 



 
Kmetijska kemija,
to je,
natorne postave in kemijske resnice
obernjene
na človeško in živalsko življenje,
na
kmetijstvo in njegove pridelke.
 
Spisal
Matija Vertovc,
 
 
V Ljubljani,
natisiiil Jožef B laz ni k.
Fajmojšter v Šent-Vidu nad Ipavo, tovarš c. k. kmetijskih družb na 
Krajskirn, Štajarskim in Goriškim i. t. d.


 

Predgovor.

Častito vreduištvo Novic nam je listopada pretečeniga leta knjižico gosp. 
barona Babota pod naslovam kmetijska kemija" (Ackerbau-Ckemic in 17 
Abendanterhaltungen) poslalo, in nam svoje serčne želje razodelo, de bi jo mi 
v zlo kratkih spiskih za Novice poslovenili. Te bukvice prebravši, smo se 
prepričali, de ga Bog ni še dal moža, kte'ri bi za-mogel take bukve Slovencam 
razumljivo prestaviti. Brez bolj natanj-kiga razloženja mnogih natornih postav 
in kemijskih resnic, kakoršne se v teh bukvicah za bolj izobražene nemške 
kmetovavce najdejo, se ne da nobena kmetijska kemija za Slovence pisati; 
torej smo bili sklenili, nar pred poglavniši natorne postave in kemijske resnice 
ob kratkim, kar bi se dalo, pa vender razumljivo razložiti; in tako smo bili 
spisali 27 so-stavkov občinske kemije, ki so bili vredništvu sicer všečni in po 
Novicah oznanjeni, mnogi bravci bi jih bili pa raji v posebnih prikladah, kakor 
popred „Vinorejo", prejemali.
    Teh 37 sostavkov pisaje smo večkrat »premišljevali, kako de bi se dale 
natorne postave in kemijske resnice nar bolj prav k pridu prostimu človeku, 
posebno kmetovavcu, in sicer ob kratkim, pa vender po mogo-čosti umljivo 
oberniti. Tu smo se dovedli, de kmetovavec potrebuje nar-pred lastniga 
zdravja, potem pa zdrave in krepke živine, svoje zemljiše prav obdelovati; 
de mora z natornimi postavami dobro so-znanjen biti, svoje zemljiše z nar 
manjšim t rudam in z nar manjšimi izdajki k nar obilnišim pridelkam 
prisiliti, in de bi za-nj tudi prav bilo, ko bi umel svoje pridelke, kar bi se dalo, 
k pridu obračati. Taka pot, kemijo h koristi kmetovavcov obračati, se nam je 
bila v glavi sci-mila, in zdela se je nam nav ravniši. Natorne postave in 
kemijske resnice se pa nikakor ne dajo na človekovo zdravje oberniti, ako 
človek sam sebe ne pozna; torej smo bili namenili, ga narpred v njegovo 
lastno telo — kterimu so tudi živinske in rastljinske telesa po natori 
skorej enake — peljati, in mu pokazati, iz česar de obstoji, ali kako de je 
zloženo; kako de se živi in redi, zastarano in odsluženo pod oblastjo 
življenja vedno oddajaje, in oddano z novim namestovaje, dokler moč 
življenja v njem ne vgasne.
    Mi ne bomo rekli, de smo s pismenostjo — slovstvam — vsih narodov 
znani; pozdeva se nam pa, de je v rečeh našiga namena še povsod
    

IV
veliko uboštva; le to gotovo rečemo, de vodja ne poznamo, kteriga posnemajoč 
bi si bili zamogli svoje delo zlajšati, ker jih še ni v druzih jezikih nam znanih 
knjig taciga obsežka. Hufeland je lepo pisal od skerbi za zdravje, pa še v roke 
smo se bali ga vzeti, de bi nas ne bil kje h kaki dolgoširnosti zapeljal. 
Kmetovavci nočejo predolzih bukev brati. Kako malo de je iz baron 
Babotove kmetijske kemije v našo zlezlo, se bodo, kterim je tč mar, lahko 
prepričali. Če smo kaj posebniga kje najdli, smo tudi z radostjo studenec 
pokazali, iz kteriga nam je prizviralo.
    Namenili smo bili in serčno želeli ljudske bukve Šlovencam spisati, v 
kterih bi — razun Božjih zapoved in cesarskih postav— vse nepremakljive 
natorne postave, ki se vežejo z dobro rastjo, z zdravjem in življenjem človeka, 
živine in rastljin, ob kratkim, in vender umevno razložili. Kakor je bila naša 
„vinoreja", je tedej tudi kemija pervopis.
    V tacih rečeh jo prav zadeti, je zlo teško. Ako se premalo reče, je človek 
nerazumljiv; ako pa preveč, je nadležen in dolgočasen; in vender je od druge 
strani treba prostimu ljudstvu vse s posebno natanjčnostjo razložiti in mu 
dopovedati; treba ga je, ker je velikrat terdo, še premalo zbrušeno, od več 
strani drezati in spodbadati. Učenim se z mala besedami dosti pove; neučenim 
pa z veliko besedami malo; pri učenih ni treba spodbadkov, s kterimi bi se jim 
človek še clo zamiril; pri ne-učenih pa se še s spodbadki malo opravi; brez njih 
pa mende clo nič. Učenim razlagajoči pisavec mora zmirej pri govorjenji ostati; 
neučenim pa, ki ne morejo svojiga duha takč napenjati, se mora govorjenje štu-
pati z mnogo drugo resnico, ako se ravno z govorjenjem terdno ne veže. 
Prosimo tedej svoje drage bravce se dobro tega spomniti, de naš namen ni bil 
učenim, ampak prostimu ljudstvu bukve spisati. Ali smo pa v tem , in v 
kakošni meri smo svoj namen dosegli? ali bo naše delo zahvaljeno ? — to naj 
drugi sodijo. Kar človek s težavo in s potam v djanji spelje, noče vselej ravno 
tako biti, kakor se mu je bilo pred v duhu prikazali,
    Tudi ni nobeno pervo delo popolno, pot smo pa vender le pokazali, po 
kteri naj drugi za nami napredujejo in modro popravijo, kar je po-manjkljiviga 
v naših bukvah ostalo. Slednji bo spoznal, de smo primorani bili nekaj, pa clo 
malo novih besedic ali imen za daljne in bližnje dele organskih reči vpeljati, 
kratke so in čisto slovenskih koreninic. Kakor so še popred v „vinoreji" besede 
kislic (Sauerstoff), vodene (Wasser-stoff), vogelcCKohlenstoff) in 
gnjilic(Stickstoff) dopadle; mislimo, de tudi žlezic (SchleimstofT), vlečic 
(Kleber), močic (Starke), beljake (Eiweisstoff), zagoltnic 
(Garbestoff), laknjic ali dlačic (Faserstoff), rožic (Homstoff), in limic 
(Gallerte} ne bodo ušes čistoslovenčnikov žalile. Kakor kmetijstvo in vsako 
rokodelstvo, ima tudi vsaka učenost nekaj svojih lastnih besedi in nekoliko 
posebniga jezika. Kdor si le z modroslovjem glavo beli, nar berže ne ve, kaj je 
čertalo, votika, podvoz i. t. d. Če bi se pa hotel kmetijstva učiti, bi se 
mogel s ta-cimi besedami soznaniti. Kdor bi se hotel mizarskiga naučiti, bi bilo 
treba, de bi si imena mizarskiga orodja v glavo vtisnil, in kdor hoče kemijo 
razumeti, se mora na nje besede in govorjenje vreči; sperviga se mu zdi 
kemijsko govorjenje nekoliko okorno, — tak6 je pri vsaki učenosti; — ko se 
ga pa človek privadi, teče kot drugo.
Vsi tisti Slovenci, ki so četerto nemško,  ali tudi že po tri latinske


v
šole dognali, in ki zdaj po Slovenii ali na kmetih ali v mestih razkropljeni, za 
vsakdanje potrebe nemško govore, bi nemško pisane kemije desetkrat menj od 
slovenske razumeli zat6, ker se govorjenje vsih učenost v nemškim jeziku 
veliko bolj od vsakdanjiga razloči, kot pri nas Slovencih; ako želijo tedej kaj 
kemije naučiti se, nar lože jim bo šlo v domačim in tedej nar bolj v našim 
jeziku.
    Tudi drugi izobraženi in učeni slovenski gospodje, ki niso priložnosti 
imeli, se s kemijo soznaniti, naj odprejo na sredi kake nemške ali talijanske 
kemijske bukve, in gotovo se jim bo taka godila ko kmetu; braniga ne bodo 
razumeli, dokler se kemijskiga jezika ne navadijo, in kemije pri nje abecedi ne 
začnejo. Če bi jih pa že mikalo, kaj od nje zvediti, ne vse, kakor jo morajo 
kemikarji razumeti, temuč le toliko; kolikor je je kmetovovcu potreba, naj že 
raji slovensko bero; ta jim bo šla bolj po godu.
    Kemijo srno spisali z veliko marljivostjo, skerbjo in trudam; spisali smo 
jo v razjasnjenje, razsvitljenje in blaznost verlih sinov Slovenje; o de bi se pa 
vender pri tem ne bili zastonj trudili! — Ako bi se kmetijska kemija v celi naš 
narod vcepila, in se mu vrasla; kakošna bi neki bila naša domovina čez 20 — 
30 ali 50 let? — Ljudje zdravi, lepi in krepki; hlevi polni dobro rejene in 
zdrave živine; dežela modro obdelovana, v prijeten raj spremenjena; pridelki, 
de bi se ne vedlo kam z njimi, bi zdelani in nezdelani plavali na vse kraje iz 
Slovenje; velika kupčija bi se odperla, in domovine blaznost bi čez vse naše 
zapo-padke rasla. Dobro vemo, de se bodo marsikteri našim besedam po-
smehoval!, pa pri vsim posmehovanji je vender tudi res, de saj v primeri, 
kakor se bo kmetijska kemija Slovencam vrasovala, se bodo tudi te naše 
serčne želje in besede spolnovale. —
    Slovenci so od nar starjih časov, kar se koli od njih ve, drobnico in 
govedo pasli, radi zemljo obdelovali, in kot kmetovavci se pošteno živili; 
pobožni so na gričih ali gorah veliko cerkva sozidali, v njih Bogu z molitvijo 
vred tudi težavo poti darovali; v visoke deržavne reči niso nikoli drezali; 
svojim vladarjam so bili z nepremenljivo zvestobo in vestno pokoršino vdani; 
pri njih povabilih so vselej serčno na noge stopili, in v njih in domovine 
hrambi svojo kri junaško prelivali; njih nar veči nesreča je bila, de niso veliko 
sto let mini in pokoja imeli.
    Vgojzdeni med jutram in večeram, med morjem in belimi gorami, so 
postali Slovenski kraji vrata, skozi ktere so krepki in junaški jutrovi narodi, od 
začetka petiga stoletja, na tačas že zlo omehkužene Rimlane vreli; G6ti, Huni 
in Dolgobradci so po versti, čez 300 let na dolgo, v neštevilnih tropih se čez 
Slovenjo na Talijansko valili. Atila, imenovan „šiba Božja," je Emono 
(Ljubljano) in Oglej požgal in razdjal, in celo Slovenjo v tiho divjačnost 
pahnil; zakaj strah je šel pred-njim, groza ga je sprejemala, in razdjanje mu je 
na noge nastopalo.
    Komej so se pri taki razpadnini iz malo ostanjkov ljudi, ki so se bili v nar 
tamniših gojzdih srečno ohranili, Slovenci, zopet nekoliko pomnožili, so se 
bili pa Turki približali in jim hudo nadlegovali ; zakaj skozi enake vrata so se 
bili namenili na Talijansko udariti in ga ob sv. vero pripraviti. Talijani se 
imajo v teh rečeh le kar veliko Slovencam zahvaliti, na kar pa še clo učeni 
malo mislijo; zakaj vclikrat so sami, velikrats
    

VI
Horvati združeni brez cesarske pomoči — ki je predelječ bila — ker-vožejne 
Turke in divje Boznijake, ki so ua lahkih kljuzah nanaglama in po tatinsko 
večkrat v številu kot listja in trave v Slovenjo perderli, ropali, požigali, morili 
in kot veter zginovali — na čakališih in prenoči-« šili oblegli, okresali, pobili 
in jim vse zajete oteli, v očitnih bitvah pa se moško z njimi obnašali. Ali pri 
vsi taki nar slavniši junakosti je vender Slovenja svoje verle sinove z grenkimi 
solzami objokovala, zakaj niso ga imeli nobeniga počitka; njenih pokrajn niso 
mogli mirno obdelovati in od svojih pridelkov živiti se.
    V bolj poslednjih časih pa, od kar si je naša Dunajska presvitla cesarska 
hiša zmogla, Turk pa obnemogel, se je Slovenja od neizrečenih britkost 
odpočila, de lože diše, de se je tudi dobro gibati začela. Pre-svitli cesarji so si 
prizadevali, in si prizadevajo na vso moč Slovenjo na viso-keji stopnjo 
blaznosti povzdigniti. Vse, kar je koli po vladarstvu v Slove-nji dobriga, gre le 
presvitle cesarje zahvaliti; vse naše osrečljivo izobraženje je nam od te 
presvitle nemške hiše in po nemškim narodu došlo; naša domovina je mende 
že čez 1100 let z Nemškim zvezana. Če smo tedej ravno Slovenje sinovi, 
vender po nemško mislimo, z Nemci se bralimo, z njimi smo edino zvezani in 
nemškimu Cesarju, ki je tudi naš slovenski Cesar, zvestobo skazujemo, de nas 
nihče v tem še užugal ni, in nas tudi užugal ne bo. Če pa Slovenci svoj jezik 
č i-stijo in gladijo, če se trudijo svoj narod po izgledu dru-zih 
izobraženih narodov omikati in na visokeji stopnjo 
izobrazenja in blaznosti povzdigniti, ali ni to po volji in v duhu 
presvitliga vladarstva? Ali so za tega voljo Koperniki ali 
zaničevavci druzih narodov? — Nikdar, nikdar ne I
    Ali vender, predragi Slovenci! čujte, čujte! — de vas drugi narodi zadušili 
ne bodo! — Od kar zaželjeni mir vživate, se ste jeli že dobro gibati; svojo 
domovino čversto in lepo obdelujete; mnogo rokodelstvo, mnoga obertiiost 
med vami cvete in veliko lepiga sadii obeluje; ali kaj pomaga? — Če bi drugi 
narodi pa bolj umni in čversti v kmetijstvu, bolj umetni v obertnostih bili, ali bi 
vas s svojimi obilniši pridelki, in bolj po ceni narejenimi in gorši izdelki — 
sicer nevedama in nevoljivo — pa vender ne zadušili? Ali ni vselej bolj prav za 
tega, ki napreduje? za tega, ki od zgorej plava? — Zakaj bi vender vi 
Slovenci, klerih očaki so rod za rodam kmetovavci bili, tudi enkrat in sicer 
v kmetijstvu ne napredovali? Ali bi se mogli tega kaj sramovati? — Ali bi pri 
tem kake škode terpeli? Ali bi ne bilo častitljivo za vas, ko bi drugi narodi vaše 
kmetijstvo spoznovali in hvalili? — V tak koristen, visok in častitljiv namen 
smo vam kmetijsko kemijo spisali, misleči, de — saj kar je nam znaniga — je 
drugi narodi taciga obsežka še nimajo. Po kemijsko razjasnjeni bote zdravi in 
krepki, z dobro rejeno zdravo živino mater zemljo posilili, de vam bo veliko 
bogatejših pridelkov dajala; če bi že samo to, kar smo vam od gnoja »pričali, 
razložili in priporočili, si do živiga k sercu vzeli in vedno v djanji speljevali, bi 
je mende ne bilo na svetu rodovitniši dežele od Slovenje. Le obilo pridelkov po 
vsih krajih cele Slovenje, to je perva in nar težji stopnja k blaznosti; vse druge 
go veliko bližji in ložji, zakaj, kjer je dosti kruha
    

VII
in dober kup, se obertniki radi vstavijo služiti si ga, in svoje izdelke prodajati. 
Ne daj Bog! — de bi vaši vnuki kdej od vas rekli: „že našim dedam se je 
umniši kmetijstvo razlagalo, pa poslušali nisp; — priporočevalo se jim je, pa 
v, nemar so ga pustili; — trobilo se jim je, tode glušili so se"! — —
    Torej se obernemo k vam, vi častiti grajšaki, grajšinski oskerb-niki, 
premožni kmetovavci, fajmoštri, in vi drugi izobraženi in bolj brihtni 
kmetovavci! soznanite se vi pervi s kmetijsko kemijo, in ako se prepričate, de 
so nje vodila resnične, speljujte jih v djanji; tako bote dali očitne in potipljive 
izglede bolj terdimu kmetu, ki ga bodo k posnemo-vanju spodbadali; tako se 
bote skazali vredne prednike in prave očake drage domovine! —
    Vsim kmetovavcam, ki so udi c. k. kmetijskih družb na Krajnskim, 
Štajarskim, Koroškim, Goriškim in v Primorji, bi šlo svet svojiga so-uda si k 
sereu vzeti, svoje kmetijstva po kemijskih vodilih obraeaii, in tako pokazati, 
de so umniši od sroviga, ne obtesaniga kmeta. Kolikanj izgledov umnišiga 
kmetovanja bi po tem takim po celi Slovenii bilo? — Ali bi se tako med vsimi 
Slovenci v zlo malih letih ne razširilo in vko-reninilo ?
    Ve pa visokoveljavne c. k. poglavarstva na Krajnskim, Koroškim, 
Štajarskim in v Primorji, izvoljene in postavljene od presvitliga Cesarja v 
oskerbljenje cele Slovenje, milo nam prizanesite, ko se tudi na Vas z vdano in 
nar ponižniši prošnjo obernemo! Vaši neutrudeni skerbi je omi-kanje in 
osrečenje cele Slovenje priporočeno in izročeno. Ljudske šole se po deželi 
terdijo in nove vpeljujejo; kje so  pa neki — razun vernih
—	bukve, de bi jih ljudstvo v svoje razjasnjenje, podučenje in v tako 
zaželjeno omikanje bralo? — Dostikrat daste kak kratik poduk natisnjen na 
leteč listik, ki ga veter berž vzame; ljudstvo potrebuje bukev v zalogo svojiga 
priložniga branja, in tako vselej še le v svoje počasno izobraženje; kaj pa bo 
brez bukev ? — Našo „ Vi n o r e j o" je neki zvunanji letopis zlo pohvalil; 
pričijoča kmetijska kemija bo morde pred očmi učenih tudi kaj milosti nesla; 
una in ta ste ko priklade „Novic" v premajhnim številu tacim v roke prišle, ki 
ju nar bolj potrebujejo. Milo prevdarite tedaj, ali bi ne bile vender kaj služivni 
v koristno izobraženje Slovencov? — Deželne poglavarstva so pooblastene, k 
posebno velikimu pridu sebi izročenih kaj maliga denarjev izdati; kako" tedej, 
ko bi se imenovane visokoveljavne poglavarstva pomenile — saj dokler ne 
bodo učeni kaj boljiga spisali — našo „Vinorejo" in "Kemijo", v več iztiskih 
med slovensko ljudstvo, ali zastonj, ali po prav niski ceni razdeliti? — Ali bi 
ne bilo to Bogu in presvitlimu Cesarju kar dopad-ljivo? — Ali bi si tako ne 
postavile večniga spominka svoje ljubezni in skerbi za Slovenjo ? — Ali bi se 
jim ta z večini izobraženjem hvaležna ne skazovala ? — Ali bi jih bolj 
gibljejoča rastev blaznosti po Slovenskim ne veselila? — Tako bi Slovenci 
ob enim k branju bolj spodbujeni bili, in drugikrat bi si z veči radostjo  
koristnih bukev kupovali.
—	O de bi vender te rahle besedice v milo serce kakiga blagiga po-
glavarskiga posvetovavca zlezle in obilo sadu rodile! — —
    Vse učene Slovence še zadnjič do živiga poprosimo in zarotimo, 
vedno vedno skerbeti,  de M za pomnoženje slovenske pismenosti ali
    

viii
slovstva, — kakor jim Bog da — s koristnimi knjigami v omikanje svo-jiga 
naroda, kteviga so sami mesci in kri, pripomogli. Čehi so že pred več sto leti, 
od vsih nemških dežel, nar slavniši visokošolstvo imeli, po tim takim ni čada, 
de so že tudi pred 200 leti z lastno pismenostjo bogato prevideni bili; v 
poslednjih časih se gibljejo pa in pišejo v razjasnjenje svojiga naroda, kakor de 
bi od popred še clo nič ne imeli. Slovenci, o predragi Slovenci! — ako 
je vašim dedam in preddedam pil pomanjkanji miru in pokoja kaj taciga cio 
nemogoče bilo, saj zdaj vživate mir — saj ste zdaj z vsimi pripomočki bogato 
prevideni — druziga se pri vas več ne pogrešuje kot dobre volje in veči 
gorečnosti!; Predragi I z molitevnimi bukvicami se še vse pri ljudstvu ne 
doseže! — Ne de bi vam mogli kedej v tem vnuki vašo zani-kernost ali še clo 
lenobo očitati, in v grobu vam s takim nepokoj delati — ali de bi vas drugi 
narodi zasmehovali! Prizadevajte si marveč, de bodo vaše  imena v bukve 
življenja  in slave zapisane!  —
    Pojdi zdaj draga kemija! vcepi se in vrasi v sercu vsih bistroum 
nih Slovencov v njih časno osrečenje, in v visokeji blaznost cele do 
movine, naše preljube matere Slovenje!	
V Šent-Vidu. nad Ipavo mesca Prosenca 1847.
M. Vertovc.


Pervi razdelk.
Občinske natorne in kemijske postave.
§. 1-.Vpeljanje, ali občinski kemije zapopadik.
Celi svet, in tedej tudi vsaka reč na svetu obstoji iz več ali manj 
zložnih delov, ki se med seboj po svojih lastnostih razločijo.
    Kemija (po nemško Scheidekunst) kaže, iz česar vsaka 
pozemeljska reč obstoji, ker uči, jo razkrojiti (ločiti) v nje 
obstojne ali zložne dele, to je, v pervine, ki se ne dajo dalje več 
krojiti; uči pa tudi dva ali več tacih obstojnih delov ali pervin vnovič 
združiti ali zediniti, kakor jih tudi narava ali natora ze-dinva, de 
tako, če človek hoče, poprejšne, ali pa večkrat tudi čisto nove reči z 
njih posebnimi lastnostimi dobiva, ktere niso še popred na svetu bile. 
Tako so strelni prah, žganje, mjilo ali žajfa, kapica namesti kamna na 
puši, in tavžent druzih reči kemijske znajdbe, za ktere se popred vedilo 
ni.
    Tisti, ki so že pred več tavžent leti iz mnogih rud zlato, srebro, 
svinc, železo i. t. d. ločevali, ali kotlovino in cin v bron združiti umeli, 
kemikarji so bili. Ravno tako so kemikarji bili, ki so v starih starih 
časih iz mnogih želiš izlečke v zdravila bolnikov napravljali, ali iz 
mnogih vastljin, korenik, ali žival žlahne in zlo drage farbe, jih 
odlocevaje, narejali; tudi tista večne hvale vredna mamka, ki je, od 
božjiga duha navdana, perva iz moke, soli, vode in kvasu pogačo ali 
kriih spekla, de je bil prijetniga slaja in veliko zdraviši, kemikarca je 
bila; kakor tudi tista, ki si je perva plalno vbelila, ali svoje oblačila z 
lugam sprala.
    Od vsih posvetnih učenost, ki zamorejo človekovo blaznost 
pomnožiti in visoko povzdigniti, je ni, de bi bila v poslednjih 60 letih 
— od kar so namreč podnebja zrak in vodo v več pervin razkrojili—
lepših vej pognala, in k večimu ali častljivišimu drevesu zrastla, kakor 
kemija. Od tedna do tedna nove, okoli po svetu storjene kemijske 
znajdbe, nižji ali višji veljave po časopisih oznanujejo, in to gre, kaj bi 
rekel? — na tavžente! Ga ni in ga ne more več biti tako učeniga, de bi 
zamogel vse kemijske veje ali razdelke objeti; torej so mogli tudi 
kemikarji med seboj razkrojiti se, de vsak zmed njih sicer deblo 
obseže, to je, se s poglavitnimi kemijskimi resnicami ali 
naravopostavami soznaniti mora, potem se pa le z eno ali drugo in 
sicer veči ali manjši njeno vejo peča in jo obdeluje.
1


2
    Po neki veliki kemijski veji spričujejo naravoslovci, kako se 
megle, oblaki, rosa, dež, slana, sneg, toča, led in vse druge vremenske 
premembe narejajo; kako zamorejo nevidljivi drobci na nebi sprejemati 
se, in še clo ko kamnje ali železo na zemljo padati i. t. d. — Drugo zlo 
veliko kemijsko vejo obdelujejo rudarski učeni možaki, in si tako 
veliko prizadevajo — po kemii razjasnjeni— z manjši potroški kar 
veliko veči dobičke doseči; iz svinca ločijo — če verze — nekaj srebra, 
in iz taciga srebra še clo nekaj zlata; to damo za pripodobo.— 
Zdravniki in lekarji ali apotekarji se pečajo z drugo vejo, po kteri 
napravljajo mnogotere izlečke, ali pa tudi združke v zdravila ljudi'. 
Veliko veliko oberlnistev se opira na mnoge veči ali manji kemijske 
veje ali znanosti; gorje pa obertniku, kteri kemijskih vednost potrebuje, 
in ki se ne da od njeniga duha in resnic navdati; drugi ga bodo kar berž 
prehiteli, de bo zadej ostal, in ne več slane vode si pridobiti mogel.
    Je ni več nidice, ne žemljice, de bi ne bili kemikarji v stanu 
pokazati in prepričati, iz kterih pervm ste zložene. Pri tem, kar se da 
skopati, ne pričakujejo več veliko noviga; torej seje veliko glasovitnih 
kemikarjev na to obernilo, de bi po mogočnosti vse vednosti od žival in 
rastljin s kemijskimi resnicami navdali, in vse te reči k pridu človeštva 
po kemijsko razjasnili. Taki kemii pravijo organska, po razločku pa 
tudi kmetijska kemija. Tudi kmetovavci tedej, po kemii 
razsvetljeni, se zamorejo kar veliko stroškov obvarvati, in novih večih 
dobičkov nakloniti si.
    Med kmetovavcam, po kemii razsvetljenim, in med 
vsakdanjim kmetam je razločik, kakor postavimo, kar sveto vero 
vtiče, med dohtarjem sv. pisma in med kakim najemnikam, ali kakor 
pri vladarstvi med visokim poglavarjem in med kakim županam. To naj 
bo pa tudi tistim rečeno, kteri so po rojstvi ali po službah večkrat še clo 
visoki gospodje, in poleg tega tudi kmetovavci. Žalosten prikazik je, 
če gosposki kmetovavci, po kterih bi moglo razsvetljenje pri kmetijstvu 
po deželah širiti se, v teh rečeh le nič več ne, ali še manj kakor kmet 
razume.
    Slovence k umnimu kmetijstvu spodbosti, de bi bolj rastlo, več 
in lepšiga sadii in dobička dajalo, jim hočemo nekoiiko organske in 
kmetijske kemije spisati, popred pa nar potrebniši, in v to služivniši 
postave natorstva ob kratkim razložiti. Upamo pa, de tudi drugi 
obertniki in mnogi bravci, kterim je ohranjenje zdravja mar, ne bodo, 
naše spiske bereč, svojiga časa zgubiii. —
§. 2.   Ali je kemija za kmeta in rokodelca?
    Povsod se najdejo terdoglavni kmetovavci in rokodelci, ki z 
odpertimi očmi nočejo viditi, ne z ušesmi slišati; zmiraj staro, 
neumno terdijo, če so ravno njih sosedje že boljiga prepričani; svoje 
dela večkrat po suženjsko z nejevoljo, prisiljeno, kot vpre-žena živina 
in tedaj zanikerno opravljajo; ali pa bahaje postopajo, po kerčmah 
tičaje očinstvo in sleparsko vsvojene denarje zapravljajo, dokler čisto 
na nič ne pridejo. Za take, ko bi ravno gosposko suknjo nosili, ne gre 
kemije pisati; to bi bilo prazno
    

3
slamo mlatiti. Ker v svoji slepoti že vse vedo, so jim Novice, in kar je v 
Novicah, prazna reč; božjaka bi za-nje ne dali, pa tudi iz prijaznosti 
posojenih ne brali.
    Hvala pa Bogii! de med kmetovavci gosposkiga in tudi kme-
liškiga stanu je čedalje več iskrenih gospodarjev, kteri bi radi svoje 
kmetijstvo povzdignili: radovednih fantov ali ukaželnih mla-denčev, 
ktere mika po koristnih vednostih sčasama višji blaznost doseči. 
Takimle s sercam želimo v njih razjasnjenje, in k njih prihodnji koristi 
nektere poglavniši in potrebniši kemijske resnice razložiti.
    Teško je tako globoko učenost v čisto novim oblačili, v slo-
venskim večkrat pomanjkljivim jeziku pokazati, in od tega takim pisati, 
kteri razun dobro brati, od posvetnih učenost malo ali nič ne vedo. Ali 
tako je tudi pri druzih narodih, učenostih in v vsih jezikih bilo; z novo 
učenostjo so prišle tudi nove besede, de v primeri, kakor je 
narod bolj razjasnjen, omikan ali izobražen, tudi v bolj čistim in 
bogatišim jeziku govori. Če bomo tedaj prisiljeno kake nove besede 
vpeljali, bomo vselej poskerbeli, jih tudi razložiti. Bravci bi pa ne smeli 
njih pomenka pozabiti, zakaj sicer bi več naslednjiga branja ne 
razumeli.
    Neučen nima misliti, de bo naših spiskov, jih le enkrat bravši, se 
polastil; to ne gre tako hitro; učenec mora večkrat prebrati, resnico 
živo premisliti, si jo v glavo vtisniti, in vedno skerbeti, de, novih se 
učeč, proprejšnih ne pozabi. To živo poprosimo in prijazno 
priporočimo vsim, ki želijo s kemijskimi resnicami navdati se; saj bo le 
k njih lastnimu, gotovimu pridu!
    Taki bodo zamogli sčasama očaki kmetijstva biti, po kterih bi se 
na Slovenskim mnoge prazne vere zatirale, nove koristniši dela 
vpeljevale, in tedaj resnica, bolj umno kmetijstvo, in veči blaznost med 
ljudmi širile.
    ,,Če te jedro mika, lupino zgrizi" —je star pregovor, 
ki pri kmetijstvu in rokodelstvu tole pomeni: brez natoroznan- 
stva in prave vednosti ne zamore kmetovavec pa tudi roko 
delec ne, dostojniga dobička pričakovati. Serčnost tedej dragi 
bravci! — s stanovitno pazljivostjo in neutrudeno marljivostjo se 
na svetu kar veliko doseže! '	
§. 3.    Od svetlobe.
    Kdor hoče od kemije kaj razumeti, mora od svetlobe in tudi od 
gorkote nektere zapopadke imeti. Svetloba je nekaj, kar le z očmi 
občutimo , in s česar pomočjo bližnje in daljne reči vidimo; ko ni 
svetlobe, nič ne moremo viditi. Tarna ni sama na sebi obstoječa reč, je 
Je pomanjkanje svetlobe; pa nikjer ni tako' tarna, de bi ne bilo še nekaj 
svetlobe! Mačke, čuki, sove, i. t. d. v nar veči tami še vidijo, imajo pa 
drugači stvarjene oči, ki se jim v tami tudi bolj odpirajo.
    Svetloba se od vsake reči neprenehama, na vse kraje in naravnost 
razteguje ali razširja; je čez vse človeške zapopadke tanjka in 
nevagljiva reč;  skozi  luknjico,  s šivanko  na papirji
    

4
storjeno, boš ob enim več ljudi, živine ali druzih reči vidil; svetlobni 
žarki tedaj neprenehama in ob enim od vsili teh reči skozi luknjico v 
tvoje oči prihajajo, de jih vidiš. Med vsimi znanimi rečmi je svetloba 
nar hitreji v svojim teku; od zemlje do sonca je 20 milijonov milj; 
krogla spušena iz topa, ko bi zmirej naprej z enako hitrostjo letela, bi 
potrebovala za to pot 26 let; svetloba pa pride od sonca do nas v 8 
minutah, stori tedaj v eni sekundi, ki je 60ti del minute, 40,000 milj 
pota.
    Mnogotere bolj terde in gladke reči ali ravnine svetlobne žarke 
močno odbivajo ali nazaj mečejo, torej se v ogledalu vidimo; druge reči 
pa jim puste skozi iti, kakor zrak, voda, demant, steklo ali glaževna i. t. 
d. Če svetlobni žarki iz tanjke v bolj gosto ali iz goste v bolj tanjko reč 
prestopijo, se nekoliko prelomijo; če nekaj palice v vodo vtakneš, se ti 
bo zdela prelomljena, pa ne palica, ampak svetlobni žarki so se 
nekoliko prelomili ali nagnili. Učeni znajo sončni beli žarek v 
sedmero žarkov razkrojiti, kterih je vsak svoje farbe, kakor jih na 
nebi pri mavrici vidimo, in teh sedem farbanih žarkov znajo zopet v beli 
žarek združiti. Bela reč je potem takim tista, ki vsili sedmero farbanih 
žarkov v enaki meri odbiva; rudeča pa tista, ki šestero farbanih žarkov 
požira in le rudeče žarke odbiva, de jo po njih ru-dečo vidimo; in zelena 
požira vse žarke razun zelenih, po kterih se nam zelena kaže. 
Popolnama černe farbe je ni razun tame. Farbarji in malarji zamorejo iz 
sedem poglavitnih farb vse druge farbe, kar jih je koli na svetu, zložiti. 
Kako reč, postavimo, na rumeno pofarbati, je: jo s tako rečjo namazati, 
ktera svetlobne rumene žarke odbiva, de pridejo v naše oči, vse druge 
pa požira.
    Neke reči' se same od sebe svetijo, kakor sonce, zvezde, goreče in 
žereče reči, mnogi merčesi, červiči, trohneči les, gnji-joče ribe i. t. d.; 
druge reči pa, ki jih tamne imenujemo, morajo od drugej razsvetljene 
hiti, de jih zamoremo viditi. Naravoslovci in kemikarji menijo, de 
svetloba je obstojni del vsih poženieljskih reči. Pri veliko 
kemijskih opravilih ločenja in združenja se svetloba prikaže; prikaže se 
pa tudi nekterikrat brez gorkote, kakor pri trohljivim lesi. Ko je pa z 
gorkoto sklenjena, ji pravimo: oginj.
    Svetloba močno tekne človeku, živali in vsim rastljinam; če bi 
človeka delj časa v černi tami še tako dobro redil, mu ne bo teknilo, 
poginiti bi mogel. Svetloba pofarba vse rastljinsko perje z zeleno farbo. 
Nič bi prav ne rastlo, in se ne pofarbalo brez svetlobe; to lahko vidiš na 
spomlad v hrami pri koninu ali krompirji, in pri druzih zelenjavah. 
Mnoge rastljine se od jutra do večera zmirej proti soncu obračajo ali 
verte, kakor postavimo, sončna cvetlica; prav mikati jih mora po 
svetlobi!
§. 4.   Od  gorkote.
    Kaj de je gorkota? bo vsacimu lastni občutek bolj živo razodel, 
kakor bi se mu koli z besedo dopovedati dalo. Če preveč gorkote 
zgubivamo ali veliko pomanjkanje gorkote čutimo, pravimo:
    

s
de je mraz; če je je pa čez mero veliko, ji pravimo: vročina. Gorkoto, 
sklenjeno s svetlobo, imenujemo: oginj. Brez gorkote je ni nobene 
rastljivosti, ga ni nobeniga življenja. Kjer je večen mraz, je tudi večna 
smertna tihota.
    Gorkola nima nobene teže, de bi se vagati dala; hitrama prešine 
vse pozemeljske reči, ko je je kjer bodi v večivmeri, se precej razširja 
okoli in okoli na vse strani in v vse reči. Ce močno gorko železno 
kroglo v škaf merzle vode deneš, bo krogla hitro gorkolo zgubivala, 
voda jo pa dobivala, in sicer, kolikor je krogla zgubi, je voda dobi, 
dokler niste krogla in voda enako gorke; gorkota pa ne bo zdaj v škafu 
ostala, ampak se bo dalje širila in zgubivala; nihče je ne more tako 
shraniti ali zapreti, de bi mu ne ušla in zginila.
    Mnogotere reči veliko hitreji od druzih gorkoto serkajo ali 
požirajo; tako posebno vse rude; železna peč se hitro sogreje, ali 
gorkote navzame, pa tudi kar hitro ohladi, to je, gorkoto naprej 
da, ali zgubi. Vse živaljske in raslljinske reči jo pa bolj počasi v se 
jemljejo, in tudi počasi od sebe dajajo. Tičje perje, živinska dlaka, 
volna, slama, les, žagovna i. t. d. ne pustijo gorkoti hitro skozi iti; torej 
so lesene in še s slamo krite hiše veliko gorkeji od kamnatih in z 
žganim ilam (opekam ali ceglaui) kritih. Stvarnik je tiče s perjem, 
štironožno žival z dlako ali volno oblekel; človek se oblači z lanenino, 
volnato suknjenino, jerhovno, kožuhovno i. t. d. Navadno pravimo, de 
taka obleka nas in živino greje; to pa ni res — obleka le brani, de 
gorkota iz naših in živaljnih teles tako hitro ne uide. Pod dvema volnat-
nima plahtama 20 funtov teže boš v hudim mrazu prav gorak in dobro 
spal; če bi si pa dal železno plahto iz 20 ali pa še clo iz 40 funtov 
narediti, boš pod njo od mraza umeri, zakaj hitro bo gorkota iz tebe po 
železu odšla.
    Gorkota razžene vsako reč, de po primeri, kolikor je več 
gorkote va-njo prišlo, na prostori veči postaja. Železna krogla (kugla), 
ki gre tikama skozi luknjo, ne bo več skozi šla, če jo razgreješ. Nar bolj 
se da zrak (luft) po gorkoti razgnati, aH na vse kraje razširiti. Na to 
gorkoino lastnost, vse razgnati, se opira gorkomer (termometer); de 
gorkota v nekterih krajih bolj ko v druzih zrak razganja, je poglavitni 
vzrok vsih vetrov.
    Po gorkoti se zamorejo mnogotere terde reči stopiti, de 
kapljivotekoče postanejo. Pa vse ne potrebujejo k temu enako velike 
gorkote; srovo niasIov se pri manji gorkoti stopi od svinca, svinc pri 
manji od železa. Ce pa stopljina kaj več gorkote zgubi, se vnovič sterdi.
    De imamo na svetu tekočine, to je na kapljice tekoče reči', 
kakor je voda, vino, mleko, mnogoverstne olja, živo srebro i. t. d. 
moramo le gorkoti zahvalili; če leta zbeži, se olje hitro zgosti; če je 
pa še manj gorkote, se bo tudi voda sterdila ali zmerznila; na 
Rusovskim skorej vsako leto živo srebro zmerzne.
    Nektere reči se ne dajo stopiti; pri veliki gorkoti se pa z njo 
združijo tako,  de z njo pod podobo puha ali tudi zraka
    

6
beže, de malo ali nič od njih ne ostane. Od tacih pravimo, de zgore. 
Nobena reč pa ne bo gorela, če se popred v veči ali manji jneri ne 
sogreje.
§. o.    Zvezana in razvezana gorkota.
    Kemikarji so čez in čez prepričani, de je gorkota v vsih 
pozemeljskih rečeh pričijoča, pa v zvezanim ali spijočim stanu 
tako, de je ne čutimo, de nas clo nič ne greje, in de pri taki zvezani 
gorkoti (gebundener "Warinestoff) bi od mraza poginili. Če se pa 
gorkota v veči meri razveže ali zbudi, de se, kakor de bi bila živa, 
na vse kraje razširja, in vse reči prešinva, jo čutimo in ji pravimo 
razvezana ali z bujen a, prosta gorkota (freier Warmestoff); 
taka nas greje, tudi bi nas, ko bi je preveč bilo, spekla. Led je merzel; če 
bi ga pa človek v dveh večih kosih eniga ob druziga prav hitro dergnil, 
se bo v njem spijoča gorkota zdramila ali razvezala, in ga bo topila. Ce 
bi kovač v nar hujim mrazu kako železice na nakvalu prav čversto z 
batam ali kladvam tolkel, bo zadnjič tako žereče postalo, de si lahko ž 
njim oginj na ješi zaneti; glejte! koliko spijoče gorkote se je tukej 
zbudilo ali razvezalo! — Divji ljudje si oginj zanetijo, ker bolj 
mehek in suh les ob druziga bolj terdiga pa zlo hitro derg-nejo; tako si v 
lesu spijočo gorkoto sbude. Ce z jeklam prav naglo ob kremen vdariš, 
se bo tudi spijoča gorkota zdramila, in se ti v ognjenih iskricah 
pokazala. Kadar te v roke močno zebe, žuliš eno ob drugo, de bi kaj 
gorkote v njih obudil.
    Nar več na svetu spijoče ali zvezane gorkote zbujajo ali raz-
vezujejo sončni žarki, ktere pa učeni razločijo v svetlobne 
žarke, ki svetijo, — in v gor kotne, ki spijočo gorkoto zdram-
ljujejo. Kolikor bolj naravnost ali navpik sončni žarki pozemeljske reči 
zadevajo, toliko več spijoče gorkote iz njih razvežejo; torej je na 
goricah proti jugu ali prek sončja bolj gorko, kotvosojnah; torej je o 
poldnje bolj toplo, ko zjutrej ali zvečer; torej je tudi poleti, kadar je 
sonce nar više, veči vročina, kakor pozimi. Čez dan zdramljena gorkota 
se pa po noči na vse kraje zgubiva, de hladno postane; in ta poleti 
v kar veliki meri razvezana zgine na jesen, in še bolj na  zimo,  de je je 
veliTo pomanjkanje.
    Pri vsacim gorenji se gorkota razvezuje, in veči ko je oginj, se 
tudi več gorkote po njem zbudi. V vsih človeških in živalj-skih telesih, 
ktere po pljučah dihajo, se zvezana gorkota razvezuje ali zbuja, in ta je, 
ktera nas greje; in če od lete preveč zgubivamo, pravimo, de nas zebe. 
Pri veliko kemijskih ločivnih ali tudi združivnih prigodkih se ali spijoča 
gorkota zbuja, de jo čutimo, ali pa tudi razvezana zvezuje. Pri gašenji 
živiga apna z vodo se kar veliko spijoče gorkote zdrami; tako tudi pri 
vino-vrenji, pri gnjijenji gnojniga Kupa i. t. d. Ce pa soli ali solnitarja s 
snegam ali s stolčenim ledam v primeri zmešaš, bo ta zmes veliko bolj 
merzla postala, kakor je popred bila; zakaj veliko veliko razvezane ali 
zbujene gorkote taka zmes povžije, ali v sebi  zveze.   Pritisni  berž na 
tako zmes v skledi kak okrožnik,
    

7
vlij va-nj malo vode, in če ravno zdaj skledo na oginj deneš, bo popred 
gori v okrožniku voda zmerznila, ko zmes v skledi se stopila; tako 
naglo bo zmes iz vode gorkoto požerla. To je zastavica*): na ognji 
led narediti.
    Nar več na svetu po sončnih žarkih ali po druzih potih zbu-jene ali 
razvezane gorkote oddaja in zgubiva zemlja v nezmer-Ijivo podnebje. 
Neki glasoviten francoski naravoslovec se je prepričal, de zemlja odda 
ali zgubi v enim leti toliko gorkote v podnebje, kolikor bije bilo treba, 
95 čevljev debelo ledeno skorjo, s ktero bi bil celi okrogli svet zakrit, 
stopiti. Kakor nam in vsim organskim — to je, živaljskim in 
rastljinskim — stvarem gorkota, ko je je za prav, tekne, tako bi pa tudi 
vse poginiti moglo, ko hi je preveč bilo.
§. 6.    Gorkosnei*.
   Razvezana ali zbujena gorkota, ki nas bolj ali manj greje, se da 
meriti; učeni imajo k temu živo srebro v nekaki steklena s ti 
okrogli posodici, pre videni s tanj ko votlo cevko ali rorčem. 
Bolj ko je na gorkim taka posodica, bolj se živo srebro v cevki napenja 
ali širi zato, ker gorkota vse razganja; če je pa bolj na merzlim, 
tudi živo srebro v cevki bolj vpada in se stiska. Ko bi ti kepo snega tudi 
celo uro v rokah deržal, je ne boš sogrel; zakaj vsa gorkota, ki jo pri 
tem iz svojih rok zgubi-vaš, se zvezuje ali zedinjuje s snegam v tekočo 
vodo; tako tudi, ko bi popred imenovano posodico z živim srebram v 
sneg, ki se v škafu pri peči topi, vtaknil, se bo živo srebro v cevki pri 
neki meri ali piki vstavilo, in tako ostalo, dokler se ves sneg ne 
stopi; vsa druga gorkota iz peči se pa s snegam zvezuje, de postaja iz 
njega tekoča voda, ktera, de je voda, več gorkote potrebuje, kakor v 
poprejšnim snežnim stanu. Če bi pa postavil tako posodico z živim 
srebram v kak z vodo nalit kotel nad oginj, se bo živo srebro v cevki, 
dokler ne bo voda zavrela, zmirej vzdigovalo. Ko bi potem še trikat 
bolj pod kotlarn zakuril, ne bo voda nič več bolj vroča postala, tedaj 
tudi živo srebro ne više se vzdigovalo; zakaj vsa gorkota, kar je je čez 
vrelo vodo, se z vodo zvezuje in berž v podobi puha proč beži.
    Prostor na taki cevki med piko živiga srebra pri tope-čim 
snegi, in pa med piko pri vreli vodi so učeni v 80 enako velikih 
stopnic razdelili, ki jih tudi grade imenujejo, in taki pripravi pravijo: 
Romirjev gorkomer ali termometer zato, ker gaje slavni 
fancoski naravoslovec Romir (Reaumur} v leti 1730 pervi napravil.
    Pri 10 do 12 stopnicah gorkote na tacim gorkomeru bi mošt nar 
bolj prav vrel; — pri 16 se zidne gosence nar bolj počutijo; — pri 20 
do 25 kis ali jesih delaj; — 30 tacih stopnic gorkote
*)  Zastavica   smirej   ostane   zastavica,   dokler je nihče ne vgane;  temu ki jo vgane, se 
spremeni v vganjko,    Zastavico sim vganil.
Pisatelj.


8
kaže odrašen zdrav človek; — gorkota vročinske bolezni pride do 38 
tudi 40 stopnic; — 14 stopnic je prava mera gorkote v stanicah i. t. d. V 
raznih fabrikah, kakor pri žganjarijah, vola-rijah, farbarijah i. t. d. 
gorkomera potrebujejo; tudi vsak umen kmetovavec bi ga, ki se v 
mestih za kake 2 ali 3 gold. kupi, večkrat potreboval.
    Pri enaki gorkoti, kakor se sneg topi, tudi voda znierzuje; piko 
tedaj na cevki, do ktere seže živo srebro v snegu, ki se topi, ali v vodi, ki 
zmerzuje, imenujejo: zmerzlin ali zmerzinc (Gefrierpunkt). Pod 
leto piko so naredili učeni 32 enako velikih stopnic za mero mraza, 
kakor gori nad njo 80 za mero gorkote. Pri 32 stopnicah pod 
zmerzlinam živo srebro zmerzne, in se tedaj ne da več ž njim še 
veči mraz meriti. Pri 80 stopnicah nad zmerzlinam začne voda vreli; ta 
pika se imenuje vrelin ali vrelec (Siedepunkt).
    Veči mraz je z drugo besedo še manj gorkote. Ce se tedej reče, 
gorkomer kaže 6 gradov ali stopnic mraza, je, kakor de bi rekel, de je G 
stopnic manj gorkote kakor v vodi, kader zmerzuje.
    Očitno je, de človek tudi brez vse mere že s svojim Iaslnim 
občutkam med snegain, ki se topi, in med vrelo vodo, veliko razločkov 
gorkote spozna; ker so pa naši občutki večkrat goljufivi in zapeljivi, in 
se tudi občutljeji z besedo vselej ne dajo na tanjko razodeti, je prav, de 
učeni resnice išejo, in de imajo za vsako reč, kar se koli. da, tanjke in 
pravične vage in mere. Tako si po gorkomeru tudi v velikih daljnostih 
lahko in na tanjko eden dru-gimu dopovejo, karkoli gorkoto ali 
merzloto pri sto in sto priložnostih vtiče.
    Itazun Romirjeviga gorkomera so tudi Farenhajtovi in 
Celzjevi v navadi, kteri se med seboj samo v tem razločijo, de je 
prostor med piko zmerzlina in vrelina v 212 ali v 100 
manjših, pa med seboj enako velicih stopnic razdeljen. Potem takim 
je 9 stopnic na Farenhajtovim gorkomeru ravno toliko, ko 4 
Romirjeve, ali pa 10 Celzjevih ravno toliko ko 8 Romi rje vi h. 
Francozje imajo Celzjeviga z 100 stopnicami v rabi, kteri se tedaj 
tudi stostopniški alistogradni gorkomer (Centesimalscala) 
imenuje.
§. 7.   Od inalia ali sopara.
    Voda, ktera v kotlu vre, se bo, če boš zmirej podtikal, počasi do 
zadnjiga kančika posušila, to je, se bo v nar manjših in nevidljivih 
drobcih % gorkoto sprejemala ali združevala in bo večidel nevidljivo ž 
njo zginila; taki in tako spremenjeni vodi pravijo: puh, sopar, tudi lil a 
p. Voda iz eniga bokala v puh spremenjena potrebuje 2 do 3 tavžent 
bokalov prostora. Puh se da zio stisniti; pa tako stisnjen je 
nedopovedljivo močan, ko se mu da kam tlačiti. S takim vlovljenim in 
stisnjenim puham barke, vozovlake, malne i. t. d. gonijo.
Če se puh dobro ohladi, postane iz njega zopet tekoča v o-


d
da; če ti tedaj bokal vode da 2 tavžent bokalov puha, ti bo tudi 2 
tavžent bokalov puha, če ga ohladiš, dalo nazaj en bokal vode. — Od 
vsiga, kar je Bog vstvaril, se ni še nič zgubilo, ali v nič šlo.
    Pa ne samo voda v kotlu, tudi vsa druga voda, kar je je koli na 
svetu, v morjih, jezerih, rekah in v zemlji, in vsa druga mokrota se 
neprenehama čez dan in ponoči, poleti in pozimi z gor-koto združva, in 
se kot puh, večidel nevidljivo, kviško v podnebje vzdiguje. Če 
odvagaš tri funte ledu, in ga kam na sapno deneš, ga bo od dneva do 
dneva manj, dokler de bo zginil, to je: pri mrazu je bilo še toliko 
gorkote, de ga je zglodala, se ž njim zedinila, in v podobi puha ga 
odnesla. Iz odrašeniga človeka se skadi ali spuhti v 24 urah po 
nevidljivih potnih luknjicah do 5 funtov mokrote, in to od dneva do 
dneva. Koliko mokrote spuhti iz vsih ljudi, žival in rastljin okoli leta! 
—
   Kar se puha proti večeru iz zemlje kviško vzdiguje, pade ponoči 
nazaj doli, in iz njega se dela pri toplim vremenu rosa, pri mraznim pa 
slana. Kar se ga pa čez dan in bolj visoko vzdigne, se v zraku bolj 
raztanjša ali raztopi, in iz taciga imamo v podnebji neizmerljiv zalog ali 
magacin vode. Nar berže je v podnebji saj dvakrat več, pa v nevidljivi 
podobi raztopljene, vode, kot na zemlji. Če taka v zraku podnebja 
čisto raztopljena voda nekoliko gorkote zgubi, stopi bolj .vkup, in 
naredijo se iz nje megle ali oblaki; če pa voda ko oblak še več 
gorkote zgubiva, se iz nje narejajo kapljice ali kančiki, kteri — ker 
preteški ne morejo več zgorej plavati — padajo na zemljo ko dež; kadar 
taki kančiki počasi zmerzujejo, se v sneg sprenienujejo: ko pa 
nanaglama zinerznivši skozi več globokih oblakov doli lete, jih točo 
imenujemo.
    Gorkota ima od začetka stvarjenja kar veliko z vodo opraviti; od 
ure do ure, od hipa do hipa ali jo iz snega in terdiga ledii topi, ali 
raztopljeno serka, in jo, se ž njo sprimši, odnaša in v zraku 
raztanjuje; jo zopet popuša, de v podobi dežja doli pada, in 
žejno zemljo napaja, ali na zimo v podobi snega kakor odeja žito mraza 
varje, ali pa v podobi ledii čez velike reke terdne mosti za ljudi in teške 
vozove napravlja.
§. 8. V mnogih krajih sveta, močno razločna mera,
gorkote.
    Dežele, ktere prek srede sveta leže, to je, naravnost pod soncam, 
so nar bolj vroče; kakor se pa bolj od srede takraj proti severju, ali 
unikraj proti jugu vlečejo, so zmirej manj gorke. Naše imenujejo 
srednjogorke, in take so za mnogoverstne pridelke nar bolji; dalje 
pa proti severju ali jugu so bolj merzle, tako, de kjer v severnih krajih o 
sv. Tomažu, ali v južnih o sv. Ivanu več sonca ne vidijo, ni več ljudem 
prebivati; še nekoliko naprej je morje stanovitno zmerzlo, in ni pustilo 
še učenim na tečaj zemlje priti, kar bi jih sicer neizrečeno veselilo.
V vsih od sonca obsijanih deželah so nižeji in vtopljeni kraji
2


10
gorkeji od višjih; pri Terstu je bolj toplo kot pri Postojni ali v Logacu; 
na prav prav visocih gorah se pride počasi iz hladniga v mraz, de 
smreke in jeli ne zrastejo več čez pedanj; više ne raste nič več, pride se 
zadnjič do večniga snega. Nar visokeji, 24 tavžent čevljev visoka gora 
Himalaja, desiravno v jutrovi zlo vroči Indii, je vender z večnim 
snegam pokrita.
    Človek, pes in jagodice ali smukovice so mendenar bolj vlačne ali 
poterpežljive natore; razprostili so se po svetu na vse kraje, kterim koli 
sonce okoli leta še sveti; druge živali in rastljine pa potrebujejo svoji 
natori permerjene gorkole, sicer ali bi se ne sponašale, ali bi pa clo 
poginile.
    Kmetovavec mora dobro razumeti, de ni vsak kraj za vsako 
rastljino vstvarjen. S tem, kar ni gorkoti tvojiga kraja 
primerjeno, se nikar ne pečaj; nobeniga dobička ne boš od 
tega imel.
    Je ni dežele na svetu, de bi vsiga rodila, česar človek potrebuje. 
Božja neskončna previdnost je mnogoverstnim deželam mnoge mere 
okoliletne ali tako imenovane srednje gorkote podelila; po tacih 
razločkih gorkote so tudi njih pridelki kar močno različni; torej morajo 
mnoge ljudstva na svetu svoje pridelke večkrat med seboj razmenjevati, 
to je, se morajo soznaniti, med seboj v zaveze stopiti in kupčevati. Po 
kupčijah pa se tudi potrebne vednosti, žlahne umetnije in sveta vera po 
svetu širijo, de bodo tako naposled vsi narodi po sveti veri, po ljubezni 
se pobratili, in v eno družino Očeta nebeškiga se združili.  To je volja 
Božja.—
    Gorkota rodi tedaj ljubezin med narodi, — rodi še na svetu veliko 
druziga, kar človeku tekne; vse to pa na tanjko razložiti, bi nas utegnilo 
od našiga namena predalječ odtegniti. To moramo pa vender še 
Slovencam opomniti, de soznanjenje z gor-kotnimi lastnostimi je 
kmetovavcam v več zapopadkih kar močno potrebno, sicer bi ne bilo 
predlanskim neko društvo v Mnihih 2200 gold. srebra temu obljubilo, 
kdor bo nar bolji podučenje od gorkote v razjasnjenje prostiga 
Bavarskiga ljudstva v enim letu spisal.
§. 9.   Razdeljivost pozemeljskih stvari.
    Kakor so vse pozemeljske reči iz mnogih delov zložene, se dajo 
tudi razdeliti, in sicer po mnogoterih načinih, alijihrazbi-jejo, 
stolčejo, zrežejo, zmelejo, ali raztopijo, sožgdo i. t. d. Že raztanljivost 
mnogih reči je za nas čuden prikazik; iz eniga cekina naredi umetalnik s 
tolčenjem med ribjim mehurjem tako veliko plahto, de bi se lahko ž njo 
konjik s konjem vred zakril; tako zlato v bukvice spravljeno kupujejo 
marsikteri rokodeli, de z njim mnoge reči pozlačujejo. Z dvema lotama 
zlata se da 444 ur dolg srebern drat tako pozlatiti, de z oboroženimi 
očmi se na njem nič več srebra ne vidi, ampak zgolj zlato. Če z bokalam 
vode v puh spremenjene napolniš posodo 3000 bokalov, kako tanjka 
mora biti tukej voda! —
    Še cudniši in nezapopadljivši je razdeljivost mnogoverstnih reči; če 
prineseš kapljico špeknardniga olja (Lavendel-Oel} v
    

11
stanico, berž bo zadišalo po vsi, desiravno močno prostorni sta-nici; 
brez de bi bilo še kaj na teži zgubilo, se je vender že na milijone mervic 
od njega odtergalo, ktere po stanici plavajo, in vsim v nosnice drezajo 
in jih šegetajo. Kako dalječ zasledi volk ponoči merho? Pes sledi zajca, 
to je, koder je zajic tekel, je piih, so drobce iz njegoviga telesa po tleh, 
po travi ostajale, tele pridejo po dihanji psu v nos, in to je sled. Vse, 
karkoli iz rastljin, iz žival, iz zemlje, iz dišav i.,t. d. puhti, so drobtince 
v nezmer-ljivim številu, ktere gorkota odterguje, se ž njimi v piih 
združva in jih odnaša, de v zraku plavaje pogostama v naš nos pridejo, 
in de jili čutimo. Gorkota se nezapopadljivo sama sebe raztanšva, in 
zamore mnoge druge reči v nedopovedljivo veliko število drob-tinc 
razdeliti.
    Marsiktere stvari obstoje nekoliko iz krepkjh, nekoliko pa iz 
mehkih, vlačnih ali tudi kapljivotekočih reči. Človek je iz kosti, mesa, 
kervi i. t. d.; če bi on v poletnim času v kakim kraji poginil, de bi ljudje 
za-nj ne vedili, bodo od njega le kosti ostale, vse drugo pa, ko bi ga tudi 
nobena zver ne objedala, bo ob kratkim se razsulo, razdrobilo v nar 
manjši mervice, ktere z gorkoto združene večidel nevidljivo zginejo.
    Očitno je tudi, de mnoge stvari obstoje nekoliko iz zgorljivih, 
nekoliko pa tudi iz nezgorljivih reč/ ali delov. Iz 100 funtov derv dobiš 
ki 5 funtov pepela, kteri ni zgorel, unih 95 funtov je pa zgorelo, to je, z 
gorkoto se sprijelo, in nevidljivo ko puh, ali tudi ko zrak odletelo. Kar 
pa po strolinenji, zgnjijenji ali zgorenji v take zginljive mervice 
razpade, moglo je tudi — naj bo žival ali rastljina — ravno iz lakih 
drobčinih mervic združiti se ali zrasti. To je pervi in poglavitni ključ h 
kem.ijskokmetijskim vednostim.
    Pozemeljske reči se dajo na dvojno vižo razdeliti, ali z mnogim 
orodjem, ali pa po kemijsko. Če se kaj razbije, stolče, zmele i. t. d. so 
vdobljeni deli zmirej med seboj enake natore, enacih lastnost; ko bi 
kamen rastolkel, so vsi kosci, naj bodo še tako drobni, vender še zmirej 
kamen; razrezi, razmervi hleb kruha, vsi kosci, vse mervice so kriih. Če 
se pa kaj po kemijsko razdeli, niso več deli, ne med seboj, tudi ne 
več s poprejšno rečjo, iz ktere so se dobili, enake natore, ali enacih 
lastnost'. 'Mlij tri dni funt cindbra, zmirej bodo vse, tudi nar drobnejši 
mervice, cino-ber; če ga pa naravoslovec po kemijsko razdeli ali 
raskroji, bo dobil iz njega živo srebro in žeplo. De je pa živo srebro 
v svojih lastnostih vse drugačno od žepla, pa tudi žeplo in živo srebro 
drugačno od cinobra, je slednjimi! znano. Tako razkroji ap-njenčar lOO 
funtov težik apnjenik v 45 funtov živiga apna in v 55 funtov neke 
vogelnokislobe, ki jo iz kamna po ognjeni sili v podobi zraka odžene; 
pa živo apno ni enako vogelnokislobi, in oboje tudi ne enako 
poprejšnjimu kamnu.
§. 10.   Kemijske pervine (Elemente).
    Reči, kterih ne zamorejo kemikarji nikakor več tako' razkrojiti ali 
ločiti,  de bi drobci po svojih lastnostih med seboj razločni
    

12
bili, kemijske pervine imenujejo. Ce razkroji kemikar cindber v živo 
srebro in žeplo, živiga srebra in žepla pa ne ume več dalje krojiti, ste mu 
tedej pervini. Tako razkroji bron v kotlovino (kufer) in kositar (cin), ali 
vodo v kislic in vodenec; ali cuker v kislic, vodenec in vogelc; pa 
nobeniga tukej imenovanih delov ne zamore dalje več ločiti, torej jih 
vse k pervinam šteje.
    V starih časih so učili, de vse pozemeljske reči obstoje iz ognja, 
zraka, vode in zemlje; so šteli tedej le štiri pervine; dan današnji 
pa razkrojijo vodo v dve pervini, navadni zrak v tri, mnoge druge reči še 
v več; tako obstoji človeka telo nar manj iz 12 med seboj popolnama 
razločnih reči ali pervin.
    Kemikarji, imenovaje kako reč pervino, nečejo s tem druziga 
terditi, kakor de je sedej še ne razumejo dalje krojiti; jo izroče tedej 
prihodnosti, de naj si še nasledniki glavo nad njo belijo. Pred malo leti 
so imeli še čisto apneno, ilovno in kremeuno zemljo za tri kemijske 
pervine; zdaj jih pa že znajo razkrojiti, in sicer vsako v neki poseben 
rud (jnetalj) in v kislic; tako bodo morde še marsikaj, kar jim je zdaj 
pervina, prihodnjič razkrojili, in število kemijskih pervin aH pomnožili, 
ali pa znabiti zmanjšali.
    Od svitlobe in gorkote smo že povedali, de ste nevagljivi, in de jih 
mnogi kemikarji obstojne dele pozemeljskih reči, ali kemijske 
pervine čislajo; mnogi naravoslovci poslednjih časov pa menijo, de 
svetloba, gorkota, nebeški ali strelni oginj in kala-r mična moč 
(Magnetismus) so ena in enaka reč; vse druge pervine pa, ki jih štejejo 
sedaj 55, so vagljive, de njih teža se da po granih, lotih ali funtih 
razločiti in spoznati. Nar poglavitniši pervine, iz kterih so posebno vse 
živali in rastljine zložene, so tele:
    1) Kislic (Sauerstoff), tako imenovan zato, ker druge reči o kisa 
— je v nar veči meri od vsih druzih pervin na svetu pri-čijoč; je v vodi, 
v navadnim zraku, v vsih soleh, kislobah, živalih, rastljiiiah, zemljah in 
v mnogih rudah (Eržen) obstojni del; on dela na svetu velike premembe, 
zgloda svinc, kotlovino, železo in jih spremeni v rijo; iz rije ga pa 
kemikar odžene, de ima iz nje zopet svinc, kotlovino, železo i. t. d. 
Kislic se zamore z vsako drugo pervino, pa tudi ob enim z več 
pervinami združiti; tako se nare-jajo ali zrastujejo mnogotere reči. 
Pokaže se tedej na svetu v nar več podobah.
    2) Gnjilic (Stickstoff) se odločva od gnjiječih mertvin; od tod 
je njega ime; nar več ga je v navadnim zraku; je obstojni del vsih žival, 
v manjši permeri tudi vsih rastljin.
    3)	Vogelc (Kohlenstoff), ki ga je nar več v voglji, torej njegovo 
ime; je poglavni zložni del vsih rastljin, pa tudi v manjši meri vsih žival.
    4)	Vodenec (Wasserstoff) — brez kteriga se voda ne na-redi — 
najde se v vsih živalih, še več gaje v rastljinah, posebno v tacih njih 
izlečkih, kteri radi gore, kakor v masteh, oljih, smolah, v vosku, cukru, 
žganji i. t. d.
    Od kar so učeni te tukej čislane pervine, namreč kislic, gnjilic, 
vogelc in vodenec — ktere bi si mogel tudi kmetovavec dobro
    

13
v glavo vtisniti in od kterili bomo drugo pot kaj več povedali — 
zapoznali in razločili, je začela kemijska vednost z velikanskimi koraki 
napredovati. 
    Klor *) je neka pervma, za ktero so še le pred ne veliko letizvedili; 
kemikarji ga pa še ne zamorejo čisto čisto samiga, kakor tudi ne 
kislica, gnjilca in vodenca pred oči postaviti, de bi se vidil; če pa 
demant, nar žlahneji in dražeji kamen tebi pokažejo, vidiš vogelc, 
zakaj iz samiga čistiga vogelca obstoji.
    Ž epi o, vsim znana pervina, je tudi obstojni del žival in rastljin, 
kakor tudi fosfor, ki se najde v vsili kosteh, in ki je čist rumenimu 
vosku podoben; morajo ga v vodi hraniti, sicer se rad vname. Z njim 
pomažejo žepleničico na koncu; če se leta ob kaj terdiga dergne, se 
fosfor vname-in žcplo zažge, žeplo pa lesic vžge, de se tako berž in 
hitreje kakor s krcsanjem oginj naredi. — Še druge nerudninske, 
pa za kmetovavce manj važne pervine so: jod (kteriga je nar več v 
pepelu nekterih morskih želiš), broni (v slanih vodah in v pepelu 
morskih gob), fluor ali flor (v raznih rudninah, zobeh, kosteh in rogeh), 
zelen (v rudninah) in pa bor (v nekterih jezerih in gorkih vrelcih). —
    Vse druge pervine so rudi ali metali, kfere — razun zlata, srebra, 
železa, živiga srebra, kotlovine, svinca in kositarja — vse in v vsih 
jezikih večidel po latinsko ali gerško imenujejo; tako da nid kalium 
imenovan, s kislicam zedinjen, navadno lugasto sol, kiji pravijo tudi 
kali ali potašelj; natrium pa da drugo lugasto sol, tudi soda ali 
natron imenovano; kale i um s kislicam združen, da čisto apneno, a 1 u m 
n i u m ilovno, in s i 1 i c i u m kremenno zemljo. Poleg teh je že čez 30 
druzih rudov, od kterih pa kme-tovavec nobene znanosti ne potrebuje; 
od tukej čislanih pervinpa, ktere bi mogel svojim vednostim vverstiti, 
bomo pri priložnosti kaj več povedali.
§.   11.   Kemijsko krojenje ali ločeuje.
    Vse organske reči obsloje večidel in v nar veči meri iz kislica, 
gnjilca, vogelca in vodenca. Rekli smo popred, de človeka 
telo' je zloženo nar manj iz 12 pervin; če tedej postavimo de vaga 150 
funtov, bo kislica, gnjilca, vogelca in vodenca čez 148 funtov v njem, 
vsih druzih pervin pa ne bo potegnilo dva funta. Taka je tudi pri vsih 
druzih živalih in rastljinah; druge pervine so sicer k njih bilju tudi 
potrebne, so pa vselej v veliko manjših primerah v njih pričijoče, kot te 
štiri tukej imenovane nar poglavniši. Primera med seboj tih štirih 
poglavnih in druzih pervin, iz kterih so mnoge reči zložene, je pri vsaki 
reči nekoliko drugačna, torej so tudi reči med seboj po svojih lastnostih 
razlo-čene, desiravno večkrat iz enacih pervin obstoje.
To nekoliko  razumljivši  storiti  damo  za priliko,   de kisloba
*)   Klor (gerško ime) pomeni po slovensko zelen; ali bi ne smeli po tem  takim pervino »klor« 
po slovensko »zelene« imenovati, kčrje zelenkaste barve?


14
zeleniga grozdja, ki jo tudi kot zlečik jabelčno kislobo imenujejo, 
se po sozrejanji grozdja v cuker spremeni, cuker po vi-novrenji v 
vinocvet, vinocvet pa po kisanji v jesihokislobo; in vender vse 
te reči in vsaka mast in olje in smola in morde še sto in sto družili reči 
obstoje le iz kislica, vogelca in vodenca. Kako močno so pa vse te 
reči po svojih lastnostih med seboj razločne! To nanese drugačna 
primera teh treh pervin, po kteri so zložene. Tako je zamogla 
neskončna vsigamogočnost Božja iz malo enačili pervin, le primero 
med njimi premenovaje, na tavžente med seboj in tedej po njih 
lastnostih razločnih reči vstvariti.
    Kako pa neki zamore kemikar to ali uno reč v nje obstojne dele ali 
pervine razkrojiti ali ločiti? To ne gre tukej kmetovav-cam na dolgo in 
široko razlagati; zadosti je, če se jim reče, de take dela so večkrat 
dolgoterpeče in sitne, de potrebujejo veliko vednosti, iskreniga uma, 
bistriga očesa, veliko umetnosti in sku-ševanja, in nedopovedljivo 
velike marljivosti in skerbi'. Učeni so iz lepe radovednosti in z 
nepreneliljivo stanovitnostjo, naravo pri nje skrivnih delih oblezovaje, 
marsikaj zapazili, kar jim pri takim ločenji na hvalo pride. Za take 
opravila ima kemikar zlo čiste steklenaste ali porcelanaste posode, še 
tanjši važice, kakor gre za cekine vagati i. t. d. Od tega, kar hoče v 
pervine krojiti, vzame v majhni meri in teži, de ima vse pod očmi, de 
mu nič ne uide, in de nič ne zgubi.
    Večkrat naredi kak zlečik; to je neko ločenje iz debeliga; tako 
dobi zlečik in ostanik; taki zlečki so loj, maslo, vinocvet, cuker, vse 
rastljinske olja, farbe, smole i. t. d. Če deneš tri bokale jesiha v 
skledo na hud mraz zmerzniti, koj boš dva zlečka imel; voda se ti iz 
jesiha vkup zleče v led, tega verzi proč; jesihokisloba pa, ki se ti je 
iz vode izlekla, shrani dobro zama-šeno, za kako hudo omedlevco.
    Kemikar razkroji mnoge reči v pervine, ali jih stopivši, ali 
raztopivši, ali pa sožgavši; sploh znane rude kakor zlato, srebro, 
svinc, kotlovino i. t. d. loči jih stopivši; živo srebro pa odgnavši ga kot 
žganje. Marsikaj se hitreje raztopi, če se popred stolče ali zmelje, kakor 
mnoga sol v vodi; tako stolčejo zlato rudo, in jo dobro mešajo z živim 
srebram, dokler se zlato v temle ne raztopi; kadar je raztopljeno, veržejo 
zemljeno gluho rudo, ki na verh splava, proč, živo srebro pa odžend z 
ognjeno silo, de jim v posodi čisto zlato ostane; odgnani puh pa vlovijo 
in ohladijo, de iz njega živo srebro zopet nazaj dobe.
    Če pa kdo hoče kako reč, jo sožgaje, razkrojiti, mora s posebno 
marljivostjo skerbeti, de mu nič ne odleti, de vse in čisto vjame. Kako 
reč v pervine ločivši ne sme kar drobtince ne zapraviti ali zgubiti; od 
vsake mora tanjki odgovor dati, kam de je prišla; če tedej pol lota loja, 
ga sožgaje, razkroji v kislic, vogelc in vodene, morajo tudi te tri iz loja 
dobljene pervine vkup pol lota vagati. Take reči grejo pri njih grozno na 
tanjko, — sicer bi ke-mikarji ne bili. De so tedej kemikarske dela 
ninogoverstne, je potem takim lahko razumeti,
    

15
§. 12.   Kemijsko zvezanje ali zedinjenje.
    Vsako bolj kerpko reč neka čudna in nezapopadljiva moč vkup tisi 
in derži, de ne razpade v svoje pervine; taka moč veže kriih ali sir, 
druga pa veči veže hrastov les, in še vcči železo ali apnjenik. Mnoge 
rude stopivši, de postanejo kapljivo-tekoče, objužeš, razveže)? njih 
drobce, de se lahko premikajo; ohladivši pa take, jih vnovič zvežeš. 
Koliko moči moraš oberniti na 10 funtov težek apnen kamen, predenj 
ga razvežeš, in v prah premeniš! — in ven-der tak prah ni še v svoje 
pervine razkrojen; k temu mora priti čez-nj še kemijska moč.
    Kemijska moč razvezuje vse reči, de razpadajo v svoje 
pervine; iz razvezanih pervin pa zvezuje nove reči.
    Organske *) telesa veže in vkup derži kemijska moč, pa pod 
vladanjem moči življenja; ko ta vgasne, jih začne kemijska moč 
razvezovati, de v pervine razpadajo, iz kterih nove reči zvezuje. Vse, 
kar koli narava noviga naredi, iz stariga, popred že razpa-deniga, 
sklada. Iz ravno tistih pervin, kakor so obstale organske reči pred 4000 
leti, obstoje tudi — potem ko so se pervine veliko stokrat razvezale in 
zopet zvezale, razpadle in zopet zedinile — še dan današnji, in misliti 
bi se moglo, de ga znabiti ni človeka na svetu, kteri bi kake drobce ali 
pervine iz Adamoviga telesa — ktera je pa žev skoz tavžente ljudi, žival 
ali rastljin sla, — v sebi ne imel. Živel je 930 let; če je 900 let 
njegoviga življenja slednji dan le po 4 funte se iz njegoviga telesa 
skadilo, in če mislimo, de vsaka nevidljiva, iz njega izpuhtena 
drobtinca je za-mogla v tavžent manjših drobtinc razkrojiti se; lahko bi 
bilo verjeti, de tudi mi imamo kaj drobtinc v svojih telesih, ki so kedaj 
obstojni deli njegoviga telesa bile. Tako bi bili tedej mi tudi po 
kemijskim zapopadku iz Adamoviga mesa in kervi.
    De bi se pa dve reči po kemijsko zedinile, mora saj ena, večkrat pa 
obedve raztopljene biti. Raztopljene drobtince ali pervine se lože 
premikajo in po novih postavah v nove rede, ali v nove reči 
sprejemljejo, zvezujejo in zedinvajo. Mnogoverstne reči se v ognji 
stopijo; na tavžente je pa družili, ki se dajo v vodi, ali v druzih 
kapljivih tekočinah, večkrat tudi v zraku raztopiti. Voda, vse druge 
kapljive tekočine in dišave se v zraku raztopivajo.
    Vse živalske in rastljinske telesa ne zamorejo clo nič — ne od 
zvunej skozi kožo, perje ali korenike, ne od znotraj iz čev, ali skozi čeva 
— v svoj živež oberniti, ko bi v raztopljenim, stanu ne bilo. Če bi 
ti železno kroglico (kuglo) požerl, bi skozi šla; če bi ti pa v kaki bolezni 
dali nestopljeniga — ampak v kaki tekočini raztopljeniga železa piti,  
bo šlo iz čev v tvoje telo, bo
*) Organske reci se sploh vse tiste stvari imenujejo, ktere rastejo in živijo. Človek, 
živali in vse zeliša so torej organske stvari; kamnje in pa rudnine so pa 
neorganske reči. Akoravno je velik razloček med življenjem žival in želiš, imajo 
vender tudi zelisa življenje v sebi, po kterim se iz zemlje prikažejo, rastejo, cvetejo, i, 
t. fl.


16
okrepčalo tvojo kri in meso, de novo moč zadobiš. Koliko tavžent 
deklic je že ozdravelo po železnih opilkih, ki so na bledici (Bleich-
sucht) bolne bile!
    Plošo kositarja (čina) bi lahko 100 let verh ploše kotlovine (kufra) 
hranil in nič posebniga, razun de boste rijavi postale, se ne bo primerilo; 
če ju pa v peči stopiš, boš iz nju imel bron. Tako boš imel iz lugaste 
soli in iz kremena, ju stopivši, steklo ali glažovno; — iz lugaste soli in 
loja ali olja, ju v vodi kuhavši, dokler se ta ne spari, mjilo ali žajfo i. t. 
d. Drobtince raztopljene, se lahko premikaje, so v nove rede stopile, 
drugači zedinile se. Is objuganih, razvezanih ali raztopljenih drobtinc ali 
pervin, raste človeka telo in vsaka druga stvar, tako tudi led, ali kamen 
v Postojnski in v vsili družili enačili votlovinah in jamah.
§. 13.   Kemijsko žlahtanje.
    Ne — kar si je zoperno, le kar se žlahta, se bo po kemijsko sprijelo 
in zedinilo; med oljem in vodo ali jesiham je sovraštvo, ni tedej 
nobeniga zedinenja; med soljo pa, ali ciikram, al j, žganjem in vodo je 
tako veliko žlahtanje, de se berž zedinijo. Če veržeš cekin v živo srebro, 
in ga čez malo časa vun potegneš, bo ves bel in sicer tako, de te belobe 
z obrisanjem nikakor ne odpraviš; poglej, kako do živiga se je živo 
srebro zlata poprijelo, kako se ž njim žlahta! — Če bi pa cekin delj časa 
v živim srebru pustil, bi ves zginil, to je, v živim srebru se raztopil, in ž 
njim v nar manjših drobcah se zedinil. Plošica kositarja (čina) bo na 
stopljenim pa težejim svincu plavala; če se pa tudi stopi, bo ložeji 
kositar, svinec, ki je težeji, prešinil, in sam od sebe ž njim tako pomešal 
in zedinil se, de ne bo več drobtince v ti raztopijini, naj bo že gorka ali 
merzla, de bi ne obstala iz kositarja in svinca. Kdo je neki ložeji kositar 
skozi težeji svinec doli potegnil, in ga ž njim tako popolnama pomešal 
in zedinil? — veliko žlahtanje ali kemijska moč je to storila. Tako bo 
pest v škaf vode veržene soli, po vsi vodi na enako mero se razdelila; tu 
jo kemijska moč — žlahtanje — na vse kraje v enaki meri vleče.
    Kar je koli reči iz več pervin zloženih, so se vse le po žlah-tanji 
zvezale in zedinile. Če bi pa kaka reč z eno pervino združena bila, in do 
druge reči ali pervine prišla, s ktero se bolj žlahta, bo pervo 
popustila, se druge poprijela, in se ž njo zediuila. To kličejo 
kemikarji: zvoljeno žlahtanje (Wahl-verwandtschaff). Kreda ali 
apnjenik obstoji iz apna in iz nek« vogelnokislobe; če deneš malo 
stolčene krede ali apnjenika v žlico, in vliješ va-njo nekoliko jesiha, bo 
jelo to berž se peniti in gomiz-Ijati; kaj je to?— apno se bolj žlahta z 
jesihokislobo kot z vogcl-nokislobo; sprime se s pervo in popusti drugo, 
de proč beži v podobi zraka kot pri vinovrenji. V čreslu (Garberlohe) je 
veliko grenjkozagoltnosti; če ga deneš v vodo. bo zagoltnost, se bolj z 
vodo žlahtaje, čreslo popustila, se z votlo sprijela, in v nji raztopila. 
Deni pa zdaj v tako vodo, od vse mezdre očišeno kravjo kožo, in 
zagoltnost bo zopet vodo popustila, po veči žlahti se kožo
    

17
poprijela, va-njo šla, in jo vkup stisnila ali vstrojila. Tudi po takim 
zvoljenim žlahtanji se velike premembe z mnogimi rečmi na 
svetu godijo.
    Vse razpadenja in zedinjenja pozemeljskih reči se narejajo po 
zvoljenim žlahtanji. Kemikarjem je veliko na tem ležeče zvediti, ktere 
reči ali pervine se sovražijo, in ktere se žlahtajo; po tacih vednostih 
zamorejo marsikaj ložeje ločiti, in mnoge pervine ali reči zediuovaje, 
čisto nove reči narejati, kterih še na svetu ni bilo. Že veliko sto let 
umejo vogelc z železarn zediniti v jeklo; ko bi pa kdo vogelc ali 
demant z zlatarn zedinil, bi tu novo reč, ki se še na svetu za-njo ne ve, 
dobil. Po tacih jim zdaj odpertih potih, bodo kemikarji sčasama še na 
tavžente novih reči — ali pervine zedinovaje ali jih leče — naredili, 
od kterih se nam zdaj še nič ne sanja, in clo nobeniga zapopadka 
nimamo.
    Mnogoverstne, reči se dajo v kakoršni meri si koli bodi po 
kemijsko zediniti, kakor vinocvet z vodo, zlato s srebram in kotlovino, 
svinec s kositarjem, ali svinec s srebram i. t. d. Druge reči so pa take, 
de, če se kake reči ali pervine nasitijo, se ne dajo dalje več z njo 
zediniti. Če se je voda soli nažerla in nasitila, se ne bo kar zernica soli 
več v nji raztopilo, marveč neraztopljeno bo na dnu posode ostalo. 
Tacimuzedinjenju pravijo: kemijsko nasitenj e. Vse navadne reči so 
se večidelpo takim nasitenji zedinile.
    Če se dve reči ena druge nasitite, zgubite svoje poprejšne 
lastnosti, in v novi reči nove lastnosti dobite. Steklo (glažovna) je v 
svojih lastnostih vse drugačno, kot kremen in lugasta sol, iz kterih 
zedinjenili steklo obstoji. Mjilo, ki se je iz loja in lugaste soli sprijelo, 
je v svojih lastnostih vse drugačno od loja in lugaste soli. Kotlovina je 
vlačna, še bolj pa kositar; ko sta se pa po kemijsko v bron zedinila, je 
bron kerhik kot steklo, da lep glas od sebe, in nima več lastnosti ne od 
kotlovine, ne od kositarja.
§. 14.   Kaj je gaz?
    Vsakdanjim in neučenim ljudem od kake nevidljive reči čist 
zapopadek dati, ni ravno lahko. Taka nevidljiva reč je zrak, v kterim 
živimo; pa kakor riba vode ne vidi, v kteri živi, in bi za-njo tudi prav 
ne bilo, ko bi jo vidila, ker bi potem živeža več viditi ne mogla, in od 
lakote poginila; tako tudi mi zraka ne vidimo, in ko bi ga vidili, bi nam 
druge reči zakrival, de bi jih viditi ne zamogli. • Zrak je veliko tanjši 
od vode, ima pa vender svojo težo; kolikor teži čeber vode, ravno 
toliko teži 800 čebrov zraka. Ako bi zrak ne bil kaka reč, in teže ne 
imel, bi stermo stoječiga človeka ne vergel, drevja ne izrul in ne 
polomil, voza obloženiga z 150 centi blaga ne zvernil, in barke, 
vpiraje se v nje jadra, iz Tersta v Egipt ali v Ameriko ne gonil. Kakor 
plava riba, se opiraje s plavutami na vodo, ravno tako opira se tič 
naprej lete s perutami na zrak. Kadar so učeni z.baldnam visoko 
kviško vzdignili se in goloba spustili, je ta—že dobro vedoč, de v tako 
tanjkim zraku bi se nemogel s perutami opirati in leteti — s krem-
3


18
peljčiki živo se proprijemal, in kadar so ga po sili vun vergli, je doli 
padel ko kamen. Kjer ni zraka, ali kjer je pretenak, ptič ne more leteti. 
Naglo serkaje zrak skozi vosko z žnabeljnama storjeno luknjico, boš 
občutlej imel, kakor de bi vodo serkal. Zrak je tedej očitno neka reč, 
ktera, ako je ravno ne vidimo, svojo težo ima, sicer bi tacili komedij ne 
vganjal.
    Zrak, v kterim živimo, obstoji iz treh, med seboj popolnama 
razločenih zrakov, kteri pa niso v eniga zedinjeni, kakor, postavimo: 
moka, sol in voda v kruhu, ampak le mešani, kakor če bi maslic 
prosa, četertinko pšenice in mernik ječmena med seboj dobro pomešal.
    Kaj jepa neki en ali drugi teh treh, ali sploh govoriti, vsak zrak?— 
Če se neka pervina z razvezano, tedaj z zdramljeno in občutljivo 
gorkoto (§. 5.) tako zveze, de gorkota zaspi, in de taka pervina z 
gorkoto tako zedinjena potrebuje na tavžente več prostora kot popred—
je to zrak. JValij sodic s srovim pa dobrim moštam, in postavi ga kam 
na gorko; kakor hitro začne vreti, boš zamogel s posebno umetnostjo in 
dobro pripravo 400, ali 800, znabiti še 1600 volovskili mehurjev s sapo 
na njegovi vehi napolniti, in jo, če mehurje zavežeš, za več let shraniti. 
Mošta je bilo pred vrenjem 3 čebre, pobivši ga, kar ga je sodic popil, 
kar se gaj« pri vročini skadilo, ali s penami razlilo, ga bo javalne zdaj 
bokal manj, in vender, če derže mehurji po dva bokala, imaš poleg vina 
še 20, 40 ali 80 čebrov zraka, kteriga pervine so popred v moštu zlo 
malo prostora potrebovale, zdaj pa v zrak spremenjene in zedinjene, ga 
veliko tavžent več potrebujejo.
    Kadar se kaka pervina z gorkoto zvezavši in zedinsi v zrak 
spremeni, pravijo temu učeni vsili narodov in v vsih jezikih: gaz. Vsak 
gaz je tedaj — ko ga nič vkup ne tlači — neka brez mere in kraja 
raztanljiva in razpenijiva tekočina. Učeni razločijo dvojne tekočine: 
kapljive, ki se dajo po kapljicah ali kančikih točiti, kakor voda, 
vino, živo srebro i. t. d.— in razpenljive ali raztegljive, kakor 
vsi gazi in puhi. Med puham in gazam je pa ta razločik, de vsak puh, 
ohladivši se, se spremeni ta hip v to, iz česar se je naredil; iz vodeniga 
piiha dobiš vodo; iz vinskiga žganje; iz živosreberniga živo srebro. Gaz 
poi ostane stanovitno razpenijiva ali raztegljiva tekočina, in to zmirej 
naprej, dokler ga kaka kemijska moč, in sicer po zvoljenim žlahtanji v 
pervino in gorkoto ne razkroji.
    Naravoslovci menijo, de vse pozemljske stvari, ko bi jih nič ne 
tišalo, ne vezalo in vkup ne deržalo, bi se zamogle v gaze spremeniti; 
mislijo, de neizmerljivo nebo je z gazi, čeravno z nezapopadljivo 
tanjkimi napolnjeno; de gazi so narpred stvarjeni bili, in, kakor se iz 
oblaka vodeni kanci ali točje zerna zedinovaje odločvajo, tako so se 
tudi zvezde iz neizmerljivih gazov neba — pa ne preveč na naglim — 
odločile, ali se znabiti še zmirej odločvajo. Slavni pevec gosp. J. 
Koseški so v novo leto vošivni pesmi s krepkim glasam zapeli:
Zakon natore je tak, de iz maliga rase veliko.


19
    Nič posvetniga pa ne postane veliko, če se druge pervine, 
drobtince ali reči z njim ne sprijena]jejo. —
    Pervine, ktere se navadno in v nar večih merah z gorkoto 
zedinovaje, v gaze spremenujejo, so: kislic, gnjilc in vodene.
§. 15.    Kislogaz , gnjilogaz in vodenogaz.
    Kislic je obstojni del skorej vsih pozemeljskih stvari (§. 10.); če 
se od kake reči odloči in z zdramljeno gorkoto stanovitno zveze, de v 
njem spijdča postane, je to kislogaz (SauerstoiFgas.} Kemikarji si 
ga umejo za svoje veselje in skušnje na več viž narediti, vloviti in 
shraniti; tu imajo tedaj čist kislic, pa z gorkoto zveza-niga in pod 
nevidljivo podobo gaza.
    Tak kislogaz puliti iz vsih rastljin ob času njih rastljivosti, je v 
navadnim zraku pričijoč, potreben k življenju vsaki živali; zakaj kjer bi 
ga ne bilo, bi več ne dihala, bi se zadušila, pa tudi luč bi ugasnila in 
oginj pomeri; torej so ga v poprejšnosti imenovali zrak življenja. Sam 
čist kislogaz bi pa za človeka življenje premočan bil:  v takim bi 
njegov maline prenaglo stekel.
    V čistim kislogazu začne tlijoča terska, ali tudi tlijoča goba z 
velikim zubljem ali plamenam goreti, še clo jekleno pero, ko se na 
konci z gobico zažge, bi v takim gazu s tako močno svitlobo, na vse 
kraje nebrojne iskrice stopljeniga jekla raztrosaje, gorelo, de bi skorej 
mogoče ne bilo, tega gledati. Kislogaz ni težji od navadniga zraka, v 
kterim živimo.
    Kakor kislic, se zamore tudi gnjilic, z gorkoto zvezavši ali zedinši 
se, v gaz, to je v gnjilogaz (jStickstoffgas) spremeniti, kakor se pri 
vsakim gnjijenjL godi, Če popolniš iz soda 20 čebrov vina, se ti napolni 
to pričo z 20 čebri zraka; če bi pa pustil v , sodu 4 bokale vina za njega 
živež, in bi ga dobro zalupnil, bo v malo dneh ves kislogaz, kar ga je v 
tim zraku, z vinam se družil, de bo na drenj potegnilo, ali se skisalo; — 
kar je pa še potem zraka v sodu, to je gnjilogaz. Taciga je na mero in 
vago nar več v navadnim zraku. Učeni si ga na mnoge viže za skušnje 
naredijo. V tacim gazu vsaka živa stvar hitro umerje, in oginj naglo 
vgasne.
    Vodene zedinši se z gorkoto, da pa vodenogaz (Wasser-stoffgas). 
Kakor ne zamorejo še kemikarji čistiga kislica, tako' tudi ne čistiga 
gnjilca, ne vodenca, ki sta zložni pervini vsili organskih reči, drugači 
kot pod podobo nevidljiviga gaza pokazati. Vodenogaz si 
kemikarji nar raji vodo na mnoge viže kroječi naredijo; narava ga v 
mnogih okolistavah nareja; tako če poleti s palico v blato gorke luže 
podrezaš, boš vidil veliko mehurčkov zraka skozi vodo kviško iti, to je 
vodenogaz; s posebno pripravo in umetnostjo bi si ga lahko v luži več 
vlovil in shranil. Pri vsakim gnjijenji, pa tudi pri družili priložnostih se 
vodene — spremenivši se v vodenogaz — odločva. Kakor v 
gnjilogazu bi tudi v vodenogazu vsaka živa stvar hitro zadušila se, in 
oginj bi ugasnil; ne da se ne v njem dihati. Vodenogaz se še od vsili 
gazov razloči po tih dveh lastnostih: de je
    

20
    1) od navadniga zraka 14krat ložeji, zatorej kjer se ga koli kaj 
naredi, berž kviško gre. Na to lastnost se opira umetnost z njega 
pomočjo kviško in visoko v nebo vzdigniti se. Če napihneš mehur z 
zrakam, ga dobro zavežeš, na dno kakiga z vodo napol-njeniga čebra 
potlačiš, in spustiš, bo hitro, ker je ložeji od vode, na verh ferknil; 
ferknil bo še na verh, ko bi tudi pol funta svinca na-nj obesil. Tako si 
napravijo serčni učeni tudi mehur ali balon iz več tavžent vatlov prav 
tanjkiga, pa polimaniga zidanja, ga privežejo h tlam, in napihnejo z 
lahkim vodenogazam; obesijo na-nj z vervmi čolnič, de va-nj stopijo in 
marsikaj še seboj vzamejo ; na to pa odvežejo balon od tal, de jih berž 
kviško vzdigne, in sicer tako visoko, dokler ima balon z vunanjim 
zrakam — ki je zmirej kolikor višji toliko tanjši in ložeji — enako težo; 
potem jih pa veter, kakor ga ravno najdejo, naprej žene, dokler s po-
sebno umetnostjo, po malim namreč vodenogaza iz balona spušaje, de 
težji postaja, zopet doli na zemljo ne pridejo. Če bi pa hotli nekoliko 
više vzdigniti se, veržejo kaj vim iz čolniča;
    2) desiravno v vodenogazu nobena reč ne gori, marveč vsaka 
goreča vgasne, vender je ni nobene bolj vnemljive reči, in nobena z 
bolj vročim zubljem ne gori, kakor vodenogaz, če se s kislo-gazam 
pomeša in zažge. Po mestih so jeli fabrike napravljati, kjer v zapertih 
kotlih premog ali dreva žgijoči vodenogaz nare-jajo, ga, od vogelca 
očistivsi, po podzemeljskih ceveh ali rorih kot vodo po mestu na terge 
in v hiše napeljujejo, in na pipice prodajajo. Širji pipice ko človek 
potrebuje, in delj časa ko ima pravico jo odperto deržati, več od nje 
plačuje. Je ni v sedaj-nosti znane bolji svečave od lete, mesta in hiše po 
noči razsvet-lovati, ki jo gazno svečavo (Gasbeleuchtung) imenujejo.
    Rudokopam večkrat vodenogaz hudo zabavlja; ko se jim ga kaj v 
jame spravi, in ko pridejo s svetilam do njega, se zažge z velikim 
vpočenjem, ljudi osmodi, doli verze, de se večkrat tudi zavolj 
pomanjkanja kislogaza — ki se z vnetim vodenogazam v vodo 
spremeni — zadušijo; po 5 do 50 ljudi je že večkrat v rudnih jamah, ko 
jim je vodenogaz notri zašel, po taki nesreči konec vzelo. V 
premogovih rudah se je posebno tacih nesreč bati; zakaj premog, je iz 
nekdanjiga lesa, sploh iz organskih reči, ki obstoje med drugim tudi iz 
vodenca, kteri zamore v tacih jamah v gaz spremeniti se.
§. 16.   Vogelnokisli gaz.
    Vogelc je poglavniši obstojni del voglja; najde se še clo premog, 
de ima v centu po 84 funtov vogelca. Sam čist vogelc se nikakor v gaz 
ne spremeni, zedinjen pa s kislicam in gorkoto da vogelnokisli gaz. 
Demant je popolnama čist vogelc; če se pa nekaj granov demanta v 
primerjenih granih čistiga kislogaza sožge, demant čisto zgine brez člo 
nobeniga ostanjka, in kislogaz postane vogelnokisli gaz, in ima ravno 
toliko teže, kakor sta je imela popred demant in kislogaz.
Vogelnokisli gaz je llkrat težji od navadniga zraka, se da


21
tedaj pri veliki tihoti vremena zlo zlahkama iz posode v posodo, 
desiravno ni nič viditi, prelivati; tako smo ga že po trikrat prelili, in 
vselej nam je luč vgasnil; zakaj tudi v tim gazu nič ne gori, in vsaka 
žival se v njem berž zaduši.
    Kadar kaka reč gnjije, ali žival, les ali posebno voglje gori, se 
kislogaz z vogelcam zedinovaje y vogelnokisli gaz spre-menuje; 
taciga pahajo iz sebe dihaje vse živali, ktere po pljučah dihajo; tak gaz 
vzdiguje testo, kadar shaja in naraša; v veliki meri se odločva iz 
vsaciga mošta, kadar vre; torej je močno nevarno v vinohrame iti, v 
kterih veliko mošta ali dla pri zlo tihim vremeni in pri zapertih vratih 
in oknih vre; nevarno v majhnih stanicah spati, če so tikama zaperte, 
če je več ljudi notri, in če še clo, greti se, voglja noti i prineso; to malo 
kislogaza, kar ga je v sta-nici, povžijejo nekoliko ljudje dihaje, 
nekoliko pa ga povžije voglje, spremenovaje se v vogelnokisli gaz; 
tako ne ostane v slanici dru-ziga kot gnjilogaz in vogelnokisli gaz; 
obadva sta pa taka, de vsako živo stvar zadušita. Velikrat se je v 
bolj merzlih deželah primerilo, de je po več siromaških ljudi v 
majhnih, dobro zapertih stanicah pri zerjavci zaspalo, pa tako, de niso 
več vstali, vse so našli drugi dan zadušene. Tudi v mnoge 
podzemeljske jame ali štirne prileze kadaj iz nižjih globočin 
vogelnokisli gaz, de je zlo nevarno va-nje iti; kjer koli neče luč 
goreti, je treba hitro bežati. Iz studencov kislih vod izvira v 
24 urah na tavžente čebrov vogelnokisliga gaza, ravno tako zvira tudi 
iz mnogih druzih zemeljskih pok ali lukinj veliko taciga gaza.
    Kislic je večkrat zetlinjen z vogelcam, pa ne pod podobo gaza, 
ampak kakor obstojni del mnogoverstnih reči; tacimu zedinjenju 
pravijo: vogelno kislina. Ker je pa kemikarji ne morejo dru-gači 
pokazati, kakor v podobi gaza, pravijo tedaj tudi vogelno-kislimugazu: 
vogelnokislina. V apnjeniku eniga centa je 40 do 50 funtov apna, 
nekaj malo funtov vode in okoli 45 funtov vogelnokisline; pri hudi 
vročini razbeljene peči se vogelnokislina, bolj žlahtaje se s tako veliko 
gorkoto, z njo zveze, in apno po-pustivši beži v podobi gaza. Učeni so 
prepričani, de 3 čevlje dolg širok in globok apnjenik bi dal 16000 
štirjaško globokih čevljev (Kubikfuss) ali prav dobrih škafov 
vogelnokisliga gaza. Ker so vse naše in mnoge druge bele gore 
apnjenik, koliko je neki vogelnokisline v njih? —
    Kadar si hočejo kemikarji tak gaz napraviti, vlijejo nemalo kake 
hude kisline na stoičen apnjenik ali kredo; apno, se bolj žlahtaje s tako 
kislino, se z njo zedini, in popusti vogelnoki-slino, ki proč gre kot gaz, 
de jo v mehurje ali druge posode vlove!
   Vogelnokislina je v mnogih tekočinah v nekim raztopljenim 
stanu; v kisli vodi jo je na mero prav veliko, torej je taka voda kisljata; 
vse vode, ki iz apnjenih gor zvirajo, imajo v sebi nekoliko 
vogelnokisline, ki se je iz apnjeniga kamnja ali zemlje v njih raztopila, 
torej so take vode bolj kerhke za piti. Vsa pro-seničnost ali 
gomizijanje vin je vogelna kislina.   Mnoge vina ali
    

22
ola nalaš tako navede, de jim veliko vogelnokisline, ki se je pri 
vinovrenji naredila, prihranijo. Tako pijačno gomizljanje, ki mu tudi 
musiranje ali šampaniranje pravijo, je marsikterimu zlo všečno.
    Če se prav malo vogelnokisline, pomešane z drugim dobrim 
srakam, dihaje v pljuča potegne, to nič ne de; tudi je kaj v vinu, vodi 
ali olu popiti, nič ne škodje, marveč je mnogoterimu zdram^ Jjiva in 
všečna; ko bi pa človek va-njo zašel in berž iz nje ne bežal, bi se v nji 
kar hitro zadušil.
    Nekaj nar imenitniših kemijskih znajdb ne gre tukaj zamol-čati; 
pred dvema ali tremi leti so kemikarji vogelnokisli gaz strašno prešavši 
v neko na oči snegu podobno in tako nierzlo reč spremenili, de, če se je 
en lot take vogelnokisline na dva funta živiga srebra djalo, je srebro to 
pričo zmerznilo: tako lakom-no in naglo je namreč taka vogelnokislina 
vso gorkoto okoli sebe poserkala, se z njo vnovič v gaz spremeniti. 
Tako čez navadno močne preše ali torklje so za te, ki se z njimi 
pečajo, zlo nevarne, de bi jih, ki razpočivši se, ne pobile, kar se je bilo 
pred-lanjsko leto v Parizu primerilo.
§. 17.    Mnogo verstni drugi gazi.
    Klor, obstojni del kuhinske soli, in mnozih drugih reči, se tudi ne 
da v čistim stanu drugači pokazati, kot v podobi belka-
storumenkljastiga in skozividljiviga gaza, v kterim, desiravno mnoge 
reči kot v kislogazu gore, vender dihati ni mogoče. Tak gaz pokonča 
berž vse rastljinske farbe, torej se da platno in papir z njim prav na 
hitrama vbelili; če se pa tako belenje s posebno skerbjo ne ravna, 
razje klorogaz tudi platno in papir, de sta malo časa terpeča. Zavolj 
razjedljivosti tega gaza je tako •hitro vbelenje pri skerbnih nemških 
gospodinjah ob vso vero prišlo. — V stanicah, kjer ljudje na kužnih 
boleznih leže, razje in pokonča klorogaz, ko se ga kaj naredi, vse iz 
bolnika spuh-tene in v zraku stanice plavajoče kužne drobtince, po 
kterih bi zamogli zdravi bolezin nalesti. Prav bi bilo v tacih okolišinah 
si ga kaj v lekani kupiti, in z njim po zaprošenim uku #) ravnati, zakaj, 
ko bi se ga preveč naredilo, bi prav ne bilo, bi ne dal dihati.
    Najdejo se okoli po svetu mnoge močno žeplene dežele, v kterih 
žepleno rudo kopajo, in iz nje v razbeljenih pečeh žeplo cedijo; žeplo je 
tudi večkrat zedinjeno z mnogimi rudi, je obstojni del, pa v majhni 
primeri, vsih žival in rastljin, samo se v gaz ne spremeni.   S kislicam 
zedinjeno da  žeplenokisligaz,
*) Kupi v tu namen v likarii (apoteki) kake 2 lota kloroviga apna (Klorkalk) in ga doni v 
primerno persteno skledico, postavi jo vstanico, po malim vode na-nj vlivaj in ga večkrat s 
teršico pomešaj, de bo gaz iz njega po stanici puhtil. — Enak pomoček se zamorc tudi takole 
napraviti: Vzemi v enako skledico 4 dele (postavim 1 lot) v štupo stolčene domače soli in 
vlij na-njo polagama 5 delov (postavim 5 kvintelcov) močniga hudičeviga olja. Tudi to 
zmes večkrat pomešaj, in očistil boš sprideni zrak svojiga staniša, v kterim je kak človek na 
kužni bolezni umeri.


23
kteri pa ni obstoječ, zakaj berž vode iz zraka na se potegne, in se 
povodi; tacimu pravijo: žeplokislina ali hudičevo olje; to 
jeneka na oči vodi podobna, močno razjedljiva in strupena reč.
    Žeplo se zedini z vodencam v bolj stanovitni, in tako imenovani 
žeplovodenigaz. Tak gaz se naredi tudi v želodcu in čevah, 
in gre kot veter iz človeka in mnoge živali; ker je lohak, pride precej 
do nosa. Kar nam koli pri kakim gnjijenji smerdi, je tudi 
žeplovodenigaz, ki se pri gnjijenji odločva. Tako tudi v žeplenih 
toplicah raztopljeni gaz iz njih puhti, in deleč okoli smerdi. Pri 
tacili toplicah se tudi ta gaz, kadar na dan pride, razkrojuje, vodene 
zedinovaje se s kislogazam zraka, postaja voda, žeplo pa pada na dno, 
in nareja žepleno blato, v kte-rim se marsikteri kopljejo, od svojih 
bolezin ozdraviti se.
    Fosfor je močno vnemljiva reč; če ga s terščico ali nožičem 
podergneš ali pogladiš, ti to pričo zagori; če v tam i kaj z njim na zid 
zapišeš, se ti bo svetilo, de boš lahko bral. S kislicam zedinjen da 
fdsforokislino, z vodencam pa fosforovodeni gaz. Ta gaz 
je nar vnemljivši od vsih znanih reči na svetu. Ko bi fdsforovodeni 
gaz v mehurčikih skozi vodo spušal, bo slednji mehurčik, kadar na 
verh vode v zrak pride, sam od sebe raz-počijoč se vnel, in kot belkast 
dim se vzdignil.
    AAse znane kosti so nasitene z fosforokislino; kjer tedaj veliko 
zakopanih ljudi ali živine trolmi, ali v kakim močirji mnoge reči 
gnjijejo , se nareja in odločva fdsforovodeni gaz; ker je lahek, gre 
kviško, in v zraku sam od sebe zagori. To so tiste ponočne lučice 
— čez dan se ne vidijo zavolj sončne svit-lobe — ktere so že 
marsikteriga popotnika zapeljale, de ni ljudi ali hiš našel, kjer jih je po 
tacih lučicah iskal, in zavoljo kterih so ljude v nekdajnosti veliko 
praznih ver imeli. Tudi morje, kjer je bolj plitvo, in kjer več reči v 
njem sognjije, je močno fosfo-rasto; če se ponoči z veslam ob-nj 
vdan", se močno zasvetli.
    Vogelc se zedini z vodencam v vogelnovodeni gaz; tak rad 
gori, in nareja se v vodi, če kaj v nji gnjije. V velikih mo-čirjih še ga 
poletu preveč nareja, de so okolni kraji zlo nezdravi, kakor pri 
Mantovi, Ob potopih je na tavžente gojzdov in pa-liidov ali hičja z 
zemljo globoko zakritih bilo, ki so se v premog spremenili. Iz taciga 
voglja se odločva v globocinah vogelnovodeni gaz, in pride po luknjah 
na dan; ko bi ga pri taki luknji zažgal, bi zmirej naprej gorel, dokler bi 
ga ne zmanjkalo. Najdejo se v globocinah zemlje tudi cele, po več milj 
dolge in široke in po več sto čevljev globoke lege kamnate soli; iz take 
soli zamore v posebnih okolišinah veliko čistiga vodenogaza od-
ločvati se in ko bi ga, kjer na dan zvira, zažgal, bi nepreneh-Ijivo 
gorel.
    V nekim kraji na Madjarskim vejo pastirji za take tla, de, če s 
palico va-nje dregnejo, tak zvirilc vodeno- ali vogelnovode-niga gaza 
odpro, ga zažgd, in turšično klasje ali korun pri njem spekd; v druzih 
krajih si pri tacih gazili kaj skuhajo. Veliko je tazih gaznih zvirkov 
okoli po svetu, iz kterih do šest čevljev
    

34
visok zubelj stanovitno gori. V jutrovih Indijah so že pred veliko sto 
leti okoli tacih zvirkov svojim uialikam bogate in lepe tempeljne 
sozidali, v kterih jim brez derv in olja — večin oginj darujejo — v 
sleparenje nevedniga in neumniga ljudstva!
 §. 18.    Podnebni zrak in zrakomcr.
    Nar pqglayniši zložna dela podnebniga zraka sta dva gaza; v 10(5 
funtjtfizraka je nemree 79'fdntoifgnjilogaza in"21 funtov kislogaza, 
tudi je nekaj malo \*pgelnokislogaza v njem, namreč v 1000 funtih 
blizo eniga funta/ Ta primera teh treh zložnih delov navadniga zraka je 
po vsili deželah celi ga sveta, na vsih nar večin visočinah, kakor 
tudi v nar nižjih znanih globočinah enaka, je tedaj stanovitna in 
življenju pričijočiga stvarjenja popolnama primerjena.
    Kakor je vsak gaz neka razpenljiva in raztegljiva tekočina: tako 
tudi podnebni zrak, ker iz gazo v obstoji; je ni tedaj razice ali pokice, 
in ne luknjice tako majhne, de bi je zrak, ko do nje pride, ne napolnil, 
in to ne le nazdol ali nastran, kakor voda, ampak ker je brez mere 
razpenljiv, tudi nazgor; še clo v vodo se za-nne, de ga je v nji na 
prostor osmi ali deseti del. Da se pa tudi bolj od vsake druge reči 
stisniti; če mehur z zrakam napihneš in dobro zavežeš, ga boš lahko 
močno stisnil; kakor hitro pa odjenjaš, se precej raztegne. Imeli so puše 
z votlim kopitarn, de so va-nj po sili veliko zraka spravili, in potim z 
njim po večkrat vstrelili; ker bi se pa lahko s tako pušo človek ubil, 
brez strela slišati, so jih ojstro prepovedali.
    Kakor se voda v globokih morjih sama sebe tlači, de bi, po-» 
stavimo, v globokosti 5000 čevljev kamen, nekoliko niže tudi svinc, 
srebro in zlato plavali in ne na dno padli; tako se tlači tudi zrak, de je 
na tleh zemlje nar gostejši in težji, po meri pa, kakor bi se više šlo, je 
zmirej tanjši in ložeji tako, de na gorah, ki so navpik 14 ali še več 
tavžent čevljev visoke, je zavolj pretanjkiga zraka zlo teško dihati; in 
če človek više gre, se za vsakih 10 ali 15 korakov tako zasopi, de mora 
odpočiti se.
    Kako visoko seže podnebni zrak? Tega mende nihče ne ve; pred 
več leti so učeni sodili, de mora 8 do 10 milj visoko seči; kasneje so 
drugi iz mnogih perkazikov njegovo visokost na 27 milj cenili, nar 
berže je nima nobene meje, velikoveč razpe-njuje se in razširjuje 
zmirej naprej čeravno v nerazumljivi tanjkosti.
    Zrak ne tlači le sam sebe, ampak vse druge reči na svetu; ko bi 
vode ne tlačil, bi pri veliko manji gorkoti zavrela, kakor se vidi na 
visokih gorah. Svoje drage bravce upamo ob kratkim od teže in 
tlačenja zraka prepričati. Nalij sod z vinam do verha, in ga dobro 
zavesi; ko zdaj čepik viin potegneš, nič ne bo iz soda teklo, zakaj ne? 
— zrak vpiraje se v vino, mu brani vun teči, premaguje tedaj še clo 
vina težo; odpri pa sod na vehi, in precej bo jelo teči zato, ker vino, 
zdaj per vehi in čepinci od zraka v enaki meri tlačeno, po svoji lastni 
teži niže pada ali teče.   Iz večiga soda pa z živim srebram nalitiga in 
zavešeniga
    

25
bi srebro pri čepinci vun teklo, ker bi teža srebra težo in tla-čenje 
zraka premagovala. Če piješ vodo iz studenčika po pišalki, misliš de ti 
vodo vlečeš; to ni res, ti le zrak potegneš, ki je v pišalki bil in vodo 
tlačil; ali zdaj, ko ga več v pišalki ni, tlači zrak okoli nje vodo, in jo 
sili va-njo, ki je prazna, iti; deni pa usta proč, de zrak zopet od zgorej 
v pišalko pride, to pričo bo vodo v nji doli potlačil.
    Kako težak je pa zrak? Daj si narediti kositarjevo pa prav vosko 
in 32 čevljev dolgo pišalko; po taki boš lahko, zrak iz nje potegnivši, 
vodo iz pet sežnjev globoke štirne pil; čez 32 čevljev ti jo pa zunanji 
zrak, na-njo tlače, ne vzdigne zato, ker v cevi voda 32 čevljev visoka, 
in zvunanji zrak do nebes sta v enaki teži, tedej vaga stoji.— Z enako 
umetnostjo kakor ti, pijoč vodo iz studenca s pišalko, ali brez nje z 
ustmi, jo vleče in žre tudi vsaka tromba, pa čez 32 čevljev je ne more 
vzdigniti.
    Tako težo zraka bolj na tanjko spoznati, imajo učeni zrakomer 
(Thermometer). To je neka steklenasta, blizo 3 čevlje dolga cev, na 
enim koncu zalita, na drugim pa nekoliko zakro-žena in odperta; va-
njo nalijejo živiga srebra, pa tako, de ni v nji clo nič zraka; potem jo 
po konci vzdignejo, de je odperti konec spodej; od zgorej pri zalitim 
koncu bo srebro nekolika] vpadlo in pri visokosti 27 do 28 palcov 
ostalo. Kadar se ta reč vstavi, ne bo nikoli več spodej pri odperti luknji 
srebro vun teklo; v eni cevi ali na eni strani živo srebro, in v drugi 
odperti pa zrak do nebes sta enake teže; če vaga tedaj srebro v cevi 
dva funta, bo tudi zrak v enako široki cevi 2 funta vagal. Ko bi zaliti 
končik cevi odbil, bi zrak berž va-njo planil, in srebro doli potlačil, de 
bi spodej viin steklo.
    Zrakomer kaže. tedaj sploh težo zraka, in sicer še posebej, ali je 
od dneva do dneva ali od ure do ure nekoliko težji ali ložeji, nekoliko 
bolj ali manj vlažen; vreme se pa ne da po njem za naprej gotovo 
spoznati; zakaj vreme je in tudi zrak večkrat po devet misel na dan.
    S tacim zrakomeram spričujejo učeni, de na telo odrašeniga 
človeka tlači po 30 centov zraka; za to pa nič ne vemo, ker zrak in 
mokrota našiga telesa tacimu tlačenju zoper tlačita; voda je veliko 
težji od zraka, in vender, če greš na dno brezna, bo še veliko več 
centov vode na-te tlačilo, kar pa nič občutil ne boš zato, ker tvoje telo 
zopertlači in ima blizo enako težo kot voda. Z dobrim zrakomeram 
zamorejo tudi učeni visokost gora najti ali zmeriti, zakaj, ker je 
morje okoli in okoli zemljene krogle enako deleč od sred sveta, je tudi 
zrak povsod pri morji pri enačim tihim in gorkim vremenu enako 
težak; na mero pa, kakor se od morja više gre, je zrak zmirej tanjši in 
ložeji, zmirej manj na srebro tlači, tako de na prav visokih gorah 
srebro v zrako-meri clo močno vpade. Po takim vpadanji spoznajo 
visokost mnogih gora, ko s tako mero na-nje gredo, brez de bi se 
veliko per tim pomotili.
4


26
§. 19.   Podnebni zrak na dalje popisan.
    Podnebni zrak, obstoječ iz kislogaza, gnjilogaza in vogelno-
kislogaza, ni nikoli in nikjer prav popolnama čist, ampak več ali manj 
so večidel nevidljivo v njem zlo mnogoverstne reči raztopljene; po 
primeri pa, kakor se v njem više pride, čistejši je; na gorah je veliko 
prijetniši in tečniši, ko v mnogih dolinah, ali clo v mestih.
    Vodenogaz, ali sam ali zedinjen z žeplam ali vogelcam, se 
vzdiguje po svoji lahkoti visoko, in se gori z drugim zrakam pomeša; 
če se pa zedini z gnjilcam v amonijak — neko lugasto sol — beži tudi 
kot gaz kviško. Vse, kar koli spuhti iz živih in mertvili ljudi, žival in 
rastljin čez dan in ponoči, kar ni samo voda; vse močno različne 
dišave; vse kar pri gnjijenji, trohnjenji in gorenji se odločva; ali ne 
plava vse to — raztopivši se — v zraku? — Ko bi Terst, ko bi Dunaj 
pogoril, koliko sto tavžent ali milijonov centov lesa in druziga blaga bi 
se pri tem v gaze ali puhe spremenilo in v zraku raztopilo? Blizo 200 
gorečih gora štejejo na svetu, — koliko gazo v in puhov spahajo te le 
iz sebe od dneva do dneva? koliko jih pride tacih iz podzemeljskih 
globočin in jam po navadnih odduških? Kaj bomo pa še le od vode 
rekli? Nar berže je je več v podnebnim zraku kot na zemlji. IVa nar 
lepši in prijetniši dan velikiga travna se ti prikaže ob enajstih nad glavo 
nek oblačič; zmirej se širi in veči postaja, veterca ga ni od nobene 
strani; ob treh popoldne je oblak že deleč okoli nebo zagernil, zdaj se 
zabliska in zagromi, in kmalo začno kanci na-letvati, ploha se vsuje, 
oblak se vdere, in strašna povodenj ti nograde razkopa in njive prek 
potoka pobere, sosedu jez preterže in mu stope zasuje! Vsa ta voda je 
popred v zraku nad tvojo glavo raztopljena bila, ni bilo ga ne juga, de 
bi je bil iz daljniga morja prinesel. Koliko vode mora neki na nebi biti, 
ker se lahko v vsakim kraji in tako na naglim take lijavce iz nje 
naredeP —
    V zraku je tudi posebno poleti veliko kalamičniga ognja; saj se je 
pri povodnji bliskalo, de je bilo kaj! Mende je ni kemijske pervine na 
zemlji, de bi je več ali manj tudi v raztopljenim stanu v zraku ne bilo. 
Kar koli so še železne rude na svetu našli, je bila vselej taka, de je bilo 
v nji železo s kislicam ali žeplam ze-dinjeno, čistiga pa in svitliga 
železa, kakor se večkrat najde srebro in zlato, niso še našli v nobeni 
rudi; našli so ga pa ven-der že večkrat verh zemlje, v več funtov ali 
centov teških kosih, kteri so se na nebu iz drobtinc sprijeli in na zemljo 
padli. Tako sta pri Hrasinski vasi Zagrebške krasije 26. velikiga travna 
1751 ob šestih popoldne v pričo več ljudi dva kosa čistiga železa med 
gromam in ognjenimi prikazki, v podobi razbeljenih in zlo zamotanih 
verig na preorano njivo padla in se v njo globoko zarinila; večiga od 71 
funtov hranijo še dan današnji v cesarskim muzeumu na Dunaji.
    De je med enakimi gromnimi in ognjenimi prikazki že večkrat in 
v mnogih krajih kamnje od neba na zemljo padalo, je uče-
    

27
nim sploh znano. Naglo prileti od drugej veči'ali manjši ponoči vse 
razsvitljijoča krogla, razpoči se močno zagromivši, in pade kot kamnje 
na zemljo. Naj se take krogle zedinijo iz drobtine v našim podnebnim 
zraku, ali naj prilete iz neizmerljiviga neba, očitno je učenim, de 
obstoje iz sploh znanih kemijskih pervin, zato pravi Latinec: „Coeli & 
terrae est una eademque ma-teria". Mnogi naravoslovci menijo, de 
take krogle, majhne tain-ne zvezdice, pridši iz globokiga neba, memo 
lete z nedopovedljivo hitrostjo in se movsaje ali žule ob naš podnebni 
zrak, gaze zažgo, de vidimo prikazik, ki mu pravijo: de se je zvezda 
potočila. Če pa take krogle blizo zemlje pridejo, jih ta na-se potegne, 
in doli po zraku lete se vnamejo, razpočijo in kot kamnje na zemljo 
padejo.
   Podnebni zrak je tedaj prav prav velika zaloga zlo mnogo-
verstnih reči, kterih živali in rastljine v svoj živež potrebujejo, in jih 
tudi iz zraka dihaje, in po koži ali perji serkaje v svoj živež obračajo. 
Od kod bi neki na starim zidu rasteče drevesce živelo, če ne večidel 
od zraka? — Podnebni zrak je pa tudi kemijska fabrika, v kteri se 
veliko kemijskiga ločenja in zedinjenja godu —
§. 20.   ]Nar veči kemijska fabrika.
    Pod svojimi lastnimi nogami imamo mende nar veči fabriko 
gazov. V poslednjih časih so začeli semtertje — kar so pa Kitajci že 
več sto let pred Evropejci razumeli — v podzemeljskih žilnatih krajih 
studence navertovati, de bi med takimi žilami deleč segajočo in na 
njih dnu močno stisnjeno vodo na dan spravili. Tak studenec, ki ga 
Arteški studenec imenujejo, so pred nekimi leti na Dunaji, druziga 
v Parizu navertali; oba se-žela čez 100 čevljev globoko, in dajeta 
čez ves up obilo vode. Učeni so iz primerjenja tacih voda prepričali se, 
de, kolikor od niže pridejo, toliko gorkeji so.
    Brez števila je okoli po svetu znanih toplic, ktere imajo že po več 
sto ali tavžent let zmirej enako mero gorkote; nektere so tako gorke, 
de se lahko pri njih kaj skuha. Tudi mera v njih raztopljenih 
mnogoverstnih soli, gazov ali drugih rud je zmirej enaka.    Od kod pa 
izhaja vender zmirej enaka mera njih gorkote?
							Učeni  so iz veliko  
skušinj   prepričani,   de   za vsacih  100
čevljev, kakor se navpik niže v zemljo pride, se na gorkomeru srebro 
za stopnico vzdigne, de je tedaj za en grad gorkeje; iz tega sklenejo, 
de 5000 čevljev globoko mora vročina stopljeniga železa biti. To 
razumeti, ni treba noheniga kurjenja ali gorenja misliti si. Če kovač s 
čverstim tolčenjem na nakvalu železice razbeli, ali ni bilo to neko 
pogostno tlačenje? — Tako se v glo-bočinah mnogoverstne reči z 
nedopovedljivo težo tlače ugrejejo, razbelijo in stopijo. De taka 
razvezana gorkota se vzdiguje in razširjava gori v ohlajeno zemeljno 
skorjo, lahko je verjeti.
    Rekli smo, de je blizo 200 gora na svetu, v kterih žeple-ne  rude 
ali premogi   gore;   take   pahajo  iz sebe  neizmerljivo
    

28
obilo gazov in puhov, in spluvajo ki v 10 ali 15 letih po enkrat kar 
veliko pepela, ali peska, ali vrele vode, ali blata, ali razbeljeniga 
kamnja, ali stopljenih rud, ktere poslednje kot potoki po več milj na 
dolgo in v veliki širjavi iz njih v podobi stopljeniga železa teko', in le 
za več mescov ohladivši se, terd in jederčast kamen postanejo. Gorje 
krajem, kamor se taki potoki obernejo. V letu 79 je Vezuvi pet ur hoda 
deleč od mesta Napoli na Talijan-skim toliko spluval, de je naglama z 
mokrim pepelam, peškam in kamnjem 3 cele mesta na enkrat tako 
zasul, de so jih še le v poslednjih časih, ko so štirne kopali, našli in 
odkopali.
    Vzemi 25 funtov stolčeniga žepla, ravno toliko spiljeniga železa, 
namešaj to z vodo in zakopaj v kak lonec za čevelj globoko; za nekaj 
dni se bo po kemijskim ločenji jela gorkota odvezovati ; zmes se bo 
vnela in gorela, de boš podobo goreče gore imel. Ali so take gore v 
kaki zavezi s popred v misel vzeto nižji strašno vročino in s topljino? 
— Tega ne bomo tukaj razsodili; zadosti je, svoje drage bravce 
prepričati, de v velikih globočinah zemlje je dosti veči vročina, kakor 
se navadno misli.
    Naši radovedni bravci dobro vedo, de vlovljeni in stisnjeni puh 
vrele vode iz kotla zamore barko z več tavzent centov blaga po morji 
hitro gnati, ali 1000 ljudi ob enim po železni cesti z veliko hitrostjo 
vleči; tudi jim je znano, de bi se iz bokala strel-niga prahu, ko bi se 
sožgal, toliko gaza naredilo, de bi pri od-pertih vratah in oknih še hišo 
raznesel; tako bodo tudi razumeli, de — če se v podzemeljskih 
globočinah pri hudi vročini silno veliko gazov ali puhov naredi, in če 
hudo stisnjeni ali vklenjeni iz predala v predal, ali iz predala do verh 
zemlje z nezapopadljivo močjo in silo predero — potres zemlje 
postane.
   Popred ko se goreče gore spluvajo, so okoli njih in deleč po 
deželah hudi potresi; velikrat se pa tudi zemlja strese, brez de hi se 
kaka znana goreča gora spluvala; potresi so večkrat strašne
L
 prigodbe za človeštvo; mnoge mesta so že posuli, dežele razdjali,
 _udi in živine na tavžente pobili. V Ameriki je potres neko mesto z 
novim jezeram v popred lepi dolini žalil, de pri tihim bistrim vremenu 
po njim veslaje se vidi na njegovim dnu celo mesto z cerkvami, 
ulicami in tergi, po kterih se pa namesto ljudi mnoge vodne zverine 
sprehajajo.
    Podzemeljski gazi vzdigujejo v velikih močirjih vlačno in ne-
pretergljivo blato kviško k visokim kopam, ktere se kot strašne blatne 
povodnji deleč čez obdelano deželo razlijejo in jo zakrijejo, večkrat so 
že kakor na Gerškim velike otoke iz morja na dan vzdignili, drugej pa 
podpore blizo morja ležečih dežel pretergali, de so se va-nj pogreznile. 
Kakor razrije in povzdigne kertica v vertu zemljo, tako so jo 
podzemeljski gazi razrili in semtertje v visoke, na več krajih po 50, 
tudi čez 100 milj dolge gore razkrojili in povzdignili tako, de še dan 
današnji po več tavzent letih je vsacimu večimu in votlimu voglu ene 
gore, rivec ali nos druge na ravnost nasproti obernjen; ko bi se tedaj 
pogreznile, bi vsi nosi v svoje vogle padli, v kterih so nekdaj bili.
    

29
    Kar je navadnih rudov razun železa, kakor zlato, srebro, svinc i. t. 
d. so vsi ali čisti, kakor na priliko zlato, ali zedi-njeni s kislicam, 
žeplam ali drugimi pervinami iz nezmerjenih globočin v podobi puhov 
se vzdignili, razpoke med skalovjem, v njih ohladivši se, napolnili, in 
se v njih sprijeli, kakor terde saje v dimniku, — ali kakor žgo v Idrii 
žeplo z živim srebram, de se kot puh vzdigujeta in v zapertih dimnikih 
v cinober sprijemljeta. V terdi, živi skali ga ni znamnja od njih, le v 
pokah so rudi. Poke, ki jim tudi pqti pravijo, so od mere lasu do eniga, 
tudi 4 ali 6, malokdaj do 50 ali 100 čevljev široke; take poti veli-krat 
po več sežnjev na ravnost naprej teko, so bolj pogostne ali redke, zdaj 
širji, zdaj vožji, nagnejo se zdaj na desno zdaj na levo, vzdignpjo se 
više ali padejo niže; sploh kakor so popred poke ali pokice bile; tudi 
se primeri, de, ko do sten nove baze pridejo, na enkrat odmanjkajo.
    Če pridejo podzemeljski gazi ali puhi v veči meri v naš podnebni 
zrak, zamorejo velike vremenske premembe, od kterih učeni še malo 
ali nič ne vedo, narejati; nam veliko dobriga, pa tudi dostikrat kaj 
štodljiviga nakloniti. Mnoge kužne bolezni, človeške in živinske, od 
kterih zdravniki clo nič ne vedo, od kod de so, imajo morde v njih 
svoj izvirk.
§. 21.    Dihanje.
    Človeka telo, obstoječe iz pozemeljskih pervin, je s tem sve-tam 
v zlo velikih zavezah; ene je že prednamstvo spoznalo, druge so v bolj 
poslednjih časih na tanjko razumeli, in nektere bolj skrite bodo mende 
še zanamstvu v razumenje prihranjene. Od ene nar poglavniših bomo 
tukaj govorili. Ker smo že več od ga-zov povedali, upamo svojim 
vdanim bravcam vgoditi, ko jim tudi dihanje razložimo.
    Brez jedi in pijače, ki jih tako potrebne čislajo, bi vender človek 
še nektere dni živel, brez zraka pa še ure ne; zamašite človeku usta in 
nos, in njegov maline se bo koj vstavil, zubeljc njegoviga življenja bo 
ugasnil: velika in čudna zaveza med člo-vekam in zrakam! — Pljuča 
so mehu podobne; kadar se stisnejo, zrak iz sebe pahnejo; če ga pa v 
se potegnejo, se močno razpnejo ali raztegnejo. Ker zainorejo toliko 
zraka shraniti, morajo votle biti; njih votljava pa ni iz ene velike, 
ampak iz več tavžent majhnih luknjic ali predalčkov, do kterih vsih je 
zraku pot od-perta. Ena serčna žila, velika odvodnica 
imenovana, pelje kri iz serca po svojih lastnih potih ravno v enake 
luknjice ali predalčke, de pride tako kri do gotoviga dotikanja z 
zrakam. Tukaj se pa godi neko kemijsko ločenje in novo zedinjenje.
    V 100 granih navadniga zraka je 79 granov gnjilogaza, 21 
kislogaza in nekaj pa clo malo vogelnokislogaza. Naj potegne zdaj 
človek z enim dihlejem, postavimo, 10 granov zraka, bo v leteh: 8 
granov gnjilogaza in 2 grana kislogaza. Gnjilogaza pahne nazaj vun, 
kolikor ga je noter potegnil; s kislogazam se pa velika prememba 
godi; razkroji se v kislic in gorkoto; nekaj
     

30
kislica se združi s kervjo in jo na rudeče pofarba, nekaj se ga pa zedini 
z vogelcam, iti ga je kri seboj v pljuča pripeljala, de se tam iz nje 
odločva, in z gorkoto sprimši se, postaja vogelno-kisligaz, ki ga iz 
pljuč pahamo. Pri vsakim vdarku ali bitku serca nova kri v pljuča 
priteče, druga kervna žila, ki ji pri-vodnica pravijo, jo pa iz 
imenovanih luknjic od vogelca očiše-no, in s kislicam napito v serce 
nazaj pripeije, od kodar po drugi serčni žili, ali odvodnici — ki se 
zmirej v veje do nar manjših razdeli— se zopet po celim telesu razlije; 
iz vsih telesnih koncov in krajev pa leze nazaj, dokler po neki sami 
kervni žili ali veliki privodniei v seree ne priteče.
    Iz rečeniga je očitno, de je gnjilogaz v krotenje kislogaza 
vstvarjen, de bi nam tale preveč čist ne škodoval; de kislogaz 
razkrojivši se v gorkoto in kisiic, nam daje gorkoto, ki se iz pljuč in po 
kervi v celo telo razširja. Nar menj je pride na telesne konce, torej nas 
nar hitreje v nos, roke in noge zebe; torej berže stare ljudi in mnoge 
bolnike zebe, ker kri po njih telesih veliko bolj počasi teče; mladi 
ljudje so pa veliko gorkeji, ker bolj hitro dihajo in kri hitro po njih 
žilah teče, in jih tedej bolj greje. Ko dihanje neha, neha tudi v pljučah 
krojenje kislogaza v gorkoto in kisiic; tu se fabrika ali malin vstavi, 
življenje vgasne, merlič postane merzel; — kjer se večne kuri, oginj 
vgasne.
    Iz tega je tudi očitno, de v majhni tikama zaperti stanici za-morejo 
ljudje, ko jih je več, clo v kratkim času po dihanji kislogaz v 
vogelnokisli gaz spremeniti; kjer pa ni kislogaza, se dihati ne da. V 
čistim gnjilo-vodeno- ali vogelnokislim gazu mora tedaj vsaka živa 
stvar zadušiti se, torej naj se človek tacih gazov varno ogiba. Očitno je 
pa tudi, de v zraku zamorejo mnoge raztopljene in nam škodljive reči 
plavati; ktere, ko jih dihaje v svoje pljuča potegnemo, pridejo tukaj s 
kervjo v dotikanje, po kterim zamore mnoga huda bolezin na ravnost v 
kri zalesti. Ogibati se je tedaj tudi tacih nezdravih ali kužnih zrakov.
§. 22.    Gorenje.
    Kar pri dihanji, se tudi pri vsakim gorenji godi; kislogaz se kroji v 
gorkoto in kislic. Nobena reč ne bo zagorela, če se ni popred od drugod 
po svoji lastnosti dovelj sogrela; le ko je do-velj sogreta, se je kislogaz, 
krojivši se, loti: njegova gorkota se zedini s svitlobo, ki je vsake reči 
obstojni del, in da viden oginj; kisiic pa se sprijemlje z rečjo, ki gori, in 
jo okisa. Če gori ogel, se kisiic z njim zedinjuje v vogelnokisli 
gaz; če gori žeplo, se kisiic z njim sprijemlje v žeplenogaz, ki se 
hitro povodi, in postane vodena žeplokislina. Kadar pa dreva 
gore, je več ločenja in zedinovanja; dreva obstoje iz vode (jih ni tako 
suhih, de bi ne bilo še nekoliko vode v njih), iz leso-' kisline, in 
sploh iz vogelca, vodenca, kislica, zla malo gnjilica, in 
nekoliko različnih soli in zemelj. Pri gorenji beži voda proč ali kot 
puh, ali se razkroji v kisiic in vodene; kisiic zedinovaje se z vogelcam 
beži kot vogelnokisli gazj vodene
    

31
gorivši s kislicam postaja voda in leti proč kot puh; gnjilic, ali se 
spreminuje v gnjilogaz, ali pa zedinovaje se z vodencam, beži kot 
amonijakov gaz; od bežeče lesokisline se sprime nekoliko v dimniku 
in da saje; soli pa in zemlje, ki jjh imenujejo nezgor-ljive, ostanejo, in 
jim pravijo pepel. Če bi tedaj kemikar 4 lote derv sožgal, vse gaze in 
puhe vlovil, bodo s pepelam vred malo čez 4 lote vagali zavoljo 
kislica iz zraka, ki se je pri gorenji z eno ali drugo pervino zedinil. 
Vsaka reč tedaj, ktera zgori — če se vsi nje obstojni deli vlove, de se 
clo nič ne zgubi — je za toliko težji, kolikor se je kislica z njo 
sprijelo.
    Med gorenjem in dihanjem je tedaj ta razločik, de pri gorenji se 
več kislogaza, in bolj na naglama kroji; de se več gorkote razvezuje, 
kiera, zedinovaje se s svitlobo, da viden oginj.
    Iz tega se tudi vidi, de kjer ni kislogaza, ne more nobena reč 
goreti, in de v vsih gazih, v kterih se ne da dihati, se tudi ne da luč 
vžgati, ne nar manjši oginj zakuriti, še clo ne iskrica vkresati. Tudi pri 
gorenji, kakor pri dihanji ni z gnjilogazam zraka nobene premembe. 
Če hoče kovač veči vročino narediti, z meham pihaje več 
kislogaza v oginj pošilja; tudi na ognjisih se z meham bolj ko z 
ustmi podpiha; zrak, ki pride iz pljuč, ni več tako kislogazast. Pri 
veličin pogorih se kar veliko kislogaza pokvari; ker ni z gnjilogazam 
zedinjen, ampak le z njim zmešan, hitro teče od vsih krajev skozi 
gnjilogaz vkup, se, kjer ga manjka, namestiti in v enako mero 
poverniti. Torej vstanejo pri tacih pogo'rih veliki vetrovi, kteri 
storijo, de oginj še veči prihaja. Če kislogazu pot zapreš do ognja, 
gotovo ti bo vgasnil. Postavi v kako skledico majhno lučico po konci, 
deni verh steklenast kozarc, in vlij malo vode v skledico, de ne bo 
mogel kislogaz pod kozarc iti; ta hip, ko ne bo več kislogaza pod 
kozarcam, ki se bo ves že razkrojil, ti bo lučica vgasnila.
    Na to kemijsko postavo se opira gašenje ognja, ki le v tem obstoji, 
de se zraku, to je kislogazu, brani pristop k gorečim rečem. Zato ne 
gasi le samo voda, ampak tudi rezanca (jskd-pa, Hacksel) če jo na 
debelo in z močjo na oginj veržeš, de ga pokrije in tako od ene strani 
kislogaza k njemu ne pusti, od druge strani pa tudi gnjilogaz o v dim, 
ki iz zasmodene rezance puhti, dotiko kislogaza z gorečimi rečmi 
zaderžuje. Oginj gasiti ni tedej nič druziga, kakor zraku, to je 
kislogazu, dotiko z gorečimi rečmi braniti, kar se zamore s 
mnogoverst-nimi rečmi doseči.
    Če pa od ene strani vsi ljudje, živali in ognji toliko kislogaza 
povžijejo, kako je to, de ga navadno nikjer ne zmanjka, in de ga je v 
podnebnim zraku zmirej na enako mero? — in če od druge strani vsi 
ljudje in živali vogelnokisli gaz iz sebe dihajo, če ga še tudi 
nezmerljivo veliko iz kislih vod in druzih lukinj spod zemlje izvira, in 
pri apnožganji nareja se, kako je to, de nas ne zaduši, in de ga ni 
navadno za spoznanje več v podnebnjim zraku? — To je bila velika 
skrivnost kemikarjem do poslednjih časov; od kar so se pa jeli z 
živaljo in rastljinami
    

32
pečati, so razumeli in se prepričali, de rastljine nar več vo-gelca v 
svoj živež potrebujejo, de tedaj kadar rastejo, vogelno-kisli gaz 
serkajo, v sebi razkrojijo in vogelc obderžijo in ober-nejo v svoj živež, 
kislogaz pa iz sebe puhte. V taki zavezi so tedaj živali z rastljinami, de 
živali dihajo iz sebe vogelc kot potrebni živež rastljinam, rastljine pa 
kislic v živež živalim, in de tako ostane primera obstojnih delov 
podnebniga zraka zmirej enaka, kakor mora ravno biti za 
ohranjenje vsih stvari.
§. 23.    Voda.
    Vsak človek vodo dobro pozna, in vender naravoslovci še mar-
sikaj od nje povedo, kar ni vsakimu znano. Čista voda je brez slaja in 
duha, je popolnama skozna, prime se ti persta, to je, ga zmoči, če se je 
z njim dotakneš. Voda iz studencov, luž, rek, jezer in iz morja ni čista, 
ampak z mnogimi živalskimi, rastljinskimi in rudnimi rečmi navdana, 
ki so v nji bolj ali manj raztopljene. Cista voda, kakor si jo kemikarji v 
posebno snažnih posodah kot vi-nocvet sožgd, ali po dolzih deževnih 
vremenih — ki so že vse ptuje iz zraka pograbile — poslednjič vlovijo, 
obstoji iz kislica in vodenca.
    Lavoisier, neki nar glasovitniših francoskih kemikarjev ob času 
perviga punta, je pervi 85 granov vode v 72 granov kislogaza in v 13 
granov vodenogaza razkrojil, in iz teh dveh gazov, jih sožgavši, zopet 
85 granov vode nazaj dobil. Ob glavo so ga bili djali, pa ne zato, ker je 
bil vodo razkrojil, ampak ker so mislili, de obilo penezov ima. Ta 
znajdba je zaslovela po celi Evropi, vse je milovalo možaka take 
učenosti. Kemikarji od tačas do današnjiga dne so kot Lavoisier, in 
na mnogotere druge viže vodo veli-krat že raskrojili, in vselej iz nje v 
enaki primeri kislogaza in vodenogaza dobili, in tudi iz teh dveh 
zrakov,, ko bi sijih bili tudi po druzih potih ali iz druzih, reči naredili, 
so v znani primeri jih sožgavši, vodo naredili. Če se vzame gazov, 
vodo iz njih narediti, na vago , se jih mora vzeti v teži imenovane 
primere; če se jih pa vzame na mero, se mora vzeti vodenogaza — ki je 
14 krat lož j L od kislogaza — še enkrat toliko ko kislogaza; če pa 
vzameš eniga ali druziga na mero ali težo preveč, se ti, kar ga je 
preveč, s drugim v vodo ne zedini, ampak ostane gaz.
    Kadar se ta dva gaza sožgeta, poči ta reč, kakor de bi bil* s pušo 
vstrelil. Vodenogaz gre gori visoko v zrak, in se z drugimi gazi 
pomeša, tedaj tudi s kislogazam; strela iz oblaka v oblak ju zamore 
sožgati in v vodo. spremeniti, in morde ravno to je, kar grom 
imenujemo, ki se pa potem od mnogih oblakov in gora odmeva; tudi se 
večkrat vidi za gromenjem bolj gostih in težjih vodenih kapelj z neba 
padati.
    Težo čiste vode imajo učeni za primero teže drugih reči; če neka 
posoda vode, postavimo, 1 funt teži, je enaka posoda čina 7, jekla ali 
železa 9, srebra 10, svinca 11, živiga srebrd 14, zlata 19 
funtov teška, i. t. d.   Kar je ložjiga od
    

33
vode, na nji plava; kar je težjiga, v nji utoni; kar pa v vodi utoni, 
zgubi svoje lastne teže ravno toliko, kolikor voda teži, ki je bila pred 
na njegovim prostori.
    Voda je vselejza toliko težji, kolikor je več reči v nji 
raztopljenih. Če ti jajce na vodi ne plavaj dobro jo osoli, pa ti bo 
na nji plavalo. Lože je tedaj plavati v morji, kot v družili sladkih 
vodah, in barka, ki je tako obložena, de kar še na morji plava, bi se 
potopila, ko bi z njo v kako reko sladke vode zašli.
    Vode je zlo veliko na svetu; dvakrat je več morja kot suhiga, in 
morja globočiue tudi še niso znane; voda je tudi v podzemeljskih 
jamah, ki previdva s svojim v zemlje skorji ohlajenim puham 
stanovitne studence; voda je v rekah, jezerih i. t. d. Kar veliko je je v 
podnebnim zraku; je obstojni del vsih žival, rastljin, soli, in vsih rud, 
ki se v lepili in stanovitnih merah vledenvajo (kri-stallisiren). Pokaže 
se ter da v ledu iti snegu, ali mehka v ka-pljivotekoči podobi, ali tudi v 
razpenljivi kot puh; veliko je je v zraku nevidno raztopljene.
    V vodi se raztopijo vsi gazi, vse soli, zemlje in še druge rude, in 
sicer tako, de ostane skozna, de od vsiga tega se v nji nič ne vidi. Po 
razločku v vodah raztopljenih reči so te: ter de ali mehke. V terdi se ne 
da sočivje rado skuhati, tudi rojilo ne raztopiti; mnogim obertnikam 
niso take vode služivne, treba jih je kam djati, de se popred vstavijo ali 
vležejo, potem so šele za rabo pripravne. Najdejo se tekoče, čiste, pa 
tako apnene vode, de, kar se va-nje dene, s kamnam oskorjajo 
(inkrustiren); taka je Kerka na Dalmaškim. Iz tacih vod apno, 
odločvaje se, lo-hak kamen (Tuff) postaja; če teče taka voda čez 
hrastovo listje, se ga apno prijemlje, sčasama listje strohni, na apnu ali 
zdaj kamnu, ostane pa njegova lepa in popolna podoba z vsimi 
žilicami vred. Blizo Rima je neka reka pri Tivoli, iz ktere se je apno 
v 400 do 500 čevljev globoko skalovje pa terdiga in zvonečiga kamna 
sprijelo; iz taciga kamna, ki mu pravijo Travertin, so Rimci že 
pred 2000 leti nar lepši palače in tempeljne sozidali, in jih zidajo še 
dan današnji. — Če se v to vodo kak prav storjen kalup ali model 
dene, se vzame čez nekaj let iz njega lepa inoj-strovska kamnata 
podoba.
    Vode so zdrave ali nezdrave; zdrava voda je nar bolji pijača za 
ljudi in živino; nikoli in nikjer nobene vode ne pij, če ne veš, de jo 
ljudje navadno pijejo. Človeku, ki se hoče po dolgih in teških opravkih 
spočiti in kratkočasovati, vsake toplice teknejo; bolj zdrav zrak, 
soznanjenje z mnogimi ljudmi, vesela tovaršija in dobro obložena 
miza je, kar tacimu dobro de, za kopanje pa veliko ne skerbi; pravi 
bolnik pa naj gre le s svetam razumniga zdravnika v toplice; niso ne 
vsake toplice za vsakiga bolnika. Toplice so po razločku v njih 
raztopljenih zlo mnogo-verstnih gazov, soli in družili rud zlo 
razločne, in sicer tako, de ni znabiti na svetu, pri velikim številu 
toplic, vender dvojnih, de bi bile popolnama enačili lastnost; nektere bi 
zamogle nekterim še clo hudo škodovati.   Če to, kar je v toplicah 
nevidno raztop-,
5


34
ljeniga, tudi po nevidljivih luknjicah v človeka telo zleze, ga okrepča 
in mu novo moč in zdravje da; mora tudi vse drugo, kar človek, žival 
ali rastljina v svoj živež oberne, popred ali v zraku ali v vodi 
raztopljeno biti.
    V jutrovih bolj gorkih deželah, na Ruskim pa še clo pozimi se 
navadno pogostama v čistih vodah kopajo; — to je zlo zdravo; voda 
opere in sčisti vse zablatane potne in serkajoče luknjice telesa, mu da 
tudi novo moč, de človek, ki se je prav in v pravim času opral, čuti 
svoje telo' ložeje, bolj gibčno, zdi se mu, de se je pomladil. V vodi je 
velika moč življenja, ni ga ne za nove rane boljiga zdravila od nje.
§. 24.   Kisline.
    Kislic se zedini s vsako drugo pervino, pa tudi ob enim z več 
pervinaini-; vsako zedinjenje kislica z drugimi rečmi se imenuje sploh: 
okisanje. Kislic se pa zedini s vSako rečjd po mnogih merah; kadar se 
ga je le malo s kako rečjo sprijelo, pravijo temu: okisljanc (Oxydul); če 
se zedini v veči meri, de ne premaguje ne eno ne drugo, imenujejo to: 
okisanc (Oxyd), kakor je voda iz kislica in vodenca; tako so tudi 
zemlje in terde lugaste soli, kterih slednja iz nekiga ruda in kislica 
obstoji, oki-sanci; če se pa zedini kislic v nar višji stopnji ali meri s 
kako rečjd, pravijo ti: kislina; tukaj kislic premaguje, kar se velikrat še 
z jezikam pozna.
    Kisline se nikjer na svetu čiste ne najdejo, ampak zedinjene z 
drugimi rečmi; če jih tedaj hočejo kemikarji imeti, jih morajo ločiti, ali 
iz pervin zedinitij najdejo se fabrike, v kterih jih delajo. Kisline se 
pokažejo večidel v kaplji votekočim stanu, zakaj z vodo so v 
bližnji žlahti, jo berž iz zraka na-se potegnejo, in se nekoliko povodijo; 
nektere so terde kakor grampokislina: vo-gelnokislina se pa le v 
podobi gaza pokaže.
    Kisline so za ognjem nar huji kemijske moči; po njih se je narejalo 
in se nareja na svetu ločenje in zedinjenje mnogih reci, tedaj velike 
premembe; večkrat se s kako rečjo v čisto novo reč zedinijo; 
kakšenkrat se pa same razkrojijo, in dajo le kako pervino iz sebe v 
zavezo drugih reči. Veliko reči bi tedaj tacih ne imeli, kakor so, ko bi s 
kislinami zvezane ne bile; tako je apnje-nik apno nasiteno z 
vogelnokislino; če bi ta kislina iz v&h naših gor na enkrat bežala, 
in veter vstal, bi nas z živim apnam pomoril; gips — primorci mu 
pravijo škajola — je apno nasr-teno z žeplokislino; ko bi tele 
kisline v njem ne bilo, prazna bi bila, ga po detelji trositi. Človeka in 
živine kosti so apno nasiteno s fosforokislino. Kisline se z 
lugastmi solmi, zemljami in rudi kar rade in po mnogih potih 
zedinjujejo.
    Kislin poznajo učeni že čez 40; vse so večidel tudi iz kislica 
obstoječe, in tedaj močno kisle, večkrat razjedljive, v nos zbo-deče in 
strupene; vender se najdejo tudi take, de je v njih kislic s kako drugo 
pervino namesten, kakor solna kislina, ki obstoji iz klora in 
vodenca.   Poglavna in vsim kislinam enaka lastnost
    

85
je pa: de višnjeve rastljinske šoke, ali z njim višnjevo pofar-bane reči 
na rudeče obernejo.
    Vpgelnokislina (Kohlensaure) je nar manj močna od vsih 
druzih; če je s kako rečjo še tako terdno zedinjena, in če pride do te 
reči kaka druga kislina v dotiko, bo ta kislina vogelnoki-slino v podobi 
gaza, to je vogelnokisliga gaza odgnala, in se s tisto recjo zedinila. 
Kreda je apno nasiteno vogelnokisline, če vliješ na-njo žeplokisline, 
bo leta vogelnokislino pod podobo gaza odgnala, se z apnam sprijela 
in bo z njim gips postala; ko bi žeplokislina predraga ne bila, bi si 
samogli z njo povsod gips narejati.
    Žeplokislina (Schvvefelsaure) iz žepla in kislica, ena nar 
močnejih kislin, je razjedljiva in strupena; rokodeli, ki je potrebujejo, 
jo morajo dobro hraniti, de otroci in nevedni ljudje do nje ne pridejo in 
se ne ostrupenijo ; zedini se z lugastimi solmi, z zemljami in mnogimi 
rudi. Solnitarokislina (Salpetersaure), obstoječa iz gnjilica in 
kislica, je tako imenovana zato, ker z lugastmi solmi zedinjena da 
solnitar; je nekoliko povodena, v nos hudo zbodeča, ojstro kisJiga 
slaja, in vse organske reči razje; v nji se da srebro raztopiti. Nemci ji 
pravijo: Scheidewas-s, er; zedini se, kakor smo že rekli, z lugastmi 
solmi, in z mnogimi zemljami, in da tedaj mnogoverstne solnitarje. 
Klor z vo-dencam da solnokislino (Salzsaure), ki se tudi nekoliko 
povodi, je močno kisla, zbodeča na jezik in razjedljiva. Če se leta s 
poprejšno, namreč s solnitarokislino pomeša, se zamore v njima 
zlato raztopiti, torej ji pravijo: kraljeva voda; ker kralja vsih rudov, 
to je zlato, v sebi raztopi. Če hočejo tedaj srebro iz kake reči, 
postavimo, iz zlata potegniti ali ločiti, jo denejo v solnitarokislino, de 
se v nji le srebro raztopi; če pa zlato, jo denejo v kraljeva vodo; le 
zlato se v nji raztopi, vse drugo pade na dno; vodo pa čisto in skozno 
na ognji posuše, to je, jo v puh spremene in imajo čisto zlato.
    Te tri tukaj poslednjič imenovane nar močneji kisline so ke-
mikarjem kar služivne sredstva mnogoverstne skušnje z njimi spe-
ljevati, in še marsikaj noviga znajti. S tirni kislinami je pa treba 
zavoljo njih razjedljivosti in škodljivosti s posebno 
marljivostjo in skerbjo ravnati, in jih na posebno varnih krajih 
hraniti.
    Kisline so v zlo velikih žlahtah z lugastmi solmi in se z njimi v 
prave soli zedinvajo. Ker je čez 40 znanih kislin in več lugastih soli, je 
lahko razumeti, de mora število soli veliko biti, in to še za tolikanj več, 
ker se kisline tudi z rudnimi okisanci in z mnogimi zemljami, ki so 
tudi že okisane, v soli sprijemljujejo. Kakor nar berže mnoge, posebno 
rastljinske kisline, je mende še. tuch marsiktera sol kemikarjem 
neznana.
§. 25.   Lugaste in druge soli.
    Obertnikov, rokodelcov in gospodinj je brez števila, ki lugastih 
soli pogostama potrebujejo.   Če navaden pepel zlužiš, čist
    

36
lug ocediš, in ga na ognji posušiš, ti ostane v kotlu lugasta sol, kali ali 
potašelj imenovana; čepa s pepelam nekterih prek morja rastečih 
rastljin tako storiš, dobiš drugo lugasto sol, ki ji pravijo natron. Vsaka 
teh dveh obstoji iz nekiga svojiga posebniga ruda in iz kislica. — 
Tretja lugasta sol je amonijak, obstoječ iz gnjilica in vodenca, in se čist 
le ko gaz pokaže; pri gorkim južnim vremenu ti kakšenkrat v stranišib, 
ne tolikanj smerdeč, ampak bolj zbodeč v nos vdari. Amonijak se 
odločva pri vsacim gnji-jenji; kemikarji ga, kadar kosti ali druge 
živaljske dele v kotlih kakor vinocvet žgejo, narejajo.
    Lugaste ter de soli nič ne diše, so lastniga, žgečiga in skli-jočiga 
slaja, in razjedljive; višnjeve rastljinske sdke ober-nejo vse lugaste 
soli na zeleno, in rumene na rijavo; v vodah se raztopijo; z oljem 
in druzimi mastmi dajejo mjilo ali žajfo, s kremenam pa ali kresivnim 
kamnam stopljene dajo steklo (glažovno). V sto funtih nar terjiga 
kamna, ki je nekdaj stopljena ruda bil, se najde 6 do 7 funtov kalija, 
ravno po toliko tudi natrona; tako kamnje v visocih gorah je sčasama 
po verhi sperstenelo, potopi so gore sprali, tako zemljo raznesli, de je 
ni zemlje na svetu, de bi se teh dveh lugastih soli v nji ne našlo, ki ste 
potrebni živež živalim in rastljinam, in tedaj njih obstojni deli.
    Kali in natron sta v več lastnostih enaka, v druzih pa vender 
razločna; zakaj z enako kislino zedinjena ne dasta enake soli, tako tudi 
z mnogo drugo rudo zvezana dasta razločne reči. Če se zedini lugasta 
sol s kako kislino, zgubi svojo žgečnost in sklijočnost, kislina pa svojo 
preveliko kislost, razjedljivost in strupenost; eno pokroti tedaj drugo, 
de sol iz obeh je prijetniga slaja in zdrava; torej pravijo kemikarji vsim 
lugastim, s kislinami ze-dinjenim solem: ukrotene soli (Veutralsalze). 
Tacih soli je pri velicim številu kislin in pri več lugastih soleh clo 
dosti, najdejo se malokdaj čiste, ampak večidel z zemljami in drugimi 
rudami zmešane.
    Kisline z rudnimi okisanci dajo rudne soli, z zemljami pa, ki so 
že okisanci, zemljene soli; tako je zelen vitrijol žeple-nokislo 
železo; višnjev vitrijol je žeplenokisla kotlovina; tako je apnjenik 
zemljena sol, apno je kalcjum zedinjeno s ki-slicam, tedaj okisanc, in 
je še združeno in nasiteno z vogelno-kislino; golun je žeplenokisla 
ilovna zemlja i. t. d.
    Nar bolj navadna, znana in potrebna je kuhinska sol; ta obstoji iz 
natrona in solnokisline, solnokislina pa, kakor je že povedano bilo, iz 
klora in vodenca. Desiravno je okoli po svetu veliko močno različnih 
soli v rudah, zemljah, ali raztopljenih v vodah, posebno v topličnih 
studencih in v morjih; je vender v nar veči meri kuhinske soli, in sicer 
tako po svetu razdeljene, de vsi narodi — če še tako divji, vender vsi 
soli želni — se lahko za vse svoje potrebe, in tudi svojo živino, ki zlo 
po nji hrepeni, previdijo.
    Morje, ki ga je dvakrat več kot suhiga, je čez in čez, in sicer 
koiikor bolj pod sonce seže, toliko bolj tudi slano; če v zlo
    

37
vročih deželah kdaj hudi viharji kake morske valove v jarčkaste 
ravnine pahnejo, de se tam posuše, ostane sol na tleh, de jo ljudje v 
svoj prid spravljajo. To je ljudi navadilo na ravninah take jarčke ali 
predale narejati, de morsko vodo va-nje spušajo, jo v njih posuše, in 
potem sol poberajo. Vsi primorci, in sploh vsi Ilirci dobivajo le tako 
morsko sol. Na Ruskim dajo morsko vodo zmerzniti; zlečik pa ali 
slanico, ki se iz ledu odloči in ne zmerzne, v ponvah sparijo, de dobijo 
čiste soli.
    Najdejo se pa nad in pod zemljo tudi silno velike lege čiste in 
terde soli, taka je bela, siva, kdaj tudi rudečkasta, zelenkasta i. t. d. Pri 
Kordoni, 15 milj od mesta Barcelone na Španskim, je kos sveta na 
prostor 80 oralov same čiste kamnate soli v podobi večih m manjših 
gričkov; tukaj jo lomijo s strelam kot kamnje na dnevi, in bi lahko 
celo Evropo z njo previdili, zakaj po velikim in dragim prizadevanji 
niso še mogli zvediti, kako globoko de ta lega soli seže; v 100 letih se 
je za 4 do 5 čevljev raztopila, de so grički za toliko niže. Podmestam 
Velička na našim Poljskim, jo tudi tako s strelam lomijo v neki 
znabiti čez 50 milj dolgi in neznano široki in globoki podzemeljski legi 
čiste soli; na ravnost doli pod mestam imajo drugo mestice, svojo 
cerkev, oltar, svete podobe, govoriše, vse iz soli zdelano; tako tudi 
velike shrambe, ulice in ceste, po kterih sol vun vozijo i. t. d. Ker se 
pa pri potrebnjim razsvetljenji tacih ulic in cest sol od vsih strani in z 
vsimi farbami laskeče, se človeku zdi, kakor de bi se v raji vsih 
žlahnih kamnov celiga sveta znašel.
    V druzih krajih ni podzemeljska sol tako čista, ampak bolj z 
zemljo zmešana, ktero potem umetno čistijo. Primerilo seje že tudi, de 
so, ko so zemljo navertali, namesti sladke vode, studenc take slanice 
dobili, de sol iz nje kuhajo, zakaj taki soli pravijo sploh kuhana sol; 
lomljeni pa kamnata, kakor iz morja dobljeni morska sol. Vse tri so 
popolnama enacih lastnost, in naravoslovci so prepričani, de kakor 
mnogi drugi bolj navadni rudi, je bila tudi vsa sol iz globočine ali kot 
puh ali kot stopljina bolj kviško vzdignjena, kjer se je ohladila, 
sprijela ali uterdila, v morji pa raztopila.
    Solnitarokislina, obstoječa iz gnjilica in kislica, zedinši se s 
kaljem, da solnitar; najde se semtertje po svetu iz zemlje ali kamnja 
izcveteč, pa tudi v fabrikah ga narejajo, ker ga obilo za strelni prah 
(smodnik) potrebujejo; z apnam zedinjen da apnjeni solnitar, ki iz 
mnogih starih zidov izcvete, de ga živina liže.
    Če se gaz amonijak — tudi lugasta sol — s solnokislino ze-dini, 
postane neka obertnikam in mnogim rokodelcam dobro znana sol, 
kteri se salmijak pravi.
    Veliko je še druzih soli znanih kemikarjem, zdravnikam in 
mnogim obertnikam, od kterih pa ne gre tukaj dalje govoriti.
§. 26.   Od mnogih zemelj.
Skorja naše zemlje obstoji večidel iz kamnja, kamnje pa ali


38
večidel iz ene zemlje j kakor apnjenik, ali pa je zedinjeno iz dveh ali 
več zemelj, kterim so še druge reči — kakor kali, natron, ta ali una 
kislina, ali tudi kak rud — pridružene. Enake zedinjenja so tudi druge 
zlo mnogoverstne rude, ki se v podzemeljskih luknjah in razpokah 
najdejo.
    De mnogoverstne zemlje niso pervine, ampak de je vsaka izmed 
njih neki rud, s kislicam zedinjen, je že drugej povedano bilo. Kakor se 
zemlje po razpadanji kamnja narejajo, se tudi za-more v posebnih 
okolišinah iz zemlje in druzih pervin kamnje ze-dinovati ali sprijemati; 
pervo je kemijsko ločenje, drugo pa ze-dinjenje.
    Zemlje zamorejo same ali z mnogoverstnimi kislinami v s olj 
zedinjene, v vodi raztopiti se; take nevidno z zemljo navdane vode 
zamorejo še clo mnoge sicer terde organske dele čisto ali popolnama 
okamniti, če va-nje lezejo in v njih zemljo popu-šajo. Jelšov ali hrastov 
les je gost in terd, in vender, ko se v posebnih okolišinah znajde, ga 
zamore taka voda v veliko sto letih počasama skozi in skozi tako 
okamniti, de je oglajen druzimu likanimu in neokamnjenimu enake 
baze v farbi, letih i. t. d. popolnama podoben, in nihče bi jih ne 
razločil, dokler jih ne po-tehta. Tako okamnjenje se začne od zunaj 
lesa in vedno globo-keje sega. Vsi lesi, kosti, posebno hišce povodnih 
červov, kakor luštrenkov, oster, polžev i. t. d. zamorejo tako okamneti; 
najde se jih pa tudi tako okamnjenih reči brez števila yerh zemlje, v 
velikih globočinah in v kamnji visokih gora.
    Najdejo se tudi večkrat v tiski organskih reči; tako, postavimo, 
se je riba v blato zarinila, je poginila, in počasi strohnela; blato se je pa 
sčasama v kamen sterdilo. Naj se zdaj tak kamen podolgama razkroji, 
vidil se bo na obeh plošah tako čist in pppolni vtisk ribe, de se spozna 
kteriga plem,ena de je bila; ali najde se le vtisk nje glave in herbta i. t. 
d. Učeni išejo s posebno radostjo take okamnjence in vtiske, jih 
spravljajo in v muzeumih hranijo, kakor priče grozovitnih prememb, ki 
so se že na svetu, posebno ob potopih godile, v razjasnjenje svojih na-
rodov. Ko bi tedaj kmetovavci bistriga očesa in iskreniga uma kaj 
taciga našli, kar se jim velikrat pergodi, naj bodo vender tako 
rodoljubi, de brez oškodovanja poberejo, ko ne drugači s celim 
kamnam, kjer bi bilo vrašeno, in naj muzeumu svoje domovine 
podarijo.
    Kremenine ali kremenne zemlje je mende nar, več na svetu; je 
obstojni del nar bolj terdiga kamnja zlo mnogoverstiiih baž, ki se je 
nekdaj v stopljenim stanu znašlo, in iz kteriga, so nar viso-keji gore 
sozidane; sperstenina taciga kamna se je po potopih in povodnjih 
povsod raznesla, de se povsod več ali manj saj v podobi z druzimi 
zemljami pomešaniga peska najde; tudi je v majhni primeri zložen del 
vsih rastljin. Kremenina, kakor jo kemikarji iz kresivniga kamna, ali iz 
čisto skozniga vledenca (Kristali) čisto dobe, je ojstra za potipati, 
naredi zareze na slekli; s kaljem ali natronam stopljena da steklo; a 
ilovno zemlja žgana da stek-
    

39
lenost, to je nar bolji opek ali cegel, tudi terdne in lepe posode, kakor 
je porcelan, s kterim se da oginj vkresati; z apnam se mbčnd žlahta in 
da z njim malto, de postane sčasama terda kot kamen.
    Povedati moramo še od posebniga prikazika, de na Francoskim in 
Nemškim so našli na verh zemlje cele po več sežnjev dolge, široke in 
globoke lege kremenine, ki je beli moki podobna; s povikšovavnimi 
očnicami se natanjko vidi, de to so zgolj hišce nekih živalic, kterih 
učeni že veliko plemen poznajo, so pa tako majčkne, de se s hišcami 
vred z navadnimi očmi viditi ne za-morejo. Še popred so naravoslovci 
vedili, de kar je kremena v sred apnjenikov v podobi večih ali manjših 
obisti — kresavni kamni — so iz tacih živaljskih hišic združeni.
    Po kremenini je apnenine nar več na svetu; vse naše bele gore, in 
prav deleč okoli so vogelnokislo apno; v gipsu je apno z žeplokislino 
zedinjeno; najde se dalje pomešana z druzimi zemljami, je obstojni del 
čeravno v majhnih primerah mnogoverstniga drnziga kamnja, mnogih 
rud, vsih živaljskih kosti in rastljin; vse hišce morskih červov in 
polžev so vogelnokislo apno , tako tudi ves marmor. Med marmorjem 
in drugim apnjenikam je le ta razloček, de marmor je bil nekdaj 
stopljena ruda, in je postal, vle-denivsi se, jederčast in terd, drugi 
apnjenik pa se je v vodah vlegel, je večkrat plenjiv in ne zvoni ko 
marmor. Vse farbe marmorja, kamnja ali tudi zemelj pridejo od rudov, 
ki so jim bili pa v zlov majhnih primerah primešani oh času stopljenja. 
—
    Cisto ali živo apno je vsim znano, ima nektere lastnosti lu-gastih 
soli, je razjedljivo in na ranah zlo skeleče. Apno gasivši narediš kar 
veliko gorkote; voda popred tekoča se zedini z apnam v terd stan. Če 
na voz apna 20 čebrov vode vliješ, se vsa gorkota, ki je vodo v 
kapljivotekočim stanu obderžala, zdaj ko se voda z apnam vterdi, od 
nje odloči ali razveže, in razvezana greje, in še veliko vode v puh 
spremeni. Z živim apnam se mora z veliko skerbjo ravnati; pred 2000 
leti so se že cele barke z njim naložene na morji vnele in potopile, in 
še dan današnji se marsikteri voz z apnam obložen pri mokrotnim 
vremenu popred vname in zgori, kakor ga domu perpeljejo. Apno z 
vodo in s kremeninim peškam, če ga je moč dobiti, da nar bolji malto, 
ki vleči vogelnokislino iz zraka na-se, in postaja čedalje bolj terda; 
taka malta starih gradov je bolj terda od kamna.
    V novosozidanih hišah, ali vnovič pobeljenih stanicah ni zdravo 
prebivati, dokler se popolnama ne posuše; že nos ti oznani, de v tacih 
apno v zraku raztopljeno plava; apno je pa razjedljivo, ko ga dihaje v 
pljučah s kervjo v dotikanje pripelješ, ti bo tudi kri razjedalo; eno noč 
v taki stanici spijoč zamoreš hudo zboleti, ali znabiti zavoljo tega še 
clo umreti.
    I lovne zemlje ali ilovnine je še manj kot apnene, in se nikjer 
prav čista ne najde; ko jo kemikarji čisto odločijo, je bela. Tudi 
ilovnina je neka razpadnina ali sperstenina, raznesena po svetu iz 
nekdanjih terdih kamnov, v kterih je bila z drugimi zem-
    

40
ljami, s kaljem in natronam i. t. d. obstojni del. Tako je še vse ilo tudi 
dan današnji neka taka zmes; pa dve ili niste popolnama enaki, razločki 
med njima po primerah njih obstojnih delov so brez števila. V veliko 
deželah, kjer nimajo karanja ali obilo lesa, si delajo hiše iz sroviga ila, 
v druzih ga iz enaciga namena popred v permerjenih kosih na sonci 
posuše, in še v drugih take kose — kakor pravijo — žgo, to je, si 
narejajo opek ali cegel. Tudi na-rejajo iz ila zlo mnogoverstne posode 
od nar navadniših do nar dražjih.
    Desiravno ni ilo obstojni del rastljin, vender pri vsili rastljin-skih 
rejah kar veliko zda, od tega pa in sploh od zaveze zemlje s 
kmetijskimi rejami bo drugej priložnost govoriti.
§.27.   Sklep splošne kemije.
    Poglavne naravne postave in kemijske resnice, kakor smo jih 
dosihmal, kar se je dalo, ob kratkim razložili, so pri sedanji stopnji 
izobraženja evropejskih narodov, slednjimu, kteri hoče med zbrušene 
in omikane čislati se, tako potrebne: de, ko ni z njimi soznanjen, ne bo 
zamogel vsakdanjih pogovorov izobraženih, ki se večkrat na take 
vednosti opirajo, razumeti, in, v njih govorjenja napčno drezaje, se jim 
bo k svoji nečasti bedaka razodel.
    Razloček med starimi in novimi časi je ta, de kar so nekdaj učeni 
vedili, so vedili le za-se in za druge sebi enake; med ljudstvo se je pa 
od njih vednosti razun vernih in djanskih resnic, le malo razsejalo; kar 
so pisali, so večidel v latinskim jeziku pisali, kteriga ni prosto ljudstvo 
razumelo, torej jih je velikrat še clo copernike mislilo. Dan današnji pa, 
od kar so učeni po-glavniši evropejske jezike očistili, zdelali in 
vgladili, pišejo nar raji v občinsko umevnih jezikih, in si neutrudama 
prizadevajo ljudstvam vse svoje vednosti, ktere bi jim zamogle tekniti, 
na-tanjko razlagati. Tako razjasnujejo učeni in razsvetljujejo ljudi od 
nar nižjih gori do nar višjih in postajajo nar veči dobrotniki svojih 
narodov. Vsako vnovič spoznano resnico ali koristno znajd-bo po 
časopisih in knjigah na hitrim vsim narodam in v vsih jezikih k pridu 
človeštva oznanijo.
    De so Slovenci v svojim izobraženji nekoliko zadej ostali, se ni 
čuditi; pred Novicami je niso imeli skorej nobene jezikoveze med 
sabo, tudi so se bili njih pervi učeni, svoj narod preveč v nemar 
pustivši, nekoliko zazabili. Ali, dragi Slovenci! združite se od ene 
strani z enim duham in sercam v napravo in podporo ljudskih šol, brez 
kterih ga ni in ga ne more biti nobeniga na-rodniga omikanja; od druge 
strani pa navdihnite vi možaki pev-skiga duha — kakor so vsi pesniki 
to sladko dolžnost pri svojih narodih vedno spolnovali — navdihnite š 
svojimi milimi, že tako lepo začetimi pesmami serca svojiga naroda, de 
bo od dneva do dneva se povsdigoval na veči stopnjo izobraženosti! Vi 
pa drugi učeni možje! zdramite se vender enkrat iz svojiga, vas ne kaj 
častivniga spanja — in prevdarite, kaj in kako boste
    

41
pripomogli, de bo vaš narod — sicer tako bistriga uma — druge bolj 
izobražene, ko ne prešel, saj vender berž došel.
    Kadar Francozje ali Nemci današnji dan kmetovavcam kaj kemije 
pišejo, precej začnejo pri organski ali kmetijski kemii, misleč, de njih 
bravci že vse poglavne resnice kemije tako razumejo, kakor de bi jih 
zamogli na perste sošteti; mi pa nemoremo še pri slovenskih 
kmetovavcih kaj taciga pričakovati, torej smo v pretečenih spiskih 
narpred poglavitniši in nar potrebniši kemijske resnice in naravne 
postave ob kratkim razložili, brez kterih se ne da clo nič od organske 
in kmetijske kemije razumeti. Podporo smo postavili, na ktero se bo 
dala terdna hiša zidati j deblo smo pokazali, iz kteriga veja kmetijske 
kemije rase. Svoje drage kmetijske bravce pa — kteri so v resnici 
radovedni in uka-željni — serčno prosimo^ in zopet poprosimo, pred 
ko z nami naprej gredo, naše že natisnjene spiske še trikrat, in 
vselej prav pazljivo prebrati, jih kar dobro prevdariti in 
nikar misliti, de kar so nar veči kemikarji cele Evrope v veliko letih, 
po neštevilnih skušnjah in z velikim trudam spoznali in zvedili, — si 
bojo le enkrat prebravši v glavo in za svoje žive dni vtisnili: — ne 
prijatli, to ne gre tako hitro!
    Kakor zamore človek vodo, ko ne po več, saj po 3333 potih v svoj 
prid oberniti — eden jo kermi na svoje fužine, drugi jo je že nakermil 
na svoje stope; ta jo napeljuje na malin, žago; uni na travnike, njive, v 
vert, vinohram, ali pod streho zavolj ognja; tukaj žene voda kolo, in 
kolo verti ob enim 6000 vretenc i. t. d. — ali kakor se dajo postave 
deželne pravice — saj bo-ruške, obstojoče iz desetih knjig — na več 
ko 3333 primerlejev, ali djanske postave na vse misli, besede, djanja in 
še clo zamude oberniti: ravno tako se zamorejo kemijske resnice ali 
postave ne-številnim človeškim delam primeriti, in jih zamorejo v prid 
človeka razjasniti. De se rudarstvo in lekarstvo čisto na kemijo opirate, 
je že drugej rečeno bilo; farbarji dajejo volni, Židi ali svjli in pavoli 
farb brez števila, pa javalne, brez kemijskih vednost! Od kod neki 
farbe brez kemije? — V Čeških glažutah ponarejajo umetavniki iz 
stekla vse žlahne kamne, kar se jih na svetu najde, tako, de kdor tega 
ne ve, bi jih za resnično žlahne kamne vzel in plačal; ali je tudi to brez 
kemijskih znanost? — V Monako-vim, Milani, na Dunaji zmalajo šipe 
eniga samiga cerkveniga okna za 4 do 8000 gold. srebra, in vse take 
farbe v šipe vžgd; ali je tudi vse to brez kemije? — Na tavžente jih je 
med seboj razločenih obertnost in rokodelstev, pri kterih ljudje po ke-
mijskih resnicah razsvetljeni, si s svojimi deli pošteno lep kosec kruha 
služijo. Tako ga tudi ni ne živalskiga ne rastJjinskiga življenja, de bi 
ne bilo v zavezi z resnicami, ki jih kemija ozna-nuje in spričuje; tudi 
skorej ne kmetijskiga dela, de bi ga kemija ne zamogla bolj ali manj 
razjasniti k pridu človeštva.
 
6


Drugi razdelk.
Občinski zapopadki organskiga življenja.
§. 28.   Prestop v organsko kemijo.
    Bravci, ki so naše sostavke marljivo in s premislikam prebirali, 
zdaj dobro vedo, de gorkota, posebno razvezana zlo mno-goverstne in 
velike premembe na svetu dela; de vse pozemeljske reči obstoje iz 
nekih pervin, ki se ne dajo dalje krojiti; de vsaka reč zamore v 
posebnih okoljnostih po naravopostavah v svoje per-vine razpasti, 
in de take razpadene pervine, raztopljene v zraku, vodi ali v družili 
kapljivih tekočinah se po kemijski moči ali po zvoljenim žlahtanji v 
nove reči zedinovajo; oni dobro vejo, de kislic, gnjilic in vodene, 
zedinši se z gorkoto, postanejo gazi: tiste brez mere raztegljive ali 
razpenljive in stanovitne tekočine, ktere — ko jih kemikarji vsako 
posebej narede, vlove in shranijo — desiravno nevidne, se vender med 
seboj po svojih lastnostih razločijo, kot noč in dan, ali kot življenje in 
smert; de vogelc zamore se, ne sam, ampak le s kislicam v vogelnokisli 
gaz — ali z vodencam v vogelnovodeni gaz združiti, ravno tako žeplo 
ali fosfor v žeplenovodeni ali fosforovodeni gaz i. t. d.; vedo, iz kakih 
pervin voda obstoji, in iz kakšnih gazo v je podnebni zrak name-šan; 
vedo, de kisline, večkrat zbodeče, razjedoče in strupene, so posebno 
velike kemijske moči, ktere z lugastimi solmi se močno žlahtajo in se z 
njimi, ki so tudi sklijoče in žgeče, v ukrotene, to je, v prijetne in zdrave 
soli zedinovajo; tako se zedinovajo tudi z rudninskimi okislini in z 
zemljami, ki so tudi že okislini, v soli. Vsako lugasto sol pa in 
slednji okislin, ki se s kako kislino tako žlahta, de se z njo v sol 
sprime, imenujejo kemikarji podlago (Base), imajo tedaj lugaste, 
rudninske in zemeljske podlage, in tedaj tudi take soli. Te podlage 
in soli trojne baze so pa med seboj močno razločne; mnogi rud ali 
metalj ni sam na sebi nikakor raztopljiv; ko se pa s kislicam zedini v 
okislin, in tak okislin s kako kislino v sol, se da potem v vodi raztopiti; 
tako se najdejo v Taznih toplicah mnogoverstni rudi raztopljeni.
    Svoje s kemijskim duham navdane prijatle zdaj udano povabimo, 
nas, ko jim je všeč, v uni vert le prijazno spremiti; tu jim pokažemo 
zaliga fanta, ki, peržvižgaje, prime našo pričo za lopato, in na gredi ali 
leni perst čversto obračaje, jo rahlja, in s tolikanj veči radostjo dela, 
ker velja to tudi v postrego njegove bolehne, zapušene matere in 
hrome sestrice; — tam iz senčniga
    

43
germiča čutimo slavca, kteri svojiga življenja se veseli in ganljive 
pesmice neutrudama prepeva, de si jezičik do kervi oguli; — sonce 
zazre milo spod tamniga oblaka, in čbelice po vertu letajo , in vsako 
cvetico serčno objemaje in kušovaje brenčijo, ko de bi kdo na strune 
brenkal; — drevesa nanizane z nebrojno zaro-jenim sadjem vidno 
gibljejo poganjaje nove mladičice;—-znane in neznane zeliša in 
cvetlice razveseljujejo oči s svojimi čudnimi podobami, z novimi 
lepotami, in nos z žlahnimi dišavami, ki iz njih puh te.
    O tukaj je nam dobro biti! V tem prijetnim raji milo in rahlo 
gibljejočiga življenja se vstavimo, sedimo tje le na kamnati stol pod 
košati gaber, in premislimo, ktere natorne postave in kemijske 
resnice, in kako neki se dajo na človeško, živinsko in rastljinsko 
življenje v prid človeka oberniti.
    Namenili smo bili neke druge sostavke za tisk popiliti in ogla-diti, 
če si pa zdaj tako delo za drugi pot na stran položivši — z 
naravopostavami in s kemijo glavo belimo in vse svoje dušne žilice iz 
ljubezni do drage matere Slovenje napenjamo, se pa tudi nadjamo, de 
nje verli sinovi, ki so spoznali našo dobro voljo in trud, se ne bodo 
naveličali naših sostavkov, spisanih v njih občno razjasnjenje in v 
množenje njih lastne blaznosti.
§. 29.   Moč življenja.
    Od fanta v vertu, od slavca, čbelic, dreves, želiš, trav i. t. d. 
pravimo, de žive; od kamna pa, na kterim sedimo, od zemlje, ki jo 
vertnar rahlja, od vode napravljene v kadi za zalivanje želiš i. t. d. tega 
ne rečemo. Učeni so vse pozemeljske reči razdelili v neorganske in 
organske. Neorganske obstoje iz več delov, ki so med seboj enacih 
lastnost, življenja pa nimajo; tako vsi rudi, rude, kamnje, 
zemlje, vode in vse druge kapljive in raztegljive tekočine. Organske 
obstoje tudi iz več delov, kteri se sicer med seboj razločijo po svojih 
sebi stanovitnih lastnostih in podobah, pa imajo več ali manj 
občutljivosti in gibčnosti v sebi, in to je — življenje 
organskih stvari.
    Organ — je gerška beseda in pomeni orodje; učenim da-
našnjiga dne pa je organ v vsih jezikih tako orodje, ktero — svoje 
sebi lastne podobe in posebnih lastnost — je zopet sostavljeno iz več 
ali manj druži h delov ali organov v eno telo, pa tako, de se vsak del 
ali ud telesa za se in tudi za druge giblje pod oblastjo in vladarstvam 
neke na večno nezapopadljive moči, kteri pravijo: moč življenja.
    Človeško telo obstoji iz silno veliko organov. Nar imenit-niši so: 
možgani in herbtni mozeg, serce, pljuča, želodec, čeva, jetra, vranca, 
ledenice, spolovila, možganne nitke, ki jih čutnice imenujejo, žile, 
miške, kterim se sploh meso pravi, i. t. d. Vsi ti organi so med seboj 
razločeni, vsak ima svojo sebi lastno podobo, različne lastnosti in 
posebno opravilo, ktero gibajoč opravi, vsi združeni pa gibljejo telo, 
de življenja namen doseže.
Vse živali in rastljine obstoje iz več ali manj delov ali orga-


44
nov, in kakor ima vsak del svojo stanovitno lastno podobo in posebne 
lastnosti, obstoje tudi vselej in stanovitno vse živalske in rastljinske 
telesa iz raznih organov in sicer je vsako telo razlo-čeno po svoji žlahti 
ali rodovini. Moč življenja prešine celo telo in spodbada vsaki del h 
gibanju v dosežbo njegoviga posebniga in njemu lastniga namena, in v 
dosežbo tudi namena celiga telesa.
    Žive — to je organske — telesa zamorejo, kar je v vsih svojih 
delih po gibanji postaraniga, zbrušeniga ali odsluženiga, iz sebe pahniti 
in z novim nadomestiti — vse staro pomladiti; one zamorejo tudi po 
sebi in iz sebe druge sebi enake telesa za-roditi, ki se od njih odločijo, 
in sčasama k enakim telesam in z enakimi organi in lastnostmi zrasejo, 
kakor jih imajo telesa, iz kterih so bile zarojene. V tacih zarojenih 
odločkih, kakor so jajca, semena, mnoge čebulice, korenike, tudi 
Tastljinske očesa i. t. d. zamore moč življenja spati, večkrat še clo po 
več let; gorkota jo pa zdrami in zbudi; večkrat paje k temu tudi 
mokrota in dotika zraka potrebna.
    Življenja moč je silno razločna; od tistih tanjkih sivkastih, 
rumenih ali rudečih blečičev na skalah, ki so kamniške rastljine, gori do 
80 čevljev visociga, več tavžent let stariga drevesa, kakšni so razločki 
življenja moči! Od tiste živalice, ki v nekih urah svoje babice babico 
pametva, in svojih vnukov vnučke dočaka, in ktera se lahko po svoji 
volji od mesta do mesta premika — kar hrast in nobena rastljina ne 
zamore — gori do vsih lazi-jočih, plavajočih in letečih žival, in gori do 
človeka, kakšne zmi-rej višji in bolj razločne stopnje moči življenja so! 
—
    Življenje vsih žival vspijočim stanu je enako rastljinski-
mu, zakaj tačas se gibljejo v živalih le notranji organi, kakor na-
vadno v rastljinah; če pa žival čuje, je nje življenje vse drugačno od 
rasti jinskiga, in razodeva se po bolj očitni občutljivosti in 
mnogoverstnim vunanjim gibanji. Na kolikor višji in žlahneji stopnji 
življenja se mnoge plemena živalvznajdejo, iz tolikanj več in 
imenitniših delov so tudi zložene. Človek je pa krona stvstrjenja. 
On ima neumerjočo dušo, um in svobodno voljo; pa tudi njegovo telo 
je iz veliko tanjših in žlahnejših organov sostavljeno, torej tudi veliko 
imenitniši od žival, kar vsi zdravniki Spričujejo, ki mertve človeške 
trupla razdeljujejo in ktere razudnike ali anatomikarje imenujemo.
    Neorganske reči so bile narpred vstvarjene, potem pa organske.' 
namreč zeliša, trave in druge rastljine; po teh: červi, plavajoče, lazijoče 
in druge živali; zadnjič za vsimi, kadar je bilo že vse napravljeno, je 
Bog človeka po svoji podobi, kakor svoje mojstrovsko delo vstvaril.
    Moč življenja je nezapopadljivo velika; obvarje človeško telo, ki 
večidel iz mehkih in rahlih drobcov obstoji, velikih nesreč, in ga spelje 
iz neštevilnih nevarnost gori do starosti 80 do 150 let; kako čudo! Ona 
se da tudi pomnožiti in okrepčati; primerjena gorkota in svitloba, zdrav 
zrak, pametno delo, služiven počitek, potreben živež ji teknejo; 
prevelik mraz, tarna, bolezni, strasti.
    

45
strupi i. t. d. jo slabijo, zadnjič tudi spodkopajo, de moč življenja 
ugasne ali zgine, se vse navadno gibanje organov vstavi; telo, naj bo 
živalsko ali rastljinsko, bo poprej ali kasneje razpadlo, podverženo 
vzdaj zgol kemijskim močem, kakor vse druge neorganske reči.   
Človeška duša pa je neumerjoča!
§. 30.   Zapopadek  življenja.
    Mnoge neorganske reči, kakor rudnine, zemlje, posebno soli, se 
zamorejo iz raztopljeniga stami pri pokoji in primernim času 
vledeniti ali kristalovati (kristallisiren), to je, po posebnih 
merah in primerah v podobe uterditi, ktere podobe so 
mnogoverstnim rečem stanovitno lastne tako, de učeni poznajo več sto 
tacih podob, in ko podobo vidijo, pa že vejo, kaj de je, in iz koga de 
obstoji. V vsakim vledencu ali kristalu (Kristali) je deseti del, kaj 
več ali manj vode, in taki vodi pravijo učeni: vledivna ali kristalna 
voda (Kristallisationsvrasser). Kadar pri tihim vremenu rahlo mete ali 
sneži, se tudi še clo sama voda v grozno lepe snežene zvezdice 
vledenuje; le dobro pazi in na rokavu ali klobuku jih boš vidil. Če pa 
take neorganske reči nimajo pokoja, časa ali tudi ne dovelj prostora, se 
z vledivno vodo' uterdijo, brez de bi tacih sebi lastnih podob na-se 
vzele. Tudi sleherni del organskiga telesa se iz tekočih rastopljin po 
posebnih merah in primerah v podobe, ki so vsacimu organu ali delu, 
pa tudi ysacimu telesu po njegovim plemenu stanovitno lastne, 
uterdijo ali vledenijo; tako' se klenovo pero po svojih merah, primerah 
in podobi razloči od vsaciga druziga peresa; razloči se zajčja noga, ali 
kaka njegova kost od vsake druge noge ali kosti, kar koli jih je na 
svetu; razločijo se vsi organi, vse organske telesa med seboj po svojih 
lastnih primerah in podobah, obstoje tudi še iz več vledivne vode,  kot 
neorganski  vledenci.
    Neorganski vledenci veči prihajajo po drobtinicah, ki se jih od 
zunaj prijemljejo, kakor de bi kepo testa po moki valjal; tudi se kaka 
brodnina ali druga gorna razpadnina s pomočjo ra-stopljene reči po 
kemijsko sprime, sceli in uterdi, kakor de bi bila zlimana. Vse 
organske telesa pa nasproti rastopljene reči globoko v se serkajo; si jih 
vpodobovajo (assimiliren) in tako iz sebe vim rasejo. Neorganske reči 
berž ko so se scelile in uter-dile, ostanejo, kakor so pri miru, dokler ne 
začnejo po kemijsko razpadati. Organske telesa pa se gibljejo; vsak 
njih organov ima svoje posebno delo v službo celiga telesa, in posebej 
še, de, kar je v njem postaraniga, izsluženiga ali nepotrebniga, iz sebe 
pahne in s čisto novim nadomesti.
    Zmirej zidati, dokler ni sozidano, potem pa, in tudi že 
vmes staro in pokaženo podirati in z novim nastavljati; 
ostanjke, smeti, vse nadležno, nepotrebno vun spravljati; 
vse tečaje vedno mazati, de se ne ogulijo i. t. d, v tim obstoji 
življenje vsaciga organskiga telesa.
    Kakor je v fabriki poleg velikiga kolesa še znabiti na tav-žente 
majhnih kolesc, kar čudnih podob, veliko preslic,  vretenc.
    

46
zobičkov i. t. d., ktere bi se, ker se zmirej vertijo, kar hitro vtekle in 
vstavile, če bi se vedno ne mazale in vtečene ne popravljale, ravno 
nekaj taciga so v pripodobi vse organske telesa. Nove oblačila se 
zližejo, lemeš se v peskasti zemlji berž obrusi, nar terdniši jeklo se 
vteče, in tvoje mehko in rahlo telo se ne bo obrusilo, vteklo? — Zakaj 
pa se ni že tvoja dlan, s ktero že 60 let delaš, zbrusila, ali tvoja noga, ki 
te že 70 let po svetu okoli nosi, ogulila? Kje bi bila že tvoja roka ali 
noga, ko bi se ne bilo v nji vse obrušeno ali oglajeno proti in z novim 
namesto-valo? — Od kar si na svetu — morebiti že 70 let — se tvoje 
serce in želodec, tvoje pljuča, čeva, možgani i. t. d. noč in dan 
neprepehama gibljejo; terd kamen se obrusi, jeklo se vteče, tvoji 
mehkorahli organi pa se še niso vtekli! — Svoj duh napenjaje utrudiš 
možgane, de te glava boli; s hojo ali drugim teškim delam utrudiš svoje 
telo, kaj je neki to? Nič druziga, kakor de so udje tvojiga trupla zgubili 
veliko moči, to je: marsikaj je v njih ostarelo, se obneslo, ogulilo, 
vteklo, se zgubilo; ti si lačen, si že-jin, to je: tvoje telo praša, terja, de 
bi se vse postarano, obnošeno, zgubljeno z novim namestilo; telo 
prosi, terja neprejenlji-vo in nezmagljivo počitka in spanja; zakaj ravno 
v spanji se vse tako postarano ali zgubljeno nadomestva.
    Iz odrašeniga človeka se skadi ali spuhti nevidno skozi kožo in 
po dihanji iz pljuč v 24 urah 4 do 5 funtov; poleti pa pri hudi vročini in 
teškim delu mende še več in nekoliko tudi vidno. Naj bo od tega, kar iz 
tebe spuhti, veči del voda, pa vunder pri 4 ali 5 funtih bi utegnilo saj en 
četertin funta tudi druži h telesnih drobtinic biti; ali ne znese to na leto 
60 do 90 funtov? Prijatel, pred sedmimi leti si bil v Zagrebu; palico, 
uro ali plajš, ki si bil seboj vzel, znabiti še imaš, pa od svojiga telesa, s 
kte-rim si takrat v Zagrebu bil, je morde nimaš ne kar poprejšne 
drobtinice več! Že nekdanji naravoslovci so terdili, de se vsako 
človeško truplo v sedmih ali devetih letih popolnama spreo-
berne, — in velike spremembe, ki se neprenehama v človeškim truplu, 
pa tudi v druzih organskih telesih godijo — to tudi po-terdijo.
    Kadar pa tako ponovljanje ostaraniga v organih ali telesih neha, 
nastopi smert in telo razpade. — Ni je več v njim moči življenja, 
pod ktere oblastjo in vladanjem se je vse to spe-Ijevalo!
§.31.   Od reje človeškiga telesa.
    Iz kolikor več razločnih pervin kaka reč obstoji, toliko bolj redka, 
rahla ali puhla je večidel tudi; zlato obstoji' le iz ene pervine, in je 
močno gosto; tako tudi srebro, svinc, železo, de-mant i. t. d.; mnogi 
kamin obstoji iz treh ali štirih pervin, in je tudi še gost in terd; 
rastljine pa in še bolj živali obstoje iz veliko več med seboj 
razločenih pervin, in so tedaj veliko bolj redke in rahle. Če bi jo v 
razlaganji reditve rahliga človeškiga telesa tako zadeli, de bi bila 
našim bravcam skozi in skozi raz-
    

47
umljiva, nddjamo se, de bodo potem tudi rejenje vsih žival in rastljin 
kar lahko razumeli.
    Človeka telo obstoji iz gnjilca, kislica, vodenca in vogelca, 
iz malo lugastih in družili soli; clo malo zemelj, žepla, fosfora, 
železa i. t. d.; obstoji tudi iz vledivne vode, ki je z organi 
kemijsko zedinjena, in še posebej iz veliko redivne vode 
(Vegetationswasser), ktera vsebi raztopljen živež vedno organam v 
rejo pripeljuje.
    Tvoj život se ne more clo nobene reči v svoj živež polastiti in si je 
vpoddbiti, če ni v svojih obstojnih pervinah več ali manj njemu enaka. 
Močnik iz vgašeniga apna, ali iz ila, če bi ga tudi z žeplam ali svincam 
zacverl, mu ne bo teknil; ni namreč v svojih obstojnih pervinah clo nič 
njemu podobin. Ko te pri dobrim zdravji po kaki jedi mika, misliti je, 
de se s tvojim životam žlahta, de ti bo teknila; ko se ti pa gnusi, nikar 
je ne jej. Kakor neumna živina bi tudi človek po duhu in okusu vse 
spoznal, kar mu tekne ali škodje, tode z nezmernostjo v jedi in pijači, 
in z nepotrebnimi žgačejočimi solmi si je svoje počutke pokazil in 
tako oglušil, de po njih tečniga od netečniga na tanjko ne razloči.
    Od dveh reči, de se po kemijsko zedinijo, mora saj ena v 
rastopljenim stanu (§. 12.) biti; tudi tvoj život ne bo v svojo rejo 
clo nič potegnil, kar ni raztopljeniga. Take raztopljene reči vleče v se 
iz zraka po pljučah in skozi kožo po nevidnih ser-kajočih luknjicah, 
še več pa po enacih nevidnih luknjicah iz če v.
    Od gaza lahko rečemo, de je neka pervina raztopljena v 
gorkoti; podnebni zrak obstoji pa iz gazov, in je po razlaganji §. 19. 
zaloga silno veliko v njem raztopljene vode in mno-goverstnih druzih 
reči. Človek ima na štirjaškim palcu (Quadrat-zoll) svoje kože gotovo 
1000 potnih luknjic, koliko tavžent in tavžent jih mora imeti na celim 
životu! Po takih luknjicah spuhti navadno iz človeka 4 do 5 funtov na 
dan; ni ga ne tako čistiga tudi ne gosposkiga človeka, de bi v več dneh 
njegovo perilo, ki ga na golim životu nosi, se ne ogerdilo, zoperno 
dišalo ali smer-delo; ali ni tudi to iz života po nevidnih luknjicah 
izlezlo? V enaki primeri imamo tudi po vsi koži serkajoče luknjice, 
ako jih ravno ne vidimo; kaj bi sicer pomagalo, če bi te omedlevca na-
padla, te na sencih z jesiham spirati? čimu bi človeka v raznih 
boleznih mazali, če bi njegova koža mazila ne serkala? kako bi se v 
toplicah nova moč in zdravje zadobilo, ko bi život iz njih clo nič v se. 
ne potegnil? Kakor se napije morska goba vode, če jo va-njo položiš, 
ravno tako se napiva naše rahlo telo po nevidnih luknjicah zraka in 
množili  druzih v njem raztopljenih reči.
   De pride naša kri v pljučnih odpertih predalčkih - kot med v 
odpertih luknjicah satovja — pri dihanji v dotiko z zrakam, in de se tu 
kislica napiva, jev že drugej (§. 21.) povedano bilo; ali ni to živež iz 
zraka? Čez vse naše zapopadke dobi naš život veliko reje iz zraka, 
vender pa še le veliko več iz čev, tode tudi po nevidnih serkajočih 
luknjicah.
Obložite telo lačniga človeka z nar boljšim mešam, maslenim


48
kruham in žlahnim sadjem; nič mu ne bo teknilo, če skozi usta in 
želodec v čeva ne pride, in se tukaj dobro ne raztopi; potem še le bo 
jelo telo te reči na se vleči.
    Kar je v svojih obstojnih pervinah nar bolj človeškimu životu 
podobno, ga bo zamoglo tudi nar bolj rediti. Veliko reči, kijih ljudje 
vživajo, poprej speko, ocvrejo ali skuhajo, de jih ognjena sila razveže, 
de se lože zdrobijo, razpadejo in potem raztopijo. Kar v usta prineseš, 
morajo zobje s pomočjo jezika, ki vedno vse obrača in pod nje spravlja, 
zdrobiti, somljeti, in dobro s slinami, ki se iz kervi vedno odločvajo in 
pod jezikam iz nekih gobic izvirajo, na-mešati. Tako v ustih somljeta 
jed pride v želodec; okoli želodca so druge gobice, iz kterih neka 
grenkokislina va-nj teče, kisline pa so razjedajoče kemijske moči, v 
kterih se zamorejo mnoge reči raztopiti. V želodcu tedaj, ki se zmirej 
giblje, se vsa ze popred oslinjena jed s tako kisiino nameša in se še bolj 
razdrobi in raztopi. Kadar je želodec po svoje jed prekuhal, odpre 
spodnje vrata in jo pahne skozi nje v čeva. Človeške čeva, od želodca 
noter do zadnjiga konca, so navadno šestkrat daljši kot človek. V 
pervo čevo pod želodcam se iztakajo še žolč iz jeter in pa sline iz 
slinivke (Bauchspeicheldriise), ki pripomorejo po svoje, de še vse 
bolj na tanjko razpade; človek mora pa tudi toliko pijače — vode — k 
sebi vzeti, de se vsa jed v nji dobro raztopiti zamore.
   Čeva obstoje iz neštevilnih nevidnih luknjic ali pijavkic, ktere — 
med tem ko čeva se vedno gibaje vse raztopljeno zmirej naprej po sebi 
pomikajo — iz te raztopljine, kar je za-nje priprav-niga, poserkajo, — 
ostanjke pa na koncu kot nesluživne smeti, vun pahnejo. Čeva so 
pripete na neko mezdro — krežilc imenovano — ta vse na se potegne, 
kar so pijavkice iz čev poserkale, in pošlje po posebnih cevih ali 
rorčkih v podobi mlecniga soka v posodico, ki ji pravijo: mlečna 
štirnica, in ki je uterjena na znotranji lierbet blizo ledjiskih kosti. Iz 
štirnice — v ktero tudi vse, kar koli je telo skozi kožo živeža dobilo, 
po posebnih cevkah priteče — se vzdiguje po neki žili imenovani 
mlečni sok kviško prek znotranjiga herbta, in gori blizo rame izteka v 
neko kervno žilo, se tu s kervjo pomeša, in tudi kri postane. Kri je pa 
občna zaloga, iz ktere vsi udje ali organi človeškiga telesa živež, kakor 
ga ravno za se potrebujejo, dobe.
§. 32.  Kri, rejilo človeškiga telesa.
    Človek potrebuje od dneva do dneva veliko jedi in pijače, in jo 
tudi k sebi jemlje; veči del povžite jedi in pijače poserkajo pa čevne 
pijavkice, de kakor smo ravno povedali, pride kot mleko v kri; od 
cevnih pijavkic ne poserkani, tedaj zverženi os tanj ki se v zadnici 
nabirajo, de jih človek vsak dan sprazni. Tako dobi odrašen človek po 
primeri vžitiga živeža po 6 do 10 funtov na dan mlecniga soka iz čev v 
svojo kri, zgubi pa po druzih potih, kakor bomo slišali, ravno po toliko, 
ker njegov život ostane večidel pri enaki teži.
    

49
    Odrašen človek ima 24 do 30 funtov kervi, ki je v silno čudnim 
in grozno hitrim teku med mejami njegoviga telesa; serce se 
neprenehama razteguje in skerčuje in ta tek takole vodi in speljuje: S 
sercam je zrašeno osem poglavnih kervnih žil; po pervi — pljučni 
odvodnici (Lungenschlagader) pahne serce, ko se po eni strani 
skerči, černkasto kri iz sebe v pljuča; tukaj se razdeli žila v dve, te dve 
v več druzih zmirej manjših , zadnjič v neštevilno žilic, ki dajo v 
predalčkih kri v dotiko z zra-kam, de se tukaj redivniga kisli ca 
napije, nepotrebniga vo-gelca in vodenca očisti in porudeči; iz teh 
predalčkov poserkajo druge žilice očišeno in popravljeno kri, jo 
oddajajo zmirej v veči in zadnjič v štiri žile — pljučne privodnice 
(Lungenblut-adern), ki privodijo ali pripeljejo kri nazaj v medtem 
raztegnjeno serce. Ravno tako pahne serce pa rudečo kri po veliki žili 
— telesni odvodnici (Aorta) po celim životu; ta se precej pri sercu 
razdeli v dve veliki odvodnici, po eni gre kri v zgornje po drugi v 
spodnje telo ; vsaka teh dveh se razdeli zmirej vmanji in zadnjič v 
nevidne žilice in sicer tako, de ga ni ne od zvunaj ne od znotraj života 
tako majhniga prostorca, de, ko bi ga z nar manjši iglico vbodel, bi 
kake žilice ne ranil, in de bi se kri ne prikazala. Na vsih krajih celiga 
telesa serkajo pa kri druge ravno tako majhne in nevidne žilice, jo 
pošiljajo nazaj v veči in zmirej veči in zadnjič v dve veliki žili — 
telesni privodnici (Hohladern), iz kterih teče kri iz zgornjiga in 
spodnjiga telesa nazaj v serce.
    Po eni žili teče tedaj kri iz serca v pljuča, po štirih iz pljuč 
nazaj v serce; po eni iz serca po vsim drugim životu in po dveh iz 
celiga života nazaj v serce. To je dvojni okrogli tek (Kreislauf des 
Blutes) pri človeku, kadar je po rojstvu dihati začel. Eno in krajši 
okroglo pot stori kri iz desniga serč-niga predalčka skozi pljuča in v 
levi preddvorčik serca zopet nazaj. Drugo in daljši pot pa stori iz 
leviga predalčka po celim životu in v desni preddvorčik zopet nazaj. 
Kar je človek jedi in pijače povžil in tudi to kar je skozi kožo v se 
potegnil, pride s kervjo zmešano po imenovanih dveh velikih životnih 
privodnicah narpred v desni preddvorčik serca, in od tod v desni 
predalčik; iz tega pa gre po pljučni odvodnici v pljuča, kjer se 
černa kri (venoses Blut) z zračnim kislicam pomeša in po tem takim 
rudeča kri postane. Tako oživljena in vrudecena kri teče po 
imenovanih štirih pljučnih privodnicah v levi preddvorčik serca 
nazaj, iz tega pride v levi predalčik, in od tod po nar veči telesni 
odvodnici na vse kraje celiga trupla, ki se iz nje rede. Naj bo koža ali 
meso, kost ali kita, možgani, želodec, čeva ali kar koli si bodi, vse kar 
je živiga v truplu, serka to kri in se živi od nje. Kolikorkrat se tedaj 
serce skerči ali vdari, pahne kri, ki je med tim po privodnicah va-nj 
pritekla, po odvodnicah v pljuča in v celi život, tak udar k se občuti v 
sercu in po vsih odvodnih žilah celiga života, to se pravi: serce ali 
žila bije. Kolikor mlajši je človek, toliko hitrejši teče kri po žil ah, 
torej je število posamesnih udarkov serca in,
7


50
žil razločno; pri novorojenim detetu se šteje v eni minuti 130 do 140 
udarkov, pri eno leto starim 1JŽ0 do 180; pri 2 letih 100 do 110; pri 3 
letih 90 do 100; pri 7 letih 85 do 90; pri 14 letih 80 do 85; pri 
odrašenim človeku 70 do 80; pri starih ljudeh 60 do 70 udarkov. Pri 
ženskih in bolj občutljivih ljudeh sploh serce hitrejši bije.  V 
boleznih pa še hitrejši.
    Tiste pijavčice, ktere iz čev vse, kar je v njih, pijejo, so gladovne 
kot mnogi otročaji, marsikaj požrešno poserkajo in po mezdri kot 
mleko v kri pošiljajo, kar je v nji ali clo, ali saj v taki veliki meri, 
nepotrebno ali clo škodljivo. Ker je tedej treba, kri čistiti, torej 
vedno prihaja kri po neki veči odvodnici v obisti ali ledice; obisti so pa 
velika fabrika za čistenje kervi; vsa voda, kar je je preveč, vse 
nepotrebne zemlje, lugaste in druge soli se tukej iz kervi odločvaje po 
posebnih potih v mehur ocejajo; ko je ta preveč napet, nas s tišanjem 
opominja vodo odcediti. Kako naglo kri okoli po životu teče, se lahko 
iz tega prepričaš, ker, če se kej ola napiješ, zamore se primeriti, de po 
četertinu ure te že na vodo opominja; 61 je prišel iz poliča skozi usta in 
želodec v čeva; iz čev po pijavčicah in skozi krežilc kot mleko v kri; 
kri je pa že dokončala svoj tek po tvojim životu, in obisti so tudi že vso 
preobilno vodo in drugo nepotrebno iz kervi spravile in v mehur 
poslale, de te tisi; kako hitro! — in kako čudno! —
    Po drugi veliki žili pritekva kri v jetra, de se tudi tukaj iz nje 
preobilni vogelc in vodene z druzimi pervinami v žolč od-ločva, ki 
pride kasneje v čevah pri raztopljenji jedi na hvalo. Otroci v maternih 
telesih, ki po pljučah ne dihajo in bolni na pljučnici, ki se jim pljuča 
suše, imajo v primeri veči jetra, de opravljajo pri njih plučno službo, to 
je, vodo kroje in napajajo kri s kislicam; vogelc pa in vodene, de bi 
gnjilca ne premagovala, ali pošiljajo iz kervi kot žolč v čeva, ali pa 
spravljajo v zalogo masti za prihodno netilo.
    Iz kervi zvirajo sline, se odločva grenkokislina in teče v želodec; 
iz kervi se narejajo zlomnogoverstne mazila ali olja, za dihalo, de 
brenči kot struna, za ušesa, de ne ogluše, za vse tečaje človeškiga 
telesa, kjer sloni namreč kost na kosti, de se ne ogulijo. Vsi organi 
života od perviga do zadnjiga si previdvajo svoj potrebni živež iz 
kervi; torej pride tudi kri in perpelje v sebi raztopljen živež po nar 
manjših, čudno med seboj zamotanih in prekrižanih žilicah v slednji 
organ; tako je, za pripo-dobo, na koncu vsake korenike slednjiga zoba 
luknjica, skozi ktero pripelje žilica va-nj kri od serca; ta se tukaj morde 
več kot na sto manjših žilic razdeli in zob s potrebnim živežem previdi; 
po drugi žilici teče pa kri skozi enako luknjico iz zoba nazaj v serce. 
Kje bi bil neki že tvoj zob, ko bi ga ne bila kri živila, in v njem vsiga 
zbrušeniga ne namestovala? Tako je pri vsaki kosti in v vsacim organu.
    Če bi človek, ki 150 funtov vaga, trideset dni doma bil, in slednji 
dan 10 funtov jedi in pijače k sebi vzel, bi bilo to v 30 dneh 300 
funtov; naj vaga, kar od njega vidno po dveh znanih
    

51
potih gre, na dan po 5 funtov, bo zneslo to v 30 dneh 150 fun-tov; 
zdaj.na koncu mesca bi mogel tedaj vagati 300 funtov: ker pa le okoli 
150 funtov vaga, je moglo druzih 150 funtov po nevidnih luknjicah iz 
njega spuhteti, tedaj v srednje po 5 funtov na dan.
    Čudne kemijske premembe se skrito pred našimi očmi v organih 
godijo; voda pripelje va-nje kri, to je v sebi raztopljene, in se tedaj 
lahko premikajoče pervine ali drobtinice, organi se po-laste iz nje 
vsiga, kar za se potrebujejo in si vpodobljejo, oddajo pa va-njo tudi 
vse postarano ali odsluženo, in voda — kar se je ni v organih 
razkrojilo ali z"njimi vledenilo — nese te ostanjke in smeti, mende 
tudi v nji raztopljene^ po druzih potih in zadnjič skozi potne luknjice 
večidel nevidno viin iz života; ker ima pa še za telesno rabo služiti, 
teče kot kri iz organov nazaj v serce. Naj dobi tedaj odrašen človelc iz 
čev 8 funtev mlečni-ga soka na dan v svojo kri, naj odcedi vidno 3 
funte vode, in naj odda o funtov nevidniga mende večkrat smerdljiviga 
potu; ostal bo sicer pri svoji teži, pa v njegovim životu so se po tem 
kar velike premembe, velike namestovanja in pomlajenja godile. In to 
je rejenje človeškiga života.
§. 33.   Razločik med živalskim iu rastljinskim
življenjem.
    Kakor živi kri vse živali, tako previdva tudi sork vse rast-ljine in 
vsak njih del posebej s tacim živežem, kakoršniga ravno potrebujejo. 
Rastljine nimajo sicer serca, sok po sebi poganjati, vender se po vsili 
njih delih v posebnih posodicah raztekva, mende z enako hitrostjo kot 
kri v živalih; to vidimo pri vsacim žejnim sadu precej po dežji, tudi pri 
obrezanih tertah. Vsi na to učeni jo terdijo z enim glasam, de sok, 
kteriga rastljinske koreninice serkajo, teče po sterženu in lesu gori na 
vse veršiče — v perje, de se tukaj ko kri v pljučah marsikaj v zrak 
oddajaje in nov živež iz njega na-se potegovaje, spremeni, popravi in 
tako požlah-njen z novo redivno mocjo pod lubadam zopet nazaj v 
korenike pritekva, kjer še clo zadnjič vse nepotrebno ali odsluženo vun 
iz njih kot rastljinsko blato meče.
    Živali potrebujejo za živež v primeri več gnjilca in kisli ca kot 
vodenca in vogelca, rastljine pa nasproti več vo-gelca in vodenca 
kot kislica. Torej se polastujejo rastljine vodenca in vogelca; kader 
vodo in vogelnokislino, ki ju po koreninah in perji serkajo, krojijo; 
kislic pa, ki jim iz vode in vogelnoki-sline ostaja, pulite vedno po perji 
iz sebe. Živali pa se dihaje pelastujejo kislica iz zraka in oddajajo tudi 
dihaje iz sebe, kar je preveč vodenca in vogelca v podobi vode in 
vogelnokisline (§. 21.); gnjilic ostaja tedaj kakor nar potrebniši živež v 
živalskih telesih; le malo — ne dovelj prekuhaniga — zgube z blatam 
in še manj z vodo, ki se od njih odceja.
Iz tega je očitno, de gnjilčne reči (Stickstoffhaltige Nah-


52
rungsmittel) so nar bolj tečni živež vsim živalim; take so: vse 
meso', žitno zernje, sočivje in mnogi rastljinski šoki. Rast-ljine 
potrebujejo tudi gnjilca v zrejenje svojiga sadu; njih sdk in sad 
obstojita tudi iz gnjilca, ne pa njih trupla, te clo nič gnjilca v sebi 
nimajo. Noben učen se še ni prepričal, de bi rastljine od dobljeniga 
gnjilca po kaki poti kaj zgubivale; tako skerbno ga prihranujejo v soku 
za svoje potrebe.
    Živali obstoječe v primeri iz več gnjilca — zgorljivi vodene in 
vogelc iz sebe pahajo — so tudi nar bolj gnjijenju podveržene, 
kjer segnjilic odločva in z gorkoto zedinovaje kot gnjilogaz beži; 
rastljine, posebno mnogi njih izlečki, kakor olje, smola, sladkor, 
vinocvet i. t. d., obstoječe v primeri iz veliko vodenca in vogelca, pa 
rade gorijo. Živalsko truplo hitro sognjije, kdaj vinocvet hrastovo 
deblo sognjilo? Z lesenimi polenami berž oginj zanetil; kdaj bi ga pa 
neki z mesenimi, ako ravno suhimi, napravil? Zgorljive reči, kot olje, 
mast, sladkor, obstoječe iz vodenca, vogelca in kislica brez clo nič 
gnjilca tudi nič ne rede, pa so vender, kakor voda na malin ali derva 
pod kotel, v pravi primeri potrebne, v prekuhanje in zgotovljenje 
gnjilca za rejo telesa. Natora sama odfočva tako zgorljivo reč v 
živalskih telesih kot mast v posebne mešiče ali mehurčke za pri-hodno 
netilo ali kurjavo, kadar bi namreč telo, močno oslabljeno, ne moglo 
druziga živeša za kurjavo k "gebi jemati. Če taka mast iz telesa čisto 
zgine, vgasne tudi zubljic življenja.
    Nar veči razločik nad živalski"m in rastljinskim življenjem 
je ta, de živali se lahko po svoji volji iz eniga kraja na drugi 
podajajo, kar rastljine ne zamorejo. Moč žival-skiga življenja je 
vsrednjena v eno piko tako, de iz te pike gre gibanje vsih posamesnih 
delov ali organov celiga života, moč rastljinskiga življenja ni tako' 
vsrednjena, ni tako ena, ampak bolj rastrosena; le malo živalskih 
plemen je tacih, de, ko bi kako žival na več kosov razrezal, bi iz 
vsaciga kosa nova taka žival zrasla; pri rastljinah je pa to kaj 
navadniga; iz vsake tertne mladike zamoreš novo terto, tudi po dve ali 
tri zrediti. Če mlad hrast ob glavo deneš, pri tleh odsekaš, ti bo iz 
korenike drugi zrasel. — Učeni menijo, de taka sredina moči 
življenja pri živalih so možgani.
    Če kaj misliš, sodiš ali skleneš, dobro veš, de tega z lahtam ali 
kolenam, tudi ne z palcam ali mezincam ne opraviš, ampak z možgani; 
vsak človek spozna svoje možgane za dušno orodje ali dušne organe. 
Možgani so pa od červička gori do človeka zlo mnogoverstni; na 
kolikor višji in zlahneji stopnji življenja se žival znajde, toliko 
imenitnisih organov mora tudi imeti. Ker je pa človek s svojim umam 
in svobodno voljo Božje žlahte — ima po spričevanji vsih 
razudnikov v primeri k velikosti svojiga telesa tudi nar več možganov 
ali dušnih organov. Duša človeka je neumerjoča, torej njeno bitje ni 
vezano na možgane; ona obstane, čeravno možgani sognjijo in 
truplo razpade. Človeški duši je podaril Bog um in svobodno voljo, 
ktera živalim
    

53
manjka, ki — čeravno imajo možgane — dobriga ne razločijo od 
hudiga, ki Boga svojiga stvarnika ne morejo spoznati, hvaliti in ljubiti; 
ktere so torej od nas ljudi silno razločene.
    Možganov nimamo pa samo v glavji cepini; ampak tudi po 
vsim herbtu doli do križa (Iluckenmark), imamo jih še clo po celim 
životu (Gangliennerven). Po dveh mozgannih nitkah ali čutnicah 
(Nerven), ki iz glavje cepine v očesi pridete, vidimo; po dveh drugih 
tacih, ki pridete v ušesa, slišimo; mož-ganne nitke razločijo duši razne 
dišave v nosu, druge reči po okusu na jeziku; iz možganov gre 
sploh 12 parov čutnic ali mozgannih nitk; iz herbtajih gre pa 31 
parov na desno in levo, se raztekajocih po vsim životu; z eno besedo: 
kakor se kri iz serca po žilah in zadnjič po nar manjših žilicah po 
celim životu razliva, tako ga tudi ni ne od znotraj ne od zvunaj telesa 
nar manjšiga prostorca, de bi ne bil čez in čez z možgannimi nitkami 
prepleten ali prekrižan. Skozi že v misel vzeto luknjico zobne 
korenike, po kteriv gre kri va-nj in iz njega, gre tudi va-nj možganna 
nitka, Če ti zob ognjije, de pride zrak do te nitke, bolel te bo, de bo 
joj; dokler ti ta nitka tudi ne odgnjije, ali se ti z zdrenjem zoba ne 
prikrajša, ne boš veliko pokoja imel. — Možgani v glavi in v 
herbtancu in vse iz njih izvirajoče možganne nitke oskerbljujejo 
sploh občutke in gibanje ce-liga trupla in vsih posamesnih delov.
    Po mozgannih nitkah, kakor po cestah gredo z nezapo-padljivo 
hitrostjo vsi dušni ukazi na vse kraje života, kamorkoli tičejo; ravno 
po tacih zve duša z enako hitrostjo vse, kar se koli životu od znotraj 
ali zvunaj primeri; bolha te v nogo piči, možganna nitka, ki je bila od 
nje dregnjena ali ranjena, da ta hip gori skozi nogo in herbet po druzih 
z njo zvezanih enakih nitkah do duše na znanje, kaj de se ji je 
primerilo. Duša misli, prevdari in sklene, pošlje svoje ukaze ob enim 
na tavžente mozgannih nitk, ktere velijo mesenim kiticam skerčiti, 
drugim pa raztegniti se, de se tako telo pripogne, stegne i. t. d.; — 
nebrojno število žilic, kitic in mišk je imelo- pri tim opraviti. Kar je 
koli prostovoljniga gibanja v telesnih organih, se speljuje na dušne 
povelja, oznanjene organam po mozgannih nitkah; znotranje gibanje 
pa, kakor serca, pljuč, želodca, čev i. t. d. se godi sicer tudi z pomočjo 
možgannih nitk, tode ne prostovoljno in v zdravim stanu tudi brez 
občutka. Dokler so naše pljuča, želodec, čeva, jetra i. t. d. zdrave, jih 
ne čutimo, de jih imamo; berž pa ko zbolijo, jih čutimo.
§. 34.   Zapopadek zdravja, bolezni in smerti.
    Človeka telo je, kakor ste se prepričali, neka čudna, nerazumljivo 
modro zložena mašina, obstoječa iz veliko rahlih, mehkih, med seboj 
razločnih in vender dobro in natanjko zvezanih organov, kteri so na 
246 kosti obešeni in privezani, se z njimi vred gibljejo pod oblastjo 
življenja, serkajoči iz kervi — ki jim jo serce pošilja — potrebni živež 
v ponovljenje ostaraniga in ogulje-
    

54
higa v sebi, de dosežejo tako svoj lasten in tudi namen celiga telesa. 
Oblečeni so še vsi organi skup s kožo, ki je po njih na take mere in 
primere napeta, de človeška podobaje od vsih stvari, kar se jih koli na 
svetu najde, nar žlahniši, lepši in dopadljivši; tudi se berejo v njegovih 
očeh in obličji bolj kakor pri vsaki drugi živali večkrat vse njegove 
misli, želje in občutljeji.
    Iz že rečeniga je očitno, de nar poglavniši organi našiga života 
so: 1.) koža, in ne samo vsa vunanja, ampak tudi notranja od ustnic 
skozi goltanc in želodec doli do konca če v, po dihalu v pljuča in od 
unanjih spolovil in scavil noter do notranjih. Skozi kožo puhti iz telesa 
odslužena voda z drugo nesnago ali smetmi; po koži — čeva so tudi 
koža — poteguje telo tudi ves živež na-se; 2.) pljuča, zakaj ko ni 
dihanja, je za-dušenje; 3.) serce, ki paha kri v živež vsim organam 
celiga života; ko to neha, nastopi smert; 4.) želodic, ki zmirej proti 
melje, in jedi v služivno rejo napravlja; o.) možgani, v vladanje ali 
vižanje cele te priprave;  ko ni gospodarja, hiša razpade.
    Kadar po vsili žlebičih voda, to je redirna kri, prav teče, vsi ti 
malinci s svojimi preslicami in kolesci prav gredo, in vsak drugi ud ali 
organ svoje delo dela, brez de bi mu kaj nar manjžiga zabavljalo; se ti 
dobro počutiš, in skorej ne veš, de telo (maš, poglej — to je 
zdravje!
    Če bi pa tudi vsi malinci tvojiga telesa prav šli, in če bi se tvoje 
telo vsakih 7 ali 9 let po enkrat čisto ponovilo, vender ne boš vedno 
živel; postava natore je ta: de kar se je iz neor-ganskiga v organsko 
zedinilo, mora tudi ali poprej ali kasneje zopet v 
neorgansko razpasti. Na Sicilijanski goreči gori Etni živi še tako 
veliko pa votlo kostanjevo drevo, de že veliko let neka cela družina v 
njem stanuje; naj se najde res, postavimo, v Ameriki drevo do 5000 let 
staro — kterih pa mende ni še nihče štel — bo vender tudi to vsahnilo 
in strohnelo. Koliko je pa travic ali želiš, de ne žive čez 3 ali 6 
mescov? Učeni poznajo čez 200 med seboj dobro razločenih plemen 
živalic, tako majčkinih, de se ne dajo z očmi viditi, in take živalice so 
še večkrat hudo ušive, in te uši zopet ušive — koliko časa neki take 
živalice ali njih uši žive? Morski som, Ju je do 90 čevljev dolg, ki da 
do 120 čebrov masti, in ki ima gobec, de gre v čolnicu po 9 mož va-nj, 
mu šobe razsvekavat, doživi zna-biti — če ga ne vlove — 400 do 600 
let. Človeku je odločenih 80 let; redki jo pripelje do 120tih; ko bi 
ravno nikoli ne zbolel, in naj se v njem vse zbrušeno vedno ponavlja in 
namestva, vender mora enkrat umreti zato, ker mnogi njegovi organi 
ravno s tacim namestvanjem preterdi postajajo; to se posebno 
primeri pri serčnih žilah, ki počasi oblesene, de niso več tako krepke in 
gibčne, kri na vse kraje života pahati. Naj udari žilica pri otroku po 
140krat v minuti, pri odrašenim človeku pa 70 do 80krat, bo bila pri 
starimu zmirej bolj poredkama; torej tudi stare ljudi tako rado zebe, 
ker kri ne dohaja, ali zlo po malim in počasi do telesnih koncov; zmirej 
bliže serca ostaja, dokler se na zadnje
    

55
serčni bitek popolnama vstavi; to je smert brez bolezni, ali 
natorna smert.
    Ali se med 200 merliči najde eden, de bi take natorne smerti 
umeri? Mehkužnost se čedalje bolj razširjuje okoli in spodkopuje 
življenje narodov; druzih neumnost nočmo nič v misel vzeli. Ko bi 
tedaj nalora človeške neumnosti popravljaje si sama večkrat ne 
pomagala, bi bilo polovico ljudi še menj na svetu, kakor jih je; pa 
ravno to, de natora si sama večkrat pomaga in se ozdravi, je 
marsikterimu za spodtiklej; deklica je sedemkrat norsko plesala, se 
vroča merzliga napila, ali pa na zraku se raz-hladila, in nič ji ni bilo, 
razun de je bila bleda kot mlečik; osmi-krat pa, na svojo moč se 
prederzno zanašaje, se je razhladila, je pljučnico dobila, in kot edina 
mehkužika svoje neskerbne matere v mladih letih umerla; fantje so jo 
sicer z vso častjo pokopali, tudi so ji dali mati velik venec nedolžnosti 
— ali bi ne bilo boljši reči: venec neumnosti obeh — splesti!
    Nar manjši zaderžek, ki kakimu organu nadleguje, de se ne 
zamore po svoje gibati ali službe opravljati, precej po možgannih 
nitkah ali čutnicah duši na znanje pride; tak občutljej imenujemo 
bolečino. Če se ti neke potne luknjice zalestijo, imaš občutljej 
serbenja; duša veli drugim organam na takim kraji počesati, ali z 
dergnjenjem luknjice zopet odpreti. Drugači boš pa občutil, če se ti 
tern v peto zarine, drugači, če se v koleno vdariš; drugači se bodo 
hudo nadležni vetrovi v čevih počutkani oznanili; drugači spet, če bi 
se ti pljuča vnele, jetra otekle, ali želodic opešal. Vsak organ drugači 
to, kar mu nadleguje, duši napoveduje, torej so bolečine kakor organi, 
in vzroki, iz kterih izvirajo, zlo mnogoverstne. Kader se kak organ ne 
more po svoje gibati, pravimo timu tudi, de terpi'; če pa poglavniši 
organi in žlahneji udje terpe, terpi' tudi celo telo, ker so vsi organi, vsi 
udje v en život združeni in zvezani. Terpeči stan života imenujemo 
bole-zin. Duša je v pričjočim življenji s telesam zedinjena; če tedaj 
telo terpi, terpi tudi duša, in če bi duša terpela, postavimo 'zavoljo 
velicih skerbi ali strahu, žalosti, sramovanja i. t. d. bo tudi telo 
vvenovalo, sušilo se, in še morde zadnjič hudo' zbolelo. Bolezni, ki se 
iz duše scimijo, in v telo zaplodijo, je zlo teško zdraviti, pa tudi take, 
ki so se razpasle po vsi kervi, ali še clo po vsih mošgannih žilah; — 
koreninica tacih bolezin večkrat tako globoko leži, de zdravniki za-njo 
ne vejo, in de je tedaj ne morejo izrnti, in bolezni ne ozdraviti.
    Če se ti tern v peto' zarini, ti bo duša velila, ga vun spraviti, ko 
tega ne storiš, ga bo natora — moč življenja — počasi sama vun 
spravila; poslala bo na to mesto nekaj več kervi, de se ti okoli ternika 
vname, ognoji in sognjije; na to bo od spodaj novo meso raslo in 
rasteč počasi ternik vun pahnilo, tako boš ozdravil. Natora, moč 
življenja vsaciga organa in celiga života, sipo premožnosti prizadeva, 
njemu nadležno iz sebe odločiti, — vun pahniti; torej pri organih 
vstanejo prisadi in ognojenja; torej dolgoterpeči trepeti in stresi, tudi 
kerči celiga života, strašne
    

56
vročine, hudi poti in driste, de bi se to ptuje nadležno viin pahnilo. Ker 
pa s tako siloj nenavadnim napenjenjem, trepetam in močnim potam ali 
dristo život od ene strani kar veliko zgubiva, od druge pa pri 
oslabljenim želodčnim malnu clo malo ali nič živeža ne dobiva, ni 
čudo, če hudo oslabi, obnemore in zadnjič bo-renje ali vojskovanje 
zgubivši, clo omaga. Bog je sicer za mnoge bolezni tudi mnoge 
zdravila vstvaril; neumna živina jih večkrat za-se pozna, in se z njimi 
ozdravi; zdravila zamorejo večkrat, pa ne vselej, natoro podpirati v 
njenim prizadevanji zgubljeno zdravje zopet doseči. Dolžnost je tedaj v 
boleznih zdravnika na pomoč poklicati in po njegovim svetu se ravnati; 
nar boljši je pa vsim boleznim v okom priti, se jih varvati in ogibati.
 


Tretji razdelk.
Natorne in kemijske postave okrnjene v člo-
vekovo zdravje in dolgo življenje.
§. 35.   Skerb za zdravje.
    Kar smo dosihmal od občinske kemije, od organov, živalskiga in 
rastljinskiga življenja, kar se je dalo na kratko in razumljivo, spisali, si 
morajo naši dragi bravci globoko v glavo vtisniti, de bodo druge 
narode, kterim tacih resnic, kakor že sploh pri njih znanih, razlagati ni 
treba, dohiteli, in v lastnim omikanji z njimi napredovali.
    Neumna živina se večkrat sama zdravi; kako pa bo človek, ki 
mora vender tudi vselej svoj pervi zdravnik biti, za zdravje skerbel in 
se bolezin ogibal? ko ga ta zaleže, kako jo bo spoznal ali jo po svoji 
moči odpravil, če sam sebe, svojiga iz tolikanj organov zloženiga 
telesa ne pozna? — Nihče naj nam ne očita, de bi bili tukaj predalječ 
zašli; razložili smo le slednjimu umni-mu človeku nar potrebniši  
vednosti od njegoviga lastniga telesa.
    Ako bi te kaka bolezin zalezla, tvoja žena, sin, sosed, ali prijatel 
zbolel, ako bi te — duhovniga pastirja — poklicali bolnika previditi, in 
če ti svojo lastno ali druzih bolezin po svojim soznanjenji s človeškim 
telesam spoznaš, bo to tebi, ali družim, ki so zboleli, v kar veliko 
tolažbo; marsikteriga bolnika boš potolažil, de bo kaj; polovico 
terpljenja mu bodeš odvalil, če mu poveš, kaj de mu je. Tako 
potoiaženje dostikrat v začetku kake bolezni več zda, in k ozdravljenju 
več pripomore, ko vse zdravila;— če najdeš, de pri tem žila nekoliko 
čez navadno hitreje bije, in rečeš: „nekaj merzlice bo treba odpraviti," 
bo pa dobro; druziga najdeš močno zapečeniga, nič ga ne veseli jesti, 
jezik ima blatnen: „nekoliko se bo moglo skidati, pa bo prav;" ta ima 
hudo vročino, hudo sapo in kašelj: „kar hitro po zdravnika, de mu bo 
pušal, pljuča so se mu vnele, vino je za-nj strup, v gor-kim ga deržite, 
nikar ga ne razmraziti; če bo ubogal, ker je še mlad, bo ozdravil, sicer 
— —" i. t. d.
    V nar pervim začetku se malo kakošna bolezin precej spozna, tudi 
zdravniki je ne zamorejo vselej spoznati; bolezin mora tudi po svoje 
scvesti; torej, če se človek slabo čuti, križic čez usta — nič jesti — na 
večer kozarc bezgoviga čaja ("kropa) spiti, dobro se odeti in spotiti; 
tako se da marsikrat hudi bolezni v okom,
8


58
priti; saj je mende tista stara neumna navada pri Slovencih že prešla, 
de, če je kdo zbolel, so mu za repar beliga kruha in bokal vina 
omislili?!
    Pripeti se na naglim velika sila; po zdravnika je treba dve do štirih 
ur dalječ poslati; tu ne sme človek motorast bili, nar manj bi se 
duhovniku pristjelo, ko bi pri temle ob glavo prišel. Kar je pri bolniku 
le nadležnih ljudi, naj se jim veli vim iti, de se bolnik preveč ne zasopi; 
eden ali drugi naj ob kratkim pove, kaj de se je primerilo; ali kako de se 
bolnik počuti; na to naj se spolni dober nauk in svet, ki gaje kak umen 
človek dal, dokler zdravnik ne pride. Na kmetih mora duhovni pastir 
velikrat tudi edini telesni zdravnik biti. Mi ne bomo rekli: blagor temu, 
ki seje tudi zdravilstva naučil; to ne more bili, — ampak blagor temu, 
ki toliko razumi, kolikor gre vsacimu izobraženimu človeku od tega 
razumeti. O luč izobraženja! — o ti od nebes nam milo poslana nar 
modreji prijatliea in zdravnica vsih nar hujih bolezin!
—	o de bi vender po tebi vsi Slovenje bolni sinovi kar dobro 
ozdraveli!
    Zdravje — zdravje je nar veči dar dobrotljiviga stvarnika, kteriga 
veljavo pa človek le tačas nar bolj spozna, kadar ga že zapravi ali 
zgubi. Na tavžente jih je, posebno mladih ljudi, ki pravijo: ,,nikoli — o 
nikdar več je ne bom take neumnosti storil"
—	ali kaj pomaga, ako se to prekasno spozna, potem ko je po 
neumnosti že ljubo zdravje sgubljeno. Kaj ti bodo pomagale vse 
vednosti, nar lepši kmetijstva, cele grajšine, druge bogatije ali 
tudi posvetne časti, če zdravja ni? —-V kterim stanu neki se 
zdravih ljudi ne potrebuje? Kako boš kmetijstvo, rokodelstvo, 
tebi izročeno in na-se vzeto službo opravljal brez zdravja? Ali 
bi ne bilo bolje za ohranjenje zdravja poskerbeti, ko zapravljeno 
ali zgubljeno loviti, ki se ne da vselej več ujeti? Kako pa de 
naj človek po kemijskih vednostih za svoje in druzih zdravje 
vedno poskerbi, bomo v naslednjih sostavkih ob kratkim razložili.
§. 36.   Zdravju primerjena gorkota.
    Srednja gorkota, kakor je od 10 do 20 stopnic na gorko-meru, 
človeškimu zdravju nar bolj služi; če je pa obilo veči, razganja (<§. 4.) 
kri in potne luknjice, de se preveč mokrote iz njega scedi; nezmerna ga 
tedaj močno suši. Ne daj nikdar žere-čim sončnim žarkam v hudi 
vročini na svojo golo glavo biti; marsikterimu se je že primerilo, de je 
pri tem omedlel in nagle smerti umeri. Naj kmetje poletu raji bele kot 
černe slamnike nosijo; beli odbivajo (§. 5.) sončne žarke, čemi jih pa 
na-se vlečejo , de jim tako veči vročino delajo; iz enaciga namena naj 
raji v poletnim času bele, pozimi pa bolj tamne oblačila nosijo. 
Bela obleka se da tudi boljši spirati, kar zopet od druge strani zdravju 
tekne. Nikoli ne daj pozimi v svojo stanico preveč kuriti; taka prisiljena 
gorkota je še menj zdrava kakor enako velika sončna; 13 ali 14 stopnic 
je v stanicah nar bolj primerna gorkota.
Mraz — pomanjkanje gorkote — ako  ni prevelik,  stori


59
človeka bolj živiga, čverstiga in krepkiga, tudi jed mu v mrazu bolj 
tekne kot pri vročini; pri nas zvenejo in se posuše ljudje po teških delih 
pri poletni vročini, de je kaj, na jesen pa in pozimi se spet obrede in 
okrepčajo. Kdor mora na hud mraz iti, naj previdi svoje telo z dobro 
obleko in — de bo njegovo pljučno ognjiše veliko gorkote dajalo in ga 
dobro grelo — z zadostno in tečno jedjo, ne pa s pijančljivo 
pijačo, sicer bo na poti zadremal in se ne bo več zbudil; v hudim 
mrazu — tudi trezen — nikar se ne vstavi ali še clo usedi, de bi se 
spočil; ko to storiš, te bo dremota premagala, in zmerznil bodeš; 
druziga ti tedaj ne kaže, kakor naprej iti, dokler se gibati moreš.
    Iz prav hudiga mraza ne pojdi v močno kurjeno stanico, pa tudi iz 
take ne na hud mraz; natora ne prenese brez škode tacih skokov; po taki 
neumnosti si človek hudo bolezin nakloni. Zima se le počasama v 
poletje, in poletje tudi le počasama v zimo spremeni. Nagli 
spomladanjski in jesenski preskoki vremena, ali  iz merzliga v gorko, 
ali iz gorkiga v merzlo so za zdravje ne-skerbniga človeka zlo nevarni; 
po tacih preskokih se mora tudi obleka ravnati, sicer dobiš, ko ne 
hujiga, saj nahod ali pošast, kašelj, dristo i. t. d. Iz križica se odloči 
veliko čutnic (Nerven) ali možgannih nitk, in teko do zadnjice, do 
mehurja in doli po vsili nogah; v gorkiin imej svoj križic, de ti kaj va-nj 
ne stopi. Ni prav ne, de Slovenci skorej sploh prekratke jope nosijo, de 
si tako, ko se pri delu pripogovajo, križic večkrat razmrazijo, in potem 
kar hudih bolezin si naklonijo. Tako poskerbi tudi posebno za gorkoto 
trebuha ali čev, de se ti dritje ali vjed (kolika) ne prisadi.
    Nar nevarniši je pa, če se človek pri delu, plesu ali po hudi jezi 
močno razgreje in potem naglo razhladi, bodi si če gre na prehladan 
zrak ali pa, če se merzliga zraka nahlopi, ali tako vroč kaj merzliga 
napije; iz take neumnosti se scimi tolikanj bolezin, de spravijo mende 
četerti ali še clo tretji del odrašeuih ljudi pod zemljo. Vse potne 
luknjice prav vročiga človeka so po gorkoti močno raztegnjene; če se 
tak na zvunajnim telesu razhladi, se bodo vse luknjice stisnile, zaperle, 
in obilna mokrota, kije ravno na poti vun iz telesa iti, in vse kar je v nji 
raztopljeniga, se bo na ti poti ali v luknjicah vstavilo; bo tedaj, kjer 
nima biti, v veliko nadlego mnogim organam; človek bo čutil terganje 
znabiti s hudo merzlico; ne bo mogel zavolj velikih bolečin ne z roko 
ne z nogo ganiti se; veliko mescov ne bo mogel iz postelje vstati, in ko 
mu tako terganje in lom v kosti zaide, ne bo več svoje žive dni gotoviga 
zdravja vžival.
    Če si gerlo hudo razhladi, se mu notri tvor naredi, ki bi ga utegnil 
zadušiti, ali pa se mu zalestijo in vnamejo vse gerlove gobice, de mu 
hota kašelj in zagerljenje cele tedne ali mesce nadlegovala, ali pa še 
huji bolezni napravila; naj si pa pljuča razmrazi, ta bo še huji; vnete, 
tedaj zvezane pljuča ne morejo več prosto dihati; pri vsacim dihljeji bo 
čutil bolečine; taka bolezin je sniert pred očmi; — tudi s pušanjem se 
vselej ne pomaga; če pride še
    

60
k temu černi prisad, bo naglo umeri; če se mu pa pljuča vgnoje, jih bo v 
malo mescih izpljuval. — Nikoli ne morejo starši, učitelji in duhovni 
pastirji razgreti mladosti razmrazenja in nagliga ohlajenja preveč 
grajati! — Ne reci: že osemkrat sim se vroč razmra-zil, in nič mi ni 
bilo; devetikrat te bo zadavilo, in ti ne boš več tega govoril! — Nar 
bolji je še, če se vroč človek po nemarnosti razmrazi, de si hitro 
prizadeva, vnovič se ugreti.
    Zmerznjenih perstov nikar k ognju ali peči ne nosi, ampak v 
merzlo vodo ali sneg, de zmerzljino iz njih potegne. Bog obvari 
zmerznjenca spraviti v kurjeno stanico; če bi se tudi tukaj zvedil, bi 
utegnil hudo oboleti ali še clo hitro umreti; taciga gre spraviti v 
nekurjeno stanico, mu glavo podložiti, obleko in obuvalo iz njega 
zrezati in ga po vsim truplu s snegam ali z v merzli vodi pomočenimi 
rutami dergniti ali celiga v sneg (snežno posteljo) tako zakopati, de mu 
le oči, nosnice in usta vim gledajo, dokler poklicani zdravnik ne pride. 
V snegu ali v merzli vodi pomočenih in vedno ponovljenih rutah mora 
zmerznjenc ležati, dokler se mu udje ne otajajo; namesto otajaniga 
snega se mu mora drugi perkladati. Še le, ko se čuti, de se je život ne-
koliko ogrel in oživil, se sme zmerznjenc v suhe, pa ne gor-ke, rute 
zaviti, in v nezakurjeni hiši v posteljo položiti, in mu skledico gorke 
župe, ali tople z jesiham ali Iemono okisane vode, nikar pa vina ali 
druge močne pijače dati. Iz 10 veder vode je 11 veder ledu; voda, ko 
zmerzne, se tedaj za enajsti del narase; torej se lesene, kamnate in še clo 
železne posode, v kterih voda zmerzne, razločijo; tudi zmerznjencu so 
nar manjši žilice, v kterih je kri zmerznila, se zlo raztegnile; češe tak 
počasi odtaja, stopi kri vlagama zopet na svoje mesto, in človek se 
ozdravi; če se pa nanaglama ogreje, raztegne gorkota še bolj kri po 
žilicah, posebno v možganih, tako de se dostikrat še clo spočijo in 
de kri nanaglama možgane utopi in mertud (božji žlak) človeka umori. 
— Tudi zmerznjeno sadje se mora v snegu ali v merzli vodi počasi 
otajati, sicer bo naglo otajano sognjilo.
    Mokromerzli zrak je nezdrav; še nezdravši je mokrogorki, kakor 
ga jug večkrat prinese; v takim je človek nejevoljin, otožen, 
tesnoserčen in mertev. Ni tedaj prav ne, v mokrotnih hišah 
stanovati, ali v kurjenih stanicah, kjer ljudje prebivajo, perila ali drugih 
mokrih oblek sušiti, ali preveč vode na peči greti; v tacih prebivališih se 
pri ubozih ljudeh na kmetih in po mestih mnogoverstne in clo vročinske 
in kužne bolezni vnemajo.
§. 37.    Od zdraviga zraka.
    Organska kemija spričuje (§. 21), de po dihanji pride v plju-čah 
zrak in kar je v njem raztopljeniga v dotiko s kervjo; spričuje tudi (§. 
31.), de človeško telo kar veliko po serkajočih nevidnih luknjicah iz 
zraka na-se vleče; nam mora tedaj zlo mar biti, de vemo v kakšnim 
zraku stanujemo, de bi po dihanji skozi pljuča ali po serkanji skozi 
kožo nič škodljiviga na-se ne potegnili. Že popred je rečeno bilo,  de v 
čistim gnjilo- ali vodenogazu se ne
    

61
da dihati, in de tudi v vogelnokislim-, vogelnovodenim- ali že-
plovodenim gazu se vsaka živa stvar zaduši; sploh, de kjer luč ne gori, 
tudi človek pogine. S skerbjo idi tedaj v vino-hrame, kjer veliko 
mošta ali ola vre, s skerbjo v podzemeljske votline, de te kak hud zrak 
ne zaduši,
    Kakor riba ne potrebuje popolnama čiste vode, tako tudi človek ne 
taciga zraka. Če je v navadnim nebnim zraku nekoliko vode in zlo 
malo druzih reči raztopljenih, mu sploh pravimo: čist in zdrav zrak; če 
je pa v njem preveč vode, ali če je navdan z mnogimi v njem 
raztopljenimi vali plavajočimi rečmi, rečemo: de je nečist in 
nezdrav. Čistiga in zdraviga zraka smo si pod milim nebam povsod 
svesti, če ga kak očiten vzrok ne spridi; tako je zrak nezdrav blizo kake 
smerdljive luže ali ka-kiga močvirja', v kterim mnoge reči gnjijejo, 
nezdrav na pokopa-liših, kjer veliko merličev preplitvo zakopanih leži 
i. t. d. Škodljiv zrak smerdi, teško de, in na persi tisi.
    Nar več skaženiga zraka se najde v človeških in živinskih 
prebivališih: v deTj časa zapertih hišah se zrak spridi kot 
stoječa voda; v niskih in mokrotnili stanicah, v novo sozi-danih 
ali pobeljenih in ne še zadosti posušenih hišah je zrak 
vselej škodfjiv; tako tudi v vsili shrambah, kjer se mnoge puhteče reči 
hranijo, v vsih majhnih, tikama zapertih ali z mnogo robo zašarjenili -
ali založenih slanicah, kjer preveč ljudi stanuje ali leži, smerdljive 
lojene sveče, gerli, treske ali voglje v njih gorijo, ali če še clo, kar se 
pri ubozih ljudeh velikrat primeri, bolniki z zdravimi vred prebivajo. V 
tacih stanicah se mora zrak kar hitro in močno spriditi; to malo, kar je 
v njih kislogaza, povzijejo ljudje, svečava in oginj, ga spremene v 
vogelnokisli gaz, in napolnijo še stanico z vodeno mokroto, ki iz njih 
puhti: z eno besedo v vsih zapertih prostorih, kamor se po 
veliko ljudi shaja, kakor so cerkve, glediša, plesiša i. t. d. se zrak, ko ni 
posebne skerbi, kar hitro skazi. Zakaj omedli na jesen ali pozimi po 
več ljudi v preveč nagnječeni cerkvi? — premočeni so va-njo prišli, iz 
njih vročih teles in iz mokriga oblačila le preveč vode spuhti, po kteri 
je potem, že popred premokri zrak, kar zlo škodljiv. Kjer je bilo po 
ljuti hudobii ali neumnosti preveč ljudi v kako ječo zapertih, so 
dostikrat vsi pomerli; tudi v bolenišnicah, posebno ob vojskah, ko 
preveč ranjenih ali sploh bolnih v njih leži, de jih še mačuh 
(Faulfieber) zaleže, počepajo kot muhe. Kjer navadno ležiš, nikoli 
kakih cvetlic, posebno ne spomladanjskih, ki iz čebulic rasejo, ne 
hrani, tudi sadja ne ali druzih močno dišečih reči, de od mertuda, to je, 
božjiga žla-ka ne pogineš.
    Nikar ne misli, de s kakim pokajenjem skaženi zrak popraviš; s 
kadenjem zamoreš kako v njem plavajočo škodljivo reč na tla potlačiti 
in se nosu prikupiti, zraka pa ne boš popravil, škod-ljiviga z zdravim 
ne namestil; če češ to storiti, moraš vrata in okna, ne samo poleti 
ampak tudi pozimi, brez de bi se ti kurjava smilila, pogostama odpirali, 
de tako sprideni zrak vun beži, in se
    

62
stanica z novim in zdravim napolni. Ti ne boš nikjer lože dihal in se 
bolj dobro počutil, kakor v čistim in zdravim zraku, torej ljudem na 
srednjih višavah tako dobro de.
    Ako si moraš novo hišo zidati, sozidaj si jo, ko se da, vsred 
svojiga zemljiša, de sebi in delavni živini veliko poti prihraniš; ne 
zidaj jo blizo kakiga močirja ali smerdljive luže, tudi ne v zadušeni 
dolinici, ampak na suhim mestu; ali saj poskerbi, de vodo dobro od 
nje odpelješ; pa vender treba je za hišo in živino vodo blizo imeti, ko ne 
drugači, za živino v deržečim kali in za ljudi v kapnici. Daj si narediti 
zadosti velike in visoke, tedaj zdrave stanice, in prostorne shrambe za 
živino in vse pridelke; neumna in škodljiva varčnost je, vse stanice in 
shrambe premajhne in preniske narediti, in jih še čez in čez z mnogim 
blagam zašariti, v tacih se ne da zdravo prebivati. Če si novo hišo zidaš 
ali staro popravljaš, kaj neki želiš? — ali jo še veliko let vživati, ali pa 
hitro v nji poginiti? — Tudi cerkve naj bodo visoke in tako' 
sozidane, de tje od spodaj čist zrak vanje notri gre, od zgoraj pa, ko 
ravno nevidno, sprideni vun beži.
    Ni ga mende ne še med slovenskimi kmeti, de bi pri zidanji svoje 
hiše le količkaj na prihodno zdravo prebivanje v nji 
pomislil. Ali ni to žalostno? Ni čuda ne, de druge bolj omikane ljudstva 
Slovanam sploh očitajo, de imajo na kmetih večidel prav nezdrave in 
revne bajte. Naj vender vsi izobraženi med Slovenci pri danih 
priložnostih si iz vse moči prizadevajo v temle svoje bolj zarobljene 
sosede razsvetlovati. Naj gosposke, kakor že v mestih tudi na deželi 
poskerbe, de se bodo za ljudi in živino kaj bolj zdrave 
prebivališa narejale!
§. 38.   Od hišne in telesne snage.
    Še bolj ko revne bajte očitajo drugi narodi Slovanam občno nesnago 
in gnjusobo po njih hišah. Mi dobro vemo, de tako očitanje ne zadene 
naših bravcov, to jim pa le v misel vzamemo, in jih serčno poprosimo, 
de bi pri danih priložnostih gerdiine svojiga naroda z opominjevanjem in 
podučenjem, s svarjenjem in pokre-ganjem k veči snagi v njih hišah 
napeljevali. Ako bi Slovenci v kmetiške hiše na švajcarskim, v Holandii 
ali po mnogih drugih nemških deželah prišli, kako bi se neki mogli 
nesnage v svojih hišah sramovati? Ali kaj bomo rekli? Nobenimu ni 
potreba na Švajcarsko ali v Holandijo iti, hišne snage iskat; pojdite bliže 
v slovensko Idrijo, in jo bote našli. Idričanje so zgolj rudokopi, ni ga 
med njimi, de bi na dan čez 17 krajcarjev služil, in iz teh mora sebe, 
ženo, tri ali še več otrok živiti in oblačiti; ali je to .bogatija? — in vender 
vse njih hišice niso samo od zvunaj, kakor marsikje drugot, ampak tudi 
od znotraj, in sicer vse njih stanice in izbice tako pospravljene, očišene, 
in podi tako' oga-rani, de marsikaka Slovenka, ki je sedemkrat — kaj 
pravimo? — ne sedemkrat ampak sedemsto-morde sedemtavžentkrat 
bogatejši od Idričanke — ko bi notri stopila, bi se mogla svoje hišne ne-
snage sramovati! — Slovenke! ne, de bi bila ta beseda zastonj
    

63
rečena! — od vas, ki Novice berete, gre že lepa slava po deželi, de ste 
snagoljubne, poskerbite, vender, de tudi svoje sosednje kaj bolj za 
hišno' snago vžgete. Žena je vstvarjena za gospodinstvo, perva 
dolžnost in skerb gospodinstva je pa hišna snaga.
    Nihče ne terja, de naj bo pri kmetu ali rokodelu na nislu stopnji 
vse tako lepo in čedno, kakor pri bolj zbrisani gospodi; vender pa je 
res, de je še zmirej kar velik razločik med snago in nesnago, med 
prijetnostjo in gnjusobo. Tudi nar bolj ubogi se še zmirej lahko previdi 
z vodo, kaj z njo oprati; s peškam, kako vmazano reč z njim odergniti; 
ali z metlo, izbico in vso hišo z njo pomesti. Niskiga človeka nič bolj 
ne povzdigne in ne čast/, kot snaga in spravnost v njegovi hiši in 
oblačilu. Zvunanjšina človekova je ogledalo, je podoba njegove 
znotranjšine. Navadno pravijo; snaga lepa reč, mi moramo pa kemijo 
razlagajoč še pristaviti: snaga dobro zdravje.
    Ako stopiš v izbico in najdeš bolnika, ki je zavoljo pomanjkanja 
podane rutice vso steno na strani s pljučnim gnojem oplju-val; nos ti 
oznani, de ni nič gnjusobe od njega odpravljene; tam na strani vidiš 
kruh po peki, ki se še kadi; vsa zabela, mesnina in lojene sveče se v 
stanici hranijo; vmazano in smerdljivo perilo, ali obuvala cele družine 
se v kakim kotu valjajo, izba ni bila že osem dni ne podergnjena ne 
pometena; ali ni to nesnaga? ali ne gnjusoba? Kaj zamore tukaj tvojo 
nemarnost, slepa in lena žena! zgovoriti? — V taki nesnagi in gnjusobi 
kruh, zabelo, in druge jedila hranovati, ali ni to čez vse zapopadke 
gnjusno! Ra-zun tega, kar iz bolnika spuhti, je zrak v taki stanici z 
mnogimi smradljivimi in druzimi škodljivimi rečmi napolnjen; bolnik 
mora, ko bi ne hotel, v takim smradu poginiti. O neizrečeno je že šte-
vilo teh, ki so mogli še v taki nesnagi umreti! — Od druzih ve-čih ali 
manjših nesnag v hišah, stanicah, shrambah ali vinohra-mih, po kterih 
se zrak spridi, de je ljudem in drugim rečem, ki jih v njih hranijo, 
škodljiv, ali vinu, de se prekucne, nečemo dalje govoriti, in se 
obernemo h telesni snagi.
    De po koži iz zraka veliko rejila dobimo , je že večkrat povedano 
bilo; v 30. in 32. §. smo pa tudi na tanjko dopovedali, kolikanj skozi 
kožo izpuhtimo; kožo moramo tedaj nar poglavit-nišim organam 
svojiga života prišteti; torej moramo vedno sker-beti, de se nje 
serkajoče in potne luknjice ne zablatijo, de jo čedno ali čisto ohranimo, 
in je nikoli močno vroče, kar je že tudi rečeno bilo, naglo ne 
razmrazimo. Kdor koli živino glešta, dobro ve, de, kolikor bolj za njeno 
snago skerbi, toliko bolj ji to tekne; še prasec, ki se pri vročini po blati 
ali luži valja, le ohladiti se, tolstejši in težji prihaja, če ga večkrat 
opereš, počešeš in ne v blatu, ampak na suhi stelji deržiš. Vse živali od 
nar-manjših do nar večih vedno za svojo snago skerbe, in se lar velikrat 
še clo pričo nas dergnejo in neutrudama čistijo, kakor de bi se 
sramovale vmazane in ogerdene biti; le človek — in še tak, ki je za 
snago svoje živine vnet, ne pomisli, de bi za snago svojiga lastniga 
telesa poskerbel! Ali ni to čudna in nezapopad-
    

64
Ijiva reč? Marsikteri smerdi kot cap tri sežnje deleč, de ni pred njim 
prestati, več blata bi se z njega lahko postergalo, kakor iz njegeviga 
odebeljeniga prasca.
    Telesna nesnaga je pri kmetih, rokodelih in občno priv vsih 
neskerbnih ljudeh izvirk mnogoverstnih in hudih bolezin. Ce se 
serkajoče in potne luknjice zablatijo, zadelajo in tako' zamašijo, ni 
mogoče ne, de bi to človeku teknilo; če se hujiga ne pripeti, se ti bo 
koža vnela, de dobiš šenj ali kakor pri nas na Ipavskim pravijo: 
rožopilo; z zablatenjem nog si prikupiš gotove (offe-ne) noge za svoje 
žive dni i. t. d.
    Človeku — ki ima um — bi se vender spodobilo, de bi od vsih 
druzih stvari nar snažniši život imel; če si vmazljivo ali ogerdljivo delo 
delal, nikar se tega ne sramuj, k delu si vstvar-jen; ko je pa storjeno, 
pojdi in se čisto umi; ni zadosti ne le obraz in roke umivati, tudi vrat, 
ušesa, celo glavo in posebno noge, če se ti močno potijo, pogostno 
umivaj; celi život moraš večkral čez leto oprati; mnogi zdravitelji in 
drugi gospodje si vsako jutro celi život operajo; zlo zdravo in dobro 
je se tega navaditi. Vse oblačila, ki jih na golim životu nosiš, daj 
pogostama spirati; že iz tega, de ti srajca po perilu tako dobro de, bi 
mogel človek razumeti, kako zdrava in potrebna de je snaga. Ubog biti 
ni nobenimu sramota; sram naj te pa bo vmazaniga po životu ali v 
obleki brez sile ali potrebe pokazati se. Ali ni zaničljivo fantam, ko jih 
v vojašino nabirajo, in jih vse zablatene in smer-deče najdejo? Ali je to 
njih staršam ali domovini častitljivo? — Fantje in dekleta! nikar ne išite 
svoje časti v žlahnih, drazih in nečimernih oblačilih, le z lepim 
zaderžanjem, s telesno či-stoto in s snažno obleko si jo bote 
naklonili. Ne prešerno in napihnjeno oblečeni mladenči in punce — to 
je sleparija — ampak čedni na telesu in snažni v oblekah so zalim in 
žlahnodišečim cveticam podobni —; taki le so zvunej lepi in znotrej ne 
slepi. —
§. 39.   Od jedi.
    Naši pazljivi bravci dobro vejo, in so se že, kar je bilo posebno v 
30. in 32. §. razloženo, lahko prepričali, de človeško telo potrebuje jedi 
in pijače v namestik po več potih zgubljeniga, in de ga nic nemore 
živiti, kar ni v svojih obstojnih delih več ali menj njemu enako, ali kar 
se ni dalo popred raztopiti.
    Vse živali obstoje iz kislica, gnjilca, vodenca in vogelca, iz nemalo 
mnogoverstnih soli in iz še menj zemelj, ravno kakor človeško telo; one 
so mu tedaj večidel rediven živež. Tudi žita, so-čivje, sadje, mnoge 
zeliša in posebno mnogi rastljinski soki obstoje iz enacih reči, in 
zamorejo tedaj tudi človeka živiti. Božji ljubčik ima okoli sebe na 
zbiranje nebrojno redivne jedi iz. žival in rastljinja. Zgolj in stanovitna 
mesena jed stori človeka bolj serditiga, prederzniga in jakiga; 
rastljinska pa bolj boječiga, mi-loserčniga in pohlevniga. Nekaj taciga 
vidimo tudi pri živalih; ali niso pes, volk ali lev veliko serčneji od 
zajca, ovce in jelena? Vsak dan mesena jed s preobilno mašobo, ko 
jii zraven tega moč-
    

65
niga gibanja ali telesniga dela, spridi kri in jo nagne h gnjilobi; zgolj 
rastljinski živež pa premalo zda. Nar bolj je tedaj nekoliko živalske, 
nekoliko več pa rastljinske jedi vživati. V mleku je ravno vse 
to, česar človek potrebuje, je tedaj za vso mladino nar bolji in tečniši 
živež; za odrašene pa ga ni več materniga mleka, torej so prisiljeni po 
druzih jedilih se ozirati; taki, ki močno od kravjiga ali ovčjiga mleka 
žive, so krepki, zdravi in lepi ljudje.
    Naši prav prav stari predhodniki, dokler niso še ognja poznali, so 
mende vse jedi, kakor še dan današnji divji ljudje, sirove pojedli, mi 
pa pomehkuženi nimamo več tako močnih že-lodcov; nam je treba 
skorej vse zgotoviti, to je, z ognjeno silo razvezati, de lože uvečimo in 
v želodcu prekuhamo, sicer bi nas težilo in mi bi od tega zboleli. Vse 
močnate jedi naj popred po-kvašene shajajo, de se v njih po sapi 
nebrojno število luknjic v njih ložji raztopljenje naredi, sicer ostanejo 
večidel kot neraztopljen cmok v želodcu, in zlo nevarno je, de bi se s 
takim cevne serkajoče luknjice ne zalestile, ker bi utegnilo od tega 
mnogo hudih in neozdravljivih bolezin priti. Naše kuharce vedno 
skerbijo, po več reči v eno jed združiti, in jo še z mnogimi močnimi 
štu-pami prijetniši storiti, de bi se svoji gospodi bolj prilizale; boljši bi 
pa bilo, ko bi po menj skled in z bolj prostimi, to je, menj namešanimi 
jedrni, na mizo pošiljale.
    Tudi zgotovljcne (kuhane) jedi še enkrat prekuhati in jih prav 
raztopiti zamore le zdrav in močan želodec; vsaka bolezin ga oslabi, 
oslabljen pa ne more mleti; bolnikam gre tedej malo in zlo lahkih jedi 
dajati, sicer bo njih poslednja bolezin huji od perve; tudi požrešniki 
dobro vedo, de si z nezmero v jedi sami sebi hudo zabavljajo, zakaj v 
preveč natlačenim želodcu se jedi ne zmelejo in ne prekuhajo, ampak 
počasi gnjijejo, de se pri tem kar obilo sape (vetrov) v njih lastno 
veliko nadlego nareja.
    Veliko tacih ljudi, ki s telesam ne delajo, boleha posebno na 
slabim želodcu, —huda reč, iz ktere še mnoge druge bolezni 
izvirajo; oslabljen želodec ne more jedi premleti in prekuhati; je kot de 
bi se bil malin vstavil; žolč se več ne cedi v čevo, stopi nazaj v kri, de 
zlatenco dobiš; ali jetra ti otekd, de se iz tega hiranje scimi, ktero več 
ljudi pod zemljo spravi; zakaj, če telo živeža ne dobi, povžije, kar je 
bilo še v njem masti, in potem zubeljc življenja vgasne. To smo le za 
pripodobo dali, sicer je več sto znanih in neznanih bolezin, posebno 
merzlic, ktere iz skaženiga in oslabljeniga želodca pridejo, ali se mu 
prisade in ljudi morijo.
    Kakor za svoje lastno oko, tako in še bolj skerbi za zdravje svojiga 
želodca; brez dobriga želodca ga ni in ga ne more biti praviga telesniga 
zdravja, tudi ne dolziga življenja.
    Torej nikdar tega ne jej, kar se ti ne prileze, tudi ne, kadar se ti 
n e ljubi; —jej, kadar si resnično lačen, in toliko, koliko je tvojimu 
životu ravno primerjeno. Jeli, de si se nar boljši počutil, kadar si z 
mero in le za potrebo jedel? Nezmero v jedi
    

66
bi mogel hudo pokoriti; torej jenjaj od jedi, kadar bi lahko še 
nekoliko jedel, in ne daj se od zbranih jedil k požrešnosti zapeljati; 
malinski kamin ne melje več, ko je preveč zasut; ali ni tvoj želodec 
veliko mehkeji od taciga kamna? Ne obloži želodca preveč na večer, de 
boš sladkeje spal, in ne teških sanj imel. Svoje žive dni vedno pred očmi 
imej: de človek ne živi, de bi jedel, ampak de naj le je, de bo živel; 
spoštuj cerkveni post, to za te zlato vodilo!
    Ko se slabo čutiš, nikar veliko ne jej, zakaj , če v resnici zboliš, ne 
bo mogel želodec snedeniga prekuhati, in to bi utegnilo tebi kasneje 
hudo nadlegovati; huda huda je, pri kaki bolezni še zapašen biti. Tudi 
po močnim razgrejenji ali tudi razje-zenji precej ne jej — ohladi se 
popred od eniga ali druziga; tudi koj po jedi se nikar močno ne razserdi, 
in če moreš, od dela nekoliko odnehaj; jeza in delo polnimu želodcu ne 
tekne. Veselo serce, radostni prijatli so nar tečniši štupa za kosilo.
    Ker te nobena reč, ko se v želodcu in čevah ne raztopi, redila ne bo, 
marveč težila te, ali še clo ti hudo škodovala, po-skerbi, de vse, kar ješ, 
prav dobro prežvečiš, de bo potem želodec to še lože premlel in 
prekuhal. Nikar si vročih zob ne kali s premerzlo pijačo; ali ni 
žalostno, kar se clo večkrat primeri, de človek popred ob zobe — ko do 
kruha pride? — Nagla jed ni tečna; polagama jej in dobro žveči, de se 
jed v ustih s slinami do-velj nameša; iz kervi prizvirane sline so pervi 
pomoglej jed raztopiti in jo že nekoliko telesu vpodobiti. V poslednjih 
časih so kemikarji zvedli, de sline nekaj v sebi imajo, jed, kot kvas te-
sto, razpihniti ali razširiti, de se potem lože raztopi. Sline tedaj vselej 
varno požiraj in jih nikoli ne pljuvaj. Iz tega se tudi očitno vidi, de koj 
po jedi tobak piti, je nezdravo, ker se preveč slin izpljuje, ki so za 
prekuhanje jedi v želodcu potrebne. Zato tudi tobakarji nimajo nič prave 
sle ali apetita.
§. 40.   Od pijače.
    Vsi človeški organi ali deli obstoje med drugim tudi iz ki-slica in 
vodenca, ki sta že vodna obstojna dela: obstoje pa tudi iz vledivne vode, 
ki ni v pervine razkrojena. Karkoli organi redila dobe, mora v vodi 
raztopljeno biti, — tudi vino, ol, mleko in vse druge pijače večidel iz 
vode obstoje; voda pripeljuje v sebi raztopljeni živež v kervni podobi 
vsim organam, jim odda, česar potrebujejo ; pošiljaje pa neoddano 
nazaj v serce se pola-stuje ob enim vsiga v organih že odsluženiga in 
nepotrebniga, in nosi po potnih luknjicah viiri iz telesa; tako pobira tudi 
v obistih vse preobilne soli in nepotrebne zemlje iz kervi in nosi jih v 
sebi raztopljene skozi mehur na dan. Iz tega je očitno, de človek po-
trebuje od dneva do dneva pijače, to je vode, in de bi mende še delj časa 
zamogel brez jedi, kot brez pijače, živeti.
    Nar zdravši pijača je za človeka čista voda. Popolnama čiste se 
ne najde; čista ji pravimo, če je v nji razun nekoliko vogelnokisline  
clo malo družili reči raztopljenih.   Kolikor ložji,
    

67
toliko čisteji je tudi voda; deževnica in snežnica ste prepleliki, morate 
popred iz zraka nekoliko vogelnokisline napiti se, de postanete 
prijetniši za pijačo. Vode iz rek, jezer, studencov, kalov in kapnic so 
večidel zdrave. Ko je preveč zemljeniga v vodah raztopljeno, jim 
pravijo, de so terde ali prekerhke; take naj se v posodah vležejo, de 
bodo za kuho, pranje in drugo rabo nekoliko mehkeji postale.
    Pi, kadar si žejin, in toliko vode, de si z njo žejo vgasiš , to je, de 
se bo vsa jed lahko in popolnama v nji raztopila. Vsi s teškim delam 
obloženi, posebno še pri ognji ali v hudi poletni vročini delajoči na 
mero veliko več pijače potrebujejo zato, ker gorkota njih potne luknjice 
razganja, de se obilo mokrote iz njih scedi, kar jih tudi v enaki meri 
slabi. Prav in zdravo bi bilo, če bi taki delavci po nekoliko kaplic 
vinskiga jesiha vodi perlivali, de bi jih kisljata pijača nemalo 
okrepčevala. De se vroč in razbeljen ne smeš premerzliga napiti, ti 
je že povedano bilo.
    Naj tisti, ki se premalo razhajajo, ali s telesam nič ne de 
lajo , si pa s prebogatim živežem kri spridijo in vse organe pre 
več zamašijo, s pogostnim pitjem zdrave hladne vode pri 
pristojnim postu, in s kopanjem v nji, svoje telo od znotrej in zvu- 
nej prav dobro spero; drugim pa ne gre pogostniga in nepo 
trebnega nalivanja z vodo svetovati. Vsake reči le, kar je 
prav. Živina pije, kadar je žejna, in toliko, kolikor se ji ravno 
prileze. — Voda je nedopovedljivo zdrava reč, žejo vgasiti, nove 
rane celiti, telo oprati i. t. d. — vsih bolezin pa nikoli ozdra 
vila ne bo.	
    Veliko ljudi, pa tudi celih narodov je, ki namesto vode navadno 
raji kaj druziga pijejo, namreč vino, ol i. t, d. Vsi sladkorni 
?cukrenf)rastljinski šoki se dajo po vinovrenji pri primerjeni toploti v 
pijače spremeniti, ki so prijetniga duha in bolj rezniga ali zbodečiga 
slaja od vode, ktera nič ne diši. Ni čuda tedaj de so se jih ljudje sploh 
poprijeli; de bi jih le z mero pili! Vino z mero piti, ogreje nekoliko 
želodec, pripomore k premljenji in pre-kuhanji jedi in okrepča čeva, de 
gre vse raztopljenje in poser-kanje v njih bolj po godu; tudi kri postane 
po taki pijači bolj čversto tekoča, in ogreje celiga človeka večkrat v 
njegovo raz-veseljenje. Ce nista vino in ol po sili in preveč očišena, 
imata še v sebi nekoliko gnjilca in pripomoreta z njim tudi k rejenju 
človeka. Vsecvetnaste pijače so v pravi primeri zdramik in spod-bodik 
moči življenja, in tudi netilo ali kurjava v veči ogrejenje života.
    Nar nevarniši je pa pri tem, de take pijače, ki se s svojim prijetnim 
duham in ogrejenjem človeku prikupijo, ga kar berž k zlo škodljivi 
nezmernosti v pitji zapeljejo. Več je nezmernih ljudi pri pijači kot pri 
jedi. Pijanca k treznosti vabiti, je bob v steno metati. Mladi pa, ki se 
niso še pijančevati navadili, naj si k sercu vzamejo , de imajo po svoji 
mladosti že dovelj vročo kri; de jim pred 18tim letam ne gre nič vina, 
žganja ali dla piti,
    

68
in to le pri kakim teškim delu; de ima vino biti zdramilo teško 
delavnimu človeku; de starim in prebolenim po kapljici tekne; in de, ko 
ga človek le k razveseljenju svojiga serca preveč pogo-stama pije, je že 
na poti k pijančevanju, zakaj, vina že navajen, bo, de bi se v enako 
veseli slan postavil, čedalje več pil, in tako počasi, brez de bi vedil kdaj 
in kako, k svoji veliki nesreči k pijancam se prištel. Bolj če se podtika, 
bolj gori, — bolj če gori, popred zgori, ali več vode ko se .je na malin 
privabi, popred steče, — to je pijanstvo.
   Še huji je pa žganja navaditi se; vsi kemikarji jo z enim glasam 
terdijo in tavžent dohtarjev jo je podpisalo, de žganje clo nič ne redi, in 
de je za navadno pijačo zlo škodljivo, in hud strup. V pervih časih so 
mu rekli: voda življenja; so ga skrive žgali in kot zdravilo drago 
prodajali; v poslednjih časih pa je voda smer ti, in davi že tudi mnoge 
slovanske narode, ki so se nm preveč vdali, de ga, ne več kot zdravilo, 
ampak kot vsakdanji strup pije. Bolj merzle ko so dežele, v kterih ljudje 
stanujejo, bolj so k pijanosti nagnjeni.
    Pijanec je nar ostudniši in zaničljivši spačik in zveržik človeštva; 
zbriše iz sebe podobo stvarnika, zapravi um, častito ime, premoženje, 
zdravje, dušo in telo'. Marsikteri pijanec, posebno ženskiga spola, se je 
od žganja že vnel, večidel ponoči čisto do pepela zgorel, in nič za 
sabo pustil kot grozin smerad! — Če bo že pri 17. letu po vinu hrepenel 
ali hrepenela, kam bo s takim človekam? Kam pa bo z celim narodam, 
ko se pijanosti vda? — Vsako prilizovanje in nezmerno streženje 
napčniin nagibam in razvujzdanim pozeljenjem spodkopuje človekovo 
zdravje, blaznost in ljubo zadovoljnost; temu se pravi: mehkužiti se. 
Po mehkuže-nji je pa že veliko narodov kot nar lepših gojzdov, iz 
obličja tega sveta zginilo tako, de se skorej nic druziga od njih ne ve, 
razun, kako de so se imenovali, in de so po sleparski mekkuž-nosti 
poginili! —
§. 41.   Telesne izpraznovanja.
    Kar je v človeških organih že službo dostalo, in tedej zver-ženo in 
z novimi namestjeno bilo, mora ali z lepo ali z gerdo iziti. Pri navadnim 
zdravji, primerjeni gorkoti in ložjim delu gre taciga po več funtov na 
dan iz našiga života, brez de bi mi nar manj za to kaj vedli; če se pa na 
poti vstavi, organam hudo nadleguje; to mi precej čutimo in bolezin 
imenujemo (34. §.) Naša posebno velika skerb naj bo po tem takim, de 
bi se to, kar je že na poti iz našiga telesa, nikoli ne vstavilo, in ko bi se 
vstavilo, de bi se berz, ko se da, viin spravilo. Kar smo že od 
primerjene gorkote, razmraženja in telesne snage povedali, se s tem 
dobro veže; tode pristaviti moramo še nektere uke in vodila.
    Naša obleka nesme nikoli pretesna, ampak vselej letnimu času, 
vremenu in delu primerjena biti, de se potne luknjice preveč ne 
stisnejo, pa tudi,  de se nezmerno potili ne bomo; mraz
    

69
jih stiska; gorkota pa razganja. V mrazu se je tedaj bolj obleči, de bi jih 
gorkota odpirala, pri vročini pa preobilno obleko sleči, de bi se 
nekoliko stisnile; s težavno ali tesno obleko obdan ne boš mogel 
teškiga dela čversto in prav delati; če pri takim nekoliko obleke na 
stran deneš, jo moraš po dokončanim delu, ko je prehladno ali merzlo, 
zopet obleči. De vsako naglo stlsnjenje potnih luknjic po kakim 
razhlajenji ali razmraženji ti teknilo ne bo, se mende iz tukaj 
razloženiga, iz veliko lastnih in družili skušinj lahko prepričaš; ravno 
tako tudi, de prevelik in nepotreben pot slednjiga slabi; ne boš ne 
močneji, če po potu namesti 4 pa 8 funtov zgubiš. Ko si tedaj zlo vroč, 
ohladi se polagama; ko si se pa preveč razmrazil, poskerbi de se zopet 
ogreješ z delam, hojo, tekam ali glasnim govorjenjem; z oblačenjem ali 
oger-njenjem, s puham vrele vode, bezgovim kropam i. t. d. Kakor bolj 
kaže, ali kakor je bolj potrebno ali priložno, tako stori.
    Majhnih otrok ne gre preterdo ali tesno povijati; to jim dela od 
ene strani preveliko vročine, od druge pa ne pusti kcrvi prosto po 
žilicah teči. Iz enaciga namena ne gre tudi preveč odeje na-nje devati; 
otroci imajo veliko bolj vročo kri od odra-šenih; otroče teče pri hudim 
mrazu v sami srajčici po ulicah in nič mu ni; ti bi pa tako oblečen 
zmerznil. Fantam ne gre kožuhov nositi, to jim ne pristje, jih preveč 
greje, kri razganja, de jim v persi in glavo stopa, tudi preveč spuhte; s 
čim se bodo neki na starost, če je dočakajo, oblačili, de bi ne 
zmerzovali? Tudi nikar, de bi se preterdo prepasovali in z lepšim 
životi-čem bahali; napolnjene in še stisnjene čeva jih bodo tišale in 
zadnjič v njih veliko nesrečo, zabavo in žalost prederle, de bodo svoje 
žive dni hirali. — Po noči ni dobro, se preveč odejati; napolnjen 
želodec te bo tišal, odeja pa tlačila, de boš prav teške, strašne sanje 
imel, in se hudo potil; tako spanje namest de bi te okrepčalo, te bo zlo 
slabilo, de boš zjutrej šibkeji vstal, kakor si se bil na večer vlegel.
    Tri, kar je želodec sicer prekuhal, kar pa niso cevne pijav-čice v 
živež života poserkale, kakor tudi to, kar ni bilo prav prekuhano in 
raztopljeno — če ni v želodcu ostalo — se nabera v zadnjico, ktera se 
pri dobrim zdravji v 24 urah po enkrat iz-prazne. Od mladiga jo navadi 
to službo vselej zjutrej opraviti, kadar Vstaneš; tudi taki organi se 
človeku v pokoršino udajo. Ko bi navadno k potrebi ne šel, ali kaj 
zapečen bil, ne boš še zastran tega precej zbolel; poskerbi pa vender, de 
si, ko si dva dni zapert bil, postavimo, s bojo, kakim težjim delam, s 
kislo vodo ali kako drugo lahko rečjd, posebno z enim ali dvema 
kozarcama vode na teš želodec spite, telo odpreš, ali pa, ko se ti 
zdi, kakimu umnimu zdravitelju odpreti daš, zakaj nevarno bi ti bilo, 
delj časa zapertimu ali zapečenimu biti. Tako zapertje pride po 
oslabljenim želodcu, po oslabljenih čevah, iz pomanjkanja razhajanja 
in telesniga dela, pa tudi, ko se pri kakim delu trebušno drobje preveč 
tlači. Umnimu je mar, v nobeni reči zanemarili se; on čuje nad svojim 
životam, pazi na vse, kar
    

70
se mu primeri, in si prizadeva vse odriniti, kar bi mu škodovati 
utegnilo.
    Kakor je prav in potrebno za zdravje, de se zadnjica v pravim času 
izpraznuje, tako bi utegnilo pa tudi škodljivo biti, če bi se to nezmerno 
godilo; prav je, če se ti posebno še zapečenimu telo odpre; prav je, če se 
ti iz želodca ali čev zastana, nepre-kuhana in škodljiva nesnaga izčisti; 
prav je tudi, če iz celiga života kak zastan pot, ali druga bolezinska reč 
— namest v kosti, v pljuča, v jetra ali v možgane udariti — si v čeva 
pot odpre in tako iz človeka gre; prav bi pa ne bilo, ko bi drista 
prenezmerna, prepogostna ali predolgo terpeča bila; taka bi 
človeka zlo oslabila, tudi kaj druziga bi utegnilo pritakniti se. Dristo ni 
dobro prenaglo vstaviti, de bi bolezinska reč, ki je na poti iz telesa, 
nazaj ne udarila, in kake druge še nevarniši poti ne iskala. Če je 
premočna in predolga, zroči se zdravitelju, de te ozvdravi.
    Čev in mehurja si nikar ne razmrazi, de bi se ti voda ne zapirala; 
ako te ta tisi, odcedi jo ; — ne daj, de bi ti voda iz mehurja po sili 
puhtela ali potila se, in de popred v nji raztopljene soli in zemlje bi v 
njem se nabirale in v kamen uterdovale; to ti nakloni strašno nadlego in 
bolezin. Ti boš rekel, de te voda reže, — zdravitelji pa bodo rekli, de bo 
treba mehur prerezati, de bi se kamen viin vzel, ali pa v njem Tazdrobil, 
de bi ga voda potem zlagama viin znesla; pri enim in družim so strašno 
hude bolečine, zoper ktere je lani neki amerikanski zdravnik, Jakson po 
imenu, gotov pomoček v žeplenim vinskim cvetu (Schwe-
felather) znajdel, po kterim, če se ga je bolnik po ukazu sku-šeniga 
zravnika dovelj nasopil, za nekaj časa vse občutke tako' zgubi, de 
nar hujših bolečin ne čuti.
    Vse druge telesne izpraznovanja, ktere se po volji človeka godijo, 
se morajo vselej z mero in dobro vestjo opravljati, de niso ne truplu 
ne duši v škodo, de se nikakor in nikoli življenja cvetne zapravlja, 
telo ne suši, možgani ne venijo, ostudne in hude bolezni ne naklonijo, ki 
človeka večkrat strašno pokorijo, dokler v prav veliki revšini ne pogine. 
—
§. 42.    Od gibanja in dela.
    Poglej človeka s vsimi njegovimi organi in udi, in razumeti moraš 
in prepričati se, de je k gibanju in delu vstvarjen; sko-rej nobeni 
svojih želj nemore brez gibanja vstreči. Mnogoverstne so njegove 
pvotrebe, in bolj ko se iz divjacnosti vzdiguje, bolj se mu množe. 
Človeštvo je telesu podobno, tako de, kakor vsi udje v službo in prid 
telesa, se morajo tudi vsi ljudje k blaznosti celiga človeštva gibati, 
ali, z drugo besedo, delati; kdor noče delati, je nevreden človeštva ud 
biti, in zasluži, de bi ga izmed sebe pahnilo.
    Po primerjenim gibanji ali delu se želodec okrepča, okrepčajo se 
čeva; vse prekuhanje in raztopljenje v njih, vse opravila života grejo 
bolj po godu; organi spuhte, kar je prav, in spuhteno se v njih  iz živo  
ali  čvcrsto  tekoče kervi  namestuje.   Nar starji
    

7%
in vsakdanje skušnje spričujejo, de gibanje po pameti, ali človekovi 
moči primerjeno delo, terdi, podpira in množi njegovo zdravje; in de 
taki, ki se po pameti gibljejo ali delajo, se nar boljši počutijo in večidel 
nar visi starost dočakajo.
    Vsa mladina je že po svojih lastnih nagibih prav živa in se rada 
giblje; to jo veseli, in ji dobro tekne; ne gre tedej ne otro-kam skakanja, 
tekanja, lovljenja, kakiga žlobudranja ali druzih igrač braniti, če se to le 
pred očmi umnih ljudi in brez vse škode godi. Nar bolj prav je, de se 
otroci, kar se koli da, pod milim nebam in v zdravim zraku 
igrajo. Iz mertviga otroka, ki je kot lipov bog, ne bo nikoli nič 
prida. Mestni in gosposki otroci, desiravno jih dobro in z dobrim pa 
večidel v senci in v spridenim zraku pitajo, so dostikrat bledi, bolehni, 
šibki in suhopetki; kmetiški pa, čeravno večkratstra-dajo, se pa na 
soncu igrajo, so lepi, zdravi in krepki. Škodljivo je malim otročičam z 
zibanjem možgane vertiti in jih ma-miti; brez vsiga zibanja se vsi 
clo lahko spati navadijo; vsi m zibelkam gre tedaj — le dobro si to 
v glavo vtisnite ve ženske — no žice odrezati. — Vsako otroče se 
samo in rado, kadar si upa, na noge spravi; pusti ga tedaj le na tleh 
laziti in valjati se, dokler ne more še hoditi, in nikoli ga na hojo in 
nikakor ne sili, de zvežnjenih nožic ne dobi. Dokler niso še nožične 
koš-čičice zadosti krepke, ne morejo še njih telesica nositi; s prisiljeno 
hojo se pa zvežijo. Bousiugault, nar glasovitniši Francoski organski 
kemikar, se je lanjsko leto prepričal, de prascove koščice, kakor praseta 
stareji prihajajo, tudi drugačen živež iz kervi dobe. Vsa mladina ima 
sperviga bolj mehke kosti; torej tudi nikar premladih in prešibkih otrok 
s pretežkim in tudi ne z neprenehljivim delam obkladati in zatirati; naj 
bo tedej delo in čas dela vselej njih starosti in moči primerjen.
    Pri nobenim vzdigovanji, nobeni nošnji ali nobenim družim delu s 
kakim orodjem, tudi ne s hojo, tekam i. t. d., se nikakor ne presili; 
nebrojno je primerljejev, ki si jih človek po tacih neumnostih ali 
nemarnostih nakloni. Če ti pri kakim vzdigljeji kaj v križic stopi, je to, 
če te ravno strašno boli, še majhna reč; huji je, če si pri tem kilo 
nakloniš; še huji, če se ti kaj druziga v životu vterga ali poči, de te 
poprej ali kasneje pod zemljo spravi. Brez števila je že ljudi po takim 
presiljenji poginilo; takim je prekasno reči: nikdar več ne bom tako 
teško vzdignil, ali tako s visociga skočil; to je res, de ne boš več, zakaj, 
ta te bo spravila — in morebiti že v 24 urah!. Spomni se vender o 
človek!
de tudi prenapeto železo poči; tvoje iz mehkih in rahlih organov 
zloženo telo pa ni železno. — Kaj ti bo pomagalo z nezmernim in 
presiljenim delam kaj več pridobiti si, pri tem pa svoje zdravje ali še 
clo življenje zapraviti!
    Vsi, ki sključeno s stlačenim drobjem in trebuham navadno delajo, 
ali kteri nobeniga telesniga, ampak večidel le pisarske dela, z duham 
napenjaje se, opravljajo, naj se slednji dan v čistim zraku po kako uro 
razhajajo, pa prosti teških misel in z veselim
    

72
sercam, de jim bo sprehajanje teknilo, in njih život okrepčalo. Naši 
pervi starši, ki so bili — pa v svoj prid — k delu obsojeni, so se mogli 
gibati, če so hotli preživiti se, pa so tudi visoko starost doživeli. - V 
tistih časih jih ni bilo, de bi bili po celi dan, cele leta ali svoje žive dni 
v pisarnicah sključeno sedeli in svoje možgane napenjevali. Tudi 
jezdarjenje, lov, ples, marsi-ktera igra i. t. d., ko se vse to previdno in 
zmerno dela, zamo-re posebno dobro tekniti, in telo okrepčati. 
Kmetiska mladost pa naj ne pleše poleti ali pri hudi vročini, to ji ne bo 
služilo, marveč očitno škodovalo; ako se že mora s plesam radovati, naj 
se to pozimi godi, kadar je bolj spočita ali čila.
    Za gospodičice in gospodičnice, pa tudi za vso odrašeno gospodo, 
ki navadno s telesam nič ne dela, ali ki bi se še clo delati sramovala, so 
učeni veliko priprav znajdli, po kterih bi za-mogli taki svoje organe, ude 
in tedaj svoje tejesa kar dobro okrepčevati v svoje zdravje in daljši 
življenje. Če se mladeneč ali drugi že bolj odrašen gospod pogostama 
vadi, za kako dobro privezano verv na vso moč vleči, ali če bi od dneva 
do dneva kaj, pa zmirej nekoliko težjiga vzdigoval, ali bi ne imel 
močne-jih rok? Če bi zdaj z eno, potem pa z drugo nogo, zmirej po delj 
časa na napeti verviv kako ped od tal stal, ali bi se njegove noge ne 
okrepčale? Če bi se po vojaško vadil, delj časa na ravnost po koncu 
stati, brez de bi se s kakim udam kaj ganil, ali se ne bo tavžent njegovih 
kitic, žilic in mišik pri tem napenjalo in okrepčalo? — To damo tukaj 
le za. pripodobo; kdor bi hotel od tega kaj več zvediti, naj si omisli 
nalaš v ta namen spisane bukve (^Turnkunst); le to še pristavimo: de so 
si že Greki prizadevali z nedolžnim borenjem svoje telesa okrepčevati, 
in de vse vojaške vade so posebno za gosposke mladenče kar slu-živne, 
njih telesa veliko močneji storiti. Kakor se mehkužnost od ene strani 
človeku po izobraženji čedalje bolj sili, je treba od druge strani z 
mnogimi vadami v okrepčevanje života ji nasproti ravnati, in ji v okom 
priti.
§. 43.   Od pokoja in spanja.
    Človek k delu vstvarjen, naj z veseloserčnim in natanjko-zvestim 
spolnovanjem dolžnosti svojiga stanu, v kteriga je poklican, opravlja, 
brez de bi se pri tem kaj presilil ali prevordil; torej naj se pri teških delih 
vstavi, de se ne zasopi, in naj se oddahne in spočije; — prenapet lok rad 
poči. — Nar zdravši so. take dela, ki se z več udi, ali ob enim, ali pa za 
poredama zdaj s temi zdaj z unimi opravljajo; tako so večidel vse 
kmetijske in mnoge rokodelske dela; mizarsko ali kovaško je veliko 
zdravši od šivarskiga. Ložji dela, če se še verstijo, se dajo skorej brez 
počitja opravljati; tako vidimo mnogo pridno gospodinico zlo mno-
goverstne dela neprenehama od jutra do večera delati, in takim 
delavnim mamkam se sčasama zdravje tako uterdi, de posebno visoko 
starost dočakajo. Dušne dela, ali napenjanje možganov so zlo utrudljive; 
prevelike skerbi ne belijo marsikterirau samo las.
    

73
ampak ga še vsiga posuše; mnogim so se že s tacim napenjanjem 
možgani zmešali, de so clo ob pamet prišli! Vsim, ki z dušo bolj delajo 
in s tem svoje možganne žile bolj napenjajo, gre do živiga svetovati, de 
bi svoje dušne napenjanja z mnogoverstnim telesnim gibanjem ali s 
kakimi ložjimi deli verstili; takim, kakor tudi ši-varjem, je sprehajanje 
pod milim nebam koristen počitik.
    Ako si človek še toliko pokoja da, vender to ni še zadosti, svoje po 
več potih zgubljene moči namestiti; k temu je še spanja potreba. Kakor 
bi brez zraka, jedi in pijače ne mogel živeti, tako' tudi ne brez spanja, 
naj počne, kar koli hoče, de bi ne spal, vender ga bo zadnjič spanje 
premagalo, de bo zadremal; tudi bi za-nj zlo škodljivo bilo, in sicer za 
dušno in telesno moč, ko bi si preveč spanje kratil. Ves živež, ki ga 
človek k sebi vzame, bi mu brez spanja nič ne teknil; ni zadosti, de se 
ta v želodcu prekuha, v čevah raztopi in v kri spremeni; zdaj mora še 
spanje čez-nj priti, de gre živež iz kervi v organe, ki so se na dušne 
velenja delj časa morebiti 12, 24 ali clo 36 ur gibali; s takim gibanjem 
ali napenjanjem so organi marsikaj spuhteli, zgubili, se utekli, slabji in 
šibkeji postali. De bi se pa to v njih iz kervi zopet namestilo, 
potrebujejo počitka in pokoja; taciga pa le sladko spanje čez-nje zlije. 
Vsi kemikarji, vsi zdravniki in mende tudi vsi razumni ljudje so 
popolnama prepričani, de le med spanjem si človekovi organi 
zgubljeno moč iz kervi namestujejo in zopet okrepčajo. Kaj bi dal 
bolnik, ki že tri noči ni očesa zatisnil, le za štiri ure sladkiga spanja? — 
in ko je jel spati, se močnejsiga čuti in srečniga čisla, zakaj zdaj so še le 
šle okrepčavne zdravila po njegovih organih. Poglejte močno trudniga 
in spanja po-trebniga; njemu ni mar za bogato obloženo mizo, krasno 
večerjo, veselo družbo, godce; vse bo popustil, in zaspal kot čok. 
Sladko spanje razpodi človeku prazne misli, odžene nepotrebne skerbi, 
pokroti njegovo žalost in strah, ga okrepča na duši in telesu, de z novo 
močjo — pomlajen — vstane, in zopet lahko dela. Kam bi neki bilo s 
človekam — z njegovimi skerbmi, straham, žalostjo i. t. d., ko bi 
spanja ne bilo! —
    Nepokojno spanje malo tekne, malo nove moči da. Bog je vstvaril 
dan za delati, noč za počivati. Otroci, ki rastejo, bolniki in stari, ki več 
moči potrebujejo, naj za potrebo tudi čez dan spijo, vsim drugim 
ljudem se pa mora čezdanjsko spanje grajati, de bi jih k lenobi ne 
nagibalo, de bi svojih večkrat potrebnih del ali opravil v nemar ne 
pušali, in de bi si s tem ponočniga spanja ne kratili. Bolnikam, starim 
ljudem in vsim, ki niso prismojeni, gre posteljo zrahljati, de bi se na nji 
kaj bolj odpočili. Hlapčon prav dobro razumi, de voli se bodo na 
mehkim bolj ko na terdim odpočili, jim tedaj njih ležiša nastelje; sam 
pa se zavali kot klo-pic v lož, ne mehkejši od zajčjiga! —
    Neumno je predeleč v noč delati in v jutro pospavati; še ne-umniši 
cele noči, ki so odločene in namenjene od modriga stvarnika v počitje 
skorej vsake gibljejoče stvari, z nepotrebnimi poti, s praznim 
šeptanjem, z gostovanjem, s plesanjem ali z drugimi
10


74
še večimi norostmi zapravljati. Veliko tega, kar je čez dan spuh-telo in 
se kviško v podnebje vzdignilo, leze na večer in ponoči nazaj na 
zemljo; toraj je zjulranji in čezdanjski zrak veliko zdra-viši od 
večerniga in ponočniga; ogibaj se tedaj taciga škodljiviga zraka in idi 
na večer zgodej spat, de boš v jutrajšnim boljim veselo svoje dela 
opravljal. Poglejte kako na gosposkim plesišu po polnoči ali proti jutru 
že vse sveče klaverno in mertvo gorijo; ali je prav mladost v takim 
spridenim in okuženim zraku, kjer že luči žugajo vgasniti, delj časa 
pustili? —
    Učeniki zamorejo v šoli sperstam pokazati na slednjiga učenca, ki 
je bil noč zapravil; tako tudi mojstri na delavca, ali gospodarji na posla 
i. t. d. Ponočni pohajači kermežljivo gledajo; iskrenost zgine iz njih oči 
kakor cvetečnost iz njih obličja; niso za nobeno ne dušno ne telesno 
delo, dokler se ne naspijo. Ponočne nerodnosti ali napčnosti zaplodijo v 
mlado kri nevedama strup, ki mlade sivčike počasi, pa gotovo veliko 
pred časam na tavžente v grob spravlja! —
    Odrašenimu in zdravimu člaveku gre po 6 do 7 ur spati, v kterih 
navadno pred ta dan zgubljeno moč zadobi. Nikar se ne vadi po delj 
časa pospavati; to te bo naredilo leniga, bolj mert-viga na duši in telesu; 
moč želodca in čev ti bo pojemala in opešala, in premasna kri te bo 
debelila, de boš bolj sodčiku, ko človeku podoben, in mertudu 
podveržen. Spi v prostorni, slednji dan s čistim zrakam napolnjeni 
stanici, v kteri niso navadno ljudje čez dan prebivali. Zmladiga se 
navadi, de, kadar te že dre-mota prime, se boš vselej na desno obernil, 
de bi tako spijoč serca ne tlačil, ampak de bi na levi od zgorej prosto 
bilo. Tudi jo vsi zdravniki zedinjeno terdijo, de je posebno možkim zlo 
škodljivo znak spati. Ne vleži se nikoli z natlačenim želodcam, tudi ne 
preveč nalitim s cveteno pijačo. Ni čuda, de taciga človeka mora tlači; 
kaj pa je mdra druziga, kakor z jedjo ali pijačo nabasan trebuh, ki kri 
vstavlja, de. se ne more prosta po celim truplu stekati? Ogerni se prav, 
kakor tvoje zdravje in letni čas potrebuje; preveč gorke ali pernate 
postelje, posebno pa take spodglavja niso zdrave, preveč kri razganjajo; 
pretežke odeje tlačijo človeka s strašnimi sanjami, in ga preveč potijo, 
kar je nezdravo.
    Nikoli naj zdrav človek z bolnim v eni postelji ne leži; Če je moč, 
naj ima tudi vsak zdrav človek svojo posteljo, še clo stari-šam se 
spodobi, de bi vsak posebej v svoji postelji ležali. Za učence po 
mestih je clo od Cesarja postava dana, de ne smeta po dva in dva skupej 
ležati, sicer bojo gospodinje in gospodarji, ki čez to postavo ravnajo, 
ojstro kaznovani. Otroci naj nikdar pri starih ljudeh ne ležijo; starim to 
močno tekne, mladim pa škodje; iz tacih zdravih otrok puhti neka 
kalamična gorkota in moč življenja: iz starih pa puhti hromost in 
bolehnost, ki ne more nikakor otrokam tekniti. Pred ne veliko leti je 
imela neka mati blizo Dunaja pet lepih, krepkih in zdravih otrok, kteri 
nekoliko odrašeni so vsi po versti pri stari materi ležali, pa tudi vsi 
na sušiti ali
    

75
hiranji pomerli; zdravniki so spoznali in se sicer prekasno prepričali, 
de so otroci staro mater grejoč od nje oslabljeni bili tako, de se je pri 
njih sušica po versti, kakor so pri nji ležali, začela, in jih tudi po versti 
spravila. Alatere! — naj vam ho to zlat nauk! —
§. 44.   Še nekaj od mehkužnosti.
    Naj dela človek, naj pa tudi počiva in spi kar je prav; pa v enim in 
družim je zlo nagnjen presiliti se;njega mika menj delati in več 
počivati, ko je prav. Če se tacimu mikanju vda, in če, sploh govoriti, 
vsim svojim počutkam in vsim poželjenjam vstreči si prizadeva, 
pravijo temu mehkužnost; in tacimu človeku mehkužni k. Lastna 
pamet in sveta vera nas uči, nad slabimi nagnjenji čuti in jih berzdati, 
nezmerne poželjenja strahovati in jim le, kar je prav, dovoliti; 
mehkužnost pa, tak glas zaničevaje, terja ne-prenehljivo jim vse, 
karkoli hočejo, nakloniti. Tu je med pametjo in mehkužnostjo borenje, 
večkrat hudo vojskovanje; duh je sicer voljan, meso pa slabo, in človek 
se spodtakne, de še popred pade, kakor se mu zdi. Kar je nar bolj 
žalostniga pri tem, je, de mehkužnik poniža svojo pamet, svojo nar 
častitljivši gospo in prijatlico, k zaničljivi služabnici; pamet naj mu vse 
pomogljeje zve in da, svojim željam vstreči. —
    Človeštvo je nima in je ne more imeti veči sovražnice od 
mehkužnosti; ta mu pod podobo hinavske prilizovavke graja in gnjusi 
vse od kemije dokazane in od pameti vedno priporočevane uke, svete, 
vodila in sredstva, po kterih je za zdravje skerbeti; mehkužnost seje 
med nar sladkeji zakonske zaveze nevoljo, prepir, kreg, hudo 
sovraštvo, zareja in rodi revne, kilove otroke, ki gredo čez malo ur ali 
dni pod černo zemljo; ona spodkopuje blaznost celih družin; podira 
stare sloveče hiše; pripravi počasi nar bogatejšiga na beraško palico; 
davi mladost in mori starost vsaciga stanu in spola; zakaj skorej vse 
bolezni, pod kterimi človeštvo zdihuje, ona zaraja in jih strašno dalje 
plodi, tako, de ni čuda, ko je že cele narode pomorila. Ali ni 
mehkužnost, de od druzih molčimo, jake in junaške Rimce čisto 
spodkopala? —
    Od nar višjih stanov po vsih stopnjah doli do najemnika in clo do 
berača, se je mehkužnost zaplodila, in se čedalje globo-keje 
vkoreninuje. Nar menj ko se da delati, in le na lahkim živeti, pa dobro 
bogato živeti in svojim poželjenjam na vso moč streči, ali niso to želje 
polovice človeštva? — Koliko ljudi je neki tacih, de bi prav radi in 
stanovitno delali, ko bi jih sila, ko bi jih potrebe ne priganjale? Nar 
nezapopadljivši je pa to, de marsikteri sicer po celi tedin neutrudama 
pa le iz namena delajo, de bi v nedeljo enimu ali druzimu svojih 
nagibov ustregli! Poglejte berača 40 let stariga, krepkiga, zdraviga, z 
močno zara-šeno brado, de bi bil bolj star in osoren viditi, ki se od hiše 
do hiše mnogo požiraje počasi plazi, raji, kakor de bi z napenjanjem 
svojih zdravih udov se pošteno preživel, ali ni tak gerd mehkužnik? — 
Mehkuži so vsi učenci,  ki na vse drugo popred mislijo
    

76
kot na učenje, ki se le po sili uče in nar menj ko se da, ne iz 
radovednosti, ampak le de bi pri izpraševanji obstali. Mehkuži so vsi 
mlajši, vsi posli, najemniki in drugi delavci, ki le z ne-voljo in na videz 
delajo; mehkuži so, kteri, kadar na svojo roko kar si bodi začnejo, ali po 
dognanih učenstvih kako službo dosežejo, vse daljno lastno izobraženje 
popolnama v nemar puste, misleč de so že vse vednosti in učenosti 
požerli; taki se berž vlenijo, vsako tudi lahko delo od dneva do dneva 
odlašajo, počasi še to mervico, česar so se v šolah naučili, pozabijo, de 
se dostikrat primeri, de bistroumni kmet, ki zna komej brati, ima taciga 
gospoda, ki se je 15 let po šolah vlačil, vpričo za norca! — Vsako 
mehkuženje pa tare želodično in cevno moč, spridi kri, oslabi vse 
organe človeka in spodkopuje, akoravno počasi, pa vender gotovo 
njegovo zdravje. Med 20, ki umerjejo, ali je eden, de bi si ne bil sam, 
ali de bi mii ne bili drugi s kakim niehkuženjem k smerti kaj 
pripomogli? —
    Človek želi od ene strani visoko starost doseči, od druge mu je pa 
nar bolj mar, po mehkuzenji svoje telo slabiti, zdravje spodkopovati in 
se tako veliko pred časam v černo zemljo spraviti! — Organska kemija, 
pamet, in mnoge druge skušnje spri-čujejo, de primerjena 
delavnost, potreben počitek in berzdanje počutkov zdravje 
podpira in človeka do visoke starosti pripelje; lenuhi pa, strežniki 
svojiga trebuha in sužni svo-jiga razvujzdaniga poželjenja, ali z drugo 
besedo reči, vsi meh-kužniki večidel pred časam pomerjo. In vender 
mladost na to ne pazi, si tega k sercu ne vzame; živi brez premislika, se 
mehkužnosti vda, in revno — z grenkimi solzami v očeh — pogine. 
Prekasno kesanje pa clo nič ne zda; nar žalostniši prikazik je viditi 
mladenca umirati, ki si je sam smert nakopal; velike želje do 
zapravljeniga življenja, kesanje čez ne več popravljivo neumnost, strah 
pred večnostjo in še veliko druziga je na njegovim uvenjenim in bledim 
obličji viditi. O mladost! pieserčna mladost! spomni se, de tukaj le 
enkrat živiš! Če hočeš starost doživeti, ogibaj se vsaciga mehkuženja, ki 
ti toliko življenja prikrajša; po-primi se dela, bodi zvesta v spolnovanji 
svojih dolžnost'in ber-zdaj svoje slabe nagnjenja, de še boš z radostjo 
dni svoje mladosti spomnila!
    Velikrat se primeri, de, kolikor so ljudje bolj omikani, toliko bolj 
so tudi k mehkužnosti nagnjeni; vladarjem gre tedaj dobro spre-misliti, 
po kakih postavah de bi od ene strani ljudstva izobrazo-vali, po drugi pa 
mehkužnosti v okom prišli. Pomehkuženi narodi nimajo nobene 
pogumnosti ali serčnosti, nobene moči več; to vidimo pri Rimcih v 
drugim do petiga stoletja. Slovenije sinovi so bili, od kar se ve, jaki in 
junaški; ne daj Bog, de bi se kadaj pomehkužili! •— Tridesetletni mir 
vabi in napeljuje k mehkužnosti, pa vender vediti moramo, de, od kar 
svet stoji, so bile, in dokler bo stal, bodo še vojske; čujte tedaj, kadar in 
od kodar bi se koli sovražnik prikazal, de se boste vi k temu izvoljeni za 
Ce-
    

77
sarja in domovino s serčnim junaštvam nastavili, in zmagavši ga dragi 
domovini zopet častitljivi mir zadobili.
    Oblastnikam, veljakam, učenikam in vsiin staršain naj bo skerb, 
de med tem, ko mladost omikujejo , je ne mehkužijo. Nar več se pa v 
tem slepe in neumne matere pregeršijo, kterim ni nič bolj mar, kakor 
svoje otroke mehkužiti, Ker jim vsiga, kar koli požele, dovolijo. O 
gorje, trikrat gorje vsim otrokam! kteri pre-mehko rojeni še z mislijo 
srastejo, de so bogati; taki svojo ded-šino večidel kar hitro zapravijo; 
ker pa delati in skerbeti ne umejo, si druge več ne pridobijo. Poznamo 
jo slovensko mater in sicer žlahniga stanu, ki je imela pet lepih 
fantičev, ki so skakali in se lovili velikrat pričo nas po vertu in okoli 
hiše; ni jih redila ne z nobenimi sladinami; ričet in močnik, korun in 
žganci, mleko in voda so bili njih vsakdanji živež; zdaj je iz teh fanti-
čev pet jakih možakov, naših dragih prijatlov', ki žive vsi — trije v 
visokejih službah — v veliko čast svoje drage matere in v čast matere 
Slovenije. Oj, de bi tacih mater veliko bilo na Slovenskim!
§. 45.   Od pokoja serca.
    Duh je v pričijočim življenji s telesam tako zedinjen in vra-šen, de 
oboje vkup je človek. Po ti nezapopadljivi zavezi občuti duša vse, 
česar se koli prijetniga ali neprijetniga telesu primeri; če tedaj telo 
terpi, terpi tudi duh; nasproti gredo pa tudi vsi dušni občutki na telo, 
de, če je duh, postavimo, bolan, si tudi telo dolgo časa dobro počutilo 
ne bo. Kdor hoče tedaj zdravo telo imeti, naj vedno skerbi za 
zdravje svojiga duha. Nar huji spodkopovavci dušniga zdravja so 
strasti in hudi nagibi, ki imajo v kervi svoje seme.
    Učeni razločijo človeško natoro ali njegove nagnjenja po čve-tero 
razločni kervi. Eni so žive, čversto tekoče kervi; taki so lahkomiselni, 
veseli, priljudni, prijazni, tudi usmiljeni; hitro kaj obljubijo, pa tudi 
hitro obljubo pozabijo; sto reči si domišljujejo in sklenejo, pa malo 
ktero speljejo; vsaki dan so druge misli; Nemci jim pravijo 
„Sanguiniker". Drugi so jezne kervi, de jih vsaka nar manjši reč 
spodbode, večkrat do hude, strašno hude jeze; taki dostikrat hudo 
razsajajo, de ni pred njimi obstati; so serčni, junaški pa nagli, de 
mahnejo brez premiselka; dobri so za kake teške reči na hitrim speljati; 
Nemci jim pravijo „Koleriker". Zopet drugi imajo počasitekočo 
bolj mirno kri; ti se nikdar ne prenaglijo, zakaj vsako reč dobro 
premislijo; teško se kake reči lotijo, če se je pa poprimejo, jo tudi 
stanovitno dokončajo; tak človek ti ne bo lahko obljubil, če ti pa besedo 
da, jo bo tudi deržal; taki so v vsih stanovih nar bolji delavci, 
gospodarji in glavarji; Nemci jim pravijo „Phlegmatiker". Učeni 
razločijo še zadnjič nektere ljudi po leni ali černožolčni kervi; taka 
kri stori človeka sicer pokojniga in tihiga, pa vender tudi nejevolj-niga, 
de se kislo in žalostno derži; ogiblje se tovaršev, prijatlov, vsake vesele 
družbe in bolj samotno živi; če gapoprašaš, kaj de
    

78
mu je? bo rekel, de nič, ali pa se ho nesrečniga ali nar nesreč-nišiga 
med ljudmi imenoval; Nemci jih imenujejo „Melancholi-ker"; takim se 
dostikrat primeri, de ne morejo več prevelike žalosti prenesti, ki jih še 
clo ob pamet pripravi; mislijo namreč, de je za-nje vse zgubljeno, de 
jim ni več pomagati, ne več na svetu obstati; ako so ravno nedolžni, 
menijo vender, de so preveliki grešniki, de za-nje je ni več milosti; 
obupajo in se kak-šenkrat sami končajo; tacih ne gre prehudo soditi; — 
zakaj men-de malo kdo se pri tanjki pameti sam sebe umori.
    Ni ga nobeniga človeka, de bi bil čisto ene same, postavimo, samo 
jezne, ali samo živo tekoče kervi; kri je pri vsacimu kaj več ali menj 
namešana tako: de človek čverste ali vesele kervi, je tudi kadaj kaj 
serdit, ali klaverniga zaderžanja; tudi tihi ali žalostni so včasi kaj jezni 
ali veseli i. t. d. — Po kervi, ktera pri človeku premaguje, se njegova 
narava ali natora razloči, in po taki tudi ime dobi. Serce paha kri iz 
sebe, de se raztekuje po celim životu, iz celiga života pa leze nazaj v 
serce (32. §). Kri je s sercam v taki veliki zavezi, de navadno kervne 
lastnosti tudi sercu perpisujejo, in de je enako, če se reče: človek je je-
zne kervi ali jezniga serca, žalostne kervi ali žalostniga serca i. t. d. Ker 
pa kri celi život prešine, vse organe, tedaj tudi možgane — dušni sedež 
— in vse njih žilice redi, pride tudi v nezapopadljivo dotiko z dušo 
tako, de ji zamore včasi hudo nadlegovali, kakor vidimo pri pijanih, 
hudo razserdenih ali žalostnih, kterim kri dušo omami, zamaže, otamni, 
kakor de bi več uma ne imela. Nar modrejšimu možaku bi se utegnilo 
primeriti, de ga kakšenkrat kri sicer trezniga pa premalo čuječiga tako 
oslepi in k taki nerodnosti napelje, de se svoje žive dni z žalostjo, 
sramovanjem in velikim kesanjem tega spomni. Od nezmer-niga 
veselja, hude jeze in preveliciga strahu večkrat ljudje, kakor skušnje 
spričujejo, nagle smerti umerjejo, od prevelike žalosti pa obnorijo tako, 
de, če so ravno v družin rečeh razumni, se v tem, kar jih žali, zlo 
motijo. Brez števila je napčnih primir-Ijejev, tako imenovanih nesreč, 
telesnili in dušnih bolezin, ki imajo vsi svoje seme ali izvirk iz kervi, ali 
kar je enako, iz serca.
    Duh je Božje žlahte, duhu gre gospodariti telo, kri in vse počutke; 
dokler duh telo gospoduje, nosi človek podobo Božjo nad sabo; če se pa 
duh telesu ali kervi podverže in v njega sužnost vda, jo je človek zbrisal 
nad seboj, jo je zapravil podobo Božjo in se je — naj bo tudi nar 
visokeji gospod — k neumni živini ponižal in nji enakiga storil; zakaj 
tudi živina ravna vse le po svojih nagnjenjih in občutljejih brez 
promislika. Od nekdaj jo terdijo vsi modrijani, de ne tisti, ki so po 
strašno ker-vavih vojskah mesta posuli, dežele razdjali, ljudstva 
premagali in jih v sužnost podvergli, ampak tisti, ki svoje telo z vsimi 
njegovimi željami pod strah pameti spravijo, so nar veči in nar 
častitljivši premagavci, Teško je duhu, pa vender ne nemogoče, vselej' 
nad telesam in njegovimi počutki čuti in jih gospodariti. Uči se tedaj in 
vadi že zmiadiga nikoli nič brez premislika storiti; pri
    

79
vsacim mikanji precej pamet — po sveti veri razsvitljeno pamet — za 
svet poprašati, ali bi to tudi po vesti šlo, in koliko bi se moglo tacimu 
mikanju dovoliti? — Ne misli, de te bo konec, ako svoje mikanje 
zatareš ali zamoriš; marveč se — če želiš mirne, vesele in srečne dni 
živeti — spomni, de gorje, ti bo, ako se mikanju k lenobi, igri, k 
nezmeri v jedi in pijači, k jezi ali ma-ševanju, k nesramnim delam, k 
slepani, goljfii ali tatvini, ali mikanju k prevzetnosti ali napuhu, k 
hlimbi, potuhnjenju i. t. d. vdaš; — de s tem boš zdravje zapravil, 
mnoge bolezni si naklonil, boš ljubezni in spoštevanje ljudi in svoje 
lepo ime zgubil, in de ti ne bo druziga ostalo ko hudo ranjena, boleča 
vest, in dostikrat teška smert veliko pred časam. — Kdor se pa že 
zmladiga navadi svoje nagnjenja in poželjenja strahovati in berzdati, jih 
bo ukrotil, kakor se da divja živina ukrotiti; dobra navada bo tudi pri 
njem železna srajca, on bo zadobil mirno in pokojno serce in osrečljivo 
enakodušnost; s takim sercam, s tako enakodušnostjo se bo pa obvarval 
veliko telesnih in dušnih bolezin, si bo zdravje, uterdil, in čolnič svojiga 
življenja v nar hujih viharjih skušnjav, in skozi strašne hropate ali nar 
nevarniši skalovje srečno na breg častite starosti pripeljal! —
    O dragi očetje in matere! čujte nad slabim nagnjenjem svojih 
otrok; nikar in nikakor jim tega ne dovolite, kar z gerdo, z jezo ali 
togoto prašajo; ali se ne spodobi, de bi bili otroci staršam, in ne starši 
otrakam pokorni? — Izredite si iz njih po ukrotenji njih slabih nagnjenj 
angelčke v svoje veselje in v njih srečo, ne pa, jim berzdo pušaje, 
hudiče v svojo žalost in v sramoto, in v njih veliko nesrečo. —
§. 46.   Nekaj od mnogoverstnih bolezni
    Iz tega, kar smo dosihmal od organske kemije na človeka obernili, 
se bodo bistroumni bravci lahko prepričali, de, razun bolezin, kterih ni 
sam človek kriv, si jih zamore po nevednosti, neumnosti in prederznosti 
brez števila nakloniti; zakaj kolikor dalje od natornih postav zaide, v 
toliko veči nevarnosti je, berž in hudo zboleti.
    Učeni razločijo bolezni v znotranje in vunanje; de zno-tranje je 
težje spoznati, bo slednji lahko razumel, Razločijo jih tudi po tem, 
kakor celimu životu, ali posamesnim organam nadlegujejo , de se ne 
morejo po svoje gibati in navadniga dela opravljati, in našteli so jih s 
posebnimi imeni čez 6000! —- Večkrat se primeri, de človek ne 
zdihuje le pod eno boleznijo, ampak pod dvema, tremi ali še clo štirimi 
ob enim; tako ima nekteri bolnik pri oteklih jetrah tudi hudo oslabljen 
drob, ima zlatenico in še sušico, ktera ga spravi. Z boleznimi se ni 
nikoli norčevati; rade se preveržejo v druge; iz manji in ne nevarne, ko 
jo človek v nemar pusti, se scimi včasi tako huda, de ga umori.
    Iz zaderžaniga ali zastaniga potu, če se na kosti ali druge še 
zlahneji organe, kakor so pljuča, možgani i. t. d. verže, se vnamejo  
mnogoverstne hude,   strašne in včasi na hilrama mo-
    

sa
reče bolezni. Ako se s požrešnostjo in pijanostjo, z lenobo ali družim 
mehkuženjem želodčna in cevna moč spridi, zamore-jo tudi oslabeti vse 
čutnice, ktere v persih in v trebuhu vse neprostovoljne gibanja vodijo; iz 
oslabljenja teh čutnic se vname pa znanih in neznanih bolezin brez 
števila, kterim ne morejo zdravniki vselej v okom priti tako, de taki 
bolniki po veliko let hudo terpijo, in de ne morejo ne ozdraveti ne 
umreti (Hypochon-drie, zlovoljnost, madron?) Tudi se takim primeri, de 
jim včasi pameti pomanjkuje; če so ravno v vsili druzih rečeh znajdem", 
se vender v eni hudo motijo; tako, postavimo, bodo živo terdili, de 
imajo neko bolezin, ktere pa noben zdravnik nad njimi ne spozna; ali 
bodo pravili, de bi clo ne zaniogli noge memo noge prestaviti, kar clo 
res ni, zakaj, ko bi jim kdo nauaglama, brez de bi za to vedili, od zadaj 
kaj zažgal, bi se hitro prestopili. — Možki, ki se pri sedijočim življenji 
dobro redijo, imajo včasih preveč kervi, ki jim posebno v jetrali in v 
zadnici hudo zabavlja, tudi dostikrat teško glavo dela; če jim preobilna 
kri včasih odteka, kar „zlato žilo" imenujejo, je prav, sicer bi jim 
utegnilo to mnogih drugih bolezin nakloniti. Še huji je pa pri ženskih, 
če jim kri zastaja; taka zastana kri jim je v veliko zabavo in škodo; če so 
mlade, bolehajo na bledici, so meščne; pri milim sercu in brumnim 
življenji imajo mnoge prijetne in vesele, pa le zmišljene prikazni; če so 
pa spačeniga hudobniga serca, imajo veliko s hudičem opraviti, — v 
bolj starih dneh jih pa ni druziga kot bolezin; so nejevoljne, čudne, 
čmerne, večidel nekoliko prismojene ali navdarjene, če se huji ne nore.
    Po nezmeri v jedi in pijači in po druzih mehkuženjih se primeri, de 
tje obilna kri premalo sčišena in de udari na posamesne ude človeškiga 
trupla; tu se čutijo v nogah, ali v kolenih, ali rokah velike bolečine; 
včasi se taka bolezin razide po vsih kosteh, jih počasi sključi, polomi in 
pokaži tako, de niso več navadnim udam ali kostem podobne. Taka 
kostna bolezin je kakšenkrat zlo strašna, zakaj bolnik, če vidi muho na-
se leteti, že hudo zaječi iz ve-likiga strahu, de bi ga, na-vnj vsedši se, ne 
pritisnila, in mu še hujih bolečin ne napravila. Ze močno žalostno je, 
biti le priča ta-ciga terpljenja! Take kostnice (Gicht), ki se zamorejo 
tudi iz zastaniga potu pričeti, so zlo mnogoverstne, in so, ko pregloboko 
zaidejo, neozdravljive.
    Ne zamerite, dragi bravci, če vam od raznih bolezin govoreč spet 
želodec v misli vzamemo. Od kar so ljudje pri jedi in pijači naravno 
pot, pri kteri je živina večidel ostala", in še dobro počuti, popustili, je 
želodec zmirej nevsahljiv studenic neštevilnih bolezin. Ljudje marsikaj 
snedd in spijejo, kar je že samo na sebi škodljivo, tako ubogi — 
posebno pri kakim večim pomanjkanji — gladni, požrešniki in otroci; 
nevedne kuliarce marsikaj zdraviga z mnogimi prikladami spridijo, de 
je potem škodljivo j ali pa ne umejo jed prav zgotoviti, človek ali 
pregladen, ali premalo čuječ se da od zbranih in prijetniših jedil in pijač 
prekaniti, de jih več k sebi vzame, ko je prav, in de si tako malin preveč 
zasuje,
    

81
želodec preveč obloži, ki ne more vsiga preinleti in prav prekuhati, in 
nastopki tega? — nastopki so brez števila! Tu ne oboh' samo želodec s 
čevi vred, tudi čevne pijavkice in kreželc tak nezgotovljen živež serkaje 
zamorejo zboleti; tudi kri se spridi, čutnice in drugi organi s takim ne 
prav zgotovljenim živežem, ali s skaženo kervjo rejeni oslabijo. Kdo bo 
izrekel število vsih tistih merzlic, vročnie in druzih bolezin, ki se iz 
tega zarajajo in zaplodujejo? — Ali niso vse take treslice in vročnice 
očitno prizadevanje organov tega znebiti se, in iz sebe pahniti, kar so 
večidel po sprideni kervi nadležniga dobili? Ali se ne narede pri tacih 
okolišinah večkrat bule ali tvori, v ktere se škodljivo iz celiga života 
zbera, de bi potem iz njih isteklo? Če se pa taka bula ne da več zaceliti, 
in če po več iz nje izteka, kakor bi zamogel ti z živežem proti 
namestovati, ali sploh govoriti, če bi tudi brez kake bule od dne do dne 
zmirej po štiri lote menj teže imel, tako, de ti nobeno tudi ne nar bolj 
dišeče redilo zgubljene moči ne namesti in ne poverne, kam bo neki s 
teboj? — Sušico, hiranje imaš, ki te bo čez nekej mescov spravilo! — 
Tri četertine vsih vsakdanjih in navadnih bolezin pridejo iz želodca. 
—
    Od nesramnih, ostudnih in nar aaničljivših bolezin, in njih strašnih 
nastopkov nečmo tukaj govoriti; le to še v misel vzamemo, de vsak veči 
znotranji ali zvimanji ud ali organ človeškiga telesa je še svojim 
posebnim boleznim podveržen; tudi vsak sp6I, vsaka starost, in 
skorej slednji stan ima svoje posebne bolezni.
§. 47.   Kužne bolezni.
    Kužne bolezni, to je take, ki jih človek od človeka naleze, so 
tolikanj žalostniši in strašnejši primerljeji za človeštvo, ker večkrat v 
kratkim času veliko ljudi pomore. Predin pa od njih kaj več povemo, 
moramo še nektere  kemijske  resnice v misel vzeti.
    Iz menj pervin ko kaka reč obstoji, bolj je zvezana, in več moči je 
potreba jo razkrojiti; nasproti pa tudi, iz kolikor več pervin je zložena, 
toliko menj je zvezana, toliko lože jo je ločiti. Vse organske reči 
obstoje navadno iz veliko več pervin kot neorganske, torej, če jih moč 
življenja več ne veže, berž razpadejo; clo majhne moči je k temu 
potreba, že zrak jih začne glodati. Ni je pa nobene reči, de bi iz tolikanj 
različnih pervin zložena bila kot kri; kri pa ni organska tudi ne 
neorganska reč, na poti je, de bi iz nje kaj organskiga postalo; nje 
obstojni deli se clo clo malo vežejo, je tedaj velikim premenjenjam 
podver-žena; slednji organ se iz nje polastuje ravno tega, česar potre-
buje, vse drugo ji popuša. Ker je pa kri mnogim premembam 
podveržena, je lahko verjeti, de je tudi gnjezdo zlo mnogoverstnih 
bolezin.
Pri neorganskih rečeh se vse ločenja in zedinjenja ali vse premembe po 
kemijskim žlahtanji godijo; pri organskih pa ne vselej tako; tii je včasih 
sama dotika ali kakšenkrat sam pah zadosti, kako reč spremeniti: če je 
namreč ena reč v ihti, kipenji ali gibanji zapopadena, in če pride z 
drugo nji enako rečjd v doli


82
tiko, zamore taka ihta, gibanje ali kipenje večkrat tudi na to iti ali 
preskočiti. Taka reč nobenepervine ne dobi ne zgubi, pa vender se 
popolnama spremeni; pervine so poprejšne, pa drugači so se zložile in 
zvezale, to je, kakor de bi bila taka reč v svoje pervine razpadla, in se iz 
njih vnovič in drugači zedinila, tako, de je nova reč z novimi lastnostmi 
postala. Če vzameš pest kvasu, ko vidiš de kipi in narazen leze in de je 
ves drugačin od druziga testa, in če ga deneš v dotiko s testam dveh 
mernikov moke, se bo potem vse testo vnelo in kipelo, kakor popred 
kvas; če bi ga s testam pomešal, bi se to toliko hitreje zgodilo. Testo, ki 
je s kvasam v dotiko prišlo, je po ti dotiki svojo natoro, svoje lastnosti 
spremenilo, je vse drugačno od popred, de si ravno ni nobene pervine 
ne dobilo ne zgubilo. Enacih prikazkov je veliko na svetu. Če bi v 
človeku kri zavrela in tako hudo kipela, de bi mogel od tega umreti, in 
ko bi nar manjši kančik take vreče in kipeče kervi z živo kervjo kakiga 
zdraviga človeica v dotiko prišel, bi se utegnilo primeriti, de bi od tega 
tudi zdraviimi kri v njega smert zavrela. To je za proste bravce nar 
razumljivši zapopadek tistih kužnih bolezin, ki se iz kervi scimijo in po 
nji razpasejo; pa opomniti se mora, de ne pridejo vse kužne bolezni iz 
same kervi.
    Učenim je dobro znano, de, če bi ti na novo rano koščik mesa od 
gnjijočiga merliča privezali, ali gnjijoče kervi, gnjijočih možganov i. t. 
d. na-njo djali, bi ti utegnilo to hudo škodovati. Marsikteri, ki je gnjiliga 
merliča razudil ali kako na černim prisadu cerknjeno govedo iz kože 
deval, in se pri tem delu z britvo ali nožem le kaj maliga vbodel, je od 
tega hudo zbolel in umeri. Is tega je očitno, de človeška in živinska kri, 
ki je v gnjiloki-penji zapopadena, zamore tako kipenje drugi živi in 
zdravi kervi podeliti, de se tudi ta in berž v gnjijenje preverže. Po taki 
dotiki bi se, brez kaj dobiti ali zgubiti, popred zdrava kri v gnji-jočo 
spremenila; kako hitra, in kako strašna prememba! —
    Vsi ljudje nimajo popolnama enake kervi, tudi ne sam človek v 
slednji starosti in v vsacim času; če se mnogoverstni kervi nemalo 
žeplokisline prilije, bo skorej vsaka drugačin duh od sebe dajala. Tudi 
pri živini ali druzih živalih je kri po razločnih plemenih drugačna: vsi 
dobro vedo, de telečja kri se kar močno razloči od volovske. Kemijske 
pervine in poglavni obstojni deli so v kervi vsaciga človeka enaki; 
primera pa teh obstojnih delov zamore pri mnogih drugačna biti. Tudi 
se more primeriti, de v mnogoverstni kervi se iz enacih kemijskih 
pervin ali obstojnih delov zlo drugačne reči, zedinovaje se, narejajo, 
kterih vsaka po svoje diši. Očitno je in brez vse dvombe, de v kervi člo-
veka, ki še ni koz imel, je neka reč pričijoča, ktere je uni, ki je to 
bolezin že prestal, čisto prost. Če pervimu koze vcepijo, se bo njegova 
kri nekoliko vnela, kipela in to reč v podobi gnoja iz sebe pahnila; če pa 
drugimu, se ne bo nič taciga prikazalo, ker take reči več v sebi nima, 
razun, ko bi se mu v več letih vnovič zarodila. Kdor je kugo prestal, se 
ga ne bo, naj stori kar hoče, po nobeni ceni ta čas več prijela; kar je bilo 
za-njo, mu je
    

83
že   iz kervi po  strašnih tvorih  vergla; zdaj  nič več za-se  v nji ne 
najde.
    Ako bi se v človeku vsa kri, ali saj nje poglavni obstojni deli 
vneli, zavreli, kipeli ali se povodili tako, de moč življenja bi ne mogla 
taciga zavrenja ali kipenja berzdati, premagati, ukrotiti in mu nikakor v 
okom priti, bi mogel tak človek poginiti, zakaj vsi njegovi organi bi 
nič več iz tako skažene kervi taciga živeža ne dobivali, kakoršniga 
potrebujejo. Ko bi se pa kaka posebna manji reč v kervi vnela in kipela 
tako, de jo moč življenja zmaga, iz kervi odloči in, v podobi kakiga 
gnoja, potii ali druge sokrovice i. t. d. iz telesa pahne, se bo tak človek 
zopet ozdravil.
   Iz rečeniga je prav lahko razumeti, zakaj nobena kužna bo-lezin 
vsih ljudi, pa tudi živine iz kraja ne zgrabi; kako bo neki tiste zgrabila, 
v kterih kervi clo nič taciga ne najde, kar bi se z njo žlahtalo? Tudi se 
lahko spozna, zakaj nekteri od kužnih bolezin poginejo, drugi pa se 
ozdravijo; pri pervihje preveč taciga, kar se vname, kipi in se 
popolnama skazi; pri družili pa le kaj maliga, in še to je natdra ali moč 
življenja premagala in vun pahnila. Ko človek na kaki kužni bolezni 
zboli, ne morejo zdravniki nikoli precej vediti, kako de bo bolezin izšla. 
Njim še ni dano v kri pogledati in na tanjko razumeti, kaj se v nji godi; 
to je skrito njih očem.
    Nihče ne more naprej vediti, aH ga bo pričijoča kužna bolezin 
zalezla, ali ne? Ce se te danes v očitni in nar veči nevarnosti ne prime, 
te zamore čez 8 ali 14 dni pri veliko manjši nevarnosti napasti; zakaj 
čez 8 ali 14 dni boš vso drugačno kri kakor danes imel. Tvoja ljuba 
sestra ali serčni prijatel na kužni bolezni umerje; nekdo te je hudo 
razzalil; ali si pa sam kaj taciga storil, de se ne veš kam od sramote 
djati;— lii te žalost, jeza ali sramovanje obide, mir serca z 
enakodušnostjo zgine, želodec, desiravno je nisi nezmernosti storil, ti 
neče več služiti, in tvoja kri — je čez 3. ali 8 dni vsa drugačna, že 
polna reči, ki se s kužno boleznijo žlahtajo; za koliko več pa, če kako 
nezmernost v jedi ali pijači storiš! —
    Nektere kužne bolezni napadajo zgolj same otroke, druge odrašene 
ljudi,v nektere pa mlade in stare možkiga ali ženskiga spola i. t. d. 
Živina ima clo po plemenu svoje lastne bolezni; konji imajo svoje, 
goveda tudi svoje, ravno tako tudi ovce, pre-šiči, psi i. t. d. Kar je pa od 
natore kužnih bolezin vsacimu človeku nar bolj potreba vediti, je to, de 
so vse nalezljive ali kužne bolezni dvojne natore:
    1.) Ene so take, ki jih človek nalesti ne more, če se kužne 
sokrovce, kužne kervi, kužnih slin, kužniga gnoja i. t. d, ne dotakne; 
tu je tesne dotike človeka z bolnim človekam ali z okuženimi rečmi 
potreba; če se nič taciga ne dotakneš, se ti ni treba kužne bolezni bati; 
tako dotikanje se mora večidel clo na ranjeno kožo po vgrizku, oblizku, 
oslinku i, t. d. zgoditi,
    

84
sicer se kužna bolezin ne vcepi. Take bolezni so černa prisadna pika, 
stekljina, in več  drugih.
    2) Druge kužne bolezni so pa take, ki se ne nalezejo le po dotiki 
z bolnim človekam ali okuženimi rečmi, ampak se zanesejo tudi po sapi, 
sopenji, po izparu in izdišku; tu je do-velj, če le v stanico stopiš, kjer 
tak bolnik leži, in nalezel si jo, če ima tvoje truplo le nagnjenje do nje; 
take kuge zaneso ljudje od bolnikov dostikrat v daljne kraje s 
svojo obleko, če se v cerkvi, na tergu, v gostivnici ali kjer si bodi 
snidejo. Zato so take kužne bolezni nar nevarniši, nar hujši šibe, ki 
zamorejo veliko nasrečo celi deželi prinesti. Take bolezni so mnoge 
vročinske bolezni, koze i. t. d.
    Tudi pri živini so take že od dalječ nalezljive kuge, postavim: 
goveja kuga in ovčje koze.
    V	starih časih so ljudje stekli ga človeka v stanico za- 
perli, okna z železarn oklenili, iz hiše bežali in ga brez vse po 
moči zapustili, ker so mislili, de bojo že bolezin nalezli, če ga le 
pogledajo. Hvala neutrudljivimu prizadevanju umnih zdravnikov, 
de so nas podučili, de se vsiga tega ni treba bati, ker se stekljina 
ne more od dalječ nalesti, ampak le po vgrizku ali oslinku 
ranjene kože. Če tedej stekliga človeka ob času divjo s ti 
na postelji tako privežemo, de ne more nobeniga vgrizniti, se 
nam ni treba nič bati, ne stanice in ne hiše zapustiti, ampak po 
moč do zadnje ure mu skazovati.
§. 48.   Kužne bolezni so mnogoverstue.
    Kolikor bolj so ljudje v svojim življenji od naravnih postav zašli, 
toliko več bolezin se je tudi pri njih vgnjezdilo, in se jih bo še znovič 
zaplodilo, če se ne bodo kaj bolj k tem postavam pover-nili. Kakor 
imajo večidel vse druge bolezni svoje seme v človeški spačeni natori, 
v njegovih mnogih nesnagah in druzih gnju-sobah, tako mende tudi 
kužne bolezni.
    Nar berže se kužne bolezni vnemajo iz gnjijočih ; nič ali ne prav 
zakopanih merličev, in iz mnogih druzih človeških rev in nesnag. V 
nekterih krajih jutrovih Indij navadno vse merliče v reko Ganges 
mečejo; če jih je po kaki lakoti ali drugi bolezni obilo, in če jih reka ob 
povodnji na suho verze, morajo se tu hude bolezni vneti; tam je mende 
kolera doma, od kodar se dalječ okoli po deželah zanaša in razpasva. 
— Spodnji Egipt je mokroten pa zlo rodoviten kraj; tamkej stanuje 
veliko razterga-nih, vmazanih in lačnih sužnjih ljudi, ki so nesrečni 
terpini in žive podobe nar veči človeške revšine; tu mende tudi merličev 
vselej prav ne zakopujejo. Tam se je v pretečenih časih skorej vsako 
leto kuga vnela, in se okoli po Turčii in iz Turčije po druzih deželah 
razpasovala. Tam so imeli kugo tako v navadi in so je bili tako 
privajeni, de nihče ni mislil, se je ogibati.
    V	sredi Londona — poglavniga angleškiga mesta, ki ima 
blizo dveh milijonov duš, in med temi okoli 80,000 tatov — je 
gnjezdo nedopovedljive revšine;  v nar slabjih bajtah  v podze-
    

85
meljskih hramih, v stanicah večkrat brez vse potrebne oprave stanuje 
skupama razterganih, vmazanih, lačnih, večkrat nagih starih in mladih, 
inožkih in ženskih, zdravih in bolnih skupej, dostikrat brez vse odeje, 
brez pesti slame pod herbtain, pa tudi večidel brez vse vere; — in pod 
njimi so po možu visoki vodnjaki, napolnjeni z vso nesnago in 
gnjusobo, kar se je koli na svetu najde; še clo mertve otroke in druge 
merliče va-nje mečejo na skrivim, ker jih nemorejo drugači spraviti, V 
tim gnjezdu ni bilo znabiti že 100 let brez vročnice, ki ji pri nas pravijo: 
mačuh (Typhus); v gnjezdu in okoli njega jih zboli na ti bolezni od leta 
do leta 100 do 150,000 ljudi, in jih umerje po 16 do 20,000 na leto. 
London je nar bolj bogato, pa mende tudi nar bolj ubogo mesto na 
svetu! —
    Tudi koze in nesramna bolezin morajo svoj pervi začelik ali izid 
imeti iz kake na posebno vižo gnjijoče kervi ali druge gnju-sobe, kterim 
se je, Bog ve, morde še kak drugi strup priklatil in pridružil. Rak, ki se 
iz skažene kervi vname, postane vselej kužin, še clo mnoge druge bolj 
vsakdanje in navadne bolezni se zamorejo pri posebnih okolišinah v 
kužne, to je, nalezljive pre-vreči: tako griža, škerlatica, sušica v bolj 
poslednji dobi i. t. d. Sploh govoriti: pri vsih bolnikih, v kterih delj časa 
kaj gnjije, ali kteri, dokler je še duh v njih, narazen lezejo, in mertvaški 
duh od sebe dajajo, je nevarno, de bi se kaj ne vdobilo.
    Človeška kuga ali mor je grozna zato, ker ljudi kakor kosa travo ob 
življenje pripravlja; tako je umerlo na taki kugi 1317. leta v Libeku, 
nekim nemškim mestu, blizo 90,000, drugo pot v Benetkah 100,000 
ljudi i. t. d. V bolj starih časih seje kuga skorej zmirej okoli po deželah 
klatila in se po nalezvanji plodila, kakor v bolj poslednjih časih koze; če 
pride namreč nje kri, gnoj ali puh v dotiko skervjo zdraviga človeka, se 
ga bo prijela, kakor hitro v svoji kervi kaj ima, de se z njo žlahta. Ne 
samo po ljudeh, tudi po živini,- ali z družim blaga m, še clo po 
pismih bi se utegnila kuga zanesti. Našim presvetlim Cesarjem 
nepreid-Ijiviga spomina gre čast in zahvala, de je že veliko čez sto let 
preteklo, kar je ni bilo več razpašene kuge ne v našim cesarstvu, ne v 
nemških deželah; postavili so prek vsih turških mej stanovitne in tako 
pogostne straže, de ne dajo nikakor in nobenimu noter priti, razun kdor 
se prostovoljno v zapertijo (Contumaz) poda, de se tam po 
okoljstavah v več ali menj času skaže: ali je čisto zdrav in 
brezkužin. Tudi v Terstu in na druzih kupčijskih bregih ali 
zavetjih imajo take zapertije za ljudi in barke, ki pridejo iz kužnih 
krajev. Ko bi se kje kuga vnela, bi tak kraj berž z vojaki obdali in 
zaperli tako, de, če bi hotel kdo skozi uiti, bi ga to pričo vstrelili. Pred 
malo leti je turški Car zdravnike iz Dunaja naprosil, de so mu tudi take 
zapertije za kugo napravili. Če je ne bo več v Carimgradu, bomo tudi 
mi gotovši nje obvar-vani. Tako gre izobraženje in luč razsvetljenja tudi 
čez Turčijo! —
    Kakor kuga ne, se tudi kožice v naših deželah same od sebe ne 
vnemajo, ampak le od drugej zanesene se prijemljejo in plo-
    

86
dijo kot kuga in vse druge kužne bolezni, le z dotiko kozave kervi', 
gnoja ali puha z drugo zdravo kervjo. Arabski pisarji terdijo, de koze so 
bile iz Etijopijc v G. stoletji k njim zanesene; v 7. stoletji so bile 
že v Egiptu. Od tod so jih bili križarski vojaki v 13. stoletji zanesli na 
Spanj s k o in Francosko, in od tukaj so jih bili vojaki cesarja 
Maksa I. v letu 1495 na Nemško seboj vzeli, od kodar so se bile okoli 
po družili deželah raznesle in zaplodile. Prazna je reči, de človek mora 
koze preslati, saj popred niso v vsih teh deželah ljudje nikoli 
kozavi bili. — Po prepričanji učeniga Rozenštajna so koze še več 
ljudi pomorile kot kuga, in če jo je ravno kdo vnesel, de ga niso 
umorile, so ga večkrat oslepile ali tako spačile, de gaje bilo groza viditi, 
V Carimgradu so že pred 140 leti, tedaj Turki pervi, bolji človeške koze 
otrokam stavili, ker so pa vender mnogi otroci od njih umerli, se ni 
mogla nikoli ta šega prav ukoreničiti. Blagor človeštvu, de je angleški 
zdravnik Dr. Jenner na svetu bil! On je po veliko skušnjah zvedel, de 
stavljenje kravjih kožic zamore človeka saj za delj časa hudim 
človeškim kopani braniti; več ko 6000 otrokam in drugim bolj 
odrašenim jih je stavil, in nobeniga in nikakor se jih niso več človeške 
pa tudi ne kravje poprijele; tri je on v letu 1799 oznanil, in to oznanilo 
je šlo kot blisk po celi Evropi tako, de so vse vladarstva zapovedovale 
in zapovedujejo še dan današnji, vsim otrokam kravje koze staviti. Če 
ravno kravje koze ne zdajo za žive dni, in če ne za-morejo za vselej 
človeka človeških koz obvarovati, naj se pa ha 10 ali 12 let vnovič 
cepijo. Kdo neki gotovo ve, de v desetih ali dvanajstih letih bi se mu 
nič taciga v kervi ne naredilo, kar bi se zamoglo s kozami žlahtati? — 
Kje so tedaj tisti lepi mla-denči in zale deklice, mladi možje in umne 
matere z lepimi otro-čiči, de bi si raji ne dali čez 10 ali 12 let kravjih 
koz v novic staviti, kakor se v nevarnost postaviti, od hudih 
človeških spačeni, oslepljeni ali še clo umorjeni bili?  —
    De nesramna bolezin, rak in pasja stekljina se bolj po 
kervi, gnoji in slinah, mačuh pa bolj po puhu plodi in prijemlje, je 
mende sploh znano. Mačuh se vnema ali scimva v ječah, v z ljudmi 
preveč nagnječenih barkah, v bolehnicah, je zvest pa strašen 
spremljavic in naslednik vojsk i. t. d.; v letu 1813 je bilo po Evropi na 
milijone mačuhovih ljudi', na sto tavžent jih je, ne sa-? mo vojakov, 
ampak tudi druzih ljudi od njega pomerlo. V poslednjih letih skoraj 
povsod hudo razgraja.
    Ako v kakim kraji po več ljudi v enakim času zboli, brez 
kakiga očitniga vzroka, menijo zdravniki, de niso kaki puh, 
ampak drugo, grozno natanjko v zraku raztopljeno in nezdravo reč po 
dihanji ali skozi kožo v se potegnili, in od nje oboleli. Tudi taka bolezin 
se zamore v kužno prevreči, ali iz nje kužna se scimiti, klera se 
potem od človeka do človeka plodi.
    

87
§. 49.   Od živalskih in rastlinjskih strupov.
    Vse, kar skozi usta, pljuča ali kožo v .človeško telo pride, de mu 
bolj ali menj škodje, imenujejo v vsakdanjim življenji strup; 
tako rečejo, de se je ta ali uni strupeniga zraka na-hlopil; tako 
pravijo, de je kri rakov/ga ali sramnokužniga človeka hud strup i. t. d. 
Od strupa ni lahko čistiga zapopadka dati. Tiste reči, po kterih se kužne 
bolezni zarajajo, plodijo in od človeka do človeka lezejo, se ne 
imenujejo strupi, ampak kužne ali bolezinske reči (Pest- oder 
Krankheitsstoiffe). Strupi so pa take reči, ktere večkrat že v clo 
majhni meri človeškim in živinskim telesam hude bolezni, 
strašne bolečine in dostikrat tudi hitro smert naklonijo, brez de 
bi se taka bolezin dalje plodila, na druge šla ali se jih prijemala.
    Strupi so zlo razločni, in so živalski, rastljinski in 
rudinski, nar menj mende je živalskih. V Afriki, in sploh po vsih 
vročih, naravnost pod soncam ležečih deželah okoli in okoli sveta je 
narveč kač, — večkrat tako velikih, de snedd po celiga osla ali drugo še 
veči žival, in tudi nar bolj strupenih; pa strupenih kač vender' ni veliko. 
Naše kače niso strupene razun gada; desiravno je pa pri nas in v 
Primorji še precej obilo gadov, se vender nismo nikdar prepričali, de bi 
bil kdo od gada pičen gotovo umreti mogel; in ko je kak pičen umeri, 
umeri je mende pred od strahu ali od kaj druziga kot od strupa. Pred 
malo leti se je neki kraški ovčar na Nanosu pri hudi vročini na tla 
vergel, de bi se iz kala napil; to pričo ga gad v čelo piči; ovčar pride iz 
gore doli v kerčmo, pošlje hitro po zdravitelja; ta se mu nasmehne, 
nekaj maliga naroči, in v treh dneh je bil ves otok zginil. Pred več leti 
ni hotel neki kapucinar grešnika odvezali, ki se je bil obtožil, de 
strupenino zgovarja; čez malo časa potem je kapucinar nekaj v vertu 
štefnal in od gada vpičen bil; berž pošlje po v kraji dobro znaniga 
zgovarjavca; ta pride, mu strup zgovori, in se potem daljec okoli po 
deželi s tema prigodbama baba. Kapucinar bi bil morde tudi brez 
zgovarjenja ozdravel, ali tudi brez kamna sv. Petra, ki so ga na tak otok 
stavili, de je pičenim, jih hladivši, dobro djal. Naša krava je bila enkrat 
na vimenu hudo otekla; rečemo tedaj hlapcu k živinskimu zdravitelju 
po kako zdravilo ali vodilo iti; hlapec hitro odrine, in kadar nazaj 
pride, ga poprašamo, kaj de mu je rekel? Z nevoljo in sramovanjem 
nam pove, de gaje poprašal: kako kravi pravijo? in de mu je po danim 
odgovoru djal: pojdi, krava bo že ozdravela! — Čez dva dni je bil otok 
popolnama splahnil. Čez osem dni ji vima vnovič oteče, in hlapec reče: 
„kakor pervikrat bo tudi zdaj otok splahnil;" kar je tudi res bilo. Ko te 
čebela blizo očesa piči, bo hudo oteklo, maži ali nemaži, otok bo 
splahnil. Vsaka reč in tudi vsaka bolezin potrebuje nekoliko  časa; 
to  mende
zdravniki nar bolj vejo.	Moč življenja je zadostna, tak strup
premagati, in ga iz kervi, ki se nekoliko vname, z večini puhtenjem ali 
p o tam pahniti.


88
    Budanci nad Ipavo so v starih časih škorpjone lovili, v olje 
stavili in tako olje kot mazilo zoper druge strupenine na Koroško drago 
prodajali; dan današnji nihče ne praša več po tacim olji, in tudi kupil bi 
ga ne; Budanci se morajo zdaj le s težji brangarijo rediti. Pred več leti 
smo se bili po maši za podružnico sv. Sencčrba (St. Servuli) vlegli, in 
čez malo časa nas nekaj v stegno, pedanj nad kolenam piči; hlače, ki 
smo tačas kratke nosili, od spodej odpnemo, pogledati, kaj bi to bilo? in 
najdemo veliciga škorpjona. Zdaj bomo vidili, smo sami pri sebi rekli, 
kakšen je škorpjonov strup. Brez otoka in bolečine je zru-dečelo na 
prostor krajcarja; čez dva dni je bil pa še ta prikazik zginil. Čbele, ose, 
seršeni in nekteri čmerli so nekoliko strupeni; devet seršenov, pravijo, 
je za eniga gada, — pa vender je že par konj sred razserditiga čbelniga 
roja, ki se je bil va-nj naletel, poginiti mogel. Z vsako tako živaljo gre z 
lepo in rahlo ravnati. Spanjske muhe, ki jih nismo že več let kakor sicer 
po navadno vidili, so hud strup za človeka, če v njegov želodec pridejo.
    Rastljinski strupi so veliko huji od domačih živaljskih; taki človeka 
omamijo; omotica se mu po njih dela, glava ga strašno boli, slabo mu 
je, zvednost zgubi, lomi mu in kerči vse ude, dokler zadnjič večkrat od 
mertuda pogine. Razni so rastljinski strupi, tode ne vsi enako hudi; eni 
nanaglama škodjejo, kakor hitro v želodec pridejo; drugi pa še le 
potem, kadar že v kri zaidejo; nar huji je pruska kislina 
(Blausaure), ki se tudi v grenkih mandeljnih in breskovih jedercih 
najde, in za ktero so kemikarji še le v bolj poslednjih časih zvedili; v ti 
kislini ni nič kislica, namesten je z vodencam. Kančik te kisline na jezik 
kake manji živali je precej dovelj jo umoriti; nekaj kancov v želodec 
človeka, in ta hip ga zgrabi stermokerč, v kterim berž dušo pusti.
    Zelišarji in lekarji poznajo strupene rastljine; na tavžente je 
koristnih, clo pa malo v primeri strupenih. Neki Gorenc — saj po jeziku 
— je enkrat pri nas po neki rastljini opraševal, de bi je bil več nabral in 
v Terstnesel; rekli smo mu zdajci se proč pobrati, ako ne, homo dali 
gosposki vediti, tode precej jo je potegnil. Sami malo strupenih rastljin 
poznamo, pa še teh ne vemo prav imenovati; prav bi vender bilo, ko bi 
se saj bolj navadniši in za živino škodljiviši po Novicah oznanile. —
§. 50.   Rudninski strupi.
    Nar nevarniši in škodljivši so rudiuski strupi (metallische 
Gifte). Od žeplene, solne in solniterjeve kisline je že v 24 §. povedano 
bilo, de so sklijoče, žgejoče in zlo razjedljive; ko bi v veči meri v 
želodec prišle, bi ga s čevi vred razjedle, de bi mogel človek med 
strašnimi bolečinami hitro umreti. Malo gra-nov mišnice 
([arzenikove kisline) je zadosti človeka umoriti. Štacunarji in 
gospodinje naj nikar s takim strupam podgan in miš ne zatirajo, de bi 
sami, ali kdo od njih družine pri tem v veliko nevarnost ne prišel.   
Podgane, ki so od strupa jedle, hudo žeja,
    

89
išejo vode ali druge pijače; kako lahko bi to ostrupenele! Skoraj vse 
rudne okisline, soli iz leteh in mnoge druge iz težjih rudov, kakor je 
kotlovina, svinc, živo srebro i. t. d. po kemijsko narejene reči so večidel 
strašni strupi, kteri kar hitro človeka umorijo.
    Kar koli v želodec pride, ko bi ravno tudi kak strup bil, ki bi po 
drugi poti v kri pridši zamogel človeka umoriti — in karkoli želodec 
premaga in tako prekuha, devvse svoje lastnosti zgubi, postane služiven 
živež človeškimu životu. Če pa želodec vsiga popol-nama ne 
prekuha, de taka reč še svojih lastnost več ali menj ohrani, je to ali 
zdravilo ali pa strup za človeka. Kadar taka reč s svojimi 
ohranjenimi lastnostmi kri čisti, organe okrepčuje, moč življenja 
podpira ali množi, je to dobro zdravilo; kadar pa s svojo ohranjeno 
kemijsko močjo kri spridi, organam hudo nadlegva, in še člo moč 
življenja spodkoplje ali jo umori, se to strup imenuje.
    Živina in ljudje hrepene po soli; mnoge jedila prav osoljene 
jim bolj diše, se jim bolj prilezejo, in vender čudna reč! vse soli 
gredo iz človeka,.kakor so va-nj šle, po vodi in skozi mehur 
ali v enacih podobah in z enacimi lastnostmi, ali razkrojene v 
svoje podlage in kisline, iz kterih se pa druge ukrotene soli ze- 
dinovajo; soli so tedaj pripomogle, jedila v želodcu bolj prekuhati^ 
ali so pripomogle k večimu raztopljenju v čevih in v kervi. Vse 
ukrotene soli, to je, soli iz lugastih podlag se močno z vodo zlahtajo; če 
svinskiga ali govejiga mesa nasoliš posušiti ga, kolikanj vode ali 
sokrovce bo sol iz njega izJekla, ki se bo v nji raztopila? — Če 
pride po tvoji volji ali po vodilu zdravnika obilno take soli v tvoj 
želodec in čeva, bo kar veliko vode — k tvoji veliki žeji — iz 
tvojiga života potegnila, se v nji raztopila in z njo ne skozi me 
hur, ampak, vso zastano in razmočeno gnjusobo iz čev potegnivši, 
skozi zadnjico iz tebe šla, de se boš čudil, kje se je je tolikanj 
vzelo? Ukrotene soli so tedaj po vodilu umniga zdravnika prav 
pripravne, človeka hlev izkidati, to je, vso neprekuhano in za 
stano nesnago iz želodca in čev pomesti in spraviti. Pijanci radi 
kaj dobro slaniga snedo, de bi bili bolj žejni, in de bi tedaj lo 
že in več pili.	
    Želodec nima pa nobene tudi ne nar manjši moči čez mnoge rudne 
okisline, ali ali čez soli iz njih, ki so strašni strupi; če taki strupi v 
želodec pridejo, je človeku, kakor de bi ga ob enim sto in sto iglic in 
nozičev zbadalo; tak strup zgrabi želodec in čeva, se po kemijsko z 
njimi sprime in zedini, de ga ni več v njih no-beniga življenja; želodec 
umerje s čevi vred, pa tudi človek strašne smerti. Ko bi le malo taciga 
strupa v želodec prišlo, se naredi v njem hrasta ali škorljup (Schorf), 
kteri se od želodca odlerga in odide, de zamore človek še ozdraveti.
    Vsaka sama na sebi zdrava jed ali pijača, če pride v preveliki 
meri v želodec, de je ne more popolnama prekuhati, zamore s svojimi 
tedaj obderžanimi kemijskimi lastnostmi želodcu, čevam ali družim 
životnim organam več ali menj ko strup škodovati.
12


00
    Zdravila, ki obderže v želodcu nekoliko svojih kemijskih lastnost, 
de bi pod oblastjo in vodstvam moči življenja kri popravile, mnoge 
organe okrepčale, in samo moč življenja podpirale, postanejo škodljive 
kot strup, če v preveliki meri v želodec pridejo. Tako se primeri na 
kmetih pa tudi v mestih, de mnogi zamazani ljudje hočejo več kakor 
zdravnik vediti; kar jim ta naroči in do živiga priporoči: vsake dve uri 
po dve žlici spili, tedaj majhno pa močno reč v 24 ali 30 urah povžiti, 
spijejo na enkrat, in tako sami sebi zavdajo, in se večkrat tudi umore.
    Nar huji strup, ko pride v clo majhni ali nar manjši meri v 
želodec, zamore tudi pri mnozih boleznih kot zdravilo služiti; toraj 
je neumno, če bolnik zmirej le od velikih steklenic (flašk) iz 
lekarnice (apoteke) pomoči pričakuje in če misli, de mu majhna reč ne 
more pomagati.
    Kotlov i nna rija kakor tudi svinčena je okislin in hud strup; 
treba se je tedaj v vsakdanjim življenji vsili kotlovinnih in svinčenih 
posod vedno ogibati malo take rije je dovelj, človeka umoriti. Ni ga 
krajcarja, de bi clo nič rijast ne bil; ko ga daš otroku za igračo, nese ga v 
usta, rija se mu v slinah raztopi, otrok jih požre, in čez malo časa revno 
pogine, de grfenke solze po njem pretakvaš, pa ne veš, de si ga sam 
zavdal; ne dajej tedaj nič kotlovinniga in nič svinčeniga otrokam. Kar se 
v kotlovinnim rijastim loncu skuha, je dovelj celo družino zavdati, kar 
se je že clo velikrat primerilo. Varvati se je zelenih farb, ki jih iz 
kotlovinne rije narejajo, pa tudi belih farb, ki so iz svinca narejene i. 
t. d.
    Zavdanimu ali ostrupenimu človeku pomagati, je tudi za raz-
umniga zdravnika večkrat clo teška reč, posebno, če je strup že nekoliko 
v mnoge organe zašel; s kakim lekarn ga bo neki nazaj iz njega 
potegnil? Zavdaniga človeka ali njegove družine nar perva skerb naj bo, 
berž ko je moč po umniga zdravnika poslati; dokler rudni strup preveč 
ne zaide, naj se želodec in čeva z oljem, mlekarn, žajfnico, pri 
rastljinskim strupu pa kakšenkrat z jesiham nalivajo, de bi se jih 
strupi več ne prijemali, in de bi jih tako, kar bi mogoče bilo, viin 
spravili.
§.51,    Človek se mora bolezin varovati.
    V poprejšnjih sostavkih smo, kar se je dalo ob kratkim, vedno 
opiraje se na kemijske resnice razložili, kako zamore človek hitro 
zboleti, in kako de naj za svoje zdravje skerbi. Dopovedali smo, de 
zrak. v kterim dihamo; kraj ali hiša, kjer stanujemo; oblačila, ktere 
nosimo; živež, ki ga k sebi jemljemo; de pokoj, spanje in delo, ki si ga 
damo, in še mnoge druge reči imajo kar veliko zavezo z zboljenjem ali 
z ohranjenjem zdravja. Spričano je tudi bilo, de v koži in v druzih 
organih, ako pot v njih zastaja, in v želodcu, ako vsiga prav ne prekuha, 
in tudi v kervi se zamorejo kar mnogoverslne bolezni vneti. Od kervi je 
rečeno bilo, de ni organska ne neor-ganskareč, ampak deješele na 
poti, de bi iz nje kaj organskiga postalo; v kervi ne premaguje tedaj ne 
kemijska moč, pa tudi ne
    

91
moč življenja, marveč ena drugi vago deržite; če hi jo pa kaj dreznilo, 
če bi va-njo od zvunaj, postavimo, kak strup, ali od znotraj iz ne zadosti 
v želodcu prekuhane jedi koljčikaj prišlo, kar va-njo ne tiče, bi utegnila 
kemijska moč moč življenja v nji zmagati, de bi se spridila, in huda ali 
še clo morivna holezin se v nji vnela.
    Vse živali, ktere pod nobeno človeško oblastjo ampak prosto žive, 
se zaderžijo zgolj po svojih nagnjenjih in clo malo od bo-lezin vedo; 
tudi človek, ko bi se bil naravopostav deržal, bi bil malo od bolezin 
vedil. Ker je pa pot naravnih postav popustil, se preblaznil in svoje 
počutke preveč pomehkužil, ne gre več, de bi se zgolj po svojih 
nagnjenjih zaderžal; zato mu je pa um dan, de bi se pri vsacim omikanji 
z njim posvetoval, ali bo tudi prav izšla, če mu dovoli. Človek živi pa 
lahkomiselno, neskerbno in si s svojo nezapopadljivo nemarnostjo 
nebrojno bolezin nakopuje; od desetih, ki ga zadenejo, je nar večkrat 
devetih sam kriv; ko ne s prederznostjo, si jih je saj z nevednostjo ali 
neumnostjo naklonil.
    Ne bomo rekli, de človek je nima nikoli in nobene tudi ne nar 
manjši nerodnosti storiti; take bi utegnile včasi še služivne biti človeku 
kri objugati, de bi se ne zjedla; moč življenja v njem spodbosti, de bi 
bila bolj čversta, ali duh zdramiti, de bi ne dremal. Tusaj je govorjenje 
le od večih napak ali napčnost, pri kterih se lahko s persti potiplje, de 
so in de morajo biti zdravju škodljive. Noben človek ne začne pri nar 
večih pregrehah, ampak pri nar manjših napakah, in gre zmirej naprej 
do nar večih; ker pa manji in veči mu niso še na zdravji nič škodovale, 
sam sebe vveri, de mu tudi za naprej škodovale ne bodo; tako sam sebe 
oslepi in se večkrat v hude bolezni zapelje. Uni tesnopersni mladeneč, 
ki ni hotel skerbniga očeta slušati, in kije po svoji termi več let plesal, 
brez de bi bil kako škodo občutil, jo je lani na plesišu dobil, de je šest 
mescov krehal, potem pa ves sčinžen ugasnil, kakor zubeljc v lužirni, v 
kteri sta olje in stenj pošla. Kolikanj mladih ljudi še v sebitnim stanu 
pogine od leta do leta okoli po deželah po tacihali druzih napčnostih, 
brez de bi le eden na to mislil, de si bo s lakim preblaznjenjem ali 
prevordenjem smert prikupil! Dobrih deset let je že preteklo, kar je neki 
krepek človek, — ki ga vsi naši bravci dobro poznajo — pri veselih 
družbah v kerčmah mnoge nezmernosti dopernašal, marsikteri dan in 
noč v njih zapravil, in vender nič mu ni bilo; lepe reje je bil, še sko-rej 
nekoliko prerudec okoli nosa; ali zdaj ga vodenica revi, de je kaj, ljudje 
pa smehljaje pravijo: ta ne more bili, de bi vode-ničen bil, on, ki je tako 
rad le samo vino pil! — Eden njegovih tovaršev se tako činža in suši, de 
visijo oblačila na njem kot na drogu; sosedje pravijo: prekasno je zdaj 
okoli zdraviteljev tekati, ta je ne bo več unesel! — Drugi tovarš, ki je 
bil nar bolj ser-čan med njimi, je neko zimsko noč prav dobre volje pa 
kasno doimi šel; nekaj se mu zadene, de spodleti, pa tako, de se v 
graben zavali, in de si je eno nogo zvinil, drugo pa zlomil; drugi aan še 
le ob enajstih ga na stezi na pol mertviga najdejo; zlomnjena noga 
preveč otekla se ni dala več prav vvezati; štiri mesce ga ni bilo
    

93
iz postelje, in zdaj hudo čota; znanci, ki ga niso slišali njegove žene 
drugači imenovati kot „čota" — zakaj tudi nji je bilo pred šestemi leti z 
nekiga drevesa zdersnilo, de si je bila nogo zlomila — se posmehovaje 
prašajo, ali jo bo zdaj, ko je sam čot, še čoto imenoval? Stari oče hrom, 
mož in žena čotasta, odrašeni sin božjastin, drugi pa bedast — mende 
obadva v pijanosti spočeta — to je družina, de se Bogu usmili! O 
kolikanj tacih izgledov bi se lahko iz vsakdanjiga življenja pred oči 
postavilo k prepričanju, de človek slep in prederzen se le preveč na 
svoje krepko zdravje zanaša in v očitne nevarnosti svojiga zdravja 
podaja, ktero, akoravno ne vselej, vender le velikrat in za vselej 
zapravi!
    Teže, kakor take očitne priložnosti, pri kterih si človek prederzno 
po neskerbi in neumnosti mnoge hude in strašne bolezni prikupi, mu je 
še druge bolj skrite nevarnosti v glavo vtisniti. V zraku zamorejo mnoge 
kužne in tedej škodljive reči bolj ali menj raztopljene plavati, kterih pa 
človek ne vidi; njegov život zamore take kužne reči po sto tavžent 
serkajočih luknjicah na-se potegniti, kar zopet ne vidi; po dihanji, ki je 
tudi nevidno, zamorejo take kužne reči v pljučah s kervjo v dotiko priti, 
pa tudi s kervjo po kemijsko sprijeti in zediniti se, de se vname, in do-
stikrat tako spridi, de mora človek od tega umreti. Zdravniki so sploh 
prepričani, de mačuh in mnoge druge kužne bolezni se po takim 
okuženim zraku plodijo, in vender je človek silno nagnjen, vse take 
resnice berž pozabiti, in v okužen zrak, v kterim clo nič opraviti nima, 
prederzno in neskerbno podati se. Če te pa kristjanska ljubezen in 
dolžnost k postrežbi okuženiga človeka veže, če te služba tvojiga stanu 
k njemu napoti, bodi možak! S serčnostjo, enakodušnostjo in z umnim, 
tacim okolišinam primer-jenim zaderžanjem boš vselej bolj prav 
opravil, kot s straham. Bolj prav je se popred kaj odteščati, ko teš k 
takimu bolniku iti; če si naglo šel, odpoči se pred, kakor k njemu stopiš; 
postavi se mu na stran, čeravno blizo, pa vender tako, de bo proč od tebe 
dihal i. t. d. De bi se mogel vsih znanih strupov, rakovih, garje-vih ljudi 
i. t. d. vedno ogibati, in na popotvanji dobro prevdariti, na kakošno 
posteljo — in kako se vležeš, mislimo, de ni treba tukaj dalej opomniti.
    V 17. §. smo bili priporočili pri tacih bolnikih s klorogazam stanice 
kaditi; Dr. Liebig pravi, de klorogaz res vse kužne reči zgrabi in iz 
zraka na tla verze, de je pa vender prenevaren za pljuča bolnikov; on 
pravi, de pri vsih gnjijenjih in tedej tudi kužnih boleznih se gaz 
amonijak nareja; de ta gaz je pravi in edini nošnik kužnih reči, ki se 
prijemljejo, de tak gaz se da z jesihokislino zatreti, ki se povsod 
dobi, in s ktero naj se večkrat stanica, vlivaje jesiha na dobro sogreto 
železo, pokadi; — jesihokislina se namreč sprime s kužnim gazam v 
ukroteno sol, in pade na tla.
    Ko bi ljudje sami na-se pazili, le nekoliko menj v nevarnosti se 
podajali, in nekoliko več se  priložnost ogibali, kjer se
    

93
bolezni gotovo dobe, mislimo,  de bi mende polovico menj ljudi 
pred časam umerlo, kakor jih sedaj umerje!	
§. 52.   Zaderžanje pri zboljenji.
    Ljudje so od mnogih naravnih postav odstopili; več ali menj se 
pomehkuzili; marsikaj snedd ali spijejo, kar bi bilo bolj prav, de bi 
pustili; stanujejo v nezdravih krajih, prebivajo večkrat, posebno bolj 
siromaški, skupama v majhnih stanicah, v spridenim zraku; se neumno 
togotijo i. t. d. Ni čuda po tim takim, če tudi pogostama zbolijo.
    Ako ni človek pred boleznijo pameti imel, naj jo vender kaj ima saj 
potem, ko že zboli. Moč življenja je dostikrat nezapopadljivo krepka in 
premožna: bolnik sam je v velikim strahu, ga nima že več upa, de hi jo 
to pot unesel; zdravniki oznanujejo natihama že njegovo gotovo smert, 
pa glejte! moč življenja škodljivo iz njegove kervi na skrivnim 
pahnivši, jo popravi, možganne, žilice in druge ude okrepča, de mu je 
bolji, de shodi in zdrav kot riba še svojih 20 ali 50 let živi.
    Nek glasoviten zdravnik in učenik zdravilstva v Berlinu je pred več 
leti v nekim časopisu rekel, de od dvajsetih, ki zbolijo, bi jih petnajst 
samo po lastni moči življenja gotovo ozdravelo, ako bi nihče vmes ne 
drezal, in moči življenja pri tem nič ne zabavljal. Po neumnosti pa in 
nevednosti ali dreza sam bolnik, ali da drugim — možak bi tega ne 
storil, tedaj da babam — drezati, de moč življenja omamijo, oslabijo in 
zadnjič spodkopajo, de mora človek umreti, ki bi se bil pri miru pušen 
prav lahko ozdravil. Poznali smo moža, ki se je bil neki večer le od vina 
vroč razmrazil; drugo jutro se slatio počuti — pljučnico je imel, pa 
razodela se še ni bila; de bi si bil pomagal, spije za šest krajcarjev 
žganja in malo popra; — kako de je ozdravel, bodo naši bravci lahko 
vganili!! — Naj v miru počiva!
    Vsaka reč hoče svoj čas imeti; ker je pa clo teško to razumeti ali v 
spominu ohraniti, prosimo nikar nam zameriti, če še enkrat rečemo 
:vsaka reč ima svoj čas! Človek, desiravno zani-kern in 
neskerben v tem, kar zdravje vtiče, ja še clo pripravljen ga berž 
zapraviti, hoče vender, če danas jutro zboli, do poldne, ali saj do večera 
že ozdraveti! — in če se ne ozdravi, je že nevoljin in bi rad vmes drezal 
ali dal drezati.
    Kadar kaj maliga zboliš, je večkrat dobro, če greš pri prijetnim 
vremenu nekoliko sprehajati se; čist in zdrav zrak, prijazno sonce, 
pogovarjanje in kratkočasovanje s pri-jatli, so dostikrat nar bolji 
zdravila. Kadar te pa huji bolezin zadene, ne bodi boječ, glej, de 
enakodušnosti ne zgubiš; kaj pa de, če ti vest očita, de si sam svoje 
bolezni kriv, bo teško enakodušnost ohraniti! naj bo pa vender pričijoča 
bolezin tebi dober nauk za prihodno življenje. Kdor hudo zboli, naj, ko 
ni popred nobene previdnosti storil, svoje reči po postavah zroči in 
dopernese, kar ga sv. vera uči. Zastran tega ne bo nihče umeri, marveč 
bolj pokojno serce imel in lože ozdravel.  Vsako kasneje opominjevanje
    

94
k enimu ali druzimu sprejmejo bolniki kar radi za oznanjenje smerti.
    Marsiktera znotranja bolezin se vselej in precej ne razodene tako, 
de bi se dala spoznati; pri vsakim zbolenji je nar bolj prav, clo nič ali le 
kaj maliga in lahkiga jesti, in za žejo ne premerzle vode piti; to je 
velikrat narbolji zdravilo in sicer tako, de se še clo dru-ziga ne 
potrebuje. Saj te ne bo konec ne, če bi tudi dva dni nič ne jedel; močno 
zboleti in še zapašen biti, je huda reč; majhne bolezni se preveržejo 
potem v velike. Če bi te pa hud mraz zlomil, ali ko bi sicer na naglim 
močno opešal ali obnemogel, pošli brez obotavljanja po uniniga 
zdravnika, in sicer po taciga, kteri tudi v ulicah ali na tergu poprošen 
rad k tebi pride, brez de bi za to potreba bilo, se mu v njegovi lastni hiši 
perklanjati. Zdravnik, ko ne more ali ne sme precej zdravil dati, ti bo saj 
vodila dal, po kterih se boš lahko v bolezni vsaciga prevordenja 
varoval. Z zdravnikam se nikar ne besedi in ne prepiraj zavoljo svoje 
bolezni; če hočeš več od njega razumeti, ali če ga nimaš nobeniga 
zaupanja do njega, boljši je, de po-nj ne pošleš; zakaj bi ga neki s svojo 
samoglavnnstjo še ob njegovo lepo ime pripravil? Če umerješ, bodo 
ljudje rekli: „ta dohtar ga je zdravil, pa nič ni pri njem opravil", — tega 
pa ne vedo, de ga nisi clo nič poslušal in ubogal. Ali ni velika 
neumnost, zdravnika klicati, zdravila plačevati in clo nič ubogati? 
Mnogi zdravila razlivajo ali zamečejo, potem pa zdravnika nalažejo, de 
so jih vžili; kako neki bo zdravnik tacimu kaj pomagal? Saj vender v 
bolezni na sladkoustnost pozabi! —
    Če pri bolezni zdravnika k sebi pokličeš, izroči se mu po-polnama; 
zvesto ga slušaj, in živo se na-nj zanesi, de te bo — ako ni bolezin 
morivna — tudi gotovo ozdravil. Tako zaupanje zamore dostikrat, 
posebno pri nevarnih boleznih več pomagati kakor vse zdravila; duh je 
s telesam do živiga vrašen; če duh živo verje, bo tudi telo ozdravelo. Če 
ti pri taki živi veri da sedem kapljic čiste vode spiti, precej se boš 
boljši počutil in zdravje bo jelo vidno rasti. Naj bo tvoje telo po hudi 
bolezni še tako močno pohabljeno, če jo zdravnik zadene bolezin ali jo 
prav spozna, bo zamogel s pripravnimi zdravili in s časam 
iskrico moči življenja tako v tebi obuditi in vneti, de bo zdravje od dne 
do dne raslo. Mnogoteri, ki bi lahko ozdraveli, umerjejo po svoji 
samoglavnosti, so grozno nejevoljni, čudni, čmerni in sitni, de jim ni 
nikakor vstreči; nobeniga nauka, nobeniga sveta in vodila ne derže; 
drugi, ki bi kar radi ozdraveli, so krotki v bolezni in ubogljivi kot 
jagnjeta, morajo pa vender umreti, ker jim ni pri njih očitno morivni 
bolezni pomagati.
    Kadar od kake bolezni preboliš, si v veliki nevarnosti, de bi v 
enako ali drugo še huji bolezin ne padel; bolezin te je posušila, 
život je veliko zgubil in terja namestenja; ti si gla-den, — tode tvoj 
želodec nima še zadosti moči, de bi več jedi zamogel 
prekuhati; ali tvoja koža, ki se je v hudi bolezni olupila, je še 
premlada, jo na ojster zrak ne-
    

95
sti. Čuj tedaj in ne bodi kot otrok, ki ne zamore svojih želj 
berzdati, in poskerbi, de se nikakor ne pre-vordiš, sicer bo 
tvoja poslednja zmota huji od perve. Bodi tedaj po bolezni posebno 
zmeren v jedi in pijači, in ne pojdi, ko še komaj tavaš, že v 
cerkev, ki je prehladna ali pa v drenji ljudi soparna. Veliko jih je 
zavoljo tega že v smertno bolezin nazaj padlo. Saj je Bog 
vsigapričijočin pa tudi neskončno usmiljen: moli doma, dokler se tvoje 
truplo toliko ne okrepča, de zamoreš hlad in soparco brez škode 
prenesti.
§. 53.   Sporočilo na slovensko mladost.
    Nar lepši in prijetniši pogled človeškim očem na svetu je — pogled 
cveteče mladosti. Kakor bos v gosposkim Tiertu, če va-nj stopiš, brez 
de na to misliš, nar pred in že od dalječ žlahne cvetlice zagledal, ki te s 
svojo lepoto ali prijetnim duliam k sebi vabijo; tako bodo tudi pri 
slednjim večim shodu tvoje oči berž na pričijočo cvetečo mladost 
obernile se, in z dopadajenjem nad njo delj časa ostale. Oči 80 let 
stariga očeta se rade nad mladen-čem vstavijo, in obličje stare mamke 
se v pričo cveteče device očitno nekoliko pomladi. Če v kakim 
vunanjim kraji na poti ne-znaniga fanta ali deklica srečaš, ki ti z 
nedolžno nasmehnjenim in prijaznim obličjem dobro jutro ali dober 
večer vosi, lesen bi mogel venderbiti, ako bi te to nič ne ganilo. 
Kiporez, ko je obljubil iz Kararskiga marmorja za 8 ali 10,000 
goldinarjev po svoji volji kaj mojstrije pokazati, bo nar raji podobo 
zaliga mladenča ali deklice naredil; tako je malarjem nar bolj všeč, 
izobraziti Marijo v podobi cveteče device, in angeljce kakor lepe 
mladenče.
    Kaj ima pa vender mladost taciga nad sabo, de vsim dopade? — ali 
ne lepih mer in primer? — Brez lepih mer in primer ga ni lepiga 
drevesa, ne lepiga konja, ne lepe hiše, pa tudi ne lepiga človeka ;v— de 
bi si vender to resnico tudi vsi rokodelci v glavo vtisnili! Ce je kej 
lepote pri človejcu, najde se pri cveteči mladosti; popred ni bilo telo še 
zrašeno, kasneje se pa velikrat razširi ali uvenva; tisti možje in žene so 
lepi, kteri delj časa obderže mere in primere odrašeniga lepiga fanta ali 
dekline. Mnogi možje, še bolj pa žene, in če više toliko bolj, skerbe in 
veliko denarjev
izdajo, de bi cveteči mladosti saj na videz podobni bili.
	
.
Nedolžnost mladosti še bolj kot nje lepota vsih oči na-se vleče; spačen 
človek ne more, de bi je ne spoštoval, ko ne z očmi ali z besedo, saj 
vender s sercam; slednji, kterimu se je že več ali menj v eni ali drugi 
reči spodtaknilo, bo nedolžno mladost srečno imenoval. Ta je 
odkritoserčna, priljudna, zaupna, pripravna terdne prijaznosti sklepati, 
vdana pametnim ljudem, vneta za mnogo dobro; kakih posebnih 
hudobij ali zvijač ni pri nji pričakovati, ni imela še časa ne priložnosti 
se jih vaditi. Pameten fant je povsod z radostjo sprejet; če je pa še tako 
lep, in de se, postavimo, upiva, ga umni tovarši in drugi ljudje nič več 
ne obrajtajo; in dekline ne spoznajo več za tovaršico, marveč se 
ogibljejo te, ki se je, če še tako lepa, zapeljati dala.


96
    Mladost, večidel od drugej previdena, živi brez vse skerbi; 
vsako nedolžno veselje z radostjo in popolnama vživa; po veselji 
hrepeni, in iše ga pri svoji enakosti; na nje obličji, prepasanim 
z zadovoljnostjo, je izobražen mir serca in up vsiga dobriga; 
mladost le srečne in vesele prihodnosti pričakuje. — Ta bo po 
očelu lepo kmetijstvo, rokodelstvo, fabriko ali grajšino posedel; 
uni jo bo v svojim prosto izvoljenim duhovskim, vojaškim, sod 
niškim ali drugim stanu kar dalječ pripeljal in si častito ime pri 
dobil. Deklica si domišluje, de bo v prihodnje kakor gospodinja 
zgolj vesele dni živela; vse drugači kakor mnoga njenih sosedin 
ali še clo kakor nje mati, hoče ona, kadar na lastno stopnjo pri 
de, svoje gospodinstvo peljati. — Mladost vsa zamaknjena v pri 
hodnost ne vidt in ne spozna vsakdanjiga življenja, torej je ob 
varovana marsiktere, zlasti dušne britkosti, ktera druge ljudi revi, 
in tudi telesne težave lože prenaša. Ga ni ne čez fantovski, čez 
dekliški stan! — Z veseljem se stari ljudje spomnijo in ozirajo 
na dni svoje nedolžne mladosti. Naj se dva prav stara prijatla sni- 
deta, ki sta se že v mladosti sprijatlila; naj se spomnita svo 
jih mladih dni, o kako se jima bo serce vnelo, kri ogrela, beseda 
odvezala! — glas bota povzdignila, z radostjo, z veselja solzami 
v očeh si bota pravila, kako de sta vesela bila! — tavžent dru 
žili reči sta čisto pozabila, kar sta pa kot mlada prijatla doživela, 
vse tako dobro vesta, kakor de bi se bilo včerej godilo.	
    O vi dragi slovenski mladenči in deklici! vi nar veči veselje svojih 
staršev, ki tolikanj skerbe, in si skorej v vsih stanovih pritergujejo, de bi 
vas k veseli blaznosti napotili; vi ste veselje svoje žlahte, hišnih 
prijatljov, sosedov in znancov; cela domovina ima z velikim 
dopadajenjem svoje oči na vas obernjene; zakaj vi ste up, ste zastava 
nje prihodnje blaznosti: kmetijstvo, rokodol-stvo in obertnost pričakuje 
od vas umnih in krepkih delavcov, pridnih gospodarjev in gospodinj; 
cerkev skerbnih pastirjev: der-žava serčnih in junaških vojakov, 
brihtnih in zvestih služabnikov. Vse imenje ali premoženje matere 
Slovenje bo v 520, 30 ali 40 letih na vas prišlo; vse stopnje, vse službe, 
gori do visoko ča-stivnih, bodo vaše; vi bote čez dedšino Slovenje 
gospodarili in jo duhovno in telesno obdelovali; branili jo bote v sili, in 
ohranili svitlimu cesarju in svojim vnukam; o de bi jo tudi s svojimi 
vednostmi in s svojim trudam bolj izobraženo na višji stopnjo blaznosti 
ali časne sreče povzdignili! — Vaši predhodniki so jo že dobro 
nastavili, vaše pa bo, de jo tudi prav speljete; sad svo-jiga neutrudeniga 
prizadevanja bote vživali vi sami, vživali ga bodo tudi vaši otroci, in 
njih otrok otroci. —
    Nad tabo je pa zdaj priserčna mladost! poskerbeti, de pri tacim 
lepim upanji si nikakor zdravja ne spodkopaš in življenja ne prikrajšaš! 
Če vihar strohnjeno in piškovo drevo razkroji, kaj je neki nad tem? — 
če pa mlado žlahno drevo prelomi, se človeku milo stori; — naj 
odmirajo stari, ki so že na laki poti; naj kapljajo otroci, ki še tega ne 
razume, kakor olcvki z sadnih dreves, nihče razsun staršev si ne bo tega 
veliko k sercu vzel;
    

97
če pa umerje deklica ali mladeneč nar lepši dobe, ni le samo za-nj 
žalostna, ne bodo ga samo starši, ki so že tolikanj na-nj izdali, ne samo 
prijatli in znanci objokovali; tudi drugi, ki niso z njiui v nobeni posebni 
zavezi bili, mu radi poslednjo čast ska-žejo , in njegov grob s solzami 
pomilovanja pomočijo. Od pokopa taciga merliča gre vse — staro in 
mlado — klaverno nazaj; — tode vender veliko veči čast kot tak pokop 
— tebe čaka! —
    O dragi sinovi in hčere matere Slovenije! posebno vi pri- 
serčni mladenči, ki ste že pri kmetijstvu, rokodelstvu ali pri vo- 
jašini; ali kteri se na učiliših ali visokošolstvih v Ljubljani, v lepim 
Gradcu, ali na Dunaji, v Terstu, Gorici ali Celovcu, v Marburgu, 
Celji ali v Novim mestu i. t. d., na vse druge stanove neutrudama 
pripravljate; o veselite se kot jaki in verli Slovenci svojiga 
življenja; — pa vender še clo nedolžno veselje le z mero vži- 
vajte; spomnite se in živo si k sercu vzemite, de mladost je rada lah 
komiselna, hitro pozabljiva, in velikrat prenagla! Pri vsim vživa- 
nji nedolžniga veselja nimate vender nikoli svojiga poklica, ne 
zvestiga spolnovanja dolžnost, po kterim ga zamorete doseči, po 
zabiti; neutrudeno spolnovanje dolžnost je perva podpora vašiga 
zdravja in dolziga življenja, druga pa berzdanje in strahovanje 
vaših počutkov.	
    Mladenči! poslušajte nauk svojiga odkritoserčniga, ljubezni pol-
niga in za vaše dobro zlo unetiga prijatla, in nikar ga v nemar ne 
pustite; prebirajte vedno in pogostama pričijoče nalaš za vaše 
izobraženje s trudam spisano obernjenje kemijskih resnic na 
življenje in zdravje človeka! Priserčna mladost, ti veselje našiga 
serca! sprejmi še zadnjič naš blagoslov za svoje dobro! — Bog te 
obvari, vodi, spremljaj na tvojim popotvanji v lepo čast naše občne 
matere Slovenije, in v cvetečo blaznost drage domovine! —
 
13


Četerti razdelk«
Natorne in kemijske resnice obernjene na ži-
valsko življenje.
§. 54.   Od žival.
    Gospodu Bogii je dopadlo narpred zeliša, trave in drevesa, potem 
vse živali, in kadar je bilo že vse za-nj pripravljeno, tudi človeka 
vstvariti. Brez rastljinja bi ne bile mogle živali obstati, brez živali in 
rastljinja pa tudi človek ne živeti. V našim cesarstvu je 37 milijonov 
duš, na celim svetu blizo tavžent milijonov, tako, de se na vsak vdark 
človeške žile po ena duša iz tega sveta loči. Dajmo zdaj, de bi danes ta 
dan vse živali poginile, ali bi bilo še mogoče človeštvu na svetu obstati? 
— Kdo bi nam pridelke domu in iz doma na terge vozil? Kako bi kup-
čija šla, ali se blago iz dežele v deželo prepeljevalo? Kako bi neki 
zemljo, zlasti žitne polja, brez živine obdelovali? Kaj bi pa nam leta 
brez živinskiga gnoja dajala? Kaj bi tedaj prodali? Na milijone ljudi živi 
zdaj od ribštva ali od lova zverin; kako bi se neki tile za naprej 
preživili? — Kje bi mi jemali navadno meso, mleko, maslo, sploh vso 
zabelo? Kako bi bilo za naše obuvalo? ali bi ne mogli vsi cokel nositi ali 
clo bosi hoditi? s čim bi se neki pozimi oblačili, ko bi nič več volne in 
kožuhovne ne bilo? — Kakor hitro bi tedaj vsa živina, vsa živa stvar 
poginila, bi moglo mende tudi človeštvo saj večidel poginiti, in ko bi 
ravno nekteri serčneji in močneji ljudje nekoliko delj časa na svetu 
ostali, kako težavno bi jim bilo njih življenje, ker bi mogli vse nar težji 
dela, ki jih jim zdaj živina opravlja, sami s svojim ži-votam opravljati? 
— Kako dolgočasno bi jim bilo na svetu, če bi jim nikdar več čbelica ne 
zabrenčala, vole ne zamukal, lavdica (skerjanc) ne zapela, ali slavčik ne 
zagodil? — Ko bi čez deset let potem, kadar bi bila že vsa živa stvar 
poginila, človek, ki je bil na-njo vajen, jagnje, ali saj eno muho 
zagledal, kako bi mu neki pri sercu bilo? — Ali bi se od veselja ne 
zjokal? ]Vi ga ne človeka na svetu, de bi bil že od vsih strani in prav do 
ziviga premislil, kako' brezštevilne in neizrečeno velike dobrote nam 
stvarnik po živini deli. Ker nam živina nar težji dela opravlja, k 
obilnim zemeljskim pridelkam po mnogih potih veliko pripomore, nas 
živi, obuva in oblači: se spodobi, de človek, ki ima v sebi iskro Božjiga 
uma, tudi to hvaležno spozna.
    

99
    Če bi bila vsa živina divja ostala, bi se bila, kakor vsa taka še dan 
današnji, po previdnosti Božji sama preživila. Pred 350 leti so 
Evropejci Ameriko našli; že v tistih časih so po nekoliko živine 
semtertje proste izpustili na neizmerljive senožeti, po kterih rase trava 
do pasii velika; živina zopet divja se je tam tako pomnožila, de se zdaj 
najdejo čede od 5 do 10,000 glav zlo plahiga govedja ali konj. Ker je pa 
v tacih krajih, še clo malo ljudi, je ne morejo drugači k pridu pripraviti, 
kakor, de jo streljajo, odirajo in nje kože prodajajo; veliko tacih kož 
pripe-Ijujejo od leta do leta v Terst. — Tisti, ki so pervi živino ukrotili, 
in si jo pridružili, so bili že dobro bistroumni; iz ukrotene živine so si 
priredili velike cede drobnice, govedja, s časam tudi kamel in konj; s 
tacimi večkrat zlo velicimi čedami so hodili skerbno zmirej za pašo iz 
eniga kraja v druziga, v šotorih s kožami pokritih so pri svojih čedah 
stanovali, in od njih so bili prevideni z vsim živežem, z obuvalam in z 
obleko. Veliko kasneje, kadar so se bili že ljudje zemlje poprijeli in 
vselili, so se bili drugi tudi močniga duha zmislili, živino k jaslim 
privezovati, de so jo k nar težjim delam vpregali, kakor se še 
dandanašnji god, de živina namesti človeka in njemu k pridu nar težji 
deia opravlja. Ko si je pa človek živino ukrotil, de mu dela, de ga z 
mešam, mlekarn in zabelo redi, de mu daja obuvalo in obleko, je očitno, 
de je on tudi dolžnost na-se vzel, v Božjim imenu za-njo, to je, za nje 
živež, za nje zdravje in življenje skerbeti.
    Kakor človek obstoje tudi vse živali iz duše in telesa; velik raz-
loček je pa ta, de ima človek ura, po kterimje Bogu v rodu, in se lahko 
do svojiga stvarnika povzdigne, in de njegova duša je ne-umerjoča in 
po Božji podobi vstvarjena. Tudi živalim je modri in dohrotljivi 
stvarnik duše, pa umerjoče dal, tako, de zlasti žlahneji imajo po pet 
počutkov kot človek; imajo po svoji vlast-nosti veči ali manji 
zastopnost, spomin in voljo; zamorejo marsikaj premisliti, prijetno od 
ueprijetniga razločiti, eno zvoljiti druziga se ogibati, ali zavreči; imajo 
nagnjenja k dobrimu in slabimu, zaderže se in vse razsodijo po svojih 
nagnjenjih; občutijo veselje in bolečine, po pervih hrepene, pred 
druzimi pa večkrat in na vso moč beže. Mnogoverstne živali 
neutrudama delajo, in speljujejo z nedopovedljivo umetnostjo čudo lepe 
dela. Mnoge je stvarnik še z bolj tanjkimi počutki kot človeka previdil; 
ali ne najde pes po disku ali sledu svojiga gospodarja ali kako njegovo 
zgubljeno reč po več ur deleč? ali ne zagleda orel iz višociga neba zajca 
na ložu, ali kačo, ki se v travi sonči?
    Dušne lastnosti marsiktere živali so pravi, vsiga posnemova-nja 
vredni izgledi. Ponižnosti in krotkosti jagnjeta, zastopnosti, ljubezni in 
zvestobe mnogoteriga psa ali konja, marljivosti in delavnosti čbelice ali 
mravljinca se nič ne sramuj vedno pred očmi imeti; nič, clo nič ti ne bo 
škodovalo, če se kaj dobriga tudi od živine naučiš. Človek je sicer po 
Božji podobi vstvarjen, pa ven-der večkrat se pri njem ne najde take 
zvestobe, odkritoserčnosti,
    

100
usmiljenja in posebno hvaležnosti tako čiste, brez vse hlimbe in 
hinavšine, kakor pri mnogoteri živali. Kako vdani so ti tvoji voliči, ko 
vedno za-nje skerbiš, in le z lepo z njimi ravnaš? Če prideš na senožet, 
kjer se pasejo, in če rumenčeta ali jelenčeta pokličeš, kar rep bo kviško 
vzdignil in pribezlaje k tebi pritekel, ti roko lizat! —
    De bi zamogli svoje drage bravce, zlasti mlajši med njimi resnice 
prepričati, de se z živalimi bolj žlahtamo, kakor navadno mislimo, in de 
bi jih k veči skerbi po kemijskih resnicah za zdravje in življenje domače 
živine kaj bolj vneli, jim hočemo še nektere posebne lastnosti od žival v 
naslednjim sostavku ob kratkim razložiti.
§. 55.   Nektere posebne lastnosti žival.
    Kakor človek ima tudi žival po vsim životu občutek za vse, kar se 
ji primeri; če se je dotakneš ali jo dregneš, bo dobro vedla; če jo 
pritisneš ali vdariš, jo bo bolelo. Kako tanek tip mora pajk imeti tako 
mrežico spresti, ali čbela, tako umetavno vse luknjice ali celice v 
satovji popolnama enake mere zdelati? —
    Živali so mende večidel z veliko bolj tanjkim diškam previ-dene ko 
človek. Vse organske reči žive in mertve puhte več ali menj; tak puh 
zaslede živali, gredo za njim živeža iskat in ga tudi najdejo. Kdo pove 
osi, čbeli ali muhi, ktera hruška na drevesu, in kteri grojzd — in na kteri 
terti je pervi zrel? ali ne njih no's ali dišik? — Volk zasledi clo od deleč 
merho, in vra-novi zasledijo že bolniga, zvernjeniga pa ne še 
cerknjeniga konja in ga obletajo. Ovca, govedo, konj, slon in mnoge 
druge živali nič ne jedo, de bi pred ne povohale; ko bi pa kaka žival iz 
na-glosti ali nepazljivosti kaj zagrabila ali ugriznila, kar se ji ne prileze, 
precej vim verze, in na znanje da, de ima tudi svoj slaj ali pokus; kar bi 
ena žival nikakor ne jedla, je drugi večkrat prav prijetna in zdrava jed: 
če vrabic rad češnje je, mačka si bo pa raji miško vlovila. —
    Vse živali vidijo, mnoge imajo po več očes; nektere majhne, kakor 
metulji, muhe i. t. d. po spričevanji naravoslovcov še clo na tavžente. 
Znano je tudi, de mačke, ježi, sove in vsi čuki in sploh vse živali, ki si 
ponoči živeža išejq, v nar bolj černi tami dobro vidijo. Živali večidel 
tudi slišijo in nektere zlo na tanjko kakor mačka, pes, konj i. t. d; 
razločijo popolnama glasove od groma, strele, zvona, od človeka in 
druge živali; na prijazni glas se perbližajo, na osorni ali strašni pa beže.
    De imajo živali tudi svoj jezik in de se med seboj v svojih plemenih 
zastopijo, nad tem ni clo nič dvomiti; veči plemena, ki po pljučah dišejo, 
glasno govore, manjši pa mende po pomiglejih. Govejo kost, ki ti je od 
kosila ostala, deni kam na stran, če je tudi na visokim, poiši mravljinca 
in deni ga na-njo; ta ne bo samo pot nazaj na dom našel, temuč tudi 
doma od svoje srečne najdbe dopovedal, in po novi poti veliko trumo 
svoje družine na to mesto .pripeljal.   Živali zamorejo vse svoje potrebe,  
vse občutleje od
    

101
radosti, zadovoljnosti in dobre volje, od skerbi, ljubezni, žalosti, strahu 
ali jeze ena drugi razodeti; zamorejo ena drugo poklicati, ali si kako 
drugo naznanje dati. Kokoš, ki zagleda na visocim nebu vrano ali orla, 
le besedico čerhne, in ta hip vse drjige kokoši ali pišeta na nebo 
pogledajo, in se hitro v bližnji germ skrijejo. Petelin najde glisto, in 
poklice kokoško, de jo ji da. Marsiktere plemena zlasti od Ietavne se v 
jeseni skličejo, imajo med seboj pogovore, si župana zberd, se 
vzdignejo ob -enim in pod njegovim vodstvam, in lete v vunarije 
dežele. Če se s šin-kovcam, slavcam, kanarčkam ali s psam pogovoriš, 
boš vidil, kako bo pazil, poslušal, kako ti odgovarja, kako se sili, kako 
iz njega dre, de bi se s teboj pomenil; še clo prasec, ko je zadovoljin, in 
ko ga gladiš ali češeš, ii bo odgovarjal, dokler se boš z njim menil. Vsi 
pogovori med živalimi so večidel bolj odkritoserčni, in ne tako hlinski 
in potuhnjeni, kakor se večkrat med ljudmi pripeti.
    Nar bolj znajdeni in omikani ljudje ne žive vselej v tako ze-
dinjenih družbah in v tako lepi zastopnosti kakor mnogotere živali ; 
vsaka žival se večidel nar raji pri svoji enakosti znajde; torej vidimo 
tiče marsikteriga plemena na cele oblake, ribe v velikih trumah, druge 
živali v neštevilnih čedah. Tovaršljivo spe-Ijujejo svoje potrebne dela, 
vse svoje igrače ali kratkočasnosti; tako tudi svoje preseljevanja iz 
dežele v druge daljne dežele; kakor ptiči pod nebam ravno tako tudi 
ribe v morjih; pokorne so svojim bolj zastopnim ali močnejim 
voditeljam, kakor vidimo pri čbelah, mravljincih, žerjavih i. t. d.
    Veliko zastopnost razodevajo mnoge živali pri skrivanji, vhi-tanji 
in hranjenji svojih mladičev; eni stavijo svojo zalogo na tak kraj, de 
zvaljena mladina precej živeža dobi; druge, kakor raki, škorpjoni in 
pajki skrivajo in nosijo svoje mladiče pod svojim ži-votam, zopet druge 
jih spravijo pri nevarnosti na svoj herbet, in jih z njimi bežeč vhitajo. 
Marsiktere ptice ali tudi zveri si umejo svoje gnjezda v nar bolj skritih 
in varnih krajih narediti, in svoje mladiče v sili tudi z nevarnostjo 
svojiga lastniga življenja serčno branijo; nikoli ni kokoš in mende tudi 
druga žival bolj serčna in junaška, kakor kadar je nad tem, de bi svoje 
mlade branila; pri nevarnostih jih ne skliče pišek in ne spravi samo pod 
perute, ampak pri veliki sili bi se še clo sama v sovražnika zagnala. 
Mar-siktera ptičica bi, ko se le da, ne zletela pri kaki nevarnosti na-
ravnost iz gnjezdica, ampak bi tekla nekoliko tje po tleh, in potem bi se 
še le vzdignila, de bi gnjezdica ne ovadila.
    Ene živali so bolj plašne in boječe, kakor, postavimo, zaje; ta beži, 
ko le more, pa vender, ko ni drugači, se tudi z ugrizenjem brani; druge 
so bolj serčne, posebno vse zgrab-ljive zveri; te ne popuste svojih 
mladih, ko bi imele ravno pri tem konec storiti. Vsaka žival ima za 
hrambo svoje orožje, in dobro ve, kako braniti se, ali z ugrizenjem, 
zbodenjem, vpiče-njem ali z opraskanjeni, bercanjem, bijenjem i. t. d. 
Tudi dobro ve,  kam zopemika nar bolj prav  zadeti.   Mnoge zveri, 
kakor
    

102
volkovi, gredo večkrat združene na ro'p, druge živali se jim pa tudi 
združene stavijo in branijo, de je velik boj, de jih od ene in druge strani 
po več pogine. Marsiktere veči živali so pri tacih bojih se veliko bolj 
hitre, zvite, ročne in previdne od nar bolj umniga in umetavniga 
človeka.
    Z neutrudeno marljivostjo in z nedopovedljivo ljubeznijo skerbe 
mnoge živali za svoje mlade; ptičica znaša in naredi v varnim kraji 
mehko in gorko gnjezdice; s čudno poterpežljivostjo zvali svoje jajčica; 
komej jih je zvalila, in potem, ki je več tednov sedela, leta zdaj od jutra 
do večera živeža iskat, in ga mladicam prinaša; kar prinese, skerbno 
med vse razdeli, de nobeden pomanjkanja ali lakote ne terpi. Tako 
prinaša zgrabljiva zver nar boljši kosce svojiga ropa mladičem, in ko bi 
si imela sama pri tem potrebniga živeža kaj pritergati. Tako pita 
golobica iz last-niga golžuna z namočenim žitam svoje mlade j. t. d. 
Kadar mladiči nekoliko odrasejo in močneji postanejo, jih matere 
razpeljejo in uče, si živeža iskati. Kako skerbno vodi kokla svoje pišeta 
okoli, in ko sama kaj več ali posebniga najde, jih skliče, jim pokaže in 
da; ravno tako mnoge druge živali. Od velike ljubezni mnoge živali do 
svojih mladičev imamo kar pogostne izglede pred očmi. Tako se ve, de 
je že pesica v gorečo hišo skočila, svoje pesiče rešit, pri tem je pa sama 
poginila.
    Sploh je tudi znano, de mnoge živali umejo z nezapopadljivo 
umetnostjo lepe in čudne reči zdelovati. Kteri človek bi zamogel 
od zvunaj zmirej notri bolj goste, voljne, gorke in tako primer- 
jene gnjezdica narediti in tako uterditi, kakor jih ptičica naredi 
in uterdi? — in s kakim orodjarn neki to spelje? s svojim na vi 
dez tako okornim kljunčkam! Kdo bi iz nar bolj čistiga voska 
satovje vun in vun z enakimi luknjicami kakor čbeliea naredil? 
Kdo bi zamogel cvetni prah tako spravljati, kakor ga ona sprav 
lja in v živež červičam domii nosi? Kako umetavno napne pajk 
nit med dvema drevesama ali vejama počez, de jo ima za pod 
poro svoje mreže, ste lahko lani v ilirskim listu brali.*) V 
druzih bolj gorkih deželah delajo mnoge majčkine živalice še ve 
liko lepši reči.	
    Vsakdanje skušnje nas uče, de mnoge živali imajo kar dober 
spomin. Vsak čmerlj in čbela, seršen in osa in še clo krota ali krastača 
prav dobro ve za svoj dom; če bi kaka zver po kakim sledu ali begu pred 
straham še tako deleč zašla, našla bo zopet svoje ležiše; slavčik, ki nas 
bo na jesen popustil, bo k letu zopet našel germ, v kterim je letaš mlade 
imel; in lastovica bo našla svoje gnjezdo. Tvoji voli, ko v kak vunanji 
kraj z njimi greš, se bodo bolj kot ti praviga pota proti domu spomnili, in 
ko bodo vidili, v tvojim obličji in očeh brali, de si sam v kakim velikim 
strahu — kakor se pri vojskah primeri — bodo brez jedi in pijače, brez 
de bi treba bilo jih poganjati, s teboj jo potegnili in
*) Naš sostavik:  Die  Spinne und ihr Gewebe.   ll!yr.  Blntt Nro. 43 vom 30. 
Mai 1846.


103
kar hitro domu bežali. — Iz vsiga, kar smo v pričijočim sastavku 
povedali, je očitno, de tudi živali imajo svojo dušo, ktero pa — kakor 
smo rekli — človeški primerjati ne gre.
§. 56.   Živinsko telo enako človeškimu telesu.
    Živali, ktere si je človek od nar starjih časov ukrotil, de mu 
pomagajo delati in ga rediti, živino imenujemo. Iz tega namena je 
Bog za mnoge kraje sveta, ki so med seboj zlo razločeni, tudi razne 
živali vstvaril. Nar več je mende take živine okoli po svetu, kakor je 
ravno pri nas imamo: ovac, koz, govedja, konj, oslov in prešičev. V 
jutrovih deželah so si tudi kamele pridružili in jih udomačili, de jim čez 
neizmerljive pešene ravnine kupčijsko blago, vsaka po 10 do 14 centov 
in po 10 do 14 milj deleč prenašajo; pa ne samo to, ampak kar je nam 
ovca, govedo in konj, je Arabeu kamela; njegova bogatija obstoji v 
veliki cedi kamel. V jutrovih Indijah so si ukrotili tudi slona (elefanta), 
de ga krasno okinčeniga pri posebnih veselicah visoki gospodje jezdijo, 
in de prinaša k armadam, kar je potrebniga. V Laponii, nar bolj 
severni in merzli deželi, obstoji premoženje gospodarja v veliki cedi 
neke jelenu podobne pa grivaste živali, ktera se pozimi sama od malni 
preživi, ki ga spod snega s svojimi na 40 do 60 ploš-njatih verhov 
razpeljanimi rogmi odkoplje. V Ameriki imajo živino,-ki ji lama 
pravijo; nekoliko je kozi nekoliko kameli podobna; ta je 
nedopovedljivo pohlevna in ubogljiva, pa tako mehka in občutljiva 
žival, de, ako bi jo preveč obložil, ali hudo z njo ravnal, bi to pričo na 
tla padla in poginila.
    Živinske telesa obstoje kot človeške iz veliko med seboj raz-
ločenih mehkih in rahlih organov, obešenih in privezanih na kosti, ki so 
s kožo pokrite; desiravno so si enaki organi pri mnogo-verstnih 
živinskih plemenih zlo podobni, so vender tudi v velikosti in v druzih 
primerah močno med seboj razločeni, tako, de se vsako živinsko pleme 
od druzih plemen po svoji podobi razloči. Ovca ima oči, ušesa, jezik, 
pljuča, serce, jetra, čeva i. t. d. kakor konj ali vol, in vender tudi 
nekoliko drugači} torej je vsaki drugi živini nekoliko ptfdobna, 
nekoliko pa tudi po svojim notranjim in vunanjim od nje drugačna.
    Vsa živina obstoji kot človek iz gnjilca, kislica, vodenca in 
vogelca, iz nekoliko lugastih in druzih soli in zemclj, iz clo malo žvepla 
in foslora, torej je živinsko meso nar bolji in tečniši živež za človeka. 
Živina izpuhti iz sebe po svoji velikosti po več ali manj funtov na 
dan, in vleče vse po serkajočiti luknjicah skozi kožo veliko živeža iz 
zraka. Kakor pri človeku pride tudi pri živini po dihanji zrak v dotiko s 
kervjo v pljučah; iz nje serca teče kri po eni žili v pljuča; po drugih iz 
pljuč nazaj v serce; po eni gre kri iz serca po celini životu, in dve jo 
pripeljete iz celiga života zopet nazaj v serce; živali, imajo možgane v 
glavi in možganne nitke ali čurnice (Nerven} po celim životu kakor 
človek. Nič ne more živine rediti, čo se v raztopljenim stanu ne znajde: 
bodi si v zraku ali v pijači, ki jo k sebi viša-
    

104
me; iz čev serkajo nevidljive pijavčice, kar je za-nje in pošiljajo v 
podobi mlečniga soka v kri, kri pa živi vse nje organe. Kar je tedaj koli 
od 29. §. doli od organov, od življenja in re-jenja človeškiga telesa 
razloženiga bilo, velja tudi od živine, ktera je tudi ravno ko človek 
boleznim, smerti in razpadenju podveržena. Živina, ktero si je človek 
ukrotil in udomačii, se ne more več popoluama po svojih počutkih ali 
nagnjenjih zaderzati kakor v prostim stanu, v kterim je ravno zato tudi 
bolj zdrava bila; zdaj vklenjena ali vprežena se ne more vleči, kadar bi 
hotla; k ja-slam privezana ne more jesti ne piti, kar in kadar bi se ji zlju-
bilo. Kakor je tedaj živina od ene strani po ukrotenji mnoge za človeka 
koristniši in njemu služivniši lastnosti zadobila, si je tudi od 
druge strani, pa večidel po nemarnosti in neskerbi človeka, mnoge 
bolezni naključila, za ktere bi bila mende v prostim stanu malo vedla.
§. 57.   Skerb za živinsko zdravje.
    Kdor hoče od živine veliko koristi imeti, mora za nje zdravje vedno 
skerbeti; od bolne živine bo malo dobička imel. Tudi jo je veliko teže 
kot človeka zdraviti, ker ne zamore dopovedati, kaj de ji je, in znaminja 
mnogoverstnih živinskih bolezin niso tudi vselej očitne in dobro 
razločne. Svetloba, primerjena gor-kota in zdrav zrak ji dobro dejo in ji 
kar močno teknejo j torej vidimo živino prosto in na dobro pašo 
zagnano nar bolj veselo,
    Ker pa živini svitloba in gorkota teknete, in ker po koži ser-kajoča 
in po pljučah dihajoča obilo živeža iz zraka dobiva $ nfora kmetovavec 
skerbeti, de jo tudi doma na svitlobi, v primer-jeni gor koti in v 
čistim zraku ima. Hlev (štala) naj bo tedaj glavam, ktere redi, 
primerjen, zadosti prostoren in visok; de bo več čistiga in zdraviga 
zraka v njem, naj bo previden s potrebnimi okni, de bo šla svetloba va-
nj in de se bo, ga večkrat odpiraje, posebno pozimi po dihanji ali po 
družili potih v njem skaženi zrak s čistim namestoval; kar se da, naj bo 
hlev poleti hladan, pozimi pa gorak. Kar to zdaj v misel vzeto skerb 
vtiče, najdemo semtertje okoli pri kmetih veliko nemarnosti in zaniker-
nosti; marsikteri zarobljeni menijo, de vsaka tarana luknja je že zadosti 
živino v njo vtakniti; de pa v taki luknji pomanjkanja čistiga zraka, 
poleti prevelike vročine, in pozimi mraza terpi, kaj taciga jim še clo v 
glavo ne pade!
    Iz enaciga vzroka kakor človeku tekne telesna snaga tudi vsi 
živini. Mnogoverstne živalske, prosto živeče plemena se vedno same in 
z vso skerbjo čistijo; za snago živine pa, ktera je nekoliko na svoje 
naravne lastnosti pozabila, in se nekoliko drugači redi, kakor bi se bila 
sama v prostim stanu redila, mora človek skerbeti. Ali ni jelen ali serna 
veliko snažniši na svojim životu od mnogoteriga kravčeta, ali še clo od 
vola, ki ga na semenj prižend? Živina večidel privezana ali vprežena 
mora počasi in prisiljeno na lastno snaženje pozabiti. Ni prav ne, če so 
vse nje kožne puhtijoče in serkajoče luknjice s praham ali drugo 
nesnago
    

10*
zalimane in zablatane! De se iz tega morajo mnoge bolezni vneti, je 
lahko iz pred rečeniga razumeti. Vsaki živini dobro de, in prav rada 
derži, če jo češeš, dergneš ali strigljaš; večkrat bi se rada 
obdergnila, ko bi imela ob kaj, in ko bi ne bila privezana. Vsa na životu 
snažno deržana živina se očitno bolj odebeli; ne štrigljaj tedej, ne 
spiraj, ne kopaj samo konj, ampak tudi drugo živino, in bolj živa, 
čversta in zdrava bode. Prasec sicer počene in se valja v blatni luži, pa 
le kadar je vroč ohladiti se; v hlev zapert se osnažuje navadno le v en 
kot — — in prihrani si vso drugo stcljo čisto, va-njo vleči se; ko ima pa 
hlev odpert, se kar nikoli ne bo va-nj posadil, ampak viin bo šel očistiti 
se. — —
    Ne le za telesno snago živine tudi za snago njenih hlevov ti mora 
veliko mar biti. Hlev naj bo na suhih tleh, od znotrej in zvunej dobro 
ometan, de bo pozimi bolj gorak, in de ne bo kaka strupenina v zidovih 
stanovala ali skozi hodila; pajčevno pogo-stama pometaj, jasli večkrat 
izčisti, z Iugam ali s čisto vodo jih spiraj, in živini dobro nasteljaj. 
Neumno je misliti, de hlev bi mogel mokroten biti, de bi se več gnoja v 
njem narediti dalo; hlev suho in snažno derži, gnoj pa na gomili delaj; 
torej skidaj živini poleti na drugiv ali tretji dan, pozimi pa na osmi, in 
vselej hlev čisto osnaži. Žalosten prikazik za umniga kmetovavcaje, ko 
v kak hlev stopi, in živino v luži ali v blatu najde, — kakošni bodo neki 
nje parklji ? — V mokrotnim hlevu je vselej premoker in škodljiv zrak; 
ko pa še kaj v njem gnjije, zlasti poleti mehko blato iz paše, ali mokra 
stelja, dela to veliko vročino, in pri gnjijenji se narejajo in odločvajo 
vselej smerdljivi in zlo nezdravi gazi; v ta-cih gazih pa živino deržati, je 
kar velika slepota in neumnost. Polovica bolezni, nad kterimi 
živina terpi ali pogine, pride mende iz nesnage, v kteri jo 
neskerbni človek derži. Ali kaj pomaga to tacimu reči, ki je sam na 
svojim životu in v svoji hiši nesnažen? Ni je mende ne med vso živaljo 
po nje natori tako neskerbne, kakor je marsikteri človek ne-skerben! 
— Dostikrat se na kmetih ljudje, posebno žene pritožvajo, de je nimajo 
v svojih hlevih nobene sreče; o ti nesnaga ti! — nesnaga v obleki, 
nesnaga v hiši, ti velika nesnaga v hlevu, ti hočeš srečo imeti? — Čuditi 
bi se bilo, de ti še več živine ne pocerka; pojdi in prestavi hlev na bolj 
suhe tla, daj ga prostor-niga narediti, de ne bo več svinskimu berlogu 
podoben; živino preseli iz kužniga blata na čisto steljo, čisti jo, streži ji 
s tečno pičo in čisto vodo, potem bo že več in zdraviga mleka dajala, in 
ti ne bo več tako poginovala.
    Kmetovavec, ki želi se zdrave živine razveseliti, naj jo redi z dobro 
in tečno klajo, in ne s prazno ali pusto slamo, ki zlo malo za nje rejo 
zda; naj ji daja pogostama okoli leta soli lizati; živini ne gre preveč 
oprašene piče pokladati, od kake povodnji vmazane, od dežja preveč 
sprane, ognjite, ali take, ki bi se bila na podu preveč ugrela, in po 
zaduhlim dišala. Ne daj, de bi ka-daj žejo terpela,  napajaj jo is čisto, 
hladno vodo, kakor
14


106
gre za Ijudi, in ne s kako gnojnico ali smerdljivo vodo iz kake luže 
polne gnjusobe, červov ali červične zaloge, ali znabiti še clo gnjijoče 
cerknme; tudi snežnice in ledenice se ogibaj, kar se da; take so za 
živino preplitke, ga nimajo clo nič nič vo-gelnokisliga gaza v sebi; 
vode pa, naj bodo stoječe ali tekoče, v kterih lan ali konoplje 
namakvajo ali gode, so vsi živini hud hud strup. Ti boš rekel, de take 
piče ali smerdljive vode tvoji živini nič ne škodvajo, — počasi prijatelj 
kakor pri človeku so tudi pri pitani živini počutki diska in slaja močno 
oglušeli, de živina ne spozna več vselej na tanjko, kar bi ji ne teknilo; 
privezana k jaslam, večkrat lačna in žejna, mora jesti in piti, kar ji daš, 
ali pa lakoto in žejo terpeti. Tako je persiljena večkrat še kaj strupeniga 
snesti. Tri leta ni tvoji živini ne taka piča ne taka voda škodvala; zdaj pa 
si dobil par novih voličev, ki so ti od tega hudo zboleli in — poginili; 
tebi — ki si svoje žive dni mislil, de za živino je vse dobro, za-njo vse 
prav — bo marsikaj pri tem v glavo padlo, samo tri ne, de so po 
strohnjeni klaji ali červivi vodi zboleli; tvoja žena bolj razumna od tebe 
pa pravi, de jim je bilo narej eno; res je res, vaji velika neumnost je to 
naredila! Tvoja poprejšna živina se je bila tega navadla, poslednji 
volički pa se niso mogli, in so poginili*.
    Na jesen preštej glave svoje živine in preceni klajo na hlevu; ko 
vidiš, de bo premalo, raji se dveh, tudi štirih glav znebi, kakor de bi 
živina stradati imela; nič se tega ne sramuj, tebi je boljši, de deset glav 
prav prerediš, kakor jih šestnajst imeti, ki bi jih ne bilo druziga kot kost 
in koža. Prav rejena živina je zdrava, se bolj bolezni varje, sostradana 
pa je mnogim nadlogam podverzena. Če imaš 20 revnih panjev čbel, ali 
ni bolj prav ves med in vso žival v pet panjev spraviti, in jih tako 
prerediti, ko de bi vsili 20 pomerlo? De bo živina zdrava ostala, je ne 
smeš spomladi iz sena nanaglama na griževo zelenjavo djati, to se mora 
polagama speljati; saj osem dni ji moraš še sena po dvakrat dajati; 
natora ne prenaša prevelikih skokov. Če boš pa še soslradano živino na 
tako griževo mladino brez ji sena dajati poganjal, bo opešala, de bo joj, 
ali še clo tudi zbolela. O veli-cih vročinah in sušah gre le zjutrej zgodaj 
in proti večeru živino na pašo izpušati, sicer bi utegnilo mnogo lepo 
govedo naglo od vrančniga prisada poginiti. Na jesen, kadar že slane 
padajo, nikar živine prezgodaj na močno rosne paše izganjati, taka paša 
je zlo škodljiva. Pri hudih vročinah ne smeš nobene živine presi-liti ali 
pregreti, po taki neumnosti boš kar hitro ob-njo prišel. Furlani navadno 
ponoči za ajdo orjejo; po dnevi pa dajo živini počitek. Ovac ne poganjaj 
na mlakaste ali močirne senožeti ali pašnike; taka paša je strup za-nje, 
de obolevajo in poginovajo; više ležeče paše jim vselej bolj teknejo; v 
poletnih čezpoldanj-skih vročinah jih je treba v kake drevesne sence ali 
saj v bolj osojne kraje spravljati.
    Če močno vpehano in pregreto živino naglo in brez odlaška s 
premerzlo vodo napojiš, gotovo ti bo ko človek pljučnico ali
    

lor
kako drugo bolezin dobila, znotranje potne luknjice se vstrašijo, 
stisnejo, in iz v njih. zaderžaniga potu se mnoge hude bolezni vnamejo; 
na tavžente glav je že po taki neumnosti konec vzelo, llavno tako tudi, 
če vročo in potno živino na mrazu vstaviš in jo razhladiš ali razmraziš, 
ne bo samo kašlja, ampak tudi marsi-ktero drugo hudo in nevarno 
bolezin dobila. Kaj zasluži brezvesten hlapčon, ki pusti potno živino v 
mrazu, de se celi oblaki puha iz nje kade, ali pa pri hudi vročini lačno in 
žejno, de jo še muhe vjedajo, na cesti, med tem, ko on v kerčmo stopi 
nalivati se in kratkočasevati! — Nej starši svojim mlajšim in poslam od 
take nevarne zanikernosti večkrat kaj v misli vzamejo. Z napreženo 
živino nikar prenaglo, ampak le polagama od hiše pojdi, de se kri 
prenaglo v nji ne vgreje, in ravno tako polagama se domu perbližuj, de 
se nje kri že nekoliko vleže, preden jo sprežeš. Če si hočeš zdravo in 
krepko živino zrediti, ne vprezaj tudi ne pri-prezaj je prezgodej. —
    De ti živina zdrava ostane, moraš skerbno na to paziti, de bi je 
kužna bolezin ne nalezla; od tega bomo kasneje kaj več povedali.
    Teško je bolno živino zdraviti; to smo že v začetku pričijo-čiga 
sostavka rekli; bolj prav je tedaj in veliko lože in gotovši, jo bolezin 
obvarovati. To tudi kmet dobro razumi, in vender marsikterimu ni clo 
nič mar, za ohranjenje zdravja svoje živine poskerbeti; če mu pa zboli, 
hoče skoperneti, leta in iše — ker na kmetih večidel ni umnih živinskih 
zdraviteljev — okoli vražnih ali habjovernih ljudi, se da od njih 
slepariti, ker jih drago plačuje , brez de bi le kolčikanj vedli njegovi 
živini pomagati. —
§. 58.   Kako gre živino rediti?
    Vsi živinski organi rasejo pod oblastjo in vladanjem moči življenja 
iz kervi; iz nje si namestujejo vse v njih postarano, vtečeno ali sprideno, 
in v takim neprejenljivim ponovljanji osta-raniga obstoji kot pri 
človeku njih življenje. Le zdrava kri za-more njih organe rediti; zdravo 
kri dobi pa živina iz redivne piče, ko se v nje zdravim in močnim 
želodcu prav prekuha in v zdravi vodi raztopi, de jo zamorejo cevne 
pijavčice poserkati in v podobi mleka v kri pošiljati.
    Živina obstoji iz enacih kemijskih pervin ko človek, tedej tudi iz 
gnjilca; ker ji je pa Gospod le trave, zeliša in mnogo rastljinsko perje za 
nje vsakdanji živež vstvaril, tak živež pa clo malo gnjilca v sebi ima, ga 
mora na vago ali mero clo veliko k sebi jemati, de se od njega prav 
redi; vstvarjena je pa tudi s posebno velikim vampam, de ga lahko 
shrani. Kar zda za rejo človeka en funt mesa, zda komej 20 do 25 
funtov sena, ali 30 do 50 funtov trave za rejo goveda. Žitno zernje 
obstoji v primeri iz veliko več gnjilca kakor seno ali trava, torej bi se ga 
na mero ali težo tolikanj ne potrebovalo kot sena ali trave, živino dobro 
z njim rediti.
Poglavni nameni, iz kterih ljudje živino pitajo, so: de imajo


108
od nje obilno mleka, masla, sira, skute, volne i. t. d., de jo dobro 
plačano oddajajo v mesnico; de jih pri težjih delih zglasuje, in de jim 
veliko gnoja nareja. Nobene teh namemb ne bo pa človek dosegel, ako 
je ne bo prav redil; reja mora biti živini, živina pa tudi reji 
primerjena. Ža gorate kraje naj si goveda manjiga, za lepe polja pa 
večiga plemena omislijo. Prosti kmet nima nikakor od kakiga 
žlahnejiga plemena sanjati, dokler ga niso grajšaki ali drugi premožni 
kmetovavci že udomačili; taki lože pri tem kaj škode terpijo; tudi se 
dajo domače plemena povsod po veliki skerbi in umni reji kar zlo 
požlahniti. Pervi, ki so si bili.v gorkih deželah živino ukrotili, so hodili 
z njo za pašo iz dežele v deželo; taki so še v jutrovih deželah, in jim 
pravijo Nomadi; na Španjskim se preseljujejo z velikimi čedami ovac 
okoli leta iz eniga kraja v druziga; še clo nekteri No-tranjci ženo svoje 
bleke ovac na zimo v Istro, mende jih stradanja vaditi. Pred 200 leti so 
Divinčanje navadno dajali poleti svoje ovce na Nanos, Št. Vidci pa 
svoje na zimo v Di-vin. Vse tako ali enako ni clo nič več primerjeno 
okolistavam, v kterih se pričijoči ljudje v naših krajih znajdejo.
    Kmetovavec, kteri hoče v žlahnejim zapopadku to ime nositi, mora 
čez vse navadne in vsakdanje zapopadke in znanja povzdigniti se, in na 
vso moč prizadevati si, de veliko mnogoverstne, dobre in tečne klaje, 
kakor sena, otave, detelje i. t. d. pride-ljuje. Obilstvo pične ali tečne 
klaje bo dajalo veliko mleka, masla, tolstiga mesa, debele teleta, krepko 
in močno delavno živino in veliko gnoja. Če si jo pa srečno pripeljal do 
obilnosti gnoja, prav je, zdaj si možak! — Obilnost gnoja ti bo dajala 
obilnost detelje, in obilnost raznih druzih pridelkov. To je tisti kolobar, 
tista veriga, v kteri se vsi klepi ali členi derže; v tem kolobarji leži 
zakopana vsa vednost žlahniga kmetijstva; blagor temu, kteri jo 
odkopa in najde! — Ali začni pri klaji, ali začni pri gnoji, začeti bi 
vender enkrat mogel; ko se začetik ne postavi, se tudi konec ne doseže. 
Koliko let bo še preteklo, preden bodo učeni to resnico navadnim 
kmetam v glavo vtrobili? — Kmet ni vajen veliko misliti ali sklepe 
delati, in raji izglede posnemuje; ker se pa že povsod bistroumni kmetje 
najdejo, ki jih močno mika na višji stopnjo blaznosti povzdigniti se, 
smemo upati, de mnogi bolj umni gospodje in kmetje bodo take izglede 
dajali, in de se bo s časam bolj umno kmetijstvo povsod vpeljalo.
    Dvojna je šega okoli po deželah živino poleti rediti, ali $ pašo ali 
pa s mnogotero klajo v hlevu. Močno sterme in kamnate paše naj se 
prihranujejo ovcam; druge dobre paše, ki ne dajo nikakor drugači k 
pridu pripraviti se, popasi z govejo živino, pa tudi žebetam tekne, de se 
bolj ponašajo. Na občne ali so-seskine pašnike ne pošlji svoje živine 
čez petkrat na leto, razun na zlo velike, ali s tacim drevjem obrašene, de 
ga živina obira. Na tacih občnih pašnikih živina zmirej proti travo 
pojeda in po-taptuje, de nikoli prav zrasti ne more.   Vsakdanje skušnje 
vsih
    

109
dežel spričujejo, de na njih od muh, obadov in druziga merčesa zlo 
terpi, de se vidno hujša, in de jo je kar žalostno viditi; de se gnoj, ki bi 
ga kmet za prav veliko potrebo doma spravljal, tamkaj raztresa; de 
živina primuče iz njih lačna, in s presloka-stim vampam doma 
pričakuje kaj v jaslih najti; če bi ji nič ne vbral in doma ne povergel, l)i 
mogla lakote poginiti; ko ji pa moraš doma pokladati, odgovori! — 
čemii jo na tako pašo pošiljaš? Ti deržiš tedaj lastniga pastirja ali 
plačuješ občniga čed-nika, de ti živino revi, terpinči in hujša! — Živina 
bolj pametna od tebe, dobro ve, kaj bo na paši, gre tedaj le z veliko 
nevoljo iz hleva, z gerdo, s krikam in tepežem jo je treba na tako zo-
perno pot prisiliti, in ko pride na pašnik, vedoč, de na njem nič ne dobi, 
se večkrat precej vleže, lože muham braniti se, in čaka na to, kar bo v 
jaslih dobila. — Prijatel, Bog ti ni dal živine ne, de bi jo celo poletje 
tako strašno terpinčil! — taka živina, kako? ali ti bo dajala obilo mleka, 
masla in lepih telet? — ali jo
boš mesarju — ali za pleme, in za koliko prodal?	To so
resnice, ki jih niso še le včeraj, ampak že pred 70 leti nar um-niši 
kmetovavci spoznali, in od tacih prepričani že v tistih časih z gorečo 
besedo svetovali vse občinske pašnike na ravninah med sosede 
razdeliti; večidel so jih tudi že razdelili in v njive spremenili, žita na 
njih pridelovati. De so jih razdelili, je bilo prav, de so pa iz njih njive, 
in ne senožet naredili, to pa ni bilo prav. —
    Po vsili žitnih deželah so že od nekdaj živinorejo v nemar pustivši 
preveč sveta pod ral spravili, misleč, de bodo pri pomanjkanji senožet 
že s slamo živino preredili; ali slama živino preslabo redi, taka živina 
naredi malo in preslabiga gnoja, in vender vsakdanji kmet dobro 
razumi, de brez dobriga in obilniga gnoja ni lepih in obilnih poljskih 
pridelkov pričakovati. Iz enake nevednosti in nerazumnosti so bili že v 
prav starih časih tudi praho vpeljali; kodar jo še koli terpijo, očitno pred 
svetam ozna-nujejo, de niso še razumni kmetovavci! Ko bi soseska 
svojo praho, to je, tretji del svojih njiv, ki jo pusti čez leto mertvo 
ležati, de se živina poleti na-nji pari — v lepe senožeti spremenila, ali 
bi svoje živine lože in bolj prav ne redila? —več in boljiga gnoja ne 
narejala? — in na unih dveh delih njiv obilniših pridelkov ne imela? —
    Kdor ima tedej, kjer si koli bodi, premalo senožet in preveč rali, de 
je ne more prav gnojiti, naj zlagama tretji del svojih njiv, ali kolikor je 
treba, v pitane, to je, obdelane senožeti oberne, de bo na njih — mende 
nar bolj prav — deteljo prideloval; če boža naprej s senam in deteljo 
živino dobro redil in slamo, ki jo je po-_ pred živina grudila, zdaj 
večidel v sleljo obračal, bo veliko več in boljiga gnoja imel. S takim 
gnojem se bodo dali pridelki prisiliti, tako, de, če je pred na 15tih oralih 
3 do 400 mernikov žita prideloval, ga bo za naprej na 1Otih 4 do 600 
imel, ali saj vender toliko, kakor popred na vsih 15tih oralih. Oranja bo 
pa skoraj tretji del menj, tudi par delavne živine in eniga hlapca bo
    

no
menj od popred potreboval, in v hlevu bo prav lepo rejeno živino imel. 
Umni kmetovavci vsih dežel jo z enim glasam terdijo, de ena krava 
dobriga plemena da več mleka in gnoja, pa tudi boljiga, ko tri ali še clo 
štiri slabo deržane krave. Ali ni okoli pri umnih kmetovavcih veliko 
krav, ki dajo po 12 in še več bokalov mleka na dan? Prazno je tvoje 
bahanje s številam glav v svojim hlevu; ti v kerčmi ob mizo vdariš in se 
prisežeš, de toliko in toliko glav živine imaš; če se pa v tvoj hlev stopi, 
se vidi, de tvoja živina od kraja lakoto terpi; kar trem govedam 
poveržeš, bi komaj eni-mu za potrebo bilo. —
    De bi živina na občinskih pašnikih ne stradala; de bi jo tam-kej 
muhe ne vjedale; de bi ne prišla ušiva domii; de bi jo v cedi, kar se nar 
berže primeri, kužna bolezin ne nalezla; de bi je neumni otrocaji z 
nepotrebnim tepežem ne pohujšali, ali sami na
paši brez varha se nič hudiga	marveč doma kaj   dobriga
naučili^ de bi je serditi čednik zavernivši s kakim kamnam ne oslepil ali 
pobil: so že pred veliko leti umni kmelovavci raznih dežel hlevsko 
živinorejo tudi za poletje vpeljali. Ta je pa dvojna: ali dajo na spomiad 
in na jesen od živine popasti, kar ravno gre popasti, ali jo pa čisto celo 
poletje doma rede, izpu-stivši jo le večkrat na zrak, de se prehodi in 
preskače. Povsod, kodar živino tako doma z dobro kermo redijo, se tega 
kar hvalijo; je ni lepši ne, ne bolj zdrave tudi ne dražji živine od take; ta 
da veliko in dobriga mleka, lepih telet in tolstiga, dobro di-šečiga mesa; 
taka živina da pa tudi obilno in posebno dobriga gnoja, tako, de se njive 
in pognojeni travniki tacih kmetovavcov od vsih druzih vidno razločijo.
    Pri kmetijstvu je okoli leta veliko take zelenjave, ki se da prav za 
prav v rejo živine oberniti; veliko plevela iz njiv ali no-gradov, vse 
tertno mandanje, korunovica, obrezki od repe, korenja i. t. d., vse tako 
pride gospodarju in živini na hvalo; ako ni druziga, se nakosi kake 
detelje i. t. d. ali se ji poverže kaj suhe klaje.
    Ljudje menijo sploh, de zelena piča več zda od suhe za rejo 
živine; Bousingault, ki ga imajo Francozje perviga or-ganskiga 
kemikarja kot Nemci dohtarja Liebiga, in ki ima blizo Rajna neko 
posestvo z imenam Bachelbronn, na kterim velike organsko-kemijske, 
kmetijske skušnje vedno speljuje, pa ni te misli; on je lanjsko leto neke 
goveda zvagal, jih več tednov z zeleno, vsak dan proti vkošeno in 
odvagano travo redil, in potem jih zopet zvagal; po enako funtov trave 
je pa tudi vkazal vsak dan pokositi, posušiti in jo posebej spravljati; ob 
svojim času je druge goveda zvagal, in jih ravno toliko dni z enako funti 
in z enako pa suho travo redil, in jih zadnjič tudi zvagal; vidil je, de 
enaka mera suhe trave je za rejo nekoliko več zdala kot zelene, kar pa 
ne more drugači biti, ker je v zeleni ali sirovi travi veliko vodeniga, 
ki clo nič ne redi.
    Kar je dolge piče, kakor je detelja, slama, tudi dolgo seno', naj se v 
rezanco poreže, de jo živina lože  žveči in prežvekva*
    

lil
de se ji lože v želodcu prekuha in raztopi.   Če pa slamo vmes režeš, 
spomni se, de ne boš živine, pa tudi ne sam sebe goljfal;
§
ola slama je pusta, redivniga mora vselej dovelj poleg biti. lama je 
dobra govedu vamp razpeti; če bi ga hotel večidel z zernjem rediti, bi 
mu mogel vender tudi slame dajati; ako bi se mu vamp navadno več ne 
razpenjal, bi živinče od tega zbolelo. Starim konjem in mende vsim je 
nar bolj prav ovsa dajati; če bi preslabe zobe imeli, ali ga gladovno 
celiga požirali, bi jim nič ne teknil, ker bi tudi cel od njih šel. Talijani 
raji boba in pre-sevkov ali otrobov konjem dajajo kot ovsa; pravijo, de 
jih bob bolj od ovsa hladi, in dobro redi; — Arabci pa kermijo svoje 
konje z ječmenam.
    V več krajih oparijo v velikim predalu rezanco, kolikor je drugi 
dan za živino potrebujejo, z vodenim puham, ki ga po cevi od spodej v 
dobro pokrit predal pripeljujejo; de tako oparjena rezanca se lože v 
živinskim želodcu prekuha, v čevih raztopi in živino bolj redi, je kar 
lahko razumeti. Drugi razmočijo rezanco 24 do 30 ur pred, kakor jo 
živini dajo s hladno vodo, brez de bi je kaj v vodi ležalo; tako 
razmočena se nekoliko po kemijsko vname kakor na vinsko, kar pa le 
nos pozna, brez de bi se nar manjši mervico vnela, kar bi prav ne bilo. 
Po ti šegi ni treba vode kuhati, z nje puham rezanco pariti, in ravno 
toliko zda, kakor oparjena.
    Delavni živini pa ne gre samo razmočene rezance ampak vmes tudi 
suhe piče pokladati. Razni kmetovavci, ki so že po več let svojo živino 
z razmočeno rezanco redili, in pri tem s posebno natanjčnostjo na 
vse pazili, in vse zapisovali, jo zedinjeno terdijo, de se po ti šegi da 
lahko obilno klaje prihraniti in z njo po več glav čez zimo 
prerediti.
    Vsa zaperta in vprežena živina mora ob svojim stanovitnim 
času kerme, soli in vode dovelj dobiti. Kdor se pri živinoreji 
nobeniga reda ne derži, de ji daje ob vsakim času jesti in piti, 
zdaj preveč, drugo pot na premalo ali clo nič, ne bo nikdar lepe 
pa tudi ne prav zdrave živine imel.	Živini se ne sme pre 
obilno piče na enkrat dati; zbirala si bo, veliko ji bo pod noge 
tedaj pod zlo šlo k tvoji škodi; pokladaj ji raji po trikrat ali 
štirikrat po malim, de bo vse snela in se dobro nasitila. Kmet 
pravi: de nima časa takole živini streči. Pozimi, pri hudim vre 
menu, kadar ni toliko presilniga dela, bi moglo mende vender 
tvoje veselje biti, svoji dragi živinici kakor skerben oče z ra 
dostjo postreči. V enih krajih le po dvakrat, v družili pa po tri 
krat na dan živini pokladajo; de molznim kravam in teško delavni 
živini semtertje še kaj posebej preskerbijo, je mende pri vsih 
bolj umnih ljudeh navadno.
§. 59.   S čem živino rediti?
    Živina potrebuje za živež med drugim tudi obilno gnjilca. Ker ga 
pa navadna pica clo malo v sebi ima, je mora po veliko sne-sti, de se 
prav redi.   Rastljinske trupla clo nič iz gnjilca ne ob-
    

112
stoje, vender so nekoliko redivne, ker živina tudi družili kemij-skik 
pervin v svoj živež potrebuje; rastljinski sok je gnjilčen, in rastljine ga 
prihranujejo v rejo svojiga lastniga sadii; rastljinski sadje tedej tudi 
vselej iz gnjilca obstoječ, in za živino nar bolj redi ven.
    Če bi kdo rež pokosil, kadar v kolenca gre ali pred ko cvete, in de 
bi jo v lepim vremenu posušil in spravil, bi prav dobro seno iz nje imel. 
V mnogih krajih, ko jim spomladi reje primanjkuje, tako ravnajo, de si 
namreč iz reži sena narede, sterniše pa ali puste j de na njem znoviga 
rež pahne in nekoliko kasneje sad prinese, ali ga preorjejo in s tursico 
obsejejo. Rež je pred cvetenjem polna gnjilčniga soka; če pa zernje 
donese, je šel gnji-lic v zernje, in zernje je zdaj gnjilčno in močno 
redivno, slama pa prazna, pusta in clo malo tečna. Kar ti da za živinsko 
rejo funt reži, ravno toliko ti da 14 funtov režene slame; če daš tedaj 
govedu funt reži ali 14 funtov režene slame, je za nje rejo enako. Poglej 
kak velik razločik! — — To so resnice, ki jih organska ali kmetijska 
kemija na tanjko spričuje.
    Rež je pleme travne žlahte; kar je od nje rečeniga, velja od vsih 
druzih trav; vse zeliša in trave so malo pred ali ravno v cvetenji nar bolj 
sočne, to je, nar bolj polne gnjilčniga soka. Če senožet v tem času 
pokosiš, in travo lepo' posušiš, boš imel nar bolji seno; ves gnjilic boš 
domii pripeljal; seno bo bolj voljno, se bo bolj vleglo, na oči se ga bo 
zdelo menj, na težo ga bo pa v resnici več. Če bi pa ti senožet 
prekasno pokosil, bi pripeljal domii bolj prazno in menj redivno 
slamo; gnjilic je šel iz soka v seme, seme se ti je pa na senožeti večidel 
pozgubilo; sena se ti zdi več, ki je oblesenelo in bolj sak sebi stoji, na 
težo ga bo pa brez drugači menj. Na enaki senožeti tedaj boš po 
razločku časa kovšnje ali veliko bolj ali veliko menj redivniga sena 
pridelal.   Če  travo  prekasno  pokosiš,   de je  vso  svojo  moč v seme
dala, s čem se bo v novic obzelenela?	Koliko bo neki otave
na senožeti? — Če rež pred cvetenjem pokosiš, bo v novic pahnila, in 
še sad prinesla; če boš pa že zrelo pokosil, za resnično se ti ne bo več 
obzelenila. Take resnice bi mogel kmetovavec vedno pred očmi imeti, 
in skerbno po njih ravnati, de bi zamogel z redivno in nar bolj tečno 
pičo, ki se da, svojo živino rediti! Tudi ne verzi preveč trave na enkrat 
na tla, de bi je ne mogel pred kakim velikim dežjem posušene spraviti. 
V pravim času poko-šeno in lepo posušeno seno je polno prijetne in tudi 
redivne dišave; ko se pa že posušeno zmoči, in znovič posuši, zgubi 
veliko take dišave; kar tudi že to spričuje, de lepo zeleno farbo v ru-javo 
spremeni.
    Nikakor ni mogoče, de bi vsa klaja, kar je kmetovavec okoli leta 
pridela, enake redivnosti bila, ker mu ni dano, de bi jo vso, in vsako 
leto ob pravim času in pri lepim vremenu spravil. Po teh tukaj danih 
zapopadkih in razločkih bo pa lahko razumel, kakošne klaje ima ti, 
kakošne pa uni živini pokladati; de drugači gre živino za mesnice, 
drugači molzno, drugači delavno živino rediti,
    

113
drugači pa uno, ki si jo hoče prirediti. Kmetovavec že sam dobro ve, de 
klaja v hlevu je razne redivnosti; po tem tudi večidel pri reditvi živine 
ravna; pa vender še veliko bolj prav je za-nj, ko mu kmetijska kemija 
vse to še bolj na tanjko razloži. Tudi sama živina, akoravno v svojih 
počutkih nekoliko oglušena, vender dobro razloči bolj redivno od menj 
redivniga; ni je mende živine ne, ki bi raji žita kakor nar boljiga sena ne 
jedia,in dobro seno ji bo bolj dišalo od slabiga, slabo seno pa tudi bolj 
od puste slame i. t. d.
    Kmetijski kemikarji več dežel so si veliko glave belili, teč-nost 
mnoziga žita in druge mnogoverstne klaje zvediti; v žitnih deželah niso 
včasi vedli kam z žitam; živino so z njim debelili, de so ga vender 
nekoliko v mesu prodali. Večkrat je prav veliko na tem ležeče, de sena 
tanjko ve, koliko ena, koliko druga reč za reditev živine zda, in tedaj 
koliko de velja. Mislimo, de bomo svojim radovednim bravcani prav 
vstregii, ko jim take spri-čane veljave tukej pristavimo.
    Tukaj v misel vzeti kemikarji jo po teških, na tanjko speljanih 
skušnjah skorej zedinjeno terdijo, de ravno toliko kolikor zda za rejo 
živine reži 100 funtov, zda tudi pšenice 85 funt., ječmena 118 funt., 
ovsa 137 funt., prosa 88 funt., turšice 80 funt., ajde 100 funt., graha 79 
funt., boba 120 funt., sena nar bolj-šiga volovskiga 280 funt., sena 
kisliga ali konjskiga 400 funt., turške detelje (Esparsette) 263 funt., 
večne detelje (Luzerner) 272 funt., rudeče ali štajarske detelje 270 
funt., ječmenice 500 funt., ovsenice 550 funt., turščevne ali turšične 
slame 1200 funt., pšeničnice 1300 funt., rezenice 1400 funt., ajdovce 
600 funt., koruna ali krompirja 551 funt., korenja 790 funt., repe 1140 
funt., živinskiga, močno glavatiga zelja 1600 funtov.
    Na ti tablici se marsikaj vidi, in iz tega, kar se vidi, se lahko mnogi 
sklepi delajo. Očitno je, de žita živino nar bolj redijo, za žitam dobro 
seno in vsa lepo spravljena detelja, slama je pa clo malo redivna. 
Daj govedu funt režene moke na vodi spiti, ali daj mu 3 funte dobriga 
sena ali detelje, ali 5 funtov ječmenice ali ovsenice, ali 12 funtov 
turščevne ali repe, ali pa 14 funtov pšeničnice ali rezenice: bi to za rejo 
goveda enake veljave bilo. Ravno tako tudi, če daš prešiču funt turšične 
moke za oblodo vmes 5 funtov kuhaniga koruna, ali 9 funtov korenja, 
ali 13 funtov repe: bo funt moke za njegov živež ali odebeljenje toliko 
zdal, kolikor druga reja ena po eni. — Iz tega pa ne sme nihče skleniti, 
de bi mogel živino navadno z žitam rediti, ali bi se to tudi vselej 
splačalo? — Kmetijstvo da velikrat obilo tacih pridelkov, ki jih ni 
moč nikakor drugači k pridu pripraviti, kakor de jih človek v rejo živine 
oberne; pri tem mora pa vediti, koliko gre od eniga ali druziga dati, de 
se živina prav redi, ali saj de se mu ne hujša. Če hočeš vole vkleniti, de 
bi z njimi oral, ali kaj teškfga deleč peljal, nikar jih z repo ne nasiti. — 
Ko bi hotel kdo vola berže za mesnico zrediti, bo k temu režena ali 
druga moka na vodi poleg prav redivniga sena ali detelje do-
15


114
bro pripomogla. Ravno tako tudi, če bi ti spomladi reje primanjkovalo, 
de bi imela živina preveč lakote terpeti, bo kak bokal moke na dan pri 
pusti piči živino pri moči obderžal, de ne bo preveč oslabela.
    Po mnogih skušnjah terdijo, de za rejo konj je mernik ovsa enak 
polmerniku reži, boba, ali turšice, ali pa trem četertinkam ajde ali 
ječmena. De skošene žita za konje več zdajo kot cele, je že pred rečeno 
bilo.
    Umnim kmetovavcam, ki rede po 20 do 40 glav živine, je veliko 
mar zvediti, kako bi pri tem z nar manjšimi stroški nar veči 
dobičke dosegli? Z vago in peresam v rokah, de vse proti odvagujejo 
in zapisujejo, veliko in mnogoverstnih sku-šinj speljujejo, večkrat po 6 
do 12 tednov terpečih. Če kmeto-vavec danes 20 goved prevaga in vse v 
hlevu brez vsiga dela, in po vsake štiri goveda drugači redi, in jih v 
osmih tednih zopet prevaga, bo na tanjko vedil, koliko bi vsaka od 
peterih rej posebei zdala i. t. d. Po tacih na tanjko speljanih skušnjah je 
Papst, sloveči nemški kmetovavec, zvedil, de vse rezane slame, z drugo 
pičo zmešane in oparjene, peti ali tudi četerti del re-divnosti po 
oparjenji pridobijo, to je, 15 ali 16 funtov drobno zre-zane in oparjene 
turšične ali druge slame bo ravno tako govedo redilo, kakor 20 funtov 
zrezane pa suhe slame. Tu se vidi, de vsa klaja po oparjenji ali dobrim 
razmočenji se v živinskim želodcu bolj prekuha, bolj v čevih raztopi in 
de bolj kakor suha živino redi. Po tacih s pazljivo natanjčnostjo 
storjenih skušnjah so posebno v Goratanu zvedli, koliko se te ali une 
piče potrebuje, de se govedo pri enaki teži ali moči more obderžati, in 
koliko funtov se mnogoverstne klaje potrebuje, de bi se z njo, 
postavimo, 10 funtov mesa priredilo i. t. d.
    Nar bolji seno rase na senožetih, ki so ravno za toliko nagnjene, de 
voda nikoli na-njih ne stoji; iz tablice se pa vidi, de' klaje, ki se na 
obdelovanih senožetih prideljujejo, kakor detelje ali tudi kake trave, 
so nar bolj tečne ali redivne; torej naj slednji kmetovavec poskerbi, de si 
bo takih senožet napravil; nar bolj prav bo, ako bo vse svoje njive v 
takim redu obdeloval, de vsaka zmed njih pride na versto, in de je po 
nekoliko let deteljo ali tudi kako drugo travo na nji perdeloval. Kadar 
njivo preorje jo v senožet oberniti, de tedaj ječmen ali oves z deteljo 
ali kako drugo travo na-njo seje, ji mora dobro pognojiti; vsa piča, ki na 
dobro pognojenim rase, je veliko tečniši od druge, torej umni 
kmetovavci tudi travi na navadnih ali stanovitnih senožetih včasi 
gnoje, de več in boljiga sena na njih prideljujejo. Ko obdelovane 
senožeti ali deteljne sterniša preorješ, boš na njih eno včasi tuvdi po dve 
leti, brez de bi jim gnojil, nar lepši pridelke imel. Če boš tedej v pravi 
primeri njive v senožeti obračal, boš imel po več in gorši piče, boš 
živino veliko lože in bolj prav redil, de ji ne bo treba na občinskih 
pašnikih stradati; narejala ti bo po več in goršiga gnoja, in ta ti bo dajal 
kar veliko bogatejši žitne pridelke.   Td je kolobar, v kteriga se
    

115
mora vsak umni kmetovavec po svoji moči in okolišinah nar berže ko 
se da, zariniti.
    Pri kmetijstvu vselej več verze menj pa bolji, kakor več pa 
slabji piče pridelovati. Ker je za živinorejo 20 centam reži enako 
54 centov detelje, ali 60 centov volovskiga, 80 dobriga, ali še 
clo 100 centov slabiga konjskiga sena, je očitno, de bo 60 centov z 
menj delam in vlakam kot 80 ali 100 centov spravil. Torej naj 
tudi vse mlakaste senožeti na vso moč popravlja, bodi si, de 
grape skopavši se v6di pot iz njih odpre, ali bodi si, de se okoli 
in po sredi globoke in široke grape naredijo, in vsa iz grap vdo- 
bljena ali tudi od drugej pripeljana perst se po senožetih razravna, de 
se za potrebo iz vode vzdignejo. To so res teške, drage in večkrat 
dolgo ali po več let terpeče dela; ali vender blagor tebi, ko jih 
spelješ! Dajmo, de bi bil pred na taki mlaki po 100 centov prav 
slabiga konjskiga sena prideloval, je to veljalo za rejo živine kot 20 
centov reži; če bi pa za naprej imel na nji po 100 centov vo 
lovskiga srednjiga sena, bo veljalo to kot 33 centov reži; boš 
tedaj od leta do leta veljavo 13 centov reži več prideloval, ali ni 
to lepo povračilo?	
   llavno tako tudi napeljaj, kar in kakor se koli da, in če bi 
tudi s posebnimi stroški sklenjeno bilo, na vse volovske senožeti 
vode; ni je ne vode, de bi ne imela nekoliko vogelnokisline, 
mnogoverstnih soli in zemelj v sebi raztopljenih; taka voda ne bo 
samo travi za potrebo močila, ampak ji bo tudi gnojila, de boš več 
in boljšiga sena na senožeti prideloval. Milaneži napeljujejo 
skorej v celih treh kresijah vode na svoje njive in senožeti; ker jih 
pa tudi dobro gnoje, jih navadno po štirikrat, pa tudi do šestkrat 
na leto kosijo. Iz nič ni nič	vsako poboljšanje pri kme 
tijstvu je z delam, je z več ali menj stroški sklenjeno, pa prav 
speljano se v več letih in večkrat zlo bogato poplača. Prijatel! 
ne bodi kot uni vsakdanji in zarobljeni kmet, ktcri, ko vidi gol 
dinar pred očmi, berž roko po njem stegne; po unih pet gotovih 
goldinarjev pa, ki so nekoliko delj, ki jih še ne vidi, od kterih 
pa sliši praviti, se mu toži iti — jih nič ne obrajta in jih v ne- 
mar pusti.    Tako si kar nikoli ne boš pomagal!
    Za leta, v kterih se sena in sploh vse živinske reje po malim 
prideljuje, so kmetijski kemikarji pri drevesnim perji živeža za 
živino iskali, in se prepričali, de en cent hrastoviga, ko-stanjeviga, 
lipoviga, jesenoviga in mnoziga druziga perja ima za rejo živine blizo 
tečnost eniga centa srednjiga volovskiga sena. Vse tako perje je od 
spomladi proti jeseni zmirej menj vodeno, in tedej tudi bolj redivno; nar 
bolj je tedaj ga osniukati med šmarnimi mašami, in ga, kar se koli 
da, v senci sušiti, de sončna gorkota menj redivnih delov iz njega 
potegne. Vse piče bi bile bolj tečne, ko bi mogoče bilo, jih v senci 
posušiti; prav je tedej, prav, deteljo raji v kozelcih kotna njivi sušiti; 
bolj tečna bo ostala, in to še za tolikanj več, ker v kozelcih ni tako 
nevarno, de bi se že suha zmočila. Tertniga perja so pri nas iz taciga 
namena že večkrat po bendimi cele velike badnje nasmukali, ga
    

116
malo osolili, z vodo nalili in z kamnjem kot zelje obložili. Drugi so ga 
osmukali, posušili in v rejo živine porabili; tudi tropine od grozdja 
marsikteri pri nas navadno z vodo nalijejo in obtežijo, in jih pozimi 
živini pokladajo; saj mende vender toliko zdajo na vago kakor repa ali 
reženica.
    V	slabih letih bi bilo prav, kodar je dovelj gorko, precej po 
spravljenim poljskim sadu, nektere njive gosto s turšico obse- 
jati, in jo pozneje, kakor seno spraviti; taka turščevna, polna 
sladkiga in gnjilčniga soka, bi bila kar tečna klaja za živino.
    Iz tega, kar smo v pričijočim sostavku povedali, se bodo naši 
bravci dovelj prepričali, de zamore kemija s svojimi resnicami in 
skušnjami kmetovavca pri živinoreji močno razjasniti; po tacih resnicah 
razsvitljen bo bolj gotovo vedil, kako močno so mnoge piče v svojih 
veljavah za rejo živine razločene; bo bolj razumel, kako' jih bolj 
redivniši pridelovati, kako z njimi ravnali; ktere piče in po koliko ti, in 
ktere in po koliko uni živini pokladati, de bo pri tem svoje mnoge 
namene z nar manjšimi stroški in z nar večimi dobički dosegel. Brez 
taciga razjasnjenja bo kmetovavec zmirej več ali menj po tami tapal; 
kako prijatli! ali ni prav, de se tako važne kemijske resnice slovenskim 
živinorednikam, ki niso še nikdar od njih slišali, v njih lastnim jeziku 
razlagujejo? —
§. 60.   Veljava piče za rejo in pitanje goveje
živine ,
po skušnjah žlahniga gosp. T. Lannerja.
    V	visoko veljavnim zboru kmetovavcov v Gradcu kimovca 
1846 ga mende ni bilo važnišiga sostavka oznanjeniga od te 
ga, ki ga je spisal žlahni gosp. Tadej Lanner. Veljava tega 
spiska je bila berž spoznana; ker je pa nekoliko predolg bil ga 
v zboru brati, so z enim glasam sklenili, ga posebej natisniti in 
vsim kmetovavcam, ki so se bili v Gradcu sošli, na dom poslati; 
tako je ta spisik tudi k nam došel.
    Gospod Lanner je grajšak v Podverbi blizo Celovca, velik 
kmetovavec, in mende nar umniši živinorednik od vsih, kar se jih je še 
koli slišalo. Njemu je bilo veliko mar zvediti veljavo piče, obernjene v 
odebeljenje živine; kaj sejati, kaj pridelovati, s čem in kako živino 
debeliti, de bi mu to z zemljištvam vred nar več verglo? — — Če 
vzame kdo za 600 centov sena 300 gold. srebra, dobri so; če bi mu pa to 
seno v pitanje živine obernjeno 400 gold. verglo, in de bi še ves gnoj iz 
sena po verhu imel; ali bi ne bila ta še veliko bolji?— Gosp. Lanner je 
možak ne-utrudljive marljivosti, možak skušinj, de mu ga ni para; celih 
24 let je imel in ima še po veliko goved — 30 znabiti do 40 — v 
odebeljenje nastavljenih v zlo snažnih hlevih; vsako je zvagal, ne le 
samo, kadar ga je v hlev djal, odebeliti ga, in kadar je odebeljeno 
prodal, ampak tudi vmes vsacih 14 dni, ali po okoli-stavah vsak mesec; 
zvagal ali zmeril je tudi vsak dan proti pičo za vsako gove posebej, in 
kar bi to ali uno ne bilo iz svojiga
    

ur
lastniga žaklja ali posode snelo, je tudi na vago nazaj jemal, in vse to 
od dneva do dneva, od tedna do tedna, celih 24 let — zapisoval. Iz 
tacih zapisanj zamore on take sklepe v prid vsim živinorednikam delati, 
in resnice oznanovati, na ktere drugi še clo mislili niso.
   Marsikaj je že od svojih skušinj po zvezkih c. k. goratanske kme-
tijske družbe oznanil; vse, kar je zvedil, hoče pa k pridu živi-
norednikam v bukvah veči obsežka berž ko se bo dalo, razglasiti. V 
spisku, izročenim vcllumu kmetijskimi! zboru v Gradcu, je le nektere 
poglavitniši sklepe iz svojih 24Ietnih skušinj razodel. Od leteh moramo 
tudi mi svojim marljivim bravcam nekoliko povedati.
   De bi bil gosp. Lanner zvedil, koliko pri odebeljenji ali pitanji 
živine piča verze, je mogel popred zvediti: koliko je vsako govedo 
potrebuje, de v dobrim naravnim stanu ostane, to je, v tacim, 
de se ne medli, ne debeli. Arsaka žival in živina, če bi tudi clo nič ne 
delala, in pri pokoji v hlevu bila, potrebuje slednji dan toliko živeža,1 
de se v vsih nje organih vsak dan vgla-jeno, zbrušeno ali odsluženo, to 
je, po dihanji, potu in po druzih potih iz svojiga života oddano proti 
namestuje; če dobi menj živeža, bo medlela ali hujšala, če ga dobi več, 
se bo debelila. Po velikoletnim, s posebno natanjčnostjo speljanim 
vaganji in zapiso-vanih skušnjah, je gosp. Lanner zvedil in se 
popolnama prepričal, de tako govedo potrebuje na vsak cent svoje žive 
teže vsak dan poldrugi funt dobriga sena, ali kake druge reči, ki 
ravno toliko živeža v sebi ima kot seno; tako, če bi živ vol vagal 10 
centov, bi se mu moglo — ga zmirej pri 10 centih ob-deržati — dajati 
vsak dan po 15 funtov dobriga sena, ali toliko detelje, ali po 5 funtov 
reži, ali po 30 funtov ječmenice ali ov-senice i. t. d. po tablici, kakor 
smo jo gori oznanili.
   Delavna živina zgubi obilno več, nje organi se bolj utečejo in 
ogulijo; če ji ne daš čez navadno potrebo jesti, bo berž omedlela, 
močno vpadla, in ne bo mogla delati. Breja krava potrebuje obilno več 
živeža od jalove, sicer ti stori prav majhno in medlo telice; doječa ne 
bo mogla teleta prav rediti; molzna ti bo po malim mleka dajala, če bi ji 
bolj ne pokladal. Pri mladi, rasteči živini, pri junčkih in juničicah, se 
piča nar bolj očitno poplačuje; take si upajo v primeri svoje žive teže 
obilno več kakor odrašena živina pojesti. Gosp. Lanner je imel junico 
od srednje lepo stvarjene krave, ki je storjena tehtala 65 funtov; dobro 
rejena je imela konec Jeta 635, konec druziga leta 1015, in čez dve leti 
in devet mescov 1225 funtov žive vage; je prirasla tedej vsak mesec 
perviga leta po 48, druziga po 31 in pol, in tretjiga po 23 funtov žive 
vage.
   Medla, pa sicer zdrava živina je gladovna in bolj ješča, dokler ne 
pride v stan, v kterimni media pa tudi debela ne; po primeri pa, kakor 
se debeli, je menj ješča; torej, jo prav odebeliti ali spitati, ji je treba, de 
raji je, kaj prijetnišiga dajati.
    Kdor svojo živino preslabo redi, mu ne bo mogla delati; krave 
bodo imele slabe teleta, dajale bodo po malim mleka; teleta
    

ii8
ne bodo rasle; piča se mu tedej ne poplačuje, zameče jo, še do-briga 
gnoja mu ne da. Ali ni tedej veliko bolj prav eno kravo prav rediti, ko 
tri kravšeta s stradanjem pri življenji obder-žati? —
    Nobeno govedo se ne da zmirej naprej z dobičkam debeliti, ampak 
le do neke nar višji stopnje ali mere, de se vse njegove mezdre z mastjo 
napolnijo, v zalogo za prihodnje netilo pri pomanjkanji druziga živeža; 
— potem se pa pri njem piča zameče. Kdor hoče vola z dobičkam 
debeliti, mu ne sme čez vsakdanji ali redivni živež premalo — pa tudi 
ne preveč prikladati. Zdrav vol 10 centov žive teže, ki ni medel ne 
debel, potrebuje, kakor je bilo že rečeno, de bi pri pokoji v enačim stanu 
ostal, se tedej ne hujšal ne debeh'1, na cent žive vage poldrugi funt 
na dan, tedej 15 funtov sena; če bi mu, obrediti ga, na dan namesti 15, 
dajal po 20 funtov sena, bi to premalo bilo; zakaj cent take priklade bi 
ne zdal pri volu čez 3 funte žive vage; cent sena bi se slabo poplačeval, 
pa tudi odebeljenje bi prepočasi šlo; — če bi mu pa dajal na cent žive 
vage po 3 funte, tedej po 30 funtov sena na dan, bo cent tako priloženiga 
sena za 5 funtov in še čez živo vago vola pomnožil; postavimo pa, de bi 
se mu dajalo na cent žive teže po 4 ali 4 in pol funtov sena na dan, tedej 
imenovanimu volu od 10 centov žive vage po 40 do 45 funtov sena, se 
bo že zametalo; zakaj cent tako priloženiga sena ne bo več za 5 funtov 
ali čez, temuč komaj za 4 funte živo težo vola pomnožil. — Iz tega je 
očitno, de živino debeliti, je nar bolj prav in nar več verze, ji ne vsak 
cent žive vage po 3 funte dobriga sena, ali druge enako redivne piče na 
dan, tedej volu 10 centov žive vage po 30 funtov dajati. To se pa tako 
ve, de kadar vol na teži porase, mu je treba tudi na prirasik piče 
dokladati, to je, kadar prirase za cent, de vaga že 11 centov, mu gre 
namesti 30 funtov po 33 dajati, in kadar že Vi centov teži, mu gre na dan 
po 36 funtov i. t. d.
    Kar prirase teže živini - ko se ji predebele in prepuste piče ne daje 
— je skorej vse meso in mast; koža, kosti, glava, noge, želodec, pljuča, 
jetra, vamp, čeva i. t. d. ostanejo večidel v enačim stanu, poboljšik gre 
le na meso in loj; kar tedej, brez po-trebniga vsakdanjiga živeža — ki bi 
se lahko imenoval: obderž-1 j i v i živež — piče na odebeljenje ali 
pitanje oberneš, se ti bo večidel z mešam in lojem poplačalo.
    Pri enakomernim rejenji sicer zdrave živine ne gre meso in loj tudi 
vselej enakomerno na vse goveda; marsiktero govedo je močnejiga 
želodca, krcpkejih čev, se poprej debeli. Niso vse piče enako redivne, 
tudi ena piča ni vsako leto, ne iz vsaciga kraja, ne v vsacim času 
enakomerno redivna, tudi pri vsili govedih enakomerno ne zda, pa tudi 
enaciga goveda v slednjim času enako ne redi. Vsako govedo ima, 
kakor slednja druga žival, neko od natore ji postavljeno premožnost po 
cevnih pijavčicah le toliko — stanovitno mero — in ne več živeža na-se 
potegniti. Če bi tedej govedo tudi več snedlo, v želodcu prekuhalo in v 
čeva
    

119
poslalo, de bi pa čevne pijavčice ne zamogle vsiga redivniga po-serkati 
in v kri za rejo in odebeljenje telesa poslati, bodisi, de je govedo že 
preveč z mastjo zalito, ali bodisi, de tako po-serkanje preseže 
premožnost pijavčic; — bo taka redivna reč šla po čevih naprej v blato; 
bi bilo tedej za odebeljenje živine za-verženo, in bi prišlo v gnoj. De tak 
gnoj veliko več zda, je lahko verjeti; kar bi bilo imelo v meso in loj 
priti, pride v rejo rastljin. Vsi kmetovavci jo zedinjeno terdijo, de gnoj 
od dobro rejene živine za kmetijstvo veliko več zda, kakor uni, ki se od 
medle prideljuje.
    Kar bi tedaj rednik čez 3 funte dobriga sena na dan in na 
cent žive vage živini, jo debeliti, dajal, bi večidel vse zametal; 
mnogo govedo, bolj ješče, bi mehke, rahle in dobre piče tudi 4 
znabiti do 5 funtov na cent svoje žive vage in na dan pojelo; 
kaj bo pa pomagalo, če bi pri volu 10 centov žive teže vsak 
dan 10 do 20 funtov nar boljiga sena, ne v meso in loj, ampak 
v gnoj šlo?	
    Odebeljenje živine se ne da nikakor prenagliti, in ko se prenagli, ni 
primerjeniga dobička. Gosp. Lanner pravi, de zlo medel vol, kteri, do 
sitiga napašen, vaga živ 10 centov, ima v štirih četertih 385 funtov 
mesa in 9 funtov praznih mezder, mast ali loj v njih hraniti. Ko ga 
odebeliš, de ima na vsak cent mesa po 5 funtov loja, bo vagal živ 1050 
funtov, mesa da v štirih četertih 412, loja pa 21 funtov; — odebeljen na 
10 funtov loja na vsak cent mesa, vaga živ 1125 funtov, mesa bo imel 
459 in loja 46 funtov; — odebeljen na 15 funtov loja na vsak cent mesa 
ima težo 1219 funtov; dal bo mesa 519, loja pa 78 funtov; — odebeljen 
pa na vsak cent mesa po 20 funtov loja, bo vagal živ 1350 funtov; mesa 
bo od njega 600 in loja 120 funtov.
    Pri vsi obreji je perdobil tedej na živi teži 350 funtov; med temi je 
215 funtov mesa in 111 funtov loja; unih 9 funtov pri loji je mezdra že 
od popred.
    Ta vol, 10 centov žive teže, obrejen na 5 funtov loja na vsak cent 
mesa, je snedel na vsak cent žive vage po 3 funte dobriga sena, ali 
druge piče enake veljave, to je, po 30 funtov na dan, tedaj v 25 dneh 
787 funtov sena; — od petih do 10 funtov loja na vsak cent mesa, je 
snedel v 40 dneh 1350 funtov sena; — od 10 do 15 funtov loja na vsak 
cent mesa odebeljen, je pojedel v 50 dneh 1830 funtov sena; — in 
obrejen od 15 do 20 funtov loja na vsak cent mesa se mu je dalo v 65 
dneh 2633 funtov sena — ali drugih reči enake redivnosti; tedej redili, 
pitali ali debelili so ga 180 dni, in dali so mu pojesti 66 centov sena.
    Ko bi bili pa enacimu medlimu volu 10 centov žive teže, po 4 
funte in pol na vsak cent žive vage in na dan, tedaj po 45 funtov sena 
dajali, bi ga bili sicer v 160 dneh k enaki debelosti ali teži od 1350 
funtov žive vage obredili; pojedel bi pa bil čez 80 centov sena; čez 14 
centov bi se ga bilo tedej čisto zaverglo.
    

120
    Postavimo, de bi bili imenovaniga vola pri enaki teži 10 centov 
žive vage obderžali, bi bil pojedel v 180 dneh po 15 funtov na dan; %7 
centov sena; ker so ga pa odebelili, je dalo trnih 39 centov sena Silo 
funtov mesa in 111 funtov loja; pa obilo več in tudi boljiga gnoja je od 
njega bilo; ko bi bil tedaj seno prodal, bi ne bil tega gnoja za svoje 
kmetijstvo pridelal. Tu — nej bo že seno ali meso po čimur si koli bodi 
— se živinorednik lahko prepriča, kaj seno ali vsaka druga redivna reč 
pri živinoreji verze; pri imenovanimi! volu je dal cent sena po 5 in pol 
funtov mesa, in skorej po 3 funte loja.
    To pa še svoje drage bravce premisliti poprosimo, de tega vola ni 
bilo, ampak de gosp. Lanner jih je že veliko sto in sto odebelil, de se 24 
let s tem peča, in vse proti vaga in zapisuje; to tukaj rečeno ali 
razloženo je le srednji sklep iz 24 letnih sku-šinj; po tem takim bi 
utegnila mnoga piča, obernjena v odebelje-nje živine, pri enim govedu 
nekoliko več mesa in loja, pri družim pa nekoliko menj vreči; zakaj dve 
govedi niste v vsili rečeh po-polnama enaki, pa tudi seno in nobena 
druga piča, še clo žito ni vselej in popolnama enako.
    Kakor se govedo bolj debeli, in vse svoje mezdrice z mastjo ali 
lojem bolj napolnuje, toliko ga menj k čversti jedi mika; torej gre tacim 
v odebeljenjo nastavljenim govedam zmirej v primeri njih odebeljenja 
bolj rahle, mehke in prijetniši piče ali živeža dajati, de raji jedo in se 
naprej debele.
    Živina obstoji iz kislica, vodenca, gnjilca in vogelca, iz nekaj malo 
soli in zemelj; ves svoj živež dobi iz rastljiiija, in tole obstoji iz enacih 
kemijskih pervin, pa v družili primerah. Misliti se da, de živina dobi 
lahko kislica in vodenca po pijači in dihanji; vogelca potrebuje v 
množenje masti, in gnjilca v rejo mesa; teh dveh pervin pa ni čistih v 
rastljinah, ampak zvezane so z druzimi, v tako imenovane bližnje 
obstojne dele rastljin, in ti so (poglej naš 76. §.) žlezic, močlc, olje, 
vlečic, beljakic, sladkor, zagoltnic i, t. d.
    Ali se ti bližnji obstojni rastljinski deli v živalskih želodcih in 
čevih le iz debeliga — kakor, postavimo, sol v vodi — ali pa bolj na 
tanjko v kemijske pervine raztope? — v kakih primerah jih čevne 
pijavčice serkajo? — kaj se z njimi še le v kervi godi? — in kako se te 
— sicer tako zginljive — pervine iz kervi v živalske organe 
vledenujejo, vpodobujejo ali vtelesujejo? — Tega kemikarji nič ne 
vedo, vse to se godi" skrito pred njih očmi, — le pod oblastjo moči 
življenja, pa kako? tega ne vejo, in ne bodo nikoli zvedili. Že v želodcu 
se morajo bližnji rastljinski obstojni deli v potrebnih, pa nam neznanih 
primerah znajdi ti, de se dobro prekuhajo, sicer bi se še clo prav ne 
raztopili. Ako ljudje preveč od samiga koriina žive, gre korunov močic 
(Slar-kemehl) v vidnih kroglicah od njih; ko ga pa jedo z mešam, ki je 
močno gnjilčno, ali s kruham, ki je tudi gnjilčen, se tak močic čisto v 
želodcu raztopi. Ali ni vse blato, ki gre od ljudi in živine, obstoječe iz 
kislica, vodenca, gnjilca in vogelca? — Saj
    

121
živalske telesa ravno tacih v svojo rejo potrebujejo, zakaj jih niso cevne 
pijavčice poserkale? zato, ker niso morde zadosti prekuhane in 
raztopljene bile, ali pa znabiti niso v tacih primerah med seboj bile, 
kakor bi jih bile ravno cevne pijavčice v rejo života potrebovale.
   Kemikarji dobro poznajo mnoge rastljinske bližnje obstojne dele, 
pa ne še vsih; — vedo', de v masli je obilno vogelca, pa tudi v slami; in 
vender, če bi se same slame živini dajalo, se ne bo mende kaj posebno 
debelila; — vedo ali saj terdijo, de v 100 funtih reži, ali v 80 pšenice, 
ali v 300 dobriga sena ali detelje, ali v 600 funtih ovsenice je enako 
redivniga za živino, in vender vsak kmet dobro ve, de sama slama ne 
bo nikoli toliko zdala, kot dobro seno.
    Gosp. Lanner pravi po tim takim, de — ker še kemikarji ne 
spoznajo v enaki reči enake redivnosti za živino, in ker mnoge piče 
toliko ne zdajo, ampak več ali menj, kakor je umni red-nik popred 
mislil — je nar bolj prav, govedo potem, io ga je 12 dni s kako pičo na 
novo pripajal in redil, zvagati in potem še skozi celih 40 dni vsak dan 
ob enakim času in enako napašeno prevagati, in vse, kar se mu od 
dneva do dneva da, tudi vagati; de tako se bo bolj kot po poprejšnjih 
sklepih zvedlo: kaj in kd-liko de kaka piča za eni ali drugi namen, 
postavimo za mleko, meso, krepkost goveda i. t. d. zda, in kaj de več 
verze: ali mnoge pridelke prodati, ali jih v pitanje živine oberniti. On 
pravi tudi, de je treba večkrat piče mešati, to je, ne zmirej naprej ene, 
posebno če je pusta, dajati. K slami, ako bi bila ravno služivna za mast, 
bi bilo treba, kaj bolj gnjilčniga, kakor je žito ali prav dobro seno, 
pridevati, de se oboje vkup v želodcu prekuha in govedo enakomerno 
na mesu in loji redi. Kdor živino za teško delo vprega, mora dobro 
poskerbeti, de jo z bolj gnjilčnimi rečmi pri mesu ohrani, sicer mu bo 
berž spešala.
    Veliko, pravi gosp. Lanner, je tudi nad tem ležeče, v kako sni 
podobi se živini piča daje; ali se redi s celim ali z zrezanim, ali s 
suhim ali kaj pomočenim ali posebej pripravljenim. Suha piča 
živini bolj diši, pa teže jo v želodcu prekuha, teže se vpodobuje ali 
vtelesuje, večje v blato gre, —in vender močno delavni živini gre le 
suhiga dajati; — zrezano bo živina vselej lože pojedla. Če hočeš živino 
na več mesa, masti ali mleka rediti, dajaj ji zrezaniga, nekoliko 
nam oceni ga, ali po po-močenji za las vnetiga ali oparjeniga; 
pusto pičo vselej name-šaj z bolj redivno; žito gre zdrobiti, de celiga 
zernja ne požira, ker bi se tako v želodcu ne raztopilo; moka naj se da 
na vodi popiti; še bolj prav pa, ko je sošla in v kruh spečena bila; repa 
ali zelje ste vselej bolj redivni, ko ste se popred dale skisati. Vse, kar se 
koli, in kadar si bodi, živini da, je, nekoliko osoljeno? bolj tečno.
    Vsi Ipavski mesarji in drugi mesojedci po Ipavi jo z enim glasam 
terdijo, de ga ni boljiga mesa od domačiga in z domačim senam 
spitaniga vola; Jpiivec ga pa zgolj s senam, in k večimu
16


133
na 8 funtov loja na vsak cent mesa odebeli. Umnim in velikim ži-
vinorednikam ni mar nar boljiga mesa, ampak nar več, ko se da 
prirediti, de se jim pridelki in vsa piča nar bolj poplača. Kme-tovavec 
mora na to, kar mu nar več verze, dobro paziti.
    Gosp. Lanner je tudi nektere vunanje znamnja popisal, po kterih se 
dobro spozna, po koliko, namreč ali po 5, 10, 15, 20 ali 25 funtov loja 
de neko govedo na vsak cent mesa v štirih četertih ima; take znamnja pa 
gre bolj prav pokazati in jih s potipanjem spoznati, kakor jih z besedo 
dopovedati ali popisati; tudi je pridjal tablico spoznati, koliko čistiga 
mesa vsaktero govedo po svoji meri, to je, po svoji debelosti in dolgosti 
v funtih da; začeta je pri govedu 60 palcov debelim in 45 palcov 
dolgim, ko da 189 funtov mesa; tablica gre zmirej više po palcu bolj 
debelim, ali po palcu bolj dolgim govedu, dokler ne pride gori na 100 
palcov debelo in 80 palcov dolgo govedo, ki da 1200 funtov mesavv 
štirih četertih brez loja.
    Žeje s tem spiskam gosp. Lanner živinorednikam in sploh kme-
tovavcam zlo vstregel; z veliko večim zaželjenjem bodo zdaj njegove 
obljubljene knjige pričakovali, v kteribo vse svoje 24 letne skušnje pri 
živinoreji s posebno natanjčnostjo popisal, in iz kterih se bodo dali še 
mnogi drugi resnični sklepi storiti in mnoge zlo služivne vodila za 
živinorejo posneti. Naj Bog zdravje taciga možaka podpira in obvarje, 
de bo k pridu kmetovavcam take koristne reči zamogel vse oznaniti! —
§.61.   Kako z živino ravnati?
    Živina ima svoje dobre in slabe nagnjenja. Kakor se ene ali druge 
bolj obdelujejo, po tem tudi svoj sad dopernašajo; če boš z lepo z njo 
ravnal, z milim pogledam se na-njo oziral, prijazno z njo in pogostama 
se menil, ji vselej ob pravim času in dovelj jesti in piti dajal, boš nje 
dobre nagnjenja podpiral, de se bodo pri nji uterdile in sčasama hude 
zadušile; tako ti bo živina vdana, bo voljna, ubogljiva in pitana postala; 
svoje divjačnosti pozabila, in se mirno proti tebi in drugi živini 
zaderžala. Če boš pa s hudo z njo ravnal, jo osorno pogledoval, na njo 
režal, grozil se, jo klel, ali — sam živina — za vsako nič jo hudo pre-
tepal, in še skerb za njo v nemar pušal, de bo pri tebi lakote in žeje 
terpela, bodo vse nje slabe nagnjenja rasle in dobre zadušile, de bo 
samovoljna, terdovratna, neubogljiva, čedalje divjiši prihajala in te 
sovražila. Živina posnemuje svojiga gospodarja v dušnih lastnostih, in 
se zaderži kot on. Nikar ne jemlji k hiši ne pastirja, ne hlapca, ki sta 
hudi jezi podveržena; za vsako nič hi si serce nad njo hladila, in jo 
pohujšala; ojstro prepovej enimu in druzimu, de ti nima kratko malo ne 
živine pretepati; živina mora — kakor se pri vsih umnih kmetih godi — 
na besedo bogati; če ji pa s hudim pretepanjem kožo in meso obleseniš 
in oglu-šiš, kaj bo neki potem za šibo marala? Pastirju obljubi goldinar 
v dar, če ti bo z enako, na cvetno nedeljo v cerkvi posvečeno šibo, s 
ktero je spomladi pervikrat živino na pašo gnal, tudi na
    

123
jesen poslednjikrat jo nazaj v hlev prignal; hlapcu pa obljubi dva gol-
dinarja, če ti bo vso vožnjo okoli leta le z eno šibo opravil; še vselej 
boš ti na dobičku; — biča pa že clo pri goveji živini ne terpi. —
   Poznali smo, pa tudi vsi sosedje možaka, ki je šel sam s 
šestemi, doma prirejenimi volmi zjutrej zgodej v gojsd, in je pri 
peljal — tačas po prav slabi poti — proti večeru po tri voze derv 
ali druziga lesa domii; pri oranji jih je sam gonil, in vse je opra 
vil brez na-nje zarežati ali jih vdariti; malokdaj je eniga ali 
druziga po imenu ogovoril, in ga opominal kam oberniti se, ali 
de naj bolj potegne. Še dan današnji pravijo, de ga ni za živino 
kakor je bil Marka Žakelj! — Drugi neumni neumno ravnajo, 
kričijo, rijove pri oranji s štirimi ali šestemi, de čisto ohripljejo, 
čemu to? — Živina, ako ni od neumnih ljudi skažena, spozna 
svojiga rednika; mu je hvaležno pokorna, in stori na besedo, kar 
si upa. Druziga poznamo, ki ni dal svojim kravam še svoje dni 
ne jesti ne piti, jih pa večkrat v hlevu obiše, se z njimi kaj po 
meni, jih boža, gladi, kaj počeše; ko jih ukaže v jeseni na kako 
deteljco zagnati, in ko pride do njive, in eno ali drugo k sebi 
pokliče, bo berž pritekla, in se mu dala božati. Naj pokliče na 
paši vole k sebi, kdor hudo z njimi ravna, osorno ga bodo po 
gledali, in pred njim bežali. Mnogoteri, ki je s svojim konjem 
hudo ravnal, ni bil le samo od njega pobit, ampak še clo ubit. — 
Kakor se človek zaderži proti živini, tako menile tudi proti svoji 
družini, ali proti mnogim drugim ljudem; če vidiš tedaj, de kdo 
živino hudo pretepa, lahko razumiš, koliko njegova miloserčnost 
manta ali velja.	
    Živina ti je dana od neskončno dobrotljive previdnosti Božje k 
tvojimu pridu, med drugim de ti tudi dela, to je, orje, marsikaj vozi ali 
prepeljuje i. t. d. Kemija pa oznanuje slednjimi!, kteri še tega ne ve, de 
je živina iz mesa in kervi kot človek; de nje organi so rahli in mehki, de 
se ne dajo ne čez njih moč, ne čez čas napenjati; de, kakor vsak preveč 
napet lok poči, in de, kakor je za človeka, ki se pri delu prevordi, je tudi 
za živino zlo škodljivo, ko bi svoje organe čez mero ali njih moč, ali pa 
predolgo časa napenjala. Kdor svojo živino pri delu jsreveč ali predolgo 
napenja, je je nevreden, in grozno nehvaležen proti Temu, ki mu jo je 
dal. Naj dela, naj vozi živina, kar je prav, to je, kar je nje moči 
primcrjeno, pri dobri klaji in postrežbi kake štiri ure pred in štiri ure po 
poldne; kar je čez, zlasti teškiga vlaka, bi utegnilo ji večkrat škodovati. 
Ves drugi čas naj se ji da v po-čitik, de prežvekva in spi, in de se v nje 
organih iz zdrave in iz tečne klaje vdobljene kervi vse oguljeno, 
obnošeno, vtečeno ali postarano z novim namesti, de bi zamogla 
odpočita, zdrava in močna tudi drugi dan svoje delo dostati.
    Koliko živine pogine okoli po deželah vsako leto po neumnosti, 
nemarnosti in nevestnosti teh, ki z njo delajo ali vozijo! — Voličam, ki 
peljejo za prav na ravnim 10 centov, naloži v rebar 15 do 18 centov; ali 
je čudo, ko se mu pri tem eden spleči? Drugi ne nakladajo svoji živini 
samo po preveč, ampak — in še
    

124
večkrat pri slabi reji — jo predolgo časa z vožnjo napenjajo, de 
jim kar berž pod zlo pride. Še clo gosposki ljudje posebno na 
kmetih, od kterih bi se moglo misliti, de kaj več kakor kmet 
razume, so v tacih rečeh večkrat nemarni in terdoserčni, in svoje 
konje čez njih moč napenjajo, de se bahajo: de so se z njimi od 
tukaj do tukaj v toliko in toliko urah pripeljali; če je pa pri tem 
en konj padel in si nogo zvinil, ali kak drugi presiljen in pregret 
pljučnico dobil, de ga mora h konjedercu poslati, s tem se pa nič 
več ne baha! 	
    Tacih napak se vidi zlo veliko na cestah, posebno kodar kupčijsko 
blago na manjih vozeh in čez kake hribe prepeljujejo; veliki vozniki, ki 
si hočejo kaj na cestah pridobiti, svoje konje ali žrebce dobro rede, in 
jim, kar je prav, nakladajo; mali vozniki pa, kterim se toži delati, kterim 
zelje, repa, koriin, ajdov ali ovsen kruh doma ne diši, ki se zmetejo na 
ceste, in svoje žene in družino potuhnjensko sleparijo, de si bodo kaj 
zaslužili, in ki se ne vsedajo samo z velikimi vozniki k enaki mizi, 
ampak ki se hočejo še posebej z dobrim vinam nalivati, ali še clo cele 
noči v kerčmah igrati: taki nakladajo svoji živini od ene strani po pre-
več, od druge pa jo predolgo vpreženo derže, in preslabo rede; taka 
živina dobi, namest dobre klaje in ovsa, od jutra do večera, in od diieva 
do dneva pogostno ošlatanje z jeznim bičem na svoje gole kosti. — —
    Na vsili nakladališih blaga med Terstam in Ljubljano se ponujajo 
taki mali vozniki eden pred drugim po nižji ceni blago voziti; tako si 
devajo sami sebi in drugim zaslužik v nič, de se z njim komej po 
vozniško na cestah prežive, živina pa vsa raz-tepena, pobita in 
sostradana, in brez počitka mora kar berž poginiti. JVamesti včeraj 
cerknjeniga konja si druziga kupiti — doma bi tak človek za nič ne 
obstal — proda danes eno, čez štiri mesce drugo njivo ali senožet; 
počasi, večkrat hitro, preide vse s hišo vred, de gre godernaje, de ga ni 
več pri vožnji nobeniga zaslužka, na cesto kamnje tolč. Ker pa to za 
njegove navadne potrebe premalo nese, se stovarši z enakimi 
nekdanjimi prijatli, in vsi skup obiskujejo v zimskih dolgih nočeh in pri 
močni burji, de bi se menj čutilo, v druzih kantonih kako štacuno, 
meseno zalogo, ali hlev, ali pa čakajo na cestah kot razbojniki na 
memo-gredoče. Ne nevednost, kako gre z živino ravnati, kratkonikar, le 
požrešnost jih je k tacimu terpinčenju živine, in k ta-cimu 
koncu pripeijala! Pojte prek ceste od Tersta do Ljubljane, našli jih bote 
brez števila, ki so že tako svojo vožnjo dokončali, veliko jih je na 
cestah, od kterih že sploh vsi vedo, de ne bodo več dolgo vozili. O 
gorje, trikrat gorje živini, ki pride takim v pesti! — Pojte na imenovano, 
in mende še na mnoge druge ceste, in našli bote veliko živine tako 
razdelane, de se Bogu usmili; miloserčno bote svoje oči od nje obernili, 
se zavzeli, de se taki trinogi med človeštvam najdejo, in mislili, de, ako 
bi sam peklenski satan v njih bil, bi ne mogli huji z živino ravnati! Taki 
ljudje saj mende vender druziga ne zaslužijo, kakor de bi jih
    

135
tudi vklenili in napregli, kaj delj časa očitno po cesti pri pičlim 
živežu in pogostim tepenji — blago vozit;; ni mogoče, de bi se 
ki v šestih tednih ne spamelli in ne naučili, kaj bolj milo z živino 
ravnati. Angleško in tudi mnoge druge vladarstva so že zoper vse 
terpinčenje živine ojstre postave dale, tako bo moglo mende tudi 
pri nas biti. Saj že vunanji gospodje, ki se po ti cesti vozijo 
vidši tako terdoserčnost, se temu čudijo, in zasramujejo tako gro- 
zovitno terpinčenje živine.	
§. 62.   Od živinskih bolezin.
    Živina obstoji kot človek iz mnogih organov; ti organi se gibljejo v 
nji v dosežbo svojih lastnih, in tudi v dosežbo namenov celiga života, in 
ponavljujejo v sebi in namestujejo vse postarano iz kervi. Kadar jim pa 
kaj nadleguje ali zabavlja, de se ne morejo po svoje gibati, živina to 
občuti, jo boli, in če poglavitnimi organi zbolijo, zboli tudi zavoljo 
zaveze, v kteri se vsi organi med seboj znajdejo, celi život. Naj se 
primeri tedej, postavimo, de bi se živini pljuča vnele, de bi se ji želodec 
pohabil, ali se ji kri skazila tako, de bi ne zamogla več organov rediti; 
bo celi nje život oslabel in obnemogel. Moč življenja si prizadeva sicer 
tudi pri živini s potam, vnemovanjem, ognojenjem, trepetam i. t. d. kar 
je nadležniga ali škodljiviga iz života pahniti; če pa organi od ene strani 
s takim napenjanjem in borenjem veliko moči zgubijo, od druge strani 
pa premalo, ali pa še iz spridene kervi clo nič živeža ne dobijo, mora 
zadnjič borenje nehati, moč življenja vgasne, živina pogine.
   Divja živina je malokdaj bolna; za tolikanj več je pa pitana ali 
domača zlo mnogoverstnim boleznim podveržena. Kakor zbolevajo 
včasi ljudje od nezdraviga vremena, tako tudi živina; primeri se 
dostikrat, de v enakim kraji ob enakim času na enaki bolezni po 
več glav zboli; to pride večidel po kakim škodljivim vremenu, brez de 
bi bilo eno živinče od druziga bolezen nalezlo in de bi se bolezin mogla 
nalezljiva imenovati. Večidel so pa ljudje sami tega krivi, de jim 
živina zboleva; premalo skerbi za ohranje-nje živinskiga zdravja je 
nar poglavniši izvirk mnogih bolezin. Bolezni pridejo čez živino od po 
dihanji sprideniga zraka v premajhnih hlevih; od velike, 
neizgovorljive, telesne in hlevne nesnage; od nezdravih gazov, ki se v 
hlevih pri gnjijenji mnozih reči narejajo; od ognjite, 
strohnjene in tedaj za-tuhle, pa tudi od preveč oprasene piče, ki 
se ji pokiada; od gnjile in smerdljive vode, s ktero se napaja; od 
marsikaj strupeniga, kar lačna ali sostradana živina gladovo sne ali 
spije; odoglenjenih paš po mlakastih ali močvirnih 
senožetih ali pašnikih, kadar si koli bodi okoli leta; od presiljenja 
in pregrejenja v hudih vročinali in sušah pri pomanjkanji potrebne 
in zdrave vode; od preveliciga napenjanja pri delu ali vožnji; 
od razmraženja, kadar se vpelia; od cestniga pralni, ki ga na paši, ali 
na cesti vozeča dihaje, in pri hudih vročinali zijaje v pljuča in vamp 
dobi; od stradanja spomladi, od
    

136
kužne reči, ki jo naleze; od neusmiljeniga pretepanja i. t. d. 
Kdo bi neki vse nerodnosti in zanikernosti soštel, po kte-rili postane 
človek medv desetimi glavami, ki zbolijo, saj mende smerti osmih kriv? 
— Že bolniga človeka, ki zamore dopovedati, kaj in kako de ga boli, je 
velikrat zlo teško zdraviti, kako pa neki živino, ki ne zna po naše 
govoriti? Kakor pri človeku ne, tako nima tudi pri živini vsaka bolezin 
svojih posebnih in vidnih znaminj, po kterih hi se dala vselej prav 
spoznati in od družili bolezin razločiti; bolna živina se klaverno in 
pobito derži"; nje oči so mertve, večkrat kermezljave in solzne; jo 
mrazi, ali ji je vroče; se odpove več ali menj jedi in pijači; večkrat je 
nepo-kojna, pogostama vstaja, ali se vlegova i. t. d.
    Nobene bolne živine ne smeš vpregati; če je preveč vroče v 
hlevu, deni jo kam posebej na bolj hladno; iz blata j o spravi berž na 
suho steljo; kadar goveja živina preveč lije (Iaksira), dajaj ji stariga 
in tečniga sena; če je pa hudo zapečena (zaperta), de clo malo 
terdiga in suhiga blata in po redkama od nje gre, dajaj ji zelene, 
močno sočne ali oparjene piče, pa tudi po večkrat na dan in po obilno 
soli; ta jo bo že odperla, če bos začasa poskerbel; v ritnik ji segati, ji 
posebno dobro tekne, kadar jo napenja, kole i. t. d. — tode pametno 
in z mastjo ali oljem namazano roko naj se to zgodi. Kadar bi ne mogla 
ali ne hotla navadniga jesti, naj se ji daja presevkov s soljo lizati, ali 
tudi moke v vodi popiti, de bi tako ne oslabela, in preveč ne shujšala; 
spomni se, de funt režene moke za ohranjenje nje moči toliko zda, ko 
14 funtov reženice; moke ji pa ni treba ne s težavo žvečiti ne 
prežvekovati. —
    Ker si natora velikrat sama pomaga, in se ozdravi, to je, ker 
premaga moč življenja velikrat bolezinske reči, in jih iz života po potu, 
ali po kaki drugi poti viin spravi, je vselej bolj prav, raji nič kakor pa 
napčno živino zdraviti; če ti živina hudo zboli, de ji ne veš pomagati, in 
če veš za človeka, de kaj od živinozdravilstva razumi, pokliči ga, in 
njegove vodila spolnuj; z v raznim in goljufnim človekam pa se nikar 
ne pečaj, de ne bo tvoja poslednja zmota huji od perve. —
    Vsi kmetovavci od kraja si vošijo umnih živinozdravi-teljev; 
prazne želje! ki ne bodo nikoli popolnama spolnjene; ni ga ne človeka, 
de bi vse tvoje neumnosti K zanikernosti in pre-defznosti pri živini 
zravnal in popravil. Živino je teško zdraviti,— kar je pa veliko lože, in 
slednjimu kmeiovavcu na ponudbo, de bi namreč za ohranjenje zdravja 
svoje živine poskerbel, to mu pa ni mar, to mu v glavo ne gre. — 
Prijatel, bodi sam človek, in ne huji od živine! — spomni se, de ni ne 
lesena, ne kamnit-na, ne železna; — de je ne gre nikakor presiliti; — de 
mora imeti dovelj in zdraviga zraka, klaje, pijače in počitka; — spomni 
se, de po toči zvoniti, je prekasno. —
    Ker se pa tudi primeri, de po nesreči, brez de bi bil človek tega 
kaj kriv, ali po nezdravih vremenih živina zboli, je tedaj tudi prav, 
ko bi ji  umni zdravitelji k zdravju pripomogii;
    

127
torej naj si vsi kmetovavci omislijo pervi del knjig, ki so^jih gospod 
Dr. Bleiweis, učenik živinozdravilstva, pod nadpisam „Bukve za 
kmeta" že davnej na svitlo dali, in pa drugi del, s kterim nas bodo 
roende ob kratkim razveselili; naj te bukvice s tanjko pazljivostjo in 
prav po gostama bero, de se bodo s posebnimi znamnji mnogoverstnih 
bolezin soznanili, in tako se od ene strani naučili, bolezni razločiti, od 
druge pa, kar se bo dalo, v slednji bolezni tudi svoji živini pomagati. 
Tudi drugi, ki ne znajo brati, naj si te bukvice pripravijo, de jih bo eden 
ali drugi v pričo njih bral; najdejo se med kmeti večkrat tako bistro-
umni, de kar koli slišijo povedati aH brati, svoje žive dni več ne 
pozabijo; če ti kako govedo kaj zboli, in če ti sin ali hči per desetih 
letih iz bukvic od živinskih bolezin prebira, jo zamoreš vloviri, de po 
bukvicah bolezin razločiš, in govedu pomagaš. Take bukvice naj se 
hranijo pri vsaki hiši kot zlata svetinja. —
    Kmetovavec mora pa tudi dobro premisliti in se s pametnim 
posvetovati: ali bi tudi verglo in se splačalo kako močno bolno 
živino zdraviti; močno pobito gove bolj verze zaklati, in ga tako, 
kar se da, k pridu oberniti, Kakor ga dolgo časa zdraviti; smerkoviga 
konja, in taciga tudi, ki je z dolgoterpečo kopitno boleznijo obdan, je 
nar bolj prav, konjedercu zročiti; per-viga zato, de se smerkelj druzih 
konj, oslov in mezgov ne prime, druziga pa, de bi reja, skerb, zamuda, 
najemba za delo, zdravila i. t. d. konjeve cene ne presegle.
§.63.   Mnogo verstne živinske nalezljive in kužne 
bolezni.
   Kakor pri ljudeh se tudi pri živini primeri, de se mnoga bolezin od 
ene do druge enaciga plemena prijemlje, in to po puhu, potu, kaki 
sokrovci, po slinah, gnoji iz kakiga tvora, ali po kervi i. t. d. De bi tukaj 
z dolgo širokostjo odreči ne govorili, ki smo jih že razložili, poprosimo 
svoje udane bravce vse, kar smo v 47. §. od človeških nalezljivih in 
kužnih bolezin povedali, z nar pazljiviši natanjčnostjo prebrati; zakaj 
vsi splohni in poglavni za-popadki od človeških nalezljivih in 
kužnih bolezin veljajo tudi od živinskih nalezljivih in kužnih; kdor 
ima tedej od pervih čiste zapopadke, bo tudi od druzih vse, kar se da, 
razumel; tukaj nam druziga ne ostane, kakor de od nekterih tacih 
bolezin nekaj maliga v misli vzamemo.
    i. Vrančni prisad, pri nas v Ipavi mende vrančni me-tljaj; če v 
nar večih vročinah z vožnjo ali hojo živino preveč napenjaš in p re 
siliš; pri velicih sušah jo na žgečih sončnih žarkih pariš, de še 
posebno več žeje terpi; če tako f)režejno in vročo prenaglo s 
hladno vodo napojiš, jo nikoli v ludih vročinah z vodo ne opereš 
ali kopaš, marveč jo še, IK v prevelikim številu, namesti v borjači ali na 
kaki trati, v razbeljenih hlevih prenočiš, jo iz mlak in luž napajaš; 
bodi si svest, de ti bo vrančni prisad živino napadel, in sicer nar
    

128
mlajši, nar lepši in krepkejši tvojih ko'nj, goved, ovac ali pre-šičev; 
huda bolezin, ktera živino berž in dostikrat ko bi trenil, zadavi, in hlev 
koj sporni ali sprazne! Predznamnja te bolezni so, de se živinče z 
napenjenjem in veliko težavo, in le zlo po-redkama svojiga terdiga in 
suhiga blata v clo majhnih kepicah znebiva; — če pa napivsi se po 
Iakotnicah in stegnih trepeta; če ji žila bolj po gostama bije; če se 
trudno giblj e, zadnji konec ji omahuje toliko, de ne pade, in vender 
pri vsim tem raji stoji, in se skorej nič ne vleže: gotovo jo je že 
imenovana bolezin napadla. Taki živini gre bera ko berž pušati in ji 
veliko z jesi-ham, ali solitarjem, ali s kuhinsko soljo okisane hladne 
vode piti dati, ali pa kake druge kisle ali slane pijače, de se ji berž čeva 
odprd in drista napravi; dobro je tudi jo z merzlo vodo polivati.
    Ta bolezin ni v tem zapopadku nalezljiva, de bi se navadno od 
goveda do goveda prijemala; mi tukaj le od nje govorimo za-volj nje 
velike nevarnosti za zdravje in življenje človeka; od take bolezni 
napadeni živini v zadnico ali tudi v gobec z golo roko segati, je 
ojstro prepovedano; vsaki, ki ima s tako živino kaj opraviti, naj 
si precej roke, glavo i. t. d. s čisto vodo umije; kdor je pa le koljčikaj na 
svojim životu ranjen, ali de kakogrin-tico ali tvoric ima, ali je kaj 
odergnjen bil, nikar naj se z njo ne peča. Sline in kri tako bolniga 
živinčeta so za človeka nar huji strup; nar manji kančik take kervi v 
tvojo živo kri, in čez malo časa boš imel gotovo smert pred očmi. Tako 
cerknjino gre precej odpeljati, ne pa iz kože djati, dokler popolnama ne 
okrepne; kdor to dela, naj se spomni kaj dela! — Pred več leti je nekdo 
v naših krajih tako živinče oderl, in kožo — ko je bil na vratu clo malo 
odergnjen — na rami domii prinesel; čez malo časa je bil hudo zbolel, 
in brez de bi mu bili zdravniki zamogli pomagati, je strašne smerti 
umeri. —
    2.	Konjski smerkelj se prijemlje, kakor smo že v mislih imeli, 
druzih konj, oslov in mezgov; po cesarskih postavah se mora smerkov 
konj konjedercu dati, ker ni nič upanja, ga ozdraviti. Čez in čez umna in 
nič mehkužljiva reja konj jih obvarje, de se taka bolezin pri njih ne 
scimi.
    3.	Garje ali serbeči lišaji, pri konjih, govedih, ovcah in 
prešičih, so kužna bolezin, ki se iz telesne in hlevne nesnage, tudi od 
mlakaste paše scimi; kadar se prikažejo po koži v podobi serbečih 
lišajcv, ki se lupijo, dlaka ali volna odpada; pri konjih se vidijo mokaste 
luskinice po grivi, herbtu, repu tudi po čeljustih; živina tako garjeva se 
zmirej in večidel do kervi derga. Taciga konja je clo teško ozdraviti; ena 
sama garjeva ovca zamore počasi celo čedo oskruniti; še clo kjer s.o se 
gar-jeve ovce pasle, zamorejo druge zdrave to bolezin nalesti. Vsaka s 
to boleznijo obdana živina se mora od vse druge zdrave odločiti, de je 
ne naleze. Močanlug, černo mjilo (žajfa) in pa terpenlinovo olje 
so nar boljši domače zdravila za garje.
4.	Ovčje koze, huda kužna bolezin, ki se le ovac pri-


129
jemlje; prišle so iz perviga iz ptujih krajev k nam, prijemljejo se pa in 
razširjujejo zdej pri nas kot živinska ali človeška kuga. Kadar se 
prikažejo posamesne na goli ali na kosmati kozi, tudi po celim 
životu, ko je ovea ostrižena, jim pravijo dobre; če se pa vkup stekajo, 
in černkaste postajajo brez rudečiga ko-lobarčka, so umori j i ve; take 
pomore cele bleke ali cede, in ker se zanašajo in prijemljejo, tudi 
drobnico mnoge cele dežele. De bi ob času ovčjih koz svoje cede take 
velike nesreče obvarovali, so jim že večkrat dobre kožice, to je, menj 
nevarne vcepili, in jih tako kužnih obvarovali. Trije gospodarji v našim 
cesarstvu imajo na svojih grajšinah čez 80,000 nar žlahnejih ovac, jim 
derže nalaš dohtarje, zdravnike in druge strežnike, ki mladim tudi 
poredama koze cepijo. Nar žlalmeji in dražji volna tacih ovac poplačuje 
Angležem sladkor in kavo, kar ju cesarstvo vpotrebuje, de ni treba 
gotovine za-nju šteti, sicer hi mende herž ob-njo prišli. —
    5. Nar huji živinska holezin, ki pa le samo govejo živino 
napada, je goveja kuga, ali devetogobnica tako imenovana 
zato, ker se najde pri živini, kije po ti bolezni cerknila, devetogob 
večkrat pa ne vselej s suho, terdo, kakor v peči spečeno ješo 
natlačen. Ta bolezin je nar strašneji za govedje in kmetovavce; 
od sto kužnih goved jih dostikrat ne ostane čez pet; teh pa, ki 
prebolijo, se več ta kuga ne prime. Ce pa kmetu goveja ži 
vina — in take je narveč — od kraja pocerka, s čem si bo drugo 
poskerbel? — kako zemljo obdeloval?— Gorje krajem in deželam, 
kodar se taka kuga zaplodi?	
    Devetogobnica se v vsili naših krajih nikoli sama od sebe ne 
vname, ampak le iz ptujih krajev zanaša. Iz Mdldave in Rušo v-skiga 
ženo od tedna do tedna kar velike cede volov čez Poljsko na nar 
veči živinske somnje v Olomuc na Moravskim; od tam se pa bolezin 
deleč okoli po deželah zanaša, zakaj govedo, ki je bolezin že nalezlo, jo 
zamore cel teden v sebi nositi, brez de bi se za to vedlo. Ta bolezin 
pride v hlev prav po tatinsko; nje perve znamnja niso posebne, ampak 
enake znamnjam mnozih druzih bolezin. Kadar druge bolezni nad 
živino pridejo, kakor vrančni prisad, bolezin v gobcu ali na parkljih, 
večidel po več goved ob enim zboli; pri goveji kugi pa ni taka; če ti 
danes eno govedo na ti bolezni zboli, bo komaj čez en teden drugo 
govedo na enaki bolezni zbolelo, še kasneje pa druge goveda, ali pri 
sosedu eno, dokler se počasi bolezin po celim hlevu, kasneje pri vsih 
sosedih in zadnjič po vsim kraji ali celi deželi ne razpase, — in iz 
tega v začetku počasniga razširjanja bolezni samo med govejo 
živino, se ta kuga nar lože spozna.   Ni ga ne gotoviga zdravila zoper to 
strašno bolezin.
    Ta strašna kuga ze ne zanašasamo po govedih, temuč tudi po 
drugih živalih in po ljudeh. Če si bil danes zjutrej v Kraj-nji pri 
kužnim govedu, si ga kaj šlatal, ali de se je le tvoja vol-nata obleka s 
tacim kužnim puham nasmetila, in ti se pripelješ zvečer na Verhniko, 
stopiš v hlev, se kaj omolsaš okoli kakiga
17


180
goveda, ali v takim hlevu prenočiš: primeriti bi se utegnilo, de si v ta 
hlev kugo, zanesel. Čez 6 ali 8 dni zboli v njem pervo govedo na kugi, 
kasneje pa drugo, sčasama jo imajo po vsi Verh-niki. Tako bi se 
zamogla v kratkim času po vsim Krajnskim in odtod po druzih deželah 
zanesti.
    Če bi eno ali dve uri deleč živinska kuga bila, nikar ne hodi, pa tudi 
nobeniga ne pošiljaj v tak kraj, de bi tam s kako živino kaj opraviti imel; 
iz takiga kraja ne pusti berača, pa tudi nobeniga druziga človeka v tvoj 
hlev stopiti, ali v njem prenočiti; ne pošiljaj svoje živine več na 
občinske pašnike, tudi je ne napajaj, kjer drugi napajajo; marveč jo 
obderži doma v čednim hlevu, na borjaču in zdravim zraku, jo z dobro 
klajo pasi in s čisto vodo napajaj. Ako bi bolezin bliže bila, nikar ne 
hodi, pa tudi nobeden tvoje družine ne, taciga goveda gledat; kaj si boš 
neki s tem bolji? — Kdor je imel s tako živino kaj opraviti, nima kratko 
nikar do tvoje živinev priti; glej, de sleparski zdravitelj ti kuge v hlev ne 
zanese, če je bolezin že bliže, nikar več goveje živine ne vpregaj; na 
poti, ko tvoji voli bolno govedo srečajo in ga povohajo, bi utegnili kugo 
dobiti, kar se velikrat primeri, in se je ne pred veliko leti nekimu 
Rihenberčanu pripetilo. — —
    Ako bi kuga že v vasi bila, bi nar bolj prav bilo, jo z vojaki ali 
drugo stražo tako zapreti, de ne sme ne govedo ne človek vun, dokler se 
bolezin čisto ne zatare; kužne goveda naj se pomorijo, in s kožo 
vred globoko zakopajo. Ko bi v vasi malo živine bilo, bi mende nar 
bolj prav opravili, jo proti spodobnimu odškodovanju kresije 
vso poklati, in kar je mogoče k pridu oberniti, de bi se kuga tako berže 
in gotovši v kraji popolnama zaterla. Kdor pri nevarni živinski 
bolezni od gosposke poslanim ogledovavcam bolno govedo zataji, ali 
kdor je pri že spoznani in oznanjeni živinski kugi v rečeh, ki jih go-
sposke zapovedo, nezvest in nepokoren, ga bodo po postavah policijskih 
pregreh §. 154., ko je kmelijskiga stanu, do mesca z zapertjem in 
očitnim delam, druge pa z zapertjem treh mescov pokorili. Kdor bi pa 
po svoji nemarnosti in slepoti kugo v deželo zanesel, bi ga dežela vklela 
in za take neprecenljive škode ne bo nikakoršniga izgovora imel. —
    Za vsako nalezljivo boleznijo, za smerkljem, garjami, kozami in še 
posebno za devetogobnico morajo vsi hlevi na stenah, jaslih in tleh tako 
čisto osnaženi biti, de so bolj novim kakor poprejšnjim podobni; kar 
še kaj od lesa v njih ostane, mora dobro ogarano, z lugam ali jesiham 
dobro oprano biti. Goveje kuge ne bo nikdar edini človek, ampak jo 
morajo vsi sosedje združeni s svojo gosposko, kteri imajo popolno 
zaupanje in tanj-ko pokoršino skazati, zatreti.
    Od kar so se kemijske resnice okoli po deželah razsejale, veliko 
lože taki strašni bolezni v okom pridejo; in nar gotovši s 
pokončanjem vse kužne živine, ki bi že sama od sebe po-
cerkala. Če pa ravno pri tem tudi deset zdravih goved poko-lejo, je 
bolj prav, kakor de bi jih več sto ali tavžent ne-
    

131
srečno poginilo. Prijatel! zdaj, ker je tvoja živina čisto zdrava, zdaj 
premisli, zdaj se uči, kako z njo ravnati, ko bi se je kuga — kar Bog 
obvari—perbliževala: —previdnimu marsikaj nalivalo pride. —
    6. Pasja stekljina je nar štrašneji bolezin; scimi se pri psih, 
mačkah, lesicah in volkovih; prijemlje se pa tudi druzih žival in človeka 
večidel po ugrizku, po slinah, penah in kervi na obdergnjeno ali sicer 
ranjeno kožo, in po ti pride v kri. Učeni razločijo tri stopnje te bolezni: 
iz perviga je pes nekoliko mert-vičen in klavern, tiho njerga, je len, ne 
mara za besedo gospodarjevo, in se po kotih potika, ne laja, le nekoliko 
hrepa, rad ne je, rep in ušesa mu visijo, hlasta po sapi, in sam skače v 
vodo ohladit se. To stopnjo imenujejo tiho stekljino; če ga ne razdražiš, 
ne bo popadel, nevarno je pa vender ga božati, zakaj če te ugrizne, 
utegne huda biti.
    Druga stopnja je že bolj očitna; zdaj je že močno zapečen ali zapert, 
ima hudo vročino; nima več navadniga glasu, in je že močno 
spremenjen; verti se včaši v kolo in hlasta po svojim repu; ni vselej več 
zveden ali pri sebi, če ti na poklic pride; boj se ga, ker ne pozna več 
gospodarja; zdej nič več ne spi, z odpertimi očmi dremlje, in dremaje se 
plaši; teka za metulji in popada ku-retno; čista voda se mu cedi iz 
gobca, ječi in cvili; potuhnjeno se drugim psam približuje, se z njimi 
igra in jih popada.
    Še strašneji je tretja stopnja stekljine; zdaj je pes še plaš-neji in 
nepokojniši; oči mu osterme, jezik vnet, višnjev mu visi iz odpertiga 
gobca; glava mu visi k tlam, se opoteka, pada, pa se zopet pobira; nič 
več ne sliši, komej de še kadaj na besedo glavo nagne; pred vodo, vsim 
mokrim in svitlim beži; zdaj se nič več ne vleže, ampak tapa in teka 
okoli s potepenim repam; vsi psi pred njim beže, dokler zadnjič, pa vsak 
skorej drugači, med še strašnejšimi prikazki konec ne stori. Ne pride 
stekljina pri vsih do te stopnje, veliko jih že na pervi cerkne.
    Če pride od stekliga psa ali druge stekle stvari kaj sline, pen, 
sokrovce ali kervi po nar manjši ranici skozi kožo v dotiko s 
kervjo kake živali ali kakiga človeka, se bo poprej ali kasnej enaka 
bolezin tudi pri njem scimila; — strašna reč za človeka! Torej bi bilo 
prav iz spoštovanja in ljubezni do celiga človeštva, ga take nevarnosti 
obvarovati, vse nepotrebne pse pokončati; kar jih je pa potrebnih, jih ne 
hudo razdražiti, ne de bi preveliciga mraza ali vročine, lakote ali žeje 
terpeli; kdor mora psa imeti, naj ga previdi s potrebnim zdravim 
živežem in čisto vodo', in naj mu nikdar ne brani po plemenu iti. Stari 
psi so bolj od mladih taki strašni bolezni podverženi.
    Ako bi kdo od stekliga psa, ali druge stekle stvari vjeden, ali od 
njegovih slin ali pen kaj oskrunjen bil; naj si berž sam, ali naj mu drugi 
rano ali oskrunjenje z mlačno vodo ali scav-nico spirajo, in 
poskerbijo, de ga zlagama, brez de bi se s hojo vgrel, na vozu ali kakor 
si bodi do ljudi spravijo; njegove oskrunjene oblačila se morajo  dobro  
sprati  ali precej  sožgati; rana
    

133
naj se poleni, dokler poklicani zdravitelj ne pride, s slano vodospira, de 
zmirej odperta in tekoča ostane. Zdravitelj jo bo pa po svoje 
zdravil, in saj 6 tednov v ognojenim stanu obderžal, de ves strup iz nje 
spravi. Ko bi zdravnika več ur ne bilo, užgi rano s hudičevim oljem 
(vitrijolam) ali z razbeljenim železicam.
    Človeka, pri kterim je stekljina nesrečno viin vdarla, ni mo 
goče mende več ozdraviti; tacimu gre vso ljubezin in usmilje 
nje skazati, in nikar ga s kako vodo, drugo mokroto ali svitlo 
rečjo dražiti, de bi drugi vidili, kako' de ga bo bolezin pačila. 
	Pri vsi usmiljeni postrežbi gre varno skerbeti, de se člo 
vek clo nič pri tem ne oskruni; ko umerje, je treba vse, kar je 
od njega — morde več ali menj oskrunjeniga — sožgati; njega, 
kakor vsako drugo steklo stvar zlo globoko v zemljo položiti, z 
živim apnam posuti, in na terdama zakopati. Stanico ali hišo 
pa, kteri je tak nesrečen prebival, se mora še skorej bolj, ko po 
goveji kugi, hlev osnažiti. —-
    Vse zdravljanja ljudi in živine, od predčasov Hipokrita do 
današnjiga dne, se opirajo mende večidel na velikoterne skušnje, brez de 
bi vselej — tudi ne nar bolj učeni zdravniki — zaveze med zdravilam in 
ozdravljanjem na tanjko razumeli. Skušnje spri-čujejo, de nektera reč v 
nekteri bolezni pomaga, in jo ozdravi; take skašnje gredo ali očitno od 
ust do ust, od roda do ro'da, ali se pa znabiti tudi kot skrivnosti, zavoljo 
lastniga dobička, le v kaki hiši hranijo, in gredo le od očeta do ediniga 
sina, in od tega tudi le na eniga i. t. d.
    Sliši se, de se v Primorji, med sinovi nekdanjih Japidov, še 
neke take skrivnosti hranijo; nikoli nismo babjoverni bili vsaki 
kvanti verjeti; torej le kar gotovo vemo, hočemo tukaj povedati. 
Od nekiga pravijo, de stekljino berže in gotovši kakor učeni 
zdravitelj ozdravi, znabiti, de je res (T); njegov kantonski komi 
sar, kratko nikar med zarobljene štet, marveč, dokler je tam bil, 
zavoljo jašniga spoznanja in razumnosti med nar perve čislan 
— je sam to verjel, in mu ni taciga zdravljanja nikoli prepo 
vedal. 	Od druziga pravijo, de norce zdravi; tacih zdra-
viteljev je v resnici več potreba, zakaj ljudje šemtertje čedalje bolj nore.
§. 64.   Sporočilo slovenski kmetijski mladosti.
    Ena nar važniših in neprecenljivših lastnost mladosti je, de je 
mlada, — podobna vgibčnimu drevescu, ki ga moder vertnar po volji in 
namenu ravno spelje in tako zredi, de se ne da več nobenimu viharju 
nagniti; — podobna vlačnimu ilu, ki vse vtiske na-se vzame, in iz 
kteriga umeralnik lepe in kar prijetne posode ali drage kipe nareja. Bolj 
odrašena mladost ima besedam modrosti odperte ušesa; pri mnogih 
slabostih tudi k dobrimu nagnjeno serce; zakaj veseli jo večkrat 
neizrečeno dopernesti kako posebno žlahno delo; z nedopovedljivo 
hvaležno in gorečo ljubeznijo je temu vdana, ki jo modro napeljuje na 
pot modrosti, — tega pa, ki jo oblezuje nalaš,  do živiga sovraži, hini se 
pred
    

133
njinij — pregledanje njenih slabost visoko ceni, in le zasluženemu 
svarjenju ne oterpne serca; — neče več po otročje biti deržana.
	Ali kakor vertnar ne skerbi samo drevo lepo in ravno izre-
diti, ampak mu tudi divje odraske odreže, in jih z žlahnimi mla-
dičicami ali očesci namesti, de mu obilno žlahniga sadii rod/, sicer bi 
drevo posekal in v oginj vergel, — tako si morajo tudi vsi, ki vert 
Slovenije obdeljujejo, vedno prizadevati, de bi v njem vse drevesa 
rodovitne bile. — Ni ga ne, in ga ne more biti žlahnejšiga, 
častitljivšiga in zaslužljivšiga dela, kakor je take drevesca obdelovati, 
de obilo žlahniga sadii rodijo. O blagor vam, ki ste v tem modri in 
umetalni! — ne bo več ne vas ne vaših kosti, tudi vaše imena se bojo 
morebiti že čisto pozabile, ali vaše dela bodo še kar veliko žlahniga 
sadii rodile! — Blagor pa tudi tebi mladost, ki prideš takim voditeljam 
v skerb! — ti so za Bo-gam na svetu tvoji nar veči prijatli; ohrani jih 
vedno v hvaležnim spominu!
    Sokrat — rojen na Gerškim 470 let pred Kristusam, pervi pravi 
modrijan, de mu ga med ajdi para ni bilo, ki je spoznal ediniga Boga, 
stvarnika nebes in zemlje, in veroval, de bo Bog, tanjki sodnik, 
neumerjoči duši na unim svetu po zasluženji po-vernil, — je navadno 
bistroumne gerške mladenče z radostjo k sebi vabil, in jim, se z njimi v 
svojim vertu ali na tergu sprehajaje in pomenovaje, studence svoje 
modrosti odpiral; tako je bil kvas postavil, de se je počasi Gerško 
pokvasilo, to je, de se je razumnost, priljudnost, pravo izobraženje, in 
tedaj pravično in usmiljeno zaderžanje čedalje bolj po Gerškim 
razširjevalo. Gerki so bili po tem takim, kar se ve, pervi izobraženi 
narod v Evro'pi; od njih je šlo izobraženje na Rimljane, po teh še le pa 
na druge narode.
    Pri vsih omikanih narodih so vselej nar modrejši možaki svoje 
vednosti, in vse dobro, kar so želeli v svoj narod zaploditi — ne 
starčkam in babicam — ampak bistroumni in udani mladosti 
razložili, in ji vcepili, de se je počasi v narod vraslo. Tako tudi še dan 
današnji vse nar veči modrijane in pri vsih narodih nič bolj. ne mika in 
nič jih bolj ne veseli, ko zaloge svojih vednost in spoznanj ukazeljnim 
mladencam, ki se v velicih trumah pred nje shajajo, razlagati, ali jim 
jih popisovaje oznanovati, de bi se sčasama v cel narod zaplodile.
    Deleč proč od take misli, kakor de bi se mi vredne mislili, ali de bi 
hotli prederzno takim modrijanam se pridružiti, naj nam ven-der bo 
dovoljeno, danes, na ta za nas veseli dan, ko smo ober-njenje kemije na 
živinsko življenje po premožnosti dokončali, vso slovensko 
kmetijsko mladost s prijazno besedo ogovoriti. Nekaj imamo še na 
sercu, kar zaderžanje proti živini vtiče, in kar bi ji prav radi od 
obličja do obličja priporočili; serčno radi bi jo iz ccliga Krajnskiga in 
Primorskiga, iz Štajarskiga in Go-ratanskiga in iz vsih družili dežela 
pred-se povabili in vkup spravili; ker je pa, kar želimo, nemogoča reč, 
sprejmi tedaj pre-serčna mladost! naš pričijoči ogovor z  dobro in udano 
voljo! 7A
    

134
letem pridemo danes sami v tvojo hišo, in kar močno želimo z njim v 
tvoje serce, in po tebi v serca celiga slovenskiga naroda zariniti se.
    Bog je vstvaril vse živali, de se svojiga življenja vesele; kakor ptice 
pod nebam, ki ne sejejo, ne žanjejo, tudi v žitnice ne spravljajo; ali 
kakor vranove v njih gnjezdih, preživi Oče nebeški vse druge žive 
stvari, in za-nje skerbi tako, de še clo vrabec brez njegoviga vedenja s 
strehe ne pade.
    Vstvarjene so živali tudi k pridu človeka; postavil ga je Bog čez-
nje gospodarja, pa le, de naj po njegovi umni volji, po pameti in vesti 
čez-nje gospodari. Gospod sam je dobrotljiv, ljubezni poln in usmiljen; 
pamet in sv. vera nas pa uči, de ga imamo vtem posnemovati, in njemu 
podobni postajati; usmiljenje — so Izveličarja besede — Bogu bolj 
kakor daritev dopa-de; torej je bilo že sperviga človeku zapovedano: 
šest dni delaj, in vse svoje dela opravi, sedmi je pa dan Gospoda, tvojiga 
Boga; na ta dan ne delaj ti, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne hlapec, ne dekla, 
ne ptujic, kije pod tvojo streho, pa tudi tvoja živina ne. — 
Izraelcam je bila po Mojzesu zapoved dana, živini, ki je pod tovoram 
obnemagala in padla, pomagati, in vsake živine, ki na poti obnemore, in 
ko bi še clo sovražnikova bila, usmiliti se, jo oživiti, in jo na nje dom 
spraviti.
    Dragi mladenči! nikdar bi vi pridni kmetovavci ne bili, ako bi 
tako razumljive in tako očitno oznanjene resnice v nemar pušali! 
Naj vam živina dela, naj vam orje in vozi, pa nobene pravice ni 
mate, jo z neprimerjenim delam obkladati, ali presiliti, nobene 
pravice, nad njo svojo jezo ali togoto hladiti, ali jo tako zanema 
riti, de bi pri tebi kužne nesnage, lakote ali žeje terpela. Skazi 
se ji marveč v imenu Gospodovim — ki ti jo je dal, in ki ti to 
zapove — skazi se ji prijatla, dobrotnika in postrežnika; lepo, 
usmiljeno in miloserčno z njo ravnaj tako — kakor Bog s tabo, 
in z vsako drugo stvarjo — de Njemu dopadeš, de se bo živina, 
tebi udana, in tvojo dobroto spoznavši, krotko, bogljivo, in hva 
ležno proti tebi zaderžala. Kdor živino brez potrebe in le iz 
togote hudo pretepva, bo zadnjič to tudi njega samiga kar straš 
no   bolelo.	Če jenjaš z živino  delati, naj   bo  tvoja perva
misel, ji postreči, potem pa še le za se poskerbi, zakaj brez živine bi se 
ti sam na svetu ne mogel preživiti.
    Kadar hočeš kako živinče umoriti, de bi si ga po drugi poti v svojo 
korist obernil, ali kako žival umoriti, ki ti, kakor si koli bodi, nadleguje 
ali škodje, opravi to, kar koli je moč hitro, in tako, de ne bo žival pri 
tem preveč terpela; zakaj bi ji pač ve-čiga ali daljšiga terpljenja 
naklanjal, kakoršniga je ravno potreba? — zakaj bi jo čez potrebo revil 
in terpinčil? — ali ti nje milojok, cviljenje, njerčanje in hrepetanje 
dopade? — Kako neobčutljivo, kamnitno in neusmiljeno bi bilo tvoje 
serce! Vsaka žival se ogib-]je, varje se smerti, beži na vso moč pred njo, 
zdi se ji, de je z velikim rerpljenjem sklenjena; poglej vola, kako se s 
spla-snim pogledam,  s  straham in trepetanjem, in le z velikim pri-
    

135
siljenjem mesnici približuje; kako mu je neki pri sercu? — ali
bi  bilo  prav  ga tukaj  dolgo  terpinčiti?	Našli smo  enkrat
na neki senožeti kačo, ki je drugo pobito lizala in si prizadevala, 
ozdraviti jo; ko vidi nas seji približevati, je nejovoljno in le klaverno 
proč lezla.   Kača se  kače usmili,   človek pa — ki je
Božje podobe — človek pa	ne!
    Vun in vun gre pri nas vera med ljudmi, de že sline hudo 
razdražene in razjezene mačke so strupene; zdravniki več dežel 
spričujejo, de meso in kri dolgo terpinčene in hudo razser-dene ali 
raztogotene živali je škodljivo, de so že mnogi od taci-ga mesa ali kervi 
hudo zboleli. Nobena žival nima tedej zavoljo tebe ali po tebi več ali 
delj terpeti, kakor, kar je ravno potreba. Če že kako žival v smert pelješ 
ali neseš, saj vender ji na poti, kar se še da, usmiljenje skazi. Mnogi 
Krajnci, ki vozijo svoje pitane in teške prešiče na prodaj, jim napravijo 
take vozove, de lahko na-njih, kakor se jim ljubi, ali stojijo, ali se 
vležejo; — tako je prav, tako so pohvaljenja vredni. Zakaj bi pa tudi 
živim teletam, ki jih v mesta vozijo, tacih vozov ne napravili? — ali 
so svinjarji bolj miloserčni od teletarjev? — terdo jih tile povežejo, de 
se kar ganiti ne morejo; nagostama, kot sardele v sod-čik, jih na voz 
nalože, de jim glave čez stranice, in jezički iz gobčkov visijo; strašno 
od žgeče vročine, lakote in žeje terpinčene jih še le v smert pripeljejo! 
— Ko bi jim pa vozove napravili, kakor že v mnozih druzih deželah, de 
bi na-njih lahko stale ali se vlegle; ko bi jim na poti saj po nekoliko 
moke v vodi popiti dajali, ali bi tako,  veliko menj  sterpinčene, več ne 
vagale?
—	in tem, ki jih pojedo, bolj zdrave in tečne ne bile? — Ali hočete, 
čakati, de vas bodo še le z beriči h taki miloserčnosti silili?
—	Če na tergu perutnine kupiš, in jo za terdd zvezane noge domu 
neseš, de ji glava doli visi, ali meniš, de je to prav, de to živali dobro 
de? — Kuharca, ki iz žive ribe luskinje sterže, brez de bi ji pred glavo 
naglo vznak pritisnila in jo tako umorila; ali ki žive rake namesti v 
vreli, pristavi v merzli vodi, de njih umiranje toliko delj časa terpi, ali je 
taka miliga serca? — Kakiga serca je pa neki uni, ki ščinkovce z 
razbeljenim železarn slepi?
—	Nobeni, tudi ne nar manjši živalici nikar nepotrebniga terplje-nja ne 
nakloni; raji tička iz kletke izpusti, kakor de hi od doma grede, na-nj 
pozabil, in de bi ti lakote in žeje revno poginil; če že nadležno muho 
vdariš, pobij jo do mertviga, in če kobilici na senožeti nogo odsečeš, 
umori jo, de ne bo tri dni in noči strašnih bolečin prenašala; usmili se je, 
saj je tudi Božja ži~ valica!	
    Človek ima v sercu dobre in hude nagnjenja, dobre po volji Bošji, 
hude pa po pregrešnosti; perve naj obdeljuje in redi, druge pa naj na vso 
moč duši in mori; dobrotljivost, ljubezin, mi-loserčnost je od Boga, 
neusmiljenje in terdoserčnost pa ne. Kdor od mladih nog z vsako nar 
manjši živalico z lepo, prijazno in miloserčno ravna, bo tudi z ljudmi 
ljubeznivo in priljudno ravnal, bo Bogu in ljudem dopadel  in človek 
postal, kakor je
    

136
navada reči, po volji Božji; ali ni ljubezin perva postava za vse ljudi, 
naj že bodo vere, ktere si koli bodi? —
    Kdor se pa iz perve mladosti neobčutljivo, preterdo in ne 
usmiljeno proti živini, ali drugi živali zaderži, in jo terpinči, se 
bo ravno tako tudi proti ljudem zaderžal; zakaj, kar se Anžek 
navadi, Anže zna; — s časam bo ljudi terpinčil, bo strašen tri 
nog in grozen ubijavec postal. To spričujejo skušnje vsih dežela in 
narodov. Ti priserčna deklica! ako bi vidila terdoserčniga fanta, 
de se nad živino togoti, in jo le iz jeze hudo pretepa, nikar 
mu roke v zakon ne podaj; za-te je stokrat bolji, svoje žive dni 
brez moža biti, ko se s taciin zvezati; ne kakor zdaj živino am 
pak trikrat huji bo sčasama tebe in tvoje otroke pretepal.	
    Atenci — od kterih desiravno ajdov, pa po Sokratu izobraženih 
nam je veliko dobriga došlo — so bili nekiga otročaja, ki je bil živali 
lahkomiselno in prederzno oko zbil — k smerti obsodili; zakaj mislili in 
sklenili so, de iz taciga otročaja ne bo nikoli nič prida; bali so se, de bi 
iz njega hud in nevarin človek ne postal. Cesar Domicijan je od mladih 
let mnogoverstne živali in živalice terpinčil, to je bilo njegovo edino 
veselje; kakor cesar se je navadno vsakdan v svojo stanico zaperl, muhe 
lovil, in jih na iglice natikal, de je svoje oči nad njih terpljenjem in 
počasnim umiranjem pasel; pa ni ga bilo tudi ne hujiga pre-ganjavca 
kristjanov. Nar več mučencov ali marternikov je v primeri pod njim 
svojo kri prelilo; tako jo terdijo vsi, ki so njegovo življenje popisali. —
    Ako se okoli po celi Slovenii ozremo, najdemo, —o de bi tako res 
ne bilo! — najdemo že semtertje neumno, terdoserčno in brezvestno 
zaderžanje proti živini; mnogi jo še slepo in prederzno terpinčijo; ali 
taki napaki ne bomo nikakor v okom prišli, ko se bistroumna, vgibčna, 
voljnoudana in miloserčna mlJidost z nami v enaki namen ne združi; le 
po taki mladosti se da, kakor mnoga druga vednost ali krepost, 
tudi milosercnost do živine v celi slovenski narod zasaditi in zaploditi. 
—
    Torej, o ti priserčna slovenska mladost! — vi dragi mla-denči! — 
ve deklice neprencenljive veljave! odprite vender ra-dovoljno svoje 
ušesa našim besedam, ki iz čistiga studenca naše goreče ljubezni do vas 
izvirajo! — Fantje! vi boste po Siovenii gospodarji in očetje, in ve 
dekleta boste gospodinje in matere; — marsikaj vam mora že zdaj mar 
biti; — danes ta dan, ki smo s svojim ogovoram k slednjimu zmed vas 
posebej, in prijazno v njega hišo stopili; danes vas zarotimo pri živim 
Bogu nam povedati, kaj vam bolj dopade, ali milosercnost, ali 
terda
neusmiljenost do živine? — — Kaj ne, de milosercnost?	
Ako je pa to res, vas danes, ko pervi- in poslednjikrat od tega z vami 
govorimo, zopet zarotimo, z nami do živiga zediniti se, de se bo 
milosercnost do živine po vas v celi naš narod vcepila in zaplodila. — 
Sami — zdaj še mladi, vgibčni, upno k do-brimu nagnjeni — bodite 
proti živini usmiljeni, in vedno se varite, jo  kakorkolj  bodi  terpinčiti; 
svoje   bratce,  sestrice,  tudi


137
druge tovarše ravno tako učite, in jih v potrebi opomino-vajte; danes 
ali jutri enako čednost v mehke in nedolžne ser ca svojih otrok 
zasajajte; — z nobenim, ki živino terpinči, se nikar vtovaršati; — kdor 
z živino napčno in grešno ravna, taciga osor-
no poglejte, svarite ga.	Tako bomo v kratkim  času materi
Slovenii tudi ta madež, zbrisali! Nar veči čast in plačilo milo- 
serčnosti do živine ne bo nam, ki smo jo priporočili, ampak tebi 
ti nar žlahneji cvet Slovenije! — vam, dragi fantje in dekleta, 
ko jo boste v svoj narod vpeljali!	Kakor očakam Abraha 
mu, Izaku in Jakopu, se bo tudi vam k našimu poveseljenju ži 
vina množila, lepo redila in zdrava ostajala; zakaj usmiljeniga se 
tudi Gospod usmili!
 
18


Peti razdelk.
Natorne postave in kemijske resnice obernjene
na kmetijstvo.
§. 65.   Splošni zapopadki od rastljin.
    Tiste organske stvari, ktere se lahko po svoji volji premikajo, 
imenujemo živali; tistim pa, ki se ne morejo premakniti, pravimo 
rastljine; po domače bi se tudi lahko reklo: rastljina je vsaka reč, 
ktera iz korenin rase. Kakor živali, obstoje tudi vse rastljine iz več ali 
menj, bolj krepkih, ali rahlih in mehkih, med seboj sicer razlocenih, pa 
vender dobro zvezanih in od moči življenja prešinjenih organov. Vsak 
organ ima svojo lastno, sebi stanovitno podobo, ravno tako tudi vsaka 
rastljina po svojim plemenu, ali z drugo besedo, po svoji moči življenja. 
Učeni štejejo že čez 100,000 med seboj popolnama in stanovitno 
razlocenih rastljinskih plemen, in v slednjim tacim plemenu vlede-nuje 
moč življenja posebne organe in tedej tudi cele trupla v nekoliko 
drugačne podobe, po kterih se med seboj dobro in stanovitno 
razločujejo.
    Vse rastljine se večidel kot živali po dveh spolih zarejajo; zrasejo 
iz vplemenjeniga semena do neke, pa ne tako stanovitne mere kot 
živali; žive, po razločku plemen veliko, kakšinkrat še clo po več sto let, 
ali pa tudi le nektere dni ali ure; umerjejo, ko jih moč življenja več ne 
veže ali popusti, in razpadejo v obstojne dele ali pervine, iz kterih so 
zložene bile.
    Iz enacih kemijskih pervin, kakor živali, obstoje tudi večidel vse 
rastljine, pa s tem razločkam, de so njih primere med seboj vse 
drugačne; če premaguje pri živalih gnjilic kot obstojni kemijski del, 
ga ni v rastljinskih truplih clo nič, le v njih soku in sadu se ga nekoliko 
najde; pri rastljinah premaguje pa vogelc, de gaje, kakor tudi 
vodenca v primeri več ko v živalih. Vse rastljine obstoje tedej kot živali 
iz vogelca, vodenca, kisli-ca in gnjilca, iz malo žepla, 
fosfora, kalja in natrona, in clo malo raznih zemelj. Čudna in 
nezapopadljiva je vsiga-mogočnost Božja, ktera je iz malo kemijskih 
pervin, le njih primero med njimi nekoliko premenovaje, tolikanj 
tavžent in lav-žent med seboj močno razločenih živalskih jn rastljinskih 
plemen vstvarila! —
    

139
    Nobena rastljina bi pa ne zrasla, marveč bi poginila, če bi 
potrebniga živeža ne serkala; živež pa mora biti tak, de si ga lahko po 
svoji moči življenja vpodobi; mora tedaj v svojih obstojnih delih več 
ali nienj nji enak biti, de se va-njo spremeni. Ker pa vse živali in 
rastijine iz enači h pervin, akoravno v mno-goverstnih primerah 
obstoje, zamorejo razpadene živali in rastijine drugim živalim in 
rastljinani v živež služiti.
    Kakor smo slišali od človeka in druzih žival, de po dihanji in 
serkanji skozi kožo veliko živeža iz zraka dobijo, ravno tako je tudi pri 
rasUjinah. Tudi te po celim truplu serkaje in po perji dihaje se mnoziga 
živeža iz zraka polastujejo ; in kakor dobijo vse živali svoj poglavni 
živež iz druzih, v njih želodcu prekuhanih, razpadenih in v vodi 
raztopljenih žival ali rastljin, kjer cevne pijavčice iz njih — kar je 
ravno za-nje - poserkujejoj in v podobi mleka v kri za reditev vsih 
telesnih organov pošiljajo: ravno tako vlečejo tudi vse rastijine nar več 
potrebniga živeža po ne-številnih serkajočih koreninicah, iz živalskih in 
rastljinskih, v zemlji strohnjenih, ali sognjitih, in v vodi raztopljenih 
ostanjkov.
    Vse, kar v poveršni zemlji na celim svetu černiga vidimo, gnojic 
ali gnjilovco (Humus) imenujemo; to so ne še popol-nama 
strohnjeni, sognjiti ali razpadeni živalski in rastljinski ostanjki; taki 
morajo še bolj popolnama strohneti, sognjiti ali razpasti in v vodi se 
nevidljivo raztopiti, potem še le jih zamorejo rastijine po koreninicah v 
svoj služivni živež poserkati. Vso poveršno zemljo celiga sveta, v kteri 
se gnojic ali gnjilovca najde, imenujemo perst (Dammerde); zakaj 
mnoge živali in rastijine so že v nji strohnele ali sperstenele, to je, 
kar so zemeljskiga v sebi imele, so nazaj v zemljo dale.
    Ne žival ne rastljina ne more clo nič v živež svojiga telesa 
potegniti ali oberniti, če ni popred ali v zraku, ali v vodi, in sicer v 
nevidljive drobice raztopljeno bilo; mi prosimo radovedne bravce s to 
resnico — ktere bi se mogel kmetovavec sto in stokrat spomniti — se 
dobro soznaniti. Tvoje in slo-nove še bolj terde kosti so zrasle iz 
nevidnih drobic, ki so jih nevidljive cevne pijavčice poserkale, in hrast, 
ki ga je 24 voz, je tudi iz nevidnih v vodi raztopljenih drobic zrasel, ki 
so jih koreninice, tanjši od tvojih las, popile.
    Kakor je v kervi nar več vode, v kteri še ves drugi živež raztopljen 
plava, in se v nji lahko premika v rejo slednjiga organa, je tudi sok, ki 
ga rastljinske|koreninice serkajo, močno voden, pa v taki vodi ali soku 
je tudi vse drugo raztopljeno, česar rastijine v svoj živež potrebujejo. 
Kar je tedej kri za živali, je sok za rastijine. Ta sok, ki ga koreninice 
serkajo, se vzdiguje po sterženu in lesu gori do nar višjih veršičev, to je, 
v perje; iz perja, v kterim je po dihanji marsikaj nepotrehniga v zrak 
oddal, druziga pa bolj služivniga iz njega dobil, teče zdaj očišen in bolj 
požlahnjen nazaj doli pod lubadam in previdva na ti poti vse organe s 
potrebno rejo, dokler ne pride v korenine, iz kterih še zadnjič vse ne več 
služivne  ostanke, kot blato vun pahne.   Vse
    

140
rastljlne imajo v sebi za sok neštevilno večidel nevidnih posodic zlo 
mnogoverstnih podob; po teh posodicah tekoč pripeljuje sok v slednji 
organ potrehni živež, in pobira iz njega vse odsluženo in tedaj zdaj 
nadležno in nepotrebno, in oddaja po koreninicah nazaj v perst, ali pa 
puhtenji v zrak. Rekli smo, de iz odrašeniga človeka spuhti 4 do 5 
funtov na dan; pot pa, večkrat smerdljiv in vmazljiv, ni sama voda, 
ampak obstoji še iz množili druzih v telesu že odsluženih, nepotrebnih 
in v nji raztopljenih reči. Tudi rastljine pulite, in v primeri več od žival. 
Od vinske terte menijo, de v primeri sedemnajstkrat več iz nje spuhti 
kot iz človeka. Učeni so prepričani, de iz srednjiga drevesa spuhti do 30 
funtov na dan; po koliko neki same vode potrebuje vse rastljinje na dan
v  svoj   živež?	Vode,  redivne vode potrebujejo rastljine,
de pripeljuje v sebi raztopljen živež vsim njenim organam, in de iz njih 
vse odsluženo in ne več potrebno odnaša; vode potrebujejo, de se — jo 
v sebi krojivši — polastujejo nje vodenca v svoj živež, po dihanji pa 
oddajajo nje kislic; vode potrebujejo, de se pod oblastjo in vladanjem 
moči življenja z djruzimi pervinami vred v njih organe vledenuje. Ni ga 
tako suhiga lesa, de bi ne imel več vledivne vode v sebi.
    Rastljine ne potrebujejo v rejo svojih organov zmirej enacih 
kemijskih pervin, saj ne v enacih primerah med seboj; pod oblastjo in 
vladarstvam moči življenja se tudi v njih organih kakor pri živalih 
velike premembe gode; zeleno in zrelo grozdje obstoji iz enacih 
kemijskih pervin, njih primera med seboj je pa drugačna; kislina v 
grozdji obstoji iz kislica, vodenca in vogelca; ta se spremeni po zrelosti 
v sladkor ali cuker, ki obstoji iz enacih kemijskih pervin, pa v drugi 
primeri; tri spremenjenje se je speljalo počasi pod vladarstvam tertne 
moči življenja.
    Dokler je moč življenja v rastljini pričijoča in dovelj močna, se vse 
rejenje organov ali premembe v njih pod nje oblastjo in vladarstvam po 
godu speljujejo; če pa moč življenja omaga, ali clo vgasne, ne bo več 
rastljina živeža serkala, sok ne bo več po nji tekal, rejenje organov 
neha, rastljina umerje, in bo po zgolj kemijskih močeh poprej ali 
kasneje razpadla. —
    Rastljine imajo tudi svoje bolezni; če kaka rastljina gladovo 
preveč živeža poserka, de ga ne more v svojo rejo oberniti, se ho 
zadušila, ali v svojim soku vtopila, to je, sok se bo v nji vnel, skisal in 
zadnjič gnjil; rastljina pride ob svoje življenje! Taka se večkrat pri 
deževnih vremenih mehkimu pa ne še zrelimu grozdju primeri; jagode 
preveč soka dobijo, ker ga pa pri pomanjkanji sončne gorkote ne 
zamorejo prekuhati in nepotrcbniga spuhteti, se vnamejo in gnjijejo, to 
je, umerle so. Po pomanjkanji živeža — tedej od žeje in lakote — veliko 
rastljinja pogine; to vidimo v velicih sušah. Hiranje je sploh znana 
bolezin bolj -starikovih dreves. Snet, ali kakor pri nas pravijo, snetljaj, 
rija i. t. d so žitne bolezni. Drevje ima sebi lastne bolezni, take so pri 
sadnim drevji: rak, smolika, rija, žlambor i. t. d. Vsako drevesno 
pleme ima tudi svoje lastne gosence, ki mu več
    

141
ali menj nadlegujejo; ali večkrat tudi svoj merčes, ki svojo zalogo na-nj 
polaga, in njega perje dostikrat spači, ali sad spridi.
    Kakor vsaka žival, mora tudi vsaka rastljina enkrat umreti; 
veliko travnih in zelšnih plemen je tacih, de potem, ko so enkrat rodile, 
ali seme dale, po natorni postavi poginejo; druge veči, posebno 
drevesne plemena, zamorejo pa po več let, nektere še clo po več sto let 
roditi, preden vsahnejo.
    Med življenjem rastljine in spijoče živali ga skorej ni nobe-niga 
razločka; v eni in dragi se gibljejo znotranji organi; v pervi teče sok, v 
drugi kri po žilah v rejo organov. Mnoge rastljine se tudi z vunanjimi 
organi več ali menj gibljejo; če jih sončna svitloba le od ene strani 
zadeva, se proti njemu obernejo; sončna cvetica se celi dan za soncam 
obrača; če tertno mladiko tako pripneš, de bodo nje peresa narobe stale, 
ob kratkim se bodo same tako ober-nile, de bo zopet gladka stran od 
zgorej. Vse peresca večne detelje v noč bolj ukup padejo, Marsiktere 
rastljine so nekoliko občutljive ali zdražljive, de če se kakiga njih 
peresec dotakneš, bodo vidno vse druge peresa to občutile i. t. d.
    Tudi rastljine. so dela Božjih rok, vstvarjene med drugim v 
olepšanje sveta, in v ohranjenje zdraviga zraka; — nimaš je ne pravice 
tudi nar manjši med njimi, če ti ne škodje, in če bi je ne imel k pridu 
oberniti — prederzno pohabiti ali pokončati!
§. 66.   Od razpadanja organskih reči.
    Ostanjki vsih žival in rastljin, ktere so koli pred nami na svetu bile, 
če niso obstojni deli pričijočih žival in rastljin, so raztopljeni v zraku ali 
v vodi, ali pa so še trohneci in gnjijoči v zemlji. De poslednje ostanke 
gnojic ali gnjilovco imenujemo, je že rečeno bilo. Kmetovavcu, ki 
želi lepih pridelkov imeti, mora kar veliko mar biti za organske 
ostanke, de jih spravlja, prihranuje in kot gnojic v rejo novih rastljin 
obrača. —
    Od razpadanja organskih reči smo dosihmal se malo povedali; le 
gorenje smo v 22. §. razložili in rekli: če bi kdo 100 funtov derv 
sožgal, in pri tem kakih 5 funtov pepela dobil, bi razpadle v 95 funtov 
mnogoverstnih gazov in puhov, ki zginejo spred naših oči v zrak) in v 5 
funtov pepela; pepel pa — kte-riga bi kemikarji v lugasto sol in v 
nektere zemlje ločili — je tako sprašen, de, če bi ga veter razpihnil, bi 
ne bilo več ne tiru ne sledu od njega. Po zgorenji je razpadlo tedaj 100 
funtov derv v take drobce, de bi neučeni skorej za nobene več ne vedil. 
Organske reči razpadajo brez očitne ognjene sile še na mnoge druge 
viže po bolj skritih močeh, de bi človek skorej mislil, kakor de bi se to 
samo od sebe godilo. Popred pa ko od tacih govorimo, moramo še 
nekaj druziga v misli vzeti.
    Moč življenja, vedno skrita pred našimi očmi, je nezapopad-ljive 
mogočnosti; ona gospodari čez vse poglavniši kemijske per-vine in njih 
lastnosti, če padejo pod njeni obsežik; močni kislic, ki terdo jeklo v rijo 
zgloda, ona ukroti. Kislic, vodene, vogelc, in gnjilic so močno uidljive 
in pred našimi  očmi zginljive  reči, in
    

142
vender jih ona vjame, jih zveze, jih vledeni, jih uterdi z vodo in 
druzimi pervinami vred v hrastovo in vsako drugo pero, ali v vsak 
organ; vse organske reči, vse živali in rastljine večidel iz teh štirih 
poglavnih pervin — podverženih njeni oblasti — obsto-jijo. Ravno v 
tacih merah in primerah, kakor jim ona veleva, se morajo v organih — 
večkrat vsim svojim lastnostim nasproti sprijemati, ali pa iz njih 
odločevati; kakor jim ona gode, tako morajo plesati, ko bi ravno ta ples 
v človeškim telesu 100, ali v hrastu 600 let terpeti imel.
    Pervine so se sicer v živalih in*rastljinah kemijsko sprijele, zvezale 
in zedinile, pa ne po znanih kemijskih postavah, ampak po skritih in 
neznanih postavah življenja moči. Kemikarji dobro vedo, iz česar, ali iz 
kterih pervin in v kterih primerah je kostanjevo pero zloženo, in 
vender vsi kemikarji z vsimi svojimi vednostimi bi ga v 10,000 letih — 
bi ga nikoli ne zložili; to za-more le moč kostanjeviga življenja po 
postavah storiti, ki so samo nji lastne in tedej skrite. Dokler je v 
organski reči moč življenja pričijoča, so ji vse kemijske pervine, iz 
kterih obstoji, kakor de bi svojih lastnost ne imele, po sužinsko 
pokorne; lahko bi se reklo, de so, pod nje oblast vklenjene ali panane — 
svojih lastnost pozabile. Če pa moč življenja vgasne, se oživijo vse te 
pervine s svojimi lastnostmi, proste postanejo, in se zaderže po postavah 
neorganske kemije, kakor popred, dokler niso bile kot živež v organe 
prišle, — in postanejo gazi. Taka popred organska reč — če jo moč 
življenja popusti — bo jela zdaj po kemijsko se gibati, kipeti, bo 
razpadala in se v kemijske pervine razsipala, dokler zadnjič ne bo kar 
znamnja od nje več.
De pa organska mertvina razpade, je potreba:
    1.	Primerjene gorkote; po razločku mnogoverstniga razpadanja 
je potreba k temu 6 do 30 stopnic gorkote; višji gor-kota posuši 
mnoge reči, de ne morejo, razpasti. Gorkota, ali stopnja gorkote vrele 
vode vstavi vsako v razpadanji zapopadeno reč, de dalje ne razpada. Pri 
še višji gorkoti bi se mnoga reč sama od sebe vnela, in zgorivši 
razpadla; od taciga razpadanja pa ni tukaj govorjenje. Pa nasproti tudi v 
zmerzljini ne bo nobena organska reč razpadla, še menj pri višji 
stopnji mraza.
    2.	Potrebna je pri merjena mera mokrote, de se obstojne 
drobice v nji lože objužejo in premikajo; nobena reč ne bo razpadla, 
dokler je močno suha; to kmetovavci dobro vedo, torej marsikaj prav 
posušijo za prihodno rabo. V Sirakuzu, nekim Sicilijanskim mestu, 
imajo velike pod zemljo zdolbljene votljine, kjer se jim merliči pred 
posuše, predin začno gnjiti; postavljajo jih na levo in desno, večkrat zlo 
bogato oblečene, ali stoječe ali sedeče v pritlične slepe okna, de človek 
zmirej in lahko deleč okoli med mutasto gospodo hodi, ki je po vsih 
šegah od 100 let sem oblečena. Na Alrikanskih nezmerljivih ravninah 
vzdignejo močni viharji večkrat cele oblake drobčniga peska, de se pod 
njimi černa noč naredi, in zasujejo z njim po več sežnjev visoko cele 
trume tovornikov s kamelami vred; v tacim razbeljenim
    

143


I
esku ljudje in kamele ne sognjijejo, ampak se berž posuše, in o jih 
kasneje nov vihar, pesek odnesivši, odgerne, jih drugi tovorniki, če po 
enaki poti pridejo, najdejo, de imajo obilnost mno-goverstniga blaga na 
ponudbo in zbero brez vsiga plačila.
    3. De organska reč razpade, mora tudi zrak, to je, kislogaz, kije v 
zraku, do nje — saj v začetku — dohod imeti. Kislogaz, ki se z 
vogelcam močno žlahta, se z njim zedini, kjer ga koli najde, de ni več 
pod oblastjo moči življenja vklenjen, tedaj v mertvinah — in beži z 
njim v zrak kot vogelnokisli gaz. Če je pa kislogaz v kaki mertvmi le 
eno drobico vogelca objugal ali omajal in z njo zedinjen jo odnesel, ni 
več cela, je že nekaj manjka; tako obju-ganje in odnašanje pa gre ali 
hitro, ali počasi zmirej naprej, dokler mertvina ne razpade. Kislogaz, 
kteri zedinjen z železarn v rijo, ga zgloda, razje za tolikanj lože vse 
organske niertviiie, ko se je z njih vogelcam združil, in ga kot 
vogelnokisli gaz odnesel, de morajo razpasti ko hiša, iz ktere bi človek 
vogelne in vse druge bolji kamne izbil, ali kot morska barka, če bi vse 
železo in kline iz nje potegnil. Dokler tedaj organsko mertvino vsiga 
pristopa in dotike kislogaza obvarjes, ti ne bo kratko nikdar razpadla. 
Na to resnico se opirajo mnoge šege, organske reči razpadanja ohraniti; 
tako zalijejo gospodinje klobase, de bi se ne vžaltovale — ali jele 
razpadati — z mastjo; druge zalijejo pečeno morsko ribo tonino z 
oljem, de bi jim ne gnjila, in de bi jo delj časa v živež prihranile. Iz 
merličev vladarskih hiš odtočijo kri in vso sokrovco, vzamejo iz njih 
ves drob, jih prekapijo z vos-kam ali s kako smolo, in jih zavarijo v 
svenčeno trugo; tako po-lože v drugo leseno, in drugo v tretjo, de take 
trupla razpadanja obvarjejo.
    Kadar organska reč zlo počasi razpada, pravijo temu: troh-
njenje,tudi večkrat sperstenenje; s to poslednjo besedo je pa 
zapopadik sklenjen, de razpada v zemljo ali perst, ker vsaka organska 
reč tudi nekoliko iz mnozih zetnelj obstoji. Tako bi za-moglo od viharja 
izruvano veliko drevo 100 let v gojzdu troh-neti, preden de se spersteni.
    Če pa kaka reč, enkrat od kislogaza v nekterih svojih drobi-cah 
dregnjena in objugana, začne berž razpadati, in sicer po lastnostih 
svojih obstojnih delov, tudi brez de bi kislogaz dalej več kaj v to drezal, 
pravijo temu gnjijenje. Trohnjenje je tedej clo počasno, 
gnjijenje pa hitro razpadanje: rast-Ijine so bolj trohnjenju, živali 
pa bolj gnjijenju podveržene. Živali obstoje v primeri iz več gnjilca kot 
rastljine; gnjjlic je pa v telesih z druzimi pervinami le na mehko 
zvezan. Če kislogaz neke drobice vogelca v njih objuže in odnese, 
postane tudi gnjilic razklenjen in nepokojin, zedinova se berž z 
vodencam in beži kot gaz amonjak. Tako objuganje in razvezanje 
zložnih delov, ali z drugo besedo, gnjijenje gre kot blisk zmiram naprej; 
to vidimo poleti pri dišečim mesu, ali v hudih vročinah pri mer-ličih. 
Gnjiloba se prijemlje kot kuga tudi tacih reči, ktere iz gnjilca clo nič ne 
obstoje, kakor smola, sladkor, štirka i. t. d.
    

144
    Gnjijenje je hitro razpadanje; kislic zedinovaje se z vogelcam beži 
kot vogeinokisli gaz; gnjilic z vodencam kot amonijakogaz; vodene tudi 
sam z gorkoto kot vodenogaz, ali pa zedinjen z vogelcam, ali z žeplam, 
ali tudi s fosforam odletuje kot vogelnovo-deni — ali žeplovodeni — 
ali fosforovodeni gaz; taki gazi so smerdljivi in nam po nosu 
oznanujejo, de neka rečvne deleč, in ko je ravno ne vidimo, je v gnjijenji 
z;apopadena. Če pa iz gnji-joče reči vse take pervine ko gazi in sicer 
nevidno odletijo, kaj bo neki od nje ostalo? Naj ti sognjije v posodi 100 
funtov mesa, kaj boš čez nektere tedne od njega imel razun kosti? — 
Kosti se bojo pa veliko kasneje sperstenele.
    Šrovi gnoj je gnjilobi podveržen; v živinskim blatu in v 
scavnici je gnjilic obstojni del, v soku piče, če ravno suhe, ga 
je tudi nekoliko; če spraviš 200 centov taciga sroviga gnoja v 
kamnato posodo pod streho kam, de bi ti ga dež ne pral, ampak 
de bi ga ti sam po svoji volji za prav polival, in tako zapertiga 
deržal, de bi ti veter tudi drobice ne odnesel; tu se ti bo dohro 
vnel, ali vgrel*), in v nekterih mescih sognil, de ga bo namest 
100 komej 60 centov; potem bo pa naprej trohnil, de bi ga bilo 
ki v šestih letih znabiti le še 10 centov; to bi bilo gnojic, to 
je, ne še popolnama sognjiti, strohnjeni ali razpadeni organski 
ostanki; še nekaj let potem bi imel nekoliko černe persti. Kme- 
tovavci! — tukaj nam ga je 94, ali znabiti 96 centov gnoja v 
podobi mnozih gazov zginilo; ali bi ne bilo bolj prav, če bi bil 
ves gnoj, kar koli bi se bilo dalo, pod zemljo sognil in stroh 
ni 1, de bi bili vsi gazi, ali v svoji podobi, ali v vodi razto 
pljeni, od koreninic v shlživno rejo vsajenih ali vsejanih rastljin, 
ki ravno taciga živeža potrebujejo, poserkani? — O de bi ven- 
der kmetovavci takih resnic organske kemije nikoli ne pazabili, 
za koliko več gnoja bi na leto pod zemljo k svojimu pridu spra 
vili !	
    Ravno to, kar se godi pri zgorenji organskih reči, se godi tudi pri 
njih sognjijenji ali strohnjenji; razločik je samo v tem, de
*) Pri vsaeim kemijskim zedinovanji ali tudi razpadanji se veči ali manjši pre-menile z 
gorkoto godijo; tu se popred zvezana ali spijoča gorkota razv-ezujc ali zdramlja, 
de se čuti; ali pa razvezana zvezuje, de se več ne čuti. Tako postavimo le za 
pripodobo — zakaj gorkota se ne da vagati — v neki reči je 4, v drugi pa 6 granov 
zvezane gorkote; naj se daste zdaj ti dve reči kemijsko v novo reč zediniti, ki 
potrebuje le 5 granov zvezane gorkote, se je bo 5 granov razvezalo, ktera bo grela, 
pekla ali clo žgala. Pri troh-njenji se clo malo gorkote razvezuje, več pri 
vinovrenji, še več pri gnjijenji, nar več pa, in nar hitreje pri gorenji. Pri 
vinovrenji, gnjijenji in gorenji se sicer veliko razvezane gorkote z mnogimi 
pervinami zvezuje in v gazili odletuje, pa vender je še veliko ostaja, de jo čutimo, 
ali de nas še clo speče. Če pride na poleten hudo vroč dan popoldne huda ura, de 
sad pobije, bo precej za točo in šo drugo jutro kar močen hlad; toča sto-pivši se v 
vodo, in voda, po vsi deželi spremenivši se v puh, je kar veliko razvezane gorkote 
zvezala, de nas več tako ne peče. Vsako puhtenje je s hlajenjem združeno, če ravno 
tega vselej ne občutimo; kam bi bilo z nami poleti, če bi tolikanj razvezane gorkote 
vse ne zvezalo in zedinilo z mokroto, in ko bi kot puh iz naših teles ne bežalo? Če 
bi se človek ne potil, bi mogel zgorct\


145
gnjijenje je bolj počasno od gorenja, in trohnjenje bolj počasno od 
gnjijenja; izidi so pa vselej enaki. Poglavne kemijske per-vine, kakor 
vogelc, vodene, kislic in gnjilic se odtergujejo, in ko so se v gaze 
spremenile, odletujejo, ali vsaka za-se, ali pa po dve združeni v en gaz; 
tudi voda popred obstojni del, ali se razkroji v bežeče gaze, ali odleti 
kot puh. Kar ostane, imenujemo pri zgorenji pepel, pri sognjijenji ali 
sperstenenji pa perst; med tacim pepelam in tako perstjo pa ga ni 
razločka, zakaj oba obstojita iz nekterih zemelj in kalja ali natrona; de 
je pa perst bolj černa od pepela, nanese vogelc, ki ni še popolnama iz 
nje zginil.
    Vse, kar pri gorenji, gnjijenji in trohnjenji nevidno zgine, 
imenujejo kemikarji: zgorljivo; kar pa ostane: nezgorljivo. 
Mnogi organski kemikarji so čisto prepričani, de rastljine le kar 
nezgorljiviga potrebujejo, iz zemlje, — to se ve, de v vodi raz-
topljeniga — po koreninicah poserkajo; kar pa zgorljiviga povži-jejo, iz 
zraka, ali pa iz votle — v kteri se tudi gazi raztopijo — dobe.
    Od vinovrenja in jesihokisanja, ki ste dve posebni podobi 
razpadanja organskih reči, in ki se daste med gnjijenje in trohnjenje 
vverstiti, bo mende drugej priložnost kaj maliga povedati*
    Potrebno se nam je zdelo razpadanje organskih reči kme-tovavcam 
z natanjcnostjo razložiti, de bi tudi rejenje rastljin lože razumeli; kdor 
perviga ne razumi, ne bo nikakor tudi dru-ziga prav razumeti mogel,
§. 67.   Od rejenja rastljin.
    De bi rejenje in rastev rastljin, kar se bo dalo, razumljivo razložili, 
moramo popred še marsikaj druziga v misli vzeti.
    Nebeški oginj ali elektron, od kteriga nismo še priložnosti imeli 
govoriti, je neka, večidel skrita, čudna in mende ne še popolnama 
poznana moč. Tak oginj je povsod, brez de se čuti; če se ga pa vender v 
kaki z grajo za tak oginj obdani reči preveč nabere, si prizadeva skozi 
grajo, in sicer po nar bližji, nar raji po rudni, ali špičasti, ali mokri reči 
v drugo — ki ima menj ta-ciga ognja v sebi — predreti. Iz oblaka, s 
takim ognjem navda-niga in s suhim zrakam ograjeniga, predere tak 
oginj zrak v veliki vidni iskri, in gre po na ravnim polji ali na verh gore 
pokonci stoječim človeku, ali po zelenim in mokrotnim drevesu, ali 
visoki skali, ali cerkvenim zvoniku v zemljo, kjer ga je menj, in temu 
pravijo tresk ali strela. Ni prav ne pri hudih vremenih na ravninah 
ali verh gor pokonci stati, ali pred dežjem pod kako drevo bežati; na 
tavžente ljudi je že po tacih neumnostih nesrečno od strele zadetih 
poginilo; bolj prav bi bilo kam niže iti, ali se še clo pri veliki nevarnosti 
na tla vleči.
    Učeni si lahko pri suhim zraku taciga ognja s posebnim orodjem 
po volji toliko zbude, vlove in v ograjenih večidel steklenastih posodah 
shranijo , de z eno samo iz njih spušeno iskro lahko nar večiga vola 
ubijejo; v mokrim zraku pa, ki tak oginj proti po-
19


146
serka, si ga ne zamorejo kar iskrice zbuditi in vloviti, de bi z njo le 
miško umorili.
    Tak oginj ne pada samo po treskanji ali po strelah, ampak tudi po 
deževnih kapljicah od neba doli, in stori po prepričanji naravoslovcov 
zemljo bolj rodovitno; tacimu ognju pripisujejo med drugim, de 
deževna voda za rast več zda od vsake druge, ko bi se z njo zalivalo. 
Leta, v kterih zlo gromi in treska, so rodovitne; v letih 1814, 15 in 16 ni 
gromelo ne treskalo, tudi suše ni bilo, in vender se je zlo po malim 
pridelovalo, de so 1817. leta ljudje deleč okoli po deželah veliciga 
pomanjkanja terpeli.
    De zamore rastljina živeti in dobro obroditi, potrebuje, razun zdaj v 
misel vzetiga skrivniga ognja, še njenimu življenju pri-merjene 
razvezane gorkote; pri primerjeni gorkoti gre vse po godu, 
koreninice serkajo potrebni živež; sok teče po organih; nepotrebno 
lahko spuhti i. t. d. Prevelika gorkota bi, kakor vsakdanje skušnje uče, 
rastljine preveč posušila ali sožgala; če bi pa premalo gorkote bilo, bi 
sok v njih zmerznil in se vstavil, vse rejenje bi nehalo, smert bi 
nastopila. Zmerznjeni sok narastivši se potrebuje več prostora, razžene 
tedaj svoje posodice, de take rastljine, kakor je posebno pri tertah 
znano, razpokajo. V severnih Amerikanskih gojzdih pokajo v zlo hudih 
zimah velike drevesa tako, de se človeku zdi, kakor de bi se s topi 
streljalo. Poleti so vse rastljine nekoliko bolj hladne kot zrak, v kterim 
stojijo; veliko razvezane gorkote, ki se z vodo zedini in zveze, beži iz 
njih kot puh; pozimi so pa vse drevesa nekoliko gorkeji kot zrak; zakaj 
mraz jih nekoliko stisne, de ne more tako  hitro
g
orkota iz njih bežati, pa tudi je nekoliko iz tal dobivajo. Vsaka dežela 
ima po svoji srednji gorkoti lastne rastljine, ki se v nji nar bolj 
ponašajo; ni vsaka rastljina za vsako deželo. Vladarstva imajo zavolj 
učenost, imenitniki pa za svoje veselje na tavžente cvetic in druzih 
rastljin iz bolj gorkih dežel; de jim pa od mraza ne poginejo, jih v 
pomorančnicah prezimijo, in jim kurijo.
Kakor gorkote, je potreba za pravo rastenje vsake rastljine tudi 
primerjene svitlobe. Kake spačke nareja korun spomladi v hramni tami? 
— Nobena rastljina bi v černi tami prav ne rasla; mnoga bi v veliki senci 
navadniga duha ne dala, in še clo sadu, ne rodila. Vso zelenost, s ktero je 
celi svet prijetno olepšan, vse krasne barve, s kterimi so cvetice 
okinčane, napravlja sončna svitloba skrivej pred našimi očmi le po 
postavah rastljinine moči življenja. Vse dihanje rastljin, po kterim se 
vogelnokisline po-lastujejo in kislogaza znebujejo, se speljuje le pri 
sončni svitlobi. Kako močno rastljine v svojo rejo in rast mokrote 
potrebujejo, je našim bravcam dovelj znano; le od rastljinskiga perja jim 
moramo še povedati, de tole, po kterim rastljine dihajo, in tudi nar več 
spuhtijo, je vse od zgorej gladko, z neko žiezasto, ali smoleno, vošeno, 
večkrat tudi močno kremenasto kožico — ki zamore premdčne sončne 
žarke odbivati — prevideno; od spodej pa je kožica tanjka in skozna.   
Le od spodej peresa dihajo, serkajo


147
in puhtijo; ne boš ne peresa, ga narobe postavši, prisilil tako ostati, 
rastljina ga bo na vso moč nazaj prav obernila. Od serkajočih komej 
vidnih koreninic pravijo in spričujejo učeni, de ima vsaka na končiču 
svoje ustica, zamašene z neko gobico, de bi ki kaka debelina va-njo ne 
zašla.
    Vplemenjeno ali zarejeno in dobro sozrejeno seme ima v sebi 
ravno tako moč življenja, pa spijočo, kot njegova mati; taka moč se da 
zbuditi. Kakor se zvali iz jajčica tiček, se skali ali scimi iz semena 
rastljinica; k temu je pa mokrote, gorkote in kislogaza potreba. 
Voda namočivši seme ga razpne, gorkota ji pri temle dobro pomaga, de 
se zamore tako zdaj kislogaz veliko lože skozi neštevilne luknjice va-
nje zariniti, vogelc v njem ob-jugati, z njim zediniti se, in kot 
vogelnokislina iz njega puhteti. Na enako mero, kolikor gre kislogaza v 
seme, pride iz njega vo-gelnokisliga gaza; če je seme gluho ali mertvo, 
bo jelo zdaj trohneti ali gnjiti; če ni gluho, se bo v njem moč življenja 
zdramila; ta ne bo dala semenu sognjiti ali razpasti; pustila bo sicer 
kislogazu nekoliko vogelca odnesti, de se vse drugo v semenu s 
pomočjo mokrote v neki sladki sok ali mleko spremeni; to mleko 
oberne pa zdaj v zreditev že v semenu zarojene rastljinice, de pahne 
namreč steblice s peresci kviško, in naravnost doli pa serčno koreninico. 
Čudna reč — kale ali cimaje odda rastljinica vogelca, — vogelca bo pa 
od zdaj za naprej in sicer svoje žive dni v živež potrebovala! —
    Če je tedej seme v suho perst prišlo, ne bo kalilo zavoljo 
pomanjkanja mokrote; če je prišlo pregloboko, akoravno v mo-
krotno perst, ali če je tudi preveč v blatu zatlačeno bilo, de ne more 
zadosti zraka in tedej kislogaza do njega, se bo zadušilo in strohnelo. V 
slednji navadni vodi je na prostor blizo osmi del navadniga zraka; pod 
stoječo vodo dobi seme iz nje premalo kislogaza, in se bo zadušilo; pod 
tekovčo pa, ki zmiram noviga kislogaza prinaša, bo dobro kalilo. Če ti 
tedej na obsejani njivi voda stoji, bo seme pod njo poginilo; če ti pa 
voda tudi delj časa čez-njo teče, ne bo seme škode terpelo. Iz enaciga 
vzroka rast-ljinske korenike v tekoči vodi dobro obstoje, v stoječi pa 
po-merjejo; če vsadiš tedaj drevo ali terto v tako jamo, de vodo derži, 
gotovo ti vsahne.
    Ko pride rastljinica na dan, dobi precej od svitlobe zelenost na 
perjiče; de bi pa tacih nježnih in mehkih rastljinic poletni premočni 
sončni žarki ne sožgali, jih vertnarji navadno zakrivajo, dokler bolj 
krepke ne postanejo. Rastljinica, ki je dosihmal iz materniga mleka 
zrasla, kakoršniga ji je sama v seme dala, potrebuje zdaj v svojo rejo in 
rast vode marsiktera rastljina obstoji dva tretja dela svoje teže iz vode), 
potrebuje kemijskih pervin, kakor kislica, vodenca, vogelca in 
gnjilca. Z vodo — ko ni suše — se lahko previdi, ravno tako tudi s 
kislicam in vodencam, če vodo po koreninicah serkaje, jo po svoji moči 
življenja v sebi razkrojuje, in se tako kislica iz vodenca polastuje, ktere 
z druzimi pervi-nami v  organe vledenuje.    Tudi  spričujejo  na  tanjko  
speljane
    

148
skušnje, de mnogoverstne rastljine poserkajo, pa le ponoči, po več ali 
menj — po vsim zelenim — kislica. Od kod dobivajo pa vogelc, ki 
gaje  v slednji rastljini'nar več na mero  ali vago?
—	od kod gnjilec, ki ga saj v soku imajo v rejo svojiga sadu?
—	Zastran teh vprašanj so bili med kemikarji kar veliki prepiri; pa 
kakor se vsako jezero po hudi burji ukroti, so se tudi kemikarji umirili, 
in si zadnjič s tanjkim prepričanjem to z lepo dopovedali.
    Kar vogelc vtiče, obstoji sklep vsiga prijazniga dopoveda-nja in 
popolnama po nestevilnih skušnjah poterjeniga prepričanja v temle: de 
vse rastljine serkajo vedno po perji, vsim zelenim in po 
koreninicah vogelnokisli gaz; de ga — pa le pri sončni svitlobi 
— v sebi razkrojujejo, in de obderžavši in vlede-novavši vogelc v 
organe, oddajajo iz sebe puhte kislogaz nazaj v zrak, in sicer v enaki 
meri, kakor so vogelnokisline poserkale; tako v pripodobi, de za vsak 
poserkani bokal vogelnokisline, dajo nazaj v zrak bokal kislogaza.
    V navadnim zraku je vselej in povsod le tavžentfna, to je od 1000 
le 1 bokal vogelnokisliga gaza, ali krajše rečeno, vogelnokisline; kam 
pa neki gre vsa vogelnokislina, ki jo vse žive stvari po dihanji vedno iz 
sebe pahajo? — ki pride v neznano velikih merah iz podzemeljskih 
votlin, in iz studencov kisle vode? — ki se nareja pri vsacim vinovrenji, 
trohnjenji, gnjijenji in gorenji, kjer se kislogaz z vogelcam zedinovaje 
in zvezovaje v vogelno-
kishno spremenuje ?	Pred  več tavžent leti bi se bile vse
žive stvari v njem zadušile, ko bi ga ne bilo rastljinje proti v svoj 
potrebni živež poserkovalo. — Od druge strani pa je v navadnim zraku 
le 21 stotin, tedaj od sto le 21 bokalov kisiogaza; koliko ga neki od 
dneva do dneva vse žive stvari celiga sveta dihaje povzijejo in v 
vogelnokisli gaz spremenijo? — koliko se ga pri vsacim trohnjenji, 
gnjijenji in posebno pri gorenji na celim svetu, kjer se z vogelcam 
zvezovaje v vogelnokislino spremenuje, pokvari? — kdaj bi se bile že 
vse živali zavolj pomanjkanja nad njimi zadušile, vse trohnjenja in 
gnjijenja vstavile, ognji pomeril, če bi ne bila previdnost Božja za td 
preskerbela, de ga vse rastljinje, iz sebe dihaje, tako namestuje, de ni 
nikoli njega pomanjkanja, in de ga je v zraku vselej na enako, za vse
stvari ravno prav tečno mero?	To zdaj razloženo je mende
nar veči čudo, za ktero je kemija v poslednjih časih zvedila. — Pa 
vender je tudi ne smemo zamolčati, de od taciga kolobaranja in 
namestovanja teh dveh gazov niso še vsi kemikarji popolnama 
prepričani. —
    Laknjic (Holzfaser), kteriga pri razklanim lesu, posebno pri 
predivu in pri vsaki sraslljini lahko z očmi razločiš, je vsiga rastljinja 
nar poglavniši ali nar veči in krepkeji obstojni del, je njega kostjo; — 
če je odvezan ali odločen od družili večih obstojnih delov rastljinja 
kakor od žlezca, vlečca, beljakca, olja, smole, sladkora i. t. d. se pokaže 
čern; zakaj nar' več iz vo-gelca, in clo malo iz vodenca in kislica 
obstoji.   Tudi vse žival-
    

149
sko meso iz nekiga dlačica (Tleischfaser) obstoji, pa ta je druge 
baze, je veliko menj vogljen. Ko imaš na gomilo nekoliko pode- 
laniga gnoja, de je že ves čem, ti spričuje to, de se je skorej 
vse drugo, mende bolji, že od laknjica odločilo in večidel v ga 
zili zginilo, ta pa, zdaj čem, ti je še na gomili ostal z nekaj 
malo druzimi nezgorljivimi rečmi. Ako perst prekopaš, najdeš 
morde v nji nekaj černica, to je gnojic, ne še popolnama 
razpadeni organski ostanjki; z drugo besedo, to je večidel čem, 
nar več iz vogelca obstoječi laknjic, ki ni še popolnama strohnel 
ali sognil. Naj se loti zdaj kislogaz ali uniga laknjica na gomili, 
ali tega pod zemljo glodati, zedinoval se bo z njegovim vogelcam, 
in spremenoval se bo z njim vred v vogelnokislino; ali bi ne bilo 
bolji, de bi se to pod zemljo blizo koreninic, kakor na gomili 
godilo?	
    Perst ali sperstenina, to je, vsa poveršna zemlja na svetu, v kteri se 
rastljinske korenike uterdijo, in zmirej naprej lezejo, ni nikoli tako 
stlačena, de bije zrak ne prešinil; povsod v taki persti je zrak in tedaj 
tudi kislogaz pričijoč; če pride pa kislogaz do gnojca ali, kar je enako, 
do laknjica, se bo z njega vogelcam v vogelnokislino' spremenil, in 
sicer tako — kar prosimo dobro v spominu ohraniti — de na enako 
mero, kakor je bilo po-pred kislogaza, postavimo, za maslic, bo tudi 
zdaj za maslic vo-gelnokisliga gaza. Če se pa ta ravno pri koreninicah 
znajde, ga bodo kar živo kot služivni živež poserkale; denimo pa, de bi 
ga koreninice ne popile, bo ostal spodej pod zemljo, ker je enajstkrat 
težji od na-vadniga zraka, in razpadanje laknjica se bo vstavilo; zakaj 
kislogaz ne more skozi težji vogelnokislino do njega priti. Naj pa zdaj 
nove koreninice do nje prebodejo in prilezejo, jo bodo čversto 
poserkale, in kislogaz bo berž iz laknjica novo proti napravijal i. t. d. 
Na močno pognojeni njivi, ali v kakim vertu bi se utegnilo primeriti, de 
bi nekoliko vogelnokisline iz tal na dan lezlo in se počasi kviško 
vzdigovalo ; tii bi jo rastljinino perje bolj bogato serkalo. Skušeni 
kmetovavci terdijo, de, če bi kaka med dvema druzima zlo pustima 
ležeča njiva bogato pognojena bila, bo zavoljo vogelnokisline — ki iz 
lete zvira — žito ali vsako drugo rastljinje več sto-pin deleč na desni in 
levi pusti njivi očitno lepši raslo. Iz tega vidimo, de gnojic ali laknjic, 
če bi kislogaz vogelca od njega ne odtergoval, bi veliko let v persti 
ostal; tudi prav bi ne bilo, ko bi prenaglo razpadel, perst bi prehitro 
nerodovitna postala; bolj prav je, de počasi razpada in se v 
vogelnokislino spremenuje, de tako več let rastljinam v potrebni živež 
služi.
    Vogelnokislina odločivši se iz laknjica se zamore tudi v veliki meri 
v podzemeljski vodi raztopiti; to vidimo pri vsih gomizljivih vinih in 
pri kislih vodah. Če rastljinske koreninice tako z vogelnokislino dobro 
navdano vodo serkajo, dobijo z njo vred veliko vogelnokisline, tedaj 
vogelca v svoj potrebni živež. Vogelnokislina se zedini tudi pod zemljo 
z lugaslmi solmi — v ukrotene soli, ki se vse tudi v vodi raztopijo, de 
dobijo tako rastljine z eno potjo vogelnokisline, in kalja, ali natrona,  
ali amonjaka in z letem
    

150
gnjilca, ker vsiga taciga v živež potrebujejo. Pokazali smo po tem 
takim, od kod vse rastljinje in po kterih potih vogelca, ki je v primeri 
njega nar poglavniši obstojni del, dobiva. Zamolčati je pa vender tukaj 
ne saiemo, de razun kislica in vogelca, ki sta obstojni pervini zraka in 
vsih organskih reči, je še eniga in druziga nezvedljive zaloge v 
neorganskih rečeh. Koliko bi se neki neorganskiga našlo, de bi med 
drugim tudi iz kislica ne obstalo? — Ali niso vse bele in druge apnjene 
gore zgolj vogelno-kislo apno? — Veliko kislica in vogelca bi zamoglo 
po previdnosti Božji, in po nam še neznanih natornih postavah v gaze 
razve-
zati, aH iz gazov nazaj uterditi se.	Ali se na apnjenih, te-
dej vogelnokislih soldanih (laporji, Mergel) terte dobro ne obnašajo? — 
ali se v vodi, po apni tekoči, vselej po nekoliko vogel-nokisline iz njega 
ne raztopi?
    Rastljine potrebujejo gnjilca v zreditev svojiga sadii; brez gnjilca ni 
nobeniga sadu. — Od kod ga pa neki dobivajo? V navadnim zraku je 79 
stotin gnjilogaza; pa nobenimu kemikarju se še ni vdalo očitno spričati, 
de bi se ga rastljine le kolčikanj polastile, in v svoj živež obernile; 
dobivajo ga tedej po druzih potih, in sicer v podobi amonjaka, in 
salniterokislih soli.
    Rekli smo v poprejšnjim sostavku, de se pri gnjijenji živin-skiga 
gnoja gnjilic z vodencam zedinjuje in kot gaz amonjak proč beži; to je 
neka gazna pa vender Iugasta sol, — ktera, kakor smo že povedali, v 
mnogih straniših (skretih) posebno pri južnih vremenih večkrat bolj 
zbodeče kot smerdeče v nos udari". Amonjak je zlo v vodi raztopljiv; če 
je tedej gnoj dobro mokrotin, se v ti mokroti raztopi, in ne odleti, ampak 
v gnojnici ostane, de postaja taka gnojnica čedalje bolj amonjakasta. 
Kadar gnojna kopa neha gnjiti, se neniore več amonjak delati. Ne daj 
tedaj gnoja preveč sognjiti, sicer boš skorej samiga vogelca, pa le 
malo gnjilca — brez gnjilca pa ni sadii — na, njivo vozil; če gnoj 
voziš, polivaj ga z amonjakasto gnojnico, ali jo pa vso na njivo ali 
senožet speljaj, de bo več amonjaka dobila; amonjak v zemljo 
podoran, v vodi raztopljen bo služi-ven živež rastljininim koreninicam.
    Pri gnjijenji, naj bo v gnojni kopi ali na njivi, se tudi gnjilic s 
kislicam v solniterokishno zedinuje, pa se precej tudi v vodi, ko do nje 
pride, raztopi; taka kislina se zedini dalej z mnozimi lugastimi solmi ali 
tudi z apnam v sol, po kteri v vodi raztopljeni rastljinske koreninice 
serkaje dobivajo ob enim gnjilca in ka-lja, ali natrona, ali apna. Tudi 
so se kemikarji prepričali, de v zraku posebno poleti je nekoliko gaza 
amonjaka, in tudi nekoliko pa menj solniterokisline; dohtar Liebig 
terdi, de poletni dezji pograbijo iz zraka do 80 funtov amonjaka, tedej 
65 funtov gnjilca na oral sveta. Tacimu ainonjakastimu dežju in 
nebeškimu ognju, ki z njim pada, bi šlo pripisati, de taka deževnica je 
očitno veliko tečniši za vsako rast od slednje druge vdde. De rastljine 
serkaje po koreninicah amonjak ali druge sal-niterokisle soli,  se s 
potrebnim gnjilcam previdovajo,  so se ke-
    

151
mikarji čisto prepričali; zakaj mnoge rastljine so v enaki primeri, kakor 
se jim je z gnjilčnim gnojem postreglo, tudi vleče a (Kleber), — 
neko močno gnjilčno reč — dale.
    Kakor človek in vsa živina, potrebujejo tudi rastljine v svojo 
reditev mnozih soli, zakaj? — to se na tanjko ne ve; toliko je pa 
gotovo, de brez soli bi ne rasle, sadii ne dopernesle, marveč v 
kratkim času pomerle. Razun soli, se polastujejo tudi v svoj živež 
nekoliko žepla, fosfora, apnjenine, kremenine, in clo malokrat ilovnine, 
ali kakiga ruda. Vsaka sožgana rastljina da po nekoliko pepela, v 
pepelu se najdejo pa ravno te zdaj imenovane soli in zemlje. Kakor 
opravlja voda pri rejenji rastljin nar potrebniši službe, ker spečeno perst 
meči, de jo koreninice lože prebadajo, in ker sama da in tudi pripeljuje 
njih organam potrebno rejo, in odnaša iz njih vse nepotrebno, mora tudi 
vse soli in zemlje va-nje spraviti. Lugaste soli in zemlje pa ne pridejo v 
rastljine kot take, ampak ko so se z eno ali drugo kislino ze-dinile, 
postanejo -soli, ki se v vodi raztope, potem jih še le koreninice 
poserkajo, in v rastljinskim soku za rejo organam pošljejo.
   Marsiktere skušnje uče, de mnoge rastljine — pa veuder ne vse — 
ko svoje navadne soli v zemlji ne najdejo, z drugo za ljubo imajo, de 
tedej pri njih ena sol drugo namestuje. De vsako rastljinsko pleme je v 
svojim rejenji nekoliko od druziga razlo-čeno, je lahko verjeti; če ktero 
teh pervin nekoliko več, unih pa nekoliko menj v svoj živež potrebuje, 
bo drugo pleme pervih menj, druzih pa več potrebovalo. Primere med 
njih obstojnimi pervi-nami so neskončne; še clo ena rastljina ne vleče v 
vsacim času enako zložene reje v-se, in potrebuje za mnoge organe 
drugačni-ga živeža; tako je v žitni slami obilo kremenine, v zernji pa 
po več fosforokisline, žepla ali gnjilca i. t. d. Kakor v živalskih se tudi 
v rastljinskih organih kar velike premembe skrito pred našimi očmi pod 
oblastjo in vladarstvam moči življenja gode; vse drevesne peresa 
postanejo na jesen bolj usnjate, lesene in krepke, imajo veliko več kalja 
kot poleti v sebi; vse zeleno, kislo sadje se spremeni v zrelo, sladko; 
zagoltna in usta stisnjejoča oskorš zadobi počasi prijetno sladkobo.
   Rastljine, ktere imajo čez svojo potrebno rejo še obilno ži 
veža, ga obračajo, ko sad zarodijo in zredijo, v lastno pomno 
žen je; ni se čuditi ne, de hrast ne da vsako leto želoda; kje bo 
neki toliko moči ali živeža v neobdelovani persti jemal? — Če bi 
drevo imelo usahniti, na kterim ni še sadje zrelo, bo vso svojo 
moč na njega dozorjenje obernilo; turšično steblo, ki je 400 zern na 
klasu zarodilo, ko vidi de zavoljo suše jih ne bo moglo zrediti, 
bo vso moč na zrejenje 30 ali 40 sern obernilo, de bi saj te do- 
neslo, in de bi ki ob pleme ne bilo!	
    Vsaka rastljina, ki po več let živi, si napravi v jeseni, potem ko je 
že sad oddala, zlagama mlečniga sladkiga in bolj go-stiga soka, si iz 
njega prihodnjo spomlad pervo perjiče, brez kte-riga bi dihiiti in tudi 
živeti ne mogla, zrediti; torej bo kasno v jeseni ali pozimi vsekano 
drevo spomladi obzelenelo; ravno tako
    

152
tudi vsajena ali prisuta tertna kolč brez koreninic i. t. d. Pozimi se 
rastljine nekoliko stisnejo, počivajo ali spe kot polh v duplji, ali 
medved v berlogu.
    Rejenje rastljin obstoji tedej v tem, de 1.) po perji, po vsim zelenim 
in po koreninicah serkajo vogelnokislino, iz ktere, ko so jo pa le pri 
sončni svitlobi v sebi razkrojile, vogelc obderže, ki-slic pa po dihanji 
oddajajo; — de 2.) po koreninicah vlečejo v vodi raztopljeni amonjak in 
solniterokisle soli, iz kterih si tudi polastujejo gnjilca; ravno tako 
dobivajo žepla, fosfora, kalja, natrona in mnozih zemelj, pa le potem, 
ko so se z mnogimi kislinami v soli — ta v eno, uni v drugo i. t. d. — 
zedinile, in v vodi raztopile. Kar jim tedej ali zrak, ali voda, in sicer v 
sebi raztopljeniga pripelje, si zamorejo, in clo nič druziga, v svoj živež 
polastiti; če jim te poti odmanjkajo, kar berž poginejo, ker se ne morejo 
kot živali nikakor na drugo mesto premakniti in si živeža iskati. Kar jim 
pa zrak in voda tečniga pripeljeta, pod oblastjo svoje moči življenja, in 
sicer zginljiviga ali zgorljiviga, vjamejo, uterdijo , in z drugimi 
nezgorljivimi perv/nami v organe vledenujejo; kar jim pa pri tem 
netečniga ali že odsluženiga ostaja, ali nevidno spuhte, ali vidno po 
korenikah kot ognjusik v perst oddajajo. Dohtar Liebig meni, de se tudi 
vsa drevesna lubad s sladko skorjo vred iz tacih ostanjkov ali ognjuskov  
nareja. —
§. 68.   IKmatovalcu potrebne vednosti od persti.
    Ker smo neutnudeno skerbeli in si kar veliko glavo belili, v 
ravno dokončanih sostavkih poglavniši zapopadke rastljin, njih 
rejenja in razpadanja po mogočosti razumljivo razložiti, se nad- 
jamo, de naši dragi kmetijski bravci jih bodo s hvaležno pazlji 
vostjo v svoje — v teh rečeh kar potrebno — razjasnjenje, in k 
važnimu pridu prebirali. Take nove, v slovenskim jeziku še nikoli 
z natanjčnostjo pisane, po lim takim tedej tudi prisiljeno z ne- 
kterimi novimi besedami razložene resnice, se ne dajo hitro, ali za 
kratkočasnosti voljo brati; pri tacim branji bi ga ne bilo clo no- 
beniga dobička; čas bi bil zapravljen, penezi za bukve pa zaver- 
ženi. O vi dragi slovenski kmetovavci! mi ne pišemo iz kratko 
časnosti, tudi ne — drugim kratkočasovati; pišemo kemijo ober- 
njeno na kmetijstvo — ali morde za kogar druziga? — ali ne iz 
goreče ljubezni do vas? in za vas? ali ne za vaše razjasnjenje 
in potrebno razsvitljenje, in po tacim za vašo veči časno srečo? Kar 
zdaj pišemo, je, kakor tudi Vinoreja, pervopis; mi ne prestav 
ljamo iz ptujih knjig in jezikov. V drugim jeziku pisane bukve 
bi nam vergle morde obilno goldinarjev srebra; vam jih pa pišemo 
zastonj, od vas ne želimo — ne prasamo — ne dobimo ne kar vi 
narja za-nje; vaše marno in pazljivo preberanje bukev, vaše nav- 
danje s kemijo, in po njem veči izobraženje, vaše s kemijo nav 
dahnjeno kmetijstvo, in po takim vaša in cele Slovenije veči 
blaznost bo naše edino, naše bogato plačilo! — — Ne daj Bog, 
de bi se v tem od slovenskih kmetovavcov — kar drugej pisano 
stoji, kadaj zamoglo reči: Žlahne kamne so povergli pred	.
    

153
    Od divjiga vstreljeniga prasca ne boš boba imel; Dolenka pa — 
akoravno nevedno, pa vender nekoliko po kemijskih vodilih zdredi 
prasca do 3 ali 4 centov. Divji vol ima malo čez tri cente mesa, in 
mende nič loja; Goratani, v temle mojstri, ga pa po kemijskih vednostih 
odebelijo do 20 tudi 25 centov. Adamu je zemlja osat in ternje rodila, 
lesnike so bile njegov žlahni sad,— ti imaš in vživaš veliko in 
mnogoverstniga, lepiga in prijetniga sadja; voda je bila njegova pijača, 
— ti jo imaš in piješ drago, po kemijsko narejeno kaplico vina. Če bi se 
ti dal s kemijo navdahniti, bi se tudi počasi tvoje kmetijstvo z njo 
navdalo, de bi ti z veliko manjšim trudam in z manjšimi stroški veliko 
obilniši in žlahnejši pridelke imel. Ako so pa to tvoje serčne želje, 
prebiraj in premišljuj, kar smo do zdej učili prav pazljivo, de boš, kar 
bo zdaj prišlo, lože razumel; zakaj zariuili se bomo zdaj s kemijo do 
živiga v kmetijstvo. —
    Ako bi se na svetu nič več ne pridelovalo, kakor to, kar bi 
zemlja sama od sebe rodila, bi mi mende od kraja eden za dru 
gim poginili. Namen vsiga kmetijstva je zemljo primorati k 
tacim pridelkam, de bi se iz njih vse človeštvo — ki se vedno 
množi — in zavolj njega tudi potrebna živina za prav preživita. 
Ljudje so sicer od nekdaj zemljo obdelovali in jo k večina pridel 
kam silili; to seje pa delalo, in se še dan današnji dela pri mno 
gih narodih — in mende večidel tudi pri našim — brez premisel- 
ka in razumka. Le kemija zamore v temle naše kmetovavce 
razsvitliti, kakor je že veliko Neincov, Angležev, Francozov 
i. t. d. razsvitlila; kemija odgerne in odpre Kmetovavcu skriv 
nosti natorstva in mu pokaže, kako bi zamogel z nar manjši močjo 
natorstvo primorati, mu veliko obilniših in dražjih pridelkov da 
jati. Kaj je vender lože, en ali tri orale njive ali nograda ob 
delovati? 	kemija  te  bo  razjasnila in  podučila:  na  enim
oralu več in žlahnejiga  pridelovati, kakor  se sicer navadno na treh 
prideljuje.
    Peter vsadi drevesce, Jurče tudi eno, in sicer enaciga plemena, 
enake starosti in velikosti, z enako dobrimi koreninicami in v enako 
dobro perst, globoko kot Peter, in tudi perst okoli njega pritisne in zalije 
po Petrovo. Peter razumi rejenje rastljin, ter dobro ve, de drevesce bo 
moglo pred rastjo pridobiti si na tavžente nar manjših serkajočih 
koreninic; mu odreže te-dej vse veje, in mu pusti tri ali še clo nobeniga 
očesa. Jurče pa pusti svojimu vse štiri vejice z vsimi mladičicami, na 
kterih je 150 popkov. Petrovo pahne iz treh pušenih očesic, ali, ko jih ni 
pustil, nekoliko kasneje, iz slepičev tri lepe mladičice. Jur-četovo pa se 
scimi in obzelem na 142 popkih, pa le iz mlečniga, že v jeseni v ta 
namen napravljenega, in ne iz serkajočih koreninic — ki jih še ni — 
vdobljeniga soka; drevesce bi moglo zdaj na tavžente serkajočih 
koreninic pognati, in še 142 scimljenih in obzelenjenih popkov rediti, s 
čem neki? — Vstraši se, obnemore in čez štiri tedne vsahne, ali pa bo 
ostarelo, de bo teško kadaj kaj iz njega.   Če bi imela mali mleka za eno  
detice, bi vender še
SO


154
dvojčke dojila; če bi imela pa šesterčke ali osmerčke, de bi jo zmiram 
molzli, bi poginila mati z osmerčki vred. Tako neumnost je storil Jurče, 
ki je dal svoji hruški ali češnji, ki bi si bila upala le 3 ali 4 popke — ali 
otročičke — prav rediti, v rejo 150 otrok! Jurče vender še pri vsim tem 
misli, de je prav moder človek. — Petrovo drevo čversto rase in dobro 
rodi, Jurčetovo pa ostaričeno boleha in ne rodi, de se to njemu samimu 
čudno zdi. Tako jo zamore po kemijsko razjasnjeni kmetovavec pri zlo 
mnogoverstnih priložnostih bolj prav zadeti, in druge nevedne prehiteti.
    Ti porečeš: res — ta bi ne bila napčna, pa teško je kemijo razumeti. 
— Kaj pa de je ni ravno lahko razumeti; ali spomni se prijatel! de 
pečeni tički nikomur sami v usta ne lete; z umno zvijačo vjeti, potlej 
zadušiti, oskubsti, osoliti, speči, in v usta nesti jih moraš, če jih hočeš 
jesti. Brez truda ni nič! — Ali nimaš tiste iskrice, kiji pravijo um? — 
Kar jih že na tavžente pri druzih narodih razumi, ali tega ne boš ti — ti 
Slovenec — razumel, od kteriga še oznanujejo, de si bistriga uma? — 
Prazna je ta! Ko si pa res bistriga uma — kar mislimo, de ne boš tajil — 
bi se spodobilo, de bi ti drugim napredoval, ne pa za njimi še le 
klaverno kinkal. —
    Kemija v slovenskim jeziku je nov prikazik; z novo učenostjo 
rasejo nove besede, vsak nov zapopadik mora imeti svoje ime, svojo, 
kar se da, lastno besedo. Ti slovensko razumiš, v celi kemii pa nobene 
nove besede ne špogamo, de bi ne bili precej pri njenim vpelovanji 
njeniga zapopadka razložili; torej smo ti sperviga živo priporočili s 
posebno natanjčnostjo na take nove besede paziti, in si njih pomenke 
živo v spomin vtisniti. Ker pa to ob enim, ali z eno potjo ne gre, je treba 
kemijske bukve pogostama, in sicer vsak njih razdelk posebej prebirati 
in premišljevati do razumenja — potlej še le naprej iti. Ali meniš 
morde, de nemški kmet, ki v svojim jeziku dobro bere, bo 
nemškokemij-ske besede in resnice razumel, brez de bi se jih učil? Brez 
učenja ni nobene vednosti; kdor  hoče kaj  vediti,   se mora učiti. —
    V sklepu poglavne kemije smo ti bili do živiga naročili poprejšnje 
sostavke trikrat prav pazljivo prebrati, de bi se bil s kemijskimi 
besedami in resnicami bolj soznanil. Ali si nas ubogal? si jih prebral? 
— Odgovori! — ako nisi tega storil, nikoli ne bo nič iz tebe, tudi 
kmetijske kemije ne boš razumel; na ravnost ti jo povemo, de nikdar te 
ne bodo kemijsko razumnjeniga kmeto-vavca čislali. Ker pa upamo, de 
med našimi kmetijskimi bravci ga ni taciga lenuha, jim še pristavimo, 
de sodniki in pravdosred-niki so si na visokošolstvih celo leto s 
postavnimi bukvami glave belili, in vender jih imajo še pred seboj, de 
zlo pogostama vanje pogledujejo; pa več kakor v postavnih bukvah 
sodnikam vodil, je v naši kemii natornih postav kmctovavcam 
razloženih; imejte jih tedej tudi vi vedno pred očmi, in kar pogostama 
vanje pogledujte. —
Od taciga z nar bolji voljo in gorečo prijaznostjo izusteniga


155
spodbadanja se vernemo k zemlji, brez ktere bi ne bilo clo no-beniga 
kmetijstva.
    Ker se navadne rastljine s svojimi korenikami v perst uterdijo, in 
sicer za svoje žive dni na enakim mestu, in ker ima kmetova-vec z njo 
celo svoje življenje kar veliko opraviti: mislimo, de bi mogel 
mnogoverstne zemlje, iz kterih je perst zložena, po njih lastnostih, kot 
mizar lesove, s kterimi se vsak dan peča, dobro poznati.
   Perst, ktero kmetovavec obdeljuje, obstoji iz kremenine, 
apneniire in ilovnine; iz kremeninniga, vogelnokislo-
apnjeniga in ilovniga peska; iz kalja, natrona in amo-njaka, 
kteri trije so — z raznimi kislinami, kakor z žeplo-, solnitero-, fosloro- 
ali z vogelnokislino v zlo mnogoverstne ukro-tene in raztopljive soli 
zedinjeni — pričijoči; — perst obstoji tudi iz nekoliko gnojca in clo 
malo železa. Zlo umeten kemi-kar bi mende čez cel mesec časa 
potreboval, funt persti v nje obstojne kemijske pervine ločiti. Od 
slednjiga tukaj čislaniga ob-stojniga dela persti — kterih vsak nar menj 
iz dveh kemijskih pervin obstoji — moramo kar je potrebniga, 
povedati.
    Kremenina (poglej 26. §.) — obstoječa v enaki meri iz ruda 
silicium in kislica, torej od kemikarjev ne več za oki-sanca ampak 
za kislino spoznana — je čista, kakor jo iz vleden-ca ločijo, bel in 
ojster prah. Taka zemlja, v vodo verzena, pade na dno; je na mero čez 
dvakrat težji kakor voda; le četerti del svoje teže je popije, in voda se 
pri enacih okoljnostih dvakrat pred kot iz stolčene krede, in petkrat 
pred kot iz ilovnine posuši ali spuhti. Ne de bi kmetovavci te zdaj od 
nje oznanjene lastnosti pozabili! —
    Vse travne in žitne steblica je potrebujejo, večidel tudi drevesno 
perje za zgornjo bolj usnjato in terdo kožico i. t. d. Ne vselej, pa vender 
v posebnih okoljstavah se v vodi raztopi, in postane nekoliko žlezicu 
(Schleimstoff) podobna. Čiste, same kremenine ni v nobeni persti najti, 
pa vender tudi ni persti brez nje; v peskasti je je preveč, de taka perst 
vode ne derži; združena je ali s kaljem, ali natronam, ali apnam i. t. d. 
Če v persti kremenina premaguje, ji pravijo kremenopeše-na perst; 
če premaguje apnenina, ji pravijo apnjena perst; če ilovnina, ji 
pravijo ilovna perst ali ilovka. Navadni kmetovavci, ki ne delajo 
tanjšiga razločka, vsaki persti, kjer kremenina premaguje, pravijo 
pešenka ali pešena zemlja. V slednji persti so vse tri zemlje 
namešane.
    Kremenina je kot kislina z kaljem, ali natronam, ali apnam 
zvezana v soli, ki jim kemikarji pravijo: silikati; če pride vo-
gelnokislina v vodi raztopljena do taciga silikata, se bolj žlahla z 
njegovo podlago ali lugasto soljo kot kremenina, in se te-dej zedini z 
njo, postane vogelnokisla sol, kremenina pa zdaj razvezana in prosta se 
v vodi v žlezic raztopi, de jo rast-ljinske koreninice lahko poserkajo; 
ravno tako se tudi zdaj imenovana vogelnokisla sol v vodi za živež 
rastljin raztopi.   Poglej
    

156
takole in ne drugači dobi rastljina potrebne kremenine, dobi pa tudi po 
ti poti iz nove ravno imenovane soli vogelca in ka-lja, ali natrona ali 
pa apna; ker vsiga tega v svoj živež potrebuje.
    Apnenina — obstoječa iz 28 stotin kislica in 72 ruda kalcium — 
ko si jo kemikarji za skušnje čisto odločijo, je zbo-deča in sklijoča na 
jeziku, se požrešno in žvergljaje vode napije, in sčasama tudi 
vogelnokisline navzame, de postane tako zopet navadno apno. 
Razpadene čiste apnenine se clo nikjer na svetu ne najde. Vsako 
navadno apno je večidel na-siteno z vogelnokislino; takd je iz 
apnjenika ali krede stolče-no apno dvakrat težji od vode, in se je napije 
za polovico svoje teže, pusti jo pa iz sebe tudi pred ko ilovnina.
    Taka, tedej vselej vogelnokisla apnenina, je v slednji persti ali kot 
zemlja, ali kot pesek pričijoča; ko je je preveč, ji pravijo apnjena 
perst. Apno, samo na sebi teško raztopljivo v vodi, se veliko raji 
raztopi, ko je voda kaj bolj z vogelnokislino navdana. Na vsaki apnjeni 
njivi, kjer se iz gnojca po veliko vogelnokisline nareja in v vodi raztopi, 
zamore tudi taka voda apno veliko lože v sebi raztopiti in raztopljeno po 
koreninicah rastlji-nam v živež pošiljati. Skorej vse vode iz studencov, 
in druge od deleč pritekajoče imajo v sebi raztopljine vogelnokisline in 
apnenine; če se taka po senožeti speljuje, jih ne bo samo močila, 
ampak jih tudi z vogelnokislino in apnenino gnojila; zakaj mnoge 
trave, kaj bi rekel? mende vse rastljine potrebujejo v svoj živež tudi 
apnenine. Preveč apna v kaki persti ni tečno rastljinam, zalesti v njih za 
potrebo odperte žilice ali posodice, de se ne more sok prav v njih 
premikati. Vse, česar je preveč, je škodljivo.
    Ilovnina, de sije ravno nobena rastljina v svoj živež ne 
potrebuje, vender veliko k nji izrejenju pripomore; čista, ločena iz 
goluna, obstoji po spricevanji glasovitiga kemikarja Bercelja iz 47 
stotin kislica in 53 ruda alumnium. Taka zemlja, bela, voljna, se 
prime jezika, in je pri enaki meri nekoliko čez dvakrat težji od vode; 
napije se je pa poltrikrat svoje lastne teže; tako z vodo nasitena je 
nekimu mehkimu, voljnimu in vlačnimu testu podobna, de se ji po 
volji vsaka podoba lahko da. Enkrat vode do sitiga napita, se je kar 
teško znebi; le silno nerada, posebno če se je po verhu posušila, jo od 
sebe da. V močnim pgnji se silno vkup stisne, postane terda, odda vso 
vodo, potlej bi se je pa tudi nikoli več takd ne napila. Čiste, same 
ilovnine se clo nikjer ne najde; naj čistiši je v višnjevim zlo žlahnim in 
dražim kamnu zafiru, ki obstoji iz 92 stotin ilovnine, sicer pa iz 
kremenine in nekoliko železica, ki mu farbo da. Veliko dražji cene za 
kmetijstvo pa je lastnost ilovnine, de vodo obderži in de je 
vlačljiva.
    Ilovnina je vsake persti in slednjiga kamna več ali menj 
obstojni del, namešana s kremenino, apnenino, s kaljem, natro-nam, 
žeplam i. t. d.   Kjer je je veliko vkup, de ni v kamnje
    

157
zvezana, ji pravijo: ilo ali ilovca; ta je pa, po razločku primer 
obstojnih delov med seboj, brez številnih baž, vsaka je nekoliko 
drugačna od družili. Ko je v kaki persti v primeri več ilovnine, ji 
pravijo ilovna perst ali i lov k a. Ker je ilovnina povsod, je tedaj tudi 
v vsaki persti, ko se nam ravno suha zdi', čez vse naše navadne 
zapopadke obilo vode, tako tudi v primeri ob sušah; trikrat pred bi ob 
sušah vse posahnilo, ko bi n& bilo v zemlji po več vode, kakor se nam 
na oči zdi. — Takor je voda tudi poglaven obstojni del persti.
   Ilo ima v zvezi s kmetijstvam nektere nar potrebniši in tedej zlo 
služivne lastnosti, druge pa škodljive. Prav je, de se tako močno včde 
napije; ta pride rastljinam pri vročinah in sušah kar zlo na hvalo; prav 
je, de je mastno, lojeno, vlačljivo in vmazlji-vo; ves gnoj, vse organske 
ostanjke, ki v njega pridejo, za-gerne, vmaže in zalima, de ne more 
kislogaz tako močno in berž do njih, de tedej bolj počasi razpadejo, in 
po malim in za prav delj časa zdajajo; vogelnokislina in posebno 
amonjak, ki se v njem po počasnim trohnjenji ali gnjijenji iz organskih 
reči nare-jata, ne moreta ne v zrak oditi, ne od dežjev sprana biti; nič ne 
gre v njem pod zlo, vse pride rastljinam k pridu. Ako je apnjena ali 
pešena perst že ob ves živež za rastljine prišla, jih ilovna perst še 
bogato redi. Kmetovavec, akoravno vsiga tega nič prav ne razumi, 
vender iz vsakdanjih skušinj terdi, rekoč: ilovna perst — 
deržeča perst. —
    Ilo, ko se je vode napilo, ji ne pripusti nikakor se skozi oce-jati; če 
je tedaj več vode, kakor je ravno potrebuje, de se je napije, in če je svet 
jarčkast ali nekoliko vdan, se bo na ilu luža naredila, ktera pa, če se 
berž ne posuši, ali ne odteče, nobeni rastljini ali klijecimu semenu 
teknila ne bo. To ilovčno lastnost obračajo k svojimu pridu malnarji, ki 
svoje jezove, in zidarji, ki svoje kapnice z ilovco zabivajo, de bi jim 
vodo deržale. Posker-beti je pa treba, de ne pride do taciga zabitiga ila 
nobena kore-nika kakiga blizo rastečiga drevesa; zakaj, ko bi korenika s 
ča-sam ilo prederla, in kasneje strohnela, bi po taki luknji voda znad 
jeza, ali iz kapnice odtekla.
    Ilovca preveč vlačna ne pusti tistim komej vidnim, serkajočim, 
rastljinskim koreninicam po sebi prebadavaje razlezti in razpro-storiti 
se, de bi potrebniga živeža iskale, torej se večkrat na nji clo nobena 
rastljina jako ne obnaša. Po močno pešeni, ali tudi apnjeni persti se take 
serkajoče koreninice clo lahko razlezujejo; voda pa gre, posebno skozi 
pervo, kot skozi rešeto; tudi preveč apnjena je dolgo ne obderži. Iz tega 
je očitno, de nobena perst, v kteri ena teh treh zemelj zlo premaguje, ni 
rastljinski rastvi šluživna. Če hočeš tedaj kako perst obdelovati, 
poskerbi, de bo — če še ni iz teh treh zemelj taka zmes postala, de bodo 
v nji te tri zemlje ena drugi vago deržale, to je, de se bodo v nji vse do-
bre in služivne lastnosti razravnale, vsim zemljam podelile, in po tacim 
razravnanji škodljive lastnosti zgubile. Perst ali zmes mora biti 
ilovna, de vodo, gnojic, vogelnokislino in amonjak obderžuje;
    

138
mora pa tudi apnjena biti in peskasta, de je bolj rahla, de se 
koreninice, jo prebadaje, lože po nji razlezujejo, in de se voda, kar je je 
preveč, skozi njo oceja. Od taciga popravljanja persti bomo pa v 
naslednjim §. govorili.
    K obdelovanju'pripravna perst mora tudi nekoliko iz peska obstati, 
ne samo zavolj tega, de je bolj rahla, ampak tudi iz dru-zih vzrokov; 
zakaj perst, v kteri bi ne bilo clo nič več peska za razpadati, bi 
nerodovita postala, pa tudi veter bi jo razpihal, in vode bi jo odnesle. 
Taka perst bi se mogla z novim peškam previditi. Ap njeni pesek 
razpadavši ali sperstivši seji daje vo-gelnokisline in apnenine, ki se je je 
že tolikanj s pridelki odpeljalo; kremenasti ji daje kremenine v živež 
travnih in žitnih stebel, kalja, natrona i. t. d.; ilovni pesek sperstivši se 
tudi kalja, natrona, žepla i. t. d.
    Vse kamnje nar višjih in nar starjih gor (25. §.), ki se je iz 
stopljenih rud uterdilo ali uledenilo, torej jederčasto postalo, obstoji v 
100 funtih svoje teže iz 6 do 7 funtov kalja, pa tudi iz toliko funtov 
natrona. Bazpadnina ali sperstenina iz taciga kam-nja, obstoječa v 
pesku in zemlji, raznesena iz gor po vodah na vse kraje sveta, obstoji 
tedej tudi nekoliko iz kalja in natrona tako', de je ni zemlje ne persti na 
svetu, de bi ne imela več ali menj kalja in natrona v sebi.    
 Kali — obstoječ iz kislica in ruda kalium— je razjed-Ijiva in 
sklijoča reč, ktero naše perice v vodi iz pepela v lug raztopijo, torej ji 
pravijo lugasta sol; v potašeljni je z vogel-nokislino zedinjena. Če 
bi bil kali čist in razvezan v zemlji, bi vse koreninice razjedel, de bi 
poginile; v persti je vselej ali z vogelno-, ali z žeplo-, ali s 
solniterokislino v ukroteno sol ze-dinjen, ktera se v vodi raztopi, de 
serkajo iz nje koreninice nekoliko kalja, in tudi vogelca, ali žepla, ali 
gnjilca. Zedini se tudi kali s kremenino — ki je kislina — v sol 
silikat, kakor smo že rekli; vogelnokislina pa, če pride v vodi 
raztopljena v njega dotiko, se zedini s kaljeni, s kterim je v bližnji 
žlahti, v novorastopljivo sol, de kremenina prosta postane in se lože v 
vodi za reditev rastljin raztopi, vogelnokisU kali pa tudi, kakor smo 
ravno rekli, v rejenje rastljin služi. Preveč kalja bi rast-ljinam 
škodovalo; če bi ga pa premalo bilo, bi se ne obnašale, ker ga v svoj 
živež potrebujejo. Gospod Bog je to tako' vstvaril, de se kali le počasi in 
proti iz svojih terdnih zvez razvezuje, in s kislinami v raztopljive soli 
zedinuje. "V ilovčnim pesku ga je veliko; tako ilovo perst le pogostama 
rahljaj, de se bo vogelnokislina lože z njim v rastopljivo sol zedinovala.
    Bazun kalja, ki se iz kremeninniga in ilovniga peska razvezuje, ga 
je tudi nekoliko taciga, ki — kakor smo od vogelca in kislica povedali, 
ali tudi kakor nekaj natrona, žepla in fosfora — v vedniru kolobarji 
okoli gre; kali je obstojni del žival in rastljin; ko te razpadejo, pride 
iz njih po gnoji ali pepelu v v perst, iz te pa kot živež nazaj v živali in 
rastljine i. t. d.
Ako spelješ tedej obilno gnoja na njivo, jo boš dobro s ka-


159
Jjem previdil, zakaj nezgorljiv in nesognjiljiv je ostal v gnoji, razun, ko 
bi se ga bilo kaj s kako kislino v ukroteno sol zedi-nilo, de bi se bil tako 
v gnojenici raztopil in z njo odtekel; tudi v nezluženiin pepelu ga 
zamoreš veliko na njivo spraviti. Še bolj prav in z večini dobičkam bi 
pa kali v pepelu po seno-žeti raztrosil, kjer ga gosto rasteča trava zlo 
potrebuje, in kjer se pri nikoli preorani senožeti ne more vogelnokisli 
gaz lahko v tla do njega iz peska razvezati, in se z njim v raztopljivo sol 
zediniti.
   Preoraj dobro njivo, na kteri si imel 8 ali 10 let nemško deteljo, 
dala ti bo, brez de bi jo gnojil ali s pepelam natrosil, dva kar lepa 
pridelka; deteljne korenine so iz globociga veliko kalja poiskale in bolj 
visoko spravile; take korenike — ki jih ne gre tedej za oginj pobrati — 
dajo razpadaje novimu sadu- obilo kalja, iz vnovič preorane persti pa 
dobi dovelj  druziga živeža.
—	Na tako njivo pa, nikar 10 let potem več detelje ne sej; zmol- 
ženo globoko se mora popred z rastopljenimi solmi znovič napol 
niti. Na mlakasti senožeti ti rase konjsko seno, ki ne po 
trebuje clo nič kalja; če jo pa prav dobro s pepelam natrosiš 
in ji tako obilo kalja daš, bo znovič na nji vdovsko seno raslo, 
ker zdaj potrebniga kalja v svojo rejo dovelj dobi.
   De bi svojim radovednim bravcam nekoliko vgodili, jim hočemo 
povedati, de je nek Francoz že pred več leti razne, dobro suhe reči, pa v 
enaki teži sožgal, in de je dobil kalja alj pota-šeljna: iz turščniga steblja 
17 funtov, iz sončnocveitličniga ste-blja 20, iz tertniga rožja ali lesa 5, 
iz verboviga lesa 3, iz hrastoviga lesa 1, iz jeloviga lesa 1/2, iz praprota 
v velcim ser-panuv4, iz pelina pa 73 funtov.
    Če so ravno drugi nekoliko drugačne primere našli, toliko ostane 
vselej gotoviga, de turščevna, tertno rožje in pelin v primeri nar več 
iz kalja obstoje; tursično slamo s pelinam vred
—	pa tudi osat — gre tedej v gnoj spravljati, de pride na njivo 
novi turšici v rejo; tertno rožje pa in vse tropine nazaj v nograd 
zakopuj. Chaptal (Šaptal) pravi, de 500 funtov pepela iz 
sožganih tropin dajo 110 funtov kalja; poprejšnja rastljina bo 
razpadena novi enakiga plemena mende vselej nar tečniši živež. 
To iz naše kemije slednji kmetovavec prav lahko razumi. —
Natron ali soda — ki iz kislica in ruda natrium obstoji
—	je druga lugasta sol, kot kali razjedljiva in sklijoča, v sled 
nji persti več ali menj pričijoča, nikoli prosta, ampak vselej z 
eno ali drugo kislino v neko ukroteno in v vodi razstopljivo sol 
zedinjena, de jo tako koreninice lahko poserkajo. Natron je na 
vadno s klorovodencam — solnokislino — zvezan v navadno 
kuhinsko sol, tedaj ga mora tudi v morji obilo biti. Človek, 
vsa živina in vse rastljine ga v živež potrebujejo in po soli do 
bivajo; mnogotere rastljine bi brez njega clo ne rasle. Take se 
najdejo po bregovih prek morja; če jih sožgo, dobijo iz njih pe 
pela natrona namest kalja. Od kod ga pa te rastljine tolikanj do 
bivajo?  —  ali ne iz morja spuhteniga in v zraku raztopljeni-


160
ga po serkajočim perji? Tudi so vse paše prek morja bolj re-divne, ali 
ne zavoljo natrona? — Ali ni tvoje seno, če ga, ko ga na hlev spravljaš, 
nekoliko o soliš, de se malo vgreje, spoti in sol poserka, veliko 
tečneji? Ako bi ti sicer postrežena njiva, ali kaka senožet ne hotla 
dobro roditi, in ko ti clo nobeniga vzroka od tega ne spoznaš; raztrosi 
po-nji nektere funte soli, in če ji je natrona manjkalo, bo zdaj čuda lepo 
rodila. Preveč natrona pa ali soli, bi vse požgalo, in delj časa bi na 
takim mestu nič več ne raslo; naj plane morje za nektere dni na kako 
njivo, nič ne bo več na nji raslo, dokler ne bodo deževne sladke vode 
pre-večno sol iz nje odnesle.
    Amonjak, obstoječ iz veliko gnjilca in malo vodenca — je 
tretja pa gazna lugasta sol, ki se zlo rada v vodi raztopi; ze-dini se tudi 
z mnozimi kisi/nami v ukrotene, ne bežeče in v vodi raztopljive soli; le 
tako raztopljeniga ali samiga ali v mnogih soleh zvezaniga, rastljinske 
koreninice serkajo. Nareja se pod in nad zemljo pri gnjijenji 
živinskiga gnoja, več pa še pri trohnjenji in gnjijenji ljudi in 
žival, ktere bolj kot rast-ljine iz gnjilca obstoje. Ko se pod zemljo 
nareja, ga ilovnina, kakor po nekim žlahtanji proti sprejemlje in 
ohranuje za prihodno rabo, de se v živež rastljin ali sam, ali z raznimi 
kislinami v soli zvezan raztopiva; če pa organske reči nad zemljo 
gnjijejo, beži amonjak iz njih kot gaz v zrak, kemikarji so se prepričali, 
de je v-zraku ali še sam, ali pa že nekoliko z vogelno- ali sol-
niterokislino zedinjen. Rastljine bi ga tedaj lahko po perji iz zraka> če 
ravno kemikarjam nevidno serkale, kakor mnoge rastljine natron, ki iz 
morja puhti. Ker je sam, in tudi v razne soli zvezan zlo raztopljiv, je 
lahko Liebigu in družim kemikarjam verjeti, de ga poletni dežji — 
pozimi se ga malo nareja — iz zraka na zemljo pograbijo. Ker je pa 
sam, in ker so vse soli, v ktere je zvezan, zlo raztopljive, se mora on, 
kakor vse njegove soli po vsi zemlji celiga sveta razlezovati, de je tedaj 
ni nobene persti brez amonjaka.
    Postavimo, de bi ti imel en oral njive brez vse soli v nji, in de bi 
pred pohlevnim dežjem 10 funtov kuhinske soli po nji na enako mero 
raztrosil tako, de bi se povsod enako, in dva pednja globoko raztopila: ti 
bodo kemikarji to sol — kaj pa de z velikim trudam — našli, in, brez de 
bi se veliko pomotili, prerajtali, de jo je na njivi blizo 8 do 12 funtov. 
— Tako tiči nekaj amonjaka v ilovni persti skritiga; nekaj ga je z 
vogelnokislino zvezaniga in v vodi raztopljeniga; nekaj pa ga je z 
mnogimi druzimi kislinami v raztopljive soli zvezaniga, de tako vse 
rastljine celiga sveta iz amonjaka tudi gnjilic, ki ga v živež potrebujejo, 
dobijo. Če bi pa ti hotel na majhnim prostoru veliko rastljin ravnati, in 
od njih bogat pridelk imeti, bi mende iz zdaj imenovaniga amonjaka 
premalo gnjilca v živež dobile; — ko bi hotel res od njih veliko 
pridelati, bi jjh mogel po družili potih in sicer bogato z gnjilcam 
previditi. Če ravno gnjilogaza v zraku vselej na enako mero ostane, teče 
nekoliko druziga gnjilca zmirej okoli v kolo-
    

161
barji iz vsih razpadenih žival in rastljin v perst, iz persti pa nazaj' v 
živali in rastljine i. t. d.
    Gnojic smo že v misli vzeli, ko sma razlagali rejenje rastljin, in 
smo povedali, de se vsi živalski in rastljinski, ne še po-polnama 
razpadeni in večidel černi ostanjki v persti, gnojic imenujejo; tudi 
smo pristavili bili, de v očitnim gnojcu je nar več laknjica. Lahko je 
razumeti, de po trohnjenji in gnjijenji, in te-dej daljnim razpadanji 
gnojca se zmirej proti vogelnokislina pa tudi amonjak narejata, oba v 
služivno rejo rastljin. Poprejšnji kemikarji so menili, de rastljinske 
koreninice sok taciga gnojca, tedaj neko gnojničico serkajo; razločili so 
ga v voljniga in kisli— ga, sedanji so pa prepričani, de rastljine nič 
taciga ne pijejo, de vse mora popred razpasti, in se v vodi ali kot gaz ali 
kot sol raztopiti, potem še le ga koreninice z vodo vred v živež rastljin 
povžijejo.
   Žeplo, ki ga je navadno po malim, nekoliko po več v ilovnati persti, 
se-samo v vodi ne raztopi'; zedinši se s kislicam postane žeplokislina; 
tako se pa dalej zvezuje z mnogimi okisanci v soli, ktere se lože v vodi 
raztope, de tako rastljine tudi nekoliko po-trebniga žepla dobijo. 
Marsikterim rastljinam, posebno vsimu sočivju, ali tacimu zernju, ki se 
v stročji zredi, je žeplo zlo potreben živež.
   Fosfor se zedini s kislicam v fosforokislino, ki je pa v zre-ditev 
vsiga žita močno potrebna; ko bi je žita na njivah v raznih raztopljivih 
soleh ne našle, bi polniga in lepiga zernja ne dale. Če bi kaka njiva 
sicer močna bila, pa fosforokisle soli ne imela, bi se s somleto kostno 
moko zamogla namestiti, ki je fosforo-kislo apno; taka moka bi se 
mogla popred z žeplokislino nekoliko pomočiti, de bi se malo vgrela, in 
de bi se žeplokislina, ki se bolj kakor fosforokislina z apnam žlahta, s 
tem v žeplokislo apno, to je gips, zedinila in fosforokislina v rejo žita 
prosta postala. Baron Babo misli, de tako bi se dala na dobri njivi po-
redama dvakrat prav lepa pšenica pridelati. Ker se v persti po pridelkih 
povžito žeplo in fosfor zmiram iz žival in rastljin po gnoji v nji 
namestujeta, ju malokdaj primanjka, razun na njivi zanikerniga kmeta, 
kterimu že tako vsiga primanjkuje.
    Od železa, ki ga je povsod, če ne dosti pa saj po malim, le 16 
povemo, de zedinjeno z malo kislicam, tedej v okisljanc, je v vodi 
navdani z vogelnokislino, močno raztopljivo in rastljinam škodljivo; 
zemljo s tacim železnim okisljancam preveč navdano je treba 
pogostama preoravati in rahljati, de se več kislica z železarn v okisanc 
zedini, kteri se pa več v taki vodi ne raztopi in tedaj enako železo zdaj 
neškodljivo postane. Na tako z železnim okisljancam navdano njivo ali 
senožet bi se moglo tudi živiga apna raztrositi, de hi iz vode 
vogelnokislino poserkalo, in de bi se tako v nji železni okisljanc ne 
mogel več raztopiti.
    Prosimo tega nekoliko širokodolziga, pa zavolj razumenja 
kmetovavcu zlo potrebniga razlaganja nam nikar ne zameriti; če ne bo 
vedil iz česar njegova obdelovana perst obstoji, in kaj se vse
31


163
v nji godi, kako' bo neki svoje dela kemijskim postavam in vodi-Iam 
primerjeno k svojmu večimu dobičku speljeval? — Kmet, kteri vsiga 
tega nič ne razumi, ne bo svoje persti, če bi še tako potrebno in priložno 
bilo, nikoli popravil; ne bo svoje zemlje prav in ne s takim veseljem 
obdeloval; njegovo delo bo večkrat sužniskimu, ali z nevoljo 
storjenimu podobno, ali delal bo kot upre-žena živina brez vsiga 
premislika.
    Presvitli cesar dcrži na vsih visokih učiliših učenike naravoslovja, 
učenike kemije, učenike kmetijstva, k čemu vender to? — ali ne v 
razjasnjenje celiga cesarstva? Kdo ima pa narveč z na-torstvam 
opraviti? ali mestnjani? ali vojaki? ali kmetovavci? ali kupci? — Ali ne 
kmetovavec? — ali bi se ne spodobilo tedaj, de bi tudi on z njega 
postavami nar bolj soznanjen bil? Z nator-slvam in njega postavami 
soznanjeni, tedaj razjasnjeni in zbrisani kmetovavec zamore v 
kmetijstvu lepe izglede dajati, de jih menj razumni kmetje posnemovaje 
k svojimu pridu obračajo; tako se umno kmetijstvo čedalje bolj širi. —
    Od poslednjiga mini se je človeštvo v našim cesarstvu za 7 
milijonov duš pomnožilo; ali veš, de je milijon po desetkrat sto tavžent? 
tedaj je 70krat po sto tavžent več duš. V druzih 30 letih
—	ako nam Bog mir poterdi — bi se jih utegnilo še za druzih 7 ali 8 
milijonov pomnožiti; od kod pa kruha za tolikanj več ljudi?
—	Gore se ne dajo odriniti; polje, — pa tudi cesarstvo — ne razširiti; 
ni je zemlje, de bi ne bila že v lasti in posestvu; kar je je zato, so jo že 
večidel povsod pod drevo spravili; — od kod tedej kruha pričakovati, 
prasamo vnovič, ssa 14 ali 16 novih milijonov ljudi v cesarstvu? — 
Zemljo bo treba k obilnišim pri-delkam primorati, to pa ne drugači, 
kakor z znanstvam vsih natornih postav, ki so v večih ali manjih 
zvezah z rejenjem rastljin, in z obernjenjem teh postav na kmetijstvo. 
Ali ni tedej prav, dragi Slovenci! de se tudi vam v vašim jeziku take 
postave nator-stva razlagajo? ali bi se ne imeli tega prav veseliti? in se 
jih na vso moč, in le k svojimu pridu navdati?
    Mi upamo, de že iz tega, kar smo desthmal od kmetijske kemije 
povedali, ste se že nekoliko prepričati mogli, kako koristna de je za 
kmetovavca. Kemijske resnice so zlate zernica, ki va-gajo po cekinu; — 
več ko jih uloviš, lože se boš z njimi za kruh previdil. Torej, ljubi 
prijatel! — zamera gori zamera doli — pred ko se prihodnjiga sostavka 
lotiš, v kterim bomo povedali, od kod de nam perst prihaja, in kako jo, 
če ni koristna, popraviti — ti serčno priporočimo, pričijoče štiri 
sostavke — to naj težji od vse kmetijske kemije — saj trikrat še, pa 
prav pazljivo prebrati in primisliti; zakaj tri ni še zadosti, če jih v resnici 
razu-miš, bi jih mogel tudi vedno v spominu ohraniti, de bi naslednje 
lože razumel, in pri kmetijstvu, kar bi se dalo, po njih ravnal; v tacira 
branji se tedej ne smeš nikakakor prenagliti.
    

163
§. 69.   Od kod vsa perst? in kako nekoristno
popraviti?
    Kamnje je sceljena, uterjena, ali terdd zvezana zemlja; vse zemlja 
pa je sperstenjeno, razpadeno kamnje; iz kamnja se nareja zemlja, pa 
tudi iz zemlje, v posebnih okoljnostih, kamnje. Učeni razločijo kamnje 
dvojne baze, eno prestaro, drugo pa mlaji. Nar višji gore in nar 
večiglobočine, tedej rebra sveta, obstoje večidel iz prestariga 
kamnja, ki se je uterdilo iz stopljenih rud, kakor se spljuvane žlindre iz 
mnozih gorečih gora še dan današnji ohladivši se v kamnje sedijo; v 
tacim kamnji se ne najde tudi ne nar nianjšiga ostanjka kake organske 
reči, ne okamnin, pa tudi ne vtisk od nje. Visoke gore iz taciga kamnja 
so včasi silno stariga sveta po verhu zlo sperstenele; vode so pa tako 
sperstenino v morje znesle, kjer se je vlegla, ulerdila in znovič kamnje 
postala. Neznane podzemeljske moči so tako uterdino k novim hribam, 
dostikrat k visokim goram kviško vzdignile, ali morje se je pogreznilo, 
de so na dan prišle, in te nekdaj v vodi sceljene gore ali hribi obstojijo 
iz zlo mnogoverstnih žil ali leg; v tacim tedej-mlajšim kamnji se pa 
najde veliko okamnjenih ostanjkov od živalstva in rastljinstva, ali njih 
vtisk.
    Vse gore pa, naj bodo starji ali mlaji, se sperstevajo in razpadajo 
tako, de se vedno nižajo, doline pa zmirej višajo. Ni ga tako terdiga 
kamnja, de bi ga neutrudeni in neuguljeni zob časa ne zglodal, ne 
somlel, in v prašno zemljo ne spremenil; to se sicer skrito pred našimi 
očmi godi, pa vender lahko je razumeti. K temu pripomore gorkota, 
zrak in mokrota. Kamen ima v sebi na tavžente ali milijone nevidnih 
luknjic, kakor jih imamo mi po svoji koži; gorkota jih razganja, de veči 
postajajo; vogelnokislina iz zraka se lože va-nje zarinva, in žlahtaje se s 
kaljem in natro-nam se sprijemlje z njima v raztopljive soli, ktere pa 
voda, ktera tudi v razširjene luknjice lože zahaja, odnaša. Dalej, kadar 
voda vsakdanjih ros ali dežjev va-nje pride, in v njih zmerzne, raz-žene 
kamen in odkroji od njega kakor kamnar z zagojzdami mnogo, ko ravno 
večkrat nevidno drobico. V take luknjice se zari-nejo tudi koreninice 
mnozih na kamnji rastečih rastljinic, ki jih je viditi po kamnji v podobi 
belkastih, sivkastih, rumenkastih ali tudi rudečkastih zvezd, ali tudi 
koreninice mnoziga mahii; take koreninice napivši se vode v luknjicah 
tudi kamen razganjajo, de mnoge lusknice od njega odpadajo. Tako se 
zmirej zemlja dela. Če napolniš pušo z graham, in jo z vodo naliješ, se 
ho grah tako napel, de ti bo pušo razgnal, počla bo. Marsiktero kamnje 
veliko hitreje od druziga razpade; tako razpadanje gre zmiram naprej; 
če zgubi skala v enim ali v 10 ali 20 letih funt teže, vender je iz nje za 
funt zemlje postalo, in skala je za toliko lože, dokler počasi počasi ni 
več znamnja od nje. Če kamin v grušič ali pesek razpade, bo zdaj grušič 
ali pesek večkrat še lože naprej razpadel; zrak in voda se od več strani v 
nju zarinovata. Takole se iz kamnja po gorah in povsod drugej vedno 
zemlja nareja.
    

164
    Vsa perst na gornjih ravninah, straneh ali dolinicah je — ra-zuu 
gnojca — iz enacih zemelj obstoječa, kakor gorno kamnje; če hočeš 
vediti, iz kakošnih zemelj obstoji perst kake doline med dvema gorama, 
poglej na nju kamnje, in precej boš vedil; naj bo pa ena gora iz veliko 
bolj terdiga kamnja od druge, bo dolina večidel iz zemlje mehkeji gore 
obstala; tako obstoji naša Ipav-ska dolina, ležeča med terdim 
apnjenikam Nanosa in ineh-kejimi soldanastimi hribi, bolj iz 
razpadeniga soldana (laporja); tako tudi vse druge doline med K 
rasam in Nanosam doli do Gorice.
    Veči dežji, povodnji in naljivi ne spirajo samo zemlje iz hribov in 
gora, ampak pobirajo tudi pesek, grušič, neso velike kamne, valijo in 
pahajo tudi cele veči stene iz gora na ravnine; bolj dereče ko so vode, z 
veči močjo vse tako, in toliko dle naprej neso'; ko pridejo pa na ravne 
polja, popusajo zmirej tezeji od zadej, narpred stene, potem kamnje, 
grušič, pesvek, dokler zadnjič tudi vsa zemlja iz njih na dno ne pade. Če 
bi se še tako robato kamnje v dereče vode zavalilo, in če ga voda naprej 
pomika ali nese, se bo čedalje bolj med seboj dergnivši vbrusilo ali 
vgladilo, — bo bolj kroglam ali voblam plosicam podobno postalo; 
koliko zemlje se s tacim dergnjenjem naredi! — Kar se koli ta-ciga 
okroglo vglajeniga kamnja ali grušča na svetu najde, ako-ravno na 
visocih hribih, je le od derečih vod in na daljnih potili vglajeno bilo; 
tako smo našli pred nekimi tedni nad Marburgam verti visokih 
nogradov brodnino iz Drave. Pri Kraj nji se kar lahko vidi, kako visoko 
ste nekdaj Sava in Kokra svoje strugi imele. Vsi malinski kamni so se iz 
znovič sceljene brodnine naredli.
    Kakor je Gorensko polje pomaknina ali znos Save, je tudi 
Ptujsko znos od Drave in mende tudi Mure. Goriško in Gradiš k o 
polje je Soča nanesla, ktera ločivši Goriški grad od Briških goric je 
po ravnini razsajala, de je bilo kaj. Kar je ravnin po našim Talijanskim 
od Gorice zmirej doli memo Milane, širokih po 6 do 8 milj, je zgolj 
pomaknina in znos iz belih gora; pa ta ni povsod enake dobrote in 
veljave; bliže pod gorami, ko ravno na ravnini, ostajalo je vselej tezeji, 
ko ravno pesek, lažji je pa voda zmiram dle nosila, de je perst večidel, 
kakor se niže za vodo gre, zmirej bolj rahlja in rodovitniši. Zlo velike 
reke ne pridejo nikoli iz gor take kakoršne so; v take reke iztekajo od 
desne in leve mnoge druge večkrat tudi velike reke, ktere pridejo iz gor 
in dežel zlo mnogo verstniga kamnja. Daljni znos tacih poglav-nih rek 
je vselej nar rodovitniši zmes; to se vidi prek Donave na niskim 
Ogerskim, v Banatu, in v turški Bulgarii na desni in v Valahii na levi 
strani te zlo velike reke. Ni čuda ne, če na takim znosu po večkrat 
zaporedama nar lepši žita prideljujejo, brez de bi jim gnojili; de bi jih pa 
zmiram naprej na enačim mestu brez gnoja pridelovali', — ta je pa 
prazna. Tudi Rajn je znesel blizo svojiga iztoka enako rodovitno zmes, 
in tako druge zlo velike reke. V Egiptu imajo tri mesce terpečo 
povodinj od reke Nila; močno kalna voda te reke jim celo deželo 
pognoji; precej za
    

165


povodnjo oborjejo in vsejejo, in imajo, brez de bi celo leto kaj dežja 
imeli, pa pri zlo velicih rosah kar obilne pridelke, tako, de se imenuje 
Egipt žitna zaloga za celo Turčijo. Reka Nil, ki jim pomoči in pognoji, 
jim priteka iz zlo daljnih mende še zmi-rej neznanih dežel.

   Soldan ali lapor (Mergel) se je tudi v morji iz raznih sper-stenjenih 
in razpadenih znosov uterdil; večkrat se v njem po veliko školjk, to je, 
hišic zlo mnogoverstnih ali znanih ali neznanih morskih žival najde; 
tudi se najdejo v njem razni drugi organski pa večidel okamnjeni 
ostanjki. (Soldani so v mnozih deželah tako rav iz mnogoverstniga 
namešani in zloženi, de, ko razpadejo — ar se na zraku berž zgodi — 
ni bolji persti za marsiktere žitne in vinske pridelke.
   Marsikteri strašni potopi so večkrat iz celih dežel prosto kam-nje, 
grušič, zemljo z rastljinami in živalmi vred pobrali in na kako mesto ali 
kraj po 20 do 500 čevljev globoko spravili (diluvium), kjer se včasi cele 
večkrat okamnjene drevesa, posamesne kosti, zobovi ali tudi cele kostja 
dostikrat tudi zlo velicih, čudno stvar-jenih in neznanih žival izkopljejo. 
Take kosti in druge organske ostanjke spravljajo učeni s posebno 
radostjo v prepričanje zlo velikih in nešteviinih prememb, ki so se v zlo 
starih časih ne svetu godile.   Take potopne zmesi in znosi so velikrat 
zlo rodovitni.
    Vsako perst, ktere so se bili ljudje lotili obdelovati, so prekopali ali 
preorali in vse debelji kamnje pobrali in iz nje spravili. S 
prekopovanjem in preoranjem se vsaka perst boljša, zakaj tako 
se grušič ali pesek v nji dergne in hitreji razpada, pa tudi voda in zrak 
bolj va-njo gresta, de, kakor smo že gori povedali, k daljnimu 
razpadanju grušča ali peska v zemlje, kali, na-tron i. t. d. v nji veliko 
pripomoreta.
    Našim bravcam je dobro znano, de ne vsaka perst, ki se iz kamnja 
na gornjih planjavah, dolinicah ali straneh nareja, de ne vsaka, kije iz 
hribov v doline zlezla, tudi ne vsaka, ki so jo reke nanesle, ali še 
nanašajo, ni enako dobre veljave za kmetijstvo; ni ne vsaka tako 
rodovitna, kot tukej imenovani soldani, ali gori v misli vzete 
pomaknine ali znosi raznih velicih rek.
    V poprejšnjim sostavku je bilo rečeno, de k obdelovanju pripravna 
perst bi mogla obstati iz ilovnine, de vodo obderžuje; iz apnenine in 
kremenine, ki ju rastljine v svoj živež potrebujejo, in iz peska, de je 
rahla, de se voda skozi oceja,.in de se rastljinske koreninice lože po nji 
razlezujejo, si živeža iskat. Primere teh treh zemelj med seboj so v 
raznih deželah in krajih zlo mnogoverstne, in vender perst iz njih 
zložena, je dobro rodovitna.
    Vunder ilovnine ne sme biti nikoli v 100 delih take persti čez 40 
delov; kader je preveč ilovnine in zlo malo peska v persti, ji pravijo 
ilo ali ilovca; iz take je boljši, namest jo obdelovati, lonce ali korce 
— žlebate cegle — delati; če je pa v ilu preveč apna, bi ne bilo prav 
Ioiicov ali druge perstene robe delati, sicer se bodo lonci pri ognji, 
opeka ali cegel na strehi,
    

166
in peči v izbah razkuhale, okrožniki ali talarji pa od kropa ali gorke 
polivke razpokah.
    V bolj mokrotnih tudi osojnih krajih nič ne de, če v persti 
kremenina, apnenma in pesek premagujejo, de je le 10 stotin ilovnine v 
nji; taka perst bo zlo rodovitna. V bolj suhih krajih pa, prek sončja, in 
na hribnih robeh ali straneh naj ilov-nina le premaguje, de delj časa 
potrebno vodo' rastljinam prihra-nuje; na tacih robeh in straneh bi tudi 
deževne lijavce perst, ko bi dobra ilovna ne bila, kar berž pobrale in 
odnesle.
    Iz apnjenika — kakor po vsim Krasu — se nareja apnjena perst, z 
apnjenim peškam; prosimo pa na to paziti, de ga ni apnjenika, kteri bi v 
sebi tudi nekoliko ilovnine in kremenine ne imel; če apnjenik razbiješ, 
ali pa soldanast kamin, in ga bistro na soncu pogledaš, je vse to, kar se v 
njem lesketa, kremenina. Taka apnjena perst je lahka, rahla, posebno v 
bolj mokrotnih krajih za mnoge žitne pridelke, za krompir in vinorejo 
zlo dobra, sicer pa tudi suši podveržena. Krašovci najdejo semtertje cele 
globoke predale apnjeniga ila, jih skopajo z velikim trudam in na dan 
znesd, po njivah razpeljejo, jame, ko so na njivi, s kamnjem napolnijo, 
in jih s perstjo zaravnajo; tako' si tanjko perst po njivah pomnožijo in 
popravijo.
    Vsaka čisto spralena perst postane nerodovitna zato'; ker se 
ne morejo v nji nobene soli več v rejo rastljin odločevati; zato, ker 
postane v dežji blato, de še ne da vodi skozi iti.; zato, ker posušivši se, 
postane terda, spečcna, de ne more ne zrak, ne voda va-njo priti; — da 
se sicer z močnim pognojenjem popraviti, pa ne za veliko časa; 
gotovši se popravi z napeljanim peškam.
    Belkasta perst odbiva sončne žarke, in ostaja bolj hladna, rujava pa 
doli po vsih barvah do černiga, jih serka tako, de černa se do 19 stopnic 
gorkote bolj kot bela razgreje. Na to naj tudi kmetovavec pazi pri 
kupovanji sveta, kakor tudi pri svojih pridelkih, in naj tak sad, ki več 
gorkote potrebuje, raji v černo perst, in še prek sončja redi. Ravno tako 
moramo še tukaj svojim dragim bravcam pristaviti, de vsaka perst, ktera 
je v dobrih primerah zložena, se bo vselej ne samo deževne vode za 
prav napila, ampak in posebno tudi vse ponočne rose poserkala in v-se 
jemala, kar preilovnata in pa prepeskasta storiti ne zamorete.
    Ker pa ni vsaka perst taka, kakor si jo človek vosi, je očitno, de se 
mora slaba popraviti. Od prostiga kmetovavca ni pričakovati, de bi 
vedil perst v obstojne dele ločiti in se iz tega prepričati, iz kterih zemelj 
in peskov de je zložena. To je ke-inikarska reč: — pa vender po svojih 
vsakdanjih skušnjah, in s svojim bistrim očesam in s perstam bo vendčr 
saj po debelim lahko razločil: ali je preveč sprašena, ali preveč ojsra 
tedej peskasta, ali preveč vlačna, lojena in vmazljiva, tedej ilovnata.   
Ko je preveč suha in razsipčna, brez de bi ilova bila,
    

167
bo mende preveč apnjena. Naj pogleda kmetovavec tudi nekoliko okoli 
sebe, iz kakih hribov ali gora de jo je dobil i. t. d.
   Iz poprejšnjiga bo pa tudi lahko razumel, de sprašeno, ali tudi 
preilovnato perst gre dobro z napeljanim peškam, previ-diti; — na 
peskasto ali tudi preveč apnjeno je pa treba ilovnine voziti in 
poskerbeti, de se vse napeljano dobro raz-ravna in raztegne, de se 
zamore s perstjo lože pomešati. Takole delajo umni in kemijsko 
razjasnjeni kmetovavci okoli in okoli po deželah; kaj pa de take dela so 
teške; ni lahko ne na njivo, ko je preilovnota, 100 ali 2OO vozov peska 
napeljati, na drugo po toliko voz ilovce i. t. d. Res je tudi, de ga ni 
precej pervo ali tudi drugo leto dobička viditi, zakaj vse to se mora z 
večkratnim preoranjem ali prekopanjem zmirej bolj dobro razmešati, 
potem se pa bodo vse take deia bogato bogato po-plačevale.
   Kmetovavec pa večidel nima ne peska, ne ila priložno pri rokah, de 
bi ga na njivo ali senožet vozil; torej so se bili umni kmetovavci že pred 
več ko 100 leti lotili s soldani ali laporjem slabo perst popravljati; 
kopali so ga, in kopljejo ga večkrat globoko v zemlji kot druge rude, 
prodajajo ga in deleč na njive vozijo, de jih z njim popravljajo. Soldani 
so se v morji vlegli in uterdili v zlo mnogoverstne, očitno dobre 
razločljive lege ali žile, kakor jih je voda nanašala: zdej apnjene 
sperstenine pa nekoliko vmazane ali namešane z ilovnino; — zdaj 
ilove razpad-nine pa tudi z nekoliko apnam; — zdaj kremenine ali kre-
menniga peska pa ne ravno čistiga; potem zopet ilovnine, ali 
apnenine, ali obojiga i. t. d. Soldanasta stena, seženj visoka, obstoji 
večkrat iz 10 do 30 tacih pa dobro razločenih žil. Žile so od pol palca 
do 4, 6, 10 palcov, pa tudi dva do lOčev-ljev debele; take žile naprej 
teko — po golih hribih vidljivo — večkrat pol pa tudi celo uro deleč. 
Ker so se soldani v morji scelili, in večidel zlo mehko in razpadljivo 
kamnje postali, je misliti, kar tudi skušnje spričujejo, de imajo veliko 
nitrona v sebi v potrebno rejo rastljin. Tako za prav in tedej srečno iz 
treh zemelj, peska, kalja in natrona namešani soldan, na zrak spravljen, 
se še vogelnokisline iz zraka naserka, berž razpade, in postane 
rodoviten, de je kaj.
    Ker so ljudje vidik, de se dajo mnoge njive z laporjem grozno 
popraviti, so začeli semtertje po njem močno hrepeneti; drago so ga 
plačevali, in na vso moč in deleč na svoje njive vozili; primerilo se jim 
je pa večkrat, in nevednim se še primeri, de jim tudi na njive speljani 
lapor clo nič ne zda. To pride po nevednostih in pomotah. Soldan ali 
lapor je mnogoverstne baze; če preveč apnjeniga na apnjeno, ali preveč 
ilovniga na ilovnasto njivo pri-> pelješ, ni nikakor mogoče, de bi ti to 
kaj veliko za popravljanje persti zdalo; vozi raji apnjeniga ali 
kremenniga soldana na ilovnato — ilovniga pa na preveč apnjeno ali 
pešeno njivo; tako se bo očitno pokazalo, de je njiva rodovitniši 
postala.
Desiravno vsi soldani iz kremenine, apnenine in ilovnine ob-


168
stoje, so vender dostikrat med seboj razločni kot noč in dan, sa-voljo 
neskončno mnogoverstnih primer njih obstojnih delov med seboj. Od te 
resnice nas prepriča Chaptal, ki je najdel na južnim Francoskim 
soldane, de so imeli v 108 delih po 10, 12, 15, 17, 20, do 60 delov 
apnenme v sebi; naj obstoji tedej sol-dan iz 40 do 60 stotin apna, se 
mora med apnjene šteti; taki so zlo suhi; Ipavecjih imenuje puste, 
ktere bi šlo voziti na močno ilove njive. Ako se hočeš prepričati, ali je 
kaka perst, ali kamin, ali pesek, ali soldan zlo apnjen, vzemi pol žlice 
take suhe persti, ali stolčeniga kamna, ali taciga soldana, ali peska, in 
vlij va-njo nekoliko hudiga j esiha; če se bo jela zmes peniti, je go-
tovo, kar si v žlico djal, apnjeno; zakaj jesihokišlina ali vsaka druga še 
huji kislina se z apnam bolj žlahta kot z vogelnokislino, torej se zedini z 
njim in odžene vogelnokislino, de beži iz apna kot gaz.
    Druge laporje je našel Chaptal obstoječe iz 15 do 50 stotin 
ilovnine; ko imajo veliko ilovnine v sebi, so nekoliko lojeni, mastni, 
vmazljivi, tudi imajo kakšenkrat/nek poseben duh; take naj marni 
kmetovavec spe,ljuje na preveč apnjene, ali preveč pe-šene njive in 
senožeti; to bo zlato delo. —
    Tudi so se mu namerili taki, ki so obstali iz 15 do 75 stotin 
krememne, ali večidel kremenniga peska; take bi šlo voziti na sprašene 
persti, ali na zlo vlačne ilovce. Vse kamnate žile v soldanih obstoje 
večidel iz kremenastiga peska, pa tudi se najde tak pesek, de se ni še v 
kamin uterdil; tacimu pravijo" pri nas: varnik, zato, ker kovači s takim 
peškam razbeljeno železo na-trosajo, de bi jim preveč ne ogorelo, ko ga 
hočejo zvariti. Kre-menno kamnje iz soldanastih žil je zlo 
mnogoverstno; ko ima nekoliko preveč apna v sebi, bo berže v grušič 
razpadlo; nekoliko menj apnjeno, je dobro za bruse — brusno kamnje, 
— pri nas tudi persti na polji pravijo: brusna perst. Ves tlak Teržaškiga 
mesta obstoji iz brusniga kamnja. Ko je tak kamen zlo terd, mu pravijo 
pri nas: zelenec; taciga se kamnarji ogibljejo, preveč jim roke steše.
    Soldane je treba voziti že na jesen, in celo zimo, ko se da na njive 
in jih dohro po njih raztegniti, de berže in bolje razpadejo ; zakaj vse 
apno v soldanih ni še vogelnokisline sito , vleče jo tedej iz zraka, se je 
napije in veči postaja, tako mora razpadati; voda gre zdaj bolj va-nj, de 
raztopiva soli iz njega v rejo rastljin. Ko se dobro razpaden podorje, se 
naredi po njem, ako je ilov, pešena ali apnjena perst, bolj vodo in gnojic 
der-zeča; ako je pa soldan apnjen ali peskast, bo po njem ilovna perst 
bolj rahla postala, de bo voda skozi šla, de se bodo koreninice lože v nji 
razlezovale in si živeža iskale; verh vsiga tega pa da še sperstenjeni 
soldan njivi kalja in natrona, kr pridela skorej  vsaki njivi na hvalo.
    Iz tega se vidi, de se s soldani dajo njive, pa ravno lako tudi 
senožeti kar dobro popraviti, de zlo rodovitniši postanejo; pa to se 
mora z vednostjo in premislikam delati, de se prav in
    

169
ne po nevednosti napek ne stori; zakaj huda tlaka bi bila veliko sol-
dana skopati in speljati brez nikakoršniga dobička. Kar kmeto-vavec 
dela, mora prav delati, de se mu, ako je ravno z velikim trudam ali 
stroški storjeno, vender vselej dobro poplača.
    Tako se da tudi iz cest postergano, ali od vod z neseno blato, 
ki je večidel vogelnokisla apnenina ali tak pesek, z dobrim 
dobičkam na preilovne njive ali senožeti speljati; blato pa iz luž in 
kalov mende bolj prav na pešeno njivo, in vse se mora na drobno 
raztegniti in razravnati. Umni kmeto-vavec bo marsikaj k svojimu pridu 
obernil, na kar drugi ke ne mislijo. —
    Najdejo se persti iz nekdanjih ali še pričijočih močirij, ktere 
suhe so med persti razsipčne ko tabak, večkrat černe kot ogel; take so 
skorej sam gnojic iz nekdanjih ne popolnama stroh-njenih trav in njih 
koreninic, pa so vender zlo nerodovitne. — Vse močirnate trave lahko 
rasejo brez kalja; če pa hočeš na černi zemlji močirja kaj pridelovati, 
natrosijo dobro z nezluženim pe-pelam, in jo tako s kaljem previdi, 
nad kterim taka černa perst večidel pomanjkanje terpi. Marsiktere 
skušnje spričujejo, de v taki černi, na oči zlo gnojni persti je ni 
kremenine, brez ktere pa se ne da žitna slama, ne vdovsko seno zrediti; 
navozi tedej, akoravno z velikim trudam, drobniga kremenniga peska 
na-njo; tako so že večkrat tako černo perst čudo dobro in bolj ko z 
gnojem, kiji ga ne manjka, popravili. Ko je dobro preorana in s tacim 
peškam namesana, bo kislogaz iz nje vo-gelcam zlo veliko 
vogelnokishne narejal, ta pa bo kremenne sili— kate krojila, se z njih 
kaljem ali natronam, ali apnam v novo in raztopljivo sol sprijemala, de 
bo kremenina prosta, se v vodi raztopivši rastljine redila, ravno tako 
tudi nova sol — vogelno-kisli kali ali natron — v reditev rastljin 
služila.
    Primeri se tudi dostikrat, de so take černe persti, od kterih tukej 
govorimo, kisle, ali tudi iz kisliga gnojca obstoječe. Od kislin je bilo v 
34. §. povedano, de so razjedoče, večkrat tudi strupene; veliko je tudi 
rastljinskih kislin, kakor lemono-jabelko-jesiho- ali lesokislina in morde 
še čez sto in sto druzih neznanih. Še kmetje in gospodinje pravijo, de se 
jim marsikaj skisa. Mar-sikteri sok nevidno razpade, in se berž znovič 
pa drugači zveze in je — kislina; tako se skisa mleko; ali pa tudi od 
kake pervine nekoliko odda, ali pa pridobi, in postane kislina; tako 
postane vino jesih. Tudi gnojcu se primeri, de se skisa in nar raji še v 
močirnim svetu; pa tudi druge kisline bi utegnile kadaj v černi persti 
pričijoče biti. Tak gnojic pa, dokler je kisel, ali od kisline zvezan, ne 
more nikakor razpadati v rejo rastljin; bolji bi se jim godilo, ako bi clo 
nič taciga gnojca v persti ne bilo. — Od kislin je rečeno bilo, de 
višnjevo barvo v rudečo obernejo. Ako hočeš tedej zvediti, ali je tvoja 
černa perst kisla, pojdi in kupi si v lekarnici za dva krajcarja papirja, ki 
mu pravijo „Lakmus-papier"; vzemi za polič take černe persti in jo 
dobro preku-liaj na bokalu čiste vode; potem, ko se bo perst dobro 
vlegla
33


i TO
in voda ohladila, namoči lakmusov papir dobro v nji; če bo, ki je bil 
popred višnjev, zdaj rudeč postal, gotovo je tvoja perst kisla, in mora 
kar nerodovitna biti.
    Tukaj pride pa kmetovavcu vednost kemijskiga žlahtanja kar na 
hvalo. Vse druge kisline so večidel, razun kremenine, moč-neji od 
vogelnokisline; če bi pripeljal tedaj na tako černo kislo perst veliko 
stolčene krede, ali pa drobno stolčeniga apnje-nika, ali taciga 
peska, ali cestniga posušeniga blata, ali stare dobro 
stolčene malte od podertih zidov, ali tudi močno apnjeniga 
soldana i. t. d., je vse to vogelnokislo apno; če tako s svojo černo, pa 
preorano perstjo v pravi primeri dobro namešaš, se bo gnojčna kislina, 
ki se bolj kakor vogelnokislina z apnam žlahta, z njim sprijemala in 
vogelnokislino iz njega spravljala; tako bo gnojic znabiti 1000 let od 
kisline zvezan, zdaj prost od nje postal, kislogaz se ga bo zdaj lahko 
lotil, in z njim v vogelnokislino spremenoval, ktere pa rastljine 
potrebujejo v živež; — vogelnokislina, ki je bila pred z apnam zvezana, 
bo tudi prosta postala —tudi te potrebujejo rastljine; — kislina iz 
gnojca zedinši se z apnam, ali pa, če si tudi obilo pepela navozil, ze-
dinši se s kaljem ali natronam v ukrotene in raztopljive soli, bo rastljine 
redila, zakaj rastljine tacih soli potrebujejo; ko je v stari malti nekoliko 
kremenniga peska, bo prišel tudi, kakor je bilo ravno popred rečeno, po 
več potih zlo na hvalo.
    Močirja med Verhniko, Igam in Ljubljano bi mi ne dali po svojim 
prepričanji, če bi oblast imeli, nikomur žgati; z žganjem dobivajo malo 
pepela, ki ima mende clo malo kalja, zakaj nekdanje močirne in kisle 
trave, iz kterih gnojic ali černa perst obstoji, ga niso potrebovale v svoj 
živež, in z žganjem gredo, namest si iz vode pomagati, zmirej niže za-
njo. Če bi pa od vsih strani, kar bi se dalo, in na vso moč na-nje vozili 
kremenastiga peska, to bi bilo prav; — postavimo, de bi za rejo rastljin 
nič ne zdal, bi vender gotovo tudi nič ne škodoval; kemija pa spričuje, 
de bi dajal žitu, travam in druzimu sadu potrebne kremenine, kalja in 
natrona. Če je močirje kislo, kar je zlo lahko misliti, bi neprenehama 
na-nje napeljevana ravno čislana vogelnokisla apnenina mende 
tudi nič ne škodovala; kemija pa uči, de bi gnojic rešila od kisline, de bi 
se potem s kislogazam v vogelnokislino zedinovaje v rejo rastljin 
spremenoval; de bi se gnojčna kislina z apnam, še bolj prav s kaljem in 
natronam v ukrotene in raztopljive rastljine redivne soli zedinovala i. t. 
d. S tacim napeljevanjem bi si pa namest v vodo zmirej bolj iz nje na 
viso-čeje pomagali.
    Tudi ni misliti, de bi taka perst, ki je skorej zgolj gnojic, čisto brez 
gnjilca bila, marveč bi že zavolj milijonov žival, ki so nekdaj v jezeru, 
kasneje v močirji poginiie, mogla bogata nad njim biti. Ainonjak, ki se 
je pri njih gnjijenji narejal in se proti v vodi raztopoval, se je brez 
drugači tudi z ilovnato perstjo v jezeru ali močirji sprijemoval i. t. d. Ko 
bi po tem takim mo-goče bilo, kako novo njivo na močirji v enim letu 8 
potrebnim
    

171
kremenastim peškam, pepelam in vogelnokislim apnam za prav 
napeljati, in vse to s černo perstjo, kakor gre, pomešati, misliti bi bilo, 
de ki za 2 ali 4 leta potem — kemijske razvezovanja in zedinovanja 
niso ravno tako nagle, kakor bi si jih človek vošil — bi mogla njiva za 
razne pridelke zlo rodovitna biti, in sicer tako,  de 8 ali 10 let bi ne bilo 
treba mende kar drobice gnoja
na-njo peljati.	
   Ko nam sostavki kmetijske kemije nekoliko predolgi shajajo, 
mislimo, de nam ne bo nihče tega za zlo vzel; zmirej se nam pozdeva, 
de je kar besedice nepotrebno ne rečemo, marveč de jih znabiti še 
preveč zamolčimo. —
§. 70.   Od rahljanja persti.
   Akoravno rastljine po perji in vsim zelenim veliko znaniga in 
neznaniga živeža na-se vlečejo, je vender našim pazljivim bravcam 
dobro znano, de jim voda, ki jo po koreninicah ser-kajo, še veliko 
več v rejo pripomore, bodi si, de, jo v sebi po moči življenja razkrojivši, 
se nje kislica in vodenca, jih z dru-zimi pervinami v organe vledenovaje 
polastujejo, ali bodi si, de jim v sebi raztopljeniga amonjaka, ali družili 
v njih rejo zlo potrebnih soli pripeljuje. Rastljinski sok, večidel voden, 
ima v sebi vsiga, česar rastljinski organi potrebujejo, in va-nje tekaje jih 
s takim previdi, odsluženo pa in tedej nepotrebno iz njih proč odpeljuje.
    Vode dobivajo rastljinske koreninice ali po dežjih ali po po-nočnih 
rosah; deževna voda pa ne pada po vsili krajih in deželah na enako 
mero; v nekterih krajih še ne od leta do leta po 20 palcov na visoko, v 
družili pa čez 44. Kjer so dežji pogostni in kraji mokrotni, je prav, če je 
perst nekoliko bolj pešena ali apnjena; kjer pa dežji poredkama padajo, 
in de so kraji bolj suhi, bi bolj prav bilo, de bi bila perst nekoliko bolj 
ilovnata.
   V mnozih južnih in bolj gorkih deželah zlo po redkama dežuje — v 
Egiptu skorej nikoli — v tacih krajih žive rastljine bolj od rosne vode, 
ki ponoči pada, kot od deževne. Rosne vode pa ne ostajajo samo po 
verhu, kakor jih sicer vidimo, in rose imenujemo, temuč persti jih tudi 
serkajo, in se jih napivajo, pa ne vse v enaki meri. Tista perst, od ktere 
smo gori rekli, de, če je v nar boljih primerah iz mnogoverstniga 
zložena, jenar ro-dovitniši, se tudi nar bolj rosne vode napije; ali to 
obernivši, tudi lahko rečemo: tista perst, ktera narveč ponočne rose 
peserka, je nar rodovitniši. Kemikarji so se prepričali, de rastljinski 
gnojic se nar bolj rosne vode napiva, nekoliko menj živalski gnojic, za 
letem nastopi ilovnata, potem apnjena, in zadnjič kremeninna ali močno 
peskasta perst. Od take resnice se lahko vsak kmetova-vec prepriča, ki 
je z zlato, to je, z grozno tanjko vago previden; naj vzame persti iz 
množili krajev, naj jih dobro posuši, vsako posebej stolče, in naj z njimi 
na enako mero in vago, postavimo, škateljne pokrovčke enako visoko 
napolni, in na večer na kako streho ali v vert dene, de bo ponoči rosa 
na-nje pa-
    

172
dala; naj jih drugi dan, ko se vidna rosa iz njih posuši, prevaga, našel 
bo, de niso več enake leže kakor pred ta večer, ampak po 3, 6, 8, 12, 15 
ali še clo 18 granov težji; to nanese rosna voda, ktere so se ponoči 
napile; tista pa, ktere se je nar bolj napila, je tudi med njimi nar bolj 
rodovitna. Naj ti pride to na hvalo pri kupovanji kakiga zemljiša; — če 
se perst iz njega bogato rdsne vode napije, boš lepe pridelke na njem 
imel; torej ga lože dražje plačaš.
    Človeštvo bi nikakor ne obstalo samo ob tem, kar bi mu zemlja 
sama od sebe rodila; ljudje, stvarjeni v družbi živeti, in ne posamesno 
kot divja zver, so se mogli, kakor hitro so se pomnožili, zemlje 
poprijeti, in jo k obilnišim pridelkam siliti; — to so pa dosegli z 
rahljanjem in gnojenjem persti. Rahljanje bomo tukej razložili, od gnoja 
pa bo v naslednjim §. govorjenje.
    Koliko časa je neki preteklo pred, ko so se bili ljudje zemlje 
poprijeli? Koliko let so jo pa prekopovali in mende čedalje z bolj 
terdnim orodjem, preden je plug ali drevo zmišljeno in znaj- 
deno bilo? — Ta, ki ga je bil znajdel, je neizrečeno dobroto 
kmetam storil, ker jim je z njim veliko dela in truda odvzel; kdo 
se vunder spomni njega? Ako bi kdo drevo znajdel, de bi ga 
vodni puh kot barko na morji, ali vozovlak na železni cesti gnal, 
ali bi ne bil tudi ta velik dobrotnik človeštvu in živinstvu?	
    Vsi omikani narodi obdeljujejo zemljo z drevesam, pav slednji 
deželi, in skorej tudi v slednjim kraji je drevo' z lemežem vred nekoliko 
drugači narejeno. Po razločku persti, ktero orjejo, ki je ali pešena ali 
ilovnata, in ki jo gre nekoliko globokeje ali bolj plitvo orati; po razločku 
kraja, kjer perst leži, ali na ravnim, ali na kakim robu, ali hribni strani i. 
t. d. so in morajo tudi drevesa in lemeži mnogoverstni biti; pa vender 
pri vsim tem jih imajo v nekterih krajih veliko bolj pripravne, v druzih 
pa nepripravne in okorne tako, de s tacimi oraje ljudje in živina veliko 
več terpijo. Kmet rabi večidel tako, če še tako napčno drevo, kakoršno 
so mu ranjki oče zapustili. — Prijatel! če prideš po kakim opravilu ali 
kakor vojak v druge kraje, kjer ravno tako perst, kakor je tvoja, z veliko 
bolj pripravnim in tečnim drevesam obdeljujejo, naredi si, ali daj si tako 
drevo ali lemež narediti, de boš pri oranji menj truda občutil, pa tudi 
svojo živino menj terpin-čil. Dolga in pa še teška ral živino kar zlo 
oslabi. — S pripravnim drevesam se da tudi vselej bolj prav orali. 
Ravno tako imajo tudi v raznih deželah zlo mnogoverstniga orodja z 
njim kopati, ali sploh govoriti, zrahljati jo; tudi tako orodje je v 
nekterih krajih veliko bolj okorno in nepripravno kakor v druzih. 
Orodje', s kterim se zemlja ali perst koplje ali rahlja, mora biti prav na-
sajeno in tako napravljeno, de se z majhno močjo veliko vzdigne, to je, 
veliko opravi.
    Brez števila je kmetov po deželah, ki oraje in kopaje vedno perst 
rahljajo, pa vender, ko bi jih človek poprašal, zakaj de to, in zakaj tako 
delajo, bi mende malo vedili odgovoriti; delajo le iz navade, delajo brez 
premislika; le večtavžent-letne skušnje
    

173
so njih preddede in njih prepričale, de tako mora biti, če hočejo kaj 
pridelati, brez de bi tega kaj posebno razumeli. Kemija za-more pa v 
tem kmetovavca razjasniti, de spozna in čisto razumi zvezo med 
rahljanjem persti', in med lepši rastjo in obilni širni pridelki, in de 
to razumivši s tolikanj veči radostjo — bolj prav
—	in k svojimu večimu dobičku zemljo obdeljuje. Kemija uči po 
tem takim zemljo ali oraje ali kopaje rahljati:
    1.) De se vse seme lože va-njo spravi, in de v nji kali in rase. 
Posej tri mernike žita tje okoli po nikdar še zrah-ljanim svetu; če ti ga 
ravno ptice spod neba ne pozobljejo, bo vender večidel poginilo, de ga 
ne boš maslica pridelal; — od #000 hrušovih pelikov, ali češpljevih 
košic, tje po tacim svetu Tazmetanih, se bo znabiti peterim primerilo, 
de padejo v kako jamico , kjer jih deževna voda z nanešeno perstjo 
zasuje, ali burja z listjem zagerne, de bojo pod njim v mokroti skalile. 
Ni ne vse seme namenjeno v pomnoženje svojiga plemena, marveč tudi 
v rejo mnogoterih žival; koliko ptičev se preživi samo z zernjem?
—	ali se ne odebelijo polhi z žiram in prasci z želodam? Kam bi 
bilo s človeštvam, ako bi se z zernjem — ki je vse seme — ne 
preživilo? Le to' seme, kar ga za prav globoko v perst pride, bo, 
če ni gluho, gotovo zkalilo.
    #.) Ako hoče človek na novini, ali že obdelovani njivi, žita 
pridelati, jo prekoplje ali preorje, de bi na nji vso travo, vse želiš a in 
ves plevel zaterl, de bi vse to žitu ne nadlegovalo in prostora ne 
kratilo, in de bi živeža iskaje persti v škodo žita ne molzlo, marveč 
samo, podkopano ali podorano, strohnelo, in žitu v živež služilo. Ko se 
kasneje plevel še prikaže, njivo opleve, to je, perst - zrahljaje si 
prizadeva iz enaciga namena plevel do koreninice vun spraviti ali 
zadušiti.
    3.) S prekopanjem ali preoranjem pride spodnja, od spravljenih 
pridelkov zmolzena, spita, povžita in tedej menj rodovitna perst na 
verh, poveršna pa, ki je na zraku rodovitniši postala, pride spod, de 
korenine noviga sadu potrebni živež dobe. Vsa poveršna perst po 
celim svetuje nar bolj čila ali spočita, to je, nar menj od koreninic 
zmolzena; mnogi rastljinski in živalski ostanjki — če še tako majhni — 
v nji trohnijo, pa tudi zraka je bolj napojena; torej je treba vselej vse 
rahljanje, naj bo s prekopovanjem ali preoranjem, tako speljevati, de se 
perst kar dobro obrača, sicer ni prav. Tako pridejo tudi vsi 
ognjuski, ki so jih poprejšnje rastljine po koreninicah iz sebe pahnile, in 
ki bi utegnili novimu sadu netečni ali še clo škodljivi biti, na verh, kjer 
počasi na soncu in dežji kemijsko razpadejo, de za-morejo kasneje v 
redivni živež drugim rastljinam služiti.
    4.) Perst se mora dobro zrahljati, de potrebna in tečna gorkota lože 
skozi njo do koreninic pride, jih zdramiti, oživiti, de bolj čversto 
živež serkajo.
    5. J Če po terdi persti, kakor vsakdanje skušnje kažejo, nagla 
deževna voda berž in preveč odteka, se je bo zrahljana dobro napil 
a, in po taki bo voda lože, gotovši in za potrebo do
    

174
koreninic prišla, in z vodo dobro napojena, jih bo delj časa tudi z 
drugim v sebi raztopljenim redila; ravno tako bo tudi
    6.) rahla vsakdanje p o nočne rose bolj kakor stlačena ali terda 
perst na-se vlekla, in se jih napivala; kar pride v bolj gorkih in menj 
deževnih krajih rastljinam kar zlo na hvalo.
    7.) De rahlo in mokrotno perst korenične bradice, to je nar manji, 
komej vidljive koreninice lože prebadajo, in se v nji razlezujejo živeža 
iskat, bo mende tudi vsakdanji kmet razumel.
    8.) Vogelnokislina iz zraka bo skozi rahlo perst lože h koreninicam 
zlezla, ki jo bodo ali kot gaz, ali v vodi raztopljeno serkale, de bodo 
rastljine, vogelc iz nje obderžavši, kislogaza se pa dihaje znebovale.
    9.) Tudi kislogaz iz zraka bo po zrahljani persti veliko lože v 
dotiko z nje gnojcam prišel, in se z njegovim vogelcam v 
vogelnokislino zedinil v potrebno rejo rastljin, kakor smo ravno rekli.
    10.) Tako v rahli persti pomnožena vogelnokislina bo lože silikate 
krojila zedinovaje se z njih podlagami, to je, s kaljem, natronam ali 
apnam v raztopljive, rastljinam tečne soli; zdej prosta kremenina pa bo 
v vodi raztopivši se tudi rastljinam v živež služila.
    11.) Pomnožena vogelnokislina bo tudi lože iz innoziga peska kali 
in natron, tedej iz nju terdih zvez razvezovala, in se z njima sprijemala 
in zedinovala v ukrotene raztopljive soli, kterih rastljjne zlo v svoj živež 
potrebujejo.
    12.) Če je v persti železen okisljanc (Oxydul), kteri v z 
vogelnokislino navdani vodi raztopljiv — v nji raztopljen rastljinam 
škodje in jih mori, bo po zrahljani persti kislogaz lože do njega v dotiko 
prišel in se z njim v okisanc (Oxyd) zedinil, kteri zdaj bolj kisel in v 
vodi ne več raztopljiv, rastljinam clo nič več ne škodje.
    13.) Iz podoraniga in gnjiječiga gnoja v persti se dela tudi amonjak; 
ta se bo v bolj obilni vodi rahle persti lože raztopil v posebno potrebno 
rejo rastljin, in bo kot gaz menj odhajal; tudi uniga, ki ga poletni dežji 
spod neba pograbijo, bo več skozi rahlo perst do koreninic prišio, in 
menj ga bo po terdi persti z vodo odtekalo. Amonjak, ko ga koreninice 
kot taciga ne serkajo, se z vogelnokislino v ukroteno in raztopljivo sol 
zveze, ktero , v vodi raztopljeno, koreninice serkaje ob enim ali z eno 
potjo do-velj potrebniga vogelca in gnjilca v rejo dobe.
    14.) Ko pride po rahli persti obilo kislogaza do gnjiječiga gnoja, se 
bo z gnjilcam zedinoval v solniterokislino, ktera se pa proti z vsako 
lugastjo soljo, tedaj s kaljem, ali natronam, ali amonjakam, ali tudi z 
apnam v raztopljive in rastljinam tečne soli zvezuje, de tako v vodi 
raztopljene in od koreninic popite soli dajo rastljinam ob enim gnjilca 
in kalja, ali natrona ali apna. Bolj rahla, ko je perst in bolj ko je z vodo 
napojena, bolj se bo tudi apno v taki in lože, ali kot tako, ali z eno ali 
drugo kislino v sol zvezano, kot taka v rejo rastljin raztopilo.
    

itS
    Rušanje, rahljanje in obračanje persti je v kar veliki zvezi s čversto 
rastjo in z dobrim obnašanjem vsaciga sadii. Poglej vertnarja blizo 
mesta in potoka, kako iz svojiga ne veliciga verta — v kterim bi terd 
kmet od lakote poginil — sebe in svojo družini co pošteno in dobro 
preživi; čversto in pogostama obrušva, rahlja in obrača perst okoli 
rastljinic; v potrebi jih zaliva, de po-redama od dneva do dneva po obilo 
zelenjave prodaja.*) Kakor vertništvo njega, mora kmetijstvo tudi tebe 
učiti perst prav ob-ruševati, rahljati in obračati, in kakor on boš tudi ti 
velik dobi-čik od tega imel. Če so ti zimski, ali spomladanjski dež ji 
žito zabili, de v terdi persti tiči, obrusi ga, obrusi, — oplevi ga! ne 
glej na nasprotno neumno navado, stori ti pervi v soseski, kar je prav, 
naj rečejo drugi kar hočejo. Čemu rediš mlado družino pri hiši? če rada 
kruh je, naj si ga služi! — Ali ne bo obrušeho in opleto žito več in 
debeljiga zernja dalo? ali ne na-
mest 8 saj 9, če ne 10 polovnikov?	Nikoli ne boš vidil
sadu na dobri njivi bolj očitno gibati se in na vso moč rasti, kakor, če si 
perst okoli njegovih koreninic za prav obrusil, zrahljal in 
pomešal, in če tvoje delo tudi lepo in prijazno vreme podpira. Danes 
opleta turšica bo pri tacih okoljstavah že čez osem dni te 
opominjevala o si pati jo.
   Prijatel! — ko si si zemljiše pridobil, ga pomnožil, obvaroval, in 
ko imaš odrašeniga sina, nikar ga v hišo ne ženi, nikar mu premoženja 
ne izroči, če veljave in koristi po vsih gori čislanih 14 razločkih 
rahljanja persti ne razumi; naj ti jih popred večkrat na perste sošteje; 
nikdar ne bo priden kmetovavec, če ne bo tega razumel, če ga clo nič 
ne veseli to razumeti. Kako bo neki iz premoženja — brez de bi ga 
tergal — svojim bratam ali sestram odštel, kar jim ti zgovoriš, če ne bo 
zemljo k boljim pri-delkam primoral? — Časi nanesd in do živiga 
terjajo, de kmetovavec, če bo hotel dobra obstati, bo mogel z veči 
radostjo in umnostjo zemljo obdelovati.
    Že v zlo starih časih so umni kmetovavci spoznali, de umno 
rahljanje in obračanje persti kar veliko k obilnišim pridelkam pri-
pomore; torej so špogali in špogajo še dan današnji v mnogih krajih 
njivo pred dvakrat, trikrat, še clo po štirikrat pre-orati, kakor 
jo obsejati; s tacim preoranjem si prizadevajo škodljivi plevel — 
posebno rabo — zatreti, in ga v živež name-njeniga sadii oberniti; s 
tacim preoranjem se posebno tudi pre-ilovnata perst bolj zrahlja; kali in 
natron se iz peska razvezu-jeta, in z vogelnokislino ukrotene in 
raztopljive soli v služivno rejo rastljin zedinujeta; ravno tako kremenini 
oddajaje kali ali natron vogelnokislini v rastljine redivne soli, postaja 
prosta in se raztopi v potrebno rejo žitne slame; torej cenijo dvojno ali 
trojno preoranje enako srednjimu pognojenju tako, de, če bi dva, 
vsaki svojo enako pusto njivo, imela, in eden bi jo tri—
*) Nar očitniši izgled V tem dajo pridne Krakovčanke v Ljubljani.


176
krat preoral, drugi pa le enkrat in jo srednje pognojil, bi oba blezo 
enako dober pridelk imela.
    Mertva zemlja, to je taka, ki je pod navadno perstjo 
globoko ležala, ali drugej skopana na dan spravljena bila, je 
močno nerodovitna; gnojca nima nič v sebi; kali, natron in kremenina so 
v nji terdo zvezani; taka mora delj časa na zraku biti, in treba jo je 
raztegniti in pogostama rahljati, de se v nji vogelnokislina iz zraka s 
kaljeni in natronam v raztopljive in re-divne soli zedini, in de bo tako po 
vogelnokislini tudi kremenina razvezana v vodi se raztopila in 
pomagala rastljine živiti. Taka zemlja dobro rahljana postane s časam 
obilo rodovitniši od navadne persti, zato, ker ima obilo več soli v sebi. 
Iz enaciga vzroka gre tudi nanešeni ali napeljani soldan ali lapor na 
tanjko raztegniti in ga dobro mešali, de se njegovo apno vogelnokislme 
iz zraka napije, soldan berže razpade in se, kakor smo od mertve zemlje 
rekli, v njem v rejo rastljin potrebne soli razvezujejo, in v nove 
raztopljive z.edinujejo. Bela detelja Jazi navadno po tleh; na Češkim 
smo cele orale njiv z njo obsejane v rejo žlahnih ovac vidili, pa čez štiri 
perste se ni od tal vzdignila; na nekim našim nograškim novim soldanu 
pa smo našli steblo, ki je imelo 45 vej ali veršičev, saj čez dva pednja 
visokih; tu ji je mogla sol-danasta razpadnina prav tekniti; tudi turška 
detelja (Esparsette) bi se na apnjenim dobro razpadenim soldanu lepo 
obnašala.
    Orač je velik dobrotnik človeštva; če hoče pa tega imena vreden 
biti, naj umno in vselej tako orje, de bo perst razsipal in dobro obračal; 
torej mora saj pri globokejim oranji desko imeti z nekoliko izdobljenim, 
širokljatim in zavitim žlebičem tako, de med tem, ko gre drevo naprej, 
se perst nekoliko prek deske po žlebiču vzdiguje, dokler je zavitik 
deske, obernivši jo, na stran ne verze. De se tacih žlebatih desk v 
krajih, kjer morajo globoko orati, še ne vidi, spričuje, de kmetje še 
premalo svo-jiga dela razume.
    Pešena perst se mora veliko bolj globoko orati, de koreninice 
v nji lože za mokroto gredo; tudi vse raztopljive soli se v taki persti 
zmirej bolj nižajo; taka perst se da berž za dežjem orati, preilovnata pa 
mora večkrat po 6 do 10 dni na ral čakati. Preilovnate njive nikar 
mokre ne orji, clo nobeniga dobička ne boš pri tem imel, marveč še 
škodo; namest razrahljati, jo boš še zatlačil; kaj ti bo neki 
pomagalo cele brazde loje-niga in vlačniga ila obračati? v jeseni bi 
zamogel z njim tako storiti, ko bi mislil čez zimo ga zmerzljini 
zročiti, de ga nekoliko razsuje.
    Če bi hotel kako njivo bolj globoko od navadniga preorati ali 
prekopati, jo bolj s perstjo previditi, boš s tacim delam več mertve 
zemlje na dan spravil; torej ne bo pervo in drugo leto njiva lepiga 
pridelka dala; mertva zemlja se mora popred vogel-nokisline napiti, 
zvezane lugaste soli v nji razvezati, potem bo pa njiva rodovitniši 
kakor popred. Tudi bi se utegnilo primeriti, de s tacim preoranjem ali 
prekopanjem bi se kaj preveč železniga
    

177
okisljanca s perstjo pomešalo. Lemeži se, zlasti v peskasti persti, zlo 
žližejo ali vbrusijo; ako bi perst na našim Šentviškim polji, ki je zlo 
peskasta ali brušena, — ker lijavce in povodnji nam pesek popušaje 
odnašajo, ilovnino nižjim Ipavcam, Renčanam in Mir-nicam — z 
lemežem 2-L funtov celih 8 dni oral, bi že mogel 10 funtov železa 
prikupiti, in lemež kovaču nesti, de bi ga podstavil. Koliko želena je 
lemež, ko se je ob terde tla pod perstjo derg-nil, zgubil? — Mertva 
zemlja je pa tudi sama od sebe večkrat železnasta. Tako železo se 
zavolj pomanjkanja kislogaza na dnu njive popolnama ne okisa; ko se s 
perstjo pomeša in v z vogelno-kislino navdani vodi raztopi, je 
rastljinam škodljivo; ko se pa taka perst večkrat preorje in zrahlja, de 
pride več kislogaza do taciga železa, se bolj okisa, okisanc postane; v 
vodi ne več raz-topljivo in zdaj ne škodljivo železo in njiva, ki je po 
tacim delu tudi obilo novih soli dobila, je rodovitniši od popred.
    Iz vsiga dosihmal od kmetijske kemije razloženiga bi mogel vender 
vsak, ki ni popolnama zamazan, razumeti, kako' potrebno in koristno bi 
bilo za vsaciga kmetovavca, ki bi si hotel kaj bolj pomagati, de bi vse 
svoje senožeti — razun hribnih in prek tekočih vod — počasi in po 
versti pod ral spravil, ne de bi iz njih stanovitne njive za žito naredil, 
ampak obdelane senožeti, de bi po dvakrat do trikrat več piče v bolji 
rejo svoje živine na njih prideloval. Kamor se koli ozreš, boš vidil, de 
zrahljana perst veliko več od neobdelovane ali nezrahljane rodi. Trave 
so sicer na senožetih z zrakam, v terdim svetu pa še ne dovelj z vodo 
previdene; kje bodo pa vender raztopljeniga kalja, natrona in tako 
potrebne kremenine zmirej dalej jemale, ker se vogelnokisl/na ne more 
v terdo perst zariniti, jih tam razvezovati in v raztopljive soli 
spremenovati? — Kadar bodo Slovenci tudi svoje senožeti pod drevo 
ali ral spravili, bodo še le pokazali, de v tami več ne tapajo, ampak de 
se na jasnim znajdejo. —
    Kmetovavec, kteri je iz tukaj razloženiga prepričan, kolikanj na 
tem stoji, de je vsa njegova obdelana perst, kar se da, rahla, jo bo tudi iz 
tega namena po vsi svoji premožnosti z navadnim živinskim, ali 
hlevskim gnojem previdoval; zakaj, ako bi ravno, postavimo, gnoj clo 
nič živeža rastljinam ne dajal, bi vender le njih bolj veseli rasti s tem 
veliko pripomogel, de perst veliko delj časa rahlo obderži. Preilove 
njive ne boš mogel mende nikakor drugači bolj prav in za delj časa 
razrahljati, kakor če na nji obilo živinskiga, pa ne preveč podelaniga 
gnoja podorješ. Marsikteri drugi gnoj zda znabiti v posebnih 
okolistavah veliko, pa persti ne zrahlja in zrahljane ne obderži; poštupaj 
s 10 centi somljetih kosti, ali s toliko centi tičjeka — ki mu pravijo 
gvano — kako preilovo njivo, ali jo bo taka šlupa, akoravno še tako 
koristna, kaj zrahljala? — liokler bo tedej kmet zemljo obdeloval, in jo 
hotel rahlo imeti, se ne bo mende mogel nikoli živinskiga gnoja čisto 
znebiti. —
    Ktere semena gre na to, ktere pa na uno perst sejati, ali ktere 
rastljine tii in tam saditi ? kako perst napraviti in pognojiti
83


178
za vsaki sad posebej? i. t. d. vse take in enake vprašanja se ne vežejo 
več z občinsko kmetijsko kemijo; mi damo le splohne nauke in vodila, 
slednji naj jih na svoj posebni kmetijski del, s kterim se peča, kot 
malnar vodo na svoj malin, obrača. Naše vodila veljajo vselej in za 
vsaki kmetijski razdelk; če hočeš tedej na svojim zemljiši obilo lepiga 
žila zrediti, uči se še poleg naše kemije tudi znanstva žitoreje; brez 
znanstva vertnarije ni lepe vertnenine, brez znanstva sadjoreje ni 
lepiga in žlahniga sadja, — dobriga vina pa pridelovati, se je treba z 
vinorejo kar dobro soznaniti. Vsaki posebni del kmetijstva — in tacih je 
obilo — prav obdelovati, potrebuje še svojih posebnih vednost in vodil; 
kdor je z njimi nar bolj soznanjen, in de jih v djanji speljuje, de je v 
kraji zato, in de mu vremena prav služijo, bo nar veči dobiček od 
kmetijstva imel. —
§.   71. Od gnoja.
    Z rahljanjem persti se zlo veliko pripomore, de se rastljinske 
koreninice veliko lože po nji razlezujejo, si živeža iskat, in de po vsih 
gori danih razločkih rastljinje bolj bogato živi. Kako pa, če rastljinje v 
svojim obsežku premalo, ali clo nič več živeža ne najde? če ni več v 
persti gndjca, ne več raztopljenih soli? Kako se bo neki kanarčku v 
kletki godilo, ce bo vse proso iz koritca pozobal, in če mu nič več ne 
daš? — ali ti bo neki mlade zvalil, zarod dal? Tudi terta iz preveč 
povžitiganograda, sadno drevo iz preveč spite persti, ali žito iz preveč 
zmolzene njive ne bo sadii dalo. Kmetovavcu ni zadosti, de mu terta, ali 
sadno drevo le obzeleni, on hoče tudi sad imeti; če mu bo njiva le 
nekoliko slame, pa malo ali clo nič zernja dala, je ne bo vesel.
    Škorej vse rastljine, posebno nalaš rojene, so kakor de bi se kot 
nageljni v loncu ali cepini znajdli; tako terta v nogradu, tako žitno ali 
drugo steblo na njivi. Če bi ravno kako steblo ho-tlo s svojimi 
koreninicami zavoljo primanjkljiviga živeža na vse kraje pomagati si, 
mu to koreninice druzih okoli in okoli stoječih stebel do živiga branijo; 
in ker rastljine ne morejo kakor živali iz eniga kraja v druziga za 
živežem iti, mora kmetovavec, kteri želi na majhnim prostoru — de bi 
menj dela imel — kar veliko pridelati, iz tega namena svoje rastljine s 
potrebnim živežem pre-viditi. Ni je ne tako gnojne ali mastne persti, de 
bi se po več pridelkih ne pomolzla, skorej do goliga peska.
    Ako bi ti hotel namest 2 krav 6 rediti, de bi li veliko mleka, masla, 
lepih junčkov in mastniga gnoja dajale, ali 6 medlih volov od 30 do 60 
centov za mesnico odebeliti, bi jih mende mogel bogato in s tečnim 
živežem previditi; ravno tako tudi vse rastljine, ki seješ ali sadiš, bolj ko 
jih boš s potrebnim živežem bogato previdoval, bolj ti bodo dajale. 
Tvoja njiva ti daja po 20, pa če hočeš, ti bo dala tudi po 40 do 60 
polovnikov žita; se-nožet namest 5 tudi 8 ali 10 voz piče, in nograd 
namest 6 tudi. do 30 čebrov vina. Serčnost prijatel! — z umnostjo in 
stanovitno marljivostjo se kar veliko doseže.
    

179
   Nobena rastljina ne zamore po vsi moči svojiga življenja ne clo 
nar manjših in nevidnih drobeov kake pervine v sebi vstvariti,
—	Bog je vse vstvaril; ona tedej vse svoje obstojne dele ali po perji ali 
po koreninicah na-se potegva in tako zrase. Iz česar vse rastljinje 
obstoji, ne gre tukaj našim radovednim bravcam, ki vse to iz 
poprejšnjiga že dobro vedo, razlagati. Ako si iz srednjo obdelovane 
njive 200 centov zlo mnogoverstnih pridelkov domu spravil, ki obstoje, 
postavimo, pa prav iz debeliga — iz 150 centov vode ali vodnih 
obstojnih delov, ki sta kislic in vodene, iz 44 vogelca, 4 gnjilca, 1 
raznih soli, in 1 centa raznih zemelj: bo — vodo in zemlje čisto iz misli 
pustivši — njiva vender za 44 centov slabši. — Lugaste soli se sicer na 
njivi iz peska pa grozno počasi razvezujejo, vogelc in gnjilic se pa na 
njivi ne narejeta, in morata od drugej  va-njo priti;  če pripelješ
—	razun vode •— novih 49 centov vogelca, gnjilca in soli nanjo, in jih 
podorješ, jo boš v poprejšnji stan postavil. Kmetova-vec bi si mogel pa 
prizadevati na vsako obdelovano perst po več rastljinskiga 
živeža voziti, kakor pridelkov iz nje spravljati, de bi se mu 
tako boljšala in čedalje obilnisi pridelke dajala.
    Vse, kar je koli organskiga na svetu, naj bo od živalstva ali 
rastljinstva, obstoji iz tacih reči, kterih rastljinje v svoj živež potrebuje; 
če pride tedej v perst in razpade, je bo redilo. Ali ne živi vse živalstvo 
na suhim — in mende tudi v morji — zgolj iz rastljinju? — če ravno 
volk paše ne pogleda, in raji ovco zgrabi se z njo nasititi, je vender ovca 
iz rastljinskiga večidel zrasla, in tako tedej tudi volk. Vse živalske 
ognjus-ke, ali same ali z razno steljo namešane, in več ali menj raz-
padene, po vsakdanje gnoj imenujemo; kemikarjam pa in vsim 
razjasnjenim kmetovavcam je v bolj daljnim zapopadku vse to gnoj, kar 
več ali menj rastljinju v živež služi. Nar lože je perst z vogelcam 
previditi, zakaj vse rastljine obstoje večidei iz lak-njica, Iaknjic pa 
toliko de ne iz samiga vogelca; če pride tedaj ta v perst, in če v nji 
trohni, se njega vogelc s kislicam v vogel-nokislino za potrebno rejo 
rastljin zedinuje. Veliko teže je perst z gnjilcam in solmi, ki se po 
pridelkih odpeljujejo, v zlo potrebno rejo novih rastljin previditi, in jih 
v nji namestiti; brez soli bi ne rasle — brez gnjilca bi sadii — brez 
fosiorokisline bi žita ne bilo.
    Že večkrat je bilo rečeno, de rastljine dobivajo gnjilca, ko 
serkajo po koreninicah ali v vodi raztopljeni amonjak, ali pa ga 
dobivajo zvezaniga z raznimi kislinami v ukrotene in v vodi raztopljene 
soli; tudi ga dobivajo serkaje mnoge solniterokisle soli, ker 
solniterokislina iz gnjilca in kislica obstoji. Kar so Kitajci že pred 
2000 leti vedli, so naši kemikarji tudi v poslednjih časih spoznali, de 
človeška scavnica je gnoj, de ga ni čez. — Berceli, mende nar 
glasovitniši kemikar, jo je ločil, in iz nje dobil zraven 933 vode, tudi 67 
tavžentin mnozih gnjilčnih reči, in ravno tacih soli, kakoršnih rastljine 
— posebno žita — potrebu-
    

180
jejo; najdel je med njimi veliko scavnika (Harnstoff), neko zlo iz 
amonjaka obstoječo sol; nilekokisliga amonjaka, dvakrat fosfo-rokisliga 
amonjaka, fosforokisliga natrona in apna, žeplokisliga kalja in natrona, 
—• kuhinske soli, salmijaka, kremenine in še pet druzih organskih 
nekoliko gnjilčnih reči, vsako teh reči v svoji primeri in vagi, ki znesejo 
vkup 67 tavžentin. Iz tega je očitno, de — ker vse človeške telesa v 
primeri iz več gnjilca kakor rastljine obstoje — gre ves odsluženi gnjilic 
iz njih večidel le po scavnici. Človečjek je v primeri veliko menj od 
take vode gnjilčen, ali iz gnjilca obstoječ, pa vender, če bolj ljudje 
mesne jedi špogajo, toliko bolj so njih ognjuski gnjilčni; ognjuski od 
ljudi na deželi, ki žive kot živina, bolj'od rasfljinskiga, kakor je kruh, 
korun, zelje, repa i. t. d. niso na pol toliko vredni kakor mestnjanov, ki 
bolj od meseniga živijo.
    Kitajsko je nar veči cesarstvo na svetu, na koncu jutrovih dežel; 
v njem cenijo okoli 300 milijonov duš, tedaj veliko več ko vceli 
Evropi; zavoljo tako veliciga števila ljudi morajo že gore gori visoko 
obdelovati; pri njih so podgane in mačke povsod na tergih kot žlahne 
jedi na prodaj; v starih neznanih časih so bili že spoznali, de ga ni gnoja 
čez človeškiga; torej je pri njih po cesarskih postavah prepovedano 
ga raztresati ali razlivati; v slednji hiši imajo nalaš posode nastavljene, 
kamor ga spravljajo, tudi je s tacim gnojem kar velika očitna kupčija po 
vsih mestnih tergih; prodajajo ga v suhi in mokri podobi, pa ne pred, 
dokler ga mestna gosposka aovelj zgotovljeniga ali sognjitiga ne 
spozna. —
    Dohtar Liebig pravi,*) de v 100 funtih človeške scavnice je 
ravno toliko gnjilca kot v 600 funtih sroviga kravjeka, ali v 1300 funtih 
sroviga konjeka; in tudi dalje, de, če bi ne šlo od človeka čez poldrugi 
funt — pet četertink vode in četertinke blata — na dan, bi to v celim letu 
verglo 547 funtov, v kterih je pa i 6 funtov in pol gnjilca, s kterimi se da 
prav lahko — po prepričanji slavniga kemikarja Bousingalta — 800 
funtov pšeničniga, reženiga ali ovseniga, ali 900 funtov ječmenoviga 
zernja pridelati. Če bi tedej vsaka družina po kitajsko skerbela ves svoj 
lastni gnoj spravljati, bi se z na njem pridelanim žitam lahko bogato 
bogato preživila. Kitajci ne gnoje navadno svojim žitim z družim 
gnojem. V nekterih južnih francoskih mestih prodajajo tudi tak gnoj 
očitno po mestnih tergih, in v Belgii, ali v nekdaj naših tako 
imenovanih Ni s kih Deželah, so po vsih tam zlo pogostnih in velicih 
mestih vse straniša (skreti), kakor pravi Chaptal,**) po prisežnih 
srednjikih v najem za dobro plačilo takim dane^ ki umejo s tacim 
gnojem ravnati, ga gnojiti in v nesmerdljiviga spremeniti, de ga potlej z 
velikimi dobički, ali suhiga ali mokri-ga prodajajo. To se ve, de tak 
gnoj, ki ima več živalskiga, čeravno nevidno v sebi, bi mogel pred, ko se 
porabi, nekoliko po-
*J Die organische Chemie in ihrer Anvvendung auf Agrikultur  und  Phvsiologie. Von 
Justus Liebig. i. Auflage. Braunsclivveig 1842. *#) Die Agrikultarchemie des Grafen 
Cliaptal,   ufcersetzt durch Dr. D. P. Blsen-bach. Stuttgart 1834.


181
gnjiti. V nekim od cerkve odločenim zvoniku odcejajo ljudje ob 
nedeljah vodo na iz cerkve pometene in tje spravljene smeti; cerkovnik 
je rekel, de ga ni še vidil gnoja tako močniga, kakor so take smeti.
    Še stari učeni Rimci, akoravno visoki gospodje pa vender kmeto-
vavci, kakor Virgili, Kvintili, Plini, Varo, Kato, Kolu-mela in 
drugi so terdili, de je tičjek, človečjek in goved-jek nar bolji 
gnoj; golobjek so pa nar visi cenili; taciga gre brez de bi pognjil, 
porabiti, zakaj sognjit bi po spričevanji slav-niga francoskiga kemikarja 
Davisa, na pol menj zdal. Kokošjek je blizo enake cene od golob jeka. 
Tiči ne sče — ves amonjak, fos-forokislino in vse soli, ki jih druge 
živali oddajajo po scavnici, dajajo oni po blatu od sebe; tiči pa večidel 
žive ali od žival, ki zlo iz gnjilca obstoje, ali od zernja, ki je od vsili 
rastljinskih reči nar bolj gnjilčno; torej so vsi njih ognjuski močno 
gnjilčni, in tedej dobro gnoječi, nekoliko z gnjilcam, nekoliko s 
fosforoki-slino in nekoliko z mnozimi solmi. Stacim gnojem gre perst 
le ošlupati.
    Pred ne veliko leti so jeli iz večerne Amerike cele barke nekiga 
tičjeka, ki mu gvano pravijo, v Evropo voziti; tudi iz Tersta so ga v 
Ljubljano ponujali. De mora dober in močan gnoj biti, je iz ravno 
rečeniga očitno; de bi pa Slovenci dali svoj nar bolji gnoj od sto tavžent 
vrednosti pod zlo iti, in za drage peneze si gvano iz Tersta kupovali, to 
bi bila pač velika slepota!
    Vse živinske scavnice so tudi v primeri veliko bolj iz gnjilca 
obstoječe, kot njih ognjuski, tedej rastljine tudi bolj redivne od leteh; ni 
je scavnice brez scavnika, ki se nikjer drugej kakor v tacih vodah ne 
najde, in iz amonjaka in neke živalske kisline obstoji; pa tudi je v tacih 
vodah veliko ravno tacih soli, kakor jih rastljine čislajo, in dostikrat 
tudi fosforokislina. Če previdvajo scavnice rastljinje bolj z gnjilcam in 
potrebnimi solmi, jih redijo živinski ognjuski malo z gnjilcam, veliko 
pa z vogelcam, ki se iz njih laknjica zedinuje s kislicam v 
vogelnokislino. Konjske scavnice, če konji obilo žita zobljejo, so 
bolj gnjilčne in tedej bolj redivne od govednih; tudi pozimske,'in 
sploh od suhe piče so obilo bolj slane in tedej tudi bolj redivne od 
poletnih take živine, ki od zelenjave živi. Veliko že odsluženiga iz 
živalskih teles spuhti, veiiko pa pride iz njih tudi po scavnicah; de se te 
močno spremenujejo, vidimo pri boleznih; marsikaj ži-valskiga je v 
njih, kar sognjivši zamore rastljine rediti. Bolj prav je, de take vode 
nekoliko pognjijejo, preden jih kmetovavec porabi, sicer bi utegnile 
mnogotere rastljine pomoriti, posebno še, ce bi ne bile z drugo vodo 
pomešane.
    Od živinskih ognjuskov čislajo ovčjeka ali kozjeka nar bolj 
vročiga, menj vroč je konjek in tudi mezgjek, nar bolj hladan je 
govedjek. Vročiga ali še zlo gnjiječiga gnoja vozi na ilove bolj 
mokrotne in merzle njive; hlad-niga pa, ali že popolnama 
podelaniga na peskaste ali ap-
    

183
njene. Če bi na apnjeno ali peskasto njivo, ki tako vode ne obderži, 
vroeiga ali premalo podelaniga gnoja, de bi tam gnjil, podoral, bi se ti 
utegnilo primeriti, de bi menj na nji pridelal, kakor če bi je ne bil 
pognojil; gnjiječ gnoj si dela sam vročino; ko pa še od zgorej sonce 
pritiska, de se nareja obilo amonjaka, ki v tacih okoljnostih se ne more 
v vodi — ki je ni - ne sam, ne v kako ukroteno sol zedinjen, raztopiti, ti 
bo, ker je Iugasta in razjedljiva sol, rastljinske koreninice moril, de boš 
v resnici malo pridelal.
    Sosedje naše fare dajo vsako leto pašo na Nanosu — razun senožet, 
ki jim dajo do 500 voz sena — za plačilo Kras ovcam z ovcami popasti: 
de z njih bobki več prdstora pognoje, jim ograjene staje večkrat premeni 
jo; na tak prostor, ga drugo spomlad prekopavši, vsejejo kapusniga 
semena, in ga s stolčenim kurje-kam poštupajo; tako zrede kapusniga 
sadeža ne samo za-se, ampak za vso deželo doli do Divina in memo 
Gorice, xle ga še prekupci na Videmški terg na prodaj vozijo; kar ne 
pred, ga v saboto pred sv. Mohorjem gotovo iz Nanosa spravijo. Tu se 
vidi na tem mestu šest do osem let potem trava, de je ni lepši; tako sta 
ovčjek in kravjek pognojila!
    Od tega dosihmal od gnoja povedaniga bi se mogli vender naši 
bravci prepričati, de je ni in je ne more biti bolj gnojne in tedej rodovite 
persti od tiste, ki se spod gnoja v hlevih na živinskih ležiših in 
gnojiših posterže; napivala se je posebno v hlevu pogostama scavnice, 
tedej z gnjilčnimi rečmi in redivnimi solmi. Tako perst kupujejo v 
fabrike solitar iz nje narejati; na-rede iz dil pokončne štirivoglate odre, 
obstoječe od zvunaj iz samih predalčkov; jih napolnijo s tako perstjo in 
poskerbe, de mo-krolna ostane; kislogaz iz zraka se zedinuje v taki 
persti z gnjil— cam v solniterokislino ; ko je zdaj perst od zvunaj že 
dovelj kisla, jo posteržejo za pol palca na debelo in v vodo veržejo, de 
se solniterokislina v nji raztopi; v tako s solniterokislino navdano in 
nasiteno vodo veržejo dalje kalja, ali čistiga ali s pepelam; kislina, ki se 
z vsako lugasto soljo žlahta, se zedini s kaljeni v solitar. Tako 
raztopljeno pa čisto in dobro na ognji sparjeno pre-lijejo potem v plitve 
poso'de, kjer se jim solitar vledenuje v lepo belo sol, ktero morajo pa v 
cesarske zaloge prodajati. Prijatel! — posterži, posterži tudi ti tako 
perst in spravi jo na njivo, de se bo tudi tebi tam iz njeniga gnjilca in 
kalja solitar narejal, in kot ukrotena in raztopljiva sol rastljine s 
potrebnim gnjilcam in kaljena previdoval. Vselej, kadar tako perst 
posterzeš, natrosi na take mesta nove, nar bolj prav suhe in sprašene 
ilovce, de se ti bo iz nje kar rodovita perst za naprej narejala.
    Vsa žitna slama, pravijo kemikarji, je zlo dobra zato, de živina 
mehko na nji leži, — kot gnoj pa samaclo malo velja; večidel iz 
laknjica in kremenine obstoječa, redi kot gnoj le z vo-gelcam, z 
gnjilcam pa ne, ker ga je v zernje dala. Če se v gnoji preveč podela, še 
persti na njivi ne bo zrahljala, pa vender, če se je pogostama scavnice 
napivala, de se je pri vročini voda po-
    

188
sušila, sicer pa v nji čedalje več gnjilčnih reči in soli nabiralo, postane 
dober gnoj. Turščevna, ki je močno kaljasta, je prav, de pride v gnoj. 
Bes je, če gnoj počasi trohni, perst delj časa rahlo ohrani, in redi tudi 
rastljine nekoliko z gnjilcam. Vse bolj mehko rastljinje, ki ni še sadu 
ali semena dalo, in se tedaj svojiga gnjilčniga soka ni še znebilo, bo 
vselej kot stelja gorši gnoj dajalo. Kmetovavec mora večidel tako steljo 
rabiti, kakoršno ravno ima, ali jo nar lože dobi, ali nar bolj po ceni 
kupi; če bi pa stelja kot mehka postelja živini ne teknila, in če bi velika 
potreba ne bila mnogo ilovno njivo z debelim gnojem v zrahljanim 
stanu obderžati, bi mende po kemijskih resnicah bolji bilo živino na 
suhim pa stolčenim ilu deržati, de bi od nje nar žlahnejiga gnoja, ki je 
scavnica, nar menj pod zlo prišlo. — —
    Vse živalske kosti obstojijo blizo polovice iz fosforokisliga apna, 
in polovico iz limica (Gallerte); le zajčje, jelenove in sernine nožne 
kosti obstojijo iz 85 do 90 stotin taciga apna — de so bolj terdne za tek 
— in le iz 10 dolo stotin limica. Limic je obilo gnjilčen; vse žita 
potrebujejo v svoje zrejenje gnjilca in fosforokisline; očitno je tedej, de 
kosti žitu posebno dobro gnoje. Od kar so keinikarji 16 zvedli, 
jih angleški, francoski in nemški umni kmetovavci zlo v gnoj in z 
velikim dobičkam obračajo. Kosti gre iz taciga namena somljeti; 
taka moka naj se pa na kupu nekoliko ogreje; dobro bi bilo jo 
nekoliko z že-plokislino pomočiti, de bi se ta z apnam v gips sprijela, in 
fos-forokislina prosta v rejo žita postala. Tako moko gre z žitam vred 
na njivo sejati, ali že vsejano z njo poštupati. Angleži so v 
poslednjih časih vsako leto več ko po 60 morskih bark v Hamburgu s 
kostmi iz Nemški g a napolnovali in domu za gnoj vozili; Nemci so se 
pa spametovali in si labrike napravili, kjer jih skupujejo, meljejo in 
mende po dva goldinarja cent za gnoj prodajajo. Sliši se, de cent take 
moke več zda, kot štirje vozovi navadniga gnoja; pa kakor smo že v 
mislih imeli, njive ne za-morevnikakor zrahljati.
    Živinski rogovi in parklji, pa dobro zdrobljeni, tedej vsi 
zrezki, ostružki in ostanjki glavničarjev in druzih rokodelov, ki se s 
takim delam pečajo, so iz enaciga vzroka kar dober gnoj. Tako so tudi 
vsi ostanjki in zveržki iz sladkorofabrik, ki so somljete, če ravno 
sožgane kosti, goveja kri in gnjilčni sirup, je žitu prav prav dober gnoj. 
Vse, kar je koli živalskiga, bolj iz gnjilca obstoji, in ko pride v perst, z 
gnjilcam rastljine redi. Volna je gnjilčna, vsi ovčarji in suknarji dobro 
vedo, de je tudi mastna; taka mast se pa da v vodi raztopiti; vsi ostanjki 
tedej, oslrižki in smeti, kjer suknenino ali drugo volnato tkav-nino 
narejajo, in tudi voda iz valjb, kakor dobro mastna, zamo-rejo kot 
posebno dober gnoj v reditev žita in druziga sadu služiti. Vsi ognjuski 
od židnih gosenc, in one same, potem kadar žido iz njih zlečejo, so 
posebno murbnim drevesam kar tečen gnoj, jih, ko so oslabele, 
ozdraviti.
V množili deželah, kodar imajo — mende po nerazumljivosti


184
— preveč njiv in premalo senožet, de jim tedej po navadnih 
zapopadkih gnoja primanjkuje, si pomagajo takole: eno njivo obsejejo z 
režjo, ajdo, ali s kakimi druzimi mehkimi rasllji-nami; kadar gre rež že 
dobro v kolenca, jo pokosijo za seno ali sploh za pičo, de lože živino 
redijo in več gnojil narejajo; ster-niše pa, polno sočnih reženih 
koreninic, kot dober gnoj podorjejo; ali tudi vso rež pred cvetenjem ali 
cvetečo ajdo i. t. d. povaljajo in podorjejo. Tako naredijo njivo kar 
rahlo, in jo dobro pogrio-jijo; postavimo za priliko, de bi bil tako na 
neki njivi 200 centov zelene reži ali cveteče ajde i. t. d. podoral, in naj 
bo v teh 200 centih vode v mnozih podobah 150 centov, bo vender še 
50 centov drugiga prav dobriga gnoja; če je od teh 50 centov zelenjave 
25 centov iz njivne persti potegnila, je pridobila vender družin 25 iz 
zraka; za teh 25 centov in veči razrahljanje je njiva očitno in gotovo 
boljši. Taka močno sočna, mehka, ne še ob-dervenjena ali oblesenjena, 
podorana zelenjava berž frohni in ob enim vsejanimu sadu v tečen 
živež služi.
    Našim, kakor upamo, že dobro po kemii razjasnjenim brav-cam — 
ni treba tukaj dopovedovati, de pepel, obstoječ iz kalja, natrona i. t. d., 
je v rejo raznih rastljin zlo služi ven; iz vsakdanjih skušinj že dobro 
vedo, de opepeljena senožet da veliko več in boljiga sena od 
neopepeljene; nezluženi pepel ti bo povsod, kamor ga prav in za 
prav oberneš, tudi prav storil; tudi ope-peljenje z zluženim pepelam 
je še vselej bolji kot nič; navadno ima še nekoliko soli v sebi, s takim se 
dajo tudi ilove njive nekoliko zrahljati. S pepelam gre posebno 
mlakaste ali močir-naste senožeti popravljati; preselco ti bo na njih 
zaterl, de bo namest nje detelja rasla; sladke trave, ki kalja 
potrebujejo, se bodo potlej na-njih zaplodile, de, kjer je popred konjsko, 
boš zdaj sladko volovsko seno kosil.
    Ako pride oglje globoko v zemljo, ne strohni, ker kislogaz ne more 
do njega, zglodati ga; v poveršni in obdelovani persti pa razpade; nek 
učen vertnar v Monakovim je vzel ogelnih smeti, kakor se pri kovačih 
dobijo, jih je stolkel, presejal in navadni persti mnogim cveticam v 
cepine namešal. V taki persti so se mu bolehaste stebelca ozdravile, in 
vse k njega začudenju in ob-veseljenju bolj od vsih druzih čversto rasle 
in se dobro obnašale; se clo na samim takim prahu so se dale nektere, 
pa pri pogostnim zalivanji, prav dobro rediti. Oglje obstoji večidel iz 
laknjica; ta je pa malo de ne zgolj vogelc, in iz vsiga kakor pepel; tedaj 
obstoji ravno iz taciga, česar rastljine v svoj živež potrebujejo.
    Preteklo je že več kot sto let, od kar so kmetovavci gnoječo moč 
gipsa spoznali, in ga v rejo mnozih rastljin obračali; slavni Franklin ga 
je bil iz Pariza v Ameriko sabo vzel, blizo Vasingtona eno 
svojih njiv z njim oštupal, in na visoko v njivi nabito tablico te besede 
zapisal: ta prostor večne detelje je z gipsam oštupan! 
Ogipsana detelja je čez vse navadno lepa bila, in to je Amerikancc bolj 
spodbodlo in za ogipsanje vnelo, ko de bi jim bil v 10 bukvah ogipsanje 
priporočeval.
    

185
    Gips — pri nas škajola imenovan — je žeplokislo apno, to ie, 
apno nasiteno žeplokisline in vledenivne vode; najde se po-redkama 
semtertje po deželah, tako tudi na Gorenskim, in kopljejo ga kot druge 
rude, mende večidel v podobi rumenkljatiga kamnja; nekteri tako 
kamnje do praha stalčejo, drugi ga popred v peči nekoliko žgd, de 
vledenivno vodo iz njega spravijo, de ga potem lože sprašijo. Chaptal 
pravi, de mu je žgani gips le v pervim letu več zdal, v druzih treh letih 
ni med žganim in nežganim nobeniga razločka najdel. Pri nekih 
poljskih sadih je ogipsanje veliko, pri druzih ni clo nič zdalo. Tudi 
žeplokislina — pa močno z vodo stanjšana — je enacimu sadu kot gips 
služila; vsiga tega niso mogli kemikarji delj časa ne razumeti ne 
razložiti, dokler so se zadnjič po spričevanji slavniga gosp. Hlubeka*) 
popolnama prepričali, de ogipsanje le pri sočivnim sadu veliko 
zda.
   Kakor je v slednjim organskim plemenu kak poseben obstojen del, 
je tudi v sočivnih plemenih neki sočivjec (Legumin); ta obstoji med 
družim v primeri tudi iz več žepla. Sočivje imenujemo navadno tako 
zernje, ki se v stročji. zredi; večna detelja zredi tudi svoje seme v 
stročjici, je tedaj sočivje in obstoji tudi iz sočivjeca; torej ogipsanje pri 
druzih travah — ki toliko žepla ne potrebujejo — očitno nič ne zda, pri 
večni detelji pa čuda veliko; če ti da njiva navadno 100 centov 
posušene večne detelje, ti jih bo dala ogipsana 143, — kakošin 
razločik! — Na oral večne detelje gre pri mokrotnim vremenu, in kadar 
se začne detelja zeleniti, poštupati dva centa spraseniga gipsa, in to 
velja in zda za tri do štirih let, potlej jo pa gre vnovič poštupati.
    Vse ukrotene soli, to je, ki so se iz lugastih soli in iz raznih kislin 
zedinile , se naglo v vodi raztope, ki so v pravi meri zlo potrebne in 
redivne; ko bi jih pa preveč bilo, bi rastljinam škodovale, in jih 
morile. Gips je pa zemeljna, zlo počasi se raz-topeča sol; funt gipsa 
raztopiti je potreba 300 funtov vode; taka sol se po Božji previdnosti, 
de ni škodljiva, zlo počasi raztopiva in zmirej naprej, dokler jo je kaj, 
na enako mero detelje redi; — nič ne škodje tedej, če bi tudi deteljo čez 
mero ogipsal; to bi le delj časa zdajalo. Skušnje vsih dežel spriču-jejo, 
de ogipsanje pri večni detelji nar več zda. Slovenci! ogip-sanja take 
detelje nikar ne zamarite; če daš tudi v Ljubljani za dva centa gipsa 4 
goldinarje, in če ti dasta pervo leto 43, drugo 30, tretje 20 in četerto 10 
centov, boš imel tedaj vkup 103 centov več; — ali če hočeš še 53 
centov pobiti, boš vender imel se 50 centov več od navadniga, in dva 
centa gipsa z vožnjo vred se ti bota kar bogato poplačala.
    Dobra šega si veliko gnoju privarovati, ga drugam prav oberniti in 
vender njivo dobro pognojili, obstoji v tem, de si, ko je kraj zato, na 
dobro preksončno, z globoko perstjo prevideno in dobro pognojeno 
njivo večne detelje z ječmenam ali ov-
*) Beleuchtnng čler orgniiischen   Clicmie  des Hrn. Dr. J. Liebig  von Dr. F. X. 
Hlubek,   Gratz 1843.
24


186
sam vred obseješ, tu boš 6 tudi do 10 ali 12 let na-nji deteljo po tri do 
petkrat na leto kosil; če bi je bilo za oral," boš v 9 do 12 letih na-nji, po 
šegi dežele 1120 do 240 vozov gnojd prihranil, ki se da drugam, znabiti 
prav za veliko potrebo oberniti, in kadar še to njivo preorješ, je ni treba 
dve leti gnojiti, zakaj za vsaki poljski sad je dovolj gnojna, in lepši 
pridelke ko na gnoji boš na nji imel. Detelja je njivo pognojila, milijoni 
njenih osatnih peresc in druzih.drobic in živalic, ki so na-nji poginile, so 
njivo od zgorej gnojile; njene korenike so pa rastivši iz glo-bociga 
mnoge soli gori više potegnile; take gnjijoce korenine ^ vsimi svojimi 
obstojnimi deli, in vsi drugi ostanjki detelje gnojijo bogato vsacimu 
navadnimu sadu, in to za tolikanj več, ker po-gnojivši njivo si bil z 
gnojeni marsikaj na-njo pripeljal, česar ni detelja — bolj od apna in 
žepla živeča — v svoj živež potrebovala; vse to, kar bi utegnilo veliko 
centov vagati, čaka na njivi, in pride noviinu sadu na hvalo. Kemikarji 
pravijo dalej: naj va-gajo vse deteljne korenike na njivi 72 centov — ko 
bi bil pa deteljo ogipsal, bi toliko veči in debelši zrasle, de bi vagale na-
mest'72 dobrih 98, tedej 26 centov več taciga kaljastiga in re-divniga 
gnoja. Dragi prijatli! to niso nobene kvante, — možaki visoke učenosti, 
in po celi Evropi glasovitiga imena so se z lastnimi skušnjami tacih 
resnic prepričali; ali bi vender ne bile take skušnje vašiga posnemovanja 
vredne?
    Navadni apnjenik, kreda, marmor i. t.d. je apno nasiteno 
vogelnokisline, tedaj neka zemeljna sol; tako apno se pa grozno počasi 
in po malim, kot gips, v vodi raztopiva; vse studenčne vode iz apnjenih 
gora imajo v sebi tako raztopljeno apno, in na seno-žeti speljane, travi ž 
apnam, in tudi z v sebi raztopljeno vogel-nokislino gnoje. Ko bi taciga 
vogelnokisliga, pa somljetiga, ali sprašeniga apna na kislo perst 
nekdanjiga ali še sedanjiga močir-ja vozil, in ga z njo prav pomešal, bi 
jo s tem kar rodovitno storil; zakaj kislina iz take persti ali nje gnojca je 
močneji od vogelnokisline, ktero bi odpodila, in se z apnam v novo sol 
zedi-nila; gnojic, zdaj prost, bi začel z kislogazam razpadati v vo-
gelnokislino; ta, in ravno imenovana vogelnokislina iz apna, bi kar 
veliko vogelca v rejo na perst obsejaniga sadu dajale.
    Če se pa iz apnjenika po ognjeni sili vogelnokislina in vle-denivna 
voda odpodi, se imenuje potem živo apno; če se to z vodo pogasi, se 
sicer vode napije, pa ne vogelnokisline, po kteri hrepeni znabiti po več 
sto let. Ko se s kremennim peškam v malto nameša, vleče iz peska 
kremenino — kislino — in iz zraka vogelnokislino, in postane za več 
sto let, kakor vidimo, na starih gradih tako terda kot skala, ali kakor je 
bilo pred, dokler ni žgano bilo. — Z živim apnam v mnozih deželah 
gnojijo; dajo ga iz taciga namena na zraku razpasti, ali pa ga z vodo 
močivši spraši jo; tako sprašeno apno raztrosajo — pa po pameti, de 
malte ne narede — po njivah, in ga precej podorjejo, ker, če ravno 
vode, pa ne še z vogelnokislino nasiteno, je še vselej razjedijoče, in ze-
dinši se z vsimi  bolj terdimi rastljinskimi ostanjki v persti, jih
    

187
rajsje, de hitreje razpadajo, in v rejo obsejaniga služijo. Po tacim 
apnjenim pognojenji so res pridelki veliko obilniši, pa perst se 
berž spustobi; zakaj dala je iz sebe, kar je premogla;  zdaj jo je treba 
kar bogato pognojiti.
    Ako bi hotel kako senožet preorati, daj jo za vsako ral proti z 
živim apnam potrosili; tako bodo vse travne korenine berž strohnele, in 
se v dober gnoj spremenile; če je bila nekoliko mlakasta, bo ves 
merčes in njegov zarod v nji poginil, in ti novo njivo ali senožet gnojil; 
tudi večkrat zlo nadležni plevel se da z živim apnam tako zadušiti, de 
čisto ob-nj pride.
    Kako de gre s soldani gnojiti, kteri razpadaje dajajo kali natrono, 
kremenino i. t. d., je pri drugi priložnosti dovelj razloženo bilo; nočemo 
tedej zastran tega svojih bravcov tukej dalje muditi.
    Dohtar Liebig pravi: de so jo Kitajci po več tavženllet-nih 
skušnjah — brez de bi kemikarji bili — že tako deleč pripeljali, de 
vsacimu sadu ravno taciga gnoja napravijo in dajo, ka-koršniga 
potrebuje, in de, če bi se enkrat na tanjko zvedlo, iz česar vsako 
rastljinsko pleme posebej obstoji, bi bilo misliti, če bi se mu ravno 
taciga za gnoj dalo, bi moglo čez vse naše na-vadue zapopadke zrasti, 
in obnašati se, de bi bilo kaj. Po njegovim svetu in uku so jeli nekteri na 
Angleškim take kemijske gnoj e narejati, in po dovoljeni samoprodaji 
jih oddajati. Mnogi možaki so pretečeno leto mesca kimovca v Gradcu 
v sredi 1505 snidenih nemških kmetovavcov in gojzdnarjev 
imenovanimu kenuj-skimu gnoju se posmehovaje terdili, de po 
skušnjah se niso koristne skazali, in jih niso clo nič zahvalili. Ilastljine 
ne vlečejo mende po koreninicah samo taciga, iz kakoršniga njih organi 
obstoje, ampak tudi iz druziga, de s pomočjo tega druziga pervo 
zdeljujejo in v svoje organe vledenujejo, potem pa vse drugo iz sebe 
oddajajo. V kakih primerah pa oboje serkajo? — bo na večno pred 
človeškimi očmi skrito ostalo. Pristaviti moramo še, de se je gosp. Dr. 
Liebig vsim učenim kmelovavcam hudo zameril, ker jim je pred 
celim svetam preveliko nevednost očital.*) Ako bi jo ravno kemikarji 
kadaj v tem zadeli, bi se vender kmetovavci ne mogli navadnimu gnoju 
nikakor popolnama odpovedati; zakaj, ko bi oratar na oral njive eden ali 
dva žaklja taciga gnoja sabo vzel, bi jo mende potem, kadar bi ves 
gnojic iz nje zginil, s tacim gnojem clo nič ne zrahljal; z rahljanje 
persti je pa, kakor smo slišali, iz clo velikih vzrokov kar .silo potrebno.
§. 72.    Od skerbi za gnoj.
    V 65. §. razpadanje organskih reči razlagaje smo rekli, de se 
kislogaz iz zraka pri primerjeni gorkoti in mokroti vsake organske 
mertvine loti, dejo dreza in dreza, dokler nektere drobce vogelca v nji 
neobjuže in z njimi v vogelnokislino se zedinši proč
*) Das Heil der Landivirtlischaft dnrch die Chcmie und die Patentdiinger-VVirth-schaft vtm 
Becher.   Leipzig. 1847,


188
ne beži; če gre tako objuganje in razpadanje mertvin berž naprej, 
pravijo temu gnjijenje. Rekli smo, de pri gnojenji postane tudi gnjilic — 
ne vec vezan ali vklenjen od vogelca in družin pervin — nepokojin, in 
de se berž z vodencam v amonjakgaz zedini, kteri, ako se berž in proti v 
vodi ne raztopiva, v zrak zgine; vodene leti proč z gorkoto zvezan ali 
kot vodenogaz, ali pa tudi z žeplam ali vogelcam ali s fosloram zedinjen 
kot žeplo- ali vogelno ali fosforovodeni gaz; tudi se zamore pri gnjijenji 
kislo-gaz z gnjilcam zedinovati v soliterokisl/no, ki se proti v gnojni 
vodi raztopuje; vledenivna voda beži proč ali kot puh, ali pa razkrojena 
v kislo in vodenogaz.
    Po tini takim bi se utegnilo primeriti, de bi se 100 centov sro-viga 
dobriga in pod streho spravljeniga gnoja, kjer bi ga dežji ne spirali in 
vetrovi ne odnašali, vender v malo letih, mokrotno deržan, v 4 do 6 
centov skerčilo ali stisnilo, vsih unih 96 ali 94 centov bi pa kviško v 
zrak odletelo in zginilo. Postavimo pa zdaj, de bi teh 100 centov 
gnoja imel na gnojišu v borjaču, na tnaiu, ali kjer se koli bodi na dnevu, 
in de bi ga 8 ali 14 dni, ali znabiti 4 tedne deževne vode spirale, ali ne 
bodo take vode vsiga v gnojnici raztopljeniga amonjaka, in vse v nji 
raztopljene soliterokisline odnesle? ali ne bo desetero ali dvanajstero 
razločnih ukrotenih in v gnojnici raztopljenih soli, ki so po raznih 
scavnicah v gnoj prišle, od tacih deževnic pobrano? Kaj ti bo zdaj na 
gnojišu ostalo? — nekoliko pustiga, černiga laknjica, ki je večidel 
vogelc, potreben sicer v rejo rastljin; pa vender vse desetkrat zlahnejši 
in potrebniši, vse gnjilčne in amonjakaste reči, vse raztopljene soli so z 
vodo bežale, in kam neki? — po stezah, kolovozih, potokih in rekah v 
— morje! — —
    Presroviga gnoja ne smeš — zlasti poleti —vsacimu sadu, 
in ne na vsaki njivi podorati, sicer bi se v vročinah pri njegovim 
gnjijenji preveč amonjaka delalo, kteri, ker se ne more pri 
pomanjkanji vode v nji raztopiti, bi rastljine moril. Če pa gnoj 
predolgo časa gnjije, ga preveč v zrak zgine in se ga pogubi. 
Preveč podelaniga gnoja nikar pregloboko ne podoraj, saj že 
sam prehitro niže zleze; na taciga gre obsejati take rastljine, ktere pri 
verhu korenike delajo, kakor vse žita. Koristno bi bilo kmetovavcu, 
če bi si nikdar s srovim gnojeni zlasti na pešenih njivah sadii pri 
vročinah ne moril; koristno, ko bi s predolgim gnjijenjem 
svojiga gnoja ne spustobo-val; še bolj koristno, ko bi vedno skerbel 
gnojni kup prav ohraniti, množiti in ga prav porabiti, de bi ne 
ostal kot riba ali malnar brez vode, in de bi ne bil kot kovač brez oglja, 
kot vojvoda brez vojakov ali vladar brez denarjev. Iz taciga namena do 
živiga priporočimo vsim kmetovavcam naslednje vodila. Blagor 
vsakimu, ki se bo z njimi soznanil, in jih po zmožnosti pri svojih 
okoljšinah v djanji speljeval.
    1) Ker je večidel bolj prav, de se gnoj, pred ko se spelje, 
nekoliko p odela, ali saj iz debeliga razpade, de se lože po njivi 
raztrosi, in bolj s perstjo pomeša; in ker  ne gre tega v
    

189
hlevu pripustiti zavoljo škodljivih gazov, ki se iz njega odločujejo: 
mora vsak kmetovavec posebno gnojiše ali gomilo imeti, kamor 
ves gnoj spravlja, de se tam dobro podela. Kar pa to vtiče, je sploh pri 
kmetovavcih zlo veliko nemarnosti; v nobeni drugi reči niso 
mende bolj zanikerni, kakor v ti; zakaj večidel imajo gnoj na tacih 
mestih, kjer jim ga deževnice spirajo, in tedej vse nar bolji iz njega 
odnašajo; gnoj, namest de bi jim bil nar više cenjena zaloga ali šac pri 
hiši, jim je le vmazana, smerdljiva in zaničljiva reč, ki jo veržejo ali 
spravijo, kamor si koli bodi, brez vsiga premislika, če ga ravno pri tem 
polovico, ali tri četerte dele zapravijo.
    Naši predragi bravci so iz vsiga jim razloženiga do živiga 
prepričani, de za gnoj — ki je perva podloga in podpora kmetijstva — 
gre nar veči skerb imeti; torej priporočimo vsim kmetovavcam, zlasti 
tistim, ki po deželi posamesno stanujejo, si napraviti nekoliko čez 
navado prostorne gnojiša, in jih s strehami previditi; naj jih, ko 
se da, proti severju — de bi sonce preveč va-nje ne žgalo — 
postavijo in za čevelj ali poldrugi čevelj vtopijo, obzidajo, in na 
strani z vodo deržečo kapnico previdijo, tako globoko, de se bo vsa 
gnojnica iz nekoliko proti nji visečiga gnojiša va-njo ocejala, in de se 
ne bo tako gnoj kar nikoli v gnojnici kisal; zatorej ti tudi ne sme ne iz 
tal kaka voda v gnojiše zvirati, ne od drugej čez tvojo voljo 
pritekati. Z gnojnico gre pogostama gnoj polivati, zlasti sperviga, de 
se preveč ne vname in preveč ne zgori, in de bi amonjak v zrak ne 
zginoval, marveč v gnojnici razto-pivši se ostajal. Iz strehe vselej 
dovelj vode po žlebu v kapnico vlovi, zakaj prav bi ne bilo, ko bi kadaj 
ob gnojnico čisto prišel, s čim bi neki potem pregoreči gnoj gasil, ali ga 
pri vro-činah polival? — v tacih okolišinah bi mogel vode v kapnico 
pripeljati.
    Kmetovavci, ki po vaseh preveč stisnjeno prebivajo, in večidel 
premajhne gnojiša imajo, jemljejo za vsako potrebo gnoja iz verha, 
tedaj vselej nar bolj sroviga; nar bolj podelani pa jim na dnu 
jame zastaja; to ni prav. Na prostornim gnojišu se bo pa to lahko 
bolj prav ravnalo. Če hlev skidaš, naredi z gnojem na gnojišu lego dva 
do štirih čevljev visoko; drugikrat ga ne kidaj verh perviga, ampak 
napravi novo lego tikama perve, in tretjikrat novo tikama druge i. t. d.; 
tako boš imel na gnojišu na več mer podelaniga gnoja, ki ga boš lahko 
ravno po svojih potrebah h koristi in nar bolj prav obračal. Gnoj se pa 
ne sme nikoli zanemariti, de bi se pri njem prevelika škoda godila; če je 
zlo prevroč, ga raji nekoliko razmoči, in potem tako ohlajeniga 
nazaj skidaj.
    2.) Slišali smo, de ga ni gnoja čez človeško scavnico; 
glasoviti kemikarji, možaki slavniga, evropejskiga imena to terdijo; 
skušnje Kitajcov, pa tudi domače to spričujejo: če se ne moreš kot 
kemikar tega prepričati, daj se vender od možakov, ki ti krivice ne 
želijo, ki le za tvoje  dobro  take vmazane in ognjusne reči
    

190
ločvajo; daj se vender vveriti od velike koristnosti taciga gnoja. 
Postavimo pa, de verješ, spoznaš, de si po vsim od nas razlo 
ženim j ali po lastnih skušnjah tega prepričan, in ko bi ti vender 
ne poskerbel vsili tacih ognjuskov svoje družine k pridu pripra 
viti , komu bi neki šlo tebe primeriti? — Ali ne lakovnimu norcu, 
ki vsak krajcar berž zgrabi, njemu ponujeniga cekina pa ne po 
gleda, misleč, de	smerdi.
    O predragi slovenski kmetovavci! krasti, goljufali, slepariti se 
sramujete; s svojim lastnim gnojem pa zemljo za potrebo k obilnišim 
pridelkam primorati, de bi sebe in svojo družino lože preživili, previdili, 
razpeljali, o — tega se nikar ne sramujte! — Kitajskiga cesarja, vladarja 
— kakor smo že v misel vzeli — blizo 300 milijonov duš, ni clo nič 
sram vsako leto z drevesam nektere brazde storiti in jih obsejati; ga ni 
nič, clo nič sram zastran človeškiga gnoja postave dajati; kdo si pa ti, 
de bi se s potrebno prestoj-nostjo ne hotel s tacim pečati? — Nič se ne 
sramujemo tudi mi, jo tukaj brez vsih ovinkov povedati, de je preteklo 
že čez 20 let, od kar imamo posodo v hiši, v ktero se od vse družine, 
in od vsaciga druziga, pod streho vzetiga vse tako oceja in spravljaj 
vsako saboto po noči se posoda sprazne v neko v gnoji narejeno jamo, 
in se sopet zagerne, de tam, po uku kemikarjev, z drugim gnojem 
nekoliko pognjije, ker pravijo, de je bolj prav, nemalo pognjiti, 
kakor srovi gnoj v perst spraviti; tudi je bolj prav, de se z vsim drugim 
gnojem pomeša in ga močnejiga stori. Oskerbnik bombažniga ali 
pavoljnatiga predilstva v Ajdovšini, umen kmetovavec, se tudi clo nič 
ne sramuje, po vsim tergu od ubozih, ki zemlje nimajo, vse tako 
skiipovati, in z njim svoje senožeti j. t. d. gnojiti. Neki žlahnik naše 
doline, zvedši za tako pripravo in vidši jo pri nas, si jo je pred malo 
časam tudi dal narediti.
    Vi visokeji gosposki kmetovavci! skažite se tudi v tem raz-umniši 
od terdiga kmeta; večkrat tožite, de nimate zadosti gnoja za svoje 
zemljištva ali nograde, zakaj bi si vender ne pomagali, ker si lahko 
pomagate? — Kmet jo mora popred viditi, s perstam potipati, potlej jo 
še le posname. Med tem je pa vender tudi resnično, de se med kmeti 
najdejo, ki se gosposkih kme-tovavcov — pa le po suknji gospdskih — 
clo nič ne vstrašijo, marveč svoje, kmetijstva, očitno razumljivši od 
tacih, na visokeji stopnjo prineskov povzdigujejo. — Ali nisi ti 
gospodar v hiši? — molčeč ali govoreč poskerbi za napravo in 
posodo, de se bo vse nepotrebno od cele tvoje družine va-njo ocejalo 
in se spravljala; za tri do osim dni kasneje ne bo nihče kar besedice več 
od tega čerhnil; in ti boš imel 6 do 24 mernikov več žita ali druzih 
pridelkov na leto. In ko bi že drugači ne bilo, omisli si spodobno 
straniše (skret) nad gnojišem z ojstro zapovedjo za celo družino, de se 
ne bo več nar žlahneji gnoj povsod nemarno raztresal in razlival. —
    3.) Golobjek in kurjek spravi, posuši in shrani, z njima kako 
vertnino, če bi želel, de bi berž zginila, poštupati.
    

191
    4.) Vsako leto si napravi 10, 30 ali po potrebi tudi 60 vozov ila, 
posuši ga in poskerbi za vsako potrebo stolčeniga, ali spra-šeniga 
napravljeniga imeti; to ti bo dalo ravno toliko vozov do-briga gnoja.
    5.) Ža človeško je živinska scavnica nar močneji gnoj 
zavoljo amonjakastih, fosforokislih in: druzih soli, ki se v nji najdejo; 
torej gre poskerbeti, de se v hlevih take vode clo nič ne pozgubi. Kadar 
tedaj skidaš, natrosi živinske ležiša na perst visoko s tacim suhim 
ilam, potlej pa še le nastelji, de bo živina na mehkim ležala; vso nje 
vodo bo suha ilovnina proti popivala; in vselej za naprej, preden 
nastiljaš, natrosi po nekoliko take zemlje iz enaciga namena; vse soli iz 
scav-nice, ko se ravno voda pri gorkoti posuši, se bodo v ilovnini 
nabirale; tudi, ko bi se pri kakim gnjijenji kaj gnjilca razvezah), se bo 
ilovnine poprijel, in s kislog&zam v solniterokišlino zedinil.
    Kadar iz hleva kidaš, natrosi vselej na gnojišu pod gnoj nemalo 
take suhe ilovnine; tudi med gnoj, ali saj verh gnoja je ne pozabi 
tudi nekoliko natrositi. Pri gnjijenji se odločvajo že-pleno- in 
fosforovodeni gaz in ainonjak, ki se, posebno pa amon-jak, kakor po 
nekim žlahtanji kar radi v ilo zamotajo;. ilo vlačno in vmazljivo jih 
vderži, de se posebno gnjilic y njem s kislo-gazam, kakor smo ravno že 
rekli, v solniterokišlino zedinuje; z eno besedo, vsa taka na meša na 
ilovnina postane sčasama kar dober gnoj; zakaj z gnjilcamv in z 
mnozimi v rejo rastljin zlo potrebnimi solmi je nasitena. Če bi ti tedaj 
pozimi ali pri deževnih vremenih stelje zmanjkalo, nikar si tega 
preveč k sercu ne vzemi; le dobro sprašene ilovnine pod živino 
raz-teguj in skerbi, de ne bo v blatu ali luži, ampak na suhi ilovnini 
ležala; ob drobico njeniga gnoja ne boš prišel, marveč boš še iz ilovnine 
bolji gnoj imel, kakor iz kake puste stelje, ki bi se ne bila scavnice na 
pila;
    6.) Tebi hišnimu gospodarju — če si za jkaj — gre sker-beti, de se 
gnojni kup vedno množi na meri in moči; kader ženske perilo 
lužijo, nesme odrabljeniga luga kar kan-eik pod zlo priti; na 
verh gnojniga kupa ga gre zliti; ravno tako ves zlužen pepel 
razdrobiti in z gnojeni pomešati,, de ves kali iz luga in pepela pride 
v prihodnjo rejo sadii. €e si kmetovavec, kakor gre, ne boš drobice 
pepela od hiše prodal, marveč ga boš vedil obernili, de ti bo desetkrat 
več vergel, kakor bi ti kupec za-nj ponujal; raji, kakor prodajati, 
kupovaj, kupovaj ga od ubogih, ki ga nimajo kam porabiti.
   7.) Tebi — če si za kaj — ne gre le družini zapovedi in vodila 
dajati, ampak tudi na njih nepremakljivo spolnovanje na tanjko paziti, 
de vsi živalski in rastljinski ostanjki, tedej vsi odrezki, osteržki, 
ostružki, žagovina, drobne terščice i. t. d., de vse hišne ali 
borjačne smeti, de vsepomije, ali na ravnost, ali po kravah in 
prešičih na gnojni kup pridejo. Le po kemii razjasnjeni kmetovavec, 
kteri ve, iz česar rastljine rasejo in obsto-
    

192
jijo, bo tudi razumel, kolikanj bo vse to pripomoglo v lepši in bolj 
veselo rast prihodnjiga sadii, in k obilnišim pridelkam; zatorej ne bo 
tudi dal nobenih kosti zavreči, ampak jih bo, kar bo moč, na drobno 
stolkel, in na gnojni kup vergel.
    S.) Tebi — če si za kaj — gre do živiga poskerbeti, de vse 
nepotrebne, večkrat s svojim semenarn kmetovavcam zlo nadležne zel 
is a, ki rasejo prek cest, kolovozov, pri grajah, konec njiv, v borjačih, 
pod latniki, za hišnimi zidovi — kjer mnogi nesnažno počepajo — na 
meriših i. t. d. pridejo na gnojni kup; take ze-liša, močno sočne, tedaj 
gnjilčne, večkrat kakor pelin zlo kalja-ste, zdajo veliko več za dober 
gnoj od puste slame. Tako boš množenju tacih dostikrat še clo strupenih 
želiš od ene strani v okom prišel, od druge si pa z njimi gnojni kup, in 
tedej pridelke množil. Vse škodljivo in nepotrebno naj ti služi v 
rejo potrebniga! Ne reci: kaj bo neki zdala pešica taciga zeliša ali 
plevela na gnoji, ali na njivi kot gnoj? — naj ti da dva turšič-na klasa, 
ali dva grojzda; to je res malo, pa sto pešičie bo dalo JiOO klasov ali 
grojzdov, to je že več. Prijatelj kdor pri kmetijstvu v majhnih rečeh 
dobička ne iše, ga tudi v večih rečeh nikdar najdel ne bo. — — Če greš 
tedaj v hišo, kjer po tvoji hčeri za nevesto prašajo, na razgled, pazi nar 
pred in nar več na govorjenje in zaderžanje družine; tvoja druga 
skerb pa naj bo, ne hiša ali barno blago, ampak gnojni kup; tu poglej, 
kako de z njim ravnajo; če najdeš veliko nemarnost in zaniker-nost per 
njem, tu lahko spoznaš, de so kar zarobljeni, ali lenobni ljudje, takim 
nikar svoje hčere ne daj, de ne bo pri njih kruha stradala. Lep in prav 
spravljen kup do briga gnoja, je perva čast kmetovavca, ki spričuje od 
njegove kmetijske razumnosti! —
    9.) V marsikterih deželah si napravijajo kmetovavci gnojni 
zložek ali mešanco (Kompost) takole: na kakim travniku si skop-ljejo 
plitvo okroglo jamo, po volji in potrebi prostorno; v tako pripeljejo 3 do 
6 vozov dobre ledine, jo natrosijo kakšenkrat malo z živim apnam, 
denejo verh nje po enako vozov skidaniga gnoja; verh gnoja mnozih 
želiš, plevela, osteržkov, smeti ali zdroblje-niga in suhiga cestniga ali 
lužniga blata, ali stolčene ilovnine, po razločku njive, za ktero je 
namenjen; tak kup polivajo s scav-nico, ki jo v hlevih v posebne jame 
lovijo, ali z gnojnico; potem pride druga lega ledine, gnoja, zemlje i. t. 
d. Kadar tak kup nekoliko pognjije, ga razkopljejo in znovič zložijo i. t. 
d., dokler jim ne postane vse vkup prav dober gnoj. Tako si gnoj po pa-
meti in mogočosti množijo.
    Ako se ravno pri deževnih vremenih gnojnica od zložka po 
travniku razlezuje in travi gnoji, je vender vselej bolj prav tak zložek si 
doma na gnojišu in pod streho naredili; sitno je že scavnico ali gnojnico 
na zložek voziti, pa tudi ni prav, de bi se scavnica v hlevih nabirala in 
gnjila, ker bi se preveč vodeniga puha in nezdravih gazov v hlevu iz nje 
narejalo; vsa scavnica naj gre proti z gnojem na gnojiše ali v gnojnico.   
Doma boš zložek
    

193
bolj pred očmi imel, in z dobro gnojnico pod streho polivaje ga, iz 
njega gotovo močneji gnoj naredil.
    10.) Pri razpeljevanji gnoja se vidijo dostikrat semtertje velike 
nemarnosti in neskerbnosti; tu dene na legnarje dve dili po-dolgama, 
naloži med njima gori visoko kopo gnoja, in če ni po-polnama podelan 
in mastin, ga bo, na debelo posuti poti rešetaje ga, veliko zgubil; ali je 
to prav? — Po vsaki, le ldt teški in zgubljeni mervici gnoja prideš ob tri 
do pet klasov žita; prijatel! v majhnih rečeh gre prida iskati. — Veliko 
bolj prav je v nalaš k temu služivnih koših gnoj voziti. — Sroviga, ali 
še močno gnji-ječiga in tedej vročiga, in na njivo speljaniga gnoja ne 
daj predolgo rali čakati; sicer ga boš namest 200 le 180 ali 170 centov 
podoral; unih 20 ali 30 centov ti ga bo med čakanjem v zrak ušlo. Naj 
bi noben gnoj predolgo podoranja ne čakal. — Kadar hočeš senožeti 
gnojiti, nikar sroviga ali predebeliga gnoja na-nje ne vozi; tak 
senožetam ne zda, tudi vetrovi ga lože po-berd; vozi raji na-nje nar bolj 
podelaniga, mastniga in drobniga gnoja, de ti ga dežji v travo žabi jejo, 
in de se amonjak in druge soli iz njega berž v vodi raztopijo in se v 
perst zarinejo v rejo trave. —
    Dobro vemo, de bodo mnogoteri bravci, nam se posmehovaje, 
rekli: Ta preveč od kmetovavcov terja. — Ali predragi prijatli! pro 
simo vas se spomniti, de razlagaje obernjenje kemije na kme 
tijstvo smo dolžnost na-se vzeli, nar visokejši in popolniši stop 
njo kmetijstva pokazati; smo pa do živiga prepričani, de je nihče 
ne doseže; zakaj vse pozemeljsko in človeško je nepopolnama. 
Med tem je pa vender tudi resnično in očitno kot beli dan, de 
od zaničljive zanikernosti gori do častitljive marnosti in neu 
trudne skerbi pri  kmetijstvu je kar veliko  veliko stopinj;	
na kteri se neki vi znajdete? — Po kemii razjasnjeni kmetova-vec, če le 
hoče, lahko čez vse pričakovanje veliko doseže. Tu bi nam ne šlo se z 
lastnimi deli hvaliti, pa vender, ker je resnična, gotovo jo lahko 
povemo. V 3,Vinoreji"*) smo spričali, de naši farni nogradi, ne ravno 
obsezka štirih oralov, so nam dali pri navadnim deželnim obdelovanji v 
pervim sedemletnim tečaji v srednje po 22 in pol; v družim tudi 
sedemletnim pa na gnoji po 75; v tretjim po 100 in v četertim po 104 
Dunajskih čebrov vina, ki smo ga tako in tudi dražje prodajali, kot 
drugi iz ne-gnojnih ndgradov; ves ta povišek je zrasel iz bolj umniga 
obračanja in obdelovanja zemlje, in iz gnoja! — Ravno tako tudi, če ti 
zlo slabo obdelovana njiva daje le po 10 mernikov žita, ti ga bo, če si 
po kemijsko razsvitljen, in če ti vse tvoje moči pripustijo poboljšati jo, 
po 50 do 60 mernikov v srednje dajala. K temu pa ni zadosti dobra 
misel, ali dobra volja in želja; brez dobre volje se sicer nič ne spelje, pa 
poleg volje mora biti tudi terden, nepremakljiv in tedej rodiven sklep in 
— čas. Angleški naravoslovec živo sklene peš v jutrove Indije iti;  on 
gre
*) V i nore j a. za Slovence, spisal M. Vertovc, v Ljubljani 1844.
25


194
in pride nazaj pes. Ko bi bil le mislil ali želel in doma ostal, kar nikoli 
bi ne bil Indij peš vidil. Kmetovavec ni tako zarobljen, kakor bi kdo 
menil, — kratkonikar, le obotavlja se tako, de v nobenim družim stanu 
ni tacih obotavljavcov. On spozna, vidi, razumi, želi in stokrat reče, de 
si bo to in to zboljšal, pa le zmirain pri starim ostane; dokler ne vidi 
potipljiviga dobička pred očmi, se ne more lotiti; raji danes za 4 
goldinarje prime, ko de bi jih čez 4 leta 30 dobil. Če vso svojo moč, kar 
se koli da, na po-boljšanje svojiga zemljištva oberneš, boš čez 4 leta 
komej spoznal, de to nekoliko zda; čez 10 let boš pa že lahko to z 
rokami potipal, in čez 20 se boš sam sebi čudil, kako je to, de si ti tako 
iz majhniga na tako veliko prišel! — Zlo zadolženo zemljištvo bo že 
čisto rešeno — vse ysakdanje potrebe bodo dobro   zagernjene
—	in še zaloga napravljena za prihodnje, neprevidene sile!  — —
    Pred malo leti so neki krajnski plemenitniki sanjali zapertijo 
vunanjim žitam na Krajnsko sprositi si, de bi dražje svoje žita prodajali 
in lože davke dajali. Proč z vsako tako zapertijo v sredi cesarstva! Pri 
odpertii se zamorejo ljudje z vsacim potrebnim blagam po nižji ceni 
previditi, in tedej lože preživiti. Če hočete svoje prihodke povzdigniti, 
naj se spelje to z veči ljubeznijo do domovine in v vaš veči dobiček; 
dajte se sami po kemii razjasniti, in razjasnjeni obračajte svoje moči na 
zboljšanje svojih zemljištev; dajajte v tem svojim zemeljskim 
podložnim očitne, potipljive zglede, de bodo tudi oni po vas 
razsvitljeni, od svojih lepših pridelkov vam in vašim otrokam obilniši 
desetine dajali. —
—	To je vaša, kot domovine očakov — velika dolžnost; kakor v 
vsili družili rečeh, bodite tudi pervi v kmetijstvu! —
    Kaj se vam zdi, ali je prav ali ne, de se ves gnoj od Ljubljanskih 
mesojedcov, — ki je nar bolj gnjilčen in rediven, po Ljubljanci, Savi in 
Donavi Bulgarcam in Valaham pošilja, z njim njih ravne polja gnojiti, 
de na-njih večletne obilne pridelke brez nobeniga druziga gnoja imajo? 
— Gnoja, gnoja imate obilo, pa kaj pomaga, ako ga ne umete v svoj 
prid oberniti! — Kaj bi tudi neki pomagalo, ko bi jih na tavžente 
reklo: Ta jim jo je prav povedal, ako bi pa nihče v tem nič ne storil, ne z 
ma-zincam ne hotel ganiti? — Stopite vkup, imejte namembe, zedi-niti 
se, storite zaveze, oznanite zapovedi in dajte celo mesto za tako v 
najem; nikar se tega ne sramujte, saj niste više od ki-tajškiga cesarja? 
— Ljubljančanje! — za denarje, ki jih bote za svoj gnoj prejemali, si 
bote sčasama svoje lepo in veliko bolj zdravo mesto lahko bogato 
razsvitljevali, tudi mestni tlak sčasama si prav lahko uterdili i. t. d. Ako 
od slednjiga človeka toliko gnoja pride, de se na-njem lahko več žita 
pridela, kakor bi ga sam v svojo rejo potreboval: koliko bi se ga neki na 
vsim
takim Ljubljanskim gnoji pridelovalo?	Ljubljančanje! ali
boste gvano iz Tersta kupovali?! Poskerbite vendcr, de se vam ne 
bodo kadaj vaši nasledniki posmehovali, in vam vaše nevednosti ali 
slepote ne očitali! —
Kar smo tukaj odLjubljane rekli, je rečeno iudi od vsili družili


195
slovenskih« mest, tergov, vasi in od vsih, ki ne umejo, ali se sramujejo, 
tak gnoj k svojimu pridu obračati. Tako bi tudi lahko Kras ves tak gnoj 
Teržačenam z rumeno, nar žlahneji pšenico, od leta do leta bogato 
poplačeval. — Tak gnoj, pravi dohtar Lie-big, ki je močno gnjilčen, je 
boljši za žito, kravjek pa bolj slan, je Doljši za grozdje. — Kraševci bi 
si poleg obilniga žita tudi kar lepili in nar terdnejih hrastov, morske 
barke iz njih narejati, s tacim gnojem zredili. Od take zaveze pa med 
Terstam in Krasa m bomo morde drugikrat in drugej kaj več govorili.
    Angleži so imeli veliko let sem zapertijo za žito tako, de zernica se 
ga ni smelo tje peljati, če ni domače žito do neke visoke cene zraslo; 
domači kmetovavci so ga tedej dobro prodajali in lahko obstajali. 
Pretečeno leto je pa po vsim Angleškim velik krik vstal, de hočejo 
kruha bolji kup imeti; veljaki — ki so posestniki zemlje — so, toliko de 
ne prisiljeni, odpertijo za žito in ves vsakdanji živež sklenili in oznanili, 
de bodo za naprej žita iz celiga sveta lahko na Angleško vozili. Kako 
bodo pa kmetovavci za naprej tam obstali in davke dajali, ker bo žito 
bolji kup? — prav lahko. — — Ni ga naroda na zemlji, de bi znal bolj 
od Angležev računiti ali rajtati; to spričujejo njih neizmerljive bogastva. 
Kakor Slovencam, ni bilo dosihmal tudi njim clo nič mar, človeški gnoj 
k pridu obračati: iz njih nar večih mest se je ocejal in pomikal po 
podzemeljskih, čez seženj visokih in obokanih ali velbanih vodnjakih v 
velike niemo tekoče reke ali v morja. Ker cenijo gnoj, ki pride od eniga 
samiga človeka, na 22 gold. srebra veljave, pravijo , de so le po tacim 
gnoji iz mest škode imeli 222 milijonov gold. srebra na leto. Iz tacih 
vodnjakov pa, polnih nedopovedljive gnjusobe, ki pride iz vsih straniš, 
kuhinj, fabrik in borjačev va-nje, in ktero deževnice mesta opravši va-
nje znesd — se nareja grozno veliko škodljivih gazov, zastran kterih so 
mesta veliko bolj nezdrave, in sicer tako, de od vsaciga milijona mest-
njanov jih umerje pri njih blizo 8000 več, kakor od milijona de-želanov. 
Vsih tistih, kar jih umerje v njih mestih v primeri več od deželnih 
prebivavcov, cenijo vsako leto na 60,000 duš; škodo pri leteh 60,000 
ljudeh, ki jim zastran mestnih gnjusob na leto odmerjejo, cenijo na 
zdravilih, postrežbah, zamudah — ker bolni ne morejo delati — na 
pokopih, prerejenji zapušenih sirot i. t. d. tudi na 222 milijonov gold. 
srebra; tedej zguba gnjusobe, bo-lezinske in smertne škode po gnjusobi, 
znesd vkupej 444 milijonov goldinarjev.   —
    Njih kemikarji so ločili tekočo vodo iz nekiga taciga mestniga 
vodnjaka, in so se prepričali, de ima okoli leta dovelj amonjaka v sebi 
94,000 oralov pšenice zrediti, fosforokisline pa za 95,000 oralov 
pšenice, ali 184,000 oralov detelje, ali 258,000 oralov konina ali 
280,000 oralov ovsa z njo previditi; to se ve, de tudi zadosti vsiga 
druziga, česar žila v svojo rejo potrebujejo. Velike družbe bogatinov 
hočejo take gnojne vode — kot drugi pitne po mestih — v posebnih 
cevih ali rorih iz mest deleč okoli po ravnih deželah v pognojenje polja 
— razpeljevavši jih — pošiljati, in z do-
    

196
bički prodajati. Tako upajo z vodo vso tako gnjusobo iz mest 
spraviti, — mesta bolj zdrave, polja veliko rodovitniši storiti; in 
z bogatimi pridelki, in z ohranjenjem zdravja ljudi po mestih, 
več kot unih 444 milijonov pridobiti, in s časam še žita pridelo 
vati , de ga bo dovelj za dom, in znabiti še kaj za vunanjo kup 
čijo ostajalo. Kdor ga je tedej dozdej po 1000, in de ga bo za- 
naprej s tako močno vodo njive gnojivši po 2000 mernikov pri 
deloval, bo, če bi ravno žito bolji kup bilo, prav lahko obstal, 
in Angleži ne bodo zastran žita nikomur v strahu. *)	
    Angleži se ne menijo od posodic v hiši nastavljenih tak gnoj va-nje 
spravljati; oni gredo iz bolj debeliga, in govore iz ve-čiga; pri svojih 
sklepih se pa zlo malokrat pomotijo; kar po prepričanji sklenejo, tudi 
brez obotavljanja stanovitno in čversto spe-Ijejo. Skušnje pa spričujejo, 
de jo oni bolj zadenejo od vsih družili narodov celiga sveta.
    Tudi mi jo hočemo vender še tukaj iz debeliga reči (pa le k 
večnimu spominu, de smo jo rekli} de se bo ves gnoj iz Tersta, 
akoravno znabiti še le čez veliko let, vender le enkrat na Kras 
spravljal; de zdaj goli, suhi in pusti Kras se bo po tacim gnoji 
v lep in pitan kraj spremenil; de s hrastovimi ložami obrašen bo 
južne, deževne oblake pristav Ijavši silil, na-nj se zlivati, de 
bodo vsi njegovi pridelki s potrebno mokroto prevideni, tolikanj 
več nasipali. Kras z vsim Terzaškim gnojem rejen bo prijeten 
raj, v kterim bodo imeli bogatini iz Tersta svoje lastne gradiče, 
verte in loge, v kterih senci in hladu se bodo sprehajali, med 
tem, ko bo burja včasi gori visoko v krepkih hrastih bučala. 
Teržačenje! saj ste tudi vi verli Slovenje sinovi, nad vami je, 
de tak gnoj Kraševcam, svojim pervim sosedam", ponudite, in ti 
spoznavši enkrat njegovo veljavo, vam ga bodo čez vaš up drago', 
in k svojimu velikimu pridu plačevali. Ne de bi se kadaj od vas 
reklo: Kako je vender, de niso naši dedje tega razumeli in do 
konca speljali?	
    Alo Slovenci! — kje so tiste bistre, tolikanjkrat pohvaljene glavice 
med vami? — Ali boste, kakor v mnogi drugi reči, tudi v umnim 
kmetijstvu poslednji bili? Zakaj bi vender tudi enkrat pervi ne bili? — 
Nimajo je ne še — kar je nam znano — drugi narodi v svojih jezikih 
tako razločno in za vsakdanjiga kmetovav-ca tako razumljivo spisane 
kmetijske kemije, kakor je ta za vas — predragi Slovenci! — Kruha 
vam primanjkuje, za sto tavžent goldinarjev ga morate svojim otrokam 
— ki se zmirej množe — prikupovati; tako gre denar iz dežele. Berž 
tedej na noge, zbolj-šajte si po vam danih kemijskih vodilih svoje 
kmetijstva; ni ga ne med vami, ki ima dvoje kravic, ali parič voličev, de 
bi po naših vodilih, ko bi hotel, kup svojiga gnoja za 10 do 20 vozov ne 
pomnožil; ko bi si ga pa na tako mero vsi množili, v kratkim boste vsim 
vunanjim žitam zapertijo naredili; sami žito in mnoge druge pridelke iz 
Slovenje silili; sto in sto tavžent, ki ste jih do-
*) Allgemeine Augsburgerzeitung vom 31. Mai 1646. Nro. 151.


197
sihmal za žito ali drug živež dajali, bodo doma za druge potrebe 
ostajali. —
    O predragi prijatli! dajte si vender dopovedati, oči odpreti, in ne 
glušite se. Slovencov se šteje blizo tri milijone duš. Lahko bi se reklo, 
de skorej od vsih, postavimo pa vender, de le od eniga milijona zmed 
njih ves gnoj pod zlo gre. Na Angleškim je vse dražji kot pri nas; če 
tam cenijo zgubo nad gnojem eniga samiga človeka na 22 gold. srebra, 
naj bo pri nas polovico menj, naj bo 11 gold. vreden: denimo ga še 
niže, denimo ga le na 5 gold.; tako se zgubi nad gnojem le eniga 
milijona Slovencov po 5 milijonov gold. na leto; z drugo besedo: ako bi 
Slovenci gnoj eniga milijona duš — ki ga niso še — pa za naprej k 
svojimu pridu obračali, bi bili njih pridelki od leta do leta za 5 
milijonov gold. srebra več vredni! — ! — Poglejte vender, kako blizo 
vas milijoni zlata zakopani leže! — Ali se ne bole zdramili, jih od-
kopati? — Ali bi se čez 4 ali 5 let Slovenja ne čislala nar bogatejši 
dežela v cesarstvu? —• Ali bi davkov lože ne odrajtovali? - dolgov — 
ki vas tako težijo — lože ne poplačevali? — svojih otrok lože ne 
previdovali? — Kako, ali bi se tacih pridelkov mogli sramovati? —
    Tako pot le vam kaže kmetijska kemija. Če ni po vaši misli, verzite 
jo proč! — Potem gorje pa tudi tebi, ti draga mati Slovenja! — vsi 
drugi narodi okoli in okoli Tebe se vedno gibljejo, in se v vsih 
vednostih in umetnostih na višji stopnjo blaznosti povzdigujejo, in bodo 
tako nevedama in nevoljema Tvoje terdo-vratne, nemarne in dremajoče 
otroke zaterli, de bodo v pomanjkanji in v uboštvu zdihovali! — Ali 
vender ne daj Bog, de bi si bili mi zastonj pri vas glavo belili, in potili 
se; ne daj Bog, de bi se od vas ikadaj reklo: Slepim se je svetilo, in 
gluhim pridgo-valo. — Slovenci! umno kmetijstvo, obilni pridelki — 
naj bodo že kakoršni si koli bodi — so perva, pa nar veči in gotovši 
stopnja k hišni blaznosti, in k blaznosti cele domovine! —
§. 73.   Od kmetijskiga kolobarenja.
    V sklep kmetijske kemije tičejo še potrebni zapopadki od kme-
tijstovanja v kolobarji; zakaj ni še zadosti perst prav obračati, rahljati in 
dobro gnojiti, treba je še s pridelki kolobariti. Kaj de pa je to, bodo 
naši bravci berž razumeli. Ena njim dobro znana resnica je, de je ni 
njive ali persti, ktera bi se z večletnimi, zaporednimi pridelki ne 
zmolzla in spustobila tako, de bi se zadnjič clo nič več na nji ne 
pridelalo. Vse rastljinske plemena so večidel iz enacih obstojnih delov 
zložene, pa ne v enacih primerah. Tako je, postavimo, v večni in tudi v 
turški detelji v primeri več apnenine in malo kremenine, v travnim in 
žitnim steblu pa po več kremenine in menj apnenine; v pšenici je obilo 
več kalja, fosforokisline, kot v ječmenu ali ovsu i. t. d. Po tem takim je 
tudi očitno, de rastljine le takošniga po koreninicah serkajo, ka-
koršniga potrebujejo; in sicer toliko — če je — kolikor jim ga je 
zadosti.   Kakor si povabljeni na nekim bogatim gostovanji jedi
    

198
zbirajo, de eni raji od teh, drugi od družili jedo, tako, prija-tel! je tudi 
na njivi, ki si jo močno pognojil. Na-nji si rast-ljinam veliko gostovanje 
napravil — ene rastljine serkajo več od tega in od uniga menj, druge pa 
znabiti ravno nasproti, ali pa še kaj druziga vmes.
    Neka dobro pognojena njiva ti da, denimo, 60 mernikov pšenice; 
drugo leto javalne 30 mernikov; tretje 10; četerto 3, in peto nič; kar je 
bilo razniga živeža na njivi ravno za pšenico, je vse poiskala. Ako bi bil 
pa drugo leto naniest pšenice na enaki gnoj ječmena vsejal, nar berže bi 
ga bil imel blizo 60 mernikov; na enačim gnoji tretje leto morde čez 50 
mernikov turšice in še nekoliko fižola; četerto leto okoli 30 mernikov 
ovsa in malo detelje; peto leto kakih 6 vozov rudeče detelje. Za pšenico 
ni bilo več na njivi tečniga živeža; obilo ga je pa še bilo za ječmen, 
turšico, oves, deteljo i. t. d. Prosimo pa se tega spomniti, de smo bili 
dobro njivo — in kar dobro — pognojili. — Francoski kemikar Davi je 
sožgal 100 funtov suhiga pšeničniga steblja, dalo mu je 15 funtov 
pepela; ječmenoviga 100 funtov le 8 funtov in pol, in ovseniga ravno 
toliko pa le 4 funte in pol; pepel je bil popolnama enak. Iz tega se vidi, 
de ječmen dvakrat, ali oves trikrat na eno njivo vsejan, bi jo na 
posebnih soleh nič več ne povžil, kot pšenica le enkrat vsejana.
    Iz starih starih časov se ve, de marsikteri sad se ne sme nikakor 
zaporedama na enako mesto sejati, ker nič prav ne stori. Kjer je bil lani 
grah, lan, konoplje, pšenica, korun večna detelja i. t. d., nikar letaš 
taciga tje ne sejaj, slabo boš opravil. Ko rastljina tega ne najde, česar v 
svoj potrebni živež potrebuje, kako bo neki rasla? Rež, ječmen, oves, 
turšica se dajo raji na enakim mestu zaporedama zrediti.
    Kdor eno njivo dobro pognoji, želi iz nje, kar se koli da, obilo 
pridelka imeti; iz tega namena, če jo je za tri ali štiri leta pognojil, mora 
skerbeti, de vsako leto drugi sad na-rijo vseje ali vsadi, in sicer drugo 
leto taciga, ki ne potrebuje, ali saj ne v enaki meri enaciga živeža od 
pervoletniga sadu; tretje leto zopet druziga i. t. d., dokler se ne pride 
nazaj naperviga, ki je bil, postavimo, pšenica ali rež; temu pravijo: v 
kolobarji kmetovanj.
    Že v zlo starih časih so kmetovavci spoznali, de, če se dvakrat 
zaporedama na enaki njivi žito pridela, se skorej vse raztopljene soli in 
kremenina iz njive kakor tudi fosforokislina pov-žijejo, de bi jih tretje 
leto žito v svojo rejo dovelj več nenajdlo; torej so na tretje leto njivo 
neobdelano in neobsejano pustili, in tenvu so rekli: praha. Tako so 
imele soli i. t. d. celo leto čas, na njivi v rejo prihodnjiga sadu 
razvezovati se, in to za tolikanj več, če so njivo po večkrat preorali. Na 
taki njivi so v četer-tim letu brez gnoja skorej po več pridelali, kakor če 
bi jo bili v tretjim preorali in malo pognojili.
    V bolj poslednjih časili so se pa umni kmetovavci okoli po deželah  
v tem razgledali, in so se lotili tudi  tretje leto — de
    

199
bi po več pridelovali — njivo obdelovati; pa kako? — ne de bi žita va-
njo vsejalf, kratkonikar, ampak tak sad, kteri clo malo soli, 
fosforokisline ali kremenine potrebuje, in kteriga gre pleti in osipati, 
kakor, postavimo: korun, turšico, švedsko repo, ali podzemeljske 
kalerabe i. t. d. S preoranjem take njive, s plet-vijo in osipanjem se 
perst pogostama obrušva, obrača, in zrah-Ijuje, de se tako iz ilovniga 
peska še po več soli in kremenine zaniore razvezati v novo reditev 
prihodnjiga žita, kakor če bi bila njiva prazna ostala. Tako se je 
primerilo, de so povsod, kjer je kaj pameti, praho opustili, in jo v 
pridelovanje obruš-Ijiviga in osipljiviga sadu premenili. V nekterih 
krajih, kjer jim gnoja, zmanjkuje — po neumnim kmetijstvu — vsejejo 
v praho reži, ajde i. t. d., jo povaljajo in podorjejo, pervo pred cvetjem, 
drugo cvetečo kot gnoj v rejo prihodnje pšenice ali reži.
    Po razločku krajev, njivne persti, njene globokosti in druge 
veljave, imajo okoli po deželah tri ali štiriletne kmetijske kolo-barenja, 
pa vselej tako, de se žito z obrušljivim ali osipljivim sadam, in sad, ki 
pri verhu koreninice dela, z družim, ki gre z njimi bolj globoko, versli. 
V tem ne gre občinskili vodil dajati, vsak kmetovavec se mora po 
svojih posebnih okolišinah, ki bi utegnile kakšenkrat pri dveh sosedih 
drugačne biti, zaderžati. Naj premisli svoje lastne skušnje; kamor koli 
gre, naj sabo vzame um in bistro oko, de vidi, kako drugi kolobarijo; 
naj pre-vdari, česar za svojo hišo potrebuje; za to gre nar pred posker-
beti; potem naj premisli, kakošen sad bi nar lože, in z nar večim 
dobičkam prodal i. t. d. Kmetovavec mora vedno skerbeti, de z nar 
menj gnojem in nar menj delam, ko se da, nar veči pridelke ima; tega 
pa ne bo brez umniga kolobarenja kar nikoli dosegel; nikdar ne sme 
sadii, ki preveč perst zmolze, kakor je pšenica, lan, konoplje i. t. d. 
dvakrat zaporedama na enako njivo vsejati, to storivši se bo v svojo 
veliko škodo spekel. Tudi kapusno zelje perst močno povžije: če ga 
hočeš drugo leto na enačim mestu imeti, inu moraš kar dobro pognojiti. 
Njiva dvakrat zaporedama z žitam obsejana se močno zapleveli, kar je 
dostikrat zlo nadležno; torej gre saj tretje leto tak sad na-njo vsejati ali 
nasaditi, de se pleve in osiplje.
    Naše Ipavsko kolobarenje obstoji v tem, de na gnoj vsejejo 
ozimine ali jarine, potem repe; dve drugi leti pa turšice s fižo-lam. Ce 
gnoja primanjkuje, tudi tretje leto še turšico sejejo. Na našo Št. Vidško 
zlo peskasto perst ne gre turšice na premalo podelan gnoj saditi. Pri nas 
jo proti v brazde sade; zakaj iz gnjije-čiga gnoja bi se pri vročinah 
preveč amonjaka delalo, kteri, ker bi se ne mogel pri suši v njivni vodi 
raztopiti, bi turšico moril, de bi se je malo pridelalo. V krajih, ki so za 
to, bi mende bilo nar bolji kolobarenje tole: Pervo leto na gnoji pšenica 
ali rež, z ajdo ali repo; drugo leto ječmen ali oves z rudečo deteljo; 
tretje leto detelja, in četerto na detcljši korun, od kteriga naravoslovci 
in umni kmetovavci terdijo, de bi ne smel zavolj svoje razsipčno-
    

200
sti na gnoji rasti,  kjer lojen  postane; potem  pa znovič na gnoj pšenico 
ali rež i. t. d.
    Drugo kolobarenje bi bilo: pervo leto na gnoj pšenica ali rež z 
ajdo ali repo; drugo leto ali konin (krompir"), ali fižol, ali turšica z 
ližolam ; tretje leto pa ječmen ali oves; precej za jecraenam ali ovsam 
pa njivo preorati, de se soli razvezujejo v rejo prihodnjiga sadii; ali pa 
preorano z ajdo obsejati in to v rejo prihodnjiga podorati; — pa tudi 
pervo leto, kakor smo ravno rekli; drugo leto ječmen ali oves z 
rudečo deteljo; tretje, detelja; in četerto leto, ha deteljši turšica z 
ližolam.
    Kmetovavec se ne sme preveč zanašati, že zavoljo hudih vremen 
ne, ki bi ga utegnile zadeti; torej mora umno s svojim sejanjem in 
sajenjem kolobariti, de, če ne odeniga, saj od druziga kaj pridela, sebe 
in svoje lože preživiti. Že pred 25 leti smo v nekim zvezku Dunajske c. 
k. kmetijske družbe brali, nikar preveč, ampak le za prav k o run a 
saditi; umni možak pravi: naj zrase na eni njivi nekaj mernikov žita, ki 
dajo 200 funtov živeža v rejo človeka; ko bi pa na enaki njivi šestkrat 
več mernikov ko-riina le 180 funtov živeža dalo, bi bolj pametno bilo 
žito sejati, in to za tolikanj več, ker se da d olj časa kakor koriin hraniti. 
— Dohtar Liebig pravi: de od ljudi, ki preveč od samiga koruna žive, 
ga gredo vidljive, zavolj pomanjkanja nad gnjilcam clo nič prekuhane 
mervice proč (močic, Starkemehl); če ga pa jedo z mešam — ki je 
gnjilčno — se tak močic tudi prekuha, in ga ni več razločiti. Ko 
gorjanski fantje, navajeni doma se z repo, zeljem, korenjem in korunam 
čeva razpenjati, pridejo k vojašini, mislijo sperviga, de jim ne bo 
obstati, de bodo lakote poginili; drugi na kruh bolj navajeni se tega pa 
clo nič ne vstrašijo, in zadnjič se pri vsih očitno skaže, de vojaška mala 
pa bolj gnjilčna in tedaj bolj redivna jed več zda od vsiga uniga, kar je 
popred doma čeva razpenjalo. Nikoli niso fantje doma bolj ali tako lepo 
rejeni kot pri vojašini; pa snažnost in merno spanje tudi k njih lepi reji 
pripomore. —
    Skušnje vsih dežel spričujejo, de, kjer je bilo kako staro drevo viin 
verženo, ne gre kratko nikar druziga enaciga plemena ali žlahte 
vsaditi, saj ne pred 30 ali 40 leti; poprejšnje dervo je že deleč okoli in 
okoli ves sebi tečni živež poiskalo; kje ga bo neki novo drevo 
dobivalo? Drevo pa kakiga druziga plemena bo za-se še zmirej 
potrebniga živeža — ki nekoliko dru-gačniga potrebuje — našlo in 
dobro raslo. — Terte se bodo vselej bolj obnašale, če se zamorejo v 
novo perst, kjer niso še rasle, zariniti; tako se obnaša vsak drugi sad nar 
boljši tam, kjer ni še nikoli, ali saj že veliko let ni rasel.
    Sam Oče nebeški kolobari tudi pri sejanji senožetnih trav; ene 
trave rasejo le po eno, druge po dve leti, nektere pa še po več let. 
Pazljivi kmetovavci pa dobro vedo, de mnoge trave na senožetih se v 
10 letih po večkrat premenijo. Ipavec pravi: „le-tas je bunc viin pognal" 
- neka nar drobneji, rumena, ne čez pe-danj visoka, pa grozno gosta 
deteljca — „letas bo polno sena";
    

201
drugo leto se prikaže škorabotec — neko pokončno zeliše polno belih 
mešičkov s semenarn — in pravi: „Letas bo po malim sena." Če 
senožet opepeliš, ti bo po-nji, kjer je nisi še nikoli vidil, rudeča detelja 
iz zemlje pognala. Kako je vender to, de vsako leto nektere druge trave 
po senožetih vidimo? — Ali bi zamogla kaka trava tam rasti, kjer ni clo 
nič živeža za-njo? — Letaš sognjijo nektere travne koreninice, in 
služijo k letu novo vsejani travi pa druziga plemena v živež ta pogine, 
sognjije in redi zopet drugo v novic vsejano travo pa druge baze i. t. d. 
Tako zredi senožet vsako leto po nekoliko trav druziga plemena, kte-
rim so poprejšnje sognjivši v rejo služile, in takole te tudi narava uči, s 
svojimi pridelki umno kolobariti, de boš tudi na njivi kakor na senožeti 
vsako leto nekoliko drugačnih pridelkov imel.
   Ker vsaka rastljina perst zmolzuje in spustobuje, bi utegnil kdo 
tukaj poprašati: ali se to celi čas nje življenja enakomerno godi? — 
Bousingault, nar slavniši francoski kmetijski kemi-kar, nam na to 
odgovor da: On je lani 19. rožniga cveta in 15. velkiga serpana po 
enako število lepih pšeničnih stebel izruval, posušil, kemijsko ločil in 
se prepričal, de zgorljiviga, to je, vogelca, vodenca, kislica in gnjilca — 
je pšenica od 19. veliciga travna do 9. rožniga cveta obilo po trikrat več 
na dan na-se potegnila in v sebi uterdila ali uledenila, kakor od 9. 
rožniga cveta do 15. veliciga serpana; kar pa nezgorljivo vtiče — kakor 
mnoge soli, fosforokislino, kremenino i. t. d., ktere pšenica le iz persti 
dobiva — se je tudi prepričal, de take reči pšenica celi čas svoje rasti 
enakomerno na-se vleče, de po tem takim tedej, ko bi človek pšenico na 
njivi sozoril, ali jo pa v enim letu na enako njivo trikrat vsejal, de bi jo 
kot seno v živinsko rejo pokosil, bi njiva imenovanih nezgorljivih soli 
ali reči nič bolj zmolžena ne bila.*)
    Pokazali smo potrebo kemijskiga kolobarenja od ene strani; je 
potreba, de jo še od druge razjasnimo. Vse odsluženo in te-dej za naprej 
nepotrebno gre iz človeškiga telesa nekoliko po puhtenji in dihanji, 
nekoliko se pa spravlja iz celiga života v kri, iz kervi v mehur, iz 
kteriga se pa ob svojim času viin oceja; kar je pa človek živeža k sebi 
vzel, de ga ni mogel želodec prekuhati, ali saj, de ga niso mogle ali 
smele cevne pijavčice poserkati, gre po drugi poti iz njega. Ravno tako 
gre tudi marsikaj že odsluženiga in za naprej nepotrebniga iz rastljin po 
puhtenji in dihanji, drugo tako gre pa iz njih po korenikah v perst; tudi 
raslljinske koreninice — postavimo.pri kaki veliki moči, kader je 
preveč raztopljenih soli — bi utegnile pregladovo serkati, in rastljinam 
marsikaj v živež pošiljati, česar ne zamorejo v rejo oberniti. Vse tako, 
česar ne zamorejo rastljine porabiti, dajo nazaj od sebe ali v lubad, de 
jim je zlasti pozimi za kožuh, ali pa po korenikah v perst kakor očiten 
ognjusik.
   Nobena rastljina bi se ne mogla iz svojiga lastniga ognjuska živiti,  
tudi druga enaciga plemena ne; to nam  že naša lastna
*) Allgemeine Augsburger Zeituiig vom 3. Mai 1846. Nro. 122.
«6


S08
pamet pravi; in vsaka po vee let živeča in močno zablatana rast-Ijina bi 
mogla poginiti, ko bi si iz laslniga zablatanja ne pomagala; pomaga si 
pa takole, de zmirej naprej v čisto, nezablatano perst nove koreninice 
pošilja, jih zdraviga neomadežaniga živeža iskati. Razločili smo 
vastljinsko blato l.)v tako, ki je obstoječe iz čisto že 
odsluženiga — mertviga, kteriga bi mende tudi nobena druga 
rastljina precej v živež ne serkala, in 2.} v tako, ki so koreninice 
gladovo poserkale, kteriga pa rastljine niso mogle v svojo rejo 
oberniti, in so ga nazaj v perst kot ognjusik ali ostanjk dajale; s tacim bi 
se pa zamogle mnoge druge rastljine živiti. Kar ne sne go,spod, pride 
strežetu na hvalo, in kar še temuvostane, berač rad poje.
    Že slavni rimski kmetovavec Kolumela je pred 2000 leti spoznal, 
de se iz rastljin po koreninah nekaj cedi', kar je rast-ljinam enaciga 
plemena ali tudi bližnje žlahte večkrat zlo škodljivo; on je to imenoval 
strupeno reč. Kjer si lani grah, ali lan, ali konoplje i. t. d. imel, in če 
bi letaš čez mero dobro po-gnojil, perst zrahljal, kakor bi vedil in znal, 
in enaciga vsejal, ne bo Ifinskimu nič podobno; lansko grahovo blato 
mu ne da letaš veselo in prav rasti, tako laneno ne lanu i. t. d. Dajo se pa 
druge rastljine, kterim to blato nič ne škodje, ali jih pa še clo dobro redi, 
s pridam vsejati.
    Mnogoter sad se ne da zastran svojiga zablatenja 3, 5, 6 ali 8 let na 
enakim mestu z dobičkam, kakor gre, zrediti; nar bolji pognojenje 
premalo zda; njega nekdanje blato mora popred popolnama po kemijsko 
razpasti, mora kot tako iz persti či.sto zginiti, potem bi se dal še le enak 
sad z navadnim dobičkam na nji pridelati.
    Iz tega se bodo naši bravci prepričali, kako potrebno je pri 
kmetijstvu kolobarenje z množi mi pridelki ali premen o-
vanje posetve. Njivo preoraje za nov ali drug sad spraviš blato 
poprejšnjiga sadu na dan, na zrak, sonce, dež, de popred razpade, de 
razpadeno ali sčasama sognjito zamore vsacimu sadu v živež služiti. Iz 
tega bodo pa tudi spoznali, kolikanj na tem stoji, de kmetovavec s 
bistrim očesam dobro zapozna in zamer-kuje pri svojim lastnim in pri 
kmetijstvu druzih: kteri sad se za kakim drugim nar bolj obnaša, to je, 
de mu blato poprejšnjiga ne škodje, ali pa še clo tekne. Nar visi stopnja 
kmetijskiga ko-lobarenjabi bila pa ta, ko bi dobro razumeli, kterim 
drugim rast-ljinam blato slednje rastljine, ki jo navadno sejemn ali 
sadimo, kot dober gnoj tekne, ali nič ne škodje, kterim pa kot strup 
nad-Jegva. Potem bi še le zamogli s nar večini dobičkam za vsacim 
sadam ravno tistiga vsejati ali nasaditi, ki bi se za njim nar bolj obnašal.   
To bi bilo še le pravo kmetijsko kolobarenje!
    Kdor bi hotel od tega kaj več zvediti, zlasti od zablatenja tert, ki so 
v nogradih skorej kot v lonce vsajene, in kako jim pomagati, naj bere 
od tega v naši gori imenovani „Vinoreji" na 128. strani i. t. d.
Umniga kmetovavca perva skerb mora biti na majhnim pro-


203
štoru nar več ko se da pridelati; tako bo od ene strani veliko menj 
dela, od druge pa ravno   za tega voljo  več  prihodkov imel.    Naj  mu 
daste dve enaki njivi po 30 mernikov žita, —  ko bi pa vso svojo moč,   
ki jo je popred na obe obračal,  na eno obernil, de bi mu ga 60 mernikov 
dala,  bi vse delo druge njive prihranil, in vender enaki pridelk imel; taka 
prihranjena, moč ali delo se pa zamore drugači k pridu oberniti.    To' je 
pravi in mende edini ključ k umnimu kmetijstvu.   De bi zamogel svoje 
njive bogato gnojiti, mora razun vsiga družinskiga tudi obilo  živinskiga 
gnoja napraviti; de bi živina veliko mastniga gnoja dajala^ mora dobro 
rejena biti; živino pa in obilo živine dobro rediti, se potrebuje obilo 
redivne klaje; take pa ne boš imel, cene boš tudi seno žet  obdeloval.    
Vse  to   zamore  tudi   menj  premožen  kmet s poterpežljivo  in umno  
marljivostjo, ne pa z naglostjo  speljati. Ze iz gori v misel vzetiga   
kolobarenja na njivah  lahko razumiš, de tretji ali četerti del tvojih njiv, z 
rudečo deteljo vselej obse-jan, bi za živinsko dobro rejo, pridelovanje 
gnoja, hogatiši gnojenje in mende tudi za obilniši pridelke že veliko 
zdalo.
    Ako je pa tvoje zemljiše in deželno vreme zato, ti hočemo po 
lastnim prepričanji in po prav dobri vesti neko veliko širji kolo-barenje 
— ktero gori imenovane manjši v sebi sklene — do ži-viga priporočiti, 
ktero v temle obstoji: Vse svoje dobre njive in tudi senožeti, ki bi se 
dale globoko orati, verzi na kup, razdeli td v tri dele, in poskerbi, de boš 
vselej tretji del z večno deteljo, po dvakrat ogipsano, po 8 do iO let 
osejan imel; s tako deteljo pojdi v kolobarenji po meri naprej, dokler 
jnazaj na pervo mesto ne prideš; tako boš imel piče, de bo kaj. Če bi pa 
še po njivah, na kterih ni večne detelje, na četerto leto, po poprejšnjih 
vodilih, z rudečo deteljo kolobaril, bi bilo, na nekoliko večim zemljiši, 
piče, živine, gnoja, žita in vsih druzih pridelkov, de bi ne vedil kam ž 
njimi! — — Prijatel! mi dobro vemo, de se to' ne da ne v dveh, ne 
povsod v petih letih speljati; tudi ne, če bi ravno jezik pod palcam bil; 
— pa če se nikoli ne začne, se tudi nikoli ne konča. Tudi ni vse v 
denarji obstoječe; skerb — skerb in marljivo, neutrudeno delo 
denarje iz zemlje vlečete in privlečete; ako boš do denarjev prišel, te 
bodo nekoliko podpirali, de bo šlo berže naprej, — pa vender nikar se 
ne daj od denarjev prekaniti; vselej bote skerb in delo več od denarjev 
zdale! - —
§. 74:. Ogovor na kmetiške slovenske mladenče.
    Dragi mladenči! ne bi si bili mi s spisani kmetijske kemije tolikanj 
glave belili, ako bi nas ne bila k temu mikala in silila neugasljivo 
goreča ljubezin do vas — do vas, ki ste po naših vodilih miloserčni do 
živine in ljudi, poskerbljivi za svoje dušno in telesno zdravje, tedej 
cveteči, rudeči — in lepi fantje! Vaš stan je bil pervi od Stvarnika 
vstvavjen, in iz vašiga stanu so se sko-rej vsi drugi stanovi počasi 
scimili in zrasli. Kmetijski stan vse druge stanove večidel s potrebnim 
živežem previduje,  in vender
    

304
fantje! — in vender ni ne nar potrebniši na svetu; zakaj brez vladarstva 
in postav, brez vojašine, ki je njega perva podpora in moč, ga ni 
posestva — je ni lastine, tudi ne kmetijstva ne pridelkov; brez 
vladarstva bi ljudje živeli kot volkovi in medvedi po gojzdih; torej 
perva dolžnost kraetovavca in slednjiga človeka je: vladarstvo podpirati 
in terditi; sicer je zveržek človeštva, nevreden sred njega živeti — 
nevreden, de bi ga zemlja nosila! —
    Pod modrimi in pravičnimi postavami miliga vladarstva za-more 
kmetovavec neizrečeno veliko k olepšanju sveta pripomoči; zakaj Božje 
dela so sicer neskončno prav in lepo stvarjene, pa vender, kot sonce v 
rosni jagodci, se bleši Bogstvo v človekovim umu, de Božje žlahte, 
zamore kot tak, z dušno in telesno močjo Stvarnika posnemovaje, kar 
veliko lepih in razve-seljejočih del speljevati, nič ne sicer vstvariti, pa 
iz stvarjeniga veiiko lepiga narediti. Človeku ni dano v nobenim drugim 
stanu stvarljive vsigamogočnosti Božje tako očitno posnemati, kakor v 
kmetiškim. Kmetovavci so zlezli iz spodzemeljskih votlin ali ber-logov 
na dan svitlobe, in so si naredili čedne shotovanja; izročili so tamne 
gojzde polne zverin, in nasadili jih z žlahno tertico in pitanim sadjem; 
kmetovavci so vode iz nezdravih močirov scedili, vso gomizljivo 
strupenino v njih pomorili, in jih v smehajoče raje spremenili; 
kmetovavci so dereče in razsajajoče reke med bregove spravili, jim 
neizmerljive polja oteli, na njih obilnost zlatorume-niga žita v rejo 
človeštva pridelovati! Na tvojo besedo, o trikrat srečni kmetovavec! 
zgine spred hiše divjost, kot tarna noči, in na belim dnevu postane 
radosti vert; na tvojo besedo zrase za hišo — kjer je le robida omoh 
imela — orehovo drevo, de se ti v njegovi senci otroci igrajo, ali ob 
nedeljah bližnji fantje razvedo-vaje se prijazno pogovarjajo, ali 
nedolžnovesele dekleta žlobudrajo; na tvojo besedo ti tern hruške redi, 
se ti jabelko čuda na lesniki debeli, te pridelana kaplica vinca v 
Gospodu razveseli. Fantje! o spoznajte vender žlahnost stanii, v kteriga 
ste poklicani! poklicani — de bi Božjo stvarljivo mogočnost svoje žive 
dni vedno posnemovali! — —
    Narveč nedolžniga veselja se vživa v kmetiškim stanu. Če mestni 
delavci cele dni v smerdljivih puhih in nezdravih gazih od jutra do 
večera hlipaje nakupama tiče, — preživiš ti verli kmetovavec veči del 
svojiga življenja v čistim zraku pod streho miliga neba in vživaš 
neprenehama lepoto Božjih del; če rije rudar kot kert klaverno v zemlje 
globočino, brez de bi vedil, kdaj de bo dan, kdaj de bo noč, — tebe tiho 
zdrami juterna zarja, sonce ti kaže in sveti pri delu, dokler se na večer, 
ko te je z zadnjimi žarki kušnilo, milo zamakne za gnado Božjo; če v 
černih fužinah in prašnih fabrikah zavoljo strašniga ropota le migaje 
govorijo, — teče pri delu tvoja lahka, prijazna besedica na strani tovarša 
ali blage prijatlice, kot mirna studenčna vodica od jutra do mraka; če so 
bogati siti sladnost, de se jim drago obložene mize gnjuse, — bolj ti bo 
teknil kos ajdoviga kruha v senci cvetečiga hrasta, ali pri tihim zviru 
hladivne leske, kjer ti slav-
    

205
ček žvižga. Za vse mestne veselja bi ne dal kmetiški fant ne eniga 
večera, ki ga z modrim, namenjenim tastam kratkočasovaje preživi, de 
potlej po dnevnim trudu tolikanj sladkejši zaspi. Ko-likanj prijetniši so 
češnje s drevesa, ali grozdje s terte, kot iz jerbasa tainkej na tergu? — 
In kdo je, ki žlahno sadje, ki zlato grozdje, ki vse drugo perdeljuje, — 
ali ne pridni kmetovavec? — Miadenči! od veselja poskakujte, in se 
Bogu na visokim zahvalite, de vas je v nar zdravji, v nar veselji stan 
poklical!
    To so resnice spoznane od vsih modrih na svetu. Od nekdaj so 
hrepeneli in hrepenijo vsi, tudi nar visi gospodje po tacim tihim, mirnim 
in nedolžnim veselji, po vživanji deželnih sladnost; mestnih, dostikrat 
nadležnih veselic, pri kterih se morajo že po stanu bolj sterdama ali 
stermo obnašati, naveličane jih mika, kot tička iz kletke, v prosto, lepo 
stvarjenje, odpociti se vsih sitnost visocih stanov. Prisiljeni v mestih 
stanovati si redijo saj cvetlic, de bi natorstva ne pozabili, marveč se nad 
njim, kar se da, razveseljevali; ko gredo na kmetijo, ne gredo le tihiga, 
nedolžniga veselja vživat, ampak zlo velikrat, de se sami s kmetijstvam 
pečajo; marsikteri kot kmet z lastnimi rokami perst obdeljujejo, si svojo 
moč okrepčati in zdravje uterditi, vsi pa Božjo stvarljivo lastnost 
posnemaje si svoje posestva olepšati. Fantje! ali ste ka-daj vidili lepših 
vertov od gosposkih? —  —
    Kakor so bili v časih Kristusa med Rimlanji nar visi gospodje 
večkrat nar pervi in nar razumniši kmetovavci, ki so od kmetijstva 
veliko bukev spisali, de še nam k pridu služijo: jih je tudi dan današnji 
okoli po deželah na tavžente gospodov, večkrat nar plemenitnišiga 
rodu, ki so pervi v razuinenji kmetijstva. Takole se nar visokeji — ki so 
iz vašiga stanu zrasli, nazaj k vam približujejo! — Od pretečeniga 14. 
do 19. kimovca se jih je bilo 1505 kmetovavcov v Gradcu k 
prijaznim pogovoram od kmetijstva sošlo, ki so bili večidel gospodje 
zlo mnogoverstnih stanov, pa vsi ali z besedo ali z djanjem kmetovavci; 
tudi Slovenja je bila pri zboru s tacimi gospodi bogato namestena; grofi 
iz cesarstva in iz druzih dežel so se na govorniški stol v pričo vi-sociga 
predsednika, gospoda Nadvojvoda Ivana tako silili, in na njem z 
modrim govorjenjem od kmetijskih reči tako obnašali, de so se vsi 
drugi temu ostermljivo čudili! —
    Umno kmetijstvo je perva podpora vsaciga naroda. — Brez kruha 
ni obstati. Torej so od nekdaj vse razsvitljene vladarstva, in vsi omikani 
ljudje kmetiški stan visoko častili. Tako orje kitajski cesar vsako leto z 
lastnimi rokami, odreže nektere brazde in jih vseje; tako je cesar 
Jožef, neumerjočiga spomina, se enkrat čez Moravsko peljaje, na 
nekim polji iz Kočije k oraču stopil, mu drevo iz rok vzel, in z njim 
nektere brazde storil, počastiti kmetiški stan; tako so bili v misel vzeti 
kmetovavci v Gradcu 17. kimovca na večer od štajarskiga deželniga 
poglavarja, Matija grofa Vikenburškiga v imenu presvitliga 
cesarja Ferdinanda z nedopovedljivo častjo, veselico in 
gostovanjem sprejeti.   Fantje! siroviga, heotesaniga in poleg še 
prevzetriiga
    

306
kmetovavca nihče veliko ne časti, — razbistreniga, pridniga in 
priljudniga kmeta pa vsakdo spoštuje. —
    Ne ozirajte se nikar po visokih stanovih; ni mogoče ne, de bi bili 
vsi kralji, poglavarji, grofi, kupci i. t. d. Bog je veliko stanov na svet 
postavil, pa nobeniga brez dela; v slednjim stanu v ta stan izvoljenim 
dela naklada; nekterim bolj dušne, drugim bolj telesne; z dušnim 
napenjanjam se človek veliko bolj kot s telesnim utrudi; na tavžente je 
okoli po svetu stanov s težjim delam obloženih, kot je kmetiški. Delo je 
nar veči dar dobrote Božje človeku na zemlji. Kaj bi neki z njim bilo 
brez dela? — Zaprite ga v kako izbo, dajajte mu na tihama po vervi doli 
vse dobrote sveta, pa ne britvice z njo kaj rezljati, ne peresa kaj pisljati, 
ne knjig kaj iz njih brati; — ko bi čisto brez dela in tovaršije bil, obnoril 
bi, poginil bi! —
    Fantje! — pa ni še zadosti, de se dela; tudi vprežena živina dela, 
tudi vklenjen sužin pod železno palico dela; tako delo je nima pa nobene 
duhovne veljave. Človek, ki se- po svojim umu Bogu žlahta, mora po 
iskri uma s premislikam delati, mora prav in lepo, mora stanovitno iz 
ljubezni in pokoršine do Gospoda, ki ga je najel, delati, de na večer 
denar večniga življenja prejme; mora delati, de preživi sebe in svoje, de 
je lože milodaren, de je v bolezni, slabi letini in na starost previden, de 
ga mlajši, kaj več od njega pričakovaje, bolj spoštujejo, in de jih enkrat 
tolikanj lože, kakor gre, razpelje. V cln nobenim stanu se človek ne 
zamore, brez pazljive marnosti, brez stanovitniga in ne-utrudeniga dela 
na nar višji stopnjo blaznosti, to je, časne sreče, povzdigniti. —
    Preljubi fantje! vi se vadite prijetniši šege življenja, dražji, 
priležniši noše vam dopadejo , mnoge potroške imate več za po 
svetne časti kot za potrebe voljo; že zdaj bi vam moglo marsikaj 
zlo mar biti. Če pa gospodarji postanete, bote mogli svoje bolehne 
starše preživiti; cesarju in gosposki, bratam in sestram, ali de- 
verjem in zvičnam odštevati, kar jim bo šlo; znabiti še druge 
dolgove poplačevati; oblačilo in obuvalo celi družini omišljevati, in 
še za svoje stare dni kaj pri varovati, in za vse to previditi, je 
nimate, kmetiški fantje! nobene druge poti, kakor z marljivo skerbjo 
in stanovitnim delam mater zemljo primorati, de vam svoje ne- 
drije odpre in z obilnostjo svojiga mleka vam podari. Bogati pri 
delki bodo vse vaše potrebe zagrinjali!	
    Ako vidite rokodela, de kakiga dela ne ume, se mu posmehu-jete; 
— ako najemete take, ki vam oblačilo ali obuvalo pretesno narede, de 
vam ne pristja, ali vas tisi, nejevoljni postanete; — lenuhu daste berž 
slovo, z eno besedo, od vsaciga druziga terjate, de naj svoje delo 
razume, de naj ga marljivo in prav stori. — Kako pa vi, kmetiški fantje! 
ali vam vsako orodje prav k rokam stoji? ali ste se že vsaciga 
kmetijskiga dela prevadili? ali ga tudi razumite? ga vselej z veseljem, 
marljivo, prijetno za oči, prav in z nar večim pridam speljete? ali nimajo 
drugi bolj umni nobeniga vzroka se vam tudi posmehovati?
    

807
    0 dragi mladi prijatli! že na tavžente let se večidel bolj iz debeliga 
na svetu kmetuje; ni ga mende stanu, de bi več vednosti kakor kmetiški 
potreboval, pa tudi je ni vednosti, nad ktero bi si bili učeni vsili časov 
bolj glave belili, in od nje več pisali kakor od kmetijstva; pa ne vsak 
sad, tudi ne vsaka kmetijska šega ni, in ne more biti za vsak kraj in za 
vsako deželo. — Kmetovavci, po tacih bukvah večkrat v svojo škodo 
zapeljani, so večidel pri starim ostali; vsakdanji kmetje pa ravnajo vse 
brez bukev in iz večiga, delajo brez premislika, večkrat nejevoljno kot 
vprežena živina, in namest k pridu dostikrat še clo k svoji očitni škodi. 
—
   Kemija se je še le pred 50 leti zarodila, pa že k lepimu drevesu 
zrasla; na tavžente jih je vender okoli po svetu gospodov, sicer učenih, 
ki pa od kemije še malo ali nič ne vedo; pre-kasno je za-nje z njo zdaj 
soznaniti se. Kemija pa zamore kmetovavca tako razjasniti, de 
v vsacim kraji z nar manjšimi p otroški nar veči dobičke, ali z 
nar manjšimi deli nar veči pridelke dobiva, in de si tako v malo 
letih — če hoče — očitno m potipljivo zmore. Ne tedej za vaše stare 
in sive očete, ampak za vas, vi preljubi mladenČi! za vas, vi fantje 
bistriga uma! smo spisali kmetijsko kemijo v slovenskim jeziku, de bi 
jo pogostama prebirali, de bi se — vas razjasnivši — vam v glavice 
vcepila in vrasla, de bi zvesto in stanovitno po nje ukih in vodilih 
kmetovali. Tako' boste enkrat svoje kmetijstvo povzdignili, se veliko 
obilniših pridelkov razveseljevali, dolgove poplačali, lože shajali, in še 
zalogo za naprej si napravili; tako boste pokazali, de vas nihče ne 
užuga, in si bole kot razumni kmetovdvci lepo ime in spoštovanje vsih 
omikanih pridobili; tako bote celo Slovenijo v lepo obdelan vert 
spremenili, svoje hiše in celo domovino k zaželjeni višji blaznosti 
povzdignili! •— — Mi pa upamo, terdno upamo, de vi na svoje stare 
dni porečete, in de še vaših otrok otroci poreko: „Najj mu Bog dobro, ki 
nam je kmetijsko kemijo spisal!"
 


Šesti razdelk.
Natorne postave in kemijske resnice obrnjene na 
kmetijske pridelke.
§. 75.   Vpeljanje.
    Kakor so obilni pridelki za posamesne kmetovavce, so tudi za 
cele dežele in narode nar perva stopnja k blaznosti. Živež je 
perva potreba za človeka na zemlji; ko je z živežem bogato previden, bo 
lahko na prijetniši življenje mislil, in si ga tudi »aklanjal. Kmetovavec, 
ki potrebuje za svojo hišo 100 mernikov žila, naj ga prideljuje po 300 
mernikov, ali se ne bo z JiOO prodanimi za obleko , obuvalo in mnoge 
druge potrebe lahko previdil, in si še marsikaj prijetniga omislil? Ako bi 
cela Slovenja, namest si milijon mernikov žita na leto prikupovati, svo-
jiga pridelka po milijoni, mernikov prodajala, ali bi ne bila vsako leto 
saj za dva milijona goldinarjev boljši? — Le dosti dosti vina, pravijo 
Ipavci — naj bo že po čimur hoče. —
    Druga stopnja k blaznosti je umetno izdelovanje mnogo-verstnih 
pridelkov. Če bi ti prodlal sosedu jesenoviga, murbniga in orehoviga 
lesa za 4 goldinarje, de si iz njega voz naredi, bi bil ti mende bolj prav 
opravil, ko bi bil, kot samouk bistriga uma, pozimi namesti greti se ali 
postopati, iz tistiga lesa sam lep voz naredil, in ga za 16 do 20 gold. 
prodal; — tako bi bil ti za Vi do 16 gold. boljši. Vse pridelke, ki so zato, 
gre, kar se koli da, le izdelane prodati, de se pridelki z novim delam 
vred poplačajo. Naj vzame kmetovavec za pridelano predivo 60 gold.; 
če bi mu ga bila pa družina pozimi spredla, stekala in ubelila, de bi ga 
bil kot platno prodal, bi bil 200 gold., če ne več, za-nj vzel. V Belgii 
vzamejo za funt zdelaniga, to je, v špice spre-menjeniga lami do 7000 
gold. Mila ne ži vzamejo na leto po 220 milijonov gold. srebra za 
pridelano in izlečeno žido; ko bi jim pa še mogoče bilo vse še dalje 
zdelati in stekati, bi mende čez 50 milijonov za-njo vzeli. Tista dežela je 
bogata, ktera vse prideljuje in si izdeljuje, česar sama za-se potrebuje. 
—
    Tretja stopnja časne sreče obstoji v temle, de človek po več 
prideljuje, izdeljuje in poproda, kakor prikupuje, ali de dežela po veliko 
več prideljuje in izdeluje, kakor sama za-se potrebuje;
    

309
iz take dežele lezejo ali plavajo vun na vse kraje pridelki iu izdelki; tu 
se kupčija z druzimi deželami odpre, de je veselje, de ravno taka dežela 
od družiti narodov kaj potrebuje, jim vse s svojimi pridelki in izdelki 
poplačuje, ne pa z denarji, ktere marveč od vsih krajev na-se vleče. 
Slovenci! prodajajte od ene strani v Terst — na od cesarstva odrezani 
in vsim narodam sveta odperti somenj — nar več izdelaniga blaga 
kakor veste in znate, od druge strani pa v Terstu, nar menj ko se da, za 
denarje kupujte, de bo gotovina v cesarstvu ostajala; kar v Terstu 
denarjev pustite, so za cesarstvo, kakor de bi jih bili v morje vergli. 
Kadar bo tedej Slovenja vse kupčijsko blago, ki ga od unanjih narodov 
zlasti po morji prijemlje z lastnimi pridelki in izdelki po-plačevala, ali 
ga pa še po več prodajala, se bo še le zaželjena blaznost v nji uterdila! 
— Obilo pridelovati, — pridelke, ki se dajo prav 
izdelovati, — in po več prodajati kakor prikupovati: so 
tri nar gotovši stopne k nar veči blaznosti ne le za posamesne 
kmetovavce, rokodelce, obertnike i. t. d., ampak tudi za cele narode ali 
dežele.
    Pridelke deli sicer gospod Bog, pa vender že veliko sto let sem jih 
deli po Slovenskim veliko obilniši umnim in marljivim, kot neumnim 
in zanikernim. Tako je niende po vsim svetu. Bogate letine bi mogle pa 
skope zagrinjati; torej mora kmetovavec razumeti, kako de gre pridelke 
za prihodnje potrebe hraniti; tudi v tem ga zamore kemija dobro 
razjasniti.
    Pridelki se izdeljujejo ali iz debeliga ali bolj na tanjko; per-vo 
opravljajo bolj rokodelci, drugo pa obertniki ali umetalniki; enim in 
drugim pride dostikrat zlo na hvalo, ako so po kemijsko razjasnjeni; saj 
vender vedo in razumijo, kaj in zakaj de tako delajo, in dela lože bolj 
prav store. Veliko je pa taciga izdelovanja, ki se ne da nikakor brez 
kemijskih vednost prav spelje-vati; slednji obertnik mora pa v tem, kar 
njegove dela vtiče, po kemijsko dobro razjasnjen biti, sicer si ne bo v 
sedanjosti kar ne slane vode več služil; zakaj drugi, bolj s kemijo 
soznanjeni ga bodo prehiteli in zadej pustili — Nam pa ne gre kemije 
na vse take posebne obertnosti ali umetnosti obračati; slednji naj se po 
svoji posebni obertnosti s kemijskimi, ti obertnosti sliizivnimi res-
nicami po druzih potih soznani; le nektere občinske kemijske 
resnice, potrebne v razsvitljenj^ kmetovavca, bomo, kar se bo dalo, ob 
kratkim obernili na kmetijske pridelke.
§. 76.    Od hranjenja pridelkov.
    V bogatih letinah se po več prideljuje, kakor se potrebuje. Prav bi 
ne bilo se svojih pridelkov preveč po nič znebiti, še menj prav pa 
pripustiti, de bi pod zlo prišli; marsikaj, kar človek spomladi ali poleti 
pridela, bi rad še le pozimi, ali drugo leto vži-val; prav bi tedej bilo 
razumeti, kako bi se mnogoverstni pridelki dali delj časa brez škode 
hraniti.
    Vse organske reči, dokler so pod oblastjo moči življenja, oddajajo 
iz organov odsluženo, in ga iz živeža z novim namestu-
27


§10
jejo; ravno v tem obstoji njih življenje in zamore dostikrat po veliko let 
terpeti; če pa v njih moč življenja ugasne, padejo pod postave 
neorganske kemije, in začnejo poprej ali kasnej razpadati. Kakor so reči 
bolj vodene, mehke ali tudi živalske, toliko berže razpadejo. Razlagaje v 
66. §. razpadanja organskih reči smo rekli, de je k temu potreba 
primerjene gorkote, mokrote in pristopa zraka ali kislogaza; 
po primeri tedej, kakor bomo zamogli organske reči gorkote, ali 
mokrote, ali zračne dotike obvarovati, jih bomo tudi 
lahko hranili. Če de-neš v nar huji vročini govejiga ali druziga 
sroviga mesa v kak hram med ali saj na led, ti ne bo razpadlo ali gnjilo; 
v prav hladnih vinohramih se da vino dolgo časa prav dobro obderžati.
    Vse organske reči obstoje iz redivne vode; take je nar-več v 
živalski kervi, in v rastljinskim soku; obstoje pa tudi iz vledivne vode, 
ki je čisto skrita pred človekovimi očmi, pa tudi nič ne zabavlja, nič k 
razpadenju ali gnjijenju ne pripomore. Be-divna voda je v posebnih 
žilicah aii posodicah shranjena; če to vodo s primerjeno gorkoto v puh 
spremenjeno odpodiš, ali z drugo besedo, če kako reč dobro posušiš, to 
je, vso redivno vodo iz nje spraviš, se bo dala dobro hraniti.
    Kader je dobra letina za sadje, se ga lahko veliko na soncu, v 
krušnih pečeh, ali na nalaš narejenih sušivnicah posuši; žlahne hruške, 
brezkve, tudi češplje i. t. d. gre olupiti, pervena kerhlje zrezati, in kar se 
da, na soncu posušiti; tako posušene so nar boljiga slaja; v bolj gorkih 
deželah skorej vse sadje le na soncu posuše. V peči bi ne smelo biti 
čez 36 stopnic gorkote, de bi se sadje v nji sušilo; če je v nji pregorko, 
se sadje spari, in ni več tako dobriga slaja. Vse na soncu, ali z ognjeno 
močjo posušeno sadje se mora še delj časa na zraku imeti, de se 
zlagama vsa voda čisto iz njega posuši, potlej ga pa še le v kako posodo 
stlačiti.
    Vse piče za živino se dajo, ob času njih spravljanja prav posušene, 
več let hraniti; ko bi pa prav posušene ne bile, se vgre-jejo, zatulilo diše, 
de živina za-nje ne mara, ali se pa še clo vnamejo, in s hlevam vred 
zgorijo. Ni prav, de bi skozi streho na pico pušalo , tako bi se utegnila 
tudi vneti, in zgoreti,
    Mnogi lesovi, in drugi rastljinski in živalski deli, kakor koža, čeva, 
mehurji i. t. d. se dajo tudi dobro posušiti in tako uterditj, de dolgo časa 
terpe, brez de bi se zrak va-nje zarinil, jih k gnjijenju spodbadati.
    Mnogotero zdravo sadje, ne oklateno, ampak v suhim vremenu 
obrano, in na ne premokroten kraj — kjer je okoli leta le 8 do 9 stopnic 
gorkote — tako položeno, de se eno druziga ne tisi, terpi okoli leta. — 
Marsiktero se pa tudi lahko takole k pridu pripravi: Kader je zrelo, ga 
zdruzni in ves sok iz njega z živim tlačenjem spravi, potlej tak sok v 
širokih ponvah na že-rečim oglji spari in speni, in sicer tako, de se vsa 
voda iz njega skadi; tak med ali sirup se v čiste posode shrani, zaveže 
ali pokrije, de služi okoli leta ali sam kot žlahna jed, ali kot priklada
    

211
k družim jedilam. Ravno tako se naredi iz sroviga mošta kuhano vino, 
ki služi v kuhnjah pri množili jedilih namest sladkora. Južni Francozje s 
tacim sladkim, kuhanim vinam otročičke rede. V Gruzii, neki južni 
rusovski deželi blizo Armenije, pomočijo na nitke navezane orehove 
jederca po večkrat v tak gost vinski sirup, dokler postanejo klobascam 
podobne, in jih dobro po-suše; ali pa spravijo tako nanizane jederca v 
čiste ovčje čeva, jih še s tacim sirupam zalijejo, in kot dobre klobasice 
posušijo in shranijo; tudi tako gosto kuhano vino na platno zlijejo, 
raztanijo, dobro v senci posuše, in v trobelice kot platno spravljeno v 
prijeten živež na vago prodajajo. *) Sirup mnogoverstniga sadja je 
kisljast, torej mu gosposke kuharce sladkora v primeri dolože, de ga 
sladkejiga napravijo; tak se pa da še delj časa hraniti.
    V bolj severnih krajih skopljejo v suhim svetu po potrebi velike in 
glokoke jame, jih napolnijo s osušenim koriinam, z repo, redkvijo, 
korenjem, šeljnam i.td. d., pogernejo z listjem, slamo ali suhim 
praprotam, in potem z zemljo pa tako terdd, de zrak in voda v jamo ne 
moreta. Vsa taka korenivna tiči v jami kot medved v berlogu, in ne 
more zavolj pomanjkanja gorkote, mokrote in zraka ne gnjiti ne rasti; 
na spomlad so tako z zdravo in dobro korenivno prevideni.
   Kruh je pervi živež vsim evropejskim narddam; žalostna je v 
zlo dobrih letinah žita po nič prodajati, ali jih v živinsko rejo 
obračati, v slabih letinah pa kruha stradati. Naj raji vladarstva, 
velike mesta, in bogati grajšaki v dobrih letinah po nekoliko žita 
na stran devajo, in za leta pomanjkanja prihranjujejo; tako bi mu 
v dobrih letinah cena preveč ne vpadala, in v slabih preveč ne 
rasla.   Ali bi ne bilo tako bolj prav?	
    Stari narodi pred 2000 leti so umeli — tako se od njih bere — svoje 
žita po več sto let brez nar manjši škode hraniti, in to je kemijskim 
resnicam popolnama primcrjeno. Varo, Kolumela in Plini 
spricujejo, de so ga v podzemeljskih votlinah, večkrat nalaš iz živih 
skal izsekanih, ali v suhim svetu skopanih jamah hranovali. Tako ga 
hranijo Kitajci še dan današnji, tudi po Ogerskim ga nekteri v zemljo 
skopane jame spravljajo. Ko bi se prav posušeno žito mokrotnosti in 
dotike zraka popolnama ob-varvalo, bi se dalo še današnji dan po več 
sto let brez vse škode hraniti.
    Kakor se v vsakim grahovim zernu po en žužek zarodi, ali se ne 
tudi tako v slednjim žitnim zernu po en molj? — to je, po eno moljevo 
jajčice? Kdaj pa, ali ob cvetenji? kako ga mati va-nje spravi? to sam 
Bog ve! — Molji nar več zabave in škode pri žitih store, pa le potem, 
ko se zvalijo in zerna snedo, in sicer vsak po eno, zakaj, ko je iz eniga 
zerna zlezel, ga za nič več ne napraviš, de bi se druziga lotil glodati. 
Nezvaljene molje, tri je, njih jajčica, snemo v žitu brez vse škode; če se  
pa zvalijo,
*J Bulletin  de  la  Soclcte  Imperiale  des  Natarnlistcs   de   Moscov.   Annče   184G. 
Nro. II. Moscov, 1846.


212
sami žito snedo'. Nobena reč se pa ne more zvaliti ne skaliti brez 
mokrotnosti in zračniga dohoda; če bi tedej prav suho žito v prav suh 
kraj in tako spravili, de bi clo nič zraka do njega ne prišlo, bi se ne 
moglo ugreti, ne kaliti, tudi ne molji v njem zvaliti se. V tacim stanu bi 
dobro obstalo; in tolikanj več, ker bi se iz njega malo vogelnokisline 
naredilo, v kteri bi se molji še menj zamogli zvaliti; zakaj iz vsaciga 
sadii se naredi nekoliko vogelnokisline. Kar bi bilo tedaj prostora med 
zernjem shranjeniga žita, napolnjen bi bil z vogelnokislino namesti s ki-
slogazam zraka.
    Take velike in žive skale brez nar manjših pdkic na rokah najti, de 
bi se v njih pripravne votline izsekale, po veliko žita va-nje spravljati, 
ni ravno lahka reč; lože bi bilo z velikimi jamami se v zemljo zariniti; 
pa vender tak svet najti, de bi ne bil clo nič mokrotin, bi tudi ravno 
lahko ne bilo. Zatorej bi se mogla taka jama na dnu, na vsih straneh in 
nad žitam s suho slamo po pednji na debelo pokriti, in nad poveršnjo 
slamo saj dva čevlja visoko z zemljo nasuti, in še nar bolj prav, zadnjič 
jamo s streho pokriti, de bi se voda iz nje dobro odcejala. V Egiptu so v 
starih časih z žitam na ravnim polji velike kupe ali gričke na-rejali, de 
so velike ponočne rose — tam ni dežja — na nje padale; tako je žito po 
verhu skalilo, obzelenelo, raslo in si s ča-sam tako debelo in gosto 
ledino naredilo, de nista mogla ne mokrota ne zrak do njega; pod ledino 
pa je žito po 7 let dobro ostalo.
    Nar bolj prav bi mende bilo, če bi si bogatini po svojih gra-deh iz 
rezaniga in s posebno malto vezaniga kamnja ali opeka visoke in 
obokane ali veljbane pečine napravili; od zgorej z voz-kim gerlam, žito 
va-nje nasipati, od spodej z majhnimi vraticami, ga vun izsipati. De bi 
se mogle take pečine z dobro še po mlatvi posušenim žitam, in do verha 
nasuti, in obedvoje vratica ali luknji s posebno umetnostjo zabiti in 
zasmoliti, de bi clo nič zraka do žita ne prišlo; kakor tudi, de pečina 
enkrat načela, bi se mogla zaporedama sprazniti, — vse to se že tako 
ve.
    Tudi v večih skrinjah, narejenih iz debeliga, terdiga in dobro 
suhiga lesa, od znotraj in zunaj z dobro oljnato farbo namazanih, in ne 
preveč v gorkim ali mokrotnim hranjenih, bi se dalo žito, ko bi bile z 
njim tikama napolnjene, delj časa brez škode hraniti; de pa iz načete 
skrinje, bi šlo žito zlasti poleti eden za drugim spraviti, je iz 
poprejšnjiga očitno. Slednjimu kmeto-vavcu, ko bi si ga po danih 
vodilih v bogatih žitnih letinah kaj za leta pomanjkanja in dragine 
prihranil, bi mu mende kar na hvalo prišlo. — Nove reči lotiti se, je za 
terdiga kmeta teško; ti se pa čislaš nekoliko više od kmeta, ali ne? Ko 
pa po kemijskih resnicah razumiš, de to bi šlo, zakaj bi se pa ti tega ne 
lotil? — De se iz pTeveč ugretiga in po zatuhlim dišečiga žita ne da več 
kruh narediti, bomo drugej razložili.
    Ker so letaš žita veliko pred navadnim časam dozorele, in preveč  
v gorkim in na zraku, znabiti premalo  suhe hranjene
    

213
bile, so se semtertje molji pred zimo v njih zvalili in jih snedli; — ko bi 
ga bili v snopji v velike stlačene kopice kam pod streho spravili, in le 
pozimi omlatili, bi se jim to ne bilo primerilo. V mnozih krajih ga le 
pozimi mlatijo; v druzih pa še le proti, kakor ga za hišo potrebujejo, ali 
kakor jim cena kaže prodati ga. V tacih velicih kopicah bi se mende 
tudi dalo po več let brez škode hraniti, ako bi mogoče bilo mišim v 
okom priti.
    Vse mesene in rastljinske jedila se dajo po več let hraniti, če se z 
njimi kositarjeve posode napolnijo, v tacih še enkrat dobro zavrd, de 
ves zrak iz njih zgine, in de se potem zalotajo ali zavarijo, pa tikama, 
de ni clo nič zraka v posodi. V večih mestih prek morja so napravili 
velike kuhnje, v kterih gospodi za daljne poti po morji take jedila 
napravljajo. Mleko od krave precej na ognji do polovice zavreto, po 
posneti kožici in z enim v njem razbitim jajčjini rumenjakam v guštaro 
naljito, in še enkrat zavreto se da čez leto hraniti. Pred to jutro ko smo 
se bili pred 7 leti v Kataro pripeljali, so nam kapitan parobroda kofeta s 
ta-cim mlekarn ponudili; med tacim in navadnim mlekarn nismo skorej 
razločka najdli. Kar koli hočeš od sirupa ali druzih žlahnih jedil spariti, 
de bi se ti clo nič ne prismodilo, ne stavi na oginj, ampak v drugo veči 
z vrelim kropam napolnjeno posodo, pod ktero gori.
    Na Švajcarskim in v mnogih druzih nemških deželah napolnijo z 
zrelim in zdravim sadjem cele veči sode, ga z vodo nali-jejo, z dilicami 
pokrijejo, in s kamnjem obložijo; tudi cele take zadnite sode sadja v 
daljne mesta vozijo in dobro prodajajo. Najdejo se na Nemškim 
soseske, ki po 10,000 gold. srebra za sadje na leto vzamejo. To malo 
kislogaza, ki je v vodi, potegne sadje na-se, in ga namesti z 
vogelnokislino; v taki vodi pa prosti od kislogaza, in nekoliko navdani 
z vogelnokislino, ne moro sadje gnjiti, in dolgo časa zdravo in 
prijetniga slaja ostane. AIo (Slovenci! takole se da sadje tudi hraniti, in 
v večih merah de-Iječ, kjer ga ni, na prodaj voziti. —
    Jajca se spridijo po kislogazu, ki se po nevidnih luknjicah va-nje 
zarine. Če hočeš, de ti klopotci ne postanejo, jih zamoreš delj časa 
ohraniti: a.) ako jih v vreli krop za malo časa potak-neš; tako se bo iz 
beljaka od znotrej neka nova kožica naredila, skozi ktero zrak več ne 
gre; b.) ako jih potakneš v razbeljen vosik, ali v kako drugo mast; tako 
se bo naredila poleg znotra-nje še od zunaj neka kožica iz voska ali 
masti, ktera kislogazu pristop brani; c.) ako si narediš iz apna in vode 
mleka, in jih v njem pomočiš in posušiš; apno bo vogelnokislino iz 
zraka na-se vleklo in terdo kožo čez jajca naredilo, skozi ktero ne gre 
več kislogaz.
    V vinocvetu se da mnogo drobneji sadje, kakor, postavimo, višnje, 
dajo pa se tudi mnogi živalski organi, in vse manji živali po veliko let 
hraniti. De morajo take reči čez in čez z vinocve-tam zalite, in z 
mehurji, ali kakor si bodi, dobro zamašene biti,
    

214
je očitno; zakaj le tako' se vinocvet ne more sušiti, pa tudi zrak do 
shranjenih reči ne priti.
    Sol, se močno z vodo žlahtaje, jo na-se vleče vvnji raztopiti se, pa 
tudi po svoji lastnosti, gnjilobi zoperstoji. Če se srovo meso prav osoli, 
bo sol počasi vso sokrovco iz njega potegnila, in se še namest nje va-nje 
spravila. Tako meso se da potem ali v zraku ali na dimu tako posušiti, 
de prav hranjeno, to je, ne preveč na gorkim, ne preveč na mokrotnim, 
po več let terpi. V mar-sikterih krajih je veliko zlo umetnih ljudi, kteri 
dobro razumejo govejo ali svinsko meso tako sušiti, de ga lahko in 
deleč okoli po svetu prodajajo, in'pri tem, zlo dobro obstojijo; iz tega 
namena imajo nalaš narejene izbe, v ktere na že prav slano in v njih 
saksebi viseče meso dira spušajo; zakaj tudi dim, ali lesokislina, iz ktere 
dim večidel obstoji, veliko pripomore k ohranjenju mesa; po preveč 
lesokislini bi pa meso oblesenelo in prepusto postalo. Za daljne poti po 
morji si napravijo v barke cele sode slaniga pa ne posušeniga mesa; iz 
načetih sodov ga proti iz solomorje jemljejo in kuhajo; taciga mesa se 
počasi na barki vsi jesti naveličajo.
    V" severnih nemških deželah vse srovo maslo ali puter — kar ga 
proti ne snedo — osole, in s tacim slanim cele sodce za kupčijo 
napolnujejo; bolj južni Nemci ga pa, kakor mi, skuhajo, de vse mlečno 
in vodeno iz njega spravijo, ga za prav osolijo, in posode za domačo 
rabo ali za kupčijo z njim nalivajo; tacimu pravimo maslo. Maslo gre pa 
prav skuhati, de ni nič več mlečniga v njem; tako se menj užaltva, 
posebno še, če se mu z dobrim in priležnim pokrovam dohod zraka 
brani. Tudi skute in sire, jih delj časa hraniti, je treba prav osoliti, sicer 
bi jeli berž trohneti ali gnjiti.
§. 77.    Od izlečkov ali bližnjih obstojnih delov
organskih reči.
    Vse organske reči obstoje iz kemijskih pervin; take imenujejo 
kemikarji daljne ali poslednje obstojne dele; zakaj vsako or-
gansko reč zadnjič v kemijske pervine ločijo. Najdejo se pa tudi v 
organskih rečeh bližnji obstojni deli, ki obstojijo sami iz dvojih, trojih 
ali čveterih kemijskih pervin, kakor, postavimo, sladkor ali cuker, ki 
obstoji iz vodenca, kislica in vogelca; ali smola, ki obstoji iz enacih 
pervin, pa v drugi primeri. Ker se dajo taki bližnji obstojni deli iz 
organskih reči po mnogoverstnih potih zleči, odločiti in sami za-se 
pokazati, jih lahko izlečke imenujemo. Kemikarjem jih je zlo veliko 
znanih; nekteri služijo kot zdravila ljudem, in se v lekarijah kupijo, 
kakor kinin; od leta do leta za nove zvejo, brez de bi vselej vedli, kako 
jih k pridu oberniti. Od nekterih bi moglo tudi kmetovavcam mar biti, 
in od tacih bomo nekaj maliga razložili.
                  1.)   Žlezic (Schleimstoiff) je pervo,  kakor 
kemikarji menijo, kar  se iz rastljinskiga soka pod oblastjo moči 
življenja naredi in odloči; mnogotere rastljine
                   

ŠJiS
skorej zgolj iz njega obstoje; žlezic je mende obstojni del sko-rej vsih 
rastljin in vsaciga sadu, tudi v žitu je in v sočivji, pa v posušenim stanu, 
pričijoč; poleti izvira iz mnozih dreves, kakor iz češnjevih, češpljevih, 
breskovih i. t. d. in se proti sterduje, de je neki smoli podoben. Nar bolj 
znan žlezic je arabski gumi, kteriga mnogi umetavniki zla potrebujejo, 
pa tudi kar imenovane domače rabijo. Vsi žlezci se dajo v vodi 
raztopiti, in zdravniki jih bolnikam v mnogih podobah kot lahko in berž 
prekuhljivo jed priporočujejo. Vsi zlečki, v kterih ni gnjilca, in v kterih 
sta ki-slic in vodene v enaki primeri kot v vodi obstojna dela, se s 
sladkoram ali cukram žlahtajo, in večkrat tudi v cuker spremene. 
Vlečeč gumi (Gumi elasticum, Kautschuk) je nek mlačen in posušen 
sok mnogih dreves iz jutrovih in večernih Indij.
2.)   Močic (Starkemehl),
v vsakdanjim življenji štirka imenovan, je nek bel, tenek iz samih 
kroglic obstoječ prah, v merzli vddi pade na dno, v vreli postane pa lim 
ali pop; je obstojni del vsiga žita, koriina, mnozih večih rastljin ali tudi 
korenik. Če se koriin nar bolj, kar se da, zdrozga in potem v vodi spere, 
ali korenike stolčejo, somlejo in z vodo sperejo, bo ves močic v vodi na 
dno padel, vse drugo bo pa počasi na vodi splavalo; taka voda se proč 
odcedi, in nove se na močic vlije, in spira, in to zmirej naprej, dokler 
vse drugo z vodo ne splava in močic čist ne postane. Tak se dene potlej 
na kak pert sušiti, in to je štirka; 140 funtov koriina da 20 funtov 
močica ali štirke; je pa za spoznanje nekoliko bolj ojster od žitniga.
    Navadno se odloči močic, ali se nareja štirka iz pšenične moke 
takole: vzemi na gost pert nad čeber 4 bokale pšenične moke, mesi in 
spiraj jo vedno z na-njo tekočo vodo, dokler bo bela odtekala; če voda 
več bela ne postaja, imaš ves močic na dnu v čebru, v vodi pa 
raztopljeni žlezic; če žleza-sto vodo zlagama odcediš in v kotlu na 
ognji spariš, dobiš zadnjič na dnu kotla žlezic, na pertu pa ti je ostala 
neka vlačna vlečljiva, se perstov prijemajoča in čudno dišeča reč, to je 
v lečic. Žitna moka obstoji tedej iz močica ali štirke, iz žlezica, in 
vlečica. Če bi se žito preveč ogrelo, de se vlečic v njem spridi, ali 
skazi, se ne da več iz njega, ko bi ga tudi dobro posušil, kruh narediti, 
močic se pa še lahko iz njega loči, ali štirka naredi. V fabrikah, kjer 
dosti štirke delajo, močijo moko, skošeno pšenico ali ječmen v 
nekoliko kisli vodi, poleti po 8 do 12, pozimi po 14 do 30 dni, de jse 
žlezic in vlečic v vodi raztopita in spridita; kadar je voda bistra, 
rumenkasta in s penami zagernjena, se odcedi; potlej naj se močic s 
čisto vodo spira, dokler čista voda od njega ne gre; potem še le močic 
poberejo, posuše in ga pericam in mnogoverstnim rokodelam 
prodajajo. Mnoge gospe po nemških deželah si same močic ali štirko 
narejajo. 40 funtov dobre pšenice da 15 funtov močica; to je tudi 
dobro, de še iz sprideniga žita se da močic ločiti ali štirka narediti. 
Močic zgori
    

»16
na razbeljenim železu brez ostanjka; kislic, vodeno in vogelc ne dajo 
pepela.
    Močic je mende na mero nar poglavniši rastljinski živež za ljudi na 
svetu. Sago, neka draga, kaša za gospodo in bolnike je iz palmoviga 
inočica iz Indij doma. Močic se da po kemijskih vednostih v sladkor ali 
cuker spremeniti; tak cuker pa v vinocvet (spiritus); ko bi to ne šlo, bi 
ne bilo mogoče iz žita vpijančlji-viga ola, tudi ne cvetii iz žita ali iz 
koriina žgati ali izleči.
3.)    Vlečic KIeber)
se da nar lože, kakor smo ravno povedali, iz pšenice, v kteri ga je v 
primeri nar več, ločiti; sicer je v vsili žitih, v sočivji, v ja-belkih, v 
vohrovtnim perji, v grojzdji i. t. d. obstojni del; obstoji pa sam iz 
kislica, vodenca, vogelca in gnjilca. V sočivji in v koriinu ni z močcam, 
kakor v žitih, temuč z žlezcam zvezan, torej se ne da iz sočivja, tudiv ne 
iz samiga koriina kruh narediti. Brez vlečca — nič kruha: Čist vlečic 
postane na zraku rujav, in gnjije kot živalske reči. Kemikarji pravijo 
vlečcu in beljakcu — ki tudi iz gnjilca obstoji — živalsko-
rastljinske reči.
    Pri vino- in olovrenji se odločva vlečic od zgorej v podobi pen, in 
od spodej v podobi drožja; ko bi vlečca v moštu ali olu ne bilo, bi ne 
vrela, in vpijančljiva ne postala. To je pa nekaj posebniga, de ga je v 
niskih vinih v primeri preveč, de je velikrat v tacih vinih prenepokojin 
in sicer tako, de, ko se ne spijejo, jih spridi. Ravno tako spodbada vlečic 
zamešeno testo h kipenju ali shajanju in spremenjenju obstojnih delov, 
de dober rahel in zdrav kruh iz njega postane. Ko bi vlečca v testu ne 
bilo, bi nikoli ne skipelo in se ne vzdignilo, bi ne bilo mogoče taciga 
kruha, ako bi se tudi spekel, jesti.
4.)   Beljakic (Eivveisstoff)
ima nekej svojih in nekaj vlečcu enakih lastnost; oba pa imata tudi 
živalskim rečem enake lastnosti. Pri gnjijenji obeh se odločva amonjak 
kot pri gnjijenji žival; brez beljakca in vlečca bi mende rastljinske reči 
ne gnjile, ampak le trohnele.
    Beljakic se v vodi raztopi, in ima to posebnost, de se pri 36. do 40. 
stopnici gorkole vje, vsiri aliuterdi, kakor ga vidimo v kuhanih jajcih. 
Kemikarji so ga iz zlo mnogoverstniga rast-Ijinskiga soka in sadu ločili; 
nar čistiši je v tičjih jajcih; pa tudi v vsih živalskih delih je obstojni del, 
v nar veči meri gaje v kervi. Beljakic služi ljudem in mnogim živalim v 
prijetni živež; z njim se dajo mnoge tekočine, ako so kalne, vcistili; 
ovije in zavije vse, kar v njih ni prav raztopljeniga, in potegne seboj na 
dno posode. Umetniki potrebujejo velikrat pri svojih delih beljakca.
5.)   Dišave
imenujemo iz rastljinskih delov puhteče, in nam po žlalinim duhu 
dopadajoče reči, ki se dajo iz njih kot cvet iz vina izleči.


217
S tacim dišečim zelišem ali perjem se kotel napolni, z vodo nalije, 
pokrije in potem žge. Očitno je, de namest zganja bo tekla voda; taka 
voda se mora narpred dišave nasititi; kadar je je pa že sita, daje iz sebe 
dišavo v podobi oljnatih jagodic, ktere verh nje plavajo. Voda se ne 
sme premenjavati, ampak, ako se veliko žge, se mora, kar se da, zmirej 
na enaki, dišave že nasileni vodi žgati, de se več dišave dobi. Po 
vsakdanje pravijo tudi takim dišavam dišeče ali zginljive olja 
fluchtige, atherische Oele).
    V mnogih gorkih deželah veliko tacih dišav žgd, in jih drago 
prodajajo. De bi po več za-nje vzeli, jim goljufaje druziga olja 
priljivajo. Mnogi žganjarji potrebujejo tacih dišav, sladke in lepo dišeče 
vinocvete ali rozolje narejati, in gospoda jih drago plačuje, si svoje 
glave ali oblačila z njimi mazati, de lepši duh od sebe dajo. Nar žlahneji 
dišava je vertnocvetlično olje iz jutrovih dežel, ktero je na težo 4 do 8 
krat dražji od zlata. Kafra je neka taka uterjena dišava. Z brinjevim 
oljem — ki je tudi dišava — si nikar želodca ne čisti, sicer te bo 
naredilo za praznik; tudi otročičkam negre s tacim oljem zavolj glist 
trebuha mazati, ker je premočan. Če se navadna smola v kotlu žge, teče 
iz njega dišava, dobro znana, ki ji pravijo: terpentinovo olje; v ko-
tlu ostane pa pegla, goseljni lok z njo dergniti, de strune lepši pojd.
   Dišav bi se mende lahko po vsim svetu iz mnogoverstnih rastljin 
več sto izleklo; mnoge so bolj znane, kakor nageljnovo, 
speknardno, pomorančno, rozmarinovo, bergamotno 
olje i. t. d. Mnoge niso pa še nikoli izlečene bile; tukaj je še od-perta 
pot mnoge znabiti grozno žlahne dišave izleči, jih v kupčijo vpeljati, in 
si z njimi pot k blaznosti odpreti. —
6.)   Rastljinske masti ali olja.
    Rastljinska mast ali olje je sploh znan zlečik; vse rastljinske in 
živalske masti obstoje v primeri iz dosti vogelca, menj vo-denca in 
silno malo kislica; torej vse rade gorijo, in so tako enake, de se večidel 
clo malo razločijo. Kemikarji zamorejo iz masti še druge zlečke 
narejati; tako razkrojijo loj v lojic Talg-stoff, Stearin), in v oljic 
(Oehlstoff, Elain). Na Dunaji in dru-gej so naredli velike fabrike, v 
kterih loj ločijo; iz loj i ca, ki je bel, kerhik in zvoneč, delajo sveče 
lepši od vošenih (Millyker-zen, ApollokerzenJ, in jih dobro prodajajo, 
oljic pa obračajo za drugo rabo.
    Skorej vse rastljinske in živalske masti se zamorejo s kaljeni, 
.natronam, z lugastov zemljo ali s svinčenim okisancam v mjilo ali žajfo 
spremeniti. Če si napraviš čistiga luga, močniga, de ti jajce na-njem 
plava, in če mu priliješ v primeri olja ali masti, prideneš enmalo apna, in 
to v kotlu delj časa kuhaš, se bo mast — oddavši iz sebe nek o l 
josladčic (Oehlsuss), ki se v vodi raztopi — v neko mastokislino 
prevergla, ta pa s kaljem, ki je v lugu, v  nijilo ali žajfo sprijela,  in  v 
kotlu  na verh  splavala.
28


318
Tako si narejajo premožne Nemškute, namest ga kupovati, same mjilo 
ali žajfo. Mjilo se tedej ravno tako nareja, kot ukrotene soli. 
Mastokislina se zedini z lugasto soljo v novo reč — v mjilo, v kteri eno 
in drugo svojih lastnost zgubi. De po razločku masti in lugasle soli 
morajo tudi mjila zlo razločne biti, je lahko razumeti, pa vender njih 
poglavniši lastnosti so vselej enake.
    Olje se dobi iz zlo mnogoverstniga sadii; oljka in sliba (Rothriegel) 
ga daste iz nju sadniga mesa. Vse, kar navadno jederca imenujemo, je 
oljnato; tako se dobi mandeljnovo, orehovo, lešnikovo, žirovo, bučno 
olje i. t. d. Veliko druzih semen je oljnatih, tako repno, kapusno, 
redkvino seme, in vse semena, ki se s tem žlahtajo, dajo olja; tako 
tudi lan eno, konopljeno, sončnoc vellično seme i. t. d. Po 
vsih bolj severnih deželah ga nar več prideljujejo iz neke pitane 
ogeršice, ktero cele orale sejejo; po večih somenjih na Nemškim in 
Ogerskim je zogeršičnimoljem taka kupčija, kakor navadno v 
Terstu z oljknim. Tudi v veliki fabriki v Vevčah pod Ljubljano 
delajo oger-šično olje in ga po več tavžent centov čez leto prodajo. 
Pri predpredlanjskim zboru c. k. kmetijske družbe v Ljubljani je 
pokazal nek gospod zeleno in cvctečo ogeršico skorej 4 čevlje visoko, 
ktere seme je bil iz Ogcrskiga dobil. Slovenci! ali bi ne bilo bolj prav, 
de bi si sami ogeršičniga ali laneniga olja saj za svojo rabo pridelovali, 
kakor tolikanj denarjev za-nj, večkrat za smerdljiviga, iz dežele dajali? 
— Le dosti in dobriga gnoja, potem se bo vsiga obilo pridobilo! —
    Zrele, pobrane oljke se dajo nekoliko pomediti in vgreti, de več 
olja iz njih dobe; potlej jih gre somleti in stlačiti ali spre-šati; na 
zrahljane tropine vlijejo nekoliko vrele vode, de še vse olje iz njih 
spravijo; drugo olje pa ni tako dobro kot pervo. Nar žlahneji oljkne 
(laške) olja se dobivajo iz francoskih južnih in iz mnogih talijanskih 
dežel. Pri nas delajo tudi slibavo olje, pa le za svečavo.
    Vse drobne semena, olja iz njih izleči, gre na posebnih v to 
narejenih malnih, kot proseno kašo, olupiti, de olje od lupinic no-
beniga slabiga duha ne dobi. Take semena gre tudi s posebno 
umetnostjo in clo z ognjeno gorkoto — pa vender ne preveč — 
posušiti, de se žlezic v njih posuši, in de se beljakic v njih uterdi kot v 
kuhanih jajcih. Če se tako seme potlej v stopah stolče, in če se še 
poskerbi, de je pri vsim tem delu kar vse posebno snažno, da pervo 
prešanje olja, de ga ni boljšiga brez vsiga tudi nar manjšiga duha. Take 
olja mešajo večkrat z nar žlahnejim francoskim, ali ga še clo samiga za 
nar žlahneji oljkno prodajajo. Če se na zrahljane tropine vreliga kropa 
vlije, drugič preša, ni več olje tako čisto in dobro; pri veliki sili uide 
vender nekoliko žlezca in beljakca vmes. Neumni in neskerbni veržejo 
take semena, brez de bi jih olupili in z ognjeno gorkoto posušili, v 
stope, in potem jih prešaje dobivajo iz njih goste, večkrat teško dišeče 
ali smerdljive olja.
Mlado in popolnama čisto olje ne da samo od sebe nobeniga


219
duha. Kar je duha. pri olji, pride od žlezca ali beljakca, ki sta vmes 
prišla, ali pride od lupinic, ki so se vmes prešale, ali pa od nesnage pri 
vsim tem delu. Več ko je žlezca in beljakca vmes, težje in kasneje se 
olje včisti, zakaj zlo počasi padata na dno in dajeta morčo, ki obstoji 
tedej iz žlezca in beljakca. Tudi vsa žaltovna v olji pride od žlezca in 
beljakca: kislogaz se ze-dini z njima, posebno z beljakcam, de gnjije in 
čudno diši. Olja se dajo s posebno umetnostjo včistiti, še člo žaltove ob 
slabi duh pripraviti. Sladke olja, ki so odločene v živež ljudem, naj se 
dobro pokrite ali zamašene hranijo, de menj kislogaza pride do njih.
    Vse snažno narejene, sladke in nič posebno djšeče olja obračajo v 
zabelo mnogih jedil. Če bi ti na zgornjim gtajarskim kaka gospa lečo 
ali salato z Ianenim oljem zabelila, menil boš, de je z laškim oljem 
zabeljena. Veliko olja porabijo v svečavo, grozno dosti, pa menj 
čistiga in večkrat močno smerdljiviga obernejo v rojilo ali žajfo; dosti 
ga prodajo v mnogoverstne fabrike za razne mazila i. t. d. Vse tropine, 
iz kterih so olja izlekli, so kar redi-vin živež za mnogo živino.
    Olja so ali posušljive ali neposušljive. Laneno, ko-nopno, 
orehovo olje i. t. d. so posušljive; oljkno pa, man-deljnovo, 
repno, žirovo i. t. d. so neposušljive. Če se s posušljiviin oljem 
kaka reč namaže, vleče olje iz zraka obilo ki-slica, in postane z njim 
vred neka suha in vlačna kožica, ki ne da ne zraku ne mokroti skozi iti. 
Če se tako — postavimo — laneno olje, pa staro vležano in tedaj čisto 
brez žlezca in beljakca, nekoliko pokulia, de se vsa voda iz njega 
posuši, se bo potem, kam namazano, hitrejši posušilo; še veliko hitrejši 
pa — v 24 urah — se bo posušilo, če mu, kuhaje ga, svinčeniga oki-
sanca (Silberglatte) prideneš; zakaj ves kislic bo iz njega pov-žilo, de 
bo svinc v podobi prahu na, dno lonca padel. Tacimu olju pravijo po 
vsakdanje, firnež. Če se mu preveč svinčeniga okisanca priloži, ali če se 
predolgo kuha, postane pregost in premalo raztanljiv: treba bi mu bilo 
nekoliko, malo kuhaniga olja priliti. Po tih zapopadkih si zamore vsak 
kmetovavec sam firnež narediti, de mnoge reči z njim namaže, de 
veliko delj časa ter-pe , ker rudne ne morejo rijave postati, lesene pa ne 
trohneti. Navadno somljejo ali zribajo s tacim lirnežem mnoge rudne 
ze-meljne farbe, de postanejo reči, z njim namazane, prijetniši za oči'. 
Razumeti je pa treba, de farbe clo malo, ampak le firnež pristop in 
dotiko zraka in mokrote do pofarbane reči brani.
7.)    Vosek.
    Od voska pravijo kemikarji, de je zgosteno ali uterjeno olje. 
Izlečejo ga iz mnozih rastljin, in ta je enak unimu, iz kteriga čbele 
satovje narejajo. Čbelam izvira vosek — kadar imajo bogato pašo — 
obilo spod šest škitkov, ki jih imajo pod trebiibam, v podobi trivoglatih 
belih listikov; kadar ji zrase spod škitka, in se prikaže listik, ga 
potegne s srednjo nožico viin in nese v usta,
    

320
de zida ali nareja z njim satovje; če ji iz nožice ali iz ust pade, ga več ne 
pobere. Novo satovje, v kterim ni bilo še nič zaroda, je zgolj vosek; v 
luknjicah pa, v kterih so se čbele zvalile, je ostal oil vsake po en 
mešič; zakaj slednji čbelni červ, predin se spremeni v čbelo, se zaprede 
v neki niešič, kteri, kadar se zvali, v satovji ostane. Voščine tedej, ko je 
vosek čisto iz njih iztisnjen, niso nič druziga kot mešiči v njih zvarjenih 
čbel.
    Vosek od čbel je tamnorumenkljast in diši po medu; v fa-brikah, 
kjer sveče iz njega delajo, ga spremene v tanjki trak, de ga lože na 
soncu vbelijo. De bi pa po več sveč iz njega naredili, mu prikladajo 
goljufni fabrikanti moke, ki ga naredi bolj kerhkiga, nar raji pa loja, ki 
mu vzame kerhkost in ga naredi bolj mehkiga.   Ugasnjen stenj take 
sveče smerdi po ldji.
8.)    Smola.
    Smola, sploh znan izlečik, je obstojni del zlo mnogoverstnih 
smrekovih in jeldvih plemen. Ves njih sok je skorej zgolj smola; poleti 
teče sama iz njih; tudi nasekujejo take drevesa, pa le do lesa, na 
poldanjsko stran, de po več smole iz njih steče. Lepo in veliko drevo, 
ko se mu rana po večkrat odpre, je da iS do 15 funtov. Iz vsahnjenih 
dreves jo pa umejo drugači izleči; taka ni več tako lepa in čista. Vse 
smole obstoje iz veliko vogelca, menj vodenca, in še menj kislica; torej 
rade gore, pa z velikim dimam, kteri, spušen v nalaš narejene, s platnam 
ali papirjem oblečene stanice, se taciga platna ali papirja prijemlje, de 
potem iz nju postergan ali pometen, da vsim dobro znano cerno farbo.
    Iz vsake smole se da terpentin — dišava — izleči. Če se smola 
na vodi kot žganje kuha, teče viin, kakor smo že povedali, terpentin z 
vodo, in plava na-nji; v kotlu ostane pa prazna smola, to je rumenkasta 
pegla. Smole in terpentini so zlo mno-goverstni in služijo v razne rabe. 
Vse smole se dajo v čistim, to je, večkrat prežganim vinocvetu, kterimu 
kemikarji „alkohol" pravijo, raztopiti; take raztopljine tudi firneže ali 
lake imenujejo,ki so zlo razločni. Če v taki raztopljini cunje pomočijo 
in z njimi gladek les ali druge reči marljivo in dolgo dergnejo, se 
vinocvet posuši, smola pa se dergnjene reči prime, in jo z smolnato in 
skozno škorjico obleče, ki se lepo svetli, in skozi ktero zrak in mokrota 
ne gresta; tacimu delu pravijo: lakirati. Vse lesene naprave v 
gosposkih stanicah , in mende tudi že v mnogih kme-tiških , morajo po 
sedanji šegi lakirane biti.
    Ljudje, kteri v gojzdih stanujejo, špogajo skorej po vsih deželah 
smolnati les za svečavo za dolge ponimske noči; v Hrušici išejo iz tega 
namena stare gerleiz strohnjenih dreves; v druzih krajih imajo nek les 
(ali ne tis?), ki je včs smolnat, in ki se da v tanjke in dolge šplanice ali 
glatke teršice razklati, ktere boljši, od slabih sveč gore.
9.)   Farbe.
Zlo mnogoverstne farbe se dajo iz raznih rastljin ali njih korenik


321
izleči, in na druge reči prenesti, jih za oči dopadljivši storiti. Farbe se 
nikoli same družili reči pravne primejo, ampak le s pomočjo kakiga 
sredstva, ki se kemijske farbe in tiste reči, ki se da pofarbati, prime. Za 
farbe vzamejo mnoge dežele veliko sto tav-žent ali tudi po več 
milijonov gold. srebra. Sliši se, de farbarija v Ajdovšini da na 
Francosko za broščeve korenike ("Krappj, turško prejo rudeče z njimi 
farbati, vsako leto blizo 90,000 gold. srebra. Ko bi Forjuli bliz 
Ogleja na močnih njivah taeih ko-renik pridelovali, bi jim mende več 
vergle kakor njih navadni pridelki. Slovenci so v pridelovanji farb, ki 
se povsod dražji od druzih pridelkov plačujejo, še grozno nevedni.
10.)   Sladkor ali cuker.
    Sladkor je neka sladka, v vodi in vinocvetu raztopljiva, iz veliko 
vogelca, menj vodenca in kislice obstoječa reč, ki se da in mnogih 
rastljinskih in tudi sadnih sokov izleči. Razločijo ga trojniga : 1.) 
taciga, ki se da vledeniti; 2.) grojzdniga, ki postane nek bel prah, 
brez de bi se dal uterditi, in 8.) mokriga, ki mu pravijo 
žlezosladkor ali sirup.
    Vledenljivi sladkor bi se dal iz razniga soka stlačiti, tako tudi iz 
turšičniga ob času njegoviga cvetenja, pa verglo bi ne. Delajo ga 
navadno iz soka neke kane — turšičnimu steblu zlo podobne ptuje 
rastljine — in nekaj časa sem tudi iz soka neke posebno debele bele 
pese (Runkelrube). Naj se naredi tak sladkor iz česar si koli bodi, ako je 
čist, je tako popolnama enak, de nihče, tudi kemikar ne bo razločil, iz 
česar de je narejen bil. V našim cesarstvu je že veliko fabrik, v kterih iz 
pesniga soka vledeni sladkor delajo. Ves vledenljivi sladkor je v vsacim 
soku z žle-zosladkoram zvezan; kemikarji menijo, de v rastljinskih 
šokih se počasi iz žlezosladkora vledenljivi nareja. V cukrofabrikah ni-
majo druziga opraviti, ko vledenljive dele iz žlezosladkora izlpči ali 
ločiti, de ga v belih, lepih, vledenih kosih prodajajo; z žle-zosladkoram 
— sirupam — pa sodce naljivajo, in ga, desiravno je veliko sladkeji od 
perviga, vender veliko po bolji ceni oddajajo.
    Grojzdni sladkor je v zrelim grojzdji, v medu in v množili 
sadnih šokih; naredi se iz tacih močno kuhanih in sparjenih sokov. V 
času poslednjih velikih vojsk so ga na Francoskim po zlo veliko 
narejali in dobro v podobi praha prodajali; Chaptal pravi, de dva 
funta taciga ravno toliko zda, kakor funt vlede-niga. On je bil velik 
kemikar? kmetovavec, pa tudi Napoleonov minister; ker pa ni hotel 
na njegovo povelje oznaniti: de grojzdni sladkor bi enake veljave bil, 
ko vledenljivi, se mu je bil s tem tako hudo zamiril, de je bil ob službo 
prišel; kasneje mu je Napoleon vnovič milost skazal, ga visoko 
povišal in častil.
    Žlezosladkor je s popred imenovanima vselej zvezan; da se 
tudi iz sadnih sokov in iz konina narediti; ta ostane pa vselej moker, in 
se ne da nikakor uterditi. Kemikarji menijo, de je s preobilnim vlečcam 
(Kleber) zvezan, in de mu ta vledenje krati.
    

222
Ako se vledenljivi preveč kuha, poslane tudi žlezosladkor, ki se več ne 
uterdi; vender je druge baže od poprejšnjiga, zakaj vlečca ni v njem.
    Vsak močic iz žita, kortina, ali naj bo zlečen iz česar si koli bodi, 
se da po kemijskih vednostih v žlezosladkor spremeniti, tega pa in vsak 
drug sladkor zamore vlečic pri primerjeni mokroti in gorkoti, ko pride v 
dotiko z njim, h kipenju ali vino-vrenju spodbosti, de se po tacim vrenji 
spremeni sladkor — od-davši nekoliko vogelca — v vinocvet — 
alkohol —, in postane vpijančljiv.    Od tega bomo še drugej govorili.
11.)   Rastijinske kisline.
    Rastijinske kisline so mnogoverstne; zakaj vsi rastljinski šoki, ki so 
brez gnjilca, in v kterih je v primeri po več kislica kot v vodi, so kisline. 
Vse zeleno sadje je večidel kisljasto. Take kisline se pa zlo 
spremenujejo; tako se preverže jabelkokislina po zrejenji v jabelkih in v 
grojzdji v sladkor. Mnoge rastijinske kisline so vodene, druge se 
vledenijo ali terde postanejo, kakor grampokislina. Nar bolj znane za 
rabo so limono- jabelko- gram-po- in lesokislina. Poslednja, ko je 
popolnama čista, je enaka z jesiliokislino, in se ravno tako porabi. Dosti 
je še druzih znanih rastljinskih kislin, kterih pa še ne umejo k pridu 
pripraviti; mnoge bodo še kemikarji — ločivši jih — znajdli, znabiti 
posebne veljave za mnoge obertnike.
12.)   Zagoltnic (Garbesloff).
    Zagoltnic je obstojni del mnogih rastljin ; v mnogim lesu, kakor v 
hrastovim, in posebno v drevesnih Jubadih ga je po zlo veliko. 
Kemikarji ga s težavo čistiga ločijo; tak je rujavorumen-kljast, močno 
stisnljiv, v votli in vinocvelu se raztopi; brez njega se ne da tinta 
narediti. V južnih deželah kuhajo vina za poletje na tropinah, de iz njih 
več zagoltnica v vino pride, in de ga ta bolj veže in razpadenja ali 
kakiga prekucnjenja abvarje; take vina so pa tud veliko bolj zdrave, 
zakaj zagoltnic množi želodca oslabljeno moč in jo okrepča.
    Nar več zagoltnica se oberne in porabi v strojenje živinskih kož; ko 
je koža po množili umetnih delih popolnama očišena, obstoji iz neke 
reči, ki bi se dala po skuhanji v limic (Galerte) spremeniti. S to rečjo se 
zagoltnic grozno žlahta in sprime, ali se zedini z njo v terdno usnje, ki 
se da na žive, krepke robe rezati, ki ni več gnjijenju podverženo, in ki 
terpi pod človeško nogo mende saj 8krat delj časa od nestrojeniga. Ko 
bi popolnama očišena in posušena koža 40 funtov težila, bo v usnje 
prav vstrojena 60 funtov potegnila; dobro usnje obstoji tedaj iz dveh 
delov kože in iz eniga dela zagoltnica.
    V ta namen pa ne potrebujejo čistiga ali ločeniga zagoltnica, 
ampak rabijo take reči, ktere obilo iz njega obstoje; take so hrastova, 
verbova, smrekova lubad i. t. d., hrastove Šiške, jezice ;»li konoper i. t. 
d.; mlade Jubadi so bolj zagoltne od starih, spomla-
    

S23
danjski bolj od poletnih; vse lubadje v to napravljeno čreslo 
imenujejo; v stopah ga stolčejo in sprašijo; Šiške, konoper so-mljejo in 
s tako moko tudi čreslo imenovano, očišene kože po večkrat 
natrosujejo, jih natresene eno verh druge v velike posode nakladajo in 
z vodo nalijejo. De je strojenje z zagoltnicam mno-goterno, ramreč 
drugačno za urbase, drugačno za usnje i. t. d. je lahko razumeti. Od 
zunaj se koža berž vstroji, tode skozi od obeh strani od zunaj že 
vstrojeno kožo zagoltnic zlo teško do sred kože zleze, jo tudi od znotraj 
prav vstrojiti; torej je bolj prav počasi ko hitro strojiti, in velike kože za 
usnje morajo 13 do 18 mescov v strojenji ležati, de dobro usnje dajo.
    Od kar so kemikarji zvedli, de strojenje je zedinjenje za-goltnica s 
kožo, so jeli semtertje hitreje strojiti. V velike posode veržejo obilo 
stolčeniga ali somljetiga čresla, in jih z vodo nalijejo, de se zagdltnica 
nasiti; v tako vodo obesijo očišene kože jih vstrojiti, pa tako, de se ena 
druge ne tisi; v primeri kakor gre iz vode zagoltnic v kože, se iz čresla 
drugi v vodi raztopiva, in tako se kože berž — v malo dneh — 
vstrojijo. Pa ravno smo rekli, de skozi od zunaj že vstrojeno kožo, 
posebno pri usnji se zagoltnic le teško do sred kože spravi. Nobene 
vode, v kteri je še kaj raztopljeniga zagoltnica ne gre proč zlivati, 
ampak jo vselej v strojenje druzih kož oberniti. Prav vstrojena in z 
rezilam načeta koža mora od znotrej povsod enaka biti, ne sme imeti po 
sredi špehovigu risa, de bi se dal razcunjati; taka bi bila slabo vstrojena, 
Prav vstrojeno usnje, ko ga počasi zviješ, ne sme od zunaj pokic dobiti. 
Ko se pri strojenji kože preveč oparijo , ali ko se z apnam, lugastimi 
solmi, ali kislinami umno ne ravna, postanejo kože taciga stroja, kakor 
pravijo, sožgane, to je, prekerhke so in zlomljive, ki zlo malo časa 
terpijo, in denarji, ki se za-nje dajo, so zaverženi.
§. 78.   Od kipenja (Gahrusig).
   Ako je trohnjenje zlo počasno razpadenje organskih reči, gre to pri 
gnjijcnji veliko hitreje; zakaj gnjijenje je neko kipenje ali gibanje 
znotranjih delov, po kterim gibanji berže razpadejo. Od eniga in 
druziga smo že drugej govorili. Dohtar Liebig vver-stuje 
vinovrenje, j esiho kisan j e in krušno kipenje med 
trohnjenje in gnjijenje; od teh treh podob kipenja hočemo tukaj 
nekoliko povedati.
1.)    Vinovrenje.
   Vsi rastljinski šoki, naj bodo iz trupel ali sadu, kteri, razun 
druziga, tudi obilo iz sladkora obstoje, se zamorejo po nekim ki-penji 
ali znotranjim gibanji, ki se vinovrenje imenuje, zlo spremeniti. 
Popred žlezasti, opolzli ali oljnati, postanejo potem kerhki in 
glasnotekoči; popred sladki, so potem rezni; njili nar veči spre-
menjenje obstoji pa v tem, de po tacim kipenji ali vidnim gibanji, 
postanejo," kar niso popred bili, vpijančljivi. Po tacim kipenji da 
sladkor nekoliko vogelca iz sebe, ki proč beži v podobi
    

224
vogelnokisline, in tako se spremeni in postane vpijančljivi cvet. Od 
časov Noeta do današnjiga dne so ljudje radi take in tako spremenjene 
soke — ki se sploh vina imenujejo — pili, ne. ravno vselej vpijaniti 
se, temoč svojo moč okrepčati in svoje serca razveseliti. Ni čuda po tim 
takim, če ljudje po tacih cvetnih pijačah semtertje močno hrepene, in 
de mnogi kmetovavci zlo radi terte sade.
    De pa rastljinski sok, ali vsaka, kakoršna si koli bodi, druga reč po 
vinovrenji cvetna ali vpijančljiva postane, je potrebno:
    1.) de je v primeri do vel) sladkora ali cukra vmes; zakaj če ga 
je premalo, se ne bo vnelo in vrelo;
    2.) de je v primeri dovelj mokrote; če je je preveč, ne bo vrelo, 
če je je pa premalo, se ne bo mogel ves sladkor v cvet spremeniti;
    3.) se mora vinovrenje speljati v primeijeni gorkoti od 10 do 14 
stopnic; če je premerzlo, se ne vname; če je pregorko, bi se utegnilo 
skisati, ali bi clo ne vrelo;
    4. ) mora tudi dovelj vleč ca zraven biti; brez vlečca ni no-beniga 
vinovrenja; le v primeri pričujočiga vlečca se sladkor v cvet 
spremenuje, vlečic pa iz soka odločuje; če ga je premalo, bo ostalo 
preveč sladkora; če ga je preveč, bo ostalo preveč vlečca, kteri je potem 
v vinih preveč zabavljiv;
    5.) vinovrenje spodbosti mora saj v začetku zrak ali kislo-gaz v 
dotiko s takim sokam priti, kasneje lahko vre brez dotike zraka.
    V soku prav zreliga grojzdja iz preksončnih goric so sladkor, 
mokrota in vlečic v nar gorši primeri, tedej se iz njega prav dobro vino 
nareja; v tacim vinu se sladkor večidel v cvet spremeni, de je močno, in 
vlečic po vrenji iz njega zgine v pene ali drožje, de kasneje ne zabavlja, 
in de je vino bolj stanovitno. Iz vsiga druziga grojzdja pa, ki se je 
preveč v sencah, osojnih, ali v premalo gorkih krajih pridelalo, je sok 
od ene strani premalo sladkorin, od druge pa obstoji iz preveč žlezca in 
vlečca, ali pa še clo iz preveč jabelkokisline; tak sok ne more dati prid-
niga vina; tako je premalo cvetno, preveč vodeno, žlezasto in polno 
vlečca, kteri v niskih vinih vsih dežel, če jih hočejo predolgo hraniti, 
tudi zabavlja, in sicer tako, de vse mazila in zdravila pri njih malo ali 
nič ne zdajo.
    Ker ga ni bolj pripravniga rastljinskiga soka, vino iz njega narejali, 
kakor je sok zreliga grojzdja, so si iz tega namena deleč okoli po bolj 
gorkih deželah veliko tert nasadili; zašli so pa z njimi še clo v 
premerzle kraje, de si revne in kisle vina iz njega narejajo. Nar boljši 
navadne vina se prideljujejo iz prav zreliga grojzdja 
preksončnih goric. Veliko žlahneji narejajo izzbraniga, 
vvenjeniga in odbraniga grojzdja; vve-nujejo ga v zlo gorkih 
deželah na terti, ali poterganiga na soncu; v menj gorkih 
deželah pa narobe obešeno v zračnih stani c ah ali na lesah v ta 
namen narejenih. Tako se vodeno iz grojzdja posuši in vse sladkorno v 
njem zgosti,   de se dajo
    

225
vina iz njega narejene'sto in več let obderžati, ktere so v primeri svoje 
starosti čedalje boljši.
    Grojzdni sok — mošt imenovan — ako je dober, se pri gor-koti 10 
do 14 stopnic berž sam od sebe vname, vgreje in se začne vidno gibati, 
gomizljati in čutno šumljati; nar manjši, pa vender vidne jagodce ali 
mehurčki vogelnokisline se iz njega kviško vzdigujejo, in na verhu 
razpokvajo; tako gre vogelnokislina iz njega; ob enim se odločuje tudi 
vlečic iz njega v pene in drožje, in grampa, ki na dno pada ali se posode 
prijemlje. Vinovrenje je po tem takim tudi neko razpadanje mošta. 
Tako vrenje terpi po mnogih razločkih in okoljnostih po 3 do 30 dni, pa 
tudi po več mescov. Po tacim vrenji se sladak mošt v rezno in 
vpijančlji-vo vino spremeni; sladkor je v njem vinocvet postal; gorkota 
se zgubi, vino postane hladno in tiho.
   Mošt dajo vreti ali samiga v sode nalitiga, ali pa v velicih odpertih 
posodah — pri nas badnji imenovanih — s tropinami vred; take 
badnje je treba vender s pokrovi previditi, de ne odide tolikanj 
vinocveta v zrak, ampak se na pokrovih ohladivši v kančke zedinuje in 
nazaj v tropine leze, in de se tropine od zgoraj ne kisajo. Iz tropin dobi 
vino več zagoltnica; po tacim pa — ki ga veže — postane bolj krepko, 
rezno, stanovitno in je tudi slabim želodcam bolj tečno in zdravo. 
Francoski in Talijanski učeni vinoredniki jo z enim glasam terdijo, de 
se po vrenji na tropinah tudi več cveta v vinu naredi, in de je tedaj tudi 
močneji in stanovi tniši.
    Po vidnim in čutljivim vrenji se spremeni sladkor le iz de-beliga v 
cvet, in v primeri, kolikor se ga je spremenilo, se tudi žlezic in vlečic iz 
vina odločujeta v podobi pen in drožij; vsiga tega je pa še v mladim 
vinu ostalo, de to po tihim vrenji čedalje boljši postaja, dokler nar 
visokeji stopnje svoje dobrote ne doseže-, potem bi se pa v služivnih 
okoljnostih prekucnilo , to je, jelo bi se kisati, ali pa, ko je clo malo 
cvetnasto, bi jelo gnjiti. Tako vrenje terpi neke tedne, mesce ali pa tudi 
cele leta.
    V bolj gorkih deželah, novih vin pričakovaje, nižji vina bolj proti 
popivajo; v bolj severnih bi jih pa radi, v slabih letinah jih dražeji 
prodajati, delj časa hranili; torej jih po večkrat v sode z žeplam 
pokajene presnemujejo, tudi čistijo, žlezic in zlo nevarni in prevečni 
vlečic — de bi jih k prekucnjenju ne spodba-dal — iz njih ločiti; jih 
tudi nastavljene z žeplam kade, kar je za slabotne persi škodljivo. Pri 
vsim Um jih mende vender po več pod zlo gre, kot v bolj gorkih 
deželah.
    Obderžljivost vina se vpira na naslednje kemijske resnice ali 
natorne postave:
    1.) Kolikor je več cveta v vinu, toliko delj časa se bo dalo tudi 
obderžati. Še mnoge druge organske reči se dajo v cvetu spridenja 
obvarovati, za tolikanj več vsi drugi obstojni deli vina, ki so v cvetu 
raztopljeni. Močno cvetne vina se dajo v vsih deželah veliko delj časa 
od malocvetnih obderžati. Ali ne spričujejo tega vsakdanje skušnje vsih 
dežel?
89


229
    2.) Kolikor večje zagoltnica v vinu raztopljenima, toliko bolj 
ga veže in delj časa obderži. To spričujejo velikoletne skušnje speljane 
od zlo učenih vinorednikov bolj južnih dežel.
    3.) Kolikor je v mladim vinu več sladkora in v primeri 
žlezniga vlečca za tiho vrenje ostalo, toliko delj časa bo tiho vrenje 
terpelo in vino se boljšalo. V zlo niskih moštih je že premalo sladkora 
za pervo vrenje, koliko ga pa neki ostane za tiho vrenje? V tacili je v 
primeri le preveč žlezniga vlečca, ki ga berž k prekucnjenju spodbode; 
vlečic je pa neka iz gnjilca obstoječa, nepokojna, k gnjijenju nagnjena 
reč, kakor smo že večkrat v misel vzeli. V moštih iz prav zreliga in 
zvenjeniga grojzdja je premalo vode, de bi se zamogel ves njih sladkor 
v cvet spremeniti; v tacih vinih tedaj ostane sladkora in vlečca za 
velikoletno tiho vrenje.
    4.) Čutljivo in tiho vinovrenje je v ravni primeri z gorkoto; bolj ko 
je gorko, bolj hitro se bo moštovrenje, pa tudi tiho vinovrenje speljalo 
in dokončalo. Ni prav, de bi mošt prenaglo vrel; — če pa hočeš, de bi se 
ti tiho vinovrenje prav počasi spe-ljevalo in vino boljšalo, poskerbi, de 
ga v prav prav hladin vi-nohram spraviš. Kdor hoče tedaj svoje vina 
dolgo obderžati, si mora hladin hram omisliti; nobeniga vetra, razun 
severja ne sme va-nj spušati; vsi drugi vetrovi, ako se nam ravno 
hladni zde, kar je večkrat goljufivo, hramu kurijo.
    5.) Nobena reč ne bo razpadla in se spridila, ko ne pride v dotiko s 
kislogazam. Po primeri tedej, kakor boš svoje vina dotike 
kislogaza obvaroval, ga boš tudi delj obderžal. To pa ni tako 
lahko, kakor bi si človek mislil. Skozi vse sodne doge gre kislogaz — 
ali sploh zrak— do vina, veliko menj pa, če so z lanenim firnežem 
in kako farbo namazani; torej gre posebno poskerbeti, de je v hramu 
vselej čist in zdrav zrak, de se v njih, razun vina, clo nič druziga ne 
hrani, ne blata, ne sira, ne zabele, ne kruha, nobeniga mesa, še clo 
nepotrebniga lesa ne. Prav čist zrak bo vinam vender še menj škodoval 
od sprideniga in z mnogimi puhi gnjiječih ali trolinječih reči navdaniga. 
Sode gre, kar se da, napol nama deržati, in jih tedej pogostama 
zalivati, de bo vino pri vehi menj dotike z zrakam imelo. Iz 
enaciga namena kade v bolj severnih deželah načete ali nastavljene 
nižji vina z žeplam, de bi jih žepleni puh zakril, in dotike zraka 
obvaroval.*)   Nar bolj stanovitno se dajo vina v ste-
*) V »Vinoreji« smo bili vprašanje zastavili: ali bi ne bilo bolj prav ob presne-movanji vinam 
nekoliko žeplokisline priliti, ali sode z njo poškropiti, namcst jih s smerdečim in 
nezdravim žeplam kaditi? Tako vprašanje smo bili tudi z nekim spiskam zbranim 
kmetovavcam v Gradcu zastavili, pa toliko sostavkov seje bilo nabralo, de jih niso mogli 
četertino v zboru prebrali. Chaptal, veliki kemikar, je bil prepričan, de tako kajenje 
nekoliko zda, tega pa vender ni še razumel, zakaj, ali kako de to zda; baron Babo, akoravno v 
veliki zvezi z dohtarjem Liebigam, ni tega še razložil. Gospod dolitar Anton 
Šubort, ueenik kmetijstva na modroslovskim učilišu v Ljubljani, so nampre-tečeniga 
kimovca na železni cesti v Gradec to prav razumljivo razložili. Žeplo se v več stopnjah ali 
merah s kislicam zedinujej ko se ga je nasitilo, po-


227
klenastih posodah obderžati, ki so prav zamašene; kar pa tudi ni 
lahka reč. Pretečeniga kimovca smo vidili v Gradcu sode od znotraj s 
stopljeno peglo prevlečene, ol delj časa v njih obderžati.
    Kar smo tukaj od grojzdniga soka, njegoviga vrenja, in vi-
nohranjenja povedali, velja od vsih druzih rastljinskih sokov, ki se dajo 
po vinovrenji v vina ali vpijančljive pijače spremeniti. Kdor bi pa hotel 
postaviti se na stopnjo sedanjih vednost v vsih teh rečeh , naj si omisli 
in vedno prebira našo že v misel vzeto „Vinorejo".
    V	mnogih krajih, kjer jim grojzdje prav ne dozori, sade, 
vina narediti si, po veliko v tak namen posebno dobro služivnih 
jabelk in hrušk, de so namreč ob enim zrele, in de jim dajo do 
sti in sladkiga, to je, šladkorniga soka. Tako sadje zdrozgajo 
na drobno, kar je moč, in dajo vse vkup vreti; potem odcedijo, 
kar se da, tropine sprešajo in z vinam sode nalijejo. V tacih 
rečeh skušeni pravijo, de je bolj prav hrušev in jabelčni sok 
zmešati, kakor iz vsaciga posebej vino narejati. Take vina 
ravno tako' hranijo, rabijo, prodajajo in v kerčmah točijo, kakor 
gori imenovane iz grojzdja, in marsiktere take od umnih kmeto- 
vavcov narejene in hranjene vina so bolji od srednjih grojzdnih, 
ker na mnoge viže poskerbe, de jih krepke, rezne in močne narede.
    Iz marsikteriga druziga sadniga soka bi se tudi dalo vino narediti, 
pa navada ni, in to za tolikanj menj, ker nihče nima po obilo tacih 
sokov, vina se pa ne narede rade v majhnih merah; k temu mora že kaj 
več vkup biti. V starih časih so v naših krajih bolj ubogi na dobro zrele 
in zdrozgane drenulje po nekoliko vode vlili, de se je pokuhalo, in 
so iz tega prav rezno in dobro pijačo dobili.
    V	vinskih krajih si lahko naredijo saj menj premožni dobro 
pijačo, če na malo ali nič sprešane tropine nekoliko vode vlijejo, 
de se dobro pokuha, de potem sprešajo in v sodic shranijo; ta- 
cimu vinu pravijo pri nas škavec ali žonta: da se deržati saj 
do sv. Jurja; Talijani ga v kerčmah točijo. — Voda je sicer nar 
zdraviši pijača za ljudi in živino, pa vender, ker skorej vsi po 
cvetnih pijačah hrepene, in  ker jim take z  mero vžite pijače
stane žeplo-kislina; ko se ga pa ni še nasitilo, je le nek okisanc , ni žeplo-kislina, je le 
žeplenasta kislina; taka, ker žeplo v nji premaguje, diši še po njeni, Jirepeni pa kislica, se 
popolnama nasititi, in žeplo-kislina postati. Če se tedcj sod, vino va-nj presneti, ali 
nastavljeno vino z žeplam pokadi, se naredi iz žepla še po njeni smcrdljiva žeplenasta kislina; 
ta vleče iz zraka in vina kislogaz tako dolgo na-se, de se ga nasiti, in ni več smerdljiva, 
ampak popolnama žcplokislina postane, kteia, če je je malo, ni v vinu clo nič škodljiva. Berž 
pa ko se je žeplenasta kislina kislica nasitila, in žeplokislina postala, ne zamore več dotike 
kislogaza do vina braniti, in kislogaz spodbada vnovič vlečio k gibanju in razpadanju. Torej 
špogajo v bolj hladnih krajih za vsako presnemovanjc sode in tudi nastavljene nižji vina 
pogostama z žeplenini puham, tedej z žeplenasto kislino pokaditi. Učeni tistih krajev terdijo 
pa, de niske vina se pri vsim kajenji zadnjič spridijo.


228
očitno teknejo in jih nekoliko okrepčajo, naj poskerbe, si jih po 
premožnosti in druzih okoljnostih narediti.
    Pri poletnih hudih vročinah in pri teških delih ni prav, si s toplo 
vodo čeva preveč spirati; to človeka slabi, in bi mu utegnilo bolezin 
naklonili. Za take čase hi si mogli kmetje saj malo je-siha omisliti, z 
njim vodo bolj rezno narejati, de bi jih tako močno ne slabila. Na 
Španskim imajo v hudih vročinah pri poljskih delih vodo pri sebi v 
nekih lončenih nič pocinjenih posodah; voda solzi povsod skozi tako 
posodo in se proti z gorkoto v puh spre-menuje; tako se godi, de voda, 
kar je je še v posodi, hladna ostaja. Tudi v jutrovih Indijah imajo take 
posode vodo v njih hladiti.
    Kdor bi si poleti zreliga in na kerhlje zrezaniga sadja obilo posušil 
in spravil, bi si zamogel drugo leto v hudih vročinah kar dobro pijačo iz 
njega narediti. Naj verze 30 do 60 funtov ta-ciga sadja v čisto kad, naj 
doda 3 do 5 funtov zdrozganiga bri-njeviga zernja, in v primeri z vodo 
nalije; v 4 ali 5 dneh se bo to pokuhalo in prav dobro in zdravo pijačo 
dalo. Ko se ta porabi, se razmočeno sadje dobro zdrozga in znovič, pa 
nekoliko menj, z vodo nalije, tako se dobra pijača še drugič dobi.
    Ker vino povsod ne rase, in ker ljudi močno mika po cvetnih 
pijačah, so si že v zlo starih časih umeli iz žita cvetno pijačo narejati, ki 
se 61 imenuje. V ta namen namočijo žita, nar na-vadniši pa ječmena, in 
ga po kakim podu raztegnejo, de jim skali in koreninice pahne; potem 
ga berž v kurjeni slanici posuše, kali in koreninice čisto odločijo, ga 
skose, v velicih ponvah zaru-mene, v velike badnje veržejo in z dobro 
gorko vodo nalijejo; mu pridajo nekoliko olovih pen, de popred zavre, 
in hmelja, de 61 bolj krepak, rezen in zagolten postane.! Žito obstoji iz 
žlezca, močca in vlečca; kali in koreninice pognaje je močic oddal neko-
liko vogelca, in se je tako v sladkor spremenil; ta v sladkor spremenjeni 
močic, kakor tudi zlezle in vlečic se v badnji iz žita raztopijo, in 
postanejo kot grojzdni mošt; to vre, in sladkor se zdaj iz močca v cvet 
spremeni, de je. tako 61 vpijančljiv. Kader vejo, de je dovelj vrel, ga 
nalijejo v sodce, zalivajo, de čisto zmeče; čez nektere tedne se vleže, 
včisti, in je kar dobra, zdrava, redivna in poleti mende bolj hladivna in 
žejo gasijoča pijača kakor vino. Na milijone mernikov žita porabijo 
olarije okoli po deželah; in ga obernejo v cvetno pijačo. Ole narejajo zlo 
mno-goverstne v dobroti in ceni; po vsili večih deželah, koder vina ne 
rasejo, je 61 navadna in vsakdanja pijača, kakor vino v vinskih deželah.
    Vsi rusovski kmetje si sami pijačo napravljajo, ki je tudi njih 
gospoda ne zaničuje, tako le: oni vzamejo, na priliko, bokal reži in jo 
dajo skalili; z njo namešajo potem 10 bokalov režene moke in toliko 
bokalov vrele vode; to denejo na gorko, kakor je v peči po viin vzetim 
kruhu, za 24 do 36 ur; potem denejo to v veči posodo in dolivajo 
počasi, zmes zmirej mešaje, do 40 bokalov tople pa ne prevroče vode, 
in mešajo vse vkupej še dobre pol ure; potem denejo to kam, de se 
vleže in mokrota bistra postane; tako vlijejo
    

229
v sodic, kjer se vname in vre, de v nekih dneh dobra postane; sodic 
denejo še zadnjič v hram, de se to včisti, in taki pijači pravijo: kvas. 
Francozje, ki so bili šli 1812. leta nad-nje z vojsko, so tak kvas 
sperviga zametovali, ali berž, ker ni bilo druge pijače razun vode, so se 
ga bili navadli, so ga zdraviga in vkrep-čljiviga spoznali, in zadnjič so 
si ga še clo tudi sami delali.
2.)    Cvet in žganje.
    Več tavžent let je preteklo, de so bili ljudje zadovoljni poleg vode 
z vinam iz grojzdja ali sadja, z dlani, kvasam in ena-cimi pijačami. V 
sedanjih časih pa jih je veliko, ki za vse take pijače več ne marajo, 
ampak hrepene le po izlečku teh pijač, ali z drugo besedo, mika jih, de 
bi zgolj cvet ali samo žganje serkali. Drugi so pa berž pripravljeni — 
za svojiga dobička voljo — jim s takim postreči, akoravno bi vmes 
polovice vode bilo, ali ko bi jih tak cvet tudi pred časam utegnil v jamo 
spraviti.
    Arabci so že pred 1000 leti umeli mnoge dišave izleči, in tudi 
pervi žganje narejati: toliko je gotoviga, de so ga v 13. stoletji na 
Talijanskim že umeli prežigati, in si prav čistiga narediti; v tistih časih 
so ga skrivej žgali, in prav drago v zdravila prodajali, imenovali so ga: 
voda življenja. Ako se človek, ki je s teškim delam obdan, na 
večer teških jedil naje, in za perstnik ali fingrad žganja požre, mu bo 
želodec jedi lože in bolj prekuhal, in on bo bolj mirno spanje vžival. Če 
popije revež, slabo oblečen v mrazu, en požirk žganja, ga ne bo več 
tako zeblo. Ravno tako je tudi pri mokrotno-merzlih ali dru-zih 
nezdravih vremenih ali kužnih zrakih za krepkiga in zdraviga človeka 
bolj prav, de požre kapljico žganja, raji, kakor de bi teš v nezdravi zrak 
šel. Take človeku večkrat služivne in njegovo zdravje podpirajoče 
kapljice žganja so pa mnoge ljudi zapeljale, de preveč po-njem 
koperne, de ga hočejo za vsakdanjo pijačo imeti, in tako se primeri, de 
si zdravilo v strup obračajo, s takim svojo zdravje zapravijo, 
življenje prikrajšajo, in se pred časam v černo zemljo spravijo; zakaj ni 
je ne bolj škodljive pijače za človeka od žganja, če ga nepotrebno in 
nezmerno pije. Žganje človeka clo nič ne redi, je le voda na njegov 
maline, de bolj teče; je le netilo za njegov znotranji oginj, de gori; če se 
pa preveč neti, zadnjič sam človek zgori. V mnogih severnih in bolj 
merzlih deželah veliko ljudi tako po žganji omedljuje, de jim ga ni 
skorej moč nastajati. —
    Narejanje žganja se vpira na to kemijsko resnico ali natorno 
postavo, de cvet ali vpijančljiva moč od vsake druge mokrote nar menj 
gorkote potrebuje v puh spremeniti se, in de se tedej tudi iz vsake 
mokrote, v kred se koli znajde, narpred skadi, ali iz nje v podobi puha 
zbeži. Če vliješ pri hudi vročini kozarc močniga vina v plitvo skledico, 
čez malo časa se ti bo zvešilo, to je, cvet je v podobi novidniga puha iz 
njega bežal, in voda je v skledici ostala. Če pristaviš lonec dobriga vina 
k ognju, de zavre, se bo narpred cvet iz njega skadil, in če ga zažgeš, 
bo nad
    

230
loncam tako dolgo gorelo, dokler se ves cvet iz vina ne skadi. Vsa 
umetnost tedej žganje narejati obstoji v tem, de se tak puh vlovi in 
ohladi, de zopet kapljivotekoč postane. Iz tabiga namena imajo posebne 
kotle, previdene z visocim klobukam, iz kte-riga gre cev skozi in skozi 
v s hladno vodo napolnjeno kad; če se tedej kotel, postavimo, z vinam, 
pa ne do verha nalije, pripraven klobuk na-nj nasadi, in cev klobuka s 
cevjo kadi priležno zedini in uterdi, in potem pod kotlarn zakuri, bo šel 
iz vročiga vina puh v klobuk, kjer se nekoliko ohladi; iz klobuka pa gre 
po dolgi cevi skozi hladno vodo, de se še bolj ohladi, in na koncu cevi 
kot žganje viin teče.
    S cvetnim puham beži tudi po nekoliko vodeniga puha, torej ni 
pervikrat nobeno žganje prav čisto ali samo, ampak je nekoliko vodeno. 
De bi clo nič vodeno ne bilo, so ga v starih časih po 3 do 5 krat 
prežigali, de je vsa voda zadej ostala. Ko je vpijančljiva moč čisto 
sama, brez nar manjši vode vmes, ji pravijo: cvet, tudi vinocvet; po 
kemijsko: alkohol; obertniki ji pravijo iz latinskiga: špirit. Tega ne 
more nihče piti, ker bi ga preveč žgalo, mnogi rokodeli pa veliko taciga 
porabijo; tako na priliko smole v njem raztopivajo, mnoge izdelke z 
njimi poli— kati i. t. d. Kar pa v kerčmah. ljudem za pijačo pod 
imenam žganja prodajajo, to je polovica cveta in polovica 
vode.
    V	poslednjih časih so znajdli posebno Francozje grozno slu-živne 
priprave za zganjarije, tako, de z veliko menj potroški in delam po več 
in boljiga žganja narede. Iz treh ali štirih kotlov jim ob enim žganje 
leče, brez de bi pod njimi gorelo; z enim ognjem drugej vodo kuhajo, in 
nje vlovljeni puh pod une kotle spušajo, de jih žene; tako se jim ne 
more nič prismoditi, de bi žganje po smoji dišalo; tudi dobijo ob enim, 
kakor se jim ljubi, ali dobro žganje za ljudi, ali čist cvet za obertnike. 
Ce ima, postavimo, klobuk, 4 predale postrani, se bo v pervim predalu 
voda ohladila in nazaj v kotel tekla; tako bo dobil iz druziga predala že 
dobro žganje za ljudi; če noče taciga imeti, ga da odcejati se tudi nazaj v 
kotel; iz treljiga predala dobiva zlo močno žganje, in ko tudi tega neče, 
mu bo tekel iz četertiga čist ali sam cvet.
    V	sredi velikih vinskih dežel na Francoskim ne morejo vina 
nikomur prodajati, obračajo ga v cvet, de se menj voznine od njega 
plačuje. Naj ga kupi daljni kerčmar 10 čebrov, plača tedej voznino le od 
teh, doma mu pa prilije 10 čebrov vode, in tako ima 20 čebrov žganja; 
zakaj bi bil neki vodo, ki jo ima doma, tako deleč po svetu vozil ali 
voznino od nje plačeval? — Kdor bi si hotel veči in prav služivno 
žganjarijo napraviti, bi mogel k temu delu kemijsko razjasnjeniga 
mojstra poklicati, ki mu tehnikar pravijo.
    Iz vsake sladkorne in zdrozgane rastljinske reči, naj bo redka ali 
bolj gosta, ki se da vneti in po vinovrenji spremeniti, se da tudi žganje, 
ali čist cvet iz nje potegniti ali izleči; ne tedej samo iz grojzdniga in 
sadniga vina in iz ola, ampak tudi iz grojždja, tropin in iz vsih drož se 
žganje nareja; vse slivne plemena, kar
    

331
jih je pod nebam, vse češnje, robidnice, brinje i. t. d., ako se zdrozgajo 
in zavrejo, bi dale malo vina, torej raji vpijancljivo moč iz njih 
potegujejo, to je, žganje ali cvet delajo. Slivovic, češnjevic, brinjevic, 
i. t. d. so v kupčii znane žganja.
    Bolj inerzfi ljudje v severnih deželah še boTj kot v gorkih po 
žganji hrepene, de bi jih kaj ogrelo; torej si že od zdavnej iz reži in 
ječmena žganje narejajo. De se da žitni močic v sladkor spremeniti, je 
že povedano bilo; v to namenjene žita na mnoge viže napravijo, 
zdrozgajo in k vinovrenju spodbodajo, potem pa iz take zavrete 
zdrozgalice žganje — žitnjevic — narejajo. Po vsih močno severnih 
deželah mende po toliko , ali malo menj žita v dlarijah in žganjarijah 
pokvarijo, ali — ker morde mora tako biti — porabijo, kakor ga v kruh 
spekd. V zlo slabih žitnih letinah jim vladarstva prepovedujejo iz žita 
žganja žgati.
    De bi žganje prijetniši za nos in glatkejši tekoče za gerlo napravili, 
in ga tedej po več poprodali, so napravili semtertje pre-žganjarije, v 
kterih žganje z zlo mnozimi dišavami prežigajo, de se jih nasiti in kar 
lepo diši, potem pa raztopijo v njih veliko prav čistiga sladkora. 
Tacim žganjem pravijo: rozolje. V ob-sežku našiga cesarstva jih 
mende v Zadru nar žlahneji in slo-večiši narejajo.
    Usmiljena kemija je ljudi naučila tudi iz koruna žganje nare-jati, ki 
mu korunovic ali krompirjevic pravijo, de bi tudi bolj ubogi z 
njim dobro prevideni bili. Drugej smo povedali, de 140 funtov koriina 
da 20 funtov čistiga močca, ta se pa da, kakor je tudi že v misel vzeto 
bilo, v sladkor spremeniti, sladkor pa v cvet. Koriin skuhajo večidel v 
pokončnih sodih z vodenim puham, ga zdrozgajo, z vodo nalijejo, mu 
nalaš narejeniga kvasu pridajo, de taka zdrozgalica začne po vinsko 
vreti; pa tudi sam čist koriinov močic umejo z žeplokislino v sladkor 
spremeniti. Berž ko take reči vinovrenje dokončajo, so gotove, žganje 
iz njih narejati. De je okoli po deželah dosti žganjarij, ktere le koru-
novic ljudem napravljajo, ni mende treba tukaj na dalje spelje-vati; to 
moramo pa vender še opomniti, de velik dobiček prinese, ako se dlarije 
in Veči žganjarije, kar se koli da, z živinorejo združijo, zakaj 
žitnih in korunovih tropin se tu dobi, de je kaj, z njimi veliko živine 
zrediti in spitati. Z velikim kmetijstvam dlanjo ali žganjarijo in še 
živinorejo zediniti, je nar bolj prav; zakaj po veliko pridelati, zdelati in 
še dobro poprodali, nar več verze.
3.)   Jesihokisanje.
    Vsaka reč, ktera je po vinovrenji vpijančljiva postala, bi se po 
dokončanim čutljivim in tihim vinovrenji pri služivnih okoljno-stih 
skisala; po dokončanim skisanji pa bi jela gnjiti. To je vse po natornih 
postavah. Če zmastiš 6 škafov zreliga grojzdja v kaki posodi, in ga kam 
na gorko dencš, bo mokrota v malo dneh po vrenji vpijančljiva poslala, 
pa kmalo potem se bo jelo to od verha kisati, in popred, kakor se do 
dna skisa, se bo že iz
    

332
verha gnjiloba pokazala. Kemijsko razjasnjen človek zamore pa, kakor 
smo slišali, tiho vinovrenje na dolgo vleči, in vino pre-kucnjenja 
obvarovati; še lože mu je pa jesili gnjijenja ubraniti.
    Ako se vino, ali kakoršna si bodi vpijančljiva mokrota skisa, se r.je 
cvet — alkohol — v jesihokislino spremeni, in sicer po prepričanji 
kemikarjev takole. 100 granov cveta obstoji iz 52 grauov in pol 
vogelca, 13 vodenca in 34 in pol kislica; cvet odda 4 grane in pol 
vodenca, de mu ga ostane le 8 granov in pol, pridobi pa še 34 granov 
kislica; tako tedej, de iz 100 granov cveta je potem 129 granov in pol 
jesfhokisline. Prosimo pa se dobro tega spomniti, de od čistiga cveta 
in od čiste jesihoki-sline govorilno; zakaj mokrote, ki se skisa, je 
vselej menj od poprej, zato, ker pri vgrejenji in veliki vročini je veliko 
spuhti ali se je skadi.
    Sam čisti cvet se ne more nikakor skisati; de bi se skisal je 
potrebno:
    l.) de je namešan v potrebni primeri z vodo, kakor je v navadnim 
vinu ali v dlu, ali kakor de bi se bokal cveta z 8 do 10 bokali vode 
pomešal;
    2.) mora biti poleg dovelj vlečca; v mladih, nič čistenih vinih in v 
dlih ga je že zadosti, sicer bi se mogel doložiti s tako gnjilčno ali 
žlezovlečno rečjd, kakor je, postavimo, kvas;
    3.) se mora kisati v gorkoti 22 do 28 stopnic; v severnih deželah, 
koder delajo iz cveta in vode s prilaganjem žlezovlečca jesih, mu zato 
kurijo;
    4.) mora priti kislogaz iz zraka v dotiko s cvetam, ali z mokroto, ki 
se kisa, in kakor bolj ima kislogaz odperto pot do cveta, toliko hitreje se 
skisa. Ko je vse napravljeno, kakor gre, se ta reč vname, in vgreje, de je 
kaj; ni čuda tedej, če se pri tem veliko mokrote posuši.
    Jesih se da na mnoge viže narediti. Če vliješ v sodic nekoliko 
bokalov vina, ga kam na prav gorko postaviš in poskerbiš, de bo imel 
na vsacim dnu zgorej blizo vitura zvertano luknjo in tudi odperto veho, 
in če mu dohješ dva bokala luidiga jesiha, ali dodaš malo kvasu, boš 
berž imel dober jesih; kislogaz ima po vsih treh luknjicah dovelj 
prihoda do vina.
    Grojzdne tropine se same vnamejo in skisajo, če jih spreša-ne, ali v 
kako kad terdo stlačene, in z mokrim ilam ali peškam dotike kislogaza 
obvarovane, okoli leta zrahljaš; ko se skisajo, jih gre po trikrat na dan s 
kakim nižjim ali nakaztiini vinam polivati, ali s kako pa vender cvetno 
zavrelico pa tako, de se tropine v mokroti ne topijo. Tako se lahko v 
malo dneh na-njih 20 do 40 čebrov jesiha naredi; v tropinah je dovelj 
vlečca, toliko jesiha narediti, ko bi ga tudi v vinu nič ne bilo.
    V severnih deželah si kupijo, postavimo, čeber cveta in ga 
pomešajo, jesih naredili, z 9 čebri vode, mu prilijejo nekoliko hu-diga 
jesiha ali primešajo kvasu; s tako mokroto nalijejo sodce, pa ne 
popoinama do verha in jih odperte kam v zakurjeno izbo postavijo, de 
imajo iz eniga čebra cveta 10 čebrov jesiha.  De bi se jim to
    

233
še hitreje skisalo, so v zadnjih časih novo napravo znajdli: v kurjenim 
postavijo od vsih strani prevertan in z oblanjem, pa ne pregosto 
napolnjen sod pokonci, in od zgorej zlivajo pomalim va-nj, kar bi se 
skisati moglo. Kadar se oblanje zadosti vgreje in skisa, se potem na-
njem berž jesih dela; zadosti je po enkrat ali dvakrat tako oblanje z 
imenovano mokroto zlagama politi, pa je že dobro kisla; zakaj mokrota 
se po vsim oblanji kar močno raztanjša, de pride skozi luknje sodu od 
vsih strani dovelj ki-slogaza do vsake nje nar manjši kapljice in jo 
skisa, de teče tako iz spodnjiga dna že kisla mokrota; taki napravi 
pravijo hitro je-sihodelanje. #) Tudi jesih se s tacim ugrejenjem le 
bolj iz debe-liga naredi, kasneje pa se boljša v sodih. Kdor hoče jesih 
dobro obderžati, naj mu pogostama in po malim priliva kaj taciga, kar 
se zamore skisati, de bo še tisto jesih postalo; tako bo njegovo 
tihovrenje čedalje bolj naprej šlo. Narejeniniu jesihu ne gre več ki-
slogazne dotike dati, sicer bi utegnil, posebno še, ko bi bil preveč v 
gorkim hranjen, spriditi se, to je, segnjil bi.
    Nar močneji jesih za kake omedlevce se naredi, ako se da v hudim 
mrazu zmerznili, de njegova voda led postane, jesihoki-slina pa, ki ne 
zmerzne — kakor tudi cvet ne — se spravi v kako posodco in prav 
dobro zamaši. Ne samo v kuhnjah za mnoge jedi, ampak tudi v raznih 
fabrikah se grozno dosti jesiha potrebuje.   Jesihokislina je čisti 
lesokisl/ni popolnama enaka.
4.)   Krušno kipenje ali shajanje.
    Nar navadniši in potrebniši vsakdanja jed, ki se iz moke in vode 
zamesi, in po speljanim kipenji ali shajanji speče, kruh imenujemo. Če 
bi hišna mamka moke s topla ali hladno vodo za-mesila, testo nekoliko 
na pogačo raztanila in spekla, bi postalo to neka rožena reč, ki bi se ne 
dala ne v vodi ne v želodcu raztopiti; ko bi pa iz taciga testa hlebe 
naredila, bi se nikakor od znotrej ne spekli, ampak srovi ostali, de bi jih 
nihče ne mogel jesti. Ko bi pa tako zameseno testo kam na gorko djala, 
bi se sčasama samo od sebe vnelo, kipelo ali shajalo, potem se skisalo, 
in zadnjič sognjilo. Tako kipenje ali shajanje bi pa ne šlo po vsim testu 
skoz in skoz enakomerno, ampak med tem, ko bi, postavimo, v sredi še 
nič ali clo malo shajalo, bi se že oi ene strani kisalo, od druge pa že clo 
gnjilo; tudi bi se iz taciga testa ne dal nikakor prav dober in zdrav kruh 
speči; torej so že v nar starjih časih pridne gospodinje in skerbne 
krušarce umele testo vun in vun k enakomernimu shajanju spodbosti, in 
ta namen dosežejo z doklado kvasu.
    Moka obstoji iz žlezca, močca in vlečca. Od vlečca je že večkrat 
rečeno bilo, de, obstoječ med družim iz gnjilca, je zlo nepokojen in 
nagnjen k gnjijenju; v moki z vodo zamešeni vle-čic spodbada žlezec 
in močic k razpadanju; tako se naredi iz močca nekoliko sladkora, 
sladkor pa se spremeni v  cvet — kot
*) Essigfalmkation von, Dr. F, T, 0 tto, Professor der Chemiein Braunschweig. 1840.
30


?34
pri vinovrenji —, de, če testo, ki je dobro sošlo, prerežešin povonjaš, ti 
bo po cvetu dišalo. Kadar se sladkor v cvet spremenuje, se nareja 
vogelnokislina, tako tudi pri kipenji testa; ker pa vogelnokislina nemore 
vun iz vlečečiga testa, si nareja luknjice, v njih stanovati, in tako 
vzdiguje in širi testo, de ga je na prostor zmirej več; tu pravijo krušarce, 
de jim dobro shaja. Gorkota, kakor vrela voda, vstavi vsako kipenje; če 
bi se tedej v testu, kadar je že ravno za prav sošlo, tako shajanje z 
gorkoto razbeljene peči ne vstavilo, bi se testo narpred skisalo, potem 
pa gnjilo.
    Kvas se imenuje nekoliko testa, v kterim je že krušno kipenje 
dokončano, in ki se že nekoliko kisa; v kvasu je vlečic v gibajočim 
stanu, in pripravljen vsako testo, ki se z njim pomeša, k enacimu 
gibanju ali kipenju berž spodbosti. Od vsake peke shranijo po nekoliko 
testa za kvas druge peke; ko bi mogel predolgo čakati, bi mu treba bilo 
večkrat pomalim moke primesiti. V mnogih vinskih krajih si narejajo iz 
mostnih pen — v kterih je veliko gibajočiga vlečca — in iz prosene 
moke okoliletni kvas za pšenični kruh. Kadar tako testo dobro skipi', ga 
na zlo majhne hlepčke razdele in posuše; tak kvas krovajce (Dampfeln) 
imenujejo.
    Vsa umetnost pridnih krušarc in krušarjev ali pekov obstoji v 
temle:
    2.) de prilože testu, ki ga hočejo v kruh speči, dobriga, ne tedej 
skaženiga kvasu, in v pravi primeri z moko, ki jo hočejo v kruh 
zamesiti. Če primesijo premalo kvasii, bo šlo kipenje ali shajanje 
prepočasi; če ga pa premešajo preveč, bi se jim utegnilo testo skisati; 
preveč okvašen kruh je prekisel, in neprijet-niga slaja;
    2.) morajo vedno poskerbeti, de se vse v kruh zamešeno testo 
enakomerno pokvasi, in tedej tudi enakomerno skipi ali shaja; torej 
postavi kvas, to je, kvas zamesi z nekoliko moke in tople vode, 
postavimo, na večer, in to kam na toplo deni; drugi dan, ko je to dobro 
sošlo, namesi s tem vso za peko namenjeno moko & potrebno toplo 
vodo; de bi se pa pervi kvas od večera, in novi od jutra po vsim testu 
enakomerno razmešal, in ga skoz in skoz k enakoniernimu kipenju 
spodbodil, morajo krušarce ne premehko zamešeno testo, posebno 
pšenično, do lastniga potu — gnjesti; bolj, ko ga gnjetejo, bolj se bo 
kvas po vsim testu razmešal. Angleži so si napravili mašine testo 
gnjesti. Zgnjete-nimu testu gre zdaj počitik dati, de zamore v primerjeni 
gorkoti shajati; ko je dobro sošlo, ga potem mlade, to je, na hlebe ali 
hlebce ali hlepčke razrezaniga še znoviga gnjetejo, in ko zadnjič hleb-
cam navadno podobo dajo, jih k poslednjimu shajanju kam polože;
    3.) ravno kadar so hlebci dovelj sošli, mora peč za prav razbeljena 
in berž in čisto pometena biti, jih va-njo vsaditi, pa tako, de ima slednji 
hlebec nekoliko prostora razširiti se; zakaj pečna gorkota, ko jih 
prešine, razžene v njih luknjicah pričijočo vogelnokislino, de hlebi 
vidno rasejo in se širijo; vstavi pa tudi v
    

235
njih vso daljno kipenje, de se testo ne more več skisati ali kako drugači 
spremeniti. S pečenjem zgubi testo polovico vode; kruh je peti del 
svoje poprejšnje teže zgubil; v dobro pečenim kruhu znese voda vender 
še četerti del njegove teže. Pečenje posuši nekoliko žlezca, in ga 
zarumeni po skorji, nekoliko močca pa spremeni v sladkor, de je kruh 
prijetnišiga slaja, ves drugi močic in vlečic ostaneta v kruhu zvezana, 
de ne moreta več tako hitro gibati se. V premehko zamešenim, tedej 
prevodenim, in premalo pečenim kruhu se vlečic berž zmisli, posebno 
poleti, se znovič gibati, de gre tak kruh pod zlo.
    Iz tukaj rečeniga je lahko razumeti, kakošne lastnosti mora dober 
kruh imeti. Njegovo testo je moglo za prav skipeti, de je zdaj pečen 
lahak v primeri svoje velikosti; zakaj od znotraj mora biti viin in vim 
luknjičast; luknjice nimajo biti ne velike ampak majhne, in sicer 
luknjica pri luknjici, de se skorej druziga ne vidi; skorja mora biti 
zarumenjena, in brez, de bi se skorja zažgala, mora biti sredica dobro 
spečena, nič vlečeča, pa vender vlačna; kruh ne sme biti kisel ali 
grenak, tudi ne sme po zatulili moki dišati. Za žlahneji krušne pekarije 
jemljejo namest kvasu olovih drožja, zakaj v tacih je, kakor tudi v 
mostnih in olovih penah, vlečic v kipečim in gibajočim stanu, in 
zamore kot kvas testo h kipenju spodbosti.
    Iz tukaj razloženiga je tudi očitno, de iz samiga močca ali tudi 
koriinove moke se ne da testo tudi s kvasam ne zamesiti, de bi shajalo; 
zakaj če bi se tudi kaj maliga od močca v sladkor spremenilo, in 
sladkor v cvet in vogelnokislino, bi pri pomanjkanji vlečečiga vlečca 
vse proč bežalo, in testo bi clo nič ne zraslo, nič ne vzdignilo se. Iz 
moke prezeleniga, to je, nedozorjeniga žila se ne da kruh narediti zato, 
ker v taki moki ni vlečca, ki se zgotovi v žitu pri popolnim dozorenji. 
Tudi iz moke preveč ugretiga žita, ali iz moke, ki se je že somljeta 
skazila, ne boš dobriga kruha naredil. Vse skaženje pri žitu ali pri moki 
izvira iz vlečca; ako se je ta spridil, zamoreš, kakor smo drugej pove-
dali, močic ali štirko iz žita ali moke ločiti, ne pa kruh peči zato, ker bi 
testo brez vlečca ne skipelo ali shajalo.
    Iz koriinove moke, ali iz močca zmešaniga s pšenično moko 
se kar dober kruh naredi; v pšenični moki je v primeri nar več vlečca. 
Režen kruh je menj redivin od pšeničniga; polovica pšenice in 
polovica turšice da kar dober in posebno sladak kruh; za kmete je 
nar bolji in nar bolj zdatin kruh iz turšice, ko seji pridene polovica, 
tretji ali saj četerti del reži. Vse močnate jedila so veliko bolj tečne in 
zdrave, ko se narede iz dobro izkvaženiga testa; take jedi rahle in polne 
luknjic se lože v želodcu raztope in človeka rede; neizkvašen cmok 
ostane večkrat v želodcu neraztopljiv, in bolezin nakloni.
    Gospodinje, ki same za svoje hiše bolj poredkaina, kakor se to v 
velicih mestnih krušarijah ali pekarijah godi, peko, morajo ravno za 
tega voljo pri krušni peki na vse  s posebno na-
    

336
tanjčnostjo paziti, in za vse prav poskerbeti; zakaj vsako gospodinjo je 
zlo sram, če seji peka kruha ne sponese. —
    Drage Slovenke! v pervim sostavku naše kemije smo pisali, de 
mamka, ki je od Božjiga duha navdana, perva iz prav izkva-šeniga testa 
kruh prijetniga slaja spekla, je, akoravno nevedno, kemikarca bila, ker 
je po kemijsko ravnala; iz pričijočiga so-stavka se pa ve, naše predrage 
mamke! lahko prepričate, de se vse krušno pečenje na stanovitne 
natorne ali kemijske postave vpira. Tedej vam priporočimo ta sostavk 
večkrat pazljivo pre-hrati in si ga v glavo do živiga vtisniti, de bote 
razumele, zakaj de morate pri krušnim pečenji ravno tako ravnati. Upati 
je, de vsim, ktere se bote s temi resnicami soznanile, se bo tudi kruh 
vselej dobro sponašal; posebno, če pri vsim takim delu ne hoste snage 
pozabile. Ali ni žalostna, če kaka gospodinja še clo ne ume nekoliko 
dobriga kruha speči? Ali ni zaničljivo za-njo, ako ni moč njeniga kruha 
jesti? Tista, ki iz dobriga žita, iz drage moke slab kruh naredi, ali ni 
vredna, de bi jo —-— saj v šolo k razumni krušarci poslali?
    O predrage Slovenke! za prihodnjo visoko godnino Gospodo-viga 
rojstva specite po stari slovenski navadi — božiče — po-pertnike — 
pogače — potice; naj se vam vse te vaše peke kar prav sponeso, de bi 
jih s svojo družino vred, v Gospodu razve-seljevaje se, vživale! —
§. 79.   Od laknjica ali dlačica (Faserstoff).
    Ako se po namakovanji v vodi ali v cvetu, po kuhanji, ali kakor si 
bodi drugači, vse izlečljivo iz kake organske reči spravi, ostane še 
nekaj, kar laknjic ali dlačic imenujejo.
    Sam čist laknjic je bel, dlakast, brez slaja, v vodi navadno 
neraztopljiv; suh in na suhim dobro obstoječ, pa vender rad mokrotnost 
na-se vleče in potem na soncu in zraku trohni in postane zadnjič gnojic. 
Laknjic obstoji iz 52 stotin vogelca, vse drugo je pa kislic in vodene, 
ravno v taki primeri kot v vodi; kemikarji ga umejo v sladkor 
spremeniti.
    Laknjic je nar poglavniši obstojni del vsiga rastljinja. Vse debla, 
stebla, veje, korenike, spodnja Iubad, perje, še clo sadje, razun soka, 
večidel iz laknjica obstoji; v mnogim prav suhim lesu je po 96 še clo po 
98 stotin samiga laknjica. V nekterih rastljin-skih delih je večkrat 
pričijoc v koščenim stanu, kakor v orehovih lupinah, v vsih sadnih 
košicah in v mnogim lesu, narveč je pa taciga, posebno v lesu, ki se da 
podolgama razklati. Ako se da v dolge grozno tanjke in vender krepke 
lakna ali niti razklati, ga v predivo obračajo. Pokaže se še tudi sam od 
sebe čist v nitkah, ki so po palcu ali dva palca dolge, v bombažu ali 
pavoli. V bolj gorkih deželah je marsiktero drevje, germovje in stebelje, 
ki zredi svoje seme v šiškah ali ježicah; ko je to zrelo, se jezice 
razpočijo in se pokažejo polne vlačniga in se viin raztegljiviga 
bombaža, v kteriga sredi seme tiči; tu ni druziga treba, kot laknjic ali 
bombaž posebej in seme posebej spravljati.
    

237
Po koliko milijonov goldinarjev gre na leto iz našiga cesarstva za 
bombaž, ki se sprede in v obleko obrača? Ali bi ne bilo prav, de bi saj 
po toliko lanenine in konopljine doma pridelovali, izde-levali in 
vunanjim poprodali, de bi se jim s tacim ves bombaž poplačeval?
1.)   Predivo, belenje, pranje, papir.
    Po veliko lami in konoplje sejejo semtertje, de bi po obilo prediva 
pridelovali. Mnoge druge rastljine bi morde tudi prediva dajale — od 
kopriv je to znano — pa premalo skušinj je mende v tem še storjenih 
bilo. Lan in konopljika obstojita od zjiotraj iz le-seniga steblica, ki je 
tudi iz laknjica, pa ne taciga, de bi se dal presti; nju lubad pa obstoji iz 
zlo dolgih, tanjkih in krepkih nitk samiga laknjica, ki so sicer od žlezca 
in vlečca močno zvezane, ki se pa dajo po umetnosti razvezati, in 
podolgama v nar tanjši nitke ali lakna razklali.
    Lan in konopljiko je treba goditi, de se da lubad od leseniga 
steblica, kteriga se derži, ločiti, in de se da tudi sama v dolge in tanjke 
lakna razklati. Iz tega namena je treba žlezic in vlečic, ki vse preveč 
vezeta, razdjati in odpraviti. To speljejo po dveh potih: ali raztegnejo 
lan, po osmukanim semenu, na kako trato, senožet ali sterniše, in ga 
tam večkrat obracevaje puste, de se na dežji in rosi 2 do 6 tednov 
vgodi, to je, njegov žlezic in vlečic spridi; — ali pa ga godijo v vodi, in 
sicer lan in konopljiko. V ta namen je nar bolje jamo skopati in vodo 
tako va-njo napeljati, de iz dna v jamo izvira; v tako vodo tedej', ki 
zmirej od zgorej iz jame viin teče, zlože rahlo zvezane jsjiopke lanii ali 
konopljik, jih s slamo, potem z diljcami zagernejo in s kamnjem tako 
oblože, de je vse pod vodo. Kadar se da iz snopa potegnjena bilka rada 
zleči, de gre lubad clo rada od nje in de se da zlečena bilka kerhko 
prelomiti, ali kadar se iz snopa potegnjene bilke v vodi potopijo in več 
ne plavajo, je lan godan. Zdaj je treba snopke berž iz vode vzeti, in jih 
na kaki trati ali senožeti dobro posušiti, sicer bi se škoda godila; zakaj 
vlečic in žlezic sta se zdaj v vodi dovelj razmočila, ski-sala in spridila. 
Zdaj je dobro, sicer bi pa jelo gnjiti. Kdor bi hotel posebno tanjkiga in 
lepiga prediva imeti, bi mogel lan precej po ocvetenji izruti in ga goditi.
    Godan lan in konopljiko gre konec zime treti, de se vse lakna v 
tanjke nitke razkoljejo, in de pri tem vse pezderje — vse leseno odleti; 
omikati, de je prav glatkiga lakna; — spresti na preslicah, 
kolovratih ali mašinah na enakomerne niti, in stkati tako, de sta 
osnutik in votik iz enako debele in glatke preje, in de se tako prav lepo 
platno dobi. Naj bo že platno bolj tanj ko ali debelo, vselej je bolj prav, 
de je iz enakomerne preje; tako bo nar delj časa terpelo. Naj tedej 
matere svoje hčere skerbno poduče, de bodo iz enaciga prediva, tudi 
vselej enakomerno prejo delale.
Tkano platno se mora beliti; hišne gospodinje ga hočejo be-


238
liga imeti. Naj ga pa belijo, kakor si bodi, ubelile ga ne bodo, de bi clo 
nobene škode ne terpelo. Nikar ga z apnam ne belite; kemikarji pravijo, 
de je preveč razjedljivo, tudi s kloram je to zlo nevarno; torej naj se 
pri kmetijstvih v tem pri stari šegi ostane, po kteri se malo oluženo 
platno na kako trato ali senožet razgerne, de rose na-nj padajo, in de ga 
večkrat z vodo poškropijo. Tako strohni vse, kar je še v platnu žlezniga 
ali smol-natiga bilo, de postane, zadnjič čisto oprano, in prav belo. Iz 
preje narejajo še mnogoverstne druge tkavnine, veliko sukanca ali 
cvirna, vervi i. t. d.
    Od laknjica smo rekli, de inokrotnost iz zraka na-se vleče; torej ne 
gre, zdelane lanenine ali konopljine, ki je sam laknjic, v velikih kupih 
hraniti, ampak bolj saksebi in na zračnim, de, če nekoliko mokrotnosti 
dobi, se tudi berž, ko drugi zrak potegne, posuši. V cesarskih rusovskih 
zalogah za vojake se jim je bilo platno v gostih trobelah, na velikih 
kupih, nar berže preveč v mokrotnim spravljeno, samo od sebe vnelo in 
zgorelo. Kdor ima velike zaloge perila; to je, rijuh, pertnine, srajc i. t. 
d., naj ga večkrat na zrak v suhim vremenu obesi ali raztegne, de se mu 
ne zaleži, to je, de bi mu počasi ne trohnelo.
    Ena nar večih nemarnost pri kmetijstvu je, de se vse vma-zano 
perilo kam na kup meče, ali v kako posodo tlači, kjer na pranje čakaje 
trohni, de je kaj. Tako vmazano in smerdljivo perilo je polno mokrotne 
gnjusobe, ki je iz ljudi va-nje spuhtela; naj se tedaj vselej proti kam na 
sapni kraj obesi do pranja, de se osuši, sicer bi na kupu ali zaperto veči 
škode terpelo, ko potem pri pranji.
    Vsa konopljina in debelji lanenina se da s primerjenim oluže-njem 
ali žehtanjem dovelj čisto oprati; lug ali sol kali, ki je v njem 
raztopljena, razje vso mastno gerdobo perila, se z njo ze-dini, in z vodo 
splava, v kteri se oluženo manca, želja in spira. Tanjkiga ali prav 
prazniga perila pa ne smeš olužiti; utegnila ti bi ga lugasta sol preveč 
razjesti. Tako perilo je treba z mjilam ali žajfo dobro zmancati; mjilo, 
obstoječe iz masti in Iugaste soli, vleče od ene strani mastno iz perila 
na-se in se z njim zveze, od druge strani pa popuša lugaste soli iz sebe, 
de se sprijemlje z mastnim ali vmazanim v perilu, de pri pranji splava in 
z vodo zbeži.
    Mokriga perila nimaš nikoli dolgo časa imeti, treba gaje', kar se 
koli da, berž posušiti; sicer bi preveč škodo terpelo. Premalo suhiga 
nikoli ne shrani, ampak dobro in dovelj ga posuši; posušeno, pred ko se 
spravi, pusti še nekoliko časa na zraku, zakaj rookrotno perilo berž 
trohni. Poskerbi tudi, de mokrotniga perila nikoli ne obiečeš, in se tudi 
nikoli na-nj ne vležeš, ker bi utegnil od taciga berž zboleti.
    Vso staro zlizano in raztergano Ianenino in konopljino sku-pujejo 
cunjarji za papirnice; tujih odločujejo po njih veljavi, papir 
mnozih baž iz njih narejati. Iz tega namena jih razvežejo, čisto operejo 
in tudi ubelijo; ha to jih drobneje zrežejo, v stopah
    

839
stolčejo, de zadnjič iz njih in vode neko belo mlečnato juho dobe. Iz 
take zmirej enakomerno goste juhe zajemljejo z neko posodo in zlivajo 
na plahtico; voda gre skozi, kar pa na plahtici ostane, je pola papirja; na 
to denejo drugo plahtico in zlijejo na-njo novo polo i. t. d. De se lahko 
na-nj piše, ga posušeniga nekoliko vpolimajo in zadnjič še vgladijo.
    Častno pričevanje človeškiga uma je znajdba sedanjih časov delati 
papir brez konca; to je, taka dolga mašina, de od eniga konca 
mečejo va-njo vmazane cunje, od druziga pa, potem ko je mašina sama 
vse dela opravila, gre popolnama izdelan in suh papir iz nje, ki se 
še sam na valjar ovija, kakor ovija na-nj tkavc tkano platno. Tak papir 
vzamejo iz valjarja, ga na pole razrežejo in prodajajo.*} Pričakuje se, 
de bodo kemikarji sčasama še mnogoter laknjic druge baze srečno 
znajdli, ga v prav dober papir spremenovati, ki se bo še veliko bolji kup 
od zdaj navadniga prodajal.
22.)   Les, luženje lesa.
    Naši bravci že dobro vedo, de les obstoji večidel iz podol-gastih 
nitk ali lakin, ki so zgolj laknjic. Torej se da skorej vsak les nar raji 
podolgama razklati; med lakni ali nitkami je pa neštevilno veliko 
nevidnih luknjic, v teh luknjicah je voden sdk, in v soku je žlezic, ali 
sladkor, ali smola, ali zagoltnic in mnoge Iugaste soli. Veliko lesa se 
potrebuje za derva na oginj , in za izdelke mnogoverstnih reči za 
vsakdanjo rabo. Ni ga mende človeka na svetu, kteri bi zamogel 
dopovedati, kako mnogoverstrio de ljudje umejo les k pridu pripraviti.
    Lakna ali niti niso v slednjim lesu enako goste; v enim lesu so bolj, 
v drugim menj; torej razločijo gost ali terd les, srednje terd in pa mehki. 
De so v mehkim lakna bolj saksebi in luknjice vmes veči za mokroto, se 
je lahko prepričati; če srovo verbo s sekiro vsečeš, se bo mokrota iz nje 
prikazala. Kakor je les bolj glatke in ravne dlake ali niti, in kakor je bolj 
mlad, toliko je tudi bolj vlačen. Za mnogo orodje se ne sme kerhkiga 
lesa vzeti, temuč mora vlačen biti; ali ni tako ves les za voz, in posebno 
za legnarje?
    Kdaj de gre les za mnogo rabo podreti ali sekati, tega si niso še 
skušeni popolnama dopovedali; večidel terdijo, de ga gre pozimi, ko je 
menj sočin, posekati. Sroviga ni moč nikoli podreti, de bi nič sočin ne 
bil; marsikter srov les ima večkrat toliko de ne polovico mokrote v sebi; 
les druziga plemena po nekoliko menj; pa mende ga ni, de bi tretji del 
njegove teže voda ne bila, in nihče gane more navadno tako posušiti, de 
bi v 100 funtih lesa še 10 funtov vode ne bilo. —
    Ves les za vsako rabo gre dobro posušiti, pa ne na soncu in sapi, 
kjer bi se preveč razpokal, ampak kje pod streho, pa ven-
*) V Vevčah pod Ljubljano je  taka imenitna  fabrika,  kjer  papir  z  mašino delajo 
(Maschinpapier): in ktera v eni uri 10 risov papirja naredi.


240
der na zračnim, in sušenje se mora po debelosti lesa eno do štirih let 
vleči. Ako je kak les že dobro suh, bi se vender utegnilo primerili, de bi 
se še vežil; v njega luknjicah je žlezic, včasi pa tudi vlečic; akoravno 
suh, so vunder mnoge soli v njem, ki vodo iz zraka na-se vlečejo; in 
tako se primeri, de se od ene plati mokrot-nosti napiva in napne med 
tem, ko je od druge suh; tako se mora zvežiti. De bi rokodeli vezenju 
lesa bolj v okom prišli, narejajo velike mize, gosposke pode i. t. d. iz 
majhnih pa dobro zloženih dilic. Vse trohnjenje lesa pride od tega, de 
soli in vse, kar je v njega luknjicah, iz zraka ali iz tal mokroto na-se 
vleče, potem pa začne pri gorkoti počasi razpadati. Kadar se koli kake 
gobe po lesu vidijo, je to znamnje, de trohni; brez trohnjenja bi gob ne 
bilo, ktere rasejo ravno iz razpadnine lesa. De bi se les menj vežil, in de 
bi menj trohnel, ga namažejo posušeniga z oljnatim firnežem; 
marsikteri ga za bolj majhne reči v peči čeznavadno po suše, ali ga dajo 
na ognji ogoreti, posebno tisti konec, ki je namenjen v zemljo priti. Na 
take kole gre pa od zgorej kake kositarjeve plošiče nabiti, ali jih saj s 
firnežem namazati, de bi voda ne šla od zgorej po vsih luknjicah doli po 
kolu, in ga k trohnjenju ne spodbadala.
    Nar bolj prav bi bilo, ko bi se vse, kar je v luknjicah lesa, viin 
spravilo, ves žlezic, vlečič, sladkor, zagollnic, vse soli i. t. d.; potem bi 
obstal iz samiga laknjica, tak je pa bolj stanovitenj to si prizadevajo 
doseči po naslednjih potih, ki jih imenujejo: zluze-n j a 1 e s a.
    1.) Posekan, srov, in berž iz debeliga obtesan les dene-jo v tekočo 
vodo tako, de dolnji konec, ki je bil pri koreni-kah vsekan, obernejo 
proti tekoči vodi; voda pobere v dveh ali treh letih vse, kar je v lesnih 
luknjicah bilo in jih dobro opere; če se tak les potlej močno posuši, se 
ne bo vežil, tudi ne lahko trohnel.
    2.) eliko hitreji se to doseže, pa pri majhnih kosih lesa, če bi se v 
kotlu na vreli vodi kuhali; tu bo gorkota vse lesene luknjice močno 
razgnala, de bo voda lože va-nje šla, in vse iz njih pobrala in v sebi 
raztopila; tako kuhanje mora nektere ure terpeti.
    3,) Vse kopita za vojaške puše lužijo v našim cesarstvu od štirih let 
sem s puham vrele vode takole: napravijo sozidano iz-bico s tikama 
zapiralam, de ne more puh nikakor viin; v tako izbo nalože na cele tase 
ali kupe iz debeliga stesanih kopit. Vodo drugej kuhajo in nje vreli 
vlovljeni puh po cevi v izbo spušajo; sperviga teče iz izbe, po nalaš v tri 
narejeni cevi s pipo, čista voda iz kopit in iz puha, ki se v nji ohladuje; 
kadar se pa kopita od puha prav razgrejejo, de gre puh va-nje, postaja 
voda, ki iz izbe teče, čedalje bolj rujava, zadnjič, kadar se vse močno 
razgreje, je voda černorujava; sčasama postaja nazaj menj rujava, 
dokler se zopet v popolnama čisto spremeni, in zdaj je luženje 
dokončano. Tu se. vidi, de je vodeni puh pobiral iz lesa vse raztopljivo, 
dokler je še kaj taciga v njem bilo.   Take gorke
    

241
kopita, ki se dajo ukriviti, kakor človek hoče, denejo zdaj v drugo 
zakurjeno izbo sušiti, kjer jih po več dni suše, večkrat va-gajo, in 
kadar vidijo, de na teži po nič več ne zgubivajo, jih dajo v čisto z 
delanje.
    Po stari, šegi, kadar so bile suhe, so jih po 30 od sto zvergli; po 
novi tukaj razloženi pa jih ne zveržejo čez 3 od sto; po starim so jih 
sušili 3 do 4 leta, zdaj pa, če se danes les oseče, se zamore že v 8 
tednih s kopitarn iz njega v pušo narjenim na straži stati.*)
    Kar smo tukaj razložili, nas uči, de, kakor zamore vodeni puh vse 
lesene luknjice pomesti in očistiti, in vse, kar bi utegnilo mokroto na-se 
vleči, iz njih spraviti; bi ravno tako puh kake druge reči, kakiga olja, 
masti, smole i. t. d. zamogel imenovane lesene luknjice tudi tako 
napolniti, de bi nobena mokrota ne mogla clo nič več va-nje zlesti, in 
de bi tako les veliko več let tudi na mokrim brez škode terpel. Kdor bi 
po več speljanih skušnjah prav služivno reč v to znajdel in jo očitno 
oznanil, bi se veliciga dobrotnika človeštva skazal. Kolikanj menj lesa 
bi se za mostove, mnoge strehe i. t. d. porabilo? — De \rithalmova 
skrivnost, po kteri je v Ljubljani terdin lesen tlak (Raster) napravil, v 
nekim tacim obstoji, ni dvomiti.
3.)   Oglje, svečavni gaz.
    Veliko rokodelov in obertnikov potrebuje vročine, kakoršnjo 
zamorejo goreče derva dati; torej si z ogljem tako vročino nare-jajo. 
Les obstoji večidel iz Jaknjica, laknjic pa iz 52 stotin vo-gelca in 48 
kislica in vodenca, ki sta v njem v taki primeri, kot v vodi. Če se tedej 
iz lesa po ognjeni sili kislic in vodene, ki se v vodo zedinita v podobi 
vodeniga puha, odpodita, bo ostal zgolj vogelc. V 100 funtih navadniga 
lesa, oglje iz njega na-rejati, je 25 funtov vode, en funt soli in zemeljvza 
pepel, 38 funtov in pol vogelca, in 35 in pol kislica in vodenca. Če se 
oglje prenaglo nareja, ga je iz 100 funtov lesa 14 do 16 funtov; če pa 
počasi, ga da cent lesa 20 do 25 funtov. Pri taki ognjeni sili ne beži 
samo voda iz lesa, bežita tudi kislic in vodene v podobi vodeniga puha; 
primeri se pa tudi, de se nekoliko kislica z vogelcam sprime in de beži 
kot vogelnokisli gaz; ravno tako se zedini nekoliko vodenca z 
vogelcam in beži kot vogelnovodeni gaz; torej je pri delanji oglja vselej 
nekoliko zgube nad vogelcam.
    Oglje bi se dalo narediti v železnih, pred pristopam zraka ali 
kislogaza čisto zapertih posodah; verglo bi pa ne ga tako na-rejati. Na 
to vižo izlečujejo iz lesa, pa tudi iz premoga mnoge gaze, mokrote, 
kisline, olja, smole, kolomaz, černo peglo i. t. d. Oglje narejajo 
navadno v ogelnicah, ali tudi v nalaš narejenih, z duški, ki se po 
potrebi odpirajo ali zapirajo, previdenih pečeh. V navadnih ogelnicah 
sred gojzdov več verze ga delati, kakor
*
*) Lehrbuch der Militiir-Chemie vom Jos. Scherger, Oberlieutenant nnd Leh-rer 
der Plijeik und Cheraie im k. k. Bombardier-Corps.   Wien 1845.
31


812
v zidanih pečeh zato, ker se lahko oglje iz gojzdov z manji vla^ kam 
ali trudam spravlja, kakor teške derva do peči vozijo.
    Ogljar naj poskerbi enako dolge in debele, dobro suhe polena 
napraviti; naj jih na ravnih pa rahlih tleh, ali na tacih, ki od srede na 
vse kraje malo vise, de voda iz derv lože odteka, prav pogostama zloži 
— po navadi malo zvernjeno proti srednjim količam, med kterimi 
ostane luknja ali prostor, zloženo kopo zažgati — in naj pazi, de bodo 
polena prav v okroglo kopico zložene. Kopico naj s smrekovimi 
vejami, ali s praprotjem ali z maham dobro obloži in zadnjič z zemljo 
tako na debelo zagerne, de ni nič več viditi. Po navadi od zgorej 
zažgane kopice ne sme več iz oči pustiti, temuč skerbeti, de, odpiraje 
duške skozi zemljo, oginj na vse kraje napeljuje, de, kjer preveč gori, 
duš-ke zamašuje, kjer pa premalo, jih odpira, de med potegovanjem 
kopice poke zaravnuje in zadišuje. Kadar se kopa povsod enakomerno 
posede, in iz verha dobro oglje da, je gotova; takrat jo gre zadušiti, in 
oglje, kar ga tli, pomoriti.
    Iz černosvitliga premoga — ki se je iz nekdanjiga rastljinja, 
nekoliko po kemijsko spremenjeniga, scelil in uterdil — se dasta tudi 
kislic in vodene z ognjeno silo odgnati, de poslane veliko ložeji, in de 
da obertnikam, posebno fuzinarjam tudi veliko veči vročino od derv. 
Tacimu oglju pravijo po Angleškim: koaki, prav po slovensko bi 
se mu reklo: vžlindrano oglje.
    V zapertih železnih posodah marsikaj žgo, de si svečavni gaz 
narede; za oglje jim'pri tem clo nič mar ni. Iz tega namena žgo premog, 
še raji pa slabe ali smerdljive olja prav niske cene, ali tudi oljnato 
morčo. Cist vodenogaz gori z plavkastim tamnim zubljem, torej bi zlo 
malo svetil; de bi pa dobro svetil, mora zedinjen biti v nar višji meri, 
ko se da, z vogelcam; mora tedaj biti ogeljno-vodeni gaz, de med tem, 
ko vodenogaz gori, se razbeljeni vogelc leskeče in veliko svitlobe daje. 
Tak gaz nar lože in v nar veči meri iz olja dobivajo, in je štirikrat moč-
neji od uniga, ki ga iz premoga žgo. ICadar v zaperti železni posodi 
olje ali premog žgo, vlovijo po neki cevi vse, kar vim gre, v drugo s 
hladno vodo obdano posodo, de se v nji vsi puhi ohladi in 
kapljivotekoči postanejo; kar ni puh, ampak gaz gre iz te posode po 
cevi v drugo z apnjenim gibajočim mlekarn previ-deno posodo, de se v 
nji vsa vogelnokislina, kar jo je v to posodo prišlo, po velikim žlahtanji 
z apnjenim mlekarn sprime; zdaj ostane še sam čist ogeljno-vodeni gaz, 
ki gre po cevi v zadnjo posodo, iz ktere ga, kamor hočejo, tudi po vsim 
mestu JDO cevih pošiljalo in na pipice prodajajo.
    Z veliko radostjo se človek na večer v noč po poglavniših tergih 
Dunajskiga in Teržaškiga mesta sprehaja; tergi in poglav-niši ulice so s 
tacim gorečim gazam kar lepo razsvetljeni; v šta-cune, v kterih tak gaz 
gori, ni skorej moč zavolj velike svitlobe gledati; saj desetkrat so bolj 
svitle, kot opoldne pri sončni svitlobi.
    

343
§. 80.   Mnogi živalskijni deli.
1.)   Mleko, maslo, sir, skuta.
    Obilo mleka na kmetijstvu pridelovati, je lepa in koristna reč. 
Veliko zda že za vsakdanji živež pri družini; ker se pa še po veliko 
mleka, smetane ali masla, posebno v bližnje mesta lahko prodaja, 
veliko verze, de se s tacimi dohodki druge vsakdanje hišne potrebe 
lahko zagrinjujejo. Krašovci bi se mogli vender spomniti, de imajo 
Terst pred nosam, kjer 75 tavžent ljudi po dobrim mleku in sladki 
smetani hrepeni. — Ako bi Krašovec po 3 do 6 bokalov smetane, in 20 
do 40 bokalov mleka na dan v Terst z dobrim konjem vozil, nazaj pa 
vselej po dober voz gnoja pripeljal, bi mende v malo letih mogel 
obogateti, de bi se lahko v kočiji erst vozil. Na to, kar narveč nese, gre 
kmetijstvo obračati. —
    Mleko je še malo uživaljeno (animalisirf), torej se zlo obrača s 
svojim duham in slajem po paši ali piči. Kravam ne gre piče 
prenaglama premeniti, tudi ne, ako bi bolji bila. Ko se prenaglo 
premeni, bodo dajale po menj mleka. Kar je v mleko raztoplje-niga,VSČ 
malo veže; da se eno od druziga lahko ločiti.
    Ce pomolzeno mleko kam na hladno v latvico zliješ, se bo v 24 
urah iz njega smetana na verh vzdignila, v bolj gorkim tudi v 12 urah. 
Bolj ko je posoda snažna in široka, v ktero se mleko vlije, bolj čisto bo 
iz njega vsa smetana na verh splavala. Kolikor je mleko bolj staro, to 
je, od kar je krava storila ali se od-telila, toliko je bolj mastno in več 
smetane da. Kar pri eni molži dekla narpred izmolze, je nar bolj 
vodeno, poslednje pa nar bolj mastno, torej gre krave, ovce in koze do 
zadnjiga kančika pomolsti. Naj tedej gospodinje z natanjčnosljo na 
to pri deklah pazijo! Nek učen kemikar je ukazal kravo, ki je ob enim 
dala po o bokalov mleka, tako pomolsti, de je proti vsak bokal v po-
sebno latvico zlil; pervi bokal je dal 5, drugi 8, tretji i 1 in pol, četerti 
13 in pol, in peti 17 in pol stotin smetane. Zjutraj pomolzeno mleko da 
nar več, opoldne pomolzeno pa nar menj smetane.
    smetana bo zmirej sladka ostala, ako jo dajo gospodinje vsaki dan 
po enkrat zavreti. Posneta smetana ni čista mast, ampak je namešana še 
močno z mlečnim, torej jo medejo, de srovo maslo (puter) iz nje 
narede; naj se pozimi bolj na gorkim, poleti pa bolj na hladnim mede. 
Tudi prav narejeno in do čiste vode oprano srovo maslo ima še 
nekoliko mlečniga v sebi; tako se iz njega čisto odloči, ko se prav, to 
je, na oči do bistre vode skuha. Vse, kar ni mast, pade pri kuhanji 
počasi na dno posode; temu pravijo v naših krajih: maselnik, na 
Gorenskim pa tropine. Sred maselnika se ocedi zdaj mast, maslo 
imenovana, in se da, če je bilo prav osoljeno. V snažni in dobro pokriti 
posodi delj časa za rabo hraniti. Vsrednje da 18 funtov mleka en funt 
masla.
Materno mleko je od vsaciga  druziga mleka nar menj sta-


244
novitno v primerah svojih obstojnih delov, in tedaj tudi v svojih 
lastnostih; to pride od pregostiga in dostikrat nepotrebniga pre-
menjevanja v živežu, še večkrat pa od njih velike strastljivosti; zdaj 
vesele, zdaj žalostne, zdaj jezne, zdaj togotljive, kako je neki mogoče, 
de bi njih mleko zmirej enacih lastnost bilo? Kako bo pa tako mleko 
njih detetam teknilo? — De bi tako ne, kakor jih veliko od taciga 
mleka, ki ni dva dni enako, pogine! — Doječe matere naj si vedno 
ohranujejo čisto vest in enakodušnost; naj bodo pohlevne in 
priljudne, miliga in dobro ti j i viga ser ca, de bodo tudi njih 
deteta po kervi in mleku te lastnosti na-se jemale.
   Iz posnetiga ali tudi neposnetiga mleka se da lahko sir ločiti, ko se 
zasiri; k temu je potreba nekoliko siršča, ki se naredi, če se 
mladiga teleta želodec (to je, četerti želodec ali mlečnik) 
razreze, in vse iz njega vzame, dobro z želodcam vred opere, in nazaj 
va-nj spravi, prav osoli in — lahko na dimu — posuši. Če se taciga 
nekoliko odreže, v vodi ali mleku razmoči, in potem nekoliko take 
mokrote v za prav toplo mleko vhje, se bo vsirilo ali vsedlo. V tacih 
rečeh mora pa človek dobro vado imeti; zakaj, če se preveč siršča vlije, 
postane sir pre-j ederčast in se prav ne sprime; če pa premalo, je 
premlečen. Gostimu in mastnimu mleku gre nekoliko več, posnetimu in 
pusti-mu nekoliko menj siršča priliti. Ko se je sir vsedel, ga spravljajo z 
rokami v kepo, ga denejo v kako posodo, iztisnejo si-ratko iz njega, ga 
osole i. t. d.
    Sire delajo iz kravji ga, ovčjiga ali kozjiga mleka, pa tudi iz 
pomešaniga; od taciga pravijo, de je nar bolji. De so iz posnetiga mleka 
siri pusti, iz neposnetiga. pa mastni, je lahko razumeti; v mnozih krajih 
mu še clo smetane dokladajo, ga bolj mastniga narediti. Nekteri siri, za 
prav slani, se dajo dolgo obderžati, druge baze pa jih je treba popred 
pojesti. V sira-rijah gre — kar ni ravno povsod navadno — za snažnost 
posebno poslcerbeti, in na. vse s tanjko pazljivostjo gledati. Nar 
slavniši in dražji sir v našim cesarstvu delajo Milaneži iz krav-jiga 
mleka, in vzamejo za-nj, po spričevanji gosp. Burgerja, c. k. dvorniga 
posvetovavca, na leto okoli milijona gold. srebra. Gosp. Burger pravijo, 
de bi se tak sir lahko tudi drugej nare-jal, ko bi se za pašo in rejo krav 
enako skerbelo kot na Milanskim.*)
    Po vsaki kisli reči bi se mleko vsedlo; tu bi se pa utegnilo tudi kaj 
skute (Zieger) vmes vsesti; torej je nar boljši mleko s sirščem zasiriti, 
de se iz njega sam sir brez skute odloči, sicer bi ne bil sir tako dober, 
pa bi se tudi tako ne sprijel. Zelenkasta siratka pa, ki je od sira ostala, 
se na ognji zavre, kaj malo kisliga va-njo vlije, in berž se začne skuta v 
podobi belih
*) Reise durch Ober-Italien mit besonderer Riicksicht aiif dcn gecenwarti&en 
Zustand dcr Landwirthschaft. Von Joli. Burger Dr. der Heilkunde etc. etc, 
Wien. 1831.


245
oblačičev ali cunjic iz nje odločvati, in na dno lesti. Tako vlijejo v kak 
sošit pertiček, de se v njem skuta sprime in čista žura odteče. Skuta je 
posebno bela in sladka; ako je v stanih berž sladke ne prodajo, jo 
osolijo; taka je pa zlo pusta, in jo prodajajo po nižji ceni od sira. Skuta 
se da v želodcu lože kakor sir prekuhati. Mlado kravje mleko da v 
pervih 24 urah polovico sira in polovico skute, čez štiri dni kasneje pa 
postane še le navadno mleko.
    Nar veči razločik med mleki pride od primere sira in skute v njih. 
Kravje, ovčje in kozje mleko da v primeri več sira in menj skute; 
oslovsko, kobilje in materno pa v primeri več skute in menj sira; torej 
se mende dajo poslednje v želodcu raji prekuhati. Če je dalo kravje ali 
ovčje mleko 100 lotov sira, bo dalo 17 do 19 lotov skute.
2.)   Druge živalske masti.
    V živalskih telesih je mast shranjena v posebne, iz mezdrice 
narejene mešičke ali žakljičke. Z nobenim orodjem bi se ne dala iz njih 
prav in čisto ločiti; to se mora po kemijsko speljati, z ognjeno silo se 
mora mast stopiti, mezdre dobro ožmeti, in mast iz njih ocediti. Mast v 
živalskih telesih je zaloga za prihod-ne potrebe, je voda na maline 
življenja, je netilo, kurjava za takrat, kadar ni druziga, z njo telesno 
gorkoto in zubeljc življenja podpirati. Vse živali, ktere pozimi navadno 
spe, gredo na jesen prav tolste v svoje luknje ali berloge, pridejo pa 
spomladi zlo medle in suhe iz njih; v berlogih niso sicer ne jedle ne 
pile, pa vender niso pomerle; mast je njih maline počasi vertila, de se ni 
vstavil; mast je v njih počasi netila ali podtikala, de ni zubeljc njih 
življenja vgasnil, de so počasi dihale. Ako bi strašno huda zima tri ali 
štiri mesce delj terpela, bi mende vse take dihajoče živali zavolj 
zmanjkanja masti poginile, V dolgo terpečih boleznih, v kterih ne 
morejo bolniki jesti, živijo od svoje lastne masti; ko pa masti zmanjka, 
tudi zubeljc njih življenja vgasne. V tacih merličih se ne najde ne 
drobtince masti.
    Mast, kakor tudi žganje — obodvoje rado gori — malo ali nic ne 
redi cloveškiga telesa, vender je potrebna v zgotovljanje redivniga 
gnjilca, v razvezanje telesne gorkote in v ohranjenje zubeljca življenja. 
Če dobi telo iz jedi preveč masti', de ne more vsa proti zgoreti, jo 
spravlja v posebne posodce za prihodne potrebe. Ni čuda po tem takim, 
če ubogi in sostradani ljudje kar močno po mastnim hrepene; tudi 
takim se dobro zdi, ko maline njih življenja bolj čversto teče, če jih 
znotranji zubeljc nekoliko bolj greje.
    Ker mast v telesu goreča njegovo gorkoto in življenje tako močno 
podpira, se ni na tem zavzeti, de so ljudje od nekdaj skorej vsim 
jedilam — posebno v bolj merzlih deželah — ktere niso same od sebe 
mastne, masti dokladali, kar navadno beljenje imenujejo. Zabeljena 
jed je po tim takim bolj tečna od nezabeljene. Človeštvo potrebuje 
nedopovedljivo veliko rastljinske in živalske
    

346
masti ~ ki ste enacih lastnost — v zabelo, svečavo, za mjilo, mnoge 
mazila i. t. d.; torej so od nekdaj skerbeli po veliko masti pridelovati, 
torej si tudi prizadevajo prešiče in govejo živino po premožnosti 
odebeliti, zakaj kolikor je bolj tolsta, toliko več masti da. Od olja 
govoreči smo že povedali, de iz masti in iz lu-gaste soli mjilo (žajfa) 
delajo, in de kemikarji umejo iz masti še mnoge bližnje obstojne dele 
izleči, de že v fabrikah razkroje loj v lojic in oljic, in de iz lojca lepe, 
bele, kerhke in zvoneče sveče delajo i. t. d.
3.)   Rožic (Hornsubstanz), volna, svila ali žida.
    Od beljakca smo drugej povedali, de je obstojni del kervi in 
množili druzih živalskih delov. Vsedenimu ali vterjenimu beljak-cu, 
kakoršni je v kuhanih jajcih, je rožic kemijsko zlo podoben, iz rožca 
obstoji vsa zgornja živinska in želvina koža, vsi nohti, kremplji, 
parklji, konjske kopita, rogovi, lusknje, vse dlake, lasje, volne, šetine, 
Žide, tičji kljuni in njih perje.
    Tanek rog je večkrat skozin, močno vlačen, da se rezati, piliti, pa 
ne s tolčenjem sprašiti; v vreli vodi postane zlo mehek, in se da po 
volji vpogniti; z gorkimi klešami na križ prijet se da zvariti. Glavničarji 
in strugarji mnoge reči iz njega za rabo narejajo.
    Živalske dlake, ki se po prostoru, koder rasejo, ali po njih dolgosti 
ali debelosti imenujejo dlaka, lasje, berke, šetine, žime, volna, so votle 
cevke ali rorčki iz rožca, napolnjene z raznim oljem, po kterim se v 
farbah razločijo. Dlake se na zraku berž ne spremene in gnjilobi kar 
dolgo zoperstoje. V valjbah spravljajo iz volne ali sukna vse olje, ki se 
v vodi raztopi, de je taka voda zlo gnojna.
    Na milijone večkrat zlo žlahnih ovac redijo okoli po deželah, de 
veliko prav tanjke, in tedej žlahne volne prideljujejo in jo drago 
prodajajo; na Avstrijanskim in Moravskim dajo za ovna žlahne 
rodovine do 400 gold. srebra, in za ovco 100 do 200 gold.. Žlahna 
volna je toliko de ne Židi enaka. Slovenci pa še skoraj ne vedo, kaj in 
kakošna je žlahna ovca! —
   Zidne ali svilne nitke so tudi iz rožca, pa veliko tanjši od vsili dlak 
in od znotrej ne votle. Milaneži prideljujejo in popro-dajo izlečene 
Žide, razun, kar je za-se porabijo, v celo cesarstva oddajo in razun te, 
ki jo skrivaj čez meje vhitajo, od leta do leta — po spričevanji gosp. 
Burgerja v že imenovih bukvah — za 20 milijonov gold. srebra! — Ni 
jih mende bolj bogatih kme-tovavcov od Milanežev na svetu. Židne 
gosence — kavalirji — se zravnajo ali zredijo spomladi po dokončani 
veči rali, tedej za neko kratkočasnost, in se dobro poplačajo. 
Kmetovavec bi mogel vse, kar mu kaj dobička kaže, k svojimu pridu 
obračati. Kako je vender to, de Slovencam, razun nekterim v knežii, je 
tako malo mar za židorejo ? — Pred 50 leti so nosili bolj premožni 
knežiški kmetje suknje in njih žene krila ne iz izlečene, ampak iz 
kuhane in soskubljene Žide; pridne gospodinje so jo spredle,
    

247
za može dale na rujavo, za-se pa na več farb pofarbati, de so iz nje sebi 
in svojim hčeram narejale lepe — na kanafas stkane — krila, ki so jim 
za veči praznike po 40 let terpele; zdaj si raji bombažaste capice 
kupujejo, ki jim trikrat oblečene na soncu zblede.
4.)   Kri, dlačic, meso.
    Iz žil spušena kri se berž vsede in nekaj vode iz sebe odloči. Ko se 
proti meša, se ne bo vsedla, pa nektere cunjice ali niti se dajo od nje 
ločiti, in take do beliga v vodi oprati: te niti so živalski dlačic 
(Taserstoif). Bazun dlačca in vode, umejo kemikarji tudi beljakic in še 
mnoge druge bližnje dele iz kervi ločiti. S kervjd jagnjet in kozličev se 
da vino včistiti; z govejo kervjd — ki jo na cele sode kupujejo — 
čistijo v fabrikah sladkor, čistijo ga pa tudi s sožganimi kostmi.
    Od vsili žival, kterih meso ljudem diši, pojedo saj ubogi tudi njih 
kri. Iz svinske kervi umejo Primorke veliko bolji kerva-vice narejati od 
Krajnic in Nemškut; na dva bokala kervi denejo 3 funte drobne masti 
od čev, želodca i. t. d. v lonec dveh bokalov kuhati, kuhano drobno 
skose in z naribanim kruham lonec napolnijo, de vso mastno polivko 
— župo — popije in se nekoliko pokuha; zdaj zlijejo kri v neko veči 
posodo, jo osole, pomešajo z njo vso kuhano skošeno mast in na nje 
polivki pokuhani kruh, dodajo še za en groš debeliga popra, toliko 
sladke skorje, šest cvečičev — nageljncov — vse dobro stolčeno; tako 
tudi v primeri suhiga majarona, nekoliko skuhaniga, skošeniga iz debe-
lih peteršiljnih korenik izlečeniga mesa, in mast dveh funtov sta-riga, 
sladkiga, čisto stopljeniga špeha, pol funta pinjol in kakor se ljubi, ali 
nič, ali pa pol funta sladkora. Kader se čeva s tako drozgalico nalivajo, 
se mora zmirej proti po posodi mešati, de se vse krivavice enakomerno 
zabelijo.
    Bele klobase narediti vzamejo 3 funte podgerljine, ali dru-ziga zlo 
mastniga mesa in ga skuhajo v loncu dveh bokalov in osole; skuhano 
na drobno sosekajo, pomešajo s štirimi funti zri-baniga kruha in s 
polivko iz lonca zamesijo, de ni premehko, dodajo debeliga popra, 
sladke skorje, malo cvečičev, več majarona, peteršiljeviga mesa, za 8 
lotov vopaše, pol funta pinjol, pol funta sladkora , in ubijejo še vmes 8 
do 10 jajic. Vse štupe je treba pri obojih klobasah tako zložiti, de 
nobena ne premaguje. Verjemite nam drage Krajnice! de take bele 
klobase so veliko bolji od kašnatih. —
    Meso obstoji iz mišic; mišice so za-se obstoječe nitke mesa, ki se 
dajo raztegniti in skerčiti; ko bi tako ne bilo, bi se ne mogli z nobenim 
udam clo nič ganiti. Mišice obstoje pa iz dlačca in mezdrica. Živalsko 
telo je zloženo v veliki meri iz tacih mišic — ali iz mesa. Ako se meso 
kuha, se prisili k nekimu razpadanju, de ga potem tudi želodec veliko 
lože po svoje prekuha. Kolikor več meso po kuhanji razpade — zgubi, 
toliko več polivka ali župa dobi: taka je bolnikam nar bolj tečna; 
preveč kuhano meso je prepusto in ne več redivno. Prav pečeno — 
tedej v svojim lastnim
    

248
soku zgotovljeno — meso je bolj redivno od kuhaniga, zakaj v ta-cim 
je vse redivno ostalo; ko se pa preveč speče, postane presuho.
0.3   Limic, lim, kože.
    Limic (Galerte) se nikjer v živalskih delih jie najde; ko se pa ti v 
vodi kuhajo, se iz njih limic naredi. Če se kože, kite, hrustanic, 
parklji, ušesa, meso i. t. d. v vodi delj časa kuhajo, dajo veliko limca. 
Kadar je kuhan, veržejo kuharce kosti, kar se da, proč, kar je pa od 
mesa, razdele v skledce, in jih nali-jejo z limcam, de se v kratkim času 
vsede. Tako jed so pri nas špo-gale hišne -gospodinje ob veliki noči 
kuhati, in so jo imenovale: žepico; drugej ji pravijo žolča.
    Limic iz navadniga mesa je ena nar žlahnejih in tečniših jedi; kaj 
je neki v dobri goveji polivki — župi — druziga kot limic? — Učeni 
kuharji ga umejo še clo iz samih kosti izleči, ga umejo posušiti, de 
taciga na barke za daljne poti seboj jemljejo.
    Ako se iz močno močno kuhaniga limca po ognjeni sili voda čisto 
posuši, postane lim, kakoršniga mizarji in mnogi drugi roko-deli veliko 
porabijo. Vse obrezke mnogoverstnih kož, ušesa, parklje, čeva i. t. d, 
obračajo v lira.
    Vsaka živinska koža obstoji iz treh kož, ki ena verh druge leže; 
gornja ali vunanja je nar tanjši; je, kakor smo že rekli, iz rožca; po 
mnogi bolezni se človek olupi, zgubi to kožo le, de mu nova zrase; tudi 
v strojenji se zgubi, proč jo oddergnejo. Druga je bolj žlezasta, in od 
nje dobiva človek farbo svoje kože; mi imamo od nje belo, zamorci 
pa černo kožo. Tretja je prava terdna koža za mnogo rabo.
    Kože različno strojijo, jih bolj k pridu pripraviti. Od strojenja 
urbasov in usnja smo že od zagoltnica govoreči kaj maliga povedali; 
jerhovno pa vse drugači strojijo; očišene kože po večkrat z mastjo v 
valjbah mečkajo ali valjajo, na soncu suše, na kupe veržejo, de se 
nekoliko vgrejejo. Tako se mast v njih spremeni, s kožami sprime, jih 
voljne in prav mehke za mnoge oblačila, rokovice i. t. d. naredi, brez 
de bi več mastne bile. De morajo kerznarji drugači s kožami ravnali, de 
jim kosmate ostanejo, ne bo mende treba tukaj razlagati.
§.81.   Sklep cele kemije.
    Predragi bravci! naša kemija je dokončana. Upanje nas obhaja, de 
smo vam z njo vstregli: zakaj z veliko marljivostjo in nedopovedljivim 
trudam smo si prizadevali, vas z natorstvam, po kterim in v kterim 
živite, soznaniti, de bi vas tako razjasnili in na visočeji stopnjo 
vednosti povzdignili; tudi prazne vere, ako bi se še med ljudstvam 
našle, se bodo po naši kemii lože zatirale. Veliko ukov in vodil za 
ohranjenje vašiga zdravja, za po-terjenje in zdaljšanje vašiga 
življenja, smo vam razložili, pokazali, kako de gre s potrebno 
živino ravnati in jo bole-zin obvarovati; za kmetijstvo smo vam luč 
vžgali, de, če vam bo pri njem vedno svetila, se boste kar dobro 
počutili.   Naša kemija
    

249
je, kakor ste se sami lahko prepričali, clo veliciga obsežka: pri vsira 
tem smo vender skerbeli, kar je bilo moč, ob kratkim, pa vender, 
kakor upamo, razumljivo vse razložiti, in vse na nepre-menljive 
natorne postave, kakor jih je Bog dal, vpreti. —
    Veliko tega, kar se v natorstvu pred vašimi očmi, ali kar se v 
vaših lastnih, v živalskih in rastljinskih telesih — ki so tudi udi 
natorstva — godi, vam bo razumljivo postalo. Kar so učeni vsili časov 
in narodov, natorstvo oblezovaje, od njega skrivniga zvedli, de bo 
zamoglo človeku služiti, smo vam po domače, in vse le k vašimu pridu 
razodeli.
    Od take globoke učenosti pervi in pervikrat v slovenskim je 
ziku pisati, in pisati za prosto ljudstvo, ni ravno lahka reč. Sled 
nji zmed vas bo spoznal, de smo si mogli pri tem veliko glavo 
beliti, veliko se truditi in mnogi počitik v svoji starosti si okra- 
titi, de smo vam, iz goreče ljubezni do vas, in le k vašimu pri 
du, te bukve spisali. Ali nam bote zamirili, ko zdaj od vas v 
zahvalo svojiga truda, neko spodobno plačilo terjamo?	
    Z branjem kemije ste prišli z nami do konca. Vam, ki niste od te 
vednosti še nikoli nič slišali, se bo zdelo zdaj, kakor de bi od nje neke 
sanje imeli; marsiktera nova beseda, mnogo ne vsakdanje govorjenje; 
veliko reči, na ktere niste še nikoli mislili; semter-tje kaka živa iskrica, 
ki vas je zdramila; kaka resnica, ki so jo vam že lastne skušnje 
poterdile; z eno besedo, vam se bo iz vsiga zdelo, de kemija je sicer 
čudna pa vender koristna reč. Mladeneč, ki je že 12 let v šolo hodil, se 
dobro učil in z več jeziki se soznanil, potrebuje na visokošolstvu 
celiga leta, de se kemije dobro nauči; vi kmetje pa, ki nobeniga 
jezika po učeno ne razumete, in od nobenih učenost še nič ne veste, vi 
si ne bote kemije — jo enkrat prebravši — v glavo vtisnili; to je clo 
nemogoča reč.
    V zahvalo, de smo jo vam spisali, terjamo tedej od vas, de jo 
večkrat od konca do kraja prebirate; drugikrat jo bote že nekoliko lože 
razumeli, in sčasama, ko se bote še bolj z nje jezikam soznanili, ko jo 
bote petkrat ali desetkrat prav pazljivo prebrali, si jo boste še le v 
glavo vtisnili. Vsi modrijani, ki so se hotli česar naučiti, so mogli od 
nekdaj in morajo še dan današnji ravno tako delati. Ni ga še tako 
učeniga, de bi kake veči bukve enkrat prebral, in si ves njih zapopadik 
ob enim v glavo spravil. — Naj bo tedej kemija v vaših hišah zaloga 
dražili ukov in vodil, vredna pogostniga prebiranja za vas in vašo 
družino!
    Dragi prijatli! to pa ni še zadosti, de si kemijo v glavo vtisnete; 
naj vas kemija tudi razjasni, ogreje in spodbode tako, de jo 
boste v djanji terdili; de boste po nje ukih za svoje in svoje živine 
zdravje vedno skerbeli; de boste po nje ukih in vodilih svoje 
kmetijstva boljšali; de boste pridelke, kar se da, izdelovali in k pridu 
obračali, in tako svojo in cele domovine blaznost povzdignili.
    To je plačilo, kteriga od vas, za vam spisano kemijo, pri-
čakujemo; nikar ga nam dolžni ne ostanite!
 
32





Kazalo.
Predgovor.
Pervi razdelk.
Občinske natorne in kemijske postave.
Stran.
1.	g.	Vpeljanje, ali občinski kemije zapopadek 	1
2.	g.	Ali je kemija za kmeta in rokodelca?      	2
3.	g.	Od svetlobe		3
4.	§.	Od gorkote		4
5.	g.	Zvezana in razvezana gorkota		6
6.	g.	Gorkomer ..	7
7.	g.	Od puha do sopara		8
8.	g.	V mnogih krajih sveta močno razločna mera gorkote       	9
9.	g.	Razdeljivost pozemeljskih stvari       	10

10.	g.	Kemijske pervine  (Elemente)		11
11.	g.	Kemijsko krojenje ali ločenje                                                               
13
12.	g.	Kemijsko zvezanje ali zedinjenje    				
										
										
										
										
			      15
13.	g.	Kemijsko žlahtanje	        .	16
14.	g.	Kaj je gaz?		17
15.	g.	Kislogaz, gnjilogaz in vodenogaz      .....	19
16.	g.	Vogelnokisli gaz		20
17.	§.	Mnogoverstni drugi gazi		22
18. g.	Podnebni zrak in zrakomer  	24
19.	g.	Podnebni zrak na dalje popisan		26
20.	g.	Nar veči kemijska fabrika		27
21.	g.	Dihanje		29
22.	g.	Gorenje		30
23.	g.	Voda		32
24.	g.	Kisline		34
24. g.	Lugaste in druge soli	.                
35
25. g.	Od mnogih zemelj		37
27. g.	Sklep splošne kemije		40
Drugi razdelit.
         Občinski zapopadki organskiga življenja. 
28. §,   Prestop v organsko kemijo       ...»
           

39.  §.	Moč življenja	
30.	§.	Zapopadek življenja	
31.	§.	Od reje človeškiga telesa	.... 33.   §.	Kri, 
rejilo človeškiga telesa     ....

33.	§.	Razločik med živalskim in rastljinskim življenjem
34.	§.	Zapopadik zdravja, bolezni in smerti


Stran. 43 45 46 48 51 53





Tretji razdelk.
Natorne in kemijske postave obernjene v človekovo 
zdravje in dolgo življenje.
35.	§.	Skerb za zdravje     
36.	§.	Od zdravju primerjene gorkote .
37.	§.	Od zdraviga zraka ali lufta
38.	§.	Od hišne in telesne snage
39.	§.	Od jedi	
40.	§.	Od pijače 
41.	§.	Telesne izpraznovanja       43.   §.
	Od gibanja in dela    

43.	§.	Od pokoja in spanja
44.	§.	Se nekaj od mehkužnosti 
45.	§.	Od pokoja serca
46.	§.	Nekaj od mnogoverstnih bolezin
47.	§.	Kužne bolezni .
48.	§.	Kužne bolezni so mnogoverstne
49.	§.	Od živalskih in rastljinskih strupov
50.	§.	Od rudinskih strupov
51.	§.	Človek se more bolezin varovati 53.  §.
	Zaderžanje pri boleznih    . 53.  §.
	Sporočilo na slovensko mladost.


57 58
6o
6 2 64 66 68 70 73 75 77 79 81 84 87 88 90 93 95


Četrti razdelk.
Natorne in kemijske resnice, obernjene na živalsko 
življenje.
54.	§.    Od žival		98
55.	§.    Nektere posebne lastnosti žival		100
56.	§.    Živalsko telo enako človeškimu telesu       ....	103
57.	§.    Skerb za živinsko zdravje         ......	104
58.	§.    Kako gre živino rediti?		107
59.	§.    S čem živino rediti		111
60.	§.    Veljava piče za rejo in pitanje goveje živine po  skušnjah
žlahniga gosp. T. Lannerja		116
61.	§.    Kako z živino ravnati?		122
68.  §.   Od živinskih bolezin		125


Stran.
63.	§.   Mnogoverstne živinske nalezljive in kužne bolezni    .        .     127
64.	§.    Sporočilo slovenski kmetiški mladosti	.        .        .        .132
Peti razdelk.
Natorne postave in kemijske resnice obernjene na kmetijstvo.
65.	§.	Splošni zapopadki od rastljin    ......    138
66.	§.	Od razpadanja organskih reči	  141
67.	§.	Od rejenja rastljin	 145
68.	§.	Kmetovavcu potrebne vednosti od persti    .        .        .        .     152
69.	§.	Od kod vsa perst? — in kako nekoristno popraviti  .        .          163
70.	§.	Op rahljanja persti	  171
71.	§.	Od gnoja	 178
72.	§.	Od skerbi za gnoj	 187
73.	§.	Od kmetijskima kolobarenja	 197
74.	§.	Ogovor na kmetiške slovenske mladenče   ....    203
Šesti razdelk.
Natorne postave in kemijske resnice obernjene na kmetijske
pridelke.
75.	§.    Vpelanje	208
76.	§.    Od hranjenja pridelkov      .        .        .        .        .        .        .    209
77.	§.    Od izlečkov, ali bližnjih obstojnih delov organskih reči     .      214
1.	Žlezic (Schleimstoiff)	214
3.	Močic (Starkemehl)    .        .        .        .        .        .        .   215
3.	Vlečic (Kleber)	216
4.	Beljakic (EiweissstofF)	216

5.	Dišave	21 6
6.	Rastljinske masti ali olja		
			
			
			
			
			
			
			
			
			
			
			
			
			
			
			
			
			
	217
7.	Vosik	219
8.	Smola	220
9.	Farbe	220

10.	Cuker ali sladkor	221
11.	Rastljinske kisline	222
12.	Zagoltnic (Garbestoff)	22 2
78.	§.    Od kipenja (Gahrung)	223
1.	Vinovrenje   .........223
3.    Cvet in žganje	229
3.	Jesihokisanje	231
4.	Krušno kipenje ali shajanje	233
79.	§.    Od laknjica ali dlačica (Faserstoff)	236
1.    Predivo, belenje, pranje., papir	237
3.   Les, luženje lesa	239
3.   Oglje, svečavni gaz	24i


Stran.
80.	§.    Mnogi živalski bližnji obstojni deli	243
1.	Mleko, maslo, sir, skuta	143
2.	Druge živalske masti .        .        .        .        .        .        .     245
3.	Rožic (Hornsubstanz), volna, žida     ....                                  246
4.	Kri, dlačic, meso"	247
5.	Limic, lim, kože	.        .        .        .        .                 .218
81.	§.    Sklep cele kemije	248
 


Popravki
Važniših pogreškov	natisa.
Stran. Versta.
20      22 odzgorej bori: vogelnovodeni g iz     namest:  vodenogaz.
—     23 »      »        »      vogelnokisline	»	vogelca.
25     17 »     »       »        Barometer	»	Thermometer.
27       9 od spodej   »      25,000	»	5000.
37      17 od zgorej   »      raztopi	»	raztopila.
51     13 »     »       »         kar	»	ker, 
51      15  od spodej   »     z novo rcdivno močjo
vso organe redeč pod
lubadam	»	redivno močijo pod lubadam.
77       8 od zgorej   »       rejeni	»	rojeni.
8!)       2 »      »        »       vsi rudni okisanci	»	vse rudne nkisline.
89	13 od spodcj   »      rudne okisance	»	rudne okisline,
90	15 od zgorej    »      okisanc	»	okislin.

90	21 »      »        »      potakvaš	»	pretakovaš,
 91	12 »      »        »      mikanju	»	omikanji. 103      
11 »      »        »      milj na dan delječ	»	milj deleč. 118      
24 od spodej   »     ji na	»	ji ne.
120	18 »      »        »      naš 77 §.	»	naš 76. §.
121	7 od zgorej    »     v masti	»	v masli. 
121      18 »      »        »      privajal	»	pripajal. 
137      10 »      »        »      k vašimu	»	k našimu. 
144      14 »      »        »      100 centov	»	200 centov. 
149        7 »      »        »      černiga	»	černica. 
159        8 »      »        »      do njega zariniti,   iz
peska razvezati ga	»	do njega iz peska razvezati.
159      10 »      »        »      zmolžena	zmolženo.
1C6        9 »      »        »      dobro	»	dobra.
167	22 »      »        »      dobro	»	dobre.
168	4 »      »        »      v 108	»	v 100. 
168      16  od spodej   »      stresa	»	steše. 
175        6 »      »        »      v vkrotene	»	ukrotene. 
175        5 »      »        »      kremenina	»	kremenini. 
178      21 »      »        »      rejene	»	rojene.
182	20 odzgorej   »     kurjek	»	kiavjck.
183	3»      »        »     Resje, ki počasi trohni,	»	Res je, če gnoj požasi trohni,
184	12 »      »        »      zelenjava	»	zelenjave.
186	8 »      »        »      osutih	»	osatnili.
187	17 od spodcj   »      tudi druziga	»	tudi iz druziga. 
187        4 »      *        »      V 66 §.	»	V 65 §.
201      17 odzgorej   »      On je lani 19. velkiga
travna, 9. rožniga	»	je lani 19. rozniga cveta,
201     18 od spodej   »     kmetijsko	»	kemijsko.


Stran. Versta.
204       18 od zgorej	beri:	izrečili                        namesti: izročili.
215	12  od  zgorej	»	mlečen	»	mlačen.
216	8 »      »	»	vola narejati,	»	ola.
217	20 »      »	»	premočno	»	premočan,
234         7 »     »	»	kakor vrele vode	»	kakor vrela voda.
238        2 ods podej	»	razrežejo	»	razvežejo.
240	17 »      »	»	lesne	»	lesene.
241	7 od zgorej	»	useče	»	osče.
241       22 »     »	»	kakoršne ne	»	kakoršnjo.
243        5 od spodej	»	Znad	»	Sred.