Jože Lacko - lik komunista
Nedavno je potekla 6-letnica juna-Ške smrti Jožeta Lacka.
Kot sin želarja se je rodil 17. no-vembra 1894 v Kicaru pri Ptuju. Ze v zgodnji mladosti je z lastnimi očmi videl in na lastni koži občutil zati-ranje revnih kmečkih slojev v času predaprilskih protiljudskih oblasti. Malo nato je spoznal sistematično izkoriščevanje vsega delavskega raz-reda po starojugaslovanskem kapita-lističnem sistemu.
V prvih letih po prvi svetovni voj-ni je odločno stopil v vrste aktivnib. borcev za pravice izkoriščanih. V Komunistični partiji je videl edino in pravo rešiteljico, ki hodi dosledno po poti revohicionarne borbe proti vsemu, kar je izkoriščevalskega in protiljudskega. V svoje okrilje kot člana ga je Partija sprejela leta 1932. Zaupanje, ki ga je imela vanj Parti-ja, je dokazal s še doslednejšo in od-ločnejšo borbo proti takratnemu ne-usmiljenemu kapitalističaiemu zati-ranju delavskega razreda ter se po-polnoma predal revolucianarni stva-ri izkoriščanih slojev. Vedel je, da nauk Marksa, EngeLsa, Lenina in Sta-lina ni utopizem, temveč dejstvo, ki se bo slejkoprej tudi pri nas uresni-čilo. Kot dosleden zagovornik naj-osnovnejših pravic ljudskih množic je leta 1934 postal član CK KPS. Kmalu nato so ga na raznih shodih, posvetovanjih, konf erencah in sestan-kih spoznali tudi astali predeli se-veme Slovenije, kamor je hodil med kmečko in delavsko množico, jo bo-dril, učil ter govoril o veliki stvari naše Partije in njeni avantgardistič-ni vlagi v delavskem gibanju. Ni ga spoznalo samo Ijudstvo, spoznal ga je tudi sovražnik, ki je videl v njem borca, ©boroženega s trdno vero v zmago izkoriščanih in neomajnim za-upanjem v veliko delo, ki ga je za-čela Partija. Leta 1940 so ga 6blasti zaprle in odgnale v koncentracijsko taborišče v Požego, kjer ga je dole-tela okupacija.
Po kapitulaciji predaprilske Jugo-slavije je kot prvoborec pozival ljud-stvo iz Slovenskih goric k oborože-nemu odporu proti nacističnemu oku-patorju m njegovemu barbarstvu. Okrog sebe je  zbral  osem najbolj-
ših ljudi, osem narodu najbolj pre-danih borcev za osvoboditev domo-vine, osem najzvestejših sinov Slo-venskih goric. Njegovemu pozivu, ki je predstavljal poziv vsega sloven-skega ljudstva in celotne Partije, se je odzvala velika večina ljudstva Slovenskih goric ter v duhu in deja-njih spremljala njegovo veliko za-početo delo, ki je bilo pr-avzaprav nadaljevanje njegove revolucionarne borbe za pravice zatiranih in zasuž-njenih.
Veliko osvobodilno delo pa ni mo-gel končati. Vmes je posegla izda-jaLska roka domačega sovražnika, okupatorjevega hlapca, ga izdala in pomagala ugrabiti. Zgodilo se je leta 1942, ko so Lacka ranjenega ujeli in napol živega odpeljali v ptujske za-pore. Brez vode in koščka kruha je moral prestati vse grozote nacistič-nega barbarstva. Na zverinski način so ga mučili, pretepali ln kazali lju-dem kot bandita. Lacko je vse to ju-naško prenašal in molčal. Vedel je, da ljudstvo sliši v njegovem molku ponoven poziv v borbo proti naci-stičnim barbarskim osvajalcem. Edi-ne besede, ki jih je dal Lacko v od-govor na vprašanje nekega gesta-povskega krvoločneža ob priliki za-sliševanja, so bile: »Uprl sem se, ker je tako velel slovenski narod in za-htevalo zasužnjeno ljudstvo!« Po teh besedah so postale gestapovske zveri še krvoločnejše. Nadaljevali so z mu-čenjem. Lacko je zopet molčal. V divjem besu so mu iztrgali nohte na rokah in nogah, ga bili strašno po glavi ter tako iznakaženega vrgli v mrzlo klet( kjer je po večdnevnem trpljenju  umrl.
Ime Lacka nam ne bo ostalo v spominu samo kot itne borca, temveč kot lik velikega, neustrašnega, upor-nega in doslednega junaka, ki je ži-» vel in umrl samo za velika dela, ki jih je ustvarila in še ustvarja naša velika in ponosna Partija.
Lackova dela so vzorna dela komu-nista, ki nas spremljajo in vodijo po poti socializma k srečnejšemu živ-ljenju nas in naših otrok.
Slava ti, ki si znal ceniti kri in svobodo svojega naroda!