POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI AVTO Ne da se tajiti, da je srčna želja nas vseh — avto. Voz pa mora biti tehnično dovršen, ekonomičen v porabi pogonskega materiala, pri tem pa vendar dober kup, da si ga lahko nabavi vsakdo, ki potrebuje avto za šport ali poslovne posle. Tak voz je avto BMW ZMAGOVALEC ALP Oglejte si ta voz, ki je na višku svoje tehnične dovršenosti. Brezplačno in brezobvezno ga lahko preizkusite pri generalnem zastopstvu : DOLENC & TONNIES Ljubljana, Dvorakova ulica št. 3. Telefon 27-62 Telefon 27-62 ZA VSE... BMW je ideal vsake dame in vsakega razvajenega avtomobilista. BMW je ideal družine, ki si lahko z majhnimi stroški privošči nedeljski izlet. BMW je ideal vsakega industrijca, trgovca in obrtnika. BMW je ideal nas vseh. iNGj-infiUENnilHTrilT flttirSEKUNIMKHII t KI LJUlLJfl KILI IVI RSkfl ULICR 2 Rada bi bila mlada in lepa (Nadaljevanje.) Lepota zob. Voda je najboljše sredstvo za ohranitev zdravih ust in zob. Menda ni treba pripominjati, da so samo zdravi zobje lahko lepi. Kdor hoče torej imeti lepa usta, mora 'zlasti paziti, da so zobje popolnoma v redu. Zato je najvišja postava, ki se ji mora pokoriti vsakdo, ki hoče to doseči, ta: pojdi redno vsaj po trikrat na leto k zobnemu zdravniku, da ti pregleda zobe. Vsako jutro si usta dobro izplakni. Voda naj ne bo preveč mrzla, najboljša je mlačna, vanjo pa kani nekaj kapljic mirtove tinkture. Ko dobi voda mlečno barvo, si nekolikokrat izplakni usta, potem pa grgraj z nazaj nagnjeno glavo, da iz-plakneš na ta način tudi grlo. Šele sedaj očisti zobe, in sicer ne s pretrdo ščetko. Zobe krtači zlasti od zgoraj navzdol in obratno. Večkrat se zgodi, da zobje navidezno brez vzroka po-temne, posine ali porumene. Dostikrat je temu vzrok nikotin, saj vidimo, da radi izgube svojo bleščečo belino zobje ljudi, ki veliko kade. Vprašaj vselej zobnega zdravnika za svet, zakaj večkrat je potemnenje zob tudi posledica bolezni. Tudi sestava hrane vpliva na barvo zob, in samo zdravnik lahko dožene, ali so zobje oboleli ali so pa izgubili barvo morda zaradi zanemarjenosti. Seveda! Toda ne brez kopalnih) turistov-. skih in športnih predmetov tvrdke A A N T. K R I S P E R, Ljubljana Mestni trg 26 in Stritarjeva ul. 1-3 Tel. 22-29 Poseben oddelek za odlične gorske čevlje Za poletje imamo veliko zalogo elegantnih oblek ♦ DRAGO GORUP & Co. LJUBLJANA, Miklošičeva cesta 16 Telefon 32-33 Telefon 32-33 Če zobni zdravnik izjavi, da so zobje zdravi, potem se da s primernim negovanjem vse to popraviti. Seveda je treba malo več ko samo običajnega čiščenja, toda malenkostni trud se izplača, ker grdi zobje kaze najlepše obličje. Če hočeš, da postanejo zobje zopet beli, jih očisti po dvakrat na mesec s tole raztopino: Na kozarec vode vzemi žlico vodikovega dvokisa, pomoči vanjo ščetko in izkrtači zobe, nato izplakni usta in iznova izkrtači zobe s čisto vodo. Kmalu bodo zobje zopet zablesteli. Če so postali zobje progasti, potem jih po enkrat ali dvakrat na mesec izkrtači z zmletim plovcem, usta dobro izplakni in jih nato še enkrat izkrtači z zgoraj opisano mešanico vode in vodikovega dvokisa. Posebno zvečer ne pozabi nikdar očistiti zob, da spraviš iz ust vse ostanke jedi, ki radi gnijejo. Tudi ustnicam lahko damo lepo in prijetno obliko. Če imaš predebele ustnice, jih vsako jutro z zobno ščetko in mrzlo vodo dobro okrtači. Ustnice se bodo kmalu zožile in postale trdnejše. Zelo ozke ustnice, ki včasih kaze žensko obličje, masiraj na ta način, da jih stiskaš med palcem in kazalcem in naglo popuščaš. Kmalu ti bodo postale bolj polne in bujne, pa tudi kri ti bo za-žarela skozi nežno kožico ustnic, da ti nobene šminke ne bo treba. Negovanje las. Negovanje las je v bistvu negovanje lasišča. Pri tem je pa treba delati razliko med mastnimi in suhimi lasmi. Če naj bodo lasje dovršeno lepi, morajo biti suhi, toda ne krhki in ščetinasti. Imeti morajo blesk dobro umitih las. Dobro očiščeni lasje so obenem dobro negovani lasje. POLETI SAMO KOCKOVNI PREMOG! Sortiran od 30 — 60 mm, skoro brez prahu, pran in za Din 30"—pri toni cenejši kot kosovec Napravite poskus pri DOM. ČEBIN, premog, drva, koks LJUBLJANA, Wolfova ulica l/II. Tel. 20-56. M. DREN IK Ljubljana, Kongresni trg št. 7 Ogromna izbira ročnih del vseh vrst in naj» različnejši material predtiskarija, entlanje in vezanje / Montiranje blazin, torbic i. dr. Solidno blago 1 Uitan. 1860. Točna postrežba! bodo našle v najnovejši, povečani zalogi damske konfekcije, najsolidneje doma izdelani po prvovrstnih močeh in po v Parizu osebno izbranih modelih najlepše in obenem najcenejše, kar bo prinesla Ljubljana za svoje odjemalke za sezijo 1931/1932 v priznanem domačem salonu A. PAULIN, Ljubljana, Kongresni trg št.5 (Zvezda). S premastnimi lasmi je treba ravnati z vso skrbnostjo. Razume se samo po sebi, da je treba prav mastne lase večkrat umivati kakor suhe. Če hočeš mastne lase pravilno negovati, jih izpočetka umij vsake tri do štiri dni, pozneje vsak teden po enkrat. Pri bolj suhih laseh bo zadostovalo umivanje vsakih štirinajst dni ali vsake tri tedne. Če hočeš, da postanejo lasje rahli in suhi, prideni vodi žlico sode, voda pa naj bo tako vroča, kakor jo le more prenesti koža na glavi. Dobro odrgni in masiraj lasišče in dobro izperi lase. Če nimaš predolgih las, jih posuši z otiračami. Električni brzosušilni aparat sicer delo olajša, toda lasje radi postanejo krhki, ker veje vroči zrak neposredno na kožo na glavi. Ako postanejo lasje že čez nekaj dni zopet medli, skuhaj močen kamilični čaj, tako močen, da je skoraj črn, in mu primešaj nekoliko sode. Sedaj otri lasišče s tekočim milom in ga masiraj z dvema ne pretrdima ščetkama, izplakni nato lase in lasišče s kami-ličnim čajem, potem pa še z vročo vodo in hitro posuši. Če ne uporabljaš brzosušilnega aparata, posuši lase ali s pahljačo ali pa jih zavij v vroče rute, ki jih večkrat izmenjaj. Ko so lasje popolnoma suhi, jih izkrtači. Vrzi vse lase nazaj in potegni s krtačo kakih dvajsetkrat po njih, dokler se ne urede. Šele sedaj napravi prečo in potegni na vsako stran dvajsetkrat. Dolge lase vzemi v roko in jih okrtači. Dvajsetkrat od zgoraj navzdol in dvajsetkrat v obratni smeri. Na ta način dobe lasje svilen blesk. Takoj nato lase počeši. Zobe glavnika polagaj pravokotno na lasišče. Skrbno česanje je potrebno za zdravje lasišča, in ko bi moški polagali malo več važnosti na česanje, bi s£ solnce ne ogledovalo v toliko plešah. Lase počeši prav tako, kakor si jih prej krtačila, najprej torej nazaj, potem šele od preče na stran. Ko so lasje dobro počesani, jih počeši še od odspodaj navzgor. Zelo mastne lase moraš umivati, kakor zgoraj opisano, toliko časa, dokler nagibajo k mastnosti. Ni namreč prav lahka stvar doseči, da postanejo mastni lasje suhi in da se svetijo. Edina pomoč je vztrajnost. Uspeh se bo pokazal šele tedaj, če se boš pošteno trudila z negovanjem. Suhi lasje zahtevajo drugačno nego. Suhe lase smeš umivati kvečjemu vsake štiri tedne, in sicer na tale način: Vzemi jajčni rumenjak, ga dobro speni in masiraj z njim lasišče. Nato izplakuj lase z vodo, ki jo izmenjavaj toliko časa, da ostane voda popolnoma čista in prozorna. Nato lase izkrtači in jih potisni z rokami v lego, ki jo želiš. Star pajčolan, s katerim oviješ glavo, ti bo mnogo koristil, posebno če spiš z njim. Že drugi dan boš opazila, kako dobro ti bo držala pričeska. Suhih las ne smeš kodrati z vročim železom in ne osuševati z vročim zrakom; suši jih s pahljačo toliko časa, dokler ne postanejo suhi, in lasje kmalu ne bodo več krhki. Kratki lasje so bolj izpostavljeni prahu kakor dolgi. Kratki lasje so v splošnem bolj gosti in rasejo hitreje kakor dolgi, zato jih je treba še bolj negovati. Ampak tudi pri kratkih laseh je treba paziti, da niso preveč mastni in krhki, in ravnati tako, kakor smo zgoraj omenili. Če hočeš, da bodo lasje mehki kakor svila, kani v vodo, s katero jih izplakuješ, nekaj kapljic glicerina. Če hočeš okrepiti lasišče pri kratkih laseh, ga moraš vsaj vsakih štirinajst dni dobro izmasirati. Glavo umij, in šele ko je lasišče dobro izplaknjeno, ga pregneti. Prsti naj dobro pritiskajo na lasišče, ki je pri kratkih laseh še bolj izpostavljeno vremenskim vplivom, prahu in ne-« čistosti kakor pri dolgih. Kratki lasje so samo tedaj lepi, če so brez vsake hibe in napake. Oblika pričeske in britje tilnika. Pri kratkih laseh je oblika pričeske prav posebno važna; dokler so lasje še vlažni, se prav lahko uravnajo, kakor kdo hoče. Treba jih je samo spraviti v zaželeno smer in prevezati s pajčolanom, pa jih posušiti šele tedaj, ko so v pravi legi. Tilnika rajši ne brij. Obrit tilnik je samo tedaj lep, kadar je obrit, pozneje pa ni nič bolj odurnega, kakor obrit ženski tilnik. Če lasje v tilniku ne rasejo lepo, jili trdo krtači zjutraj in zvečer navzgor, dokler se ne privadijo na novo lego. Tudi rast las in oblika pričeske se da s potrebno energijo uravnati, kakor kdo hoče. Milina in ljubkost se dasta priučiti. Ljubkost ženske je njena najprivlačnejša dražest. Vendar je dosti žensk, ob katerih zibeli niso boginje miline očividno zinile nobene besede. Toda prav nobeni ženski ni treba negraciozno tavati skozi življenje, zakaj tudi ljubkost je odvisna od volje. Vsaka ženska mora polagati nase in na svoje kretanje v trdi disciplini tisto pozornost, ki je potrebna za gra-cioznost. Naravna ljubkost, ki jo opevajo pesniki, je dana le malokaterim, in še tem navadno le v cvetju prve mladosti. Nadomestiti jo mora pozneje zavedna gra-cioznost, ki izvira iz tehnike, ki pa ni treba, da bi bila manj lepa od prirojene. Če ženska sede z razkoračenimi nogami, s prsti navznoter, kar se prav pogostem vidi, ni več ljubka. Vsaka mati, vsaka vzgojiteljica naj bi svojim gojen-kam pokazala, kako se sedi in kako je treba sesti. Ne da bi podcenjevali gospodinjskih čednosti, trdimo, da je prav tako važno to, da napravi ženska graciozen in dober vtis, kakor če se zna prav zavrtiti v kuhinji in stanovanju. Kadar sedeš, pazi zlasti na svoje noge. Eno nogo položi nekoliko pred drugo, a prstov ne obračaj nikdar navznoter. Tvrdka The Rex v Ljubljani nam je sporočila, da je določil žreb za pisalni stroj Erika" številko 414, ki jo je imela gospa Franja Forte, Trbovlje II., štev. 176. * Letnik Ljubljani, dne 1. avgusta 1931. Stev. 8. Pomagajte tistim, ki iščejo dela. Tistim, ki so brez službe. Resne besede v resnem času. Te vrstice, ki Vam jih pisem, niso^ vesele. V kratki dobi svojega urejevanja tega Vašega lista sem marsikaj videla in slišala ter veliko čitala. Pisma, ki jih dobivam od naših naročnic, kažejo, kako globoko čuvstvena je slovenska žena. Kako lepo preprosto in ganljivo pišejo tiste, ki jih je doletela ta ali ona nesreča. S skromnimi vrsticami zaupno prosijo tolažbe, sveta in pomoči. Težko potolažim nesrečnice, ki so izgubile svoje drage. Ne morem pomagati tistim, ki žive v nesrečnem zakonu, niti tistim, katerim delajo otroci težke skrbi in brige. Kolikor pač morem, svetujem po svoji preudarnosti. Vsem ki se skrušene vsled nesreč obračate name, lahko rečem samo to, da čas zaceli vse rane. Če ste duševno potrte, iščite utehe v delu. Samo v delu boste našle pozabljenje in si zopet pridobile srčni mir. Delo je tisto, kar prinaša človeku zadoščenje. Kdor delo vzljubi, laže pozabi svoje gorje. Težko pomagam tistim, ki iščejo dela, pa ga ne morejo dobiti. Danes živimo v težki gospodarski krizi, ki pa ne more več dolgo trajati. Pišem na vse strani, kje so kakšne službe proste, da jih hitro pridobim za tiste, ki iščejo zaslužka. V teh osemnajstih mesecih sem pa izčrpala vse svoje poznanstvo. Kjer sem imela znance, ki so potrebovali kakšno nameščenko, sem že vsem pridobila naše naročnice. Zato si ne morem drugače pomagati, kakor da prosim naše naročnice tole: Kadar potrebujete nameščenko, šiviljo ali služkinjo, sporočite svoj naslov meni. S tem pomagate tistim, ki so brez kruha, napravite dobro delo, in meni veliko uslugo. Kadar čitate v listu vprašanja naših naročnic pa veste za kakšno vprašanje pameten nasvet, mi ga sporočite, da ga objavim v listu. Pomagajte mi, saj s tem pomagate vsem tistim, ki iščejo pouka. Morda boste tudi Vi kdaj potrebovali dobrega sveta. Kako bom vesela, če Vam bom lahko s pomočjo nasvetov drugih naročnic pomagala. Tistim, ki so brez službe, svetujem, naj za delo nikar ne pisarijo tvornicam in tvrdkam. Pisma se prečita jo in od lože. Vsaka naj gre sama do delodajalca in naj poprosi za službo. To več zaleže kakor pismo. Seveda ne sme pričakovati, da bo že takoj pri prvi tvrdki dobila, kar išče. Včasih je treba velikokrat pritisniti na kljuko, preden se kaj dobi. Resničen pa je pregovor: „Kdor trka, se mu odpre" in '»kdor išče, najde". Nikdar pa ne smete obupati. Malodušnega človeka nihče ne mara. Kadar ni službe, za katero ste se izobrazili, primite, če je sila, tudi za kakšno drugo delo. Delo ni sramota, naj si bo že te ali one vrste in ne poniža še tako izobraženega človeka. Nikar pa ne bodite brez službe po celo leto ali še več. Taka potem težko.dobi drugo službo. Vsak delodajalec si misli o taki prositeljici, da najbrže ni sposobna, če si v toliko mesecih ni mogla dobiti dela. Uspehe imajo samo ljudje, ki primejo s pogumom in dobro voljo za vsako delo. Takim so potem vrata na stežaj odprta. Kadar torej potrebujete sveta, mi kar pišite. Kolikor je v mojih močeh in kolikor mi čas dopušča, bom vse napravila za Vas. Vsem tistim, ki se obračajo name, povem, da na pismena vprašanja odgovorim, če le mogoče, že v nekaj dneh. Včasih pa moram iskati podatkov pri strokovno naobra-ženih ženah (saj vsega Vaša urednica tudi ne ve), takrat pa že traja tudi teden dni, preden lahko odgovorim. Moja želja je, da bi list tako urejevala, da bi imele naročnice od vsebine čimveč koristi. Seveda ni mogoče, da bi vsaka številka zadovoljila vse čitateljice. Gotovo pa je, da dobi vsaka nekaj dobrega in poučnega, kar v vsakdanjem življenju potrebuje. Za dobro urejevanje lista mi je pa treba izpodbude od Vaše strani. Zato Vam bom hvaležna, če mi o priliki sporočite, kako sodite o „Ženi in domu", kaj naj bi list še prinašal, oziroma kaj bi se lahko izpustilo. Tudi to mi sporočite, če katera Vaših znank naš Ust graja. Le na ta način je list lahko še boljši in lepši. Kar prijetno mi je, kadar sežem po posebni mapi, ki ima napis »Pohvale". Že napis pove, da so v tej mapi pisma naročnic, ki hvalijo „Ženo in dom". Vesela sem, če kdo prizna, da je list dober, saj mi je to priznanje in zadoščenje za mojo skrb in delo. Vsaki bi rada posebej odgovorila, vendar pa tega ne morem, ker sem pozno v noč zaposlena z neodložljivim delom. Kadar bi pa imela nekaj časa zase, me pa kličejo gospodinjske in materinske dolžnosti. Zato se za naklonjenost na tem mestu vsem skupaj zahvaljujem. Vsak dan dobivamo nove naročilnice. Nove naročnice pa hočejo imeti tudi prejšnjih šest številk. Čeprav smo prvo in drugo številko dvakrat tiskali, nam je naklada zopet pošla, tako da moremo novim naročnicam pošiljati list le od sedme številke naprej. Svetujte mi. Pohvala. Pridobivanje novih naročnic. \ V izobrazbi ie moč. Hvaležnost za točnost. 8. številka za mesec avgust. Da se list tako hitro širi, gre zahvala zlasti tistim, ki „Zeno in dom" svojim znankam in prijateljicam priporočajo in nam s tem pridobivajo novih naročnic. Njih delo in trud jih odlikuje in postavlja v prve vrste naših sotrudnic. Iskreno prosim, da pomaga pri listu vsaka po svojih močeh. Več čitateljic me je prosilo, naj tzposlujem, da se podaljša rok naročbe za knjige vsa) še za mesec dni. Seveda je založba temu ugodila in lahko dobe zamudnice teh pet knjig, če jih naroče do 7. ju-lija 1931. Ponoviti pa moram, da se bo tiskalo samo toliko knjig, kolikor bo do 7. julija vplačanih naročnin za knjige. Tiste, ki ne morejo plačati 37'— Din naenkrat, naj nakažejo ta znesek v treh obrokih, in sicer 5. julija Din if—, 1. avgusta Din if— in 1. septembra Din if—. Do 1. oktobra bo treba poravnati ostanek naročnine za list „Zena in dom'. Samo nekaj jih je še, ki knjig niso naročile. Prosimo jih, da to čimprej store. Prepričana sem, da bo, hotela vsaka imeti knjige, kadar izidejo. Potem pa bo seveda velika zamera, če jih ne bo dobila. Verjemite, da nobena ne bo obžalovala, ki bo knjige naročila. Ako kateri knjige ne bodo všeč, jih bo lahko vrnila. Če bo naša uprava prejela knjige nepoškodovane, ji bo denar vrnila. Prvo knjigo boste dobili priloženo prihodnji številki, ki izide konec avgusta. Najbrže bo to zdravniška knjiga „Postanek otroka in n j e g o v r a z v o j". To je I. del resne poljudnoznanstvene knjige, ki jo je spisala sloveča nemška zdravnica dr. Fischer-Diickelmannova. Nemška knjiga stane še danes Din 380— in ima že nad dva milijona naročnic. Prvi del nemške knjigi* stane torej Din 78'—, slovenski prevod pa boste Ve dobile za borih šest dinarjev štirideset par. Tudi ostale štiri dele boste dobite za isti znesek, torej vso knjigo ne za Din 380•—, temveč za Din 3f~-' Naša založba je gledala pri teh knjigah zlasti na to, da si jih lahko nabavi prav vsaka naročnica. Nobena naročnica ne sme zamuditi te ugodne prilike. Še na tole Vas moram opozoriti: Vsebina knjige je namenjena samo odraslim ljudem, ker znanstveno razpravlja o postanku človeka. Tudi bo imela knjiga veliko nazornih slik o porodih. Zato naročite konec avgusta pismonoši, naj prihodnjo številko z zdravniško knjigo izroči Vam, da je ne dobi drug v roke. Žena, ki ljubi red, je vzorna gospodinja. Hvala bogu, da smo Slovenke tako redoljubne in vestne. To dokazuje točnost, s katero plačujejo naročnice naš list in knjige. Ne morem si kaj, da bi se na tem mestu ne zavhvalila vsem, ki izkazujejo naklonjenost listu s tem, da o pravem času plačujejo naročnino. Tudi tistim, ki so nam sporočile, da bodo zaradi denarne stiske kesneje nakazale naročnino, bodi za njih pozornost izrečena lepa hvala. Nekatere pa so ob svojih dnevnih skrbeh in prezaposlenosti pozabile na nakazilo. Te prosim, da pregledajo, koliko imajo plačanega, in nam ostanek čimprej nakažejo. Če je katera položnico založila, dobi novo položnico na svojem poštnem uradu za 2 j par.. Nanjo naj zapiše našo čekovno številko (15.490) in naš naslov („Zena in dom, Ljubljana"). Najbolje je, če to takoj stori, da zopet na nas ne pozabi. Posebno važno je nakazilo (Din 37'—) za knjige, kakor sem to ie zgoraj omenila. Urednica za kroje in šivanje gospodična Francka Mohorčičeva je odšla za čas šolskih pocitnic na študijsko potovanje, da prinese za prihodnjo številko novih jesenskih modelov. Isto je storila tudi urednica za ročna dela gospodična Tinka Vrečkova. Tudi druge sotrudnice se hočejo za časa počitnic posvetiti svojim družinam. Zato smo osmo številko tiskali naprej in vložili v ovitek sedme številke. Zato je morala seveda priloga osmi številki izostati. Sicer smo pa že lansko leto sporočili, da bomo dali vsako leto deset prilog za kroje in ročna dela in dvanajst številk lista s 360 do 400 stranmi letos pa jih bo 440 do 460). Ne smete zameriti, če sem napisala nekoliko več vrstic, kakor sem nameravala. Prosim Vas, da upoštevate zgornje moje prošnje in Vas v tej nadi lepo pozdravljam. RIJ A PODKRAJŠKOVA. Da ne bo pogrešk. Uprava Vas tole prosi: 1.) Kadar se preselite ali kadar je Vaš naslov pomanjkljiv, nam to sporočite vselej 14 dni prej, preden izide list. Zapišite razločno svoj stari in novi naslov. 2.) Kadar katera naročnica o pravem času ne prejme lista, naj te napiše na listek papirja in napiše razločno svoje ime, natančni naslov iii zadnjo pošto ter ga vtakne v odprt ovitek. Na ovitek naj v desnem kotu, kjer je prostor za znamko, zapiše: »Reklamacija — poštnine prosto«, sredi ovitka pa naš naslov. List je treba reklamirati v roku 14 dni, ker kesneje list poide. 3.) Ce list vrnete, sporočite z dopisnico, zakaj ste ga vrnili. 4.) Kadar naročate kroje ali pavze ročnih del, nakažite vselej tudi dotični znesek. 5.) Kadar hočete nasvetov, priložite vprašanju znamk v vrednosti dveh dinarjev. 6.) Ce založite položnico, dobite drugo na najbližjem poštnem uradu. Na takšno poštno položnico zapišite «2ena in dom, Ljubljana« in čekovno številko 15.490. 7.) Spomnite se včasih s kakšnim majhnim zneskom našega tiskovnega sklada. 8.) Vsak mesec se vprašajte, ko prejmete svoj list, tole: Ali sem že poravnala naročnino vsaj za eno četrtletje naprej? Ali sem že pridobila za «2eno in dom» vsaj eno novo naročnico? 9.) Naročnina je: za vse leto Din 68—, \ za pol leta Din 85—, I Položnica za četrt leta Din 18—, | je priložena. za pet knjig Din 37—. J Za inozemstvo za vse leto Din 96-—. L' E r m i t e : |Vj g b g g g g Dospel sem na cilj. Bil sem izmučen in utrujen, ali kakšen počitek me je čakal! Pod menoj je ležala pokrajina in v njej manjše mestece s svojimi rdečimi in skril jna-timi strehami, kakor da je posuto z rubini in ametisti. To sliko je izpopolnjevala reka, ki so jo obsevali solnčni žarki kakor raztopljeno železo. Bilo vam je to tako lepo, tako mirno, tako kakor gledamo imeniten dragocen liker, preden ga okusimo. Nikogar še nisem videl, ali čutil sem od vseh strani klijoče življenje. Sinji oblački dima so se spenjali nad bujno zelenimi drevesi in vrtovi. Poslušal sem znano pesem, kakršno poje kladivo na nakovalu v kovačnici... Pri cerkvi je zvonilo in glas zvonov se je razlegal po dolini ... tam od studenca sem slišal dekličji smeli ... pas je lajanje, lahko šu-stenje listja, ki ga je pozibaval Večerni veter... Ali gori, tam gori se je skoraj nevidno prikazal polumesec; a tisti mesec je bil kakor prikrit dragulj in bajna prikazen, ki navezuje pozemski smaragd k nebeški sinjim. Tu se je naenkrat prikazal človek, ki me je zmotil v mojem premišljevanju. Nesel je koso na rami in, ne da bi vedel, jo je posrebril pri vsakem koraku s solnčnim bliščem. Ustavil sem ga, da bi nekaj vprašal: «Ali je v tej vasi gostilnica pri ,Črnem konjičku'?» «Je, je.» «Ali bom mogel tam ugodno prenočiti ?» «Če niste občutljivi.» «ln če sem občutljiv?» «Idite drugam, tam je polno stenic.» «Ali mi morete nasvetovati drugo prenoči-šče ? » «Nak, prav nobene izbire ni.» S tem odgovorom je odšel s sumljivim smehljajem in je spotoma veselo žvižgal. In bilo je po srečnem miru. Pokrajina se je hitro izpremenila. Kar sem prej videl, se je zavilo v meglo. Celo cerkveni zvonik je izgubil zame vso mičnost in samo reka se je vila dalje v veličastnem svojem toku. Iskal sem z očmi župnišče in se mu bližal. Tedaj sem zaslišal v bližini stopinje ... Ženska je šla po klancu s škafom perila na glavi. «Ali pridem po tej poti k župnišču?» «0, prideie.» «Je tam gospod župnik?» «Ne več. Naš župnik je daleč od nas. Odšel je odtod že pred dvema letoma.» «Zakaj pa?» > daleč... «Tukaj imamo strašno zlobnega župana, ki ga je tako žalil, da je dobri gospod zbolel, a škof nam doslej še ni poslal drugega.» «Kje pa bi lahko večerjal?» «Rekla bi vam, da bi šli k ,Panju', to je tukaj edina čista in čedna hiša, ampak tam bi ne mogli prenočiti.» «Ali prenočišče le morem dobiti!» «0, verjamem. No, tamle doli pri ,Kroni' bi tudi dobili posteljo, ali to so vam sirovine ... in tamkaj pri ,Sodčku' imajo tudi prenočišča, pa niso nič prida ljudje.» Povedala mi, je to ter odhitela dalje. Vse njeno vedenje pa je kazalo, da se rada prička in prepira. Ko sem bil tako prevaran, sem se sam zase pobrigal. Prišel sem v glavno ulico in zavil proti vodnjaku. Ljudje so stali na pragu in gledali name brez zanimanja. Drugi so hodili po vodo ter se pozdravljali kakor bi se ne poznali ali kakor bi se poznali še preveč. lam v kotu so si nekaj pripovedovale tri ženske, a iz oči jim je švigal ogenj razdraže-nosti in jeze. Prestregel sem samo kratke odlomke, ki so prihajali do mene kakor iskre. «In ta kanalija... ta bi me rada ... pa sem jo...» Majhen očanec je neka j suho pripovedoval o razglasu, ki je bil ravnokar prilepljen na zid. Zdelo se mi je, kakor da bi govoril s stisnjenimi zobmi. Ko sem stopil kar v bližnjo gostilnico — čemu bi tudi še izbiral — sta dva biljardarja molče name pogledala, kakor bi hotela reči: PoglejvaT kaj bi pa tale tukaj rad? Gledala sta me postrani, ko sem jedel. Potlej sta se nadalje nekaj pomenkovala. «Ta si misli, da se ga še bojim», je zagrmel eden izmed obeh, ki je bil videti kakor obrtnik. «Pa se prebito moti. Jaz mu že navijem uro! Njegova drevesa segajo že čez moj plot, ob-sekati bo moral debla .. . četudi poči od jeze.» «Ti bi mu mogel, ko bi hotel, zapreti razgled skozi okno», je zamrmral drugi. «0, že vem, postavim mu kolarnico pred okno, in to takoj, na zimo bi bilo prepozno.» «Poglejte tega gospoda tukaj, njegov oče je trgoval z zajčjimi kožami.s> «... in njegova mati! ... O njej bi vam lahko dosti povedal...» Nazadnje me je eden izmed obeh vprašal: «1, za katero tvrdko pa potujete ?» «Za nobeno.» «A ste kar tako semkaj prišli ?» «Vaše mestece je tako lepo in mi je tako všeč, da sem si ga hotel ogledati. Mar veste sami, da je lepo?» Nato je vprašani zmajal z rameni. «Ne vem, kaj vidite na tem gnezdu lepega? Niti kina nimamo b In je vstal in odšel s smehom človeka, ki dobro živi ob svojem imetju. * Ko sem se zvečer izprehajal na obrežju poetične reke, sem se čutil tako osamljen. Mojo dušo je zalila žalost zaradi nasprotja med lepoto, ki ni vedela zase, in med zaslepl jenimi domačini, katerim je Bog dal to krasno naravo, da bi jo ljubili, se veselili, Boga hvalili pR Rdeče jago Sodni svetnik Alten je bil mož starega kova. Nosil je visok ovratnik, okrog katerega je po osemkrat ovil črn svilen robec, dolgo suknjo in ozke hlače. Njegov obraz je bil rožnatordeč in nagrbančen kakor zgodnje jabolko pozimi, njegovi lasje so bili snežnobeli, oči modre in mile. Bil je bolj podoben častitljivemu doslu-ženemu župniku kakor pa budnemu čuvarju zemeljske pravice. Bil je miroljuben človek in le težko se je kdo z njim spri, če se ni prav zares potrudil. Pa se je pripetilo nekoč v času, ko so rdeče jagode zorele, da se je vnela hiša Andersa Hjul-manda v O. in je pogorela do tal s tremi prašiči, z dvema teletoma in eno črno mačko vred. Ognja ni mogla zanetiti strela, ker že vse poletje ni bilo nobene nevihte, dimnik tudi ni mogel biti kriv, ker v ognjišču že osem dni ni gorelo. Ogenj je torej moral biti podtaknjen. Javno mnenje, ki v O. prav toliko pomeni kakor v New Yorku, je enodušno in popolnoma odločno osumilo kot požigalca trinajstletnega sina perice Mete Christofferjeve. Marij je ustrezal vsem pogojem. Bil je nezakonski otrok, rdečelas, pegast, pohabljen, imel je veliko zajčjo ustnico in razen tega je še z obema očesoma gledal malo navzkriž. Pri vsaki priložnosti so ga pretepavali, in Marij je postal tako neobčutljiv in utrjen proti udarcem kakor veliki kralj Mithridates proti strupu. Zdaj se jim je ponudila lepa priložnost, da ga spravijo v poboljševalnico. Vsa vas je govorila, da je on zažgal. Zaprli so ga v gasilski dom. Tam je sedel štiri tedne in buljil predse. Kadar so ga vprašali, ali je on podtaknil ogenj, je samo nemo odkimal. Več niso mogli spraviti iz njega. Sodni svetnik v začetku ni izgubil potrpljenja, toda ko je prišel peti teden in je bila podoba!, da bo morala ostati vsa zadeva nepo jasnjena, se je sodni svetnik odločil za način zasliševanja, ki ga sodni zakoni sicer ne poznajo. Doslej je ravnal z Marijem kakor z drugimi, zmerjal ga je, mu grozil s palico, izkratka ter tako postajali od dne do dne boljši. Zaradi nasprotja med tistim veličastnim mirom, ki me je objemal, ter med tisto malovredno topogla-vostjo in stalno disharmonijo. Obenem sem spoznal, da je treba stalno obračati oči proti nebu, kjer se kaže Bog čistim dušam, obračati oči k prihodn ji svoji domovini, ki je daleč od onih mučnih stanovališč, polnih sovraštva in zasramovalnega človeštva, ker le na ta način si ohranimo v prsih neprecenljivi mir. e s smetano uporabil je največjo strogost. Nenadoma pa je to taktiko izpremenil. Sodni svetnik je bil star samec in je imel ljubeznivo staro gospodinjo, gospodično Riven-steinovo po imenu. «Gospodična Rivensteinova,» ji je dejal, «prinesite dve veliki skledici rdečih jagod na mizo in pošljite služkinjo k oskrbniku ječe, naj pripelje Marija.» To se je zgodilo. Sodni svetnik je sedel pred dvema velikima skledicama rdečih jagod. «Marij,» ga je ogovoril kar se da prijazno sodni svetnik, «če mi priznaš, da si ti zažgal Hjulmandovo hišo, pa dobiš te dve skledi rdečih jagod s sladkorjem in smetano.» Marij je buljil naravnost v jagode — od narave je sicer gledal navzkriž, toda če je hotel postrani pogledati, je gledal naravnost. Bilo je prvikrat, odkar je pred trinajstimi leti zagledal svet, da mu je kdo kaj dobrega ponudil. Gledal je postrani — tokrat je zares postrani gledal — na ljubeznivega sivega moža z modrimi prijaznimi očmi, ki je sedel pred njim s prelepimi rdečimi jagodami. « Jaz sem zažgal Hjulmandovo hišo», je rekel ihteč. «To je lepo od tebe,» je dejal sodni svetnik, «ti si spodoben dečko. Zdaj pa lahko poješ jagode.» Marij jih je začel goltati in solze so mu tekle po pegastih licih. Nato si ga je sodni svetnik posadil na koleno in mu je celo uro prijateljsko in očetovsko govoril. Potem je bil Marij obsojen na šibe, ki jih je sprejel z velikim dostojanstvom, saj udarcev je bil vajen, in oskrbnik ječe jih je imel že čez sedemdeset let — toda najhujše je bilo, da bi moral priti potem v poboljševalnico — zaradi tega se je jokal. Tedaj je pa prinesel poštni sel poročilo sosednega sodišča, da so zaprli potepuha, ki je priznal, da je zažgal Hjtdmandovo hišo. Sodni svetnik je bil čisto izbegan in ves nesrečen. Poklical je Marija k sebi in ga očitajoče vprašal: «Marij, kako si se vendar mogel obdolžiti tako strašnega zločina?» Marij je nekaj mečkal, potem pa rekel: «Drugače bi rdečih jagod ne bil dobil.» Tedaj je vzel stari sodni svetnik Marija še enkrat na kolena in je poslal po veliko skledo rdečih jagod s sladkorjem in smetano. Sreča v Adolf je hodil razburjen po prednji sobi. Roke je tiščal v hlačne žepe in zdaj pa zdaj vzdihnil. Slednjič si je prižgal cigareto in potrkal na vrata: «Ali boš kmalu?» In vrata so se odprla. V prednjo sobo je stopila gospodična, lepa in nežna kakor so pač danes gospodične, ki se dobro razume jo na vsa moderna umetna sredstva za dosego lepote. Da, lepote, pa čeprav samo za tisti večer. Saj so gospodje že toliko vzgojeni, da ne osupnejo, če srečajo drugič isto gospodično, ki pa tokrat slučajno ni tako izumetničeno lepa, ker prihaja z «Ili-rije». Menda so navajeni biti razočarani... Gospod Adolf je bil povabljen, ker je bil znana osebnost med nimrodovci, na večerjo h gospodu predsedniku. «Seveda boste vzeli s seboj tudi svojo zaročenko.» Kaj je hotel. Dasi je imela gospodična Bina polne roke posla s toaleto za gdč. M. — ves dan je sirota poganjala svoj stroj — kljub temu je morala v nekaj trenutkih postati dama. Ta nepraktični, ta skozi in skozi teoretični Dolfe si nikakor ni dal dopovedati, da se v petih minutah ne more tako načičkati, kakor je to potrebno za obir.k pri gospodu predsedniku. Na čudovit način je bil danes tudi Adolf cel kavalir, tak kavalir. da je Bini prijel jopico, ko si jo je oblačila. Morda zaradi prakse? Ali zato, da ne bi zamudila večerje? Tega ne vemo. In sta stekla po stopnicah in z dolgimi koraki merila mestne ulice. Adolf se je ogledoval mimogrede v izložbe, če se mu novi oficielni kroj dobro prilega, niti utegnil se ni spomniti, da je gospodična zaročenka nenadoma obstala in za javkala. Šele po neka j korakih je zapazil, da mu ni dala običajnega «jejdeta», ko ji je pripovedoval, da je povabljen na gamsa, zato se je ozrl. Gospodična Bina je stala na tramvajskih tirnicah in vlekla desno nogo iz njih. Nekoliko obhojena peta se je zateknila in je nikakor ni mogla rešiti. Dolfe je pristopil in poizkušal razvozljati zavozljani problem. Nič ni pomagalo. Privdzil je tramvaj. Z vso svojo avtoriteto je moral nastopiti Adolf, da je sprevodnik zadnji trenutek ustavil Voz. Bina pa se je trudila in trudila, vse zaman. Ali naj sezuje čevelj? Bog varuj, ko se ji je pri napravljanju tako mudilo. Novih nogavic ni imela, ki bi se prilegale h crep de Chinu, ki ga je bila kupila in si naredila večerno toaleto. Zašiti tudi ni utegnila in ... moj Bog, In Marij je ostal pri sodnem svetniku in se mu je dobro godilo. Bil pa je zadnji areštant, ki ga je sodni svetnik izkušal omečiti z jagodami in smetano. nesreči sprevodnik zvoni in kriči, množica ljudi se zgrinja, Adolf a je sram, kaj pa mislite, tako ugledna osebnost in gospod predsednik ga je bil povabil, sedaj pa ta nerodnost. Pride stražnik, da bi pomagal. Ne gre in ne gre. «Pa sezujte čevelj, gospodična! Promet ne sme obtičati!» «Ali, gospod stražnik! Bosa da bom hodila po mestu ?» «Ne pomaga nič, tramvaj mora naprej. Sedaj niti zaradi pogreba ne sme obtičati!» Gospodična Bina je morala sama protestirati, zakaj Dolfeta je bilo sram, da bi posegel vmes. Kaj pa mislite, vse mesto ga pozna in ve, da gre danes h gospodu predsedniku na večerjo. In je storil stražnik svojo službeno dolžnost. Sklonil se je, odpel čeveljček in prestavil gospodično Bino s tirnic. Vsi so se zakrohotali. zakaj skoraj vsa noga je molela iz raztrgane nogavice... «Adolf!» je začivkala osramočena in nebogljena Bina. Toda Dolfeta ni bilo... Vse je kazalo, da bo zadrega katastrofalna, zakaj ljud je so tako zlobni, kadar gre za nesrečo bližnjega. Tramvaj je odpeljal mimo Bine, stražnik je zmerjal ubogo gospodično, zaka j ne izgine, češ dai jo bo aretiral, ker je kriva prometni oviri. Zviškoma pa stopi do moža postave gospod, ga premeri, da je siromaku zledenela kri v žilah in naglo odvede gospodično Bino nekam, sama ni vedela, kako se je znašla v avtomobilu, in ko je vprašala šoferja, kje je gospod, ji je povedal, da je že vse urejeno. Lepo se je odkril in izginil, Bina pa tudi v svojo sobo. Drugi dan je prejela od Adolf a pismo, kjer je pisal neka j o nekem prepadu, ki ga je uzrl včeraj med obemat, potem nekaj o nekem so-odnosu med redom in moralo in podobne čve-karije s pričakovanim zakl jučkom, ki je Bini olajšal srce. Toda čez nekaj časa ji prinese postrežček tudi lep šopek cvetja in prijazne pozdrave od neznanegai rešitelja. Drugi dan zopet, tret ji dan zopet. Šele ta šopek je spremljala vljudna prošnja za sestanek. In sedaj sta poročena. Srečno celo, kakor je to dandanašnji precej redko. On je uradnik, ona pa šiva za svoje stalne odjemalke še naprej, in kadar jo ošteva, če nima zakrpane nogavice, ga1 ljubko opomni, da mu je ta njena stoodstotna ženska površnost pač prinesla vso srečo v njegovo življenje. In on ji prinese zvečer nove nogavice ... Mara Mohorčičeva : Na Veliki Venedig »Zbogom Ljubljana, zbogom vsakdanje skrbi, pozdravljeni v večernem solncu žareči domači vrhovi, ki se vam peljem nasproti, hkrati pa tu vam zbogom. Ne zamerite mi, ko se popeljem kar mimo vas, ker danes se mi mudi naprej!» «Dober prijatelj, pa star denarU No, in moj tovariš Peter je bil vreden več ko vsak star denar. Sicer se nas je pripravljalo več na pot, zadnji teden smo sedeli še štirje pri seji v «Emoni», nazadnje pa sva odšla samo dva. Do Lienza nama je delal družbo znanec, turist, ki je potoval v civilu, in je zato s kislim obrazom plačal carino za klobase, bonbone, sadje in druge dobre stvari, katere je imel s seboj. To je bilo smeha, ko sva ga dražila z najinim metrom nezacarinjene klobase. V Beljaku smo izstopili, ko se je že znočilo. Ker so imeli gasilci veselico, je bilo vse mesto v zastavah. Po Dravi so plavali zaboji z gorečo smolo, na bregu so spuščali rakete in godba je igrala neprestano. V hotelu ni mogel nihče spati, ker so se vso noč vračali ljudje z veselice in dajali duška svojemu navdušenju. Zgodaj zjutraj, ko sem le nekoliko zadremala, zasili-šim z ulice neko čudno zamolklo petje. Vstanem in grem k oknu. Trije fantje so složno peli v dimno cev, ki je imela na vrhu koleno, obrnjeno v okno prvega nadstropja sosedne hiše. Sicer neprespana in čemerna, sem se vendar morala smejati tej originalni pod-oknici. V Lienzu naju je zapustil civilni tovariš z za-carinjenimi klobasami, midva pa sva si rezervirala prostor v avtobusu in odšla po mestu. In že spet vse zastavah, blagoslavljali so namreč nove zvonove. Vse se je zbiralo okoli cerkve, moški večinoma v civilu, ženske pa v tirolskih narodnih nošah. Uro po prihodu smo že sedeli v avtobusu, ki nas je kmalu vozil mimo prijaznih dolinic z belimi vasicami. Po oknih je bilo toliko rož, da je bila vsa hiša kakor en sam šopek. Okrog nas visoki vrhovi in slapi, nad nami sinje nebo in solnce, v zraku pa cele jate metuljev. Vsi smo vriskali in peli, da je vladalo res pravo planinsko veselje. Neko damo so morali celo miriti. Preveč jo je prevzel ves ta razgled. Pa nebo se je nenadoma stemnilo in ploha je našo prešernost hitro pohladila. Pridrevili smo v Windisch Matrei. Okna na hišah so bila mahoma polna letoviščarjev. Domačini so ravno prihajali iz cerkve in postajali na trgu. Vprašala sva jih za pot iz vasi, a čim so videli, da sva brez vodnika, so trdovratno molčali. To naju je ujezilo, pa sva vzela karto v roke in odšla po njej iz vasi. Tik za hišami je vodila markirana strma pot navzgor. Precej hitro je šlo navkreber. Pod vrhom je pa nenadoma zavila pot v napačno smer in zmanjkalo je tudi markacij. Visoko v bregu je stala tirolska lii.ša. Kaj sva drugega hotela, kakor povzpeti se do nje in vprašati, kod hodijo domačini v Pragraten. Družina je bila zelo prijazna. Ko smo se sporazumeli, da sva iz Jugoslavije, naju je gospodar, ki je bil z našimi na soški fronti, vprašal: se prelije, da s pesmijo ga sprejme, tam kjer tuga kot svetla zvezda v noč zemlje zašije. Ne, ni odšla. Kot misel še živi, njen spev kot up srce bodri; kot dobra senca nikdar pozabljena, po tihem domu hodi mati, žena. Nuša Rapetova. Po navadi se zakon s tovariševanjem smatra za ultramoderen in nekakoi nenaraven. Zakaj, če je tako tudi v prirodi? pravijo učeni naravoslovci. In navajajo tale primer: Na Borneu in v nekaterih tropičnih pokrajinah živi že od nekdaj ptica, ki bi jo imenovali kljunorog, nenavadna ptica, ki je čisto podobna nosorogu in detlu, seveda veliko večje vrste. Ta kljunorog ima nenavadne pojme o zakonskih dolžnostih in zakonski zvestobi, in ti so povsod tisti, na Borneu, na Sumatri in drugod. Po svatbi in svatbenem pirovanju si ženin in nevesta poiščeta votlo drevo. Vesela zleze samica v žlambor, samec pa ostane zunaj, na svobodi. Z združenimi močmi zazidata zdaj samec in samica vhod v votlino z dračjem in raznim drobirjem, nekako tako, kakor si lastovica zgradi svoje gnezdo. Ta zid je trden in popolnoma maskira drevo, na njem pa ostane majhna razpoka, da skozi njo prostovoljna jetnica lahko pomoli kljun in sprejme hranoi. V drevesnem žlamboru znese samica jajca in jih izvali. Nje zakonski drug jo obiskuje, kadar je treba, ji prinaša hrane in jo napaja, a potem skrbi tudi za hrano mladičev. Kako zvest ji je, se" vidi po tem, ker se mudi skoraj neprestano: kje v bližini votlega drevesa, pripravljen, da prihiti na pomoč, poln skrbi zanjo in za svoj zarod. jFizična kultura je obča potreba Darove, ki nam jih je dala narava, je treba vzdrževati in razvijati, ne jih pa puščati, da zakržljavijo. Slednji dan srečavamo v mestu vse polno moških in žensk, toda njih telesne strukture ne moremo oceniti na prvi pogled, ker zakriva obleka, kolikor more, njih fizične nedostatke. Poleti pa gre veliko ljudi na morja, jezera, reke, da si ohlade razgreta telesa. Ofidi so pa že njih telesa, čeprav v kopalnih oblekah, izpostavljena našim očem. Telesa, ki jih vidimo, žal, niso lepa. Vzlic fantastičnim kopalnim kostumom se precej razlikujejo od antičnih kipov, katerih harmonične linije kar občudujemo. Mladi ljudje, moški in ženske v najlepših letih, so tam, a z njih je izginila vsa muskulatura. Med njimi jih vidite veliko z udrtimi prsi, krivimi hrbtišči, vidnimi rebri in rokami kakor pri skeletu. Tudi debeluhe vidite med njimi, katerih lica so okrogla kakor luna in polna krvi, meso na telesu pa je mlahavo, napihnjena gmota, ki se Kadar se peljemo v Aleksandrovo. To telo ne bo oslabelo niti se ne bodo v njem zaplodili nalezljivi bacili. potrese ob najmanjšem gibu. Še pred dvajsetimi do tridesetimi leti so imeli okrogel trebuh za znamenje dobrega zdravja. Naziranje o okroglih trebuščkih pa se je na srečo zadnjih trideset let precej izpremenilo. Zakaj bi telesa ne poživljali in popravljali s telovadbo, gibanjem, a ne samo s toaleto in vodo? Na ta način bi utrdili mišice in jih napravili gibčne in trdne. S takšnimi vajami bi se srce in pljuča razvijala, postala bi odpornejša, trebušni organi bi se izmasirali, s čimer bi se jim olajšalo izpolnjevanje njih funkcij. Takšna telovadba bi nas prav nič ne ovirala pri drugih opravilih. Za to bi bilo čez in čez zadosti dva jset minut. Domača telovadba je zelo koristna tako za ohranitev linije kakor za razvoj mišic. Ni napačno takole živeti teden dni. Mira Zorova: V otroškem kopališču Nekoč sem čitala, da odrasel človek nikdar ne more tega doprinesti kakor otrok. Pisatelj je namreč razpravljal o gibanju človeka. Bila sem radovedna in sem ob dopustu posvetila nekaj ur čisto otroški družbi. Namenila sem se bila ostati med njimi ves dan, toda kruta resnica omenjenega članka je obračunila z menoj. O, izdržala sem in se gibala dve uri z istimi kretnjami kakor malček, ki sem si ga bila namenila za predmet opazovanja in doslednega posnemanja. A začutila sem se nato tako, da bi bila menda manj trudna, ako bi bila prišla s Krvavca. Silno mi je teknila kava in hote ali nehote sem se podala ter opustila svojo namero. Kljub vsej svoji oblasti nad mišicami nisem mogla še naprej posnemati otrok, ki so se igrali goli v mivki, obsevani po božjem solncu. Legla sem v senco in zaspala ko snop. In ko sem se prebudila, sem bila vsa zakopana v mivko in obložena z neštevilnimi kamni. Otroci so pa plesali okrog mene svoj večni «ringaraja». Pa sem ostala v otroški družbi ves tisti dan in si beležila spomine. Evo pestrega šopka! Mala Benica si je spletla venček iz vibovih vejic in si ga položila na kuštravo glavico. Njeni starši so privedli s seboj tudi šegavega volčjaka, ki so ga klicali «Karo». Pes je bil bolj neumen ko sleherni izmed otrok in se je igral z njimi, otroci pa so delali z njim, kar so hoteli. Mala Benica, ki še ni popolnoma obvladala svojega sladkega jezička, je stopila tako olišpana pred psa in ga vprašala: «Tajo, pojej me no, če sem ej jepa.» Hotela je namreč reči: «Karo, poglej me no, če sem kaj lepa.» Mucika zla tkana! Da bi jo samo videli. Nikoli bi ne bili slabe volje. Zofka je hotela po vsej sili marelico. Prosila je mamico na vse pretege, ta pa je bila nepreprosljiva, zakaj Zofka je hotela zdaj že tretjo marelico. Pa je slednjič vendar dosegla, kar je hotela, samo s pogojem, da pove tisto pesmico o hlačkah. Zofka se je branila, toda lepa, zrela in vabeča marelica je premagala njen ponos. Sra- Kaj vse vidimo, kadar smo na počitnicah našobila, vrtala s prstkom v lupino in je «Nasa Otka joka se, šlačke polulala, plou ji je! Dluge punčke gejo cpat, Otka male pa šlačke plat.» Nato je Zofka bliskovito izginila s pozorišča in se kruto maščevala nad svojo tako težko prisluženo marelico. Dundek je bil junak od nog do glave. Črn ko muren je sedel ob kupu kamenja in natepaval kos sira. Mamica mi je povedala, da gre takšen kos sira mimogrede z njim, pa kar brez kruha. In je prišla tropa gospodičen, ki so obsule lepega Dundka: <1, čigav pa-si ti, fantek? O, kako si lep! Kakšne lepe laske imaš! In ta očka!.. Dundek je preplašen gledal čebljajoče gospodične. Kos sira mu je padel iz rok, prstek je vtaknil v ustka in se nakremžil: «Mamica-a-a, — ka-a-a .. .!» In mamica je vedela, kaj ji je storiti, ter je odvedla Dundka za grm. Janezek je pridirjal krog paviljona in kričal ne vem kakšno indijansko bojno geslo. Strogi očka ga pokliče k sebi. Ko stoji fantič ob njem, ga očka ostro pogleda in vpraša: < Janez, ali si mi prinesel Niggerol iz kabine?» Prebrisani dečko previdno odskoči in pravi: