C 3 letnik 9, št. 2/98 Marco VENTURI Oblikovanje novih urbanih naselij Novo eksperimentalno mesto: Layenhof pri Mainzu i Energijski park Layenhof Sosedstvo Urbana regija Urbanistično ob-likovarge Urbano središče Čeprav je danes pozornost evropskih planskih služb usmerjena v vprašarija ponovne rabe zemljišč in odprtih površin, številni dogodki kažejo na potrebo po opredeljevanju ustreznih rešitev za probleme nove urbanizacije. Ob prikazu spremerijene opredelitve urbanega fenomena sta predstav^ena razpis za novo naselje Layenhof pri Mainzu v Nemčiji in urbanistično-arhitektonska rešitev Energy park Layenhof Neighbourhood Urban centre Urban design Urban region Even though at present the attention of European planning agencies is focused on issues of re-use and green areas, a number of events are again raising the need to define proper answers to problems of new urbanization. Following a discussion on the changing definition of the urban phenomenon, the tender for a new settlement in Layenhof near Mainz in Germany and the architectural, urban design solution are presented. 1, Uvod Problem oblikovanja novih urbanih središč je bil donedavno zaupan strokovnjakom le v zgodovinske in izobraževalne namene, in ne zaradi praktičnih ali operativnih. Čeprav je danes pozornost evropskih planskih služb usmerjena v vprašanja ponovne rabe zemljišč in odprtih površin, številni dogodki kažejo na potrebo po opredeljevanju ustreznih rešitev za probleme nove urbanizacije ne le v državah v razvoju, temveč tudi v ekonomsko zrelejših. Z gotovostjo lahko trdimo, da kolonizacija, gradnja novih upravnih središč ali vzpostavitev velikih industrijskih kompleksov niso vsakdanji problemi, dekoncentra-cijski fenomeni v metropolitanskih območjih pa se dogajajo na zunanjih robovih mest, pogosto mimo planiranih dejanj. Vendar relevantni migracijski tokovi in sedanje spremembe v samem konceptu mesta oziroma življenjskega sloga ter fizične oznake sprememb vodijo k novemu pogledu na razvojni fenomen in k rešitvam, ki so sorazmerne s problemi. Na žalost, kakor je ugotavljal Lord Keynes, je precej lažje razviti novo zamisel, kakor zavreči staro (še zlasti v planerskem poslu, ki je institucionalno naravnan, dolgoročno in zgodovinsko neopremljen za hitre, nepričakovane ali burne spremembe, še manj pa za paradigmatske). Torej, najprej je treba poleg ali znotraj znanih fenomenov postaviti inovativne ter jih razumeti kot inačice, ne pa kot številne simptome splošnih trans- formacij; še več, čeprav iščemo "močne" in nedvoumne razlage, so dejanske spremembe posledica majhnih in pogosto nasprotujočih si vedenj in ne velikih, nedvoumnih trendov. Nadalje, novejši urbanistični načrti se večinoma ne odzivajo na tekoče spremembe in pogosto zavračajo nove stvarnosti, namesto da bi jih poskušali razumeti ali celo usmerjati: to pomeni, da so spremembe zaznane, vendar je njihove okvire ali pomene nemogoče opredeliti, in so zato razumljene kot omejitve, nevšečnosti, neregularnosti, kijih je treba odpraviti in tako spraviti nepričakovane ali nerazumljive dogodke v bolj znane modele. Tako lahko razumemo trende za definiranje mestnih meja, zgoščevanje obrobnih fragmentov, ki se jim vrača geometrični ali regularni red, identifikacija osi ali poravnav (ki obstajata le v dveh dimenzijah na tehničnem načrtu, nikakor pa ne v večrazsežnostni izkušnji dnevne percepcije) ali v "zunajokvirnem" ponovnem predlogu urbanih prostorov, mitično povezanih z zgodovinskimi koncepti mesta: trgi, javnimi parki, trgovinskimi ulicami, vstopi. 2. Poskus nove opredelitve Resni poskusi ponovne obravnave sedanjih pomenov sestavin urbanega fenomena in njihovih medsebojnih odnosov so redki, čeprav je priložnost ponujena. Nova mesta ali nove dele mest, ki kažejo regionalne strateške vrednote, so v zadnjem času načrtovali in gra- letnik 9, št. 2/98 dili v Aziji (na Japonskem), v ZDA, Nemčiji, Izraelu in na Nizozemskem. Poskuse (tudi zavrnjene) lahko razdelimo na naslednje: • Ponovni predlog idiličnega življenja malega mesta (v "zeleni" ali "novi urbani" verziji) s skupnostmi ustrezne velikosti, ki izraža ideologijo fragmentacije urbanega fenomena v diskretne dele, ki so osnova nadzora celote glede na (najmanj) perceptiv-no sprejemljive ravni; • lokalizacija središč, pogojena z veliko tehnostrukturo na regionalni ravni znotraj novih strateških območij, kjer je "vidnost" teh središč najbolj izrazita in povezana z merilom inštalacije in sodobnim videzom stavb; • "mimesis" novih prostorov, tj. tistih prostorov, ki se jih razvija v nedavno urbaniziranih območjih. Tisti planerji, ki so navajeni branja tradicionalnih kartografskih dokumentov, komaj zaznavajo meje in občutke pripadnosti, povezanosti in identitete; veijetno bi morali uporabiti neevklidijsko geometrijo kjer igra najpomembnejšo vlogo pri razlagi celote - čas. Še vedno ne razumemo sintakse teh jezikov, vendar enostavna redefinicija pojmov navidezno ustvarja fasclnacijo že znanega suburbanitu. Vsi omenjeni poskusi navidezno imajo skupno izhodišče, kije osnovano na obstoječem; ni pomembno, ali je cilj preoblikovanje podedovanih mest, postavljanje dialektičnih stražnic ali krepitev slogov najbolj inovativnih delčkov; kar manjka, je ustrezen pogled na merilo In lego, na sedanje fenomene. Na primer: • Mestna središča so že od nekdaj izpraznjena večine "centralnih" funkcij; zaradi velikosti problemov, ki so z ozirom na merilo že prešli pomemben prag zaznave, jih ni več mogoče sprejeti kot dele sedanjih središč. • S problemi lege novih naselij, tako kot pri ponovni rabi ali Izboljšanju, se Je treba soočiti iz zunanjega in višjega zornega kota, ki dovoljuje kvalitativna dejanja - ustvarjanje novih povezav in novih vlog ter krepitev izpeljanih regionalnih struktur, v nasprotju s kvantitativnimi dejanji, izraženimi v vgrajenih kubičnih metrih na osnovi predhodnega plana. Slika 1 : Pogled na središčno os in grcgeno strukturo 2.1 Policentrična urbana regija Po drugi strani se Evropa sooča s krizo središčno usmerjenih inter-pretativnih modelov, čeprav nova pozidana območja večinoma izražajo samo referenčno, sebi lastno naselbinsko logiko. Novi deli mest v bistvu sploh ne pripadajo enemu mestu, temveč se razvijajo zunaj mest in izrabljajo ves regionalni sistem, da bi preoblikovali gravitacijske značilnosti. Kar izhaja, ni novo mesto ali ne-mesto, temveč več vrst hkratnih mest, ki nimajo le enega središča, temveč več središč. Torej, po eni strani sestavni deli take nove organiziranosti nimajo več toposa, in so v osnovi povsod enaki; po drugi strani nadgrajevanje prostora sploh ni homogeno, nasprotno, premagovanje tradicionalnih hierarhij ne vodi v amorfno strukturo, temveč v kompleksen sistem, kjer območja z oznako stabilnosti in nespremenljivosti sobivajo z omrežji z oznako tokov in gibljivosti. Vsa območja povečujejo lastne posebnosti, vozlišča postajajo raznovrstna, osi zmanjšujejo pestrosti. V takem sistemu je številčnost horizontalnih povezav osnovno vodilo, v primerjavi z enorazsež-nostno, hierarhično, vertikalno obliko organiziranosti. Mesto razlik torej, kije mestoma vpeto (nespremenljivo) in se hkrati bori proti stalnosti ter ne uporablja znakov naselbinske tradicije kot ovire, je tisto, s katerim in v katerem lahko gradimo nove urbane krajine. Ta policentrična in raznovrstna urbana regija ne zahteva delovanja niti znotraj niti zunaj sedanjih središč, temveč - recimo -nad njimi, brez uporabe "velikih projektov", ki neprenehoma tacajo za rastočimi živečimi procesi. Nadaljnja zahteva je uporaba regulacijskih elementov, ki lahko dajo "pomen" nastajajočim strukturam, ki poudaijajo njihove sestavine. evolutivno slovnico in kompozicijsko sintakso. Gre za naslanjanje na Geddesove predloge in uporabo novih naselij kot katalizatorjev, ki krepijo konur-bacijske procese. V takem primeru novo naselje ne bo niti satelitsko mesto niti novo mesto, temveč manjkajoči člen v verigi sistema centralnih krajev, ki bo vendar sposoben doseči obsežen skok v drugo merilo, kjer bo izražal red, podložen sistemu prepletenih in prekrivajočih se hierarhij. 2.2 Operativna orodja in element časa Za to bi potrebovali najprej prilagoditev dosega operativnih orodij, trenutno usmerjenih na vmesno raven, vendar neizostrenih na ključni višji in nižji merili. Poleg tega potrebujemo novo sposobnost razmišljanja v treh dimenzijah in upravljanja z gostotami: arhitekturni razpisi čedalje pogosteje zahtevajo "mesta kratkih poti", s katerimi se zmanjšuje poraba zemljišč. Nadalje, morali bi pričeti ustvarjati modele, ki vsebujejo projekte zelenih površin, in premagovati tradicionalne dialektične dvojice polno - prazno, mesto -podeželje oziroma jih sublimirali v precej kompleksnejše, koherent-nejše oblike. Poleg tega bi bilo treba v urbanistično načrtovanje vgraditi čas kot sestavni člen. Slednje kaže na dva nova fenomena. Značilnost tradicionalnega urbanističnega načrtovanja je razmerje med prostorsko koncentracijo virov in časovno zgostitvijo procesov, sodobnega pa označuje pospeševanje sprememb, vendar povezanih z urbano razpršitvijo nizkih gostot, kjer se spremembe prilagajajo dosegu in ravni, manj pa kot intenziteti le-teh. Inovativni procesi so po drugi strani povezani z razpršitvijo, malj pa z zgoščevanjem. Vse pogosteje so posegi posledica lovljenja rokov (pomembnih obletnic, dogodkov, prvenstev ipd.) s ciljem pospeševanja procesov koncentracije virov ob izbranih prostorskih vozliščih. Drugi fenomen sovpada s povečano težavnostjo v razmišljanju o "dolžini", v nasprotju z "velikostjo" in z napovedovanjem končnih letnik 9, št. 2/98 razmestitev, ki so posledica dolgoročnih procesov: v prostorskem planiranju je še vedno zaznati enoglasno odločitev o sprejemljivosti le enega izida inje le-to zato postalo nesposobno kombinirati nadzor celote ob fleksibilnosti sestavnih delov oziroma vzpostaviti obliko, ki dopušča ponotranjenje raznovrstnih posameznih Inačic. Starejši teoretiki so navadno priporočali red v celoti in nered v podrobnostih. danes posamezni "delčki" pogosto spreminjajo namembnost in morajo predvidevati spremembe kot cilj že vse od samega začetka. Arhitektura fleksibilnosti torej, in ne količin, je takrat praviloma soupadala z nesposobnostjo urbanistov In planerjev razmišljati v Izrazju "odprtih" prostorov. 3. Novo naselje Layenhof pri Mainzu ^ Preseneča pa zaznano teoretično zavedanje o teh problemih, zato so toliko bolj zanimivi razpisi za nove planerske predloge. Tak primer je na primer razpis za novo naselje v Layenhofu, pri Mainzu v Nemčiji, za ureditev opuščene vojaške baze (ameriško letališče z obsežnim varovanim prostorom v središču metropolitanske urbane regije). Obsežni uvodni fazi je sledil izbor lokacije, kjer naj bi se opravil modelni poseg s ciljem reševanja specifičnih, pa tudi iskanja rešitev za morebitno ponovno uporabo na podobnih strateških točkah opuščenih vojaških Instalacij. Proizvodna cona Novi gozd čistilna funkcija Posebne dejavnosti „družbene pobude" Površina za pešce samo iol