničesar ne
opravim, torej Vam odkrito povem poslednjo po¬
nudbo. Evo Vam (vzame iz listnice list) nakaznice
na štiri sto tisoč goldinarjev, katere Vam izplača
blagajnica našega zavoda, ako nam izročite kon¬
cesijo. Štiri stotisoč goldinarjev in ni krajcarja
več! Pritrdite?

5 *

68

Dragan  (pogleda v nakaznico). Štiri sto tisoč
goldinarjev. Bodisi, ker sem uverjen, da nam Vaš
zavod najhitreje zgradi železnico. Evo Vam kon¬
cesije! (Da mu list.)

Pereles.  In evo nakaznica! Nisem mislil, da
bodete tako trdi! Klanjam seVam!

Dragan.  In jaz Vam! (Pereles odide.)

Osmi prizor.

Dragan (sam).

Dragan.  Je-li resnica, ali so le prazne sanje?
Bogastvo, po katerem sem tolikrat hrepenel, hre¬
penel ne zaradi sebe, samo, da bi narodu mogel
koristiti, bogastvo je moje. Ali je res moje? In
ali sem si ga pridobil po poštenem poti? Kdo
more reči, da ne ? Narodu sem pridobil, kar si je
najgorkeje želel. Malo mesecev še, in po železnem
tiru bodo ropotali vozovi, obloženi s pridelki do¬
movine. Novi viri blagostanja se bodo odprli. Z
novo srčnostjo bode oratar opravljal trudapolno
svoje delo, obrtnik si razširjal delavnico, trgovec
veselo gledal razvoj kupčije. In do tega sem jaz
pripomogel. Ali nisem dobrotnik svojemu narodu?
Storil sem, kar sem moral storiti, in ne bojim se
obsodbe. A vender, tu (stisne roko na srce) tu je
nekaj, kar me razjeda, kakor strup, kar mi mori

69

vsako veselje. Če sem res žrtvoval najdragocenejše
svetinje naroda svojega? E blodnja, sama blodnja!
Cernu se mučim? Temna minulost je za menoj,
nastopila je svetla doba življenja mojega. Prosto
bode zdaj moj duh razprostiral svoje peroti in
se kopal v žarkih slave in — ljubezni.

Deveti prizor.

Katinka. Dragan.

Katinka  (oblečena, kakor v tretjem prizoru).
Kaj tako zamišljeni ? Ali Vas motim ?

Dragan.  Vi Kat— gospa milostiva? Nisem
si upal misliti —

Katinka.  Da pridem? Ali Vam nisem obečala
venca zmage ? Zagotovljena Vam je ona železnica,
katera je tako imenitna za Vašo domovino.

Dragan.  Dovoljena je, pa s kakšno žrtvijo?
In Bog zna, ali sem prav storil in kako bode
sodil narod?

Katinka.  Zaslepljen, kdor bi Vas ne hvalil.
Lehko ste veseli. Dosegli ste vse, kar ste želeli.

Dragan.  Vse, pravite?

Katinka.  Ne ? In česa še želite ?

Dragan.  Odkrijem naj Vam, po čem mi hre¬
peni srce, kakor potnik v puščavi po studenci,
kakor vojak po boju in zmagi? Naj Vam povem,

70

kaj mi razburja prsi, da se mi širijo od sladke
nade, a se spet krčijo v obupnosti?

Katinka.  Razvneti ste, gospod doktor!

Dragan.  Ali naj sem miren, ker se odločuje
usoda življenja mojega? Kar sem gledal v sanjah,
idejal, katerega mi je ustvarila sveta poezija, stoji
pred mano, dražesten, kakor nebeška prikazen.
O živo čutim, da sem nevreden, zreti tvoje obličje,
slišati milozvoneč tvoj glas. Priplavala si iz jasnih,
eternih neskončnih prostorov na revno zemljo našo,
da osrečavaš nas uboge zemljane. Iz božanstvenih
tvojih očij odseva milost, milost tudi zame.

Katinka.  Umirite se vender, gospod doktor!

Dragan.  Zapovejte morju, da se umiri, kadar
je vihar srdit razteplje do najglobokejše globine!
Zapovejte ognjeniku, da ugasni, kadar iz njega
oblastno bruha do nebes! Zapovejte slapu, da
mirno teci, kadar z divjo silo bobni ob skalovje
in se svetlikajoč razkaja! In jaz, jaz, ki vidim
pred sabo življenja svojega svetlo solnce, jaz naj
molčim ? Jaz — ?

Katinka.  Ne dalje! Pomislite —!

Dragan.  Kaj naj pomislim ? — Da ne morem
živeti brez tebe! Vsaka misel moja se vije okolu
tebe. Le tebe vidim, le tebi diham in živim.

Katinka.  Zapustiti Vas moram, ako — !

71

Dragan.  Ti me zapustiš? Udušil sem svojo
vest, zatajil prepričanje svoje zaradi tebe, le za¬
radi tebel Venec zmage zdaj terjam  od tebe!
Ne, ne, prosim,  rotim te, ne suni me v brezdno
obupnosti! Oh v tvojih očeh vidim, da se ti smi¬
lim, da je iskrica one neskončne ljubezni, katera
meni plameni v prsih, vnela tudi tvoje  srce.
Beživa iz lokavega sveta, ki kakor mora teži
duhove! Iščiva si tihe sreče daleč od posvetnega
hrupa. Tu leži zaklad, s katerim se brezskrbno
živiva? Ti molčiš, Katinka? Ti se odvračaš? Jaz
te ne pustim, moja si, moja moraš biti! (Šiloma
jo objame. Ko izgovarja besede »moja si« odpro se
vrata in prikažejo se.)

Deseti prizor.

Dr. Stremil. Branič. Mira. Prejšnja.
l)r. Stremil.  Dragan?

Katinka  (pahne Dragana od sebe). Nesrečnež!
(Hitro si zakrije obraz in naglo odide.)

Branič.  Strani, strani odtod, iz tega brloga
izprijenosti!

Dr. Stremil  (stopi proti Draganu). Izdajalec!
(Potem se obrne k vratom, kjer podpira Miro, ki
se hoče zgruditi.)

72

Mira.  O, moje slutnje!

Branič.  Ubogo dete! (Podpira jo od druge
strani. Ko stopijo skoz vrata, zave se Dragan.)
Dragan  (roke razprostirajoč, vzklikne). Mira!

(Konec tretjega dejanja.)

v

Četrto dejanje.

Mestni trg. Zadaj mestna hiša z arkadami in stopnjicami
pred njo s stolpom. Od obeh strani drže ulice na trg.

Prvi prizor.

Branič (od desne strani, bolj polagoma), Doktor Stremil (od
leve strani).

Dr. Stremil  (ko ugleda Branica, bliža se mu
hitro). Gospod profesor, Vi že nazaj f Mislil sem,
da ste še na Bledu. In Mira?

Branič.  Vrnila sva se oba. Počitki se bližajo
koncu in da Vam povem, dolgočasil sem se že
brez dela in brez svoje navadne družbe, rekše
brez Vas.

Dr. Stremil.  Kako je Miri? Ali jo je pustila
tožnost ?

Branič.  Hvala Bogu, vsa izpremenjena je. Da
je nesrečnega Dragana že davno izbrisala iz
svojega spomina, znate. Vender jo je mučila za-

74

vest, da se je tako strašno zmotila. A jaz sem
jo tolažil, da pač le prepogostoma idejali, ko jim
stopamo bliže, izginejo pod ledeno skorjo prak¬
tičnega življenja. Zdaj je spet vesela, kakor prej¬
šnje dni in radostna pričakuje naših skupnih
večerov.

Dr. Stre mil.  Gotovo ne hlastno, kakor jaz.

Branic.  Predragi moj! Kako Vas zahvaljujem!
Vi ste rešitelj uboge hčere moje. Vlili ste ji novo
srčnost v prsi, da se ni pogubila v neplodnih
samozatožbah in obupu. Zato Vas pa tudi Mira
čisla, kakor še nikogar. A zdaj mi povejte, je li
res Dragan došel in sklical volilni shod?

Dr. Stremil.  Došel je in pride danes v mestno
hišo, kamor je povabil volilce.

Branic.  Dve leti je odlašal. In v tej dobi, kje
se je mudil, kaj je počel ? Prosil sem Vas bil, da
njega imena nikoli ne izgovorite v moji hiši. Vi
ste tako storili, a zdaj, ko se je predrznil stopiti
spet med nas, povejte mi, kar veste.

Dr. Stremil.  Vem samo to, kar si pripove¬
dujejo ljudje.

Branic.  Ali Vam nikdar ni pisal?. Izkušal se
opravičevati? Je li popolnoma pozabil starega
prijatelja?

Dr. Stremil.  Pozabil.

Branic.  In kaj pravijo ljudje?

75

Dr. Stremil.  Da je za tisto koncesijo nove že¬
leznice prejel od banke, ki jo zdaj res zgradi,
mnogo, mnogo denarja, tri do štiri sto tisoč gol¬
dinarjev.

Uranič.  Prodal se je torej. Tega bi ne bil
pričakoval. On, ki je tako ognjevito pel o narodni
požrtvovalnosti, izdal ga je, kakor Judež za uboge
srebrnike. Komu naj še verjamemo ?

Dr. Stremil.  Jaz ga ne sodim tako ostro. Le
pomislite! Vse je kričalo po železnici. Moral jo
je pridobiti, ali odstopiti. A kako jo pridobiti?
Jedini pot, udati se po drugi strani. To je storil,
morda celo misleč, da nam koristi. In potem, ko
je imel koncesijo, kaj naj počne ž njo ? Oddati jo
mora podjetniku, ki res gradi  železnico. In če
mu ta v pričakovanji dobička kaj da za koncesijo,
ne more se mu očitati, da je po krivem si pri¬
svojil, kar ni njegovega.

Branil.  Z Vašega pravnega stališka morda
ne. Samo vprašajte se, ali bi Vi tako ravnali v
jednakem slučaji?

Dr. Stremil.  Menim, da ne. Toda Dragan je
mehkejše narave.

Branič.  In z onim bogastvom, kaj je pričel?

Dr. Stremil.  Zal, da nič pametnega, in to mu
očitam tudi jaz. Razkošno je živel, zapravljal je —•

76

Branic.  Gotovo s tisto žensko, ki smo jo vi¬
deli takrat — oj nesrečni dan!

Dr. Stremil.  Cul sem, da ni imel nobene po¬
sebne zveze. Jaz sodim tako. Oni dogodek ga je
spravil popolnoma iz duševnega ravnotežja. Pekla
ga je vest, in da bi jo udušil, iskal si je vsa-
keršne zabave.

Branic.  Nesrečnež! Uničil je naše najlepše na-
deje. A da si upa priti! Ali se ne boji javne
obsodbe?

Dr. Stremil.  Železnica bode skoraj dodelana.
Zato se zanaša, da rriu zaradi te zasluge ne bodo
zamerili druzega njegovega vedenja.

Branic.  In kaj čujete? Kakšno je mnenje?

Dr. Stremil.  Draganu neugodno. Toda on je
dober govornik in lehko mogoče, da si pridobi
prejšnje zaupanje.

Meščani  (prihajajo in stopajo v mestno hišo).

Dr. Stremil.  Meščani že začnejo prihajati. Poj-
dete Vi k shodu ?

Branic.  Ne pojdem. Iskal sem le Vas, da Vas
vabim na večer in zdaj se spet vračam domov.
— In Vi?

Dr. Stremil.  Tudi ne pojdem. Mučno bi mi
bilo gledati starega prijatelja v tako težavnem
položaji, ne da bi mu mogel ali smel priskočiti

— 77

na pomoč. Ako se Vam ne mudi, pričakujeva
tukaj konec shoda.

Branil.  Dobro.

Dr. Stremil.  Tam že vidim dohajati Dragana
z doktorjem Svatovitom. Zelo se je izpremenil. —
Upadlega lica je in nima več one lehke, gibčne
hoje, s katero se je takorekoč povzdigaval nad
trdo prozajično zemljo. Stopiva na to stran. Nerad
bi se zdaj ž njim srečal. (Oba stopita zadaj na
desno med kulise, od leve strani stopita v razgovoru.)

Drugi prizor.

Dragan, Doktor Svatovit.

Dr. Svatovit.  Vse prav. Pa ono glasovanje, s
katerim ste se izneverili —

Dragan  (naglo). Jaz da sem se izneveril?

Dr. Svatovit.  Našim glavnim načelom.

Dragan.  Kdo mi more očitati? Ali nisem
zvršil, kar je želel narod? Železnica —

Dr. Svatovit.  Železnica? Da, da! Dodelana
bode še letos, ali kaj nam pomaga, ako smo za¬
trti v svojih pravicah, da sopihamo kakor bolnik,
ki smrti pričakuje ?

Dragan.  Vi pač pretiravate, v resnici ni tako
hudo. Ustava velja tudi za nas —

78

Dr. Svatovit.  Na papirji. No, da ste zanjo
glasovali tudi Vi, ne bi se Vam štelo v najhujši
greh, le nagibi — nagibi —

Dragan.  In kakšni nagibi? Prosim, da mi jih
poveste.

Dr. Svatovit.  Nerad govorim o tem, ker Vas
nočem razburjati baš zdaj pred shodom.

Dragan.  Govorite, govorite! Ne zamolčite, kar
trosi hudobnost proti mojemu poštenemu imenu.

Dr. Svatovit.  Culi ste gotovo, česa Vas dolže,
da le zaradi železniške koncesije ste glasovali in
da ste — (umolkne).

Dragan.  Kaj da sem?

Dr. Svatovit.  Koncesijo prodali za drag denar.

Dragan.  Kaj sem storil s koncesijo, nikogar
ne briga.

Dr. Svatovit.  A to Vam najbolj očitajo.

Dragan.  Kdor mi more dokazati, da sem
storil kaj nepoštenega, stopi naj predme.

Dr. Svatovit.  Povedal sem Vam samo, kaj se
govori in kakšno je javno mnenje.

Dragan.  Javno mnenje?! Oni strupeni modras,
kateri ugrizne človeka za hrbtom skrivaj in iz¬
gine, kakor megla pred solncem, kadar ga hočeš
zgrabiti. Javno mnenje! Koga, in bodisi najpo-
štenejši mož, ni že oskrunjalo s svojim gnjusnim
strupom r S peklenskim veseljem razmesari naše

79

dobro ime in ga vlači po mlaki. Gorje mu, kdor
se je zameril tej zmiji! A jaz .se je ne bojim. Na
javnem mestu naj se zglasi, kdor si upa napadati
moje poštenje in v obraz mu bodem zagrmel, da
je lažnik in klevetnik — v obraz!

Dr. Svatovit.  Saj poznate ljudstvo, da je ne¬
stalno  v svojem mnenji in da je suče vsak vetrič.
Zatorej pač treba največje paznosti možu, kate¬
remu je narod izkazal svoje zaupanje,

Dragan.  Nestalen res in lahkoveren je prosti
narod. Njemu ne zamerim, ako krivo sodi. Za¬
merim le onim možem, ki ga nalašč krivo pou¬
čujejo in zapeljujejo. Ubogi narod, ti si, kakor
Saturn, kateri je pojedel svoje rodne otroke.

Dr. Svatovit.  Pomirite se, gospod doktor,
morda ne bode taka sila

Dragan.  Jaz se ne bojim nikoga. -— Moja vest
je čista!

Dr. Svatovit.  Idiva torej, gotovo nas že pri¬
čakujejo! (Odideta v mestno hišo.)

Tretji prizor.

Legat. Prvi in drugi meščan (pridejo iz postranskih ulic.)

Legat.  Glejte ga, kako moški stopa. Lehko,
lehko, ko ima žepe natlačene s tisočaki. Mi pa
ki smo se mučili noč in dan, ki smo trosili čas

80

in denar, da smo vse pripravili, ližimo si zdaj
prste. O le .šopiri se! Danes ti potegnemo krinko
z obraza, podkupljenec!

Prvi meščan.  Tisočake, pravite?

Legat.  Kaj tisočake, stotisočake!

Drugi meščan.  Cul sem, da je dobil pol mi¬
lijona !

Legat.  Se več, še več! Za gotovo sem po-
zvedel, da so mu dali še več in meni niti vseh
svojih  troskov ni hotel povrniti.

Prvi meščan.  Kaj Vam prav nič ni dal za
Vaš trud?

Legat.  Ni vredno, da bi se govorilo. Ali da¬
nes naj si iztrebi ušesa!

Meščani  (se zbirajo okoli njega).

Prvi meščan.  No, železnico smo vender dobili,
in ako bi zmerom tako šlo, kakor zdaj med
stavbo, ne bi bilo slabo.

Legat.  Železnico? Torej res mislite, da jo je
on pridobil ? Toliko, kakor jaz bitko pri Kustoci.
Vlada nam jo je že prej obečala in bi jo dala
zgraditi, naj se Dragan zanjo poteza ali ne.

Drugi meščan.  Podkupiti se je dal, podkupiti,
kajpada!

Več meščanov.  Sramota!

Drugi meščan.  In takšen človek naj je naš
poslanec ?

81

Več meščanov.  Odpovedati se mora, odpove¬
dati !

Legat.  Dragan si kupici denarja in mi mo¬
ramo stradati in delati.

Drugi meščan.  Kakor črna živina. On pa se
masti ob naših žuljih.

Več meščanov.  Strani ž njim! Strani!

Prvi meščan.  Pomislite vendar —• železnica —.

Več meščanov.  Kaj blebeta, kaj ? K shodu,
k shodu!

Drugi meščan.  Vi gospod Legat, povedali mu
bodete naše mnenje.

Legat.  Tako mu bodem pravil, da ga bode
samega sebe sram. Izdal nas je, izdal!

Več meščanov.  Izdajalec, izdajalec!

Legat.  Ostanite trdni, ne dajte se preslepiti!

Več meščanov.  Strani ž njim! Strani!

Legat.  Zdaj pa k shodu. Zbrani so že.

Več meščanov.  K shodu, k shodu! (Odidejo v
mestno hišo).

Prvi meščan.  A železnico nam je vender-le on
pripravil, le on. — Skoda zanj. (Odide za dru¬
gimi).

c

82

v

Četrti prizor.

Branič. Doktor Stremil (prihajata).

Dr. Stremil.  Aha, Legat, najhujši protivnik
Draganov.

Branič.  In zakaj f

Dr. Stremil.  Ker zlate ribe ni on ujel na
svojo vado. Vse je imel tako lepo nastavljeno.
Sanjal je že o delniški družbi in o bogatem plenu,
ki si ga bode nalovil. Toda nesreča! koncesijo
mu je izpred nosa odnesel Dragan in on menda
ni več dobil, nego povrnjene troske. In zato ga
bode danes napadal.

Branič.  Ne zagovarjam, in ne morem zago¬
varjati Dragana. Vender ga zdaj obžalujem, da
se mora braniti proti takim ljudem. O, da bi
takrat bil poslušal najinega sveta, danes ne bi
kakor zatoženec stal pred narodom!

Dr. Stremil.  Tudi jaz ga obžalujem, a poma¬
gati mu ne morem, ko bi on tudi želel moje po¬
moči, kar pa se ni zgodilo.

Branič.  In kaj bi mu Vi svetovali, ko bi Vas
vprašal ?

Dr. Stremil.  Da izgine iz javnosti. Posveti
naj se svojemu stanu in svoji modrici. Ljudstvo
je kratkega spomina. Naglo pozablja, kakor do¬
bro, tudi slabo In v nekaterih letih bi mu spet

83

slavo pelo in mu znova ponujalo častna mesta,
če bi hlepel po njih. Zborovanje se je menda
pričelo.

Peti prizor.

Katinka in Bileneg (v potni obleki nastopita od nasprotne
strani).

Dr. Stremil.  Tujci? Ta gospa — znana se mi
zdi. Kje sem jo neki že videl? (Stopi z Braničem
bolj na stran, potem ga prime pod pdzduho, in oba
odjdeta govoreča, a se čez nekoliko časa spet vrneta.)

Katinka  (si ogleda trg z binoklom). Čedno
mesto! In ta starikasta mestna hiša s stolpom,
čegar zvon je v burnih časih klical meščane v
obrambo njihovih pravic. Tesne ulice —

Bileneg.  Z grapastim pomostom, — ceste
blatne in nesnažne,

Katinka.  In v ozadji veličastne planine, ble¬
steče se v večni snežni odeji.

Bileneg.  Proti švicarskim Snežnikom prave
krtine.

Katinka.  Ze ves čas čutim, da ti ne ugaja v
teh krajih.

Bileneg.  Res, čudil sem se, da si izbrala za
najino svatovsko potovanje to progo in ne Italije
s svojim vedno jasnim podnebjem, ali Švico.

i>*

84

Katinka.  Ker mi ne ugajajo kraji, kjer bi
vsaki dan srečavala znance in se morala spuščati
v zoprne pogovore. A ne samo to. Vleklo me je
gledati deželo, katera mi je bila opisana s pravim
pesniškim ognjem.

Bileneg.  In kdo je bil ta ognjeviti pesnik?
A spominjam se. Nemara doktor Dragan, kate¬
rega smo takrat lovili, kakor Baškiri divjega
konja, dokler ga nismo ukrotili.

Katinka.  Da, doktor Dragan. Slikal je tako
poetično svojo domovino in narod svoj.

Bileneg.  O, praznih besed mu ni nedostajalo.

Katinka.  Ljubosumen, kaj-li ? (Smeje se). Toda,
kaj je bilo ž njim potem?

Bileneg.  Tratil je, kar si je bil takrat prido¬
bil za železniško koncesijo. No — tisto glaso¬
vanje —

Katinka.  Za katero sem ga j a z pridobila ?

Bileneg.  Da, ti, s svojim laskanjem. Grabi
me še danes jeza, ko se spomnim tistih dogodeb,
On si je pač moral domišljevati, da je baronica
Hollbergova bila -—•

Katinka.  Vanj zaljubljena? Pojdi, pojdi!

Bileneg.  Vedenje tvoje je bilo takšno -—•

Katinka.  Kakor je želel gospod minister.
Sicer moram priznati, da je Dragan bil duhovit
mož, s katerim je bilo prijetno občevati.

85

Bileneg.  Zadela ga je zaslužena kazen.

Katinka.  Kaj praviš? Kakšna kazen in zakaj?

Bileneg.  Za tisto glasovanje. Očitali so mu,
da se je dal podkupiti, da je snedel častno be¬
sedo svojo, da je izdal narod svoj, in sam Bog
vedi kakšne druge grehe.

Katinka.  In to vse zaradi takratnega glaso¬
vanja ?

Bileneg.  Ves čas se ni vrnil domov. Se le
zdaj, ko bode železnica že skoro gotova, sklical
je shod svojih volilcev, ali kakor sem čul, godilo
se mu bode hudo.

Katinka.  In ta shod? Je li že bil?

Bileneg.  Če se ne motim, čital sem danes v
časnikih -—• čakaj, precej pogledam. (Potegne časnik
iz žepa in čita). »Dr. Dragan — volilni shod —
danes —» Ravno danes je ta shod.

Katinka.  In kje?

Bileneg.  (čita) »v mestni hiši«. Tukaj v mestni

hiši.

Katinka.  Tukaj? Torej ta šum, ki se sliši — .

(Iz mestne hiše se slišijo klici: Čujte! Tiho!
Slepar! Tiho).

Bileneg.  Ljubeznjivosti, katere mečejo Dra¬
ganu v obraz. Toda pojdiva zdaj, pojdiva! Kaj
naji to briga?

86

Katinka.  Ne, ne, čakajva! — In vse to pra¬
viš, zaradi tistega glasovanja?

Bileneg.  Neumniki, da mu kaj tacega zame¬
rijo. — Pojdi! Pojdi!

Katinka  (bliža se mestni hiši). Ne grem, dokler
ne zvem, kaj se dogaja.

Bileneg.  Prosim te, pomisli, ko bi te on videl
in spoznal. In kaj hočeš tukaj, kadar bode ljud¬
stvo privrelo na trg ?

(Vpitje v mestni hiši: Ni res! Res je!
Tiho! Čuj te! Mir!)

Katinka.  Čuj! Zdi se mi, da slišim glas
njegov.

Dr. Stremil  (Braniču, s katerim se je vrnil).
Kakšno vpitje! Motijo ga v besedi. Da le ne
pride do hujšega!

Branic.  Nesrečnež! Tako čislan in zdaj tako
napadan!

Dr. Stremil.  Kako čudno se vede ta gospa!
Čim bolj jo gledam, tem bolj sem uverjen, da
sem jo že videl. Ta hoja, velikost, obraz? A kdaj
in kje? Česa neki'išče tukaj?

Bileneg.  (Prime Katinko pod pazduho). Idiva,
idiva! Morebiti se še spopadejo. Pojdi!

Katinka.  Ali vse to zaradi tistega glasovanja ?
In jaz, jaz sem ga pregovorila.

87

Bileneg.  Kaj ti je do tega človeka: Kar je
iskal, našel je,

Katinim.  Zaradi mene!  Jaz  sem ga pehnila
v nesrečo, jaz.  Cuj! Že spet!

(Vpitje v dvorani: Ni res! Resje! Resje!
Slepar! Sramota! Izdajalec! Tiho! Po¬
slušajte!)

Bileneg.  Jaz te ne umejem. Tvoje vedenje!
Katinka, pomisli, kje si! Pojdiva!

Katinka.  Nikar me ne sili. Jaz ostanem, jaz
hočem  ostati!

Bileneg.  Peklensko gnjezdo! Sam vrag me je
zanesel semkaj! Cuj, ljudstvo vre k vratom!

Dr. Slremil.  Zborovanje je končano. Strašen
šum! Kaj zdaj ?

Bileneg.  Ali se ti blodi? (Potegne Katinko na
stran. Na nasprotni strani Branič in doktor Stremil,
srednja vrata mestne hiše se odprb, Legat, meščani
se vsipljejo iz dvorane).

Šesti prizor.

Meščani  (vriše). Odstopite! Takega poslanca
nečemo! Prodal nas je! Sramota! Nezaupnica!
Ni res! Mi zaupamo! Kdo? Strani ž njim!

88

Dr. Svatovit  (zadržuje ljudstvo). Mirujte, mi¬
rujte, prosim vas.

Dragan  (stopa naprej). In to meni? Žrtvoval
sem se za ta rod, poslednjo kapljico krvi bi bil
zanj prelil! Hvaležnost narodova, zdaj te poznam!

Dr. Svatovit  (ljudstvu). Prosim, razidite se,
zborovanje je končano! (Draganu). Obžalujem, ali
ljudstvo je razburjeno.

Dragan.  Podpihano od klevetnikov!

Legat  (ki je stopil blizu njega). Kdo je kle¬
vetnik? Koga menite, gospod doktor?

Dragan.  Vsacega, kdor se predrzne skruniti
mojo čast!

Branič  (doktorju Strernilu, poleg katerega stoji
obsut od meščanov). Žal mi je, da nisva poprej
odšla.

Dr. Stremil.  Prepozno, zdaj ne moreva.

Legat  (Draganu). Vaša čast? Sami ste si jo
-pokopali, ko ste prelomili obete svoje.

Meščani:  Čujte, čujte!

Dragan.  Kakšnih obetov nisem izpolnil ? Ali
vam nisem pridobil železnico?

Prvi meščan.  Tako je! Gospod doktor nam je
pridobil železnico.

Legat.  Sebi pa polne žepe.

Dragan.  Nesramnež!

Dr. Svatovit.  Ne dalje! Idimo! Idimo!

89

Dragan.  Da moram jaz poslušati takšno kle¬
vetanje! Vse svoje sile sem narodu svojemu po¬
svetil, da bi ga osrečil. Skrb za njega blaginjo
mi je razjedalo srce!

Legat.  Ne deklamirajte tukaj. Domislite se
onega glasovanja in potem še govorite o svojem
rodoljubji.

Meščani.  Izdal nas je, izdal! — Odstopite,
odpovejte se poslanstvu! Tiho! Mir!

Dragan.  Jaz izdal narod svoj ? (Ugleda Bra¬
nica in doktorja Stremila). O, gospod profesor!
Razžalil sem Vas, odpustite mi! Pred Vami zdaj
stojim, gojenec Vaš. Vi ste me vzgojili, Vi mi
vžgali v prsih neugasni plamen rodoljubja. Vi me
poznate, odkar sem se zavedel svojih dolžnostij
do naroda in domovine. Vi zdaj sodite, ali sem
res izdal narod svoj ? •

Meščani.  Čujmo, čujmo!

Branič.  Jaz naj sodim? O čem?

Dragan.  Ali sem izdal narod svoj ? Vi mol¬
čite ? Govorite! Govorite!

Meščani.  Čujmo, čujmo!

Branič  (doktorju Stremilu). Kaj naj rečem?

Dr. Stremil.  Resnico.

Branič  (odločno). Izdali ste ga!

Meščani.  Čujte, čujte!

90

Dragan.  Tudi Vi! Tudi Vi! Obsojen! Uničen!
O! (Zgrudi se na tla).

Meščani.  Pomagajte! Umrje! (Zadaj stoječi
ljudje). Kaj se je zgodilo, kaj ?

Dr. Strem.il.  (Pokleknil je poleg Dragana). Ne¬
srečnež!

Katinka  (ki je ves čas napeto poslušala, ko se
zgrudi Dragan, izvije roko Bilenegu). Pusti me! Pusti
me! (Plane proti Draganu). Jaz sem ga umorila!
(Pade nanj). Dragan! Dragan!

(Zagrinjalo pade).

Peto dejanje.

Soba pri Branici, kakor v prvem dejanji.

Prvi prizor.

Mira (vstopi pri stranskih vratih). Dr. Stremil (pri srednjih).

Dr. Stremil  (odloži klobuk). Videl sera še br¬
leti luč. Vstopil sem torej k Draganu. — Kako
mu je?

Mira.  Čim dalje slabeje. Ravno je bil pri
njem doktor. Poklical je očeta na stran in mu
povedal, da je skrajna nevarnost. Srčna bolezen,
za katero že delj časa hira, napadla ga je tako
silno, da ni prav nobenega upa.

Dr. Stremil.  Čudno, da ni precej takrat iz¬
dihnil duše svoje. Bolje bi bilo zanj, da bi se več
ne bil prebudil, nego da se mora toliko tednov
boriti s smrtjo.

\

92

Mira.  Bolje ? Ne, ne! Ločil bi se bil od živ¬
ljenja v najgroznejšem trenutku, obupajoč nad
sabo, obupajoč nad prijatelji svojimi, nad vsem
narodom. Zdaj se mu je vsaj nekoliko umiril duh,
ker ve, da mu odpuščamo.

Dr. Streznil.  Če mu tudi odpuščamo mi, sam
sebi ne more odpustiti nikdar!

Mira.  Tolažiti ga je naša dolžnost. Vender,
kako se je vse dogodilo oni nesrečni dan, ko so
ga prinesli v našo hišo — strašnega spomina! —
tega mi še nisi povedal.

Dr. Stremil.  Ker te nisem hotel še bolj raz¬
burjati.

Mira.  Kaj bi me moglo še razburiti, kadar
sem potrpela najhujše?

Dr. Stremil.  Ko ga je obsodil tudi tvoj
oče —

Mira.  Moj oče ?

Dr. Stremil.  Čakala sva na konec shoda in
zdajci obsuta od množice morala obstati. Dragan
ves zbegan in skrajno razburjen, vprašal je očeta,
ali ga obsoja tudi on. In oče, kaj je hotel odgo¬
voriti, nego resnico? Dragan se je potem brez-
zavesten zgrudil na tla. V tem hipu slišim grozen
krik in gospa —

Mira.  Katera gospa?

93

Dr. Stremil.  Pozabil sem povedati, da je ravno
takrat prišel na. trg tuji gospod z  damo in da
sta si ogledavala kraj. Gospa se mi je zdela
znana, ne da sem se mogel spomniti, kje da sem
jo že bil videl.

Mira.  In ta gospa?

Dr. Stremil.  S krikom: »Jaz sem te umorila«'!
vrgla se je na Dragana. Nje mož je planil za njo
ves srdit, zgrabil jo je za roko in na pol neza¬
vestno odvedel.

Mira.  In kdo je bila, ne veš?

Dr. Sremil.  Slišal sem le, da ji je mož šepetal
na uho: »Katinka!«

Mira.  Oh, Katinka? Slutila sem. —

Dr. Stremil.  Kaj ti je? Poznaš li — ?

Mira.  Ona črno oblečena žena na Dunaji. —

Dr. Stremil.  Res, ona je bila.

Mira.  Ali jo je tudi Dragan videl?

Dr. Stremil.  Odprl je oči, toda v nezavesti
je gotovo ni spoznal. Dragana so potem hoteli
spraviti v gostilno, a tvoj oče je . ukazal, naj ga
preneso v njega hišo.

Mira.  In tu, ko se je prebudil in nas videl
okolo sebe, zalile so mu solze oči. Spoznal je
svojo zmoto, spoznal pa tudi, da je pravo usmi¬
ljenje ne samo sočutno, temveč, da tudi pozabi
storjeno mu krivico.

94

Dr. Spremil  (vskipi). Mira, ti ga še ljubiš?!

Mira.  Jaz, ljubiti ga? Bili* so dnovi, ko je
sanjaril moj duh, da bodem osrečila in osrčevala
veleum, našemu narodu poslan. Omamila me je
divna prikazen, videla sem le svetlobo. A prika¬
zen je izginila in svetlobo so zagrnili temni oblaki.
Prevara, grozna prevara! Da sem prenesla to
gorje, zahvaljujem le očeta in ■— tebe.

Dr. Stremil.  O, Mira, ti veš, da so vse moje
misli zbrane okolo tvoje mile podobe. S silo, z
nadčloveško silo sem premagoval svoja čustva, ko
sem spoznal, da si je tvoje srce izbralo srečnej¬
šega od mene. Skrival sem, kar mi je razburilo
srce, da ne bi kalil jasnega tvojega dneva. Tebe
srečno videti, prenašal sem rad svojo nesrečo.
A ko ti je bila zvestoba vrnena z nezvestobo,
začel sem upati. In ko si se umirila, razkril sem
Ji, kar bi sicer bilo tajno ostalo na veke. In ti?
Prosila si me, naj ne zahtevam brzega odloka.

Mira.  In kaj bi odgovorila, dragi moj? Ali
naj varam moža, katerega za svojim očetom naj¬
višje spoštujem na svetu? Ali naj ti hlinim čustva,
predno so se oživele v prsih mojih? Potrpi! Po¬
trpiva oba, dokler ne napoči zaželeni dan, da se
umiri to moje nesrečno srce. Potrpiva in pomi¬
lujva nesrečneža, ki se bode ločil od nas v britki
zavesti, da je samega sebe uničil.

95

Dr. Stremil.  O zavidam ga, zavidam, ki bode
s seboj vzel v grob tvojo ljubezen.

Mira.  Ne mojo ljubezen! Vsplamtela je in
ugasnila, kakor zvezdni utrinek. Kar je umrlo, ne
oživi spet.

Dr. Stremil.  In jaz? Temna in mrtva mi je
bodočnost, ako mi je ne razsvetljuješ ti. O, da bi
mi vrnila samo iskro one ljubezni, . s katero te
ljubim jaz!

Mira.  Ne zahtevaj od mene, česar ne morem
dati. Potrpiva in upajva.

Drugi prizor.

Branič. Prejšnja.

Branič.  Vi tukaj ? Dobro da ste prišli. Mislil
sem že poslati po Vas.

Dr. Stremil.  In zakaj ?

Branič.  Dragan želi še jedenkrat govoriti z
Vami. Meni namreč, da ne bode preživel te noči.
Tudi jaz se bojim, da se bode skoraj ločil od nas,
Večkrat ga prijema srčni krč in sapa mu zastaja.
Idite, dragi moj Marko in potolažite ga!

Dr. Stremil.  Prav rad, ko bi mu mogel po¬
vrniti mir, ali niti sam sebi si ga ne morem. (Odide).

96

Tretji prizor.

Branič. Mira.

Branič.  Kaj je menil Marko? Si li ga ti
užalila ?

Mira.  Nisem.

Branič.  Mira, ti poznaš moje želje in ti si
tudi sama priznala, da je Marko vreden najvišjega
spoštovanja.

Mira.  Spoštujem ga, kakor nikogar, razven tebe.

Branič.  Ne muči, ga torej s praznimi izgovori.

Mira.  Cestim ga, a ljubiti ga, kakor sem
jednokrat ljubila, tako iskreno in z vso dušo ga
ne morem.

Branič.  Tega on tudi ne zahteva.

Mira.  A žali ga in žalilo ga bode. On je
vreden ženskega bitja, katero bi mu vračalo njega
čisto ljubezen z jednako iskrenostjo. In tega meni
ni možno.

Branič.  Čas, moja draga, zaceli vsako rano;
namesto cvetic, katere je slana pomorila, pogan¬
jajo nove cvetice in se vesele solnca in zraka.
Novo življenje klije iz pepelišča. Tudi tvoje srce
bode pričakalo nove pomladi.

Mira.  Storila bodem, kar želiš, storila tebi
na ljubo, dragi moj oče, ali meni se ne vrne no¬
bena pomlad.

97

Branil.  Mira, nesrečno dete moje, kolikokrat
si zatrdila, da si spet mirna, da si pozabila —

Mira.  Oh (objame ga) ne obsojaj me! Mislila
sem in tolažila sebe in tebe, da sem ga pozabila
A zdaj, ko ga vidim v mukah in trpljenji, topi
se mi srce od žalosti.

Branil.  Ohrabri, se, ohrabri. Bog bode vrnil
mir tudi tvojemu srcu.

Mira.  Kadar bode počivalo v grobu.

v

Četrti prizor.

Dr. Stremil. Prejšnja.

Dr. Stremil.  Dragan želi, da ga spravimo v
to sobo. Tu bode lože dihal.

Branil.  V to sobo?

Dr. Stremil.  Ukazal sem slugi, naj ga semkaj
pripelje v naslanjači, in jaz mu pomagam. (Odide).

Branil.  Blaga duša, kako bratovsko skrbi
zanj! In on, da ne bi dosegel sreče, po kateri
hrepeni? Krivično bi bilo, krivično. Mira, upaj, le
upaj!

98

Peti prizor.

Dragan. Dr. Stremil. Prejšnja.

(Dragan sedi v naslonjači, katerega sluga pri stran¬
skih vratih v sobo porine. Oblečen je črno).

Dr. Stremil  (slugi). Odidite, dokler Vas ne po¬
kličemo. (Sluga odide. Draganu). Kako Vam je zdaj?

Dragan.  Hvala. Bolje, bolje!

Branil.  Ali ne bi rajši legli. Polunoč je že
in malo spanja bi Vam dobro delo.

Dragan.  Prosim, pustite me tukaj! Vi pa, ne
zadržujem Vas, pojdite počivat! Mira, tudi ti še
tukaj? In ti Marko? In Vi učenik moj! In ta soba!
Vse, kakor pred tremi leti! Le jaz! le jaz! O, to
skeli in peče! Kako srečen sem bil takrat in
zdaj —

Branil.  Mirujte, mirujte! Ne razburjajte se!
Ne nazaj v minulost, naprej v bodočnost gledamo
z novim upom, z novo srčnostjo. Zazoreli bodo
spet jasnejši dnevi. —

Dragan.  Meni nikdar! Solnce življenja mojega
je zašlo. Tema, grozna tema me obstira. Obso¬
dil me je narod, obsodili ste me Vi!

Branil.  Ne spominjajte me onega nesrečnega
trenutka. Prenaglil sem se. Jaz se ne bavim z
javnimi stvarmi in zdaj spoznavam, da so oko¬
liščine časih silnejše, negoli najboljša volja.

99

Dragan.  Govorili ste takrat resnico, jaz to
čutim. Samo to mi verjemite, da so moji nameni
bili dobri, da sem imel pošteno voljo, pomagati
narodu svojemu, povzdigovati ga in osrečavati;
to mu povejte!

Dr. Stremil.  Tolaži se! Duhovi so se umirili
in že so mnogi, kateri priznavajo tvoje zasluge.
Kadar okrevaš, lehko spet vse popraviš.

Dragan.  Prepozno! Zapravil sem srečo svo¬
jega življenja. Mene reši le smrt, smrt, katere
željno pričakujem.

Mira.  O Bog!

Dragan.  Mira 1 In t i me pomiluješ ? T i, ka¬
teri sem nakopal najhujše gorje? O da bi mogel
odplakniti s solzami spomin sramotnega dejanja
svojega f Mira! Blaga! Ali mi moreš odpustiti?
Glej,  na kolenih —■ (hoče poklekniti.)

Mira.  Miroslav! (Doktor Stremil in Mira poleg
Dragana stoječa ne dasta, da bi pokleknil).

Dr. Stremil.  Dragan, pomisli vender. —•

Dragan.  Prosim, rotim te, ne preklinjaj me,
ne preklinjaj spomina mojega!

Mira.  Kaj neki misliš ?

Dragan.  Odpusti, odpusti mi!

Mira.  Jaz ti nisem ničesar očitala in ti nimam
ničesar odpuščati.

7 *

100

Dragan.  Ničesar? Izclal sem te, sramotno
izdal, razrušil mir čiste duše tvoje, uničil vero
tvojo v resnico in zvestobo. Pozabi grešnika, po¬
zabi ga!

Branič.  Umirite se dragi moj! Ne mučite sebe
in nas z žalostnimi spomini.

Dragan.  Dragi moj učenik, slabo sem Vam
poplačal Vaš trud. Koliko bi lehlco storil za svoj
narod in upal sem, upal, da mu bodem vodnik,
sam vzoren v delovanju svojem. Vi ste mi kazali
pravo pot, toda jaz sem ga izgrešil. Pozabljen
bodem spal v grobu. In da bi le bil pozabljen 1
Da bi nikdo več ne izgovoril imena mojega!

Branič.  Pozabljen ? Ne, ne! Živelo bode, kar
si dobrega storil; živele bodo pesmi tvoje in še
pozni rodovi se bodo spominjali pesnika, ki je
vzbudil narod svoj v novo življenje.

Dragan.  Ne, ne! Vi me prijateljski varate!

Branič.  Ko bodo že davno pozabljene zmote
tvoje, ako so res bile zmote, prepevala bode
mladež tvoje rodoljubne pesmi in se oduševljala
za vse lepo in dobro.

Dragan.  Mislite? Besede Vaše so kakor hla¬
dilno olje na pekoče rane. O da bi se bil ravnal
po Vaših svetih, mirno bi zdaj plavala ladja moja,
mimo in srečno pod praporom ljubezni in pošte¬
nosti. Ali izbudil sem nesrečnik sam viharje, ki

101

so jo treščili na skalovje, treščili in potopili.
Marko, prijatelj, brat! Tudi tebi sem usekal ske¬
lečo rano. Odvrnil sem ti sreč, do katerega si ti
imel prvo pravico. Prizanesi mi, prizanesi nesreč¬
nežu, vstvarjenemu le da sebi in ( drugim nakoplje
bridkosti,

Dr. Stremil.  Ne očitaj si, česar nisi zakrivil.
Porojeni smo vsi, da trpimo in prenašamo, česar
ne moremo odvrniti.

Dragan.  Mira, daj mi roko! In tudi ti, Marko.
(Oba mu podata roki). Življenja mojega ure so
štete. Čutim da se mi bliža konec. Marko, vem,
da si ljubil Miro in da jo še ljubiš. Mira, tu stoji
mož, ki je jedini vreden tebe. Njemu smeš zau¬
pati, nanj se naslanjati v viharjih življenja. Roke
si podajta! (Zveže njiju roki). Uživajta srečo, ka¬
tera meni ni bila usojena. —■ Ali sem storil prav,
gospod profesor?

Branič.  O da sem moral učakati tega dneva.
Ne, ne, ti se ne bodeš, ti se ne smeš ločiti od
nas! V tvojih prsih je skrit zaklad nesmrtnih
poezij, katere ne smeš odtegniti narodu. Ozdravel
bodeš in znova zapoje struna tvoja.

Dragan.  Počila je že davno in skoraj bode
počilo tudi ubogo 'moje srce. Mira, ti jokaš ?
(Prime nje roko). Roka tvoja se trese! Ti me ob-

102

žaluješ! O zdaj sem uverjen, da si mi odpustila.
Hvala ti, večna hvala! (Poljubi ji roko). Marko ali
nisi rekel, da je že odbila polunoči?

Dr. Stremil.  Že davno. Dani se že!

Dragan.  Dani se? Prosim, odprite okno, da
diham sveži zrak. (Dr. Stremil odpre okno in pihne
luč. Polumrak). O kako me hladi. Dani se, res,
dani se! Ali niso tam planine, snežniki naši?

Dr. Stremil.  Vrhovi se zlate!

Dragan.  Nov dan bode napočil, solnce bode
spet zasvetilo, ali moje oko ga že ne bode gle¬
dalo. Sijaj, o sijaj srečnemu rodu.

(Iz dalje se sliši pokanje topičev).

Dragan.  Čujte, kaj pomenja to?

Dr. Stremil.  Si li pozabil ? Danes se vozi prvi
vlak po novi železnici. Vse mesto se pripravlja,
da ga slovesno pozdravi.

Dragan.  Prvi vlak ?! Železnica odprta!

Branil.  Glej, to je tvoje delo! Veseli se! In
ako bi druzega ne bil dosegel, hvaležen ti bode
narod.

Dragan.  Meni? Hvala? Ne zaslužujem je. (Od
daleč se sliši godba, katera igra »Naprej, zastava
Slave« 1 ). Ali se motim? Ali ni to godba?

Dr. Stremil.  Budnica po mestu v proslavo
denašnjega dne. (Godba se bliža. Slava klici in

103

živijoklici. Ko gre godba mimo hiše, kliče ljudstvo
»Živijo Dragan! Slava Draganu!« Potem se oddalja
godba in umolkne.)

Dragan.  Ste li slišali ? Ali se mi sanja ? Ne,
ne, to ni mogoče!

Dr. Stremil.  Klicali so ti »slavam in »živijo!«

Branič.  Ali Ti nisem pravil, da narod hva¬
ležno priznava delo Tvoje?

Dragan.  Meni  slava? — Torej nisem zavržen
od naroda svojega ?! —■ Kako me je presunilo! —

Srce se mi širi od neznane radosti.-

Mira, daj mi roko, in ti, Marko! — Kaj je to ? —

Temno, vse temno! •-Bodi srečen zlati narod

moj ■—■ srečen •—■ srečen! (Umrje).

Branic.  Rešen je. Našel je mir, po katerem
je hrepenel.

Mira  (poklekne zraven Dragana). O Bog! O
večni Bog!

(Zagrinjalo pade).

Konec,


















■



• .

'







Narodna knjižnica

izhaja v zvezkih po 7 do 8 tiskanih pol ter bode
prinašala pred vsem

zbrane dramatične in pripo¬
vedne spise

našega odličnega in priljubljenega pisatelja dr.

J. Vošnjaka.

I. zvezek:  Pobratimi, roman, dobiva se
pri knjigotržcu A. Zagorjanu  v Ljubljani na
Kongresnem trgu. Cena za lepo vezan izvod 2 kroni.

II. zvezek:  Ijepa Vida, drama v petih
dejanjih. Cena 1 krona.

III. zvezek:  Doktor Dragan, drama v
petih dejanjih. Cena 1 krona. Dobiva se pri založniku
Drag. Hribarju  v Celji in pri raznih knjigotržcih.

Naslednji zvezki bodo prinašali v življenjepisu,
navedene dramatične  in izbrane pripovedne
spise in sicer:

Četrti zvezek  igro: „Premogar“, in peti
zvezek  veseloigro: „Pene“, i. t. d.

V zalogi Drag. Hribarja so izšle in se dobivajo
sledeče knjige:

Zbirka domačih zdravil, s poljudnim

1

V^ 4 rt-v ^ i  ->

r

$\~1r-y  č?"/ 6--C , *" / A. ^'(»■Vv/

/ J

7