Po bolgarskih mestih. Nekoč me je vprašal nek Bolgar v vla=  ku: »Ali vam ni dolgčas potovati samemu?« Prav rad bi mu potožil, da nas je namera? valo potovati petero mladih učiteljev, pa so se razen mene vsi po vrsti ustrašili raznih neugodnih vesti in potovanje v Bolgarijo odložili, najbrže na stara leta. Tega nisem storil, ker bi dotični mogei sklepati, da je med Slovenci še mnogo strahopetcev, ki si ne upajo na cesto če časopisi napovedujejo slabo vreme. Raje sem ga kratko zavrnil: »Vsi ljudje, ki me srečujejo in ki potujejo v mojo smer, so moja družba. Kako naj mi bo dolgčas v tej raznovrstni in nepregledni množici.« In res, kakor nisem bil nikdar sam v Sofiji, tako sem bil še manj na vlaku, ladji, avtomobilu in mcstih, kjer sem se ustavljal. Vsi so hoteli govoriti z menoj, vse mogoče stvari so hoteli vedeti, vse so mi hoteli po= vedati, vse mi tudi razkazati, tako, da mi nazadnje za počitek in razvedrilo ni ostalo časa. S seboj sem imel dvoje kopalnih hlačk. Ali mislite, da sem prišel do kopanja? Šele v Varni sem jo kar po francosko popihal na morje. Ni izključcno, da so nekateri malo zamerili pa bodo že odmerili, če pomislijo, da je človek le človek, ne pa avto* taks. Najprvo sem se ustavil v Plovdivu, kjer je služboval kot gimnazijski profesor naš rojak Bezenšek. Mesto leži med 5 griči, prav za prav golimi skalami, vulkaničnega nastanka. Ko se razgreje ta kamen, nastane neznosna vročina, ki še zvečer ne pojenja. Zato pravijo temu mestu »bolgarska Afrika«. Neznosno vročino nekoliko blaži reka Marica, ki pa ima v poletnem času malo vode, ker jo odvajajo za namakanje riževih polj, ki zavzemajo večji del prostrane plov= divske ravninc. Mesto je skoro izključno trgovskega značaja. V industriji sta zastopani le velika sladkorna in tobačna tovarna. Učinki zad= njega potresa še sedaj niso popolnoma \z-brisani. Čeprav stalno popravljajo, kijub temu so mnoge hiše, poscbno siromašnih slc jev, še vedno pričc ncprizanesljivosti pri' rodnih sil. Tujcu pa predvsem pade v oči velika množina štorkelj, ki jih je na vsaki strehi, kot pri nas vrabcev. Ob prihodu me je čakal na kolodvoru mladi kolega Pejev. Ta me je vodil po me* stu, me seznanjal s kolegi, kulturnimi de= lavci, žurnalisti in drugimi. Ogledal sem si šole, muzej, ogromno knjižnico in druge zanimivosti, nazadnje pa sem hotel videti še bolgarsko katoliško šolo. Tu pa so me prav grobo nahrulili, češ, da se Slovencem ni treba brigati za njih. Tega nisem priča* koval, tudi nisem bil med Bolgari na gro« bosti najmanje navajen, zato sem zameril in toliko bolj, ker je bilo z menoj par pra« voslavnih učiteljev, ki od bolgarskih katoli= kov niso mogli odnesti najboljšega vtisa. Pa preden sem se pripeljal v Staro Zagoro, sem na svojo užaljenost že popolnoma po= zabil. Tu sem bil nekoliko presenečen. Mislil sem, da bom prišel v neko staro podrtijo, pa sem se znašel v čisto novem mestu. Za časa osvobodilne vojne (pred 52 leti) so ga Turki požgali do tal. A na pogorišču je vzrastlo mesto z ravnimi, pravokotno se kri« žajočimi in širokimi ulicami. Hiše so postav* ljene med samimi vrtovi in na obeh stra* neh ulic so košati nasadi. Vse mesto je nagnjeno proti solncu in zato ima spomladi poleg prijaznega in zdravega lica tudi ugod= no podnebje, tako da postane v tem času en sam prijetno duhteč cvct. Takrat ima me= sto veliko privlačnost in Bolgari ga radi imenujejo: »bolgarska Nizza«. Posebnost je mestni park »Ajazmo«, ki se dviga nad mestom, kot slikovita kulisa. Tu je bil pred kakimi 20 leti gol hrib, ki je poleti povzro« čal mestu strašno vročino. Le z velikimi žrtvami so ga mogli zasaditi s cipresami in smrekami, na vhodu pa so napisali: »Park je napravljen s trudom, zato ga varuj!« In res je to velikanski živ spomenik silne vo» lje, to je najvidnejši izraz narodove mar= ljivosti, vztrajnosti in podjetnosti. Tu sem dobil polno kolegov, ki so me vodili okrog in pri neki družini sem bil po= vabljen na kosilo in večerjo. Opoldne smo najprej jedli tarator, t. j. juha, ki jo Bol* gari silno cenijo in jo pripravljajo na sle= deč način: V kislo mleko (ovčje ali bivolsko) dajo precej zdrobljencga česna, nekoliko zmletih orehov in namiznega olja. Vse to dobro solijo in stepejo, vrhu pa nalijejo hladne vode. Notri narežejo še surovih ku= mar in to mrzlo brozgo servirajo kot prvo= vrstno juho. Že v Sofiji sem se vseh jedi hitro privadil. le te juhe moj želodec ni mo> gel prenesti. Tudi to pot se mi je kar tema delala pred očmi in zdelo se mi je, da se vsa Bolgarija vrti okrog mene. »Kako vam ugaja ta naš tarator?«, me je vprašala prijazna gospodinja. Kar ustra^ šil sem se tega vprašanja in trenotno nisem vedel, kaj bi odgovoril. Sam ne vem, kako da sem potem izbleknil: »Imenitnejše pri= pravljene jedi še svoj živ dan nisem jedel.« Kar zasmejale so se ji velike in blesteče oči, tako dobro ji je del ta poklon. Hvaležno mi ga je hotela vrniti s tem, da je zvečer po* stavila pred mene še večjo porcijo — tarato= ra. Takrat sem trdno sklenil, da se bom ra= je vsaki gospodinji do smrti zameril, kot pa ji zinil eno samo neiskreno besedo. Ubo* gi revež, sem se čisto čist odpeljal drugo jutro v Kazanlik. Šele tam sem splaknil svo« jo nespamet in svoj bivolski želodec s ko= zarčkom — slivovke. Kazanlik je manjše mesto (približno 30.000 Ijudi) in leži v dolini med Balkanom in Srednjo goro. Nikjer drugje v Evropi, kot ravno v tej dolini, ki je od vseh strani dobro zavarovana proti vetrovom, uspeva posebne vrste vrtnic iz katere pripravljajo dišeče cvetno olje (rozovo maslo). Kazanlik sam je središče produkcije in trgovine tega olja. Mesto je obdano s sadnim drevjem in še posebno s košatimi orehi, ki tu izborno rodijo. Tu je slavno in najstarejše bolgar* sko učiteljišče, imenovano tudi »tovarna učiteljev«, ker producira vsako leto nad 200 novih učnih moči. Mesto je ena sama učitcljska naselbina, ker skoro ni najti dru; žinc, iz katere ne bi izšel vsaj en učitelj. Sicer pa Kazanlik ni nič posebnega, poseb-nost so le njegovi Ijudje, šaljivi, duhoviti, podjetni, skromni in preko gostoljubnosti gostoljubni. Še v Sofiji so me na vso moč vabili, naj obiščem tudi njih. Zraven pa so mi namiga= vali, da so pri njih oči ženskega sveta po= sebno črne in žive in da je prav za prav dolž* nost, da se par teh oči za večno vtisnejo v moje srce. Vdal sem se usodi in šel torej z misijo, da se v tem mcstu — zaljubim. Na kolodvoru me je čakala cela tropa kolegov. Ti so me vodili po mestu. Razkazovali so mi osnovno šolo, muzej, knjižnico, čitalnico (čitalište). Skupno smo obiskali »tovarno za učiteljstvo«, tovarno za rožno olje, preproge in cigarete. No, tobaka ne manjka Bolgarom. Zato ga pa tudi prodajajo po smešno nizki ceni. Dvajset koma^ dov cigaret slabše vrste v kartonastem omo= tu stane 5 l*vov (2 Din), najboljše vrste pa 10 lcvov (4 Din). Ni čuda, da scm si jih privoščil in kadil, kot stara lokomotiva. Drugi dan smo si ogledali nasade vrt= nic, iz katerih delajo »rozovo maslo«. Žal je takrat že vse odcvetelo. Odpeljali smo se z avtomobilom na prelaz Šipka, kjer je peščica bolgarskih vstašev zadržavala tri dni in tri noči mogočno turško vojsko, ki je šla na pomoč od Rusov obleganemu Plevnu. Mcd tem je padel Pleven, nato pa še vojska pod prelazom. Peščica vštašev je odločila Rusom sijajno zmago, bolgarskemu narodu pa svobodo. Na vrhu prelaza je polno manjših in večjih spomenikov, letos pa so dogra* dili tcm junakom 40 m visok spomenik, ki bo viden silno dalcč naokrog. A pod prelazom so Rusi, v spomin na to zmago, zgradili ve= ličastno cerkcv, ki je najlepša molilnica na vsem Balkanskcm polotoku. Tudi to cerkev smo si ogledali. Ko smo sc vrnili, smo živo debatirali in se navduševali za jugoslovensko slogo, namojo misijo in na črne oči. smo pa vsi čisto — pozabili. Šele na vlaku proti Burgasu sem dolgo časa mislil, kaj sem prav za prav pozabil, nazadnje sem se pa spom« nil, da bi moral pozabiti svoje srce, ki scm ga v svoji pozabljivosti odnesel popolnoma neopraskanega. Res-, imel sem srečo.,,. —zič.