Bo!.omiU-F.RFlIA- Člu\Nl-K JAPONSKA DRUŽBA DANES Sociokulturološki pristop Povzetek. Pravzaprav je si/a težavno predstaviti posamezno državo ozimma njeno vsebnost - družbo. Nevarnosti in možnih zmot Jc kopica: lahko izberemo nekatere značihiosti kot ključne, pa to niso; drugim, ki so, ne damo dovolj poudarka: spet tretje lahko povsem pivzremo, a bi Jih kazalo vsaj nakazati, ker .10 povezane z vrsto ključnih značihiosti, itd. Eden možnih pristopov je, da si po.^mezno družbo zamislimo kot }>ovprečnega državljana, z vsemi značilnostmi, ki so najbolj pogoste. Vsaka dižava in njena družba je nekaj posebnega, saj na zemeljski obli ne moremo najti dveh pri-meinv, kjer bi se r.ve njune neskončne značilnosti (zgodovina, ivligija. podnebje, gospodarskorazvojna sestavina, so-ciokulturne lastnosti itd.) zaustavile na istih stopničkah mzvoja. Vendar Je jajmuska posebna tudi v tem, da veliko Japoncev samih verjame, da so nekaj posebnega. Brez dvoma so značilnosti homogenosti, egalitarnosli, skupinske orientiranosti in kolektivnih vrednot japonske družbe močne in prevladujoče. Vendar pa ne smemo pozabiti tudi na Številne subkuhure ■ če jih razumemo kot skupke vrednot, pričakovanj in življenjskega sloga, kijih živi in medsebojno deli le del prebivalstva. Vezane so na rasno delitev japonske družbe, pa tudi na spol, starost, regijo, poklic itd. S takšno subkulturo so povezane razlike v možnosti dostopa do .številnih virov, vključno z ekonomskimi privilegiji, politično močjo, družbenim ugledom, informacijami, znanjem. Vtem smislu Je na Japonsko tivba gledati kot na družbo več kultur pa tudi več slojev. Kljub temu, da Je Japonska rasno in narodnostno zelo istovrstna družba, ima vrsto manjšin, ki so pnaviloma predmet diskriminacije in pivdsodkov. izvirajo-čih iz kuhurno določenih etničnih mitov, ihizij in neresnic. Ključni pojmi: japonska družba, večinska kultura, manjšinska subkultura. konveigenca, kulturni relativizem. Japonska dmličnost ■ t)r. Hiiffiiiiilt Ivrfita. ivitiii jmi/isor na laknileli za itniilwne retle. TEORIJA IN PRAKSA let 36. 5/199Q. str, 748-764 "Povprečna japonska oseba" Prav zaprav je sila ležavno predstav ili posamezno državo oziroma njeno vsebnost - družbo. Nevarnosti in možnih zmot je kopica: lahko izberemo nekatere značilno.sti kot ključne, p:i to niso; tirugim, ki .so, ne damo dovolj poudarka; .spet tretje hihko pov.sem prezremo, a bi jih k:izalo vsaj nak;iz;iti, ker so |xjvezane z vrsto ključnih zn:ičilnosti, itd. Helen možnih pri.stopov je, da si po.samezno tlružbo zamislimo kot povprečnega drž;ivljana, Z vsemi značilnostmi, ki so najbolj jiogoste. Kakšen Je torej porpreCni Japonec-' Kot prvo, bila bi Japonk;i, .saj je bilo 1996. leta 6.3,6 milijona Japonk in 61,1 milijona Japoncev - posledica daljše življenjske dobe žensk kot povsod po svetu (v .Sloveniji jim jo bomo skrajš:ili s lem, da jim bomo podalj.šali delovno dobo - ha, ha). "Povprečn:i japonska oseba" bi bil;i seveda zaposlena, s;ij je nezaposlenih le malo ljudi - .3,2 % celotne tlelovne sile v letu 1995 in 4,1 % v letu 1998. (Pri tem moramo vedeti, da je delovna sila sestavljen;i iz v.seh o.seb, starejših od 15 let, ki .so tlelale eno uro ali več na mesec - to je definicija za|X)slene delovne sile in tudi v.seh tistih, ki .so bili prij;ivljeni kot nez-tposleni. To .so nezapo.sleni. ki ni.so tlelali ali .so bili nezapo.sleni, vendar ob pogoju, d:i so i.skali zaposlitev v zadnjem tednu vsakeg;i meseca, ko se je sestavlj;il pregled delovne sile. Stopnja nezaposlenosti .se n;ito izračuna kot r;izmerje med nezaposlenimi in delovno silo.) Pri zajposlilvi bi "povprečn;i j;iponska oseb;i" monila zamenj;ili spol, s:ij je bilo 1995. od vseh zaposlenih - 61,570.000 moških kar 59,5 % (38,430.000) žensk pa 40,5 % ali 26,140.000. Tu je treba omeniti, da se odrinjenost žensk otl profesionalne k;iriere oziroiiui od zaposlitve postopoma izboljšuje, čeprav predvsem številčno, še vedno pa nimajo dostopa do boljših zaposlitev oziroma le neznaten delež v njihovem opr;ivlj;inju - do 5 %. "Pov|jrečna japonska osebii" nikakor ne bi bihi z:iposlena v veliki korponiciji, temveč v majhnem podjetju, saj je le eden od osmih delavcev zaposlen v korpo-raciji z več kot tristo delavci. (To je prav nasprotno st:inje kol v Sloveniji in ZDA, kjer je velika večina zaposlenih v velikih podjetjih.) V nasprotju z zaposlenimi v Sloveniji "povprečn:i ja|x>nsk;i oseba" ne bi imehi zagotovljene stalne celoživlje-njske z;iposlitve, saj ti "srečneži" predst:ivljajo le eno četrtino japonske delovne sile. Prav tako ne bi bihi organizirana v sindikatu, saj je v njem manj kot četrtina zaposlenih (v Sloveniji 10-15 %). Seved;t ne bi bihi univerzitetno izobražena, saj ima univerzitetno diplomo manj kot 15 % vseh prebivalcev (kar je podobno slovenskim številkam - 14,8 % v letu 1997 je imelo diplomo vi.šje ali visoke šole in fakultete). V prihodnosti bo imel diplomo kolidžev in fakultet večji odstotek japonske populacije - na univerzo in kolidže se vpi.suje približno čeirtin;i starostne kohorie (skupine tiste starosti, ki je primerna za vpis). Če si torej "jpovprečno japonsko osiebo" predstavljamo v tabelarni obliki, bi bihi takšna: Tabela 1: Nekaj ziiačiliiosli Japonskega prebivalsn a .SprcnicnljlNka VeČina .Manjšina .Sj-K)! Ženske; 63.6 rnilijon;i ali 51 % .Mo.ški; 61.1 milijona ali 19 % Zaposleni glede na veliko.st |X)djetja .Majhna podjetja (manj kot 300 zaposlenih) - i«.'i milijon;i ali K« % Velika |>odjetja (vet- kot .300 zaposlenih); 6,6 milijona ali 12 % Nivo izohrazlK- Ure/ imi\er/iieine i/ohrazhe': 79,5 milijon;! ali H8 % 7. univer/iteino dipkmio-': 10.8 milijona ali 12% Sindikalno članstvo Niso člani sindikata; 39,7 million;! ali 76 %. Sindikalno organizirani: 12.7 milijona ;ili21%. Virjapan, 1998;Japan Mnianac, 1997' Upoštevane so vse zasebnolastninske organizacije z izjemo zasebnih enot v kmetijstvu, gozdarstvu in ribištvu. - Upoštevani so samo tisti s 4- do 6-letno diplomo, ne l>a tisti, ki so končali 2- ali 3 htni kolidž ozimma tehnični kolidž. Treba Je torej upoštevati mz-liko s prej navedenimi odstotki pri Sloveniji, kjer Je razmerje med višje-visokošolskimi diplomami na eni strani in fakultetnimi diplomami na drugi približno 1:1. Torej ■ v Sloveniji imamo okoli 7 % prebivalstva z univerzitetno diplomo. Takšna uvodna kraika, "instant" predstavitev japonske družbe je koristna, ker si ljudje običajno predstavljajo stvari prav obratno. Vsi Japonci naj bi delali v Toyoti, .Mitsubishiju ali podobni veliki korporaciji; večina naj bi bili biznismeni ali tehnični .strokovnjaki, žensk po službah skoraj ni itd. Večinska kultura - manjšinske siibkiiltiire Vsaka drž;iva in njena družba jc nekaj posebnega, saj na zemeljski obli ne moremo najti dveh primerov, kjer bi se vse njune neskončne značilnosti (zgodovina, religija, podnebje, gospodarskorazvojna sestavina, sociokuhurne lastnosti itd.) zaustavile na istih stopničkah razvoja. Vendar je Japonska |X)sebna tudi v tem, da veliko JajKjncev .samih verjame, da so nekaj posebnega. Sociologi običajno opredeljujejo Japon.sko kot ".skupinsko dnižlx)", ki ima tri ravni drugačnosti: 1. Na o.sebnostnem, psiholo.škem nivoju .so Japonci običajno prikazani kot osebnosti z ne dovolj razvitih egom, nesamostojnim jazom. Najbolj znan primer je koncept amae, ki ga je razvil Doe ( 1973) - Japonci naj bi bili psihološko mnogo bolj kot pripadniki drugih narodov nagnjeni k temu, da iščejo zadovoljstvo v svoji odvisnosti in pripadnosti nadrejenemu. Nimajo potrebe po nedvoumnem izražanju .svoje individualnosti, .saj jin> je pripadnost in vdanost .skupini pomembnejša. Predanost po.sameznika uveljavljanju in uresničevanju .skupine in njenih ciljev mu daje veliko z^tdoščenje. 2. Na ravni niecloscbnih, medčloveških odnosov je najpomembnejše ohranjanje harmonije znoiraj skiipine - koncept va. V tem smislu so posebej skrbno uravna-vani in "gojeni" odnosi nied nadrejenimi in podrejenimi. V skladu s tradicionalnimi merili je položaj posameznika v skupini odvisen od dolžine njegovega član.st-va v skupini. Za Japonce je značilno, da vzdržujejo tesne osebne stike .s .svojimi nadrejenimi, vertikalna lojalnost jim je tako najbolj pomembna. V Hvropi in Severni .\meriki je bolj značilna tenilenca zaposlenih, da oblikujejo horizontalne povezave, ki tako |X)vezujejo pripadnike istega položaja in v nasprotju z Japonci ne .sekajo sicer hierarhične organizacijske linije. 3. Na ravni medskupinskih odno.sov se poudarja, da je Ja|)onska "konsenzualna družba", v kateri skupine na različnih jjodročjih lahko vzpostavljajo dialog in dosegajo sporazum. To je razlog velike stabilnosti in povezanosti japon.ske družlK-, kar je vetino omogočalo voiljem v ekonomiji, politiki, pa tudi vojaštvu, da so relativno hitro in učinkovito mobilizirali Ijutli za do.sego ciljev. To )e bil tudi eden ključnih vzvodov pri "gos|X)darskem čudežu" Japonske po 2. svetovni vojni, ko se je Japonska v nekaj de.setletjih zavihtela v sedlo tiruge gospodarske velesile sveta. Treba je povedati, da se je dobršen del teorij o po.sebnosti Japoncev porodil v obdobju go.spodarskega vz|X)na in da je bil v veliki meri |XKlžgan tudi s svojo tržno učinkovitostjo. V zadnjih letih, ko se je Ja|X)nska |-K)gieznila bolj v krizive vrtince, so takšne teorije in njihovi teoretiki ixMihnili. Prikazani sociolo.ški pristop ".skupin.ske družbe" nedvomno ima precejšnjo težo v prikazu in i^azlagi sestave in razvoja japonske družbe. Značihu>sii vseh ravni - o.sebnostnega, medosebnih odnosov, mecl.skupinskih odno.sov, kažejo na japon.sko družbo kot zelo homogeno. 1'oilobna so dokazovanja, da je Japonska zelo egalitarna družba z majhno razretl-no diferenciacijo. Temeljijo predv.scm na razi.skavah v pcxljetjih in kot dokaz navajajo majhne razpone plač med japonskimi menedžerji in tlelavci, zla.sti v primerjavi z ameriškimi; da japonskim menedžerjem ni neč;i.stno obleči delav.ske obleke; da z dehivci delijo dvigala, stranišča, restavracije; da s podrejeno ;idministracijo tlehijo .skupaj v velikih pisarnah (White, Trevor 198 i). N;ivajajo pa tudi rezultate r;izisk;iv j;ivnega nutenja, ki jih je izvedel iintd predsc-tinika vhide in po k:uerih se kar devet od de.setih J;iponcev uvršča v srednji razred. Nekateri ;ivtorji so tako Japonsko poimenovali kar "državo enakosti" ali "enorazredno družbo" (De Roy 1979). Brez dvoma so zn:ičilno.sti homogenosti, egalitarnosti, skupinske orientiranosti in kolektivnih vrednot japon.ske družbe močne in prevladujoče. Vendar pa ne sinemo pozabiti tudi n;i številne .subkulture-če jih razumemo kot skupke vrednot, pričakovanj in življenjskega sloga, ki jih živi in medsebojno deli le del prebivalstv;i. Vezane so na rasno delitev japonske družbe, pa tudi na S|XjI, starost, regijo, poklic itd. S t;ikSno .subkulturo so [x^vezane razlike v možnosti dostopa do številnih virov, vključno z ekonomskimi privilegiji, politično močjo, družbenim ugledom, infor-m;icijami, znanjem. V tem smi.slu je na Japonsko treba gledati kot n;i tlruzlx) več kultur pa tudi več .slojev. Kljub temu, da je Japon.ska nisno in narodno.stno zelo istovrstna družba, im;i vrsto manjšin, ki so pr;iviloma predmet diskrimin;icije in predsodkov, izvirajočih iz kulturno določenih etničnih mitov, iluzij in neresnic. Na 1 lokkaiclu, najsevernejšem, velikem japonskem otoku, živi veO kot 20 tisoC Ainujev kot prvotnih ilomačinov, ki jih je Japonska priključila že v 6. in 7. stoletju. Potem je okoli milijone burakuminov, del katerih je prisiljen živeti v ločenih skupnostih zgolj zaradi neosnovanega mita, da .sc etnično ločijo od Japoncev'. Njihova diskriminacija .sega v obtiobje Tokugavovega šogimata, v katerent so bili zaradi svojega poklica (grobarji, predelovalci mrtvih živali) postavljeni na dno kastnega sistema. .Na.slednja je množica kakih 700 ti.soč Korejcev, ki .so bili večinoma nasilno prepeljani na Japonsko kot .suženj.ska delovna sila (glej .Nakano 1995,71-79). Približno prav toliko je še tujih delavcev, tako prijavljenih kot neprijavljenih, ki so na Japonsko pri.šli v želji za dobrim zaslužkom in živijo večinoma v velikih mestih. Največ jih je pri.^lo iz Kitajske, Filipinov, Brazilije, Peruja in Tajske - dobršen ilel je tudi tako imetiovanih "suženj" japonske erotične industrije. Na koncu .seznama depriviligiranih pa lahko navedemo .še 1,2 milijona prebivalcev Okinave, ki živijo na skrajnem jugu, na otoku Rjukju, in za katere večina Ja|x>ncev verjame, da so etnično različni, pa .še otoki .so nekaj stoletij uživali kulturno avtonomijo, kar je dodaten argument za njihovo drugačnost. •Skupaj .sešteto gre za okoli 5 milijonov ljudi, ki predstavljajo približno i % prebivalstva (De Vos, \Vetheral 198.5). Če k njim prištejemo še člane njihovih družin. z.;ikonske partnerje, otroke, sc število precej poveča - npr zJasti za Korejce je značilno, da se vse pogosteje poročajo z Ja|x)nci. Poglejmo tabelo 2, kjer je japonska manjšinska .slika primerjana z drugimi državami. Tabela 2: Izbrane države z majhnim od<;toliiom etničnih in psevdoetničnih manjSin % manjšine v celotnem prebivalsivu Države 0-3 Avstrija. Uanglatle.š. Danska. Dominikanska a-piiblika. Grčija, Islandija. oIk* Koreji. Libija, Portugalska, Slovenija' % CcSka, l-inska, NeniCija, llaiti,Ja|x)nska. Libanon, I.ilK-rija. Nizozemska 6-11 % Albanija. Kaml-kjdža, Kitajska, Kgipt. Mongolija. Romunija. Švedska Vir: famighetti, 1994. ' Slovenija ima dve prvotni etnični manjšini - madžarsko, ki ima 8503 članov aH 0,43 % celotnega prebivalstva, in italijansko, ki ima 3064 članov ali 0,16 % celotnega prebivalstva. S takšnima odstotkoma se Slovenija uvršča med 'etnično' najbolj čiste države. Po drugi strani pa je treba upoštevati podatek, da živi v Sloveniji 87,7 % slovenskega prebivalstva. Zato bi morali Slovenijo pravzapmv uvrstiti v naslednjo, četrto skupino. Prav gotovo obstajajo razlike, kako različne države registrirajo svoje manjšine -lo lepo vidimo tudi pri našem slovenskem primeru. Bolj kot po odstotku etničnih manjšin je japonska specifična po tem, tla tako vlatla kot tutli druge institucije in pretlvsem Japonci sami ignorirajo njihov ohstt)j in jirohlcme. Morda je otl vseh različnosti na Japonskem regionalna najbolj tjčitna. Država je raztleljena v vzhodni del s Tokiom in Jokohanu) kot središčema ter zahotini tlel z Osako, Kjotom in Kobejem. Med njima obstajajo opazne nizlike v jeziku, tlruž-benih odnosih, hrani, arhitekturi in tlrugih značilnostih. Znane so tutli kulturne razlike med jugovzhodnimi tjbmočji, ki mejijo na Pacifiški ocean in severozahodnimi, ki ležijo tjb Ja|X)n.skem morju. Japon.ska narečja .so si prav tako zelo različna - prebivalec Aomorija, najbolj severne prefekture na osrednjem otoku Monšu in l^rebivalec Kagošime, najbolj južne prefekture na južnem tjioku Kjušu, se še komaj lahko siKJrazinnevata. Razlike ob.stajajo tudi v praznikih, IjutLskih pesmih in plesih. Skratka, regionalne razlike niso na Japtjnskem nič manj.še kot v tlrugih tiržavah. Japon.ščina je jezik, ki zelo uptjšteva razlike, saj odraža različne kulturne vzorce. Kot prvtj je .seksistična, ker ima različne lK>.setle, poutlarke in izraze za žen.ske in za mo.ške. .Mtj.škl jezik je mnogo bolj grob in napadalen, ženski pa mehak, vlju-tlen in jjonižen. Japonščina vsebuje tudi hierarhične sestavine. Izrazi .s|)oštljivosti .st) tlel v.saktlanjega jezika, v katerem je ves čas treba upo.števati tiružbeni položaj osebe .sogovornika. Torej celo jezik otiraža .statusne razlike v japon.ski tiružbi. Obstajajo tutli znamenja, da .se na nekaterih področjih različnost hitro povečuje. npr. vzorci vedenja potrošnikov. Dt) osemdesetih let .so bili popularni stantlar-dizirani iztielki za masovno potrošnjo in k temu .so bile naravnane tudi tržni.ške akcije. V ntjvejšem času so postale neučinkovite, kajti potrošniki .so .se začeli zanimati za izdelke, ki bolj ustrezajo njihovim o.sebnim nagnjenjem. Bistveno se je ptnečala nepretlvitlljivost in izbirčnost njihovili nakupovalnih otiločitev. V.se očitnejše postajajo razlike v vretinotah gletle na s|X)l. Tutli feminizem je postopoma le začel tivigovati glavo tudi na Japonskem. Raziskave javnega mnenja .so že nekaj časa jasno kaz.;ile. tla več žensk kot moških ne soglaša z nmenjem, tla naj bi bile ženske le gospotllnje. Večji otlsttJtek žensk kot moških je bil tutli mnenja, tla |Xiroka nI nujna, če bi se ženske lahko ekonomsko same vztlrževale. V.se bolj ja,sno .se tudi izoblikujejo področja, ki so tipično v domeni žen.sk: lzt)braževa-nje, .svečale zlasti v tlrugi polovici osemtlesetih let - z razcvetom "mehurčkaste ekonomije". Zaratli izjemnt) visokih cen zemlje (npr v ZD.\ pretistavlja vretinost zemlje 8, » % narotinega lx)gastva, na Japonskem pa kar 25,.3 % - v letvi 1995, kti se je "mehur" že razptKil in so se cene zemlje že bistveno znižale) je lasinišao zemlje ključnega pomena lakti v tleliivi dohodka kf)t premoženja. Lastniki nepremičnin se odročju poklicnih kultur, subkultura velikih korporacij na področju podjetniških kultur ali moška subkultura pri kulturi spolov, tokijska subkultura na poilročju regionalnih kultur. .Spet druge .subkulture .so manj (iomemb-nc, obrobne, npr. subkultura honorarnih delavcev, žensk, vasi. Osrednje subkulture imajo ideološki kapital vpliva na normativni okvir družbe. pa tudi na njen življenjski .slog. Čeprav sta npr. stalna, dosmrtna zapo.slitev in re-membe brez re\olucionarnih motenj. Ker je bila hladna vojna na vrhuncu, je Japon.ska imela tudi pomembno vlogo kot uspešen razvojni nekomunistični model v Aziji. Sociologi so se zlasti ukvarjali z vprašanjem, koliko so se tradicionalni vzorci obnašanja že modernizirali (Dore 1967). Tretje obdobje (1965-80), ko je Japonska že začela "brusiti zobe", saj je v tem obdobju že postala druga najmočnejša .svetovna gospodarska sila zaradi njene izjemne gospodarske ra.sti, v.se bolj pa je tudi že konkurirala ZDA. To je obdobje, ko .se je .skušalo razložiti njen uspeh z osredotočenjem na nekatere .sestavine japon.ske družbe: na ix).sebnost japonske psihe, socialne organizacije in metlo.seb-nih odno.sov. Avtorji .so poudarjali bolj skupinsko, ne pa individuali.stično orientacijo Jai^oncev in prikazovali njihove socialne organizacije kol vertikalno struk-turirane, kar jim je omogočalo pre.seganje razredne in poklicne slojevitosti. Po domače |x>\'edaiio: ko .sc tlolg dcla\ nik konča, sc celoten oddelek podjetja z v.sciiii .šefi, podšefi, dela\ ci in kurirji napoti v pivnico, kjer se ga skupaj "zaiolčejo", moški del pa si zna nato poiskali še kakšne "globlje sprosiitvene aktivnosti". Četrto obdobje (1970-90), ko je Japon.ska na nekaterih tehnoloških in gospodarskih področjih že prehitela ZDA, se odlikuje po valovih kampanj "učimo .se od Japon.ske". Japonski menedžment, industrijski odnosi, izobraževalni programi .so bili |x)stavljeni na piedestal najboljših na .svetu in kot vzorec, ki bi ntu morale sledili tudi ostale države. Tipičen naslov tega obdobja: Japonska kol številka ena (Vogel 1979). Jai>on.sko .se je tedaj imelo za družbo, katere posamične, najpomembnejše in najbolj u.spešne sestavine naj bi bilo mogoče pre.saditi, pre.staviti tudi v druge države. Zadnje otxlobje, ki .se je začelo okoli leta 1985 in traja še sedaj, pa je poti vplivom zunanjetrgovinskih trenj, zlasti med Japonsko in ZDA, in temu i>rimerno se je povečala tudi teoretska kritičnost. Japonski kapitalizent se je začel prikaztjvati kot drugačen kapitalizem. V njem naj bi imela vajeti v rokah tlržavna birokracija, zlasti MITI (.Ministrsivt) za zunanjo trgovino), ki naj bi skrbela le za ozke japtinske intere.se in .skorajda grozila blaginjo mednarodne skupnosti (Johnson 1982). Še več, ja|x)nske elite ne uživajo več poti pore ljudst\a in le-to je vse bolj nezatlovoljno (\Volferen 1990). Zdravilo: posebnosti japonske družbe in njenih institucij je treba otipraviti, ker so škodljive in nevarne. Oblikovati jih je treba po najboljšem modelu najboljše družbe - ZDA. Netivomno je prav v o[xizarjanju "teoretskih i^risiopov' k japtinski tiružbi lepo vidno, k:ikšen vpliv ima ameriška vladna elita na "nevtralne ameri.ške znanstve- iiikc". Ameriški profesorji pač hodijo na Japonsko lako kol v druge države z viatl-ninii šiipeiuhjami in ni vrag, da ne bi odkrili kaj takega, kar je ameriški vladi kol naročeno za njeno "krotenje" neprimernega obnašanja drugih članov svetovne druščine. V s\'eto\'ni kulturi je ameriška subkultura prav gotovo osrednja, in to daleč najbolj osrednja ter vse preostale subkulture odriva na rob. Projeciranje njenih predstav kot naj, obče človeških, "v dobro .svetovne skupnosti", je seveda .sestavni del takšnega razmerja sil oziroma ga želi upravičiti. Razpmiv o konvergenc! Ja|X}nska je edina država na svetu, ki je zunaj zahodnokulturne tradicije dosegla visoko ra\en industrializacije. Zato je bila zelo v žarišču razjjrav o komrrgenci. Sama konvergenčna debata je pravzaprav stara kot družboslovne znanosti same. Na enem koncu dolgega spektra razprav so zagovorniki koin ergenčnega pogleda, ki trilijo, da .so si vse indu.strij.ske družbe zelo podobne v organizacijskih, sociokul-turnih in drugih razmerjih iz preprostega razloga - logika industrializacije proizvaja in zahteva ustrezne funkcionalne oblike. Na drugem koncu pa so zagovorniki nekonvergenčnega pristopa, ki trdijo, da je zgodovinsko in kulturno ozadje vsake družbe tako jjomembno, da proces industrializacije in v.se, kar k njemu .sotli. ne more enostavno staliti tradicionalnih temelje\' po.sebnosti \sake družbe in vse industrializirane tlružbe v .svojem "talilnem loncu" uniformno obleči. Vsaka kultura tako razvija .s\ojsiven primer industrijskega raz\oja, ki temelji na njej lastni dinamiki, pojavnih oblikah, značilnostih. Velika večina japanologov, ki jih je največ v ZDA, naših .sosednjih tiržavah, npr. Avstraliji, pa drugih večjih in lx)gatejših državah, ki si lahko privo.ščijo .specialiste za posamezne države, poudarja predv.sem po.sebnosti japonske tlružbe in bi jih takt) uvrstili bolj v antikonvergenčno skupino. Teoretiki konvergence so ja|Xinske posebnosti razlagali lx)lj v smislu zaostajanja za najlx>lj razvitimi in poudarjali procese, ki sojaponskov.se bt)lj približevali razvitim zahodnim državam: 1. Staranje japtinske tlružbe - vse manj mlatle delovne sile, vse več starejših. Jaijonska je že izgubila velik tlel nektianje primei-jalne prednosti sorazmerno mladega prebivalstva gletle na razviti zahtxl in bo kmalu imela enega meti največjimi deleži starejših prebivalcev na svetu. Tabela 3: Deleži prebiralsira, starejšega od 65 let kot % od celote Letfi /995 Pmiekcijd za leto 2050 .Šved.ska 17.5 % .Španija 34,6 % Norvvška 16.0 % Hongkong .34.5 % Nemčija. 16.0 % Italija .^4.3 % Velika Britanija 15.7 % O.rCija 31. i % .Švica 15.7% Japonska 30.2 % Belgija 15.7 % NeniOija 30.0 % Danska 15.4 % Avstrija 26.4 % Grčija 15.2 % Slovenija 26,3 % Francija 15.1 % Portugalska 25.9 % .\vstrija 15.0 % Nizozemska 25.6 % Japonska 14.0 % .Švica 25.3 % ZDA 12,7% Belgija 24.« % Vir: raiiiiglietii 1994. 2. japonska družina in sorodstvene vezi so se preobrazile v smeri, kol je značilna za lATopo in .Severno Ameriko. Običajne (jedrne) tiružine so vse bolj pogoste, \.se več je tudi samskih. Kljub temu pa je za Japon.sk(} še vedno značilna tradicional-nost - npr. po letu 1970 je bila .skoraj tretjina porok med japonskimi pari .še vedno dogovorjena med starši. .3. Japon.ski menedžment se .spreminja. Povezani instituciji .stalne zapo.slirse in plače na temelju .senioritete .se v.se hitreje umikata bolj prilagodljivim tržnim (nco-klasičnin») načelom. Med mladimi delavci ni več toliko nekdanje pripadnosti podjetju. Vse več je iskanja ustreznih kadrov zunaj |X)djetja (head huniing) - v prvi polovici 1998. je bilo to očitno zlasti na področju bančništva. 1. aprila 1998 .so .se namreč močno omilile prepovedi za poslovanje tujih bank na Japonskem. Do tedaj je bil japonski bančni .sektor, kot bi ga potegnili iz 19. stoletja. Ko pa mu je začela "teči voda v grlo", .so na hitro hoteli ujeti po.slovno prak.so tujih bank - novačili .so šefe otidelkov tujih bank ali pa kar cele oddelke, da bi se od njih naučili .sodobnega bančnega poslovanja. Zelo verjetno je, da bo konvergenca, če kje, pra\' pri poslu zelo velika - deloma zaradi nujno.sii združljivosti japon.skega z mednarodnim, delo ma zaradi \ elikega vpliva ameriškega modela še po.sebej na tem področju. 4. Ja|X)nski vrednostni sistem se vse bolj nagiba k individualno.sti. Pri tem pred-njači študeni.ska populacija, ki je nagnjena k racionalnemu, preračunljivemu, egoi-stičnemu tipu razmišljanja. Razpad večgeneracij.ske družine, .sorodstvenih vezi, |XJstopno.sel>ni in značilni le za določene kulture in jili uporabljajo samo njihovi člani. Drugo pa so koncepti emic, ki so uporabni za vse družbe, ne glede na njihove tlržavne in etnične meje. Velik del .sociolo.ških konceptov je ilruge vrste, čeprav so praviloma nastali kot koncepti emic, ki so veljali za evropsko ameriške-družbe. V.sesplo.šno veljavo etic so dobili le zaradi kulturne prevlade zahodnih držav. .Sociološki pristop tako nedvomno vsebuje .se.stavine kulturnega imperializma. Prav že omenjena literatura, ki se (pogosto pretirano in s tržnimi cilji) ukvarja z japon.skimi po.sebnostmi (.\ihonjinron), je razdelala vrsto konceptov emic. Treba bi jih bilo uporabiti v večkulturnih .študijah, kar bi lahko bil pomemben prispevek. Npr. Doejev koncept amae, ki naj bi bil značilen zlasti za Japonce, bi sc lahko uporabil kot konceptualno orodje pri primerjalnih analizah. Druga takšna japonska posebnost jc n()r. opredelitev ženskega bivanja, ki je v svojem izvoru precej drugačna od zahodne. Tudi opredelitev in |X)men feminiznut je različen gleile na kulturno okolje, zato je nemogoče razviti univerzalen model ženskega življenja (White 1987). Zopet drugi avtorji poudarjajo, da je tudi koncept birokracije, kot ga jc razvila zahodna sociologija, kulturno določen in zato ne v celoti uporaben na Japon.skem (Befu 1990). Japon.ska birokracija je pač drugačna. Velike birokratske korporacije na Japonskem ravnajo bolj paternalistično - podobno kot nekilaj na.ša .samoupravna podjetja. .Skrbijo za stanovanja zaposlenih, objekte za njihov prosti čas, .skupne izlete. Tudi pri medosebnih odnosih so razlike z zahodnim nienedžmenioin očitne. Nadrejeni razvijajo s potirejenimi širok .splet formalnih in neformalnih odnosov, kar jim omogoča, da jih lažje obvladujejo pri |X>slovnih nalogah. Z vsakim podrejenim se šef obširno ukvarja tudi na o.sebnostni ravni: z njimi hodi po restavracijah, je priča pri porokah, zaupnik za družin.ske probleme, pride celo na (pogreb njihovih starih staršev. Čeprav uradno to niso menedžerjeve delovne dolžnosti, ne more brez njih noben japonski menedžer ostati na svojem položaju - nasprotno pa se pričakuje, da bodo podrejeni prij^ravljeni požrtvovalno delati tudi precej več od formalnega opisa del in nalog (Nakane 1991, 66-8.3). Tak.šni odnosi so brez dvoma po.sebnost japonske birokratske organizacije. Raziskave so tuili pokazale, da je nadrejeni, ki je (pretirano zahteven glede delovnih obveznosti, vendar je pripravljen i^risluhniti osebnim težavam svojih podrejenih, še vedno bolj zaželen kot pa šef, ki ne zahteva preveč na delovnem mestu, vendar ga ne zanimajo osebne težave podrejenih (Befu 1990,179). Značilnosti japonske birokracije niso povsem skladne s temeljnimi značilnosti klasičnih modelov birokracije, ki so jih postavljali sociologi od .Maxa Webra pa do Roberta .Mertona. Po njihovem morajo delovanje modernih birokratskih organizacij uravnavati univerzalni zakoni, formalna merila, z^ikon.ske in racionalne norme, ne pa partikularistični odnosi, čustvene presoje. Japonska birokracija kaže neveberijan.ske značilnosti, pa je kljub tenui učinkovita. Torej obstaja tudi drugi model birokratske učinkovitosti. Kaže, da je bil japon.ski vzorec razvoja prototip hitro razvijajočih se kapitalističnih družb vzhodne Azije, zlasti Južne Koreje, Tajvana, pa tudi Singapurja in Malezije (Nester 1990; Chan 1990). Lahko namreč na.šiejemo kar nekaj skupnih značilnosti: veliko centralizacijo moči; dejansko enopartijsko kontrolo vlade in politike v obdobju nekaj desetletij; močno državno birokracijo, ki je aktivno po.segala v za.sebni sektor; obsežne kršitve človekovih i^ravic; korponicijski sindikalizcm kot obliko uravnavanja in nadzora n:id delom; izobraževanje z velikim poud;irkoni na di.sciplini itd. Tak.šne .sestavine, prilagojene okolju pos;imezne države, .so pomembno prispevale k razcvetu azij.skega tipa kapitalizma. Cilede dileme o kulturni |)ri.stranosti razi.skovalnih metotk)logij so možne tri vrste rešitev (Sugimoto 1997. 22-2.5). IVva je evrocentrična, temelječa n:i konver-genčni teoriji, po kateri n;ij bi v.se industrij.skc družbe postale v.se bolj enake v .sntis-lu vse lx)lj potlobnih organizacijskih, stnikturnih rešitev in sistema vrednot, ki .so jih razvile zahodnoevropske in .severnoameriške družbe. Ker so zn:ičilnosti japon-.ske družbe drugačne, je to mogoče razložiti le z njenim zaostajanjem v institucionalnem in .sociokulturnem smislu, kljub njeni izjemni tehnološki razvitosti. Torej - postopoma .se bo tuili družbena stran ja|X}n.ske uskladila s tehnolo.ško oziroma z zahodnim modelom. Drug;i možn;i rešitev gre v japonskonskega kulturnega imperializma. Japonski pogajalci pogosto poudarjajo po.sebnosti japonske družbe, njihoveg;i način;i sprejemanja odločitev, ki naj bi bile zahodnjakom težko razumljive. Tako jim tudi pogosto uspeva, da v gospodarskih. jKjli-tičnih ali drugih pogajanjih potegnejo daljši konec - spominjam se pogovora v Keidanrenu, japonski gospodarski zbornici velikih korporacij, kjer mi je eden od njenih menedžerjev |X)jasnjeval, kako Japonci zavlačujejo pogajanja z Amerikanci natanko na t;ikšen način. Poudarjajo |x>sebnosti, dolgotrajjiosti japonskega načina sprejemanja odločitev toliko časa, d;i Američani že pozabijo, kaj so jjravzaprav od njih z;ihtevali, :ili p;i se njihovi pogajalci zamenjajo zaradi njihovih volilnih dvo-strankarskih prekopicevanj. Tretja možna rešitev gre v smeri več možnih modelov družbenega r.tzvoja. Evropsko-ameriški model je tako le eden od številnih modelov modernizacije. Drugi je japonski model, ki je morda primernejši za vse tiste tradicionalne družbe, katerih cilj ni le hiter gos|XKlarskih razvoj, ampak tudi ohranitev kulturne tradicije in drugačnosti. Uodoči raz\oj je potem možno predvidevati tIvopaso\ iio ali večpasovno. V pr\em primeru bi lahko govorili o "mega" konvergenčnem modelu, ki bi vključeval \ saj evropsko ameri.ško in japonsko izkušnjo, v drugem primeru pa bi lahko skoraj vsako drža\ o ali skupintj pojmovali kot samostojen razvojni model. Praksa dvoličnosti Pri prouče\anju japonske družbe je treba u|X)števati posebnosti njenega komuniciranja, ki so predvsem v nepreglednosti in posrednosti sporočanja med posamezniki. Čeprav je neposrednost, netloločenost in dvoličnost sestavni del \edenja posameznikov ali skupin v vsaki družbi, jc to v japonski še po.sebej poudarjeno in tutli spodbujano. Dvojnost obna.šanja jc legitimna na številnih področjih in tako oblikuje nekak-,šen ".svet poil površjem", japonski jezik ima vrsto lx;sednih jparov, od katerih eden pomeni \idno |>ojavnost, drugi pa stvarnost pod |X)vrSjem. Pogosto .se takšna delitev pokriva z delitvijo na normativno vidno in pravilno na eni strani, ter stvarno, ki je lahko celo nelegalno, je pa sprejeto kol skoraj legitimno, zlasti med člani. Trije takšni pari so .še po.sebej pomembni. Pr\ i je laleinae in lioiiiie. Tatemae se nanaša na uradno sjjrejeto pravilo, lioiiiie pa na oI>čutkc in želje, ki jih ni mogoče javno izraziti zaradi moči laleiiiae. \'časih .se lahko obe normi tutli prekrivata. Vzemimo primer odnosov med .šefom in |x>drejenim. V .skladu s tatemae mora biti podrejeni poslu.šen in lojalen tlo .šefa. Lahko pa je to tudi zato, ker si želi hitrega napredtpvanja, raznih ugodnosti, ki mu jih šef lahko nudi - torej je takšno ravnanje tutli njegov honne. Če pa je njegov honne samostojnost na tlelovnem me.stu, interes za .sotlelovanje s člani oddelka, ne pa s šefom, odbojnost tlo sprejemanja navodil, tedaj pa .se njegov honne temeljito loči otl potljetniškega tatemae. Drugi |>ar se nanaša na dvojnost zakonitega in polzakonitega ali celo nezakonitega - obraz (omote) in ozatlje (ura). V poslovnem svetu se npr. tlenar ura obrača s tiansakcijami ura in oplaja z ;ikti\'nostmi ura. KtJt dober primer lahko vzamemo ura gangsterski "črni" tlenar ura, ki ga sokatlže (finančni izsilje\'alci) pritlo-bivajo s .svojimi izsiljevalskimi nastopi na zborih delničarjev ali zgolj z grožnjami, potem pa iščejo ura investicijske možnosti, tla ga operejo. Za sokadže je zaradi možntjsti izsiljevanja mnogo pomembneje otlkriti značilnosti ura vrhnjih nienetlžerjev (jipr. ali so zamolčali del dohotlko\' v tla\'čni napov edi, naslove njihovih ljubic) kot pa njihove omote plače, napretlovanja. Tretji par jc sestavljen iz solo - zunaj ali zunanji in uči - znotraj ali notranji. Katlar se govori o članstvu v skupini, se tlihotomija uporablja za iusiderje in outsiderje. Kadar govorijo z outsiderji, zaposleni |X)gt3sto govorijo o svojem pt>tl-jciju kot uči in tako potegnejo črto ločnico med "njimi" in "nami". Takšne dvoličnosti obstajajo tudi v drugih kulturah in jezikih. Ventlar se v japonski družbi in v javnem ciiskurzii pojavljajo ves čas / namenom, cia branijo, legilimizirajo moralno nesprejemljive pojave kot realnost, ki pač obstaja. Potihem, s .skritim odobravanjem večine .se meni, ila je treba lioiiiie (občutke in želje) notranjih ali iiclii članov, tudi če niso prav visoko moralne, dobrohotno spregledati, enako tudi njihove polzakonite aktivnosti ura (npr da še malo po.stranl zaslužijo s posredovanjem zaupnih Informacij tistim, ki .so jih pripravljeni plačati). Navedena dvolično.st ravnanja je tudi vistrezna osnova za razraščanje korupcije v številnih okoljih. Pri po.slovnih kupčijah Imajo japonska podjetja po.sebno vrsto .stroškov -tako imenovane ' nevračunane stroške", s katerimi j^rikrijejo naslovnika izdatkov. Edini pogoj, ki ga morajo iz|5olniti je, da takšne stroške prijavijo in nanje plačajo davke - .se j^ravi, da jih morajo plačati iz dobička in jih ne morejo uveljavljati kot stroške. .MenedžerjI to |X).stavko na veliko u|Xirabljajo, tla plačujejo sokaitižem, skrivoma vračajo del denarja iz sumljivih poslov po načelu "jaz tebi, ti meni", za politične tlonacije. V gratibeništvu npr ocenjujejo, da gre polovica takih .stroškov za politične donacije. 1 lonne želja udeležencev takšnih .skrivnih, uru operacij je, tla .se tesneje splete nireža stikov, jiovezav uru meti )X).slovnim svetom in politiko. Pretistave o tlvt)jnem obnašanju kol življenjski stv arnosti .se včasih uporabljajte za tjpravičevanje prakse nezakonitih korupcij, imenovanih elaiigo. pri pritlobiva-nju javnih razpisov, ki .so .še jx)sebej |X3go.ste v gratibeništvu. Ptnljetja, ki konkurirajo v javnem razpisu tlango, se predhfxlno tlogovtirijo, kakšnt> ptenutlbo lx)tlo dala in ktlo bti dobil in kdo izgubil. Podjetja, ki ne dobijo |X)sla, .so upravičena do povračila otl potljetij, ki .sti posel dobila. Pred|X)stavka poslov tlango pa je, da ob.staja zaprt krog jjodjetij, ki lahko sodelujejo na javnih razpisih. Tu ima ključno vlogo vlada oziroma pristojno ministrstvo (zatt) postanejo ix)litične tlonacije btilj razumljive), ki potleljuje dovolilnice podjetjem, tla lahko .scxlelujejo na javnih razpisih. Ker jih običajno ni bilo več kot de.set, .so .se lahko že preti razpisom tajno s|X)razumela. Potljelja so bolj kot za kakovost in ceno tekmovala za naklonjenost birokratov, in to predvsem s p(xlkupt)vanjem ura s strani menetlžerjev uči, ki .so tako sicer pritlobili tlober tatemae posel za svoje pcxljeije, obenem pa zatlovoljili tudi .svoje interese honne po vi.šji plači in ugledu, kar je bilo t)lx>je |XJvezano s poslom, ki .so ga realizirali. Poti pritiskom javnega mnenja -so nekatere občine in prelekture ]5re.šle na prave javne razpise, na katerih .so lahko sotlelovala vsa podjetja. To je seveda onemogf>čilo kupčije tlango. Kljub očitnim prednostim razpisov brez omejitev števila stl-jetja pretirano nižala stroške. Jasno je, da je bil razlog njihovega nestrinjanja tlrug-je - birokracija je vedela, tla če ne botlo imeli v svojih rokah ".škarij in platna", jim podjetja ne bodo več dajala denarja v obliki političnih tlonacij oziroma plačanih kosil, večerlj, izletov, tlaril. Podjetja Imajo za svoje |X)sle ura rezervinino precej sretistev - več kot vlatla porabi za osnovne .šole v celi tlržavi (Sugimoto 1997, 27). Obrazložitev tatemae in omote tovrstnih izdatkov je, da gre za zelo pomembne neformalne stike in komunikacije. Tako kot |X)slovneži gostijo lokalne politike, pa lokalni politiki potlkupujejo unitinike iz tiržavne vlatle in si na ta način zagotovijo večji delež subvencij iz tiržavnega proračuna. Čeprav .so kupčije za zaprtimi vrati pomcnibeii način sprejemanja odločitev v \seli državah, prav tako v majhni .Slo\'cniji, kjer sc lako vsi poznajo in so si v sorothi, kar prav gotovo \ pliva na neformalne kupčije, je bilo to mortla na Ja|Xinskem mnogo bolj odkrito in bolj široko prakticirano. Kakorkoli že, v prvi polovici 199H. je bila na Japonskem prava kant-panja aretacij politikov in poslovnežem, ki so bili vpleteni v razne oblike podkupovanja, bodisi v obliki denarnih daril bodisi plačevanja kosil, večcrij, potovanj. Pojavilo sc je tudi nekaj javnih dvomov o načinu izbora "grešnikov", češ saj jc bila to malodane uzakonjena jiraksa sklepanja vseh poslov. Ali so sc vodilni politični krogi želeli na ta način rešiti nezaželenih oseb v |X)slu in politiki? Ali pa je bilo treba žrtvovati nekaj "tlarii\'enih ovac" na oltar podobe temeljite i^revetritvc japonskih finančnih institucij, zlasti centralne banke in finančnega mini.strsiva. da bi si lako spet jjridobile zaupanje javnosti, ki .so ga v veliki meri izgubile s "pokom mehurčkaste ekonomije" in finančno krizo, ki .se jc prav leta 1998 močno poglobila? Bivši britan.ski antbasador na Japonskem jc celo javno namignil na vpletenost japonskih gang.stcrjcv, jakuz, v arciacijc in "samomore" .številnih bizni.smenov in politikov v tem letu. Cilctic prava je za Japonce značilno, da ne gredo pogosto v sodne tožbe. To .se na ravni razlogov tatemac in omote poja.snjujc z japon.skimi kulturnimi značilnostmi. čc.š da Japonci ne marajo pra\'danja, lx'scclnih s{K>ro\' in podobno. st\ar-nosti ura pa je slika drugačna - sodne tožbe na Ja|>onskem .so zelo drage in učinki so praviloma majhni. Razlog jc v počasnosti sodišč, tnllaganju postopkov, majhnem številu advokatov, razsoclb s številnimi omejitvami in pogoji (Ramsever 1988). i.rri:R..vn'ii\ Hcfu, Haruini. 1990. OMitlict and Non-Wcbcrian Bureaucracy in Japan. V: l-i.scn.stadt S. N.. Ben .Sri liyal (eds.). Japanese .Models of Conllict Rc,st)luti<>n, Kegan P.uil International, l.ondon. Benedict. Ruth. 19(6. The Chry.sauthenuini and the Swtud: Patterns of Japanese Culture. World Publishing Company. New York. Berger. Peter and l l.siao. Hsing-Huang. eds.. 1988. In Search of an Ma.st Asian Dewlopment .MikIcI. Transaction Book.s. New Brunswick. Chan. Steve. 1990. i:ast Asian Dynamism; Growth. Oriler and Security in the l>:icific Region. We.stview Pre.s.s. Bt)ulder. Dc Roy. Swadesh. 1979. A one-cl;tss sonety? Japan Quarterly, vol. 26. No. 1. De Vo.s. George and Wctheral. Williams. 1983. Japans .Minorities: Burakumin. Koreans. Ainn and Okinawiaas. Minority Rights Gn)up. l.ondon. />ore R. P., fd.. 1987 Taking Japan Seriously: A Confticctan Pers|x.-ctii-e ott I.eading l lconomic Issues. Athlone. l.ondon. Dore. B. P.,eil.. 1967. .Social Change in .Modern Japan. Princeton University Pre.s.s, Princcton. l-amigheui. RolK-rt. ed. 1991. The World Almanac and Book of Pacts. 1995, I tink el Wagn;tlls. .Mahwah. New Yersey. Huntington, .Samuel 1993. The cl;ish of civili/jitions. l-orcign Affairs, vol. 72. no. 3-Japan Almanac. 1997. Asahi Shinibun Publishing Company. Tokj'o. Japan 1998. 1998. Keizai Koho Cenier, Tokyo. Johnsons, Chalmers. I9H2. MlTl anil the Japanese Miracle, Stanforil University I'ress, Sianlord. Johnsons, Chalmers. 1990. The Japanese llcononiy: A dilfereni kinti of ca|)iialisni, V; läsen Stadt S. N., Uen - Ari Ivyal, eds., Japane.se Models of Conflict Ke.solution, Kegan l'aiil I nternational, t.ond( >n. Nakane, Chie. 1991. Japanese Society, Charles l-, Tiitile Co, Tok«). Nakano, Kideichiro. 1995. The Japanese Society, .Sociological ICssays in Japanese Studies. Kanuwanu Publishing House Inc.. Tokjt). Nester. William. 1990. The Development of Japan. Taiwan anil .South Korea: i:nds and Means. l-"ree Trade. Dependency or Neomercaniilisni?,Journal of lX;veloping.Societie.s. vol. 6. no. 2, July - October Ramscyer, Mark. 19KH. Reluctant litigant revisited: Rationality and disputes in Japan, Journal of Japanese Studies, vol. 14, no. 1, winter Suginioto, Yoshio and Mouer Ro.ss, eds. 1989. Constructs for Unilersianding Japan, Kegan Paul International, I.ondon. Suginioto, Yoshio. 1997. An Introduction to Jajiane.se .SiKiety. Cuiihritlge Uniwrsity I'rc.ss. Cambridge. Vogel. i:zra. 1979. Japan and Number One; I.e.ssons for AnK-rica, I lar\;ird University I're.ss, Cambridge. White. .Merra. 19H7 Tlie \ irme of Japane.se »«»thers; Cultural definitions of women's lives. IX-adalus. vol. 116. no. 3. While, .Michael and Trevor Malcolm. I9«4. UnderJapane.se Management: The i;x|XTience of liritish Workers, Heineniann fklucaiional, London. Wc)lferen, Karel van. 1990. The I'jiigma ofJapane.se IViwer Vintage Books, New York.