0 bolezni, napakah in drngih skodljivih rečeh pri sadnih drevesih. (Spisal A. Stamcar.~) (Dalje.) XV. Zmerzljava. Po zimi, ko bela odeja pokriva zemljo, ne škoduje zmerzlina sadnim drevesom; timveč takrat, kadar snega ni, in zemlja v velikem mrazu zelo globoko zamerzne, koreninam škoduje, posebno mlademu drevju, če je bilo v jeseni presajeno, ker tukaj je še vsa perst bolj zrahljana, in mraz sega globokejše. Naj huje škoduje zmerzlina v jeseni in spomladi, kadar je drevje že sočnato; veje in celo drevo se zgodaj prehladi, ter razpoči po dolgem od verha, kar drevo umori, ali pa če se zmerziina zaraste, pa iz tega pride rad pereči oginj in druge bolezni. Sploh je pa tudi to gotovo, da staro, poškodovano, bolehno drevo zmerzlina huje pritisne, kakor kako nilado, zdravo in čversto. Mlado drevo, ki ima rastlike z mehkim, rahlim in redkim lesom, veliko huje zmerzlina škoduje, kakor gostim in terdim; tudi eno pleme sadnih dreves ložeje mraz prestane, kakor drugo. Zmerzline se pa tako le ozdravljajo: 1. Veje, ki jih je zmerzlina poškodovala, naj se brez vsega premislika gladko odsekajo, tako, da inia drevo le malo, pa za toliko bolje zdravega in dobrega Iesa. Ako je pa zmerzlina na deblu zastala, se mora vse izrezati in potem zamazati. 2. Treba je, da se o jeseni gornje ruše nad koreninami odvzamejo in se okoli debla nalože; prostor pa, kjer so rušne bile, naj se bolj s slainnatim gnojem nadomesti, ker ta jih zmerzline varuje. Oe pa drevesa pozno jeseni še rastejo, jih je dubro po večjem v novembru nekoliko obrezati, da niso toliko sočnate. 3. Da bi se drevesa jeseni v slamo ali mah povijale, ne svetujem, zato ne, ker se slama ali mah zimske mokrote preveč napije, in drevo huje niraz terpi, spomladi pa kakor hitro nekoliko bolj gorko postane, pri taki odeji prezgodaj sok dobi', in je nevaren, da bi še ne premerl. 4. Pri žlalinili pritljikovcih bi se izplačalo težavno delo, če bi se jim deske postavile na tisto stran, od ktere po zimi naj huje brijejo zimski vetrovi, tako postavim : žlahtnim, cepljenim breskvam, marelicam i. t. d. 5. Kadar je že drevje v cvetji, se zmerzlina tako le obvaruje: Naj se na verhu debla cvetečega drevesa slama priveže, ktera niora pa do dna seči, nekoliko od drevesa preč naj se postavi en škaf vode in siamnati konci naj se v vodo napeljejo; to obvaruje cvetje, da ga mraz ali slana ne posmodi; nareja pa se to le spomladanske nevarno merzle večera. Ce bi pa hotel velik vert, vinograd ali veliko njivo slane in zmerzline obvarovati, naj pa se na vsakem koncu verta, vinograda ali njive, suhe ruše ali kaka druga stara šara na več krajih sožge; več ko je dima, boljše je. 6. Ce je pa zmerzlina sadje in perje posmodila, naj se z brizgljo voda v cvetje dobro brizga, in cvetje bo nepoškodovano. Tudi je dobro se že po zimi za to preskerbeti, da se namreč okoli debla snega nadeva, zato, da spomlad ne žene in cvete tako hitro, dokler so še merzli vetrovi. (D»ije priu.)